Štev. 20. V Maribora 25. oktobra 1885. VI. tečaj.
Izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca, ter velja za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 60 kr. — Posamezne številke dobivajo se po 15 kr. — Na anonime dopise se ne ozira. — Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. — Spisi in dopisi naj se blagovolijo pošiljati (frankirani) vredništvu; naročnine, oznanila in reklamacije pa opvavništvu: Reiserstrasse 8 v Maribora. - Za oznanila plačuje se od navadne vrste, če se
enkrat natisne 15 kr.
Vsebina: Ljudska šola pred sodbo javnega mnenja. — Naravnoslovne črtico. — Leopold Volkmer. — Književna poročila. — Vprašanja. — Anton Stuhec. — Dopisi in Potočnik f. — Novice in razne stvari. — Inserati.
Ljudska šola pred sodbo javnega mnenja.
Odveč bi bilo, povdarjati ogromni domašaj, ki ga na vse vrste ljudske družbe in življenja vrši oni veliki sodnik, ki ga v navadnem življenju imenujemo Javno mnenje." Dosti je, da se vsak ozre samo na tek svojega življenja, in priznal bo, koliko ta sodba zasega v naša dela, kako se mu tudi nehote udajamo in pokorimo. In kedo bi se tudi otel temu neizprosljivemu, pa stoglav-nemu sodniku, ki si prisvaja pravo nad vsem in kateremu ne ubegne nobeden. In da mu vteči ne zamore, to nam kaže zgodovina sveta, kjer vidimo, kako pred tem vsemogočnim sodnikom prečesto polagajo orožje največji umetniki in značaji vseh vekov. Drugo je vprašanje, je li namreč osoda javnega mnenja vedno absolutno moralne vrednosti? Ako vzamemo na um, da je javno mnenje časomični nazor jedne generacije, da prispodabljajoči raznolike te nazore prečesto naletimo na povsem nasprotne nazore javnega mnenja razne dobe, tak smemo trditi, da sodniki javnega mnenja ne zamorejo biti vedno merilo človeškega dela. Duh časa se spreminja, toda zakoni človeškega posla so stalno in nepremenljivo vpisani v zavest človeškega duha. Vsled tega pak baš ni v pozabljivost utonil nobeden svetovni veleum, nobena za človeštvo koristna in dostojna ustanova; naj bi jih javno mnenje bilo tudi kaki čas odvrglo, one so se zopet pokazale, ter si utrle pot, ker jim njih povstanek jamči trajnost in nepremagljivost.
Nemara poreče kedö: kako bi imelo to modrovanje posel z ljudsko šolo? Na to je lehak odgovor. Poglejmo zgodovino pedagogije, pa bodemo videli, kako je ljudska šola skozi stoletja bila pasterka, javnega mnenja, kako je njen glas ostajal glas vpijočega in kako je ljudska šola postala dandanes mila goji-teljca izobraženih narodov in kolika pazljivost se njej je posvečevati začela. Danes je ljudska šola znameniti predmet zanimanja javnega mnenja, makar so tudi pri raznih narodih ta mnenja ponekje raznolična, pa kakor je ona znamenit predmet razsodbe javnega mnenja, tako je tudi javno mnenje upljivni faktor za ljudsko šolo, na katerega se često ozirati mora.
Mi hočemo se sedaj zdržati občega in imeti pred očmi samo našo ljudsko šolo in sodbo javnega mnenja o njej.
I. Ako tudi ne zamoremo reči, da je ljudska šola pri nas vže tako mili gojenec javnega mnenja, kakor pri nekih drugih narodih, moramo vendar se zadovoljnostjo trditi, da se ji tudi pri nas začenja posvečevati pozornost, ki ji po nje znamenitosti pripada. Tudi gotovo ne znamo, bi li se dandanes še izobražen človek našel, ki bi ljudskej šoli odrekal oni veliki vpljiv, ki ga ona v narodnem življenju vrši. In kakor se mora vedno računati z onim, kar v istini obstoji, tako se nam je tudi ogledavati na ono sodbo javnega mnenja, ki ga ono izreče o našej ljudskej šoli, kakoršna se je še pred nedavnim pri nas ustrojila in kakoršna še dandanes obstoji. Mari treba mnogo naporov, da sprevidimo izjave javnega mnenja? Gotovo ne, ker zadostuje, da spremljamo izjave naših javnih glasil v tem obziru, da pomislimo malo o nazorih, ki jih hočemo često v društvenem življenju čuti o ljudskej šoli; pak ima zadostno materijala, iz katerega si bodemo zamogli vstvariti sodbo javnega mnenja. — Ako je treba komu, tako je treba nam učiteljem spremljati to javno mnenje, ter se zamišljati v njegove izjave, ker samo tako bomo zamogli uvažiti ono, kar je opravičeno, ter odbiti ono, kar je neopravičeno. — Ne zamorem zamolčati eno okolščino, poprej nego si predočim izreke javnega mnenja o naši ljudski šoli.
Pri nas ni javnega zavoda, o kojega bi se vsakdo — da nemara baš vsakdo — tako rad spotaknil, kakor ravno o ljudsko šolo. To je resnica nam vže zadostno poznana, pa je vendar, ako jo bližje opazujemo, čudovita. Čudovit je način, kako se to godi. Ne spuščajo se mnogi ti nepoklicanci v kakšno meritorno ocenjevanje naloge in dela ljudske šole — čemu, to ni potrebno, ko se o njej govori — ampak tu se na lahko roko, često tako mimogrede, naba-cujejo kratke obsodbe in ugovori in to s tako sigurnostjo, da bi nevešč človek moral misliti: to je neovrgljiva istina. In to tembolj, kor so taki izreki pogostokrat podprti s kakšno avtoriteto — a nikdar s pedagogično!
Pa preidimo na stvar samo, da vidimo v čem obstoji bilnost obsodbe javnega mnenja v našej ljudskej šoli. Evo: V tem ko se z ene strani rada priznava velika naloga ljudskej šoli, da celo precenjuje od nekaterih njena kulturna misija, se čudo, z ene in iste strani odbijajo in obsojajo sredstva, ki jih je ljudska šola sprejela, da svojo nalogo doseže.
Predočimo si tukaj dva momenta, pa bomo imeli esencijo vseh ugovorov in obsodeb, kar jih naše javno mnenje izreče o ljudskej šoli.
Preglejmo malo ti dve točki. Ni namen tem vrstam, da zopet razglabamo svrho ljudske šole, marveč se hočemo držati javnega mnenja o njenej nalogi. Kaj zahteva ono od ljudske šole? Gotovo, ne dolžujmo, recimo odkrito: Mnogo, često tudi premnogo. Mar to nismo" vže dostikrat iskusili ? Li ne čujemo, kako se njej često pripisujejo marsikatera v narodu se pojavivša zla, kako se zopet drugim nedostatkom v njej naprej priti hoče ? To bi nas moralo veseliti, ker je to baje znak zaupanja, ki se v nas stavlja, in nas istinito tudi nekako veseli, a ta radost mora izginoti, ko se (a zaupljivost razkadi v nič baš takrat, ko bi ga s činom pokazati trebalo, t. j. ko nastane govor o onem, kar je ljudskej šoli treba? Tedaj imamo žalostni pomisliti, da so vsi oni krasni izreki o ljudskej šoli bili zgolj puste fraze, krasne toda prazne besede, v katere ni sam resnobno veroval oni, ki jih je izustil. Pa skoro smo krenili s pota, ki smo si ga določili, preidimo torej zopet k zadači ljudske šole. (Dalje sledi.)
Naravoslovne črtice.
XI.
Razširjanje zvoka in njegova hitrost v zraku.
