215
Poučni in zabavni del.
Strašno prorokovanje.
(Ruski spisal Marlinski.)
. . . Tedaj sem bil strašno zaljubljen, zaljubljen, da bi bil zblaznil. O kako sem slepil te, ki so gledajoč na moje prijazno smehljanje, na moje razstresene poglede, na moje malomarno govorjenje v krogu lepotic, vsi me imeli za ravnodušnega in hladnokrvnega. Vedeli niso, da se globoka čuvstva baš zaradi tega redko kažejo, ker so globoka; ko bi bili mogli pogledati v moje srce, in je razumeti, bi bili se prestrašili! Vse, o čemer toliko tako radi blebetajo pesniki, s čimer se tako lahkomiš-ljeno igrajo ženske, kar toli skrivajo zaljubljenci, je ki* pelo v meni, kakor razstopljena kovina, nad katero se zažigajo pari, ko ne najdejo izhoda. Vendar so meni se zdeli smešni, od žalosti potrti nauduševatelji s svojimi razvnetimi srci; zoprni so mi bili vsi dvoritelji s svojim
mrzlim naudušenjem, naučenimi besedami in da bi jaz prišel v vrsto tacih ljudij, zdelo se mi je najhujše na svetu.
Ne tak nisem bil jaz; v moji ljubezni je bilo nekaj čudnega, nenavadnega, celo divjega, rekel bi. Naj me ljudje pojmejo ali ne, smešen jaz biti nisem mogel. Goreča, mogočna strast se vali, kakor lava, ki vse pobere in požge, kar doseže. Razrušajoč se sama, razrušuje v pepel vse ovire, in preminja celo morje v kipeči kotel.
Tako sem ljubil... njo imenujmo Polino. Vse kar more ženska vdahniti, kar moški more čutiti, se je vdahnilo in čutilo. Ona je pripadala drugemu, a baš to je še bolje povzdignilo ceno njene ljubeznjivosti, bolje razdra-žilo mojo slepo strast, vzbujeno z upanjem. Moje srce se bi bilo moralo razpočiti, da sem ga zaprl z molčanjem; razbil sem ga, kakor prenapolnjen lonec pred ljubljeno žensko. Še sedaj mi zatrepeče slednja žila, ko se spomnim, da sem ljubil; če se sladkosti pozebne sreče more izraziti z glasovi, je to mogoče le s takimi glasovi. Prvi pot sem pritisnil svojo ustno k njeni roki in pri tem na vse pozabil. Zdelo se mi je, da sem se premenil v blisk; tako hitro, tako lahko, tako goreče je bilo to čuvstvo, če se sploh čuvstvo imenovati more.
Pa kratka je bila moja sreča: Polina je bila ravno tako stroga, kakor mična. Ljubila me je, kakor še nisem bil ljubljen nikdar poprej, in kakor ne bodem tudi nikdar več ljubljen: ljubila me je strastno, nežno in neoporečno ... To, kar je bilo meni sveto, je njo stalo več solz, nego mene trpljenja. Kakor zaupljivo se je udalo varstvu mojega velikodušja, ravno tako je goreče prosila, da jo rešim očitanja, da je rušila zvestobo. —- Dragi moj! Midva sva daleč od greha, — rekla je, — sva li pa tudi vselej daleč od slabosti. Kdor pogosto skuša svoje moči, padal; redkeje se morava shajati! Trdno sem sklenil se je nadalje izogibati.
In minoli so trije tedni, da Poline nisem videl. Treba je vam povedati, da sem služil v Severskem konjiškem polku, ki je tedaj bil v orlovski guberniji. . . dovolite, da vam okraja ne povem. Moj ekskadron je bil nastanjen blizu graščine Polininega moža. O Božiču je moj polk dobil povelje odriniti v tulsko gubernijo in jaz sem imel dovolj duševne odločnosti, da sem odšel, ne da bi se bil poslovil. Priznavam, da me je bolje zadržavala bojazen, da izdam tajnost drugim, nego skromnost. Da zaslužim njeno spoštovanje, treba se je bilo odreči ljubezni in skušnjavo tudi premagati. Zastonj so me vabili sosedni graščaki na praznik, pri katerih se poslovimo, zastonj so me nagovarjali tovariši, ki je slednji imel kako srčno vez, da pridem na kak ples — ostal sem trden.
(Dalje sledi.)
226
Poučni in zabavni del.
Strašno prorokovanje.
