PLANINSKI VESTNIK ZGODOVINA NIČESAR NE POZABI, LE ZAMOLČI VČASIH KAJ ^ JAKOB ALJAŽ - SLOVENSKI DOMOLJUB4 STANKO KLINAR Ko je Aljaž proti koncu prejšnjega stoletja počival na Malem Triglavu in se razgle­ doval, kam bi postavil slovensko kočo, s katero bi Triglav, ki sta ga dotlej oblegali že dve nemški koči (Deschmannhaus, da­ nes Staničev dom, in Maria-Theresienhutte, danes Dom Planika), še bolj iztrgal Nem­ cem (Aljažev stolp na vrhu je takrat že stal) in ga vrnil Slovencem (»da bi slo­ venski triglavski popotniki lahko pod .svo­ jo' streho spali«), sta dva gamsa pretekla Kredarico in mu pokazala pravi prostor. Takoj je uganil, da se bo tja podala »ve­ lika stavba kakor klobuk na plešasto gla­ vo«. (Tako je Janko Mlakar prekvasil Alja­ ževo izjavo, ki je nekoliko bolj prozaično zapisana v 16. poglavju njegovih spominov v PV 1922.) Za planinstvo je pač skoz in skoz značilna neka vesela mitološka privzdignjenost, ki pušča trdi realizem v dolini in nad tisoč metrov, »kjer greha ni«, živi svoje veselo življenje. To je pesniški podaljšek včasih kar prenapornega planinskega dela in vča­ sih kar ubijajočih doživetij. To je tisto za- nesenjaško »osvajanje nekoristnega sve­ ta«, ki je skupno vsem »svetim norcem«. Aljaž je osrednja osebnost mladega SPD v boju zoper Alpenverein in njegove po- nemčevalne metode na prelomnici stole­ tij. Toda kot konstruktiven duh je s svo­ jim delom prerasel svoj čas. Postavil si je vsaj štiri spomenike, ki šestdeset let po njegovi smrti enako živo slavijo njegovo ime: Aljažev dom v Vratih, Triglavski dom na Kredarici (ki po vseh povečavah in preureditvah ohranja danes le še njegovo »idejo«), Aljažev stolp na vrhu Triglava in napev Oj Triglav, moj dom. To je bilo v tistem srečnem času, ko je bil Triglav še močno deviški in je narav­ nost klical po graditeljski roki. Aljaž se mu je odzval in ga osvojil za Slovence. Sardenkov četrti verz na njegovem nagrob­ niku, ki poudarja Aljaža kot varuha naših gora pred tujci, je zelo resničen: Vsako jutro v zarji novi naši zažare vrhovi — gledajo — kdaj prideš spet — ki s/ bil jim varih svet: naš triglavski kralj Matjaž župnik z Dovjega — Aljaž — 298 * Priredba in dopolnitev spisa, ki je leta 1980 izšel v zborniku TRIGLAV, GORA NAŠIH GORA. Ob glavni cesti, ki pelje z Jesenic v Kranjsko goro, bodo v nedeljo, 27. avgusta, med Dov­ jem in Mojstrano odkrili velik kip župnika, glasbenika, planinca in velikega Slovenca Ja­ koba Aljaža ob stoletnici njegovega prihoda na Dovje. Temu dogodku posveča Planinski vestnik dolžno pozornost in zato del te številke name­ njamo svojemu triglavskemu župniku. Poleg pri­ spevkov o Aljaževem življenju in življenju okoli Aljaža objavljamo nekaj odlomkov iz Aljaževih Planinskih spominov, ki so izšli v Planinskem vestniku leta 1922. Za izbor prispevkov o Aljažu je poskrbel Stanko Klinar. Takle bo kip Jakoba Aljaža, ki ga Je izdelal kipar Nebojša Mitrič. Foto: France Urbanija PLANINSKI VESTNIK Njegovo sodelovanje z mladim SPD je bilo vzorno. Konec koncev je predvsem on s svojim delom utrdil SPD na samem nje­ govem začetku in ga v javnosti uveljavil. Dr. Josip Tominšek naravnost pove: »Brez župnika Aljaža bi ... uspehi ali sploh ne, vsekakor pa v sedanjem obsegu ne bili doseženi.