I



KMETIJSKA KNJIŽNICA.

vii. zvezek.. -J 1 ^ 5

■ Jte'

^• |f:  v>xr»,« v

SOSEDA RAZUMNIKA

GOVEDOREJA.

POLJUDNO NAVODILO
ZA REJO IN OSKRBOVANJE GOVEDI.


NEMŠKI SPISAL

Dr. L. STEUERT,

KR. PROFESOR NA KMETIJSKI AKADEMIJI V WEIHENSTEPHANU.

POSLOVENIL
GUSTAV PIRC,
ravnatelj c. kr. kmetijske družbe kranjske

J / 5V- .

,-^AAt-  GO podob. ^nA/v-

-~\oy-

LJ UBLJANA, 1905.

založila c. kr. kmetijska družba kranjska,
natisnila tiskarna j. blasnika naslednikov.

Cena 1 K (s poštnino vred).

_

Soseda Razumnika

GOVEDOREJA.

Poljudno navodilo za rejo in oskrbovanje govedi.

Nemški spisal

dr. L*. Steuert,

kr. profesor ua kmetijski akademiji v Weihenstephanu,

poslovenil

Gustav Pire,

ravnatelj c. kr. kmetijske družbe kranjske.

60 podob, as

LJUBLJANA, 1905.

Založila c. kr*, kmetijska družba kranjska.
Natisnila tiskarna J. Blasnika naslednikov.

03005S3SS

Kazalo

I. Sreča pri živinoreji . .

JI. Slabo narejen in hudoben bik.

III. Težki porodi.

IV. Previdnost pri nakupu plemenskega bika. — O bikovi

starosti. — Bike usposobiti za pleme.

V. Ravnanje s plemenskim bikom.

VI. O kravah, ki se ne pojajo in ne ubrejijo

VII. Kužno izvrgovanje krav .

Vlil. Kužno izvrgovanje krav, povzročeno po biku

IX. Puščanje krvi in prehlajenje, vzrok izvrgovanje krav

X. Zmrzla krma, mrzla voda, padci in udarci, vzrok

izvrgovanju krav. . . . .

XI. Presojanje živine z mero.

XII. Goveji hlev. — ;  Kako je ravnati z brejo go vodjo

XIII. Krmljenje plemenske govedi.

XIV. Trat pri kravah . ”.

XV.  Škodljivost prezgodnje ubrejitve.

XVI.  Nerodna pomoč pri otelitvi .

XVII.  Pravilna pomoč pri redni otelitvi in skrb za telečji

popek .

XVIII. Oskrbovanje telet.

XIX.  Napajanje telet in njih odstavljanje.

XX. Na popku bolna in kilava teleta.

XXI. Telečja driska .

XXII.  O bikih z vdrtim hrbtom .

XXIII. Ravnanje z junicami v drugem letu ....

1

2

6

14

19

23

31

39

44

48

51

65

69

73

79

87

94

102

110

114

122

128

132


IRSniSKA DMJfP'

** SLOVENIJO

1. Sreča pri živinoreji.

V nedeljo popoldne je stalo nekaj kmetov pred
Kopitarjevo hišo. Njih pomenki niso bili veseli, kajti
na obrazili jim je bilo poznati jezo, čemernost in skrb.

„V ,Kmetovalcu 1 ' je bilo kar naprej brati, da naj
se kmet z vso silo poprime živinoreje, ker edino ta še
nese, zato smo v zadnjih letih pridelovanje krme raz¬
širili in število govedi pomnožili,“ pravi eden. »Nadejali
smo se, da nam bo boljši dohodek iz živinoreje res po¬
magal prebiti slabe čase, pa smo se zopet motili."

»Seveda, če bi imeli z živinorejo srečo," meni
drugi, »potem bi se dalo že kaj zaslužiti."

»Prav imaš," pristavi tretji; »kmet nima sreče. Če
imam kdaj dobrega bika, ki dela lepa in kaj vredna
teleta, pa je kmalu predebel ali pa prehud. Če pa
kupim drugega, ki je krotak, pa morda drugače ni
dosti vreden."

»Moj bik je pa jalov," toži četrti.

»In pri meni so skoraj vse krave izvrgle," jadikuje
drugi. »Letos nimam skoraj nikakega dohodka od go¬
vedi, pač pa polno jeze, skrbi in neprilik."

»Pri meni se pa pri telitvah dogaja nesreča za
nesrečo," pravi šesti; »tele za teletom je poginilo, ali
pa ne uspevajo."

Vsak je imel kaj potožiti, in pritožbe so bile vse
utemeljene.

Vsi so bili edini, da nimajo sreče.

V tem stopi med kmete sosed Razumnik, največji
in najbogatejši kmet v vasi.

»Pravkar ste govorili od sreče," poseže Razumnik
v pogovor. »Kaj je sreča in kaj razumevate pod besedo
sreča?"

l

„To boš ti najbolje vedel,“ odgovori eden izmed
kmetov, „saj ti je vedno za petami.* 1

„Sreča je opotočna 11 , odvrne Razumnik. „Ne glede
na božji blagoslov, ki ga zelo upoštevam, jaz kaj malo
dam na to, kar se imenuje sreča. Sreča ni nikaka nad¬
naravna sila, ki okoli frfota kakor metulj, ki poseda
sedaj na tem, sedaj na drugem slemenu, krajši ali
daljši čas, nepre računi j ivo brez cilja in načrta. Sreča,
ki sem si jo jaz prisvojil, se imenuje  „ve-
deti  in  znati 11 . Bistro oko, ki takoj opazi,
kar je slabega in škodljivega, in roka, ki
je vedno pripravljena to takoj odpraviti,
delata mojo srečo.  Tega pa pri vas največkrat ni.
Vi ne upoštevate ali niti ne opazite premnogih majhnih
napak, in nesreča je tukaj, preden ste nanjo mislili. 11

,,Seveda, če bi vse tako razumeli kakor ti, potem
bi nam bolje šlo, 11  pravi eden izmed kmetov. ,,Mi v
mladosti nismo imeli prilike, da bi se bili izvežbali
na kmetijski šoli, kakor ti. 11

„Jaz vam vedno rad svetujem, 11  odgovori Raz¬
umnik. „Pokličite me, kadar ne izhajate s svojim
znanjem in kadar vas nezgode tarejo. Prav rad privedem
srečo, ki mi je bila doslej zvesta, tudi v vaše hleve;
seveda, kolikor mi je mogoče. 11

„Tvojo ponudbo z veseljem sprejmemo, 11  vzkliknejo
vsi kmetje hkrati. „Bodi naš učitelj in svetovalec. 11

Vsi povrsti so podali roko vrlemu sosedu.

Kako je Razumnik držal svojo besedo in kako se
je pri tem sosedom v vasi godilo, to moreš, dragi bralec,
izvedeti iz tega spisa.

Zapomni si tudi ti svete izkušenega kmetovalca
in se ravnaj po njih! Tudi tebi doneso veliko korist in
„sre  čo  v hlev! 11

II. Slabo narejen in hudoben bik.

Poljanec stoji v hlevu, kjer ima 15 krav,
nekaj telet in plemenskega bika ,.Sivca 11 . Dlje časa že
ogleduje par krav. „Te so sedaj vse breje od ,Sivca 1 , 11
je mrmral sam pri sebi, „v par tednih bo že prva sto¬
rila. Sosedu Razumniku sicer tale moj bik prav nič ne

— 3  —

ugaja in licencevalna komisija ga tudi ni hotela po¬
trditi. Če bi pa hotel vselej poslušati svojega učenega
soseda, potem bi lehko cele tedne okoli potoval, preden
bi kupil pravega bika. Meni je Sivec všeč, in če komu
v vasi ni prav, pa naj vodi svoje krave k sosedovemu
„Liscu". Za junčevino mi ni nič!“

Ko je šel iz hleva čez dvorišče, je videl Razum¬
nika mimo iti. Poljanec mu je pomigal in ga poklical:
„Če utegneš, stopi v moj hlev, da si ogledaš mojo živino
in pa bika, ki ti ni ugajal. Boš videl, kako se je po¬
pravil, in vsaka krava je od njega precej breja!“

Razumnik je takoj krenil na dvorišče. „Zelo sem
radoveden, kako se je razvil,“ pravi smeje ter poda
sosedu roko. „Za razstavo pa menda vendar ne bo.“

„Tudi ni treba/' meni Poljanec. „Poglavitno je,
da dobim od njega veliko in krepkih telet; za razstavo
pa bika sploh nimam."

Moža sta šla proti biku.

Razumnikovega vstopa v hlev bik ni bil vesel.

S potuhnjenim in sovražnim pogledom je motril tujca.

„Bik se ne kaže nič kaj krotkega," pravi Raz¬
umnik. „Glej kako srepo gleda in jezno tuli."

„Tujih oseb ne mara v hlevu," odgovori Poljanec.
„Prav zanesljiv seveda ni. Nedavno je celo napadel
hlapca, ki je prignal kravo. Prav težko se je rešil."

„To je kaj nevarna lastnost," odgovori Razumnik.
„S hudobnimi biki je zelo previdno ravnati, in dosti¬
krat ne pomaga nikaka previdnost. Kadar človek naj¬
manj misli, pa ga napade taka potuhnjena grdoba. Tvoj
hlapec naj le pazi, sicer se mu še kaj pripeti."

Med tem pogovorom vstopi domač hlapec. Z za¬
molklim tuljenjem ga je bik pozdravil.

Hlapec je imel v roki kratko in krepko gorjačo.
Ker bik ni nehal tuliti, mu je hlapec priložil par gorkih
čez stegna. Bik se je zgenil in se je navidezno umiril,
a njegovo srepo oko je kazalo prikrito togoto.

„Hlapec že užene Sivca," pravi smeje Poljanec.
On se ga ne boji, čeprav malo godrnja."

Z glavo majaje je Razumnik opazoval to. Čez
nekaj časa pa pravi: „Bika je nabiti, če je res kaj
napačnega naredil, in sicer se mu da najbolje par

l*

— 4 —

udarcev po nosu. Tolči ga zato. ker je tulil, ni prav.
Te kazni bik to pot ni zaslužil. Jaz menim, da bi bilo
bolje, če bi hlapec izlepa poskušal. Menim, da bi imela
prijazna beseda, in če bi biku pomolil kaj dobrega za
v gobec, boljši uspeh, kakor tako brezozirno nabijanje.' 1

„A, kaj; hlapec mora Sivcu pokazati veljavo,"
odgovori Poljanec. „Sicer se pa jaz ne vmešavam, in
hlapec naj sam gleda, kako bika užene."

,.Poljanec, jaz se bojim, da bo še kdaj Sivec
hlapca ugnal, pristavi resno Razumnik. „Biki jako
dobro zapomnijo sirovo ravnanje, in ob priliki Sivec
gotovo napade hlapca ter napravi največjo nesrečo.
Jaz ti svetujem, da tega grdega in poleg tega nevar¬
nega bika kar najprej mogoče prodaš mesarju!"

Te besede Poljancu niso bile všeč. Nekoliko neje¬
voljen odvrne:

„Na to pa niti ne mislim. Lepa hvala za tak
svet. Bik je sedaj 2  l / 2  leta star, šele lansko leto sem
ga kupil za 400 K in naj ga sedaj že zopet prodam.
Vsekako ga obdržim še */, — d leta za svoje krave, in
šele potem ga lehko brez škode prodam."

„Sedaj sem zagledal, da bik tudi nosnega obročka
nima," poseže Razumnik Poljancu v besedo. „Kako vendar
izpuščate bika?"

„To gre prav preprosto," odgovori Poljanec. ,.Krava
se zunaj na spuščališču priveže, hlapec odpre hlevska
vrata na stežaj, bik se odklene in potem drvi vun,
hlapec pa z gorjačo za njim. Če bik potem noče rado-
voljno nazaj v hlev na svoj prostor, ga pa hlapec toliko
časa pretepa, da se uda. Vsega tega smo že dlje časa
tako vajeni, da se nam nič čudno ne zdi."

Razumnik je zopet zmajeval z glavo, potem je
pa Pekel: ,,Poljanec, tako ravnanje je zelo nevarno.
Boš videl, da se pripeti še velika nesreča."

„Ali naj Sivcu denem obroček v nos?" vpraša
Poljanec, „Če meniš, da bo prav, pa poskusimo."

„Sedaj je že prepozno, prej bi se bilo moralo
zgoditi," je odgovoril Razumnik. „Če se dene staremu
biku obroček v nos, potem postane še hudobnejši in
upornejši. Nosni obroček je vdejati enoletnemu biku,
potem se lehko navadi, da ga vodijo zanj. Za tvojega

bika je prepozno; rajši me ubogaj in prodaj ga. Tudi
lep ni, in pol leta sem, kar ga nisem videl, se ni nič
zboljšal. “

Natančno je ogledoval bika od vseh strani in
potem je zopet nadaljeval:

,,Poljanec, poglej vendar težko, okorno in široko
glavo! Če bo Sivec svojo glavo prenašal na svoje mla¬
diče, potem se lehko veseliš na porode. Ne bodo plehki,
če bodo imela teleta take široke in debele glave. Široka
glava, debela, dolga in kodrasta dlaka na čelu delajo
bika silno neplemenitega.“

„Bik ni tako slab, kakor ga ti delaš, in krave
so od njega vse breje," odgovori nekoliko razžaljen
Poljanec.

' „Če je bik rodoviten, je to dobra lastnost," raz¬
laga Razumnik, „pa mora imeti tudi druge lastnosti,
da je dober plemenjak. Primi tukajle za kožo in naredi
gubo. Koža je tako debela, kakor mi pri govedi še ni
prišla pod roko. Taka koža ne da upanja na dobro
mlečnost in lehko debelenje pid potomcih."

„No, tega moramo pa šele počakati," odvrne Po¬
ljanec trdovratno. „Iz kože same se pač ne da veliko
prerokovati."

„Toliko se pa vendar da prerokovati," pravi mirno
sosed, „da ni veliko pričakovati od bika, ki ima tako
težko, debelo, široko glavo, okorne rogove in debelo
kožo. Sicer te pa nihče, ne sili poslušati moje nasvete.
Bik je tvoja last, in ti moreš z njim početi, kar ti
drago. Tega bika sem že zdavnaj obsodil."

S temi besedami je Razumnik zapustil Poljančev

hlev.

Razumnikovo svarilo ni nič izdalo. Poljanec je
sklenil imeti bika še eno leto, in hlapec je ob vsaki
priliki razbijal po bikovem hrbtu.

Nekega dne so bika zopet odklenili ter ga z gor¬
jačo podili vunkaj na spuščališče. Ta dan je bil bik
posebno slabe volje.

Nazaj grede v hlev se je bik pri vratih obrnil,
ko ga je hlapec podil na njegov prostor.

Le z vsem naporom se je hlapec mogel ubraniti
besne živali. Vendar ga je srečno prignal na mesto.

— 6  —

V trenotku pa, ko se je hlapec sklonil po verigo, je
bik skočil v stran ter ga treščil na tla. Hlapcu se je
posrečilo vstati, a bik ga drugič pahne v steno. Vsled
klicanja na pomoč prihitita Poljanec in drug hlapec,
ter se jima posreči bika privezati in hlapca oteti.
Hlapec bi bil gotovo izgubljen, da ni prišla pomoč še
v pravem trenutku. Vzlic temu je imel roko dvakrat
zlomljeno in poleg tega več polomljenih reber. Dolgo
časa je ležal v bolnici, preden je za silo okreval, a za
delo ni bil več tako sposoben kakor poprej.

Ko se je hlapec s Poljancem ob neki priliki
skregal, je odpovedal službo, in ta je bil vesel, da se
je iznebil pohabljenega in za vsako težko delo nespo¬
sobnega posla. Poljančevi sovražniki so pa hlapca na¬
ščuvali, da ga je tožil za odškodnino, in sodišče mu jo
je po zakonu tudi res priznalo, ker je gospodar od¬
govoren za škodo, ki jo naredi taka žival, če mu je
zlobnost znana. Priče so potrdile, da je v hiši vsakdo
in tudi Poljanec poznal bikovo nevarnost.

III. Težki porodi.

Pri Poljancu sta bili sedaj dve kravi na času.
Ker pri telitvah dosihdob ni imel posebne nesreče,
zato se tudi to pot ni bal.

Nekega dopoldne je rdeča „Liska“ postajala ne¬
mirna. Kmalu je legla, in pričeli so se popadki.

„Pridi v hlev, rdečeliska bo storila,“ je poklicala
gospodarja Poljanka, ki je ravno bila po opravkih v
hlevu.

Poljanec ni posebno hitel. Ni dolgo trpelo, in
pokazal se je pri kravi vodni mehur, ki je pri nasled¬
njem popadku počil. Kmalu sta se pokazali sprednji
nogi.

„Tele bo precej tukaj," meni zadovoljno Poljanec.
„Zdi se mi, da bo težko." Poklical je hlapca, in potem
sta oba na vse pretege vlekla za nogi. Posrečilo se
jima je sprednji nogi izvleči do nadkolena, naprej pa
ni šlo. Teletenje se je ustavilo. Ves trud je bil zaman,
nogi se nista premeknili niti za centimeter.

— 7

Ko se je Poljanec prepričal o neuspešnosti svojega
početja, je poslal po Razumnika in ga je prosil, naj
pride pogledat, ker se sam pri porodu ne spozna.

Kmalu je Razumnik došel. Hitro je slekel suknjo,
umil si roki in porezal ter očistil nohte,
potem je pa stopil na levo stran krave, prste klinasto
uredil (glej pod. 1.) ter segel v maternico. S težavo je
zril z roko noter, mimo telečjih nog. Slednjič je otipal
nos in dalje notri je našel, da se je teletovo čelo uprlo
zgoraj v medenico.

Sedaj je prijel glavo za spodnjo čeljust, sedaj
zopet za očmi, pa vse ni nič pomagalo; slednjič je
moral prejenjati, roko vun potegniti in si odpočiti.

Odnovega je šel na delo. Vzel je z lizolom raz¬
kuženo in s čisto svinjsko mastjo namazano vrv, kamor
je bil naredil zanjko. To zanjko je skušal teletu na-
tekniti čez spodnjo čeljust zadaj za zobmi. Posrečilo
se je to, in vrv je bila kmalu pritrjena (glej pod. 2.).

„Sedaj bom pa glavo kmalu
imel v medenici,“ vzklikne ra¬
dostno. „Ker je glava v pravi
legi, mora vun, če rahlo vlečem."

Razumnik je vlekel, v pričetku
manj, potem vedno močneje.

„Privlekel je glavo samo do
čela v medenico. Naprej se ni pre-
meknila. Še enkrat je potegnil, in sicer še z večjo silo, a
sedaj je vrv odletela, ker se je zanjka zmuznila s čeljusti.
Na zanjki sta pa visela dva izdrta zoba in kosec kože.

„Da bi za spodnjo čeljust premočno vlekli, se
nikdar ne smemo dati zapeljati," pravi Razumnik ne¬
voljen. „Če močno natezamo, se poškoduje čeljust, zato
je bolje na vrv privezati glavo, če le gre."

Še enkrat je vzel vrv, naredil večjo zanjko, ter
jo je tako dejal teletu čez glavo, da je vozel prišel v
gobec, a zanjka zadaj za ušesi čez tilnik. Sedaj je bilo
mogoče močneje in pravilneje vleči za vrv (glej pod. 3.).

Pa tudi to pot se ni posrečilo izvleči glavo; vrv
se je celd utrgala. Hitro so dobili drugo vrv, toda
ni se jim posrečilo, da bi jo bili lehko privezali, kakor

Podoba 1.

Lega prstov, kadar se
sega v rodila.

— 8

so prvo. Razumnik je moral biti zadovoljen, da je zanjko
porinil čez čelo in za eno uho, kajti roka mu je jela
otrpnjevati. To je pa pravzaprav še bolje (glej pod. 4.),
kadar zanjka ni tudi v gobcu, ker se drugače tele
lehko zadavi.

Tudi sedaj se glava ni premeknila. „Ne morem
spraviti glave v medenico," pravi Razumnik nevoljno
ter si briše pot s čela. „Ne bo drugače, kakor da
pošlješ po živinozdravnika, sicer je krava izgubljena."

Godrnjaje je Poljanec naročil hlapcu, naj napreže
in naj se pelje po živinozdravnika.

Podoba 2.

Vrv okoli spodnje čeljusti.

„Zakaj pa krava ne more storiti?" vpraša Poljanec.
„Otipal sem široko in močno glavo," odgovori
Razumnik. „Glava se mi zdi, daje  ovira. Prčcej sem si
mislil, da bo tale tvoj bik prenašal svojo veliko bučo
na mladiče. Sedaj imamo vraga! Kdo ve, kako se izide.
Vsekako je tele izgubljeno.

Poljanec ni nič dejal, le zamišljeno je zrl na tla.
Čez dve uri je prišel živinozdravnik.

9  —

Razumnik mu je natančno razložil, kaj je našel:
da tele sicer nima napačne lege, da pa ima po njegovem
mnenju preveliko glavo, ki ne more v medenico.

Pazno je poslušal živinozdravnik Razumnika, ki
mu je bil znan za skušenega moža, in si je medtem
razkužil in namazal roki.

Ko je živinozdravnik sam kravo preiskal, je dejal:
„Res je tako, glava je nenavadno debela in široka. Pa
tudi krava ima prav tesno medenico. Ne da bi medenico
poškodoval, ne morem teleta drugače vun spraviti,
kakor da ga razkosam. To bo najbolje in najpreprosteje.
Najprej izluščim iz kože sprednji nogi, da naredim
prostor. Tele že tako ni več živo. Čutim vun viseč
jezik, in gibanja tudi ni več čutiti."

Poljanec je bil stom zadovoljen.

Kravo so položili na tla. V pol ure je živinozdravnik
izrezal eno sprednjo nogo, z drugo je pa šlo hitreje,
ker je bilo več prostora.

„Ali bo sedaj glava šla skoz medenico, ker sta
sprednji nogi s plečnicama vred odstranjeni?" vpraša
nekako neverno Razumnik. „Bojim se, da je glava sama
zase tudi še prevelika."

„Tega se jaz ne bojim," zagotavlja živinozdravnik.
,,Le poglejte izrezane kosti in člene, kako so debeli
in okorni. Ti sami so vso odprtino tako zamašili, da
mi je bila roka pri preiskavanju kakor zadrgnjena."

Živinozdravnik je" imel prav.

To pot ni bilo težko dejati teletu vrv okoli vratu,
in potem je živinozdravnik velel vleči. Ker so se pa
rodila preveč osušila in so bila prepusta, vendar ni
šlo, zato je živinozdravnik vlil v kravo skoz lij, kjer
je bila pritrjena kavčukova cev (glej pod. 5.), 1 / a  litra
gorkega lanenega olja. Nato so tele kmalu izvlekli, in
le enkrat je bilo za malo časa nekaj ovire, ko so se
ledja uprla v medenico.

Razumnik je ogledoval izvlečeno truplo. ,,Čisto
Sivčeva glava," je dejal. „Poglej sem! Ta črepinja je že
osnova za tako okorno in široko glavo kakor je Sivčeva.
Tudi kriv nos ima. Imel sem torej vendar prav. Najbolje
bo, če Sivca čimprej spraviš s pota."

— 10  —

Poljanec pa ni bil še popolnoma prepričan. „To
tele je jnnček, zato ni čuda, če ima močno glavo." Le
počakaj, vkratkem imata dve kravi teletiti, in tedaj se
izkaže, če imaš prav,“ pravi Poljanec nejevoljen.

Medtem je živinozdravnik še enkrat kravo natančno
preiskal. „Poškodbe menda ni nobene,“ je dejal. „Upam,
da je krava iz nevarnosti.“

Z radostjo je Poljanec to čnl, ker je mislil, da bo
huje. Zaradi teleta se je že potolažil, da le krava ni
bila izgubljena, ki je bila izborna molznica.

„Ali naj se krava izbrizga?“ vpraša Razumnik.
„Že večkrat sem bral, da je dobro, po porodu kravo iz¬
brizgati s kreolinom ali z lizolom !“

„V tem slučaju bi tega ne priporočil," odgovori
živinozdravnik. ..Povoda ni nikakega, ker ni nikake
poškodbe. Sicer pa tekočina, ki se po porodu
izceja, sama nekoliko razkužuje. Če ni nuj¬
nega povoda, je bolje opustiti izbrizga¬
vali j e po porodu."

Živinozdravnik je odšel in tudi Razumnik se je
poslovil.

Krava je kmalu pričela prežvekovati in je dobila
dober tek. Ko jo je Poljanka pomolzla, je na veliko
radost namolzla 6 litrov. K sreči se je vse izteklo
brez velike škode.

11

Čez teden dni je bila „Rdečka“ na  porodu. V pri¬
četku je šlo vse prav. Ko je mehur počil, je takoj
glava prišla v medenico. Vzlic temu ni moglo tele na
svet. Poljancu se je posrečilo teletu dejati vrv čez
glavo, in šele, ko so trije možje z vso silo potegnili,
je končno prišlo tele na svet.

Tele je živelo, a krava je dobila čez dva dni
hudo vnetico na rodilih in na sramnici. Precejšen del
sramnice je postal snetljiv, gnili deli so morali odpasti,
in tako se je razvilo dolgotrajno gnojenje.

Podoba 4.

Pravilno privezana glava.

„Tudi to tele ima prav tako široko in veliko
glavo kakor oče ,Sivec',“ pravi nekega dne Razumnik,
ki ga je Poljanec prosil, naj pride pogledat bolno kravo.
„Zdi se mi, da bo v tvojem hlevu še več nesreče,
dokler ne bodo na svetu vsi potomci brhkega ,Sivca‘.“
„Kaj naj pa sedaj počnem s to kravo ?“ vpraša
Poljanec. „Mo'čno se ji gnoji; mislim, da je bila odrg¬
njena, ko smo izvlekli tele.“

Sosed je kravo pregledal, potem je pa dejal:

,,Najbolje storiš, če zopet pokličeš živinozdravnika.
Dotlej, da pride, pa kravo izbrizguj z vodo. ki ji dodaj
• >/s % lizola. Pošlji k meni, da ti posodim primeren lij

s kavčukovo cevjo (glej pod. 5.).“

Hvaležno je Poljanec sprejel sosedovo ponudbo.

Drugi dan je prišel živinozdravnik, ki je dobil
kravo nevarno bolno, zato je odredil, da so jo primerno
zdravili. Bolezen je trajala skoraj 14 dni in krava je
silno shujšala, a na veliko srečo vendar ni poginila,
ker je živinozdravnik še pravočasno pomagal.

V nekterih dneh je bila v Poljančevem hlevu
2’/, leta stara junica na vrsti, da stori. Zadnji del te
junice ni bil še nič kaj razvit.

Tudi tu je bil porod težaven in počasen.

Ko je bilo tele toliko zunaj, da je že pol nosa
vun gledalo, se ni več dalo premekniti, četudi so vlekli
z vso silo.

Videlo se je, da se ima tele zadušiti, kajti jezik,
ki je vedno bolj višnel, je že vun visel.

To je Poljanca napotilo k naglici. „Vlecite, kar
se le da,“ je velel poslom.

Ti so vlekli s podvojeno silo, in pri močnem
potegljaju je tele kar vun skočilo, a pri tem je počila
stena med sramnico in med mastnikom.

Najprej so bili vsi okoli teleta, ki je bilo napol
zadušeno. Poljanec je vedel pomagati. Parkratje pošteno
sunil tele po rebrih, potem je pa velel prinesti vrč
mrzle vode, ki jo je teletu po glavi vlil. Pri tej priči
je tele z veliko silo glavo dvignilo in pričelo dihati.
Nato so novorojenčka dejali k materi, ki ga je precej
pričela pridno lizati.

„Tako, to je rešeno/* pravi zadovoljno Poljanec.
„Bil je že skrajnji čas.“ Sedaj seje obrnil tudi h kravi,
ki je ravnokar dobila poporodne popadke. Tu je zapazil
razpoko in malo krvavenje. „Kaj pa je to?“ pravi pre¬
strašen. „Bržkone smo kravo poškodovali. Janez! teci
po soseda Razumnika, da nam pove, kaj je storiti.**

Kmalu je prišel dobri in vedno postrežljivi sosed
ter je takoj kravo ogledal. „Poljanec, ta razpoka je
nevarna. Težko se bo zacelila. Kravo kar opitaj in
prodaj. “

„Zakaj neki !“ zavrne neverno Poljanec. „Zaradi
te razpoke vendar ne bo šlo kravi za življenje.**

13  —

„To sicer ne,“ pravi Razumnik, ,,a sitna je raz¬
poka, zelo sitna. Rane na tem mestu se silno težko
celijo. Če bi bila poškodba spodaj na sramnici, ali vsaj
na strani, potem bi šlo lehko. Ker je pa tudi mastnik
počen, je pa malo ali ni nič upanja. Sicer ti pa svetujem
poslati po živinozdravnika.“

Poljanec je ubogal izkušenega
soseda. Došli živinozdravnik je po¬
skušal pretrgani mastnik sešiti, kar je
bilo silno težavno. Ker je pa blato
vedno sililo v rano, zato se ni celila.

Ker krava več tednov ni bila nič
boljša, jo je Poljanec sklenil opitati,
in sicer tudi zato, ker je Razumnik
dejal, da se utegne mastnik pri pri¬
hodnjem porodu še naprej trgati.

„To poškodbo bi bil lehko pre¬
prečil , Poljanec,' 1  pravi nekega dne
Razumnik. „Razpoka bi ne bila na¬
stala, če bi bil naredil na vsaki strani
zareze, kar bi kravi nič ne škodovalo,
kajti take stranske zareze se hitro
celijo. Sicer je pa moje prepričanje,
da je vse nesreče kriv le tvoj ljubljeni
„Sivec“. Le poglej grdo težko glavo
tudi tega tretjega teleta. Ali se je ču¬
diti težkim porodom?!
Spravi tega bika s
pota, to je moj pogla¬
vitni nasvet."

»Počakati hočem,
da še druge krave
store," pravi Poljanec,
ki se je jako nerad, ločil
od bika.

Pa tudi druge
krave so večinoma težko storile, in večkrat je bilo
treba poslati po živinozdravnika.

Sedaj je bilo pa tudi Poljancu dovolj, kajti škoda
ga je izučila. »Sivca" je prodal, seveda z izgubo, in s

Podoba 5.

Lij s kavčukovo cevjo za
izbrizgavanje rodil.

skupičkom se je namenil kupiti drugega mladega
plemenskega bika.

IV. Previdnost pri nakupu plemenskega bika.
— O bikovi starosti. — Bike usposobiti za pleme.

»Glej, da ti prodajalec jamči za sposobnost bika,“
naročal je nekega dne Razumnik Poljancu, ko je šel ku¬
povat plemenskega bika.

„To je samoobsebi umevno/* zagodrnja Poljanec.
„Jaz pač ne kupim bika, ki ni zanič. 11

Dolgo je Poljanec okoli iskal. Slednjič je našel,
kar je želel. Bil je to lep, mlad, kakih 16 mesecev
star simodolski bik. Imel je manjšo glavo kakor „Sivec“
in prav nežno, mehko kožo. Lastnik tudi ni preveč
zahteval; cenil ga je 500 kron, in slednjič ga je pre¬
pustil Poljancu za 430 kron.

„Za bika pa morate jamčiti/* je rekel Poljanec,
preden je kupčijo sklenil.

»Potem pa bik stane 550 K,“ odgovori prodajalec,
»kajti mlade živali se mnogokrat pokvarijo, in jaz sam
ne maram priti v zadrego. Pred dvema letoma sem
prodal krasnega bika za 600 K; pri vožnji po železnici
si je pa poškodoval zadnje bedro in ni mogel več
skakati. Rajši dam_ bika ceneje, kakor da bi imel
pozneje še sitnosti. Če pa vsekako hočete imeti jamstvo,
tedaj morate to plačati.“

Poljanec je bil po teh besadah osupel. Za 550 K
mu je pa bik vendar predrag. Skušal se je nadalje
pogajati, a prodajalec se ni udal.

„Če naj za bika jamčim, potem stane 550 K, in
niti vinarja ne odneham/* je prodajalec kar naprej
zatrjeval.

Poljanec je slednjič sklenil kupiti bika brez jamstva,
in sicer za 430 K. Zvečer je imel novega bika že v
svojem hlevu. Takoj je poslal po soseda Razumnika.

Ta je kmalu prišel in je dolgo ogledoval bika
od vseh strani, potem je dejal: „Ni napačna žival in
je med brati vredna 500 K. To je lep in lepo pisan
simodolec. Le glava je malo dolga in ozka. Zdi se mi,

— 15  -

da je že nekoliko pretirano fin. Porodi po tem biku
bodo prav leliki. Tudi koža je fina, mehka in nežna.
Tu na vratu je koža celo lepo nagubana. Telice od
tega bika morajo postati dobre krave molznice. Poljanec,
čestitam ti! Če bo bik sposoben in krotak, potem smeš
biti zadovoljen. Saj si vendar zahteval jamstvo za
sposobnost ?"

„Jamstva, žal, nisem dobil, 11  odgovori Poljanec
malodušno. „Za jamstvo bi bil moral plačati še posebej
120 K, in to mi je bilo preveč. Bik mi je ugajal, in
ker je prodajalec dejal, da je bik pri njem že skakal,
sem si mislil, da si teh 120 K lehko prihranim."

„Poljanec, bojim se, da si naredil slabo kupčijo,"
odgovori nekoliko nevoljno Razumnik. „Bolje bi bilo,
da si me ubogal. Bomo videli." S temi besedami se je
sosed poslovil.

Drugo jutro so novemu biku pripeljali kravo. Vse
je kazalo, da bik ni vedel, kaj od njega hočejo. Še
zmenil se ni za kravo, in ko je v bližini zapazil nekaj
trate, se je šel past. S strahom je Poljanec strmel nad
mladim bikom. Kaj je hotel? Par gorkih, ki jih je
priložil biku čez pleča, tudi ni nič pomagalo.

Nekoliko osramočen se je podal k Razumniku ter
mu je potožil.

Potrpežljivo ga je Razumnik nekaj časa poslušal,
potem je pa dejal:

,.Pravzaprav se ti je prav zgodilo. Tvoja nespa¬
metnost zasluži kazen. Saj bi se ti moralo sumno zdeti,
daje  prodajalec tako trdovratno odklanjal vsako jamstvo
za bikovo sposobnost."

„Kaj naj sedaj počnem?" vpraša prevarani Poljanec.
„Ali ni nikakega sredstva, da bi bik postal sposoben?
Ali mi to pot ne veš sveta, dragi sosed?"