Omenili smo uže, da tresaji zvenečih teles prehajajo v zrak, in da samo tedaj začutimo zvok, ko pridejo ti tresaji do našega ušesa. Prožen zrak obdaja namreč zemljo tako, da ona ravno tako v zračnem morju plava, kakor riba v voli. Tega zračnega morja mi sicer ne vidimo, da pa je, o tem se prepričamo, ako z roko mahamo, ali ako tečemo, ali pa, ako se pomoti jegovo ravnotežje, in tako ono silno gibanje zračnega morja povzročuje, katero mi imenujemo veter. Da je zrak ono sredstvo, s katerim se zvok prenaša, se lehko prepričamo. Obesimo zvonec v stekleno krogljo, in izsesajmo ali izčrepajmo s pomočjo zračne sesalke zrak iz kroglje, tedaj ne čujemo glasa zvonca, ako krogljo tresemo. Vidimo sicer, da batič ob zvoncev rob udarja, ali glasa vendar ne slišimo. Ako pa spustimo zrak v krogljo, tedaj čujemo tudi glas zvonca. Zrak je toraj tisto sredstvo, po katerem prihaja našemu ušesu zvok. To pa ni tako, kakor da oni zrak, katerega se je zveneče telo dotikalo, v naše uho pride, ampak tresaji zvenečega telesa prehajajo v zrak in se v njem širijo od delca do delca valovito dalje, dokler ne pridejo v naše uho.
Najnavadnejše sredstvo za razširjanje zvoka je sicer zrak, ali zvok ne razširjuje se samo v zračnih, ampak v vseh prožnih trdih in tekočih telesih. Tako na primer človek, potonovši se v vodo, čuje šum, pok itd. z brega tudi v vodi, in človek na bregu stoječ čuje, ako oni v vodi zvoni ali udarja s kamnom na kamen. Da se tresaji zraka priobčujejo tudi vodi, prepričamo se, ako kraj mirne vode bobnamo ali trobimo' Na površini mirne vode začnejo se namreč stvarjati krogi, kakor da bi deževalo, in sicer zato, ker voda tresaje zraka sprejema in vsled tega trepeče. Ko tako voda zatrepeče, razširjajo se tresaji v vodi neoslabljeno dalje, ker v velikej globočini sliši se zvok ravno tako kakor nekatere decimetre pod površino. I)a se zvok v vodi razširja, nam potrjuje tudi to, da imajo ribe slušne organe (služila), in da tudi one šum z brega čujejo. Ravno tako razširjuje se zvok v drugih kapljinah.
Pa zvok razširjuje se tudi v trdih telesih. Ako namreč žepno uro postavimo na desko, deblo itd., tedaj se na drugem kraji sliši tiktakanje, in sicer ne zato ker se v lesenih vlaknih zrak nahaja, nego zato ker tiktakanje ure potrese drevna vlakna na sotrepetanje. Ako uho prislonimo na zemljo, tedaj moremo slišati grom topov iz neizmerne daljave. Tako moremo tudi topot konjev zaslišati iz velikih daljav. Da se skoz zemljo zvok razširjuje, nam potrdi tudi to, da se v rudnikih, ki imajo več hodnikov, delavci slišije skoz zemljo. V Angleškem okraju Kornwallisu seže rudnik pod morje, in tukaj čujejo delavci šum valov in štropot kamenja, katero voda na dnu morja sem ter tje valja.
V vsakem lesu se vendar zvok ne razširjuje enako. Tako se v jelovnini hitrejše razširjuje kakor v bukovini, in v ovej hitrejše kakor v hrastovini itd. S pomočjo jelovih protov razširjaval je Wheatstome godbo, ki se je v pivnici svirala, skoz več nadstropij. On je namreč godbila v pivnici združil z debelimi jelovimi proti, ki so segali v nadstropje. Gornji kraji protov imeli so utrjene
20*
deske. Ko so godci počeli igrati, razširjali so se glasovi z jelovimi proti, in tako čuli so ljudje v nadstropju godbo.
Tudi kosti na glavi razširjujejo zvok. Tako morejo gluhonemi, ako jim slušni živec nij poškodovan, čuti, ako se jim zvenulje postavijo na čelo ali na zob. Šaptanjem moreta se dva človeka v daljavi razgovarjati, ako primeta z zobmi ali leseni prot ali pa špago (meč).
Ker trda telesa zvok bolje razdirajo, zato zdravniki postavljajo na prsa bolnikom opravo, ki je iz slonove kosti in ima obliko roga, ter se stetoskop imenuje, da bolje čujejo dihanje pljuč in delovanje srca, in tako leže iz šuma bolezen spoznajo.
Skoz mehka in drobna telesa zvok težko prehaja. Tako se na primer v volni, pilovini, pesku, moki, otrobih itd. zvok le težko razširjuje. Ako tedaj želimo štropot korakov vničiti, moremo tla s pogrinjalom pokriti. Med dveri moremo dati seno, slamo, meh, pleve itd., ker takrat se zvok ne sliši iz stranske izbe.
Že preiskovalce stare dobe je zanimalo določevanje zvokove hitrosti, to je iznajti hitrost, s katero se zvok y zraku razširjuje. K temu so jih vodile prikazni prirode. Ako namreč drvarja ali tesarja iz daljave za kakih pet do šest sto korakov opazujemo, osvedočimo se, da jegova sekira preje po drugikrat na hrast pade, nego smo čuli prvi udarec. Naše uho tedaj vnanje utise kasneje prejema, nego naše oko. Koliko časa večkrat čakamo groma, ko smo blisek že videli ; čim dalje ga ne slišimo, tim bolj oddaljen je oblak.
Iz te prikazni so se učili stari opazovalci, da se zvok počasneje v zraku širi, nego svetloba ali luč.
Ali manjkalo jim je prikladnih poskusov, po kojih bi to zakasnjenje določevali.
Mersenne je prvi hotel omenjeno zakasnjenje določiti, broječ srčne udarce od onega časa, ko se je sprožil top, pa do onega, da se je slišal jegov pok. Vendar pa nij mogel nič določnega najti; trdil je samo, da se hitrost zvoka silno spremenjuje in da je od atmosferičnih in krajevnih okolnostij odvisna.
Verjetno je, piše Mersenne, daje hitrost zvoka manjša od hitrosti svinčne kroglje, ker vstreljena ptica pred pade, nego se pok puške začuje.
Leta 1660. delala je florentinska akademija poskuse, po katerih bi se hitrost zvoka proračunih. Opazoval se je, kakor je Mersenne to storil namreč čas, kateri preteče od hipa, ko se top sproži, pa dokler se jegov grom zasliši.
Na ta način se je našlo, da zvok 374'46 metrov v enej sekundi preleti. S pomočjo jeka določil, je potem Mersenne še na tanje hitrost zvoka in je našel, da ona ne zavisi od raznih vrst zvoka.
Vsled poskusov, katere je leta 1738. pariška akademija znanosti v ta namen delala, našla se je hitrost 324-432 metrov, pa tudi, da je hitrost v različnih daljavah ista in da na njo ne vplivata niti vreme, niti mer, v katerem se zvok širi.
Da se hitrost zvoka bolj na tanje določi, "rabila sta Kaestner in Mayer leta 1778. v Göttingenu uro, katera razve sekund, kaže tudi tercije (katerih
60 na eno sekundo pride). Ali ker se oba na temperaturo zraka nista ozirala, zato tudi nijun znesek nij dovolj točen. Stoprv leta 1809 in 1811 jemal je Benzenberg pri svojem opazovanju tudi temperaturo v ozir, ter našel, da zvok v enej sekundi, v zraku, kateri kaže ničlo toplote, preleti 324'432 metrov.