« (PV 1922) Aljaž se je s SPD dejansko poistovetil, tako da je mogoče govoriti (in to so v preteklosti tudi že sto­ rili) o »Aljaževi dobi« slovenskega pla­ ninstva. Ta notranja konsolidacija slo­ venskih vrst je omogočila udarno moč na­ vzven, zato se resničnim uspehom Aljaža in SPD na samem začetku ni čuditi. Ko omenjam Aljažev boj za »slovenski« Triglav (navednice hočejo spomniti na vnete zagotovitve slovenskih domoljubov nasproti nemškim kulturnim in plezalskim krogom, ki so si ga 'lastili — spomnimo se samo napete izjave zmagovite naveze iz triglavske stene leta 1906, »naj ga (Tri­ glav) le imenujejo najvišjo slovensko goro, tokrat je nemška sila premagala njen najbolj strašni bok in se preborila skozi mrke megle...« — gleij knjigo Triglav, gora in simbol, str. 220), boj, ki ga mo­ ram oceniti kot prispevek k splošnemu slovenskemu boju zoper nemški raznaro- dovaini pritisk in za slovensko osamosvo­ jitev, pa moram vendar poudariti, da v tistem času kljub nacionalistično-kapitali- stičnemu in schulvereinovskemu valjarju ni bilo tiste fanatične zastrupljenosti in slovenske nemoči, kot je značilna za Ko­ roško po plebiscitu. Res so padle tudi žrtve (Adamič in Lunder), toda nasploh Slovenci niso veljali za drugorazredne dr­ žavljane in osebnih groženj zaradi pripad­ nosti slovenstvu ni bilo. Aljažu so nagajali s sodnijskimi tožbami, niso ga pa osebno preganjali, in nemška sodišča so celo razsojala v njegov prid. Čutil je, da pri vsej zagrizenosti vendar niso prestopili skrajnih viteških norm. Slovenstvo se je počasi in vztrajno uve­ ljavljalo na svojih tleh, dokler ni dokončno vzelo svoje usode v svoje roke. Seveda po zaslugi takih pokončnih mož, kot je bil Aljaž. Nikoli ni škilil čez plot k nemški gospodi, če je tam bolje. V njegovi jasni in odločni duši ni bilo prostora za opor- tunizem. * * * Tudi Aljaževo ukvarjanje z glasbo (pevo- vodja, izdajatelj pesmaric, skladatelj), ki mu je pridobilo lepa priznanja od Glas­ bene matice (po smrti čudovito spominsko ploščo-relief na Šmarni gori, delo Toneta Kralja), je bilo velikokrat le sredstvo za doseglo cilja: delovati za slovenstvo. Uspeh ni izostal, ne po domoljubni ne po umet­ niški plati. Menim, da je vsak glasbenik lahko samo vesel, če se katera od nje­ govih stvaritev tako zakorenini med ljud­ mi, kot se je Aljaževa »Oj Triglav, moj dom«. * * * Aljaževa veličina je gotovo v zaokroženo­ sti vsega njegovega delovanja. Ljubezen do gora in naroda je najbolj izpričal z graditeljskim delom. Večino stvari, ki se jih je lotil, je pripeljal do srečnega konca, ker je bil tehničen talent in rojen orga­ nizator. Gradbene načrte je delal sam, tako za Aljaževo kočo v Vratih, kočo na Kredarici in Aljažev stolp. Skrbel je za dobavo in obrtniško obdelavo materiala, za vgradi­ tev in dokončno oblikovanje. Najemal je delavce in jih izplačeval. Nadziral je dela in se brigal za zemljiškoposestne zadeve. Za svoj denar je kupil vrh Triglava,, da je potem »na svojem« postavil stolp, tudi na svoje stroške, samo da ga je lahko po­ daril SPD in po njem slovenskemu narodu. Sam se je ukvarjal z napravami, s kate­ rimi so spravljali na Kredarico gradbeni les, ki ga je tudi sam moral poiskati in kupiti v Zgornji Krmi. Napravil je načrt za cesto čez Tnalo in jo tudi na mestu trasiral. Ko je gradil vodovod za Aljažev dom, po svoji zamisli seveda, mu je neki inženir-strokovnjak, ki si je stvar ogledal, rekel, naj obesi talar na klin in gre za in­ ženirja.