„Prav lehko je mogoče, da se nesposobnost da
še odpraviti," odgovori ta. „Dostikrat malenkosti
mladega bika delajo nesposobnega. Taki vzroki, ki se
dajo odpraviti, so bolečine v parkljih, na kitali in vezeh
zadnjih nog, potem izpuščaji na spolovilih, pretečna
krma, pomankanje gibanja itd."

Moža sta sedaj bika še enkrat od vseh strani
prav natančno pregledala. K sreči je bil bik zelo krotak

— 16  —

ter je jel precej roko lizati, če ga je kdo tipal blizu
glave.

„Krotak in prijazen je tale bik," pravi Razumnik,
ko je to opazil. „Krotki biki morajo prenesti bližanje
človeka brez razburjenega tuljenja. Posebno ugodno
znamenje je, če prično roko lizati. Prav škoda bi bilo,
če bi tega bika ne mogel rabiti, kajti meni je silno všeč.“

Razumnik je sedaj odprl biku gobec, da bi ogledal
zobovje. Brez posebnega odpora je bik to pustil. „Saj
je bik komaj dobro leto star," vzklikne Razumnik, ko
zagleda zobovje. v  „Mlečniki so še čisto skupaj stisnjeni
(glej pod. 6.). Če bi bil bik 18 mesecev star, ali vsaj
16, potem bi morali biti zobje bolj narazen. Ta bik se
mi zdi še premlad za pleme."

„S 14 ali 16 meseci so pa biki vendar že za pleme
porabni," meni Poljanec. „Jaz sem imel že več bikov,
ki niso bili čez 15 mesecev stari, pa so bili prav po-
rabni. Zdi se mi, sosed, da to pot nimaš prav!“

„Ta bik pa ni še 15 mesecev star," odvrne mirno
Razumnik. ,.Razentega pa tudi odločujeta hranitba in
razvoj bika. V obče se mora reči, da so 14 do
15 mesecev stari biki še premladi za pleme.
Čeprav so sposobni, pa kmalu izgube sposobnost, če se
prezgodaj rabijo. Pri temle biku je vzrok nesposobnosti
bržkone dosedanje ravnanje z njim in njegova mladost.
Poljanec, temu bomo odpomogli! Daj, prinesi biku malo
ovsa; mislim, da je doslej videl več otrobov kakor
ovsa,"

Poljanec je takoj prinesel v golidi dober liter
ovsa ter ga je vsul v jasli.

Mladi bik je po ovsu brskal in vohal; bil mu je
neznan. Ko se je nekaj časa obotavljal, je prijel z
ustnami in z jezikom za oves ter ga je pričel prav
previdno žvečiti.

„Ta bik res še ne pozna ovsa," pravi smeje Raz¬
umnik. „Tako previdno žveči, kakor da bi črepinje
grizel. Upam, da se kmalu nauči oves zobati. Otrobe
bržkone bolje pozna."

Poljanec je prinesel perišče otrobov, in po njih
je bik slastno segel in pokazal, da jih dobro pozna.

„Z ovsom ta bik ni bil krmljen, to je gotovo, in
zelo mlad je tudi,“ pravi Razumnik. „Upam, da bo bik
kmalu sposoben za pleme. Sedaj pa poglejmo, če nima
česa na parkljih/ 1

S pomočjo dveh hlapcev in podstavljenega droga
(glej pod. 7.) so poskusili biku zadnjo nogo dvigniti,
kar se jim pa ni posrečilo. Vznemirjena žival tega ni
pustila.

Nato je Razumnik naredil porajtljalnico za stegno.
Vzel je namreč vrv ter jo je narahlo ovil na nogo nad
skočnim členom. Po¬
tem je v zanj ko v
vrvi vteknil kre-
pelec ter je z njim
nogo nekoliko pri¬
vil, da je bik ni več
čutil. Sedaj bik ni
delal več težkoč, ko
so mu dvignili nogo.

„Ali to biku
nič ne škoduje ?“
vpraša nekoliko bo¬
jazljivo Poljanec.

„Ali se morda ne
poškodujejo kite in
člen? 11

„Če se poraj-
tljalnica pametno
rabi, tedaj se ni bati
poškodbe, 11  odgovori
Razumnik. „Ce se pa postopa sirovo in brezoziruo,
potem je pa porajtljalnica za žival muka, ki lehko ško¬
duje. Kakor jo jaz delam, živali ne prizadeva posebnih
bolečin in ji ne škoduje. 11

Ko je bila bikova noga nekoliko dvignjena, je
Razumnik najprej preiskal razkol med parklji. Tu ni
našel ničesar, kar bi utegnilo bika boleti. Tudi v parkljih
ni bilo najti nič sumnega. Parklji so bili zdravi, na
roženih prstih ni bilo nič bolnega in dvojnih podplatov,
ki povzročajo bolečine, tudi ni bilo. Tudi drugače so
bili parklji popolnoma pravilno zrasli.

Podoba 6.

Zobovje enoletnega goveda. Mleeniki
so tesno drug tik drugega in se de¬
loma krijejo.

2

— 18 —

„Na parkljih ni nič, to je gotovo,“ zagotavlja
Razumnik, ki je potem dal sneti porajtljalnico in s
tipanjem vso nogo dobro preiskal. Nikjer ni našel nič
sumnega in tudi bikova hoja je bila popolnoma po-
voljna.

„V nogah ni nič napačnega,“ razlaga Razumnik,
saj bik hodi kakor kak Šarec. Tudi na nogi in na bedru
ni opaziti bolečin. Vzrok mora biti kje drugje. Na modih
ni nič opaziti; so velika, trda in ne bole. Tudi scalo
nič ne izceja, kar bi dalo sklepati na kako bo¬
lezen."

„Kaj pa torej je biku?“ vpraša nevoljen Poljanec,

„To se že
še pokaže," od¬
govori Razumnik.
„Upam, da vzrok
kmalu izgine.
Pomlad se bliža,
in to je čas, ko
se mladim živalim
prebudi spolski
nagon. Stori, kar
ti bom sedajle
svetoval:

1.  Privadi
bika na oves. V
pričetku ga po-
kladaj zdroblje^
nega in pomeša¬
nega z otrobi in
s soljo. Polagoma
opusti primes otrobov. Stavil bi, da se bik v treh
dneh privadi ovsu. Razentega mu redno daj soli, in
sicer navadne živinske soli. Sol pospešuje prebavljanje.
Vsak drugi dan zadostuje l'/ a  žlice soli.

2. Priveži bika v hlevu, če le mogoče, poleg krav,
ki se pojajo.

3. Kakorhitro se prične paša, naj gre tudi bik
z mlado govedjo vunkaj, in stavim, da bo bik v šestih
tednih rad skakal."

ki ni bil več vesel svoje kupčije.

Podoba 7.

Dvignjenje zadnje noge.

19  —

,.Če ni treba drugega, potem ne bo težko poma¬
gati,“ pravi zadovoljno Poljanec. ,.Prav iz srca sem ti
hvaležen za tvoj svet."

„Čez nekaj tednov te zopet obiščem ; upam, da
takrat ne boš imel več povoda tožiti čez mladega bika."

Poljanec se je strogo ravnal
po Razumnikovih nasvetih, in ni
mu bilo žal.

Že čez štiri tedne je opazil,
da je bik sposoben za pleme.

Čez dalj časa je Razumnik
zopet prišel v Poljančev hlev.

„Lepo se je razvil tvoj bik,
in ker je sedaj sposoben za pleme,
zato si pravzaprav naredil prav
imenitno kupčijo. Poljanec, če¬
stitam ti!" je rekel Razumnik, ko
je bika od vseh strani ogledal.

Nosni obroček, zaprt.

V. Ravnanje s plemenskim
bikom.

Poljanec se je z Razumni¬
kovo pohvalo čutil zelo počašče¬
nega. Namuznil se je in čez nekaj
časa odgovoril:

„Dobro sem kupil, ..to je res.

Bik je vsestransko dober, pa —
bojim se, da bo sčasom hud in
nevaren kakor je bil stari „Sivec“,
ki je hlapcu rebra polomil. Če
mi veš povedati, kako bi bilo to
preprečiti, ti bom zelo hvaležen.

„Sivec“ je bil v starosti tegale
bika tudi krotak, a potem je postal
naenkrat hudoben, in le težko je
bilo z njim shajati. Pač moram
priznati, da je stari hlapec grdo
z njim ravnal."

„Če bi se bilo lepše z njim ravnalo, bi morda ne
bil postal tako potuhnjen in uporen," pravi Razumnik.

2 *

Podoba 9.

Nosni obroček, odprt.

— 20

„Lepo ravnanje močno vpliva na bike, ki pa vendar
ostanejo vedno uporni in nezanesljivi. Predvsem ti sve¬
tujem vdejati biku nosni obroček. Sedaj je ravno še
čas, dasi bi bilo prav, če bi se bilo to prej zgodilo."

„Storimo to sedaj takoj, 1 ' odgovori Poljanec. „Škoda,
da nimam nobenega nosnega obročka."

„Pomorem ti iz zadrege," pravi uslužni Razumnik.

„Jaz imam vedno nekaj teh obročkov doma, ker
jih več skupaj kupim, da ceneje izhajam. Takoj grem
po enega, da ga vdenemo."

Podoba 10.

Z vrvjo k steni privezan bik.

Hitro je odšel ter se je kmalu vrnil z blestečim
obročkom v roki (glej pod. 8.). če se je vijak odvil
iz obročka, se je dal zasukati, da je imel obliko S
(glej pod. 9.). Ko so mladega bika za glavo dobro in
tesno privezali k jaslim in so ga z zadnjim delom z vrvmi
pritisnili k steni (glej pod. 10.), je Razumnik prijel odprt
obroček na sredi ter ga je hitro in zanesljivo porinil

21

skoz nosni hrustanec ('glej pod. 11). Obroček je potem
zaprl, z vijakom pritrdil in vun moleči del vijaka s
kleščami odščipnil.

„Tako, obroček je dobro vdejan, 11  zagotavlja Raz¬
umnik (glej pod. 12.). „Bik se ni kaj upiral. Poglavitno
je, da obroček tiči v hrustancu in ne v koži ali mesni
tkanini, ki ne daje dovolj opore. Tu sem prav dobro
hrustanec prevrtal.“

Podoba 11.

Kako se biku predre nosni hrustanec.

Zvečer bik ni hotel nič kaj jesti. Kazalo je, da
ga obroček ovira. Precej je poslal Poljanec po soseda.

Ta je nekaj časa bika opazoval, potem je pa
dejal:

„Nedvomno obroček bika pri jedi ovira, kajti
zadeva se ob smrček. Rana ga tudi nekoliko boli. Temu
se odpomore, če se obroček priveže na jermen, se kvišku
potegne ter se priveže na drug jermen, ki je pritrjen

— 22  —

med rogovoma. Na tak način je obroček pritisnjen čez
smrček in ne dela več ovir.“

Poljanec je to uvidel, zato je takoj poslal po
jermenarja, ki je priredil take jermene. Ko je bila
priprava narejena in biku nataknjena, je bik takoj
laže jedel.

„Če pa hočeš, da bik ostane kr o tak in
domač, potem ga vpregaj / 1  je še isti večer
Razumnik razkladal Poljancu. „Če se biki redno na-
pregajo, potem se veliko bolj privadijo ljudi in redko¬
kdaj postanejo hudobni. Pripregaj ga na desno h
kakemu mirnemu volu, da se nauči voziti. Kadar bo
znal voziti, ga rabi za dovažanje zelene klaje in kaj
enakega. Škoda je, če je velika sila take močne živali
neizkoriščena. Vpreganje je pa tudi v drugem oziru biku
koristno; varuje ga namreč, da se ne začne prezgodaj
debeliti. Biki, ki so napol pitani, imajo za pleme le
malo ali sploh nimajo vrednosti, ker izgube plodnost.
Vpreganje jih pa tega bolj varuje kakor vsako drugo
sredstvo. Vozeči biki so najbolj plodni, to uči stara
izkušnja . 11

„To si pa zapomnim , 11  zagotavlja Poljanec vesel.
„Saj mi tako vedno nedostaja vprežne živine . 11

Ta Razumnikov nasvet se je izborno sponesel.

Bik se je lepo naučil voziti ter je bil zelo krotak
in ubogljiv. Poljanec je pa z bikom tudi previdno in
pametno ravnal. Več ni od bika zahteval, kakor kar je
po pameti smel. Bik je ostal zaraditega tudi pozneje
vedno krotak. Skoraj tri leta je bil izvrsten plemenjak.

Vse, kar je Razumnik prerokoval, se je zgodilo.

Porodi so bili silno lehki, ker je bik svojo lepo,
lahko glavo prenašal na mladiče, in njegov ženski
zarod je dajal izborne krave molznice.

„Zakaj pa bikov ne napregajo povsodi ? 11  vpraša
Poljanec nekega dne Razumnika. „Veliko korist tega
mora pač vsakdo takoj spoznati.

„To ima tudi svoj vzrok / 1  odgovori Razumnik.
„Vobče so biki vendar živali, ki jih ni lehko vladati,
in če se na vožnjo ne privadijo zgodaj, tedaj gre zelo
težko. Glavni vzrok je pa v tem, daje  premalo dobrega
osobja. Srčnih, potrpežljivih in spretnih poslov, ki bi

23

se radi prijeli takega dela, ni lehko dobiti. Najlaže in
tudi najbolje je tam, kjer gospodar sam more to narediti,
kakor na pr. pri tebi. Vpreganje bikov je torej na
majhnih kmetijah laže kakor na velikih, dasi sem na
svojem poučnem potovanju videl na neki graščini voziti
s parom bikov.

Če pa kdo bikov ne more ali noče vpre¬
gati, tedaj jih je vsaj na pašo goniti.  Paša
enako ugodno vpliva, kakor vožnja, le pred hudobnostjo
ne varuje. Nekteri biki celo zaradi hoje na pašo po¬
stanejo hudobni, ker
jih dražijo mimo ho¬
deči ljudje, zlasti
otroci. Sploh je
strogo na to gledati,
da nihče bikov ne
draži, tudi igraje
ne, kajti iz igrače
se kaj lehko izcimi
nagajanje, ki žival
draži in jo slednjič
naredi hudobno.

Kot posebnost ti
povem, da v Švici,
kjer so kmetovalci
imenitni živinorejci,
ki vedo ceniti ve¬
ljavo dobrega in
prav ravnanega ple¬
menskega bika, bike
celo jahajo, da jih

tako varujejo, da se roaooa hi.

ne opitajo in OSta- Bik s  P ravil ™ vdejanim nosnim
. V . obročkom.

nejo krotki.

VI. O kravah, ki se ne pojajo in ne ubrejijo.

Mlinar Vrhovnik ima v svojem hlevu lepo govejo
čredo. Vsi mešetarji v okolici kaj radi pri njem kupujejo.
Njegove krave in telice so pa tudi krasno rejene ter

so tudi dobro snažene. Živali so čiste in imajo svetlo
dlako. Vodena kaplja se ne obdrži na dlaki. Vzlic temu
ni mlinar zadovoljen s svojo čredo.

„Kaj imam od tega, če se mi goved hitro debeli,
če pa ni za pleme? Tile dve kravi se menda tudi ne
bosta več pojali. Tudi drugi dve kravi, ki sta storili
pred šestimi in osmimi tedni, se še sedaj ne pomišljata.
Zato se pa onale „Ruinenka" poja vsake tri tedne, ne
da bi_ se ubrejila. Ena se preveč poja, druge pa zopet
nič. Človek bi kar ušel. Če pojde tako naprej, potem
bom moral vso čredo mesarju prodati in rejo popolnoma
opustiti. “

Tako je Vrhovnik sam s seboj govoril in dolgo časa
stal v hlevu ter premišljal svojo nesrečo. Naenkrat
se hitro odloči; molče gre v hišo po klobuk in boljšo
suknjo ter se poda k sosedu Razumniku, ki je bil na
srečo doma. Njemu je potožil svoje težave.

„Krmljenje bo vzrok,“ odgovori Razumnik, ko je
molče poslušal Vrhovnika. „Drugače si tega ne morem
razlagati. “

„Kaj pa misliš, sosed!" odvrne mlinar. „Daleč
naokrog nihče tako dobro neltrmi, kakor jaz. Ne hranim
ne otrobov in ne moke.“

„Ravno to je, kar menim," odgovori smejaje Raz¬
umnik. „Ti'goved preveč pitaš, kakor sem že sam videl.
Opitana ali napol opitana goved pa ni za pleme. Kadar
je v telesu preveč masti, potem je plemenska sposobnost
izdatno manjša ali je celo popolnoma zatrta."

„Saj vendar ne morem svojih krav pustiti, da bi
stradale," odgovori godrnjaje Vrhovnik. „Mene medla
goved ne veseli, pa je!"

„Med pitano in medlo govedjo je velika razlika,
Vrhovnik," zopet odvrne izkušeni sosed. „Tudi tukaj
velja pregovor: Srednja pot je najboljša pot, Prepičlo
krmljenje seveda tudi ne pospešuje plodnosti. Shujšane
živali se tudi ne pojajo. Če naj ti pa dam zanesljiv
svet, potem moram proučiti vse ravnanje v tvojem hlevu.
Morda najdeva kak drug vzrok. Zdi se mi pa vendar,
da sem pravo pogodil."

„Da, storiva to,“ pritrjuje Vrhovnik. ,,Pojdiva
precej v moj hlev. V pol ure prično krmiti ter se lehko
prepričaš, kaj se govedi poklada.**

Šla sta proti Vrhovniku, in ko sta prišla v hlev,
so dekle ravno donašale krmo in so jele pokladati.
Krave so dobile razen izborne rezanice še veliko mno¬
žino otrobov, ki so bili po rezanici potreseni. V oblodi
so pa dobile vrhutega še lep delež klajne moke ali
lanenih tropin. Vrhu vsega tega se je končno kravam
vrglo v jasli sena najboljše vrste.

Podoba 13.

Zobovje 4 leta starega goveda. Vsi zobje so že zmenjani,
a se še krijejo.

„Tako, to torej dobivajo tvoje krave in junice/*
prične počasi in naglašuje Razumnik. „Za pitalno goved
velja tako obilna in redilna hranitev, za plemensko
goved je pa gotovo premočna, ker se dela preveč masti,
ki ovira plodnost. Razentega je tako krmljenje predrago.“
Vrhovnik je pač soseda poslušal, a prepričati se
ni dal. Pokazal mn je še dve kravi.

Razumnik jih je pretipal po vsem životu, potem
je majaje z glavo dejal: „Tudi ti kravi sta predebeli

— 26  —

Zobovje kaže, da sta največ 4 do 5 let stari (glej
pod. 13. in 14.). Imeli sta kvečjemu dve teleti, kajti
na rogovih vidim po dva obročka. 11

„Da, tako je,“ potrdi Vrhovnik. „Kravi sta res
šele 4 in 5 let stari, a sedaj se nočeta ubrejiti. Prav
škoda bi jih bilo sedaj dati mesarju. Skotevali sta tako
lepa teleta, in tudi dobri molznici sta. Veliko bi dal,
če bi se zopet pojali in ubrejili. Ravno na ti kravi
sem stavil vse upanje. Če bi le vedel, kaj naj počnem.“

„To se bo že pokazalo, 11  kratko odgovori Razumnik.
„Za sedaj se moram najprej poučiti o vsem tem, kako
se pri tebi ravna v hlevu, potem ti upam dati nasvete,
ki te ne bodo varali. 11  Razumnik pokliče k sebi dekle
ter jih prične izpraševati: „Ali se ti kravi nista več
pojali, odkar sta storili? To je najprej važno vedeti. 11

„Nič nisem zapazila, 11  odgovori ena dekla. „Štiri
tedne sem pazimo vsak dan na nji, a doslej nismo nič
zapazile. 11

„Je li res tako? 11  vpraša Razumnik drugo deklo.
,,Ali ni bilo prav nobenega znamenja? 11

„Da, enkrat se mi je zdelo, da bo nekaj, 11  pritrdi
druga dekla. „To je bilo 26. dan po porodu; ena krava
je dala malo manj mleka kakor navadno. Tudi nožnica
se mi je zdela nekoliko zatekla in nekaj sluzi je izteklo.
Sesajoče tele te krave je dobilo takrat malo driske, ki
je navadna, če se mati poja. Takrat sem si mislila:
krava se bo jutri gotovo pojala. Drugi dan je bilo pa
toliko mleka kakor prej, sluz je nehala iztekati in driska
pri teletu je samaodsebe ponehala. Prave pojatve ni
bilo. Pred par dnevi sem zopet mislila, da bo kaj, pa
ni bilo nič pravega, in danes ni na kravi ničesar
poznati. 11

„Ravno tako je tudi druga krava počela, 11  pristavi
sedaj prva dekla, ki je bila po drugi opozorjena.

„Potem sta se kravi na tihem gonili, 11  razlaga
Razumnik. ,,Sedaj mi je marsikaj jasno. 11

„Kaj pa je to? 11  radovedno vpraša Vrhovnik. „I)a
bi se krave na tihem gonile, še nisem nikdar čul.“

Razumnik odgovori: „Če krave ne kažejo vidno in
silovito, da se gonijo, kakor je njih navada, temveč le
slabotno, da je le malo ali ni skoraj nič zaznati, tedaj

— 27

pravimo, da se na tihem pojajo. Četudi se krave na
tihem pojajo, so vendarle za plemenitev sposobne, ker
se tudi pri tihem pojanju od jajčnika odcepi jajčece.
Tiho pojanje traja le kratek čas, in če se zamudi pri
plemenitvi pravi trenutek, potem je že prepozno. Zato
je take krave pri najneznatnejšem znamenju peljati k
biku. Če se to opusti, potem se tiho pojanje čez 3 do
4 tedne sicer ponovi, a navadno še slabše kakor prvič,
in če se take krave tudi sedaj ne ubrejijo, pa pojatev

Zobovje 5 let starega goveda. Vsi zobje so že zmenjani
in še gosto stoje.

popolnoma in za vselej zamre. Krave so potem za pleme
popolnoma nerabne. Bila je torej velika napaka, da se
ti kravi nista vodili, ko je bilo zaznati tiho pojanje.
Bilo je zelo nespametno, če se je v tem slučaju čakalo
na burno pojanje, namesto da bi se bili kravi takoj k
biku peljali. 1 *

— 28  —

„Tega še nisem vedel!“ začuden odgovori Vrhovnik.
„Tu je torej prav pošteno paziti!“

„Razumnik razlaga nadalje: „To je pač treba storiti.
Vendar se mi čudno zdi, da ti, dragi sosed, nisi tega
vedel. Tiho pojanje vendar ni nič redkega v govedoreji,
kjer se dobro krmi in se živali ne gibljejo. To se pa
vse dogaja v tvojem hlevu. Tvojo goved veliko preobilo
krmiš in jo skoraj vse leto nikdar ne izpustiš z verig."

Vrhovnik je nekaj časa molčal ter premišljeval,
če naj brez pridržka pritrdi sosedovim nazorom in
nasvetom. Sedaj mu je pa šinila druga misel v glavo,
in vpraša: „Kaj ni nikakih dražil, ki pojanje vzbude?
Že večkrat sem bral o takih sredstvih."

„Razumnik odgovori: ,,Seveda so taka sredstva,
pa niso vselej zanesljiva. Taka sredstva, ki imajo v
sebi dražeče snovi, ki razburljivo vplivajo na živali, so
repično seme, repične tropine, konopljino seme itd.
Tvojima kravama, ki se na tihem pojata, dajaj teden
dni, preden se imata poj ati, na dan po dve majhni
perišči stolčenega konopljinega semena."

„To si zapomnim!" pravi veselo mlinar, ki so mu
bila vsa taka sredstva veliko ljubša kakor naravno
oskrbovanje in krmljenje govedi. Razumnik je pa svoj
pouk nadaljeval ter je rekel:

„Vobče je pa dokaj bolje, če se nagon k ple-
menjenju rajši vzbuja z naravnimi sredstvi, kakor n.pr.
s hojo na pašo, s pravilnim krmljenjem. Umetna sredstva
naj se šele tedaj rabijo, kadar naravna niso več uspešna."

,,Drugo, tudi naravno sredstvo, da se pojanje vzbudi,
obstoji v tem, da se živali privežejo v hlevu tik bika,
ali da se pošiljajo z bikom vred na pašo ali na teka-
lišče. To sredstvo večkrat najhitreje pomaga."

„Moj bik je pretežak in prestar, zato ga ne
maram več izpuščati s kravami na pašo," odgovori
Vrhovnik.

„Pa jih vendar pošlji s starim bikom na pašo.
Poleg tega krmi krave malo pičleje kakor doslej.
Otrobe in moko kar pusti. Pokladaj kravam več rezanice,
in zeleno krmo mešaj s senom. Omenjeno množino ko¬
nopljinega semena jim daj v božjem imenu, in če boš
tako ravnal, sem prepričan, da se ne bodo več na tihem

29 —

pojale. Ce se bodo pa tudi zunaj na paši na tihem
pojale, tedaj jih bo bik že pravočasno zavohal, in ple-
menitev se bo pravočasno zvršila.“

„Tako napravim! 1 ' pravi Vrhovnik, ki ni več dvomil.
„A kaj naj počnem s kravo, ki se preveč poja, pa se
nikdar ne ubreji?"

„Tu moramo pa predvsem tvojega starega bika
pogledati," pojasnjuje Razumnik. „Ne zdi se mi več
dovolj sposoben."

•» r r irjc.Sr.

Podoba 15.

Zobovje 3 leta starega goveda. Mlečni krajci so še
v čeljusti.

„Doslej še ni bilo pritožbe," odvrne mlinar. „Pač
je že nekoliko težak in počasen."

Razumnik se bliža biku, odpre mu gobec ter pravi:
„Tako star še ni; največ 3 8 / 4  leta (glej pod. 15).
Na obeh straneh sta še mlečna krajca. Zaradi starosti
je ta bik lehko še leto dni sposoben."

— 30 —

„Nekako toliko je star," potrdi Vrhovnik. Vzredil
ga je moj sorodnik. Meseca marca pred tremi leti je
bil rojen, torej je sedaj nekaj čez tri leta star."

„Tvoj bik je pa, kakor vsa tvoja goved, veliko
predebel,“ nadaljuje Razumnik. „Tudi vunkaj nič ne
hodi. Vso zimo je stal v hlevu brez dela. Da bi ga bil
napregal, kakor Poljanec sedaj dela, bi ga mogel še
dolgo za pleme rabiti. Pri tem biku je pa še vedno
mogoče, da ga hoja na pašo popravi in ga plodnega
naredi. Koliko ovsa pa dobiva na dan?“

„Ovsa ne dobiva, pač pa otrobov in moke!“

Razumnik je z glavo majal, potem je pa dejal:
„Ovsa torej ne dobiva, zato pa pošteno otrobov in moke.
Ce hočeš bika pitati in ga za rejo pokvariti, potem le
pridno naprej pokladaj otrobe in moko. Če ga pa hočeš
imeti še nadalje za pleme, pa opusti ta krmila, vodi
bika na pašo in mu daj na dan 2 '/a do 3 kg  ovsa. Si
me li razumel?"

Vrhovnik je prikimal. Oves biku dajati mu sicer
ni bilo všeč, vendar je sklenil ubogati, četudi nerad.

„Še nekaj ti hočem svetovati, je dejal Razumnik
k sklepu: „Če bo krava, ki se noče ubrejiti, prihodnjič
zopet brez uspeha zaskočena, jo pelji h kakemu drugemu
biku. Pelji jo n. pr. gor v Zalesje k podžupanu. Do tja
je pičla ura. Podžupanovega bika dobro poznam; dovolj
je še mlad in redkokdaj kaka krava od njega ni breja.
Za kravo bo pa tudi zelo koristno, če bo prej morala
nekoliko hoditi. Dolga hoja je takim kravam za uspešno
oplemenitev preskušeno koristna."

„Ali naj ji tudi puščam, ali ima to kaj zase?“
vpraša še enkrat Vrhovnik.

Na to vprašanje mu odgovori Razumnik, da so
nazori o puščanju v tem slučaju zelo različni. „Nekteri,
in sicer praktični kmetovalci trdijo, da je uspešno,"
razlaga Razumnik, „drugi, to so tisti, ki se ravnajo le po
knjigah in ne poskušajo, pa odrekajo puščanju vsak
vpliv. Jaz ne morem razsoditi, kdo ima prav. Vendar
mislim, da ne bo škode, če se kravi pred plemenjenjem
pušča. Seveda se ji mora prav puščati, kajti tisto pri nas
običajno smešno puščanje govedi na useših ni nikako
puščanje." S temi besedami se je Razumnik poslovil.

31  —

Vrhovnik mu je za slovo hvaležno stisnil roko.

Vsa naročila in nasvete Razumnikove je Vrhovnik
skrbno zvršil. Popolnoma je bil prepričan, da ga je
sosed dobro poučil.

In res je bilo tako. Ko je Razumnik prišel drugo
leto meseca marca v Vrhovnikov hlev gledat novo
kupljenega bika, je v oddelku za teleta videl lepo
število telet, ki bi jih brez njegovih nasvetov ne bilo
nikdar na svetu. V Vrhovnikovem hlevu so sedaj z
otrobi in moko bolj varčevali, zato so pa porabili
več ovsa.

VIL Kužno izvrgovanje krav.

Kopitar je lansko leto sezidal nov hlev. Ko so
poleti vanj prepeljevali živino, je bil tisti dan kakor
praznik za vso družino.

„Da bi v nov hlev prišla tudi sreča," zdihne
Kopitarica, ko je šla zadnja krava čez prag. „V starem
hlevu smo imeli marsiktero nezgodo, a tudi veliko sreče."

„Zdrav je ta hlev," pravi Kopitar svojemu staremu
prijatelju Razumniku, ki je seveda moral biti navzoč
pri tej slovesni priliki. „Hlev je svetel, zračen, suh in
prostoren. Za prezračevanje je poskrbljeno in odtoki
za gnojnico so tako prirejeni, da bo mogoče hlev
ohraniti tako snažnega, kakor malokterega. V nedeljskih
čevljih gre leliko vsak v ta hlev."

Razumnik je mirno poslušal, potem je pa dejal:

„V hlevu je res poskrbljeno za vse zdravstvene
naprave. Na nič nisi pozabil in pri stroških nisi
varčeval. Upajmo, da se tvoje nade uresničijo. Vendar
je z novimi hlevi nekaj čudnega, kajti izkušnja uči,
da se v novih hlevih več nezgod pripeti kakor v takih,
ki so dlje časa rabljeni. Kaj je temu vzrok, je težko
določiti, in tudi učeni gospodje, ki knjige pišejo, ne
vedo vselej pravega povedati."

„Ta bi bila dobra," odgovori presenečeno Kopitar,
,.če bi z lepimi denarci, ki sem jih izdal za novo stavbo,
škodoval zdravju govedi. Pojdi se solit, sosed; ti si
prevelik črnogledec!"

— 32 —

,,Upajmo, da sem res," pravi Razumnik. „Kar si
mogel storiti, to si naredil. Skrbel si za suho zidovje,
za prostornost in za prezračevanje. Tudi staje niso
pregladke, kar je važno, kajti v novih hlevih se dogaja
mnogo nesreč zaradi gladkih tal, kjer živalim drsi, da se
lehko poškodujejo. Oe je krava breja, lehko celo izvrže."

Preteklo je nekaj mesecev, in prišla je zima.
Kopitarjeva živina se je že zdavnaj privadila novemu
hlevu. To pot je kazalo, da umni Razumnik ne ho imel
prav. V hlevu ni bilo niti navadne, niti kužne bolezni,
pa tudi ne druge nezgode. Goved je krasno uspevala.
Lepše živine Kopitar še nikdar ni imel v svojem hlevu.
V novem hlevu se je živina videla tudi lepša kakor
v starem, kjer je nizko stala. V novem hlevu so bile
namreč staje 10 cm  nad hodnikom.

„Vsaka žival se v novem hlevu zdi za 50—60 K
več vredna kakor poprej," zagotavlja nekega dne Ra¬
zumnik, ko je prišel Kopitarja obiskat.

„Lepa je živina," zadovoljno pritrdi pohvaljeni
Kopitar. „Tudi nesreče — Bog me je varuj — dosedaj
še ni bilo. Nič mi ni žal, da sem podrl stari hlev in
sezidal tega vzornega!"

„Prav veseli me, dragi sosed," odgovori Razumnik.
„Tvoja živina je res lepa, teleta izborno uspevajo in
krave kažejo, da so vse breje."

„Le ena se ni več ubrejila; stara liska tam v
kotu," pravi Kopitar. „Če pojde vse po sreči, bom imel
meseca februarja in marca kopo telet".

„Kaj pa je tejle kravi tukaj?" naenkrat osuplo
vpraša Razumnik, ki je pozorno ogledoval mlado kravo,
ki je stala prva v vrsti. „Ves rep ima namazan s sluzjo."

Kopitar pogleda kravo, potem pa pravi:

„Ta krava je tudi breja; nič ji ni. Rada jč, ih
nihče ni na njej posebnega opazil. Breja je pet mesecev,
pa daje še po 7 litrov mleka na dan. Koliko daje ta
krava mleka?" vpraša Kopitar navzočo hčerko.

„I)osedaj je dajala po 6 litrov, a od včeraj daje
celo po 7 litrov!" odgovori lici.

„Tega ne morem razumeti, da bi krava naenkrat
več molzla," pravi Kopitar. „Saj krmljenja nismo nič
izpremenili."

33  —

»Jaz pa razumem/' odgovori Razumnik. »Kopitar,
ta krava bo izvrgla."

„Na čem to poznaš?" vpraša neverno Kopitar. „Saj
ni ne napaka ne nesreča, če krava da liter mleka več."

»Samonasebi to seveda ni nesreča," odgovori
Razumnik. „V tem slučaju pa to pomenja nesrečo. Če
namreč krave, ki so že dlje časa breje, brez vzroka
dajd več mleka, je to gotovo znamenje, da je tele v
kravi poginilo in da je pritok krvi k teletu prenehal.
Vsled izpremembe v krvnem toku pritisne več krvi v
vime, in krava daje vsaj nekaj časa več mleka. To je
mnogokrat prvo znamenje, da je tele poginilo. Po telc-
tovi smrti pa preteče navadno še precej časa, preden
krava izvrže. Pri tvoji kravi pa ni dvoma, da bo prav
kmalu izvrgla, ker se izceja umazana in kalna sluz.
Krava je pri repu tudi že vdrta."

„No, to bi bilo lepo," godrnja ne posebno prijazno
Kopitar. »Izvrženja se posebno bojim. Moj svak tam
doli v Studenem izvrgovanja dve leti ni mogel spraviti
iz hleva. Velikansko škodo je imel in nobena reč ni
pomagala. Končno je bil tako obupan, da je hotel
kmetovati brez goveje živine. Po dolgem času je vendar
ta nezgoda samaodsebe iz hleva izginila."