Da se hitrost zvoka z novimi poskusi razjasni, priredili so spet francoski učenjaki 21. in 22. junija 1822. leta nove poskuse blizu Pariza med Mont-lherj-jem in Villjuif-om.
Kakov upljiv pa ima veter na hitrost zvoka, nij se moglo pri teh poskusih najti, ker v Montlhery-u, kamor je veter pihal, čul se je dne 22. junija samo eden pok, ko so se v Villejuif-u vsi čuli. Pri ničli toplote iznesla je hitrost zvoka 1019 pariških stopinj.
V isti namen napravila sta potem poskuse v Hollandeskej profesorja Moli in Bek, v Avstriji pa Myrbach in Stampfer, in ti so našli, da zvok prehodi v mirnem zraku, pri ničli toplote, v enej sekundi 1022 pariških stopinj ali 332 metrov.
Poročnik Kendall meril je hitrost zvoka o priliki svoje druge polarne Franklinove ekspedicije pri 40°0 izpod ledišča, a stotnik Pary na otoku Met-ville pri 41°C pod lediščem, in oba sta tudi 332 metrov v enej sekundi našla.
Z vsemi najnovejšimi sredstvi oskrbljen preiskoval je hitrost zvoka v zraku Stone in ozirajoč se tudi na stanovitnost sluha in vida našel, da zvok v enej sekundi pri ničli toplote prehodi 323-3628 metrov.
Bavno tako je delal leta 1873 angleški učenjak Tyndall več mesecev zaporedoma enake poskuse s trobljami, topovi, sirenami in piščalkami, in se je prepričal, da niti dež, niti toča, niti megla, niti sneg zvoka v zraku znatno ne zadržujejo, nego da edini yodenec ozračje v akustičnem oziru pači. Ko bi se Tyndall pri teh poskusih tudi bil na vlažnost in toploto zraka oziral, bili bi jegovi poskusi velike važnosti; tako pa jim je manjkalo teh podlog, ker je znano, kako zelo vlažnost, toplota in gibanje zraka na hitrost zvoka uplivajo. Glaisher se je namreč prepričal, da se žvižeg lokomotive o vlažnem zraku sliši v višave, ki merijo 6320 metrov, da pa o toplem in suhem zraku zvok do te višave težko prodira.
Vsled opazovanja Osbome-Baynalda vodeni deli zraka zvočne valove zato slabijo, ker se vodeni delci ne morejo tako lehko in hitro gibati, kakor plinovi. Zbog tega razloga se zrak v vodenih delcih teže giblje in o njih tare, a to trenje slabi razprostiranje zvočnih valov.
Že davno je znano, da veter znamenito na hitrost zvoka vpliva. Znano je, da se zvok po vetru dalje sliši, nego proti vetru. Leta 1857 je Stokes omenjeno prikazen z neenako hitrostjo vetra razlagal. Neposredno nad zemeljsko površino je namreč hitrost zvoka vsled trenja o zemlji mnogo manjša nego y višavah. Če se zvok proti vetru širi, tedaj je jegova hitrost zgoraj manjša nego na zemlji, a zvočni valovi se proti zgornjim stranam ogibljejo, Zato se v nekej višini nad zemlje posebno mnogo valov nakupiči, kar zvok ojačuje. Daljava tedaj, do katere se proti vetru gibajoče zvok čuje, odvisi od višave opazovalčev ega stališča in zvočila. (Schallereger), če se pa zvok z vetrom enako giblje, tedaj je jegova hitrost gori veča nego na zemlji, in zvok se proti doli ogiblje.
Omenjena različnost hitrosti vetra nad tlami in v višavah je tim manjša, čim glajša je površina; (zato nad površino vode slab veter ne vpliva na hitrost zvoka), in čim manjša je razlika med toploto in vlažnostjo pojedinih zračnih plastij.
Zanimive poskuse delal je Biot, da bi zvedel, kako visokost glasa vpliva na hitrost, s katero se zvok v zraku širi. V ta namen je dal na koncu cevi, ki je bila 948 metrov dolga, na flavti piskati med tem, ko je sam na drugem koncu poslušal. Ker je Biot melodije čisto jasno slišal, in je takt v njej ostal nespremenjen, trdil je, da se visoki in nizki glasovi z enako hitrostjo šire.
Zelo imenitne poskuse za znanost delal je Begnault, ker on nij samo v prostoru zvokovo hitrost meril, temveč tudi v razno dolgih in širokih cevih. Ti poskusi so ga prepričali, da hitrost zvoka z daljavo peša, z jakostjo zvočila pak raste.
Wertheim je hitrost zvoka v zraku iz glasov piščalk proračunil in je našel, da zvok pri 0°0 331'7 metrov v enej sekundi preleti.
Vsi poskusi o hitrosti zvoka v zraku učijo nas:
1.	Na hitrost zvoka ne upliva tlak zraka.
2.	Hitrost zvoka rase s toploto in vlažnostjo zraka.
3.	Hitrost zvoka je v vseh daljayah od zvočila ista, to je zvok razširjuje se v zraku z enolično hitrostjo.
4.	Na hitrost zvoka ne vpliva razpenjavost zraka.
5.	Po vetru razširjuje se zvok hitreje, nego proti vetru.
6.	Hitrost zvoka v mirnem in suhem zraku pri ničli toplote iznaša 332 metrov.
Pa ne samo v zraku, tudi v drugih plinih so učenjaki hitrost zvoka proračunih. Chladny je namreč iz višine piščalkinega glasa v različnih plinih hitrost zvoka izračunil in Begnault je različno dolge cevi z različnimi plini napolnil in našel, da se zvok v vodencu malo ne četirikrat hitreje širi nego v zraku, a v ogljenčevej kisiline 4/s brže nego v zraku itd. Dvorak je točno delal poskuse o vodstvu zvoka v različnih plinih in je razložil posebno ravnanje yo-denca v Lislie-ovih poskusih. Lislie je namreč pod recipient zračne sesalke postavil uro, katera je vsake pol minute na zvonec udarjala.
On je zrak razredil do 0.01 atmosfere in ga z vodeneem nadomestil, pa vendar glas zvonca zategadelj nij bil močnejši. Ko je polovico zraka iz reci-pienta izsesal, a ostalej polovici z vodeneem gostoto vnanjega zraka zadal, opazil je, da se glas nij ojačil, temveč se oslabil.
S poskusi se je iznašlo, da je hitrost, s katero se zvok pri ničli C toplote v različnih plinih razširjuje tako-le: v zraku preleti zvok 332 metrov v enej sekundi, v kislecu „ „ 317 „ „ v vodencu „ „ 1269 „ „ „ v ogljenčevej kislini „261 „ „ „
V vodencu je toraj naj veča hitrost zvoka.
Dr. Križan.
-«Ufr-
Leopold Volkmer,
veseli pevec Slovenskih goric.
dr. iožef Pajek.
(Dalje.)
Štev. 68. Pravda ali turška pravica. Po Murku, str. 76.- 77., štev. 49. J. Košar, štev. 42.
1.	Smirna, mesto starih let, * Imenitno zdaj, kak pred * Turškem Cari je podložno. * Štajarec to čuje zdaj, * Eeče: „Čem tu biti raj'; * Tam živeti je nadložno."
2.	Pa nadloga, kruh no Bog, * Kak je širok naš okrog, * Se povsodi na-njem najde: * Či le človek prav živi, * Se pravično zadrži, * No od njenih stez ne zajde.
3.	V toto mesto prideta * Pravdati se dva moža: * Vbožen en, no en bogati,
*	Hram si toti posvoji; * Ovi reče: „Tvoj je ni! * Maš ga meni dati."
