90
Narodne pravlice o mesecu.
Mesec je pri Slovencih dvojnega spola. Kadar naraša (gori jemlje) je mesec, kadar odjema (doli jemlje) je luna. Mladina, mlaj je luna accrescens, šip je pleni-lunium. Posebno je mladina blagoslovila. O mlaji je tedaj dobro potovati, se v druge hiše preseljevati, ženiti se in mo-žiti se, nohte si rezati in lase si striči, otroke odstavljati itd. Kadar mesec ?)doli jemlje", se morajo drevesa podirati (sekati), ker se derva rade hitro posušijo, kositi itd. O mlaji se tudi ne sme prati. Vsaki sad, kteri verh zemlje raste, se ima sejati, kadar mesec „gor jemlje"; kteri pa pod zemljo raste, tedaj kadar „doli jemlje".
Kadar od solnca pravijo, da najrajše ima ptiča sokola in voliča, tako od lune, da naj bolj ljubi zajca in jelena. Od moža v luni pravijo, da je jezen hlapec bil nekdaj, kteri je klel pri kidanji in je kramp iz roke vergel. Kramp se je ustavil v luni, in po smerti je luna tudi hlapca v-se potegnila.
O mlaji mora se divji pelin tergati, tudi za praprot se prijemati, in človek zgubi vse bradovice.
O šipu je dobro za lovca, ako na gori ponoči ostane, ker takrat se jelen tako zamišljen pase, da ga lahko za rep zgrabiš. Pri mesecu se zezori somovica, to je, ona čudo-vitna trava, ktero jelen je in nikdar ne zboli. Da bi ljudi vedli za somovico in jo jeli, bi nikdar ne zboleli, temoč tako bistre noge imeli, kakor jih ima jelen. Z mesečno roso, ktera na praprot pade, si je dobro lice močiti, ker gladko kožo dela.
Kadar luna m crkne, se morajo studenci pokriti, ker otrov (strup) z neba kaplje.
Toliko sem med Pohorci slišal o moči lunini. Povem le, kar sem slišal, da poznamo šege, vere itd. svojih ljudi in niso ptujci med domačimi. Da bi kdo babjim veram verjel, ni namen naznovanja domačih reči.
F. Pohorski.