»Menim, da krava kmalu izvrže," vzklikne Ra
zumnik. „Se je že vlegla in dobiva popadke."

Prestrašen opazuje Kopitar kravo. Razumnik se
ni varal. Kmalu je pri^jo na svet mrtvo in močno
nagnilo tele, staro kakih pet mesecev.

„Če ostane samo pri tej nezgodi, bom zadovoljen,"
pravi Kopitar. »Take nezgode se čestokrat dogajajo.
Vendar bi rad vedel, kaj je vzrok. Morda se to da
dognati."

Razumnik je nekoliko pomislil, potem pa vpraša
Kopitarjevo hčer in kravjo deklo, če nista kdaj zapazili,
da bi se bila krava odpela ali da bi bila padla.

Hčerka odgovori:

»Krava se že dolgo ni odpela; tudi nisem zapazila,
da bi jo bila ktera druga sunila ali nanjo skočila".

»Morda ste kaj napačnega pokladali?"

Hčerka pomisli in pravi:

3

— M  —

„Že dolgo se ni ponoči nobena žival odtrgala.
Tudi bik je vselej šel takoj na svoje mesto, kadar je
prišel nazaj v hlev. Nisem videla, da bi bila krava
kdaj padla. Pokladali smo kakor vedno. »Krava je
dobivala rezanico, seno, nekaj pese in otrobov. Zmrzle
ali pokvarjene klaje prav gotovo ni dobila.“

„To je potem 'res neprijetno," pojasnjuje z resnim
obrazom sosed. „Ljubše bi mi bilo, če bi bil vzrok kak
nesrečen slučaj."

„Zakaj naj bo to neprijetno?" zvezdavo vprašuje
Kopitar. „Ne morem misliti, kakšen razloček naj bi bil
pri tem. Tele je mrtvo, in se ne da več oživiti. Pač bi
mogli biti prihodnjič previdnejši, če bi vedeli za pravi
vzrok."

Razumnik pa odgovori:

„Reč ima še drug pomen. Če bi mogli izvedeti
za pravi vzrok, potem bi smeli upati, da ostane pri
tem edinem slučaju. Če pa ne morem najti gotovega
vzroka, tedaj morem domnevati, da imamo opraviti s
kužnim izvrženjem in da, žal, ne bo ostalo samo pri
tem edinem slučaju."

Kopitar se je silno prestrašil.

„To bi bila silna nesreča, če bi mi šlo kakor
mojemu svaku," je vzkliknil. „Upam, da je tvoje domne¬
vanje vendar pretirano."

„Upajmo,“ pravi Razumnik. „Sedaj je prvo, da se
mrtvo in nagnilo tele zakoplje. Tudi bo dobro, ker je
prvi slučaj, če se krava drugam dene, na primer v
ovčji hlev, da se ne okužijo druge krave. Prostor, kjer
je krava stala, moramo temeljito razkužiti. Vso steljo
moramo odstraniti. Pokliči hlapce in dekle, da hitro in
temeljito vse oskrbimo."

Kopitar je poklical posle; eden je steljo odstranil
in drugi je šel izvrženo tele zakopat. Kopitar sam je
pa kravo peljal v ovčji hlev, kjer jej je za silo priredil
jasli. Spraznjeni prostor je Razumnik velel temeljito
osnažiti in z raztopino kreolina (bO# na 10 litrov vode)
razkužiti. Posebno skrbno so osnažili in razkužili gnoj-
nični jarek.

„Upajmo, da ostane to edini slučaj," pripomni še
sosed, ko se poslavlja od Kopitarja. „Kar je bilo storiti,

— 35 —

to smo naredili, in vendar se bojim, da utegnejo še
druge krave izvreči.“

Razumnikova bojazen je bila, žal, opravičena.

Ni še prešlo 5 dni, in že je izvrgla druga krava,
ki je stala poleg prve. Tele je bilo tudi mrtvo in na¬
gnilo. Preden je krava izvrgla, je bilo opaziti ravno
tak umazan sluznat tok.

Kopitar je vse krave natančno pregledal ter je
tudi pri četrti našel tak sumljiv tok. Silno se je pre¬
strašil. Kaj naj počne?

Pri tretji kravi v vrsti pa ni bilo zapaziti sumnih
znamenj.

Kopitar je dal zagrebsti mrtvo tele druge krave,
kravo je dejal k prvi v ovčji hlev in njeno stajo je
temeljito osnažil in razkužil, kakor je Razumnik prvič
veleval.

Po daljšem premišljanju je prestavil še četrto
kravo v ovčji hlev, da so bile sedaj že tri krave skupaj.

„Ce bo šlo tako naprej, potem bo kmalu vsa goved
v ovčjem hlevu in lepi, novi hlev bo prazen," je go¬
drnjal Kopitar, ko je privezoval tretjo kravo.

Potem je ogledoval kravo, ki je prva izvrgla,
kajti nič kaj zdrava ni bila videti; bila je medla in
dlako je imela mršavo.

Kopitar je kravo potipal za rogova tik črepinje
in za ušesi, in zdelo se mu je, da sta rogova in ušesi
bolj gorki kakor navadno.

Smrček je bil odločno suh in vroč.

„Pri kravi ni vse v redu!“ je sam s seboj govoril.
„Zdi se mi, da ima vročino. Trebilo še ni šlo od nje,
in to, kar se od nje cedi, je negnusno.

V tem hipu je krava hrbet skrivila in tiščala,
kar se je le dalo.

Vsled tega je šlo od nje le prav malo tekočine, ki
je silno smrdela.

Kopitar je nato ogledal in pretipal vime, ki se
mu je zdelo velo in ohlapno. Prijel je za seske, a je
iz njih iztisnil le malo mleka.

Ko je hčerka prišla v hlev, je od nje zvedel, da
je krava že zjutraj nerada jedla in da skoraj nič več
ni dala mleka.

3 *

Prestrašen je Kopitar takoj poslal po soseda.

Z resnim obrazom je Razumnik poslušal poročilo
svojega prijatelja.

„Mislim, da je vzrok bolezni zakesnelo iztrebljenje, 11
je dejal, ko se je vsestransko poučil. »Najbolje bo, če
precej pošlješ po živinozdravnika. S takimi rečmi se
ni šaliti. Stori to rajši prčcej kakor prepozno.*'

Kopitar se ni dal dolgo opominjati; takoj je na-
pregek

Živinozdravnik je prišel. Ko je kravo preiskal,
je bil istega mnenja kakor Razumnik. Poskusil je z
roko potrgati trebilo, a je bilo še tako priraslo, da se
ni dalo odluščiti.

„V tem slučaiu se moramo omejiti na izbrizgo-
vanje,“ je dejal. „Iztrgovanje je prenevarno in se sedaj
ne da temeljito zvršiti.**

Dal je Kopitarju potrebna navodila, kako je iz-
brizgovati. Na 10 litrov gorke vode naj vzame 50 g
lizola, in to raztopino naj s kavčukovo cevjo in z
lijem (glej podobo 5. na 13. strani) spravi v rodila.
Cev je poriniti noter v telečnik, t. j. kakih 30 cm
globoko.

Ko je bilo to storjeno, je živinozdravnik preiskal
tudi drugo kravo, ki je zjutraj izvrgla. Pri tej ni našel
še nič posebnega. Jedla je še prav rada, a trebilo je
bilo tudi še v njej.

Tudi to kravo je dal izbrizgati. Ko so se mudili
s tema kravama, je pričela izvrgovati tudi tretja, to
je četrta iz vrste.

Tudi ta je storila tele, ki je bilo že dlje časa
mrtvo.

Sumljivo je živinozdravnik majal z glavo.

„Vi imate nekaj hudega v hlevu, in dolgo bo
trajalo, da to iz hleva odpravimo,“ je dejal. „To je
kužno izvrgovanje, ki ga povzroča neka kužnina.**

Žalostno je Kopitar poslušal to neveselo novico.

„Kaj pa je to in odkod je prišla nesreča tako
hipoma ?“ je vprašal prestrašeno Kopitar.

Živinozdravnik je odgovoril:

37  —

„Vi imate nov hlev. Ravno v novih hlevih se ta
neprilika rada pojavlja. 11

„Tega ne morem razumeti,“ pravi Kopitar. „V vsi
vasi ni tako snažnega hleva kakor je moj. Nihče ne
pazi tako zelo na red in snago v hlevu kakor moja
liči, ki se je izučila v gospodinjski šoli kmetijske družbe
v Ljubljani in ki tukaj neomejeno zapoveduje. Kako
naj bi bilo kaj v hlevu, kar krave okužuje in kvari,
da izvrgujejo. Ne, tega ne razumem, to presega mojo
kmetsko pamet. Tudi Razumnik je nekaj enakega govoril,
pa ga tudi nisem razumel."

„In vendar je tako," odvrne živinozdravnik. „Vaše
čudenje mi je umljivo. Reč je pa takale: Precej gotovo
je, da je v vsakem hlevu, kjer je živina, brez števila
raznih majhnih gliv. Teh gliv je velika večina neškod¬
ljiva in nedolžna. Nektere imajo pa zelo nevarne last¬
nosti. Dandanes vemo, da so glive, ki zaidejo v telečnik
brejih krav. V telečniku povzročijo vnetost in ta vnetost
umori mladiča. Vse take glive v hlevu pa niso v stanu
priti v telečnik in se tam vgnezditi. V nesnažnem in
z gnojnico zalitem hlevu je pa, kakor sem rekel, vse
polno gliv, nevarnih in nedolžnih, da, cel<3 koristnih.
Kolikor več vrst gliv je navzočih, tem bolj je verjetno,
da neškodljive in koristne prevladujejo in škodljive
zatirajo. V novih in zelo čistih hlevih pa skoraj gotovo
ni toliko različnih gliv, zato je prav lehko mogoče,
da se škodljive neovirano razplojajo, ker ni koristnih,
ki bi jih zatirale."

„No, to je pa kaj žalostno !“ odgovori vznemirjeno
Kopitar. „Če mi vse krave izvržejo, potem bo pa konec
moje živinoreje."

„Tako daleč pač ne sme priti," odgovori živino¬
zdravnik. „Že tako ukrenemo, da odpravimo to nesrečo
iz hleva."

„Zato bi Vam bil seveda zelo hvaležen," iskreno
pravi Kopitar. „Upajmo, da se posreči. Vendar sem v
velikih skrbeh, če se nam posreči."

Razumnik je izvedel, da je živinozdravnik pri
Kopitarjevih, zato je šel tja in je v hlevu prijazno
pozdravil navzoče.

— 38

Živinozdravnik je prisrčno sprejel novodošleca
ter je v svojem pouku nadaljeval:

„Kužno izvrgovanje se odpravi, če se zatro one
glive, ki iz hlevskih tal prihajajo v kravja spolovila.
Dokler še ne pridejo v telečnik, jih je mogoče uničiti.
Kar jih pa pi’ide v telečnik, te so na varnem, in izvr-
ženja ni mogoče več preprečiti. Nova okuženja pa brž¬
kone moremo preprečiti.

„To bi bil res pravi blagoslov za živinorejo, če
se najde kako tako sredstvo,“ navdušeno vzklikne
Razumnik. „Spominjam se, da sem v nekem kmetijskem
listu nekoč bral, da je neki nemški živinozdravnik iz¬
našel tako sredstvo. Ali ni tako?“

„Prav imate,“ odgovori živinozdravnik. „Živino-
zdravnik Reindl na Bavarskem je iznašel tako sredstvo.
On namreč v okuženih hlevih po dvakrat na teden
izbrizga krave z raztopino sode in karbolne kisline.
S to raztopino se neki zamovč ali oslabe glive, ki so
zašle v nožnico. To sredstvo hočemo tudi mi poskusiti.
S seboj imam brizgalnico, ki drži kakega 1 / i  litra. Na¬
polnjena taka brizgalnica zadostuje za vsako kravo.
Kopitar, prinesite v snažni posodi 2 1 / i  litra vroče in
v drugi posodi 2 '/a l  mrzle vode ter 100 g  sode. Karbolno
kislino imam sam.“

Kopitar je hitro prinesel, kar je naročil živino¬
zdravnik.

Živinozdravnik je naredil zmes, in ko je imela
pravšno toplino, so poklicali posle. Eden hlapcev je
moral kravo, ki je bila na vrsti za izbrizganje,
prijeti za nos ter ji glavo nekoliko kvišku držati. Drugi
hlapec je kravi nekoliko hrbet vdrl ali jo je pa s palico
po hrbtu drgnil. Ko je imela krava vdrt hrbet, je šla
zadnjica kvišku in ni bilo težko kravi v nožnico
vbrizgati.

Tudi Razumnik je poskusil to vbrizgovanje. Kmalu
se je navadil. Celo Kopitarju se je posrečilo, da se je
naučil vbrizgovanja. V eni uri so bile vse krave iz¬
brizgane.

— 39

VIII. Kužno izvrgovanje krav, povzročeno po

biku.

„Sedaj šele pride težko delo," pravi živinozdravnik
smeje ter kazaje na bika, ki ni bil nič kaj dobre volje.
Tuji ljudje v hlevu, govorjenje in hoja po hlevu, vse
to mu ni prijalo.

„Ne pojde," odgovori Kopitar; „bik ni ravno krotak
in nam bo dal opraviti. Ali je vsekako potrebno, da
tudi bika izbrizgamo?"

„To bi bila velika napaka, če bi bika ne izbriz¬
gali," odvrne živinozdravnik. „Saj niti ne vemo, če
sploh ni bik vzrok okuženja krav v tem hlevu. Saj ni
neobhodno potrebno, da kužnina pride iz tal v kravja
rodila. Ravno tako je mogoče, da je bil bik okužen in
da je potem pri plemenjenju on okuževal krave. Ali so
bile krave, ki so izvrgle, vse ubrejene od tega bika?"

Kopitar je nekoliko pomislil, in potem je dejal:

„Da, tako je. Vse tri krave, ki so sedaj tam v
ovčjem hlevu, je ta bik ubrejil."

„Odkod pa imate tega zlovoljnega bika?" vpraša
živinozdravnik, ki je že nemiren postajal vsled nepre¬
stanega bikovega tuljenja.

„Bika imam od svojega svaka, tamkaj iz Studenega."

„Tako, iz Studenega?" vpraša zategnjeno živino¬
zdravnik.

„Saj so imeli v tamkajšnjem graščinskem hlevu,
2 leti kužno izvrgovanje krav."

„Od tam je moj bik!" pojasnjuje Kopitar. „Gra-
ščinski oskrbnik je moj svak!"

„Potem mislim, da imam prav, če trdim, da je
tale bik vzrok vsi nesreči v vašem hlevu. Izkušnja
uči, da se ravno z biki dostikrat ta kuga zatrosi. Če
naj nezgodo tukaj zatremo, moramo najprej tega tulečega
mogočnika vzeti v delo, če mu bo prav ali ne.“

„To ne pojde; gotovo se pripeti nesreča," jadikuje
Kopitar.

„Zakaj neki!" odvrne smeje živinozdravnik. „Bika
že ukrotimo. Prinesite močnih vrvi in bika dobro pri¬
vežite za glavo."

S pomočjo hlapcev so bika dobro za glavo privezali.

— 40

Ko je pa živinozdravnik cevko svoje brizgalnice
hotel vtekniti v nožnico scala, je žival z zadnjima no¬
gama tako semintja skakala, da bi ga bila kmalu pohodila.

„Saj sem dejal, da ne pojde,“ pravi Kopitar. „Ta
bik ni krotko tele, temveč divja, močna žival.“

,.G-a že ukrotimo, naj bo divji, kakor lioče,“ od¬
govori živinozdravnik. ,,Prinesite sveder, ki vrta luknje,
velike kakor goldinarski tolar! 11

Začudeno je gledal in poslušal Kopitar.

„Vendar ne mislite bika navrtati? 11  vpraša jecljaje.

„Bika ne, pač pa v tole desko hočem zvrtati
luknjo, da bom mogel skoz njo potegniti vrv!“ odgovori
smeje živinozdravnik, ki ga je Kopitarjevo čudenje
zabavalo. Tudi Razumnik se je smejal.

Prinesli so sveder ter izvrtali luknjo v paž.
K jaslim so privezali vrv, jo potegnili okol prs, trebuha
in beder bika in so jo vteknili skoz luknjo. Če se je
vrv nategnila, pa je bil bik na steno pritisnjen, da ni
mogel več skakati (glej pod. 10. na 20. strani).

Sedaj je mogel živinozdravnik bikovo scalo iz¬
brizgati brez nevarnosti. Ko so bile vse živali izbrizgane,
je živinozdravnik dejal Kopitarju in Razumniku: „Novo
okuženje ne more sedaj kravam več škodovati. Vsa
kužnina, ki še pride v rodila, bo s tem sredstvom po¬
končana, pa naj pride iz hlevskih tal ali pa od bika.
Če so pa bile krave od tega bika že ob prejšnjem
plemenjenju okužene, potem seveda izbrizgovanje nič ne
koristi, ker potem se sme gotovo domnevati, da je
kužnina že prišla v telečnik, kamor vbrizgana tekočina
ne more priti. Če je bik vzrok izvrgovanja, potem bodo
skoraj gotovo vse krave izvrgle, ki so bile od njega
ubrejene. 11

„Če ima ta bik tako nevarne lastnosti, potem ga
takoj mesarju prodam, četudi denarno škodo trpim, 11
zatrjuje Kopitar. „Vbrizgovanje pri kravah bom rad
ponavljal, a bika krotiti in privezovati mi je pa vendar
presitno. Sicer je pa zelo težak, in dolgo ga tako ne
bom mogel rabiti. 11

„To bi bilo pač najbolje, 11  pritrjuje živinozdravnik.
„Ali ni v hlevu kaj brejih krav, ki so bile od kterega
drugega bika ubrejene? 11

41

„Tu so tri breje telice, ki jih je Kopitar vodil k
mojemu biku,“ pojasnjuje Razumnik/ Na teh se da
dognati, če je Kopitarjev bik res vzrok kužnemu iz-
vrgovanju."

„Kdaj se pa te telice otelete?" vpraša živino¬
zdravnic

„Prva ima storiti v 8, druga v 12 in tretja v
14 tednih, 11  pravi Razumnik, ki je gledal po svojem
zapisniku. „Tu imam namreč zapisane dneve/

„Potem je pričakovati, da bomo vsaj pri teh telicah
teleta rešili,“ odgovori živinozdravnic Če ne bodo iz¬
vrgle v 10 tednih, potem je domnevati, da je vbrizganje
zamorilo kužnino."

„Kako je to razumeti?" vpraša Razumnik. „Zakaj
v 10 tednih ?"

„To se da preprosto pojasniti," odgovori živino¬
zdravnic „Našli so namreč, da krave 10 tednov po
okuženju izvržejo. Neki danski profesor je krave nalašč
okužil, stem da jim je kužnine v rodila vbrizgal. Po
vbrizganju do izvrženja je trajalo 10 tednov."

Živinozdravnik je prav imel. Vse krave so izvrgle,
ki jih je ubrejil Kopitarjev bik. Tudi prva telica, ki
je bila ubrejena od Razumnikovega bika, je izvrgla čez
6 tednov. Kopitar je imel res veliko nesrečo v svojem
hlevu. Mleka je bilo čedalje manj. Vsaka krava, ki je
izvrgla, se je neredno otrebila. Nektere krave so pri
tem celo veliko trpele in so jih morali po več tednov
izbrizgovati.

Kopitar je bil vselej žalosten, kadar je stopil v
hlev. Izbrizgovanje so pridno in skrbno izvrševali, a
uspeha ni bilo videti. Kopitar je svojega bika kmalu
potem s precejšnjo izgubo prodal mesarju.

Med potjo je mesarja srečal gostilničar Lipovec.
Ogledaval je bika, in ker mu je bil všeč, ga je kupil.
Še isti večer je prišel bik nazaj v vas. Prihodnost je
pokazala, kako neumno kupčijo je Lipovec sklenil.

Preteklo je nekaj tednov.

Vse Kopitaijeve krave in ena telica so izvrgle.
Edino 2 telici vse črede sta bili še breji.

Kopitar je bil jako slabe volje, ko je nekega dne
s sosedom Razumnikom prišel v hlev. „Izbrizgovanje

— 42

ni nič pomagalo," je pikro dejal; »škoda za denar za
karbolno kislino in za sodo ter za veliko potrato časa."

„Ce je bil bik vzrok, potem seveda izbrizgovanje
ni moglo pomagati." pravi sosed Razumnik. ,.To je tudi
živinozdravnik izrecno pojasnil. Jaz pa še vedno upam,
da bosta breji telici ob pravem času in pravilno storili."

Stopil je k brejima živalima ter jih je otipal.
„Breji sta in sta tudi že na času," zagotavlja Razumnik.
»Znamenja izvrženja ne opazim. Pri teli dveh izbrizgo¬
vanje kaže uspeh. Ne opusti torej nadaljnega izbrizgo-
vanja."

„Kdo ve, če je res bik vsega vzrok," odgovori
Kopitar poln skrbi. „Jaz sedaj nič več ne verjamem.
Naj bo vzrok kterikoli, škode mi niliče ne povrne. Od
Lipovca ni bilo še čuti, da bi bila kaka krava izvrgla.
Žal mi je, da sem bika prodal. Polovica vasi se mi
smeja, najbolj pa Lipovec sam."

»Pusti jih, naj se smejajo," pravi Razumnik. »Po¬
čakajmo, in videli bomo, kdo se leliko smeja. Za sedaj
pa upajmo, da bosta telici pravilno storili."

Razumnik je s prijaznim pozdravom zapustil hlev
in za njim Kopitar poln skrbi.

Zopet je preteklo nekaj tednov. Telici nista izvrgli.

Pri drugi telici so se pokazala znamenja pravilnega
poroda. Trebuh se je udrl, istotako deli okoli repa, in
vime se je napelo. Nekega jutra je telica skotila močno
in zdravo tele.

»Kakor kaže, je sedaj nesreča vendar odvrnjena,"
pravi Kopitar svoji ženi. »Pošlji po Razumnika; rad
bi z njim govoril."

Kopitarica je poslala otroka po Razumnika, ki je
kmalu prišel.

»Sedaj imamo vendar zopet enkrat živo in zdravo .
tele," zakliče Kopitar veselo došlemu Ruzumniku. »Sedaj
vendar verujem, da je izbrizgovanje pomagalo."

»Tega mnenja sem tudi jaz," odgovori Razumnik.
»Pri Lipovcu se mi pa zdi, da slabo stoji, kajti čul
sem, da je ravnokar ena krava izvrgla. Ne dvomim,
da je bik vzrok, in menim, da bo Lipovcu kmalu smeh
prešel. Sedaj ima isto nepriliko v hlevu, ki si jo imel

— 43 —

ti. Ti pa, Kopitar, si sedaj menda rešen tega zla, ki ti
je prizadejalo toliko škode. 11

„Kaj naj pa sedaj počnem s svojimi 12 kravami,
ki so izvrgle ?“ vpraša Kopitar malodušno. „I)anes sem
jili zopet privedel nazaj v lilev. Zdrave so, kakor so
bile prej. Nimajo pa veliko mleka in tudi pojati se
noče nobena. Bila bi pač velika škoda, če bi moral
vse prodati in nove kupiti.“

Razumnik je ogledal vse živali, in potem je dejal:
„Vse so se prav dobro popravile in jim ni videti, kaj
so prebolele. “

„Kaj mi pomaga, če so krave lepe, če se pa ne
pojajo in se ne ubrejijo, 11  odgovori Kopitar. „Pri prvi
kravi je že 3 , / a  meseca, odkar je izvrgla, pa ni poznati
še znamenja, da bi se pojala.“

„Temu se ne čudim, 11  pravi Razumnik. „Pred pri¬
hodnjo pomladjo se ne bo nobena pojala. To uči izkušnja.
Sedaj je bila že svečnica, in kmalu bo pomlad. Le mirno
počakaj, stavim, da se bo meseca marca in aprila vsa
čreda pojala. 11

„Tega bi pač želel, 11  pravi veselo Kopitar. „Upajmo,
da se ubrejijo, kadar pridejo k biku. Posebnega zaupanja
pa vendar nimam, kajti pri marsikteri teli krav je silno
dolgo trpelo, dokler ni izginil negnusni tok iz nožnice. 11

„To ni bila tako velika nesreča, 11  pristavi sosed;
„učenjaki celo trdijo, da je v tem slabem in ostudnem
toku neka zdravilna moč. Tudi izkušnja kaže, da se
tiste krave prav rade ubrejijo, ki se dolgo ne pomišljajo. 11

„To bi bilo imenitno, 11  veselo vzklikne Kopitar.
„Potem pojde z mojimi kravami posebno dobro, kajti
dolgotrajnega in ostudnega toka jim ni manjkalo. 11

„Bile so pa tudi pošteno izbrizgovane, dokler niso
ozdravele, 11  pohvali Razumnik Kopitarja. „Tudi je do¬
mnevati, da je vsa kužnina zatrta. 11

„Enkrat sem pa čul, da krave, ki so enkrat
izvrgle, drugič zopet rade izvržejo, 11  oporeka Kopitar.
„Morda bom moral krave vendarle prodati. Ne hotel bi,
da bi se izvrgovanje odnovega pričelo. 11

„To naj te ne skrbi! 11  zagotavlja Razumnik. „Pač
se dogaja, da krave drugič izvržejo, a nad 70 °/ 0  jih
vendar pravilno stori. One tem bolj gotovo doneso, čim

44 —

dalj časa se niso pojale. Bodi potolažen, Kopitar, sedaj
boš imel boljše čase.“

„To bi mi bilo že prav,“ odgovori ta; „saj sem
imel ogromno škodo. 11

Čez nekaj tednov je tudi tretja telica ob pravem
času storila.

Meseca marca so se res prve krave Kopitarjeve
gonile. Ostale so takoj breje. V aprilu so se pojale
ostale, razen telic, ki so pozneje tudi prišle na vrsto.

V Lipovčevem hlevu se je pa kaj čudno godilo.

Čez 10—15 tednov je vsaka krava izvrgla, ki je
bila ubrejena od prejšnjega Kopitarjevega bika. Sedaj
so se pa drugi Lipovcu smejali in so prav imeli. Kakšne
norce je bril, ker je Kopitar lepega bika ceno mesarju
prodal, in kako bi bil sedaj vesel, da ni nikdar videl
nesrečne živali. Sedaj je tudi on moral svoje krave
cele mesece izbrizgovati.

Okuženi bik je šel drugič k mesarju, in ni bilo
več Lipovca, ki bi ga bil rešil in svoj hlev okužil.

Kopitarjeve krave so sedaj razen ene vse pravilno
donesle. Ena krava je namreč že z 8'/s meseca storila;
a tele je živo ostalo in se je prav lepo razvilo.

„Nakup nove živine za kak hlev, kjer je dlje časa
trajalo kužno izvrgovanje, je nevaren, 11  je dejal nekega
dne Razumnik svojemu prijatelju Kopitarju. „Če je še
kaj kužnine v hlevu, potem se dokupljene krave veliko
rajše okužijo kakor prejšnje, ki so kugo že enkrat
prestale. 11

IX. Puščanje krvi in prehlajenje, vzrok
izvrgovanju krav.

Meseci so prešli in prišla je jesen. Kmet Gašper
je slabe volje korakal proti domu svojega prijatelja
Razumnika, ki ga je dobil ob vežnih vratih.

„Kaj pa je, Gašper? 11  vpraša Razumnik. „Tvoj kisli
obraz ne obeta kaj prida. 11

„Smolo imam, strašno smolo, 11  zdihuje Gašper.
„Kar iz kože bi skočil. 11

„Kaj pa je vendar? 11  vpraša zopet sosed. ..Ali je
morda plemenska kobila bolna, ali pa žrebe? 11

— 45 —

„To ne,“ odgovori Gašper. „Zdi se mi, da imam
tisto nesrečo, kakor jo je imel lansko leto Kopitar.
Včeraj je ena krava izvrgla in danes zopet ena.“

„To bi pač ne bila šala,“ pravi resno Razumnik.
„Morda je pa izvrgovanju tvojih krav kaj drugega vzrok.
Takoj se sam prepričam. V tvojem hlevu po mojem
mnenju pač glive ne morejo povzročiti izvrgovanja, ker
te ob ogromni množini gnojničnih gliv v tvojem hlevu
ne morejo uspevati. Tvoj hlev je izmed najstarejših v
vasi in obenem izmed najnesnažnejših. 11

„0 tem sem že mnogokrat tožil,“ zagotavlja Gašper.
„Toda če naj svoj hlev pošteno popravim, me bo toliko
stal, kakor nov, a toliko denarja nimam.“

„Stavbo novega hleva še lehko odložiš, Gašper,“
odvrne Razumnik. „Važneje je poskrbeti, da bodo krave
zopet pravilno donesle. Stari hlevi prav gotovo niso
vselej nezdravi. Sedaj pa pojdiva, kajti danes nimam
odveč časa.“

Moža sta šla proti Gašperjevemu domu.

V kotu hleva sta našla 2 mrtvi teleti.

„Teleti sta nekako 6 mesecev stari, 11  razlaga
Razumnik. „Ravno se kažejo prve dlake na čelu nad
očesi, na koncu repa in nad parklji.“

„To se sklada,“ odgovori Gašper. „Nekako pred
6 meseci je bila ena krava pri biku in druga 14 dni
pozneje. 11

r Razumnik je ogledal.obe kravi. Najprej je opazoval

rdečelisko, ki je že pred poldrugim dnevom izvrgla.

Na kravi ni bilo nič posebnega zaznati. Pač je
pa bilo videti, da se ni otrebila.

Nato je Razumnik ogledal drugo kravo. Ko se je
ta nazaj ozrla, je na njenem vratu zagledal kri.

„Kaj si s to kravo počel, Gašper? 11  vpraša Raz¬
umnik. Krava krvavi. Zdi se mi, da si ji puščal!“

„Da, to sem storil, 11  odgovori Gašper. „Ko je
rdečeliska predvčerajšnjim izvrgla, pa sem poslal po
starega kovača, da pušča drugi kravi, da bi ne izvrgla.
Nič ni pomagalo, ponoči je vendar izvrgla. 11

„Koliko krvi sta pa vzela kravi? Zdi se mi, da
sta naredila prav veliko neumnost. 11

— 46

Gašper je prinesel posodo, ki je držala kakih
5 litrov, ter je dejal: „Tale pisker je bil skoraj poln.
Kri je kar črna tekla, in kovač je menil, da ni škode, če
slaba kri odteče. Danes ponoči je še nekaj krvi odteklo."

„Tedaj sta kravi po neumnosti silno veliko krvi
vzela," odgovori Razumnik. „Prav nič ni čudno, če je
izvrgla. Mladič v maternem telesu je poginil, ker je
nedostajalo materne krvi. Če bi bila vzela pol ali recimo
liter krvi, potem bi to ne škodilo toliko ; 4—5 litrov
tako slabotni kravi vzeti, to je pa nepopisna neumnost.
Puščanje krvi brejim kravam je sploh ne¬
pomembno in neumno.  Toliko krvi vzeti, je pa
naravnost škodljivo in mora izvrženje povzročiti."

„Tega nisem vedel," pravi Gašper v zadregi.
„Kovač mi je zagotavljal, da je puščanje pri tej kravi
koristno."

„In ti si seveda verjel, Gašper," odgovori smeje
Razumnik. O koristi puščanja se moreš sedaj sam pre¬
pričati, če pogledaš tja v kot, kjer leži mrtvo tele, ki
sta ga s kovačem z neumnim puščanjem umorila in
iz krave spravila."

„Drugič ne bom več tako neumen, da bi breji
kravi puščal," zagotavlja Gašper. „Lepa hvala za tako
škodo."

„Sedaj bi pa rad vedel, zakaj je prva krava iz¬
vrgla," pravi Razumnik. „Ali je hodila še na pašo?"

„Včeraj je šla na pašo," odgovori Gašper : „Čakaj,
precej pokličem pastirja."

Gašper je šel in se je kmalu vrnil s 15 letnim
pastirjem.

„Kaj se je predvčerajšnjim zgodilo s kravo?"
vpraša Razumnik pastirja. „Ali jo je bik podil, ali je
padla?"

„Krava si je morala nogo izviniti, kajti čotala je
za drugimi, ko sem jo na pašo gnal," odgovori pastir.
„Pasla se pa ni ter je legla na mokra tla. Ležala je
več ur. Mraz ji je tudi bilo, ker se je tresla, ko je
vstala. Nazaj grede pa ni skoraj nič več čotala. Prišla
je med prvimi v hlev. Tudi jedla je rada in je precej
pričela žreti seno, ko je bila privezana. Drugega ne vem."

— 47  —

„ Sed a j mi je vse jasno,“ pravi po kratkem pre¬
misleku Razumnik. „Krava se je na mokrem pašniku
prehladila. Več ur je ležala na mokrili in mrzlih tleh.
To zadostuje, da povzroči izvrženje. Kar močno premrazi
zadnji del telesa, bodisi zmrzla krma, ledena pitna voda,
ležanje na mrzlih, mokrih tleh ali na mrzli, zmrzli stelji,
to vse more povzročiti izvrženje. Mnogokrat se pripeti,
da izvržejo krave, ki so jih pozimi trudne iz semnjev
gnali in so v snegu polegale. Sicer si pa lehko vesel,
če je prehlajenje vzrok izvrženju in izvrgovanje ni
kužno, kakor lansko leto pri Kopitarju. Potem bo pač
ostalo pri teh dveh slučajih; seveda, če ne pade sta¬
remu kovaču na um, da bi zopet kako novo neumnost
naredil. 1 '

„Kaj naj pa sedaj počnem s tema kravama ?“
vpraša Gašper. „Otrebila se ni še nobena."

„Pravo je, če greš takoj po živinozdravnika,"
odgovori Razumnik. „Ta ti bo dal navodilo, kako je
kravi izbrizgovati. V nemar jih ne smeš pustiti, če ti
je kaj na tem, da kmalu ozdravita in ti bosta dajali
dovolj mleka. Vrhutega pa skrbi, da prideta mrtvi teleti
iz hleva; saj že dovolj dolgo tu ležita. Poleg tega ti
svetujem, v tem času živino goniti na kak suh pašnik.
Pregibanje na paši je brejim kravam zelo koristno, a
dolga in utrudljiva hoja jim je škodljiva."

,.Torej bom goved rajši puščal doma," odgovori
f  Gašper. „Saj od zadnje slane sem tako ni kaj paše;
čemu naj torej krave zastonj vun hodijo."