4.	Bogat pismi ma no prič, * Vbožni pismi, druga nič; * V sodno hišo prit' hitita. * Ov preteče1) totega, * Pet sto zlatov moži da: * Za sodnika lepa mitaj3)
5.	Mošnjo vtekne v žep sodnik. * Ov si misli: Kak dužnik * Meni hram boš zdaj obsoda, * Sodba se začeti če, * Vbožen pismi da napre, * Njemi dane od gospoda.
6.	Samo pismi so kak nič * Tam, gde nega drugih prič! * Tak bogati k sodbi pravi, * Svoje pismi kažejoč, * Priče k sebi kličejoč, * Pred sodnika nje postavi.
7 „Moje pismi kažejo, * Priče saj ne lažejo, * Da hram lastno meni sliši. * Da bi ovi priče mel, * Hram mu ne bi vzeti htel; * Hram, sodnik! na me prepiši."
8.	Toti tiho vlečejoč * Mošnjo 'z žepa, nasmejoč * Reče k njemi: „O bogati,
*	Ti se gerdo noril si! * Prič ma ovi več kak ti; * V mošnji so ja pet sto zlati,""
9.	„„Tote on za pričo ma, * Da si nje za mito da: *- To nje maš nazaj, no hodi! * Hram se z mitoj ne dobi, * Sodba to ne dopusti: * Vbožni! ti virt hrama bodi!""
10. Štajarec! povej mi zdaj, * Gde bi ti htel biti raj', * Dare ti terpiš krivico? * V Stajari se mita da, * V Turškem mita ne vala, * Tam zabstonj dobiš pravico.
Štev. 69. Natura ali otročja lubezen. Po Murku, str. 78. - 79., štev. 50. J. Košar, štev. 45.
1.	Kina je cesarstvo vel'ko, * Ležejočo na poldne; * Srebra ma no zlata tel'ko, * Da se z nogam' po-njem gre. * Denog je zapoved dana, * Kakše ne b'lo čuti gda: * Cesar sam jo je oznana, * Da jo vsak Ki-nezar zna.
2.	„Ker iz kase bo premeknil * Od deželskih dač en groš, * Bok obe bo v klado vteknil, * Da mu ji odreže nož." * Padnil je v kaštigo toto * En deželskih dač pisar, * Ker je v kaso, ež sramoto! * Segnil, no 'z nje zmeknil dar.
') Preteči koga = Jemand zuvorkommen. 2) Mita = pödkup, Bestechung.
3.	Zjutra še bi mel zgubiti * Svojih rok; pa starša hči * Teče pred cesara priti: * Pride, no z jim tak guči: * >,„Oča moj se je zadušil, * Tvoja dekla spozna to, * No kaštigo si zaslužil, * Ead se njoj podvergel bo.""
4.	„„Cesar, glej! on roke svoje * Pošle; [no so njene b'le] * Njeg've so, so ne več moje: * Jaz pod nož položim nje. * Nem're svojih se znebiti,
*	Menje nuenih tebi da; * S svoj'nni ma cel hram rediti, * Sest otrok no dedeka.""
5.	Cesar, to slišeč, se vsmili, * No kaštigo odpusti * Oči, da se njemi mili
*	Njeg'va lubezniva hči. * Otrok! v serce si zapiši, * Kaj je stor'la tota hči; * Krič nature svoje sliši: * „Lubi starše!" tak kriči.
Štev. 70. Zlat ali pridno vbožtvo.
Po Murku, str. 80. — 82., štev. 52. J. Košar, štev. 73.
1.	Na hudobije vbožtvo * Človeka napelava: * En vučenik je negda * V svojih pismah prava. * Pa najdejo se vbožni, * No denog pridni so: * Je ali ne vse resen, * Kaj v pismah brali smo.
2.	En dobrotlivi Hercog, * Iz kralovskega roda, * Podložnikom k pomoči * Dežele je obhoda. * Da prišel je v Benetke, * Je v ošterijo šel; * No še je šereg1) štercov * Pred totim hranom stal.
3.	Nobeden ne je prazen * Od njeg'vih dver odišel, * No Hercog „Bog vam lonaj!" * Več tavžentkrat je slišal. * Enkrat je šel po gasi, * En pojb za njim hiti, * Za almoštvo ga prosi, * Na odgovor dobi:
4.	„Glej, lubo božjo dete! * Jaz nimam zdaj drobiša, * Pa čakaj v ošteriji! Bom skoro nazaj priša.* * Pojb reče: „„Dajte tolar, * Jaz vam ga izme-nim; * Tam. gde se kruh odava, * Drobiša že dobim.""
5.	„Ja?" Hercog se nasmeje: * V žep' hitro noter segne, * En svetel zlat, kak zvezda, * Iz mošnje vun potegne, * Bekoč: „To maš, no zmeni!" * No zlat mu v roke da; * Si misli: Gdo ve, jeli * Bom vidil tebe gda?
6.	Pojb že pri vratah čaka, * No da je Hercog prišel, * Kriči: „„Gospod, to mate * Za celi zlat drobiša!"" * Zavzeti Hercog pojbi * Se nasmeji na glas, * Bekoč: „Si kaj obderžal?" * „„Ne, reče, ne za-'n las!""
7.	Drobiš iz rok mu vzeme, * No ga pred njim prešteje; * No da nej' nič falilo, * Se pojbič sladko smeje; * Pa ne zabstonj: se trošta * Dobiti almoštvo, * No Ion za svojo zvestost: * No tak je tudi b'lo.
8.	Da ne je mel več staršov, * Od vseh zapušen šterček, * Tak njega k sebi vzeme * Dobrote puni Hercog: * Pusti ga v šole iti, * Zastopnost v njih dobi: * En zvesti no zastopni, * Kaj men'te, se zgubi?
9.	Ne. Da je velik zrasel, * No šole vse opravil, * Je Hercog njega kčasi * V deželske službe spravil. * Kak zvesti no zastopni * Služevnik skoz je mel * Od Hercogov lubezen, * Kak dugo je živel.
') Šereg — truma, Schaar,
Štev. 71. Mladenčic ali nepovolen na tu k.
Po Murku, str. 83. — 84, štev. 53.
1.	Kaj v mojih letah mam začeti," — * Mladenčič pita starčeka, * Ker je yeselo mimo ša, — * „Da bom povolno mel živeti?" * „„Jaz,"" reče stari k mlademi, * „„Več mitelnov ne vem, kak tri: * či češ, si znaš od me nje vzeti.""
2.	To pervo če potrebno biti, * Ker zdravo pamet v glavi ma, * No tisto k dobrem' nucat zna: * Popunoma se vse vučiti, * Da, či se enkrat v stan poda, * V kater'ga Bog je njega zva, * Dužnosti svoje zna storiti.""
3.	„„Pa nej zadosti, samo znati * Dužnosti stana svojega: * To drugo je, da flis še ma. * Ne sme na tergi vtragliv stati: * Bog njemi je dve roki dal, * Da z njimi dela, kaj on zna; * Je gerdo, či pusti moč spati.""
4.	„„To tretjo [no to je to predno]: * Obojno mu bo k ničemi, * Či v serci andoht ne gori: * Ne sme moliti bit' posledno. * Ker moli, lehko se vuči; * Ker moli, k deli moč dobi: * Je ne Boga moliti vredno?""
5.	„Vučiti, delati, moliti — * So mitelni, pa ne za me. * Mi maš dati le-žiče?" * „„Pač, en še je, ne smem ga skriti: * Kak osel zrasi, no boš mel * Živeti dobro, kak si htel: * Svet tudi osle ma rediti.""
(Dalje sledi.)
---
Književna poročila.
