Marija Makarovič ZDRAVSTVENA KULTURA AGRARNEGA PREBIVALSTVA V 19. STOLETJU O ljudskem zdravilstvu pri Slovencih je za 19. stoletje na voljo veliko podatkov. Na tej podlagi je bilo napisanih več člankov in razprav. V temeljnem pregledu slovenske ljudske medicine je navedena tudi glavna literatura o tem vprašanju do druge svetovne vojne (Kotnik, Medicina, str. 133). V obdobju po drugi svetovni vojni so nastali poleg splošnih (Novak, str. 261 ss) in pokrajinskih pregledov (Jagodic, str. 73 ss; Bogataj, str. 26 ss) tu- di številne obravnave raznih, z naravnim in čarovnim zdravilstvom povezanih pojavov (npr. Matičetov, str. 336 ss; Dolenc, Bukve 4, str. 123 ss; Dolenc, Zagovori, str. 45 ss). V samostojnem in sistematičnem delu Ljudska medicina pri Slovencih je zbrano gradivo o zdravljenju z naravnimi zdravili in čarovnimi postopki predvsem iz 19. in deloma tudi še iz 20. stoletja (Moederndorfer). V knjigi Ljudsko zdravilstvo v Prekmurju je obravnavano preteklo in današnje zdravilsko znanje v Prekmurju (Zadravec). V tisku je sistematično ob- delano gradivo o ljudskih zagovorih pri Slovencih (Dolenc, Zarotitve). V pričujočem sestavku želimo prav tako kot pri podobno zastavljenih krajevnih obravna- vah (Makarovič, npr. Orova vas, str. 310 ss; Strojna, str. 385 ss; Predgrad, str. 419 ss), prikazati celovitejšo podobo zdravstvene kulture agrarnega prebivalstva v 19. stoletju. V ta namen smo upoštevali poleg etnomedicinskega gradiva in glavnih strokovnih spoznanj tudi številne druge, doslej prezrte ali ne dovolj upoštevane podatke. Tako zastavljena obravnava med drugim kaže, da seje zaradi velikega napredovanja medicinske znanosti v 19. stoletju ponovno povečal razkorak med strokovnim in neukim, samouškim zdravilst- vom. To je še naprej temeljilo na izkustvenem znanju in uporabljalo poleg naravnih tudi čarovne postopke. V 19. stoletju so se kmečki prebivalci zaradi več vzrokov še vedno po potrebi zdravili z domačimi zdravili in se zatekali namesto k strokovno usposobljenim ra- nocelnikom ali akademsko izobraženim zdravnikom k samoukom, zdravilcem in vračem. V skladu z verskim prepričanjem so v bolezni prosili tudi za božjo pomoč. Zakotna zdravstvena dejavnost je v 19. stoletju še vedno pomenila konkurenco strokov- nemu zdravstvu, čeravno so jo uradno bržkone ostreje preganjali kot v prejšnjih stoletjih (Borisov, Kirurgija, str. 229). Ljudskomedicinska praksa in znanje sta se kljub temu še na- prej ohranjala. Vsebinska analiza naravnega in čarovnega ljudskomedicinskega gradiva kaže, da je Ijuds- komedicinsko znanje izrazito preventivnega in kurativnega značaja ter namenjeno le zdravljenju telesnih obolenj. V bogati ljudskomedicinski farmakopeji namreč ni napotkov za zdravljenje socialnih bolezni in tegob. Pregled zdravstvene kulture agrarnega prebivalstva v 19. stoletju je prikazan v naslednjih poglavjih: I. Strokovno zdravstvo in agrarno prebivalstvo II. Samouška zdravstvena dejavnost III. Priprošnja in zaobljuba ob bolezni IV. Naravna zdravila V. Čarovni zdravilski postopki VI. O skrbi za zdravje in preprečevanje bolezni VII. Pitje alkoholnih pijač in alkoholizem 482 Marija Makarovič I. Strokovno zdravstvo in agrarno prebivalstvo Z upravnimi reformami obeti prosvetljenih vladarjev l\/larije Terezije in Jožefa II., je bila j uzakonjena in postopoma urejena organizacija zdravstvene službe tudi na slovenskem ozemlju. Zaradi več vzrokov pa je vsaj agrarno prebivalstvo še vse 19. stoletje le malo uporabljalo strokovne zdravstvene storitve. 