„Tega mnenja pa jaz nisem," odgovori Razumnik.
„Ne gre se za malce piče, ki je živali sedaj še dobivajo,
temveč poglavitno za gibanje na svežem zraku. Kolikor
bolj se breje krave pregibljejo, tem laže store, to je
stara izkušnja. Krave, ki nikdar ne pridejo od jasli,
vedno težko teletijo. Najboljša je sedaj popoldanska
paša, ko je slana že izginila. Naroči pa paziti, da krave
ne dobe na potu na pašo mimogrede kje kako zmrzlo
peso ali repo."

„Ravnal se bom po tvojem nasvetu," odgovori
Gašper." „Še vselej je bilo prav, kadar sem te ubogal."

Razumnik se je napotil proti domu. V istem hipu
je pritekel Vrhovnikov hlapec v hlev ter je Razumnika

— 48

prosil, naj bi šel hitro v gospodarjev hlev, kajti ena
krava je izvrgla in druga se tudi že pripravlja,

X. Zmrzla krma, mrzla voda, padci in udarci,
vzroki izvrgovanju krav.

Razumnik je naglo šel k Vrhovniku.

„Zdi se mi, da bom imel enako nesrečo, kakor
Kopitar P pravi Vrhovnik, ko mu Razumnik pride na¬
proti. „Dve najlepši kravi sta izvrgli. Kaj naj počnem ?

„Poskusimo zaslediti vzrok,“ pravi Razumnik. „Ali
nisi pokladal kaj zmrzlega, na pr. peso, repo, krompir
ali kaj enakega?"

„Ne!“ odgovori Vrhovnik. „Moja živina razen sena,
rezanice in nekaj otrobov ter lanenih tropin ne dobiva
nič drugega."

„Ali je morda voda posebno mrzla, ki z njo napajaš
svojo živino?" izprašuje Razumnik naprej. »Premrzla
voda tudi more izvrženje povzročiti."

»Goved sem pač zadnje dni zunaj na dvorišču
napajal. Bilo je zelo mrzlo in celo led se je že delal.
Kako mrzla je voda v vodnjaku, pa ne vem."

»Imaš morda kak toplomer?" vpraša Razumnik.

Vrhovnik je prikimal in je brž prinesel majhen
toplomer.

»Voda v vodnjakih ima navadno redkokdaj manj
kakor 9—10° C," razlaga Razumnik. »Taka toplina
kravam ne more posebno škodovati." Šel je na dvorišče
ter je zmeril toplino vode v koritu.

»Voda iz vodnjaka teče v korito dobrih 10° gorka,
in iz korita teče 9° gorka!" pravi Razumnik. »Je sicer
malo mrzla, če so pa živali nanjo navajene, potem jim
pač ne more veliko škodovati. Veliko slabše bi bilo,
če bi voda vso noč na mrzlem stala. V tem slučaju se
voda leliko shladi na 1—3°, ali celo zmrzuje. Ker tvoja
živina ni tako mrzle vode pila, moramo vzrok drugje
iskati."

Moža sta šla zopet v hlev.

S paznim očesom je Razumnik ogledaval bika,
ki je stal v kotu.

49  —

„Tu vidim prasko, ki je čisto nova,“ je dejal ter
je pokazal na prst dolgo, svežo prasko na levi lakot-
nici. „Bik se je kje odrgnil, ali pa ga je kaka krava
pobodla. 11

„Ali se je bik danes ponoči odvezal ?“ vpraša
Razumnik kravjo deklo.

Podoba 16.

Coklasti parklji.

12

Podoba 17.

Podolžni prerez skozi goveji coklasti parkelj.

Pikčasta črta kaže, kje je parkelj odrezati.

Po kratkem premisleku je dekla povedala, da je
zjutraj bika našla na hodniku, nakar ga je zopet pri¬
vezala.

„Tako, sedaj mi je vse jasno! 1  pravi zadovoljno
Razumnik. „Bik se je danes ponoči odvezal, je v hlevu
sitnosti stresal in je breji kravi nadlegoval. Ni čuda,

4

50 —

če sta izvrgli. V bodočnosti skrbi, da bo bik zanesljivo
priklenjen. Vselej je nevarno, če se bik odveže. Sicer
pa škodo voljno trpi, ker je vedno bolje, če je odvezan
bik vzrok nesreči, kakor pa kužnina. Bik se da prive¬
zati, kužnina pa ne. Potem je pa tudi cementni tlak
tu v hlevu preveč gladek. Kako leliko se živali spodrsne,
da se opasno poškoduje. 11

V tem hipu je ravno neka krava hotela vstati.
Preden se je pa kvišku spravila, se ji je spodrsnilo in
je z močjo telebnila na tla.

„Ali je ta krava tudi breja? 11  vpraša Razumnik.
„To je bil pošten padec. 11

„Nekaj mesecev mora biti breja, 11  odgovori Vrhovnik.
„Zagotovo pa ne vem. 11

,,Potem bodi vesel, 11  pravi Razumnik. „Če bi bila
krava že močno breja, bi se bil sedaj mladič gotovo
poškodoval. Upajmo, da bo ta padec brez posledic! Ta
krava ima pa tudi strašne parklje (glej pod. 16.). Kako
moreš kaj takega trpeti?' 1  pristavi končno Razumnik,
ko ogleduje kravo, ki je bila že na času.

Vrhovnik je bliže stopil in je tudi ogledal te
zverižene parklje.

„Parklji pač niso posebno lepi, 11  je brezbrižno
dejal; na tem tudi ni kaj ležeče. Saj krave ne pošljem
na razstavo. Ona je izvrstna molznica, in to je glavna
reč; če ima lepe ali grde parklje, to me ne briga
veliko. 11

„Tako!“ odgovori Razumnik zategnjeno. „To ti
je vseeno. „Ali ne vidiš, da krava skoraj več stati ne
more, ker ji taki parklji pri stanju hude bolečine po¬
vzročajo. Krava tudi nima pri vleganju in vstajanju
nikake sigurnosti, in na tem gladkem tlaku se jej mora
spodrsniti, da pade. Res čudo bo, če ta krava ne izvrže.
Svetujem ti, da tej ubogi kravi prav precej daš parklje
porezati, da bo sploh mogla stati. 11

„Kakorhitro bomo utegnili, 11  obljubi Vrhovnik, ki
se mu taki strašanski parklji niso zdeli nič posebnega.

Razumnik se je poslovil ter je še enkrat Vrhovniku
zagotovil, da pri njegovih kravah ni bilo kužnega
izvržen j a.

— 51

Ko je korakal proti domu, je srečal malo pre¬
možnega kmetiča Janeza, ki je s svojima edinima
kravama peljal težak voz skoz vas.

Ubogi živali sta se potili in težko sopli. Janez
je malo postal.

„Janez, kdo bo vendar svojo živino tako mučil,“
zakliče Razumnik svojemu znancu. „Ali ni greh!? -1

4 *

- 52  —

„če bi imel konja kakor ti, potem bi gotovo ne
napregal krav,“ odgovori osorno Janez. ,,Sicer pa ne
vem, zakaj naj se moji živini bolje godi kakor meni.
Ali naj jaz in žena vlečeva voz, kravi naj pa doma
počivata ?“

»Vpreganje kravama prav nič ne škoduje, če se
na pameten način vrši , 11  odgovori Razumnik. „Če pa
živali čez mero mučiš, potem imaš le sam škodo. Kakor
vidim, je ena tvojih krav breja, zato bi vendar moral
biti pameten. Če ta krava vsled izmučenja izvrže, potem
boš imel veliko škodo . 11

„To pač vem,“ odgovori Janez malodušno, ki se
je vendar začel nekoliko bati. „Kaj naj pa naredim?
Delo se mora zvršiti. Zima je pred vrati, čas je kratek,
in druge vprežne živine nimam, kdo drug mi pa dela
tudi ne naredi. Dobrih svetov revež že dobi; ti vas
bogatinov nič ne stanejo, a pomagati, seveda, to je kaj
drugega. Lepa hvala, Razumnik, pa z Bogom ! Hi lisce !“

Pri teh besedah je Janez dvignil bič ter je kravi
pognal.

„Na par vožnjah mi ni nič, Janez , 11  tolaži Raz¬
umnik. „Pri nas smo precej podelali, in konje leliko
pogrešam eden ali dva dni. Pusti ubogi kravi doma;
vsekako pa tole, ki je na času. Sedaj tudi vidim, kako
vojnica pri vožnji krave po trebuhu bije. Če bo to
imelo srečen konec, bo čudež. Pusti torej tole kravo
doma, in jaz ti posodim svoje konje za par dni. Plačila
ne zahtevam. Če boš pa pozimi imel veselje in čas, mi
boš lehko nekaj dni pomagal, ko bomo imeli parno
mlatilnico na posodo . 11

Janez je svoj voz ustavil ter je začudeno gledal
Razumnika, ker ni vedel, če te resno misli ali se le
šali, a Razumnik mu je vnovič zatrjeval, da mu rad
pomaga. Z velikim veseljem je seveda Janez ponudbo
sprejel.

Ta zadnja vožnja je bila pa za brejo kravo zelo
nesrečna.

Dva dni pozneje je izvrgla; tudi je težko obolela. Več
kakor pet tednov je bilo treba, da si je zopet opomogla.

Ubogi Janez je bil lehko vesel, da ni prišel ob
svojo kravo.

— 53  —

več mislil. Uboga žival je vedno teže vstajala. Nekega
dne je tako nesrečno padla, da jo tri dni ni bilo kvišku
spraviti. Poklicati je moral živinozdravnika, ki je uvedel
dolgotrajno zdravljenje. Četrti dan po padcu je krava

Razumnik je besedo držal. Janezu je opravil
najnujnejša dela. Zato mu je pa ta prihranil enega
dninarja, ko je s parno mlatilnico mlatil.

Vrhovnik je pa tudi moral doživeti še sitno ne¬
zgodo. Na zverižene parklje svoje krave že zdavnaj ni

Ol

'M

^ O

O

Gh

— 54 —

storila še negodno tele, ki je sicer prišlo živo na svet,
a je še isti dan poginilo.

Ko je krava čez več tednov ozdravela, je Vrhovnik
poslal po kovača, da je kravi parklje tako porezal, da
je zopet mogla stati (pod. 17.).

„Če bi bil prej poslal po kovača, da bi bil kravi
porezal parklje, bi se bil obvaroval velike škode,“
godrnja Vrhovnik. „Sicer mi je pa prav; zakaj pa nisem
ubogal dobrega in pametnega soseda Razumnika, ko
me je na to opozoril, dokler je bil še čas.“

XI. Presojanje živine z mero.

„Jutri bom zopet živino meril,“ je dejal neko
nedeljo popoldne Razumnik svojim prijateljem, ki so
z njim sedeli v gostilni pri Lipovcu. ,.Jaz redno vsakega
pol leta premerim svojo živino ter jo obenem tehtam.“

„Kakšno korist pa imaš od tega?“ vpraša Poljanec.
„Jaz menim, da je to prav nepotrebno delo."

„Kakor se vzame,“ odgovori Razumnik smeje.
„Merilna palica že more koristiti. Meni na pr. je že
veliko koristila, in vi vsi veste, da jaz drago prodajam
svojo živino.“

„To je pač res,“ odvrne Kopitar. „Sosed Razumnik do¬
biva pri vseh preinovanjih prva darila, mi pa nič. Vendar
pa mislim, da imamo tudi mi lepo in dobro goved. 11

„Gotovo nimate slabe živine!“ pravi Razumnik.
„Marsikaj jo pa vendar kvari. Preden sem se poprijel
merjenja, sem tudi marsikterikrat mislil, da je kaka
žival lepa in brez napake, dokler mi nepristranska
merilna palica ni odprla oči, ki so največkrat pristranske."

„Morda imaš prav," pritrdi Poljanec. „Kaj pravite,
če bi jutri dopoldne — ker je ravno pustni ponedeljek
in nobeden nima veselja do kakega posebnega dela —
tudi mi svojo goved premerili? Potem lehko spoznamo,
koliko smo v živinoreji še za Razumnikom!“

„Prav imaš, to napravimo," vzkliknejo vsi navzoči.
„Jutri bomo tudi mi merili živino, to bo prav za pred-
pust. Pri kom naj pa pričnemo?"

55  —

„Pri Kopitarju pričnemo," razsodi Razumnik."
Potem pojdemo k Gašperju, nato kVrhovniku, odtod k
Petru, popoldne pa k meni."

„Prav tako," so pritrjevali veseli kmetje. „Da, tako
naj bo!“

„Kaj pa je merjenje pravzaprav?" vpraša čez
nekaj časa Gašper. „V kmetijskih listili sem o tem že
nekaj bral in pri prerisovanjih sem tudi videl gospode
meriti, razumel pa nisem nič, kaj počno, zato se nisem
nadalje za to brigal."

Podoba 20.  Merjenje dolgosti, a—b  dolgost života.

56  -

„To vam takoj pojasnim,“ odgovori Razumnik.
„Vsega skupaj ni težko razumeti. Vi na pr. vsi veste,
da se na lepi govedi zahteva lep in raven hrbet in v
isti visokosti lep križ ?“

„Da, to vsi verno/* pritrjujejo sosedje. „Če pa
goved nima takega hrbta in križa, se z merilno palico
tudi ne da pomagati.**

„To je že res,“ odvrne Razumnik. ,.Majhne dolžine
pod mero ali čez mero še niso znatne napake. Merilna
palica mi pa prav natančno pove, če je napaka taka,
da jo je upoštevati.“

„Sedaj razumem,** pravi Kopitar. „Malo vdrt hrbet
ali nekoliko previsok križ še nista posebni napaki, če
pa prekoračita dopustno mejo, potem sta veliki napaki.
Merilna palica naj torej to mejo pokaže.* 1

„Da, tako je,“ pritrdi Razumnik. „Ti si prišel na
tajnost merilne palice. Pa ne le ravni hrbet naj merilna
palica določi, temveč tudi razmerje med visokostjo
živali in širokostjo prs ter medenice, in med obsežnostjo
prs ter dolžino života. Mi vsi si želimo dolgo in povito
goved. Če je žival dovolj dolga, ali če je v razmerju
z visokostjo prekratka, vse to nam mora razodeti me¬
rilna palica. Oko ravno glede vsega tega preveč vara.
Če pa žival premerim in izmerjene dolžine primerjam,
potem se ne morem več motiti.

Tako bodi pri lepo ustvarjenem govedu širokost
prs '/ 3  visokosti, ki se meri od tal do vihra. Z očmi
tega nikakor ne moremo pravilno oceniti; v to svrho
potrebujem primerne merilne palice, oziroma merilne
naprave. Če so vse mere v pravem razmerju, tedaj žival
lehko z mirno vestjo peljem na premovanje, in vsak
presojevalec mi mora darilo priznati.“

„Sedaj razumem, zakaj gre toliko živinorejcev
razočaranih od premovanja domov,** odgovori Kopitar.
„Vsak živinorejec ima svojo goved za najlepšo, a oko
mu marsiktere napake ni razodelo !“

„Tako je,“ potrdi Razumnik. „Visokost, dolgost
in širokost živali niso bile med seboj v pravem razmerju.“
„Pa imajo od umnih in učenih živinorejcov sestav¬
ljena razmerja med dolžinami in širinami kaj praktične
veljave ?“ vpraša Peter nekako dvomljivo. „Jaz si mislim,

— 57  —

da prave dolžine in širine ne morejo biti tako važne;
poglavitno je vendarle in tudi ostane, da krava dobro
molze. “

„V gotovem zmislu imaš pač prav,“ odgovori
Razumnik „Od govedi pa tudi še druge koristi zahte¬
vamo. Mi tudi hočemo, da nam na pr. mesar veliko plača
za prodano žival/'

„No, mesar pač ne bo veliko dal na pravo razmerje
med posameznimi merami," ugovarja Vrhovnik. „On
ne vpraša po drugem, kakor da so živali debele in
mesnate in ne preveč koščene."

Merjenje širokosti medeničja.
a — a  sta mesti, kamor je nasloniti kraka
merilne palice.

„V tem imaš tudi prav," vzklikne smeje Razumnik.
„A ravno tiste živali, ki imajo predpisane mere, so
mesarju najljubše. Žival, ki je popolna glede posameznih
mer, ima vedno raven, širok in dolg hrbet, širok križ,
široke prsi in kratke noge. Takih živali pa mesar ravno
želi. Ali mar mislite, da bi imel mesar kaj veselja na
visokonogi, vdrti in ozki živali, kakor je Gašperjeva
krava, ki hodi v jarmu na levici."

Vse se je hrupno smejalo.

— 58  —

»Sedaj vidite, dragi prijatelji in sosedje,“ nadaljuje
Razumnik, ko je smeh utihnil, „da merilna palica ni
tako nepotrebno orodje."

„To naj velja, da je živali premeriti, preden se
žend na premovanje," odvrne še enkrat Peter; „pri
govedi, ki jo ima človek le sam zase, je pa merjenje
čisto odveč. Saj nič ne pomaga, če za napako vem ali
ne. Če za napako ne vem, je še bolje, potem mi vsaj
ne kali veselja; pomagati pa tako ne morem."

»Popolnoma prav nimaš," odgovori Razumnik.
„Na odrasli živali pač ne morem mnogo popraviti, leliko
pa poskrbim, da na zarodu dobim lepe oblike."

„No, to bi bila čarovnija," pravi Peter. »Tega pa
ne razumem."

„To je prav preprosto!“ odgovori ponosno se
smeje Razumnik. „Jaz nikdar ne vzrejam mladičev, ki
mi jih merilna palica izkazuje za nevredne. Če vzrejam
mladiče od živali s pravimi merami, potem bo tudi z
zarodom merilna palica zadovoljna. Jaz žival začnem
meriti, ko je leto stara. Kar glede mer ne ugaja, mora
k mesarju in pod nož. Posebno važno je merjenje bikov.
Predvsem moram pri biku prave mere zahtevati. Če
nimam pravega bika, si pokvarim ves zarod."

„Tako, sedaj smo menda vsi prav umeli," odgovori
resno Kopitar. „V pričetku šem imel vse za pustno
šalo, a sedaj imam o tej reči vse druge nazore."

»Potemtakem pridem jutri zjutraj ob osmih z me¬
rilno palico k tebi, Kopitar," pravi Razumnik.

Vsi so bili s tem ukrepom zadovoljni. Kmalu zatem
so kmetje plačali in odišli.

Kakor dogovorjeno, so se drugi dan, na pustni
ponedeljek, pri Kopitarju zbrali Vrhovnik, Gašper in
Peter. Ob določeni uri je došel tudi Razumnik z merilno
palico.

»Predvsem je potreben popolnoma raven prostor,"
je dejal Razumnik. »Najbolje bo menda, če gremo na
skedenj."

»Na podu je dovolj prostora," pritrdi Kopitar.
»Takoj naročim, da se tjakaj privede najlepša krava."

59

Možje so šli v skedenj, in kmalu so privedli tudi
kravo.

Razumnik je kravo lepo postavil, da so noge stale

navpik, potem je vzel merilno palico, ki jo je tako
priredil, da je pritrdil na njo počez krak, ki je s palico
delal pravi kot.

Podoba 22.  Merjenje globokosti prs.

— 60 —

„Tako, sedaj je merilo pripravljeno,“ je dejal,
„in leliko merim visokost." Palico je raztegnil ter jo
je s počeznim krakom naslonil čez vibr (glej pod. 18.).

Ko je zmeril visokost vihra (a—b  na pod. 18), je
naročil Kopitarju: „Prosim te, zapiši 132.“

Potem je mero dejal na najnižje mesto hrbta,
pomeril ter vzkliknil:

„0h! 126.
voljeno mero!“

Tu ni treba več meriti; 4 cm  pod do-

„Kako to?“ vpraša
nevoljno in začudeno Ko¬
pitar.

„Tu na najvišjem
mestu pri vihru sem našel
132 cm  visočine, 11  pojas¬
njuje Razumnik. „Če je
hrbet dober in popoln,
potem bi smel največ 1 cm
manj meriti kakor viher.
Dovoljena razlika sme
znašati le 2 cm,  a našel
sem 6 cm,  torej 4 cm^  več
kakor je dovoljeno. Že to
kaže, da ta krava ni pra¬
vilne oblike, zato je ne
bom dalje meril!“

„Beži, Kopitar, s
svojo najlepšo kravo,"
smejč kričijo sosedje. ,,Daj
jo mesarju, da jo nagradi."
Nevoljen je gnal Kopitar kravo nazaj v hlev, in
Razumnik je šel za njim ter je pazno ogledoval čredo.
Potem pravi:

„Kopitar pripelji tole kravo na pod ; zdi se mi, da
ima pravilnejše mere.“

„Ta krava pa ni pri mesu,“ ugovarja Kopitar.
„To nič ne de," pravi Razumnik. „Mast ne hodi
v poštev."

„Bodi torej ; pa poskusim," godrnja Kopitar; a
še enkrat se ne maram dati osmešiti."

— (51

Kravo so odvedli na pod in ljubi prijatelji in
sosedje so si privoščili marsiktero zlobno opazko.

Razumnik je pričel meriti. Najprej visokost pod
vihrom. Ko je pogledal na merilo, je zaklical:

»Visokost pod vihrom 136 cm,“  Potem je meril na
najnižjem mestu hrbta (glej c—d  na podobi 19.).
„135 cm,“  je zaklical; »vidite, to pot gre bolje."

Potem je meril visokost pod najnižjim mestom
križa (glej e—f  na pod. 19.) in pod najvišjim mestom
(glej g—h  na pod. 19.).

Podoba 24.

Preozko stoječi sprednji nogi.

Podoba, 25.

Svedrasti sprednji nogi.

„138 in 139. To so prav izborne mere. Krava
(pod. 19.) je dobro vzrasla."

»Kako to? vpraša Kopitar.

Razumnik razlaga:

»Najnižje mesto križa sme biti 4 cm,  najvišje mesto
križa pa 10 cm  višje kakor visokost pod vihrom. Pri tej
kravi je pa hrbet še veliko boljši kakor je najmanj
predpisano, kajti najnižje mesto pod križem je samo
2 cm  in najvišje mesto pa samo 3 cm  višje kakor naj¬
višje mesto pod vihrom. Na tej kravi imamo torej tako

izboren hrbet, kakor ga ne najdemo povsodi. Zdi se mi,
da je tudi dolžina živali izborna. 11

Razumnik je zopet priredil palico ter je pričel
meriti dolgost (glej pod. 20.). V to svrho je rabil dva
kraka na merilni palici. En krak je naslonil spredaj na
plečni člen, drugega pa zadaj na trtico. Ko je pogledal
število, je zaklical: 166 m. Nato je pričel računiti, ter

je dejal: „3 cm  čez naj¬
manjšo mero. Žival je torej
dovolj dolga. Mislim, da je
ta krava tudi dobra glede
širokosti. 11

Z obema krakoma je
sedaj Razumnik tudi zme¬
ril širokost prs čez pleča
in širokost medenice (glej
pod. 21.).

„Krava je čez križ
47 cm  in čez prsi 46 cm
široka, 11  razlaga Razum¬
nik. „To so prav izborne
mere. V tem slučaju bi
bilo dopustno najmanj
44 cm,  namreč '/s visočine
pod vihrom. Tukaj je pa
dopustna mera 44 cm
močno prekošena, namreč
čez križ za 3 cm  in na
prsih za 2 cm,  navzlic
temu, da krava ni posebno
rejena. Da bi bila ta krava
tako rejena, kakor ona,
ki smo jo prvo pričeli
meriti, potem bi imela izredno lepe oblike in dobre mere.
Tudi prsi morajo zadostiti, kajti videti je že na prvi
pogled, da ta krava ni visokonoga. 11

Razumnik je sedaj potisnil oba kraka merilne
palice nad hrbet in pod prsi (glej pod. 22.).

„72 cm, u  zakliče, ko je zmeril. „4 cm  več, kakor
bi najmanj smelo biti, kajti globokost prsi mora biti
najmanj visokosti pod vihrom, torej v tem slučaju

Podoba 26.

Sključeni, pošvedrani in pod
vamp stoječi zadnji nogi.

68 cin,  t. j. polovica od 136. Ta krava je torej prav
izborno vzrasla. Primerjajmo jo s prvo.“

Kopitar je še enkrat dal privesti prvo kravo in
jo je postavil poleg druge, ki je bila ravnokar zmerjena.

,,Primerjajmo hrbet, dolgost, širokost in visokost
obeh živali," pravi Razumnik. „Če mirno in pazno pri¬
merjamo,-se brezdvomno prepričamo, da ima tale druga,
medla krava lepši in daljši hrbet kakor prva. Tudi
zadnji del in prsi sta širja in noge so krajše."

„Da, to tudi se¬
daj vidimo," vzkliknejo
kmetje. „ Vso čast tvoji
merilni palici, sosed!“

„Ravno tale krava
mi ni nič kaj ugajala,"
pravi Kopitar. „Vedno
je nekoliko upadla,
kadar ima novo mleko.

Sicer je pa dobra mol¬
znica in dajo lepa te¬
leta."

„Teleta te krave
pridrži za rejo," svetuje
Razumnik; „ne bo ti
žal. To je dobra ple¬
menska krava."

„Samo od tehle ..
mer pa tudi ni vse
zavisno," oporeka Pe¬
ter. „Kaj mi pomagajo Podoba 27.

lepe oblike, pa majhna Prenavpičen skočni člen.
korist."

„To je pač res," odgovori Razumnik. „Razen
pravih mer, ki jih določimo z merilno paličo, zahtevamo
lično, ne prerobato glavo, tenke roge, mehko, tenko
kožo, ki se lehko pregiblje in guba. Nežne gube na
vratu so tudi priljubljene. Potem zahtevamo pravilne
(glej pod. 23.) in ne preozko (glej pod. 24.) navpik
postavljene sprednje noge, nikakor pa nočemo Svedrastih
nog (glej pod. 25.), ali sključenih, svedrastih in pod
vamp stoječih nog (glej pod. 26.), kakor jih je tako

— 64 —

pogosto videti pri naših kmetskih kravah. Prestrme
zadnje noge (glej pod. 27.) tudi niso prave; celo ne
pri bikih.

Predvsem pa moramo zahtevati pri kravah veliko,
a ne mesnato, pod trebuh segajoče vime z debelimi
krvnimi in mlečnimi žilami (glej pod. 28.) in z mlečnimi

Podoba 28.

Vime dobre molznice, a  močne in kačaste mlečne žile; b  močna
krvna žila; c  mlečna jamica.

jamicami. Vsa ta dobra znamenja pa ima ravno tale
krava, ki smo jo drugo premerili. 1 '

„To je res," pritrdijo sosedje.

„Samo merilna palica ni merodajna," razlaga Raz¬
umnik nadalje; „umen živinorejec naj vzreja živali
z dobrimi oblikami, ki dajejo veliko koristi, t. j. da so

— 65

mlečne, dobre za vprego in da so rastne in se rade
debele, potem bo imel veselje s svojo rejo.“

Kimaje so sosedje to priznavali.

„Tako sem jaz doslej počel,“ govori Razumnik
dalje, „in tega se mislim držati tudi v bodočnosti. Ni
mi bilo žal in mi ne bo.“

Merili so potem še celo vrsto živali, a večina ni
imela pravih mer.

„Pri takih živalih, ki imajo očitno grde napake,
ima merilna palica seveda malo pomena,“ zopet razlaga
Razumnik. „Če na prvi pogled vidim, da ima krava ali
bik močno vdrt jirbet, potem mi ni treba nanj položiti
merilne palice. Če se pa gre za bolj enakomerno goved,
kakor v mojem hlevu, potem merila ne morem pogrešati.
Vzlic temu bi bilo dobro, če bi se tudi mali posestniki
nekoliko z merilno palico pečali. Začetnik, ki nima še
nikake gotovosti v presojanju živali, naj se celd poslu¬
žuje merilne palice. 1 '

Ko so premerili zadnjo žival, je dejal Gašper:

„Da smo danes svojo živino premerili, res ni pustna
šala. Jaz vsaj sem se pri tem veliko naučil, in mislim
da tudi drugi. Pri prvi priliki si izposodim merilno
palico od tebe, ljubi Razumnik. O koristi takega mer¬
jenja sem sedaj popolnoma prepričan."

XII. Goveji hlev. .Kako je ravnati z brejo
govedjo.

Popoldne, ko so Razumnikovo živino premerili,
je ta povabil svoje sosede, naj si ogledajo njegov hlev.

„To nas veseli, sosed," pravi Peter. „Že zdavnaj
smo želeli videti, kako je pri tebi. Da imaš ti najlepšo
živino v vsi vasi, da, v vsem okraju, to zdavnaj vsi
vemo. Vemo pa tudi, da imaš ti vedno srečo v svojem
hlevu, in sicer pri konjih, prašičih in pri govedi."

„Posebnega ne boste našli," odgovori smejč Raz¬
umnik, ,.in čarovnij tudi ne uganjam. Pač pa pazim
v svojem hlevu na vsako, četudi še tako majhno reč,
na kar seveda večina vas ne misli. Kar bi utegnilo
škodovati, se takoj odpravi."

5

— 66  —

Možje so stopili v kake 3 1 / a  m  visok hlev, ki je
bil že pred dlje časa iz opeke zgrajen. Prostora, zraka
in svetlobe je bilo dovolj v njem. Primerna železna
okna so bila prirejena za prezračevanje. Pred vsakimi
vrati so bila posebna, druga vrata, in sicer ne na
tečajih, temveč na žlebatili kolescih, ki so tekla na
železni šini. Poleg hleva je bila prostorna shramba
za krmo.

»Poseben res ni ta lilev,“ pravi Vogelnik. „Je
pač trden in obokan, kakršni se povsodi nahajajo.“
„Res je tako,“ odgovori Razumnik. ,, Vendar naj
vas opozorim na marsiktere različne malenkosti. Pred¬
vsem vas opozarjam na to, da ima vsaka žival dovolj
prostora; vendar se ne more nobena počez postaviti.
Staje niso dolge, vsled tega živali ne morejo veliko
semintja stopati in so zato bolj snažne, ker blata ne
stresajo okroginokrog. To nam prihrani mnogo dela in
stelje. Hodnik je v isti višini kakor so staje, vsled
česar se goved pač ne vidi tako imenitno, a zato laže
stopa čez jarek in se ne more poškodovati.“

„Tako je,“ pravi Kopitar. „V mojem hlevu morajo
živali najmanj 10 cm  niže stopati s staj na hodnik.
Marsiktera krava se je zaraditega že poškodovala. Če
bi hlev še enkrat urejeval, bi to gotovo drugače naredil,
a sedaj se težko da popraviti. Višje staje imajo res
prednost, da se na njih živina vidi večja in postavnejša
kakor je v resnici, ker gledalec niže stoji.“

„Ta prednost ima pa kvečjemu veljavo v hlevih,
kjer se goved pita, ne pa v hlevih s plemensko go-
vedjo,“ odvrne Razumnik. „Vsekako je moja ureditev
boljša. Moja živina hodi pozimi in poleti vsak dan na
prosto, zato je važno, da varno hodi iz hleva in nazaj.“
„Kakšen tlak je pa ta? Saj to ni cementni tlak.“
pravi Peter. „,Taz imam v svojem hlevu cementni tlak.
Tale tlak bi mi bil že prav, če bi le ne bil tako gladek,
potem bi bil z njim zadovoljen. 1 *

„Jaz sem poprej imel tudi cementni tlak,“ odgo¬
vori Razumnik. „Pred leti sem ga pa nadomestil z lesenimi
hlodi, ki leže na cementnem betonu (glej pod. 29.).
Lesena tla so pozimi gorka in na njih ne drsi. Pri

— 67  —

meni se skoraj nikdar ne pripeti, da bi se kteri breji
kravi spodrsnilo. 1 '

»Staje pa nimajo skoraj nič strmeča," pravi Vo¬
gelnik, ko jih je nekaj časa ogledoval. Ali je to tudi
koristno? Jaz menim, da naj gnojnica hitro in lehko

odteka!“

„Na stajah za krave
v takem hlevu ni treba
veliko strmeča, ker ne
morejo ne daleč na desno,
ne na levo in njih voda
daleč nazaj teče," odgo¬
vori Razumnik. »Zado¬
stuje, če je strmeča na
vsi dolžini 1 do 1 */ a  cm.

Na takih stajah se trut
ne pokaže tako lehko. Če
krava z zadnjim delom
niže stoji, potem mora s
krmo nabasan drob pri¬
tiskati na breji telečnik
in ga v medenico poriniti.

To se tem rajše pripeti,
kolikor več prazne krme
in oblode dobivajo breje
živali."

„To nam je jasno j"
pritrdijo navzoči kmetje.

„Kje je pa tvoj
slavni bik ?“ vpraša sedaj
Vrhovnik. »Tega še nisem
videl!“

»Ta stoji tam
gori na koncu po¬
leg krave, ki se

noče pojati," od- j—-— -'

govori Razumnik.

»Brejih krav nikdar ne puščam v bližini
krave stoje skupaj; one so v tem času mirne

Med tem pogovorom je prišel v hlev
s pomočnikom.

'S

O

A

&

S


bika. Breje
in previdne/ 4
vaški kovač

5 *

— 68  —

„Kaj pa hoče kovač?" vpraša Peter. „Saj tu ni
volov, da bi jih koval."

„Kovač preišče parklje vseli živali ter jih spravi
v red,“ odgovori Razumnik. „Po tri- do štirikrat na leto
hodi zaraditega v hlev. Pri večini mojih krav to ni
potrebno, ker hodijo vsak dan na prosto ter se spreho¬
dijo. Nekterim se pa parklji vendarle morajo prirezati."

Možje so pazno sledili kovačevemu delu.

Z rezalom, s žago in z nožem je kovač urejeval
parklje, da so dobili naravno obliko. Bilo je nekaj krav,
ki jim je bilo treba parklje prirezati.

„Tu so dvojni podplatje," vzklikne kovač. „Te
moramo prav temeljito odstraniti, če ne, bo krava
pošteno pričela šepati."

„Kaj so to, dvojni podplati ?" vpraša Peter. „0
tem nisem še nikdar čul.“

„Z dvojnimi podplati je takole," pojasnjuje Raz¬
umnik. ,,Večkrat se zadaj na stopalih parkljev vsled
kake otiske odlušči nekaj podplata. Odluščeni podplat
ne prirase več, kakor tudi ne na naših prstih zalomljen
ali zatrgan noht. Odrgnjeno mesto stopala se sčasom
pokrije z novo rogovino, in tako nastane nov podplat.

Čez nekaj časa prične stari zalomljeni podplat pritiskati
na novega, ki se vedno bolj debeli, in to žival pri hoji
boli, in zato prične šepati. Temu se pa hitro odpomore,
če se stari podplat poreže."

V eni uri je bil kovač s svojim delom pri kraju.