Pouk v črtežih (planih.) Spodobami (28) razlaga Jos. Bezlaj, meščanski učitelj v Krškem. Cena 20 kr. V Ljubljani. Založil pisatelj. — Natisnil J. B. Milic 1885. To je naslov prav po domače pisanej knjižici, ki razpravlja predmet, kateri se še, koliko je vsaj nam znano, v naši slovenščini ni obravnaval. Knjižica vtegne zlasti učiteljem biti tem bolje všeč, ker nam podaje o tej stroki preeej dobro sestavljeno terminologijo. Zdi se nam vredna, da jo prav gorko priporočamo.
„Novomeško okrajno glavarstvo". Zemljepisno-zgodovinski opis. Sodelovanjem učiteljev Novomeškega okraja spisal 0. Florentin Hrovat, šolski voditelj in načelnik okrajne učiteljske knjižnice v Novem Mestu. (Ponatis iz „Slovenca.") V Ljubljani. Založba okrajne učiteljske knjižnice Novomeške. Tisk „Katoliške Tiskarne." 1885. 80. str. Knjižica stoji mehko vezana 20 kr., trdo vezana 30 kr. in se dobiva v Ljubljani v „Katoliški Bukvami," v Budolfovem pa pri J. Krajci in pri T an die rji.
„Eres." Leposloven in znanstven list. Sodelovanjem prof. dr. Greg. Kreka in župnika Dav. Trstenjaka vreduje dr. Jakob Sket, e. k. gimn. prof. v Celovci Obseg 10. številke; Arabela. Boman. Spisala Pavlina Pajkova. (Dalje,) — Na logu. Mirko. — Mirko pije vino. Mirko. — Stari Džuldaš in njega sin Mamet. Povest iz življenja v srednje-azijatskih pustinjah. Buski spisal N. N. Karazin, preložil | Fr. Jos. Bemec. (Dalje.) — Trioleti. J. Kostanjeyec. — Narodne pripovedke. Priobčuje Mat. Valjavec. — Bakterije in njih znamenitost v našem gospodarstvu. Spisal H. Schreiner. (Konec.) — Stanko Vraz, slovenski rodoljub. Andrej Fekonja. (Konec.) — Osvald Gutsmann. Spisal J. Scheinigg. — Nefrit. Spisal Fr. Kocbek. — Iz kotoribskega protokola. Razglaša M. Valjavec. (Dalje.) — Drobnosti. — Izhaja v mesečnih zvezkih na 3—4 polah začetkom vsakega meseca; velja 4 gld. na leto, 2 gld. na pol leta in se tudi lahko po snopičih ä 40 kr. v knjigarnah kupuje. — Tudi letnik 1882, 1883 in 1884 se še dobi in sicer po 3 gld., prvi letnik je pa pošel.
„Missa pro defnnctis." Ad quatuor voc. inadeual. Aut in voce cum organo. Auetore Ig. Hladnik. Op. 2" imenuje se nova črna maša, tiskana v založbi ß. Milica v Ljubljani,|8 str. Cena 50 kr. Ta skladba se odlikuje po lahki in živi izpeljavi in bode zaradi tega vsem cerkvenim orglavcem, katerim jo stem prav
gorko priporočujemo, gotovo dobro služila.
--
Vprašanja
pri drugem letošnjem izpitu sposobnosti za ljudske šole pri izpraševalni
komisiji v Gradcu, I. Paedagogika.
1.	®ie Sluffidjt al§ ©rsieljuttggmittel.
2.	®a§ gute £el;röud(j unb beffen Sebeutmtg für ben Unterricht. (®ie gefe|ticf)en Seftimmungen itöer bie SSewenbung bon Se^r&iicfjern in ber ŽBolfšfdjuIe ftnb f;eran= psiefjctt.)
3.	©raieljmtg ber tttafieit im atteit «Sparta.
II. Nemško.
1.	SBeldješ ftnb bie 3iele, bie bem Unterrichte in ber SUJutterfpradje an ber SSoIfSfc^ute geftettt finb?
2.	SBoburcf) imterfd)eibet fief) „der", „die", „das" a!§ Slrtifel, al§ bepgtid)eš unb al§ tjimneifenbeg giirluovt?
III.	Zgodovina.
SMdje politifdjeu SSerpttniffe führten pr (Mjefutng DeftevreidjS jiim ^erjog* tfjiuue ?
IV.	Zemljepis.
1.	ift eine fartograpl)tfcJ)e ^figge ber ®onatt famtut ifjren 5Menflitffeu (bon $affau ^rePttrg) p entwerfen!
2.	2öa§ berftefit mau unter mittlerer, ©ipfer*,	unb tammfjöfje unb tuie beredjnet man fte?
V.	Prirodopis.
1.	®ie Honigbiene ift p befcfjreibeit.
2.	ftnb bie Stepfelfriidjtler tttib Sjßflaiiinettfrüc^trer 31t fcfdjret&en.
3.	3)er g-elbfpatl). (Orthoklas.)
VI.	Prirodoslovje.
1.	@§ finb bie erfteit SSerfud^e ntit (©armneltinfen ber aSoffšfdjuIftufe gemčife ntetfiobifclj 31t ktjanbetn.
2.	tft bie ©ntftefjung bon STjatt unb 9teif p erflären.
VII.	Sloveusko.
1.	Važen in zelo potreben je pouk v sadjerejstvu in vrtnarstvu!
2.	Kateri važni dogodki v šestnajstem stoletji so sosebno upljivali na razvoj slovenskega slovstva?
VIII.	Aritmetika.
1. 3n einem Sergtuerfe kfinben fidj jtcet ®ampfmafrf)tneu. ®ie eine fcfjafft alte 3tuet Ginnten 7'/2 hl SBaffer ait§ eiuer Xiefe non 84*36 m; bie anbere alle bret Minuten 10l/Ahl au§ einer £iefe bon 108 64 m; in iuelcfjer 3eit föürben Beibe 9ftafdjinen pfammen 2550 hl SBaffer au§ einer SCiefe bon 120.18 m bringen.
2.	Semaitb tauft in STrtefi eine SBave, getttogeu 23rutto 5240 kg mit 81/2°/o Sara. 2Bie üiel wirb ber Surnpan bafiir gaffen, wenn man 100 kg üftetto 54 ff. 60 fr. mit 21 /2°/o ©conto rennet?
3.	(Sin Sanbwirt fjat eine getuiffc Sfngafjf 3iinber unb für eine beftimmte Sfitjsafjf Sage Butter. SSerfauft er 75 Stiicf, fo wirb er 20 Sage länger mit bem gutter au§fotnmen. Kauft er bagegen 100 «Stiicf basu, fo wirb fein SSorratf) 15 Sage Weniger reidjen. Sßie üiel 3fiitber öejtfct er, auf wie üief Sage reicfjt ba§ Butter f)iit?
IX. Geometrija.
1.	@te «Seite eine§ regulären, bem Steife emgefdjrtekneit @ecf)§ccfe§ ift 5.9 m fang. SBie grofe wirb bie ©eite eine? bemfefbett Greife umf^riebetien regulären <Secf)§ecfe§ feilt?
2.	SBie grofe tff bie Oberfläche einer fenfredjten Sßiraintbe, bie pr (Sruttbffädje ein gfeidjfettigeS SDretecf, mit ber ©eitenfänge üon 4"6 m fjat unb wenn bie ©eiten* fante 12 8 m lang ift.
3.	2ftt ein §au§bacfj, Wefdje§ 11*8 vi fjod) ift, fott eine Seiter augefegt werben. Sffieitit nun biefe IjödjffenS einen <) üon 80° bifben barf, wie weit inufe fie unten üom £aufe abftefjen unb wie fang raufe fie wenigftenS fein.
X. Risanje.
1. ®in Ornament. 2. @in perfpectiüifdjeS 9ftobeff.