(Ruski spisal Marlinski.) (Dalje.)
Na sv. Silvestra dan izvršili smo tretji marš in se pripravili na počitek. Sam sem ležal v vaški koči na vojni postelji svoji, s črnimi mislimi v glavi in težavo v srcu. Davno se že nisem od srca smejal v krogu prijateljev svojih; njih pogovori so mi postali neznosni, njih veselost je v meni vzbujala nevoljo in jezo. Tem bolje sem se jezil, ko sem bil sam, kajti moji tovariši so vsi bili se razšli, tem mračneje in otožneje je bilo v srcu mojem, niti iskra slučajne zabave ali vnanje veselosti ni prišla vanj.
Tu je prišel k meni pot od prijatelja, z povabilom na večerno zabavo k njegovemu prejšnjemu gospodarju, knezu Levinskemu. Prosijo vas, da gotovo pridete, kajti pirovanje bode velikansko, krasotic bode kakor zvezd, fantov cel roj, in šampanjec bode kar tekel od mize. Pri popisu je kakor mimogrede omenil, da bode ondu tudi Polina.   Jaz sem se razvnel, noge so se mi stresle, srce
mi je kipelo. Dolgo sera hodil po sobi, dolgo sem ležal v nezavesti, kakor bi bil mrzličen. Kri se je hitreje mi pretakala po žilah, lica so gorela, in odsevala od notranjega duševnega ognja. V prsih mi je bilo kar vroče. Hočem li iti ali ne na ta večer V Še jedenkrat bi videl njo, še jedenkrat bi ž njo dihal čisti zrak, poslušal mile glasove in poslavljal se. Hitro sem se oblekel in odpeljal se proti vasi kneza Levinskega. Dvajset vrst sem prevozil s svojimi konji. Potem sem vzel tri poštne konje in jo srečno prevozil zopet 22 vrst. S te postaje mi je pa bilo treba kreniti z glavne ceste. Postaven fant z divjimi konji je prevzel nalogo, da me prepelje v jedni uri 18 vrst oddaljeno knežje selo. — Sel sem na voz — in oddrdrala sva.
Bilo je že pozno, ko sva se odpeljala, a vendar je bilo na ulici dosti Ijudij. Mladi fantje v baržunastih kapah, močnih suknjah so hodili semtrtja in se bili s tovariši s pestmi; devojke v zajčjih korzetih pokritih s svetlo kitajko so hodile ukupe, povsod so se slišale praznične pesni, luči so se blesketale iz vseh oken, in videle so se prižgane luč' pri mnogih vratih. Fant, moj voznik je sedeč na prednjem koncu sani, glasno klical: Bhi!" Bil je ponosen na svojo lepoto ter ga je jako veselilo, ko je slišal, da so govorili za njem: „Tu vozi naš Aleš!a „Kakšen fant je izrastel !" in podobne stvari. Ko sva prišla na prosto, je obrnil se k meni s opominom: No, gospod, le dobro se držite! Dal je desno rokavico pod desno podpazduho, vzdignil golo roko nad konji, je pognal in bežali so kakor vihar. Sapa mi je zaostajala od hitre vožnje.
Kakor veter na valov j h so se sani nagibale sedaj na jedno sedaj na drugo stran. Moj voznik se je uprl v voz z nogo, močno zadržujoč vajeti se je dolgo boril s veliko silo opočitih konj. Vajeti so jih le še vzpodbujali k hitreji vožnji. Mahajoč z glavami, dihajoč gost dim iz nosnic so drli dalje kakor vihar.
(Dalje sledi.)
Poučni in zabavni del.
Strašno prorokovanje.
(Ruski spisal Marlinski.) (Dalje.)
Podobni slučaji so nekaj navadnega za vsakega iz-mej nas. Držeč se voza sem prespokojno ležal na njem in veselil se hitre vožnje. Noben tujec se ne more doseči naslade, da bi se na vozu s tremi besnimi konji, razne stvari sem premišljeval in naposled pal v prijetno samozabvenje. V mislih bil sem že na plesu. Moj Bog, kako bo dem razveselil in prestrašil Polino, ko nepričakovano pridem na ples. Oštevala me bode in laskala se, a mir se kmalu sklene in vihral jo bodem v valovih plesa. .. V tem se mi je žvižganje zraka zdelo godba in gozdi ob cesti gosti v burnem valčku.
Krik izvoščeka proseč pomoči, me je še le vzbudil iz zamišljenja. Zgrabivši dve vajeti, sem tako nagnil k glavi prvemu konju, da bi bila kmalu skočila iz komata. Teptajoč in razgetajoč so se naposled ustavili konji. Oblak dima se je vzdigoval nad njimi.
—  Kje smo, vprašal sem izvoščeka, v tem ko je on popravljal poškodovano konjsko in vozno opravo.
Voznik se je boječe ozrl okrog.
—  Sam Bog ve, odgovoril je. Že davno smo zašli s prave poti in brodili po jarkih in zameti. Prav nič se ne spoznam v tej okolici. Tu ne more biti ni Praskinta, ni Repise niti Andronova Perežoga.
Jaz nisem nič več zvedel iz njegovih topografičnih domnevanj. Nepotrpežljivost priti na ples me je premagovala. Nevoljen bil sem z nogo ob nogo, v tem ko je moj voznik okrog begal in iskal pota.
—  No, kaj?
—  Slabo, gospod, odgovoril je. — Dobro uro se govori, slabo se molči, mi smo nekak zašli k Črnemu Jezeru.
—  Tem bolje brate! če to kaže, kar poženi konje.
—  Kaj bolje, gospod, to znamenje naju lahko kdo ve kam zapelja.
—  Tukaj je moj ded videl rusalko. Slišiš sedela je na veji in gugala se. Česala se je in njeni lasje so bili zapeljivo lepi. Bila je vsa naga, kakor moj komolec.
—  Kaj, jeli poljubil krasotico, vprašal sem ga.
—  Kristus s teboj, gospod, se li šališ, če te ona zasliši, ti da tako za spomin, da je zlepa ne pozabiš. Ded se je umaknil s pota, a še zdihniti se ni upal, da bi ga ne opazila. Vzlic temu ga je zagledala, udarila ob dlani in skočila v vodo. Potem je ves dan se potikal okrog, ko se je vrnil domu se mu je jedva obračal jezik in tulil je nekaj po zverski.
Timoža Kelesk je pa tu srečal hudiča. Srečal je svinjo, ki se mu je kar metala pod nogami. Dobro je, da je Timoža sam poznal peklenske sile. Šel je na svinjo in jo prijel za ušesa.  Ko se je delal dan, našli so ju v
Gourješki, ki ima tako lepo hčer. Se li ne čudiš? Take stvari se gode.
— Spravi svoje basni do druzega slučaja, rekel sem mu. Jaz nimam časa pa tudi ne volje dati strašiti se. Če nočeš, da te rusalka zlomasti do smrti ali pa da spiš z vozom pod mrzlo smerno odejo, išči pota.
Gazila sva na celo in bilo je snega več kakor do kolena. Vse okrog je bilo belo. Nebo je bilo natanko prepreženo z oblaki, skozi katere je odseval nekij sej. Ker ni bilo dosti meseca, ni bilo mogoče vedeti, kje je vzhod in kje zapad. Zapeljiva svetloba mej gozdnimi presekami, je zapeljavala nas sedaj na desno, sedaj na levo. Misliš, da je pot, pa je obrunek zameta ali pa senca kacega drevesa.
Ptičji in zajčji sledovi so tajinstveno preprezali sneg. Otožno so peli zvonci, konji so težko dalje stopali, povešujoči glave. Voznik je molil molitve, govoreč, da ju dobi gozdni duh, ki jima kožuhe obrne. Jaz sem taval v snegu in se grozno jezil na vse. Čas je tekel, a kdaj. Treba je biti v podobnem položaju, treba je biti zaljubljen, in hiteti na ples, da je mogoče razumeti jezo ta čas. To bi bilo jako smešno, da ni bilo jako nevarno.
Vendar jeza naju ni pripeljala na staro pot, pa tudi nove ne pokazala. Polipinin obraz, ki je plesal pred mano, čuvstvo ljubosumnosti, da ona sedaj pleše s kakim drugim srečnežem, posluša njegova laskanja in morda celo nanje odgovarja — vse to mi ni nič pomagalo pri iskanju pota. Oblečen v medvedji kožuh, nisem mogel drugače iti, kakor odpet in zato me je veter pretresel skozi in skozi in oledenel je pot na mojem telesu. Noge moje, ki so bile obute v plesne čevljičke so bile premočene in premrazene do kolen, stvar je bila prišla do tega, da ni bilo več misliti na ples, temveč, kako si rešiva življenje, da ne pogineva v tej puščavi.
(Dalje sledi.)
235