„Sedaj so parklji moje govedi v redu," nadaljuje
Razumnik. „Na to veliko držim. Coklasti in slabo rasli
parklji so zelo škodljivi, ker otežujejo hojo ter stanje
in delajo bolečine. Predolgi parklji žival silijo, da stoji
in stopa samo s petno stopaljo, vsled česar žival vzklo-
nilno žilo preveč napenja in obtežuje. Tudi so taki
parklji večkrat vzrok, da se živalim spodrsne in se
poškodujejo."

„Nedvomno imaš prav," pravi Kopitar. „V pri¬
hodnje se hočem tudi jaz brigati za parklje svojih
krav. Kaj meniš, Vrhovnik?"

Vrhovnik je pa molčal. Domislil se je krave, ki
mu je izvrgla zaradi padca, prav zato, ker je imela
slabe parklje.

— 69

„Zakaj pa ima tale junica čez nos bodeč jermen ?“
(glej pod. 30.) vpraša Peter. ,.Kaj takega še nikdar
nisem videl.“

„Ta jermen naj prepreči mahanje z jezikom in
hlapanje," odgovori Eazumnik. „Nektere živali dobe
škodljivo razvado, da z jezikom okoli mahajo in tako
zrak zajemajo in požirajo. Tako požiranje zraka je
škodljivo kakor pri konjih hlapavcih, poleg tega se pa
pri govedi tudi lehko pripeti, da žival pri zajemanju
zraka jezik tako nazaj v gobec vrže, da se pod-
više, in če ni pomoči blizu, se žival lehko zaduši.
Dokler ta razvada še ni preveč vkoreninjena, tedaj
tak jermen še pomaga. Če žival z jezikom okoli maha,

Podoba 30.

Tele z nosnim jermenom, da
se prepreči hlapanje.

Podoba 31.

Bodeč jermen.

zadeva ob bodeči jermen ter opusti mahanje. Biti pa
moramo previdni; žeblji na jermenu ne smejo biti pre-
špičasti. Tak jermen (glej pod. 31.) si lehko vsak sam
napravi. “

XIII. Krmljenje plemenske govedi.

Med tem pogovorom je prišel čas krmljenja. Dekle
so prinašale rezanico in zrezano peso. Oboje so dobro
skupaj zmešale.

,.Rezanica je zelo dolga !“ vzklikne začudeno Peter.
„Stavim, da je 4 — 5 cm  dolga. 11

— 70  —

„Ali je to morda nesreča?“ vpraša smeje Razumnik.
„Jaz dam rezanico nalašč tako dolgo rezati. Kratka,
1—1 '/ 2  cm  dolga rezanica ni za goved. Čim daljša je.
tem boljša, tem bolje živina izkoristi krmo.“

„Kako to?“ vpraša še enkrat Peter. „Saj ne more
škodovati, če se reže kratka rezanica. 11

„Seveda more to škodovati, 11  zagotavlja sosed.
,,Kolikor krajša je rezanica, tem hitreje je prežvečena.
Če je krma drobna in kratko rezana, potem se ne pre¬
žveči vsa. Drobnejši deli morejo, ne da bi se prežvečili,
priti takoj v tretji del želodca. Kar pa ni dovolj pre¬
žvečeno, se zadosti ne izkoristi, ker škrob (šterka) ne
pride v dotiko s slino, ki se izceja iz podušesne slinske
žleze. V želodcu se pa škrob ne more več pretvoriti.
Škrob, ki je glavni del hrane, ostane torej po večini
neprebavljen. Polegtega kratka in drobna rezanica,
če ne pride nazaj k prežvečenju, temveč takoj v tretji
del želodca, lehko povzroči prav nevarno zaprtje, ali,
kakor pravijo: goved je zapečena. To so vzroki, da
morajo rezanico dolgo delati. 11

Ena dekla je sedaj donesla močnih krmil, in sicer
zdrobljenega ječmena. Tega je tudi suhega primešala
rezanici.

,.Močna krmila mi kravam dajemo na vodi, 11  pravi
Rovtar. „Ali je mari to tudi bolje, če se zdrobljeno
žito daje suho in ne na vodi? 11

»Seveda je bolje!“ zagotavlja Razumnik. „Če
močna krmila dajem suha pomešana z rezanico, potem
gotovo njih velik del pride z rezanico v vamp in potem
nazaj v gobec, da se prežvečijo. Škrobova moka močnega
krmila pride pri prežvekovanju v zadostno dotiko s
slino ter se pretvori, kar se nikakor v zadostni meri
ne zgodi, če gre močno krmilo z vodo naravnost v tretji
del želodca. 11

„Kako pa ti sploh krmiš breje krave? 11  vpraša
Kopitar.

„Poleti breje krave dobivajo zeleno klajo, in sicer
travo, deteljo ter mešanico, in v hladnih, deževnih dneh
včasili tudi nekoliko sena, da ne dobe driske, 11  odgovori
Razumnik. „Konec poletja hodijo krave na pašo. Tudi
v tem času dobivajo ob deževnih dneh sena. Jeseni

71

dobivajo peso, rezanico iz 3 / 4  sena in '/ 4  slame, zdrob¬
ljenega ječmena in pomalem soli, dvakrat do trikrat
na teden. Jaz zelo gledam na to, da je za breje krave
in teleta vedno dovolj najbolišega sena v zalogi. Slab¬
šega sena ne pustim nikdar polagati brejim kravam.
Jaz tudi pazim, da je klaja dovolj redilna. Prazna klaja
nikakor ni za breje krave. Prazne krme se morajo
živali pošteno nažreti, če naj se nasitijo. Nabasan vamp
pa jemlje prostor brejemu telečniku, in tele v maternem
telesu nima prostora, da bi se moglo razvijati. Zaradi-
tega jaz tudi ne dajem brejim kravam vodene oblode,
ki le želodec in čreva po nepotrebnem polni, pa materi
kakor mladiču le malo redilnih snovi prinaša. Predvsem
pa gledam, da so vsa krmila, ki jih breje krave dobi¬
vajo, nepokvarjena, celo pa ne zmrzla ali plesniva.
Zdravje je pri brejih živalih poglavitna reč, a pokvar¬
jena krma more poleg drugih nezgod povzročiti razne
bolezni v želodcu in v črevih. Te bolezni z groznico
so pa za mladiča zelo nevarne. Zlasti sem previden,
kadar pričnemo deteljo pokladati. Na deteljo jaz svojo
goved pripravljam najmanj 14 dni in prav počasi pre¬
hajam na večje množine."

„Kolikokrat na dan pa ti krmiš?" vpraša Kopitar.
„Mi krmimo trikrat. Bržkone ti tudi v tem ne delaš
izjeme."

„Jaz tudi trikrat krmim," odgovori Razumnik.
„Je zelo vse enako, če se dvakrat ali trikrat krmi;
to je najbolj zavisno od tega, kaj je bolj priročno.
Poglavitno je, da se vpeljani red točno vzdržuje, kajti
vsaka hitra izprememba v redu škoduje."

„Kako pa živino napajaš?" vpraša še enkrat
Kopitar. „Ali je govedi dajati gorko pijačo, ali je voda
iz vodnjaka ali studenčnica najboljša?"

„Ce se govedi veliko gorke oblode daje, potem
je navadno pri eniinisti krmi več mleka, pa dolgo časa
goved vendar ne more in ne sme pogrešati sveže pitne
vode," poučuje Razumnik. „Če bi se pokladala samo
gorka obloda, potem bi želodec in čreva postala ohlapna
in prebavljanje bi oslabelo. Gorka obloda prija bolnim
živalim. Moja živina se trikrat na dan zunaj pri vod¬
njaku napaja, kjer je voda vse leto 10—11° C gorka.

— 72 —

Pri napajanju se goved izprehodi, kar je zelo potrebno.
Živina hodi v oddelkih na vodo. Najprej gredo breje
krave, potem nebreje in slednjič mlada živina.“

„Ali se ti nikdar ne pripeti nesreča?" vpraša
Peter. „Jaz sem tudi prepričan, da je dobro goved
vunkaj na vodo goniti, a pri tem se goved drvi in
bode, da se lehko kaka nesreča pripeti."

„To se pri meni še ni zgodilo," odgovori Raz¬
umnik. „Vse je tako urejeno, da poškodba ni lehko
mogoča. Tudi je vsa goved že vajena."

„Ali goved na vodo gonite tudi ob slabem vremenu,
v dežju in snegu?" zopet vpraša Peter. „Živali se lehko
prehlade, če iz gorkega hleva hodijo na mraz!“

„To ni res," odvrne Razumnik. „Govedi prav nič
ne škoduje, če pridu kratek čas na prosto, če tudi sneži.
Dolgo časa seveda ne sme -to biti. Goved tudi ne sme
stati, temveč se mora pregibati. Vrhutega pa moja goved
ni razvajena, ker hlev ni pregorak. Jaz hlev tudi po¬
zimi pridno zračim in malokdaj je toplina v hlevu čez
19—20 0  C. Pri zračenju pa seveda ne sme biti prepiha.
Dokler se živali pregibljejo, jim veter ali prepih ne
škoduje, dočim sta jim nevarna, če mirno stoje ali leže."

„Goved, ki hodi na pašo, sploh ni toliko občut¬
ljiva," pristavi Kopitar. „Utrjenje je sploh velike važ¬
nosti za naše domače živali."

„To je resnično," potrdi Razumnik. „To pa ni
edini vzrok, zakaj naj breja goved hodi na pašo. Breja
krava, ki se veliko pregiblje, se tudi veliko laže oteleti
kakor tista, ki pride na dan le kratek čas na prosto
ali pa celo nikoli."

„V čem pa tiči ta vzrok ?“ vpraša Peter.

„To se različno razlaga," odgovori Razumnik.
„Nekteri pravijo, da se ob rednem in izdatnem pregi¬
banju vrši pretvarjanje snovi v telesu z večjo silo in
da so zato pri porodu popadki močnejši in izdatnejši.
Drugi zopet pravijo, da se ob popolnem miru matere
mladič preveč in premočno razvije ali da se mati preveč
odebeli in preveč loja nastavi, celo če je obilno krmljena,
kar vse porod otežuje."

„Danes smo zopet mnogo koristnega videli in
slišali," pravi Rovtar. „Zapomnimo si to in tudi svoje

73

lileve tako uredimo. Čudovitega pač nič ni, kar smo tu
videli in slišali, temveč so samo preproste, skoraj sarne-
obsebi razumljive reči, ki pa ravno zato nanje najmanj
gledamo, ker so tako malenkostne in vsakdanje. Poslo¬
vimo se za danes. Lepa hvala ti, Razumnik, za ves pouk.“

Prisrčno se poslovivši so odšli ukaželjni možje
ter so na Razumnikovo vabilo obljubili, da kmalu zopet
pridejo.

XIV. Trat pri kravah.

Doli konci vasi je prebival malopremožen kmetič
Janez. Njegovi dve kravi — ena je že prej enkrat
izvrgla — sta se
zopet ubrejili.

Hlev je bil tako
slab in jjpomanj-
kljivo urejen, ka¬
kor hiša, kjer je
Janez sam prebi¬
val. V hlevu je
predvsem nedo-
stajalo prostora,
s vetlobe in zraka.

Živalska staja, ki
je bila iz debelih
desek, je bila pre¬
kratka. Jarek za
gnojnico je bil
precej globok, a
gnojnica je v
njem zastajala.

Če sta se kravi ulegli, sta z zadnjim delom ležali v gnoj
niči. če bi Janez imel dovolj nastilja, potem bi bil jarek
kar z njim napolnil. Večkrat je Janezova žena zapazila,
da eni kravi, ki je bila precej na času, nekoliko teleč-
nika vun moli, kadar leži v jarku. Kakorhitro je pa
krava vstala, je bilo takoj zopet vse v redu. Gospodinja
je pa imela preveč opravila, da bi se za vse to posebno
menila. Saj je bila krava drugače zdrava, je rada jedla
in dobro molzla. Ko je pa gospodinja nekega jutra prišla
v lilev, je videla, da kravi gleda iz sramnice za glavo

Podoba 32.

Jermenska poveza, ki zadržuje trut.

74

velika, rjavkastordeča oteklina. Skušala je kravo kvišku
spraviti, a se ji je šele po dolgem trudu posrečilo. Pre¬
strašena je zapazila, da oteklina ne gre nazaj. Poklicala
je moža, Janeza, ki nič ni vedel, pri čem da je, zato
je hitro šel po Razumnika, ki mu je že t ečkrat svetoval
in pomagal.

Dobri Razumnik mu je takoj rad ustregel.

Na kravi se ni nič izpremenilo, kolikor je bilo
sploh mogoče videti v mračnem hlevu.

Gospodinja je morala kravo držati za glavo, Janez
je stopil na desno stran, dočim se je Razumnik od
leve bližal, da je mogel ogledati otekle izstople dele.

„Telečnik je pošteno zadrgnjen,“je rekel Razumnik,
ko se je o vsem prepričal. Na njem tudi vidim nekaj
majhnih prask, in zato ga moram najprej razkužiti.
Pošlji k trgovcu po 50 g  galuna,“ je velel Janezu.
,,Predvsem moramo izstopli telčnik temeljito izprati,

Medena žica z obročkom in poostrenim koncem.

Janez je odšel, gospodinja je šla pa pripravit 10 Z
kropa, kakor jej je Razumnik naročil.

Ko je Janez prinesel galun, ga je Razumnik raz¬
topil v kropu ter je velel prinesti čisto ruto, in ko se
je raztopina toliko shladila, da je bila mlačna, je Raz¬
umnik z njo temeljito izpral ves izstopli del. Krava se
ni posebno upirala. Nato je sosed previdno in počasi
skušal izstopli telčnik z roko nazaj v kravo poriniti,
kar se mu je slednjič polagoma porrečilo.

„Tako, sedaj je srečno vse poravnano," pravi
gospodinja in se oddahne.

..Želeti bi pač bilo," odgovori Razumnik. „Meni
se zdi, da še ni vsega konec. Bojim se, da nam bo ta
krava delala še dovolj preglavice."

V tem hipu se je krava pričela napenjati, in na¬
enkrat je bilo zopet vse zunaj.

drugače ho slabo."

Podoba 33.

— 75  —

„Trut ste prepozno zapazili, in pritisnila je vne-
tica,“ razlaga Razumnik, ,.zato se krava napenja. Če
sramnice ne zašijemo ali je kako drugače ne zapremo,
ne bo uspeha . 11

Še enkrat je Razumnik vnovič izprano izstoplo
maternico globoko nazaj v medenico porinil. To pot je
šlo laže.

„Pojdi hitro na moj dom po jermena , 11  veli Raz¬
umnik Janezu; Jaz bom med tem časom pazil, da se
trut ne ponovi . 11

a.

Podoba 34.

Vtikanje žic. ti b  ustje sramnice, c c c  vtaknjene
žice, d  vezilna žica.

, Ali je sedaj za kravo nevarno ? 11  vpraša prestra¬
šena gospodinja, ki jej je šlo na jok.

„Za sedaj še ne , 11  pravi Razumnik. ,,Tolikega truta
ne smemo smatrati za lahkega. Vsekako so take krave
kolikortoliko v nevarnosti, če izstopla maternica ne
gre samaodsebe nazaj, ker se leliko poškoduje, zlasti
po poleg stoječih kravah. Pri tem morejo v rane priti

— 76 —

škodljivi trosi iz gnojnice, ki povzročijo snetivo vnetje.
Pa tudi, če izstoplo maternico zadrgne sramnično ustje,
se more izcimiti snetivo vnetje, da vun moleči del celo
odpade. Dostikrat so že morali močno brejo kravo za-
raditega zaklati.“

Uboga gospodinja je po teh besedah milo zdilinila
ter si je s predpasnikom brisala solze.

A Raznmnik jo je tolažil:

„Upam, da se pri tej kravi še vse dobro izteče.
Saj tudi vse poskusimo, da pomoremo ubogi kravi.“

V tem je došel Janez z jermeni, ki so nalašč
za trut prirejeni (pod. 32.), in so opasali z njimi kravo.

Ko je pa krava zopet močno tiščala, so jermena
popustila, in trut je tretjič izstopil.

„Tako ne pridemo nikamor,“ pravi mirno Razumnik.
»Naredil bom čez sramnico mrežo iz medene žice, to
bo gotovo pomagalo."

»Tretjič je pomagal kravi ter jo je še enkrat opasal
z jermeni. To pot je jermena tesneje zapel. Nato je
odšel domov, da priredi primerno medeno žico.

S kleščami je naščipal pet medenih žic po 20 cm
dolgih. Žica je bila za dober milimeter debela in pri¬
merno upogljiva. Na enem koncu žice je naredil majhen
obroček, drugega je pa s pilo priostril (glej pod. 33.).

Žice je nato z mastjo namazal. Razumnik je s seboj
vzel še hlapca, ki naj bi Janezu pomagal kravo držati.
To pot ni bilo več izstopa, zato je Janez menil, da
bodo jermena sama zadostovala.

Razumnik je pa dejal, da jermena niso zanesljiva
in da je bolje, če se sramnica pošteno zapre. Gospo¬
dinja je morala kravo zopet prijeti za rogova, hlapec
in Janez sta pa stopila vsak na eno stran.

Nato je Razumnik prijel kožo obeh strani sramnice
ter je krepko skozi zadrl prvo medeno iglo zgoraj,
potem ravno tako spodaj in slednjič med obema na
sredi (glej pod. 34.).

Krava se je sicer pri vsakem vbodcu nekoliko
zgenila, a drugače se ni znatno zoperstavljala.

Ko je bilo to narejeno, je Razumnik iglam s
kleščami odščipnil špice in je z drugimi primernimi

77 —

žičnimi kleščami tudi na teh koncih naredil obročke,
kakršni so bili že na drugih koncih (glej pod. 35.)-
Nato je skozi te obročke na vsaki strani vteknil
četrti in peti kos žice (glej d in e na pod. 35.) ter je
konce zakrivil, da niso mogli skoz obročke uhajati.

Pri vsem tem delu je pazil, da nastala mreža ni
bila pretesna in da sramničnega ustja ni preveč stiskala.

„Tako, sedaj je veliko delo dovršeno," pravi smeje
in zadovoljno Razumnik. „Če Bog da, je vse potrebno

Podoba 35.

Dovršena žična mreža, ab  sramnično ustje,
c c c  vtaknjene žice, d  in e  vezilni žici.

narejeno. Mreža bo menda držala. Poglej, Janez, po¬
glavitna reč je, da se gornja igla dosti visoko in spod¬
nja dovolj globoko zatakne.“

Razumnik je sedaj ogledoval hlev.

Z glavo majaje je dejal:

„Tele staje pač niso primerne za močno breje
krave. Krava pač ne more na pol ležati v gnojničnem
jarku. To je vsekako popraviti.* 1

— 78

„Jaz pa sedaj ne zmorem stroškov," zdihuje od¬
govori Janez. „Saj sam dobro vem, da so tla prav zelo
slaba. “ __

„Če ti tvoja sredstva ne puste, da bi hlev teme¬
ljito popravil, pa tla za silo popravi," odgovori Ra¬
zumnik. „Par močnih desek ti že podarim. Stem tla
zboljšaš in staje tako podaljšaš, da bosta imeli kravi
primerno in dovolj dolgo ležišče. Ge pa stai ne popraviš,
potem ne morem jamčiti, da bo mreža držala."

„Po deske grem takoj," zagotavlja Janez, „in še
danes pričnem s popravilom."

„Kako in sčim pa krmiš breje krave?" vpraša
Razumnik gospodinjo. „Zdi se mi, da dobivata veliko
redke oblode iz otrobov in moke."

„S krmo moramo varčevati," odgovori gospodinja,
zato si moram z oblodo pomagati."

„Opusti to," uči Razumnik. „Pokladaj rajša otrobe
suhe, z nekoliko soli na klajo. To je umestneje. Za
napajanje pa rabi samo čisto vodo. Velik trebuh se
potem polagoma nekoliko izgubi, in pritisk na tele in
nazaj se zmanjša. Če ne ubogaš, se ti utegne še kaka
druga nesreča pripetiti. Če se vamp in čreva s toliko
oblodo raztegnejo, potem nima telčnik s teletom vred
prostora, da bi se širil, in končno mora tele po¬
giniti."

„To bi bila zopet lepa nesreča," jadikuje gospo¬
dinja. „Prav pridno se hočem držati tvojih nasvetov
in vse prav storiti."

Janez je šel z Razumnikom in je tamkaj dobil
nekaj desek. S temi je Janez popravil svoja hlevska tla,
kakor je bilo sploh mogoče. Ko je bil zvečer gotov, je
radostno ogledoval svoje uspelo delo.

Ker so krave imele boljše ležišče, se trut ni več
pojavil.

Dan, preden je krava storila, ko je že mleko po¬
kazala, je Janez po nasvetu Razumnika šel po klešče,
je poščipal konce žic ter jih je izdrl. Ponoči je krava
storila lepo tele.

79  —

XV. Škodljivost prezgodnje ubrejitve.

„Ne goni vendar mladega bika na pašo," svari
nekega dne Razumnik Poljanca; „v čredi imaš nekaj
komaj leto starili junic in z njimi se drvi desetmesečni
bik. To je velika neumnost, ki ti more še veliko škodo
povzročiti."

„Prav imaš,“ odgovori Poljanec. ,,Precej, ko le
domu pridem, prepovem pastirju, naj bika ne goni na
pašo."

Poljanec je šel domu. Doma je imel mnogovrstnih
opravil. Tudi pastir ni bil ravno navzoč, in kakor je
že v takih slučajih: človek pozabi, česar ne izvrši takoj.

Pastir je pa popoldne zopet gnal, kakor poprej,
vso čredo na pašo: mlade junice in mlade bike, ki
nekteri niti leto niso bili stari.

Nekaj dni poznej, ko je pastir zvečer čredo domu
prignal, se je Poljanec zopet spomnil na to reč. Takoj
je sklenil pastirja izprašati ter nemarnost odpraviti.

„Ali si mlade bike danes tudi na pašo gnal?"
je vprašal pastirja.

„Vse sem gnal, kakor vselej," odgovori pastir.
,.Nihče mi ni ukazal bikov doma pustiti."

Poljanec je poizvedoval, če se na paši ni kaj
pripetilo. Pastir je priznal, da je večji bik eno junico
po pašniku podil ; več pa ni vedel ali ni hotel povedati.

„Od danes naprej mora ta neumnost prenehati,"
je nejevoljno velel Poljanec. „Mladi biki naj bodo odslej
doma."

Meseci so prešli, in Poljanec je že na vse to
pozabil.

Nekega dne pride Razumnik v Poljančev hlev.
Dolgo je ogledoval goved, in slednjič je obstal pred
junico, ki je morala biti kako poldrugo leto stara.
Otipal jej je levo stran, potem je pa vzkliknil:

„Poljanec, tale junica je breja, in jaz menim, da
bo že v par mesecih storila. Tele se že prav dobro da
otipati."

„No, to bi bilo pa lepo," odgovori presenečen
Poljanec. Potem bo ta lepa žival pokvarjena, in prav
od nje sem se toliko nadejal."

— 80 —

,,Prav gotovo se ne motim,“ dč še enkrat Razumnik.
„Da si me takrat ubogal, ko sem te svaril goniti mlade
bike skupaj z junicami na pašo, pa bi se ti ne pripetila
ta nezgoda. Prošlo jesen se je tale junica gotovo na
paši ubrejila."

Poljanec se je jezno popraskal za ušesom.

„Takrat sem bil čisto pozabil pastirju prepovedati,
naj bikov ne goni na pašo," odgovori Poljanec. „Teden
poznej sem mu sicer prepovedal. Sedaj ne morem več
popraviti, kar je zamujenega."

„To je res," pritrdi Razumnik. „Sedaj je treba
počakati. Uboga žival bo storila, preden bo 1 3 / t  leta
stara."

„Pa bo škoda velika, če bo krava drugače srečno
storila?" vpraša Poljanec. „Saj je junica velika in
krepka."

„Nekaj škode bo vsekako," odgovori Razumnik,
„četudi pri otelitvi ne bo nezgode. Prezgodnja brejost
močno zadržuje razvijanje života. Ostala bo vse žive
dni majhna. Razentega je tudi porod nevaren. Taki
mladi biki delajo, kakor izkušnje kažejo, nenavadno
velika teleta, vsled česar so porodi zelo težki."

„Ali se ne da nič ukreniti, da bi se zadrževala
rast mladiča v maternem telesu?" še enkrat vpraša
Poljanec. „Junica je široka v križu, in če mladič ne
bo le prevelik . . .“

„Jaz ti morem le svetovati, naj se junica dovolj
pregiblje," odgovori Razumnik. „Sedaj je pomlad, in v
nekterih dneh boš mogel živino na pašo goniti. Na
tvojih pustih pašnikih živina tako ne dobi veliko pice,
in tako se samaodsebe veliko izprehaja."

„Tako bom naredil," zagotavlja Poljanec. ,,Mislim,
da je to dober svet!"

Čez kakih 10 tednov je bila junica na času. Vime
se je napelo in pri repu so se pokazale vdrtine (glej
pod. 36.^ 37. in 38.). Nekega jutra so bili zaznati prvi po¬
padki. Čez nekaj ur je junica že močneje tiščalo. Prešlo
je pa več ur, in vendar se porod ni naprej vršil. Po¬
ljanec pošlje k Razumniku s prošnjo, naj pride pogledat.

Ni dolgo trajalo, pa je Razumnik stopil v hlev.

— 81 —

„Zdi se mi, da bo težak porod,“ zakliče Poljanec
vstopivšemu Razumniku. „Junica je že več ur na porodu,
pa ne gre naprej.“

Razumnik si je ogledal ubogo žival, ki je stegnjena
na tleh ležala.

,,Ali je mehur že počil? 11  vpraša.

„To je ravno sitno, da se mehur neče pokazati, 11
odgovori Poljanec. „Po mojem mnenju bi moral biti že
zdavnaj tu. 11

„To ni nikaka nesreča, 11  razlaga Razumnik. „Še
bolje je, če se porod počasi vrši in mehur pozno poči.
Potem je upati, da se rodila zadostno razširijo. 11

Ko sta se moža pogovarjala, se naenkrat pokaže
višnjevkastordeč, s tekočino napolnjen mehur, ki pri
prvem popadku poči. V istem hipu se pokažeta v sram-
nici dva močna, rumena parklja.

„Kakor kaže, bo tele veliko, 11  pravi Razumnik.
,.Sedaj je čas, da preiščem, če ima tele pravo lego. 11

Razumnik je roko dobro z milom umil, je nohte
prirezal in ogladil ter roko z mastjo namazal in potem
skozi sramnico segel v kravo.

Ko je preiskavo končal, je dejal Poljancu: „Tele
je, žal, zelo veliko, ki ima sicer pravo lego, a jaz
dvomim, da bo prodrlo skoz medenico. Gobec je že v
medenici, pa dlje kakor do oči ne morem glave naprej
potegniti (pod. 39.). Medenica te mlade živali je še ve¬
liko preozka. To bo siten in težak porod. Poskusim še
enkrat ter na spodnjo čeljust privežem vrv in potegnem.
Če bom pa videl, da glava ne gre rada v medenico,
potem pustim vse pri miru in ti svetujem poklicati
živinozdravnika. 11

S strahom je čul Poljanec to vest. Vse skupaj
^ mu ni bilo nič prav po godu.

Razumnik si je priredil vrv, ki jo je namazal s
čisto svinjsko mastjo, in je zopet segel v kravo ter
je skušal dejati vrv okoli spodnje teletove čeljusti
(glej pod. 2. na 8. strani.) To se mu je kmalu in brez
posebnega truda posrečilo. Kmalu zatem je močno vlekel
za vrv, a je glavo le do čela privlekel v medenico. Čez
nekaj minut je vse nadaljnje poskuse opustil in je vrv
odvezal.

6

— 82 —

„Pošlji po živinozdravnika,“ je dejal Poljancu.
„Jaz ne morem pomagati. Življenje junice je v največji
nevarnosti. Čim prej pride živinozdravniška pomoč, tem
bolj e. “

Poljanec je takoj ukazal hlapcu voz napreči in
se je sam hitro odpeljal po živinozdravnika. Čez nekaj
ur se je vrnil. Pri junici se nič ni izpremenilo, le
sramnica. je bila že otekla. Krmo in pijačo, ki jo je
živinozdravnik velel telici ponuditi, je ta še vzela.

„Da junica mara še jesti in piti, je dobro zna¬
menje,“ pravi živinozdravnik. „Vnetice še ni.“

Sedaj je prišel tudi Razumnik, ki je živinozdravniku
sporočil, kar je že on našel.

Ko je bil živinozdravnik s preiskavo gotov, je
potrdil Razumnikove besede. Še enkrat je poskusil
vrv teletu čez eno uho natekniti (glej podobo 4. na
11. strani.) Po daljšem trudu se mu je posrečilo.
Z roko je prijel za glavo ter ji je dal pravo smer.
Poljancu je pa rekel krepko za vrv vleči. Glava se pa
ni niti za centimeter naprej premeknila. Ko se je ži¬
vinozdravnik četrt ure mučil, je z glavo zmajal ter
je roko izvlekel.

Podoba 36.

Ohlapne široke medenične
kite.

Podoba 37.

Navadno napete medenične
kite. Pri^l, t. j. pod repom,
ni zapaziti vdrtine.

— 83

,.Tako ne pojde," je dejal; „utegnil bi junico
težko poškodovati, če bi še bolj potegnil. Rajši po¬
skusim tele izrezati! To je podoben slučaj kakor zadnjič,
ko sem bil pri Vas. Takrat je bila glava prevelika,
sedaj je pa medenica preozka. Posledice so iste.“

„Izrezati!?“ vzklikne prestrašeno Poljanec. „Potem
rajši zakoljem ubogo žival."

„Kaj še," odvrne živinozdravnik. „Najprej poskusim
rezati in noge izvleči. Če tako ne pojde, potem seveda
ne preostaja drugega kakor junico zaklati."

Stem je bil Poljanec zadovoljen, seveda, če je
tele že mrtvo.

Živinozdravnik je mogel
to neovrženo potrditi. Vzel je
iz svoje torbice nekaj priprav.
Nato je rekel eno teletovo nogo
kolikor le možno vun poteg¬
niti; s primernim rezanjem je
prerezal nogo gori do pleč. To
je bilo dolgotrajno delo. Ko
je bil čez kake pol ure stem
gotov, so morali trije možje
vleči za nogo, ki je bila izlu-
ščena iz kože in kit, in izvlekli
so jo s plečno kostjo vred. To
pa ni tako lehko šlo, in šele
po več kakor desetkratnem po¬
skusu se jim je posrečilo. Na
enak način so izdrli tudi drugo
nogo, kar je šlo nekaj laže,
ker je bilo več prostora.

„Sedaj upam, da imam dovolj prostora za glavo,"
pravi živinozdravnik. Res je bilo tako. Pleča so bila
odstranjena, in sama glava je že mogla skoz medenico.
Preteklo je sicer še četrt ure, da je bilo vse gotovo.
Vtem je pa uboga junica čisto oslabela in je napol
omedlela. Ušesa in rogovi so bili mrzli in srce ji je le
slabo utripalo.

Živinozdravnik je velel dati junici pol litra gorkega
vina, vsled česar se je očitno okrepila.

Podoba 38.

Ohlapne medenične kite.
Pri A,  t. j. pod repom, je
vdrtina, ki kaže, da mora
krava precej storiti.

6 *

— 84  —

„Ali moram vendar junico zaklati ?“ vpraša Poljanec.
„Težko, da bi mogla revica vse to zdržati. Rajši jo
danes zakoljem kakor jutri, bo vsaj prej rešena svojih
bolečin."

„Jaz mislim, da junica ostane živa,“ odgovori ži¬
vinozdravnik; „res pa preide še nekaj časa, preden se
okrepi. Prinesite jej malo sena!“

Ko je Poljanec junici prinesel sena, je oslabela
žival poskusila dvigniti glavo in seči po senu. Poskus
se ji ni posrečil, in glava je onemogla padla nazaj
na steljo.

Veliko tele v telečniku. a  prerez medenične kosti.

b  maternično ustje, c  vodni mehur, d  glava in
sprednji nogi.

„Naj junica nekoliko počije, pozneje vzame morda
nekoliko oblode“.

Živinozdravnik je očistil in shranil svoje priprave.
Ko je bil stem gotov, je velel prinesti gorke otrobove
oblode.

To pot je junica krepkeje dvignila glavo. Slastno
je žival zaužila nekaj litrov te pijače.

,,Pozneje poskusimo žival na noge postaviti,“ raz¬
laga živinozdravnik. „Sicer bomo imeli težave, ker se
bojim, da so medenične kosti trpele. Kar sem naredil,
je bilo silno hudo za mlado žival. Koliko je pa stara
junica? Po dlaki sodeč mora biti še zelo mlada . 11

— 85

„Kakili 20 mesecev je sedaj stara," odgovori Poljanec.
Živinozdravnik je pogledal na zobovje in je dejal:

„Še nobenega stalnega zoba, in je že storila! To
je pa vendar prevelika neumnost, tako mlado žival
dati ubrejiti."

Poljanec je bil v zadregi in je molčal.

86  —

Razumnik je pa živinozdravniku razložil vso za¬
devo, in ta je nezadovoljno majal z glavo.

Sedaj so hoteli žival dvigniti.

Poljanec je prinesel nekoliko dolgih vreč. Te so
junici pod životom skozi potegnili. Poklicali so hlapce.
Eden je stopil h glavi in eden je prijel za rep. Na
vsaki strani je po eden prijel za vrečo ter je kvišku
vlekel. Ker žival^ sama ni nič pomagala, so bili vsi
poskusi zaman. Če je hlapec na eni strani za vrečo
vlekel, pa je oni na drugi strani popustil, in junica
pri tem ni prišla na noge, kajti vrečo so pod junico
le semtertja vlekli.

„Tako ne pridemo na cilj,“ pristavi živinozdravnik.
„Moramo drugače poskusiti. Prinesite dolgo vrv!“

Ko so vrv prinesli, jo je pritrdil na junico, kakor
kaže 40. podoba. Na vsaki strani je velel dvema možema
prijeti za vrv. Ko je bila vrv primerno nategnjena, pa
so 4 možje žival brez posebnega truda dvignili.

Žival pa zadaj ni imela nobene moči več. Opo¬
tekala se je semtertja, in morali so jo na obeh straneh
podpirati, da ni nazaj padla. Živinozdravnik je v tem,
ko so junico kvišku držali, žival še enkrat preiskal.