XI. Lepopisje.
„SDitrd) ©raieljung wirb ber 3ttenfcf) erft wahrhaft 3ftenfcf)" ift in brei gebränd)* fielen ©djriftarten 31t fdjreiben.
Anton Stuliec.
Životopisna črtica.
(Konec.)
Ubožec napenjal je zadnje svoje moči ter se ukvarjal na vse kriplje, samo, da deseže še 10. leto, ker ni mu manjkalo več od 5 mesecev. Pa človek obrača, Bog obrne Opoldne 5. januvarja 1. 1884. privleče se komaj iz šolske sobe. Obnemogel je sicer vztrajen delavec. Vleže se in — ni vstal več! Prihodnji den na vse zgodaj prejel je zadnje svoje tolažilo ter spravil se z Bogom, v katerega je vedno trdno zaupal, ker bil je tudi kristjan katoličan v pravem pomenu besede in tudi v verskem oziru uzör mladini in odraslim ljudem.
22. den januvarja naznanjali so vže na vse zgodaj zvonovi šentvolbenski tužno vest o njegovi smrti faranom, kakor i sosednim njegovim sodrugom. Ob 4. uri zjutraj zatisnil je svoje oko po štiriletnej mučnej bolezni. Solze so vstopile v oči vsakemu, ki ga je videl na mrtvaškem odru. V strašnej bolečini spremenil se je prej zdrav in močen mož v suho okostnico, ki jo je vezala le še zgrbančena koža.
V četrtek, 24, dne januvarja bil je sijajen pogreb! V prisotnosti mnogih kolegov in množice naroda zabila je njegovo truplo moška roka v priprosto krsto, ker v življenju priprost hotel je tudi priprosto pokopan biti. Spremili smo ga, klaverno stopajoč za njegovo krsto na tužni kraj, kamor tudi nas nekoč poneso, želeč da bi tudi unkraj groba molil za nas, kakor nam je bil v življenju vselej odkritosrčen in dober prijatelj. Po dokončanih pogrebnih obredih zapeli smo mu nagrobnico, med tem ko je vže prej jeden izmed prisotnih učiteljev pripel zgorej omenjen napis od tukaj stanujočega pisatelja in pesnika gospoda Božidar-a Flegerič-a na priprost križ.
III.
Vsakdo, ki je pokojnika dobro poznal, pritrditi mi mora, da je bil po vsem vzgleden učitelj in ob enem iskren narodnjak. Doyoli tedaj, čitatelj dragi, da ti tudi v skromni sliki narisam v glavnih potezah njegov značaj.
Si li, prijatelj mili, pohodil slučajno pokojnika? — Ne vem, bi se li človek bolj čudil njegovi neumorni delavnosti, njegovi rednosti, točnosti ali štedJjivosti ?! Povsod, bodi si v šolski sobi ali v lastnem bivališču, bilo je vse tako vrlo vredjeno, da malokje tako. Brez posla naletel ga nisi nikoli, niti v njegovi bolezni ne. Če vže drugega delal ni, čital je gotovo. Imel je pa tudi knjižnico, kakor jo v zasebnih hišah malokje nahajaš! Manjkala mu je malo-katera slovenska knjiga; kajti kar je bilo slovenskega, podpiral je na vso moč. Bila mu je lastna posebno ta navada, da je povsod s perom, ali svinčnikom priznamenoval svoje opazke, kar priča, da ni le mehanično čital nobene stvari.
Nekako posebno veselje imel je pa z gospodarstvom. Bil nam je tudi v tem pravi uzor. Niti najmanjše stvari ni zavrgel, nego porabil jo je slučajno, kakor je vedel in mogel a po nepotrebnem ni izdal lahko kakega novčiča. Skratka, bil je skrben in varičen čez vse! Nevajen enakim prizorom gledal sem ga nekoč prav debelo, videč ga, kako je pobiral ostanke niti in raznih obrezkov, ki so ležali pod šivalnim strojem njegove soproge. Vprašam ga kar naravnost: „Gospod, čemu li pobirate te ničvredne ostanke?" — Odgovori mi smehljaje: „Kaj ne, zdi se Vam čudno, e ja, prijatelj, vsaka najmanjša stvar se lahko porabi. Vidite, s temi nitmi in cunjemi, ki so še za cunjarja premajhne, obvežem drevesca, kadar jih cepim ali pa še trto h količu!"
No, mislil sem si, imaš prav, in nisem se več čudil debelemu snopiču cunj in ostankov od niti, ki jih je imel nabrane in povezane ter lepo shranjene v svojej omarici, kakor da so Bog ve kake dragocenosti, premda so še cunjarju bile preslabe.
Ne daleč od šole ležalo je nekoliko tresek ali skal, s katerimi si ljudje k zornici svetijo. Naletivjih slučajno, vzdigne in ponese domov, češ, tudi to je od nekolike koristi. — čitatelj dragi! Ne posmehuj se mojej naivnosti in odkritosrčnosti ! Tudi jaz se pokojniku nisem posmehoyal, nego občudoval sem ga na tihem, češ: da smo taki vsi, bogme, ne vem, jeli bi potem imel koji izmed nas povodov dovolj, tožiti in jadikovati čez slabo plačo, slabe letine. — Da pa razen tega tudi ni zasramoval nobenega še najprostejšega dela, mu ni prav nič škodovalo, nego še celo zelo koristilo. Istina, brate! Da ni on, dok je bil še zdrav in krepak, bil tako delaven in štedljiv, ne vem, bi li tedaj mu bilo možno potrositi toliko denarja za sama zdravila, če mu tudi niso bila nič kaj na korist.
Pri vsej svojej varčnosti in skrbljivosti bil je pokojnik vendar tudi zelo radodaren in gostoljuben. O slednjem njegovem svojstvu uveril se je vže mar-sikoji, bodisi koleg ali kdo drugi. V društvih pri čašici vina bil je res pravi veseljak, a nikoli ga nisem videl, da bi prekoračil mero dostojnosti. — Pevec sicer ni bil odličen, a lepa slovenska pesen razjasnila mu je obraz tudi v nje-govej hudej bolezni, ter ga, da si bolenega, nekoliko oživila.
Pokojnik bil je pa tudi goreč prijatelj narave. V senci košatih dreves sprehajal se je najraje, čitajoč kako knjigo. V prostih dneh je pa, posebno dokler je bil še zdrav, kaj rad zahajal y svojo gorico ter se tamkaj veselil lepega sadovnika kakor tudi dobro obdelanega vinograda.
Pa, kakor je bil delaven in skrben zunaj šole, baš tako je bil tudi v šoli in za šolo. Povprašaj koga izmed tukajšnih kmetov, ki je bil za njega kedaj ud tukajšnega kraj. šol. sveta! Potrdil ti bo to mojo izjavo in utegne ti še pristaviti, kako energično in dosledno postopal je pokojnik z besedo in djanjem v prospeh šole in v blaginjo naroda. Z ostro besedo bičal je vsako malomarnost in nedostatnost! Ni se bal nikogar, ker resnicoljubnost mu ni dopuščala, da
bi zamolčal, kar mnogi drugi zamolčijo, in če je tudi koga prav občutljivo dregnil. Tako v kraj. š. svetu, kakor tudi v učiteljskih shodih.
Priznati moramo, da je bil Stuhee tudi v društvenih zadevah naš uzor. Ne vem, je kedaj izostal, a to vem, da je zahajal točno k našim sejam (udi še, ko ga je ze več let trapila grozna bolezen. Tu pa ni tiho in mirno čepel, nego oglasil se je odmah, ako se mu je ponudila prilika. Se svojo prepričevalno in gorečo besede o pravem času nam je vsem imponiral. Skratka, bil je duša našega društva! In res hotelo nam je po njegovi smrti precej okisniti celo društveno naše življenje. Pokazalo je pa tudi naše društvo, kako zaupa vanj, voleč ga več let zaporedoma v blagajnika.