1. Že v drugi polovici 18. stoletja so izšle tudi za organizacijo zdravstvene službe na slo- venskem ozemlju pomembne uredbe: Haupt-Medizinal-Ordnung iz leta 1753 je začrtal prvo organizacijsko shemo avstrijske javne zdravstvene službe, Sanitätsordnung iz leta 1766 je vseboval vse dotlej objavljene avstrijske zdravstvene predpise, Sanitäts-Haupt- Normativ iz leta 1770, pa je bil prvi splošni zdravstveni zakon, ki je veljal za vso habsbur- ško monarhijo (Borisov, Kirurgija, str. 77, 78). Z urejeno zdravstveno zakonodajo je bilo povezano tudi izobraževanje t.i. kirurgov (ranocelnikov) in babic ter je bila določena mreža zdravstvene službe v mestih in na podeželju. Na ukaz cesarja Jožefa II. leta 1782 so bile v vseh glavnih mestih ustanovljene mediko-kirurške šole. Tedaj je dobila Mediko- -kirurški licej tudi Ljubljana. Z ustanavljanjem strokovnih zdravstvenih šol je namreč vlada želela izobraziti dovolj ranocelnikov, da bi se „čim hitreje sanirale nevzdržne in nezdrave razmere na podeželju" (Borisov, Kirurgija, str. 187). Navedeni dejavniki so povzročili tudi na slovenskem ozemlju pospešen razvoj zdravstve- ne službe v letih 1800 do 1814. Število ranocelnikov seje podvojilo. Zaradi nazornosti povejmo, da je bilo samo v Ljubljani leta 1802 osem ranocelnikov (Borisov, Kirugija, str. 190) za približno 13.000 prebivalcev. Ranocelniki in babice so bili nastavljeni tudi po vseh drugih mestih in trgih ter v naseljih z okrožnimi in okrajnimi sedeži. Za posamezne kraje se navaja po eden ali tudi več ranocelnikov. V Predgradu, na primer, je deloval za vso Poljansko dolino ob Kolpi že od konca 18. stoletja do leta 1808 t.i. „chyrurgus ab Arce", nato so se do leta 1884 zvrstili še trije ranocelniki (Makarovič, Predgrad, str. 439). V Črni na Koroškem se v prvi polovici 19. stoletja omenjata dva ranocelnika (Maka- rovič, Črna, str. 393). V gosposki Planina pri Sevnici je bil leta 1843, ko je štela 9976 prebivalcev, le en ranocelnik (Kuret, Planina, str. 132, 133) in prav tako tudi pri sv. Duhu v Ločah pri Poljčanah (Kuret II, str. 179), v Braslovčah so bili okoli leta 1840 trije ranocel- niki (Kuret I, str. 81 ). Na Tolminskem je bilo število zdravstvenega osebja še manjše. Leta 1870 so imeli na skrbi 37.916 prebivalcev le trije ranocelniki in en zdravnik (Rutar, str. 317). Malo na boljšem so bili na Slovenskem Štajerskem, leta 1887 je prišel po en zdrav- nik na 6947 prebivalcev (Pertl, str. 609). V kakšnem obsegu se je agrarno prebivalstvo zatekalo k ranocelnikom, ne moremo na- tančneje ugotoviti. O tem so na voljo le posplošeni in družbeno neopredeljeni podatki. Za- to lahko le predvidevamo, da veljajo za vse plasti podeželskega prebivalstva. Za nazornejšo predstavo navajamo nekaj pričevanj: Okoli leta 1840 so sporočili za okraj Črni vrh nad Taborom, da „če kdo zboli pokličejo