V prosti naravi. .ako   megleno,   hladno   dopoldne   zadnjih   dni velikih počitnic je bilo, ko je Mokarjev Filip stopal po  tivolskem  drevoredu vunkaj  iz  mesta  v  prosto naravo.
I                                                                                  151
'             Pravkar se je bil povrnil iz Rodice, kjer je pre-
bil počitnice na očetovem posestvu. Tam imajo Mo-karjevi svoj mlin, ki zalaga njih mokarijo. Ni pa čakal Filip tam zadnjega dneva počitnic, temveč je prišel nekaj dni prej v mesto, da si preskrbi knjig za pri-hodnje šolsko leto in pripravi to in ono stvar.
»O, bravo, Lipe, si vendar prišel!«
Ne da bi se ozrl, spozna Filip takoj svojega prijatelja in sošolca Adolfa. Njegov oče, strojnik v tovarni, nima posestva na deželi, in Adolf mora pre-tolči počitnice v mestu in zato je z veseljem pozdra-vil Filipovo vrnitev iz Rodice.
»Prijatelj, povej mi, kako je zunaj, v prosti naravi!«
Šetaje prideta v gozdiček in se vsedeta na klo-pico v zatišju ob žuborečem vrelcu.
»V prosti naravi,« poprime Filip, »tamkaj zunaj daleč od mesta, to je vse drugo življenje kot to-le v mestu. Je sicer tudi tu narava, a ta narava se pač ne more imenovati prosta. Glej ta drevored — tu ti morajo stati drevesa kot vojaki na povelje v vrsti, ravno na odmerjenem mestu. Ali je to prosta narava? In drevo samo, ali sme samo raztezati svoje veje po svoji volji? Vsa enako! Ako hoče po svoje pognati mladiko,  takoj mu jo pristrižejo.«
»Glej, na to pa jaz še nisem mislil,« pridene Adolf, »saj res tu okrog mesta ni prave prostc na-rave.«
»Tam na deželi pa rastejo drevesa poljubno, vsako na svojem mestu, vsako po svoji volji, mala pri velikih, vitka pri košatih, debela poleg drobnih, To je prosta narava, kamor ni posegla človeška roka. In rečem, da meni bolj ugaja ona prostost kot ta umerjenost tukaj v mestu. Kaj misliš, ali bi bilo prijetnejše ozirati se zvečer v jasno nebo, ako bi bile zvezde razvrščene kot drevesa v drevoredu ali vo-jaki na vežbališču, kot zdaj, ko jih je Stvarnikova neskončno modra roka razsula po nebu, kot razsuje mala deklica ob slovesni procesiji po preprogi prcd Najsvetejšim večje in drobnejše cvete?«
152
»Nisem še mislil na to,« de vmes Adolf, »pa sem tvojih misli.«
»In glej to vodico tukaj, ali je prosta?« nada-ljuje Filip.    »Vso pot,  še  celo izvirek ji je  določila
Mokarjev Filip rake lovi.
človeška roka. Tam na deželi pa si izbere voda sama svoj izvirek in si izbira svojo pot, Kjcr ji je priložneje, tja jo zavije. Kot srebrna nit se vije po cvetnih travnikih in se leskeče v poletnem solncu. Zaželi si hladu, pa krene v grmovje, v gozd; želi si
153
počitka, pa se zbere v tolmunu, malo popleše in jo potem poskcči čez slap in zaraja dalje. Veseli jo družba, živa in bistra. Ima jo, kajti daje hrano in zavetje urnim ribicam in drugim vodnim prebivalcem, ¦— Zdaj pa poglej to vodico tukaj! Še strugo so ji zložili s kamenjem, da nima v nji živalca svojega kritja, počivališča in prenočišča. Zato teče sama, za-puščena, ne tja in ne tako, kakor sama, temvcč ka~ mor in kakor hočejo drugi.
»Ta jc zopet rasnična!« pritrdi Adolf prijatelju.
S to naravo vklenjen si tu tudi ti. Vesti se, hoditi, scdcti, oblačiti se ne smcš po svoji volji, tem-več po splošni navadi, sicer nisi dostojen človek. Tam v prosti naravi si pa tudi ti prost, ondi se lahko giblješ prosto po svoji volji in svojem okusu. Ko bi me bil ti videl, kako sem zavihanih hlač in rokavov brodil bos po potoku, kako sem drugega za drugim tistih škarjevceiv tiral iz njih zakopov in jih ponosno spuščal v košarico sestre Jelice, ki se je z menoj vred gibala prosto v prosti naravi. Seveda moje rav-nanje s škarjevci se pa ne strinja z mojimi nazori o prosti naravi. Kruto sem se pregrešil zoper njih pro-stost, toda Stvarnik ni dal pameti tem stvarem, zato o tem ne premišljajo, in vem, da mi niso kar nič zamerili mojega nasilstva.«
Adolf sei je hudomušno nasmehljal in sumljivo pogledal od strani svojega prijatelja. Ni rekel nič zoper njegovo opravičenje.
Še sta sedela prijatclja. Prišle so na vrsto še ptice in cvetice. Koncem premotrivanja pa je rekel Filip:
»Rad imam ptice, rad cvetice, toda mnogo rajši imam ptice na vrtu in v gozdu kot v sobi in kletki. Mnogo rajši imam cveticc na travniku in griču kot v lončkih in gredicah, ker se mi zdi, kot bi koprnele po prostosti. Tako sicer čuti moje srce, toda On, ki jc ustvaril naravo, je ustvaril tudi človeka, ki naj gospodari nad njo po svojem umu in po svoji volji.«
Ferd. Gregorec