* * * * Kot harmonična osebnost, ki si za svojo uresničitev vedno najde ustrezno delo in v njej ni razpok med hotenjem in zmož­ nostmi, spada Aljaž med slovenske vod­ nike in vzornike. Temeljne lastnosti nje­ govega značaja in javnih nastopov so bile podjetnost, preprostost, delavnost in do­ moljubje, za nameček in začimbo pa še- gavost. Bil je premočrten mož, »kot zrno klen in zdrav«, iz enega kosa rezan, z ravnimi ploskvami kot dragulj. Kot refleksijo Aljaževe šegavosti naj po- grejem neko staro neresnico (ki mislim, da ni bila nikoli zapisana). Pravili so, da pri spovedi ni kaj dosti poslušal, česa se je spovedanec obtoževal. A ko je prišla vrsta nanj kot spovednika, da grešni ovčici da primeren nauk ali grajo, pa nato odvezo, je samo vprašal: »Si že bil na Triglavu?« Če je bil odgovor »Ne«, tudi ni bilo odveze. (Ali pa je bila odveza dana pod pogojem, da gre skesanec za pokoro na Triglav.) Značilno je, da so zbijali take šale na njegov račun, ko jih na račun kakega pusteža gotovo ne bi. K temu jih je sam podžigal, saj je znano, kako je s svojo kmečko nabritostjo velikokrat vso družbo zabaval in mnoge shode primerno zabelil. * Takih in podobnih Aljaževih potez je še pre­ cej. Zabeležili so jih zgodnji letniki Planinskega vestnika vse do Aljaževe smrti in še čez, na drobno in žlahtno pa jih je popisal Janko Mla­ kar v »Zgodovini SPD« in monografiji »Jakob Aljaž, triglavski župnik«. 299 PLANINSKI VESTNIKi 300 In če bi bilo res, bi bil tudi to le prisrčen način, kako pridobivati 'ljudi za lepoto. Oton Zupančič je v priložnostnih verzih za spominsko ploščo na Šmarni gori prav ta Aljažev uspeh čudovito povzdignil: Triglavski župnik, ljubil si višine, po njih si romal, molil, pesmi pel, premnogo src za njih lepoto vnel. Zdaj Ti hvaležno hranijo spomine. Naravno je, da je tako viden delavec in narodni zanesenjak imel tudi nasprotnike. Najzagrizenejši pred prvo vojno so bili kranjski Nemci in nemškutarji, večji del al- penvereinovci. (»Touristenolub« je bil do V arhivu Nadškofijske­ ga ordinariata v Ljub­ ljani hranijo dekret, s katerim je tedanji ljub­ ljanski škof Jakob Mis- sia postavil Jakoba Aljaža za župnika na Dovje. Kot je mogoče natančno videti, je de­ kret datiran s 27. av­ gustom 1889. Toda če­ prav Je bil napisan ti­ stega dne, Je bil Jakob Aljaž takrat že na Dov­ jem, kjer se je že se­ znanjal a svojo novo faro in farani. Dan, ko je bil izdan dekret o nastavitvi na Dovje, smatrajo Dovžani in planinski zgodovinarji za začetek službovanja triglavskega župnika Aljaža na Dovjem, kar je za slovensko pla­ ninsko zgodovino nad­ vse pomemben in ma- lodane prelomen da­ tum. Nihče kajpada ne more domnevati, kaj bi se posebno konec prejšnjega in v začet­ ku tega stoletja doga­ jalo okoli Triglava, če ne bi bilo Aljaža — In kakšen bi bil na koncu koncev vrh Triglava, ki ga zdaj poznamo le z Aljaževim stolpom na najvišji točki Slovencev strpen in je postavljal dvoje­ zične smerne tablice na svojem delovnem področju.) Kaže pa, da pri vsem nagaja­ nju (npr. inscenirano pravdanje za zem­ ljišče na Kredarici) in grožnjah (češ da bodo podrli Aljažev stolp) vendar niso šli predaleč in so konec koncev pustili Alja­ ževe, to je slovenske pridobitve na Tri­ glavu v miru. (Drugače kot današnji ko­ roški »demokrati«, ki svoje represije nad gospodarsko odvisnimi Slovenci in grož­ nje do slovenskih napisov in spomenikov uresničujejo, mimo tega da na zunaj v de­ želi ne trpijo najneznatnejšega slovenske­ ga nadiha.) Kot je že kazalo, da so po prvi vojni slo­ venske pridobitve dokončno utrjene — se­ veda pa ne smemo pozabiti, da je takrat PLANINSKI VESTNIK pritisnila do samega Aljaževega stolpa laška nevarnost! —, so se med drugo voj­ no vendarle kratko zmagoslavno poigrale z njimi stare razdiralne strasti: ime ve­ likega domoljuba, tedaj že davno pokoj­ nega, je moralo biti zbrisano z