kirurga z Vranskega ali iz Kaple" (Kuret II, str. 1 55), in podobno za okraj Dobrenje leta 1843:: „Obcina nima svojega zdravnika. O potrebi pokličejo okrajnega ranocelnika iz sosednje občine Kozjak" (Kuret II, str. 163). Prebivalci z Donačke gore so v potrebi klicali kirurga in okrajno babico iz 5 km oddaljene- ga Rogatca (Kuret II, str. 174). Iz Dobja pri Planini so hodili na približno 7 km oddaljeno Planino (Kuret, Planina, str. 133). Prebivalci okraja Črni vrh nad Taborom so poklicali Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju 483 zdravnika z Vranskega (Kuret II, str. 1 55). Bržkone pa so hodili pogosteje sami k njemu. To je pomenilo od 7,5 do 11 km hoje za najbližje oz. najbolj oddaljene prebivalce raztrese- nih naselij. 0 zatekanju po zdravniško pomoč so znani za 19. stoletje tudi drugačni in bržkone za večji del kmečkega prebivalstva veljavni podatki. Na primer že leta 1811 je za okraj Arvež (danes je večji del v Avstriji) tamkajšnji okrajni komisar prizadeto poročal, da »Po- šteni in spretni zdravniki nimajo pri podeželskem prebivalstvu le malo sreče..." (Kuret I, str. 62). Okoli leta 1840 je bilo podobno sporočeno za okraj Dobrovlje, da kličejo ranocel- nika iz Braslovč ali Mozirja, navadno pa ga sploh ne kličejo (Kuret II, str. 170). Tudi v pla- ninskem okraju ni bilo drugače. Čeprav so imeli na Planini ranocelnika, so se neradi zate- kali k njemu (Kuret, Planina, str. 133). V Solčavi pa je bil celo župnik mnenja, če moremo verjeti podatku za leto 1815, da „ne potrebujejo nobenega vračnika" (Pajek, str. 283). Leta 1848 so bile z državno odločbo po vsem avstro-ogrskem cesarstvu ukinjene šole za kirurge (Novičar, str. 150). Odslej naj bi se z zdravljenjem ljudi ukvarjali strokovno uspo- sobljeni zdravniki. Ta sklep je očitno prizadel tudi slovensko zdravstvo. Zaradi ukinitve Mediko-kirurškega liceja v Ljubljani se je število ranocelnikov zmanjševalo, dokler ni proti koncu 19. stoletja ranocelniški poklic zamrl. Pa tudi sicer so se ranocelniki, zaradi boljših gmotnih razmer, raje zaposlovali v vojaški službi (Šola, str. 1 58). Zato so npr. tudi v Novi- cah že leta 1849 pisali o prepotrebni ustanovitvi „zdravilske šole v Ljubljani (Šola, str. 1 58). Približno v istem času so se začele oglašati tudi na podeželju tožbe, da vlada po- manjkanje zdravnikov (Zadeve, str. 145). Leta 1853 je bilo opozorjeno, da v nekaterih gorenjskih krajih že „živo čutijo pomanjkanje zdravnikov", tako na primer v Bohinju, ki je štel takrat 4552 prebivalcev, in so morali hoditi k zdravniku v Radovljico. Pri takratnih neurejenih in slabih poteh in prometnih sredstvih, je pot trajala več ur. Zato so hudo bolni v pričakovanju bolniške pomoči marsikdaj umirali. Ali kot je bilo o tej zadevi zapisano: „... in poprej da človek od Bohinja v Radoljco in zdravnik od Radoljce v Bohinj dospe, je bolnik že lahko desetkrat poginul" (Levičnik, str. 311). Podobna pričevanja so znana tudi za Sel- ško dolino, ki je štela 1853. leta 8295 prebivalcev. Po dvaindvajsetih letih so ostali v Železnikih, kljub ponovnemu razpisu za zdravnika, brez njega (Levičnik, str. 311). Iz tistih krajev, v katerih kljub ponovnemu razpisu delovnega