Spoštovali, čislali in ljubili smo ga vsi, ker bil je naš uzor v vsem; bil je mož železnega značaja, blagega srca in poln lepih čednosti.
Učitelji izgubili smo v njem značajnega, vzglednega sodruga in Ijubeznji-vega prijatelja; narodna šola marljivega učitelja, vstrajnega delalca na vzgo-jevalnem polju; narod slovenski svojega iskrenega čestilca in domoljuba a obi-telj njegova svojega milega, skrbnega očeta. — Da, skrbnega očeta, pravim! Kakor vsak pošten mož, skrbel je tudi on neprestano za svojo majhno obitelj. Saj še v zadnji uri ni pozabil na njo, ter poklical je k sebi ude kraj. šolsk. sveta in jih milo prosil, naj po njegovi smrti sočutno postopajo z vdovo in hčerko, izročivši njim ob enem vse stvari v najlepšem redu in snagi.
„Ne rezani kamen, ne lovorjev šop ne kaže, ne pravi, ker njegov je grob",' le prost lesen križec vzdiguje se nad njegovim grobljem, a gomilica posuta je z raznimi cveticami, ki se svojimi glavicami na kvišku mole, nemo nam kažoč, kamor je odišel on, katerega išče naše srce. On, ki si je sam ustvaril najlepši spomenik, katerega ne vniči niti „časa zob", namreč: hvaležnost naroda in spoštovanje od svojih sovrstnikov. — Prijatelj dragi! Bodi [nam pokojni naš sodrug, Anton Stuhec, vedno v blagem spominu; kakor nam je bil v življenju naš uzor, isto tako bodi nam tudi v bodoče, premda ga nimamo več med sebo.
Slava mu!!	Pran Megla.
--
Dopisi.
S Primorske meje. Učiteljstvo na Primorskem se vrlo giba. Prava kole-gijalnost in bratska ljubezen pri njem vladata bolj, nego marsikje drugod po Slovenskem.
Osobito prav povoljno deluje — če tudi brez hruša in truša — učiteljsko društvo za Sežanski okraj. Društvo le- tö se čestokrat zhaja, prireja praktične učne poskuse ter sploh skrbi za tö, da njega društveniki uživajo kolikor moč koristi in — veselja. To se je videlo tudi pri zadnjem zboru tega društva, ki je bil v 24. dan m. sept. v Škocijanu, onem znamenitem selu slovenskem, ki je na glasu po vsein svetu radi čudesnih podzemeljskih hramov, skozi katere, strašno bučee, drvi uže Bimljanom znana Beka (Timavus.)
Udeležilo se je tega shoda 22 družabnikov in jeden gost. Mej družabniki bila sta dva iz Kranjskega, jeden pa z Istre. — Zborovanje vršilo se je v učilnici Skocijanskej.
G, predsednik Beningar, nadučitelj Tomajski, prav srčno pozdravlja vse prišlece ter je navdušuje k nadaljnjej vztrajnosti v častnem delu samoizobražbe. Potem sledi praktični učni prckus. G. Pakiž, učitelj v Škocijanu, je pokazal, kako gre obdelavati slovnico na podlagi kake berilne vaje. Izbral si je v to stavek, razširjen po dopolnilu in prilastku. Svojo nalogo je dobro dovršil ter si stekel zahvalo navzočih poslušalcev. — Po končanej učnej vaji odpustili so se otroci domov, a učitelji kritikovali so nastop svojega kolege prav redno, stvarno in prijateljsko. — Za tem g. predsednik zatvori zborovanje z navdušenim trikratnim „živijo" - klicem presvetlemu cesarju našemu, čemur zbor istotako navdušeno- pritrdi ter na tö vkupno zapoje veličastno avstrijsko himno.
Potem pa so vsi udeleženci šli v podzemeljske jame in votline Škocijanske ter tu imeli dosti prilike, občudovati orjaške stavbe in čudostne tvorbe Božjega ustvarjenja v veličastnej naravi!
Po skoraj 2-urnem podzemeljskim bivanjem sešli smo se v gostilni v Ma-tavčinu, kjer je bil obed uže pripravljen. Tu se je pri rujnej kapljici iskrega „Istri-janca" marsikaka rekla in vesele pesni donele so iz grl navdušenih učiteljev in učiteljic, osobito pa se je pri tem odlikoval takozvani kraški kvartet: Benin-gar, Kosovel, Sila, Starec.
Uknjižili smo se tudi vsi v spomeniško knjigo Skocijansko in tu notri zapisal je g. Janko Leban, učitelj v Lokvi, v oslavo tega dne naslednje navdušene vrstice :
Človeku v prsih stresa se srce
Stopivšemu v podzemske hrame tel
Oj človek, kak' si majhen in šibak
Prot' Onemu, ki stvaril hram je tak!
In ta prekrasna, slavna Reka,
Poznana iz starega že veka!
Njo je omenjal uže Vergil
Ter velmož mnogo jo slavil,
A tudi še današnji dan
Sim roma Slovan, Vlah, German:
Kder se nahaja tiikošna krasota,
Mej narodi premine vsa togöta!
Celo Štefanija, carjevna premila,
S pohodom kraj je ta- le počastila:
Zares ponosni lehko ste Berkini,
Da v skromnej ljubej Vašej domovini
Naravno čudo tako se nahaja!
Navdušenost se v prsih mi naraja,
Iz dnä srca želi Vam pevec vneti,
Da v trajnej sreči Bog Vam da živeti!	A. G.
Sv. Marjeta n. P. Tukajšni krajni šolski svet seji, dne 27. septembra t. 1. enoglasno sklenil dvorazrednico razširiti v trirazrednico. Ta sklep s tem večim veseljem pozdravljamo, ker so bili šolski prostori uže več let s šolsko mladino prenapolnjeni.
Jože Potočnik
Bilo je v dan 14. septembra t. 1., ko nam je zopet nemila smrt pobrala tovariša. Umrl je namreč ta dan vpokojen nadučitelj Jože Potočnik v Monsbregu (Monsberg) blizu Ptuja, kateri je 50 let služboval, kot učitelj.
Pokojnik se je rodil leta 1805 v Celju, kjer so njegovi stariši v šolski ulici imeli lastno hišo in mizarski obrt.
Ljudsko šolo in nižji gimnazij je dovršil v Celju. Svoje študije je nadaljeval na gimnaziju v Karlovcu na Hrvatskem, alj huda „tresalka" ga je pregnala od tamkaj, tako, da je šesti gimnazijalni razred izvršil v Sombotelji (Steinamanger-u) na Ogerskem.
Po dovršeni šesti šoli podal se je v Gradec, ter sklenil postati zdravnik, stopivši v tamošnjo „kirurgijo". Alj kmalo je imel tega dovolj.
Bil je navzoč, ko so profesorji in doktorji neko žensko truplo sekcirali in pri tem poslu zemlje jeli, držeč jih s krvavimi rokami.
S tem se mu je do tega stanu tako zamrzilo, da je koj popustil začete študije in stopil v graško preparandijo, katero je vodil znani Begutar.
Po dobro izvršenem izpitu je postal suplent na glavni šoli doma v Celju, od kod je moral zaporedoma uadomestovati učitelja na Planini in v Mozirju.
Od tod se je podal v črno (Švarcenbach) na Koroško, kjer je ostal do leta 1835 kot učitelj. Akoravno se mu je tukaj dobro godilo in je bil kot izvrsten učitelj odgojitelj splošno priljubljen in spoštovan, je vendar želel priti nazaj med svoje domorodce štajerske Slovence, po katerih mu je srce vedno hrepenelo.