njegovega doma v Vratih,* lastnik doma pa je postal DAV, Sektion Schvvaben — Stuttgart. »Mati vseh koč« Kredarica je tudi zapadla DAV, prevzel jo je »Zweig Klagenfurt«. Aljaževo ime je v okupacijski javnosti umolknilo. Stara resnica je, da kdor dela, je bil pač rojen v znamenju, ki se mu bo nasproto­ valo. Tudi povojni čas je mislil, da mora Aljaža »korigirati«. Pozna jesen 1953 je vzela njegovo kapelico na Kredarici, ne da bi bil kdo od znamenitih planincev, javnih Aljaževih častilcev, z mezincem mignil zo­ per ta naklep; po vsem videzu so poskr­ beli le za to, da do danes ni bil še nihče klican na odgovornost za ta kulturni škan­ dal. Kapelica v Vratih, simbolično posve­ čena slovanskima blagovestnikoma Cirilu in Metodu, se je za las obdržala, ker so se »taisti« merodajni zadnji hip domislili, da bi bila za mrtvašnico (pričakovanih tri­ glavskih žrtev) vseeno še dobra. To je bil čas uradne dvoličnosti do Aljaža: hvala spredaj, za javnost, rušenje za hrbtom. Zdaj smo to »zimo« preboleli. Mojstrana, Jesenice in Ljubljana se ponašajo z »Uli­ co Jakoba Aljaža«. V Mojstrani slavi po­ sredno Aljaža tudi »Triglavska cesta«, ki pelje od glavne deželne ceste skozi vas in skozi Vrata naravnost na Triglav (samo ne v obliki kake prevozne nakaze, da ne bo nesporazuma!), tako da imajo Aljažev dom, Triglavski dom in Staničev dom vsi tablice mojstranške »Triglavske ceste« (s številkami 89, 93 in 94). To je dovška, Aljaževa in kot vse druge dokončno in popolnoma slovenska stran Triglava; do­ datno Aljaževa tudi z novo kapelico, ki bo morda spet stala na Kredarici. Aljaž bi bil tega vesel!' Kdo ve, kako bi ga pa navdušila nabrita domačnost, ki zadnje čase krščuje moške potomce na ime Aljaž. Ali dela to na njego­ vo posmrtno spodbudo (seveda on ni bil in ni edini nosilec tega priimka) ali bolj zaradi rime z zakoreninjenimi imeni Tomaž, Mat­ jaž, Andraž, kdo bi vedel! Ve se le, da bo tukaj slej ko prej naš Aljaž sokriv posebne »amerikanizacije« današnjih dni: da pri marsikom ne bomo vedeli, kaj je njegovo ime in kaj priimek. Ampak zaradi tega se ne bo v grobu obrnil. * V korist imena Kugyhaus — toda šele po letu 1941; najprej je bil samo ponemčen v Aliasch- Haus, upravljali pa so ga Jeseničani z oskrb­ nikom Torkarjem. — Kugyju samemu, ki je bil ta­ krat še živ, zaradi tega ne smemo pripisovati neumestnega častihlepja ali nerazpoloženja do Slovencev. (Glej tudi Triglav, gora in simbol, str. 381.) Toda to je že druga tema. Aljažev stolp z letnico otvoritve na vetrnici na vrhu Dovški in mojstranški planinci so se leta 1970 poklonil svojemu velikemu možu z vzidavo spominske plošče na njegovi rojst­ ni hiši v Zavrhu. Na njej je ulita silhueta Triglava, pod njo napis: V TEJ HIŠI SE JE RODIL JAKOB ALJA2 TRIGLAVSKI ŽUPNIK 1845—1927 OB 125-LETNICI ROJSTVA ODKRILO P. D. DOVJE-MOJSTRANA Četudi je manj pesniška kot tista na dov- škem pokopališču ali tista na Šmarni gori, prav tako priča, da plamen spomina ne pojema. Vse, kar so spoštljivi častilci doslej po­ stavili na ogled v Aljaževo čast, pa pre­ kaša Mitričev kip, ki bo letos odkrit na Dovjem: kaže Aljaža kot prisrčno prika­ zen iz klasičnih osvajanj v Alpah, po duši in poklicu brata tirolskih in švicarskih Pfarrerjev in abbejev prejšnjega stoletja. V tem pogledu ima nekaj zamude, kot vse slovensko, a je vseeno iz srca. Čaka samo še, da ga kak Sardenko ali Zupančič zapečati s pesniškim poljubom. RUDI ZAMAN POPOTNIK Popotnik sem, popotnik za vsakdanjo rabo, teh nekaj let bom hodil z vami, s tabo — in z naravo. 301