mesta niso dobili ranocelnika ali zdravnika, so morali po zdravniško pomoč tudi 30 km daleč. To pa je pomenilo okoli šest ur pešačenja v eno smer. Zaradi oddaljenosti so se v takšnih okoliščinah zlasti nezgode, na primer kačji pik, končale s smrtjo. O tem so znana pričevanja še za konec 19. stoletja: „... Hitra zdravniška pomoč bi bila morebiti otela dečku življenje, ali v Bohinjski Bistrici ni zdravnika, do Bleda je pa precej daleč (Reči, str. 248). „Gad pičil je v Novi Lipi pri Vinici neko 14 letno deklico v roko. Deklica morala je v dvajsetih urah umreti" (Gad, str. 257). Z oddaljenostjo povezane težave pri iskanju ali dajanju zdravniške pomoči so se še pove- čale v obdobju raznih množičnih bolezni odraslih in otrok, ki so občasno razsajale v več- jem obsegu v 19. stoletju, kot na primer kolera, koze, ošpice, škrlatinka, žolčna vročica itn. Zdravniki, ki so imeli v obdobju epidemij polne roke dela (npr. Dr. B., Kolera, str. 126), v resnici niso mogli obiskati niti vseh najbolj potrebnih bolnikov, ali pa so prišli prepozno. O tej zadevi je poučen podatek iz leta 1889 za Studeno v postojnskem okrajnem glavarst- vu: „Da se nadležne bolezni (mišljene so otroške bolezni in kolera) prepogosto ne zglaša- jo, je kaj dobro, ker bi sicer tako oddaljena zdravniška pomoč iz Planine ali Postojne itak došla lahko prepozno" (Glavarstvo, str. 62). Vsekakor, če vemo, daje Planina oddaljena od Studenega 1 7, Postojna pa 8 km. 484 Marija Makarovič V času in v okolju, v katerem so bolniki in domači takorekoč čakali do zadnjega (npr. Len- dovšek, str. 343, 345), da so šli po zdravnika, je pomenila za bolnika, če je šel peš ali če so ga peljali z vozom, tudi krajša pot velik napor. Tudi zato so marsikje, kot je znano za konec 19. stoletja, bolniki raje doma čakali konec (Makarovič, Pregara, str. 208; Makaro- vič, Strojna, str. 407). Podobno velja tudi za otroke, čeravno so jih nekatere matere tudi po več ur mukapolno nosile na rokah k zdravniku (Makarovič, Pregara, str. 208). Zaradi pomanjkanja in oddaljenosti zdravnikov so splošneje tudi hujše bolezni prebili do- ma, tj. preležali. To pa je po podatku iz Brkinov, pomenilo „ozdraveti ob samem ležanju brez kacega zdravnika in brez leka" (Erjavec, 1880, str. 177). Eden izmed vzrokov za to je tudi dejstvo, da je moralo tudi kmečko prebivalstvo zdravnika in zdravila plačevati. Izje- ma je veljala le za revne krajane, o čemer priča navodilo iz leta 1826, ki je veljalo za vse Ilirsko kraljestvo in v katerem med drugim piše: „Za letno plačo, ki jo dobi okrajni ranocel- nik iz okrajne blagajne, je dolžan vsem revnim prebivalcem kraja dajati zdravniške nasve- te zastonj, jih zdraviti, če so bolni, in jih na domovih obiskovati, kadar je to potrebno" (Bo- risov, Kirurgija, str. 229). Brezplačno zdravljenje so na račun okrajne blagajne uživali občinski reveži še iz 18. sto- letja sem. Doktor zdravilstva in ranocelstva v Ljubljani pa je 1849. celo posebej oznanil, da vsakodnevno predpisuje zdravila, za uboge pa, posebej za bolezni oči, brez plačila" (Stekel, št. 24). V 19. stoletju 80 sicer že znane nekatere oblike socialnega zavarovanja, vendar ne za kmete. Tako je bila že sredi 19. stoletja ustanovljena v Ljubljani Bratovščina v pomoč bol- nim, ki je podpirala trgovske in apotekarske pomočnike, kadar jih je zadela nesreča ali bo- lezen (Kraji, str. 62). Podobno socialno ustanovo so Imeli tudi rudarji (prim. Bitežnik, str. 24). V Črni na Koroškem, na primer, je bila ustanovljena Bratovska skladnica leta 1863. Vsak rudniški delavec je takoj ob nastopu službe postal tudi član skladnice in mu je bil za- to ob vsakem izplačilu mezde odtegnjen določen denarni znesek (Makarovič, Črna, str. 95). Če povzamemo, tudi iz gmotnih vzrokov še ob koncu 19. stoletja, vsaj od zdravnika od- daljeni kmetje in bajtarji niso upali poslati po zdravnika. O tem povsem določeno piše za Črni vrh leta 1891. Tamkaj je namreč okrožni zdravnik zaračunal obisk na domu okrog 20 goldinarjev. Za hudo bolnega bi bil en obisk zdravnika premalo, več obiskov pa bi le redko- kateri kmet zmogel plačati. To potrjuje tudi tale, bržkone nekoliko pretiran izračun: „Ko bi k nam zdravnik h kakemu kmetu štirikrat prišel bi moral vol iti iz hleva" (Črni vrh, str. 30). Primerjalno navajamo, da je leta 1884 plačal kmet in krošnjar s Pake, približno poldrug ki- lometer oddaljenemu zdravniku precej manj, to je goldinar 70 krajcarjev (Makarovič, Predgrad, str. 204). Za lažjo predstavo o denarni vrednosti navajamo, da je bilo treba leta 1881 odšteti za ženske čevlje 1 goldinar 40 krajcarjev in leta 1887 za manjšo kravo 15 goldinarjev (Makarovič, str. 203, 205). O zatekanju k zdravnikom so znani tudi drugačni podatki. Na primer za novomeško okoli- co je zapisano leta 1870, da so marsikje klicali zdravnika na pomoč, če je bil znan po tem, da malo računa (Trdina II, str. 381 ). Ponekod pa sta bili, če smemo verjeti podatku za no- vomeško okolico iz leta 1870, bolj kot pomanjkanje denarja krivi varčnost ali celo sko- post, da domači niso peljali bolnika k zdravniku (Trdina I, str. 142). O tem je bilo podobno zapisano za Dolenjsko nekaj let kasneje: „Mnogi ne pokličejo pred doktorja kakor v naj hu- ji sili, raje poslušajo babe škoda jim se zdi tudi denarja, ki ga treba dati doktorji in lekarni- ci" (Trdina III, str. 801, 802). Zdravstvena kultura agrarnega prebivalstva v 19. stoletju 485 Ljudje se niso zatekali po moč tudi zaradi tega, ker niso zaupali zdravnikom in zdravilom. Pregovor „Zaupanje v zdravnika več pomore, nego zdravila", ki je bil znan že v 19. stolet- ju (Kocbek, str. 76), posredno priča o tem. Nezaupanje v strokovno pomoč je rojevalo več vzrokov. Če povzamemo, so ljudje le v najnujnejših primerih klicali zdravnika (Mrkun, št. 3). Pogostoma so do zadnjega odlašali z zdravniško pomočjo, kakor pravi rek: „Kmet pošlje istočasno po gospoda in zdravnika". Zato je bil zdravnik v takšnih primerih brez moči ob umirajočem ali pa je lahko zgolj ugotovil smrt. Neuki ljudje so v tem videli samo zdravnikov neuspeh in so izgubljali zaupanje v njegovo pomoč (npr. Mrkun, str. 4). Ljudje so si po svoje razlagali tudi zdravnikovo, marsikdaj nedoločno mnenje o bolezni, posebno če so željno pričakovali napoved izboljšanja bolnikovega počutja. S tem, ko zdravnik „ni rekel ne belo ne črno" (Jurčič, Cvet, str. 313), je prav tako zasejal nezaupa- nje med ljudi. Zato so po vsej verjetnosti uživali še največje zaupanje tisti zdravniki, ki so na zaskrbljena vprašanja bolnika ali domačih odgovarjali: „Če je božja volja, se ozdravi... Jaz bodem storil, kar je v moji moči" (Zavojšček, str. 43). Pa tudi sicer so ponekod bolj kot v človeško pomoč zaupali v božjo pomoč. Pogosto je izpričano prepričanje, ki je teme- ljilo v precej razširjeni veri, da se je treba ob bolezni vdati v božjo voljo (Št. Peter, str. 134)., Tako je bilo povsem določno zapisano leta 1848 za Istrske Slovence: „Ako volja Božja jest, da umrem, neka ispuni se volja Božja". In iz takšnega verovanja je sledilo tudi vdano sprejemanje usode: „Grih bilo bi suprotiviti se voljoj Božjoj" (Zdešar, str. 23). Nič drugače ni bilo, vsaj ponekod, še proti koncu 19. stoletja. To je bil tudi čas, ko je kolera ponovno pustošila po naših krajih. Zdravniki so skušali z zaščitnimi ukrepi preprečiti njeno širjenje, a na njihova prizadevanja so ljudje gledali z nezaupanjem. Iz Št. Petra na No- tranjskem so o takšnih prizadevanjih pisali leta 1886 dokaj posmehljivo in poudarjali, da se je treba zanesti na božjo pomoč (Št. Peter, str. 134). Pa tudi sicer so ponekod v agrar- nem okolju omalovaževali razne zaščitne ukrepe, na primer proti pogostim pojavom ste- kline. Tako sklepamo po temle podatku: „Če bi bil (namreč zdravnik) preveč skrben in bi se strogo držal ukrepov, bi se mu posmehovali, če pa bi se mu zaradi popuščanja kaj pri- merilo, bi ga napadli: „ga bi ves svet križal in osel bo tu in osel bo tam" (Steklina, str. 208). Iz nezaupanja do zdravnikov so ljudje, če so se že odločili za zdravljenje, vsaj ponekod po- gostoma menjali zdravnika. Za novomeško okolico je bilo zapisano leta 1870: „Zdravnike menjajo ljudje najbolj iz svoje nezaupljivosti — že za to, ker so škrici — to je glavni vzrok, da zdravnik ne more spoznati bolezni, ker nima časa in da tedaj tudi zdravila ne basnijo dosti" (Trdina I, str. 289). To pričevanje pa nam nakazuje še en razlog: nelagodno počutje v stiku z „gospodo", z izobraženci. Pri zdravniku se je preprostemu človeku pridružil še občutek strahu (Pipe, 1850, str. 215). Med vzroki za to, da ljudje v potrebi niso hodili k z dravniku, je treba omeniti še jezikovne ovire. V 19. stoletju je bilo med ranocelniki in še posebej med zdravniki razmeroma malo domačinov. Z nemško govorečim zdravnikom pa se podeželani niso mogli sporazumeti. O tem obstajajo znana pričevanja za sredo in za konec 19. stoletja (Makarovič, Zapiski). Med preprostimi ljudmi in med izobraženci je prevladovalo mnenje, da v takšnih okolišči- nah ni dobro biti niti bolnik niti zdravnik. „Zakaj, kjer se zdravnik in bolnik ne razumeta, bo slaba z ozdravljenjem" (Jezik, str. 146). V članku „Potreba zdravilske šole v Ljubljani" je pisec leta 1849 še posebej naglasil pomen znanja slovenščine oziroma šolanja slovenskih zdravnikov z besedami: „... če pomislimo, da zavoljo pomanjkanja tacih dohtarjev, ki slo- venski jezik (ne) znajo, so se mogli v Ljubljanski bolnišnici že več let zaporedoma kirurgi za asistente jemati... če pomislimo, da po deželi v slovenskih krajih in s takimi zdravniki 486 Marija Mal