„Pohabljenih kosti ne najdem,“ je zagotavljal.
„Kite in kosti so se pa gotovo pretegnile. Upajmo, da
bo v par dneh vse dobro. Zakoljete žival še vedno
lehko. Jutri bo treba junico zopet vzdigniti. Za danes ho
zadostovalo, če jo dvakrat po križu namažete in
drgnete s kafrovcem. Sedaj naj pa junica zopet leže.“
Možje so žival rahlo spustili nazaj na steljo.

„Ali naj se telečnik ne izbrizguje? !i  vpraša Raz¬
umnik. „Čul sem, da je dobro po težkih porodih živali
s kreolinom ali z lizolom izbrizgovatiJ

„Tega ne svetujem,“ odgovori živinozdravnik. „Za
to ni povoda. Rane ni nobene. Trebilo je odšlo, in za
daljnje razkuževanje bo narava sama skrbela. Moje
mnenje je, da bi izbrizgovanje sedaj več škodovalo
kakor koristilo. Izbrizgovanje bi bilo šele tedaj potrebno,
če bi kaj trebila zaostalo, ali če bi se kak škodljiv
tok prikazal. Sedaj je mir za zmučeno žival najboljše
zdravilo. Vsako vznemirjenje z izbrizgovanjem bi le
škodovalo. Pustimo junico, naj mirno leži, namažimo jo

— 87  —

parkrat in dajmo ji včasih po malem kaj pice. Tudi
ne smemo pozabiti molsti. Vse to bo zadostovalo."

Tudi Razumnik je vsemu temu pritrdil.

Živinozdravnik se je poslovil ter je obljubil, da
čez par dni zopet pride pogdedat.

Poljanec je prinesel junici pest otave. Junica je
glavo dvignila in slastno segla po dobri mrvi. Živahno
je žvečila in tudi nekaj oblode je zaužila.

„Junica ne pogine," zagotavlja Razumnik. „Pa
težko je šlo in dolgo je trpelo. V srečo si lehko šteješ,
če se vse dobro izteče. Vsega*si pa sam kriv."

Poljanec je poklical deklo, da je junico pomolzla.
Namolzla je 1 */ 4  litra mleka.

,,Veliko mleka junica seveda ne more imeti," pravi
Razumnik. „Za to je še veliko premlada."

„Na tem mi za sedaj ni nič ležeče," odvrne Po¬
ljanec. „Če bo le pri drugem porodu mlečna!"

Junica se je do drugega dne očitno popravila.
Sama sicer še ni mogla vstati, a že samo dva hlapca
sta jo lehko na noge spravila. V križu je pa še vedno
opletala.

Tretji dan je žival sama poskušala vstati. Pri
tem poskusu se je pa nazaj zvrnila. Šele četrti dan je
mogla junica vstajati.

Ko je živinozdravnik zopet prišel pogledat, je
zagotovil, da bo junica živela, da bo pa v zadnjem
koncu še dolgo slabotna.

In tako je tudi bilo; slabost v križu dolgo ni
ponehala, in junica je znatno v rasti zaostala.

Čez leto, ko je bila ta junica zopet breja, je bila
veliko manjša kakor druge mlajše junice. Ostala je vse
svoje življenje neznatna krava, a bila je dobra molznica.

Poljanec se je pa varoval še kdaj mlade bike
skupaj z leto starimi junicami na pašo spuščati.

XVI. Nerodna pomoč pri otelitvi.

Pri Slaparjevih je več krav na času.

S strahom in z bojaznijo čaka Slapar tega dogodka,
ki je sicer vesel. Mleka mu je treba in na skupiček za
teleta tudi že nestrpno čaka.

— 88  —

„Se že vse srečno izteče in menda tudi nobeno
tele ne pogine/ 1  zdihuje vselej, kadar pride v hlev.
„Kar se mene tiče, ne zamudim ničesar in spolnim
svojo dolžnost. Če me pa zadene kaka nesreča, kdo
more zato!“

Pri trgovcu je kupil močno vrv, vrč lanenega
olja ter prašičjega sala. Tudi primeren drog za vrv
je pripravil ter je tako pripravljen čakal.

Nekega jutra se je prva krava pripravljala k
otelitvi. Slapar je bil vsled razburjenosti kar iz sebe.
Tekal je iz hiše v kuhinjo, iz kuhinje v hlev in iz hleva
nazaj. Zdaj je to ukazal, zdaj zopet kaj drugega. Vsa
hiša se je razburila, ker se je Slaparjeva razburjenost
tudi drugih polastila. Gospodinja in napolodrasli otroci
ter dva posla so morali ostati v bližini hleva ter čakati
na gospodarjeva povelja.

Krava se je pa med tem časom vlegla ter je imela
hude popadke.

Slapar je poleg stal na preži z vrvjo v roki in
je vrv mazal z mastjo.

Tudi drog je imel pri roki. Vodni mehur je prišel
na dan, počil je kar samodsebe in prikazali sta se
dve nogi.

Razburjen je glasno poklical svojce.

„Primite!“ je zapovedal, ko je vrv za teletovi
nogi privezal in drog vteknil v zanko.

Prišleci so vlekli na vse pretege, da so ležečo
kravo za pol metra nazaj potegnili.

Slapar je temu vedel odpomoči. Kravo je kar za
rogova privezal in tako preprečil, da je ni bilo več
mogoče nazaj potegniti.

„Vlecite !“ je zopet velel.

Vlekli so, kar se je dalo.

Krava je ječala.

Sedaj se je prikazal teletov gobec.

„Vlecite, kar morete!“ je Slapar zopet vpil, sam
je pa zagrabil za teletove spodnje čeljusti ter je krepko
zanje vlekel.

Tele se je še nekoliko naprej premeknilo.

„Še enkrat potegnite!“ je zopet zatulil.

— 89  —

Krava je bolestno zaječala in vsi pomagači so s
teletom vred odleteli v kot hleva.

„To pot je šlo težko/ 1  vzklikne Slapar. „Tele pa
še živi, in to je poglavitno."

Ogledoval je tele, ki je jelo kmalu z glavo otresati
in poskušati vstati.

„Lepo in močno je tele. Škoda bi bila, če bi ne
dobili živega. “

Kravi pa ni bilo nič kaj dobro.

Utrujena je položila glavo na steljo. Slapar je
opazoval grdo izdelano žival.

„Trudnaje, moramo jo pri miru pustiti/' je dejal
malomarno. „Mir je najboljši zanjo."

Pečal se je nekaj časa s teletom, potem je pa zopet
šel h kravi, ki se še ni genila. To se mu je pa že malo
čudno zdelo. Ker pa ni vedel kaj početi, je poslal po
soseda Razumnika, ki je bil slučajno doma in je takoj
prišel.

Krava je še vedno stegnjena ležala, ko je Raz¬
umnik vstopil v hlev.

„Kaj pa je tvoji kravi?" je vprašal.

„Storila je in sedaj noče vstati/ 1  je odgovoril
Slapar. „Prav močno smo morali tele vun vleči."

„Koliko vas je pa vleklo ?“ vpraša Razumnik.
„Zdi se mi, da ste kravo poškodovali."

„Pet jih je vleklo," pravi Slapar. „Tele je bilo
že na pol zunaj, ko se® velel močno potegniti."

„Potem sploh ni bilo treba vleči," odvrne Razumnik.
„Daj, da pogledam, kaj je kravi in kaj je z njo početi."

Stopil je h kravi in otipal ušesi, rogova in smrček.

„Vse je še prav toplo," pravi sosed; ,.to je dobro
znamenje. Opasneje bi bilo, če bi bili ti deli že mrzli."

Prijel je za lehko vrv ter je z njo parkrat kravo
po hrbtu rahlo mahnil.

Takoj je krava glavo nekoliko dvignila.

„Krava je še dovolj živa," je zadovoljno pristavil.
„Morda še celo vstane. Poprej pa jej dajmo nekaj litrov
oblode."

Prinesli so otrobov na mlačni vodi in krava je
zaužila par litrov. Tudi je prijela za perišče sena ter
ga je žvečila.

90  —

Ko je bila stem gotova, je tiho zamakala in se
ozirala za teletom, ki je skušalo hoditi.

„S kravo ne bo tako slabo, kakor kaže,“ pristavi
Razumnik. „Končno sodbo pa bom mogel šele tedaj
izreči, kadar bo krava stala. 11

Razumnik je zopet skušal z rahlimi udarci spraviti
kravo na noge, kar se mu je precej hitro posrečilo.
Privedli so jej tele, ki ga je hlastno lizala. Krmo je
zbirala in ni kazala posebne slasti.

Zopet so jo prijeli popadki in kmalu je šlo trebilo
od nje. Vzlic temu popadki niso prenehali. Zdajpazdaj
je tudi zastokala.

„Krava bo vendar poškodovana, čemur se ni čuditi,
če pet ljudi vleče za drog, na vrvi privezan/ 1  pravi
Razumnik. „Preiskovati pa ne kaže, ker bi škodo še
povečal, če roko noter vtaknem. Počakaj do popoldne
ali do jutri zjutraj, in če se ti potem ne zdi vse v
redu, pa pošlji po živinozdravnika. Jaz v tem slučaju
ne morem ničesar narediti in tudi odgovornosti nočem
prevzeti. “

Slaparju je ta predlog ugajal in je sklenil do
drugega jutra čakati.

Popoldne je krava pojedla nekoliko sena, a med
jedjo se je stokaje vlegla.

Drugo jutro je imela krava sramnico precej oteklo.
Klajo je komaj poduhala. Imela je očitno tudi vročino,
kajti željno se je ozirala po mrzli vodi. Gorke otrobove
oblode pa ni hotela.

Slapar je poslal po živinozdravnika.

Ko je ta došel in kravo preiskal, je dejal:

„Notri so močni otiski in tudi nekaj malega je
natrganega. Kako globoko je natrgano, zaradi velike
otekline ne morem dognati. Vsekako je stanje krave zelo
sumno in ni izključeno, da bo morda treba kravo zaklati.“

„Potem dam kravo takoj zaklati/ 1  pravi prestrašeno
Slapar, ki take vesti ni pričakoval.

,.Počakajte še par dni/ 1  odgovori živinozdravnik.
„Tolike nevarnosti še ni. Jutri pridem zopet pogledat.
Izbrizgajte za sedaj kravo vsako uro z 1 °/ 0  raztopino
galuna na mlačni vodi. Galunova raztopina skupaj vleče,
pa tudi razkužuje.

— 91 —

Podvzetnemu Slaparju tako izbrizgovanje ni delalo
težav, saj jili je tega dela Razumnik naučil. Točno se
je ravnal po živinozdravnikovih navodilih.

Drugo jutro se mu je zdelo, da je oteklina že
splahnila.

Ko je živinozdravnik prišel, je bil prav zadovoljen
z uspehom.

Trajalo je pa še dolgo, preden je krava popol¬
noma ozdravela, kajti otiski so bili zelo hudi in so
več kakor 14 dni potrebovali, da so izginili.

Nekega dne je prišel Razumnik mimogrede v
Slaparjev hlev. Dolgo časa je ogledava! kravo, potem
je dejal:

„Krava je zelo upadla, nihče bi je ne spoznal
več. Sicer je še sreča, da se je tako zlizala. Jaz sem
dvomil, da krava še kdaj okreva. Zapomni si, Slapar,
da je to velika budalost, krave pri porodu tako mrc¬
variti. Jaz sem prepričan, da bi se bila krava samaod-
sebe oteletila, če bi ji bil dal časa. S svojim naravnost
bedastim iztrganjem teleta bi bil kmalu umoril svojo
najboljšo kravo. Zapomni si to za bodočnost. 11

Slapar se pa navzlic temu pouku in slabi izkušnji
ni poboljšal.

„Saj ne morem pustiti telet, da bi se zadušila, 11
je godrnjal, ko je Razumnik odšel.

Kmalu je našel novo priliko, da je s svojim na¬
pačnim, nemarnim in slepim prizadevanjem drugo svojo
kravo spravil v nevarnost. To se je takole dogodilo:

Čez nekaj tednov je bila druga krava na času.
Slapar se je razburil kakor prvič. Porod se je zakesnil,
zato je Slapar mislil, da je tele v nevarnosti, da se
zaduši. Zaraditega je zopet privezal vrv za glavo in
za nogi. Ker je pa vedel, da se Razumnik v takih
rečeh spozna, ga je prosil, naj bi prišel.

Postrežljivi sosed je na vabilo takoj prišel.

Ker pa Slapar ni mogel pričakati prihoda dobrega
svetovalca, je že prej rekel svojim ljudem za vrv vleči.

„Kakšne neumnosti pa počneš? -1  zakliče Razumnik,
ko stopi v hlev. ,,Zdi se mi, da hočeš zopet drugo
kravo končati! 11

— 92

„Tele se duši! Pomagaj vleči! ; ‘ kliče Slapar raz¬
burjeno. „Skrajnji čas je že.“

„Pusti vendar ubogo kravo v miru!“ ga odločno
zavrne Razumnik. »Zopet iščeš prilike, da bi umoril
kravo in tele!“

„Potegnite kar morete!“ je velel Slapar. »Sedaj
se ne utegnem dolgo razgovarjati, če nam nočeš po¬
magati, pa vsaj ne zadržuj! Tamkaj so vrata ! 11

„To je sicer jasno povedano, Slapar , 11  odgovori
nevoljno Razumnik, „toda jaz vseeno ostanem tukaj,
da te varujem nesreče in škode. Bodi vendar pameten
in daj ubogi kravi malo miru. Tele se ne bo zadušilo.
Jaz vidim že gobec. Če tele prav leži, t. j. če pride z
gobcem naprej, potem se ne zaduši tako hitro, četudi
porod nekaj časa traja. Ti spravljaš le kravo v nesrečo 11 .

Slapar je le malo slišal, kar je Razumnik govoril.
Ni se dosti menil za opomine.

»Še enkrat potegnite, potegnite kar se da ! 11  je
vikal. „Tele bo precej na svetu . 11

Štiri osebe so vlekle za vrv, kar so mogle.

Potegljaj, in tele je ležalo na tleh.

»Tako, to pot je šlo še teže , 11  vzklikne veselo
Slapar, brisoč si znoj s čela. »Tele živi, in če bi se
ne bili tako mučili, gotovo bi poginilo . 11

Razumnik je molčal in opazoval kravo. Curek
svetle krvi je tekel iz sramnice.

»Poglej kravo 11  je zaklical Slaparju. »Slabo bo znjo 11 .

Slapar se je ozrl po kravi.

»Kaj naj ji bo?“ vpraša brezskrbno. „To malce
krvi ji nič ne de . 11

»Poglej vendar kako neprestano curlja svetlordeča
kri in tvori gručo strjene krvi. Poglej kravo, kako
onemogla leži v stelji . 11

»Krava je izmučena , 11  odgovori neverno Slapar,
ki ni hotel priznati svoje velike neumnosti.

Razumnik je kravo kvišku spravljal.

Krava je kvišku skočila. Trepetajoča je nekaj
minut stala, potem se je pa zvrnila.

»Ušesi sta mrzli, istotako rogova , 11  pravi čez nekaj
časa Razumnik, ki se je pečal s poginjajočo živaljo.
»Krava bo izkrvavela, in sicer znotraj . 11

— 93 —

Sedaj je pa Slapar vendar obraz nagrbančil, ko
je zopet šinil iz sramnice močan curek krvi.

„Kaj se da sedaj početi?" je vprašal ponižno in
malodušno. »Sedaj vidim, da je krvavenje močno in
da ni vse v redu."

»Najbolje bo, če kravo kar zakolješ, kajti 5 minut
ne bo živela".

Krčevito je krava dvigala glavo in se po vsem
životu tresla. Naenkrat je pričela žvečiti, kakor da bi
hotela prežvekovati.

»Nič ni kravi," vzklikne veselo Slapar. »Saj hoče
žvečiti. Tvoja bojazen, ljubi Razumnik, je nepotrebna,
To pot se motiš. Vselej tudi tvoja ne velja."

»Pojdi po sekiro in pobij kravo!" vpije Razumnik.
»Je že skrajnji čas. Sluzne kože so že čisto blede in
v par minutah uboga žival izkrvavi."

V tem hipu je krava glavo položila na steljo.
Dihala je vedno bolj počasi in neko krčevito tresenje
je bilo videti po vsem životu.

Sedaj je Slapar na vso moč hitro tekel po sekiro.
Dihanje je bilo slabejše in počasnejše.

»Hitro, hitro, je že skrajnji čas!" vpije Razumnik.

Slapar je dvignil sekiro ter je z vso močjo mahnil
po čelu poginjajoče živali.

Razumnik je takoj prerezal žile pod vratom in
sapnik, da je žival mogla popolnoma izkrvaveti. Pol
litra krvi je še izteklo, še en zdihljaj, in krava je
bila mrtva.

Preplašen je stal Slapar na hodniku v hlevu.

»To pot si zvršil temeljito delo, Slapar," je pričel
zbadljivo Razumnik. »Jaz sicer obžalujem tvojo nezgodo,
a kriv si sam, čisto sam. Prav nič ni bilo treba kravi
pomagati pri porodu; storila bi bila sama, kajti tele
ni veliko in krava je zadaj prostorna. Tvoje bedasto
vlečenje je kravo umorilo. Ali bi ne bilo bolje, če bi
se bilo tele zadušilo. Kaj je tole tele v primeri z naj¬
boljšo molznico. Sedaj pa pošlji po mesarja, da kravo dene
iz kože in jo razseka. Velikega dobička pač ne boš imel."

Ko je mesar kravo razparal, je našel trebuh poln
krvi in maternično ustje je bilo 20 cm  na dolgo strgano.

94  —

Te poškodbe, ki je žival umorila, si ti kriv 11 ,
razlaga Bazumnik. Ko ste zadnjič z vso močjo poteg¬
nili in je tele vun skočilo, ste pretrgali maternico.
Maternično ustje še ni bilo popolnoma odprto in tele
je s pleči ob medenici obtičalo. Da bi bil nekaj časa
čakal ali rekel bolj rahlo vleči, potem bi bilo vse prav.
Tako si pa ob kravo.

Slapar je žalostno zrl na zaklano kravo. Škoda
se ni dala več poravnati.

Krava je bila mrtva, a Slapar je bil v tem hipu
ozdravljen svoje neumnosti.

XVII. Pravilna pomoč pri redni otelitvi in skrb
za telečji popek.

Pri Kazumnikovih je več krav na času; zaraditega
pa niso ne Bazumnik in ne njegovi v posebnih skrbeh.

Bazumnik gre sicer večkrat pogledat v hlev, če
je pri kaki kravi že vime napeto in če je kmalu pri¬
čakovati otelitve.

Drugega posebnega ne pripravlja; le krave, ki so
na času, dobivajo po malo manj krme. Tudi je v enem
kotu hleva pripravljeno suho in mehko ležišče za teleta.
Stene tega kota so 1 m  visoko z deskami opažene,
da se teleta ne morejo neposredno k zidu pritiskati.

„Za teleta je zelo škodljivo, 11  je dejal Bazumnik
svojim ljudem, „če se pritiskajo ob mrzle ali vlažne
stene zidu, celo takrat, če je vnanja stena obrnjena
proti severu ali če je sploh obsenčena. 11

Vse krave, ki so imele storiti, so bile skupaj,
kjer je bilo dovolj prostora in kjer jih niso mogle druge
krave suvati.

Če so bila vimena izredno napeta, da je krave
bolelo, jih je Bazumnik rekel z glicerinom namazati,
in če so bila močno z mlekom napolnjena, jih je rekel
nekoliko izmolsti.

• Pri neki rdečelisasti kravi se je porod pričel.
Že pred nekterimi urami je imela rahle popadke, a se
je zopet kmalu pomirila. Pričela je celo jesti in pre¬
žvekovati.

— 95  —

Dopoldne proti desetim se je krava vlegla in je
pričela močno tiščati. Razumnik je bil ravno v hlevu.
Poklical je deklo, ki je morala ostati pri kravi in jo
opazovati. Poslal je tudi po Slaparja, ki je z nespa¬
metnim ravnanjem pri porodu svojo najboljšo kravo
umoril.

Ko je Slapar prišel, mu je Razumnik dejal: „Tako,
sedaj ostani pol ure pri meni, da boš videl, kako jaz
ravnam z storjajočimi kravami. Znano ti je, da se pri
meni navadno vse srečno izteče.“

„Ti imaš vselej in povsodi srečo," odvrne Slapar;
„to že zdavnaj vč vsa vas.“

„To pač ne bo sreča, temveč le posledica pravil¬
nega oskrbovanja govedi," odgovori Razumnik. „Če bi
vse tako narobe prijemal, kakor vi mnogokrat, tedaj
bi imel tako malo sreče kakor vi, in moral bi klati
najboljše krave."

„No, sedaj sem pa zelo radoveden," odgovori Slapar.
„Dobro, da si me poklical."

Krava se je zopet vlegla. Od časa do časa je
imela hude popadke. Razumnik je pustil kravo popol¬
noma v miru.

„Sedaj je poglavitno, da krave nihče ne moti,"
je rekel. „Bila bi velika neumnost, če bi hotel kravo .
preiskati ter zasledovati vodeni mehur. Jaz mirno in
potrpežljivo čakam, da mehur sam pride in se nogi
pokažeta. Kadar sta nogi zunaj, potem pogledam, če
pride tele v pravi legi, 't. j. če pride s sprednjima ali
z zadnjima nogama naprej. Če tele pride z glavo naprej,
t. j. v pravi legi, tedaj sta podplata nog dol obrnjena,
če pa pride z zadnjico naprej, potem sta podplata gor
obrnjena."

V tem hipcu je krava dobila nove in močne po¬
padke. Pokazal se je višnjevkastordeč, s tekočino na¬
polnjen mehur, ki je tudi takoj počil. Izteklo je veliko
kalne vode.

„Tako, sedaj je mehur počil," je rekel Razumnik,
„in nogi sta tudi že tu. Sprednji sta, kajti podplata sta
dol obrnjena; vendar se hočem še bolj prepričati."

Obtipal je z desno roko ob nogah, da je prišel
do kolen.

— 96  —

»Sprednje koleno je in ne skočni člen," je dejal.
»Tudi je že glava blizu.“

»Sedaj bi bilo vendar treba potegniti,“ pravi Slapar,
ki ga je zopet prijela stara in nesrečna nestrpnost.

»Tega nikakor ne storim,“ izjavi Razumnik odločno.
»Ne hodi mi na misel, da bi tole plemensko in molzno
kravo uničil. Tako zabavo rajši prepuščam drugim.
Sedaj sem prepričan, da je vse v redu in da tele prav
leži. Vse drugo mirno prepustim kravi sami. Če bi tele
z zadnjico naprej prišlo, potem bi pač morali takoj
potegniti in pomagati, kajti pri taki legi je nagla pomoč
potrebna, če naj se tele ne zaduši. Pri pravilni legi je
pa potegovanje največkrat nepotrebno ali celo škodljivo.
Le v slučaju, če predolgo trpi, da pride glava vun,
rečem počasi in rahlo vleči, kadar ima krava popadke.
Pri tem se pa nič ne mudi. Menim, da to pot tudi ne
bo potrebno. 4 '

Sedaj se je pokazal teletov gobec. Minuto pozneje
je bila glava do oči vun potisnjena. Potem ni šlo več
naprej; vzlic vsem popadkom in tiščanju krave se tele
ni naprej pomeknilo.

»Sedaj se sme malo potegniti," je dejal Razumnik.
»Stem se porod nekoliko skrajša."

Prijel je za obe nogi in je nategoval, ko je krava
zopet tiščala. To pot se je glava naprej pomeknila.
Čez nekaj minut je prišla vsa glava skoz sramnico in
kmalu zatem tudi ves drug život. Tele je bilo storjeno.

»Pri prvesnicah delajo ozka rodila mnogokrat tež-
koče in zavirajo porod," govori Razumnik. »Pa tedaj
nam je biti celd zelo previdnim in mirnim. Pri taki
oviri se tele ne sme brezobzirno vun iztrgati, drugače
nastanejo jako neprijetne rane. Če je sram niča preozka,
ne preostaja drugega, kakor jo neprenehoma z roko
širiti ter jo skušati teletu čez čelo poriniti. Poleg tega
je dobro, teletu čelo z oljem ali z mastjo namazati."

»Slapar je vse to mirno poslušal in vedno bolj
uvideval, da je res tako.

Razumnik se je ozrl po teletu in je potem šel po
steklenico lizola.

— 97  —

V liter gorke vode, ki jo je prinesla dekla, je
vlil žličico lizola. Krava je ležala na tleh, in pri teletu
popkovina še ni bila pretrgana.

S palcem in s kazalcem desne roke je potem Ra¬
zumnik prijel za popkovino nekaj centimetrov pod te-
letovim trebuhom ter jo je močno zmečkal. Z levo roko
jo je potem pod zmečkanim mestom odtrgal.

„Ali bi ne bilo bolje, če bi bil vzel škarje?“
vpraša Slapar. „To bi bilo bolj preprosto . 11

„Pa tudi slabše , 11  odvrne Razumnik. „Vsekako
bolj redkokdaj nastane krvavenje, če se popkovina od¬
trga, kakor če se odreže. Pri odtrgovanju je pač na to
paziti, da se popkovina ne vleče iz trebuha vun. Če se
popek poškoduje v trebušni votlini, ima to mnogokrat
zelo neprijetne posledice. To se mnogokrat pripeti, če
se teleta pri težkih porodili in pri natezanju z vrvmi
prehitro vun potegnejo. Popkovina se pri tem s silo pre¬
trga, in potem nastanejo nevarne bolezni na popku. “

»Tega poprej nisem vedel , -1  prizna Slapar. »Pač
mi je pa že par telet poginilo za boleznimi na popku . 11

»Popek je pri teletih sploh del telesa. Skoz njega
morejo priti različne nevarne bolezni , 11  pravi Razumnik,
nadaljujoč svoja razkladanja, »To se veliko premalo
upošteva . 11

»Kako to?“ vpraša Slapar.

„V hlevih na tleh, jv zraku, v stelji itd. se mno¬
gokrat nahajajo prav majhna rastlinska bitja, ki jih
glive imenujemo , 11  odgovori Razumnik. »Če ta bitja
pridejo v dotiko s svežim in mehkim popkom, potem
predrejo vanj. Če te glive dobe ugodno priliko, da se
morejo tamkaj razmnoževati, potem morajo končno
preiti v kri. V krvi povzročijo krvno bolezen, ki se
imenuje hromota telet ali žrebet in ki se v tem po¬
javlja, da napadenim živalim členi na nogah oteko. Po
daljšem hiranju poginejo bolna teleta in žrebeta. Ona
pa, ki vendar čez dlje časa ozdravijo, se nikdar ne
razvijejo povoljno in jih ni vredno rediti . 11

»Pred nekterimi leti so mi v enem letu kmalu
po porodu poginila štiri teleta in dve žrebeti , 11  pristavi
Slapar. »Teleta niso mogla več vstati. Skoraj vedno

7

— 98  —

so ležala. Nato so jim kolena zatekla. Na popku pa
nisem nič bolnega zapazil.“

„To je bila gotovo telečja hroraota," zagotavlja
Razumnik. „Na popku se seveda ne more nič videti.
Ta se pozneje posuši. Le, če se začne gnojiti, je na
popku kaj zaznati."

„Ali se ne da nič ukreniti proti tej bolezni?"
vpraša Slapar. „Saj je za živinorejca velika škoda, če
mu zarod ne uspeva ali celo poginja."

„Seveda se da storiti," pristavi Razumnik. „Lansko
leto je pri Vrhovniku nekaj telet poginilo, ko so jim
noge zatekle. Jaz sem Vrhovniku svetoval, naj pokliče
živinozdravnika. Taje odredil zmivanje popka z lizolovo
vodo in mazanje s kolodijem. Vsled tega ravnanja po¬
znejša Vrhovnikova teleta niso več dobila hromote. Od
tega časa sem tudi jaz tako zmival popke vsem novo¬
rojenim živalim in jih končno namažem s kolodijem.
Takoj sedaj bom to storil."

Razumnik je vzel v roke majhno čisto gobico, ki
jo je imel shranjeno v škatljici. Gobico je pomočil v
gorko lizolovo vodo, kjer je bilo na liter vode prime¬
šanega žličico lizola. Počasi in previdno je zmil novo¬
rojencu^ popek.

„Če s silo in brezobzirno očedim popek, potem
lehko več škodujem kakor koristim," razlaga Razumnik.
„Mehka tvarina popka se silno lehko poškoduje. Če na¬
stanejo poškodbe in rane, potem se v majhnih ranicah
prav lehko vgnezdijo glive, in sicer na mestih, kamor
z zmivanjem niti blizu ne moremo."

Novorojeno tele, ki je že vstalo, so na to privedli
k materi, ki je mokro živalco pridno lizala.

Kmalu potem je krava dobila nove močne popadke.

Kakorhitro je Razumnik to videl, je takoj kravo
kvišku spravil.

„Jaz sem mislil, da je kravo po porodu pri miru
pustiti," je vzkliknil Slapar, ko je to videl. „Take krave
potrebujejo vendar miru."

„To je pač res," odgovori Razumnik; „miru po¬
trebujejo, Tudi jaz pustim svoje krave, da mirno leže,
dokler so same mirne. Če pa začno tiščati, kakor tale
tukaj, jim tega ne smem pustiti; pojavi se lehko trut,

99  —

kar moram vsekako preprečiti. Trut je neprijeten do¬
godek, ki žival lehko spravi v življensko nevarnost. 11

„Sedaj razumem, 11  pravi Slapar; „tudi jaz kom
tako ravnal. 11

„Krave dobijo po porodu nove popadke in tiščijo,
da gre trebilo (posteljica) od njih, 11  razlaga nadalje
Razumnik. „Če gre pa trebilo pol ure ali uro pozneje
od krave, pa tudi nič ne de. Istočasno s trebilom pa
pride tudi obrnjen telčnik, če je bilo tiščanje premočno,
in nesreča se je zgodila. Nespametno je torej, če se
krave, ki so ravnokar storile, puste brez nadzorstva,
češ, saj se je vse srečno izteklo, zato naj počivajo.
Dokler krava stoji, nevarnost ni velika, kakorhitro pa
leže, se mora prve tri ure nadzirati. 11

„Jaz sem pa vendar že videl, da se je pri stoječi
kravi pojavil trut, 11  pravi Slapar. „Lansko leto se je to
pripetilo pri mojem sosedu. 11

„To je pač res, 11  odgovori Razumnik. ,,Če se trut
pojavi pri stoječi živali, potem je prav gotovo, da je
poprej dlje časa ležala, močno tiščala in so jo prepozno
nagnali, da je vstala. Pri stoječi kravi se telčnik pač
redkokdaj obrne, a zelo lehko pri ležeči, in posebno
takrat, če ležišče nazaj visi, kar je večinoma v naših
hlevih. 11

„Kaj pa je početi, če se je nesreča že pripetila
in se je trut že pojavil? 11  še enkrat vpraša Slapar.

„V tem slučaju se-morajo vsi vun viseči deli
telčnika kolikor mogoče hitro nazaj spraviti, 11  odgovori
Razumnik. „To se najprej doseže, če se živali zadaj
podloži ali podstavi, da više stoji. Pod žival se namreč
zadaj dene veliko stelje ali pa kaka sneta vrata,
Preden se pa izlezli deli telčnika nazaj poravnajo, je
skrbno odluščiti trebilo, če to količkaj gre. Če je bil
telečnik več časa zunaj, ga je zmiti z 1 % galunovo
vodo (glej XIV. poglavje!). 11

„Kako je pa ravnati, da se trut ne ponavlja? 11
vpraša zopet Slapar. „Pri eni mojih krav se je večkrat
ponavljal. 11

,,Predvsem je potrebno, 11  poučuje Razumnik, ,.da
se telčnik popolnoma poravna. Večkrat namreč ostanejo

7 *

100  —

še obrnjene gube. Te naredijo, da krave vnovič tiščijo,
in trut se zopet pojavi. 11

„Kako pa se naredi, da take gube ne ostanejo? 11
vpraša z dvomečim obrazom Slapar. „V tem slučaju bi
si ne vedel pomagati. 11

„To se prav lehko naredi, 11  razlaga Razumnik. „V
telčnik se vlije velika množina galunove vode, in sicer

1 mastnik, 2 telčnik, 3 obrnjena guba, 4 mater¬
nično ustje, 5 scalni mehur.

skoz kavčukovo cev, kamor je vtaknjen lij. Teža galu¬
nove vode poravna vse gube 11  (glej pod. 41. in 42.).
„Galunova voda pomanjša občutljivost in razkužuje. 11

„Tako, to mi je sedaj jasno, 11  zagotavlja Slapar.
„Y prihodnje bom tudi jaz tako delal, morda ne bom
imel toliko nesreče, kakor doslej. 11

101

„Na sreči ni toliko ležeče, kolikor na tem, da se
nič narobe ne stori,“ pristavi Razumnik. „Največ ne¬
sreč in nezgod se pripeti zato, ker ne dostaja potrebne
skrbi, ali ker se naravnost kaj takega stori, kar ško¬
duje. Vsa moja sreča v hlevu je odtod, ker pazim na
najmanjšo reč. Glavna reč je seveda vse videti in nič
prezreti . 11

Tele so sedaj privedli k vimenu. Stalo je že prav
dobro in se je prav pametno vedlo.

„Ali prvega mleka ne izmolzete ?“ vpraša Slapar.
„Jaz sem nekoč čul, da je mlezva teletom škodljiva in
da je kvečjemu za prašiče dobra . 11

Podoba 42.

Z vlito vodo v pravo lego spravljen telčnik. 1 mastnik,
2 maternično ustje, 3 scalni mehur, 4 telčnik.

— 102

,,To nikakor ni res,“ zagotavlja Razumnik. „Mlezva
je teletom celo potrebna, ker čisti. Čreva novorojenca
niso prazna. Napolnjena so z neko smolasto tvarino.
Če tele ne dobi prvega kravjega mleka, ki je driskajoče,
potem lehko oboli na zaprtju in tudi pogine, ker čre¬
vesna smola ne gre od njega. Sedaj pa poskrbimo tudi
za krepčilo tej kravi. “

Velel je dekli, naj prinese dobrega sena, in krava
ga je z velikim tekom zaužila.

„Moje krave dobe vselej po porodu pošteno posodo
oblode,“ pravi Slapar. „To jim izborno diši in dajb
potem veliko mleka. 11

„In moje ne dobe veliko pijače precej po porodu,
temveč le najboljšega sena, in to diši mojim kravam
istotako izborno, kakor se tu lehko sam prepričaš,"
odvrne smeje Razumnik. ,,Nikakor ni potrebno, da se
prva dva dni po porodu krave preveč krmijo, zato da
bi dale veliko mleka. Prva'dva dni je pičle j še krmljenje
razumnejše in bolj zdravo. Pozneje je obloda že na
mestu, in tudi jaz skrbim, da moje krave dobe dovolj
najboljše krme, da dobro molzejo."