Ta želja se mu je spolnila, ko je dobil leta 1835 učiteljsko službo v Monsbregu. Kako vnet je bil v svojem poslu, pričujejo njegovi tovarši, ki so ga pri obiskovanju, še po za šolo odmerjenem času našli med mladino za njo delujočega.
On ni gledal na plačilo, marveč le na smoter, katerega je doseči hotel. Leta 1875 je stopil v zasluženi pokoj, ko je 40 let v Monsbregu pridno deloval in stopivši v pokoj tam preživel večer svojega življenja v družbi se svojo hčerko na svojem posestvu, kjer je 14. septembra mirno, vdan v Božjo voljo, zatisnil svoje oči v 81. letu svoje starosti.
Da je bil rajni dober učitelj, spričuje precejšno število duhovnikov, yeliko posvetnih gospodov in častnikov, katerim je bil prvi učitelj.
Domači farani se ga bodo vselej ponosno spominjali. Pokojnik ni samo učil dobro brati, pisati in računiti, marveč on je vedel tudi na srca svojih učencev tako upljivati in jih izobraževati, da so skoraj vsi sami poštenjaki. On je bil tudi priden oče, to spričujeta njegova vrla sina, katera sta na spodnjem Slajarskem kot spretna učitelja dovolj znana.
Da je bil umrli značaj tudi v narodnem oziru kaže sploh njegovo življenje, in delovanje.
V mrzlo majko zemljo so ga spremljali 16. septembra rodbina, domača duhovnika, e. kr. šolski nadzornik g. Banner, nad 10 učiteljev*) (ker jih več zvedlo ni) in veliko domačih in nekaj sosednih farmanov, kot bivših učencev.
Po „Očenašu" stopijo prečastiti gosp. župnik Satler tik groba, govoreč prelepo spomenico umrlemu, ter ga v jako ginljivih besedah čislajo kot izvrstnega učitelja, kot pridnega očeta in dobrega kristjana. Govorniku, kot osob-nemu prijatelju pokojnika se prikažejo svetle solze, ki so se blesketale v očeh marsikaterega poslušalca. — Ta govor je bil slast za one, ki so ga zgubili, drugim pa zadostenje.
Konečno še zapojo učitelji z gosp. nadzornikom vred žalostinko „Blagor mu" tako milo, da so se vsi navzoči težkim srcem ločili od gomile, želeč „Bog mu daj večni mir in pokoj."
Sklepam te vrstice z željo, da naj bode spomin Jože Potočnika vedno med nami, in da s tem spominom nikoli ne pozabimo njegovega blagega in trdnega
značaja, ter ga zvesto posnemajmo.	B. B. N.
-<»»»-*—
Novice in razne stvari.
[Ministerstvo za uk in bogočastje je ukrenilo], da se bodo posebni tečaji za učiteljice otročjih vrtov kakor tudi za učiteljice za ženska ročna dela na c. kr. izobraževalnim za učiteljice v Ljubljani odprli še le začetkom šolskega leta 1886/7.
[Časopisov] imamo Slovenci 34, ki se po vsebini dele tako-le: Političnih je 8 (dnevniki Slovenski Narod, Slovenec, Ljubljanski List; polutednik Edinost; ^tednik Soča in polumesečniki Kmetski Prijatelj,**) Mir in Besni Glasovi).**) — Gospodarski in politični so 3 (tednika Novice, Slovenski Gospodar in polu-mesečnik Dolenjske Novice). — Gospodarski so 4 (Gospodarski List, Slovenski čebelar in sadjerejec, Zadruga, Kmetovalec). — Cerkveni so 4 (Zgodnja Danica, Cvetje, Cerkveni Glasbenik, Duhovni Pastir). — Zakoniki so 4 (Državni zakonik
*) Bito bi pač želeti, da bi se taki slučaji vselej o pravem času naznanili vsaj
tovarišem v okraju. **) Oba že prenehala.
in deželni zakoniki za Krajnsko, Štajersko in Primorsko. — Deželni zakonik za vojvodino Koroško se izdaja samo v nemškem jeziku). — Šolska lista sta dva (Učiteljski Tovariš in Popotnik). — Leposlovnih je 5 (Vrtec, Kres, Ljubljanski Zvon. Narodna biblioteka, Ljudska knjižnica). — Leposloven in političen je 1 (Slovan). — Humoristični so 3 (Brencelj, Škrat, Jurij s pušo). — V Ljubljani izhaja največ listov, namreč 16; v Mariboru, Gorici, Novem Mestu in Trstu izhajajo po 3; v Celovcu in Celju po 2; na Dunaju in v Gradcu po 1. po „Lj. Z."
[Vz a j e m n o s tn a podpora za bolehne učitelje.] V Franciji je 81 učiteljskih družeb od katerih 21 podava svojim zbolelim členom brezplačno lek in denarno podporo, 14 jih plačuje zdravila in lekarno, 39 jih podaja denarno podporo, 1 plača zdravila, 5 jih daje naturalije. Mimo tega je še 68 društev, ki plačujejo svojim članom učiteljem pokojnino.
[Vseučelišče v Bolgarskej.] Na predlog samega kneza poklicano je naučno ministerstvo v Bolgarskej, da priprayi postavni načrt o povzdigi vseučilišča, ki ima biti posvečeno sv. Metodu.
Vabilo k zborovanju, katerega bode imelo ptujsko učiteljsko društvo, dne 5. novembra t. 1. dopoldne o J/gll uri v okoliški šoli. K obilnej udeležbi vljudno vabi	odbor.
Vabilo. Celjsko učiteljsko društvo bode 2. novembra (na vernih duš dan) zborovalo in sicer s tem obravnovalnim sporedom: 1. Nagovor predsednikov. 2. Objava društvu došlih dopisov. 3. Prednašanje a) Ali več poduka ali več odgoje? — govori gspdč. Mici Orač, učiteljica v Št. Jurji. b) O izrejevanju drevesec iz peck, gov. g. Bupnik, nadučitelj v St. Lovrencu. 4. Posamezni predlogi in nasveti. K prav obilnej udeležbi uljudno vabi	odbor.
Priporočitev obrti.
Podpisani si nsoja vsem p. n. učiteljem, slavnem šolskim svetom iu p. n. občinstvu naznaniti, da je
vso zalogo tiskovin in obrt za papir in pisarino
tvrdke Jan. Leona v svoje roke vzprejel in da bo jo odsehmal sam pod isto tvrdko razpravljal.
Trudil se bo s pošteno in pazljivo postrežbo in z najboljšim blagom zaupanje, katero je tvrdka Jan. Leona od početka imela, sebi pridržati in prosi še njemu ^ tisto dajati ter ga s prav obilnimi naročili prijazno oveseliti. Naznanja se ob | =!; jednem, da se dobijo tnkaj vse nove tiskovine za šolo v smislu naredeb vis. c. kr. i dež. šolsk. sveta.	z 0(1]Ičnim spoštovanjein	|
Lav. Kordeš.
P. n. naročnike, kateri še nam dozclaj niso poslali naročnine, nujno prosimo, da to vsaj sedaj kmalu storijo, ker pridemo sicer glede tiskovnih troškov v denarne zadrege. Toliko kolegi-alnosti od „Pop." bralcev smemo vendar pričakovati, da izdajatelja, kateri pri podjetju nema druga, kot obilna skrbi in truda, varujejo vsaj materilne škode.
Tudi p. n. naročniki, kateri še za leto 1884 svoje dolžnosti pri prej snem založniku J. Leon-u niso spolnili, se vljudno prosijo, naj vendar kmalu svoj dotični dolg poravnajo, ker se je J. Leonova obrt prodala.
Izdajatelj in vrednik M. Nerat.
Tisk tiskarne sv. Cirila v Maribora.