§@tinitifea !ra gerat. ''jala nekdaj solnčnica je germu: »Bratec, pa zakaj mi delaš senco, Senco meni toliko škodljivo, In me z vejami zakrivaš tako, Da ne sije solnce gorko name, Da ne morem lepo čversto rasti, Ne oziram se v rumeno solnce, Ki odpre glavico vselej mojo In krasoto mojo kaže svetu, Kaj tti nad menoj raztezaš veje, Da tak' venem v gosti senci tvoji?» Germ pa ji prijazno reče tako : »Sestrica preljuba, nič ne misli, Da ti nalašč tukaj delam senco, Da ne sije solnce ljubo na-te, Nič ne misli, da so moje želje, Da bi žalostno ti kdaj zvenela, Ampak dobro vedi in zapomni, Da me vsadil je vertnar na mesto, Da po zemlji širim korenine, Da na kviško raste moje deblo, Da raztezam veje na vse kraje In človeku delam hladno senco. Vedi, vsadil me vertnar je simkaj, Čigar vert je vsa ta lepa zemlja, On oba je vstvaril tudi naju, Nama vkazal tukaj čversto rasti!« Tako se prepirata od jutra. Solnce svetlo se za goro skrije, Solnčnica pa več ne odgovarja, Noč pokrije tamna zemljo širno. Leto dolgo kmali je minulo, Prišla zopet pomlad je vesela, Ko vsi germi lepo zelenijo In cvetice vstajajo iz zemljc; Al' na mestu, kjer poprej sta rastla Germ košati, solnčnica rumena, Videti nobenega ni bilo. Fr. Cimperman.