XVIII. Oskrbovanje telet.

Doli pri starem Petru je v zadnjem času več
telet poginilo. Na svet so prišla čila in krepka. Čez
dva meseca je izginila njih čilost, postala so slabotna
in tužna. Največ so ležala z nazaj vpognjeno glavo.
Dobila so drisko, ki se ni dala ustaviti, in čez osem
dni je vsaka živalca poginila.

Te nesreče stari Peter ni mirno gledal, temveč
je sklenil vse narediti, da se jej zanaprej ogne. Dajal
je teletom kamiličnega čaja, potem mleka in žganja,
potem zopet kaj drugega. Pomagalo ni vse skupaj nič!

Nato je sklenil poslati po Razumnika. Ta naj mu
pravo svetuje, kajti prišli sta zopet dve teleti na svet.

Razumnik je prišel. Videl je v stelji ravno po-
giblo in silno shujšano tele. S paznim očesom je gledal
to tele in njega okolico. Poleg mrtvega teleta je ležalo
drugo v vlažnem in temnem kotu, ki je pa bilo tudi
že pri koncu. Po stenah je bilo vse mokro. Tla so bila

— 103  —

kakor močvirje. Stelje je bilo tako malo, da so živali
morale ležati na mrzlih tleh.

»Vzdigni tole še živo tele/' veli Razumnik. „Rad
bi ga bliže ogledal in mu obtipal srce.“

Peter je vzdignil napol mrtvo tele. Z velikim
trudom je spravil ubogo žival na noge. Žalosten je bil
pogled na revše, čez in čez polno nesnage. Velike rjave
lise od gnojnice so se poznale po plečih, po trebuhu in
na stegnih. Živalca je silno smrdela.

»Teleta se ni mogoče dotekniti niti s palico,“
pravi jezno Razumnik. »Polno je nesnage in tule na tem
mestu mora skoraj v gnojnici utoniti.“

»Letos imamo malo stelje,“ se opravičuje Peter.
»S slamo moramo varčevati.'*

»A to vendar ni ležišče za teleta," nevoljno od¬
vrne Razumnik. »V takih razmerah ni čudno, če so
teleta bolna in poginjajo."

»Drugega prostora pa nimam," zagotavlja Peter.
»V hišo za peč telet vendar ne morem devati."

»Za boljše ležišče pa vendar moreš skrbeti svojim
ubogim živalcam," odgovori nevoljno Razumnik. »S par
deskami se poceni da napraviti suho ležišče. Tudi steno
lehko 1 V. m  visoko z deskami obiješ. Vse to stane
nekaj starih desek in par žebljev. Kakršen je pa ta
prostor sedaj, pa ni bivališče za mlade, občutljive živali.
Tukaj se morajo mlade živali prehladiti, če leže s tre¬
buhom v gnojnici in se s hrbtom tišče mrzlih, vlažnih
sten. Vrhutega je tukaj., v vsem hlevu največ prepiha,
ker tule vodi luknja na prosto, ki niti ni s slamo ali
s čim drugim zabasana."

Tele je zopet padlo na svoje mokro ležišče. Sla¬
botno je položilo glavo na mokro, vmazano slamo. Ne-
gnusna, redka tekočina je šla od njega in je vse okrog
onesnažila.

»Ali tele še sesa?" vpraša Razumnik.

Peter pokliče deklo. Ta je prijela napol mrtvo
tele ter ga je tirala pod kravo, kjer je na tla padlo.
Dekla je poskusila teletovo glavo privesti do vimena,
a tega ni bilo mogoče doseči.

»Ne pije več," pravi dekla. »Mislim, da bo kmalu
poginilo."

104  —

„Ali ne napajaš svojih telet iz posode?“ vpraša
Razumnik. „To je vendar bolje in umestneje.“

„To nam dela preveč truda,“ odgovori Peter. ,.Mi
teleta privežemo h kravi, kjer morejo poljubno sesati."

„Potein ni čudno, da tvoja teleta bolehajo," pravi
Razumnik. Če so teleta sama sebi prepuščena, potem
več pijejo, kakor morejo prenesti in prebaviti. Posledica
tega so obolela čreva, driska in smrt. V tvojem hlevu
je pač bolje, če teleta sesajo, kajti za napajanje pri
tebi nedostaja zmisla, reda in snage."

„Če enkrat vidim,
kako se teleta iz po¬
sode napajajo, potem
to tudi jaz zmorem,"
zagotavlja Peter. „Pač
izprevidim, da na ta
način ne sme naprej.
Če mi pokažeš, kako
ti ravnaš, bi me vese¬
lilo in bi ti bil hva¬
ležen."

„Pridi danes po¬
poldne k meni v hlev,“
pravi Razumnik. „Tam
moreva več o vsem tem
govoriti. Razentega ti
svetujem, da ležišče
telet tako popraviš,
kakor sem že dejal."
S prijaznim po-
Kebra se dol vlečejo, ker je trebuh zdravom se je poslovil

nabasan s slabo krmo. a  rebra, od Petra, ki je obljubil,

b  trebušna koža. da popoldne pride v

njegov hlev.

Med tem je tele poginilo. Peter je ogledoval mrtvi
živali in jih je potem iz hleva spravil. Kmalu je prišel
zopet v hlev z deskami, z latami in z orodjem. Do po¬
poldne je izvršil Razumnikov nasvet. Tudi luknjo v zidu
je skrbno zamašil. Dekla je privlekla suhe slame, in
potem so dejali dve še zdravi teleti v ta suhi in gorki
kot.

105 —

Popoldne je šel k Razumniku, ki ga je kar naj-
prijazneje sprejel. Šla sta skupaj v hlev.

,,Najprej poglejva mlado goved,“ prične Razumnik.
„Kadar si to ogledava, pojdeva v kravji hlev in k te¬
letom."

Hlev za mlado goved je bil zelo prostoren. Bil je
tri metre visok in svetloba je prihajala od dveh strani.

„V tem hlevu je pa izboren zrak,“ je začuden
dejal Peter. „Človek bi mislil, da je v sobi, ne pa v
hlevu. Odkod pa prihaja v hlev ta čisti zrak?"

V stenah imam od-

prej. V nekem koču

so bila privezana štiri teleta, ki so bila po kakih 12
tednov stara.

Hodnik zadaj za gnojničnim jarkom je bil lesen.
Stene so bile z deskami obite.

Prostor, kjer so stala teleta, je bil zadaj za tre¬
tjino dolžine iz betona, in na njem so bile položene
10 cm  debele deske (glej pod. 29.)

»Tvoja teleta stoje pa na deskah, sosed!" vzklikne
Peter. „Jaz sem mislil, da imaš hleve le s cementom
tlakane."

»Cementna tla so mi pregladka in tudi prehladna,"
pravi Razumnik. »Porabil bi preveč stelje, če naj imajo

106  —

živali dovolj toplo. Krave od prehlajenja vsled mrzlih
tal lehko dobe vnetico vimena, mlada goved pa dobi
drisko ali še nevarnejše vnetje trebušne mrene. Tudi
spodrsne se na gladkih cementnih tleh lehko, in to je
nevarno."

„Ti imaš teleta privezana?" vpraša začudeno
Peter. „Tega ne morem razumeti. V kmetijskih listih
sem vedno čital, da naj se teleta v kocu prosto pre-
gibljejo."

,.Boljša reč večkrat prežene dobro reč," pristavi
smeje Razumnik. „Ta prostor je pač zadosten za spre¬
hajanje telet, a reč ima svojo oviro. Če živali okoli
tekajo, se priuče razvad. Navadno se ližejo ali si med
seboj dlako grizejo. Polizana in odgriznjena dlaka dela
v želodcu in v črevih dlačne žoge, ki morejo biti zelo
nevarne, če zalaste črevo. Lizanje in glodanje more biti
tudi povod hlapanju z jezikom, in to hočem preprečiti."

„Jaz sem pa menil, da je pregibanje za teleta
zelo potrebno," pristavi Peter. „Če so teleta privezana,
potem se ne morejo pregibati."

„Pregibanja seveda ne sme manjkati," nadaljuje
Razumnik. „To je neobhodno potrebno pri vzreji mlade
govedi. Noben živinorejec ne bo imel uspeha, če ima
živali vedno na verigi. Gibanja pa mojim teletom ne
manjka. Vsak dan morajo za nekaj ur na prosto. Pre¬
gibanje v hlevu ni dosti vredno nap ram pregibu na
paši ali na tekališču."

„Kje pa imaš pašo za teleta?" vpraša Peter. „Jaz
tvoje mlade živine še nikdar nisem zunaj videl."

»Precej poleg hiše je majhen holmec in zraven
gozdiček," pove Razumnik. „Med holmom in gozdom, na
zavetnem, solnčnem bregu je tekališče. S ceste ga ni
videti. Prostor je zelo primeren, je solnčen, in če živali
sence žele, jo imajo blizu. Gozd jih tudi vetra brani."

»Koliko stara teleta pa daješ na pašo?" zopet
vpraša Peter, kažoč vedno več zanimanja za Razumni¬
kovo gospodarstvo. »Mlade živali se na prostem kaj
rade prehlade!“

»Kakorhitro so teleta odstavljena, pa pridejo v
lepem vremenu na pašo," odgovori Razumnik. »Kolikor

— 107  —

hitreje se mlade živali na pameten način utrdijo, tem
bolje je.“

„V tej starosti pač ne morejo na paši kaj jesti,“
meni Peter dvomeče. „Jaz vsaj sem se prepričal, da
teleta v taki starosti ne pojedo veliko trave, in potem
tudi ne verujem, da bi zelenjava mladim živalim prijala.
Ali ni tako, sosed ?“

„V nečem imaš prav,“ odgovori vprašani. „Jaz
svoja teleta v hlevu krmim kakor navadno do tedaj,
da so popolnoma sita, in šele potem gredo vun. Pričnejo
pa prav kmalu travo smukati. Ker niso na paši lačna,
zato se tudi ne prenažro.“

Podoba 45.

Razvoj govejega zolja. 1, 2, 3 ličinka; 4 buba; 5 zolj;
6 rov v kožo; 7 duplina v koži, kjer je bila ličinka.

Med tem pogovorom je prišla dekla odpirat vrata ;
teleta je odvezala, in mlade živali so veselo zbezlale
na prosto.

„Danes se pa vendar teleta ne smejo gnati na prosto,“
vzklikne nekako prestrašeno Peter. „Pravo aprilsko
vreme je zunaj; sneg in vihar se menjavata, vmes pa
dežuje. 1 '

„Moja teleta so tega že zdavnaj vajena," pristavi
Razumnik. „Starejša teleta hodijo celd pozimi za nekaj

— 108

časa v sneg, in jim nič ne škoduje. To utrjuje in ohra¬
njuje zdravje."

Začudeno je poslušal Peter te besede, ki mu niso
hotele v glavo.

,.Zakaj sem pa potem moral luknjo v hlevu tako
skrbno zamašiti, če mrzel zrak ne škoduje?" vpraša
čez nekaj časa.

„Dokler se živali na prostem gibljejo, jim mrzel
zrak ne more veliko škodovati," poučuje Razumnik.
»Škodljivo pa je, če mrzel zrak mirne živali piha le
od ene strani. Na prostem se živali sameodsebe pregib-
ljejo, če jim mrzli zrak ne prija, in gibanje je najboljše
sredstvo proti prehlajenju. V hlevu se pa ne morejo
gibati."

Dekla je prinesla koš sena in ga je zdevala v
nizke jasli.

„To seno pa prekrasno diši, sosed; mora izborno
tekniti!“ vzklikne navdušeno Peter.

„To je dobra krma; imaš prav, Peter," pritrdi
Razumnik. „Star in resničen živinorejski pregovor slove:
Najboljše seno teletom ! in tako jaz delam. Najboljši
svoj travnik prav zgodaj pokosim, preden trava
oleseni. Pokošeno travo po možnosti in kolikor vreme
dopušča skrbno posušim in spravim. Seno hranim na
posebnem kraju. Tako je torej moje seno za teleta.
Telečji želodec ne more prebaviti trdega sena. Teleta
dobivajo od neprimernega sena vzlic doda¬
nim tečnim krmilom vendarle velike  trebuhe.
Velik trebuh je pa pri teletih, kadar se razvijajo, zelo
opasna reč. Velik trebuh prepreči dobro razvijanje in
in obokanje reber, ker težak in velik trebuh trajno
rebra dol vleče (glej podobi 43. in 44.). Pri krmljenju
s slabim senom se tudi kosti, vezi in mišice ne morejo
razvijati. Rastoče živali nikdar ne zadovoljijo živino¬
rejca, ker so njih oblike neprimerne in posameznim
delom nedostaja kreposti in moči. Resnično vzorna reja
je le tedaj mogoča, če imajo skoziinskozi primerno seno
na razpolaganje."

„V tej zadevi sem jaz še zelo zadaj," odgovori
odkritosrčno Peter. »Hočem si pa pomagati in tvoj
nasvet upoštevati, Doslej so moja teleta dobivala isto

109 —

seno kakor odrasla goved. Moja teleta so vedno imela
prav poštene trebuhe in ne vzbočenih reber. Kaj pa
tvoja mlada živina dobiva poleg sena?“

„Razen sena na dan preko 1 kg  zdrobljenega ovsa
in pšeničnih otrobov, in sicer malo več ovsa kakor
otrobov, 11  odgovori Razumnik. Oves predvsem pospešuje
tvorjenje krvi in razvijanje mišic. Otrobi pa zaradi svoje
vsebine fosforovokislega apna pospešujejo rast kosti.
Močna krmila pokladam suha in pomešana z rezanico
ter jim primešam nekoliko soli.“

„Ali teleta ne dobivajo oblode?“ vpraša Peter.
„Jaz dajem vse otrobe v oblodi.“

,,Razen posnetega mleka in vode moja teleta ne
dobivajo nič mokrega,“ nadaljuje Razumnik. Napajam
jih zunaj na dvorišču, in sicer trikrat na dan. Tudi na
paši imajo priliko piti.“

„Kako je pa s snaženjem pri tebi?“ vpraša zopet
ukaželjni Peter, hoteč se pošteno okoristiti z ugodno
priliko za pouk: Jaz doslej s snaženjem nisem veliko
časa zamudil.“

„Vsak dan enkrat dam teleta dobro skrtačiti,“
odgovori Razumnik. Poleti se teleta poleglega tudi
skrtačijo, kadar pridejo s paše."

„Zakaj ?“ vpraša Peter.

„To ima svoj tehten vzrok," pojasnjuje Razumnik.
„V poletnem času roji goveji zolj (glej pod. 45.), ki
poišče zlasti mlada goveda in zalega jajca na njih kožo.
Iz jajec izvaljene ličinke se prerijejo v kožo, kjer se
čez zimo razvijejo v ogrce, ki spomladi zopet iz kože
izležejo."

„Saj ni nič škode, če ima živina ogrce," zavrača
Peter. Pogosto sem čuk da je goved, ki ima veliko
ogrcev, posebno dobra."

„To je takole," razlaga Razumnik. „Zolj gre naj¬
rajši na govedo s fino kožo. Živali s fino kožo so na¬
vadno prav dobre. Odtod prihaja, da imajo ogrčaste
živali za dobre. Z dobroto teh živali pa zolji niso v
nikaki zvezi. Še celo velika sitnoba je, če se na kaki
mladi živali veliko ogrcev naseli. Ko ogrci spomladi

— no¬

vim lezejo, more žival zelo oslabeti, ker prebadanje
kože povzroča bolečine, žival trpi, izgubi tek in zaostane
v razvitju.

Veliko bolje je, če ni nobenega ogrca na živali,
zato ni škoda za trud, teleta okrtačiti, ko pridejo s
paše domov. Na ta način se odstranijo jajca od zolja,
četudi ne vsa. Sedaj pa pojdiva v hlev, kjer so sesajoča
teleta. O odstavljenju sva dovolj govorila. 11

Šla sta v kravji hlev.

XIX. Napajanje telet in njih odstavljanje.

V kravjem hlevu je Peter videl v opažanem kotu
tri teleta, ki so stala na debeli plasti stelje (glej pod. 46.).

„Teleta imajo tukaj popolnoma suh in gorak
prostor, 11  razlaga Razumnik. „Tla so lesena in z zidom
teleta ne pridejo nič v dotiko. Tudi prepiha ni v tem
kotu.“

Sedaj je prišla dekla z leseno golido v roki, kjer
je bilo približno liter mleka, ki ga je namolzla pri
kravi z novim mlekom.

„To je popoldanska južina za tele, 11  pripoveduje
Razumnik. „Tele je 6 dni staro in dobiva petkrat  na
dan  po liter mleka. Drugi teden ga dohode 6 litrov,
na štiri obede razdeljenega. 11

„Ali ni to premalo?' 1  vpraša začudeno Peter. „Zdi
se mi, da moja teleta veliko več dobivajo. 11

,.In so zato poginila, 11  odgovori smejč Razumnik.
,.Premalo mleka teletom gotovo ne škoduje, preveč je
pa lehko nevarno. Pri meni se teleta nikdar ne pre-
napij<3.“

Med tem je tele svoj delež posrebalo. Prav nič
ni ostalo mleka v golidi. Poželjivo je živahna žival
polizala zadnje kaplje.

„Tele je prav res še lačno, 11  pravi Peter. ,,Poglej,
kako poželjivo gleda za prazno golido. Ali nimaš usmi¬
ljenja z živaljo? 11

„Da, da bi jo do mrtvega napojil, 11  odgovori smeje
Razumnik. „To me ne mika. Bolje je, če se teleta ne¬
koliko lačna ozirajo za prazno golido, kakor pa, če se
ne menijo za polno golido in so na smrt bolna. Mlada

111  —

teleta so neumne živali. Popile bi naenkrat dva litra
in tudi več, dočim morejo prebaviti le enega, kvečjemu
poldrugi liter. Poglavitna prednost napajanja je ravno
v tem, da se teleta ne morejo prenapiti. Moja teleta
morejo po krmljenju še vedno imeti tek. To jim je

ugodno. Če kterikrat zapazim, da teletu v golidi kaj
ostane, prčcej naročim, naj se mu delež prikrajša. 11
„To se mi pametno zdi,“ pritrdi sedaj Peter.
„Telet ne pustiti, da bi se preobjedla; to je jako
važno,“ nadaljuje Razumnik. Če se teleta prve tedne

— 112  —

preobilno z neposnetim mlekom krmijo, jili je jako
težko odstaviti. Od preobilnega prehranjevanja pridejo
potem v nezadostno. Tak prehod ima na razvijanje
živali najslabši učinek. Teleta dobe bolezni v prebavilih
in drisko, če so naenkrat primorana uživati namesto
obilnega mleka seno in otrobe ali tropine. Če so pa od
prvega dne vajena dobivati manj mleka, prično že v
drugem tednu poskušati jesti seno in ga žvečiti. Tako
se teleta zgodaj privadijo na seno, in odstavljanje je
zanje lehka reč. Seveda je teletom pokladati le naj¬
boljše seno.“

„Zakaj pa rabiš leseno golido in ne kositraste
posode? 11  vpraša Peter. Jaz bi mislil, da je lesena po¬
soda manj priporočljiva, ker se teže znaži.“

„To je res, 11  potrdi Razumnik, „da je lesene posode
teže snažiti. Jaz dam lesene golide vsak dan dvakrat
s kropom izpariti, dobro skrtačiti in splakniti; potem
so tako čiste, kakor kositraste. Lesene golide imam pa
zato rajši, ker mleko v njih dlje časa gorko ostane
kakor v ploščevinastih. Skrajnja snažnost je seveda
poglavitni pogoj. Če ostanejo v golidi ostanki mleka
in se skisajo, je to zelo neprijetno, in kali, ki povzro¬
čajo kisanje, pridejo z mlekom v telečji želodec in
čreva, kjer se vname kislo kipenje, ki je teletom silno
nevarno. To je namreč tudi slaba stran napajanja.
Napajanje telet je silno koristno, a je pri¬
merno  le  tam, kjer imajo z m is el za snago,
natančnost in red.  Kjer ni tega, tam je bolje
teleta kar h kravi privezati. 11

Jaz bom pa v prihodnje teleta vendar rajši tudi
napajal,- 1  pravi čez nekaj časa Peter. „Snage in reda
ne bo nedostajalo. Tudi prihranim vsak dan precej mleka.
Moja teleta so kakšen dan dvakrat toliko mleka popila,
in kaj sem potem zanja dobil? Ne več kakor 4 K za
koži obeh živali, ki sta poginili. Ne! Kaj takega naj
se mi nikdar več ne pripeti. 11

„To je seveda tudi zelo važno, da se krave
temeljito pomolzejo, 11  dostavi Razumnik. „S čistim iz-
molzenjem do zadnje kaplje od prvega dne naprej se
prav bistveno pomnoži mleko. Znano je namreč, da
ravno med molžo mlečne zleze največ mleka izdelajo.

*

- 11.3

Molzenje mlečne žleze posebno vzbuja. Človeška roka
pa mlečne žleze veliko bolje vzbuja kakor neumno
tele, ki nespametno sesa in v svoji trmoglavosti ne
obdelava vseh seskov enako. V tem tudi tiči velika
prednost napajanja. 11

„Koliko časa dobivajo tvoja teleta neposneto
mleko? 11  vpraša še enkrat Peter.

„Vobče je težko glede tega določiti kakšno pravilo, 11
pojasnjuje Razumnik. „Po osmem tednu dobivajo moja
teleta že nekaj otrobov in zdrobljenega ovsa in obenem
se jim mleko pomalem odteguje. Biki. ki se morajo
hitreje razvijati kakor junice, morajo dlje časa dobivati
neposneto mleko, in sicer 12 tednov ali še več. V krajih,
koder se pečajo z vzrejo bikov, ki jih prodajajo za
visoke cene, dobivajo biki celo do 9. meseca mnogo
neposnetega mleka. Nikakor pa ni teletom, ki so na¬
menjena za rejo, pred osmim tednom kaj znatnega
odtegniti pri neposnetem mleku. 11

„Kako pa ti odstavljaš teleta? 11  vpraša Peter.
,,Mislim, da ti pri tvojem ravnanju to ne dela sitnosti!“

„Prav imaš, 11  zagotavlja Razumnik. „Pri meni
pravzaprav ni odstavljanja, ker teleta niso vajena na
sesanje. Tele in mati se niti ne poznata. Ko pride
čas, da se neposneto mleko prične odtegovati in nado¬
meščati z drugimi krmili, takrat se daje posneto mleko
in poleg tega v pričetku majhne množine pšeničnih
otrobov in zdrobljenega'ovsa. Najboljšega sena smejo
že od drugega tedna naprej poljubno veliko zaužiti.
Pri vsakem krmljenju se ga jim da, kar se enkrat z
roko zagrabi, in kar ostane, dobe krave. 11

„Jaz sem pa mislil, da je škodljivo, če se teleta
tako zgodaj privadijo na seno, 11  pravi Peter.

Razumnik mu pa odgovori:

„To po moji izkušnji ni tako. Živali imajo pože¬
lenje po senu. če se jim ne da seno, potem prično
brskati po umazani stelji, in pri tej priliki pojedo slabe,
debeloštiblaste reči, ki jim morejo škodovati. Da to
preprečim, jim rajši dam nežnega sena, ki vem, da je
dobro, mehko in lehko prebavno. '

8

114 —

»Ravno smo dobili novo tele,“ zakliče dekla, ki
je s pomočjo druge dekle privlekla lepo in močno juni-
čico v predelek za teleta.

»Odrgnite ga dosuhega,“ veli Razumnik. „Pa pazite,
da ne ranite popka, 11

Dekli sta položili novorojenca na suho slamo ter
sta ga začeli s slamo drgniti. Pri tem nista pozabili
na noge. Živahna in krepka žival se je pri tem vedno
skušala na noge postaviti.

Peter in Razumnik sta dolgo časa gledala.

Čez pol ure so vedli tele k materi, da popije mlezvo.

„Jaz sem mislil, da je tele pustiti pri materi, da
ga sama obliže ,“  pravi Peter. „Ti pa zopet drugače
ravnaš, in hočeš, da tele odrgnejo. Ali ima to kakšno
prednost ?"

»Seveda ima to prednost, ker se teleta hitro
ogrejejo, kar se ne zgodi, če jih krave obližejo,"
odgovori Razumnik. „Za teleta je to zelo dobro. Tudi
je za noge dobro, če se hitro dosuhega odrgnejo, ker
se tok krvi poživi. Le poglej, kako se tele dobro giblje,
četudi je šele s / 4  ure staro."

»Kaj pa storiš, če se teleta navidez mrtva store?"
vpraša zadnji pot Peter. „Ali tudi tedaj daš teleta
odrgniti ?“

„V tem slučaju rečem najprej gobec in nos očistiti
sluza," odgovori Razumnik. »Potem se tele tudi teme¬
ljito dosuhega zdrgne. Če vse to ne pomaga, potem
polijem navidez mrtvo tele po glavi z mrzlo vodo. To
navadno pomaga. Če se tele oživi, se mora seveda
dosuhega zbrisati."

»Danes sem se zopet veliko novega naučil," za¬
gotavlja Peter, ko se je hvaležno poslavljal od Razum¬
nika. »Tvoj pouk ne bo zaman."

XX. Na popku bolna in kilava teleta.

Kopitar je dobil dve lepi simodolski teleti, ki sta
v pričetku prav izvrstno kazali.

Čez 14 dni je pa junček izgubil ves tek.

Večinoma je ležal stegnjen na stelji in glavo je
nekoliko nazaj vpognjeno držal.


— 115  —

Le težko je še vstajala uboga živalca.

„Tele nam pogine,“ jadikuje nekega dne Kopitarca.
„Jaz ne vem več pomoči. 1 *

„Tudi jaz ne vem, kaj je ubogi, bolni živali / 1  pri¬
stavi Kopitar. „Tele nima driske in tudi ne oteklih nog,
in vendar je tako slabo, da utegne kmalu poginiti.
Vzlic temu hočem vprašati še Razumnika za svet . 11

„Stori to!“ prosi gospodinja. „Razumnik nam je
že tolikokrat dobro svetoval; morda bo tudi to pot vedel
kaj rešilnega. Pove nam vsaj to, če se splača poslati
po živinozdravnika . 11

Podoba 47.

Gnojna bula na popku.

„Najbolje je, če grem precej k njemu in ga prosim,
da semkaj pride , 11  odgovori Razumnik. „Gotovo je doma,
kajti videl sem ga iti s polja proti domu . 11

Hitro je šel iz hleva, in že čez par minut se je
vrnil z Razumnikom . 11

„Tu je tele, ki nas tako skrbi / 1  prične Kopitarca,
ko stopi Razumnik v hlev, ter mu kaže na medlo in
bolno žival na stelji.

8 *

116  -

„To je pač v slabi koži,“ odvrne z glavo majajoč
Razumnik. „Naj ubogo žival najprej malo natančneje
ogledam. Prinesi snop slame, da nanj pokleknem, kajti
bržkone ne more dolgo stati, četudi ga dvignemo . 41

Kopitar je prinesel snop ržene slame.

Razumnik si je priredil slamo poleg teleta, in
potem je nanjo pokleknil, da je lehko in udobno opa¬
zoval bolno tele.

„Srce slabotno bije , 41  je dejal. „Čuti se že zelo
slabo. In tukajle ... tu se vleče od popka debela, klo¬
basi podobna reč globoko v trebuh. Zdi se mi, da je
del popka vnet in strjen. Reč je huda, zelo huda. Ge
bi bila oteklina zunaj, bi se prej dalo kaj narediti,
kajti bilo bi upati, da se naredi gnojna bula, ki bi se
odprla in potem zacelila. Tudi okoli popka je zateklo.
Kopitar, bojim se, da ti tele pogine, če se ne bo dalo
kmalu kako pomagati . 11

„Ali naj pošljem po živinozdravnika ? 11  vpraša
Kopitar. „Tele je od zelo žlahtne krave . 11

„To bi ti svetoval , 11  pravi Razumnik. „Morda po¬
more z operacijo na popku . 11

Razumnik se je poslovil, in Kopitar se je čez uro
odpeljal v mesto po živinozdravnika.

Proti večeru ga je pripeljal.

Živinozdravnik je preiskal bolno tele.

„Tu ni več pomoči, je dejal. Izprijena je že vsa
kri; tele je bržkone v krvi okuženo, in kužnina je
prišla skoz popek. Popek je zelo odebelel in strjen.
Operacija ni mogoča, in če bi se tudi posrečila, bi
vendar ne imelo vrednosti, če bi popek izrezal, kajti
kali bolezni so prešle že v ves krvni tok . 11

„Potem tele zakoljem 11  pravi Kopitar. ,.Ali je meso
še užitno ? 11

„Tega nikakor ne morem svetovati , 11  razlaga živino¬
zdravnik. „Tele je že zelo medlo, meso je gotovo rdeče
in se vidi prav malo okusno. Mogoče je pa tudi, da je
zdravju škodljivo. Kali bolezni so razširjene po vsem
životu . 11

Jaz sem mislil, da se te kali s kuhanjem uničijo , 11
ugovarja Kopitar.

117

„To je že res,“ odvrne živinozdravnik. Kali
bolezni, takozvana kužnina, se pač uniči s kuhanjem
ali s pečenjem. Česar pa vročina ne uniči, to so izdelki
kužnine. Ti izdelki so mnogokrat prav nevarni strupi.
Iz tega vzroka naj se nikdar ne vživa meso živali, ki
so dolgo bolehale za snetljivimi boleznimi, ki je po njih
trpel ves život."

„Če je reč taka, si seveda premislim, da bi tako
meso užival," zagotavlja Kopitar. „Desetkrat rajši jem
suh kruh kakor tako nevarno pečenko. Vzlic temu za-

Podoba 48.

Obkladek iz lanenega semena.

koljem ubogo žival, da jo rešim trpljenja. Za kožo dobim
potem tudi vsaj še 2 kroni, in vrhutega sem radoveden,
kakšen je popek, ki je vzrok bolezni."

„Če se tele takoj zakolje, potem ga lehko še sam
razparam," pravi živinozdravnik. „I J rav ljubo mi bo."

Kopitar je hitro poslal po klavca, ki je tele takoj
zaklal.

Ko je živinozdravnik odprl trebušno votlino, je
našel popkovino močno odebelelo od pričetka do jeter.

— 118  —

Sredi popkovine je bila za gosje pero velika tuljava,
napolnjena z gnojeni.

„Kako je prišel ta gnoj v popkovino vpraša
Kopitar. „Saj tega zunaj vendar ni bilo videti. 11

»Če se popek po porodu rani,“ razlaga živino-
zdravnik, »potem more kužnina, ki gnojenje povzroči,
predreti skoz majhne raze in rane, če je taka kužnina
v hlevu. Kužnina se pa nahaja v večini hlevov. Sicer
pa v pričetku mehka popkovina sama lehko v sebe
vsrka tako kužnino. 11

„Ali se nič ne da proti temu storiti ?“ vpraša
radovedno Kopitar.

„Pri tem so tiste okoliščine, kakor pri telečji
hromoti, 11  pripoveduje živinozdravnik. »Najbolje je v
hlevih, kjer se take bolezni pojavljajo, novorojencem
vselej popek izprati s J / 2  odstotno lizolovo vodo, to je,
vzame se malo čajno žličico lizola na liter vode. Izpi¬
ranje se pa mora zvršiti prav previdno, z mehko in
čisto gobico, drugače se lehko popkovina rani. Tudi je
pri porodu, zlasti pri težkem, paziti, da se popkova
vez s silo ne odtrga. 11

»Glede tega se je pri meni gotovo napaka zgo¬
dila, 11  pristavi po kratkem premisleku Kopitar. „Pri
tem teletu je bil težak porod. Dva moža sta morala
vleči, in končno je tele daleč proč odletelo, in pri tem
se je popkova vez s silo odtrgala. 1 '

»Prihodnjič skrbite, da se kaj takega ne pripeti
več, 11  pristavi živinozdravnik. »Odslej spirajte previdno
vsem teletom trikrat na dan popke s >/, odstotno lizo¬
lovo vodo. Pri tem pazite, da krava popka ne bo mogla
oblizati. Če ne boste na to pazili, potem se lehko pri¬
peti, da krava namazani popek s tako silo liže, da ga
napol iztrga, kar sem že večkrat opazil. 11

Kopitar je obljubil, da vse pravilno naredi. Nato
se je živinozdravnik poslovil.

Preteklo je 8 dni, in obolelo je drugo tele. Sicer
ni izgubilo vsega teka, a na popku je Kopitar opazil
za oreh debelo, vročo oteklino.

»To pot se menda ne izteče tako slabo, 11  de Ko¬
pitar svoji ženi, ko je zapazil to oteklino na popku.
»Vendar pošljem po Razumnika. 11

— 119

Hlapec je šel po .Razumnika in se je kmalu znjim

vrnil.

,,Mislim, da se tu napravi poštena bula, ki se čez
malo dni predre,“ razlaga Razumnik (glej pod. 47.).
„Buli pa pomoreš, da hitreje dozori, če nanjo pokladaš
kuhano laneno seme, kolikor mogoče gorko, in sicer ga
pritrdiš s primerno vrečo (glej pod. 48.).“

„To tudi storim," zagotavlja Kopitar. „Ne strašim
se nikakega truda. Ali se bula sama predre, ali naj jo
prebodem ?“

Podoba 49.

Izbrizgovanje prerezane gnojne bule na popku.

„Najbolje bo, če takrat pošlješ po živinozdravnika,
ko se buia nekoliko zmehča. Mali strošek za živino¬
zdravnika ne hodi v poštev pri precejšnji vrednosti
tega lepega teleta."

„Menda pa tudi ne bo škodovalo, če čakam, da
se bula sama predere," odvrne Kopitar, ki je bil zelo
varčen gospodar.

„Tega bi ti ne svetoval," poučuje Razumnik.
»Kolikor prej prereže dozorela bula, tem bolje je.
Če se predolgo čaka, potem se znaten del kože uniči

120  —

in se prav slabo celi. Tudi se ne, če se morda bula na
napačnem mestu na znotraj predre, in gnoj potem lebko
na prav nevarna pota zaide. Kakorhitro se gnoj zlije
v trebušno votlino, bo po teletu."

„Tega pa že nočem," odgovori Kopitar. „Takoj
zopet pošljem po živinozdravnika."

Razumnik je bulo še enkrat preiskal.

„Do jutri še prav leliko počakaš," je dejal potem.
Danes pridno delaj nasvetovane obkladke iz kuhanega
lanenega semena, in jutri utegne bula dozoreti. Do
jutri se prav gotovo samaodsebe ne predre."

Kopitar je bil stem zadovoljen.

Pridno so delali obkladke. Kakorhitro obkladek
ni bil več dovolj gorak, pa so ga z drugim nadomestili.

Drugi dan je bila bula vsled tega znatno mehkejša.

Kopitar zaraditega ni hotel dolgo odlašati, ampak
se je peljal v mesto, in opoldne se je vrnil z živino-
zdravnikom.

,.Bula je sedaj dovolj mehka," odloči živinozdravnik.
Sedaj jo prerežem."

V to svrho so tele položili na mizo, in živino¬
zdravnik je prerezal bulo z ostrim rezilom. Pol skudel-
čice gnoja je izteklo.

„Kmalu se obrne na bolje," zagotavlja živino¬
zdravnik. „G-noj je iztekel, in napetost odnehuje. Groz-
nica tudi kmalu preide. Izbrizgajte dvakrat na dan
rano s 1 / i  odstotno lizolovo vodo (glej pod. 94.), in v 8
dneh bo zaceljena."

Živinozdravnik je izročil Kopitarju majhno briz-
galnico z žogo in potrebni lizol.

Kopitar je vse točno izvrševal. Že drugi dan je
tele rajše pilo in je bilo živahnejše. Čez 8 dni je bilo
tele zdravo.

Preden je pa živinozdravnik odšel iz vasi, ga je
naprosil Vogelnik, naj gre tudi v njegov hlev.

„Jaz imam tudi na popku bolno tele, bo tudi treba
rezati," pravi Vogelnik. „Tele je sicer še zdravo in
čilo, a^ nočem odlašati."

Živinozdravnik je tele hitro preiskal in se je na¬
smehnil.

121

Ali še ni godno za nož ? 11  vpraša Vogelnik dvo¬
meče. ,,Mislil sem, da je oteklina dovolj mehka . 11

„To bi bila lepa neumnost, če bi ta popek pre¬
rezal , 11  odgovori živinozdravnik. „Bilo bi po živali! To,
kar Vi smatrate za bulo, ni bula, temveč kila . 11

,,Kila!“ vzklikne začudeno Vogelnik. „Vedno sem
mislil, da je gnojna bula . 11

„Poglejte, vso oteklino leliko v trebuh potisnem , 11
nadaljuje živinozdravnik svoj pouk. „Če je oteklina
notri, v notranji trebušni koži prav natančno čutim
okroglo odprtino, t. j. obroček kile. Vrhutega oteklina
ni boleča . 11

Podoba 50.

Opasano kilavo tele.

Kaj naj pa počnem s kilo ? 11  vpraša Vogelnik.
„Škoda bi bilo za lepo tele . 11

Najpreprosteje je tele opasati , 11  odgovori živino¬
zdravnik. „Kila potem kmalu izgine . -1

„Kje pa dobim take pasove ? 11  vpraša Vogelnik.
„Še nikdar nisem videl kaj takega in si tudi ne morem
misliti . 11

Živinozdravnik je na kosec popirja napravil
majhno risbo.

— 122

. „Tako, sedaj razumem,” pravi Vogelnik, ko je
risbo ogledal. „Tako pripravo za opasanje mi sedlar
lehko naredi (glej pod. 50.).”

,,Paziti je, da je žival prav opasana,” nadaljuje
živinozdravnik. „Kakorhitro se pasovi naprej ali nazaj
premaknejo, potem vse skupaj nič ne velja.”

„Vse hočem kar le mogoče pravilno napraviti,”
zagotavlja Vogelnik. „Da se le sitna oteklina izgubi.”

Še isti dan je naročil pri sedlarju pasovje po
predloženi risbi. Po nasvetu živinozdravnika je sedlar
na tistem mestu, ki pride na kilo, pasovje podložil z
okroglim kosom usnja, kakih 8 cm  v premeru. Če so
se pasovi dobro nategnili, je vsa kila stopila v trebušno
votlino. Večkrat na dan je Vogelnik prišel pogledat in
je pasove poplavil, če so se preineknili ali če so od¬
nehali. Tele je ostalo kakih 5 tednov opasano. Ko so
ga odpasali, ni bilo več kile. Na mestu kilnega obroča
je bila še čutiti za prst velika odprtina, ki je pa čez
nekaj mesecev tudi izginila.

XXI. Telečja driska.

Kopitar je vasoval pri Razumniku. Pogovarjala
sta se o marsičem, seveda največ o gospodarskih rečeh.
Mimogrede sta tudi stopila v hlev in ogledovala krasno
Razumnikovo goved.

Naenkrat zapazi Razumnik tele, ki mu ni ugajalo.

„To tele ima drisko!” zakliče nič kaj prijazno
dekli. „Od kdaj je tele bolno?”

Prestrašena dekla stopi bliže in zatrjuje, da ni
zapazila nikake bolezni. Tele je bilo vedno veselo in je
rado jedlo. Še pred dvema urama je vse mleko popilo.

Razumnik je tele preiskal. Otipal je ušesi in gobec.
Potem je zmeril toplino po drugih mestih života.

„Tele še nima groznice,” pravi, ko je preiskavo
dovršil. „To je ugodno. Najprej pa moram dognati
vzrok, da ga odstranim. Prinesi napajalnik!” veli dekli.

Dekla je prinesla napajalnik, ki ga je Razumnik
temeljito preiskal.

„Napajalnik je popolnoma čist,” je dejal. „Vzrok
torej ni nesnaga.”

— 123  —

Razbrskal je slamo pod teletom. ■

»Tudi ležišče ni vzrokpristavi  premišljujoč.
»Slame je dovolj in je suha. Tla so gorka, ker so lesena,
in stene so z lesom opažene. Tele se tu ni prehladilo.“

V tem hipu zagleda, da se blizu stoječa krava
hoče spenjati na drugo.

»Tako, sedaj vem za vzrok , 11  pravi smeje Raz¬
umnik. »Krava, ki od nje tele dobiva mleko, se poja.
Driska je nepomembna in samaodsebe preide. 4 *

124  —

„Ne vem, tako te more taka malenkost, kakor je
driska, tako razburiti," de začudeno Kopitar. „Poznam
te dolgo let in vem, da si premiseln mož, ki ga ma¬
lenkosti ne vznemirjajo."

,,Malenkost, meniš Kopitar, je telečja driska,"
odvrne resno Razumnik. „To je ravno pri vas v vasi
napaka, da imate telečjo drisko za malenkost. Telečja
driska je čestokrat prav nevarna reč in prav nič bi
mi ne bilo všeč, če bi mi dragocena teleta za drisko
crkala ali vsled nje v rasti zaostajala. Moji posli dobro
vedo, da sem glede tega zelo strog. Pri tem teletu
driska seveda sama preide, in ni drugega treba, kakor
da se nekoliko bolj pičlo napaja."

Kopitar se je poslovil in je šel proti domu. Ni
pa preteklo še mnogo dni, in že je bil prisiljen poslati
po Razumnika slučajno prav zaradi telečje driske.

Ko je Razumnik prišel, mu je Kopitar pokazal
svoja teleta ter je dejal: „Poglej ta teleta in mi svetuj,
kaj naj naredim. Že nekaj dni imajo drisko. V pri¬
četku nam ni bilo mar, a sedaj je bolezen že sumljiva."

Razumnik je šel na prostor, kjer so tri teleta na
slami ležala. Eno je bilo že zelo medlo. Ležalo je ne¬
premično in popolnoma oslabljeno. Leže je dajalo od
sebe sivo in smrdeče blato.

„To tele mi ne ugaja," pravi Razumnik. „Menim,
da pogine."

„Tudi jaz mislim," de Kopitar. „Kaj je pa vzrok?"

„Morda je tele preveč mleka naenkrat izpilo, ali
pa je bilo mleko premrzlo," odgovori Razumnik. „Tudi
je mogoče, da je bila napajalna posoda nesnažna ali
kisla. Največkrat so vzrok malenkosti; če se pa nanje
ne pazi in se pravočasno ne odstranijo, potem imajo
hude posledice, kakor v temle slučaju. Mogoče je tudi,
da se je tele prehladilo."

Razumnik je steljo razbrskal, in kmalu je bil pod
njo videti mrzel tlak.

Če teleta leže na mrzlem, mokrem tlaku, tedaj
morajo dobiti drisko," pravi Razumnik. „Tudi tukaj bo
menda to vzrok. Da bi bil dal takoj, ko se je driska
pokazala, teletu boljše ležišče, morda bi bilo ozdravelo.
Sedaj, mislim, je vse zastonj."

125  —

136  —

„Kaj naj pa sedaj z drugim teletom počnem?“
vpraša Kopitar. „To je šele danes zjutraj dobilo drisko,
je še živahno in rado je.“

..Predvsem daj temu teletu le polovico dosedanje
množine mleka, in ker je že seno, odvzemi mu to po¬
polnoma,“ svetuje Razumnik. „Vrhutega poskrbi za suho
in gorko ležišče. Za vsak slučaj daj tele dobro odrgniti,
trebuh pa ovij s kocem."

Kopitar še vpraša, če naj teletu da tudi kakih
zdravil.

„Daj teletu na čaši kamiličnega čaja 25 kapljic
opijeve tinkture," odgovori Razumnik. Tudi mu lehko
večkrat na dan daš po eno sirovo jajce. To zadostuje,
če obenem odstraniš vzrok."

„Tu je še tretje tele, ki se je danes ponoči iz-
kotilo in je že na svet prišlo z drisko," pripoveduje
Kopitar. „Tu pač ni nobenega izmed vzrokov, ki sijih
navedel!"

„To bi pa že bilo opasno, če je tele prineslo
drisko s seboj na svet," pravi Razumnik. „V tem slu¬
čaju se gre za telečjo grižo, ki se mnogokrat pokaže
v družbi s kužnim izvrgovanjem. To je huda bolezen!"

„Ali naj temu teletu tudi dajem jajca in opijevo
tinkturo?" vpraša Kopitar.

„To bi v tem slučaju nič ne pomagalo," odgovori
Razumnik. „Jaz o tej bolezni le toliko vem, da za njo
skoraj vsa napadena teleta poginejo. Svetujem ti takoj
iti v mesto do živinozdravnika ter ga prositi za kako
sredstvo proti griži. Jaz sam ne vem za nobeno sredstvo."

Kopitar je ta nasvet upošteval in je šel v mesto.

Ko je Kopitar živinozdravniku natančno popisal
stanje novorojenega teleta, mu je ta dal neki rjav
prašek (tanotorm). Tega praška naj daje teletu vsako
jutro in večer po pol žličice v pol skudelčice mleka.
Tudi je živinozdravnik svetoval dati vsakemu novoroje¬
nemu teletu kmalu po rojstvu v teku 12 ur dvakrat po
pol žličice tega praška, in sicer na mleku.

„Pri telečji griži je tele namreč že pred rojstvom
okuženo," pojasnjuje živinozdravnik. „Če se teletom ne
da takoj zdravila, ki kužnino zaduši, potem teleta, ki
so bolna storjena, morajo poginiti."

— 127

128  —-

Kopitar se je točno ravnal po živinozdravnikovih
nasvetih, in se mu ni bilo treba kesati, kajti nobeno tele
mu ni več za drisko ali za grižo poginilo.

XXII. O bikih z vdrtim hrbtom.

Kopitar je nameraval kupiti pri Razumniku
mladega bika, ki mu je že zdavnaj ugajal, zato je
nekoč šel k njemu, in moža sta šla v hlev.

V hlevu sta dolgo časa stala pri biku in ga
ogledovala.

„Nekaj moram na biku grajati," prične Razumnik.
„Hrbet je sicer lep in širok, vendar je za vihrom ne¬
koliko vdrt (glej ppd. 51.). Že večkrat sem ga premeril
z merilno palico. Če bik mirno stoji in glavo nekoliko
vpogne, potem je najnižje mesto hrbtišča komaj 2 cm
nižje kakor najvišje mesto vihra."

„Tega bi ne bil mislil." pravi Kopitar. „Meni se
ni zdelo, da bi imel bik vdrt hrbet. Sedaj, ko si me
na to opozoril, tudi sam vidim."

,,Sicer vdrti hrbet ni popolnoma razvit," nadaljuje
Razumnik, ,,za sedaj je hrbet še povoljen, ali — če se
vse potrebno ne ukrene — se napaka lehko poveča."

„Potem bika ne kupim, kar mi je žal," se odloči
Kopitar. „Bika z vdrtim hrbtom ne maram v hlevu.
Dobro vem, da je to huda napaka, ki se na zarod
prenaša."

„V tem pretiravaš," odgovori Razumnik. „Če bika
tako postaviš, da spredaj više stoji kakor zadaj, potem
je bik primoran, da glavo močno sklonjeno drži, kadar
jč, in hrbtišče se dvigne."

„Kako to?" vpraša Kopitar.

„Na hrbtenici sta dve vrtišči," razlaga Razumnik
(glej pod. 52.). „Če se glava dvigne, potem se mora
hrbtenica pri mladi govedi, ko je še dovolj mehka in
gibčna, na teh vrtiščih sukati, in sicer spredaj pri plečih
(glej pod. 52. pri 2) in zadaj pri križni kosti (glej
pod 53. pri 3), vsled česar se hrbet vdere, in nastavek
repa se dvigne. Nasprotno se pa mora hrbet dvigniti,
če se glava skloni (glej pod. 54.). Iz tega vzroka
je paša tako koristnazarazvojlepegahrbta,

129  —

ker mora mlada živina na paši imeti globoko sklonjeno
glavo, pri čemer se hrbtišče vzboči. Iz tega vzroka
je pa tudi velika nemarnost, če morajo mlade

živali neprenehoma jesti z iztegnj enim vratom
iz previsokih jasli in gar. Previsoke jasli in gare
so najboljše sredstvo, da narede govedi vdrt hrbet,“

9

130

„Kaj naj pa sedaj s tem bikom počnem ?“ vpraša
v zadregi Kopitar. „Če bi mogel preprečiti, da bi se
vdrti hrbet ne razvijal dalje, bi mi bil bik prav všeč.“

Otipal je bika po vseh delili života.

„Koža je tenka in voljna, kakor pri malokterem
biku,“ pravi po kratkem molku. ,,Kaže, da je bik od
prav dobre molznice."

„Prav imaš,“ potrdi Razumnik. „Mati tega bika
je moja najboljša molznica. Gotovo se je nadejati, da
bodo iz ženskega zaroda tega bika izborne molznice.
Kar se pa tiče vdrtega hrbta, ti za bika jamčim, seveda,
če boš skrbno ravnal po mojem nasvetu."

„Kako naj ravnam ?“ vpraša Kopitar. „Kar bo od
mene zavisno, bom vse naredil."

„Predvsem nastiljaj biku tako, da bo s sprednjima
nogama prav visoko stal," odgovori Razumnik. ,,Poleg
tega ga pridno spuščaj na pašo. Če boš tako ravnal,
bo bik dobil lepo in ravno hrbtišče."

„Tako hočem ravnati," zagotavlja Kopitar. „Sedaj
pa ogledam še mater tega bika."

„Krava stoji tamle na oni strani," odgovori Ra¬
zumnik. ,,Imela je predkratkim tele, ki je sedaj tri
tedne staro."

Ko sta moža prišla h kravi, je dejal Kopitar:
„Lepa žival je to, vendar ima tudi nekoliko vdrt hrbet,"

„Pri tej kravi tak hrbet ne velja za napako,"
odgovori Razumnik. „kajti imela je že 6 ali 7 telet,
Pri starejših kravah, ki so že večkrat storile, vdrt
hrbet ni napaka,"

„Tele te krave je tudi krasna žival," pravi Ko¬
pitar, ko je ogledal v kotu privezano tele. „Takih telet
sem še malo videl, ima tudi prav lep in raven hrbet."

Razumnik na to odgovori:

„Vdrta hrbtišča niso nikdar prirojena.
Če bi tele po odstavljenju krmil s slabim senom, da bi
bilo prisiljeno uživati velike množine, da bi se nasitilo;
če bi ne pokladal tečne krme in če bi tele silil, da bi
moralo žreti z iztegnjenim vratom iz visokih jasli in
gar, in če bi ga imel leto in dan v hlevu, potem jamčim,
da dobi prav pošteno vdrt hrbet, preden dorase."

131

„Zakaj se pa živinorejci tako bojimo vdrtih hrbtov,
če je tak lubet zavisen samo od vzreje?’ 1  vpraša Ko¬
pitar neverno.

,,Nagnjenje k vdrtemu hrbtu more biti pač pode¬

dovano od staršev,“ odgovori Razumnik. „To je dognana
reč. Od rojstva šibek hrbet morejo prejomenjeni vzroki
prej pokvariti kakor močnega. Iz tega vzroka želi umen
živinorejec pri svojem biku močan in krepak hrbet. 1 *

9 *

cž
tJ3
O  .m

In

>§.*
rO &

N -H
>r*
N

&  g

Q5 O

id N

r2 h

^ ® '-d

r? ^ 1o
<D

<D -n
rO -

u  «

A  s

— 132 —-

Vsled Razumnikovih pojasnil se je Kopitar slednjič
za bika pogodil in je še isti večer ponj poslal.

Čez nekaj dni je šel Razumnik k svojemu prija¬
telju Kopitarju, da pogleda, kako gre biku.

„Natančno se ravnam po tvojih nasvetih,“ mu že
od daleč kliče Kopitar, ko vidi soseda k njemu iti.
„Zdi se mi, da je nasvetovano sredstvo že pomagalo.
Če bik iz jasli žre, dela grbo kakor maček (glej pod.
55.;.“

Razumnik je ogledoval bikovo stojišče. Skoraj
20 cm  nadebelo je Kopitar pred jasli natlačil stelje,
nanjo je pa položil ploh. Bik je spredaj res zelo visoko
stal (glej pod. 55.). Če je hotel iz jasli žreti, se je
moral globoko skloniti.

„To pot si pretiral," pravi Razumnik smeje. „Če
bika ne postaviš drugače, dobi v 8 tednih grbo kakor
velblod. Odvzemi nekaj stelje, saj zadostuje, če stoji
spredaj le 10 cm  više; mora se še vedno dovolj pri¬
pogibati. Največ mu bo pomagala paša."

Kopitar je obljubil, da tako napravi, in je ostal
mož-beseda. Bikovo hrbtišče se je res prav povoljno
razvilo.

XVIII. Ravnanje z  junicami v drugem letu.

Razumnik je slonel na plotu svojega pašnika.

Eno- in dvoletna rumenolisasta goved se je pridno
pasla, ali pa si je nagajala. Veselo je ogledaval lepe
živali.

Kopitar je prišel po poljski stezi ter se mu je
pridružil.

„Lepa živina," je dejal, ogledovaje živahne junice.
„To je dobro in fino pleme. Vse živali imajo lepe glave,
izboren hrbet in krepke ter pravilno postavljene noge.
Tudi barva in lise mi ugajajo. Živali so kar za slikarja.
Nekaj se mi pa vendar čudno zdi.“

„Kaj bi to bilo ?" vpraša Razumnik.

„Ti imaš vendar dovolj krme," odgovori Kopitar,
„zato se mi čudno zdi, da so vse te živali nekako slabo
rejene. Zakaj jim obilneje ne pokladaš, da bi se lepo
zokrožile? Vtem  te pa posekam, ljubi sosed. Pridi k

„Tako ! Tvoje telice so polne in okrogle! Ali jih
nameravaš mesarju prodati? Menim, da bi bile zanj
najboljše!“

,.Bog ne daj!“ vzklikne nevoljno Kopitar. „Moje
lepe junice mesarju prodati bi bilo vendar greli.

meni v moj hlev, pa boš videl lepo rejeno živino. Vsa
moja goved je dobro krmljena.“

Razumnik se je nasmehnil. Prižgal je smotko, in
ko je dobro gorela ter se je prvi dim izgubil v zraku,
je poredno odgovoril:

134

Za pleme jih bom imel, to je vendar samoobsebi
umevno. 1 '

„No, ta tvoja namera se pa najbrž ne izteče tako
gladko," odgovori Razumnik. „Kolikor je meni znano,
bi nektere telice že morale storiti, a jih vendar vidim
hoditi na pašo z drugo mlado govedjo."

,,Zakaj bi ne šlo gladko?" vpraša jezno Kopitar.
„Moja mlada živina je zdrava in ima izvrsten tek.
Torej bi pač rad vedel, zakaj bi ravno pri meni bile
težkoče!"

„Ker so tvoje junice predebele!" poudatja Raz¬
umnik. „Mar misliš, da jaz svoji govedi ne privoščim
krme in jo iz skoposti odtegujem? Ne, Kopitar, temu
ni tako. Jaz svoje junice v drugem letu zato manj
obilno krmim, ker v tem času debelenje za plemenske
junice nikakor ni primerno. V drugem letu je junice
toliko pičlo krmiti, da se prepreči premočno tvorjenje
loja. Moje dvoletne junice ne dobivajo vse poletje,
dokler se zopet ne prične jeseni krmljenje v hlevu,
nobene druge krme kakor to, ki jo dobivajo tukaj na
paši ter poleg tega nekterikrat na teden po nekoliko
soli. Le v deževnih dneh dobivajo nekaj sena, ko
pridejo s paše domu, da preprečim drisko."

„To je pa ceno krmljenje," odgovori Kopitar dvo¬
meče. „A oblodo iz otrobov ali oljnih tropin pa vendar
daješ?"

„Tega nikdar ne storim," odvrne Razumnik. „Pijačo
dobiva živina pri vodnjaku, in trava tega pašnika za¬
dostuje za prehranitev. Paša ni prebujna, ker nima
veliko detelje, a vendar zadostuje. Živina je zdrava in
okostje je dobro razvito. Upam, da bodo iz teh junic
postavne krave! Starejše junice bom prihodnje tedne
pripuščal, kajti že sem opazil, da so se nektere prav
očitno pojale. Ali so se tvoje debele junice tudi že
pojale?" vpraša končno Razumnik.

„Nisem še opazil," odgovori Kopitar. „Sicer bi mi
ne bilo prav, če bi se že z IV2 leta pojale. Jaz hočem
imeti velike krave, zato nočem zavirati njih rasti s
prezgodno ubrejitvijo."

„To je resnično." pristavi Razumnik. „Če naj bodo
krave vodike, tedaj junic ni prezgodaj ubrejiti. Prezgodnja

135

ubrejitev ovira in moti krepko rast. Če pa to hočeš,
potem ne smeš tako krmiti, kakor si doslej. Jaz se
zelo bojim, da se tvoje junice niti pojale ne bodo!“


„To bi ne bilo slabo,“ odvrne nevoljno Kopitar,
kije vsled Razumnikovega razlaganja polagoma izgubljal
svojo samozavestnost. Svoje lepe junice naj bi prodal

136  —

mesarju, to bi bilo lepo. Kaj dobim zanje od mesarja?
Nikdar toliko, kolikor sem zakrmil.“

„To imaš prav, Kopitar! 1  pravi Razumnik. „Če ne
narediš dobička, kdo je temu kriv? Nihče drug kakor
ti. Kolikokrat sem že razlagal, da ne gre pa ne gre v
drugem letu junice pitati kakor kakega prašiča. Dvo¬
letno govedo nima nič posebnega početi, da bi potre¬
bovalo obilne krme. V prvem letu mora rasti, takrat
dobi skoraj polovico vse svoje teže, zato naj bo v
prvem letu dobro krmljeno, in sicer tudi z močnimi
krmili. V drugem letuje razvijanje neznatnejše in živali
naj se počasi pripravljajo na svoj namen za plemenske
živali. Da se moje junice prezgodaj ne pojajo, zato jih
pičlo krmim in jih pustim, da se dovolj pregibljejo.
Zato sem pa prepričan, da se gotovo pojajo, kadar pride
čas, in da pojanje do takrat ne poneha, ko jih je čas
ubrejiti. 11

Kopitar ni mogel ugovarjati izkušenemu sosedu.
Popolnoma sicer še ni bil prepričan. Molče je korakal
na strani soseda, ki je proti domu krenil. Prišedši pred
sosedovo hišo se je kratko in nič kaj prijazno poslovil.

Preteklo je več mesecev, odkar sta se moža po¬
govarjala ob plotu Razumnikovega pašnika.

Kopitar je Razumnikovim besedam le malo verjel
ter ni ukrenil glede krmljenja svojih junic nič izpre-
membe. Vsled tega so bile živali še debelejše in okrog-
lejše. Bile so kar zrele za klavnico. Pojala se pa ni še
nobena.

Pred meseci je pač dekla zapazila nektera zna¬
menja pojatve, a ker so se takoj izgubila, ni o tem
gospodarju nič sporočila.

„Sedaj pa res verujem, da ima Razumnik prav,“
godrnja Kopitar, ko ogleduje svoje 2  '/ a  leta stare, z
mastjo zalite junice. „Nobena se ne pomišlja, in če
pojde tako naprej, jih bom moral dati mesarju, in za
ves trud in za vso krmo ne bom imel nič.“

Nevoljno se je praskal za ušesi.

„Sicer sem se že mesece ogibal Razumnika, ker
mi je njegovo vedno tako učeno govoričenje že pre-

137

sedalo,“ je mrmral sam pri sebi, „v resnici ima pa
vendar prav. Pameten mož je, to se mu mora pustiti,
in živinorejo temeljito razume. Sedaj bi bil pa prav

vesel, če bi sosed zopet prišel na dvorišče, kakor je
prej večkrat hodil. Morda bi mi vedel dati dober svet,
in jaz bi bil iz zadrege."

Premišljal je nekaj časa, potem je pa nadaljeval
svoj samogovor.

„Moram že jaz prvo besedo izpregovoriti. Ne¬
poklican Kazumnik ne pride. Bo že najbolje, če ga
prosim, naj pride. Sila kola lomi!“

Ojunačil se je ter je velel hlapcu, naj gre k
Razumniku ter naj ga prosi, da bi prišel k njemu na
pogovor o nujni zadevi.

Tudi Razumniku se je zdelo, da se ga je Kopitar
zadnji čas izogibal. Zato se je nasmehnil, ko je prišel
hlapec. Že zdavnaj je vedel, da mora tako priti, in
zato se je rad odzval vabilu.

„To so torej tvoje plemenske junice,“ prične Raz¬
umnik z nasmehom, ko mu je Kopitar potožil svoje
bolečine. „Priznati moram : za razstavo pitane živine
bi bile imenitne. 1 *

Ubogi Kopitar ni besede zinil. Jezno je gledal
debele živali.

„Vse kaže, da znaš živino izvrstno pitati, živino¬
rejec pa nisi,* 1  nadaljuje Razumnik. ,,Poskusi rajši
s pitanjem prašičev ; mislim, da bi imel več sreče.**

„Uvidevam, da sem napačno ravnal,“ odgovori
malodušno Kopitar. „Mislim pa vendar, da se da še
pomagati, saj so junice še mlade in so zdrave.**

„Bomo videli,“ odgovori Razumnik. „Žal, da je
jesen in je še daleč do pomladi. Pojatve se nam je
težko pred prihodnjo pomladjo nadejati in bivanje v
hlevu tudi ne vpliva koristno.**

Malo je pomislil, potem je nadaljeval:

„Predvsem moraš na rebrih nakopičeni loj odpra¬
viti. Pičlo krmljenje in gibanje na prostem sta v to
svrho najboljši sredstvi. K sreči junice lehko hodijo še
na jesensko pašo. Primeren prostor imaš. Poženi vse tri
junice za ves dan na pašo, doma jim pa daj le slabo
seno. V 4 tednili ne bodo junice več debele.**

„ Ubogal te bom,“ zatrjuje Kopitar. „Slabega sena
mi tudi ne manjka.**

„Tu stoji tudi mlad plemenski bik,“ nadaljnje
Razumnik. „Tega postavi v hlevu med junice in tudi

139

na pašo ga lehko z njimi pošlješ. Izkušeni kmetovalci
tudi priporočajo junice poskušati mlesti. Mleka sicer
ne bo, a žival se stem draži, da jajčniki zopet prično
delovati. “

oj

»o

e

£

oj

>

a>

E,

oS

N

,,Ali ni tudi kakih sredstev, ki se živali dajo?“
vpraša Kopitar. „Enkrat sem nekaj takega bral.“

„Res je,“ pritrdi Razumnik. „Že odnekdaj hvalijo
razna sredstva, kipojatev vzbujajo. Jaz ti svetujem dajati
svojim junicam dvakrat na dan vsaki po pest zdrobi j e-

— 140

nega konopnega semena, pomešanega z žlico soli in
kumina ter z žlico zdrobljenih brinovih jagod. Vse to
se daje pomešano s krmo, in če bi živali ne hotele
jesti, se z vodo pomešano vanje vlije."

,.To še danes naredim. Ne vstrašim se nikakega
truda."

„Za sedaj naj nasvetovano zadostuje,“ pravi Raz¬
umnik.

Med tem pogovorom je hlapec v hlev prignal
kravo, ki jo je ravnokar zunaj na dvorišču bik oplemenil,
Ko je bila žival na svojem mestu priklenjena, se je
pričela silno napenjati.

Prestrašen je Kopitar stopil h kravi.

„Kaj naj počnem?" vpraša. „Če se krava ne bo
nehala napenjati, se še poškoduje, in to je moja naj¬
boljša krava v hlevu!“

„Napenjanje takoj ustavimo," mirno pove Raz¬
umnik. ..Zadrgnimo kravo čez prsi. Prinesi vrv in palico."

Kopitar je hitro priskrbel, kar je Razumnik za¬
hteval.

Razumnik je dejal vrv okoli prs in jo je z vozlom
zadrgnil. Potem je vteknil palico in jo zasukal. Žival
se je prestrašila ter je precej hrbet sklonila (glej pod.
56.).

Kmalu je bila žival popolnoma pomirjena.

„To je pa hitro pomagalo," pravi veselo Kopitar.
„To si zapomnim za prihodnjič."

„Kopitar se je vestno držal Razumnikovih na¬
svetov. Pošiljal je pridno junice z mladim bikom na
pašo, mešal je nasvetovana dražila med krmo in je
rekel vimena mlesti. Zelo vesel je opazil,',da'sta se
dve junici pričeli že čez tri tedne pojati, da jih je
bilo mogoče ubrejiti. Pri tretji junici so bila pa vsa
sredstva zaman.

„Ta junica je 2 '/a leta stara, kajti dvakrat je že
menjala zobe in še vedno ni breja," je jadikoval Ko¬
pitar.

Razumnik je junici odprl gobec, potem je dejal:

„To je res. Junica ima že 4 stalne zobe, torej je
dovolj stara, da bi se lehko že pojala, oziroma je že
prestara."

141

„ Kaj naj z njo počnem ?“ vpraša Kopitar. ,,Bojim
se, da jo bom moral vendarle mesarju prodati. Mesar
mi sedaj seveda ne bo dal več toliko zanjo, kakor pred
tedni, ko je bila še debela .' 1

,,Morda se bo dalo vendar še pomagati , 11  pravi
Razumnik. „Poskusimo to junico s silo ubrejiti.

t-i

73

>

O

u

<D

73

O

O

»c

o


£

73

O

Ph

>

o>

t>

aS

u


d

o

•rH

„Kako je to narediti?" vpraša Kopitar. „Meni je
vse prav. samo da kaj dosežem.

„Če se ktera druga krava poja, vzemi nekaj sluza
ki ga” izceja, in namaži z njim po sramniei telico , 11
poučuje Razumnik. »Potem privedi k junici bika. Bik
jo zaskoči, in čez tri do štiri tedne se bo junica pojala

142

in se morda ubreji. Škoda bi bilo to lepo žival mesarju
prodati/'

„Tale krava tukaj se ravno poja,“ pravi Kopitar.
„Precej danes poskusim po tvojem nasvetu. Kaj naj
pa naredim z ono staro kravo ? Stara je že 10 let in
mislim, da bo bolje, če je ne pripustim več, temveč jo
mesarju prodam. Storim to sicer težko, kajti ta krava
je zelo mlečna in vedno koti prav lepa in zdrava teleta."

„Potem jo obdrži še naprej za pleme," priporoča
Razumnik. ,.Dobre plemenske krave, ki je zdrava, ki
ne kašlja in daje veliko mleka, ni odstraniti. Dobra
stara krava je mnogokrat za pleme več vredna kakor
dve mladi. Drugače je seveda, če krava kar naprej
pokašljuje in se je bati, da je jetična."

„Ta krava sploh še ni nikdar kašljala," pravi
Kopitar. „Bila je vedno zdrava."

Razumnik je vzel staro ruto in je z njo zamašil
kravi obe nosnici ("glej pod. 57.). Ko je ruto odvzel,
ni krava nič zakašljala. Razumnik je nato kravi z roko
hrbet vdrl (glej pod. 58.). Tudi to je krava mirno
pustila, ne da bi kašljala.

Tudi koža je bila še mehka, voljna in gibčna.

„Ta krava je bolj zdrava in za pleme sposobnejša
kakor mnogo mladih krav in junic," pravi Razumnik
po daljšem preiskovanju. »Obdrži jo za pleme, dokler
bo zdrava in krepka. Ne bo ti žal. Od mesarja danes
tako ne dobiš dosti več za kravo kakor čez dve ali
tri leta."

„Rad te ubogam," pravi Kopitar. „Kaj naj pa
naredim s tole kravo tukaj; vdrta je za pleči in daje
malo mleka. Tudi 1 '/ 2  letna junica, njena hči, je ravno
tako vdrta."

Razumnik ogleduje kravo.

»Krava je res prav grdo vdrta," (glej pod. 59.)
vzklikne Razumnik. ,.Le odstrani jo ; ravno ta napaka
se posebno rada podeduje."

„To pač vidim na njeni hčeri," pravi Kopitar ;
»pojdiva jo pogledat!"

Šla sta k junici (glej pod. 60.) ter sta jo ogle¬
dovala.

143

..Čislo kakor mati. 11  pravi Razumnik. ..Starost, se
vjema; zobovje kaže, da, je l'/ 2  leta stara. Za mesarja,
in za drugega nič. Čim prej gresta ti živali iz hleva,
tem bolje za tvoje pleme. “

Razumnikove nasvete je Kopitar vsestransko upo¬
števal, in ni se mu bilo treba kesati.

Tretjo telico je dal Kopitar s silo zaskočiti.

Čez tri tedne se je pomišljala, in ko je bila zopet
zaskočena, je ostala breja na veliko veselje Ko¬
pitarjevo. Čez 42  tednov je junica, ki je med tem
časom zelo zrasla in je bila postavna, skotila lepo in
močno tele. Bila je pa sedaj, ko je dobila tele, že
3'/a leta stara.

Kopitar je odslej upošteval svojo britko izkušnjo.
Nič več ni svojih junic, ki so bile namenjene za pleme,
v drugem letu pital. Slaba izkušnja in Razumnikove
besede so ga temeljito poučile in izpreobrnile.

/

Kmetijska knjižnica: