II 263332
časopis za
kritiko
znanosti
Kritika Friedricha Lista /
Vprašanja razvoja kapita-
lizma in socialistična kriti-
ka / Kritika "kvantitativ-
ne metodologije" v socio-
loškem raziskovanju in
prispevki h kvantitativnem
raziskovanju
53-54/1982 UDK3
časopis za
kritiko
znanosti
Kritika Friedricha Lista /
Vprašanja razvoja kapita-
lizma in socialistična kriti-
ka / Kritika "kvantitativ-
ne metodologije" v socio-
loškem raziskovanju in
prispevki h kvantitativnem
raziskovanju
53-54/1982 UDK 3
ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI
ŠTEVILKA 53-54	1982	X. letnik
IZDAJATA:
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije Maribor in Ljubljana
Revijo sofinansirata Kulturna skupnost Slovenije in Raziskovalna skupnost
Slovenije.
IZDAJATELJSKI SVET:
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja, Franci Pivec (predsednik),
Rudi Podgornik, Marjan Pungartnik, Ivo Soče.
UREDNIŠTVO:
Igor Bavčar, Pavel Gantar, Peter Gruden, Srečo Kirn, Bogomir Kovač, Bojan Kor-
sika, Lev Kreft, Erna Kraševec, Luka Markovič, Mitja Maruško, Tomaž Mastnak,
Rudi Podgornik, Diana Sivec, Leo Šešerko (odgovorni in glavni urednik), Nada
Špolar—Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga in Janko Zlodre.
NASLOV UREDNIŠTVA: Trg osvoboditve l/II, Yu - 61000 Ljubljana.
NAROČNINA:
Cena enojne številke 40 din, cena dvojne številke 80 din.
Celoletna naročnina je 200 din.
Številka žiro računa: 50100-678-47303, za Časopis, UK ZSMS,
Predsedstvo, Trg osvoboditve l/II.
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto ih kulturo št. 421 —1/74 z dne 14. 3.
1974 je revija oproščena temeljnega davka od prometa proizvodov.
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
TISK:	OPREMA
Zoran Simič	Ranko Novak
Stara Ježica 9	Studio Znak
61000 Ljubljana	Moše Pijadeja 31
61000 Ljubljana
ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI
Ljubljana
1982/53-54
VSEBINA
Pojasnilo o prekinitvi objavljanja novega slovenskega prevoda
Marxovega "Kapitala"	str.
I.	DEL: Kritika Friedricha Lista
Franček Drenovec: Smith, List in Marx: iskanje vzrokov bogastva	str. 5
Tomaž Mastnak: Vprašanja razvoja kapitalizma in socialistična kritika.
Ob Marxovi kritiki Friedricha Lista	str. 30
O prevedenih tekstih	str. 81
Karl Marx: Iz ekscerptov iz "Nacionalnega sistema politične ekonomije"
Friedricha Lista	str. 83
Karl Marx: O Friedricha Lista knjigi "Nacionalni sistem politične
ekonomije"	str. 84
Uredniške opombe	str.
Uredniška pojasnila	str. 104
Kazalo "Nacionalnega sistema politične ekonomije" Friedricha Lista z
oznakami Marxovih citatov	str. 109
Primerjava Marxovih citatov iz "Nacionalnega sistema politične
ekonomije" Friedricha Lista v ekscerptih iz tega dela in v
rokopisu "O Friedricha Lista knjigi "Nacionalnai sistem
politične ekonomije"	str. 111
Vprašanj e datiranj a prevedenih Marxovih tekstov	str. 112
Slovarček k prevodu Marxove kritike Lista	str. 115
II.	Kritika "kvantitativne metodologije" v sociološkem raziskovanju in prispevki h
kvalitativnemu raziskovanju
Milan Mesič: Družbena pogojenost empiričnega raziskovan j a družbe	str. 117
Uredniška opomba /Pavel Gantar/	str. 131
Frane Adam: Kvalitativna metodologija in akcijsko raziskovanje v
sociologiji	str. 132
René Lourau: Analitična situacija	str. 245
Barney E. Glaser, Anselm L. Strauss: Odkrivanje substantivne teorije:
osnovna strategija kvalitativnega raziskovanja	str. 261
Ornando Fais Borda: Kako raziskovati realnost, da jo opremimo za
prakso	str. 275
Harteig Berger: "Tematska zavest" kot vodilni pojem emancipatorsko
usmerjene sociološke raziskave	str. 283
Povzetki	str. 292
ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI
Ljubljana
1982/53-54
CONTENTS:
An explication on cessation of publishing the new slovene translation of
Marx's "Capital"	Page:
I.	Criticism of Friedrich List
Franček Drenovec: Smith, List and Marx: The search for the causes of
wealth	Page 5
Tomaž Mastnak: Questions of the development of capitalism and the
socialistic criticism. On Marx's criticism of Friedrich List Page : 30
On the translated texts	Page: 81
Karl Marx: From the excerpts of Friedrich List's "National System of
Political Economy"	Page: 83
Karl Marx: On Friedrich List's book "National System of Political
Economy"	Page: 84
Editorial notes	Page:
Editorial explanations	Page: 104
Table of contents of Friedrich List's "National System of Political
Economy" with denotations of Marx's quotations	Page : 109
Comparisson between Marx's quotations in excerpts of Friedrich List's
"National System of Political Economy" and the manuscript
"On manuscript "On Friedrich List's book 'National System
of Political Economy'"	Page: 111
The dating questions on Marx's translated texts	Page : 112
Dictionary to the translation of Marx's criticism of List	Page : 115
II.Criticism	of "quantitative methodology" in sociological research and contribu-
tions to the qualitative research
Milan Mesić: Social conditionality of the empiric studies of society	Page: 117
Editorial note /Pavel Gantar/	Page: 131
Frane Adam: Qualitative methodology and action research in sociology Page 132
René Lourau : Analitic situation	Page : 245
Barney E. Glaser, Anselm L. Strauss: Revealing of substantival theory:
basic strategy of qualitative research	Page : 261
Ornando Fais Borda: How to research the reality in order to change it (for
the praxis)	Page: 275
Harteig Berger: "Thematic sense" as the leading idea of emancipatorily
orientated sociological research	Page: 283
Abstracts	Page: 292
ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI
Ljubljana
1982/53-54
SOMMAIRE
Les raisons de l'interruption de la publication de la nouvelle traduction
du "Capital"	p.
I.	ère partie : La critique de Friedrich List
Franček Drenovec: Smith, List et Marx : recherches des origines de
l'enrichessement	p. 5
Tomaž Mastnak: Questions du développement du capitalisme et critique
socialiste. A propos de Friedrich List critiqué per Marx p. 30
Sur les textes traduits	p. 81
Karl Marx: Extraits tirés de l'ouvrage de Friedrich List "Le système
de l'économie politique"	p. 83
Karl Marx: Au sujet de l'ouvrage de Friedrich List "Le système national
de l'économie politique"	p. 84
Notes de la Rédaction de la revue	p.
Commentaires de la Rédaction	p. 104
Sommaire de l'ouvrage de Friedrich List "Le système national de
l'économie politique" avec indication des citations de Marx p. 109
Comperaison des citations de Marx tirées du "Système national de
l'économie politique" de List contenues dans les extraits de
cet ouvrage et dans le manuscrit de l'article "Au sujet de
l'ouvrage de Friedrich List "Le système national de
l'économie politique"	p. 111
Questions de la datation des textes de Marx traduits	p. 112
Lexique des termes utilisés dans la traduction de la critique de List par
Marx	p. 115
II.	ème partie: Critique de la "méthodologie quantitative" en matière d'investiga-
tion socioloque
Milan Mesié: Conditinnement social de l'investigation empirique de la
Société	p. 117
Note de la rédaction /Pavel Gantar/	p. 131
Frane Adam: Méthodologie qualitative et recherches actives en matière
de sociologie	p. 132
René Lourau: La situation analytique	p. 245
Barney E. Glaser, Anselm L. Strauss: Découverte de la théorie
substantive: la stratégie fondamentale de l'investigation
qualitative	p. 261
Ornando Fais Borda: Comment étudier le réalité pour la transformer en
"praxis"	p. 275
Harteig Berger: La "consicience thématique comme concept directeur
d'une investigation sociologique à visée émancipatrice
thématique	p. 283
Résumés	p. 292
ZEITSCHRIFT FÜR DIE KRITIK DER WISSENSCHAFT
Ljubljana
1982/53-54
INHALTSVERZEICHNIS
Erklärung über die Einstellung der Veröffentlichung der slovenischen
Übersetzung des "Kapitals" von Marx	S.
I.	Die Kritik des Friedrich Lists
Franček Drenovec: Smith, List und Marx: Das Suchen nach den Ursachen
des Reichtums	S.5
Tomaž Mastnak: Die Fragen über die Entwicklung des Kapitalismus und
die sozialistische Kritik. Anläßlich der Kritik Marx's an
Friedrich List	S.30
Über die übersetzten Texte	S. 81
Karl Marx: Aus den Exzerpten aus dem "Nationalen System der
politischen Ökonomie"	S.83
Anmerkungen des Redakteurs	S.
Erklärungen des Redakteurs	S. 104
Inhaltsvèrzeichnis des "Nationalen Systems der politischen Ökonomie"
von Friedrich List mit Angaben der Zitate von Marx	S. 109
Der Vergleich der Zitate von Marx aus dem "Nationalen System der
politischen Ökonomie" von Friedrich List in den Exzerpten
aus diesem Werk und im Manuskript "Über Friedrich Lists
Buch'Nationales System der politischen Ökonomie'" S. 111
Die Frage über die Datierung der übersetzten Texte von Marx	S. 112
Wörterbuch zur Übersetzung der Kritik von Marx an List	S. 115
II.	Die Kritik der "quantitativen Methodologie" in der soziologischen Forschung
und Beiträge zur qualitativen Forschung
Milan Mesić: Die gelellschaftliche Bedingtheit der empirischen Forschung
der Gesellschaft	S. 117
Anmerkungen der Redaktion /Pavel Gantar/	S. 131
Frane Adam: Qualitative Methodologie und Aktionsforschung in der
Soziologie	S. 132
RenéLourau: Analytische Situation	S. 245
Barney E. Glaser, Anselm L. Strauss: Das Entdecken der substantiven
Theorie : die Grundstrategie der qualitativen Forschung S. 261
Ornando Fais Borda: Wie man die Realität untersucht, um sie
zu verändern /für die Praxis/	S. 275
Harteig Berger: "Das thematische Bewußtsein" als führender Begriff der
emanzipatorisch orientierten soziologischen
Untersuchung	S. 283
Zusammenfassungen	S. 292
Pojasnilo o prekinitvi objavljanja novega slovenskega prevoda Marxovega "Kapita-
la"
Redakcija je 14. 12. 1982 sklenila, da Časopis za kritiko znanosti prekine zapored-
no objavljanje poglavij Marxovega "Kapitala 1", ker stojijo proti temu objavljanju
institucionalne ovire in monopolni interesi. To pa ne pomeni, da se redakcija do-
končno odpoveduje izvedbi svojega sicer večletnega projekta, zlasti če bodo to za-
htevale strokovne nedodelanosti siceršnjih projektov. S tem bo Časopis za kritiko
znanosti na svoj način prispeval k akcijam ob obletnici smrti avtorja teksta, katerega
objavljanje prekinja.

5
UDK: 330,18
Franček DRENOVEC:
SMITH, LIST IN MARX: ISKANJE VZROKOV BOGASTVA
Sklicujem se na Marxove pripombe k Listovi knjigi »Nacionalni sistem poli-
tične ekonomije.«
Leta 1845 Marx napiše, »da nemški buržuj prihaja post festum, da mu je ...
nemogoče nadalje razviti nacionalno ekonomijo, ki sojo izčrpali Angleži in Fran-
cozi. ... Nemški meščan lahko prida francoski in angleški dejanskosti samo še
svoje iluzije in fraze. Kakor malo pa mu je mogoče, da bi v nacionalni ekonomiji
prispeval kak nov razvoj, še bolj nemogoče mu je, da bi poganjal naprej industrijo
v praksi.«
Ni res. Nacionalne ekonomije Angleži in Francozi niso izčrpali. Niti ji niso
nemški meščani pridajali le svojih fraz. Na Dunaju in v Švici, s pomembnimi
nemškimi prispevki, se je nacionalna ekonomija natanko trideset let po Listovi
knjigi otresla tistega, za kar se je tedaj izkazalo, da so bile prav iluzije in fraze
Angležev in Francozov, in zaživela čisto na novo. Ta nov razvoj je prispevala v
okoliščinah prav ne-angleške nove dejanskosti. Novo poganjanje industrije v
praksi je uspelo prav zaradi prisluha Ferrierju, Listu in njima podobnim, in za-
radi odvrnitve od ponujenih iluzij tedanje angleške ekonomije.
Marxove pripombe k Listu iz leta 1845 so kot pripombe k Listovi politični
ekonomiji nepopolne. Gre za to: o stvareh, s katerimi se ukvarjata tukaj List in
Marx, bi imela Marxova kritika politične ekonomije povedati še vse kaj drugega.
Marx pravi o Listu: »Njegovo delo so velika odkritja takšne baže, da je hotel
Adam Smith s svojo teorijo varati svet in da se mu je ostali svet pustil varati.«
To seveda ni način, na kakršnega bi kadarkoli razmišljal o klasičnih ekonomistih
Marx. Povedal pa je svoje o »nori obliki«1 kategorij klasične ekonomije.
Marx pravi o Listu: »Produktivna sila se prikazuje kot bitnost, kije neskončno
vzvišena nad menjalno vrednostjo. Ta sila terja zase mesto notranjega bistva, me-
njalna vrednost mesto minljivega pojava. Sila se prikazuje kot neskončno, me-
njalna vrednost kot končno, ona kot nematerialno, ta kot materialno, vsa ta na-
sprotja pa najdemo pri gospodu Listu. V materialni svet menjalnih vrednosti
vstopa torej nadčutni svet sil.« Itd.
Prav. Marx Listu na tem mestu tudi odgovarja: »Da bi razbili mistični lesk,
ki ozarja 'produktivno silo', moramo odpreti samo prvo boljšo statistiko. Tu se
govori o vodni sili, parni sili, človeški sili, konjski sili. Vse to so 'produktivne
sile'.« To niso produktivne sile, temveč vodne, parne, človeške, konjske fizične
sile. Tako odgovarja italijanski KP letos moskovska Pravda: »Vse proizvodne sile
- tovarne, zavodi, rudniki, elektrarne, zemlja« - je to čisto vse, kar ima povedati
o proizvodnih silah tudi Marx?
Kaj pravi, pravzaprav, o proizvodnih silah List? »Sila, da ustvarjamo bogast-
vo, je neskončno pomembnejša od bogastva samega.« »Vzroki bogastva so nekaj
povsem drugega od bogastva samega.«
To isto, s skoraj istimi besedami, je govorila tudi angleška klasika. Smithovo
delo je bilo: »Raziskovanje narave in vzrokov bogastva narodov.« Raziskovanje
vzrokov bogastva paje prav (naslov 1. knjige): »O vzrokih izboljšanja proizvod-
nih sil (itd.).«
6
In kaj je, končno, tudi Marxov namen v Kapitalu: zapustimo »to področje
enostavne cirkulacije ali menjave blaga, iz katere črpa freetrader vulgaris svoje na-
zore, svoje pojme in merilo ... in pojdimo ... v skriti kraj produkcije.«2
Vidimo: vsi, angleški klasiki, List, Marx, vsi trdijo, da »bogastvo samo« - bo-
gastvo v področju menjave, v svoji menjalni vrednosti, ni tisto, kar naj obravnava
njihova teorija; pač pa »vzroke bogastva« - silo, da ustvarjamo bogastvo, proiz-
vodno silo, za področjem menjave skriti kraj produkcije. Pa vendar trdi List o
klasiki, da je »teorija menjalne vrednosti« in da zato vara; Marx o klasiki pod-
obno, da so njene kategorije izraz nazorov, pojmov in meril blagovnega fetišizma;
vidimo tudi, kaj trdi Marx (leta 1845, na primer) o Listu. Vsi pa se vedno vračajo
k svojim vzrokom bogastva, k proizvodnim silam, v skriti kraj produkcije. Vsa ta
politična ekonomija, vključno z Marxovo, je obremenjena s tem. In s tem kot s
prav svojo posebno razliko nasproti drugim teorijam, ki naj bi v svoji nori obliki
varale svet. Poglejmo zato, za kaj gre.
SMITH IN KLASIKA
1.
Sto in več let pred Listovo kritiko klasične »teorije menjalne vrednosti« je bila
seveda še neka druga takšna »teorija menjalne vrednosti«, bila je v Angliji, Fran-
ciji in povsod po svetu, kjer so med posameznimi tradicionalnimi, fevdalnimi in
sorodnimi naturalnimi proizvodnimi sistemi posredovali v večjem obsegu trgo-
vinske transakcije, menjava in zato denar. Kjerkoli so bili trgi, menjava in denar,
so bile tudi teorije o menjavi in o denarju: monetarizem, merkantilizem, vse mož-
ne in različno izpopolnjene variante starodavne dvatisočletne hrematistike. Bile
so v mediteranski antiki, v Indiji in na Kitajskem; med Arabci in, posebej izde-
lane, v srednjeveškem Bizancu; bile so državne doktrine srednjeveških italijanskih
mest, potem Španije in Portugalske; še nekoliko kasneje, in v najbolj dovršeni
monetaristični in merkantilistični verziji, državne doktrine na francoskem in an-
gleškem dvoru, uzakonjene po napotkih takšnih mož, kot so bili Bacon, Hume
itd.
To še ni čas kapitalizma, pa čeprav so tu že trgovci, enostavna cirkulacija bla-
ga in denarja in akumulacija denarja. Edino trg je, večinoma mednaroden, ki po-
sreduje menjavo in denar. Ponudba na trgu so raznolika naravna bogastva raz-
ličnih predelov sveta, kijih spravijo do trgovine tradicionalni, fevdalni ali državni
gospodarji, katerim ta bogastva pripadajo. Povpraševanje izhaja iz njihovega tra-
dicionalnega, z ustrojem naturalnega sistema določenega dohodka. Namen me-
njave je najprej poživitev strukture tega tradicionalnega dohodka; kasneje spre-
minjanje le-tega v material splošnega ekvivalenta, v denar. Kjer se vključi trgovec,
akumulira denar kot svoj lastni aristokratski dohodek. Kjer so potrebni za eksp-
loatacijo domačih naravnih bogastev posebni posegi, ki v okviru obstoječih na-
turalnih sistemov še ne obstoje, organizirajo fevdalci, trgovci ali država rudnike,
soline itd., morda tudi samo kmetijstvo (v razmerah izredno razvitega predkapi-
talističnega trga - v antiki npr.) na način suženjskega ali podobnega prisilnega
dela. V vseh primerih se proizvodnja sama ne pojavlja kot »strošek«, kot faktor
ponudbe ali cene. Faktor ponudbe je le to dejstvo naravnega bogastva, pripada-
7
jočega ozemlju tradicionalnega gospodarja, tako kot pripadajo temu ozemlju ergo
gospodarju ljudje, ki ekstrahirajo naravno bogastvo; če jih prvobitno ni, se mu
pripojijo na silo. Ponudba in cena in vse konsekventne tržne transakcije so v zvezi
z danim obstojem in strukturo tega naravnega bogastva; »proizvodnja« s tem bo-
gastvom nima zveze, ne vpliva na obseg njegove razpoložljivosti, na njegovo ceno
itd.
Predkapitalističnim razmeram odgovarja predkapitalistično pojmovanje, da je
materialno bogastvo posameznikov in družbe dano, v družboslovnem smislu nep-
oblematični prilastek stanovskih položajev in naravni prilastek narodov. V fi-
ziokratski verziji predkapitalistične akumulacije je bogastvo družbe nekako le
»proizvedeno«: v kmetijski proizvodnji, z dejavnostjo obiranja plodov narave (ro-
kodelstvo in manufaktura ta vsakoletni prirastek narodnega bogastva le »transfor-
mirata«).3
Vse te stvari v zvezi z nastajanjem materialnega bogastva se trgovine in trgov-
cev ne tičejo, ker nimajo nobene zveze z akumulacijo trgovskega dobička, sploh
nobene zveze z nikogaršnjo akumulacijo. Zato se ne tičejo niti ekonomske teorije.
Ekonomska teorija je v Evropi do konca 18. stoletja veda o posebnostih denarne
oblike tradicionalnega bogastva, veda o denaiju, in le v tej zvezi tudi o trgovini,
menjavi, cenah, obrestnih merah. To so edine prave teme predkapitalističnega
trga in predkapitalistične ekonomije. V »politični ekonomiji« zgodnje novoveške
Evrope so seveda že izredno temeljito obdelane. Kot odlične analize denarja, trga
itd. so ohranile svojo določeno aktualnost vse do danes. Konceptualna vsebina
teh analiz pa je vedno le problematika cirkulacije in razdelitve danega material-
nega bogastva družbe - v okviru države danega, ali vsako leto na novo požetega,
ali spreminjajočega se v tokovih mednarodne cirkulacije.4
2.
Položaj porajajočega se kapitalističnega proizvodnega sektoija je v teh razme-
rah slab. V okriljih trgovskega kapitala nastajajoča, vendar industrijska (manu-
fakturna) proizvodnja, namenjeno samo tržni realizaciji in odvisna za svoje in-
pute od trga, je soočena z reguliranjem trga po napotkih ekonomske hrematistike,
ki v danih razmerah s spodbujanjem ekonomskih učinkov ekonomske sfere spod-
buja takšno akumulacijo denarja, ki je, tako kot renta, po kateri se zgleduje, sama
sebi namen in orientirana v centralne denarniške dejavnosti - bančništvo, med-
narodno trgovino in državni zaklad. Predpostavka te denarniške akumulacije je
prav siromašenje proizvodnih sistemov, med katerimi posreduje. Prav takšne raz-
mere so, kot kaže, zadušile tehnološko že pripravljeno rojstvo industrijske/ma-
nufakturne proizvodnje v kakšni morda prav tedanji azijski družbi.
V Evropi so proizvedle te razmere zgodnjo klasično ekonomijo kot vejo sploš-
nega družboslovnega preporoda svojega časa, vejo ideološkega osveščanja buržoa-
zije in kapitalizma. Prva in izvorna kritika teorije trga, menjave in denarja, prak-
ritika »teorije menjalne vrednosti«, dvatisočletne hrematistike - to je zgodovina
nastajanja klasične ekonomije, v prvi vrsti angleške klasične ekonomije. »Bogast-
vo v denarju je le ... bogastvo v produktih, spremenjenih v denar,«5 je utemeljitev
klasične teorije.
Ob siceršnji materialni danosti bogastva nima smisla postavljati vprašanja o
bogastvu samem, razmišljati o cirkulaciji in prisvajanju bogastva in o preobrača-
8
nju bogastva v denar. Ekonomske teorije se tičejo prav zato, ker govori o bogast-
vu, ki ni dano, temveč ustvarjeno - vzroki bogastva. Naslov Smithove knjige je
»Raziskovanje narave in vzrokov bogastva narodov«. Vzrok bogastva je: proiz-
vodnja, delo, ustvarjanje bogastva, ki pride potem na trg in se spremeni v denar.
Akumulacija denarja ni samostojni fenomen trga in trgovine, temveč derivirani
fenomen proizvodnje. Zato se sprašuje Smith »o vzrokih izboljšanja proizvodnih
sil dela«, ki so šele pravi vzroki dotekanja denarja v državo.
Smith: »Letno delo vsakega naroda je fond, ki ta narod najprej oskrbuje z vse-
mi življenjskimi potrebščinami in ugodnostmi, ki jih letno troši.«6 Zato tudi ne
bomo ničesar razumeli, če bomo merili bogastvo le z denarjem, z njegovo me-
njalno vrednostjo - kajti meriti je treba v sferi, kjer bogastvo nastaja in kjer se
oblikuje njegova družbena razpoložljivost, v proizvodnji. »Delo (je) resnično me-
rilo menjalne vrednosti vseh predmetov.«7 »Resnična cena vsake stvari, to, kar
človeka vsaka stvar, ki jo hoče pridobiti, resnično stane, je napor in trud, potre-
ben za njeno pridobitev.«8
Prav kot teorija trga mora ekonomska teorija meriti z omejitvami in determi-
nantami iz sfere nastajanja/proizvajanja bogastva, s proizvodnimi/delovnimi ut-
roški. Ricardo: »So nekatere stvari, katerih vrednost izvira samo iz njihove red-
kosti. Nobeno delo jih ne more pomnožiti ... Nekateri izredni kipi, slike, redke
knjige, kovanci... Vendar pa to predstavlja zelo majhen del množine blaga, ki
se dnevno zamenjuje na trgu. Največji del tistih dobrin, ki so predmet človeških
želja, se priskrbi z delom. Te se lahko razmnožijo ne samo v eni sami, temveč
v mnogih deželah skoraj neomejeno, če smo pripravljeni vložiti delo, ki je po-
trebno, da se proizvedejo.«9 Prav razpoložljivost/redkost dobrin na trgu, večni
splošni vzrok tokov cirkulacije blaga in konsekventnih tržnih in cenovnih razme-
rij - je rezultat proizvodnje. Prav ekonomski odnosi so odnosi ponudbe iz pro-
izvodnje in povpraševanje iz dohodka iz proizvodnje. So odnosi trgovcev, menjal-
cev, ekonomskih oseb na trgu, vendar »efektivni« le, ko so te osebe tudi proiz-
vodni akterji.
To je prvobitna klasična kritika prvobitne »teorije menjalne vrednosti.« Nova
postavitev ekonomske teorije izraža seveda samo to novo faktično določenost
ekonomske sfere družbe. Za vse večne čase industrijskega načina proizvodnje, ki
uveljavi nasproti predkapitalističnim procesom ekstrakcije naravnega bogastva
proizvodnjo, ki »predpostavlja, da človek gospoduje nad prirodo«10 - je postavila
zgodnja klasika izvorno kritiko ekonomske teorije kot samo teorije trga in zasta-
vila v pozitivnem smislu ekonomsko teorijo kot teorijo ekonomskih posledic druž-
benega procesa proizvodnje. Od novoveškega tehnološkega in družbenega preob-
rata dalje more biti zato ekonomska teorija samo: teorija ekonomskega, katerega
vzrok je družbeni proces proizvodnje.
3.
Zgodovina novoveške ekonomije je od tega posega klasike naprej zgodovina
zahtevnega spoprijema s sedaj precej bolj kompliciranim predmetom: ki je hkrati
ekonomski in proizvodni, hkrati denarni in tehnološki; kjer statistično zajemamo
denarne fenomene ekonomske sfere, da bi našli v njih tehnološke pomene pro-
izvodne sfere.
9
4.
O odnosu same klasike do tega novega predmeta ekonomske teorije naslednje:
Problem je dvojen: postaviti verodostojno formulacijo tržnega, ekonomskega
dogajanja, in: predstaviti to dogajanje takó, da se lahko razumejo tudi njegovi po-
meni iz sfere proizvodnje.
Predstavitve sfere proizvodnje se loti klasika s svojim pojmom »delo.« V teh-
noloških razmerah njenega zgodnjega obdobja velja klasiki za ustvarjanje, proiz-
vajanje - delanje, delo. »Delo« je v tem načelnem pomenu istoznačno s »proiz-
vodnjo«, pomeni prav proizvajanje, izdelovanje. Realni proizvodni utrošek je le
»napor in trud«, ki sestavlja delo.
Ekonomska teorija mora vedeti še, kako naj vidi proizvodnjo, vloženi napor
in trud, delo, v fenomenih ekonomske sfere.
To stori vsaki ekonomski teoriji »teorija vrednosti« - teorem, ki ji predstavi
tržne cene ne samo kot denarne cene, temveč tudi kot »vrednosti«. Denarne cene
(»menjalne vrednosti«) ji predstavi tudi kot zastopnike nečesa drugega od denarja
samega, kot zastopnike »stvarne«, »naravne« (ali kakršnekoli) vsebine blaga, ki
zadobi na trgu še ta svoj denarni izraz. Posebne lastnosti te »stvarne« vsebine bla-
ga so potem seveda »stvarno« merilo za gibanja denarnih cen, za gibanja v de-
narju izraženih ekonomskih tokov. Za klasično ekonomijo je »teorija vrednosti«
torej: »teorija delovne vrednosti« - ki pravi, da je delo resnično merilo menjalne
vrednosti vseh predmetov« in »resnična cena vsake stvari.«
5.
Večno značilni problem klasične »delovne« paradigme je: kako z delom, z de-
lanjem delavcev predstaviti celotno vsebino proizvodnega procesa, ki proizvede
blago in ki izvrže tudi dohodek za kapitalista; in kako z delom delavcev pred-
staviti vso velikost denarne cene tega blaga, ki razpade na denarne mezde delav-
cev in denarni profit kapitalista?
Klasična ekonomija se tega problema preprosto ne loti.
Neki odgovor nanj seveda ima. Smith: »Redko se dogaja, da se lahko človek,
ki obdeluje zemljo, vzdržuje s čim, dokler ne požanje žetve ... V vseh poklicih
in manufakturah potrebuje večji del delavcev gospodarja, da jim zastavi surovine
za njihovo delo in njihove mezde in vzdrževanje, dokler ne dokončajo dela.«11
»Brž ko seje kapital akumuliral v rokah nekaterih ljudi, je razumljivo, da ga bodo
nekateri od njih uporabili za to, da zaposlijo marljive ljudi, ki jih bodo oskrbeli
s surovinami in vzdrževali, da bi si ustvarili dobiček.«12
To je razložitev ekonomskega dejstva z njegovo lastno ekonomsko vzročnost-
jo. (Marx bo temu kasneje rekel »formalna« udeležba kapitalista v procesu pro-
izvodnje.) Vrednostni teorem zahteva razumevanje dejstev ekonomske sfere z dej-
stvi iz sfere proizvodnje. V tej klasični obrazložitvi profita pa vidimo kapitalista
še naprej le v ekonomski sferi, kako zastavlja delavcem denar in prejema zanj do-
biček, kot bi prejemal obresti v banki. Klasika ohranja svoj izvorni vrednostni
teorem, »teorijo delovne vrednosti« samo tako, da za to posebno ekonomsko dej-
stvo, dejstvo profita, redukcije na proces proizvodnje ne izvede. Problema se v .
smislu zahteve teorije vrednosti ne loti, ohranja samo opis ekonomskega razmer-
ja.
10
6.
Drugi značilni klasični problem je uporabljanje pojma »delo«, pojma iz načel-
ne samoopredelitve klasičnega sistema, v konkretni ekonomski analizi.
Smith, na primer, se zaveda problema takole: »Toda čeprav je delo resnično
merilo menjalne vrednosti vseh predmetov, se njihova vrednost navadno ne oce-
njuje po njem. Pogosto je težko ugotoviti razmerje med dvema različnima koli-
činama dela. ... V eni uri naporne delavnosti je lahko več dela kot v dveh urah
lahkega posla; v eni uri v obrti, ki zahteva 10 let učenja, več kot v enomesečni
zaposlitvi v navadnem vsakdanjem poklicu. Zato ni lahko najti zanesljivega me-
rila niti za napore niti za umska prizadevanja.«13 Kako si homogeno, izključno
kvantitativno lastnost denarnih cen tolmačiti z raznoliko kvaliteto »napora in
truda«, z delom skratka? Tako:
Smith: »V medsebojni zamenjavi proizvodov različnih vrst dela se navadno
upošteva oboje. Toda različne vrste dela se ne vsklajajo s kakim natančnim me-
rilom, temveč s pogajanjem, razpravljanjem na trgu, ustrezno takemu približne-
mu izenačevanju, ki sicer ni natančno, a zadošča, da se razvijajo posli v navad-
nem življenju.«14 Ricardo: »Vrednotenje različnih vrst dela se na trgu kmalu usk-
ladi s točnostjo, ki je zadostna za vse praktične potrebe. ... Ako je delo, ki ga
opravi v enem dnevu draguljarski pomočnik, več vredno kot enodnevno delo dni-
narja, tedaj je bilo to delo zdavnaj ustrezno vrednoteno in uvrščeno v lestvici
vrednosti.«15
Tržna konkurenca itd., tržni proces vrednotenja postavi torej različne kvali-
tativne lastnosti dela v lestvico tako, da se vse te raznolike lastnosti na koncu le
izrazijo kot enovita kvantitativna lastnost. »Delovna« vsebina vrednostnega teo-
rema je s tem na videz utemneljena. »Vrednostni« zahtevi vrednostnega teorema
pa le ni ustreženo. Ni odgovora na vprašanje, kako naj razumemo cenovna raz-
merja tudi kot razmerja iz sfere dela. Sfera dela ostane razumljena samo kot ta
post hoc in sama po sebi neresnična »količina dela«, in pika; kot količina dela,
ki ne pove o delu, vloženem v proizvodnjo blaga, ničesar drugega kot to, da je
prav gotovo prav tolikšno, kolikeršna je cena blaga.
»Delo« v klasični teoriji vrednosti je že neka čisto nova kategorija. Prilagojena
je analizi menjalne vrednosti, omogoča, da (povprečne) cene imenujemo z »de-
lom«, ne omogoča pa stika z delom v procesu proizvodnje. Ricardo ji pravi: ko-
ličina dela, ki je potrebna za proizvodnjo določenega blaga. V dovršeni Marxovi
verziji iste kategorije gre za: abstraktno; ter za povprečno intenzivno, povprečno
produktivno (= družbeno-potrebno), enostavno/nemultiplicirano delo. Vsi prilast-
ki, ki jih ima delo v procesu proizvodnje, so odstranjeni.
7.
Na ta način so za potrebe ekonomsko verodostojnega interpretiranja ekonom-
skega dogajanja samega vse tiste razsežnosti/kvalitete pojma »delo«, ki ga vežejo
z njegovo izvorno definicijo in namenom, reducirane na eno samo: da ima kvan-
titeto, tisto razsežnost, ki je lastna ekonomski sferi, v denarju izraženim fenome-
nom. Temeljni kategorični princip klasične paradigme je za posebne potrebe
»teorije vrednosti« redefiniran, čisto na novo postavljen. Prvobitna proizvodnost-
na vsebina principa je odpravljena v njegovi novi vsebini abstraktnosti in povpreč-
11
nosti. Ostaja le tisto, kar omogoča neposredno ujemanje z edino pravo razsežnost-
jo ekonomske-denarne sfere.
Pojem »delo« govori tedaj le še o verodostojnem ustrezanju ekonomski sferi,
pa zato praktično nič več o svojem prvotnem pomenu označevalca sfere proizvod-
nje v ekonomskem modelu. Govori samo še v ekonomskem jeziku, kljub imenu
od drugod.
Prvobitni klasični princip »delo« so izoblikovali v 17. in 18. stoletju filozofi
in družboslovci širokega spektra (Smith še povsem med njimi). V 19. stoletju so
pred njim konkretni problemi ekonomske teorije in ekonomske analize. Z njim
se ukvarjajo ekonomisti. Tej analizi je zastavila zgodnja klasika ta novi obvezni
namen: nasproti hrematistiki predkapitalističnega trga: analizirati cene, cirkula-
cijo in akumulacijo tudi kot posredovane fenomene proizvodne sfere, ne le samo-
nikle fenomene ekonomske sfere. Za to nalogo ji je zastavila pojem »delo«. Videli
smo usodo tega pojma v rokah klasikov - ekonomistov. Kako seje obnesla takšna
teorija?
8.
Pogled na stanje klasične politične ekonomije v 19. stoletju navaja k mešanim
občutkom. Prav ta zaključevalni proces ekonomsko-teoretske in analitične formu-
lacije sistema kaže podobo procesa krize sistema. Kot da je razplet v krizo vse-
bovan v relacijah sistema samega.
V ekonomski manipulaciji s svojim vrednostnim teoremom in v ekonomskem
razumevanju le-tega nastopijo težave, in ekonomisti se zapletejo v vrsto protis-
lovij. Izpod peres najpriznanejših ekonomistov časa prihajajo vse pogosteje na
dan že prav bedaste variante vulgarnega, iz dela izpeljanega izvora vrednosti: »po-
slednja ura« itd. Na drugi strani izvajajo socialisti iz Ricardovega modela zaklju-
ček, kakršnega obstoječi duh teorije nikakor ne more sprejeti, čeprav je z mode-
lom samim čisto konsistenten: če je delo edini izvor vrednosti, če presežek nad
plačami delavcev ni utemeljen v ustrezni proizvodni funkciji - je lahko zakon
vrednosti uresničen šele, ko izgine delež profita (presežne vrednosti) v družbenem
proizvodu. Ekonomisti posegajo vse pogosteje po metodah, ki so v popolnem na-
sprotju z delovnim teoremom, ki pa ekonomski analizi vseeno pomagajo. Najbolj
usodna paje bila v 19. stoletju za klasično ekonomijo njena nesposobnost for-
mulirati povprečne cene ob predpostavki »dela« kot edine prave (ustvarjalne)
proizvodnostne osnove za povprečno profitno mero - ki je v praksi profitna mera
na sredstva, vložena v »delo« plus »fiksni« kapital.
Pojem »delo«, čeprav ustrezno redefiniran, se je očitno slabo obnesel. Jezik
klasične teorije delovne vrednosti postaja kljub vsem preformulacijam za potrebe
ekonomske analize vse bolj neprimeren, okoren. Še najbolj neprimeren postaja
za ekonomsko-teoretsko predstavitev proizvodnje. Klasična varianta delovne
vrednosti je sama s seboj v stalnem protislovju. Osredotočena je okrog pojma,
konstruiranega predhodno sami ekonomski analizi in brez razmišljanja o njegovi
tukajšnji učinkovitosti; ki je potem za te posebne potrebe ekonomske analize re-
definiran tako, da je njegova izvorna vsebina odpravljena; naposled se znajde v
osrčju ekonomske analize pravzaprav nekako brez pravega razloga. Sodeluje v
ekonomski analizi, pravzaprav določa pota ekonomske analize, ni pa iz nje same.
Klasična ekonomija ostaja v procesu, v katerem postaja prava ekonomska teorija
in ekonomska analiza - vse bolj v zraku.
12
Razplet nastopi z neoklasičnim preobratom, ki dà od leta 1871 naprej eko-
nomski teoriji novo izrazoslovje za način teoretskega razmišljanja in analize, ki
soju ekonomisti sprejeli že pred tem. V trenutku neoklasičnega probrata ne pride
do teoretskega konflikta, do sicer značilnega paradigmatičnega spora med dvema
teorijama. Klasična ekonomija se v tem istem trenutku sesuje vase in je ni več.
Neoklasika samo izrazi tisto, kar so klasiki-ekonomisti razmišljali že pred tem,
pa niso mogli izraziti. Ob obrobjih klasičnega sistema so tovrstne zamisli, seveda
nevključljive v sistem, že dolgo izdelovali: princip koristnosti je prisoten že od
vsega začetka, močno prisoten pri Smithu in prav posebej poudarjen pri Sayu;
princip faktorjev prav tako, prisoten v obliki koncepta treh dohodkov tudi že pri
Smithu ter kasneje vse bolj, do stopitve v neoklasično produkcijsko funkcijo; itd.
V neoklasičnem modelu je tedanja (in sedanja) ekonomska teorija bolj poštena
do sebe, kot je bila v utesnjujočih formah klasične teorije delovne vrednosti, ute-
meljenih na že dolgo nič več razumljenem izhodišču. Neoklasika postavi eko-
nomsko teorijo povsem nedvoumno kot teorijo ekonomske sfere - drugače ne
more biti: ekonomske kategorije postavi v neposreden odnos samo do ekonom-
skih fenomenov, ponudbe, povpraševanja itd. To je ta vsebina njene realne us-
pešnosti nasproti klasiki: da so predmet ekonomske teorije ekonomski fenomeni,
ki so v svoji ekonomski obliki samo to, in ne v tej isti obliki hkrati tudi nekaj
drugega; ni neposrednega odčitovanja pomenov od nekod drugod (to je iz proiz-
vodne sfere). V neoklasičnem sistemu je zato proizvodna sfera prisotna samo po-
sredno: preko ponudbe iz matematičnih modelčkov »proizvodnje« oziroma »teh-
nologije«. Tu je zato meja njene realne izboljšave nasproti klasiki. Proizvodnost-
na vsebina proizvodnje je seveda neodčitljiva tudi v neoklasični ekonomiji. Njen
model proizvodne sfere bazira na konceptu faktorske strukture proizvodnega pro-
cesa, strukture »produktivnih faktorjev« in njihovih »fizičnih produktivnosti«, ki
pa je zapisana po kriterijih ekonomskega pojavljanja dohodkov iz proizvodnje.
Relacije te strukture, »tehnološke relacije«, si predstavi s formalno matematično
manipulacijo s takšnimi ekonomskimi količinami. Itd. Dostop do proizvodnostne
vsebine proizvodnje si je seveda nevede ukinila že analitična klasika. Neoklasika
stori to tudi povsem nedvoumno in brez sprenevedanja. Ekonomska teorija po-
stane prava. Postavljena je tako, da služi potrebam (»kratkoročne«) ekonomske
analize. Prisotno je seveda vedenje o tem, da so v ozadju ekonomskih gibanj gi-
banja v proizvodnji. Zato je v ekonomskem modelu tudi simulacija proizvodne
sfere. Simulacija zadošča, dokler se gibljejo tehnološke kvalitete proizvodne sfere
še naprej tako, kot takrat, ko je zajemala teorija iz ekonomske statistike tipične
relacije za konstrukcijo simulacijske sheme. Kadar se ne, ekonomski model spre-
membe ne opazi, opazi le nerazložljivo zmedo v obnašanju nove ekonomske sta-
tistike, glede na model. Neoklasika ne raziskuje vzrokov bogastva. Ne raziskuje
proizvodnih sil družbe. Neoklasika je ustvarila pravo ekonomsko teorijo, je pa
zato dokončno zavrgla namen, ki ga je ekonomski teoriji postavila zgodnja kla-
sika: raziskovati, v ekonomski sferi, ki je tista družbena sfera pojavljanja družbe-
nega procesa proizvodnje, vzroke družbenega bogastva, družbene proizvodne sile.
13
LIST
1.
Naš namen ni neoklasika. Le duh neoklasike, povsem prisoten že v klasični
ekonomiji 19. stoletja; duh kratkoročne tržne analize, ki že opredeljuje klasično
ekonomsko analizo kljub formalnemu okviru njene teorije delovne vrednosti.
Za to gre: da je klasika po Smithu in Ricardu (predvsem) samo še v formalni
zvezi z velikim klasičnim namenom: da prav kot ekonomska teorija raziskuje tudi
vzroke ekonomskega dogajanja in bogastva, da raziskuje proizvodno silo družbe,
ki ustvarja bogastvo in povzroča njegovo cirkulacijo, razdelitev, potrošnjo itd. Ta
namen, ta program za vso novoveško ekonomijo je utemeljila prav klasika. V nje-
ni analitični uporabi koncepta »delo«/proizvodnja, v ekonomsko-teoretsko for-
malizirani »teoriji delovne vrednosti« pa očitno ne smemo videti ekonomsko-teo-
retske uresničitve programa - temveč le njegovo formalno manipulacijo, da se za-
dosti zahtevam ekonomske analize. Nikakor ne, da se zadosti programu tudi na
ravni ekonomske analize. Klasična ekonomska analiza 19. stoletja je bližja neok-
lasični izpeljavi ekonomike kot svojemu lastnemu izvornemu predanalitičnemu
programu.
Zato ni »ekonomska teorija«, na katero naleti List sredi 19. stoletja, nič več
v duhu tistega, kar je vsebovano v Smithovem programu. Leta 1841. leta govori
List s praktično istimi besedami kot leta 1776 Smith: o vzrokih bogastva, o pro-
izvodni sili, ki ustvarja bogastvo, nasproti bogastvu samemu, v njegovi menjalni
vrednosti. S temi besedami pa govori List kot o nečem čisto novem. Te besede
nimajo zanj nobene zveze s klasično ekonomijo - klasična »teorija vrednosti« je
za Lista pravzaprav teorija menjalne vrednosti, teorija cene, denarja in bogastva
samega: kar v njegovem času res je. Teorijo o »vzrokih bogastva«, ki jo imenuje
»teorijo proizvodnih sil,« postavi List kot nekaj novega, kontra klasični teoriji.
Iskanje »proizvodne sile« ni iskanje zatočišča pred industrijskim in kapitalis-
tičnim razvojem in pred ekonomijo, ki prodira na nemška tla. Ekonomija, ki pro-
dira sredi 19. stoletja na nemška tla, ve zelo malo o industrijskem in kapitalis-
tičnem razvoju, kadar le-ta ni v neposredni zvezi s kratkoročnimi ekonomskimi
učinki. Ko je »teorija menjalne vrednosti« Nemčiji svetovala, kar takšna teorija
edino zmore, naj maksimizira kratkoročne ekonomske učinke, ji seveda ni bilo
jasno, kakšni bodo dolgoročni, proizvodno-razvojni učinki takšnega ekonomskega
ravnanja. Ne zna raziskati, ali bodo dobri ali slabi. V svojem ekonomskem mo-
delu, ki istoveti ekonomsko s proizvodnim, predpostavlja, da bodo dobri. V Nem-
čiji so bili slabi. List vidi, da ve ekonomska teorija njegovega časa svetovati o eko-
nomskem (denarniškem, profitnem itd.) obnašanju, ne pa o tem, kakšne so kon-
sekvence za proizvodni in tehnološki razvoj. Soočen s problemi, ki se ne tičejo
samo denarja, trga, cirkulacije blaga, temveč ustvarjanja blaga, ki ga načela cir-
kulacije blaga prav onemogočajo; in z ekonomsko teorijo, ki se kljub temu uk-
varja samo s problemi denarja, trga, cirkulacije blaga - mora List ponovno, kot
čisto znova, načenjati to večno vprašanje o družbenih vzrokih bogastva, o pro-
izvodni sili družbe, ki napaja trg in njegove procese.
List takšne »teorije proizvodnih sil« seveda ni napisal (o tem, zakaj ne, povedo
pač Marxove pripombe). Njegov uspeh in uspeh njegovih somišljenikov je bil
samo ta, da seje takratna Nemčija odrekla glavnim napotkom ekonomske teorije,
ostalo je bil prakticizem. To je takrat zadostovalo. Čez petdeset let in kasneje tak-
14
šen prakticizem za razvojne probleme Nemčije v spremenjenih okoliščinah že ni
več zadostoval. Niti ne zadostuje danes, za vso plejado držav s podobnimi ozi-
roma mnogo težjimi, a istovrstnimi problemi.
2.
V	primerjavi z vsem tistim, kar je vsebovano v Marxovi kritiki, je ta Listov
problem »ozek«. Listje v celoti samo v okviru problematike razvoja,tehnološkega
razvoja, razvoja, ki je povsem znotraj kapitalističnega načina proizvodnje.
Zato pa še ne smemo prezreti, da je List vseeno v zelo podobnem odnosu do
klasičnega teoretskega načina kot Marx. Zaradi Marxove kritike tega ozkega kon-
teksta, ki je Listov, ne prezrimo podobnosti njunega splošnega odnosa do klasike
- oziroma splošnosti problematike, ki zadeva klasiko, Lista, Marxa sploh.
V	ozkem Listovem kontekstu - kontekstu buržoaznega ekonomista, ki je soo-
čen s problemom tehnološkega razvoja - smo priča ponovljeni artikulaciji pro-
testa proti buržoaznemu družboslovju, ki si razmeji svoje analitično področje
znotraj »ekonomskih oblik življenja družbe«, izven analize samega »načina pro-
izvodnje družbenega življenja«. Listov protest sam v sebi ni razrešljiv, v kontek-
stu, v katerem je postavljen, ni rešitve. Isti protest pa je tudi Marxova kritika po-
litične ekonomije: Marxova kritika buržoaznega teoretskega razumevanja relacije
ekonomija - proizvodnja, in Marxovo lastno spraševanje o vzrokih bogastva, ki
je tudi spraševanje o vzrokih družbenih razmerij v kapitalizmu. Kajti spraševanje
o proizvodni sili, o tehnologiji, ni le spraševanje o »produktivnosti« družbe, tem-
več tudi o družbenih razmerjih, ki so vsebina dane tehnologije in njene materialne
produktivnosti. »Tehnologija odkriva aktivno stališče človeka do prirode, nepos-
redni produkcijski proces njegovega življenja in s tem tudi njegove družbene raz-
mere, v katerih živi, ter duhovne predstave, ki izvirajo iz njih.«16
V	luči protislovij klasičnega programa in izpeljave smo razumeli Listov pro-
test. V prostoru teh istih protislovij se giblje tudi Marxova kritika. Oglejmo si jo
v tem obveznem referenčnem prostoru, ki je bil tudi prostor njenega dejanskega
nastajanja in izoblikovanja.
MARX
I.
1.
Marxov »protest« ni, kot Listov, protest proti že danemu, razkrojenemu stanju
pozne angleške politične ekonomije, temveč proti celotnemu načinu, na katerega
je angleška politična ekonomija svoj sistem sploh postavila in kjer je kasnejši raz-
kroj že vsebovan.
Izhodišče je seveda isto, kot je bilo pri zgodnji klasiki, je enotno izhodišče no-
voveške analize družbenega procesa materialne reprodukcije.
Marxova ponovitev, sto in dvesto let kasneje, je vseeno samostojna. »Delo«
in »proizvodne sile dela« odkrije in razkrije na novo in drugače, kot je to storila
klasika. V njegovih prvih stikih z zgodnjimi klasiki je razumevanje, ki se vrti ok-
15
rog istega teoretskega namena, že povsem prisotno; prav tako pa tudi različnost.
Ob njih razvije, na primer ob branju Skarbeka v Rokopisih iz 1844: »produk-
cijske ali produktive bitne moči človeka,«17 itd. Ekonomsko-teoretsko gledano
nudi takšen filozofski kontekst seveda še zelo malo; jamči pa proti empiricizmu
specifičnega klasičnega razvitja pojma. In zato-je toliko bolj jasen Marxov kasnejši
rezultat - »ko Marx ne reče več:kakršne so bitne moči ljudi, takšno je njihovo
izkazovanje življenja; temveč obratno, od načina izražanja življenja ljudi (proiz-
vodnje ljudi) je odvisno, kaj ljudje (človek) so ... Marx ne uporablja več svojih
običajnih pojmov: povnanjenje, čutna praksa, 'bitne moči človeka', pač pa imajo
sedaj osrednje mesto pojmi 'proizvodnja', 'proizvodna praksa', 'način proizvod-
nje'.18 Povsem stran od klasičnega, v principu abstraktno-antropološkega, in v iz-
vedbi zato prakticističnega dojetja pojma »delo«, je od tu naprej že Marxovo raz-
umevanje principa izpostavljeno tako, da svoj namen: govoriti o ustvarjanju bo-
gastva, o proizvodnji - čisto nedvoumno ohranja, in sicer po napotku točno do-
ločenemu v analizi. Tudi na pragu konkretne ekonomske analize mora govoriti
Marx še naprej tisto, o čemer se je (samo) namenila govoriti tudi prvobitna kla-
sika.
Zato mora izvesti Marx, na podlagi svoje ponovitve in reformulacije klasičnega
principa, hkrati tudi kritiko klasične analitične izvedbe principa - s katero je sredi
19. stoletja tudi že soočen. Posebna Marxova ponovitev principa kliče h kritiki
klasične izvedbe, h kritiki njene politične ekonomije.
V klasični teoriji vrednosti »končna oblika - denarna oblika - blagovnega sve-
ta ... zastira družbeni karakter privatnih del in s tem družbene odnose privatnih
delavcev, namesto da bi jih razodevala. ... Prav kategorije meščanske ekonomije
pa sestojé iz takšnih oblik«.19 Nasprotno temu »pa je treba (v politični ekonomiji)
iskati anatomijo meščanske družbe.« Predmet politične ekonomije ne sme biti le
ta končna, denarna oblika blagovnega sveta, ki zastira, temveč: »način produkcije
materialnega življenja«, politična ekonomija pa anatomija meščanske družbe teo-
rija njenih »materialnih življenjskih odnosov.«20
To je »splošni rezultat« Marxovega lastnega razvitja principa ter »vodilo« raz-
vitju politične ekonomije na tej podlagi.21 Da ne podleže »nori obliki« kategorij
meščanske ekonomije, je Marxovo vodilo za takšno drugačno postavitev eko-
nomske teorije njegov koncept načina proizvodnje..
Z Althusserjevimi besedami: »Naloga, katero nam postavlja Marx, ko zahteva
od nas, da si ustvarimo pojem ekonomskega, da bi mogli zgraditi teorijo politične
ekonomije, ko zahteva od nas, da določimo področje, meje in pogoje veljavnosti
matematizacije predmeta z njegovim pojmom,« je: »določiti ekonomske fenome-
ne s pojmom (globalne) strukture načina proizvodnje ... Še natančneje, struktura,
ki na ekonomski ravni konstituira in določa ekonomske predmete, je naslednja
struktura: enotnost proizvodnih sil in proizvodnih odnosov.«22
2.
Zastaviti si ekonomsko teorijo kot teorijo, določeno s pojmom načina proiz-
vodnje, ne izhaja iz ekonomske teorije same po sebi oziroma iz njenega nepos-
rednega predmeta, ekonomske sfere družbe. Kot teorija (»kratkoročnih«) eko-
nomskih problemov je ekonomska teorija povsem zadovoljiva tudi brez tega. Za
to dodatno določitev ekonomskega s pojmom načina proizvodnje se odločimo, z
16
Marxom, če zahtevamo od ekonomske teorije še kaj več od neposredne ekonom-
ske analize; če od nje zahtevamo, naj ne bo samo teorija ponudbe, povpraševanja,
denarja in ekonomskih učinkov, temveč teorija vzrokov bogastva in vzrokov
družbenoekonomskih načinov bivanja bogastva; naj ne bo samo teorija ekonom-
ske sile, temveč teorija proizvodne sile, anatomija ekonomskih družbenih odno-
sov.
Če takšnih posebnih zahtev do ekonomske teorije nimamo, potem nima smis-
la komplicirati, in se zadovoljimo z izpopolnjenimi variantami neoklasike. Če jih
imamo, pa si zastavimo to nalogo, ki nam jo postavlja Marx. In naprej: če te za-
hteve do ekonomske teorije imamo, pa nalogo slabo rešimo, bo še slabše, bomo
govorili v nori obliki ne le o ekonomskih stvareh, temveč o stvareh, ki naj bi bile
v tej naši predstavi njihova »materialna družbena baza«. V to past so se ujeli »so-
cialisti«, ki so pripadali pozni klasični paradigmi, z družboslovno kreativnostjo
nič več obremenjeni buržoazni teoriji. Na konkretnih primerih marksističlne teo-
rije vemo, da se je v to past »ujel« tudi velik njen del. Naloga ni enostavna.
3.
Zastaviti si ekonomsko teorijo s pojmom načina proizvodnje je celovita druž-
boslovna opredelitev. Iz takšne opredelitve izhaja seveda tudi izvorno klasično
razkritje. Klasika pa še ne stori analize prav te celovite družboslovne konsekvent-
nosti svojega razkritja; analizo prepusti takoj ekonomistom. Tu paje zanjo že pre-
pozno.
Marxov znani splošni rezultat je: »V družbeni produkciji svojega življenja sto-
pajo ljudje v določene, nujne, od njihove volje neodvisne odnose - v produkcijske
odnose, ki ustrezajo določeni razvojni stopnji njihovih materialnih produktivnih
sil« itd.23 Prvo, kar Marx najpoprej predstavi, ne da bi že kar takoj govoril o
»delu« ali kakorkoli o »proizvodnji«, je ta posebna skupina »družbenih odnosov.«
Gre za družbene odnose. Njihova posebnost pa je ta, da so »določeni, nujni, od
(človeške) volje neodvisni« odnosi, v katerih se »kot usmerjajoči naravni zakon
šiloma uveljavlja«24 sila materialnega procesa proizvodnje, procesa »med člove-
kom in naravo.«
Med temi »proizvodnimi odnosi« je, vemo, mesto ekonomske sfere. Marxovo
vodilo za ekonomsko analizo, ki naj sledi iz takšne ponovitve klasičnega načela,
je v tej, sami ekonomski analizi predpostavljeni širši strukturi, ki ji pove: da je
mesto ekonomske sfere v proizvodnih odnosih, vendar v proizvodnih odnosih, v
proizvodnih družbenih odnosih, ki materialnemu procesu proizvodnje šele »ust-
rezajo«, v katerih se materialna razmerja iz procesa proizvodnje šele »uveljavlja-
jo«. Odnosi med ljudmi v družbeni produkciji svojega življenja niso neposredno
njihovi odnosi iz materialne produkcije. Ekonomski odnosi na zelo posebne, eko-
nomske načine »ustrezajo« tistemu, kar je tehnološka vsebina materialnega ko-
lektivnega prisvajanja narave.
Proizvodna baza družbenih odnosov (klasični »vzroki«) ekonomski analizi, ki
ugotavlja ekonomske odnose, v le-teh ni neposredno razvidna. Razmerja, ki jih
ugotavlja ekonomska analiza (tudi povprečna razmerja, kar je isto), niso že hkrati
razmerja »dela« ali kakorkoli že. Ta razmerja iz proizvodne »baze« je treba raz-
poznavati v razmerjih ekonomske sfere še drugače, z ekonomski analizi še dodat-
17
no raziskavo - ki z ekonomske ravni najprej sestopi, da ugotovi možnosti in po-
stavi napotke za pravilno »proizvodnostno« interpretacijo ekonomskega.
To je obvezen sestop z ravni ekonomskega v sfero, kjer so materialne proiz-
vodne sile družbe. Karkoli govoriti o »proizvodnostni« pomenljivosti ekonom-
skih razmerij, pa tega sestopa iz njih samih ne storiti, je »noro«. Nič ne pomaga
govoriti o povprečjih ekonomskih razmerij, ali o »ravnovesnih« količinah in pro-
porcih itd. Povprečna ali ravnovesna razmerja povedo o sebi to, da ekonomske
sile mirujejo, ker ustvarjeno ekonomsko razmerje ustreza silam, ki se sproščajo
v proizvodni sferi. Ne povedo pa seveda nič o tem, kakšnim proizvodnim silam
ustreza, kaj je tisto proizvodno razmerje, kateremu ustreza prav takšno ekonom-
sko razmerje (cenovno razmerje ali razmerje prisvajanja itd.), in kateremu bo čez
čas že ustrezalo drugačno, in tako naprej.
Če so naš namen vzroki cirkulacije in prisvajanja bogastva, ima analiza eko-
nomskih odnosov dejansko svoj pomen šele tedaj, ko si zastavimo posebej tudi
to analizo »proizvodnih sil« - katerih učinkovanje je prav ta specifična razlika
proizvodnih odnosov, in specifična razlika družboslovne analize z »načinom pro-
izvodnje«. »Proizvodne sile« moramo nekako dejansko identificirati, sicer ne bo
iz analize proizvodnih odnosov in načina proizvodnje nič. »Skrivnostne proizvod-
ne sile imajo v delih mnogih marksistov vlogo, kakršno je imela življenjska sila
v delih starih fiziologov: te sile razložijo vse, nihče pa se ne vpraša, kaj pravzaprav
so.«25 Kakršnokoli teoretsko delo s takšnimi »proizvodnimi silami«, ali še raje s
kakšnimi njihovimi »stopnjami razvitosti«, ni in ne more biti analiza v smislu
proizvodnega načina; more pa biti na »družbeno-priznani« formuli utemeljeni sa-
movoljni prakticizem v smislu poljubnih kriterijev, ki niso iz teoretskega kontek-
sta.
4.
Tema zgodnje klasične šole so vzroki bogastva, proizvodne sile družbe, pro-
izvodnja, delo, delitev dela, produktivnost dela - ukvarjanje s samim programom
za ekonomsko teorijo. Tema pozne klasične ekonomije pa je trg, ekonomska sfe-
ra, na analizi katerih naj se program uresniči. Uspeha ni. Kategorije iz izvornega
programa služijo ekonomski analizi le za njeno svojevrstno ime; pomene iz sfere
proizvajanja bogastva odčituje klasična ekonomija, kot da so v ekonomskih fe-
nomenih neposredno prisotni. Kljub Smithovim in Ricardovim namenom okrog
vrednostnega teorema, se ohranja »delo« v ekonomski analizi le kot posebno ime
za razmerja (povprečnih) menjalnih vrednosti.
Tudi Marxu je neposredna tema ekonomske analize ekonomska sfera: blago,
menjava in denar. Sfera menjalne vrednosti je (v prvem oddelku Kapitala) tema,
ki zasluži pozornost zaradi same sebe, zaradi svojih posebnih lastnosti prav v
vrednostni analizi. »Oblika vrednosti« ni samo cenovni plašč, pod katerim naj bi
že od vsega začetka naprej opazovali samo še »vrednost« oziroma kar »delo«. Na-
sprotno. Kot splošni ekvivalent ali denarje vrednostna oblika zelo daleč od »vse-
bine«, ki je v ozadju menjalnega dejanja. Ta »vsebina« menjalnega dogajanja ne
more biti kar takoj razvidna v raznolikih lastnostih njega samega. Raziskovanje
ekonomske sfere mora zato v dosledni vrednostni analizi zahtevati še kaj več od
ekonomske raziskave same.
18
Vsebina drugega oddelka Kapitala je »splošna formula« denarja v posebnih
dejanjih menjave, v katerih nastopa kot kapital. Denar se izkaže na trgu kot ka-
pital tedaj, koje predmet sicer običajnega menjalnega dejanja posebno blago, de-
lovna sila. Kaj je to posebno v tem povsem običajnem ekonomskem dejanju, kar
bi bilo razlog njegovemu neobičajnemu rezultatu, da namreč denar iz zaporedja
ekvivalentnih menjalnih aktov izide povečan? Fenomeni ekonomske sfere nas po-
stavljajo pred problem, ki kot da ni lasten le ekonomski sferi sami.
»Kapital torej ne more izvirati iz cirkulacije in prav tako je nemogoče, da ne
bi izviral iz cirkulacije. Mora se roditi tako v njej kakor ne v njej. ... Njegov raz-
voj ... se mora dogajati v sferi cirkulacije in se ne sme dogajati v sferi cirkulacije.
To sta pogoja problema,«26 ko je predmet običajnega menjalnega dejanja neobi-
čajno blago, »katerega uporabna vrednost sama (ima) to posebno lastnost, da (je)
vir vrednosti.«27 Kakšna je ta lastnost, je to ekonomska lastnost?« Uporabna vred-
nost, ki jo dobi posestnik denarja z menjavo, se pokaže šele v resnični porabi, v
procesu konsuma delovne sile. ... Konsum delovne sile poteka tako kakor kon-
sum vsakega drugega blaga zunaj trga ali zunaj cirkulacijske sfere.«28
»Zato zapustimo to hrupno, na površini družbe vsakemu očesu vidno sfero
skupaj s posestnikom denarja in posestnikom delovne sile ter pojdimo za njima
v skriti kraj produkcije.«29 Le-ta je dva odstavka naprej, v tretjem oddelku: »Upo-
raba delovne sile je delo samo«.30
»Delo je predvsem proces med človekom in naravo, proces, v katerem človek
s svojo dejavnostjo posreduje, uravnava in kontrolira menjavo snovi med seboj
in naravo,« itd.31
»Nasproti naravni snovi nastopa kot naravna sila. Da bi si prisvojil naravno
snov v taki obliki, ki bi bila uporabna za njegovo življenje, spravlja v gibanje na-
ravne sile, ki pripadajo njegovemu telesu, roke in noge, glavo in roko.«32 Na na-
ravno snov lahko učinkuje zato, ker učinkuje kot naravna sila tudi človek sam.
S tem, da njegova naravna sila niso le »roke in noge«, temveč »glava in roka«:
»stavbenik ne spreminja v naravnih snoveh samo oblike, temveč uresničuje hkrati
v teh snoveh svoj namen ... Na koncu procesa dela nastane rezultat, ki je bil že
ob njegovem začetku v delavčevi zamisli.»33 V procesu dela so snovne/materialne
naravne sile človeka njegove posebne ustvarjalne naravne sile: njegove materialne
proizvodne sile.
V	teh uvodnih odstavkih v tretji oddelek Kapitala se izreče Marx o tem, kaj
je v vsej nadaljnji analizi mišljeno s kategorijo »delo« v smislu »vsebine vrednos-
ti«; kaj je delovna, proizvodnostna »vsebina« tistega, kar nam velja v ekonomski
sferi ne samo za ceno ali cenovno/denarno razmerje, temveč tudi za »vrednost«
ali vrednostno razmerje.
Razlika glede na klasično »delo« je očitna. »Delo«, ki ga opiše tukaj za »vse-
bino vrednosti« Marx, je povsem razločno stvar proizvodne sfere. Ima povsem do-
ločene lastnosti, ki so lastnosti prav tistega, kar je vsebina procesa proizvodnje:
da je proces ustvarjanja materialnega bogastva. Marxovo »delo« govori o čisto do-
ločenih lastnostih procesa proizvajanja: te so seveda takšne, ki jih v ekonomskih
oblikah »ustrezanja« proizvodni sferi na kakršenkoli prvi pogled preprosto ni vi-
deti, četudi jih iščemo - so pa prav tiste, ki morajo potem tudi zunaj proizvodnje
določati ekonomsko ravnanje proizvajalcev, in, skratka, ekonomska razmerja
ekonomske sfere.
V	vrednostni analizi govorimo tudi o »abstraktnem delu«: o delu brez tistih
konkretnih lastnosti, ki pripadajo različnim procesom izdelovanja različnih upo-
19
rabnih vrednosti. Tej enotni, »abstraktni« vsebini vrednosti pa moramo še vedno
ohranjati lastnosti »dela« - jo varovati pred tem, da prevzame sedaj nase lastnosti
cene, samo da pod drugim imenom in izraženo s »časom« namesto z denarjem.
Ko z »abstraktnim delom« odmišljamo konkretne razlike različnih procesov iz-
delovanja različnih uporabnih vrednosti, ne smemo odmisliti tudi teh enotni kon-
kretnih lastnosti procesa dela, ki izdeluje uporabne vrednosti - in ki so šele prav
tisto, kar konstituira vsako delo kot proces proizvodnje ter notranje relacije pro-
cesa kot njegovo »proizvodno silo.« Brez nenehnega dotika s temi, v Marxovem
»procesu dela« predstavljenimi enotnimi materialno-konkretnimi lastnostmi dela
s kategorijo »abstraktno delo« pretrgamo vrednostno analizo na relacijah med
menjalno vrednostjo in vsebino vrednosti dejansko že na ravni povprečja menjalne
vrednosti - kot je to storila klasika.
Marxov »proces dela« v uvodu v tretji oddelek Kapitala je prikazan še »v nje-
govih enostavnih in abstraktnih momentih ... Zaradi tega nam ni bilo treba ob-
ravnavati delavca v odnosih do drugih delavcev. Zadostovala sta nam človek in
njegovo delo na eni strani, narava in njene snovi na drugi.«34 Te enostavne in ab-
straktne materialno-konkretne proizvodnostne lastnosti »dela« pa so nadaljnji
analizi obvezni napotek: na ta kraj proizvodnje se moramo sklicevati, kadar si tol-
mačimo ekonomsko sfero v vrednostni analizi še z njenimi vzroki. V nasprotnem
ne ostane od vrednostne analize nič razen imena; nič ni od vzrokov cirkulacije
in prisvajanja bogastva, nič od proizvodnih družbenih odnosov.
Kakšna bo potemtakem v nadaljevanju ekonomska analiza, ki naj bo anato-
mija meščanske družbe in ne njena apologija?
II.
1.
Ponovimo Marxov sestop iz ekonomske sfere: »Ko zapuščamo to področje
enostavne cirkulacije ali menjave blaga, iz katere črpa freetrader vulgaris svoje na-
zore, svoje pojme in merilo za svojo sodbo o družbi kapitala in mezdnega dela,
se nam zdi, da seje fiziognomija naših dramatis personae že nekoliko spremenila.
Bivši posestnik denarja koraka naprej kot kapitalist, posestnik delovne sile stopa
za njim kot njegov delavec .. ,35
Videli smo že, kako so freetraderji sodili o družbi kapitala in mezdnega dela,
na podlagi pojmov iz področja menjave. V področju menjave pripade delavcu
mezda, kapitalistu profit. Področje proizvodnje si predstavljajo freetraderji, tak-
rat, kadar si ga, samo v smislu tistega njihovega: »delo«. Razosjanje o proizvod-
nostnih vzrokih teh dveh dohodkov je na tej podlagi resnično nemogoče. Razso-
janje ostaja zato, kot smo videli, znotraj področja menjave, s kapitalistom samo
kot posestnikom denarja. Marx, kadar razčlenjuje svoj »proces dela«, drugače.
»Dokler je delovni proces čisto individualen, združuje isti delavec vse funkcije,
ki se kasneje ločijo. V individualnem prilaščanju prirodnih predmetov za svoje
življenjske potrebe kontrolira sam sebe. Kasneje ga kontrolirajo drugi.«36
»Kakor spadata v prirodnem sistemu glava in roka skupaj, tako združuje de-
lovni proces umsko in ročno delo. Kasneje se ločita do sovražnega nasprotja.«37
»Duhovne sile produkcije se kopičijo na eni strani, ker izginejo na mnogih drugih.
Vse, kar delni delavci izgubijo, se zdaj koncentrira v kapitalu.»38
20
Marx pokaže na kapital v samem procesu dela, kjer je še vse kaj drugega kot
tisto, kar je v področju menjave. Kapitalist tu ni več »bivši posestnik denarja«;
njegova fiziognomija je spremenjena, v tej spremembi je pred nami tudi njegova
»anatomija«.
Ne vidimo samo »formalne« udeležbe kapitalista v procesu proizvodnje, pro-
izvodnega kapitalista samo na videz - temveč njegovo »realno« mesto v procesu.
Za razliko od klasike se je Marx tega problema torej lotil, lotil reduciranja eko-
nomskega dejstva denarnega profita tudi na dejstva iz sfere proizvodnje. Ekonom-
ski analizi mora biti zato omogočeno, da si profit in razmerja na relaciji mezde
- profit razlaga tudi z njihovimi proizvodnostnimi vzroki; in širši družboslovni
analizi, da si družbena razmerja iz sfere proizvodnih odnosov razlaga z relacijami
v »proizvodnih silah« družbe-
Proizvodna sila človeka v individualnem procesu dela, enotnost njegovega mi-
selnega in ročnega napora v prisvajanju naravne snovi, je v kapitalističnem pro-
cesu proizvodnje, ki »predpostavlja, da človek gospoduje nad prirodo«, proizvod-
na sila lastna strukturi kolektivnega družbenega procesa, v katerem so miselne,
duhovne sile proizvodnje koncentrirane na strani kapitala. »In tako se pojavljajo
razvoj družbenih proizvodnih sil dela in pogoji tega razvoja kot stvaritve kapita-
la.«39 Razvoj proizvodnih sil družbenega, kolektivnega dela, v procesu, kije real-
no podrejen kapitalu, ker so v njem koncentrirane duhovne, ustvarjalne sile pro-
cesa - je stvaritev kapitala. Specifična realna proizvodnostna stvaritev kapitala,
seveda, in ne kakšen njegov denarniški nakup navznoter v proces; z vidika ma-
terialnega procesa samega, o katerem je govora, ekonomski pogoji dostopa do po-
sameznih mest v procesu ne igrajo vloge. Proces proizvodnje postane namreč »za-
vestna, tehnološka uporaba znanosti,«40 usmerjen v »zavestno, načrtno in z vsa-
kokratnim nameravanim koristnim učinkom skladno sistematično specializirano
uporabo prirodoznanstva.«41 Znanost, koncentrirana na strani kapitala, določa
sedaj materialno vsebino »procesa med človekom in naravo«, določa proizvodno
silo tega procesa in relacije njene lastne strukture.
2.
V »individualnem« procesu dela je celotna duhovna sila procesa v osebi de-
lavca. Posreduje, uravnava in kontrolira delo njegovih lastnih rok in nog. V takš-
nem abstraktnem procesu je »delo« - delavec vse, kar je proces proizvodnje. V
kolektivnem in kapitalističnem procesu proizvodnje takšna vsebina procesa, »iz-
vedena iz narave materialne produkcije same, velja še vedno za skupnega delavca,
če ga motrimo kot celoto. Toda ne velja več za vsakega izmed njegovih udov, če
ga motrimo posamezno. ... Zadostuje, da je organ skupnega delavca, da opravlja
katerokoli izmed njegovih podfunkcij.«42
»V kapitalističnem sistemu se izvajajo vse metode za povečanje družbene pro-
duktivne sile dela na račun posameznega delavca;... uničujejo vsebino njegovega
dela, odtujujejo mu duhovne potence delovnega procesa v istem obsegu, kakor
si ta proces osvaja znanost kot samostojno potenco.«43 Proizvodnostna delovna
potenca, ki jo kot organi skupnega delavca »delni delavci izgubijo, se zdaj kon-
centrira v kapitalu.«
Na primer:
21
Marx pravi: »Kot mašinerija dobi delovno sredstvo takšno obliko materialne
eksistence, ki zahteva, da nadomestimo človeško silo s prirodnimi silami in iz-
kustveno pridobljeno rutino z zavestno uporabo prirodoznanstva«;44 »veleindust-
rija ... loči znanost kot samostojno produkcijsko silo od dela in jo prisili služiti
kapitalu«.45 »V stroju (se) pojavlja realizirana znanost nasproti delavcem kot ka-
pital.«46
Tehnične lastnosti materialne opremljenosti proizvodnega procesa, in konsek-
ventne lastnosti »realnega« razmerja delo - kapital, se z napredovanjem znanosti
in tehnične realizacije le-te spreminjajo; o čemer pravi, na primer, neki sodobni
avtor naslednje: »Tovmassian izhaja iz posebne klasifikacije delovnih funkcij in
dokazuje, da kvalitativne faze napredovanja tehnike (zgodovinske etape razvoja
dela) odgovarjajo trenutkom, v katerih prenaša človek nekatere od teh funkcij na
delovni instrument.«47
Zavestne, tehnološke uporabe znanosti pa vseeno ne smemo videti samo v pre-
našanju funkcij/podfunkcij delovnega procesa na delovna sredstva. Ko govori
Marx sam o proizvodnih procesih, katerih tehnično bazo - proizvodno silo - ne
določa mašinerija, temveč manufakturna ipd. delitev dela, pravi, da »je postal
(manufakturni delavec) po svojih naravnih lastnostih nesposoben, da bi delal kaj
samostojnega, deluje produktivno samo še kot pritiklina kapitalistove delavni-
ce.«45 Za to posebno tehnično vsebino delovnega procesa, ki se nasproti indivi-
dualnim delokrogom delavcev izloči kot centralizirana in vnaprej začrtana orga-
nizacija delitve dela v kolektivnem procesu, postane delo delnih delavcev osiro-
mašeno; proizvodna sila te izločene vsebine delovnega procesa pa postane odvis-
na od tega, kako jo sedaj uporablja kapital. Realna podreditev delavcev kapitalu
je posledica takšne koncentracije proizvodne sile procesa v kapitalu, ki ne temelji
na oblasti kapitala nad proizvodnimi sredstvi. »Delitev dela (vtisne) manufaktur-
nemu delavcu pečat, ki ga označuje kot lastnino kapitala.«49
V sodobnejših proizvodnih procesih posega »znanost« v delokrog delnega de-
lavca še naprej, k »duhovnim silam« njegovega individualnega ročnega postopka
samega, katerega racionalizira do skrajnih meja delavčeve miselne prisotnosti na
delokrogu sploh. Z besedami Fredericka Taylorja: naj se zahteva od delavca le
izvajanje »dejanskega fizičnega dela«, medtem ko naj se izvrši v podjetniški up-
ravi »razvitje znanosti, ki vzpostavi, na drugi strani, vrsto pravil, zakonitosti in
formul, ki zamenjajo elementarno presojo individualnega delavca.«50 Uporaba
znanosti v proizvodnem procesu se tiče poseganja v vse, kar je vsebina »enostav-
nega« procesa: v vse različne momente fizičnega dela delujočega delavca, v nje-
gova delovna sredstva in delovne predmete, končno tudi v vse relacije uravna-
vanja, kontroliranja itd. Tehnološka uporaba znanosti bo posegla, v skladu s
stopnjo svoje znanstveno-tehnične zmožnosti, v vsako podfunkcijo procesa.51
»Moderna industrija nikoli ne smatra in ne obravnava obstoječe oblike kakega
produkcijskega procesa kot dokončno. Zato je njena tehnična osnova revolucio-
narna, medtem ko je bila pri vseh prejšnjih produkcijskih načinih v bistvu kon-
servativna. S stroji, kemičnimi procesi in drugimi metodami nenehoma revolu-
cionira tehnično osnovo produkcije in z njo vred tudi funkcije delavcev in druž-
bene kombinacije delovnega procesa.«52
»Družbene proizvodne sile dela ali proizvodne sile neposredno družbenega,
podružbljenega (skupnega) dela, s kooperacijo, delitvijo dela v manufakturi, ko-
riščenjem strojev in sploh pretvarjanjem procesa dela v zavestno koriščenje na-
ravnih znanosti, mehanike, kemije itd., prav tako kot vsa dela na višji ravni, ki
22
vsemu temu ustrezajo itd. ... ta razvoj proizvodne sile podružbljenega dela na-
sproti bolj ali manj izoliranemu delu posameznika itd. ter z njim koriščenje zna-
nosti, tega splošnega proizvoda družbenega razvoja, v neposrednem procesu pro-
izvodnje - vse to se kaže kot proizvodna sila kapitala.«53 Vse to »ponovno le po-
veča razsežnost sile, ki dominira nad delom ... objektivne sile, ki stoji nad de-
lom.«54
3.
»Z realno podreditvijo dela kapitalu se vrši v samem načinu dela, v proizvod-
nosti dela in v odnosu kapitalista do delavca popolna revolucija (ki se neprestano
nadaljuje in ponavlja).«55 Ta razvoj določa »razvoj kapital-odnosa, katerega adek-
vatna oblika zatorej odgovarja določeni stopnji razvoja proizvodnih sil dela.«56
V Marxovih predstavitvah realne podreditve dela kapitalu vidimo te proizvod-
ne sile dela - interesantne zaradi samih sebe ali zaradi njim adekvatnih oblik ka-
pital-odnosa - ne le v njihovi nekakšni stopnji razvoja ali nekakšni produktivnosti
dela, temveč v konkretnih materialnih, tehničnih strukturah (različnih struktu-
rah, ki so vsebina različnih »stopenj razvoja« in različnih produktivnosti dela).
To so vse različne posebne strukture enostavnega, abstraktnega »procesa dela«,
v kapitalizmu strukture industrijskega procesa proizvodnje. Principielna enotnost
»procesa med človekom in naravo« je tu notri razbita, tu notri stoji nasproti de-
lavcu »koriščenje znanosti, tega splošnega proizvoda družbenega razvoja«, ki ga
njegovih delovnih funkcij vse bolj siromaši in le-te vse bolj koncentrira v sebi, v
svojih različnih proizvodnostnih posegih, ki so rekonstruirani v celoto proizvod-
nega procesa ob delovno osiromašenemu delavcu; in katerih delovna/proizvodna
učinkovitost je potem učinkovitost teh posegov.
Važno je, da vidimo vsa ta raznolika razmerja kapitalističnega načina proiz-
vodnje prisotna že v samem materialnem, tehničnem procesu, da jih vidimo kot
konkretne oblike industrijskega »procesa dela«. Njihovo določilo so stopnje pro-
gresivnega poseganja »znanosti« v ta proces.
Tako moramo brati Marxovo »delo«, najdeno v skritem kraju proizvodnje, iz-
ven ekonomske sfere. Kapitalist in delavec sta v ekonomski sferi čisto drugačna.
V ekonomski sferi je kapitalist »posestnik denarja«, na poti na delo pa vidimo
vsako jutro samo delavca. O ekonomskih odnosih, ki nam želijo veljati za pro-
izvodne odnose, zato ne bomo razmišljali z nazori, pojmi in merili, ki govorijo
o »delu« samo v tej ekonomski sferi - temveč s takšnimi, kakršne se potrudimo
poiskati o »delu« tam, kjer je njegovo resnično mesto.
III.
1.
Dejal sem: tako moramo brati Marxovo »delo«. Brati ga je mogoče tudi dru-
gače. Marxovo lastno ponovljeno razkritje novoveške »proizvodne sile« se vleče
skozi njegove tekste kot rdeča nit, povsod je prisotno, povsod je v ozadju druž-
boslovne analize - samo redko pa je eksplicitni predmet analize, samo redko
sama vsebina analize in neposredna vsebina besedila. Neposredna vsebina bese-
dila so razmerja že razpoznanih proizvodnih odnosov: razmerja kapitalistične ek-
23
sploatacije in razvojna »tendenca« takšnih razmerij. »Vse to na družbenem delu
zasnovano koriščenje znanosti, naravne sile in proizvodov dela v ogromnih ko-
ličinah, se pojavlja samo kot sredstvo za eksploatacijo dela, kot sredstvo za pri-
svajanje presežnega dela«;57 je »samo posebna metoda za proizvajanje relativne
presežne vrednosti ali za večanje vrednosti kapitala«.58
»Potrebno (je) izza neposrednega sporočila Marxove misli dojeti tudi njeno
strukturo. ... Če hočemo dojeti Marxovo razumevanje proizvodnih sil kapitala,
moramo preiti iz ospredja njegove misli, ki se poslužuje vseh razpoložljivih sred-
stev, da opiše in dokaže eksploatacijo delavcev, na strukturo misli, ki šele v ozad-
ju razvija 'nastanek' proizvodnih sil kapitala.«59
V	ospredju je Marxova tema: proizvodnim silam adekvatna oblika kapital-od-
nosa: »kot rezultat procesa proizvodnje in večanja vrednosti se kaže predvsem
reprodukcija in nova produkcija samega odnosa med kapitalom in delom, kapi-
talistom in delavcem.«60 Rezultata realnega kapitalskega oblikovanja tehničnega
procesa proizvodnje so adekvatna družbena razmerja prisvajanja rezultatov pro-
izvodnje. V ospredju Marxove razlage so sama ta družbena razmerja. Njihovi
vzroki, karkoli smo o njih doslej že imeli povedati, skupaj z Marxom, ostajajo
vseeno v ozadju neposrednega besedila.
Zapis o »procesu dela« je v Kapitalu uvod v oddelek o absolutni presežni vred-
nosti. Vse temeljne relacije kapital-odnosa so v Kapitalu predstavljene neposred-
no s to »proizvodnjo absolutne presežne vrednosti«, s formalno podreditvijo dela
kapitalu torej, ki je še »čisti denarni odnos med tistim, ki prisvaja presežno delo,
in tistim, ki ga daje - prodaja«.61
V	tem ospredju so zato tudi tiste pasti, ki lahko omogočijo o »delu« in »pro-
izvodni sili« misliti tudi drugače, kot smo o njiju razmišljali z Marxom še ma-
loprej. Marx sam si ju tukaj pogosto predstavi drugače. Razmerja prisvajanja si
predstavi, kot da so hkrati in neposredno razmerja iz proizvodnje.
»Sama sprememba denarja v materialne faktorje produkcijskega procesa, v
produkcijska sredstva, spreminja le-ta v pravne in neizpodbitne lastnike pravice
do tujega dela in do presežnega dela.«62 Kapitalu je tu proizvodna sila procesa,
h kateri pristopa samo s svojim denaijem, seveda tuja. »Družbena produktivna
sila dela se razvija brezplačno, kakor hitro pridejo delavci v določene okoliščine,
v takšne okoliščine pa jih postavlja kapital.«63
Z vidika tistega, kar smo do maloprej razvijali kot »delo« in kot strukturo nje-
gove »proizvodne sile«, nima ta zgornja predstavitev z njuno proizvodnostno vse-
bino prav nič več skupnega.
»Delo« - ali je to zgoraj prikazano delo delavcev, ki tolmači proizvodnostni
vzrok celotnega rezultata proizvodnje, katerega delež si kapitalist prisvaja kot de-
lež na rezultatu izključno tuje proizvodne sile, in kjer je profitu homogolni delež
tega tujega dela čisto preprosto: delo delavcev, za kapitalista - ali je to »delo« še
tisto, ki smo ga spoznali v Marxovem opisu kapitalističnega procesa industrijske
proizvodnje, to se pravi v opisu procesa dela v tehnoloških okoliščinah realne ka-
pitalske dominacije v procesu? Ali je proizvodna, tehnološka vsebina dela v ka-
pitalističnem načinu proizvodnje, ki smo jo spoznali v Marxovem direktnem opi-
su, res takšna, ki ohranja v osebah delnih delavcev neokrnjeno enotnost vseh pro-
duktivnih funkcij procesa, ki se ohranja kot neokrnjeni vzrok bogastva? Ali pa
je to »delo«, ki tolmači celotno vrednost proizvoda, kakršno je prikazano tu zgo-
raj, pravzaprav samo drugo ime za ceno proizvoda in njene lastnosti kvalitativno
24
homogene količine; njene lastnosti in ne njenih vzrokov - na način, na kakršnega
je raztolmačila ekonomske fenomene klasika?
Tako, kot je prikazano razmerje v proizvodnji tu zgoraj, pripade delež pro-
izvoda kapitalu zato, ker postavlja delavce in njihovo proizvodno silo v določene
okoliščine - v materialne okoliščine, ki niso za kapital nič drugega kot spremem-
ba denarja vanje. »Produkcijska sredstva se spremene takoj v sredstva za absor-
biranje tujega dela.«64 Če je denar resnična okoliščina prisvajanja za osebe v eko-
nomski sferi, ali naj to pomeni, da tudi proizvodna sredstva za materialno, teh-
nolško okolje procesa proizvodnje niso nič drugega kot nekakšna obvezna »oko-
liščina«? Mar nismo videli v Marxovem direktnem opisu proizvodne sile kapi-
talističnega načina proizvodnje raznolikih proizvodnostnih - delovnih - funkcij,
vsebovanih v zelo veliki m'eri prav v proizvodnih sredstvih (na primer), takšnih,
kakršna si nasproti delnim delavcem, delovno osiromašenim za proizvodno funk-
cijo, ki pripade proizvodnim sredstvom - zamisi in upravlja kapital? In mar nis-
mo, na drugi strani, videli kapitalista v izključni vlogi lastnika pogojev »dela« pri
klasiki?
2.
V ospredju Marxove misli so ekonomska razmerja prisvajanja - eksploatacije,
družbeni »proizvodni odnosi«. Tukaj je tudi znano področje pasti, kije ugonobila
družboslovno analizo raziskovalcev vzrokov ekonomskih razmerij pred Marxom:
povzročila, da se je širši in kreativni družboslovni kontekst raziskave izgubil, ter
da se je zato kmalu zatem sesula vase tudi preostala ekonomska teorija, obreme-
njena s tedaj nič več smiselnim kategorialnim aparatom, Past iste vrste je tudi na
poteh Marxove raziskave. Kljub predhodno izvršeni širši raziskavi v celoto na-
čina proizvodnje mora biti storjena kritika politične ekonomije še vedno v bese-
dah nje same, saj gre za odnos do ekonomskih dejstev. Stalna nevarnost je, da
se stik s sfero proizvodnje, ki utemeljuje analizo kot kritiko, zato ohranja le »for-
malno«, le na videz; da se kljub ohranjanju imena, začrtanega s programom,
»ospredje« misli odlepi od »strukture« misli. Potem je to le še svojevrstna eko-
nomska analiza in so »proizvodni odnosi« samo še ekonomske relacije.
Drugače bi bilo, če bi bilo Marxovo delo samo ekonomska teorija. Pa ni, se-
veda, kakor ni to niti približno izključni namen pri kakršnemkoli sodobnem bra-
nju in razumevanju Marxa. Klasični družboslovni program se je vrokah buržoa-
zije še lahko razblinil preprosto v ekonomsko teorijo. Marksistično družboslovje
pa ostaja obsojeno na razumevanje samega sebe prav v tistem, kar je postavljeno
z izhodiščnim programom - da raziskuje in razlaga vzroke cirkulacije in prisva-
janja bogastva; daje tisto, kar raziskuje, v ozadju same ožje ekonomske sfere, pro-
izvodni način družbe; da razlaga ekonomske odnose kot proizvodne odnose, da to-
rej ekonomske odnose razume, ker ve o proizvodnih silah, ki te odnose določajo
za takšne, kot so.
Če se ne uspemo izogniti tej pasti, ima lahko to v kontekstu marksizma - ne
glede na to, koliko se sklicuje tudi na samega Marxa - že kar obupne posledice.
In sicer ne le posledice za teorijo, temveč predvsem za praktični namen, ki je v
Marxovem družboslovnem programu.
25
6.
Prva posledica je očitna: redukcija celovitega marksističnega programa na eko-
nomsko teorijo, ekonomske teorije pa s tem seveda na (z Listovimi besedami)
»teorijo menjalne vrednosti.« Takšna teorija ne more reševati nalog, katere se ji
kot politekonomskemu jedru marksizma najpogosteje zastavljajo: nalog v zvezi
s problemi dolgoročnega, »družbenoekonomskega« razvoja, predvsem razvoja v
danes skoraj že tipičnih razmerah primerjalne mednarodne tehnološke zaostalos-
ti. Vemo, da marksistična ekonomija v preteklih desetletjih k reševanju teh pro-
blemov v glavnem ni uspela pripomoči. Nasprotno: ko so se odločali zanjo kot
za teorijo, ki razume proizvodno bazo ekonomske sfere, čeprav je v večini prime-
rov ni razumela, je vodila tudi k ekonomskim politikam in strategijam, ki na res-
nične proizvodnje baze gospodarstev ne le, da niso učinkovale, temveč so učin-
kovale razdiralno.
Tu gre za tisti problem, s katerim se je stoletje prej ukvarjal List. Tudi List
si je v kontekstu ekonomske teorije in nasproti klasični ekonomiji zastavil še po-
sebej »teorijo prizvodnih sil«. Marksisti pravijo, daje takšna »teorija proizvodnih
sil« prav njihova - ker da njihova teorija ne ostaja na ravni ekonomskih razmerij,
že izgotovljenega materialnega bogastva, materialnih stvari, ki cirkulirajo v eko-
nomski sferi, pač pa raziskuje proizvodnjo stvari, se ukvarja z »z delom«, ne z eko-
nomskimi učinki. Velja pogledati, kakšna »teorija proizvodnih sil« je to, žal, naj-
večkrat.
Razen tega, da je edini pravi proizvodni tovrec, ne bo vedela povedati o tem
»delu« ničesar - razen tega, da učinkuje na njegovo »stopnjo« produktivnosti do-
dajanje materialnih »okoliščin«. Tedaj kar naenkrat izpade, da je pravzaprav še
manj kot »okoliščina« to »delo« samo, in da so prava proizvodna sila procesa nje-
gova materialna sredstva, materialne stvari proizvodnje. Zasuk te vrste je neizo-
giben prav takrat, kadar velja za edini pravi proizvodni tvorec to vsemogočno in
vseobsegajoče »delo« - ter zato ni vpogleda v preostale proizvodnostne determi-
nante procesa, ki v industrijskem načinu proizvodnje dejansko dominirajo nad
njegovo produktivnostjo. Zato potem obvelja, da dominirajo nad njim kar same
materialne stvari procesa: fizični, materialni reprezentanti teh preostalih aktivnih
proizvodnostnih funkcij procesa; reprezentanti za te preostale proizvodnostne
funkcije v ekonomski sferi, kjer pač cirkulirajo že izgotovljene materialne stvari,
ne pa tudi vse tisto, kar se dogaja okrog njih v proizvodni sferi.
Polomi razvojnih strategij in politik, ki temeljijo na takšni »teoriji proizvodnih
sil«, kadar postane državna ideologija, ki si predstavlja in zastavlja tehnološki raz-
voj preprosto s kopičenjem materialne tehnike - so skoraj neizogibni in jih po-
znamo.65 Takšen »marksizem«, ki prične prav pri »proizvodni sili dela«, ve na
koncu koncev samo o materilnih stvareh. Kolikor več ima za povedati o »delu«,
toliko manj ve o proizvodnji.
To so vse značilni zaključki iz omenjenega svojevrstnega branja Marxa, ki je
pravzaprav branje (pozne) klasike, branje ekonomicizma, ki preostane po razkro-
ju prvobitnega družboslovnega programa. V »marksistični« verziji se ti zaključki
seveda ne nanašajo, kot tu zgoraj, samo na probleme tehnološkega razvoja ipd.
V makrsizmu samem je, da se bodo nanašali pravzaprav na zadeve družbenega
razvoja in družbene spremembe. Prav tu pa velja storiti še primerjavo z zanimivo
»socialistično« varianto klasične paradigme.
26
Čeje delo edini izvor vrednosti, če presežek nad plačami delavcev ni utemeljen
v ustrezni proizvodni funkciji - so izvedli socialisti prve polovice 19. stoletja iz
Ricardovega modela zaključek, da je lahko zakon vrednosti uresničen šele ko iz-
gine delež profita (presežne vrednosti) v družbenem proizvodu. Takšno razmiš-
ljanje je po tem, ko je pokazal Marx na razliko med »delom« in »delovno silo«,
odpravljeno: prav zakon vrednosti je tisti, ki vzpostavlja delež profita v ceni in
v družbenem proizvodu, ker oblikuje prav zakon vrednosti vrednost delovne sile
na nižji ravni, kot pa je vrednost dela, ki ga le-ta izvrši.
Samo to pa še ni razlog za zaključek, da sta sedaj protislovje klasične vred-
nostne sheme in utopičnost klasičnega socializma odpravljena. Kajti rečeno je
samo to, da vzpostavlja obstoj tako delavskega kot kapitalskega dohodka zakon
vrednosti, zakon trga, in ne, kar se tiče profita, kakšna uzurpacija ekonomskih
zakonitosti. Nič pa še ni rečenega o razmerjih iz proizvodne baze. Rečeno je samo
to, da profit ima svoje funkcionalno mesto v ekonomski sferi. Kar pa se lahko
razume tudi tako, da ima profit svoje funkcionalno mesto v ekonomski sferi. Prav
ta »vrednost delovne sile«, ki je manjša od »vrednosti dela, ki ga le-ta izvrši«, na-
vaja še naprej in kot da še bolj prepričljivo k zaključku, da ni vrednostna razlika
v nikakršni zvezi s proizvodnostnimi relacijami. Da ni kapitalske realne funkcije:
torej, ne tiste, ki odvzema od rezultata dela delavcev, temveč tiste, ki odvzema
od samega dela delavcev in si ga koncentrira v sebi: del njihovih delovnih funkcij
in del njihovega produktivnega prispevka. Ter zna potem izgledati, da je kapi-
talska funkcija le formalna ali, kar je isto, »realna« le v toliko, vkolikor se lastnina
denarja spreminja v lastnino proizvodnih sredstev - ki pa so, kot smo videli, glede
na delo delavcev le njihove materialne okoliščine, glede na kapital pa še vedno
le lastnina nad temi nujnimi okoliščinami dela. Izgledati zna, skratka, da vzdržuje
kapital in kapitalistični način proizvodnje pri življenju le zakon vrednosti - prosto
delovanje ekonomske sfere, ali karkoli pač iz ekonomske sfere.
Posledice so iz takšnega zaključka za »utopično marksizem« raznolike - in
podobne programom utopičnih klasikov, le da hočejo eni za realizacijo svojega
programa zakon vrednosti odpraviti, ker izvaja nasilje nad proizvodnjo, drugi pa
zakon vrednosti uresničiti in odpraviti nasilje nad njim samim. V obeh primerih
so vzroki neželene kapitalističnosti sistema v njegovi ekonomski sferi, vzroki raz-
rednega značaja prisvajanja kar v samih razmerjih prisvajanja. V obeh primerih
so programi tudi kar konsistentni glede na teoretski kontekst, na katerega se skli-
cujejo.
Program takšne »marksistične« variante je: odpraviti razredni značaj sistema,
ali pristopiti k odpravljanju razrednega značaja sistema, s posegi v ekonomske to-
kove prisvajanja; in sploh z najrazličnejšim ukvarjanjem z vsem tistim, kar na-
plavi kapitalistični način proizvodnje na »površje« kot raznolike družbene raz-
mere in razmerja, ki so v danih družbah razmere in razmerja ekonomskega pri-
lagajanja danih družb relacijam njihovega proizvodnega procesa. Nič pa se potem
ne ve o tem, katera so tista realna razmerja v procesu proizvodnje, ki določajo,
da je obstoječe ekonomsko življenje dane družbe takšno, kot je, in ne bistveno
drugačno. Kar ima različne čisto »realne« posledice:
Nepričakovane posledice, kar se tiče najbolj navadnih materialnih rezultatov
družbenega procesa proizvodnje. Takrat, kadar je mnenje, da so proizvodne sile
procesa njegove materialne sestavine, ki jih družbena sprememba ohranja ali pa
celo povzdigne, medtem ko odpravlja vzporedno z odpravljanjem kapitalskega
27
prisvajanja tudi tiste proizvodnostne funkcije, v katerih je na široki relaciji med
»kapitalom« in »proizvodnimi sredstvi« resnično mesto tega specifičnega produk-
tivnega potenciala industrijskega načina proizvodnje. Ali pa premešča te funkcije
k novim osebam, ki pa jih, v kontekstu tega svojega programa pač, sprejmejo k
sebi samo kot funkcije ekonomskega prisvajanja iz družbenega procesa proizvod-
nje (v neegalitarni varianti spremembe), ali samo kot funkcije ekonomskega raz-
porejanja, narodnogospodarskega razpolaganja s sicer proizvodnostno danimi re-
zultati družbenemga procesa proizvodnje (v bolj egalitarni varianti spremembe).
Splošna posledica takšnega programa paje pač ta, da ne izvrši kvalitativnega po-
sega v kapitalistični način proizvodnje. V družbenem procesu proizvodnje se nje-
gova realna razmerja še naprej odvijajo. S tovrstno družbeno spremembo so spre-
menjeni načini ekonomskega posredovanja teh razmerij, spremenjene so lahko
najrazličnejše ekonomske stvari družbe; nemògoce pa je, da bi ob nedotaknjenih
vzrokih družbenih odnosov, ob nedotaknjenih realnih razmerjih industrijskega
načina proizvodnje, ekonomska sfera posredovala kaj kvalitativno drugačnega.
ZAKLJUČEK
V raznolikem razvoju marksistične teorije vidimo to isto tendenco, ki je do-
ločala in spreminjala pota razvoja buržoaznega družboslovja, grupiranega okrog
analize družbenih ekonomskih odnosov. Posledice tega so za buržoazno teorijo
in prakso, recimo, v skladu s pričakovanji, za marksistično teorijo in prakso pa
prav nasprotno.
Namen tega teksta je bil, na primeru konfuznega Listovega spopada s prvim
in še nerazumljenim kolapsom kreativnosti buržoaznega družboslovja, pa na pri-
meru Marxovega lastnega poseganja v to isto snov - pokazati čimbolj natančno
na konkretna mesta, ki določajo takšna različna izpeljevanja družboslovne ana-
lize, grupirane okrog družbenih ekonomskih odnosov. Ta mesta niso vedno tam,
kjer bi jih najprej iskali. V zmedi, ki vlada, se uporabljajo ista imena za različne
stvari in različna imena za iste stvari, kot smo videli.
Po sto letih nerazumljenega tavanja v tej zmedi se je odločila buržoazna eko-
nomija ob koncu 19. stoletja iz nje izstopiti tako, da se sploh odreče prvotno za-
stavljenemu celovitemu programu, tistemu, ki jo je prvotno zastavil kot teorijo
vzrokov ekonomije. Program in njegovo zmedo ohranja danes marksizem.
Prvobitni in splošni, v vse večne čase industrijskega načina proizvodnje usmer-
jeni program za ekonomsko teorijo je bil vzpostaviti se kot teorija ekonomskih
konsekvenc družbenega procesa proizvodnje, kot teorija, ki svoj ekonomski pred-
met razumeva prav v tej njegovi faktični novoveški določenosti s sfero proizvod-
nje. Dejstvo te določenosti je, jasno, prisotno zadnjih dvesto let v vsaki ekonom-
ski teoriji. Vprašanje se nanaša na teoretsko razumevanje. Takšno razumevanje
v kontekstu ekonomske teorije bi bilo družboslovno razumevanje družbenega pro-
cesa proizvodnje. Bilo bi razumevanje kompleksne strukture družbene »proizvod-
ne sile«, o čemer tehnične znanosti, dejavne v mejah omejenih razsežnosti indi-
vidualnih tehničnih postopkov (med katerimi je to obvezno mesto ekonomske sfe-
re), ne vedo povedati. Bilo pa bi tudi razumevanje družbenih razmerij, ki so snov
te strukture proizvodne sile, družbenih razmerij, ki sestavljajo družbeni proces
med človekom in naravo. V nasprotnem primeru ne enega ne drugega razume-
vanja, kot vemo, ni.
28
Ta program ohranja marksizem. Namen tega teksta je bil, na primeru zelo po-
sebnega Marxovega prispevka in na primeru usode njegovih predhodnikov, po-
kazati na konkretna mesta, ki na poteh izpeljevanja programa določajo njegovo
uresničevanje ali neuresničevanje. Na primeru najprej Listovega in potem Mar-
xovega odnosa do klasike smo videli, da najprej prvo in potem tudi drugo raz-
umevanje programa in lastnega teoretskega namena še ni uresničeno z vsakim skli-
cevanjem ekonomske analize na sfero proizvodnje. Na tej podlagi smo potem vi-
deli konkretna mesta marksističnega sistema, na katerih se odloča o uresničeva-
nju ali neuresničevanju njegovega programa: »delo«, delo in profit kapitala, pro-
izvodna sila dela in kapitala, materialna sredstva proizvodnje. Videli smo posledice
s programom razhajajočega se izpeljevanja analize in prakse s prav teh mest.
* * *
Takšno izpeljevanje, bodisi že ustaljeno izpeljevanje buržoazne teorije, bodisi
temu nevedé sorodno izpeljevanje v marksizmu, reducira vse skupaj na navadno
ekonomsko analizo, ali na analizo širših ambicij, ki pa si ohranja vseeno le to isto
zmožnost tolmačenja ekonomskih razmerij. Pa lahko postavimo temu ob rob še
naslednjo očitnost poznega industrijskega načina proizvodnje: da je pravih eko-
nomskih razmerij preprosto vse manj. Da se grupirajo družbena razmerja vse manj
okrog gospodarskih menjalnih relacij in sploh ekonomskih razmerij, ki posredu-
jejo v tem načinu proizvodnje med individualnimi proizvodnimi obrati, znotraj
katerih pa so odnosi kolektivnega procesa dela samo relacije znanstveno dovršene
tehnične sheme - ter da se grupirajo vse bolj okrog neposredno podružbljajočih
se relacij same tehnične sheme proizvajanja. Vzporedno z rastjo dometa tehnične-
ga strukturiranja odnosov v proizvodnji upada v družbenem procesu proizvodnje
vloga ekonomskega posredovanja med vase zaprtimi enotami nekdaj bistveno
manjšega dometa podjetniške tehnike. Družbeni proces med človekom in naravo
vsebuje vse manj ekonomskih relacij in vse več neposredno tehničnih relacij. Vse
manj je razlike med kolektivnostjo individualnega tehničnega procesa in družbe-
nostjo globalne, z ekonomskimi vezmi povezane strukture reprodukcijske celote
vseh individualnih procesov.
Za družboslovje, ki se ukvarja v takšnih razmerah še naprej s predmetom, ka-
terega mesto je prav v prostoru med tehničnimi obrati, in ki torej ali odklanja ali
si nevedé onemogoča razmišljanje o družbenih kvalitetah prav tehnične strukture
-je potem perspektiva, da postane zaradi pozornosti, ki jo ohranja do gospodar-
skih in družbenih razmerij kot ekonomskih, samo še apologija za nebrzdano raz-
raščanje družbeno-tehničnih razmerij, apologija za nebrzdano razraščanje znan-
stveno-tehnično dovršenega naravoslovnega nadzora nad družbenimi razmerji.
Danes postaja faktična perspektiva obstoječega družboslovja takšna.
Zato še toliko večja nujnost družboslovnega razumevanja družbenega procesa
proizvodnje; razumevanja njegove celote, ne le njegovih posebnih ekonomskih re-
lacij, ki jih je v njem vse manj. Tudi zato, ker postaja prav v teh razmerah ta
neekonomski kraj proizvodnje, kraj družbene proizvodne sile, vse manj skrit in
skrivnosten - dejansko vse manj tak, ki bi se vzdrževal izven »pravega« družbe-
nega dogajanja pod izključnim nadzorom naravoslovja in tehnike. V teh razme-
rah lahko ohranja vse manj skriti in skrivnostni kraj proizvodnje še naprej v skriv-
nosti in še naprej nerazumljenega in družboslovno neobvladljivega: samo še vztra-
janje vseh teh, kot smo videli, najrazličnejših, tistih pričakovanih in tistih nep-
ričakovanih, teorij nerazumevanja vzrokov bogastva in družbenih praks, ki jim
pripadajo.
29
1	Marx: Kapital I, CZ Ljubljana 1961, str. 89.
2	Nav. delo, str. 199-200.
3	Franček Drenovec: Delo, kapital in proizvodna tehnologija, Časopis 43, 44, str. 132.
4	Prav tam.
5	Mercier de la Rivière (1720-1793), naveden v Kapital I, str. 147-
6	Adam Smith: Istraživanje prirode i uzroka bogatstva naroda, Kultura Beograd 1970,
str. 43.
7	Nav. delo, str. 82; v slovenščini v D. Ricardo: Načela politične ekonomije, CZ Ljub-
ljana 1962, str. 33.
8	A. Smith: nav. delo str. 80; v slovenščini v nav. delu, str. 26.
9	David Ricardo: Načela politične ekonomije, CZ Ljubljana 1962, str. 26.
10	Kapital I, str. 577.
11	A. Smith: nav. delo, str. 126-7.
12	Nav. delo, str. 104.
13	Nav. delo, str. 82; v slovenščini v nav. delu, str. 33.
14	Prav tam.
15	D. Ricardo: nav. delo, str. 32-3.
16	Kapital I, str. 422-3.
17	MEID I, CZ Ljubljana 1969, str. 365.
18	Milan Svilar: Marxovo odredjenje proizvodnih snaga, Argumenti Rijeka, št. 1/1980,
str. 103. V tem članku, iz katerega si izposojam še na kakšnem mestu, je najti gotovo enega
od najboljših prikazov Marxovega koncepta »proizvodnih sil« v domači literaturi.
19	Kapital I, str. 88-9.
20	Predgovor k Prispevku h kritiki politične ekonomije, MEID IV, str. 105.
21	Prav tam.
22	Althusser-Balibar: Kako citati Kapital, Zagreb 1975, str. 189-90. O tej knjigi Althus-
seija in Balibaija velja, ne glede na vse ostalo, da vsebuje enega od redkih sploh obstoječih
miselnih pristopov k interpretaciji in analizi Marxovega koncepta proizvodnega načina; in
da je prav ta analiza spodbudila precej obsežno novo in zelo koristno raziskovanje tega pod-
ročja v zadnjem desetletju.
23	Predgovor k Prispevku ... MEID IV, str. 105.
24	Kapital I, str. 88.
25	Tugan-Baranovski, naveden v: Milivoje Erić: Kontroverze u shvatanju sadržine pojma
»proizvodne snage«, Pregled Sarajevo, april 1978, str. 489.
26	Kapital I, str. 188-9.
27	Nav. delo, str. 190.
28	Nav. delo, str. 199.
29	Prav tam.
30	Nav. delo, str. 201.
31	Prav tam.
32	Prav tam.
33	Nav. delo, str. 202.
30
34	Nav. delo, str. 208.
35	Nav. delo, str. 200.
36	Nav. delo, str. 571.
37	Prav tam.
38	Nav. delo, str. 411.
39	Marx: Teorije o višku vrednosti I, MED Beograd, tom 24, str. 298.
40	Kapital I, str. 567.
41	Nav. delo, str. 548.
42	Nav. delo, str. 572.
43	Nav. delo, str 729.
44	Nav. delo, str. 437.
45	Nav. delo, str. 411-2.
46	Marx: Teorije o višku vrednosti I, str. 297.
47	Yvette Lucas: Proces rada i proizvodni odnosi, Marksizam u svetu št. 4/1981, str. 48.
Omenjen je članek S. Tovmassiana: Problèmes philosophiques du travail et de la technique,
Editions du Progrès, Moskva 1976.
48	Kapital I, str. 411.
49	Prav tam.
50	F. Taylor: The Principles of Scientific Management, navedeno v: Harry Braverman:
Labor and Monopoly Capital, New York in London 1974, str. 114.
51	Nekoliko več o konkretnih tehničnih vsebinah »realne podreditve« pri Marxu, sem
opisal v F.D.: Delo, kapital in proizvodna tehnologija, Časopis 43, 44.
52	Kapital I, str. 548.
53	Marx: Rezultati neposrednog procesa proizvodnje, Rukopis neobjavljene Šeste glave
Prve knjige Kapitala, Komunist Beograd 1977, str. 50
54	Marx: Osnovi kritike političke ekonomije, MED Beograd, tom 19, str. 179.
55	Marx: Rezultati neposrednog procesa proizvodnje, str. 60.
56	Nav. delo, str. 61.
57	Marx: Teorije o višku vrednosti I, str. 298.
58	Kapital I, str. 415.
59	M. Svilar: nav. delo, str. 119.
60	Marx: Osnovi kritike političke ekonomije, str. 301.
61	Marx: Rezultati neposrednog procesa proizvodnje, str. 51.
62	Kapital 1, str. 352.
63	Nav. delo, str. 380.
63 Nav. delo, str. 352.
65 O eni takšni razvojni strategiji glej moj članek v zborniku Poljska, Časopis za kritiko
znanosti / Mladina / Radio študent / Tribuna, Ljubljana 1982.
31
UDK 330, 185 LIST: 141,821:330,148
Tomaž MASTNAK:
VPRAŠANJA RAZVOJA KAPITALIZMA IN SOCIALISTIČNA
KRITIKA
Ob Marxovi kritiki Friedricha Lista*
Prešlo je že v navado, da pisce, politike in siceršnje zgodovinske akterje in his-
torične osebe, ki sta jih kritizirala Marx in Engels, presojamo samo po ocenah,
ki so jih bili deležni v teh kritikah ali v katerih teh kritik. Menimo, da smo si
s tem na lahek način prisvojili resnico. Vendar si resnice na tako lahek način ni
mogoče prisvojiti; če jo prisvajamo na tak način, tudi preneha biti resnica. Teo-
retske resnice ne zagotavlja sklicevanje na teoretske avtoritete (še manj na poli-
tične). V družbeni situaciji, kakršna je, je seveda tvegano nastopati proti sklice-
vanju na Marxa etc., saj se sklicujemo nanj etc. pogosto prav proti neki določni
in določeni politiki in politični zavesti, ki seje že dodobra emancipirala od mark-
sizma. In vendar ni golo sklicevanje na Marxa etc. proti tisti politiki, ki se od-
poveduje Marxu etc., nič drugačno od sklicevanja nanj, ki se ga ob nekaterih pri-
ložnostih tudi ta še oprijema: če počastimo spomin na nedavno umrle revolucio-
narje z enominutnim molkom, se tistih, ki so že dolgo pokojni, spominjamo z
enominutnim govorjenjem o njih.
Golo sklicevanje na teoretske avtoritete je najslabša teorija; še več: je nad-
omestek za teorijo; idealizirajoča dopolnitev in zamaskiranje odsotnosti teoretske
analize in razmisleka. Je izraz miselne komodnosti, miselne ignorance, ki prehaja
v ignoranco misli, v komodnost brez misli. Prav proti tej miselni komodonosti,
proti tej diktaturi ignorance, se je treba odpovedati golemu sklicevanju na Marxa
etc. - miselni komodnosti.
Resnica, tudi teoretska, je vedno konkretna. Pokazati konkretnost Marxove,
Engelsove etc. misli je nujni pogoj, da bi dokazali revolucionarnost te misli. Kon-
kretnost kake misli pa je njena zgodovinska družbena sposredovanost in njeno
zgodovinsko družbeno funkcioniranje: tako v konkretni zgodovinskohistorični
družbeni situaciji, v kateri je nastala, in v konkretnih zgodovinskohistoričnih si-
tuacijah, v katerih je delovala, kot v konkretni družbeni zgodovinskohistorični
* Ta tekst, kot tudi prevoda in aparat k prevodoma, ki sledijo, je nastal v okviru raz-
iskovalnega projekta za temeljno izdajo del Marxa in Engelsa v slovenščini na Inštitutu za
marksistične študije pri SAZU.
32
dejanskosti, v kateri jo odkopavamo, se sklicujemo nanjo, jo aktualiziramo itd.
Izslediti, zakaj in kako je bila Marxova in Engelsova misel revolucionarna v so-
dobnih zgodovinskohistoričnih družbenih bojih, je nujni pogoj, da bi lahko bila
aktualna in revolucionarna v naših sodobnih družbenih procesih in bojih. V zgo-
dovini marksizma po Marxovi in Engelsovi smrti so bili redki tisti njuni »dediči«,
ki so znali uvideti in pokazati, da tisti, ki sta jih klasika kritizirala, niso bili krat-
komalo »popolni idioti« (kot je dejal Rjazanov ob Diihringu in Anti-Dühringu).
Tovrstne oznake pač samo v preobleki historične retrospektive ovajajo, da so vsi,
ki drugače mislijo, bebci, če ne kriminalci.
Ta tekst, napisan ob prevodu Marxove kritike Lista, želi prispevati k temu,
da List ob Marxovi kritiki ne bi bil videti tako nepomemben, že smešen, da bi
to razvrednotilo sámo kritiko. Plodnost, teoretska provokativnost in produktiv-
nost kritike je v njeni nepopolnosti, necelovitosti, nezaokroženosti: konkretni
zgodovinskosti in angažiranosti. Kritika, ki pove vse (ki postreže tudi z »rešitva-
mi« ipd.), ki izreče »zadnjo besedo«, je slaba kritika - nezgodovinska, abstraktna.
Dobra kritika je tista, ki zahteva in omogoča, ki producira kritično brezobzirnost
tudi do same sebe: novo, nenehno novo kritiko. Ta pa je že tudi in tudi mora
biti kritika novega.
Prav pri kritiki novega pa velja seči nazaj do tja, ko in kjer je bilo današnje
staro novo, da bi videli, koliko in kako je zdajšnje novo staro. Naše današnje bor-
niranosti je treba skusiti kot historične in zgodovinske (in kot borniranosti!), da
bi lahko bili radikalni: da bi jih znali zgrabiti pri korenu.
Treba je torej rekonstruirati predmet Marxove kritike, da bi lahko bila Mar-
xova kritika aktualizirana kot kritika novega predmeta.
I. Friedrich List biografsko
List seje rodil 1789 v Reutlingenu na Švabskem kot irharjev sin.1 1806 je bil
pisar v napoleonskem upravnem aparatu v Blaubeuernu, od koder je odšel - ko
se je počasi vzpenjal po birokratski hierarhični lestvici - v Ulm, nato v Schelk-
lingen, da bi 1813 pristal v Tiibingenu kot računski svetnik. Tuje obiskoval pred-
avanja na univerzi ter privatno študiral napredno inozemsko literaturo, med dru-
gim Adama Smitha. 1815 je nastopil v znanem sporu o ustavi v Württembergu
kot besednik naprednih buržoaznih kapitalističnih interesov. Zahteval je sposta-
vitev buržoaznodemokratičnih pravic in svoboščin v okviru ustavne monarhije
po angleškem vzoru ter državne ukrepe za zaščito in pospeševanje trgovine in ob-
1 Podatki so povzeti po Günter Fabiunke: »Friedrich List (1789-1846)«, uvodna študija
v Friedrich List: »Das natürliche System der politischen Oekonomie.« Akademie Verlag,
Berlin 1961; /Heinrich/ W/aentig/: »List«, predgovor v Friedrich List: »Das nationale Sy-
stem der politischen Oekonomie.« Verlag von Gustav Fischer, Jena 1910; Friedrich List:
»Vorrede« v »Das nationale System der politischen Oekonomie«; Franz Mehring: »Aufsätze
zur Geschichte der Arbeiterbewegung«, Gesammelte Schriften Bd. 4, Dietz Verlag, Berlin
1963; Franz Mehring: »Geschichte der deutschen Sozialdemokratie«, Gesammelte Schriften
Bd. 1, Dietz Verlag, Berlin 1960; B. Nikolaevskij in O. Maenchen-Helfen: »Karl Marx«.
Penguin Books 1973; A. Cornu: »Einleitung« v Moses Hess: »Philosophische und sozialis-
tische Schriften 1837-1850. Eine Auswahl.« Akademie Verlag, Berlin 1961; A. Cornu:
»Karl Marx und Friedrich Engels. Leben und Werk.« Aufbau Verlag, Berlin 1954; W. Grab:
»Ein Mann der Marx Ideen gab.« Droste Verlag, Düsseldorf 1979; J. Droz: »Europe between
Revolutions.« Fontana/Collins, Glasgow 1976, W. Roscher: »Geschichte der National-Oe-
konomik in Deutschland.« R. Oldenbourg, München 1874.
33
rti, zavzemal pa se je tudi, da bi kmete oprostili fevdalnih bremen, ki so jih pri-
tiskali k tlom. Proti konservativni stanovski ustavi se je postavil med drugim z
naslednjimi besedami: »Sto tisoč svobodnih državljanov mora stati vzravnanih in
uporabljati svoje duhovne sile - ne trideset aristokratovi«2
V času liberalnega Wangenheimovega ministrstva je List 1817 postal profesor
za državnopravno prakso na novoustanovljeni državnogospodarski fakulteti uni-
verze v Tiibingenu. Obenem je deloval tudi politično in organizacijsko. Kot li-
beralni poslanec v wíirttemberski stanovski skupščini (1820) je v političnem po-
gledu nastopal proti sveti aliansi, Metternichu in ruskemu vplivu na Nemčijo, v
ekonomskem pa za gospodarsko enotnost Nemčije. 1819 je v imenu več kot 5000
trgovcev in tovarnarjev iz vse Nemčije zahteval odpravo carin in mitnin znotraj
Nemčije. Obenem s to zahtevo po svobodi trgovine v Nemčiji pa je terjal spos-
tavitev vsenemškega carinskega sistema - ki naj bi temeljil na načelu retorzije -
nasproti drugim državam. Istega leta, med frankfurtskim velikonočnim sejmom,
je bil med ustanovitelji nemškega trgovskega in obrtnega združenja, prve vsenem-
ške organizaije kapitalistov, ki seje zavzemala za oblikovanje enotnega ter trgovs-
kopolitično zaščitenega nacionalnega trga na Nemškem. List sam se je kasneje
spominjal teh časov takole: »Vladajoči in vladani, plemiči in meščani, državni
uradniki in učenjaki - vsi so se takrat v Nemčiji ukvarjali s predlogi in projekti
za novo politično ureditev. /.../ Povsod sta vladali protislovje in boj mnenj, po-
vsod so ustanavljali društva in družbe za uresničevanje patriotičnih smotrov.
(»Das nationale System der politischen Oekonomie«, p. VIII.3
Zaradi te in tovrstne politične agitacije je bil List odstranjen z univerze in bil
- kot »demagog« - deležen najstrožje policijske kontrole. Ko je konec leta 1820,
po nalogu svojih volilcev, predložil vviirttemberški stanovski skupščini peticijo
(tako imenovana reutlinška peticija), ki je ostro kritizirala fevdalno-birokratsko
oblast, zahtevala spostavitev meščanskih javnih ustanov, odpravo fevdalnih da-
jatev, kapitalistične ekonomske posege, radikalno zmanjšanje števila uradnikov
in znižanje plač itd., je bil podvržen kazenski preiskavi in odvzet mu je bil po-
slanski mandat. Zaradi »žalitve časti in obrekovanja vlade, sodnih in upravnih
oblasti in državnih uslužbencev Württemberga« je bil obsojen na trdnjavski zapor
s prisilnim delom. Pred izvršitvijo sodbe je List zbežal v Francijo in Švico .ter v
emigraciji (1822-24) nadaljeval boj proti nemškemu absolutizmu. V Franciji je
preučeval tamkajšnjo družbeno prakso, v Angliji pa si je ogledal gradnjo prve par-
ne železnice na svetu.
Koje skušal obiskati svojo družino v Nemčiji, je bil aretiran in zaprt, izpuščen
pa pod pogojem, v katerega je privolil pod prisilo, da zapusti Nemčijo. Emigriral
je v Združene države Amerike.
2	V tem sporu se je oglasil tudi Hegel. Mnenja o njegovem pamfletu »/Beurteilung der/
Verhandlungen in der Versammlung der Landstände des Königreichs Württemberg in Jahr
1815 und 1816«, ki je bil distribuiran na stroške vlade, so deljena. Mnenju, daje Hegel za-
govarjal slabo stvar z dobrimi argumenti, nasprotujejo danes z dokazovanjem, da je njegova
argumentacija dvoumna oziroma »v dva cepa« (tako Hebermas).
3	Citiram po prej navedeni izdaji tega Listovega dela, Jena 1910, ki pa reproducira tudi
paginacijo prvotiska; da bi bila možna primerjava z Marxovo kritiko, navajm strani po prvi
nemški izdaji.
34
Leta 1825-1832 so Listovo ameriško obdobje. V ZDA je nadaljeval s svojo
politično in ideološko aktivnostjo, požel za to delo več priznanj ameriške vlade,
postal pa je tudi uspešen podjetnik. 1827 je List objavil svoje prvo sistematično
političnoekonomsko delo »Outlines of American political economy in a series of
letters, addressed by Frederick List to Charles I. Ingersoll, and Appendix to the
outlines of American political economy in three additional letters to C. I. Inger-
soll« (Ingersoll je bil predsednik pennsylvanijskega društva za pospeševanje ma-
nufaktur in umetnosti). V tem delu je nastopil proti Smithu in njegovi »dogmi
•o svobodni trgovini« ter zagovarjal nujnost začasne carinske zaščite za ameriško
industrijo, ki si je prizadevala za neodvisnost. Ta protekcionizem naj bi odgovar-
jal prehodu ameriške ekonomije iz agrikulturne v industrijsko produkcijo.
List sam je ta svoj spis, ki je bil široko populariziran, ocenil takole: »Najboljše
delo, ki ga lahko beremo v tej novi deželi (ZDA) o politični ekonomiji, je živ-
ljenje. /.../ To knjigo sem poželjivo in marljivo bral in poskušal uskladiti nauke,
ki sem jih črpal od tod, z rezultati svojih prejšnjih študij, izkušenj in razmišljanj.
Iz tega je, upam, nastal sistem, ki,kakorkoli že se utegne ta čas zdeti pomanjkljiv,
vendarle ni utemeljen na izkoreninjenskem kozmopolitizmu, temveč na naravi
reči, na naukih zgodovine in potrebah nacij. V njem je dana možnost, da se teo-
rijo uskladi s prakso in da politična ekonomija, v katero je zdravi razum zaradi
njene sholastične nabuhlosti in iz temelja napačne terminologije doslej dvomil,
postane dostopna vsakemu omikanemu razumu.« (»Das nation. System«, p.
XIX.)
V letih 1827-29 je List objavljal v Nemčiji anonimna »Sporočila iz Severne
Amerike« ter razvijal prve načrte za enoten nemški nacionalni sistem kanalov in
železnic. Njegove so tudi konkretne vzpodbude za gradnjo prve nemške železnice
od Nlirnberga do Fiirtha.
1830/31 je bil v Parizu z nalogo, da pomaga pri vzpostavljanju tesnejših tr-
govskih odnosov med Francijo in Združenimi državami, ki bi tema deželama za-
gotavljali uspešno obrambo pred angleško industrijsko in trgovsko premočjo. V
tem času je aktivno vplival tudi na oblikovanje francoskega in belgijskega nacio-
nalnega železniškega sistema.
1832 je bil List ameriški konzul v Nemčiji. Pod zaščito ameriškega držav-
ljanjstva je osredotočil svojo dejavnost na ideološko predpripravo in zatem na
udejanjanje nacionalnega nemškega železniškega sistema; poleg agitacije za želez-
nice označuje to Listovo obdobje intenzivna publicistična aktivnost. Ustanovil je
več časopisov in revij ter podpiral Rotteck-Welckeijev »Državni leksikon« (Marx
kasneje namesto »lekstikon« napiše »drek«), osrednje glasilo - zlasti južnonem-
ških - liberalcev, ki sije postavil cilj »napraviti, da bodo politične znanosti sploš-
na last nemškega ljudstva.« Posebno Listovo prizadevanje pa je veljalo popula-
rizaciji politične ekonomije. »Med vsemi vejami znanja,« je pisal, »je nacionalna
ekonomija v Nemčiji gotovo najmanj upoštevana. /.../ Popularna obravnava te
doktrine paje v naših dneh /.../ nacionalna potreba.« (Cit. po Fabiunke, op. cit.,
p. XXV.)
Njegova prizadevanja za kapitalistični napredek nemške družbe so naletela na
številne odpore, načrti za železnice so doživeli polom, poskusi, da bi si pridobil
»državljanjske pravice«, so ostali brezuspešni - bremenila ga je politična pretek-
lost. Ko je 1837 v bančni krizi bankrotiral, je ponovno zapustil Nemčijo ter se
napotil v Belgijo in Francijo. Tu je nadaljeval s prizadevanji za gradnjo nacio-
nalnih železniških sistemov, ki so segala v leti 1830/31, zavrnil pa je Thiersovo
ponudbo, naj prevzame neko visoko državno službo.
35
1837 je začel odgovarjati na nagradno vprašanje francoske Akademije moral-
nih in političnih znanosti. Vprašanje se je glasilo: »Katere okoliščine mora upoš-
tevati nacija, da bi pri uvedbi'svobodne trgovine ali pri spremembi carinske za-
konodaje pravično uskladila interese nacionalnih producentov z interesi celokup-
nosti konsumentov?« Listov odgovor je znan pod naslovom »Système naturel de
l'économie politique«. Fabiunke označuje to Listovo delo za »najjasnejše in na-
jbolj koncentrirano verzijo tiste smeri poudarjeno nacionalne ekonomije, ki jo je
zastopal List.« (op. cit., p. XXVIII.) Akademija na tem natečaju ni podelila na-
grade, List pa šteje za uspeh uvrstitev tega svojega dela med prve tri od 27 pri-
spelih odgovorov tudi zato, ker da so - tako pravi - vsi razsodniki pripadali »koz-
mopolitski šoli«. (»Das nation. System«, p. XXVIII.)
V letih 1839/40 je spisal razpravi »Svoboda in omejitve zunanje trgovine, os-
vetljeno s historičnega vidika« in »O bistvu in vrednosti nacionalne obrtne pro-
duktivne sile«, obenem pa je - tako kot Heine, s katerim je bil spoprijateljen4 -
živahno dopisoval v augsburški »Allgemeinen Zeitung«, ki je veljal za eno vodil-
nih glasil v boju za nemško nacionalno enotnost. Sodeloval je v razpravah o svo-
bodni trgovini in zaščitnih carinah, ki so se razmahnile konec 30. let v Nemčiji.
V teh letih je postal pripoznana avtoriteta protekcionistične šole nemške indust-
rijske buržoazije. Zaradi svoje celotne dejavnosti je bil v začetku 40. let prav »dr.
List edini, na katerega so se tedaj zanašali nemški tkalci /tj. tekstilni tovarnarji/,«
se je kasneje spominjal G. Weerth (G. Weerth: »Vergessene Texte«. ILV/EVA,
Köln 1975, Bd. I, p. 76.) Roscher paje opozoril, daje bil List »v dotlej vsaj vse
preveč nestrankarski Nemčiji prvi utemeljitelj državnogospodarskega grupiranja
v stranke /volkswirtschaftlichen Parteiung/.« (Roscher: »Geschichte der Natio-
nal-Oekonomik in Deutschland, p. 972.)
1840	se je List vrnil v Nemčijo, v Leipzig. Nadajeval je boj za nemške želez-
nice, pri čemer se je moral spopadati predvsem s pruskimi separatističnimi in-
teresi. Novembra istega leta mu je pravna fakulteta univerze v Jeni podelila do-
ktorat za »zasluge za domovino, tako na literarnem polju kot na področju indust-
rijske dejavnosti«.
1841	je izšel »Nacionalni sistem politične ekonomije«, kije - kot glavno idej-
no orožje nemške protekcionistične industrijske buržoazije - čez dve leti doživel
že tretjo izdajo.5
1842	je izšla razprava »Die Ackerverfassung, die Zwergwirtschaft und die Aus-
wanderung«, v kateri je List zagovarjal »prusko pot« razvoja kapitalizma v kme-
tijstvu.6
4	Ohranjena so Listova in Börnejeva pričevanja: Börne cit. v Heinrich Heine: »Briefe«.
Florian Kupferberg Verlag, Mainz 1951, Bd. V.p. 11; List piše o tem v »Tagebücher und
Briefe 1812-1846« v »Schriften, Reden und Briefe«, Bd. 8. - Listje 1837 priporočil Heineja
baronu Cotti (cit. v Heinrich Heine: »Briefe«, Bd. V,p. 227). Ko so po Listovi smrti konec
decembra 1846 v Stuttgartu ustanovili komite, ki naj bi zbral prispevke za Listovo družino,
je prispeval denar tudi Heine. (Gl. Heine G. Kolbu, 24. jan. 1847, »Briefe«, Bd. III, p. 665.)
5	1858 in 1951 sta sledili 4. in 5. izdaja, med 1851 in 1930 nadaljnjih 9; 1950 je izšla
že 15. nemška izdaja. 1843 je izšel francoski prevod, 1851 in 1857 ponovno, 1856 prvi an-
gleški prevod, 1888 švedski, 1891 ruski. 1850 so izšla prva Listova zbrana dela.
6	To »prusko« pot razvoja kapitalizma v Nemčiji naj bi bil List ideološko pripravljal za-
radi svoje pripravljenosti na sklepanje kompromisov med buržoazijo in junkerstvom. »S tem
ko je List reformistično pridigal mirno vraščanje fevdalizma v kapitalizem in tako dezorien-
tiral svoj razred, je zaviral nujno revolucioniranje buržoaznodemokratičnih sil v tedanji
Nemčiji, naposled pa preprečeval tudi revolucionarno uveljavljanje svoje lastne objektivno
progresivne carinske teorije.« (Fabiunke, op. cit., p. LXXV, LXXVII.)
36
1841 mu je bilo ponujeno mesto glavnega urednika »Rheinischen Zeitung«,
ki ga ni mogel sprejeti, ker seje ponesrečil, 1843 pa je ustanovil Das Zollvereins
Blatt. Predlagal je številne praktične ukrepe za spostavitev in razvoj kapitalizma
v Nemčiji in si na ta račun pridobil pri reakciji oznako projektomana in fantasta.
1844/45 je deloval na Madžarskem, bil je gost Kossutha in tamkajšnjih na-
prednih sil. Pripravljal je načrte za razvoj madžarske nacionalne ekonomije, po
osebnih Metternichovih intervencijah pa je moral to deželo zapustiti. Zaradi na-
sprotovanja carskemu samodržstvu je odklonil povabilo, naj pride v Rusijo.
Pod pritiskom neuspehov seje po letu 1843 okrepila Listova pripravljenost
za sklepanje kompromisov z junkersko fevdalnimi silami, obenem pa je nacio-
nalizem stopnjeval do šovinizma. 1845 je začel objavljati nedokončano serijo
člankov »Političnoekonomska nacionalna enotnost Nemcev«, v katerih je uteme-
ljeval združenje Evrope pod nemškim vodstvom in razvil program nemške eks-
panzije na jug in vzhod ter »germanske« kolonialne politike.
1846 je potoval v Anglijo, napisal je spomenico »o vrednosti in pogojih alianse
med Veliko Britanijo in Nemčijo«, program skupnega gospodovanja ostalemu
svetu, ki pa ni naletel na odziv ne na eni ne na drugi strani.
30. novembra 1846 si je pognal kroglo v glavo.7
II. Listovo reformiranje ekonomske teorije
List je uspel izdati samo prvi zvezek tistega, kar naj bi bil njegov »nacionalni
sistem politične ekonomije«. Kljub temu je izdelal dokaj konsistentno ekonom-
sko teorijo, ki jo velja najprej pozitivno prikazati. V tem prikazu se opiramo tako
na »Nacionalni sistem politične ekonomije« kot na »Naravni sistem politične
Pojem »pruske poti razvoja kapitalizma« je uvedel Lenin: »Toda možni sta dve obliki
tega /=buržoaznega oziroma kapitalističnega/ razvoja. Ostanki fevdalizma se lahko izgub-
ljajo tako s spreminjanjem zemljiškogosposkih gospodarstev kot z uničenjem zemljiškogos-
poskih latifundij, tj. z reformo in z revolucijo. Buržoazni razvoj lahko poteka, ko so v osp-
redju velika zemljiškogosposka gospodarstva, ki postopoma postajajo vse bolj buržoazna,
postopoma zamenjujejo fevdalne oblike eksploatacije z buržoaznimi - lahko pa poteka tudi,
ko so v ospredju drobna kmečka gospodarstva, ki po revolucionarni poti odstranjujejo iz
družbenega organizma ,izrastke'fevdalnih latifundij in se brez njih svobodno razvijajo po
poti kapitalističnega farmarstva.
Ti dve poti objektivno možnega buržoaznega razvoja bi imenovali pot pruskega in pot
ameriškega tipa. V prvem primeru fevdalno zemljiškogosposko gospodarstvo pčasi prerašča
v buržoazno, junkersko, in obsoja kmete na desetletja najmučnejše ekspropriacije in pod-
ložništva, pri čemer je izjema majhna manjšina 'grossbauerje' ('velikih kmetov'). V drugem
primeru ni zemljiškogosposkega gospodarstva ali pa ga razbije revolucija, ki konfiscira in
razkosa fevdalna imetja. V takem primeru prevladuje kmet, ki postaja izključni agent po-
ljedelstva in evolucionira v kapitalističnega farmarja. V prvem primeru je temeljna vsebina
evolucije preraščanje tlačanstva v dolžništvo in v kapitalistično eksploatacijo na zemlji fev-
dalcev - zemljiških gospodov - junkeijev.V drugem primeru je osnovna značilnost preraš-
čanje patriarhalnega kmeta v buržoaznega farmaija.« (V. I. Lenin: »Izbrana dela«. 2. izd.,
drugi zvezek, CZ, Ljubljana 1979, p. 605.)
7 »Prav tako je List, ki ni bil kakšna znanstvena veličina, pač pa praktičen razum, spoz-
nal, od česa je nemški kapitalizem najprej odvisen; strastno je agitiral za nemško carinsko
zvezo in nemški železniški sistem. Toda partikularistične vlade so preganjale tega nacional-
nega demagoga /»demagoga« v tedanjem pomenu besede!/, in buržoazija je pustila svojega
najzgovornejšega prvoborca stradati, dokler si ni pognal kroglo v glavo.« (Franz Mehring:
»Geschichte der deutschen Sozialdemokratie.« Gesammelte Schriften Bd. 1, p. 59.)
37
ekonomije« (tega dela Marx ni mogel brati, ker je bilo prvič natisnjeno šele 1927):
vsebinske razlike med obema ni, večkrat se prekrivata celo v formulacijah in pri-
merih, pač pa je prvo delo skoraj trikrat obsežnejše.
List imenuje svojo teorijo nacionalna ali naravna ekonomija - naravna, ker je,
kot pravi, utemeljena »na naravi reči«, nacionalna, ker nasprotuje »svetovni« ali
»kozmopolitski ekonomiji«. Identično pojmu svetovne/kozmopolitske ekonomije
uporablja List pojem »individualna ekonomija«: ta znanost, ki izhaja od indivi-
dua, nanaša pa se na »človeški rod« oziroma na človeštvo, uči, kako naj »celoten
človeški rod doseže blaginjo«, to je »la scienca qui se charge du bonheur de l'es-
pet'ce humaine« - kot List citira Sismondija - in meni, da je »blaginja individuov
nasploh pogojena z blaginjo celega človeškega rodu«. (»Das nation. System«, p.
183/4, 186, 187.) Nasproti tej ekonomiji postavlja List »nacionalno ali politično
ekonomijo«. To je »znanost, ki se omejuje na to, da uči: kako bi kaka dana nacija
v danih svetovnih razmerjih s poljedelstvom, industrijo in trgovino dosegla bla-
ginjo, civilizacijo in moč.« (ibid., p. 184.)8
List si šteje v zaslugo, da je opozoril na nacijo kot na srednji člen med indi-
viduom in človeštvom ter na tem utemeljil svojo ekonomsko teorijo: »Za karak-
teristično razliko sistema, ki sem ga postavil, označujem nacionalnost. Moja ce-
lotna stavba je utemeljena na naravi nacionalnosti kot srednjega člena med in-
dividualnostjo in človeštvom.« (ibid., p. LIX; prim. p. 256.) To argumentira tudi
historično: »Najvišje za zdaj realizirano druženje individuov pod pravnim zako-
nom je druženje v državi in v naciji; najvišje združenje, ki si ga lahko zamislimo,
je celotno človeštvo.« (ibid., p. 14/5.)8a
Prevladujoča ekonomska teorija - od Quesnaya in fiziokratov do Smitha in
Saya - je ta »vmesni člen izpustila ali ga vsaj ni dovolj upoštevala.« (»Das natiirl.
System«, p. 22.) Najdoslednejši med tovrstnimi ekonomisti, denimo Amerikanec
Th. Cooper, so obstoj nacionalnosti kar zanikali. »Nacijo imenuje,« citira List
Cooperja, »slovnično iznajdbo, ki je napravljena samo zato, da bi prihranila opi-
sovanje, ne-bitje (a non-entity), ki nima eksistence in straši samo v glavah poli-
8 Ko List definira svojo ekonomijo kot nacionalno ekonomijo - pri tem polemizira zlasti
s Sayem (»Das nation. System«, p. 185/6) -, opozarja tudi, da Nemci, za razliko od drugih
nacij, »obravnavajo političnoekonomske reči v dveh različnih disciplinah: pod imenom na-
cionalna ekonomija, politična ekonomija, državno gospodarstvo itd. učijo teorijo kozmopo-
litskega sistema po Smithu in Sayu; v policijski znanosti [Polizeiwissenschaft] raziskujejo,
koliko je državna oblast poklicana učinkovati na produkcijo, razdeljevanje in konsumpcijo
materialnih dobrin. Say, ki toliko določneje presoja, kolikor manj pozna stvari, Nemcem
posmehljivo očita, da zamenjujejo politično ekonomijo z naukom o administraciji. Ker Say
ne zna nemško in ker nobeno nemško nacionalnoekonomsko delo ni prevedeno v francoš-
čino, ga je moral seznaniti s tem dejstvom kakšen potujoči pariški genij. V osnovi pa ta de-
litev znanosti dokazuje, /.../ da so Nemci davno pred Francozi čutili, da imamo kozmo-
politsko in politično ekonomijo; ono so imenovali nacionalna ekonomija, to policijska zna-
nost.« (ibid., p. LIII.) Prim. Roscher, op. cit., p. 943.
8a Naslov svojega »Nacionalnega sistema politične ekonomije« je List komentiral takole:
»Ta naslov pomeni z drugimi besedami: Politična ekonomija, pojmovana s stališča nacio-
nalnosti.« (Cit. po Fabiunke, op. cit., p. LII.)
Glede historične argumentacije velja navesti še tole Listovo pojasnilo: »Popolna nacija
- ne pa popolno človeštvo - je naloga, ki jo mora rešiti sedanji čas!« (Cit. po ibid., p. LI.)
In še: »V nacionalnosti vidimo samo stopnjo, da bi dospeli v kozmopolitizem.« (»Das natiirl.
System«, p. 257.)
38
tikov.« (»Das nation. Sytem«, p. 187.) Obtožuje ga, daje izkoreninil »vsakršen
pojem države in nacije«, s tem pa spodmaknil osnovo, na kateri bi bilo mogoče
zahtevati od individuov, da omejijo svojo svobodo, da se žrtvujejo za »celotno
družbo«, da ji žrtvujejo »del svojega dobička, del svojega duhovnega in telesnega
dela, da, celo svoje življenje.« (ibid., p. 243.) List sam zatrjuje, da morajo biti »po-
samezni ljudje naciji hvaležni za svojo kulturo, svoj jezik, varnost lastnine, za svo-
je delo in predvsem za svje odnose z drugimi nacijami.« (»Das natiirl, System«, _
p. 23.) Skonstruiral je tudi pojem »normalne nacije«: »Normalna nacija ima sku-
pen jezik in književnost, širno in lepó zaokroženo ozemlje z mnogoterimi narav-
nimi pomožnimi viri ter številno prebivalstvo. Poljedelstvo, manufakture, trgo-
vina in pomorstvo so v njej enakomerno razviti; umetnosti in znanosti, učne us-
tanove in splošna izobrazba so v njej na enaki višini kot materialna produkcija.
Ustava, zakoni in institucije zagotavljajo njenim pripadnikom visoko stopnjo var-
nosti in svobode, podpirajo religioznost, nravnost in blaginjo, njihov smoter je,
z eno besedo, blaginja državljanov. Ima dovolj močno mornarico in kopensko
vojsko, da bi branila svojo samostojnost in neodvisnost in ščitila svojo zunanje
trgovino. V njej je sila, da učinkuje na kulturo zaostalješih nacij in da s presežkom
svojega prebivalstva in svojimi duhovnimi in materialnimi kapitali ustanavlja ko-
lonije in poraja nacije.« (Das nation. System, p. 256.) Protipojem je »omejena na-
cija«. (Gl. ibid., p. 257 sq).
Do te logične korekture ekonomske teorije, ki jo obenem historično upravi-
čuje, je List - po lastni razlagi - dospel po praktičnih izkušnjah (politična eko-
nomija je zanj izkustvena znanost) (ibid., p. L): po konfrontaciji vladajoče eko-
nomske teorije s prakso. »Potem ko je,« pripoveduje o sebi kot o »avtorju«, ki
je »teoretik in praktik obenem«, »dolga leta študiral vse sisteme, se je na enak
način posvetil študiju stanja in narave reči. Videl je najbolj razsvetljene dežele
sveta in študiral tam trgovino, industrijo, finance, poljedelstvo. - Tista točka v
politični ekonomiji, kjer se pojmovanja teoretikov in praktikov najbolj razhajajo,
je svoboda trgovine.« (»Das natiirl. System«, p. 11/2.)
Svoboda trgovine je temeljna postavka kozmopolitske ekonomije. List tej po-
stavki ni nasprotoval načelno, temveč praktično, natančneje: z dejstvenostjo.9
Predpostavka kozmopolitske ekonomije je namreč, razglablja list, da so »vse na-
cije sveta samo ena sama družba, ki živi v večnem miru« (»Das nation. System«,
p. 188), njena predpostavka so »večni mir«, »prenehanje sovražnosti«, (vojno po-
jmuje List kot naraven pojav v meščanskem svetu), »združenje ljudstev pod eno
občo, za celotno človeštvo veljavno zakonodajo, (...) svetovna republika, kakršno
zahteva J. B. Say (»Das natiirl. System«, p. 22), njena predpostavka je enakost
nacij. Samo pod to predpostavko sovpada udejanjanje blaginje vsake posamezne
nacije z blaginjo človeštva. Vendar so med nacijami razlike; »nacije še ne tvorijo
svetovne republike« (ibid., p. 23). Med »ljudstvi« - pravi List, ki v rabi terminov
ni kaj prida precizen - so »velike razlike«. Vidimo, da so »med njimi civilizirana,
manj civilizirana, polcivilizirana, nevedna in nekultivirana, orjaki in pritlikavci,
zdravi in bolni, razsvetljena in praznoverna, marljivi in leni, takšna, ki hlepijo
9 »V temelju sistema šole /kozmopolitske ekonomije/ je torej resnična ideja, ideja, ki jo
mora znanost pripoznati in razvijati, če naj izpolni svojo namembnost, da razsvetljuje prak-
so, ideja, ki je praksa ne sme napak presojati, ne da bi zašla na stranpot. Šola edinole ni
upoštevala narave nacionalnosti in njihovih posebnih interesov in razmer in jih ni uskladila
z idejo univerzalne unije in večnega mira.
Šola je neko stanje, ki naj šele nastane, privzela za dejansko obstoječe.« (Das nation. Sy-
stem«, p. 192.)
39
po novotarijah, in takšna, ki se trdno oklepajo starih navad, mladi in stari. In vi-
dimo svobodne in polsvobodne nacije, nedoletne, takšne, ki imajo skrbnike, in
zasužnjene, sposobne nacije in nesposobne nacije. Nadalje vidimo takšne, ki jih
je narava obdarila z neznanskim bogastvom pomožnih virov, in spet druge, do
katerih je bila zelo mačehovska. Med njimi se najdejo takšne, ki se posvečajo iz-
ključno obdelovanju zemlje, druge, ki so se obrnile v manufakturno produkcijo
in trgovino, ter naposled spet druge, ki so razvile vse panoge industrije v najlepših
proporcih. Mar bi ustrezalo naravi in umu, če bi jih hoteli vse položiti v Prokrus-
tovo posteljo?« (ibid., p. 42/3.)
»Kozmopolitski ekonomiji se ne zdi potrebno, da bi se kaj dosti ukvarjala s
položajem nacij in sredstvi za njegovo izboljšanje,« ugotavlja List ter nadaljuje:
»Gledano s stališča, na katerega smo se sami postavili, pa stvar za nas ni kar tako
preprosta: Prisiljeni smo, da naš sistem uskladimo s položajem nacij.« (ibid., p.
42.) Zato - še enkrat - definira »politično ali nacionalno ekonomijo, ki, izhajajoč
iz pojma in narave nacionalnosti, uči, kako lahko kaka dana nacija v danem sve-
tovnem položaju in pri svojih posebnih nacionalnih razmeijih obrani in izboljša
svoje ekonomske razmere. (»Das nation. System«, p. 187/8.)
V pogojih neenakosti nacij, ki je za Lista primarno razlika oziroma nasprotje
med industrijsko razvijajočimi se nacijami in nacijo, ki je že razvila svojo indust-
rijo, ki je torej razvojno prehitela ostale in zato dominira njihovemu razvoju -
List jo imenuje vladajočo ali prevladujočo nacijo in jo tudi historično konkreti-
zira: gre za Anglijo - mora »obča svoboda trgovine« pripeljati »ne v univerzalno
republiko, temveč v univerzalno podložnost nacij, ki so manj napredovale, sup-
remaciji vladajoče manufakturne, trgovske ali pomorske sile.« (ibid., p. 193.) List
meni, da je ta njegova trditev dovolj utemeljena, in nadaljuje, da je mogoče »uni-
verzalno republiko« »realizirati samo, če se mnogo nacionalnosti povzpne na kar
se da enako stopnjo industrije in civilizacije, politične omike in moči.« (ibid.) Do-
tlej pa so nacijam, ki se industrijsko razvijajo, potrebne zaščitne carine, da bi se
mogle izenačiti z vladajočo nacijo, ki da ji manufakturni monopol ni dan po na-
ravi, temveč historično: pred drugimi je samo v časovni prednosti.
Sistem zaščitnih carin se prikazuje Listu kot »najpomembnejše sredstvo za na-
predovanje h končni uniji ljudstev, potemtakem /tudi/ k resnični svobodi trgo-
vine. In nacionalna ekonomija se prikazuje s tega stališča kot tista znanost, ki,
ob pripoznavanju obstoječih interesov in individualnih razmer nacij, uči, kako se
lahko vsaka posamezna nacija dvigne na tisto stopnjo ekonomske izobraženosti,
na kateri ji bo druženje z drugimi enako omikanimi nacijami, potemtakem (tudi)
svoboda trgovine, postalo mogoče in potrebno.« (ibid., p. 194.)
Položaj nacije je za Lista določen s stopnjo njene ekonomske, politične in kul-
turne razvitosti. »Civilizacija, politična izobraženost in moč nacij so pogojene v
glavnem z njihovimi ekonomskimi razmerami, in obratno.« (ibid., p. 16/7.) To
razvitost List povzema s pojmom produktivne sile. Produktivne sile so tista prava
osnova in »vzrok« bogastva in blaginje kake nacije, zato je vprašanje, ki si ga za-
stavlja: kako omogočiti in zagotoviti razvoj produktivnih sil? Ker so produktivne
sile vladajoče nacije že razvite, se vprašanje nanaša na industrijsko razvijajoče se
nacije, na nacije, ki so poklicane, da dohitijo vladajočo nacijo. Odgovor daje se-
veda nacionalna ekonomija, glasi pa se: zaščitne carine, zaščitni sistem.
Svobodna trgovina je namreč v funkciji tiste nacije, ki bi ji »uspelo monopo-
lizirati celotno manufakturno silo na zemeljski obli in zadrževati ekonomski razvoj
ostalih nacij tako, da bi pri njih proizvajali samo agrikulturne produkte in suro-
40
vine in da bi obratovale samo najnujnejše lokalne obrti«, nujno bi se morala izteči
v »univerzalno gospostvo« te, vladajoče nacije (ibid., p. 17.)9a Razvijajoče se na-
cije ne bi mogle zdržati konkurence vladajoče, ne na svojem domačem ne na tu-
jem trgu. (Prim. »Das natiirl. System«, p. 50.) Njihova manufakturna in s tem
sploh produktivna sila bi bila ruinirana. Manufakture so namreč pri Listu »baza
domače in zunanje trgovine, pomorstva in izboljšanega poljedelstva, potemtakem
civilizacije in politične moči.« (»Das nation. System«, p. 17.)
Razlikovanje med nacionalno in kozmopolitsko ekonomijo, nasprotje med za-
ščitnim sistemom in svobodno trgovino je razvito in dopolnjeno z razlikovanjem
in nasprotjem med teorijo produktivnih sil in teorijo vrednosti. Nacionalna eko-
nomija je obenem že tudi teorija produktivnih sil, ta pa, s svoje strani, »služi za
temelj zaščitnemu sistemu in utemeljuje njegovo smotrnost.« (»Das natiirl. Sy-
stem«, p. 31.) Kozmopolitska ekonomija pa »ni niti učila niti ni hotela učiti, kako
se produktivne sile tvorijo in razvijajo in kako propadajo (ibid., p. 34); kot teorija
vrednosti se nanaša samo na »bistvo in oblikovanje cen, rent, dobičkov in mezd,
ponudbe in povpraševanja, kapitalij in obresti, denarja itd.« (ibid., p. 41.)
List razlikuje dvoje: »sile ali sposobnosti, ki so dejavne in producirajo, in same
reči, ki so producirane in imajo kot menjalni objekti neko vrednost« (ibid., p. 28);
»vzroke bogastva« in »bogastvo samo«, pri čemer je »sila, da ustvarjamo bogast-
vo«, »neskončno pomembnejša od bogastva samega«. (»Das nation. System«, p.
201.)
Lasten razvoj »manufakturne sile«, ki ga zaščitne carine varujejo pred uniču-
jočimi učinki konkurence vladajoče nacije, seveda zahteva od družbe, ki se raz-
vija, velike žrtve: po eni strani je treba vlagati v razvoj industrije, akumulirati,
po drugi je ta domača industrijska produkcija - v začetku zagotovo - dražja in
slabša, kot bi bila uvožena. Toda, razloži List, »izguba, ki jo utrpi nacija zaradi
zaščitnih carin, je vsekakor samo /izguba/ v vrednostih, nasprotno pa nacija pri-
dobi sile, ki jo za vse večne čase postavljajo v položaj, da proizvaja neizračunljive
vsote vrednosti.« (ibid., p. 29; prim. »Das natiirl. System«, p. 38.) Izguba je samo
začasna, dobiček večen.10 Vrednosti, ki so žrtvovane za razvoj produktivnih sil,
so samo cena nacionalne »industrijske vzgoje«, (ibid.) To vzgojo - ne pa njene
cene - mora narekovati nacionalna ekonomija, (ibid., p. 256/7.)
Listov cilj ni samo industrijski razvoj tistih nacij, ki so poklicane, da dohitijo
vladajočo nacijo. Industrijski razvoj, razvoj »manufakturne sile«, ki je »temeljni
pogoj vsega višjega razcveta civilizacije, materialne prosperitete in politične moči
vsake nacije« (ibid., p. 216), je obenem pogoj in vzpodbuda za razvoj kmetijstva
teh nacij: ideal je »ravnotežje ali harmonija produktivnih sil.« (ibid., p. 236.)
9aČe bi Anglija s svobodno trgovino obvladala in podredila ostali svet, vidi List takole
ekonomsko usodo Nemčije: »Nemčija bi le težko smela dobavljati temu angleškemu svetu
kaj drugega kot otroške igrače, lesene stenske ure, filološke spise in včasih vojaške enote, ki
bi v puščavah Azije ali Afrike umirale za razširjanje angleškega manufakturnega in trgovs-
kega gospostva, angleške literature in jezika.« (»Das nation. System«, p. 199.)
10 »Nacija mora žrtvovati materialne dobrine in se jim odpovedovati, da bi pridobila du-
hovne ali družbene sile, sedanje prednosti mora žrtvovati, da bi si zagotovila prihodnje.«
(»Das nation. System«, p. 216.)
Žrtvuje se, kot vedno,v imenu prihodnosti: »Imeti moramo samo pogum, da veijamemo
v véliko nacionalno prihodnost in v tej veri korakamo naprej. Predvsem pa moramo imeti
dovolj nacionalnega duha, da bi zdaj posadili in varovali drevo, ki bo šele bodočim gene-
racijam nudilo svoje bogate sadove.« (ibid., p. 280.) Seveda ni to nič drugega kot profani-
zirana vera v boljše posmrtno življenje.
41
* * *
Zdaj, ko je v osnovnih črtah prikazan Listov »ekonomski sistem«, je treba še
posebej opozoriti na naslednje momente njegovega protekcionizma (saj je znan
predvsem kot ekonomist protekcionizma, kot zagovornik zaščitnih carin):
List zagovarja zaščitne carine kot prehoden historičen ukrep; ne zavrača ideje
svobodne trgovine, temveč gleda nanjo kot na pohistorično najstvo, kot na »za-
kon uma«, ki se bo lahko realiziral šele ko bo svojo nalogo opravil zaščitni sistem,
(prim. »Das natiirl. System«, p. 124.)
Ne priporoča zaščitnih carin vsem nacijam, temveč samo tistim, ki se indust-
rijsko razvijajo: »Omejitev trgovine s smotrom postavitve in obvarovanja lastne
manufakturne sile je moč upravičiti edinole pri nacijah /.../, ki posedujejo vse
potrebne duhovne in materialne lastnosti, da bi postavile lastno manufakturno
silo in si na ta način prizadevale za najvišjo stopnjo civilizacije in omike, mate-
rialne blaginje in politične moči, ki pa jih pri njihovem napredovanju zadržuje
konkurenca tuje manufakturne sile, ki ima že veliko prednost.« (»Das nation. Sy-
stem«, p. 261.)
Odklanja prehitro in pretirano zaščito: »Vsako pretiravanje in prehitevanje pri
zaščiti kaznuje samo sebe tako, da zmanjša lastno blaginjo nacije.« (ibid., p. 26.)
Uporaba zaščitnih carin je diferencirana glede na panoge: »Prav tako nikdar
ni priporočljivo, da bi ščitili vse industrijske panoge na enak način. Posebno za-
ščito zahtevajo najpomembnejše panoge, ki potrebujejo za obratovanje velike na-
ložbene in obratne kapitale, veliko mašinerije, torej mnogo tehničnega znanja,
spretnosti in izurjenosti ter mnogo delacev, in katerih produkti štejejo med prve
življenjske potrebščine.« (ibid., p. 261/2.)
Zaščitni sistem je podvržen historičnim spremembam: »različne razvojne stop-
nje, na katerih se nahajajo manufakturne sile, morajo povzročiti tudi bistvene
premene v njihovih zaščitnih sistemih.« (»Das natiirl. System«, p. 47) Sploh »za-
ščita prispeva k prosperiteti nacije le toliko, kolikor ustreza stopnji industrijske
omike nacije.« (»Das nation. System«, p. 447.)
III. Listovo reformiranje ekonomske prakse
List je dokazoval, da je »nujno reformirati tako znanost kot tudi prakso.«
(»Das natiirl. System«, p. 17.) To dokazovanje temelji na zahtevi, da morata biti
teorija in praksa povezani, enotni. Ker je ugotavljal za svoj čas razcep in nasprotje
med ekonomsko teorijo in ekonomsko prakso, ki zeva od Quesnaya in Smitha
dalje (»Das nation. System, p. 3) in kije v škodo tako prvi kot drugi, je ta zahteva
programska zahteva. V izoliranosti od prakse (v »samotnosti študijske sobice,«
pravi List), »znanost zgreši svoj najpomembnejši cilj, da namreč razsvetljuje in
izboljšuje prakso; praksa pa ostaja slej ko prej, kar je: hči rutine.« (»Das natiirl.
System«, p. 5.) Ker List ne vidi, kako bi mogli »brez sposobne teorije prispeti do
konsekventne prakse« (»Das nation, system«, p. XXX), zahteva: »če naj teorija
politične ekonomije v Nemčiji podpira nacionalne interese, mora iz študijskih so-
bic učenjakov, kateder profesorjev, kabinetov visokih državnih uslužbencev ses-
topiti v kontorje tovarnarjev, veletrgovcev, lastnikov ladij, kapitalistov in ban-
kirjev, v pisarne vseh javnih uslužbencev in odvetnikov, v stanovanja zemljepo-
42
sestnikov, predvsem pa v zbore deželnih stanov, z eno besedo, postati mora sploš-
na last vseh omikanih v naciji,.« (ibid., p. LX.)11
List je po eni strani s prakso, bolje: z dejstvi iz prakse nasprotoval vladajoči
ekonomski teoriji, dokazoval, da kozmopolitska ekonomija ne ustreza nemškim
nacionalnim interesom. Po drugi strani je bila njegova nacionalna ekonomija tista
teorija, ki naj bi razsvetlila prakso: »ekonomija človeške družbe«, modificirana
v skladu s posebnimi nacionalnimi interesi, (ibid., p. 187.)
Kjerkoli je List nastopal kot teoretski razlagalec posebnih nacionalnih eko-
nomskih interesov, povsod in vedno je trčil ob »svetovno supremacijo« Anglije.
Dokazoval je, da je »veliki interes človeštva« - ki ga je proklamirala svobodno-
trgovinska kozmopolitska (pro)angleška ekonomija - »čisto preprosto samo plašč,
pod katerim se skriva angleški nacionalni egoizem.« (»Das natiirl.System«, p. 51.)
»Ko Anglija pridiga svobodo trgovine, ravna vedno tako, da lahko razsvetljen in
nepristranski človek reče: s trgovsko svobodo ne razume /Anglija/ nič drugega,
kot daje sama svobodna, da prodaja svoje manufakturne proizvode in kolonialne
produkte vsem nacijam, s svojih tržišč pa odbija vse tuje produkte, ki bi lahko
tam uspešno konkurirali z njenimi lastnimi. /.../ Zato se moramo bati, da na-
jmočnejše nacije uporabljajo geslo trgovske svobode le kot sredstvo, da bi trgovino
in industrijo šibkejših nacij toliko bolj zagotovo potisnile v stanje suženjstva.«
(ibid., p. 16; prim. »Das nation. System«, p. 2, 27, 87/8, 179, 198/9, 448.)
11 To navajamo tako obsežne tudi zato, da bi tudi ob Listu pokazali, da postulat enotnosti
teorije in prakse ni iznajdba Marxa ali Engelsa ali marksistov, torej prav tako ne specifična
razlika marksizma v razmerju do drugih, recimo: meščanskih teorij. Ta postulat - in konsek-
ventno torej postulat praktične teorije in teoretske prakse-je že postulat revolucionarne meš-
čanske teorije, teorije revolucionarnega meščanstva. (Ob tem: tiste dolgočasne variacije na
temo besede in dejanja - da je treba od besed k dejanjem, da je treba »več delati in manj go-
voriti« etc. - niso ne meščanske ne revolucionarne, še sploh ne socialistične, pač pa teološke,
farške. Preden je Marx zapisal, da so filozofi svet samo interpretirali, da pa gre za to, da ga
spremenimo, je List zahteval to od ekonomistov. Na Ristićevo kritiko, da so marksisti »svet«
samo različno spreminjali, da pa gre za to, da ga ukinemo, lahko odgovorimo prepričljivo
samo tako, da se nenehno vprašujemo, kako »spreminjati svet«.
Kako je bil List konsekventen, ko seje zavzemal za enotnost ekonomske teorije in prakse,
za praktično učinkovitost ekonomske teorije, nam pove tudi to, da je njegov protest proti ak-
tualni praksi teorije segel do odpovedi hotenju, da bi prisedel v univerzitetno-akademski obrat,
in do stila pisanja. »Pri tem delu,« pravi, »mi ni šlo niti za to, da bi se prislinil v kako učeno
kameraderijo, niti za to, da bi habilitiral na stolici za politično ekonomijo, niti za to, da bi v
bodoče sijal kot pisec kompendija, ki bi ga sprejele vse katedre, in niti za to ne, da bi dokazal
svojo uporabnost za kako visoko državno službo; pred očmi sem imel pri tem edinole zahteve
nemških nacionalnih interesov, in ta smoter je zapovedovalno zahteval, da sem izrekel svoje
prepričanje svobodno in brez primesi sladkobnih ingredienc, ki sicer godejo okusu, efekt pa
omejujejo, in predvsem - da sem pisal popularno. /.../ Nisem hotel leporečiti. Lepota stila
ne spada v nacionalno ekonomijo. /.../ Jasnost, splošna razumljivost sta v tej znanosti po-
glavitni zahtevi.« (»Das nation. System«, p. LX-LXII.)
Roscher je komentiral Listov jezik takole: »Njegov jezik je sicer pretirano prepleten s tuj-
kami, tudi znanstveno je pogosto kaj malo oster; je pa zelo okreten, popularno razumljiv in
izgovorljiv, bogat na učinkovitih udarnih stavkih, ki se zlahka prenašajo od ust do ust.« (W.
Roscher, op. cit., p. 972.) Mehring paje citiral notico iz »Deutschen BrüsselerZeitung«, ki jo
je povezoval z Marxom in ki pravi da je v Listovih govorih »ostrina, življenje in pogum.«
(»Aus dem literarischen Nachlass von Karl Marx und Friedrich Engels 1841-bis 1850.« He-
rausgegeben von Franz Mehring. Verlag von J. H. W. Dietz Nachf. G. m. b. H., Stuttgart 1920,
Zweiter Band, p. 378.)
43
Toda čeprav je List pozival vse nacije, naj se v skupnem interesu »zaščitijo
pred nasilnimi neugodnostmi in škodo, ki bi jo mogla povzročiti njihovi industriji
premoč Anglije (»Das natiirl. System«, p. 51), in čeprav je deloval tudi v Franciji,
Belgiji, Združenih državah, na Madžarskem in še kje, je bila njegov prvi in zadnji
naslovnik Nemčija, nemške razmere pa izhodišče in smoter celotne njegove ak-
tivnosti. V dnevnih je zapisal, da je bila tudi v lefih, ko je živel in delal v Zdru-
ženih državah, »v ozadju vseh mojih načrtov Nemčija.« (Cit. po Roscher, op. cit.,
p. 970.)
»Če je kaka nacija poklicana,« je povzel List svoje izhodišče in stališče, »da
postavi nacionalno manufakturno silo, je to nemška - zaradi visoke stopnje, ki
jo je dosegla v znanostih in umetnostih, v literaturi in vzgoji, v javni administ-
raciji in splošno koristnih institucijah - zaradi njene moralnosti in religioznosti,
njene delavnosti in gospodarnosti - zaradi njene stanovitnosti in vztrajnosti pri
poslih, kot tudi zaradi njenega iznajditeljskega duha - zaradi številnosti in spo-
sobnosti njenega prebivalstva - zaradi obsega in narave njenega ozemlja - zaradi
njenega naprednega poljedelstva in njenih fizični, socialnih in duhovnih pomož-
nih virov sploh.
Če lahko kakšna nacija pričakuje od zaščitnega sistema, prirejenega njenim
razmeram, bogate sadove za nastanek njenih domačih manufaktur, za povečanje
njene zunanje trgovine in njenega pomorstva, za izpopolnitev njenih notranjih
transportnih sredstev, za razcvet poljedelstva, kakor tudi za ohranitev njene sa-
mostojnosti in povečanje njene moči navzven, je nemška.
Da, drznemo si trditi, da temelji na izgradnji nemškega zaščitnega sistema ek-
sistenca, neodvisnost in bodočnost nemške nacionalnosti. Le v tleh obče blaginje
korenini nacionalni duh, poganja lepe cvetove in rodi bogate sadove; le iz enot-
nosti materialnih interesov zraste duhovna, in le iz obojega nacionalna sila. A le
kaj so vredna vsa naša prizadevanja, naj bomo vladajoči ali vladani, plemiškega
ali meščanskega stanu, učeni ali neuki, vojaki ali civili, manufakturisti, poljedelci
ali trgovci, brez nacionalnosti in brez garancije za obstanek naše nacionalnosti!«
(»Das nation. System«, p. 573/4.)
Zato pravi, da je »želel učiti, kako je treba po nacionalnoekonomski poti za-
htevati blaginjo, kulturo in moč Nemčije« (ibid., p. VI), ter da so bile razmere
v nemški domovini tiste, ki so mu omogočile, daje zavzel kritično stališče do vla-
dajoče ekonomije: »Če bi bil pisec Anglež, bi bil le stežka podvomil v temeljni
princip teorije Adama Smitha.« (ibid., p. 13.)
Ta dvom v »temeljni princip teorije Adama Smitha« - List ga vidi v postulatu
svobodne trgovine - je že moment »reformiranja prakse«: kot teoretik je List ved-
no obenem tudi praktik. Izraziti ta dvom je pomenilo spopasti se z vladajočo eko-
nomsko teorijo - kozmopolitska ekonomija je vladala tudi v tedanji Nemčiji. List
je celo mnenja, da ni »nauk Adama Smitha in njegovih učencev našel nikjer več
privržencev, kot v Nemčiji« (ibid., p. 136; prim. p. XIV),12 in da je bil to zato
12 To razlaga takole: »Tako se je Nemčija izoblikovala povsem drugače od vseh ostalih
nacij. Namesto da bi kot drugod višja duhovna omika izrasla bolj iz razvoja materialnih pro-
duktivnih sil, je v Nemčiji razvoj materialnih produktivnih sil izrasel v glavnem iz duhovne
omike, ki mu je predhodila. Tako je vsa zdajšnja omika Nemcev obenem teoretska. Zato
potem tudi toliko nepraktičnega in nerodnega, kar pade v našem času tujim nacijam pri
Nemcih v oči. Sedaj so kot individuum, ki seje poprej, ker ni mogel uporabljati svojih udov,
teoretsko naučil stati in hoditi, jesti in piti, smejati in jokati, in šele potlej pristopil k prak-
tičnim vajam. Zato posebno nagnjenje Nemcev k filozofskim sistemom in kozmopolitskim
44
»neenak boj: na eni strani vsestransko izoblikovana teorija, z ugledom, ki mu ni
nihče oporekal, sklenjena šola, močna stranka, ki je imela v vseh zakonodajnih
telesih in dikasterijih svoje govornike, predvsem pa veliko vzgibavajočo silo - de-
nar, na drugi revščina in stiska, mnenjska razhajanja, notranja razcepljenost in
popolno pomanjkanje teoretske baze. Ta boj je zelo ugodno vplival na moje nad-
aljnje raziskave, zelo neugodno pa na moj sloves.« (ibid., p. XVI.)
Če naj ta teoretski spopad razumemo kot moment »reformiranja prakse«, je
treba natančneje določiti zgodovinski značaj tega reformiranja: šlo je za kapita-
listično preobrazbo Nemčije. Temeljni spopad je bil zato spopad kapitalističnih
sil s fevdalnim družbenim sistemom, zlasti s fevdalnim državnim aparatom, ki
pa je proti sredini stoletja vse bolj drsel v spopad različnih interesov znotraj ka-
pitalističnih sil in meščanske družbe. Ko je List stopil na družbeno sceno, se je
boj naprednih družbenih sil usmerjal proti nacionalni razkosanosti Nemčije, proti
fevdalnemu pravu in institucijam, skratka: proti starim produkcijskim razmer-
jem.
Listje ta spopad dokaj določno teoretsko artikuliral: z razvojem blagovne pro-
dukcije v kmetijstvu (ko »postanejo produkti kmetijstva blaga«) in vedno večjim
vlaganjem kapitala vanj »začnemo zaznavati neprikladnost fevdalnih pravic in
tudi vseh drugih spon,13 ki ovirajo produkcijo in notranjo trgovino. Zdaj obču-
timo, da so nujni dobri zakoni in ustanove, ki garantirajo svobodo osebe, varnost
lastnine in dela, napredovanje vzgoje in civilizacije.« (Das natürl. System«, p.
61.) »Družbene oziroma politične ovire«, ki zavirajo razvoj manufakture, »ovire,
ki izhajajo iz napačnih ustanov ali zakonov«, je treba »spraviti s poti.« (ibid., p.
84.)
Pri tem »spravljanju s poti« preživelih fevdalnih ustanov in zakonov ter spos-
tavljanju meščanskih institucij se je List izkazal kot sposoben in pogumen orga-
nizator in govornik razreda kapitalistov. Šlo je predvsem za troje reči. Najprej,
boj za meščanske svoboščine. List ničkolikokrat pove, da je svoboda (precizno
reče: »meščanska svoboda«) nujni pogoj nadaljnjega (se pravi kapitalističnega)
ekonomskega razvoja. Temu zatrjevanju je List pripisal dostojanstvo »nauka zgo-
dovine«: »nikdar ni bilo ljudstva z industrijskim bogastvom, ki ne bi imelo ob-
enem tudi visoke stopnje svobode; in nikdar ni bilo despotsko zatiranega ljudstva,
ki bi imelo razvito industrijo in obče bogastvo. Videli smo sicer svobodna ljud-
stva, da so utonila v bedo in nemoč, vendar vedno šele potem, ko so izgubila svo-
bodo. /.../ Demokracija in industrija sta po smislu sorodni besedi (sinonima).«
(ibid., p. 39, 40; prim. »Das nation. System«, p. 173.) Zato je List meščanske in-
stitucije, ki so izraz in jamstvo te svobode: odprava suženjstva in tlačanstva/svo-
bodna zemljiška lastnina in svoboda osebe, svoboda mišljenja in vere, svoboda
tiska in združevanja, javno mnenje, javnost pravosodja, porotno sodišče, parla-
mentarna zakonodaja, javna kontrola državne uprave, meščanska družina, vzgoja
sanjam. Duh, ki se ni mogel gibati v zadevah tega sveta, seje skušal sprehoditi po kraljestvu
spekulacije.« (»Das nation. System«, p. 136.)
V tej zvezi prim. M. Riedel: »Die Rezeption der Nationalökonomie« v G. W. F. Hegel:
»Frühe politische Systeme«. Ullstein, Frankfurt/M - Berlin - Wien 1974, p. 815 sqq., in
W. Roscher, op. cit., p. 593 sqq.
13 »Fesseln«: List uporablja isti izraz kot Marx v »Komunističnem manifestu« in v pred-
govoru k »Zur Kritik der politischen Oekonomie«, ko govori o protislovju med produktiv-
nimi silami in produkcijskimi razmerji. (MEW 13, p. 9.)
45
in izobrazba, varnostna policija itn. (»Das nation. System«, p. 209, in drugje), štel
za »bogate vire produktivne sile«, (ibid.) Polaskan je bil z oznako, da je »fanatik
svobode«. (H. Waentig, op. cit., p. X.)
Nadalje: boj za enoten nemški trg in s tem za nemško nacionalno enotnost in
državo. Pogoj za kakršenkoli ekonomski razvoj je bila odprava fevdalnega par-
tikularizma. Šele ukinitev notranjih carin in mitnin med številnimi nemškimi dr-
žavicami je lahko postala izhodišče zaščitnega sistema proti angleški konkurenci.
Listje bil med ustanovitelji prve vsenemške organizacije kapitalistov, zaslužen pa
je bil tudi za ustanovitev vsenemške carinske zveze, ki jo sicer pojmuje kot pogoj
možnosti nemške nacionalne ekonomije. (»Das nation. System«, p. XLV.) V
predgovoru k »Nacionalnemu sistemu politične ekonomije« se na dolgo pravda
za očetovstvo ideje o »društvu nemških trgovcev in tovarnarjev, ki naj bi si po-
stavilo za cilj odpravo nemških provincialnih carin in spostavitev skupnega nem-
škega trgovskega sistema« (ibid., p. IX/X; gl. p. X-XIII, 144 sqq.), kasneje pa
zmagoslavno ugotavlja, daje Nemčija »v teku desetih let«, tj. od 1830 dalje, »na-
predovala v blaginji in industriji, v nacionalni samozavesti in nacionalni sili za
celo stoletje,« za kar da se ima zahvaliti tako ukinitvi notranjih carin kot enot-
nemu carinskemu sistemu navzven (ibid., p. 527, 540), medtem ko je prej svo-
bodna trgovina v glavnem upropaščala njene produktivne sile (»Das natürl. Sy-
stem«, p. 7.) Sem štejejo tudi Listovi načrti in prizadevanja za enoten nemški de-
narni, merski in utežni sistem, za nemško nacionalno banko, enotno nemško ob-
rtno in patentno pravo, vsenemško mornarico in konzularno službo, sejme in in-
dustrijske razstave, (gl. Fabiunke, op. cit., p. XXXII.)
Naposled, boj za nemško železniško omrežje oziroma sploh za nacionalni tran-
sportni sistem. List v »Nacionalnem sistemu politične ekonomije« ni samo za-
pisal, da je »v preteklih osmih letih delal noč in dan, da bi s pozivi in dopiso-
vanjem in razpravami na vseh koncih Nemčije spravil v tek stvar železnic« (»Das
nation. System«, p. XXVI) - ni si lastil samo praktičnih zaslug, temveč tudi teo-
retske, češ da je - s stališča teorije produktivnih sil - »obsežneje od kateregakoli
drugega nacionalnega ekonomista« pred njim obravnaval »vzvratno učinkovanje
med manufakturno silo in nacionalnim transportnim sistemom«, vpliv nacional-
nega transportnega sistema na »celotno duhovno in politično življenje, družabno
občevanje, produktivno silo in moč nacij«, zlasti pa osvetlil »nujnost in koristnost
celih nacionalnih železniških sistemov.« (ibid., p. XXII, XXIII; prim. p. 94.) Na
drugi strani pa je dokazoval, da sta »železniški sistem in carinska zveza siamska
dvojčka /.../. Brez carinske zveze ne bi o nemškem železniškem sistemu niti go-
vorili, kaj šele, da bi ga izpeljali. Samo s pomočjo nemškega železniškega sistema
seje mogla družbena ekonomija Nemcev povzpeti do nacionalne velikosti in šele
kot posledica tega razmaha lahko železniški sistem doseže svoj polni pomen.
Vendar nemški železniški sistem ne učinkuje zgolj s tem, da pospešuje materialne
nacionalne interese, učinkuje tudi tako, da krepi vse duhovne in politične sile za
izpopolnitev nemških nacionalnih razmer.« (Cit. po Fabiunke, op. cit., p.
XXV.)14 _
14 Na pomen železnic v razvoju kapitalistične ekonomije opozarja med drugimi Hobs-
bawm, zlasti na to, da so bile železnice zaradi »neizmernega apetita /.../ po železu in jeklu,
po premogu, stroju, delovni sili in investiciji kapitala« v prvi polovici 19. stol. »sposobne
rešiti tako rekoč vse probleme rasti gospodarstva.« (gl. »Obdobje revolucije, DZS, Ljubljana
1968, p. 60 sqq., cit. mesti p. 61, 64; prim, tudi Hobsbawm: »Industry and Empire.« Pant-
heon Books, New York 1968, p. 53, 88 sqq.)
46 .
IV. Listova teorija družbe
Prehod h kritiki Lista je prikaz njegove teorije družbe.
List ni bil kar ekonomist ali preprosto ekonomski politik: njegova reformirana
ekonomska teorija je vgrajena oziroma je na njej zgrajena kompleksna teorija
družbe,15 ki zajema tako zgodovinski nastanek meščanske družbe kot njeno struk-
turo in funkcioniranje. Tu se omejujemo samo na prikaz najinteresantnejših mo-
menotv te teorije in odpovedujemo - da ne rečemo: lažni - celovitosti prikaza.
Zgodovina meščanske družbe je za Lista prvotna akumulacija kapitala, ki pa
v glavnem nastopa v mistificirani podobi. Eden osnovnih momentov te mistifi-
kacije je, da List opisuje to akumulacijo kot, v glavnem, dovršeno, v tem ko pri-
kazuje njeno genezo. Še posebej se to kaže v tem, da vedno predpostavlja neko
eksteritorialno akumuliranost kapitala: procesa prvotne akumulacije ne razloži iz
notranjega družbenega razvoja kake dežele, pač pa je ta iniciran vedno od zunaj,
kjer je ta proces že pretečen, s tem pa nevprašljiv in neizprašan. Ko predpostavlja
akumulacijo kapitala, da bi to akumulacijo razložil, zamenjuje nacionalno nem-
ško zgodovino za svetovno. Cena zgodovine kapitalizma v Nemčiji je nadzgodo-
vinskost (svetovnega) kapitalizma. Svet mora postati nezgodovinski, da bi Nem-
čija postala zgodovinska. Listova zgodovinska napaka je, da ima nacionalnohis-
torično prav.
Listova razlaga poteka takole: Najprej govori o razvojnih fazah kmetijstva, da
bi nato prešel k »produktivnim silam v manufakturi in obrteh«, gonilna sila ozi-
roma odločilni dejavnik v tem razvoju pa je zunanja trgovina. Pri tem ne prika-
zuje zunanje trgovine kot produkta določenih razvojnih sprememb dotlej izoli-
ranega kmetijstva, temveč, obratno, kot producenta takih sprememb: »V polo-
žaju kmetijstva nastopi popolna sprememba, brž ko zunanja trgovina prinese v
deželo manufakturne produkte in v zameno zanje izvaža proizvode zemlje. (»Das
natiirl. System«, p. 60.) »Kmetijca oskrbuje,« nadaljuje List, » popolnejšimi stroji
in smotrnejšimi orodji. Zategadelj pridejo v deželo novi delovni postopki, prav
tako izpopolnitve vseh vrst, nove rastline, kakor tudi boljša in koristnejša živina.
15 Tako, ob sklicevanju na Schmollerja, izdajatelj »Nacionalnega sistema politične eko-
nomije« Waentig: »Vsekakor je bil List /.../ neskončno več kot zgolj zagovornik zaščitnih
carin. Kajti njegov obsežen prikaz se ne izčrpa v obravnavanju tistih aktualnih vprašanj tr-
govske politike, ki so tako globoko segala v njegovo patriotsko srce; ta so marveč bila zanj
povod, daje razvil celo socialno teorijo.« (op. cit., p. VII.) Listov znanstveni pomen bi bilo
treba po njegovem presojati po »novem načinu zastavitve vprašanj«, (ibid.)
. V dokaz »teoriji odraza« zastopa nasprotno mnenje vzhodnonemški izdajatelj »Narav-
nega sistema politične ekonomije«: List je po njegovem pojmoval politično ekonomijo kot
»sistem gospodarskopolitičnih ukrepov«, »nič drugače kot specifičen sistem nacionalne meš-
čanske gospodarske in trgovske politike.« (Fabiunke, op. cit., p. LIII, LIV.)
Očitno je šele novejšemu času pripadla zasluga, daje emancipiral ekonomijo od temeljne
teorije (»filozofije«): novoveški ekonomisti, natančneje rečeno: ekonomisti revolucionarnega
meščanskega razreda (prav tako kot kasneje revolucionarnega socializma), so bili prav tako
tudi filozofi, kot so bili njihovi sodobniki - filozofi, če so kaj veljali, tudi ekonomisti. Seveda
pa šele ta »emancipacija od filozofije« ekonomijo prav ideologizira. Za tovrstne čiste eko-
nomiste velja, kar je Engels ugotavljal za čiste naravoslovce svojega časa. Njihova ekonomija
je še vedno nujno tudi »socialna teorija«, ima določeno »filozofijo«, le da je to zdaj neref-
lektirana in zato slaba »filozofija« oziroma slaba -»socialna teorija«: vulgarni kriptofilozo-
fija.
47
Prinese množico znanja in mnogo novih pogledov, v deželo pritegne kapitalije,
kmetijcu zalaga in ga s tem usposablja za samostojno izboljševanje zemlje. Ker
zbuja nove potrebe in nudi nove užitke, zbuja in pospešuje razmah ustvarjalne
aktivnosti in podjetniškega duha. Tako tisočkrat aktivira in pospešuje produktiv-	x
ne sile kmetijstva.« (ibid.) Uganka je torej zastavljena, s tem da je rešena. Vse,
kar še mora - v naslednji fazi - nastopiti, so zaščitne carine (potem ko se kme-
tijstvo na ta način dovolj razvije, na tej osnovi pa tudi industrija16), domači ma-
nufakturna in kmetijska sila sta v ravnotežju in večji del njunih produktov kon-
sumirajo v tej deželi sami (gl. ibid., p. 68 sqq., 113) - dokler, kot naslednja (in
za Lista končna) razvojna faza,16a ne nastopi kolonializacija. (gl. ibid., p. 114 sqq.)
Na tej oziroma takšni podlagi je iz Listovega prikaza prvotne akumulacije ka-
pitala izbrisana vsa tista krvava brutalnost, ki je skrbno zabeležena, denimo, v
Marxovem »Kapitalu« (kar ne pomeni, da tovrstne brutalnosti v Nemčiji faktično
ni bilo). Namesto oznake nasilja dobi proces prvotne akumulacije kapitala pri
Listu karakteristike vzgojne diktature. Še to ne, le »socialnopedagoškega proble-
ma«.17 Pri tem pa niti ne razodeva skrivnosti vzgoje, temveč povzdiguje same
»vzgojne smotre« in postulirane rezultate »vzgojnega dela«.18
16	»Toda kolikor bolj se ta industrija razvija, toliko bolj čuti, da uvoz manufakturnih pro-
izvodov ovira in omejuje njen napredek. Kmetijstvo po svoji strani potlej prav tako kmalu
občuti, da je zanj domači trg mnogo pomembnejši, stanovitnejši in ugodnejši od zunanjega
trga.« (»Das natiirl. System«, p. 62.)
,6a Listje izdelal tudi svojo teorijo stadijev družbenega razvoja, družbenoekonomskih for-
macij: »V ekonomskem pogledu morajo nacije preteči naslednje razvojne stadije: stanje pr-
votnega divjaštva, pastirsko stanje, agrikulturno stanje, agrikulturnomanufakturno stanje,
agrikulturnomanufakturnotrgovsko stanje.« (»Das nation. System«, p. 259/60.) V »Narav-
nem sistemu politične ekonomije« predhodi poljedelstvu »stanje lovstva in pastirsko stanje«.
(»Das natiirl. System«, p. 57; v nadaljevanju List razčlenjuje razvojne faze kmetijstva.)
To teorijo je kritizirala Roza Luksemburg: »Nekateri izmed meščanskih učenjakov,« je
pisala, »denimo Friedrich List, so razdelili /gospodarsko zgodovino/ po zunanji naravi na-
jpomembnejših prehrambenih virov in postavljajo obdobja lovstva, živinoreje, poljedelstva
in obrti - razdelitev, ki ne zadošča niti za kako vnanjo kulturno zgodovino.« (»Gesammelte
Werke«. Dietz Verlag, Berlin 1975, Bd. 5, p. 650.)
17	Waentig označuje tako celotno Listovo delo: »Možu, ki je videl v svobodi, inteligenci,
razsvetljenosti posameznih sonarodnjakov zadnji vir nacionalne moči, seje morala - resnično
moderna misel - nacionalna veličina prikazovati kot delo vzgoje množic, pravilna narodno-
gospodarska politika pa kot socialnopedagoški problem.« (op. cit., p. XI.) Nacistoiden tu ni
le Vokabular!
18	Poučno branje - in tudi aktualno - ki razkriva okrutnost in norost meščanske vzgoje in
izobraževanja, so teksti, zbrani v zborniku »črne pedagogike«: Katharina Rutschky (Hrsg.):
»Schwarze Pädagogik. Quellen zur Naturgeschichte der bürgerlichen Erziehung.« Ullstein,
Frankfurt/M-Berlin-Wien 1980.
Že tu lahko omenimo, da je List iz postulata oziroma ideala družbene harmonije, »rav-
notežja oziroma harmonije produktivnih sil« prešel v kritiko neusmerjenega izobraževanja:
»Neka nacija lahko ima preveč filozofov, filologov in literatov ter premalo tehnikov, trgovcev
in pomorščakov. To je posledica učene izobrazbe, kije zelo napredovala, ki pa se ne opira na
manufakturno silo, kije prav tako napredovala, in na razšiijeno notranjo in zunanjo trgovino;
to je prav tako, kot če bi v kaki tovarni izdelovali več glav kot konic za igle. Te odvečne glave
za igle v takšni naciji so: množica nekoristnih knjig, dlakocepski sistemi in učena pričkanja,
ki duh nacije bolj mračijo kot izobražujejo, odtegujejo od koristnih zaposlitev in potemtakem
skoraj prav tako zavirajo napredovanje produktivne sile nacije, kot če bi imela preveč duhov-
nikov in premalo učiteljev mladine, preveč vojakov in premalo politikov, preveč administra-
toijev in premalo sodnikov in pravobranilcev.« (»Das nation. System«, p. 236/7.)
48
Preobrazba kmetijskih delavcev v tovarniške je pri Listu kot samotok, ne kot
prešanje; gre le za spremembo »navad«; in za to je potreben le (prazen) čas: »Še
veliko več časa pa je potrebnega, da bi prebivalstvo, ki je navajeno na kmetijska
dela, preobrazili v vnete in spretne tovarniške delavce. Kajti le z dedovanjem iz
generacije v generacijo je moč pridobiti to posebno ljubezen do specialnega po-
klica;19 tisto ljubezen do poklica, ki pripravi celo rudarja do tega, da raje preživlja
svoje življenje pod zemljo, kot da bi hodil za plugom.« (ibid., p. 85.)
Kapitalistična preobrazba delavcev je, z dedovanjem, kar najbolj gotovo na-
ravni proces. In če se kapitalistična forma delavca prenaša z geni, ni treba niti do-
kazovati, da je kapitalizem že v ljudeh in da ti le še čakajo, da zrastejo tovarne.
Listova idilika je prežeta s cinizmom, cinizem je v idiliki: »Mali kmet in delavec
lahko - brž ko se je v njunem sosedstvu naselila kaka velika manufakturna sila
- svoj prosti čas, ki sta ga morala doslej pogosto in predvsem pozimi preživeti
brez zaposlitve, produktivno uporabita in uvrednotita, kajti tovarne jima vedno
nudijo priložnost za dodatno udejstvovanje. Ta dobrotnost se nanaša predvsem
na tiste družinske člane, katerih sile so za kmetijstvo kaj malo vredne, ki pa se
lahko v manufakturah izkažejo za koristne, na primer na ženske, starce, otroke,
pohabljence, slabotne in bolne.« (ibid., p. 73.) Tendenco kapitala, da vse in vsa-
kogar vključi in podredi uvrednotevalnemu procesu ter da ves življenjski čas spre-
meni v delovni čas, prikazuje List kot posebno osrečevanje ljudi.
Kot za vsakega pravega, zavednega meščana je delo za Lista najvišja vrednota.
Ne vprašuje se, kakšno delo, v kakšnih pogojih, zakaj in čemu oziroma za koga,
poglavitno je, da se dela, da delajo vsi in da delajo mnogo. (Več in bolje delati,
bi dejali danes.) Kapitalizem je zanj država svobodnega dela (»Das nation. Sy-
stem«, p. 418), torej svobodne menjave dela, kar osvobaja. Zato ne more prehva-
liti prednosti kapitalizma pred fevdalizmom: »Delo slabotneža, pohabljenca ima
tam/v manufakturi/neredko mnogo višjo vrednost kot tu /v »agrikulturni drža-
vi«/ delo najmočnejšega moža. Vsaka, tudi najšibkejša sila, sila otrok in žena, po-
habljencev in starcev, najde v manufakturah zaposlitev in plačilo.« (ibid., p. 288)
Enostranska delovna pohabljenost, ki jo proizvaja kapitalistična delitev dela, se
pri Listu sprevrača v mnogoterost in bogastvo del, med katerimi lahko indivi-
duum izbira pač po svojih nagnjenjih, (ibid.) Sploh postanejo pri njem temeljne
značilnosti kapitalizma moralne kategorije, v prvi vrsti delovne in gospodarne
vrednote in navade; delavnost20 in marljivost, redoljubnost, discipliniranost,
skrbnost, varčnost. (»Das natiirl. System«, p. 46; »Das nation. System«, p. 305
in drugje.) Pozablja samo na »odgovornost«. Kapitalizem je posebna etika.21
V	okviru te etične mistifikacije pa List zapaža vrsto materialnih procesov, zna-
čilnih za nastajanje kapitalistične družbe. Poleg že opisanega nastanka industrijs-
kega delavstva: nujnost prevladovanja razdrobljenosti zemljišč in oblikovanja ve-
likih in specializiranih gospodarstev v funkciji produkcije tržnih presežkov v
kmetijstvu (»Das natiirl. System«, p. 69 sqq., zlasti p. 72-3); industrializacijo
19	O kategoriji poklic (BeruO gl. Max Weber: »Protestantska etika in duh kapitalizma«.
20	Prim. Marx: Grundrisse, p. 231.
21	Klasičen tekst v tem obzoiju, ki je obenem analiza in prikaz tega obzoija, je Webrova
»Protestantska etika«.
V	tej zvezi je instruktivna Listova pripomba, da je Avstrija »izredno veliko utrpela z iz-
ogonom protestantov, svojih najmarljivejših državljanov.« (»Das nation. System«, p. 137.)
Ta zgodba pripoveduje o nas; zato smo vajeni »vnanjih farjev« (Marx).
49
kmetijstva in uporabo znanosti, zlasti agrokemije, v kmetijstvu (»Das nation. Sy-
stem«, p. 196, 212); uporabo strojev (»strojne sile«), uporabo »tehnike in strojne
proizvodnje« - kar je povezano z delitvijo dela in kooperacijo - ki mnogokratno
povečuje produktivno silo dela (ibid., p. 290, 434/5; »Das natiirl. System«, p. 80),
pri čemer ne nakaže samo nujnosti vpeljave in uporabe strojev v kapitalistični
produkciji, temveč tudi strojne produkcije strojev;22 koncentracijo kapitala, ki
geometrično stopnjuje produktivnost;23 s tem v zvezi nastajanje velikih mest in
nasprotja med mestom in dežeo. (»Das natiirl. System«, p. 81 ; »Das nation Sy-
stem«, p. 295, 298, 315); oblikovanje svetovnega trga (ibid., p. 82; »Das nation.
System«, p. 373); produktivno silo znanosti itd.
Z vprašanjem produktivne sile znanosti oziroma znanosti kot produktivne sile
se odpira nov tematski sklop Listove socialne teorije. »Manufakturna sila je ob-
enem mati in hči znanosti in umetnosti, literature, razsvetljenstva, javne svobode,
koristnih institucij, moči in neodvisnosti nacije,« pravi List (Das natiirl. System«,
p. 77;prim. »Das nation. System«, p. 212 = mesto, ki ga citira Marx), in nadaljuje:
»Da bi se lahko uspešno predal manufakturam in tovarništvu, se mora tisti, ki
je zaposlen s tem, bolj ali manj ukvarjati z matematiko in naravoslovjem in ju
razumeti.« (»Das natiirl. System«, p. 78.) Obenem s tem nastane potreba po to-
vrstni izobrazbi in po izobrazbi tovrstnih znanstvenih kadrov. »Kolikor bolj je
razvita manufakturna sila kake nacije, toliko občutnejša postaja potreba po takš-
nih osebah.« (ibid.)
Ta vpotegnjenost znanosti v produkcijo producira spremembe tudi v sami zna-
nosti. Ljudje, ki se zdaj ukvarjajo z znanostjo in so za to dobro plačani, se po-
svečajo vse bolj specialnim znanstvenim področjem: »Delitev dela postane zdaj
tudi v znanostih obsežnejša. Napredki znanosti vobče in njen vpliv na manufak-
turo in obrti posebej vedno jasneje izstopajo. Kolikor bolj se znanost razvija, to-
liko več novih iznajdb pridelajo, ki prihranjajo delo in material in proizvajajo
nove produkte. Kolikor bolj sta znanje in védenje razširjena med industrijci, to-
liko hitreje in toliko uspešneje prihaja do praktične uporabe iznajdb in znanstve-
nega napredka.« (ibid.)
Na eni strani je industrijčeva »celotna eksistenca odvisna od študija znanosti,
od uporabe njihovih spoznanj in prav tako iznajdb« (ibid.), na drugi je dvig kme-
tijstva na znanstven nivo obenem osvoboditev le-tega iz fevdalnih spon. (»Das na-
tion. System«, p. 212.) Nacija namreč »črpa svojo produktivno silo iz duhovnih
in fizičnih sil individuov«, in če zato List kritično očita kozmopolitski ekonomiji,
da pojmuje s kapitalom samo »instrumentalne sile«, je konsekventen, ko ne za-
vrže pojma kapitala, temveč ga dopolni, češ da poleg »materialnega kapitala« ob-
staja tudi »duhovni kapital« (ibid., p. 221, 319, 320; »Das natiirl. System«, p. 91
sqq.)
V »duhovni kapital« pa ne spada samo znanost. To so »moralne in fizične sile,
ki se držijo osebnosti ali ki jih individui črpajo iz socialnih, občanskih /bürger-
liche/ in političnih razmer.« (»Das nation. System«, p. 320.) Poleg znanosti, ki
jo List razume predvsem kot aplikativno naravoslovje in matematiko, so to mo-
rala in nravnost, religija, vzgoja (družinska in šolska), pravo, umetnost... To sta-
22	»Tovarne strojev so na določen način tovarne tovarn.« (»Das nation. System«, p. 435.)
To je po Marxu pogoj tehnične osamosvojitve kapitalizma, (gl. »Kapital« I, 13. pogl.; prim.
Engels: »Proti zaroti molka.« KRT, Ljubljana 1982, p. 139.1
23	»Produktivne sile kmetijstva so raztresene po celi deželi. V manufakturah se, nasprot-
no, koncentrirajo in združujejo, kopičijo na majhni površini. Iz te sklenitve in skupnega učin-
kovanja izhaja naraščanje produktivnih sil, ki se povečuje prej v geometričnih kot v aritmetič-
nih proporcih.« (»Das natiirl. System«, p. 80; prim, ibid., p. 86-7.)
50
lišče je Lista, najprej, pripeljalo v spopad s kozmopolitsko, predvsem s klasično
politično ekonomijo, zapletlo v diskusijo o produktivnem in neproduktivnem delu.
Princip, če se sme tako reči, meščanstva je bil - in je - princip produktivnosti,
dela. Vendar je bila ta produktivnost - konkretizirana kot »produktivno delo« -
v različnih obdobjih razvoja meščanske družbe različno pojmovana (z razvojem
meščanske družbe je ta različnost vse bolj vezana na diferenciacijo meščanstva sa-
mega). Revolucionarno meščanstvo je s pojmovanjem produktivnega dela kot
samo vrednotvornega dela24 odreklo legitimnost celotni fevdalni družbeni nadstav-
bi, brezkompromisno je napadlo fevdalni državni aparat. »Bilo je to nenavadno
razsvetinjenje prav tistih funkcij, ki jih je dotlej obdajal svetniški sij; /ki so/ uži-
vale praznoverno čaščenje. Politična ekonomija v svojem klasičnem obdobju,
prav tako kot sama buržoazija v svojem parvenijskem obdobju, je do državne ma-
šinerije etc. stroga in kritična,« pravi Marx (MEGA2 II/3.2, p. 460.)
V Smithovem pojmovanju produktivnega dela ni razlike med nekaterimi
»najbolj spoštovanimi redovi v družbi« in hišnimi slugami, njihovo delo »ne pro-
ducira nobene vrednosti, niti se ne strne ali udejani v kakšnem trajnem predmetu
ali blagu, ki ga je moč prodati«; vladarji, njihovi oficirji in sodniki, vsa vojska,
farji, pravniki, zdravniki, vseh vrst pisuni, igralci, glumači, muzikantje, operni
pevci in plesalci..., vsi se »vzdržujejo z delom letnega produkta delavnosti dru-
gih ljudi« (gl. »The Wealth of Nations«, p. 430-31), vsi so paraziti dejanskih pro-
ducentov.
List vztrajno nastopa proti temu pojmovanju in ga zavrača: »Adam Smith je
v celoti tako malo poznal naravo teh sil /=znanosti in umetnosti, javnih ustanov,
zakonov, ki producirajo religioznost, moralnost in inteligenco, varnost osebe in
lastnine, svobodo in pravo/, da ni priznal produktivnosti niti duhovnemu delu tis-
tih, ki imajo na skrbi pravo in red, ki gojijo pouk in religioznost, znanost in umet-
nost.« (»Das nation. System«, p. 206.) Listova polemika je tako zagrizena kot tudi
sočna: »Kdor goji svinje, je po njej /teoriji vrednosti/ produktiven član družbe,
kdor ljudi, neproduktiven. Kdor izgotavlja dude ali dromlje za prodajo, produ-
cira; največji virtuozi niso produktivni, ker tistega, kar igrajo, ni moč prinesti na
trg. Zdravnik, ki rešuje svoje paciente, ne spada v produktivni razred, zato pa
apotekarski vajene, četudi utegnejo menjalne vrednosti ali pilule, kijih producira,
eksistirati le nekaj minut, preden preidejo v brezvrednost. Kak Newton, kak
Watt, kak Kepler niso tako produktivni kot osel, konj ali vprežna živina, ki jih
je gospod M'Culloch v novejšem času vpeljal v vrsto produktivnih članov človeš-
ke družbe.« (ibid., p. 213/4.)
S stališča teorije vrednosti, priznava List Smithu (priznava mu tudi, daje kon-
sekventnejši od vulgarizatorja Saya), je to popolnoma pravilno (»Das natiirl. Sy-
stem«, p. 35/6); pravilna ni ta teorija. Teorija vrednosti in teorija produktivnih
sil gledata na vprašanje produktivnosti dela vsaka po svoje: »Oče ali učitelj, ki
izobražuje državljana za državo, je po teoriji produktivnih sil producent, vendar
konsument po teoriji vrednosti.« (ibid., p. 30.)
»Če pa gledamo na rezultat dejavnosti teh članov nacije z vidika produktivnih
sil,« pravi List, ko misli na profesorje, sodnike, učenjake, umetnike itn., ki jim
teorija vrednosti odreka produktivnost, »ne more nihče spregledati, da so celo še
24 Tako klasično pri Smithu: »Je vrsta dela, ki pridaja vrednosti predmeta, ki ga obdeluje;
je druga /vrsta dela/, ki nima takšnega učinka. Prvo, zato ker producira vrednost, smemo
imenovati produktivno; drugo neproduktivno delo.« (A. Smith: »The Wealth of Nations«.
Penguin Books 1976, p. 429/30.)
51
produktivnejši od producentov materialnih vrednosti: učitelji, s tem da usposab-
ljajo dozorevajoče generacije za produkcijo; sodniki, s tem da skrbijo za ohranja-
nje varnosti lastnine in osebe; učenjaki, s tem da pripravljajo nadaljnje napred-
ovanje civilizacije in koristnega znanja; umetniki, s tem da negujejo in oblikujejo
duh nacije.« (ibid., p. 36.) tu so še tisti, ki še posebej vcepljajo »sedanjim gene-
racijam« reigioznost in moralnost, zdravniki, ki »rešujejo produktivne sile svojih
pacientov«, spet drugi, ki »producirajo javni red«, itn. (»Das nation System«, p.
215.)
»Esenca 'Wealtht of Nations'« je, po Marxovi kratki oznaki, v Smithovem do-
kazovanju, »da je kapitalistični način produkcije najproduktivnejši,» kar da je »v
primeri s prejšnjimi formami brezpogojno«, (ibid., p. 519.)V tisti fazi družbenega
razvoja, ko meščanska družba, družba kapitalistične produkcije, mezdnega dela
in kapitala, strmoglavi fevdalno in postane dominantna, ko postane dominantna
kapitalistična forma produkcije, postanejo obenem dominantna njena lastna, not-
ranja nasprotja in protislovja, nasprotja in protislovja med dvema družbenima
formacijama oziroma načinoma produkcije pa sekundarna, sama določena z oni-
mi prejšnjimi. V tej fazi, ko se meščanska družba postavi na lastni temelj, postane
njena »brezpogojna« prednost: daje »najproduktivnejša« - veljavna pod enim po-
gojem: da sploh producira: da ustvari mehanizme in aparate, ki zagotavljajo pro-
dukcijo in reprodukcijo produkcije,« njen obstoj in reprodukcijo (predvsem da
blažijo njena imanentna protislovja, da se ne zaostrijo do točke kolapsa ali ek-
splozije), in da zagotavlja funkcioniranje in učinkovitost teh mehanizmov in apa-
ratov.
Če je bila zato meščanska družba, na čelu s svojimi ideologi, v svojem par-
venijskem oziroma destruktivnem obdobju stroga in kritična do (fevdalne) držav-
ne mašinerije, nastopi »kasneje«, ko stopi v konstruktivno obdobje, značilna spre-
Vsi ti so, po Listu, produktivnejši od materialnih producentov, ker ti zadnji
»producirajo menjalne vrednosti«, prvi pa »producirajo produktivne sile«, (ibid.)
Kot buržuju mu mora biti jasno, da je »človek naše največje bogastvo« oziroma
»najdragocenejši kapital«. Kar se vlaga v človeka in za človeka, ta mnogokratno
povrne kapitalu. »Vsa poraba za pouk mladine, gojitev prava, obrambo nacije itd.
je uničevanje vrednosti v korist produktivne sile.« (ibid., p. 208/9.)
Te Listove polemike proti klasičnemu ekonomskemu pojmovanju produktiv-
nosti dela ni mogoče preprosto odpraviti z oznako, da gre za vulgarizacijo, ki od-
bija temu pojmu »sleherno protifevdalno ostrino«, ter da pojem produktivnega
dela »v vulgarni Listovi izvedbi služi konec koncev na reakcionaren način za 'teo-
retsko' opravičevanje vseh obstoječih družbenih razredov, slojev in poklicev.«
(Fabiunke, op. cit., p. LXV.)" Marxove obče karakterizacije ekonomske polemi-
ke proti Smithovemu pojmovanju produktivnosti dela (gl. MEGA2 II/3.2, p.
600sqq.) pač ni mogoče kar aplicirati na Listovo polemiko. Ne zato, ker Marx
Lista, razen enkrat spotoma: da je Ferrier njegov »glavni vir« (ibid., p. 574) - ne
omenja. Zato ne, ker gre za drugo problematiko ali vsaj za drugačno zastavitev
problematike. Za Lista velja, kar pravi Marx za Henrija Storcha: da se pri po-
lemiki proti Smithovemu razlikovanju med produktivnim in neproduktivnim de-
lom »postavlja na nova tla«, (ibid., p. 602.)
25 List ne reče, kakor sta rekla Garnier in Ferrier: »Vsako delo je produktivno« oziroma
»Neproduktivnega dela ni« (cit. MEGA2 II/3.2, p. 505, 574) - bi pa lahko. Šele s tem po-
stane delo sámo vrednota.
52
memba: »Kasneje,« pravi Marx, »uvidi - in tudi praktično pokaže - iz izkušenj
se nauči - da izraste iz njene lastne organizacije nujnost pridobljenih družbenih
kombinacij vseh teh deloma povsem neproduktivnih razredov. /.../ Meščanska
družba reproducira v svoji lastni formi spet vse to, proti čemer se je bojevala v
njegovi fevdalni ali absolutistični formi.« (ibid., p. 460.) »Nasprotja v materialni
produkciji narejajo potrebno superstrukturo ideoloških stanov, katere delovanje,
naj bo dobro ali slabo, je dobro, ker je potrebno.« (ibid., p. 605.) Seveda je do-
kazovanje produktivnosti »ideoloških stanov«, »državne mašinerije« - tudi ko gre
za Lista - »apologija z meščanskega ekonomskega stališča.« (ibid., p. 600.) Toda
za revolucijo, ki se je izpela, je edini napev, ki ga še razume - ki ga še zna zaigrati
in ki ga je pripravljena poslušati - apologija. In na tej točki postane ekonomska
apologija (za Lista to gotovo velja) mistificirana teorija družbene reprodukcije. V
kakorkoli že nerazviti, sprevrnjeni in zainteresirani obliki je tu prisotno spozna-
nje, da so družbeni odnosi sami producirani in da jih je treba producirati in rep-
roducirati. Brez vojske, policije, sodnikov, pravnikov, šolnikov, farjev, umetni-
kov, znanstvenikov, profesorjev ipd. ni, če rečemo z Listom, nacionalne prihod-
nosti. Razvoj »materialnega kapitala« ni mogoč brez ustreznega razvoja »duhov-
nega kapitala«. Ta drugi termin sam (»duhovni kapital«) se nam lahko tako raz-
krije za mistificirani izraz za podrejenost »duhovne produkcije« ali kar »duha«
kapitalu.26 Način, kako je ta podrejenost organizirana, je meščanska država.
Pred prikazom vloge, ki jo List pripisuje državi, se je treba - v sklopu njegove
»teorije družbene reprodukcije« - zaustaviti še pri teoriji »dražil za produkcijo
in konsumpcijo«.
»V družbi človek ni produktiven le zato, ker proizvaja neposredno produkte
ali produktivno silo, produktiven je tudi s tem, da producira draž za produkcijo
in konsumpcijo ali za proizvajanje produktivnih sil.« (»Das nation. System«, p.
420.)
»Umetnik učinkuje s svojimi dosežki na poplemenitenje človeškega duha in
na produktivno silo družbe; ker pa umetniški užitek predpostavlja posest tistih
materialnih sredstev, s katerimi ga je treba kupiti, tudi umetnik draži k materialni
produkciji in varčnosti.
Knjige in časopisi poučujejo in s tem učinkujejo na duhovno in materialno
produkcijo, toda da bi jih pridobili, potrebujemo denar, in toliko je tudi užitek,
ki ga nudijo, draž za materialno produkcijo.
Vzgoja mladine plemeniti družbo; in kolikim naporom se podvržejo starši, da
bi priskrbeli sredstva za dobro vzgojo svojih otrok? Kolikeri neizmerni dosežki
tako v duhovni kot v materialni produkciji gredo na račun prizadevanja, da bi
se gibali v boljši družbi!« (ibid., p. 420/1.)
Kar so sociologi kasneje predestilirali v »statusne simbole«, se kaže pri Listu
še neposredno vpeto v ekonomske sovisnosti in proces produkcije družbe: stano-
vanje, oblačenje, sploh - kot pravi Marx (MEGA2 II/3.2, p. 601) - »razkazovanje
bogastva«.
26 Deloma je ta problematika prisotna v Storchevi »théorie de la civilisation«, ki prisili
tudi Marxa v tematiziranje (da ne bi bilo nesporazuma: v eno od njegovih tematiziranj) raz-
meija med »materialno« in »duhovno« produkcijo. (MEGA2 II/3.2, p. 602 sqq.) Marx sam
formulira to vprašanje kot vprašanje, kako se »produktivne sile družbenega dela in obče
družbene produktivne sile« prikazujejo kot produktivne sile kapitala (med drugim MEW
26.1, p. 365 sqq.)
53
»V hiši, zbiti iz desk,« piše List, »lahko prav tako dobro živimo, kot v vili,
za par goldinarjev se lahko prav tako dobro varujemo pred dežjem in mrazom,
kot v najlepši in najelegantnejši obleki. Iz srebra in zlata kovane stvari in priprave
nič bolj ne prispevajo k udobju, kot jeklene in cinaste; toda s tem imetjem po-
vezano označevanje /auszeichnung/ draži k naprezanju telesa in duha, k redu in
varčnosti, in tej draži je družba dolžna zahvalo za velik del svojih produktivnos-
ti.« (»Das nation. System«, p. 421.)
Na spoju bogastva in javnosti postavi List pojem ostentacije: meščansko bo-
gastvo mora nastopati javno,27 in kot tako vzpodbuja k produkciji novega bogast-
va. Poleg produkcijskih sredstev in življenjskih sredstev je vpeljan pojem osten-
tacijskih sredstev: »Manufakturna produkcija daje ali produktivne instrumente,
ali sredstva za zadovoljevanje življenjskih potreb, ali ostentacijska sredstva. Po-
gosto sta obedve zadnji lastnosti združeni. Različni stopenjski razredi družbe se
povsod razlikujejo po načinu, kako, in kraju, kje stanjujejo, kakšno pohištvo ima-
jo in kako so oblečeni, po dragocenosti svoje ekipaže in po kvaliteti, številu in
zunanjemu videzu svojih poslov. /.../ to razlikovanje /.../ nastaja in narašča v
tistem razmerju, v katerem se razcvetajo obrti. V cvetočih manufakturnih deželah
vsakdo dobro stanuje in se dobro oblači, četudi je kvaliteta konsumnega manu-
fakturnega blaga močno različna. Nihče, ki čuti v sebi vsaj še malo sile za delo,
ne želi izgledati ubožno. Manufakturna blaga vzpodbujajo potemtakem produk-
cijo družbe z dražili, ki jih agrikultura /.../ ni mogla nuditi.« (ibid., p. 422.)
Posebno vlogo pri tem je List pripisal produktom iz kolonij: tobaku, dišavam,
kavi, sladkorju. Ti so v glavnem samo dražila in delujejo na družbo koristno le
toliko, kolikor »množijo užitke množice prebivalstva in jo vzpodbujajo k duhov-
nemu in telesnemu delu.« (ibid., p. 423.)
Ob tem je moral List, radikalni meščan, nastopiti proti resentimentu dovče-
rajšnjih vladajočih: »V nekaterih deželah vladajo med tistimi, ki živijo od plač
ali od rent, zelo zmotni pojmi o tem, kar so navajeni imenovati luksuz nižjih sta-
nov: zgražajo se, da delavci pijejo kavo s sladkorjem, in hvalijo čase, ko so se za-
dovoljili z ovseno kašo; obžalujejo, da je kmet svojo uborno uniformo, oblačilo
iz cvilha, zamenjal za volneno; bojijo se, da dekle ne bo več mogoče ločiti od hiš-
ne gospodinje; hvalijo oblačilne rede /Kleiderordnungen/ prejšnjih stoletij. Če pa
primerjamo delavčeve storitve v deželah, kjer je in živi kot premožen človek, s
storitvami tistega, ki se zadovoljuje z najbolj grobo hrano in obleko, ugotavljamo,
da množitev užitkov tam ni šla na škodo obče blaginje, temveč v dobro produk-
tivne sile družbe.« (ibid., p. 423/4.)
»Kakor na razvoj duhovnih sil nacije, tako delujejo manufakture tudi na raz-
voj fizične delovne sile, s tem da nudijo delavcem užitek in dražilo za naprezanje
njihovih sil in priložnost, da te sile uvrednotijo. Neizpodbitno zapažanje je, da
27 Tudi Marxu se zapiše, da se »bogastvo družb, v katerih vlada kapitalistični način pro-
dukcije«, prikazuje. (MEW 23, p. 49.)
Listovo mnenje je, da mora biti mogoče posest bogastva in uživanje njegovih sadov javno
pokazati. (»Das nation. System«, p. 421/2.) In ker je menil, da »se ne hranimo javno« (ibid.,
p. 422), je List v svoji teoriji zapostavil jedačo in pijačo v korist obleke. Pri tem se je sklical
na nemški pregovor: »Man sieht mir auf den Kragen, nicht auf den Magen.« Vendar so res-
tavracije že začele obratovati in poleg vseh drugih zakonikov je stopil na oblast še Code ci-
vile prehranjevanja: jedilni list. Kako je meščansko gospostvo na delu tudi v načinu, kako
se prehranjujemo, gl. H.-D. Bahr: »Missgestalten. Ueber bürgerliches Leben.« Lollar/Lahn,
Achenbach 1976, 1. del (Metaphysik der Speisekarte). - V nekaterih naših krajih, na deželi,
je v tem pogledu vladal drug zakon: jesti v gostilni je bilo sramotno. Zato so toliko več pili,
tudi na prazen želodec.
54
delavec v cvetočih manufakturnih državah, ne oziraje se na pomoč, ki jo ima v
boljših strojih in orodjih, opravi neprimerno večje dnevno delo kot v zgolj agri-
kulturnih deželah.« (ibid., p. 291.) Ekonomistični asketizem (ki je dandanašnji
našel zatočišče pri vladajočem razredu »realsocializma«, v stalinistični ideologiji),
protestantska etika, se umika veselejšemu pogledu na življenje in svet užitkov, pa
naj je ta še tako utemeljen na ekonomski računici.
Listu na vse to ni mogoče očitati - kar je priljubljen »adut« tako imenovanih
pravovernih - da »izhaja iz konsumpcije«. Ne gre le za to, da sam opozarja, da
mora biti vobče produkcija nujno pred konsumpcijo (ibid., p. 424); veliki cilj in
zgodovinsko nalogo meščanske družbe: produkcijo zaradi produkcije, dopolnjuje
z užitkom zaradi produkcije oziroma za produkcijo.273
Rečeno je bilo, da List odmerja pomembno vlogo državi. Vprašanja ne mo-
remo na hitro odpraviti s historicistično gesto, da je nemški kapital potreboval
»državne berglje, da bi sploh mogel priti na svet«. (Fabiunke, op. cit., p. LXII.)
»Država« ni nekaj, kar čaka, dajo bo kapital vzel v svojo službo. Kapital je moral
svojo državo šele oblikovati - tudi v Nemčiji - in to je obenem nujno spopad s
staro državo.
Nujna zveza med državo in produkcijo, med politiko in ekonomijo je pri Listu
vseskozi prisotna - in kot historično dejstvo in kot teoretski princip.28 Tako po
eni kot po drugi strani je trčil ob prevladujoče ekonomsko pojmovanje tega od-
nosa: na miselno abstrakcijo ekonomije od politike.
»Statistika in zgodovina učita,« piše List, »da nujnost vposeganja zakonodajne
oblasti in administracije nastopa povsod toliko bolj,kolikor bolj se izgrajuje eko-
nomija nacije.« (»Das nation. System«, p. 252.) Še posebej pa angleška zgodovina
dokazuje, »v kakšni tesni povezavi je obča politika s politično ekonomijo« (ibid.,
p. 83; prim. p. 270), »v kakšnem vzajemnem učinkovanju sta materialno bogast-
vo in politična oblast.« (ibid., p. 211.) Protekcionistični sistem je lahko vzpos-
tavljen in lahko funkcionira le ob pomoči in podpori, tj. ob direktni vpletenosti
države v ekonomijo. Če nič drugega, List jasno pokaže, daje v samem pojmu na-
cionalne ekonomije implicirana nujnost etatizma.29
27a Med te užitke, ki naj bodo dopuščeni, šteje List tudi seksualne, in trči ob »farja Malt-
husa«: »Če se nam Malthusov nauk prikazuje v svoji tendenci kot omejen, se predstavlja
v svojih sredstvih kot protinaraven, horrible, ubija moralo in silo. Ubiti želi nagon, ki se
ga narava poslužuje kot najučinkovitejšega sredstva za spodbujanje ljudi k naprezanju nji-
hovega telesa in duha ter za zbujanje in gojenje plemenitejših čustev - nagon, ki se mu mora
rod zahvaliti za večji del svojega napredka.« (»Das nation. System«, p. 196.) (»Narava« meš-
čanskih užitkov je seveda že drugo vprašanje, tu gre samo za evidentiranje problematike.)
Ob tem še ena opomba: če bi morda današnji kritiki - pri nas seveda socialistični - »po-
trošniške družbe« našli v Listu anticipatoija »potrošniške ideologije«, velja anticipirati tudi
odgovor na to odkritje: bolje revolucionarni meščan kot reakcionarni socialist. Kar je pri
Listu zagatno, je to, da predpostavlja vse člane družbe za meščane. Vendar to danes ne za-
dostuje več za marksistično kritiko: prav to je tudi njena zagata: kako je mogoče predpo-
stavljati vse člane družbe za meščane, in kako, da to deluje? Po drugi strani bi morala po-
kazati, zakaj je »potrošniška družba« revolucionarni »ideal«.
28	Prav tako tudi že pri Ferrierju. Marx pravi: »V resnici je pri njem vlada (torej tudi
državni uradniki, ti neproduktivni delavci) pomembna kot manager, ki posega direktno v
produkcijo.« (MEGA2 II/3.2, p. 574.)
29	Na to je treba opozoriti že zaradi aktualne prisotnosti iluzij o »slovenski nacionalni
ekonomiji«, ki naj bi ne le pripeljala iz današnje ekonomske krize, ampak bi nas tudi enkrat
za vselej odrešila etatizma - ta je po definiciji tovrstnih ideologov »južno od Kolpe«. Takšni
koncepti »nacionalne ekonomije« bi mogli pripeljati - če bi postali dominantni - v nacio-
nalni socializem. Tudi po ovinku določene »ekonomije jezika«.
55
Kakor paje sistem zaščitnih carin diferenciran, tako je diferencirana tudi eko-
nomska vloga države. Njena posebna skrb naj bo nacionalna težka industrija: »to-
varne tovarn«, torej strojna industrija, zahtevajo prav posebno »direktno podporo
države /.../. Država mora negovati in direktno podpirati lastne strojne tovarne
vsaj toliko, kolikor je njihovo vzdrževanje in izgrajevanje potrebno, da bi lahko
v vojnem času spočetka zadovoljevale najnujnejše potrebe ter pri daljši prekinitvi
služile za vzorec strojnim tovarnam, ki bi jih bilo treba na novo zgraditi.« (ibid.,
p. 43 5.)30
»Politična oblast je,« po Listu, »naciji ne le porok za povečevanje blaginje z
zunanjo trgovino in zunanjimi kolonijami, zagotavlja ji tudi posest notranje bla-
ginje in njene celotne eksistence, ki je neprimerno pomembnejša od materialnega
bogastva.« (ibid., p. 270.)
S tem, da navezuje državo na nacionalno ekonomijo, je pojem države pri Listu
na prvi pogled prav tako prazen kot pojem nacije. Država je »druženje individuov
pod pravnim zakonom« (ibid., p. 15; prim. p. 243, 253): vreča krompirja, kot bi
rekel Marx. Toda za polemiko z ekonomskim liberalizmom tudi to zadostuje:
»Šola nas hoče prepričati, da je mogoče, da v politični ekonomiji ne upoštevamo
politike in politične oblasti.« (ibid., p. 211.) »Ta popolna izključitev politike v
sistemih Smitha in Saya je najvidnejši dokaz za to, da obadva pisatelja nista ob-
ravnavala teorije politične ekonomije, temveč teorijo kozmopolitske ekonomije,
kakor tudi teorijo vrednosti.« (»Das natiirl. System«, p. 40.) Pri tem že ime p o
1 i t i č n a ekonomija« pove, da »mora biti sestavljena vsaj iz prav toliko politike
kot ekonomije.« (ibid.)
Po doslej povedanem se postavlja vprašanje Listove teorije razredov oziroma
razredne strukture družbe. Take teorije pri Listu seveda ni; so pa zametki zanjo,
ki postanejo prav vidni - tako kot siceršnji Listovi teoretski dosežki - šele s sta-
lišča kasnejšega razvoja teorije oziroma s stališča razvite teorije. Če se poskuša
te zametke sistematizirati, se ob dveh organizacijskih principih presojanja druž-
bene strukturiranosti nakopiči še dobršna mera konfuzije, momentov, ki uhajajo
enoznačni sistematizaciji. Prvi od teh »organizacijskih principov« izhaja iz delitve
dela,31 drugi je historičnopolitičen.
Ko govori o delitvi dela, mora List seveda upoštevati, kaj je o tej problematiki
napisal Smith. Pri tem ne nasprotuje določilu, da je delitev dela »naravni zakon«.
Smithovo pojmovanje pa vendar v osnovi zaobrne: naj gre za to, da ena oseba
dela v določenem časovnem razdobju in zaporedju različne stvari, ali za to, da
več oseb istočasno deli med seboj različne operacije pri produkciji določenega
predmeta, pravi List, »obe operaciji lahko spet enako upravičeno imenujemo
združevanje dela.« (»Das nation. System«, p. 223.)
30	Kar se tiče »tehnike in fabrikacije strojev«, List meni, da bi bilo treba dopuščati prost
uvoz »vse komplicirane mašinerije«, dokler razvijajoča se industrijska nacija ne bi dohitele
razvite oziroma vladajoče. (»Das nation. System«, p. 434-5.) Da bi bila tedaj podrejena vla-
dajoči preko tehnologije, ki jo je od nje prevzela, List seveda ni mogel misliti. Toliko bolj
bi morali misliti na to socialisti na oblasti. Od ruske revolucije sem pa lahko ugotavljamo
(z delno izjemo kitajske revolucije) popolno slepoto socialističnih teoretikov in praktikov za
to vprašanje, ki ga lahko v zadnji instanci formuliramo kot vprašanje razredne strukture ma-
šinerije oziroma tehnologije.
31	V tem smislu velja tudi za Lista, kar Marx v ekscerptih iz Osiandrovega dela »Han-
delsverkehr« ugotavlja za tega kritika Lista: »Osiander pojmuje tvorbo različnih stanov /.../
kot konsekvenco delitve dela.« (MEGA2 IV/2, p. 547.)
56
»Bistvo naravnega zakona, s katerim šola razlaga tako pomembne pojave v
družbeni ekonomiji, očitno ni le delitev dela, temveč delitev različnih poslovnih
operacij med več individui, obenem pa tudi konfederacija ali združevanje raznovr-
stnih dejavnosti, uvidov in sil za skupnostno produkcijo. Temelj produktivnosti teh
operacij ni le v oni delitvi, bistveno je v tem združevanju.« (ibid.)
Ko je List s tem položil v sam pojem delitve dela mistifikatorsko jedro, nad-
aljuje: »Celotno družbeno stanje kake nacije moramo sploh presojati po načelu
delitve poslov in konfederacije produktivnih sil. /.../ Najvišja delitev poslov v na-
ciji je delitev na duhovno in materialno. Obe se vzajemno pogojujeta. Kolikor več
prispevajo duhovni producenti za napredovanje moralnosti, religioznosti, razsvet-
ljenosti, množitve znanja in razširjanja svobode in političnega izpopolnjevanja,
varnosti osebe in lastnine navznoter, samostojnosti in moči nacije navzven, toliko
večja bo materialna produkcija; kolikor več dobrin producirajo materialni pro-
ducenti, toliko bolj bomo lahko podpirali duhovno produkcijo.
Najvišja delitev poslov in najvišja konfederacija produktivnih sil v materialni
produkciji je delitev na agrikulturo in manufakturo. Obe se, kot smo pokazali, vza-
jemno pogojujeta.« (ibid., p. 235/6.)
Temeljna razredna delitev - oziroma združevanje - v družbi je za Lista delitev
med kmetijci in manufakturisti, odnos med »obema razredoma« pa je odnos vza-
jemnosti, ki ga nosi menjava. (»Das natür. System« p. 69, 70; 99.) Po definiciji
- in poziciji - je srednji razred razred trgovcev, (ibid., p. 117.) Če List po eni strani
zagovarja stališče, da so vsi dejavni člani nacije oziroma državljani produktivni,
pa zdaj, ko govori o globalni družbeni razčlenjenosti, pravi, da sta samo dva »pro-
ducirajoča razreda«: kmetijci in manufakturisti - medtem ko so ostali samo kon-
sumenti.
Na eni strani so tisti, ki »producirajo materialne vrednosti«, na drugi pa tisti,
ki »zgolj konsumirajo (npr. rentniki, uradniki, umetniki itd.).« (ibid., p. 118, 118,
121.) Družba je razdeljena na producente in konsumente. To seveda ne pomeni,
da tudi konsumenti niso produktivni. Produktivnost trgovcev, denimo, ki ne pro-
izvajajo nobenih novih vrednosti, je v njihovi vlogi »posrednika med obema glav-
nima panogama produkcije.« (ibid., p. 118.)
Že tedaj, ko mu je izhodišče za presojanje družbene strukture produkcijska sfe-
ra, List mistificira: ko zarisuje razredno členitev, jo obenem zabrisuje: manufak-
turisti zajemajo celotno populacijo, ki jo veže nase industrijska produkcija (tako
industrijske kapitaliste kot industrijske delavce ter vse, kar je med njimi in ob
njih), kmetijci oziroma agrikulturisti pa tako zemljiške lastnike in kapitalistične
zakupnike kot kmetijske delavce (gl. ibid., p. 73, izdajateljeva opomba.) V pro-
dukciji blaga sodelujejo kot enakopravni elementi občosti manufakturistov poleg
kapitalistov »civilni inženirji, praktični kemiki, mehaniki in tovarniški direktorji«
oziroma kar »direktorji« (tj. »vodje tovarn« = managerji) ter tovarniški delavci -
edini princip diferenciacije je tehnično, ne socialno razmerje, ter »izkušenost« : ne
razlika med delavcem in direktoijem, temveč med izkušenim in neizkušenim de-
lavcem itd.32 (ibid., p. 84, 85, 87.) Danes bi znali reči, da smo »vsi delavci«.
Še toliko večja je ta mistifikacija, ko je prikaz družbene strukture oprt na kon-
sumpcijsko sfero: ko je struktura konsumentov industrijskega produkta že tudi
podoba razredne strukture družbe: »Manufakturne produkte konsumirajo:
32 »Le dolga praksa tako na strani direktoijev kot delavcev, le korak za korakom dosežene
izpopolnitve orodij, strojev in metod dela, kakor tudi dolga vrsta neštevilnih poskusov, lahko
naposled usposobijo tovarnaija, da dobavlja popolno blago.« (»Das natiirl. System«, p. 85.)
57
1.	tovarnarji sami - eden je konsument drugega -
2.	kmetijci,
3.	trgovski razred,
4.	rentniki in kapitalisti,
5.	učenjaki in umetniki,
6.	uradniki in državni nameščenci.« (ibid., p. 101.)
Poleg tega, da so tu vsi enaki v konsumpciji (kar ne pomeni, da so vsi v enaki
konsumpciji), so enaki še pred zaščitnimi carinami, (ibid., p. 101-104.) Tako kot
so ljudje pri filozofih enaki v smrti, so tu še posebej enaki v nacionalnem življe-
nju. Pogoj za to je - odsotnost delavskega razreda (natančneje rečeno: delavskega
razrednega boja).
Ta odsotnost je tu seveda stvar ideološke konstitucije. Kot taka ne more biti
popolna, biti mora demonstrirana, in zato se mora to, česar ni, prikazati: v vsaki
od obeh obravnavanih Listovih knjig delavski razred enkrat nastopi, da bi lahko
bil odpisan. V »Nacionalnem sistemu« kot »stan proletarcev«, ki pač ni največja
žalost, ki lahko doleti družbo (»Das nation. System«, p. LXVII), v »Naravnem
sistemu« kot »najbolj trpinčen, najrevnejši, najštevilnejši in najkoristnejši razred
nacije: celokupni delavski razred, vključno s kmetijskimi delavci.« (»Das natiirl.
System«, p. 110.) V enem in drugem primeru pa je razvezan (nazaj) v nacijo -
bodisi je povzdignjen vanjo bodisi podrejen nacionalnemu interesu.
Tako se pri Listu mešata oziroma dopolnjujeta apologija in cinizem.
Po eni strani olepšuje položaj delavskega razreda v kapitalizmu in dopoveduje,
da se da bedi tega razreda izogniti: »Kakor je bilo historično upravičeno, če se
je List zavzemal za razvoj številnega in eksploatabilnega industrijskega delavskega
razreda, če je v smislu prvotne akumulacije kapitala zahteval pospešeno preob-
razbo drobnih blagovnih producentov, obrtnikov in kmetov, v proletariat, tako so
bile njegove predstave o položaju delavskega razreda v kapitalističnih pogojih
apologetske in reakcionarne. Če je List izjavljal, da bi udušil nenehno naraščajočo
bojazen nemške buržoazije pred delavskim razredom, da je surovo obubožanje
delavskega razreda v Angliji, ki ga je tudi sam ostro kritiziral, samo posledica
tamkajšnjega 'prehitrega' in zato 'neharmoničnega' razvoja kapitalizma, paje op-
ravičeval delavsko bedo, ki je postajala s šlezijsko vstajo tkalcev tudi v Nemčiji
očividna, s 'prepočasnim' in zato prav tako 'neharmoničnim' razvojem nemškega
kapitalizma. Vse 'disharmonije' kapitalizma, tudi izkoriščanje delavskega razre-
da, je zvajal konec koncev na 'napačno' in z 'napačnimi teorijami' inspirirano tr-
govsko politiko angleške buržoazije, ki si je prizadevala za gospostvo nad sve-
tom.« (Fabiunke, op. cit., p. LXXVII-LXXVIII.) Delavski razred pa bi živel kot
v raju, če bi le bilo spostavljeno kapitalistično »normalno stanje«. Za to pa so
spet potrebne le zaščitne carine: »Samo po sebi se razume, da je List priporočal
zaščitno carino kot najučinkovitejše sredstvo za rešitev socialnega vprašanja in za
zagotovitev razredne harmonije med buržoazijo in proletariatom.« (ibid., p.
LXXX.)
Po drugi strani pa List kratkomalo izjavlja, da je beda delavstva nujna in na-
ravna, da je pač neizogibna cena družbene blaginje: »Priznati je treba,« piše List,
»da novejša organizacija industrije postavlja v odvisni položaj večje število indi-
viduov kot prejšnja, le da je to zlo nad kontrolo tako individuov kot držav, in
bila bi pač resnično največja norost, če bi se hoteli odpovedati tako bistvenemu
viru materialne blaginje in moči nacije zgolj zato, ker neizmerne dobrote in pred-
nosti, kijih zagotavlja, spremljajo obenem pomanjkljivosti, kakor pač vse na tem
svetu.« (Cit. po Fabiunke, op. cit., p. LXXXI.)
58
Temeljni pogoj trajne obče blaginje je enotnost nacije. (»Das nation. System«,
p. 240.), in nacionalnemu interesu mora biti podrejen ne le individualni (privatni)
interes, temveč tudi razredni interes (če seveda ni razredni interes buržoazije). V
bistvu pa - pri Listu - niti ne gre za podrejanje, prej za povzdigovanje, saj je na-
cionalni interes sintetična artikulacija vseh posebnih privatnih-in razrednih inte-
resov, nacionalna ekonomija pa konec koncev zaveznica in učiteljica tudi delav-
skega razreda.
Delavski razred najde svojo srečo šele v naciji, vendar ne z realizacijo svojega
posebnega razrednega interesa, temveč z odpovedjo temu interesu. Sicer pa je ka-
pitalizem zato, da bi delavcem dobro ali vsaj bolje šlo (prim. »Das natiirl Sy-
stem«, p. 110/11), in izkorišani niso delavci, temveč so izkoriščane tovarne, v ka-
terih delajo, (ibid., p. 99.) Med mezdo in rento ni razlike, (ibid., p. 13.)
Kolikor je razredna delitev družbe v zvezi z delitvijo dela, se delitev dela kot
združevanje dela reproducira v razredni strukturi družbe kot družbeni harmoniji
razredov. Razredna struktura družbe je pri Listu struktura družbene harmonije,
združevanje dela torej nacionalnoekonomski temelj abstraktne nacionalne enot-
nosti, ki se realizira z eliminacijo konkretnega zgodovinskega interesa proletaria-
ta. Proletariat je nacionalen kot nema masa. Če List v tej zvezi govori o razredih,
ne govori o razrednem boju, temveč o vzajemnosti in. sodelovanju razredov.
Da bi bil prepričljiv, in ker je konsekventen, List dopušča oziroma postulira
možnost vertikalne socialne mobilnosti, možnost, da se z dosežki in s premož-
nostjo povzdigne iz enega razreda ljudstva /Volksklasse/ v drugega, iz najnižjega
do najvišjega.« (»Das nation. System«, p. 425.) Šele s prehajanjem iz enega raz-
reda v drugega se namreč skusi in potrdi meja med razredi, se ovekoveča razredna
delitev družbe. Enako velja za (so)udeležbo delavcev pri lastnini produkcijskih
sredstev. List je anticipiral tudi to. Roscher poroča, da je njegov »v tako mnogih
pogledih preroški duh« že leta 1839 »temno slutil udeležbo delavcev - akcionar-
jev pri velikih tovarnah.« (W. Roscher, op. cit., p. 976.) »Nadalje si lahko zamiš-
ljamo,« je v tej zvezi zapisal List, »da duh asociacije pri civiliziranih nacijah vse
bolj napreduje, da bi lahko bila misel, da bi delavce udeležili kot akcionarje pri ve-
likih tovarniških ustanovah in jim s tem zagotovili blaginjo za celo življenje in neko
gotovo stopnjo neodvisnosti, bolj in bolj realizirana.« (Cit. po Fabiunke, op. cit.,
p. CIII.)
Razredna nasprotja se Listu pokažejo kot zgodovinska nasprotja, ko obravna-
va stvari historično (zlasti v historičnih poglavjih v enem in drugem delu). »Ce-
lokupni delavski razred« opazi v razmerju do zemljiške aristokracije (ibid., p.
110), zariše se mu tudi nasprotje med plemstvom in meščanstvom (Das nation.
System, p. LXIV sqq.), mestoma kritzira »mrtvi mehanizem hierarhične /pruske/
birokracije« (ibid., p. 139; prim, ibid., p. 142), kije blokirala industrijski razvoj.
Toda ko se ta historična nasprotja postavijo kot aktualna, kot Listova sodobnost,
jih kot nasprotja odpravi: zaželi si, da bi se plemstvo postavilo na čelo nemškega
nacionalnega vzpona in si družno z buržoazijo prizadevalo za »nacionalno veli-
čino« (ibid., p. LXV), nacionalne zaščitne carine izboljšajo položaj delavstva
(»Das natiirl. System«, p. 111), birokracija se polepša v produktivne in družbeno
koristne »duhovne producente« ...
List se nenehno trudi, da bi prikazal družbo kot harmonično celoto. Smithu
je najbolj zameril, da prav v tem ni uspel. (»Das nation. System«, p. 481.)
Zato je meščanska družba, kakršno prikazuje klasična politična ekonomija, za
Lista »monstrum«, (ibid., p. LIX.) Ideal družbene harmonije, organicistična pred-
59
stava o družbi kot »nacionalnem telesu« (ibid., p. 549) in averzija do monstruoz-
ne podobe, ki jo ponuja ekonomska anatomija meščanske družbe, silita Lista, da
odklanja revolucijo. Revolucija je zanj neproduktivni ekonomski utrošek. Z vidi-
ka nacionalne ekonomije je ekonomsko nefunkcionalna in neproduktivna. List
govori o »uničujočih in nezdravih učinkih kriz in revolucij« (»Das natiirl. Sy-
stem«, p. 102), ki pa bi se jim dalo izogniti s pametno ekonomsko politiko. Tako
bi se bilo mogoče izogniti francoski revoluciji, če bi bil obveljal »Colbertov si-
stem« (»Das nation. System«, p. 180/1.) Za svoj čas pa je postavljal nacionalno
ekonomijo - teorijo reformiranja teorije in prakse - kot tisto teorijo, ki naj pre-
ventivno onemogoča izbruhe obsedenosti.33 »Ohranitev obstoječega, ohranitev
korenin in debla nacionalne industrije mora biti temeljno načelo, ki se ga ne sme
prelomiti.« (ibid. p. 27.)
V. Kritiki Lista
Topografija Listovih kritikov je v temelju določena s topografijo razrednih in-
teresov v tedanji Nemčiji.34
Točka, na kateri je Listova teorija postajala praktična in najjasneje razodevala
svojo razredno pozicijo, je nauk o zaščitnih carinah. Na tej točki je List nedvoum-
no govornik nemške industrijske velike buržoazije, ki pa je tedaj imela v rokah
pretežno lahko industrijo. Največ koristi od zaščitnih carin je lahko imela nemška
tekstilna industrija.
»Progresivni profitni in akumulacijski interesi velike nemške industrijske bur-
žoazije, ki so prišli do izraza v Listovi carinski teoriji, pa so trčili na odpor tistih
družbenih sil v Nemčiji, ki nikakor niso bile pripravljene plačevati 'cene za in-
dustrijsko vzgojo nacije', ki jo je zahteval List.« (Fabiunke, op. cit., p. LXXII.)
Te sile so bile že v sami industrijski buržoaziji. Po eni strani je šlo za tiste njene
dele, ki jim Listovi načrti niso dajali nobenih prednosti, o/iroma so jim pripiso-
vali podrejeno vlogo, npr. za drobno industrijo, luksuzno industrijo ipd., po drugi
za tiste, ki bi jim carinski sistem dražil surovine oziroma repromaterial (deli pred-
elovalne industrije). Poleg tega je prihajalo do nasprotovanj Listovi ekonomiji tudi
zaradi državne razcepljenosti industrijske buržoazije.
Med buržoazijo je Listovim protekcionističnim prizadevanjem nasprotovala
predvsem trgovska buržoazija, geografsko koncentrirana v sejemskih in hanzeat-
skih mestih ter v obmorskih provincah na severu Nemčije: List je terjal podre-
ditev trgovskega kapitala in profitov industrijskemu kapitalu.
33	»Obsedenci« so jakobinci: »Ko so potlej jakobinci v Franciji zrušili stari režim, so uni-
čili dobro skupaj s slabim, ker niti niso imeli potrebnega časa niti niso bili dovolj bistri, da
bi lahko mislili na prave trgovske interese svoje očetnjave. Ti obsedenci so sanjali o rimski
republiki. In ker so Rimljani zaničevali manufakture in cenili samo kmetijstvo, so /jako-
binci/ imeli položaj kmetijca za edinega primernega resničnemu republikancu.« (»Das na-
tiirl. System«, p. 195.)
Odnos da jakobincev in republike je bil v Listovih časih osnovni kriterij za odnos do re-
volucije. Če pa že jakobinci niso položili izpita iz nacionalne ekonomije, ga je - pri Listu
- zagotovo Napoleon. Imenuje ga »velikega duha« (za junkeije je bil »korziška pošast«), ki
je znal bolje od vseh tedanjih ekonomistov, in ne da bi študiral političnoekonomske sisteme,
»razumeti naravo pomembnosti manufakturne sile.« (»Das nation. System«, p. 125; »Das
natürl. System«, p. 195.) Posebnih simpatij je pri Listu deležen seveda Napoleonov kon-
tinentalni sistem.
34	Ta skica je oprta na Fabiunkejev prikaz (op. cit., p. LXV-LXXXIV), in tudi v na-
daljevanju je zaradi nedostopnosti virov služila za oporo sekundarna literatura.
.60
Listovi poglavitni nasprotniki so bili polabski junkerji in sploh fevdalni in po-
Ifevdalni zemljoposestniki, zainteresirani za neomejen izvoz žita v Anglijo, nika-
kor pa ne za podreditev zemljiške rente industrijskemu profitu. Nasprotovali niso
le carinski politiki, ki jo je predlagal List, temveč sploh kapitalistični industria-
lizaciji Nemčije. Nosilni steber te fevdalne falange je bilo prusko junkerstvo, za
katerega je bila svobodna trgovina sredstvo v boju za hegemonijo Prusije v Nem-
čiji.
Posebej trdovratno se je otepalo kapitalistične industrializacije, s tem pa tudi
Listovih zaščitnih carin, malomeščanstvo in obrtništvo. Razvoj kapitalizma jim
je obljubljal predvsem proletarizacijo in jih je tudi faktično potiskal v vse večjo
bedo. Naposled so se z interesi, ki jih je skušal teoretsko formulirati List, križali
interesi delavskega razreda oziroma delavskega gibanja.
1820 je Lista napadel ekonomist fevdalne reakcije, romantik, ki gaje inspiriral
E. Burke, A. H. Müller. Listovo zahtevo po nemškem carinskem sistemu je de-
nuncimi za »eno najdrznejših revolucij«; »zahteva po svobodi trgovine oziroma
odpravi vseh notranjih mitnin«, ki jo je postavila zveza nemških kapitalistov, je
bila zanj »preveč očitno revolucionarna«. Zato je zahteval od Metternicha, da je
treba »to rogoviljenje (to demagoško rovarjenje v pravem pomenu besede) odloč-
no preprečiti«, in dosegel, da so »hujskača« oziroma »puntarja« Lista postavili
pod najstrožjo kontrolo. (Gl. Fabiunke, op. cit., p. XX.) Če je na voljo policija,
teoretska argumentacija očitno ni potrebna; ni je države, ki bi s svojimi nasprot-
niki teoretsko diskutirala (: njena teorija nastopa heglovsko, post festum).
Ob tem je zanimivo, da se je List zelo ugodno izražal o Müllerju, poudarjal
svoje poznanstvo in razgovore z njim. Morda je tudi zaradi tega nastal vtis, da
sta si teoretska koncepta obeh avtorjev sorodna; ta predstava pa je neutemeljena.
(Med drugim argumentira proti njej Roscher, op. cit., p. 975 sqq.)
Če je Müller označeval Lista za socialnega rogovileža in demagoga, pa ga je
K.S. Zachariä, profesor prava v Württembergu in Heidelbergu, v strahu pred pre-
naseljenostjo obtoževal za komunizem. »Sistem zaščitnih carin imenuje Zachariä
predstopnjo komunizma /.../, že zato, ker skoraj vedno pelje k prenaseljenosti,
ta pa spet h komunističnim teorijam. /.../ Listov nacionalni sistem imenuje na-
ravnost državnogospodarsko smešnost.« (ibid., p. 931.) Zachariä je bil pristaš
Smithove ekonomske teorije.
V svojih delih je ostro polemiziral z Listom H. F. Osiander, nemški trgovec
in ekonomist, Smithov pristaš ter zagovornik svobodne trgovine. 1842, torej leto
dni po izidu Listovega »Nacionalnega sistema politične ekonomije«, je izšla v Tü-
bingenu njegova knjiga »Enttäuschung des Publikums über die Interessen des
Handels, der Industrie und der Landwirtschaft, oder Beleuchtung der Manufac-
turkraft-Philosophie des Dr. List, nebst einem Gebet aus Utopien«.
Kolikor lahko sklepamo po Marxovih ekscerptih (MEGA2 IV/2, p. 506-546),
to Osiandrovo delo prevzema strukturo Listove knjige ter ob Listovi razlagi niza
argumente proti njej. Temeljni teoretski očitek, ki ga Osiander naslavlja na Lista,
zadeva - kolikor je moč razbrati iz Marxovih ekscerptov - razmejevanje med na-
cionalno ekonomijo, politično ekonomijo, teorijo vrednsti in kozmopolitsko eko-
nomijo. Osiander opozarja na nekonsistentnost in nepreciznost tega razmejevanja
(ibid., p. 526, 530, 531) ter pravi, daje »zgolj kozmopolitska ekonomija himera«.
(ibid., p. 516.) »Pisec sam priznava,« piše o Listu, »da 'šola nikakor ne zavrača
uvoznih carin za veliko nacijo. Če pa te so', /je/ njegova deklamacija 'o kozmo-
politski ekonomiji... izmišljenina! Kajti absolutno svobodo trgovine in obenem
.61
sistem z uvoznimi carinami si lahko zamišljamo pač le v utopijah.'« (ibid., p.
546.) Prav tako mu prigovori, da bi si prihranil kakšno »smešno primerjavo«, če
bi prebral, kaj pravi o zadevi Smith, (ibid., p. 539.)
Osiander, nadalje, problematizira mnenje, po katerem zaščitne carine nujno
proizvajajo ekonomsko prosperiteto (ibid., p. 539), in tudi predstavo o samodej-
nem vzpostavljanju ravnotežja oziroma harmonije med industrijo in kmetij-
stvom; v tej optiki pripisuje večjo vlogo trgovini in dopušča, da je lahko pomor-
stvo (trgovina) pomembnejše od tovarništva. (ibid., p. 522.)
Naposled je treba omeniti, da Osiander zapaža, da sistem zaščitnih carin na-
jbolj prizadene razred delavcev. »Ocarinjenje po teži,« pravi, »je zanj [Lista] na-
jvišji ideal carinske zakonodaje, ker to najbolj zadene predmete, ki jih konsumi-
rajo nepremožni razredi družbe, medtem ko za artikle, ki služijo za zadovolje-
vanje luksuza bogatih, skoraj ni dajatev.« (ibid., p. 506.) »S tem ko prisiljujemo
konsumente, da kupujejo artikle, ki jih svobodna trgovina dobavlja ceneje, po viš-
jih cenah pri domačih tovarnarjih, ostane tistemu delu ljudstva, katerega zaslužek
zadostuje le za lastno vzdrževanje (in ta del je povsod daleč največji), v žepu manj
denarja za zadovoljevanje njegovih drugih potreb, kar mora pripeljati do tega, da
trpi tudi konsum drugih domačih proizvodov.« (ibid., p. 509/10.)
1843 je izdal brošuro proti Listu tudi nemški ekonomist K. H. Rau, ki se je
v posameznih točkah strinjal z Ricardom in s Smithom, in sicer »Zur Kritik über
List's nationales System der politischen Oekonomie«. To knjižico je Marx naro-
čil, ko je pripravljal svojo kritiko Listovega »Nacionalnega sistema politične eko-
nomije«. (Gl. Leskejevi pismi Marxu, 14. maj in 7. junij 1845, MEGA2 IH/1, p.
465, 469.)
Z malomeščanskega stališča, v imenu »golih in prezebajočih«, je nasprotoval
udejanjanju Listovega ekonomskega sistema resnični socialist Karl Grün. Pri tem
se je skliceval na bedo angleškega proletariata in svaril pred »socialnimi konvul-
zijami«, kijih prinaša razvoj kapitalizma. (Gl. Fabiunke, op. cit., p. LXXVI-LX-
XVII.) V polemiki z njim je Engels označil agitacijo za uvedbo zaščitnih carin
za »progresivni buržoazni ukrep«. (MEW 4, p. 240.)
Prav tako z malomeščanske pozicije je nastopal proti Listu Gustav von Giilich,
ki je vodil prohibicionistično (in ne protekcionistično, kot pravi Fabiunke) »šolo
nemškega malomeščanstva«. (Fabiunke, op. cit., p. LXXVII.) Listu je zameril, da
posveča premalo pozornosti »blaginji delavcev, zaposlenih v industriji.«35 Marx
je dejal zanj: »Gospod v. Gülich je odkrit filantrop; njemu gre zares za zaščito
ročnega dela, nacionalnega dela. Pustimo to! Kaj počne? Začel je z zavrnitvijo dr.
Lista, dokazal, da naj bi bila v Listovem sistemu dobrobit delovnega razreda le
lažni videz, prazna in zveneča fraza« (MEGA 1/6, p. 432), praktični ukrepi, ki
35 Marx je konec leta 1846 in v začetku 1847 ekscerptiral von Gülichovo »zelo znan-
stveno zgodovino industrije in trgovine« (MEGA 1/6, p. 432), in sicer najprej 5. zvezek tega
dela, »v katerem Giilich posebej zastopa svoje malomeščanske teorije zaščitne carine in /.../
kritizira Listovo šolo, ne da bi sicer omenil Listovo ime, pač pa pripominja npr., da ta šola
posveča premajhen pomen 'blaginji delavcev, zaposlenih v industriji'. /.../ Prav ta 5. zv.
je dal Marxu nekaj pripravljalnega materiala za kongres o svobodni trgovini /1847 v Brus-
lju/.« (Heinzpeter Thiimller: »Einige Probleme und Erfahrungen bei der Bearbeitung der Ex-
zerpte von Karl Marx aus Gustav von Gülich: Geschichtliche Darstellung des Handels, der
Gewerbe und des Ackerbaus der bedeutendsten handeltreibender Staaten unserer Zeit, Bd.
1-5, Jena 1830-1845, für Band 6 der Vierten Abteilung der MEGA.« Beiträge zur Marx-
Engels-Forschung 6, Berlin 1980, p. 161, 162.)
.62
jih je predlagal, pa bi pripeljali ne le do carinske zapore Nemčije pred tujimi ma-
nufakturnimi proizvodi, surovinami in kolonialnim blagom, temveč bi - kot za-
ščita ročnega dela pred stroji353 - preprečili »celo napredek nacionalne industri-
je.« (ibid., p. 433.)
V delu »Die Bewegung der Produktion« (1843) - Marx ga je obširno citiral v
»Pariških rokopisih« - se je »previdno, toda nedvoumno distanciral od predlogov
političnega ekonomista Lista« tudi nemški revolucionarni demokrat Wilhelm Sc-
hulz, kije v svojih prejšnjih spisih, od leta 1819 dalje, »postavil enak postulat kot
Friedrich List«. (Grab, op. cit., p. 221,43; prim. p. 101) Schulz, ki ga njegov biog-
raf imenuje »meščanskega zagovornika socialno podprivilegiranih in zapostavlje-
nih« (ibid., p. 222), je bil zadržan do Listove ekonomske teorije zaradi posledic,
ki bi jih nujno imela njena realizacija: brezobzirna prvotna akumulacija kapitala,
za družbena razmerja - namreč zaostrovanje razrednih nasprotij.
»Schulz je sicer priznaval, da se zaradi politične raztrganosti Nemčije ne bi
mogli 'povsod odpovedati začasni zaščiti z mitninami', in je našel nekaj prijaznih
besed tudi za razširitev carinske zveze; poudaril pa je, da zaščitne carine 'pred-
nostno podpirajo veliko industrijo, torej tudi velike lastnike nasproti manj pre-
možnim ali nepremožnim'. S tem pa se poglablja razcep med družbenimi razredi
in povečuje proletariat. S tem je nedvoumno odpravil Lista: 'Ker so torej ti za-
ščitni sistemi samo negacija vsestransko svobodne produktivnsti, je tudi njihov
končni smoter, da sami postanejo odvečni.'« (ibid., p. 221/2.) Glavna polemična
ost imenovane Schulzeve knjige je bila uperjena proti »neomejenemu izkoriščanju
proletariata« (ibid., p. 222), s tem pa tudi proti ideologom tega oziroma takšnega
izkoriščanja.	k
S stališča delavskega razreda je - poleg Marxa in Engelsa - nasprotoval zaščit-
nim carinam Georg Weerth. V pismu Engelsu 25. junija 1845, v katerem opisuje
zbiranje podpisov in denarja za Lista 1842 v Nemčiji (za informacijo o tej zadevi
gaje očitno povprašal Engels), je sicer zapisal: »Tedaj sem bil dovolj neumen, da
sem se ogrel za zaščitne carine« (G. Weerth: »Vergessene Texte«, ILV/EVA, Köln
1975, Bd. I, p. 76), v govoru na ekonomskem kongresu 1847 v Bruslju paje med
drugim dejal: »Ne vem, če je ta strašen položaj tolikih milijonov krivda sistema
zaščitnih carin; kar pa vem, je, da ta sistem nima zdravila za to grozljivo zlo. Tako
daleč njegova moč ne seže. V vsakem primeru pa se je položaj delavca tako po-
slabšal, da slabši že ne more biti, in zato on in z njim jaz izrekava dobrodošlico
vsaki spremembi, pa četudi gre samo za to, da senastega bolnika obrnemo na dru-
go stran. - Zato zavračam zaščitne carine. /Aplavz/ Sem odločno za svobodno
trgovino, hočem jo; s kakršnegakoli stališča že jo utegnejo zagovarjati: za zago-
vornika zaščitnih carin ne dam počenega groša. Prav tako tuje pa mije, da bi delil
iluzije zagovornikov svobodne trgovine in z njim verjel, da bo svobodna trgovina
trajno izboljšala usodo delavcev.« (ibid., p. 288.)
35a List je o tovrstni opozociji - v neki drugi zvezi sicer - zapisal: »Tudi sentimentalnost
in romantika nista igrali pri tem majhne vloge, kot povsod tam, kjer umetne razmere iz-
rinjajo naravne. Zanje je volovska vprega, ki oije brazde, veliko lepši prizor od parnega voza,
ki oije dežele, in kolikor dlje se vračajo nazaj v kulturi, toliko plemenitejše se jim prikazujejo
razmere. Tako, kot so navajeni gledati, imajo tudi popolnoma prav. Mar ni ovčarstvo in
pastirstvo veliko bolj slikovito od prozaičnega poljedelstva, in mar ni goloriti divjak s puš-
čico in lokom veliko bolj romantičen od ovčaija in pastiija? Še 15 let kasneje, ko je šlo za
priključitev Badenskega k nemški carinski zvezi, je neki sentimentalni poslanec v badenski
zbomicki govoril o 'travni preprogi' in 'jutranji rosi' in 'vonju cvetlic' in 'prelivanju barv'.«
(»Das nation. System«, p. XVI.)
.63
Marxova in Engelsova kritika Lista
V sredini 40. let sta se Marx in Engels večkrat kritično spoprijela s Friedric-
hom Listom, prvič v »Nemško-francoskih letopisih«. V Engelsovih »Očrtih za
kritiko nacionalne ekonomije« je ta spoprijem izrecen, v Marxovem »H kritiki
Heglove pravne filozofije. Uvod« pa je zakrit z besedno igro.
Ta Marxova kritika se glasi takole: »Razmerje industrije, sploh sveta bogastva
do političnega sveta je eden poglavitnih problemov modernega časa. V kakšni ob-
liki začenja ta problem zaposlovati Nemce? V obliki zaščitnih carin, prohibitiv-
nega sistema, nacionalne ekonomije. Pretirano poudarjanje nemštva je prešlo iz
človeka v materijo, in tako so se naši vitezi bombaža in junaki železa nekega le-
pega dne zagledali preobražene v patriote. V Nemčiji torej začenjajo pripoznavati
suverenost monopola navznoter, s tem da mu pripisujejo suverenost navzven. V
Nemčiji torej zdaj začenjajo s tem, s čimer začenjajo v Franciji in Angliji kon-
čevati. Staro gnilo stanje, proti kateremu se ti deželi teoretsko upirata in ga pre-
našata samo še tako, kot prenašamo okove, pozdravljajo v Nemčiji kot zoro lepe
bodočnosti, ki je napočila, bodočnosti, ki si komaj šele upa preiti iz lestive36 teo-
rije v najbolj neprizanesljivo prakso. Medtem ko se problem v Franciji in Angliji
glasi: politična ekonomija ali gospostvo družbenosti nad bogastvom, se glasi v
Nemčiji: nacionalna ekonomija ali gospostvo privatne lastnine nad nacionalnost-
jo.« (MEW 1, p. 382.)
Če je Marx postavil Lista v temeljne premike v tedanji nemški družbi, teoret-
sko pa zastavil problem razmerja med politiko in ekonomijo, pa ga je Engels v
»Očrtih za kritiko nacionalne ekonomije« obravnaval v sklopu kritike nacionalne
ekonomije, in sicer v kontekstu razpada in vulgarizacije klasične ekonomske teo-
rije. »Novejša ekonomija ne more pravilno presojati niti merkantilnega sistema,
ker je sama enostranska in še obremenjena z njegovimi predpostavkami,« je pisal
Engels. »Šele stališče, ki se povzpne nad nasprotje obeh sistemov, ki kritizira
skupne predpostavke obeh in izhaja iz čisto človeške, splošne osnove, bo lahko
obema odkazalo njuno pravo mesto. Pokazalo se bo, da so branilci trgovinske
svobode hujši monopolisti kakor stari merkantilisti sami. Pokazalo se bo, da se
za hinavsko človečnostjo novejših skriva barbarstvo, o katerem stari niso nič ve-
deli; da je pojmovna zmeda starih še preprosta in dosledna v primeri z dvoumno
logiko tistih, ki jo napadajo, in da nobena od obeh strank ne more drugi očitati
ničesar, kar ne bi zadelo nje same. - Zato novejša liberalna ekonomija tudi ne
more dojeti Listove restavracije merkantilnega sistema, medtem koje stvar za nas
čisto preprosta. Nedoslednost in dvostranost liberalne ekonomije mora nujno
spet razpasti v svoje temeljne sestavine. Kakor se mora teologija bodisi povrniti
k slepi veri, bodisi napredovati k svobodni filozofiji, tako mora trgovinska svo-
boda ustvariti na eni strani restavracijo monopolov, na drugi pa odpravo privatne
lastnine.
Edini pozitivni napredek, ki gaje dosegla liberalna ekonomija, je razvijanje za-
konov privatne lastnine. Vsekakor so ti zakoni v nji vsebovani, čeprav niso razviti
do zadnjega nasledka in jasno izraženi. Iz tega sledi, da imajo v vseh točkah, kjer
gre za odločitev o najkrajšem načinu bogatitve, torej v vseh strogo ekonomskih
sporih, prav branilci trgovinske svobode. Kajpada - v sporih z monopolisti, ne
z nasprotniki privatne lastnine, zakaj da so le-ti zmožni v ekonomskih vprašanjih
36 V originalu listig (= lestiv, zvijačen), besedna igra z Listovim imenom. Rešitev besedne
igre prevzeta po prevodu v MEID I, p. 197.
.64
odločati tudi ekonomsko pravilneje, so angleški socialisti že zdavnaj dokazali teo-
retično in praktično.« (MEID I, p. 214/5.)
Na to, da dosledno razvijanje zakonov privatne lastnine v konsekvenci spre-
govori proti privatni lastnini, opozarja tudi Marx v ekscerptih iz Listovega »Na-
cionalnega sistema politične ekonomije«, ki so nastali približno v istem času (gl.
prevod, ki sledi temu tekstu).
S tem Marxova in Engelsova kritika Lista ni bila zaključena, temveč je bila
šele začeta. Engels je 19. novembra 1844, v času, koje pisal »Položaj delavskega
razreda v Angliji«, med drugim sporočil Marxu, da bi rad - »brž ko bom imel
čas« - napisal brošuro proti Listu. (MEGA2 III/I, p. 251.) Čeprav ta brošura nik-
dar ni izšla, lahko sklepamo, da je imel Engels tekst zanjo vendar v glavnem pri-
pravljen. 18. oktobra 1846 je namreč pisal Marxu, daje »List tako rekoč gotov«.
(MEGA2 III/2, p. 51.) Iz Engelsovega pisma Marxu 17. marca 1845 pa izvemo,
da je v tem času pripravljal kritiko Lista tudi ,arx. Poleg tega, da to pismo po-
sreduje dano dejstvo, posreduje tudi vsebinsko oznako Marxovega in Engelsovega
pristopa h kritiki Lista: »Nenavadno je, kako sva poleg knjižnice /utopičnih so-
cialistov/ prišla skupaj še v nekem drugem načrtu. Tudi jaz sem hotel napisati
za Püttm/anna/ kritiko Lista - k sreči sem zvedel od P/iittmanna/ za tvojo na-
mero dovolj zgodaj. Ker sem pa sicer hotel Lista zgrabiti praktično, razviti prak-
tične nasledke njegovega sistema, bom malo bolj razdelal enega svojih elberf/el-
dskih/ govorov /.../, v katerem sem med drugim to na kratko storil - po Biir-
gersovem pismu Hessu in po tvoji osebnosti pa tako ali tako domnevam, da se
boš ti spustil bolj v njegove predpostavke kot v njegove konsekvence.« (MEGA2
III/I, p. 272.)
Koliko ta Engelsova oznaka drži, priča fragmentarno ohranjen rokopis Mar-
xove kritike Listovega »Nacionalnega sistema politične ekonomije« (gl. prevod v
nadaljevanju tega zvezka) in zapis drugega Engelsovega predavanja v Elberfeldu.
To predavanje je Engels imel 15. februarja v sklopu predavanj o komunizmu,
ki jih je organiziral Moses Hess, v njem paje dokazoval ne le nujnost naraščanja
proletariata v Nemčiji (proletarizacije »srednjih razredov«), temveč tudi nujnost
zaostrovanja družbenih nasprotij in protislovij in »odkrite vojne revnih proti bo-
gatim«, boja, ki ni usmerjen le proti lastnini monopola, temveč tudi proti mo-
nopolu lastnine, z eno besedo: nujnost »socialne revolucije«. (MEGA 1/4, p. 388.)
Tega vprašanja se nemški ekonomisti še dotaknili niso,37 pravi Engels, ter v skla-
du s tedanjim pojmovanjem komunizma nadaljuje: »Ni jim mar porazdelitev,
temveč zgolj proizvajanje nacionalnega bogastva.« (ibid., p. 383.)
Listovo nacionalno ekonomijo pojmuje Engels kot eno od treh glavnih mož-
nosti ekonomskega razvoja Nemčije, medtem ko tedanje aktualno stanje označuje
kot carinski juste-millieu: »Naše carine so za dejanske zaščitne carine prenizke,
za svobodo trgovine previsoke.« (ibid., p. 383/4.)
Svobodna trgovina, kot prva možnost, bi - glede tega je bil Engels enakih misli
z Listom - minirala celotno nemško industrijo razen parih panog: konec koncev
bi bil nujen razplet krize, ki bi jo to povzročilo, socialna revolucija, (ibid., p. 384.)
Ko pa začne presojati zaščitne carine - drugo možnost - se Engels z Listom raz-
iđe:
37 Če bi kdo očital kaj takega našim današnjim ekonomistom, bi ti mirno odgovorili, da to
ni »ekonomsko vprašanje«. Ekonomisti naj se ne bi ukvarjali z vprašanji »socialne revolucije«,
marveč z ahistoričnim, z nezgodovinskim in nadzgodovinskim ekonomskim sistemom.
.65
»Ali pa si ustvarimo zaščitne carine. Te so nedavno postale pestovanček večine
naših industrijcev in zato zaslužijo, da jih pobliže obravnavamo. Gospod List je
želje naših kapitalistov strnil v sistem, in pri tem sistemu, ki so ga skoraj vobče
pripoznali za credo, bi se rad zadržal. Gospod List predlaga postopno dvigovanje
zaščitnih carin, ki naj bodo naposled dovolj visoke, da bi zagotavljale tovarnarjem
domači trg; zatem naj določen čas ostanejo na tej višini, potem pa naj se jih po-
stopoma spet zniža, da bi naposled, po vrsti let, prenehala sleherna zaščita. Pri-
vzemimo, da bi bil ta načrt izpeljan, da bi bile dekretirane naraščajoče zaščitne
carine. Industrija se bo dvignila, še nezaposleni kapital bo vložen v industrijska
podjetja, povpraševanje po delavcih, in z njim mezde, se bo povečalo, sirotišnice
se izpraznijo, vse se zdi, da nastopi kar najbolj cvetoče stanje. To traja tako dolgo,
da se naša industrija razširi dovolj, da oskrbuje domači trg. Bolj se ne more raz-
širiti, kajti če že domačega trga ne more obdržati brez zaščite, bo še toliko teže
opravila kaj proti tuji konkurenci na nevtralnih trgih. Zdaj, meni gospod List, ko
bi bila domača industrija že dovolj močna, da bi potrebovala manj zaščite, bi lah-
ko začelo zniževanje /zaščitnih carin/. Dopustimo to za trenutek. Carine bodo
znižane. Če ne pri prvem, bo pa prav gotovo pri drugem ali tretjem znižanju carin
prišlo do takega zmanjšanja zaščite, da bo lahko tuja - povejmo naravnost an-
gleška [-] industrija konkurirala z našo lastno na nemškem trgu. Sam gospod List
želi to. Kakšne pa bodo posledice? Nemška industrija bo od tega trenutka dalje
izpostavljena vsem nihanjem, vsem krizam angleške. Brž ko bodo prekomorski
trgi prenapolnjeni z angleškim blagom, bodo angleži vrgli vse svoje zaloge na
nemški trg, ki jim je najbolj dostopen - prav tako, kot počno to zdaj, in kot to
zelo ganljivo opisuje gospod List - in carinsko zvezo spet spremenili v 'krama-
rijo'.
Potem se bo angleška industrija kmalu spet pobrala, ker bo cel svet njen trg,
ker je cel svet ne bo mogel pogrešati, medtem ko nemška /industrija/ ne bo ne-
pogrešljiva niti na lastnem trgu, medtem ko se bo morala doma bati konkurence
Angležev in bo trpela zaradi presežka angleškega blaga, ki je bil med krizo vržen
njenim odjemalcem. Potem bo morala naša industrija vsa slaba obdobja angleške
/industrije/ brez ostanka okusiti tudi sama, medtem ko bo lahko najsijajnejših ob-
dobij le-te samo skromno deležna - skratka, potem bomo prav tam, kjer smo
zdaj.« (ibid., p. 384/5.) Takšno ekonomsko stanje, kakršno je (in to je obenem
tretja možnost: da se nič ne spremeni): stanje ekonomske depresije, zastoja in na-
zadovanja, iz katerega - po njegovi lastni logiki! - ni izhoda, bo seveda prisililo
proletariat, da stopi pred vladajoči razred s svojimi zahtevami.
Engels je torej dokazoval in dokazal, da je »komunizem za Nemčijo - če ne
historična, pa ekonomska nujnost.« (ibid., p. 382.) To je bil vidik, stališče, s ka-
terega je obravnaval Lista in ki mu je obenem dopuščalo, da sprejme Listovo raz-
lago - demonstrirati je bilo treba pač le praktične konsekvence te ekonomske teo-
rije. S tem pa ni podana oziroma eksplicirana temeljna Engelsova pozicija, ki jo
je sicer nakazal v pismu založniku Campeju - s katerim se je očitno pogajal za
objavo kritike Friedricha Lista - in ki je pozneje ne on ne Marx nista bistveno
spreminjala. Pismo se glasi: »Spoštovani gospod, iz vašega cenjenga pisma vidim,
daje prisoten z vaše strani nesporazum o smeri, ki bi sejo držalo založniško delo,
ki vam ga predlagamo. Nikakor ne nameravamo braniti zaščitnih in nič bolj svo-
bode trgovine, temveč kritzirati oba sistema z našega stališča. Naše stališče je ko-
munistično, ki smo ga zastopali v nemško-franc. letopisih, 'sveti družini',
Ren/skih/ letopisih etc. in s katerega je napisana tudi moja knjiga 'O položaju
delavskih razredov v Angliji'.« (MEGA2 III/1, p. 278.)
.66
Tisto »stališče, ki se povzpne nad nasprotje obeh sistemov, ki kritizira skupne
predpostavke obeh in izhaja iz čisto človeške, splošne osnove,« o katerem je go-
voril Engels v »Očrtih za kritiko nacionalne ekonomije«, je zdaj konkretiziral.
Formuliral je pozicijo kritike vseh ekonomskih sistemov s stališča delavskega raz-
reda. To pozicijo kritike je seveda omogočalo napredovanje svetovnega in tudi
nemškega revolucionarnodemokratičnega in delavskega gibanja. In prav ob skli-
cevanju na angleško in ameriško delavsko gibanje, ki v svojem programu ni bilo
več zajeto med alternativne forme meščanske države, temveč je zahtevalo oblast
delavskega razreda, ki se torej ni več vpraševalo: ali kneževina ali republika, tem-
več: ali oblast delavskega razreda ali oblast buržoazije, je Marx konfrontiral svojo
pozicijo z Listovo: dr. List, pravi, se »v predgovoru k 'Nacionalni ekonomiji' na-
jnaivneje jezi, da 'zmotno vidimo' najpomembnejše socialno vprašanje našega
časa v pavperizmu, ne pa v zaščitnih carinah.« (MEGA 1/6, p. 310, 311.)
To je tudi pozicija, s katere so pisani oziroma, ki je pisana v Marxovih in En-
gelsovih tekstih za ekonomski kongres konec leta 1847 v Bruslju oziroma po tem
in o tem kongresu. Obenem so to spisi, v katerih je List v Marxovem in Engel-
sovem delu zadnjič obširneje obravnavan. Vprašanje, ki je bilo postavljeno pred
Marxa in Engelsa, je bilo vprašanje: svobodna trgovina ali protekcionizem? Marx
in Engels odgovarjata: ne prvo ne drugo.
Za proletariat se vprašanje izteče v drugo vprašanje: ali naj ga izkorišča tuji
ali domači kapital? (ibid., p. 427, 428, 433.) Odgovor je seveda: ne eden ne drugi.
Ne en ne drugi ekonomski sistem ne dajeta delavcu ničesar več od tistega, »kar
potrebuje, da kot delovni stroj ostane v teku.« (ibid., p. 593.) Proletariat se ne
vprašuje, kako bi mu lahko bilo v danem družbenem sistemu bolje, temveč kako
ta družbeni sistem »spremeniti v njegov nasprotek.« (ibid., p. 433.)
A prav zato, ker ne prvo ne drugo, Marx in Engels odgovarjata: prvo. »Delovni
razred je zainteresiran za tisto, kar pomaga buržoaziji do nekratenega gospostva.«
(ibid., p. 593.) In svobodna trgovina pospešeno pripravlja teren, na katerem se
bosta morala spopasti mezdno delo in kapital, proletariat in buržoazija iz oči v
oči: »pospešuje prihod družbene revolucije«, (ibid., p. 447.)
»Zgolj v tem revolucionarnem pomenu« (ibid.): s perspektivo zrušenja kapi-
tala, Marx in Engels podpirata svobodno trgovino, čeprav jima je jasno, daje tre-
ba obenem »spodbiti celotno politično ekonomijo«, (ibid., p. 431.) A prav zato
opozarjata tudi na historično upravičenost sistema zaščitnih carin v Nemčiji. En-
gels pravi, da je »zaščita nemške industrije in nemške trgovine edina podlaga, na
kateri lahko temelji« oblast nemške buržoazije (ibid., p. 593), Marx pa zapiše, da
je »protekcionistični sistem zgolj sredstvo, s katerim pri nekem ljudstvu vzpos-
tavimo veliko industrijo, to se pravi, dosežemo, da postane odvisno od svetovnega
trga, brž ko je odvisno od svetovnega trga, pa je že bolj ali manj odvisno od svo-
bodne menjave. Protekcionistični sistem poleg tega pospešuje razvoj svobodne
konkurence v deželi. Zato vidimo, da si buržoazija v deželah, kjer se uveljavlja
kot razred, denimo v Nemčiji, močno prizadeva, da bi si pridobila zaščitne carine.
Zanjo je to orožje zoper fevdalizem in zoper absolutistično vlado, zanjo je to sred-
stvo za koncentriranje sil in za uresničenje svobodne menjave v tej isti deželi.«
(ibid., p. 447.)
V tem smislu je oziroma je bil historično upravičen tudi Listov ekonomski si-
stem, še toliko bolj kot eden od protekcionističnih sistemov v Nemčiji. Če je na-
mreč von Gülich hotel z zaščitnimi carinami obvarovati »ročno delo pred napa-
dom mašinerije«, nemško industrijo pred industrijskim napredkom, je Listova
.67
šola predlagala zaščitne carine v interesu industrijskega, kapitalističnega razvoja,
ki mora nujno upropastiti ročno delo, patriarhalne razmere, drobno manufaktu-
ro, drobne kmete in trgovce, (ibid., p. 427, 428, 432.)
V naslednjih desetih letih je List nekajkrat omenjen samo v Marxovi in En-
gelsovi korespondenci (gl. MEW 28, p. 29,98; MEW 29, p. 320),javno paje zopet
kritiziran v eni od opomb v Marxovem »H kritiki politične ekonomije« (1859).
Marx in Engels sta takrat že toliko formulirala kritiko politične ekonomije, da
je lahko Marx ulovil Lista na tisti »bistveni točki, okrog katere se vrti razume-
vanje politične ekonomije« (MEW 23, p. 56): »F. List, ki ni mogel nikdar zapo-
pasti razlike med delom, kolikor pomaga ustvarjati nekaj koristnega, uporabno
vrednost, in delom, kolikor ustvarja določeno družbeno formo bogastva, menjal-
no vrednost, kakor je bilo pojmovanje sploh daleč stran od njegovega zaintere-
siranega praktičnega razuma, je ugledal zato v angleških modernih ekonomistih
gole plagiatole Mojzesa iz Egipta.« (MEW 13, p. 24.)
Kljub tej porazni oceni paje Engels v recenziji tega Marxovega dela zapisal,
da je List prvi med nemškimi meščanskimi ekonomisti. Potem, ko kar ni mogel
dovolj uničujoče okarakterizirati nemške ekonomske literature in njenih piscev,
je nadaljeval: »Med ljudmi s praktičnimi smotri seje najprej izoblikovala indust-
rialska šola zagovornikov zaščitnih carin, katere avtoriteta, List, je še vedno
najboljše, kar je sproducirala nemška meščanska ekonomska literatura, čeprav je
njegovo celotno slavno delo prepisano od Francoza Ferrierja, teoretskega avtorja
kontinentalnega sistema.« (ibid., p. 469.)
Podobna ocena je ponovljena v eni od Engelsovih recenzij 1. zvezka »Kapi-
tala« (MEW 16, p. 207), v rokopisu 1861-63 nastopi List spet samo kot plagiator
Ferrierja (MEGA2 II/3.2, p. 574), v 3. zvezku Kapitala pa Marx pritrjevalno citira
Listov spis »Die Ackerverfassung, die Zwergwirtschaft und die Auswanderung«
(MEW 25, p. 892).
List je nekajkrat omenjen tudi v zvezi z Marxovo in Engelsovo kritiko Eugena
Diihringa. Glede Lista ta kritika ne prinaša novih spoznanj, pove le, da gaje Diih-
ring hvalil kot »največjega genija 19. stoletja« - poleg Careya37a (MEW 32, p. 30;
gl. »Anti-Dühring«, MEGA Sonderausgabe, p. 236, 344; 259, 341, 370; 343,
370.)
VI. Sklep: Listova kritika in kritika Lista
Mnenje je, da je treba Lista presojati z dvojnega vidika: »Listova teorija je s
stališča višje razvitega kapitalizma Francije in Anglije nazadnjaška, s stališča za-
ostalega kapitalističnega razvoja Nemčije napredna; v obči zgodovine politične
ekonomije zavzema le nepomembno mesto, je pa na odličnem mestu v zgodovini
meščanske politične ekonomije v Nemčiji.« (Fabiunke, op. cit., p. XXXVII.)Ta
ocena je navidez dialektična, v resnici pa vprašanje zgodovinske dialektike rešuje
s shematizmom. To logiko poznamo med drugim iz Lukácseve interpretacije
»mladega Hegla«, Rossi pa ji prigovarja, da jo označuje »zgodovinsko manihej-
stvo« (Mario Rossi: »K vprašanju o interpretaciji Hegla.« Problemi 37-38, april
1966, p. 154.) Vendar ne gre le za željo, da bi drastično določali in razločali »na-
predne« in »reakcionarne« faktorje, kot piše Rossi. Pravi problem nastopi, ko te
37a Marxovo kritiko Careya gl. Karl Marx: »Iz manuskriptov iz let 1857-1858. Bastiat
in Carey.« Časopis za kritiko znanosti št. 21-22, Ljubljana/Maribor 1977, p. 126 sqq.
.68
»napredne« in »reakcionarne« faktorje postavljamo v »dialektično« in »zgodovin-
sko« zvezo; vedno imamo opraviti z mehanično zvezo: »zaostalost Nemčije« -
»idealizem«, in nemška družbena dejanskost (po kateri pravzaprav sploh šele so)
je tista, ki omejuje veličino - politično in duhovno - Nemcev.
Vprašati seje treba: s kakšne pozcije je izrečena ta ocena, kje jemlje kriterije,
s katerimi umerja zgodovino? Paradoksalno, bolj kot govori o nemški zgodovin-
ski zaostalosti, bolj so ti kriteriji nezgodovinski in samemu predmetu vnanji. To
je pozicija tako imenovane »obče zgodovine«, ki je nujno hegemonistična in evo-
lucionistična. V sebi skriva predpostavko, da je zgodovinski razvoj en sam, ena
sama razvojna logika, ki se ji morajo podrediti vsi konkretni posamični razvoji,
da bi se iztekli v nadzgodovinski vzor, ki je seveda vedno kruto, prozaično his-
toričen - naj gre za prvo deželo kapitalizma ali za prvo deželo socializma.
Še najmanj, kar bi bilo mogoče povedati o tem tipu ocenjevanja, je, da gre za
»teorijo odraza«: bodisi Heglova bodisi Listova teorija »odraža« »nemško zaos-
talost« in je zato omejena. Toda to je, na sebi, le ideološka oznaka in ne zadošča.
Pokazati je treba, da tovrstna razlaga nosi s seboj demobilizacijo in brezperspek-
tivnost. Ko je center zgodovine postavljen izven konkretne zgodovinskosti, po-
stane ta zgodovinska konkrecija nična: v njej ni kaj početi, kar pa se že počne,
je jalovo: bolj kot se spoprijemaš z njo, manjši si in bolj omejen. (Kasneje, v no-
vejši zgodovini, se temu pridruži še politična obsodba: »nacionalni odklon« ali
kaj podobnega.) V uteho se potlej doda: za dane malenkostne razmere si pa mor-
da le napreden, četudi to za »svetovni duh« nič ne pomeni. To je »teorija« ome-
jene naprednosti.
List je to pozicijo zavrnil, sicer polovično, pa vendar zavrnil. (Zato je tudi iz-
občen iz »obče zgodovine«.) Vprašanje zanj ni: ali kapitalistični razvoj ali ne,
temveč: kakšen kapitalistični razvoj? In ko odgovarja: Nemčiji primeren razvoj
kapitalizma, ne razvoj po »angleškem modelu«, postane teoretik nacionalnega ka-
pitalizma oziroma zagovornik pravice do lastne poti v kapitalizem.
Zdi se morda, da je teorija omejene naprednosti teorija svetovnega kapitaliz-
ma. Cel svet naj se razvija po angleškem vzoru, da bki kapitala pripelje do tega,
da te dežele nikdar ne morejo doseči angleške razvitosti. Bolj kot bi se razvijale,
bolj bi bile podrejene Angliji, bolj bi nazadovale. List vidi - če smemo tako reči
- da je na odprtem ekonomskem polju razvoj kapitalizma, denimo, v Nemčiji,
naddoločen z angleško kapitalistično razvitostjo in s tem podrejen interesom an-
gleškega kapitala kot svetovnega kapitala. To pa preprečuje, da bi se nemški ka-
pital neposredno spostavil kot svetovni kapital, torej kot kapital v polnem po-
menu besede, kot kapital, ki nima gospodarja, marveč je samo sam gospodar.
Zato List predlaga, naj se nemška ekonomija ogradi, naj se otrese naddoločenosti,
naj se kapitalistično osamosvoji. In ta teorija nacionalnega kapitalizma šele po-
stane radikalna teorija svetovnega kapitalizma. Svetovna zgodovina se odvija
samo kot nacionalna zgodovina, nacionalne »zaostalosti« in »omejenosti« so na-
predovanja svetovne zgodovine in odpravljanje nacionalnih pregrad. Kapital je
svetoven, kolikor je nacionalen. List zavrača dominacijo angleškega kapitala, da
bi se spostavila svetovna dominacija kapitala, zavračajo s perspektivo dominacije
svetovnega kapitala kot svetovnega kapitala. Nasprotuje krepitvi enega nacional-
nega kapitala kot svetovnega, da bi krepil en svetovni kapital. (Nemški nacionalni
.69
kapital - tako kot nacionalni kapitali drugih razvijajočih se industrijskih dežel -
na določeni razvojni stopnji odvrže zaščitne carine, svojo nacionalno podobo.)
Izhodišče Listovega razmišljanja je bila »stratifikacija mednarodne družbe in
ekonomije«. (Dieter Senghaas: »Friedrich List and the New International Econo-
mic Order«. Economics Vol. 15, Institute for Scientific Co-operation, Tübingen
1977, p. 81.) V tej stratifikaciji je enaka menjava izvor neenakosti: svobodna tr-
govina je bila metoda svetovne dominacije angleškega kapitala, »izločevalna tek-
ma«. V takšnem »asimetrično strukturiranem svetovnotržnem sistemu morajo
manj razvite dr.užbe, ki pa se v osnovi lahko razvijejo, dolgoročno nujno potegniti
krajši konec.« (ibid., p. 81/2.) Zato je List tako ostro kritiziral »teorijo menjalnih
vrednosti« in tako odločno zavračal svobodno trgovino. Menjava, »izvozno orien-
tirana produkcija menjalnih vrednosti« ni mogla biti »vzrok« oziroma »vir bo-
gastva« industrijsko razvijajoče se dežele; temu konceptu postavlja list nasproti
»produkcijo produktivne sile«, ki je avtocentrično usmerjena. (Gl. o tem, v sklo-
pu problemske zgodovine ekonomske teorije, Franček Drenovec, razprava v tem
zvezku.)
List je spregledal laž enakosti in - kolikor je, kot pravi Marx, enakost »bur-
žoazna pravica« - kot buržuj obenem spregledal, da gre za laž. Enakost, meni,
proizvaja neenakost, dokler je en nacionalni kapital dominanten kot svetovni ka-
pital; odprava te nacionalne dominance omogoči enakopravnost kapitalističnih
dežel. Ta tako spostavljena svetovna dominanca kapitala oziroma dominanca
svetovnega kapitala pa namesto mednacionalne stratifikacije kapitalističnih dežel
sproducira globalno svetovno delitev dežel. Cena enakopravnosti kapitalističnih
dežel »zmernega pasu« je kolonialni status dežel »vročega pasu«. A List je teo-
retik kolonizalizma - in prav s tem radikalni teoretik kapitalizma.
Prozaično rečeno je eksploatacija kolonij »skupni interes vseh manufakturnih
nacij« (gl. »Das natürl. System«, p. 52), dežele vročega pasu pa surovinska in po-
ljedelska baza industrijskih dežel zmernega pasu. Kot je pri meščanstvu v navadi,
pa se da in je treba to »lepše povedati«. To, da sj »manufakturne nacije« »z zu-
nanjo trgovino in kolonialno posestjo podrejajo naravne sile tujih dežel« (»Das
nation. System«, p. 206) - pri tem List ne pozabi povedati, daje ta »menjava ma-
nufakturnega blaga za surovine« »med deželami zmernega pasu in deželami vro-
čega pasu za zmeraj utemeljena v naravi« (ibid., p. 377, 388) - je seveda civili-
zatorsko poslanstvo: »Slednjič je tudi jasno, da bodo vse dežele, ki še tičijo v bar-
barstvu ali napol barbarstvu - naj bodo v Aziji, Afriki ali Južni Ameriki - na-
jhitreje dospele do civilizacije, če se bodo vse manufakturne sile zavzele za to, /1/
38 List zastopa teorijo geografskih pasov oziroma con, po kateri so dežele zmernega pasu
glede na svoja »naravna pomožna sredstva« posebej poklicane za razvoj manufakturne sile,
kajti »zmerno podnebje je pas duhovnih in telesnih naprezanj.« Na drugi strani imajo dežele
vročega pasu »naravni monopol z ozirom na dragocene agrikulturne produkte, ki so prijetni
deželam zmernega pasu.« (»Das nationale System«, p. 21/2; prim. p. 239, 277.)
»Mednarodna kot tudi nacionalna delitev dela je večinoma pogojena s podnebjem in sploh
z naravo,« pravi List. (»Das nation. System«, p. 238.) Na to stališče se nanaša kritika Roze
Luksemburg v »Akumulaciji kapitala«: »Mednarodni blagovni promet se tukaj ne prikazuje
utemeljen v bistvu načina produkcije, temveč v naravnih pogojih dežel - vsekakor teorija,
ki ni sposojena pri Marxu, temveč pri nemških učenjakih nacionalne ekonomije.« (»Gesam-
melte Werke« Bd. 5, p. 260.)
Kljub temu bi bil tudi Marx v nekem trenutku pripravljen pristati na radikalno Trémau-
XOVO varianto teorije geografskega determinizma - od tega ga je odvrnila ostra Engelsova kri-
tika. (Gl. B. Debenjak: »Friedrich Engels - zgodovina in odtujitev.« Obzoija, Maribor 1981,
p. 212 sqq.) »Naravne pogoje« najdemo tudi v »Kapitalu«. (MEW 23, p. 535 sqq.)
.70
da bodo v teh deželah postavljene regularne in stabilne vlade, /2/ da bodo tam
ščitene osebe in lastnina, /3/ da bodo imele vse nacije možnost za svobodno tr-
govanje z njimi. /.../ Za najvišje razvite nacije Evrope in Severne Amerike je
najvišji interes civiliziranje in kolonializiranje vseh dežel Južne Amerike, Afrike,
Azije in Avstralije. S tem bodo lahko vse neizmerno povečale svoj izvoz manu-
fakturnega blaga, svoj uvoz inozemskih proizvodov, kot tudi svojo transportno
in tranzitno trgovino.« (»Das natiirl. System«, p. 52, 54.) V kolonialnih deželah
pa bodo zavladali »red in zakon, marljivost in inteligenca.« (»Das nation. Sy-
stem«, p. 278.)39
List je bil kot teoretik nacionalnega kapitalizma oziroma zagovornik pravice
do specifične poti v kapitalizem »eden najostrejših kritikov klasične angleške po-
litične ekonomije,« vendar, pravi Fabiunke (op. cit., p. XLI), »na tipično vulgaren
način, s stališča historične zaostalosti nekega nerazvitega kapitalizma.«393 Zato naj
bi bil tudi nepomemben za nadaljnji »znanstveni razvoj politične ekonomije.«
(ibid.)
Da je bil List eden najostrejših kritikov klasične - pa tudi vulgarne! - politične
ekonomije, gotovo drži. Zagotovo je bil tudi vulgarni ekonomist. Toda to ni alibi
za opustitev izčrpnejše analize, to šele sili k razmišljanju. Vulgarizacija ni prepro-
sto kvarjenje klasične veličine. Je poočividenje protislovij, pomanjkljivosti, za-
blod, praznin etc. klasične teorije. Vulgarizacija na specifičen način izreka resnico
klasike, po drugi strani pa resnico svojega časa; je zakonita historična razredno
določena recepcija klasike. Vulgarizacija ni razkroj, ki bi ga bilo treba čim prej
in čim globlje zagrebsti, da ne bi motil konstrukcije »obče zgodovine«; je razvoj
teorije, ki propada, in aktivno dokazuje, da »obče zgodovine« ni in da klasika ni
možna. Na specifičen način je vulgarizacija izpeljava konsekvenc določene misli,
konsekventno, če že ne radikalno razmišljanje: dokazuje, da nevtralnega mišljenja
ni, da ni nevtralnega mesta teorije. Zato je vulgarizacija vedno moment teoretske-
ga napredka.
39 List je še posebej teoretik nemškega kolonializma. Poudarja, da bo »nemški zaščitni si-
stem izpolnil svoje smotre le zelo nepopolno«, dokler Nemčija ne bo imela svojih kolonij. (Das
nation. System«, p. 574.) Najneposrednejši korak bi morala biti aneksija Holandije, Danske
in Belgije, (ibid., p. 259, 550, 574, 576.) Sicer pa naj bi se Nemčija potrudila in civilizirala
»Turčijo in Levant« (Das natiirl. System«, p. 54), kolonializirala »Orient, evropsko Turčijo
in spodnje donavske dežele. Nemčija je pri tem neizmerno zainteresirana, da bi v teh deželah
zavladala varnost in red, in v nobeni drugi smeri ne bi mogli individui tako zlahka izpeljati
izseljevanja Nemcev, in to ne bi bilo v nobeni drugi smeri tako ugodno za nacijo, kot tu. Pre-
bivalec zgornje Donave bi se lahko s petino denarja, ki ga potroši za izselitev na obale jezera
Erie, preselil v Moldavijo in na Vlaško ali v Srbijo ali tudi na jugozahodne obale Črnega morja.
/... / V sedanjih razmerah v Turčiji pa nemškim državam v povezavi z Avstrijo ne bi smelo
biti nemogoče, da bi delovale na izboljšanje javnih razmer v teh deželah tako, da se nemški
kolonist ne bi počutil več odrinjenega, zlasti če bi vlade same ustanavljale kolonializacijske
družbe, sodelovale v njih in jim nenehno nudile svojo posebno pomoč.« (»Das nation. Sy-
stem,« p. 583/4.) 1848 je te Listove ideje, ki jih je v »Augsburger Allgemeinen Zeitung« nadalje
razvijal založnik J. G. Cotta, prevzemal Moering in prikazoval Avstrijo kot konico nemške
kulture in izhodišče za kolonializacijo Balkana. (Gl. Droz: »Europe between Revolutions«,
p. 179/80.)
39a Podobno že Mehring: »Morda se ekonomska zaostalost nemških razmer ne pokaže
v ničemer tako jasno kot v tem, da edini na svoj način originalen ekonomist Nemčije, Fried-
rich List, ni nastopil proti teoriji Adama Smitha od spredaj, kot se je to zgodilo v Angliji
in Franciji, temveč od zadaj, ne s socialističnega, temveč z merkantilističnega stališča.«
(Franz Mehring: »Geschichte der deutschen Sozialdemokratie.« Gesammelte Schriften Bd.
1, p. 59.)
.71
Na drugi strani »zaostalost nekega nerazvitega kapitalizma« ne more razvred-
notiti Listovega teoretskega napora: prav ta zaostalost in nerazvitost mu omogo-
čata, da zastavi vprašanje, ki na tleh razvitega angleškega kapitalizma ni aktualno:
vprašanje strategije kapitalističnega razvoja. S tem problematizira kapitalizem in
kapitalistični razvoj. V obzoiju naravnosti kapitalizma postane kapitalizem vpra-
šanje in problem.
S tem je problematizirana tudi vladajoča teorija kapitalizma. Naravnanost in
energično se je bilo treba spoprijeti s klasičnimi teoretskimi veličinami. Ta spo-
pad pa nikdar ni lahek, zaustavlja ga vrsta preprek in nasprotovanj, ki zvečine
niso teoretske narave (ne nazadnje je lahko politično »neprimeren«).
»Gotovo je napačno tudi mnenje,« je pisal List, »če verjamemo, da je treba
može, ki so v znanostih veliko storili, tudi glede njihovih zmot obravnavati z ve-
likim respektom; zagotovo je res prav nasprotno. Slavni avtorji, ki so postali av-
toritete, škodujejo s svojimi zmotami neskončno bolj kot nepomembni, in zato
jih je treba toliko energičneje ovreči. Prav dobro vem, da bi, kar se tiče moje ose-
be, bolje vozil, če bi svojo kritiko oblekel v blažjo, zmernejšo, ponižnejšo, dovolj
zaklavzurirano obleko in bi levo in desno delila komplimente; prav tako vem, da
bo tisti, ki sodi, sojen. Vendar, kaj to škodi?« (»Das nation. System«, p. XXXIII.)
Kaj je vsebina Listove kritike, v strogem pomenu besede: reforme politične
ekonomije, je razvidno iz doslej povedanega. Ko govorimo o ostrini te kritike, ve-
lja dodati, da je pogosto ta ostrina bolj v besedah kot v vsebini. Poleg tega je ta
kritika - kar posebej poudarja Marx - večkrat osebna.
Roscher, ki prihaja do podobnih ugotovitev, zato obžaluje to metodo kritike
oziroma polemike, češ da je dolgoročno škodovala nemškemu kulturnemu obče-
vanju. »Zelo nepravična, pogosto naravnanost neolikana je njegova /Listova/ po-
lemika proti drugim pisateljem. V interesu trenutnega uspeha je s tem podal pri-
mer, ki naši literaturi še danes škoduje.« (W. Roscher, op. cit., p. 974.) Res pa
je tudi, da ni težko opaziti razlike med Listovo kritiko klasičnih ekonomistov,
zlasti Smitha, in njihovih vulgarizatorjev. Prve obravnava bolj spoštljivo kot dru-
ge.40 (Gl. ibid., p. XXVIII sqq., 194, sqq., 220, 449 sqq.; »Das natiirl. System«,
p. 166 sqq.)
40 Izraz »vulgarizacija« je seveda Marxov; List govori o neoriginalnosti, o razvodenjeva-
nju ipd. klasične teorije. Interesantno je, kar pravi o J. B. Sayu: »V celoti vzeto je ta avtor
skušal samo spraviti v sistem ves material, ki ga je brez reda nakopičil Adam Smith, ga po-
jasniti in popularizirati, kar mu je tudi popolnoma uspelo, ker ima velik dar za sistema-
tiziranje in prikazovanje. Novega in originalnega ne najdemo v njegovih spisih nič, razen
da je reklamiral, da so duhovna dela, ki jim je Adam Smith odrekel produktivnost, produk-
tivna.« A tudi ta originalnost je pridobljena samo s tem, da je Say manj teoretsko konsek-
venten kot Smith. (»Das nation. System«, p. 482.) Ta oznaka spominja na Marxovo oznako
vulgarne ekonomije v opombi 32 prvega poglavja I. zvezka Kapitala. (MEW 23, p. 95.)
Teoretsko nekonsekventnost očita List tudi Malthusu, Chalmeiju in drugim: »Le zaradi
nespoznanja kozmopolitske tendence produktivnih sil je lahko Malthus zablodil v zmoto,
da je hotel omejiti množitev prebivalstva - je lahko v najnovejšem času pri Chalmeiju in
Torrensu nastal nenavaden nazor, da sta množitev kapitalov in neomejena produkcija zlo
in da obča blaginja teija, da se jima postavijo meje - je lahko Sismondi razglasil tovarne
za obče-škodljive reči. Teorija je tu podobna Saturnu, ki žre lastne otroke. Ta teorija, ki iz
množitve prebivalstva, kapitalov in strojev izvaja delitev dela in izjavlja, da iz te izhaja bla-
ginja družbe, gleda zdaj na te sile kot na pošast, ki ogroža blaginjo ljudstev, ker ima pred
očmi samo sedanje razmere posameznih nacij, ne upošteva pa razmer na celotni zemeljski
obli in bodočih napredkov človeštva.« (»Das nation. System«, p. 194/5.)
Za samega Malthusa pa pravi, ko zavrača njegovo populacijsko teorijo, njena »umetna
preračunavanja n sofistične argumente« (ibid., p. 195), da »želi povzdigniti v zakon najbolj
brezsrčni egoizem; [da] zahteva, da naše srce zaklenemo pred stradajočim, ker bi, če mu po-
.72
Posebno kritičen je bil List do nemških ekonomistov. Očital jim je naučeno
šolsko učenost, teoretsko sanjarjenje, plitkost, frazarjenje, za katero se zdi, da je
globokoumno, ki pa v osnovi ničesar ne pove, orakeljske izreke, obče trditve, ki
ne dokazujejo nobenega posebnega znanja, pač pa zavest o lastni slabosti, nepoz-
navanje tako teorije kot prakse, ter, ne nazadnje, da speljujejo ekonomska vpra-
šanja na pravna tla,40a itn. (Das nation. System«, p. XLII-LVII.) Ta kritika se
bere zelo podobno kasnejšim Engelsovim in MarxoVim kritikam nemških eko-
nomistov, le da imajo te seveda precej drugačno teoretsko osnovo.
Listovo kritiko so naslovniki te kritike skušali diskvalificirati s tem, da so opo-
zarjali, da prihaja »od zunaj«, ne od »človeka iz stroke«, (ibid., p. XLII.) Če pa
so se morda le ponižali in teoretsko odgovarjali, je bila njihova polemika - tako
pravi List - tako »visokoteoretska«, tako zelo zavita v sholastične fraze in temač-
ne orakeljske reke,« da je razen njega utegnil komaj še kdo priti na misel, da velja
njemu - Listu, (ibid.)
Šibkost Listove reformistične kritike politične ekonomije seveda ni v tem, da
List ni bil ekonomist po profesiji, pač pa v tem, da je célo neko profesionalno
področje ekonomije »reformiral« tako, da ga je ekskomunicirah Gre za teorijo
vrednosti.
Teorijo vrednosti obravnava List samo kot občo negativno sliko oziroma na-
sprotek »svoje« teorije produktivnih sil. Njeno problematiko zavrže, ne da bi jo
skritiziral, oziroma kritizira, ne da bi jo analiziral. To celo reflektira, ne reflektira
pa nujnih posledic takega postopanja. »Ker pa razložitev tega nauka«, piše in
misli na teorijo vrednosti, »ne spada na področje vprašanja, ki ga obravnavamo,
dajemo zdaj na znanje, da se bomo v nadaljnjem poteku našega dela dotaknili
teorije vrednosti samo toliko, kolikor je povezana s tistim delom politične eko-
nomije oziroma nacionalne ekonomije, ki naj prispeva k rešitvi našega vpraša-
nja.« (Das natiirl. System,« p. 41, prim. »Das nation. System,« p. XLV/XLVI.)
Kako malo je s takšnim postopanjem prodrl v teorijo vrednosti (oziroma na
kako pičlem poznavanju teorije vrednosti sloni to postopanje), kaže že negotovo
poimenovanje teorije vrednosti, nadalje zamenjevanje oziroma neločevanje med
vrednostjo in menjalno vrednostjo, enačenje menjalne vrednosti naravnost z bo-
gastvom ter stalno ponavljajoče se mnenje, daje menjalna vrednost oziroma vred-
nost nekaj materialnega, dobrina, reč. Na temelju Marxovih kritičnih analiz zdaj
ni težko diagnosticirati, daje Listu prav tako malo kot drugim ekonomistom us-
pelo zapopasti Vrednostno formo. (Gl. MEW 23, p. 95). Rezultat te pojmovne
nerazčiščenosti je, da List ne more priti na sled vrednostni formi produktivnih sil
in da ne more prepoznati v vrednosti principa produkcije.
Zato potem abstraktno zoperstavljanje ali mrtvi paralelizem oziroma vsakseb-
nost »teorije vrednosti« in »teorije produktivnih sil«. Temeljna slabost Listove
nudimo jedačo in pijačo, morda čez trideset let moral stradati nekdo drug namesto njega.
Na mesto sočutja želi postaviti kalkul. Ta nauk bi spremenil srca ljudi v kamen. Kaj pa
bi lahko na koncu pričakovali od neke nacije, katere državljani bi namesto src nosili v prsih
kamne? Kaj drugega kot popoln propad vse moralnosti in s tem vseh produktivnih sil in
potemtakem vsega bogastva in vse civilizacije in moči nacije?« (ibid., p. 196/7.)
40aTo je postala kasneje značilnost malomeščanskega, nerevolucionarnega in reakcionar-
nega socializma. Gre predvsem za predstavo, da je socializem produkt zakonskih oziroma
»sistemskih« rešitev. Gl. Engelsovo kritiko nemškega proudhonizma v »O stanovanjskem
vprašanju« (MEID III) in njegov ob stran potisnjeni spis »Juristen-Sozialismus« (MEW 21,
p. 491 sqq. - kot »priloga«)
.73
teorije produktivnih sil je tako določena s slabostmi njegove teorije vrednosti.
Drugače rečeno (z izrazom iz Marxovega rokopisa 1861-63): Listje eksoteričen
ekonomist, ta eksoteričnost pa je toliko bolj v zraku, kolikor bolj manjka ezo-
terična ekonomska analiza. (Marxova kritika iz leta 1845 je kajpak še daleč od
tega stališča.)
List se ne spušča v anatomijo meščanske družbe, temveč se spoprijema z glo-
balnimi protislovji te družbe oziroma z njihovimi pojavnimi formami, ki se ka-
žejo in kakor se kažejo ob vprašanjih kapitalističnega razvoja: prvotne akumu-
lacije ekonomsko zaostale dežele. Marxova predpostavka v »Kapitalu« je indust-
rijsko razvita kapitalistična dežela. Zato začenja z »bogastvom družb, v katerih
vlada kapitalistični način produkcije.« (MEW 23, p. 49.) Vprašuje se, kakšna je
forma tega bogastva, kako se prikazuje. List se vprašuje, kako naj kapitalistični
način produkcije, ki nekje že vlada - in zato: ko nekje že vlada -, zavlada tudi
v Nemčiji oziroma kaki drugi industrijsko razvijajoči se deželi. Vprašuje se, kako
naj se do družbenega bogastva, kakršno označuje kapitalizem, šele pride. Zato tri-
četrt stoletja po Smithu spet postavlja in poudarja vprašanje »vzrokov bogastva«
in začenja na problemskem mestu, na katerem prvi zvezek Kapitala končuje, ne
da bi sploh prispel do problematike njegovega začetka. Je samo historičen, logična
analiza (v smislu »logike Kapitala«) mu je tuja.
Če je temeljna slabost Listove ekonomije, da je ekskumunicirala teorijo vred-
nosti, ob njej oziroma njej nasproti pa postavila teorijo produktivnih sil, daje teo-
retsko skonstruirala področje ekonomije, ki je osamosvojeno od zakona vrednos-
ti, na katerem pa zakon vrednosti dejansko deluje in se ga potemtakem samo ana-
lizira ne, in če, na drugi strani, Marxovo razumevanje zakona oziroma teorije
vrednosti 1845 ni še v nobeni bistveni točki preseglo razumevanja sočasne meš-
čanske politične ekonomije, tako da bi Marx na tej točki ne mogel nasprotovati
Listu z ničemer drugim kot prav s tisto ekonomsko teorijo, ki jo je List razvred-
notil s sklicevanjem na dejstvenost prakse (ta izostanek je Marx, kot smo videli,
lahko nadoknadil in ga tudi je nadoknadil šele 1859) - v čem je tedaj pomen Mar-
xove kritike Lista?
Marx se je - po lastnem mišljenju - lotil teoretskih predpostavk Listovega sis-
tema. Toda tudi List se je, po svoji strani, lotil teoretskih predpostavk: klasične
ekonomije. Drenovec zato opozarja, da »ne smemo prezreti, da je List vseeno v
zelo podobnem odnosu do klasičnega teoretskega načina kot Marx.« Pravi pa tudi,
daje »v primerjavi z vsem tistim, kar je vsebovano v Marxovi kritiki, I... I Listov
problem 'ozek'.« (F. Drenovec, razprava v tem zvezku.) To je seveda mogoče tr-
diti, če imamo pred očmi Marxovo kritiko politične ekonomije, kakor jo je for-
muliral v 20 letih po kritiki Listovega »Nacionalnega sistema politične ekonomi-
je«, ki jo obravnavamo. Za samo to kritiko pa velja, da je - prav kolikor se kon-
centrira na »teoretske predpostavke« Listovega sistema oziroma na tisto, kar
Marx tedaj percipira kot teoretske predpostavke - da je »ožja« od problematike,
ki jo razgrinja oziroma načenja Listova teorija. Prav v teoretskem pogledu - prak-
tične uspešnosti Listovih ekonomskih napotkov (kolikor so lahko bili vidni že sre-
di 40. let prejšnjega stoletja)406 se Marx ne dotika.
40b Listov »uspeh in uspeh njegovih somišljenikov je bil samo ta, da seje takratna Nemčija
odrekla glavnim napotkom ekonomske teorije, ostalo je bil prakticizem. To je takrat zadosto-
valo.« (F. Drenovec, razprava v tem zvezku.) To je svojčas ugotavljal že Hilferding: »Listov
sistem je bil - po priznanju Lista samega - sistem za kapitalistično zaostale dežele,« piše po
.74
Prvi očitek, ki gaje Marx naslovil na Lista, je idealizem. Pravi, da nemški bur-
žuj prihaja post festum in da pridaja angleški in francoski dejanskosti in ekono-
miji samo še idealistične iluzije in fraze. To mnenje - kar oziroma kolikor se tiče
ekonomske teorije - spodbija Franček Drenovec: »Ni res. Nacionalne ekonomije
Angleži in Francozi niso izčrpali. Niti ji niso nemški meščani pridajali le svojih
fraz. Na Dunaju in v Švici, s pomembnimi nemškimi prispevki, se je nacionalna
ekonomija natanko trideset let po Listovi knjigi otresla tistega, za kar se je izka-
zalo, da so bile prav iluzije in fraze Angležev in Francozov.« (Drenovec, razprava
v tem zvezku.)
A naj nas zdaj ne zanima sama ekonomska teorija in naj bo vprašanje, koliko
drži Marxov očitek, da je List idealist, generalno.
Marx je pisal kritiko Lista po »Sveti družini« in pred »Nemško ideologijo«,
v času torej, ko seje - skupaj z Engelsom - spoprijemal z nemškim »filozofskim
sejmarstvom«, z nemškimi mladoheglovci, radikalnimi, kritičnimi filozofi. Nem-
ška kritika, je veljalo, je filozofska kritika.41 Friedrich List ni bil filozof in njegova
kritika ni bila filozofska kritika. Za filozofijo mu ni bilo mar.42 S svojo dejavnostjo
je dokazoval, da seje progresivni del nemške buržoazije emancipiral od filozofije,
ko so filozofi še mislili, da s spreminjanjem »umislekov« spreminjajo svet. Nem-
škemu buržuju ni bilo treba več filozofirati, da bi uveljavljal svoje interese. Ni
šlo več - kot je pisal stari Engels - za boj s filozofskim orožjem za ne več ab-
straktno-filozofske cilje (MEID V, p. 439): revolucionarni nemški buržuj ni več
potreboval »filozofskega plaščka«, temveč lastno tekstilno industrijo. V Listu lah-
ko vidimo Feuerbacha nemške nacionalne ekonomije.
Kritika, kakršna je proti mladoheglovcem formulirana v »Sveti družini« in
»Nemški ideologiji«, se pravi še vedno filozofska kritika, je pred Listom v glav-
nem nemočna. Tistih osnovnih potez »nemške ideologije«, ki so začrtane v Mar-
xovi in Engelsovi kritiki filozofov, pri Listu ni najti. List je bil prevelik praktik,
preveč dobro je poznal družbeno »empirijo«, da bi morda hotel »umisleke« za-
menjati z mislimi (o »bistvu človeka« pa si ni belil glave). (MEID II, p. 11.) Na-
sprotno, različne teorije je kritiziral prav »iz prakse«, v imenu prakse, namesto
novih teorij pa zahteval predvsem praktične ukrepe. »Narava reči« je bila zanj
»močnejša od moči teorije«. (»Das nation. System,« p. 142.) Prav tako je List
prav dobro vedel za »zvezo svoje kritike z lastnim materialnim okoljem«, po svo-
je pa je razložil tudi »zvezo nemške filozofije z nemško dejanskostjo«. (MEID II,
P- 17.)
Moralizem, kakršnega Marx in Engels kritizirata pri nemških levih filozofih
- in kar Marx očita tudi Listu -, namreč »da naj obstoječe drugače interpretiraš«
itn. (gl. ibid., p. 16), je Listu tuj. Res se sklicuje na moralo,'toda to ni morala
»moralnega postulata« ali takšnega ali drugačnega »imperativa«, marveč prakti-
čen moment nastanka in reprodukcije meščanske družbe. Etc.
kratki oznaki Listove teorije. »Toda zakon heterogenosti je še enkrat potrdil svojo učinkovi-
tost. Ne Anglija, dežela svobodne trgovine, pač pa deželi z zaščitnimi carinami, Nemčija in
Združene države, sta postali vzorni deželi kapitalističnega razvoja, če vzamemo kot merilo
stopnjo centralizacije in koncentracije kapitala, torej stopnjo razvoja kartelov in trustov, ob-
lasti bank nad industrijo, skratka, stopnjo spreminjanja vsega kapitala v finančni kapital.« (R.
Hilferding: »Finančni kapital.« CZ, Ljubljana 1980, p. 348.)
41	»Nemška kritika vse do svojih najnovejših prizadevanj ni zapustila filozofskih tal,«
ugotavlja začetek »Nemške ideologije«. (MEID II, p. 15.)
42	To ne pomeni, da filozofije ni poznal in da ni upošteval nujnega momenta filozofije
v politični ekonomiji. (Gl. »Das nation. System,« p. 4, 6, in drugje.) Jacques Droz, npr. meni,
da je Listov »Nacionalni sistem politične ekonomije« pod »močnim vplivom Fichtejeve Der
geschlossene Handelsstaat.« (»Europe between Revolutions,« p. 54.)
.75
Listje zagovornik ekonomskega protekcionizma, sistema zaščitnih carin, ki pa
ga nima za svojo spekulativno iznajdbo, temveč njegov nastanek razlaga takole:
»Tukaj samo še pripominjamo, da iz pravkar povedanega ne sledi, da so protek-
cionistični in prohibicijski sistemi iznajdba kakšnih spekulativnih glav, marveč so
naravna posledica vojn in sovražnosti med nacijami«. (»Das natiirl. System«, p.
68.) Ko govori o blaginji nacije, vedno opozarja, daje »v prvi vrsti« odvisna od
spostavitve in razvoja »manufakturne sile«, da s spostavitvijo manufakturne sile
»premosorazmerno naraščajo« »vse duhovne sile nacije, državni dohodki, mate-
rialna in duhovna obrambna sredstva in garancija nacionalne nedvisnosti«, da
manufakture učinkujejo tako na razvoj duhovnih sil kot na razvoj »fizične delov-
ne sile«, medtem ko bo »mednarodna zakonodaja« - ki bi zagotavljala mir in ena-
kopravnost med nacijami - mogoča šele po »/danes/ še neznanih materialnih iz-
najdbah«. (ibid., p. 24, 25; »Das nation. System,« p. 291, 300.)
List je kritiziral klasično politično ekonomijo, ker je izhajala iz individua.
»Zgodovina uči,« je pisal, »da individui črpajo največji del svoje produo je pro-
duktivna sila vseh individuov zvečine pogojena s socialnimi in političnimi raz-
merami nacij.« (ibid., p. 134.) Metodološko je doklanjal možnost primerjave in-
dividualnega dela z nacionalnim, privatne ekonomije z nacionalno: »V nacionalni
ekonomiji je lahko modrost, kar bi bilo v privatni ekonomiji norost, in obratno,
iz povsem preprostega razloga, ker kak krojač ni nacija in nacija ni krojač; ker
je kaka družina nekaj povsem drugega od društva milijonov družin, kaka hiša ne-
kaj povsem drugega od velikega nacionalnega teritorija« (ibid., p. 243/4); kar je
pravilno v trgovčevem kontorju - in ta je po Listu izhodišče »teorije vrednosti«
-, lahko upropasti nacijo, (ibid., p. 324; prim. p. 250.)43
Odnos med individui in državno oblastjo, ki jo pojmuje kot zavestno potenco
nacionalne ekonomije - ki ni le upravičena, marveč je dolžna posegati v ekono-
mijo (gl. ibid., p. 245) -, določa List takole: Državna oblast »ne dela nečesa, kar
bi individui vedeli in mogli storiti bolje od nje same; nasprotno: dela nekaj, česar
bi individui, celo če bi vedeli, sami zase ne mogli storiti.« (ibid., p. 246.)
List seje, vsaj delno, izmaknil idealizmu celo pri vprašanju dela. Ob obči oz-
naki, daje »duh« tisti, ki »oživlja individua«, »narekuje« »udom človeškim (glavi,
rokam, nogam)«, da producirajo in delujejo (ibid., p. 205),44 ob naravnem (ozi-
roma naravoslovnem) določilu dela kot duhovnega in telesnega naprezanja (ibid.,
p. 204) - a že tu, neposredno, nastopajo »družbena ureditev« in »naravne sile«,
in rečeno je celo, daje v teh odnosih največ odvisno od družbenih razmer (ibid.,
p. 205, 206) -, List nasprotuje mnenju, da je »delo sámo 'osnova' (fund) vseh bo-
gastev nacij«, in pravi, da se bogastvo pridobiva s posredovanjem dela. (ibid., p.
204) »Zanikujemo«, piše v »Naravnem sistemu politične ekonomije«, »da je delo
/edina/ osnova bogastva.« (»Das natiirl. System,« p. 257.) Ko je to pojmovanje,
ki ga pobija List, kasneje prešlo v program nemške socialne demokracije, ga je
43 Ob tem je List zanihal tudi na drugo stran, denimo: »Kakor je z individui, tako je s skup-
nostmi, provincami, deželami« (»Das nation. System,« p. 188) - pač glede na to, kaj je bilo
treba dokazati.
.76
Marx ostro zavrnil kot »meščansko frazo« (vendar - kot lahko vidimo - tudi ta
Marxova kritika ni kaj prida zalegla).
In če bi bilo pri Listu pretirano iskati materialistični determinizem, pa mu je
zagotovo treba priznati stališče vzvratnega učinkovanja (ki ga, mimogrede, mar-
sikateri marksist še danes ni prevladal in z njim razgibava stalinizem): »Težko je
reči,« piše, »ali učinkujejo bolj materialne sile na duhovne ali duhovne sile bolj
na materialne, ali bolj družbene sile na individualne ali bolj te na one. Gotovo
pa je, da so oboje v silnem vzvratnem učinkovanju, da rast enih pospešuje rast
drugih; in da ima slabitev enih vedno za posledico slabitev drugih.« (Das nation.
System,« p. 95.)
Lista, danes, ni mogoče loviti s filozofskimi diskvizicijami o materializmu in
idealizmu (s tem se bodo kmalu ukvarjali samo še partijski učbeniki in priročniki
za idejnopolitično usposabljanje). In tudi kolikor ga je Marx napadal s pozicij fi-
lozofske kritike, je Listovim ekonomskim »iluzijam in frazam« postavljal naspro-
ti pač samo filozofske »iluzije in fraze«, humanistične »iluzije in fraze« nemškega
»filozofskega komunizma« (Engels). Na tej relaciji teoretski dialog ni možen; edi-
na možna komunikacija je tu prav konfrontacija fraz. Kolikor pa vendarle osta-
nemo v okrogu teh filozofskih distinkcij, je treba reči, da je bil List idealist samo
toliko, kolikor je bil »kratek« njegov materializem. Če je Marx lahko našel v idea-
lizmu Hegla in njegovih naslednikov nastavke za materialistično teorijo, bi bilo
treba v Listovem materializmu zgrabiti ostanke idealizma. Marxovo kritiko Lis-
tovega idealizma je treba zapopasti kot kritiko nekonsekventnega, polovičarskega,
obotavljivega, zavrtega, nerazvitega materializma.45
V tej zvezi zapazimo tudi paradoks, da je Marx, vtem ko je skušal dokazati
Listov idealizem, zastavil radikalno kritiko nemškega filozofskega idealizma. Že
poprej ugotovljena zveza med Heglom in nacionalno ekonomijo (gl. MEID I, p.
380) se je med kritiko nemškega nacionalnega ekonomista izčistila in konkreti-
zirala v dotlej najbolj uničujočo kritiko nemške filozofije. Če Marx v Listu ni mo-
gel najti nemškega filozofa, pa je ob Listu našel v nemškem filozofu prikritega na-
cionalnega ekonomista. V Listovi nacionalni ekonomiji ni šlo za »proces gnitja
absolutnega duha«, zato pa se je ta »proces gnitja« odvijal nacionalnoekonom-
sko.46 Po drugi strani je bila kritika nacionalne ekonomije sestavni del oziroma
konstitutivni moment kritike »nemške ideologije«.
44	To mesto je Marx v svoji kritiki Lista izpisal in »duh« podčrtal. A prav ta »duh« je
potem preživel v 5. poglavju prvega zvezka »Kapitala«, v tako priljubljeni in tako popularni
obči, naddružbeni in nadzgodovinski, naravni definiciji dela.
45	V tem smislu se lahko strinjamo z Winkelmannovo trditvijo, da je »Marx formuliral
materialistično pojmovanje zgodovine kot kritiko materializma, kakor se je razvil do nje-
govega časa.« (Gl. Karl Marx: Exzerpte über Arbeitsteilung, Maschinerie und Industrie. His-
torisch-kritische Ausgabe. Transkribiert und herausgegeben von Rainer Winkelmann. Ul-
lstein, Frankfurt/M-Berlin-Wien 1982, p./XV/.) Sploh bi veljalo v tej smeri iskati dosežke
Marxovih zgodnjih ekonomskih študij, če naj ne bi obviseli pri »iluzijah in frazah« tedanje
filozofske kritike in če bi hoteli najti v teh delih kaj več kot filozofsko preinterpretacijo eko-
nomije oziroma ekonomsko dopolnjevanje filozofije. Takšen študij bi se moral tudi odreči
triumfalizmu in teleologiji (Marxovega) »genialnega« »razvijanja znanosti«: zapolniti va-
kuum, v katerega je bilo v zgodovini marksizma postavljeno Marxovo delo, in računati z
možnostjo, da Marx ni le navezoval na sodobno »stanje duha«, marveč je bil z njim tudi
zvezan. Šele po tem je tudi bil, kar je, in le tako lahko tudi danes kaj pomeni: to neizogibno
historičnozgodovinsko »pomanjšanje« Marxa je nujni pogoj možnosti napredovanja in no-
vih prodorov zgodovinskega materializma.
46	Gl. MEID II, p. 13/4: to misel izreka dikcija tega Marxovega in Engelsovega teksta.
.77
Drugi poglavitni očitek Listu v Marxovi kritiki je letel na znanstvenost njegove
ekonomije. Marx je dokazoval in tudi dokazal, da je ta znanstvenost dvomljiva,
da so metode Listove polemike večkrat sporne, da ni originalen in, še več, da pre-
pisuje, da samo drugače interpretira izsledke angleških in francoskih ekonomistov
in jih mistificira, ipd. Marx seje pri tem motil, kolikor je Lista percipiral na istem
nivoju kot nemško opozicijsko filozofijo. List ni pisal le na drugem področju (tudi
ekonomisti so znali »zafilozofirati«), bistveno je, da je pisal na drugem nivoju in
na drugačen način. Rečeno je že bilo, da se je emancipiral od filozofije in da se
je trudil pisati popularno. Zavestno seje odrekel standardom akademske znanos-
ti. Z nonšalantno gesto je zavrnil »modo mnogocitiranja«. (Gl. »Das nation. Sy-
stem,« p. LXII, LXIII.) Znanosti ni imel za poklic, pisati je hotel teorijo, ki bi
ustrezala praksi. (Gl. ibid., p. LXIII.) Zanimala gaje praktična učinkovitost teo-
rije in ne njena znanstvena neoporečnost. (Zato tudi Engelsova elberfeldska kri-
tika zadene veliko bolj v živo od Marxove.)
Roscher je to problematiko zaznal takole: »Tudi napake tega moža, gledano
znanstveno na sebi, so bile zvečine takšne vrste, da bi povečale njegovo popularno
praktično učinkovitost. Sem spada popolnoma nesistematična oblika njegovega
'sistema', njegova nešteta ponavljanja, takorekoč variacije na isto osnovno temo:
kar izhaja deloma iz tega, da je večina njegovih večjih spisov ne le pripravljena
s časopisnimi članki, temveč pogosto naravnost sestavljena iz časopisnih člankov.
Sem spadajo nadalje njegova silna pretiravanja, enostransko poudarjanje trenut-
nega vprašanja, s čimer nastanejo seveda številna protislovja, ki pa jih od stotih
bralcev opazi komajda eden. Slednjič še pri praktikih tako pogosto precenjevanje
posameznih državnih uredb, ko človek to, kar je kvečjemu pospešilo, pogosto
samo simptom, razglasi za glavni vzrok, da bi lahko to uspešneje predlagal.« (W.
Roscher, op. cit., p. 973.)
Šele kasneje je Engels, za njim pa tudi Marx, jasno formuliral zvezo, ki je v
dani Marxovi kritiki le nakazana: zakaj politična ekonomija v Nemčiji ni mogla
biti znanstvena in zakaj je bila ta znanstvenost vezana na proletarsko partijo (gl.
uvodno študijo v F. Engels: »Proti zaroti molka,« p. 54 sqq.); tu pa je šlo za to,
da se buržoazno znanost detronizira. Ob očitku neoriginalnosti je treba k že po-
vedanemu dodati še to, da Marxovo detektiranje Listovih zamolčanih virov ne
dokazuje samo že tedaj velike Marxove razgledanosti po ekonomski literaturi,
temveč ne nazadnje tudi Listovo poznavanje te literature. Tudi v tej točki je bilo
treba počakati nekaj časa, da je Engels opozoril na Listovo specifično original-
nost. (Gl. MEW 13, p. 469; Engels: »Proti zaroti molka,« p. 97.)
Vprašanje je, zakaj je bil List kljub svoji neznanstvenosti, neoriginalnosti ipd.
pomemben, in zakaj se je zdelo Marxu - prav tako pa Engelsu - pomembno in
potrebno, da se spoprime z njim?
Po začetni »ekonomski nedolžnosti« (Marx) nemške socialistične oziroma ko-
munistične opozicije so ekonomska vprašanja, ki so postajala vse bolj žgoča vpra-
šanja dneva, silila to opozicijo, če je hotela ostati na višini časa, da elaborira od-
govore nanja, da izdela svoj ekonomski program.
Ta program ni nastajal v praznem prostoru: ekonomski program nemške bur-
žoazije je bil že formuliran -, po drugi strani pa ga ni bilo mogoče oblikovati samo
na temelju dosegljive - predvsem angleške in francoske - političnoekonomske li-
terature. Z eno besedo; treba se je bilo spoprijeti z ekonomskim programom nem-
ške buržoazije. In tu je bil List ne le primeren, temveč tudi nujen nasprotnik. Ne
toliko zato, ker bi bil idealiziral in mistifciral ekonomske interese nemške bur-
.78
žoazije, kot mu oporeka Marx, kolikor zato, ker je te interese - kot pravi Engels
- povzel v sistem, ker jih je dvignil do kar največje jasnosti.
Kar se tiče praktične pozicije, Mehring pove, da sta tudi Marx in Engels tedaj
menila, da nemška industrija potrebuje višje zaščitne carine, da bi se razmahnila
in okrepila za boj z monarhijo in junkerji. Prav zato sta morala »začrtati med
sabo in Listovimi tendencami mejo, ki je ni mogoče prekoračiti. Prav tako malo
kot je imelo Listovo zaščitno carinstvo opraviti s socialno, je imelo njegovo sov-
raštvo do Prusov opraviti s politično emancipacijo;« Listje namreč prav tedaj po-
nujal svoje usluge kraljevi prevzvišenosti. (Franz Mehring: »Aufsätze zur
Geschichte der Arbeiterbewegung.« Gesammelte Schriften Bd. 4, p. 179.)
Zato ni nobeno naključje, da Marx v kritiki Lista opozarja, da se meščanstvo
pri zagovarjanju eksploatacije zateka v socialistične fraze; le da se nam to danes
ne kaže več kot »notranja slabost«, pač pa kot moč meščanske teorije oziroma
ideologije; ne več kot moč socialistične teorije, ki sili tudi nasprotnike, da upo-
rabljajo njen jezik, temveč tudi kot notranja slabost socialistične teorije, kakršna
je. In prav tako ni naključje, da je sestavni del kritike Lista kritika saint-simo-
nizma: kritika politične ekonomije je, od vsega začetka, nujno tudi kritika socia-
lizma.48
Kar pa se prikazuje kot idealiziranje in mistifikacija, je medij meščanske raz-
umljivosti. Očitati meščanu to idealiziranje in mistificiranje pomeni očitati meš-
čanu, da je meščan, ideologu, da je ideolog. Če naj ne gre le za tavtologijo, mora
ta kritika konstituirati meščanski poziciji nasprotno pozicijo, pozicijo, na kateri
spodleti samoumevnost meščanske razumljivosti, pozicijo, na kateri postane meš-
čanska razumljivost nerazumljiva. Ta pozicija seveda ne more biti ideološki pro-
tikonstrukt, temveč teoretska artikulacija in formulacija zgodovinskih interesov,
ki so ne le neidentični z meščanskimi, temveč so meščanskim interesom nasprotni
interesi. Dosežek in pomen Marxove kritike Lista velja iskati prav v tem: je mo-
ment teoretske konstitucije proletarske pozicije.
Marxova kritika načenja Listov ekonomski sistem na tisti točki, ki jo List želi
odmisliti, prikazati za nepomembno, drugotno ali kar neobstoječo: pri vprašanju
položaja proletariata. Teoretsko formulirana dominanca zgodovinskega interesa
proletariata je pri Marxu nepodredljiv, neizigraven temeljni kriterij, izhodišče in
vodilo tudi ekonomske analize in interpretacije oziroma analize in interpretacije
ekonomskega. Kasnejša Engelsova formulacija principelno podreja formalno eko-
nomsko pravilnost zgodovinski: »Kar paje ekonomsko formalno napačno,je lah-
ko še vedno svetovno zgodovinsko pravilno.« (MEW 4, p. 561.)49
Marxova pozicija temelji na stalni refleksiji, na stalnem upoštevanju in izha-
janju iz razredne razcepljenosti družbe, bazične razredne protislovnosti, osnov-
nega - v smislu »Komunističnega manifesta« - razrednega protislovja. Zamolča-
nost, potlačitev tega protislovja pa spostavlja in določa celoten Listov sistem.
»Nasprotje razredov znotraj nacije« (MEGA 1/6, p. 543) je pri Listu transponi-
48	Tako je danes, ko, v svetovnih razmeijih, gospoduje marksistična fraza, kritika mark-
sizma v prvi vrsti naloga marksizma samega.
49	Toda če je »svetovna zgodovina« - torej bistven premik naprej od doseženega, obsto-
ječega družbenega stanja - kršitev ekonomskih zakonov, vsaka kršitev ekonomskih zakonov
ni »svetovna zgodovina«. Po popularni predstavi je stalinizem (etatizem, birokracija, admi-
nistrativno odločanje ali kakor že kdo to pesniško imenuje) kršitev ekonomskih zakonitosti.
Treba pa je dodati: na starih tleh, na temelju neodpravljenega in nekršenega temeljnega eko-
nomskega družbenega razmerja med mezdnim delom in kapitalom.
.79
rano v nasprotje med nacijami, protislovje med delom in kapitalom v naciji v na-
sprotje med nacionalnimi kapitali. »Ker nacija priznava na svojem domačem trgu
vsem tovarnarjem enake pravice,« piše List, »pri tem ne gre za predpravico enega
državljana nasproti drugemu, temveč za predpravico celotne nacije nasproti kaki
drugi naciji.« (»Das natiirl. System«, p. 98.)50
»Resnično žalostno je,« je Marx ironiziral Lista, »da je proletariat že tu in že
postavlja zahteve in že vliva strah, predenje nemški meščan dospel do industrije.«
(»O Friedricha Lista knjigi«, p. 425.) Vse početje in vsi projekti nemške buržoa-
zije so določeni s tem temeljnim razrednim protislovjem. Ne gre le za protislovje
med interesi angleške in nemške buržoazije, med angleškim in nemškim kapita-
lom, ne gre le za vprašanje specifičnega razvoja kapitalizma: prava kompleksnost
problema je v protislovju med nemško buržoazijo in nemškim delavstvom, med
kapitalom in mezdnim delom v Nemčiji, v protislovju, ki določa protislovje med
nemškim in angleškim kapitalom, ki določa vprašanje specifičnega kapitalistič-
nega razvoja s tem, da sočasno s tem razvojem sproža boj za zgodovinsko uni-
čenje kapitala. Z meščansko kritiko razvoja kapitalizma interferirà in jo preseka
proletarska kritika razvoja kapitalizma: evolucionizem je najprej premaknjen, a
takoj tudi že zlomljen.
Pokaže se, da je geslo »dospeti industrije« Listov ideološki izraz za iskanje op-
timalnih možnosti za nacionalno eksploatacijo nemškega delavstva. V tem smislu
delavski razred seveda ni zainteresiran, da bi »dospel do industrije«, pač pa za
to, da bi se rešil eksploatacije.
To je izhodišče proletarskega ekonomskega programa oziroma ekonomskega
protiprograma oziroma protiekonomskega programa,in na tem izhodišču je Marx
formuliral najradikalnejšo možno temeljno programsko delavsko zahtevo oziro-
ma perspektivo: ne odprava privatne lastnine, ne osvoboditev dela, pač pa odprava
dela. (ibid., p. 436.) To misel, ki jo je v obzorju meščanske družbe že misliti težko
in je sicer »nepraktična«, sta Marx in Engels dosledno razvijala še v »Nemški
ideologiji«, že v »Komunističnemu manifestu« pa je (verjetno zaradi nujnih po-
litičnih kompromisov) storjen korak nazaj k »odpravi privatne lastnine«. (MEGA
1/6, p. 539.)
Druga točka je odklanjanje nacionalne ekonomije. Tu je na delu več kompo-
nent in več argumentov. Najprej Marx, v kritiki Lista zavrača že samo idejo na-
cionalnostih Nacijo določa kot skupnost kapitalistov, na drugi strani pa zatrjuje
breznacionalnost delavstva. Zatem, smisel nacionalne ekonomije je nacionalnost
eksploatacije: gre za to, da bi domači, ne pa tuji kapitalisti eksploatirali delavce.
Eksploatacije se s tem niti ne odpravi niti ne zmanjša, marveč se jo celo poveča.
List je postavil nacijo za centralno kategorijo, nasprotoval je kozmopolitizmu
in utemeljeval formiranje nacionalne produktivne sile. Marx je poudarjal kozmo-
politski značaj produkcije in konsumpcije, ki ju je oblikovala buržoazija in »na
veliko obžalovanje reakcionarjev industriji spodmaknila spod nog nacionalna
50	List ne izključuje samo razrednega konflikta, njegova prisila, da harmonizira družbena
razmerja, ga žene celo v izključitev generacijskega konflikta. (»Das nation. System,« p. 240.)
51	Z. Kučinar zato v komentarju k Marxovi kritiki Lista zapiše, daje Marx neupravičeno
zvedel nacionalno vprašanje na socialno: »Marx je držao da za proletarijat ne može biti suš-
tinsko pitanje to čija ga buržoazija eksploatiše, domača ili strana. Stoga je i tvrdio, da se
nacionalno pitanje svodi na socijalno, nacionalno oslobođenje na socijalno. Insistirajući na
, tom otkriću Marx je u ovom, kao i nekim drugim rukopisima neopravdano i bez ostatka
sveo prvo na drugo.« ( Zdravko Kučinar: »Marxova kritika Lista«, Vidici br. 3-4, Beograd
1978, p. 4.)
.80
tla.« (MEGA 1/6, p. 529.) Listov nacionalizem se je v perspektivi iztekal v in-
ternacionalizem kapitala. Marxov internacionalizem seje razvezoval v nacionalni
boj proletariata proti kapitalizmu. Čeprav je Marx poudarjal, da delavci nimajo
nacionalnosti, pa je obenem zapisal, da je, »čeprav ne po vsebini, pa po obliki
boj proletariata proti buržoaziji najprej nacionalen boj« (ibid., p. 536), da se mora
proletariat povzdigniti v »vodilni razred nacije«, daje »še sam nacionalen, čeprav
nikakor ne v smislu buržoazije.« (ibid., p. 543; MEID II, p. 609.) Marxova resnica
je v proletarskem razrednem boju, Listova v eliminaciji tega boja.
Nadalje, nacionalna ekonomija se konstituira z zaščitnimi carinami, pri tem
pa zahaja v protislovje s temeljnimi zakoni moderne produkcije, z njeno inter-
nacionalnostjo: ni mogoče, pravi Marx, uvajati oziroma sproščati delovanja za-
konov kapitalistične produkcije v svoji deželi, navzven pa to deželo odtegniti de-
lovanju teh zakonov: »Tistih ekonomskih zakonov, ki jih priznavamo navznoter,
nočemo več pripoznavati navzven.« (»O Friedricha Lista knjigi etc.« p. 437.) Za
Marxa je gospostvo Anglije nujno, če vlada »industrija«: gospostvo kapitalizma
je obenem gospostvo najmočnejšega, najrazvitejšega nacionalnega kapitalizma.
Logika kapitala je, v bistvu, ena sama.
To sproža vprašanje nacionalne specifičnosti razvoja kapitalizma, s tem pa
tudf politično vprašanje možnosti takega nacionalnospecifičnega razvoja. To
vprašanje, ki gaje zastavljal List in ki gaje Marx 1845 v kritiki Lista v duhu kla-
sične meščanske politične teorije in njenih buržoaznodemokratičnih kritikov še
vedno formuliral kot vprašanje odnosa med »meščansko/občansko družbo« (bür-
gerliche Gesellschaft) in državo, se v svoji ekonomskopolitični konkreciji razveže
v vprašanje politične določenosti zakona vrednosti. Na tej točki, kjer kritika po-
litične ekonomije nujno zafunkcionira kot teorija razrednega boja, se, ne naza-
dnje, jasno pokaže razlika med Marxovo in Listovo kritiko kapitalizma: alterna-
tivnemu razvoju kapitalizma, ki ga utemeljuje List, je postavljena nasproti alter-
nativa kapitalističnemu razvoju.52
***
Poleg vpliva, ki gaje imel v Nemčiji, je List, kot teoretik alternativnega razvoja
kapitalizma, kot nasprotnik svetovne dominacije angleškega kapitala, vplival na
voditelje buržoaznorevolucionarnih gibanj v manj razvitih deželah, ki so krenile
na pot kapitalističnega razvoja: v Evropi na Češkem in Madžarskem, pa na Ki-
tajskem in v nekaterih drugih azijskih državah ter v Latinski Ameriki. Kolikor
je teoretsko utemeljeval kolonializem in posebej nemški kolonializem, je postal
referenca ideologov imperializma (gl. 5. pogl. Fabiunkejeve študije). Tendenca k
harmoniziranju ekonomskih protislovij meščanske družbe pa ga je naredila za
teoretski vir reakcionarnega socializma.
Najprej ga je hvalil Eugen Dühring, zatem pa so si ga v Nemčiji prisvojili na-
cisti. Postal je »mož vélike nemške sedanjosti«, njegov slavni dedič pa Hitler, ki
je »iz države napravil ljudstvo, nacijo«, kot je pisalo v nekem »Brevirju Friedricha
Lista«, (ibid., p. VC, IVC.) Na drugi strani je anticipiral »socializem v eni deželi«,
52 Ker Marx načelno podpira kapitalistični razvoj (govori o zgodovinski vlogi kapitaliz-
ma), ker tematizira vprašanje podpiranja progresivnih frakcij kapitala, razrednobojnih po-
vezav in koalicij delavskega razreda s temi frakcijami, je vedno prisotna nevarnost, da se
pozabi na taktični značaj tega podpiranja: da se pozabi na strategijo alternative kapitalis-
tičnemu razvoju, ki določa taktično podpiranje takšnega ali drugačnega razvoja kapitalizma.
.81
stalinistično kontrarevolucijo, nacionalno demontažo diktature proletariata in
likvidacijo ideje svetovne revolucije.53
Naposled je zanimiv poskus, da bi Lista postavili za teoretika nove medna-
rodne ekonomske ureditve.54
53	Če je reakcionarna poanta Listove nacionalne ekonomije revitalizirana v stalinizmu
(gospostvo nacionalnega »socialističnega« kapitala), pa je njeno »racionalno jedro« - vede
ali nevede - prevzeto v ekonomski teoriji leve opozicije stalinski frakciji. Seveda ustrezno
modificirano oziroma »naddoločeno«: ne kot vprašanje specifične poti v kapitalizem, ne kot
vprašanje specifičnosti prvotne akumulacije kapitala v pogojih dominacie tujega nacional-
nega kapitala, temveč kot vprašanje - kakor je to formuliral Preabraženskij - socialistične
prvotne akumulacije, specifičnosti akumulacije kapitala v pogojih diktature proletariata.
(GÌ. E. Preobraženskij: »Die neue Oekonomik.« Verlag Neuer Kurs, Berlin 1971, zlasti p.
168 sq., 187.)
54	Tako Dieter Senghaas izhaja iz ugotovitve, da dokumenti »nove mednarodne eko-
nomske ureditve« »ne podvomijo I... I y centralne premise tradicionalne svetovne ekonom-
ske ureditve« (op. cit., p. 80), v polemiki proti dominantni teoriji svetovne ekonomije, ki
jo označuje za teorijo komparativnih prednosti, temelječo na »neenaki mednarodni delitvi
dela« in zato »tipično doktrino metropol«, pa afirmira stališče, da ji je treba nasprotovati
z »listom tretjega sveta«. Nerodno pri tem ni le to, da je List dežele »tretjega sveta« (ta izraz
Senghaas dosledno uporablja) odpisal v surovinsko bazo razvitih in razvijajočih se indust-
rijskih dežel, temveč tudi to, da naj bi ga zdaj neposredovano aplicirali kot teoretika neraz-
vitih dežel, ki jim dominira svetovni ekonomski center. Potreben pa bi bil razreden premik
Listove teorije, če naj bi bil ta zanimiv za »tretji svet«, ne pa le za humanizatoije kapita-
listične eksploatacije. Tega Senghaas ne stori. Zato dominantni model razvoja svetovne eko-
nomije ostaja zanj kapitalistični model. Kot nosilec ekonomske politike in ekonomskega
razvoja v »tretjem svetu« se mu prikazuje samo buržoazija; vprašanje je samo ali je ta bur-
žoazija nacionalno zavedna ali metropolizirana. Buržoazija je zanj tudi edini možni tvorec
teorije. Pri tem se ne otrese niti predstave, da je odvisno od zavestne odločitve, od takšne
ali drugačne teoretske koncepcije, kako se bo razvijala ekonomija; naivno se računa na to,
da se bo zavestna potenca kapitala izneverila logiki, ki jo izraža: Senghaas se čudi, kako da
periferni kapitalizem ni v protislovju s kapitalizmom metropol. Ne vidi, daje mogoče »slabe
plati« današnjega svetovnega ekonomskega sistema (neenak razvoj, eksploatacijo in revščino
»tretjega sveta« etc.) odpraviti samo, če odpravimo ta sistem v celoti: s svetovno odpravo
kapitala. Da bi ta misel ne bila aktualna, je treba izključiti iz polemike proti »neoricardov-
stvu dominantne svetovne ekonomske politike« Marxa in marksizem. Prav izključitev Mar-
xa iz diskusije o novi mednarodni ekonomski ureditvi pa dokazuje, da ostaja meščanski eko-
nomiji tu samo še pogled v preteklost: vnazaj obrnjeni utopizem.
.82
O PREVEDENIH TEKSTIH
I. Osnovni podatki o tekstih
a)	Ekscerpti iz »Nacionalnega sistema politične ekonomije« Friedricha Lista
Marx je ekscerptiral knjigo Friedricha Lista »Das nationale System der politischen Oe-
konomie« leta 1844 v Parizu (gl. podrobneje »Vprašanje datiranja... «). V zvezku, v katerem
so izpiski iz Listove knjige, so še ekscerpti iz treh del dveh drugih nemških ekonomistov ter
nadaljevanje ekscerptov iz Ricardovih »Načel«. Vsebina tega zvezka je naslednja:
Carl Wolfgang Christoph Schüz: »Grundsätze der National-Eoconomie.« Tübingen 1843
(1 str.)
Friedrich List: »Das nationale System der politischen Oekonomie.« Bd. 1. Stuttgart, Tü-
bingen 1841 (17 polovičnih str.)
Heinrich Friedrich Osiander: »Enttäuschung des Publikums über die Interessen des Han-
dels, der Industrie und der Landwirtschaft, oder Beleuchtung der Manufacturkraft-Philosop-
hie des Dr. List, nebst einem Gebet aus Utopien.« Tübingen 1842 (skupno pribl. 3 str.)
Heinrich Friedrich Osiander: »Ueber den Handelsverkehr der Völker.« Bd. 1.2. Stuttgart
1840 (1 str.)
David Ricardo: »Des principes de l'économie politique et de l'impôt.« 2. éd., revue, coït.
et augm. d'une notice... T. 1.2. Paris 1835 (1 str.)
Ekscerpti iz Lista so najobsežnejši in obsegajo poleg predgovora in uvoda prva dva raz-
delka Listove knjige (Gl. »Kazalo ,Nacionalnega sistema politične ekonomije' Friedricha
Lista z oznakami Marxovih citatov«). Gre za čiste izpiske iz Listovega dela in le na redkih
mestih Marx dodaja skop vezni tekst ali povzema Listovo misel. Edina dva Marxova ko-
mentara k ekscertoptom iz Listovega »Nacionalnega sistema politične ekonomije« preva-
jamo v nadaljevanju. Listov »Nacionalni sistem« je Marx izpisoval v stolpcih na levi na vsa-
ki strani, medtem ko je v paralelnih stolpcih na desni izpisoval Osiandrovo delo »Enttäusc-
hung des Publikums«, in sicer tako, da je z izpiski iz Osiandra vsebinsko konfrontiral ust-
rezna mesta Listovega teksta.
Ekscerpti iz nemških ekonomistov, ki jih vsebuje opisani pariški ekscerptni zvezek, v
kasnejših Marxovih delih niso bili uporabljeni, Osiandra in Schüza Marx kasneje ni niti
omenil več. Ti ekscerpti so omenjeni samo še na listu, na katerem je Marx, kot domnevajo
konec leta 1846 ali v začetku leta 1847, zapisal kratko kazalo dela svojih ekscerptnih zvez-
kov, in ki je znan kot priloga k zvezku B 22 (po signaturi Mednarodnega inštituta za socialno
zgodovino v Amsterdamu). (Gl. o tem Karl Marx: »Exzerpte über Arbeitsteilung, Maschi-
nerie und Indistrie.« Historisch-kritische Ausgabe. Transkribiert und herausgegeben von
Rainer Winkelmann. Ullstein, Frankfurt/M-Berlin-Wien 1982, p. 3 sqq., 226 sqq.) Na tem
listu je pod točko 5 - od skupno šestih - zapisano: 5) Schütz List u. Osiander. Ricardo.«
(ibid., p. 43.) Trije nemški ekonomisti so edina imena na tem listu, ki jih Marx ni podčrtal.
b)	O Friedricha Lista knjigi »Nacionalni sistem politične ekonomije«
Ta Marxov tekst je bil napisan leta 1845 v Bruslju (glej podrobneje o tem »Vprašanja
datiranja... «) in predstavlja osnutek članka za Püttmanove »Rheinische Jahrbücher«. K so-
delovanju pri teh letopisih je Marxa povabil Moses Hess, iz Engelsovega pisma Marxu z
dne 17. marca 1845 paje razvidno, daje Marx nameraval za to priložnost napisati kritiko
Friedricha Lista. Tekst je ostal v rokopisu in v času Marxovega življenja ni bil objavljen.
Marxov rokopis ni ohranjen v celoti: manjka prva pola, na kateri sta bila veijetno za-
pisana tudi naslov celotnega teksta in naslov prvega poglavja. Preostali del prvega poglavja
(pole 2-6) je ohranjen. Drugo poglavje (pole 7-9) je ohranjeno v celoti. Od tretjega poglavja
sta ohranjena samo dva fragmenta (polovica pole 22 in pola 24). Četrto poglavje je napisano
na neoštevilčeni poli (4 strani), ohranjeno je v celoti in je po vsej verjetnosti zaključno po-
glavje članka. Obča struktura rokopisa je torej naslednja:
.83
I.	[Obča karakteristika Lista]
II.	Teorija produktivnih sil in teorija menjalnih vrednosti
III.	[K problemom zemljiške rente]
IV.	Gospod List in Ferrier
Marxova notranja členitev teksta je mestoma nedosledna, mednaslova I. in III. sta re-
dakcijska.
Nekatere ugotovitve iz tega rokopisa - zlasti glede odnosa List : Ferrier - se pojavljajo
v kasnejših Marxovih in Engelsovih spisih, vendar v drugih problemskih kontekstih.
II.	Dosedanje objave
a)	Ekscerpti iz »Nacionalnega sistema politične ekonomije« F. Lista
Marxovi ekscerpti iz Listovega »Nacionalnega sistema politične ekonomije« so bili prvič
dokumentirani in opisani 1932 v MEGA 1/3, str. 412 in 414, vendar niso bili reproducirani.
Prvič so bili objavljeni 1981 v MEGA2 IV/2, p. 506-546.
Naš prevod - prva objava v slovenščini - je pripravljen na podlagi natisa v MEGA2 IV/2.
V tej izdaji so vse Marxove opombe v ekscerptih tiskane polkrepko (zaradi vizuelnega efek-
ta), čemur smo se v prevodu odpovedali.
b)	O Friedricha Lista knjigi »Nacionalni sistem politične ekonomi/<• «
Rokopis tega teksta je Marxov pravnuk Marcel-Charles Longuet predal Inštitutu mark-
sizma-leninizma pri CK KPSZ v Moskvi in je bil prvič objavljen v ruskem prevodu v reviji
»Voprosy istorii KPSS« št. 12 leta 1971. V jeziku izvirnika je izšel naslednje leto v reviji
»Beiträge zur geschichte der Arbeiterbewegung«, št. 3/1972, v redakciji sodelavcev berlin-
skega Inštituta marksizma-leninizma pri CK SED. Istega leta je izšel ponatis v brošuri v za-
hodnem Berlinu, skupaj z Engelsovim elberfeldskim govorom (Marx/Engels: »Kritik der
Bürgerlichen Oekonomie«. Verlag für das Studium der Arbeiterbewegung, Archiv-Drucke).
Čeprav je bila ta brošura kmalu razprodana, ni bila ponatisnjena.
Tekst je bil vključen v 42. zvezek ruskih zbranih del Marxa in Engelsa (K. Marks i F.
Engel's: »Sočinenija.« Izd. vtoroe, tom 42, Izdatel'stvo političeskoj literatury, Moskva 1974),
ne pa tudi v nemška zbrana dela (Marx/Engels: »Werke«). Ob stošestdesetletnici Marxovega
rojstva je izšel delni srbohrvaški prevod v časopisu »Vidici« (Karl Marx: »O knjizi Friedricha
Lista 'Nacionalni sistem političke ekonomije«, »Vidici« br. 3-4, Beograd 1978, prevod Fi-
lipa Filipovića). Pričujoča objava je prvi natis v slovenščini.
Slovenski prevod je pripravljen na podlagi izdaje v »Beiträge zur Geschichte der Arbei-
terbewegung«. Redakcija te izdaje v uvodni opombi sicer razlaga, da je v Marxovem roko-
pisu veliko prečrtovanj, dopolnjevanj, okrajšav in korektur, vendar tega ne v tekstu ne v
aparatu ne reproducira in ne dokumentira, oziroma dokumentira in reproducira samo delno
in nedosledno. Poleg tega uporablja za tekst, ki ga je Marx postavil v oklepaj, in za tekst,
ki ga je prečrtal, iste tipografske znake. Tekstno-kritične izdaje tega teksta še nimamo, kar
je moralo vplivati tudi na preciznost slovenskega prevoda.
III.	Pojasnilo k prevodu
Slovenski prevod uporablja naslednje diakritične znake:
|2|	začetek pole Marxovega rokopisa
začetek strani predloge prevoda, številka strani je stavljena na levem robu
( )	Marxovi oklepaji
[ ]	redakcijski oklepaji in vstavki
< > prečrtan tekst v Marxovem rokopisu
XXXX	neberljiv tekst Marxovega rokopisa
kumva Marxova podčrtovanja
1	redakcijske opombe - tiskane pod tekstom
П1	redakcijska pojasnila - tiskana na koncu teksta
.84
Večina virov, ki jih je uporabljal Marx, je ostala prevajalcu nedostopnih. Kjer je bilo
mogoče najti originalna besedila Marxovih citatov v sekundarni literaturi, so reproducirana.
To je toliko potrebneje, ker Marx pogosto ni navajal izdaj v jeziku originala, temveč prevode
in prevode prevodov. Uredniška pojasnila so deloma prevzeta po izdajah, ki so omenjene
v prejšnji točki, izvirna pojasnila pa so v primerih, ko je zadevno vprašanje širše obravna-
vano v enem od obeh uvodnih tekstov k temu sklopu, temu ustrezno krajša.
Karl MARX:
IZ EKSCERPTOV IZ »NACIONALNEGA SISTEMA POLITIČNE
EKONOMIJE« FRIEDRICHA LISTA
529	Vsi razlogi gospoda Lista govorijo direktno prav proti privatni lastnini.
Sedanjo teorijo privzema znotraj kake nacije. Od nje se razlikuje samo pri zu-
nanji trgovini.
Gospod List ima popolno meščansko družbo za ideal, za katerega si je treba
prizadevati.
On, ki pripisuje tolikšno težo delitvi dela, tj. distribuciji produktivnih sil, raz-
likuje nadalje med manufakturo in deželo, med različnimi vrstami zemlje etc., se
skrbno varuje, da ne bi prišel do distribucije delitve užitkov, do razlike med raz-
ličnimi razredi. Razlikuje med njivo, ki leži v bližini mesta, in njivo, ki leži daleč
od mesta, ne razlikuje pa med delavcem in delodajalcem, med enim delodajalcem
in drugim.
Delitev dela privede do enotenja, ne da bi odpravil diametralno nasprotne in-
terese, ki jih predstavljajo dela drugo nasproti drugemu. Zadovolji se z besedo:
530	»družbeno delo«. S I tem, da imenuje delavca »produktivno delovno silo«, ni pri-
šel niti korak dalje od svoje tako imenovane »teorije vrednosti«, le da vrednost
bolj subjektivizira.
C.. .3
[... ] kot da bi List predstavljal kaj drugega kot to privatno industrijo v pre-
gradah nacionalnosti.
Naslov originala:
Karl Marx: »Exzerpte aus Friedrich
List: Das nationale System der
politischen Oekonomie. B d .1.«
MEGA2 IV/2, p. 529-530.
Iz nemščine prevedel
Tomaž Mastnak
.85
I Karl MARX:
[O FRIEDRICHA LISTA KNJIGI »NACIONALNI SISTEM
POLITIČNE EKONOMIJE«]
[I. OBČA KARAKTERISTIKA LISTA]
425 ![•■■] И da je zavest o smrti samega meščanstva že prodrla v zavest nemškega
buržuja, paje nemški buržuj dovolj naiven, da to »žalost« sam prizna. »Zato tudi
je tako žalostnoče hočemo zlo, ki v naših dneh spremlja industrijo, uveljaviti
kot motiv,2 da bi zavrnili sámo industrijo. So mnogo večja zla, kot stan prole-
tarcev:3 prazne zakladnice - nacionaliza nemoč - nacionalno hlapčevstvo - nacio-
nalna smrt« p. LXVII.W Resnično žalostno je, da je proletariat že tu in že po-
stavlja zahteve in že vliva strah, preden je nemški meščan dospel do industrije.
Kar zadeva proletarca samega, se bo gotovo veselil svojega stanu, če bo imela vla-
dajoča buržoazija polne zakladnice in nacionalno moč. Gospod List pove le, kaj
je za buržuja žalostneje. In mi priznamo, daje zanj zelo žalostno, da želi spostaviti
gospostvo industrije prav v neprimernem trenutku, ko je postalo hlapčevstvo ve-
čine, ki gaje porodilo gospostvo industrije, obče poznani factum.4 Nemški buržuj
je vitez klavrne postave, ki je hotel uvesti potujoče viteštvo ravno tedaj, ko sta na-
stopila policija in denar.
3) Velik <a> zadržek <neprijetnost>, ki ga ima nemški buržuj pri svojem
prizadevanju za industrijsko bogastvo, je njegov dosedanji idealizem. Kako je to
ljudstvo »duha« naenkrat prišlo do tega, da vidi v kalikoju, preji za pletenje, self-
acting mule,5 materializmu mašinerije, v množici tovarniških sužnjev, v napolnje-
nih mošnjah gospodov tovarnarjev najvišje dobrine človeštva? Votel, prazen, sen-
timentalen idealizem nemškega meščana, za katerim se skriva najbolj malenkos-
ten, najbolj umazan kramarski duh, v katerem je pritajena najbojazljivejša duša,
je dospel v obdobje, ko mora nujno izdati svojo skrivnost. Toda izdaja jo spet
na pristno nemški, zanesen način. Izdaja jo z idealistično-krščanskim sramom.
Bogastvo zatajuje, vtem ko si prizadeva zanj. Brezdušni materiaizem si obláci čis-
to idealistično, in šele nato si upa gnati se za njim. Ves [xxxxx]6 teoretski del Lis-
tovega sistema ni nič drugega kot preoblečenje industrijskega materializma od-
krite ekonomije v idealne fraze. Povsod pusti stvar, da obstaja, [njen] izraz pa
idealizira. Temu bomo sledili v podrobnostih. Prav ta votla idealistična frazeo-
logija ga zato tudi usposablja, da napak presoja realne pregrade, ki se postavljajo
nasproti njegovim pobožnim željam, in se predaja najabotnejšim fantazijam. (Kaj
bi bilo iz angleške in francoske buržoazije, če bi bila najprej prosila visoko plem-
stvo, visokospoštovano birokracijo in dedne vladarske hiše za dovoljenje, da »za-
konsko veljavno« uvede »industrijo«?)
1	podčrtal Marx
2	pri Listu: motive
3	podčrtal Marx
4	dejstvo
5	samodejni predilni stroj
6	tri besede neberljive
.86
Nemški meščan je religiozen celo, ko je industrijski. Boji se govoriti o slabih
menjalnih vrednostih, po katerih se mu cedijo sline, pa govori o produktivnih si-
lah, boji se govoriti o konkurenci, pa govori o nacionalni konfederaciji nacional-
426	nih produktivnih sil, boji se govoriti o svojem privatnem interesu, I pa govori o
nacionalnem interesu. Če gledamo odkritosrčni, klasični cinizem, s katerim je an-
gleška in francoska buržoazija s svojimi prvimi, vsaj na začetku svoje vladavine
znanstvenimi besedniki nacionalne ekonomije povzdignila bogastvo v boga in
mu, temu Molohu, brezobzirno žrtvovala vse, tudi v znanosti, in če gledamo
temu nasproti idealizirajoči, frazersko cepidlaški, bombastični način gospoda Lis-
ta, ki sredi ekonomije zaničuje bogastvo »poštenih mož« in pozna višje smotre,
se nam mora zazdeti »tudi žalostno«, da današnji dan ni dan več za bogastvo.
Gospod List govori vedno v mološki stopici.t2] Neprenehoma se napihuje do
okornega in gostobesednega patosa, katerega jedro je v stalnem ponavljanju za-
ščitnih Carin in »tevtOnskih«[31 tovarn> l^i 6a] kalne vode v zadnji instanci stalno naplavljajo na sipino.
Neprenehoma je čutno-nadčuten.
Nemški idealizirajoči filister, ki se hoče obogatiti, si mora predtem seveda na-
jprej ustvariti novo teorijo bogastva, ki pokaže, da je bogastvo vredno, da bi si
on prizadeval zanj. Meščani v Franciji in Angliji vidijo, da se približuje huda ura,
ki bo praktično uničila dejansko življenje tega, kar so doslej imenovali bogastvo,
nemški meščan pa, ki še ni prispel do tega slabega bogastva, ga poskuša na novo
»spiritualistično« interpretirati. Ustvari si »idealizirajočo« ekonomijo, ki nima ni-
česar skupnega s profano francosko in angleško ekonomijo, da bi se opravičil pred
seboj in pred svetom, ker bi tudi on rad obogatel. Nemški meščan začenja svoje
ustvarjanje bogastva s stvarjanjem zanesene, hinavsko-idealizirajoče nacionalne
ekonomije.
3. Kako gospod List interpretira zgodovino in kako se vede do Smitha in nje-
gove šole.
Kakor je gospod List submisiven nasproti plemstvu, dednim vladarskim hi-
šam, birokraciji, tako »predrzno« nastopa proti francoski in angleški ekonomiji,
katere kolovodja je Smith, ki je cinično izdala skrivnost »bogastva« in onemogo-
čila vse iluzije o njegovi naravi, tendenci in gibanju. Gospod List jih vse povzema
z imenom »šola«. Ker gre namreč nemškemu meščanu za zaščitne carine, je ves
razvoj ekonomije po Smithu zanj seveda brez vsakega pomena, ker je vsem nje-
nim najbolj izstopajočim predstavnikom predpostavka sedanja meščanska družba
konkurence in svobodne trgovine.
Nemški filister pokaže tu na mnogoter način svoj »nacionalni« značaj.
1)	V celotni ekonomiji vidi samo sisteme, ki so bili izmozgani v študijskih so-
bicah. Gospod List seveda ne sluti, da je razvoj takšne znanosti, kakršna je eko-
nomija, v zvezi z dejanskim gibanjem družbe, oziroma daje samo njegov teoretski
|3| izraz. Nemški teoretik.
2)	Ker njegova lastna <spis> teorija skriva tajni smoter, sluti povsod tajne
smotre.
Kot pristni nemški filister išče gospod List, namesto da bi študiral dejansko
zgodovino, tajne zlobne smotre individuov in se zelo košati s svojo prebrisanostjo,
da le-te < izbrska > iztuhta. Njegovo delo so velika odkritja takšne baže, da je
427	hotel Adam Smith s svojo teorijo varati svet in da I se mu je ostali svet pustil va-
rati, dokler ga ni veliki gospod List prebudil iz sna, nekako tako, kot je nek diis-
seldorfški sodni svétnik razlagal, da je rimska zgodovina iznajdba srednjeveških
menihov, da bi utemeljili gospostvo Rima.
.87
Kakor pa se nemški meščan sploh ne zna bolje postaviti po robu svojemu sov-
ražniku, kot da ga moralno očrni, posumi v njegovo prepričanje, išče zlobne mo-
tive za njegovo postopanje, kot da ga, skratka, obrekuje in osebno sumniči, tako
sumniči gospod List angleške in francoske ekonomiste, pripoveduje o njih čenče,
in kakor nemški filister v trgovini ne zametuje niti najmanjšega profitka in eska-
motaže, tako gospod List ne zametuje eskamotiranja besed iz citatov, da bi jih
napravil profitonosne, nalepljanja etikete svojih nasprotnikov na svoje lastne sla-
be fabrikate, da bi jih spravil na slab glas, vtem ko jih ponareja, ali celo izmiš-
ljanja odkritih laži, da bi diskreditiral svoje konkurente.
Z nekaj primeri bomo pokazali, kako postopa gospod List.
Vemo, da so nemški farji mislili, da razsvetljenstvu ne morejo zadati temelji-
tejšega smrtonosnega udarca, kot da nam pripovedujejo bebave anekdote in laži,
da se je Voltaire na smrtni postelji odpovedal svojemu nauku. Tudi gospod List
nas vodi k Smithovi smrtni postelji in nam poroča, da se je tu pokazalo, da ta
s svojim naukom ni imel poštenih namenov. A čujmo gospoda Lista samega in
njegovo nadaljnjo sodbo o Smithu.[4] Obenj postavljamo vir njegove modrosti.
List
»Iz biografije Dugalda Stewarda
sem se spomnil, kako ta veliki duh ni
mogel mirno umreti, dokler niso bili
vsi njegovi rokopisi sežgani, s čimer
sem hotel nakazati, kako nujen je sum,
da so ti papirji vsebovali dokaze proti
njegovi poštenosti, p. LVIII. Dokazal
sem bil, kako so njegovo teorijo upo-
rabili angleški ministri, da bi Angliji v
prid metali drugim nacijam pesek v
oči.« 1 .c. [LVIII, LIX] »Nauk Adama
Smitha je v razmerju do nacionalnih in
mednarodnih razmerij golo nadaljeva-
nje fiziokratskega sistema. Tako kot ta
ignorira [tudi Smithov nauk] naravo
nacionalnosti in predpostavlja, da ob-
staja večni mir in univerzalna unija«.
p.475.
Ferrier, F.L.A. »Du gouvernement
considéré dans ses rapports avec le
commerce.« Paris 1805.t4a]
»Marje mogoče, daje bil Smith, ki
je nakopičil toliko napačnih sodb svo-
bodi trgovine v prid , pošten?...
Tajni Smithov smoter je bil, da raz-
trosi po Evropi načela, katerih adopci-
ja bi, kot je prav dobro vedel, priskr-
bela njegovi deželi svetovni trg.« (p.
385, 386.)
»Pravico imamo celo verjeti, da
Smith ni vedno učil iste doktrine; kako
drugače pa naj pojasnimo muke, ki jih
je doživljal na smrtni postelji iz bojaz-
ni, da bi ga rokopisi njegovih pred-
avanj preživeli.« p. 386. Smithu očita,
da je bil commissaire des douanes.7
»Smith je skoraj vedno rezoniral kot
< fiziokrati > ekonomisti151, ne da bi se
oziral na ločitev interesov različnih na-
cij ter tako, da je predpostavljal, da na
I svetu eksistira le ena družba. Pustimo
vse te projekte o uniji.« p. 381, p. 15.
Gospod Ferrier je bil pod Napoleo-
nom inspecteur des douanes8 in je lju-
bil svojo obrt.
428
J. B. Sayevo ekonomijo pojmuje gospod List kot ponesrečeno spekulacijo. Brž
bomo povedali njegovo popolno sodbo o Sayevem življenju. Pred tem še en pri-
mer, kako prepisuje druge pisatelje in jih pri prepisovanju ponareja, da bi zadel
svoje nasprotnike.
7	carinski komisar
8	carinski inšpektor
.88
List
»Kaže, da Say9 in MacCulloch9 nis-
ta videla ali prebrala kaj več kot naslov
te knjige« (Antonia Serre iz Neaplja171);
»obadva jo vržeta lepo na stran s pri-
pombo: obravnava le denar in že na-
slov dokazuje, da je bil avtor žrtev
zmote, da je obravnaval plemenite ko-
vine kot edine predmete bogastva. Če
bi brala dalje« etc. p. 456.
Grof Pecchio: »Zgodovina politične
ekonomije v Italiji« etc., Pariz 1830.[6]
»Tujci hočejo Serri odvzeti zaslugo,
da je bil prvi utemeljitelj načel te zna-
nosti« (politične ekonomije). »Kar
sem pravkar dejal, se nikakor ne more
< aplicirati > nanašati na gospoda
Saya,10 ki Serri, kateremu je stalno
očital, da je samó materijo zlata in
srebra obravnaval kot bogastva, zaradi
tega ni nič manj cediral slavo, da je bil
prvi, ki je dal spoznati« (connaître)
»produktivno moč industrije ... Moja
obtožba je naslovljena na gospoda
MacCullocha... Če bi gospod Mac-
Culloch prebral malce več kot naslov«
etc. p. 76, 77.
Vidimo, kako gospod List namerno potvarja Pecchia, ki ga prepisuje, da bi
gospoda Saya spravil na slab glas. Nič manj napačne niso notice, ki jih podaja
o Sayevem življenju.
Gospod List pravi o njem: »Say, najprej trgovec, zatem tovarnar, zatem po-
nesrečen politik, je posegel po politični ekonomiji, tako kot človek poseže po ka-
kem novem podjetju, ko staro ne gre več... Sovraštvo do kontinentalnega sis-
tema,[8] ki mu je uničil njegovo tovarno, in do njegovega avtorja, ki ga je pognal
iz tribunata,191 je odločilo, da se je postavil na stran absolutne svobode trgovine.«
p. 488, 489.
Say se je torej postavil za sistem svobode trgovine, ker je kontinentalni sistem
ruiniral njegovo tovarno! Kaj pa, če bi svoj »Traité d'économie politique«'101 na-
pisal, preden je imel tovarno? Say se je postavil za sistem svobode trgovine, I ker
gaje Napoleon pognal iz tribunata. Kaj pa, če bi napisal to knjigo kot tribun? Kaj,
če je Say, ki je bil po gospodu Listu ponesrečen poslovnež, ki je videl v literaturi
samo panogo dejavnosti, od rane mladosti igral vlogo v francoskem literarnem
svetu?
Od kod gospodu Listu njegove novice? Iz »Historične opombe o življenju in
delu J.B. Saya« Charlesa Comta, kije natisnjena kot predgovor k »Cours Complet
d'économie politique«.'11! O čem poroča ta opomba? Vsebuje pač nasprotek vseh
njegovih navedb. Poslušajmo: J.B. Saya je njegov oče, trgovec, |4| namenil za tr-
govino.' Njegovo nagnjenje pa gaje vleklo k literaturi. 1789 je objavil brošuro [, ki
se je zavzemala] za svobodo tiska. Od začetka revolucije je dopisoval v »Courrier
de Provence«,1121 ki ga je izdajal Mirabeau. Prav tako je bil zaposlen v pisarnah
ministra Clavièra. Njegovo nagnjenje »za moralne in politične znanosti« ter ban-
krot njegovega očeta sta odločila, da je povsem opustil trgovino in se posvetil
samo kulturi znanosti. 1794 je postal redacteur en chef11 »Decáde philosophique,
littéraire et politique«.1131 Napoleon gaje 1799 imenoval za člana tribunata. Pro-
sti čas, ki gaje imel ob svoji funkciji tribuna, je porabil za to, daje dodelal »Traité
politique«, ki gaje objavil 1803. Iz tribunata je bil pognan, ker je bil med tistimi
redkimi, ki so si upali oponirati. Ponujena mu je bila lukrativna služba v finan-
cah, odkloni jo, čeprav chargé de six enfants et n'ayant presque point de fortu-
429
9	podčrtal Marx
10	podčrtal Marx
11	glavni urednik
.89
ne12..ponujenih funkcij ne bi mogel izpolnjevati, ne da bi se spustil v boj za
eksekucijo sistema, za katerega je sodil, da je funeste13 za Francijo. Ustanovil je
bombažno predilnico etc.
Če je gospod List tu očrnil Saya tako, da je ponarejal, nič manj ne ponareja,
ko hvali njegovega brata, Louisa Saya. Da bi dokazal, da je Louis Say lestivih14
misli, ponaredi neko njegovo mesto. Gospod List pravi na p. 484:
»Po njegovem« (Louisa Saya) »mnenju bogastvo narodov ni v materialnih do-
brinah in v njihovi menjalni vrednosti, temveč v sposobnosti, da se te dobrine ne-
ne homa producira«.ls Po gospodu Listu so to lastne besede Louisa Saya:
Louis Say gospoda Lista
»La richesse ne consiste pas dans
les choses qui satisfont nos besoins ou
nos goûts, mais dans le pouvoir d'en
jouir annuellement.«16 »Etudes sur la
richesse des nations« p.l0.[14]
Dejanski Louis Say
»Quoique la richesse ne consiste
pas dans les choses qui satisfont nos
besoins ou nos goûts, mais dans le re-
venu11 ou dans le pouvoir d'en jouir
annuellement.. .«18 [p. 9-10.]
430
I Say torej ne govori o sposobnosti, da se producira, temveč o sposobnosti, da
se uživa, o sposobnosti, ki jo daje kaki naciji »dohodek« (revenu). Iz nesorazmerja
med naraščajočo produktivno silo in dohodkom kake nacije vobče in vsakega od
razredov posebej so izšle prav teorije, ki so gospodu Listu najbolj sovražne, de-
nimo Sismondijeva in Cherbuliezova.
Podajmo zdaj primer nevednosti gospoda Lista pri presojanju šole.[15] O Ri-
cardu pravi (List. K produktivnim silam):
»Nasploh šola po Adamu Smithu ni imela sreče pri svojih raziskovanjih na-
rave rente. Ricardo in za njim Mili, MacCulloch in drugi so mnenja, da se renta
plačuje za naravno produkcijsko19 sposobnost, ki je v zemljiščih. Prvi je na tem
nazoru utemeljil cel sistem ... Ker [pa] je imel pred očmi samo angleške razmere,
je zapadel v zmotni nazor, da so bile te angleške njive in travniki, za katerih do-
zdevno naravno donosnost se danes plačujejo tako lepe rente, vedno te iste njive
in travniki.« p. 360.
Ricardo pravi:
»Če je presežek produkta, ki tvori zemljiško rento, kaka prednost, bi bilo že-
leti, da bi bili novo konstruirani stroji vsako leto manj produktivni od starih; to
bi dajalo produciranim blagom v vsej deželi presežno vrednost; vsem, ki imajo
najproduktivnejše stroje, bi bila izplačana renta.« »Zemljiška renta narašča toliko
hitreje, kolikor bolj se zmanjšujejo produktivne sile razpoložljivih zemljiških po-
12	je skrbel za šest otrok in bil skoraj brez premoženja
13	poguben
14	besedna igra: Listje v nemščini zvijača, listig zvijačen, lestiv (rešitev povzeta po MEID
I, p. 197).
15	podčrtal List; nemška redakcija napačno pripisuje podčrtanje Marxu
16	»Bogastvo ni v rečeh, ki zadovoljujejo naše potrebe ali nagnjenja, temveč v sposobnosti,
da jih vsakoletno uživamo.«
17	podčrtal Marx
18	»Čeprav bogastvo ni v rečeh, ki zadovoljujejo naše potrebe ali nagnjenja, temveč v do-
hodku ali v sposobnosti, da jih vsakoletno uživamo ...«
19	pri Listu: produktivno
.90
sesti. Bogastvo dežele narašča, ko lahko z izboljšavami v agrikulturi brez soraz-
mernega povečanja dela pomnožimo produkte in ko je potemtakem naraščanje
zemljiške rente zelo počasno.« p. 77 in 80-82. Ricardo. O načelih politične eko-
nomije etc., Pariz 1835, T. I.[16]
Po Ricardovem nauku renta ne le, da ni posledica naravne produkcijske spo-
sobnosti, ki je v zemlji, temveč je posledica stalno naraščajoče neproduktivnosti
tal, posledica civilizacije in napredujočega prebivalstva. Dokler je najrodovitnejša
zemlja na razpolago še v neomejeni količini, po Ricardu rente še ni. Rento torej
določa razmerje med prebivalstvom in razpoložljivimi zemljišči.
Ricardov nauk, ki služi za teoretsko bazo celotni Anti-Cornlaw-League v An-
gliji^l in Gibanju proti renti v severnoameriških Svobodnih državah,tl8] je moral
gospod List, če predpostavimo, da gaje poznal kaj več kot iz pripovedovanja, po-
narediti že zato, ker ta nauk dokazuje, kako zelo so »svobodni, mogočni in bogati
meščani« [p. LXVI] nagnjeni k temu, da »marljivo« delajo na »zemljiški renti«
in jim [zemljiškim lastnikom] prinašajo med od glavnice [p. LXIV]. Ricardov
nauk o zemljiški renti ni nič drugega kot ekonomski izraz boja na življenje in smrt
med industrijskim meščanom in zemljiškim lastnikom.
Gospod List nas poduči o Ricardu nadalje takole: I
431 |»Zdaj je teorija menjalne vrednosti postala tako zelo impotentna,... da je Ri-
cardo ... smel reči: ['] določiti zakone, po katerih se donos tal razdeljuje med
zemljiškega posestnika, zakupnika in delavca, je poglavitna naloga [politične]
ekonomije.n« p. 493. Pripombe, ki so potrebne k temu, podati na primernem
mestu.
|5| Vrhunec infamije doseže gospod List v svoji sodbi o Sismondiju:
List	Sis mondi
»On« (Sismondi) »npr. hoče, da bi »Moji ugovori niso uperjeni proti
obrzdali iznajditeljski duh.« p. XXIX. strojem, proti odkritjem, proti civiliza-
ciji, uperjeni so proti moderni organi-
zaciji družbe,20 organizaciji, ki obenem
oropa človeka dela vsake druge lastni-
ne, razen lastnine njegovih rok, in ga
ne varuje pred konkurenco, katere nuj-
na žrtev bo. Predpostavimo, da vsi
ljudje enako sodelujejo pri produktu
dela, za kar so [prej] konkurirali, pa bo
poslej vsako odkritje v umetnostih1191 v
vseh možnih primerih dobrota zanje
vse.« Noveaux principes d'économie
politique. Paris 1827, t. Il1201 [p. 433],
Če gospod List Smitha in Saya moralno sumniči, pa si zna gospoda Sismondija
teorijo pojasniti samo z njegovo telesno hibo. Tako pravi:
»Gospod von Sismondi vidi s telesnim očesom vse, kar je rdeče, črno, zdi se,
da ima enako napako njegov duhovni pogled v stvareh politične ekonomije.«
p. XXIX. Da bi ocenili vso nizkotnost te ekspektoracije , moramo poznati mesto,
na katerem je gospod List pobral svojo notico. Sismondi pravi v svojih ȃtudes
sur l'économie politique«,1211 kjer govori o opustošenju rimske Campagne: »Bo-
20 podčrtal Marx
.91
gate teintes21 rimske Campagne... celo povsem uhajajo našim očem, za katere
rdeča svetloba ne obstaja.« p. 8 (Bruseljski ponatis 1838 [T. II]). S tem razloži,
da »draž, ki zapeljuje vse druge potnike v Rim«, nanj ne učinkuje, in da ima »zato
toliko bolj odprte oči za realno objokovanja vredno stanje prebivalcev Campag-
ne«.
Če gospod pl. Sismondi ni videl ožarjenih teintes,21 ki za gospoda Lista ma-
gično osvetljujejo vso industrijo, pa je nasprotno videl rdečega petelina na < pro-
čeljih > strehah teh tovarn. Kasneje bomo imeli priložnost [obravnavati] Listovo
sodbo, da so »gospoda von Sismondija spisi za mednarodno trgovino in trgovsko
politiko brez vsake vrednosti« [p. XXIX],
Če gospod List razlaga Smithov sistem z njegovim osebnim slavohlepjem
432 (p. 476) in skritim angleškim kramarskim duhom, Sayev sistem z maščevalnostjo
in kot posel, pa I se pogrezne pri Sismondiju tako globoko, da razloži njegov si-
stem s hibo v Sismondijevi telesni konstituciji.
4. Originalnost gospoda Lista
Za gospoda Lista je nadvse značilno, da kljub vsej bahariji ni predložil niti ene-
ga načela, ki ga ne bi bili že davno pred njim postavili ne le zagovorniki prohi-
bicijskega sistema,[22] marveč celo pisatelji »šole«, ki jo je iznašel gospod List -
če je Adam Smith teoretsko izhodišče nacionalne ekonomije, je njeno dejansko
izhodišče, njena dejanska šola »meščanska družba«, katere različnim razvojnim
fazam lahko natančno sledimo v ekonomiji. Samo iluzije in idealizirajoče <je-
zik> fraze pripadajo gospodu Listu.
Zdi se nam pomembno, da bralcu to podrobno dokažemo in ga prosimo za
pozornost pri tem dolgočasnem delu. To ga bo prepričalo, da nemški buržuj pri-
haja post festum,22 da mu je prav tako nemogoče razviti naprej nacionalno eko-
nomijo, ki so jo izčrpali Angleži in Francozi, kot bi bilo njim denimo prispevati
še karkoli novega h gibanju filozofije v Nemčiji. Nemški meščan lahko prida fran-
coski in angleški dejanskosti samo še svoje iluzije in fraze. Kakor malo pa mu je
mogoče, da bi v nacionalni ekonomiji prispeval kak nov razvoj, še bolj je zanj
nemogoče, da bi poganjal naprej industrijo v praksi, dosedanji skoraj izčrpan raz-
voj na dosedanjih temeljih družbe.
5. Našo kritiko omejujemo torej na teoretski del Listove knjige, in sicer tudi
samo na njegova poglavitna odkritja.
Katera glavna načela mora gospod List dokazati? Vprašajmo za smoter, ki ga
želi doseči.
1) Buržuj želi od države zaščitne carine, da bi si prigrabil državno oblast in
bogastvo. Ker pa ne razpolaga, kakor v Angliji in Franciji, z državno voljo in je
zato ne more samovoljno usmerjati, kakor se mu hoče, temveč mora začeti pro-
siti, mora državo, katere < dejavnost > način delovanja želi uravnavati po svojih
interesih, mora svojo zahtevo do države prikazati kot koncesijo, ki jo daje državi,
vtem ko zahteva koncesije od nje. Gospodu Listu pusti torej, da dokazuje državi,
da se njegova teorija razlikuje od vseh drugih po tem, da on, buržuj, dovoljuje
državi poseg in urejanje industrije, da ima o njeni ekonomski razumevnosti na-
21	barve
22	ko je vse končano, prepozno
92
jvišje mnenje in jo le zato prosi, naj pusti svoji modrosti prosto pot, s pridržkom
seveda, da se ta modrost omeji na to, da da »močne« zaščitne carine. Svoje za-
htevanje, naj država deluje v skladu z njegovim interesom, prikaže kot pripozna-
nje države, [kot pripoznanje,] da ima država pravico vmešavati se v svet meščan-
ske družbe.
2)	Meščan hoče obogateti, zaslužiti; obenem pa se mora sporazumeti z dose-
danjim idealizmom nemške publici23 in s svojo lastno vestjo. Zato dokazuje, da
se ne žene za neduhovnimi, materialnimi dobrinami, temveč za duhovno bitnost-
jo, za neskončno produktivno silo, namesto za slabo končno menjalno vrednostjo.
To duhovno bitnost pa kajpak spremlja okoliščina, da »meščan« pri tej prilož-
nosti polni svoje žepe s posvetnimi menjalnimi vrednostmi. |
433 Пб I 2) Ker zdaj meščan misli, da bo obogatel v glavnem z »zaščitnimi cari-
nami«, in ker ga lahko zaščitne carine obogatijo samo, kolikor ne bodo več An-
gleži, marveč [kolikor bo] nemški meščan sam eksploatiral svoje rojake, da, ek-
sploatiral bolj, kot so jih eksploatirali od zunaj, ker zaščitne carine zahtevajo, da
se konsumenti (večinoma delavci, ki naj bi jih izrinili stroji, vsi tisti, ki imajo fik-
sen dohodek, denimo uradniki, rentniki etc.) žrtvujejo pri menjalnih vrednostih,
mora industrijski meščan dokazati, da, kakor mu je tuj lov za materialnimi do-
brinami, ne želi ničesar drugega, razen žrtvovanja menjalnih vrednosti, material-
nih dobrin za duhovno bitnost. V osnovi gre torej samo za samožrtvovanje, za
asketizem, za krščansko velikodušnost. Golo naključje je, da se A žrtvuje, B pa
spravi žrtev v žep. Nemški meščan je vse preveč nesebičen, da bi pri tem mislil
na svojo privatno korist, za katero se pokaže, da je po naključju povezana z žr-
tvijo. Če pa bi se pokazalo, da razred, katerega dovoljenje, kot meni, potrebuje
nemški meščan za svojo emancipacijo, ne more soobstajati s to duhovno teorijo,
jo je treba tukaj opustiti in v nasprotju s šolo uveljaviti prav teorijo menjalnih
vrednosti.
3)	Ker se celotna želja meščanstva izteče in nuce24 v to, da bi dvignili tovar-
ništvo do »angleškega« razcveta in napravili industrializem za regulator družbe,
tj. producirali dezorganizacijo družbe, mora meščan dokazati, da mu gre le za
harmoniziranje celotne družbene produkcije, za družbeno organizacijo. Zunanjo
trgovino omejuje z zaščitnimi carinami, poljedelstvo, zatijuje, bo z manufakturo
hitro doseglo svoj največji razcvet. Organizacija družbe se torej rezimira v tovar-
nah. Te so organizatorji družbe, režim konkurence pa, ki ga prinašajo, je najlepša
konfederacija družbe. Organizacija družbe, ki jo ustvarja tovarništvo,./e resnična
organizacija družbe.
Meščanstvo ima gotovo prav, če vobče pojmuje svoje interese kot identične,
kakor ima volk kot volk <isti> identičen interes s svojimi sovolkovi, kolikor je
interes enega, da on, in ne drugi, popade plen.
6) Tako za teorijo gospoda Lista kot za celotno nemško meščanstvo je napo-
sled značilno, daje pri zagovarjanju svojih eksploatacijskih želja povsod prisiljena
zateči se v »socialistične« fraze, torej nasilno ohranjati prevaro, ki je že davno ov-
* ržena. Mestoma bomo pokazali, da so gospoda Lista fraze, če izpeljemo konsek-
vence, komunistične1 Gotovo smo daleč od tega, da bi nekemu gospodu Listu
in njegovemu nemškemu meščanstvu očitali komunizem, vendar nam to ponuja
nov dokaz notranje slabosti, laži in infamnega hinavstva »dobrodušnega«, »idea-
23	publike
24	v jedru
i
.93
lističnega« meščana. To nam ponuja dokaz, kako ni idealizem v svoji praksi nič
drugega kot brezvestna in brezmiselna prevara nekega odvratnega materializma.
Naposled je značilno to, da nemško meščanstvo začenja z lažjo, s katero je fran-
cosko in angleško končalo - potem koje prispelo v položaj, da se mora zagovar-
jati, opravičevati svojo eksistenco.
7) Ker gospod List razlikuje dosedanjo baje kozmopolitsko nacionalno eko-
nomijo[24] od svoje nacionalne politične [po tem], da prva temelji na menjalnih
vrednostih, druga na produktivnih silah, moramo začeti s tem naukom. Ker naj
bi nadalje konfederacija produktivnih sil predstavljala nacijo v njeni enotnosti,
434 moramo obravnavati tudi ta nauk pred onim razlikovanjem. I Ta dva nauka tvo-
rita realno podlago nacionalne ekonomije, ki se razlikuje od politične ekonomi-
je.25
* * *
Gospodu Listu ne sme nikjer priti na misel, daje dejanska organizacija družbe
brezdušni materializem, individualni spiritualizem, individualizem. Nikjer mu ne
sme priti na misel, da so nacionalni ekonomisti dali temu družbenemu stanju
samo ustrezen teoretski izraz. Sicer bi se moral vendar obrniti proti sedanji
organizaciji družbe namesto proti nacionalnim ekonomistom. Obtožuje jih, da
niso našli nobenega olepševalnega izraza za dejanskost brez utehe. To dejanskost
hoče torej povsod pustiti takšno, kakršna je, in predrugačiti samo ta izraz. Nikjer
ne kritizira dejanske družbe, kot pravi Nemec kritizira teoretski izraz te družbe
in mu očita, da izraža stvar, ne pa utvare o stvari,
ч Tovarna je preobražena v boginjo, v boginjo manufakturne sile.
Tovarnar je svečenik te sile.
* * *
M II. TEORIJA PRODUKTIVNIH SIL IN TEORIJA MENJALNIH
VREDNOSTI
1) Nauk gospoda Lista o »produktivnih silah« se omejuje na naslednja glavna
načela:
a)	»Vzroki bogastva so nekaj povsem drugega od bogastva samega«; »Sila, da
ustvarjamo bogastvo, je neskončno pomembnejša od bogastva samega.« [p. 201].
b)	Listu sploh ni do tega, da bi zavrgel teorijo kozmopolitske ekonomije, je
le mnenja, da je treba tudi politično ekonomijo znanstveno izgraditi.[25i [prim,
p. 187.]
c)	»Kaj je potlej vzrok dela?« - »Kaj narekuje tem glavam in tem rokam, da
producirajo, in kaj obdarja te napore z učinkovitostjo? Kaj more biti to drugega
kot duh,26 ki oživlja individue, kot družbeni red, ki oplaja njihovo dejavnost, kot
naravne sile, katerih uporaba jim je na voljo?«[26] (p. 205.]
6)	Smith »je zašel na stranpot, da je razlagal duhovne sile iz materialnih raz-
merij«.[27l [p. 207.]
7)	»Tista znanost, ki tu uči, kako se produktivne sile prebuja in neguje in kako
se jih zatira ali uničuje.« [ebenda.]
8)	Primer o 2 družinskih očetih, krščanska religija, monogamija etc.[28] [prim,
p. 208-209.] I
25	V rokopisu sledi za tem odstavkom tretjina nepopisane strani, za njo pa cela prazna
stran. Pasažo, ki je v našem tekstu postavljena med dvema zvezdicama, je Marx napisal na
neoštevilčen poseben list. Kot menijo izdajatelji nemškega teksta, spada ta pasaža po svoji vse-
bini na to mesto.
26	podčrtal Marx
.94
435	19) »Pojme vrednost in kapital, profit, delovna mezda, zemljiška renta lahko
določamo, jih razstavljamo, spelkuliramo o tem, kaj lahko vpliva na njihovo na-
raščanje in upadanje itd., ne da bi pri tem upoštevali politična razmeija nacij«.
[p. 211.]
Prehod k
10)	Manifakture in tovarne, matere in otroci meščanske svobode, [prim,
p. 212.pl
11)	Teorija o produktivnih in neproduktivnih razredih. Prvi »producirajo me-
njalne vrednosti, ti producirajo produktivne sile ...« [p. 215.]
12)	Zunanje trgovine ne smemo presojati samo po teoriji vrednosti, [prim,
p. 216]
13)	»Nacija mora žrtvovati [...] materialne [...] sile,27 da bi pridobila duhov-
ne ali družbene sile.« [ebenda.] Zaščitne carine za postavitev manufakturne sile.
[prim. p. 217.]
14)	»Če bomo zato z zaščitnimi carinami nekaj žrtvovali pri vrednostih, bo
ta žrtev poplačana s pridobitvijo produktivnih sil,28 ki zagotavlja naciji ne le nes-
končno večjo vsoto materialnih dobrin za prihodnost, temveč tudi industrijsko
neodvisnost za primer vojne.« [ebenda.]
15)	»V vseh teh odnosih pa je največ odvisno od razmer v družbi, v katerih
se individuum izobražuje,29 od tega, ali cvetijo umetnosti in znanosti30...«
p. 206.
2) Gospod List je tako zelo zajet v ekonomske predsodke stare ekonomije -
videli bomo, zajet bolj kot drugi ekonomisti te šole -, da »materialne dobrine«
in »menjalne vrednosti« pri njem popolnoma sovpadajo. Menjalna vrednost pa
je popolnoma neodvisna od specifične narave »materialnih dobrin«. Neodvisna
je tako od kvalitete kot od kvantitete materialnih dobrin. Menjalna vrednost
pada, če kvantiteta materialnih dobrin narašča, čeprav so slej ko prej v enakem
odnosu do človeških potreb. Menjalna vrednost ni soodvisna s kvaliteto. Najko-
ristnejše stvari, znanje denimo, so brez menjalne vrednosti. Gospod List bi bil
moral torej uvideti, da je preobrazba materialnih dobrin v menjalne vrednosti
delo obstoječe družbene ureditve, družbe razvite privatne lastnine. Odprava me-
njalne vrednosti je odprava privatne lastnine in privatnega pridobivanja. Gospod
List je nasprotno tako naiven, da dopušča, da lahko s teorijo menjalnih vrednosti
»pojme vrednost in kapital, profit, delovna mezda, zemljiška renta določamo, jih
razstavljamo, spekuliramo o tem,« »kaj lahko vpliva [na] njihovo naraščanje in
upadanje itd., ne da bi pri tem upoštevali politična razmerja nacij«. p. 211.
Vse to lahko torej »določimo« ne glede na »teorijo produktivnih sil« in »po-
litična razmerja nacij«. Kaj določamo s tem? Dejanskost. Kaj določamo npr. z
delovno mezdo? Delavčevo življenje. S tem nadalje določamo, da je delavec su-
ženj kapitala, da je »blago«, menjalna vrednost, katere višja ali nižja raven, na-
436	raščanje ali upadanje, je odvisno od konkurence, od povpraševanja in ponudbe,
s tem določamo, da njegova dejavnost ni svobodno izkazovanje njegovega človeš-
27	pri Listu: dobrine
28	pri Listu: produktivne sile
29	pri Listu: se je izobraževal in se giblje
30	pri Listu: znanost in umetnosti
.95
kega življenja, temveč daje zabarantanje njegovih sil, < zabarantanje> odsvojitev
njegovih enostranskih sposobnosti kapitalu, z eno besedo, daj e »delo«. Pozabimo
zdaj to. »Delo« je živi temelj privatne lastnine, privatna lastnina kot ustvarjalni
vir same sebe. Privatna lastnina ni nič drugega kot opredmeteno delo. Ne samó
privatno lastnino kot stvarno stanje, privatno lastnino kot dejavnost, kot delo, mo-
ramo napasti, če ji hočemo zadati smrtonosni udarec. Eden največjih nesporazu-
mov je govoriti o svobodnem, človeškem, družbenem delu, o delu brez privatne
lastnine. »Delo« je po svojem bistvu nesvobodna, nečloveška, nedružbena, s pri-
vatno lastnino pogojena in privatno lastnino ustvarjajoča dejavnost. Odprava pri-
vatne lastnine postane zato dejanskost šele, ko jo pojmujemo kot odpravo
»dela«P°i odpravo, ki je postala možna seveda šele z delom samim, tj. postala
možna z materialno dejavnostjo družbe, in kije nikakor ne smemo pojmovati kot
zamenjavo ene kategorije z drugo. »Organizacija dela« je zato protislovje. Tista
najboljša organizacija, ki jo lahko damo delu, je sedanja organizacija, svobodna
konkurenca, razvezava vseh prejšnjih navidez »družbenih« organizacij le-tega.
Če lahko torej »določimo« delovno mezdo s teorijo vrednosti, če »določimo«
s tem, da je človek sam menjalna vrednost, da je neskončna večina nacije blago,
ki ga lahko določimo brez ozira na »politična razmerja nacij«, kaj dokazuje to
drugega, kot da se'tej neskončni večini nacije ni treba ozirati na »politična raz-
merja«, da so ta zanjo čista iluzija, da je nauk, ki se v dejanskosti pogrezne do
tega umazanega materializma, da naredi večino nacije za »blago«, za »menjalno
vrednost«, in podredi povsem materialnim razmerjem menjalne vrednosti, infam-
na hinavščina in idealistično <čenčanje> olepševanje, če gleda, soočen z drugimi
nacijami, zviška in zaničljivo na slabi »materializem« »menjalnih vrednosti« in
mu gre baje samo za »produktivne sile«? Če lahko nadalje »določimo« razmerje
med kapitalom, zemljiško rento etc., ne da bi upoštevali »politična razmerja« na-
cij, kaj dokazuje to drugega, kot da sta industrijski kapitalist, zemljiški rentnik
v svojem delovanju, v svojem dejanskem življenju določena s profitom, z menjal-
nimi vrednostmi, ne pa z ozirom »na politična razmeija« in »produktivne sile«,
in da je njuno čvekanje o civilizaciji in produktivnih silah samo olepševanje bor-
nirano egoistične tendence?
Buržuj pravi: Navznoter naj bi teoriji menjalnih vrednosti seveda ničesar ne
kratili, večina nacije naj ostane gola »menjalna vrednost«, »blago«, blago, ki se
mora sámo razprodajati, ki se ga ne prodaja, temveč se sámo prodaja. Nasproti
vam proletarcem in celo med nami samimi, če se obravnavamo kot menjalne
vrednosti, velja zakon občega barantanja. Nasproti drugim nacijam, tu pa mo-
ramo ta zakon prelomiti. Kot nacija se ne moremo zabarantati drugim nacijam.
Ker pa je večina nacije »ne glede« na »politična razmerja nacij« pod zakoni ba-
rantanja, to načelo ne pomeni nič drugega, kot: mi, nemški buržuji, nočemo, da
437 bi nas angleški buržuji eksploatirali I tako, kot mi eksploatiramo vas, nemške pro-
letarce, in kot eksploatiramo vzajemno drug drugega. Nočemo se predati istim
zakonom menjalne vrednosti, katerim predajamo vas. Tistih ekonomskih zako-
nov, ki jih pripoznavamo navznoter, nočemo več pripoznavati navzven. |8| Kaj
želi torej nemški filister? Navznoter želi biti buržuj, eksploatator, navzven pa ne
želi biti eksploatiran. Navzven se napihuje v »nacijo« in pravi: ne podvržem se
zakonom konkurence, to nasprotuje mojemu nacionalnemu dostojanstvu, kot na-
cija sem bitje, ki je vzvišeno nad barantanjem.
96
Nacionalnost delavca ni francoska, ni angleška, ni nemška, je delo, svobodno
suženjstvo, samozabarantanje. Njegova vlada ni francoska, ni angleška, ni nem-
ška, je kapital. Njegov domači zrak ni francoski, ni nemški, ni angleški zrak, je
tovarniški zrak. Zemlja, ki mu pripada, ni francoska, ni angleška, ni nemška zem-
lja, delavec je nekaj čevljev pod zemljo.
Navznoter je denar domovina industrijcev. Nemški filister torej hoče, da bi za-
koni konkurence, menjalne vrednosti, barantanja izgubili svojo moč na zaporni-
cah njegove dežele? Oblast meščanske družbe želi pripoznati le toliko, kolikor je
to v njegovem interesu, v interesu njegovega razreda? Ne želi postati žrtev oblasti,
ki ji želi žrtvovati druge in ki se ji v svoji deželi žrtvuje sam? Navzven se želi po-
kazati kot drugačno bitje, kot je navznoter, in biti obravnavan drugače, kot na-
vznoter ravna sam? Pustiti želi vzrok in odpraviti enega njegovih učinkov? Do-
kazali mu bomo, daje nujna konsekvenca sámozabarantanja navznoter zabaran-
tanje navzven, da konkurenca, ki je navznoter njegova moč, ne more preprečiti,
da ne bi postala navzven njegova nemoč, da ga državnost, ki jo navznoter podvrže
meščanski družbi, navzven ne more varovati pred akcijo meščanske družbe.
Buržuj ima, kolikor že se posamezen buržuj bojuje proti drugemu, kot razred
skupen interes, in kakor je ta skupnostnost navznoter obrnjena proti proletariatu,
tako je navzven obrnjena proti buržujem drugih nacij. Buržuj imenuje to svojo
nacionalnost.
Industrijo je kajpak mogoče obravnavati s stališča, ki je povsem drugačno
od stališča umazanega barantaškega interesa, s katerega jo dandanes vzajemno
obravnavajo ne le posamezen trgovec, posamezen tovarnar, temveč nacije, ki to-
varniško producirajo in trjujejo. Obravnavamo jo lahko kot veliko delavnico, v
kateri človek šele prisvaja samega sebe, svoje lastne in naravne sile, se opredme-
tuje, v kateri si je ustvaril pogoje za človeško življenje. Če jo obravnavamo tako,
abstrahiramo od okoliščin, v katerih je industrija danes dejavna, v katerih eksis-
tira kot industrija, ne stojimo v industrijski epohi, stojimo nad njo, ne obravna-
vamo je po tem, kar je za človeka danes, temveč po tem, kar je današnji človek
za človeško zgodovino, kar je zgodovinsko, ne pripoznavamo industrije kot take,
njene današnje eksistence, temveč pripoznavamo v njej moč, kije v njej brez njene
zavesti in proti njeni volji, ki jo uničuje in tvori temelj za človeško eksistenco.
(Mnenje, da prestaja vsako ljudstvo v sebi ta razvoj, bi bilo prav tako nespametno
438 kot mnenje, da bi moralo vsako ljudstvo prestati politični razvoj Francije ali fi-
lozofski razvoj Nemčije. Kar so storile nacije kot nacije, so storile za človeško
družbo, vsa njihova vrednost je le v tem, da je vsaka prestala za drugo neko <
poglaviten vidik > poglavitno določilo, v katerem je človeštvo prestalo svoj raz-
voj, in ko so torej enkrat obdelane industrija v Angliji, politika v Franciji, filo-
zofija v Nemčiji, so obdelane za svet, in njihov svetovnozgodovinski pomen, tako
kot pomen teh nacij, je s tem mimo.)
Pripoznanje je potem obenem spoznanje, da je napočil čas, da jo odpravimo
oziroma ukinemo materialne in družbene pogoje, v katerih je moralo človeštvo
razvijati svoje sposobnosti kot suženj. Kajti brž ko v industriji ne vidimo več ba-
rantaškega interesa, temveč razvoj človeka, postavimo za načelo namesto baran-
taškega interesa človeka in damo temu, kar seje lahko v industriji razvijalo samo
v protislovju z njo samo, temelj, ki je v soglasju s tem, kar velja razvijati.
Toda bednik, ki ostaja v današnjem stanju, ki ga hoče dvigniti samo do neke
ravni, ki je v njegovi lastni deželi še ni doseglo, in [xxxxx]31 nevoščljivo gleda na
31 dve besedi neberljivi
.97
kako drugo nacijo, ki ga je dosegla, ima ta bednik pravico, da ugleda v industriji
kaj drugega kot barantaški interes? Sme reči, da mu gre samo za razvoj človeških
sposobnosti in človeško prisvajanje naravnih sil? To je prav takšna nizkotnost, kot
če bi se nadzornik sužnjev hvalil, daje vihtel bič nad svojim sužnjem, da bi suženj
imel zadovoljstvo, da uri silo svojih mišic. Nemški filister je nadzornik sužnjev,
ki vihti bič zaščitnih carin, da bi dal svoji naciji duh »industrijske vzgoje« in jo
naučil igrati se s silami njenih mišic.
Saint-simonistična šola nam je dala poučen primer, kam pripelje, če produk-
tivno moč, ki jo industrija ustvarja proti svoji volji in nevedoma, štejemo v dobro
današnji industriji in oboje pomešamo, industrijo in moči, kijih industrija oživlja
nevedoma in brez volje, ki pa bodo postale človeške moči, moč človeka, brž ko
odpravimo industrijo. To je prav takšna neokusnost, kot če bi si hotel buržuj šteti
v dobro, da njegova industrija ustvarja proletariat in v proletariatu moč nove sve-
tovne ureditve. Naravne moči in socialne moči, kijih industrija <oživlja> kliče
v življenje, so z njo v popolnoma enakem razmerju kot proletariat. Danes so še
njegovi [buržujevi] sužnji, v katerih ne vidi ničesar drugega razen < orodij > no-
silcev svoje < umazano sebične lakomnosti po profitu, jutri bodo razbile svojo
okove in se prikazale kot nosilci človeškega razvoja, ki ga bo z njegovo industrijo
vred pognal v zrak, [razvoja,] ki je privzel umazan ovoj, ki ga ima on za njegovo
bistvo samo dotlej, dokler ne bo človeško jedro zbralo dovolj moči, da ga razstreli
in se prikaže v svoji lastni podobi; jutri bodo razstrelili okove, s katerimi jih ločuje
od človeka in na ta način < karikira > preobraža iz dejanske družbene vezi v oko-
ve družbe.
Saint-simonistična šola je v ditirambih slavila produktivno moč industrije.
Moči, ki jih oživlja industrija, je pomešala z industrijo, tj. z današnjimi življenj-
skimi pogoji teh moči. Zagotovo smo daleč od tega, da bi postavljali saint-simo-
niste ob človeka, kakršen je List,[23] ali ob nemškega filistra. Prvi korak k zlomu
industrijskega prekletstva je bilo abstrahiranje od pogojev, od denarnih okovov,
439 v katerih delujejo danes njene I moči, in obravnavanje industrije za sebe. To je
bil prvi poziv ljudem, naj svojo industrijo emancipirajo od barantanja in pojmu-
jejo današnjo industrijo kot prehodno obdobje. Saint-simonisti tudi niso obstali
pri tej interpretaciji. Šli so dalje in napadli menjalno vrednost, organizacijo da-
našnje družbe, privatno lastnino. Na mesto konkurence so postavili asociacijo.
Toda prvotna zmota se jim je maščevala. Ne le, da jih je tista zamenjava povlekla
v utvaro, da so v umazanem buržuju ugledali svečenika, |9| po prvih zunanjih bo-
jih so padli nazaj v staro <utvaro> zamenjavo, a zdaj, ko seje v boju pravkar
razodelo nasprotje obeh moči, ki so ju zamenjevali, hinavsko. Njihovo slavljenje
produktivnih sil industrije je postalo slavljenje buržoazije, in gospod Michel Che-
valier, gospod Duvergier, gospod Dunoyer so privezali sami sebe in njo pred celo
Evropo na sramotilni steber - kjer se gnila jajca, ki jim jih zgodovina meče v ob-
raz, z magijo buržoazije še spreminjajo v zlata jajca - s tem ko je prvi obdržal
stare fraze, a jim je dal vsebino današnjega buržoaznega režima, ko drugi sam na
veliko baranta in predseduje zabarantanju francoskih časopisov, in koje tretji po-
stal najbesnejši apologet današnjega stanja in po < nečloveškosti > brezsramnosti
prekaša vse prejšnje angleške in francoske ekonomiste. - Nemški buržuj in gospod
List začenjata, s čimer je saint-simonistična šola končala, s hinavstvom, prevaro
in frazami.
3) Industrijska tiranija Anglije nad svetom je gospostvo industrije nad svetom.
Anglija nas obvladuje, ker nas obvladuje industrija. Navzven se lahko osvobodi-
98
mo Anglije samo, če se navznoter osvobodimo industrije. Gospostvo njene kon-
kurence lahko ubijemo le, če premagamo konkurenco doma. Anglija nas ima v
oblasti, ker smo napravili industrijo za oblast nad seboj.
Da je industrijska družbena ureditev za buržuja najboljši svet, najprimernejša
ureditev, da bi razvijal svoje »sposobnosti« kot buržuj,in sposobnost, da bi izko-
riščal tako človeka kot naravo, kdo bo oporekal tej tavtologiji? Daje vse, kar da-
nes imenujemo »krepost«, individualna ali družbena krepost, tu za meščanov
profit, kdo temu oporeka? Kdo oporeka, da je politična oblast sredstvo njegovega
bogastva, da so celo znanost in duhovni užitki njegovi sužnji! Kdo temu oporeka?
Da je zanj vse odlično [xxxxx]?32 Da mu je vse postalo sredstvo bogastva, »pro-
duktivna sila bogastva«?
4) Današnja ekonomija izhaja iz družbenega stanja konkurence. Svobodno
delo, tj. indirektna sužnost, sužnost, ki se sama ponuja naprodaj, je njeno načelo.
Njeni prvi načeli sta delitev dela in stroj. Ta dva pa lahko dosežeta svoj najvišji
razmah samo v tovarnah, kot današnja ekonomija sama priznava. Današnja na-
cionalna ekonomija izhaja torej iz tovarn kot svojega ustvarjalnega načela. Pred-
postavlja današnje družbene razmere. Zato ji ni treba dolgoveziti o manufakturni
sili.
Če šola teorije produktivnih sil ni »znanstveno izoblikovala« poleg, ločeno od
teorije menjalnih vrednosti, je tako storila zato, ker je takšna ločitev samovoljna
abstrakcija, ker je nemogoča in mora ostati pri občih frazah.
440 5) »Vzroki bogastva so nekaj povsem drugega od bogastva samega. Sila, da
ustvarjamo bogastvo, je neskončno pomembnejša od bogastva samega.« [p. 201.]
Produktivna sila se prikazuje kot bitnost, ki je neskončno vzvišena nad menjalno
vrednostjo. Ta sila terja zase mesto notranjega bistva, menjalna vrednost mesto
minljivega pojava. Sila se prikazuje kot tisto neskončno, menjalna vrednost kot
tisto končno, ona kot tisto nematerialno, ta kot tisto materialno, vsa ta nasprotja
pa najdemo pri gospodu Listu. V materialni svet menjalnih vrednosti vstopa torej
nadčutni svet sil. Če je nizkotnost [tega], da se kaka nacija žrtvuje za menjalne
vrednosti, na dlani, žrtvovanje človeka za stvari, pa se nasprotno sile prikazujejo
kot samostojna duhovna bitja - prikazni - in čista poosebljenja božanstva, in od
nemškega ljudstva smemo pač zahtevati, da žrtvuje slabe menjalne vrednosti za
prikazni? Zdi se, da je menjalna vrednost, denar vedno vnanji smoter, produk-
tivna sila pa smoter, ki izhaja iz same moje narave, samosmoter. Kar torej žr-
tvujem menjalnim vrednostim, mi je nekaj vnanjega; kar pridobim s produktiv-
nimi silami, je moja samopridobitev. - Tako se zdi, če se zadovoljimo z besedo
ali nam kot idealizirajočemu Nemcu ni mar za umazano dejanskost, ki leži za
to ošabno besedo.
Da bi razbili mistični lesk, ki ozarja »produktivno silo«, moramo odpreti samo
prvo boljšo statistiko. Tu je govora o vodni sili, parni sili, človeški sili, konjski
sili. Vse to so »produktivne sile«. Mar je veliko priznanje za človeka, da figurira
kot »sila« ob konju, pari, vodi?i31] Če te, v sedanjem sistemu, ukrivljena hrbtenica,
izpahnjene'kosti, enostransko izoblikovanje in krepitev določenih mišic etc. na-
pravijo < sposobnejšega za delo> produktivnejšega, tedaj so tvoja ukrivljena hr-
btenica, tvoji izpahnjeni udi, tvoje enostransko gibanje mišic produktivna sila. Če
je tvoja brezdušnost produktivnejša od tvoje bogate duhovne dejavnosti, tedaj je
tvoja brezdušnost produktivna sila etc. etc. Če te kak monoton posel bolje uspo-
sablja za ta isti posel, tedaj je monotonija produktivna sila.
31 dve besedi neberljivi
.99
Mar je buržuju, tovarnarju kaj do tega, da bi delavec razvil vse svoje sposob-
nosti, udejstvoval svojo produkcijsko zmožnost, se sam človeško udejstvoval in
zato obenem udejstvoval tisto človeško?
Naj na to odgovori angleški Pindar manufakturnega sistema, gospod Ure:
»Stalen smoter in tendenca vsake izpopolnitve v mehanizmu je dejansko ta,
da napravi delo človeka povsem odvečno ali da zniža njegovo ceno, s tem da sub-
stituirá industrijo odraslega delavca z industrijo žena in otrok ali dela spretnega
umetnika z delom < nespretnih > okornih delavcev.« (Philosophie des manufac-
tures etc. Paris 1836, T.I., p. 34.) »Slabost človeške narave je tako velika, da po-
staja delavec, kolikor spretnejši je, toliko samovoljnejši in bolj intraitable33 in po-
temtakem manj pripraven za mehanični34 sistem ... Velika point35 današnjega to-
varnarja je zatorej, da bi s kombinacijo znanosti s svojimi kapitalijami reduciral
nalogo svojih delavcev na to, da bi nadzorovali etc.« I.e., t.L, p. 30.[32]|
441 I Sila, produktivna sila, vzroki
»Vzroki bogastva so nekaj povsem drugega od bogastva samega.« [List,
p. 201.] Toda če se učinek razlikuje od vzroka, mar ne bi moral biti značaj učinka
že inclusive vsebovan v vzroku? Že vzrok mora imeti določilo, ki ga kasneje po-
kaže učinek. Filozofija gospoda Lista gre tako daleč, da ve, da sta vzrok in učinek
»nekaj povsem drugega«. Lepo priznanje za človeka, ki ga [hoče] ponižati do
»sile« za ustvarjanje bogastva. Meščan v proletarcu ne vidi človeka, temveč silo
za ustvarjanje bogastva, silo, ki jo lahko potlej tudi primerja z drugimi produk-
tivnimi silami, z živaljo, s strojem, ko pa nanese, daje primerjava zanj neugodna,
bo morala sila, katere nosilec je človek, napraviti prostor sili, katere nosilec je
žival ali stroj, pri čemer <ima> uživa potem vedno čast, da figurira kot »pro-
duktivna sila«.
Če označim človeka za »menjalno vrednost«, je že v izrazu, da so ga družbene
razmere spremenile v »stvar«. Če ga obravnavam [kot] »produktivpo silo«, nad-
omestim dejanski subjekt z nekim drugim subjektom, podtaknem mu neko drugo
osebo, [človek] eksistira le še kot vzrok bogastva.
Celotna človeška družba postane samo stroj za ustvarjanje bogastva. Vzrok ni-
kakor ni bolj vzvišen od učinka. Učinek je samo naravnost izrečeni vzrok.
List se dela, da mu gre povsod za produktivne sile zaradi njih samih, ne glede
na slabe menjalne vrednosti.
Razlago bistva današnjih »produktivnih sil« dobimo že s tem, da v današnjem
stanju produktivna sila ni le v tem, da naredi, recimo, delo človeka učinkovitejše
ali naravne sile in socialne sile uspešnejše, temveč je prav tako v tem, da naredi
delo cenejše ali neproduktivnejše za delavca. Produktivna sila je torej od vsega za-
četka določena z menjalno vrednostjo. Prav tako je povišanje [.. .]36
33	neuklonljiv
34	podčrtal Marx
35	poglavitna stvar
36	Na tem mestu se konča pola 9 rokopisa. Pole 10-21 doslej niso bile najdene. Po vsej ver-
jetnosti so vsebovale zaključek drugega poglavja in tretje poglavje, od katerega sta ohranjeni
samo poli 22 in 24.
.100
[III. K PROBLEMOM ZEMLJIŠKE RENTE]
[.. •] |22| izgine zemljiška renta. Te višje cene žita je treba odtegniti od pro-
fitov gospodov industrijcev - Ricardo je tako umen, da predpostavlja, da delovne
mezde ni več mogoče znižati. Zmanjšanje profitov in povišanje delovne mezde,
do katerih torej pride - s tem ko mora delavec vedno použiti neko gotovo porcijo
žita, pa naj bo drago, kolikor hoče; njegova nominalna delovna mezda raste torej
s poviševanjem cene žita, ne da bi rasla realiter,363 da, celo če realiter upada -
z naraščanjem cen žita, povišuje produkcijske stroške industrijcev, jim s tem ote-
žuje akumulacijo in konkurenco, z eno besedo, hromi produktivno silo dežele.
Slabo »menjalno vrednost«, ki se kot zemljiška renta <brez vsakršne koristi>
v največjo škodo produktivne sile dežele steka v žepe zemljiške lastnine, je treba
torej na tak ali drugačen način - [s] svobodno trgovino z žiti, preložitvijo vseh
davkov na zemljiško rento ali tudi naravnost z državno prisvojitvijo zemljiške
rente, tj. zemljiške lastnine (to I konsekvenco so med drugimi izvedli Mili, Hil-
ditch, Cherbuliez) -žrtvovati obči koristi.
Te prestrašujoče konsekvence manufakturne produktivne sile za zemljiško
lastnino gospod List seveda ni smel sporočiti nemškemu zemljiškemu plemstvu.
Zato psuje Ricarda, ki je izdal tako neprijetne resnice, na jezik pa mu polaga na-
sproten nazor, nazor fiziokratov, po katerem zemljiška renta ni nič drugega kot
dokaz za naravno produktivno silo zemlje, in ga ponareja.
List
»Nasploh šola po A. Smithu ni
imela sreče pri svojih raziskovanjih na-
rave rente. Ricardo in za njim Mili,
MacCulloch in drugi so mnenja, [da
se] renta plačuje za naravno produktiv-
no sposobnost,37 kije v zemljiščih. Prvi
je na tem nazoru utemeljil cel si-
stem ... Ker [pa] je imel pred očmi
samo angleške razmere, je zapadel v
zmotni nazor, da so bile te angleške
njive in travniki, za katerih dozdevno
naravno donosnost se danes plačujejo
tako lepe rente, vedno te iste njive in
travniki.« (p. 360.)
Ricardo
»Če je presežek produkta, ki tvori
zemljiško rento, prednost, bi bilo žele-
ti, da bi bili na novo konstruirani stroji
vsako leto manj produktivni37 od sta-
rih; to bi dajalo produciranim blagom
v vsej deželi presežno vrednost; vsem,
ki imajo najproduktivnejše stroje, bi
bila izplačana renta.« (Des principes
de l'économie politique« etc., Paris
1835, 1.1. p. 77.1'
»Bogastvo dežele narašča, ko lahko
z izboljšavamP7 v agrikulturi brez so-
razmernega povečanja dela pomnoži-
mo produkte, ko torej zemljiška renta
narašča le polagoma.« (ebenda,
p. 81-82.)[16]
Gospod List si torej pred visokim plemstvom ne upa izvajati gledališča senc
»produktivnih sil«. Želi jih premamiti z »menjalnimi vrednostmi« in zato črni Ri-
cardofvo] š[olo], ki ne presoja niti zemljiške rente s stališča produktivne sile niti
produktivne sile s stališča velikega modernega tovarništva.
Gospod List je tako dvojni lažnivec. Vendar gospodu Listu v tej točki ne sme-
mo biti krivični. V neki veliki vviirttemberški tovarni (Köchlin, če se ne motimo)
je kralj Wiirttembergovcev sam udeležen z veliko vsoto. Zlasti v wiirttemberških
36a dejansko
37 podčrtal Marx
442
.101
ter bolj ali manj tudi v badenskih tovarnah se je zemljiško plemstvo pomembno
udeležilo z akcijami. Plemstvo tukaj torej ni udeleženo pri »manufakturni sili«
kot zemljiški lastnik, temveč denarno, sámo kot buržuj in tovarnar, ter [...]
[...] |24| tivne sile« in nastane »predajanje dela in stalnost« cele generacije -
prikriti komunist List uči tudi to -, da je torej dednolastniška za generacijo, ne
pa za gospode industrijalce, (glej npr. Bray.[33])
Visoka zemljiška renta v Angliji je bila zagotovljena < lastnikom > landlords
samo s propadanjem zakupnikov in s tem, da so potisnili mezdne kmete v < res-
nične berače> irsko mizerijo. Vse to kljub žitnim zakonom.[34] Ne glede na to,
da so bili zemljiški rentniki pogosto celo prisiljeni spregledati zakupnikom do
1/3, do polovice rente. Od 1815 sem so bili sprejeti 3 različni zakoni o žitu za
443 dvig in ohralbritev zakupnikov. V tem obdobju je bilo sestavljenih 5 parlamen-
tarnih komitejev, da bi dokazali eksistenco hede v agrikulturi in raziskali njene
druge vzroke. Po eni strani nenehno propadanje zakupnikov kljub < popolni ek-
sploataciji mezdnih kmetov > popolnemu ali največjemu možnemu potiskanju
salair38 navzdol, po drugi strani pogosta prisila zemljiškega posestnika, da se od-
pove delu rente, sami dokazujeta, da niti v Angliji - vsem manufakturam na-
vkljub - niso producirali visokih zemljiških rent. Kajti tega, da se del produkcij-
skih stroškov s pogodbami in drugimi razmerji, ki ležijo zunaj ekonomije, sprav-
lja v žep zemljiškega rentnika namesto v zakupnikov žep, ekonomsko ne moremo
obravnavati kot zemljiško rento.
Če bi zemljiški lastnik sam obdeloval svojo zemljo, bi pač skrbno pazil, da ne
bi dela običajnega dobička obratnega kapitala rangiral v rubriko »zemljiška ren-
ta«.
Pisatelji 16., 17. in celo prvih dveh tretjin 18. stoletja so angleški izvoz žita
obravnavali še kot poglavitni vir bogastva Anglije. Stara angleška industrija - ka-
tere glavna panoga je bila ovčja volnarska industrija, katere manj pomembne pa-
noge so predelovale materialije, ki jih je dobavljala v glavnem sama glavna pa-
noga -je bila vseskozi podrejena agrikulturi. Njena glavna surovina je bil angleški
agrikulturni produkt. Daje agrikulturo tudi pospeševala, se razume samo po sebi.
Kasneje, koje nastalo pravo tovarništvo, so tudi že čez kratek čas začutili nujnost
žitnih carin. Ostale so pa nominalne. Hitra množitev prebivalstva, površin plodne
zemlje, ki jih je bilo treba še obdelati, iznajdbe so pospeševale najprej seveda tudi
agrikulturo. Zlasti prav ji je prišla vojna proti Napoleonu, kije zgradila zanjo pra-
vi prohibicijski sistem. 1815 pa se je pokazalo, kako malo je dejansko narasla
»produktivna sila« agrikulture. Zemljiški posestniki in zakupniki so zagnali splo-
šen krik in postavljeni so bili sedanji zakoni o žitu. V bistvu moderne tovarniške
industrije je, da prvič odtuji industrijo domačim tlem, s tem da predeluje v glav-
nem tuje surovine in temelji na zunanji trgovini. V njenem bistvu je, da poraja
naraščanje prebivalstva v razmerju, ki mu ne ustreza privatnolastniška eksploa-
tacija zemlje. Nadalje je v njenem bistvu, če poraja zakone o žitu, kot je to doslej
v Evropi vedno storila, da z visoko rento in s tovarniškim obdelovanjem zemljiške
lastnine preobraža kmete v najbednejše proletarce. Če ji nasprotno uspe, da pre-
preči [, da bi sprejeli] zakone o žitu, izloči neko množino zemlje iz obdelovanja,
podvrže žitne cene zunanjim naključjem in deželo popolnoma povnanji [entäus-
sert], s tem ko postavi njena najnujnejša življenjska sredstva v odvisnost od tr-
govine, in razpusti zemljiško lastnino kot samostojen vir lastnine. To zadnje je
38 mezdo
.102
smoter Anti-Corn law-League v Angliji in Gibanja proti renti v Severni Ameriki,
kajti zemljiška renta je ekonomski izraz zemljiške lastnine. Toriji zato nenehno
opozarjajo na nevarnost, da bi Anglijo glede njenih življenjskih sredstev spravili
v odvisnost denimo od Rusije.
Velika tovarniška industrija - seveda tu ne štejejo cele dežele, ki morajo og-
romno zemlje še obdelati, denimo Severna Amerika, in zaščitne carine pač ne po-
večajo kar obsega zemlje - ima vsekakor tendenco, da hromi produktivno silo
zemlje, brž ko je eksploatacija le-te dosegla neko gotovo stopnjo, tako kot ima
444 na drugi strani tovarniško obratovanje poljedelstva I tendenco, da izriva ljudi in
da vse - seveda v gotovih mejah - preobraža v pašnike, tako da na človekovo mes-
to stopa živina.
Ricardov nauk o zemljiški renti se v nekaj besedah reducira na to: Zemljiška
renta nič ne prispeva k produktivnosti zemlje. Njeno naraščanje je, nasprotno, do-
kaz, da produktivna sila zemlje pada. Določena je namreč z razmerjem med zem-
ljišči, ki jih je moč eksploatirati, in prebivalstvom ter stanjem civilizacije sploh.
Cena žita je določena s produkcijskimi stroški najmanj plodne zemlje, < obde-
lavo > kultiviranje katere terja potreba prebivalstva. Če se moramo zatekati k
zemlji slabše kvalitete ali če je treba uporabljati porcije kapitala z manjšim do-
nosom na enakem zemljišču, tedaj prodaja zemljiški lastnik nedonosnejše zemlje
svoj produkt tako drago, kot obdelovalec najslabše zemlje. Diferenco med pro-
dukcijskimi stroški te zadnje in plodnejše zemlje vtakne v svoj žep. Kolikor ne-
donosnejšo zemljo začenjamo kultivirati oziroma kolikor <nedonosneje> nep-
roduktivneje je uporabljena druga, tretja porcija kapitala na enakem zemljišču,
toliko bolj, z eno besedo, pojema relativna produktivna sila zemlje, toliko više
se vzpenja renta. Če si zamišljamo zemljo obče plodno, [...]
IV. GOSPOD LIST IN FERRIER
Knjiga Ferrierja, sous-inspecteur des douanes39 pod Napoleonom, »Du gou-
vernement considéré dans ses rapports avec le commerce«, Paris 1805,[4a] je spis,
ki ga je prepisoval gospod List. V njegovi knjigi ni ene edine temeljne misli, ki
ni izrečena tu, in to bolje izrečena.
Ferrier je bil Napoleonov uradnik. Zagovarjal je kontinentalni sistem. Ne go-
vori o protekcionističnem sistemuP5] temveč o prohibicijskem sistemu. Tuje mu
je, da bi frazaril o uniji vseh ljudstev ali o večnem miru v notranjosti. Pri njem
kajpak ni še niti socialističnih fraz. Podali bomo kratek izvleček iz njegove knjige,
da bi bralca poučili o skrivnem viru Listove modrosti. Če gospod List potvarja
Louisa Saya, da bi ga mogel napraviti za svojega zaveznika, pa nasprotno nikjer
ne citira Ferrierja,[36J ki ga je vse počez prepisoval. Bralca je hotel speljati na na-
pačno sled.
Citirali smo že Ferrierjevo sodbo o Smithu. Ferrier se tudi še odkriteje priklju-
čuje staremu prohibicijskemu sistemu.
39 carinski podinšpektor
.103
Državno vmešavanje. Ekonomija nacij40
»Imamo ekonomijo in razsipnost (prodigalité) nacij, a neka nacija je razsipna
ali ekonomska samo v svojih relacijah do drugih41 ljudstev.« [Ferrier,] p. 143 J371
»Napak je, da je najugodnejša uporaba kapitala za tistega, ki ga poseduje, nuj-
no najugodnejša tudi za industrijo ... ne le, da interes kapitalistov ne sovpada z
občim [interesom], temveč je skoraj vedno [v] nasprotju z njim.« p. 168, 169.
»Eksistira ekonomija nacij, a zelo različna od Smithove. Je v tem, da kupuje
445 tujo produkcijo samo, dokler jo lahko plača s I svojo. Včasih je v tem, da se ji
absolutno odreče.« p. 174, 175J38]
Produktivne sile in menjalna vrednost
»Načela, ki jih je Smith podal (postavil, posés) o ekonomiji nacij, skoraj vsa
temeljijo na razlikovanju med produktivnim in neproduktivnim delom ... To
razlikovanje je v bistvu napačno. Neproduktivnega dela ni.« p. 141.[39]
(Garnier) »je videl v srebru42 samó vrednost42 srebra, ne da bi reflektiral nje-
govo lastnost,42 ki jo ima, da kot srebro aktivizira cirkulacijo in potemtakem po-
množi produkte dela.« (p. 18) »Če vlade skušajo zato preprečiti odtok denarja,
... to ni zavoljo njegove vrednosti42... temveč,« ker »vrednost,42 ki jo damo zanj,
v cirkulaciji ne more proizvesti enakih efektov..., ker ne more pri vsakem pre-
hodu določiti nove stvaritve.« p. 22, 23. »Besedo bogastvo, če jo uporabimo za
denar, ki cirkulira kot denar, moramo razumeti iz reprodukcij, kijih olajšuje,...
in v tem smislu kaka dežela bogati, če pomnožuje svoj denar, ker rastejo s tem
pomnoževanjem denarja vse produktivne sile42 dela.« p. 71. Če si rečemo, da lah-
ko kaka dežela izda (dépenser) revenue43 dveh milijard, ... razumemo, da ima
sredstva42 da vzdržuje s tema 2 milijardama 10-krat, 20-krat, 30-krat večjo cir-
kulacijo vrednosti, oziroma, kar je isto, da lahko te vrednosti producira.42 Ta pro-
dukcijska42 sredstva, ki jih dolguje denarju, imenujemo zdaj bogastvo.« p. 22.
Torej: Ferrier razlikuje med menjalno vrednostjo, ki jo ima denar, in produk-
tivno silo denarja. Ne glede na to, da produkcijska sredstva nasploh imenuje bo-
gastvo, tako ali tako ni bilo nič lažjega, kot uporabiti razliko, ki jo Ferrier po-
stavlja med vrednostjo in produktivno silo denarja, za vse kapitalije.
Vendar gre Ferrier še dlje, prohibicijski sistem vobče zagovarja s tem, češ da
zagotavlja nacijam njihova produkcijska sredstva:
»Tako so prohibicije koristne vsakokrat, ko nacijam olajšujejo sredstva,44 da
subvencionirajo svoje potrebe... Nacijo, ki kupuje s svojim denarjem v tujini
blaga, ki jih lahko sama fabricira, četudi manj dobro, primerjam z vrtnarjem, ki
bi si, nezadovoljen s sadovi, ki jih pridela, kupil pri svojih sosedih več succu-
lents,45 s tem da bi jim dal v zamenjavo svoja vrtnarska orodja.« p. 288. »Zunanja
trgovina je ugodna vsakokrat, ko si prizadeva povečati produktivne kapitalije.44
Neugodna je, če namesto tega, da bi kapitalije pomnoževala, zahteva njihovo po-
tujitev [Veräusserung].« p. 395-396.
40	Mednaslove v tem razdelku je Marx povzel po Ferrierjevi knjigi.
41	podčrtal Marx
42	podčrtal Marx
43	dohodek
44	podčrtal Marx
.104
Agrikultura, manufaktura, trgovina
»Mora gouvernement46 prednostno podpirati trgovino in tovarne pred agrikul-
turo? To je še eno tistih vprašanj, o katerih se gouvernements47 in pisatelji ne mo-
rejo zediniti.« p. 73.
»Napredki industrije in trgovine so soodvisni z napredki civilizacije, umetnos-
446 ti, znanosti, pomorstva. Gouvernement,46 ki skoraj nič I ne more za agrikulturo,
lahko skoraj vse za industrijo. Če ima nacija navade ali usodo, ki bi mogle za-
ustaviti njen razvoj, mora uporabiti vsa svoja sredstva za boj proti njim.« p. 84.
»Resnično sredstvo za encouragiranje48 poljedelstva je encouragiranje48 manu-
fakture.« p. 225.
»Njena domena« (domena industrije, gospod Ferrier razume s tem manufak-
turo) »ni omejena ne z njenimi napredki ne z njenimi sredstvi za izpopolnjeva-
nje... Širna kot imaginacija, mobilna in plodna kot ta, njena ustvarjalna moč
nima drugih meja, razen meja človeškega duha samega, od katerega prejme vsak
dan nov éclat.«49 p. 85.
»Resnični vir bogastva za agrikulturno-manufakturno-nacijo sta reprodukci-
ja50 in delo. Svoje kapitalije mora uporabljati na ta način in misliti na to, da bi
transportirala in prodajala svoja lastna blaga, preden bi se lahko ukvarjala s tem,
da bi transportirala in prodajala blaga drugih.« p. 186. »To rast človekovega bo-
gastva moramo prednostno pripisati notranji trgovini, ki je bila veliko pred za-
menjavo med ljudstvom in ljudstvom.« p. 145. »Po samem Smithu da od 2 ka-
pitalij, od katerih je prva vložena doma, druga v tujini, prva industriji dežele 24-
krat več soutien51 in spodbude.« p. 145-146. Gospod Ferrier pa Vendar vsaj uvidi,
da domača trgovina ne more obstajati brez zunanje. I.e. [p. 146.]
»Dopustimo, da dobi nekaj privatnikov iz Anglije 50000 kosov žameta, pa
bodo pri tej trgovini pridobili mnogo denarja in zelo dobro plasirali svoja blaga.
Vendar reducirajo domačo industrijo in 10000 delavcev je ob kruh.« p. 170, cf.
p. 155, 156.
Gospod Ferrier, tako kot List, opozarja na razliko med manufakturnimi in tr-
govskimi mesti in med mesti, ki samo konsumirajo, prim. p. 91, je pa vsaj toliko
pošten, da pri tem napoti k samemu Smithu. Opozori na Methuenovo pogod-
bo/401 ki je gospodu Listu tako ljuba, in na subtilnost, s katero jo je Smith pre-
sojal. p. 159. Slišali smo že, kako se njegova presoja Smitha vobče skoraj dobe-
sedno ujema z Listovo presojo. Glej prav tako o transportni trgovini p. 186 et pas-
sim.
Razlika med Ferrierjem in Listom je, da prvi piše v korist svetovno-zgodovin-
skega podjetja - kontinentalnega sistema -, drugi v korist neke malenkostne, sla-
boumne buržoazije.
45	sočivja
46	vlada
47	vlade
48	spodbujanje
49	sijaj
50	podčrtal Marx
51	podpore
.105
Priznali boste, da je ves gospod List in nuce" vsebovan v citiranih ifzvlečkih]
iz Ferrierja. Če dodamo zdaj še fraze, ki sijih je izposodih iz razvoja nacionalne
ekonomije po Ferrierju, mu ostane zgolj votlo idealiziranje, katerega produktivna
sila je v besedah - in [xxxxx]53 hinavščina nemškega buržuja, ki si prizadeva za
oblast.
Naslov originala:
Karl Marx: [Ueber Friedrich Lists
Buch »Das nationale System der
politischen Oekonomie«.]	•
Beiträge zur Geschichte der Arbeiter-
bewegung. Heft 3, Berlin 1972,
str. 425^446.
Iz nemščine prevedel
Tomaž Mastnak
UREDNIŠKA POJASNILA
['lVsi citati iz Lista se nanašajo na F. List: »Das nationale System der politischen
Oekonomie. Erster Band: Der internationale Handel, die Handelspolitik und der deutsche
Zollverein.« J. G. Cotta'scher Verlag, Stuttgart und Tübingen 1841.
P) Mološka stopica - v antičnem pesništvu stopica, sestavljena iz treh dolgih zlogov. (Na
mološkem ozemlju je bilo v starogrškem Epiru Zeusovo preročišče v Dodoni.)
t3! »Tevtonske« tovarne (»teutsche« Fabriken) - Tevtoni so bili germansko pleme, ki je
v začetku 2. stol. pr. n. št. živelo na obrežju Baltskega moija, na sedanjem Maklenburškem.
Ime Tevtoni je v nekoliko spremenjeni obliki (teutsch ali deutsch) začelo postopoma
označevati vsa germanska plemena in je naposled postalo ime za nemški narod.
Marx in Engels ta izraz večkrat ironično uporabljata za označevanje »resnično
nemškega« (tako tudi ruski prevod).
№ Ob Listovih sodbah o Adamu Smithu, ki jih navaja Marx, je treba dodati, da je List
Smithu rad priznal teoretsko konsekventnost, »oster razum« (»Das nation. System«, p. 202),
generalno paje zapisal o njem naslednje: »S tem (tj. s kritiko) pa nikakor nočemo ugovarjati
velikim zaslugam Adama Smitha. On prvi je z uspehom uvedel analitično metodo v politično
ekonomijo. S to metodo in z nevsakdanjo mero ostroumnosti je posvetil v najpomembnejše
veje te znanosti, ki so bile prej povsem v temi. Pred Adamom Smithom je bila samo praksa;
šele z njegovimi deli je postalo mogoče izgraditi znanost politične ekonomije, in on je dal
za to večjo množino materiala od vseh njegovih predhodnikov in naslednikov. Le da je v
taisti lastnosti njegovega duha, s katero je pri analiziranju posameznih sestavin politične
ekonomije storil toliko pomembnega, ležal tudi razlog za to, da ni ugledal celote družbe,
da posameznega ni zmogel povezati v harmonično celoto, da zavoljo individuov ni zapazil
nacije, da je zavoljo skrbi, ki jo je posvečal svobodni dejavnosti posameznih producentov,
i/gubil izpred oči smotre celotne nacije.« (ibid., p. 480/1.)
[4a] Ferrierjevo delo »Du gouvernement considéré dans ses rapports avec le commerce«
je Marx ekscerptiral v prvi polovici leta 1845 v Bruslju (zvezek III po oznaki MEGA 1/6).
52 v jedru
.106
[5] Ekonomisti (économistes) je bila prvotno oznaka za fiziokrate. Sredi 19. stol. je postal
ta pojem tako splošen, da ga ni bilo več mogoče uporabljati za označevanje posebnega
ekonomskega nauka.
I61 J. Pecchio (comte): »Histoire de l'économie politique en Italie, ou abrégé critique des
économistes italiens: précédée d'une introduction.« Trad, de l'italien par L. Gallois, Paris
1830. - Marxovi ekscerpti iz tega dela se nahajajo v bruseljskem ekscerptnem zvezku IV
(po oznaki MEGA 1/6).
П O knjigi A. Serre je List zapisal: »Prvo delo, napisano o politični ekonomiji posebej
v Italiji, je spis Antonia Serre iz Neaplja: o sredstvih, da bi 'kraljestvom' priskrbeli presežek
zlata in srebra (1613).« (»Das nation. System«, p. 456.)
PI Kontinentalni sistem (kontinentalna blokada, celinska zapora) - ekonomska blokada
Anglije, ki jo je Napoleon I. zaukazal novembra 1806. Ukaz je vsem evropskim državam
prepovedoval trgovati z Anglijo, namen tega ukrepa pa je bil Anglijo gospodarsko zlomiti.
Vendar blokada ni bila dosledno izvajana; celo v Franciji je bila - s posebnimi dovolilnicami
(licencami) - dopuščena omejena trgovina z Anglijo. Blokada je bila formalno odpravljena
1814.
t9l Tribunat - organ zakonodajne oblasti v Franciji v obdobju konzulata in cesarstva
Napoleona I.; ustanovljen 1799, odpravljen 1807.
J.-B. Say: »Traité de l'économie politique ou simple exposition de la manière dont
se forment, se distribuent, et se consomment les richeses.« T. 1-2, Paris 1803. - Marx je
to Sayevo delo ekscerptiral 1844 v Parizu (ekscerptni zvezek B 19 po signaturi IISG v
Amsterdamu). (Glej MEGA2 IV/2, p. 301-330.)
t"] Marx povzema strani III—XII Comtove opombe. Opomba je bila natisnjena v
sedmem zvezku Sayevih del, ki je izšel kmalu po avtorjevi smrti kot dopolnilni zvezek z
naslovom: »Cours complet d'économie politique pratique. Volume complémentaire.
Mélanges et correspondance d'économie politique: ouvrage posthume de J.-B. Say, publié
par Charles Comte, son gendre.« Paris 1833.
J. B. Sayev »Cours complet etc.« je Marx ekscerptiral 1844 v Parizu (zvezek B 19 po
signaturi IISG v Amsterdamu), vendar po drugi izdaji, kot je navedena v kritiki Friedricha
Lista. (Gl. MEGA2 IV/2, p. 331, 739.)
[,21 Courrier de la Provence - francoski dnevnik, ki je izhajal v letih 1789-1791 v Parizu.
I'3l Décade philosophique, littéraire et politique - francoski časopis, republikansko
usmeijen, izhajal je v letih 1794-1807 v Parizu, trikrat mesečno; urednik je bil J.-B. Say.
П4] Marx citira po p. 484 Listovega »Nacionalnega sistema politične ekonomije«. Po
Listovi opombi gre za naslednje delo L. Saya: »Etudes sur la richesse des nations et
réfutation des principales erreurs en économie politique«. Paris 1836. V popisu Marxovih
bruseljskih ekscerptnih zvezkov ni navedeno to, temveč neko drugo L. Sayevo delo. (Gl.
MEGA 1/6, p. 596, 614.)
t15] S šolo označuje List Adama Smitha in njegove privržence v ekonomski znanosti.
t16! Marx citira iz svojega pariškega ekscerptnega zvezka (MEGA2 IV/2, p. 402) po izdaji:
D. Ricardo: »Des principes de l'économie politique et de l'impôt«. Traduit de l'anglais par
Constancio avec des notes explicatives et critiques par J.-B. Say. Seconde édition, T. I, Paris
1835.
Marx navaja in prevaja torej francoski prevod Ricardovega dela; v angleškem izvirniku
se citirana mesta glase: »If the surplus produce which land affords in the form of rent be
an advantage, it is desirable that, every year, the machinery newly constructed should be
less efficient than the old, as that would undoubtedly give a greater exchangeable value to
the goods manufactured, not only by that machinery but by all the other machinery in the
kingdom; and a rent would be paid to all those who possesed the most productive
machinery.« (...) »Rent increases most rapidly as the disposable land decreases in its
productive powers. Wealth increases most rapidly in those countries (...) where, through
agricultural improvements, productions can be multiplied without any increase in the
proportional quantity of labour, and where consequently the progress of rent is slow.«
(D. Ricardo: »The Principles of Political Economy and Taxation.« J. M. Dent Sons Ltd,
London 1973, p. 39, 40.)
.107
t17] Anti-Cornlaw-League (tudi Anti-Corn-Law-League in Anti-Corn league) - združenje
pristašev svobodne trgovini v Angliji, ki sta ga ustanovila manchesterska tovarnarja Cobden
in Bright leta 1838 in ki je zahtevalo odpravo žitnih zakonov (gl. op. 27) ter popolno svo-
bodo trgovine. Šlo je za spopad med interesi industrijske buržoazije, tedaj progresivne frak-
cije kapitala, in zemljiške aristokracije, v katerem si je ena in druga stran prizadevala za pod-
poro delavskega razreda. Boj se je končal z odpravo žitnih zakonov leta 1846, ki ji je sledila
tudi razpustitev Anti-Corn-Law-League.
t'8! Gibanje proti renti - gibanje zakupniških farmerjev, ki so se v zgodnjih 40. letih uprli
plačevanju rente za zemljo, ki so jo obdelovali. Gibanje, uperjeno proti starim privilegijem
zemljiških lastnikov, je nastalo na področju reke Hudson v državi New York. Ko so farmerji
ustrelili šerife, ki so bili poslani, da bi izterjali plačilo rente, in jih je zato newyorški guverner
izobčil, so organizirali politično akcijo, ki naj bi dosegla preklic tega izobčenja. Gibanje je
imelo precejšen vpliv, v kakšnih desetih okrožjih so imeli Anti-Rentners večino glasov.
П9] Umetnosti (Künste; fr. arts) - ta pojem je bil vezan na obrtniška znanja in spretnosti,
ročnosti, izurjenost; bil je torej širši od današnjega pomena besede.
t20U.-Ch.-L. Simonde de Sismondi: »Nouveaux principes d'économie politique ou de
la richesse dans ses rapports avec la population.« Seconde édition, T. 2. Paris 1827.
РЧ J.--Ch.-L. Simonde de Sismondi: »Etudes sur l'économie politique«. 2 vol. Bruxelles
1837.
To Sismondijevo delo je Marx ekserptiral v prvi polovici leta 1845 v Bruslju (zvezka I
in II po oznaki v MEGA 1/6, po signaturi amsterdamskega IISG ekscerptna zvezka B 30
in B31).
I22! Prohibicijski sistem - zunanjetrgovinska politika, ki prepoveduje svoboden uvoz in
izvoz blaga in dopušča zunanjetrgovinske posle samo na podlagi posebnih vladnih dovoljenj
(licenc).
I23l O aktualnosti tega očitka priča tudi to, da se je List v »Naravnem sistemu politične
ekonomije« izrecno odrekel saint-simonizmu: »Pisec meni, da se mora tukaj izrecno zava-
rovati pred vsakršnim sumom v njegov saint-simonizem itd. Daleč je od tega, da bi verjel
v možnost udejanjenja skupnosti dobrin v velikih družbah; vsaj pri sedanjem položaju člo-
veškega rodu se mu to ne zdi mogoče. Pravilo, ki sem ga navedel (hevristična vrednost pred-
stave »državne družbe v kaki agrarni deželi kot ene same družine«), pa zato ni nič manj
resnično. Najtežja vprašanja politične ekonomije lahko pogosto izredno poenostavimo, če
si predstavljamo celotno državno družbo kot eno enotno družino, ki je ne tržejo njeni pri-
vatni interesi.« (»Das natürl. System«, p. 94/5.)
t24l V ekscerptih iz Osiandrovega dela »Enttäuschung des Publikums etc.« je Marx, 1844
v Parizu, med drugim izpisal tudi Osiandrovo misel, da »čiste kozmopolitske ekonomije:
»(...) zgolj kozmopolitska ekonomija (je) himera.« (MEGA2 IV/2, p. 516.)
1251S »politično ekonomijo« misli List tu nacionalno ekonomijo. (Gl. »Das nation. Sy-
stem«, p. 184.)
[26] y nadaljevanju tega odstavka pravi List, da je »v vseh teh odnosih vendar največ od-
visno od razmer družbe«. (»Das nation. System«, p. 206.)
í27l Ta materializem pojmuje List takole: »Sistem šole boleha (...) za mrtvim materia-
lizmom, ki je povsod pozoren pretežno na menjalno vrednost reči, ne da bi upošteval du-
hovne in politične, sedanje in prihodnje interese in produktivne sile nacije.« (»Das nation.
System«, p. 255.)
t28! Primer dveh družinskih očetov je Listova ilustracija razlike med teorijo produktivnih
sil in teorijo menjalne vrednosti: Vsak od teh dveh družinskih očetov ima pet sinov in po-
sestvo, ki navrže letno 1000 tolarjev presežka. Prvi oče naloži teh 1000 tolarjev v banki,
kjer prinašajo obresti, svoje sinove pa sili, da opravljajo težko in nekvalificirano delo. Drugi
pater familias vlaga teh 1000 tolarjev v izobrazbo svojih sinov za agronome in inženirje. Prvi
ravna po teoriji menjalne vrednosti, drugi po teoriji produktivnih sil, prvi množi menjalne
vrednosti, drugi produktivne sile oziroma »nacionalno produktivno silo«.
»Krščanska religija, monogamija,« piše nadalje List, »odprava suženjstva in tlačanstva,
dednost prestola, iznajdba črkopisa, tiska, pošte, denarja, uteži in mer, koledarja in ur, var-
.108
nostne policije, uvedba svobodne zemljiške lastnine in transportna sredstva so bogati viri
produktivne sile.« (Cit. delo, p. 209.)
Ilustrativni primer dveh očetov navaja List tudi v »Naravnem sistemu politične ekono-
mije«, pri čemer opozarja, da si je ta primer sposodil pri Josephu Drozu (»Économie po-
litique ou principes de la science des richesses«, Paris 1829). (»Das natiirl. System«, p. 29.)
t29l List piše: »Manufakture in tovarne so matere in otroci meščanske svobode, razsvet-
ljenstva, umetnosti in znanosti, notranje in zunanje trgovine, pomorstva in izboljšav v tran-
sportu, civilizacije in politične oblasti.« (»Das nation. System«, p. 212.)
t3°] O odpravi dela gl. »Nemško ideologijo«, slovenski prevod, MEID II, p. 47, 50, 79, 83,
89 sqq., 156, 171.
»Moderna država, gospostvo buržoazije,« pišeta Marx in Engels, »temelji na svobodi
dela. (...) Svoboda dela je prosta konkurenca delavcev med seboj. Sveti Maks ima zelo nes-
rečno roko, tako kot v vseh drugih sferah tudi v nacionalni ekonomiji. Delo je svobodna v
vseh civiliziranih dežalah; ne gre za to, da bi delo osvobodili, temveč da bi ga odpravili.«
(op. cit., p. 156.)
t31l Proti temu »nečloveškemu« izenačevanju protestira tudi List. Ogorčen je, da Mac-
Culloch uvaja »osla, konja ali vprežno živino« »v vrste produktivnih članov človeške druž-
be«, in da zanj - M'Cullocha (kot piše to ime) - »kak Newton, kak Watt, kak Kepler niso
tako produktivni, kot osel, konj, ali vprežna živina«. (»Das nation. System«, p. 213/4.)
»M'Culloch,« nadaljuje List, »gre še dalje; pravi, da je človek prav tako produkt dela, kot
stroj, ki ga človek proizvaja, in zdi se mu, da bi ga bilo treba v vseh ekonomskih raziskavah
obravnavati s tega vidika.« (ibid., p. 214.)
I32! A. Ure: »Philosophie des manufactures, ou économie industrielle«. Traduit sous les
yeux de l'auteur. T. I. Paris 1836.
Obe citirani mesti se nahajata v Marxovih bruseljskih ekscerptih iz A. Ureja (ekscerptni
zvezek B 33 po signaturi IISG oziroma V po oznaki v MEGA 1/6):
Prvo: »Le but constant et la tendance de tout perfectionement dans le mécanisme est
en effet de se passer entièrement du travail de l'home, ou d'en diminuer le prix, en sub-
stituant l'industrie des femes et des enfants à celle de l'ouvrier adulte; ou le travail d'ouvriers
grossiers à celui de l'habile artisan.« (Cit. po Karl Marx: »Exzerpte über Arbeitsteilung,
Machinerie und Industrie«. Historisch-kritische Ausgabe. Transkribiert und herausgegeben
von Rainer Winkelmann. Ullstein, Frankfurt/M - Berlin - Wien 1982, p. 84.)
Drugo: »la faiblesse de la nature humaine est telle que plus l'ouvrier est habile, plus il
devient volontaire et intraitable, et par conséquent, moins il est propre à un systèm de mé-
canique (...).« »Le grand point du manufacturier actuel est donc, en combinant la science
avec ses capitaux, de réduire la tâche de ses ouvriers à excercer leur vigilance (...).« (Cit.
ibid., p. 82.)
V originalu se citirani mesti glasita:
»It is, in fact, the constant aim and tendency of every improvement in machinery to su-
persede human labour altogether, or to dimnish its cost, by substituting the industry of wo-
men and children for that of man; or that of ordinary labourers for that of trained artisans.«
»By the infirmity of human nature it happens, that the more skillfull the workman, the
more self-willed and intractable he is apt to become, and, of course, the less fit a component
of a mechanical system (, in which, by occasional irregularities, he may do great damage to
the whole).« »The grand object therefore of the modern manufacturer is, through the union
of capital and science, to reduce the task of his workpeople to the exercise of vigilance (and
dexterity ...)« (Cit. ibid., p. LXVIII, LXXI, CLXXV.)
[33]	J. F. Bray: »Labour's wrong and labour's remedy: or the age of might and the age
of right«. Leeds 1839. - To delo je Marx ekscerptiral po avgustu 1845 ali leta 1846 v Bruslju
(zvezek XI po MEGA 1/6).
[34]	Žitni zakoni (Com Laws) - ti zakoni (prvič sprejeti že v 15. stol.) so določali visoke
carine za uvoz kmetijskih pridelkov v Anglijo, da bi na ta način ohranjali visoke cene teh
produktov na domačem angleškem trgu. V prvi tretjini 19. stol. je bilo sprejetih nekaj za-
konov (1815, 1822 in 1828), ki so določali pogoje za uvoz žita, ta uvoz v interesu zemljiške
aristokracije omejevali ali prepovedovali.
[35]	Protekcionistični sistem - ekonomsko-teoretska in ekonomsko-politična (praktična)
opredelitev, ki se pojavlja predvsem od sredine 19. stoletja dalje kot reakcija na novi med-
.109
narodni liberalizem, katerega center je bila Anglija. Protekcionizem ni imel takšne filozofske
oziroma teoretske utemeljitve, kakršno je imel liberalizem (v klasični politični ekonomiji in
teoriji primerjalnih prednosti), temveč je ostajal prav v okviru liberalističnih načel kot reak-
cija na njihove posamezne negativne učinke - na »posredne« posledice mednarodnega li-
beralizma (predvsem takratnega cenenega angleškega izvoza industrijskega blaga), ki so ovi-
rale razvoj industrije v uvoznih deželah.
Načelo protekcionizma je diferenciran sistem uvoznih carin ali kvot (prepovedi), kate-
rega namen je zaščititi nastajanje in razvoj domače industrije oziroma zaokrožene domače
industrijske baze.
Reguliranje mednarodne trgovine v 20. stoletju predpostavlja bistveno kompleksnejši si-
stem usmeijanja domačega razvoja; protekcionizem pa je razumljiv prav v opoziciji z libe-
ralizmom.
[36] f.-L.-A. Ferrieija omenja List v »Naravnem sistemu politične ekonomije«. (»Das na-
tiirl. System«, p. 6.)
t37] V originalu se citat glasi:
»II y a donc une économie et une prodigalité des nations; mais une nation n'est prodigue
ou économe que dans ses relations avec les autres peuples[, et c'était ainsi que la question
devait être envisagée].« (Cit. po MEW 26.1, p. 424.)
t38] Pri Marxu:
»Es exsistiert,« sagt Ferrier, »une économie des nations, aber sehr verschieden von der
Smithschen. Sie besteht darin, à n'acheter de productions étrangères qu'autant qu'elle en
peut payer avec les siennes. Elle consiste quelquefois à s'en passer absolutement.« (Cit. po
MEW 26.1, p. 424.)
[59] Pri Marxu:
»Les principes que Smith a posé sur l'économie des nations, ont pour fondement die Un-
terscheidung zwischen der produktiven und unproduktiven Arbeit... Cette distinction est es-
sentiellement fausse. Il n'y point de travail improductif.« (Cit. po MEW 26.1, p. 424.)
[40] Methuenova pogodba - angleško-portugalska trgovska pogodba iz leta 1703, imeno-
vana po angleškem diplomatu Methuenu, ki je določala izvoz angleških volnenih izdelkov
na portugalski trg in portugalskega vina v Anglijo. List piše o neugodnostih te pogodbe za
Portugalsko na straneh LXI, 28, 109-117.
»Methuenove pogodbe,« pravi List, »se lahko sjelepajo samo v deželah, v katerih je mne-
nje kabinetov vse, javno mnenje pa nič.« (»Das nation. System«, p. LXI.)
.110
KAZALO »NACIONALNEGA SISTEMA POLITIČNE
EKONOMIJE« FRIEDRICHA LISTA Z OZNAKAMI MARXOVIH
CITATOV
NACIONALNI SISTEM	Karl Marx:	Karl Marx:
POLITIČNE EKONOMIJE	Ekscerpti iz »Na- O Friedricha
DR. Friedricha Lista	cionalnega siste- Lista knjigi »Na-
ma politične eko- cionalni sistem
nomije« Friedric- politične ekono-
„ .	ha Lista«	mije«
Prvi zvezek
Mednarodna trgovina, trgovska politika in nemška
carinska zveza
Stuttgart und Tübingen
J.G. Cotta'scher Verlag. 1841	*
KAZALO VSEBINE
Predgovor	V-LXVIII
Kazalo	*	LXIX
Uvod	1
Prva knjiga
Zgodovina
Prvo poglavje. Italijani	35
Drugo poglavje. Hanse	47
Tretje poglavje. Nizozemci	67
Četrto poglavje. Angleži	77
Peto poglavje. Španci in Portugalci	105
Šesto poglavje. Francozi	119
Sedmo poglavje. Nemci	129
Osmo poglavje. Rusi	147
Deveto poglavje. Severni Ameri-
kanci	153
Deseto poglavje. Nauki zgodovine	170
Druga knjiga
Teorija
Enajsto poglavje. Politična in koz-
mopolitska ekonomija	183
Dvanajsto poglavje. Teorija pro-
duktivnih sil in teorija vrednosti 201
Trinajsto poglavje. Nacionalna de-
litev poslovnih operacij in kon-
federacija nacionalnih produk-
tivnih sil	222
Štirinajsto poglavje. Privatna eko-
nomija in nacionalna ekonomija 240
Petnajsto poglavje. Nacionalnost
in ekonomija nacije	255
STRANI, KI JIH JE IZPISAL
MARX
LIX	XXIX; XXIX; LXVI,
LXIV, LVIII; LVIII,
LIX; LXVII
3; 4; 5, 6; 6; 14; 16, 19;
20; 24; 25, 26; 28, 29;
29; 30; 30-31
37; 38; 43; 45
48-49; 50; 52; 62; 63;
63; 64
94
136;
171; 178;180
184; 187; 187; 187, 187
188; 188, 189; 192;
193, 194; 195; 197;
200
201; 201; 204; 205; 201; 205; 206; 207;
206; 206; 207; 207; 207; 208-209; 211;
208; 209; 210; 211 sq.; 212; 215; 216; 217;
212; 213; 214; 215; 217; 211; 201; 201;
222-223; 223; 223;
223; 224; 225; 225;
225; 226; 226; 227,
228; 230; 230; 231;
234; 235; 235; 236;
236; 237 sq.; 238;
243; 244 sq.; 245; 246;
246; 248, 249; 249;
249, 250; 252; 252,
253
255; 256; 257; 260;
265; 279-280
.Ill
Šestnajsto poglavje. Ljudsko in dr-	281
žavno gospodarstvo, politična in
nacionalna ekonomija	281
Sedemnajsto poglavje. Manufak-	285; 286; 289; 291
turna sila in osebne, socialne in
politične produktivne sile	284
Osemnajsto poglavje. Manufak-	306; 307; 309-310;
turna sila in naravne produktiv-	313; 315, 316
ne sile	301
Devetnajsto poglavje. Manufak-	319; 322; 323; 324;
turna sila in instrumentalne sile	325: 328-329; 329,
(materialni kapitali)	319	ЗЗО; 330; 33.; 332;
Dvajseto poglavje. Manufakturna	333,334 sq.;334,335;
sila in agrikulturni interes	333	335- 335< 336; 338-
339; 339; 339-340;
342-343; 343; 360;
361. 362; 360; 360
Enaindvajseto poglavje. Manufak-	363; 364; 371
turna sila in trgovina	363
Dvaindvajseto poglavje. Manufak-	377
turna sila, plovba, mornarica in
kolonizacija	375
Triindvajseto poglavje. Manufak-	379, 380; 381; 383;
turna sila in cirkulacijski instru-	<384 s4 ); 394'- 395;
menti	379	395;<398 *,.)
Štiriindvajseto poglavje. Manufak-	409; 409; 4io
turna sila ter načelo stalnosti in
predajanja dela	409
Petindvajseto poglavje. Manufak-	420
turna sila ter dražila za produk-
cijo in konsumpcijo	420
Šestindvajseto poglavje. Carina kot 435
poglavitno sredstvo postavitve
in varovanja notranje manufak-
turne sile 427
Sedemindvajseto poglavje. Carina 438; 448
in vladajoča šola 437
Tretja knjiga
Sistemi
Osemindvajseto poglavje. Italijan-	456
ski nacionalni ekonomisti	451
Devetindvajseto poglavje. Indust-
rijski sistem (ki ga je šola napak
poimenovala merkantilni si-
stem)	462
Trideseto poglavje. Fiziokratski ali
agrikulturni sistem	470
Enaintrideseto poglavje. Sistem	475; 476
menjalne vrednosti (ki ga je šola
napak poimenovala industrijski
sistem). Adam Smith	475
Dvaintrideseto poglavje. Nadalje-	484
vanje. Jean Baptist Say in njego-	488,489; 493
va šola	482
.112
Četrta knjiga
Politika
Triintrideseto poglavje. Otoška
supremacija in kontinentalne
sile - Severna Amerika in Fran-
cija	497
Štiriintrideseto poglavje. Otoška
supremacija in nemška trgovska
zveza 526
Petintrideseto poglavje. Kontinen-
talna politika 554
Šestintrideseto poglavje. Trgovska
politika nemške carinske zveze 573
Dodatek	587
PRIMERJAVA MARXOVIH CITATOV IZ »NACIONALNEGA
SISTEMA POLITIČNE EKONOMIJE« FRIEDRICHA LISTA V
EKSCERPTIH IZ TEGA DELA IN V ROKOPISU »O FRIEDRICHA
LISTA KNJIGI 'NACIONALNI SISTEM POLITIČNE
EKONOMIJE'«
Iz predhodnega kazala »Nacionalnega sistema politične ekonomije« Friedricha Lista z
oznakami Marxovih citatov ni mogoče razbrati, ali gre v primerih, ko je Marx citiral isto
stran Listovega dela, tudi za identične citate. Iz kazala, ki sledi, je razvidno, kdaj je Marx
obakrat citiral isto mesto iz Listove knjige.
stran Listove stran v	stran v
knjige	ekscerptih	rokopisu
187	516	434	enaka citata
201	518	434,440,.441	enaka citata
205	519	434	podobna citata
206	519	435	podobna citata
207	519	434	različna citata
207	519	434	enaka citata
208/9	520	434	različna citata
211	520	435	različna citata
212	521	435	enaka citata
215	521	435	enaka citata
360	541	430 = 442	različna citata
Strani Listove knjige so navedene po nemškem prvotisku, strani Marxovih ekscerptov
iz Listove knjige po MEGA2 IV/2, strani Marxovega rokopisa »O Friedricha Lista knjigi
'Nacionalni sistem politične ekonomije'« pa po objavi v »Beiträge zur Geschichte der Ar-
beiterbewegung«.
.113
VPRAŠANJE DATIRANJA PREVEDENIH MARXOVIH TEKSTOV
a) Ekscerpti iz »Nacionalnega sistema politične ekonomije« Friedricha Lista
Med bivanjem v Parizu (oktober 1843 - februar 1845) se je Marx spomladi 1844 lotil
študija politične ekonomije.
Mnenja, kdaj se je ta študij natančno začel, se sicer razhajajo. Adoratskij (ki je v glavnem
pobral sadove dela »represiranega« Rjazanova in njegovih sodelavcev) se sklicuje na Engel-
sov predgovor k 2. zvezku »Kapitala«, kjer Engels - braneč Marxa pred obtožbami, da naj
bi bil plagiiral Rodbertusa! - zapiše, da je Marx »začel svoje ekonomske študije 1843 v Pa-
rizu z vélikimi Angleži in Francozi; od Nemcev je poznal samo Raua in Lista« (MEW 24,
p. 14). (MEGA 1/3, p. XII/XIII.) Ta ista redakcija pa pri reprodukciji Marxovih ekscerptnih
zvezkov govori o časovnem razdobju »začetek 1844 - začetek 1845«. (ibid., p. 409.) Czóbel
se odloča za »pribl. marec-avgust« 1844 kot tisto obdobje, v katerem »Marx začenja - vz-
podbujen med drugim s svojim študijem francoske revolucije in z Engelsovim člankom 'Oč-
rti za kritiko nacionalne ekonomije' - sistematično študirati politično ekonomijo.« (»Kari
Marx. Chronik seines Lebens in Einzeldaten.« Marx-Engels-Verlag, Moskva 1934, p. 21.)
Rubel to razdobje skrajšuje na april-junij 1844. (»Marx Chronik. Daten zu Leben und
Werk.« Hanser, München-Wien 1975, p. 18.) Redakcija MEGA2 meni, daje Marx »ver-
jetno začel svoje ekonomske študije konec 1843, eventualno tudi v začetku 1844«. (MEGA2
IV/2, p. 714.) Tuchscheerer nasprotno pravi, da se je Marx lotil sistematičnega študija po-
litične ekonomije »najprej v začetku 1844« in da ni nikakršnih pisnih dokumentov ali dru-
gih opozoril, na podlagi katerih bi se moglo sklepati, da pride v poštev konec leta 1843. (W.
Tuchscheerer: »Bevor das Kapital entstand«. Akademie Verlag, Berlin 1968, p. 109.) Win-
kelmann, ki se sicer ne spušča v probleme datiranja pariških ekscerptnih zvezkov, sprejema
časovno določitev začetek 1844 - začetek 1845. (K. Marx: »Exzerpte über Arbeitsteilung,
Maschinerie und Industrie«. Cit. izd., p. 228; prim. p. CXVII.)
V času pariškega študija politične ekonomije je Marx ekscerptiral večje število politič-
noekonomskih del ter z ekscerpti - v veliki večini iz te, političnoekonomske literature - na-
polnil 9 zvezkov. Poleg teh ekscerptnih zvezkov je iz tega časa ohranjen rokopis, ki ga danes
poznamo kot »Filozofsko-ekonomske« oziroma »Pariške rokopise« (prevod v MEID I).
Ekscerpti iz Listovega dela »Nacionalni sistem politične ekonomije« so, skupaj z eks-
cerpti iz del dveh drugih nemških ekonomistov (gl. pojasnilo »O prevedenih tekstih«), za-
pisani v zvezku, ki ga redakcija MEGA 1/3 označuje z zaporedno številko VII (zvezek B 24
po signaturi amsterdamskega IISG). Po tej klasifikaciji je Marx ekscerptiral Lista proti koncu
svojih pariških študij, veijetno po avgustu 1844. Temu v prid govori, daje Marx v »Pariških
rokopisih«, ki jih je končal pisati konec avgusta 1844, obsežno citiral ekscerpte iz Adama
Smitha (ekscerptna zvezka II in III) (prim. MEGA2 IV/2, p. 716), pa tudi iz Ricarda (ek-
scerptni zvezek IV) in Milla (ekscerptni zvezek V); avtorji, ki jih je Marx ekscerptiral v zvez-
kih I—VI, so v rokopisih večkrat omenjani v vsebinskih oziroma problemskih zvezah. To
pa ne velja za Schüza, Lista in Osiandra (ekscerptni zvezek VII), niti za Boisguilleberta in
Lawa (ekscerptni zvezek VIII). V »Pariških rokopisih« Marx večkrat citira E. Bureta, vendar
ne tistih mest iz njegove knjige »De la misère des classes laborieuses en Anglaterre et en
France«, ki si jih je (kasneje) izpisal v ekscerptnem zvezku IX.
Redakcija MEGA2 - ki sicer pravi, da je Marxov zvezek z ekscerpti iz nemških eko-
nomistov »težko natančneje datirati in določiti njegov namen« (MEGA2 IV/2, p. 720) -
meni, da je mogoče domnevati, »da bi lahko šlo tu za enega čisto zgodnjih Marxovih zvez-
kov z izvlečki iz politične ekonomije« (ibid., p. 721.). To argumentira najprej s tem, da zve-
zek začenja z ekscerpti iz Schüzovega »učbenika za začetnike v študiju politične ekonomije«
in da bi se »lahko Marx zanimal za takšno knjigo le na začetku svojih ekonomskih študij«,
nadalje pa pravi: »Najpomembnejši dokaz, da gre tu za enega najbolj zgodnjih Marxovih
zvezkov z ekonomskimi izvlečki, ponuja njegov značaj. Ti izvlečki služijo skoraj izključno
sprva še nekritičnemu prisvajanju snovi. Marxove lastne opombe skoraj v celoti pogrešamo.
Ni nobene zveze z drugimi zvezki iz tega obdobja, nobenih opozoril na druge ekonomiste,
razen na tiste, katerih imena nastopajo v knjigah, ki so bile ekscerptirane v tem zvezku. Če
bi bil Marx v času, ko je vnašal v ta zvezek ekscerpte, že bral in konspektiral dela velikih
angleških in francoskih ekonomistov, bi to tu pač prišlo do izraza. V celoti vzeto spominjajo
ti izvlečki na zvezek z ekscerpti iz Saya in Skarbeka (= ekscerptni zvezek I po MEGA 1/3).
Celo zunanja oblika je enaka. Strani so popisane dvokolonsko, tako da sta v levem in des-
nem stolpcu ekscerptirana vsakokrat dela različnih avtoijev.« (ibid.)
.114
b)0 Friedricha Lista knjigi »Nacionalni sistem politične ekonomije«
Iz Engelsovega pisma Marxu 14. novembra 1844 izvemo, daje Engels nameraval na-
pisati kritično brošuro proti Listu (MEGA2 III/1, p. 251), iz Engelsovega pisma Marxu 17.
marca 1845 pa, daje imel enak načrt tudi Marx: daje hotel napisati za Püttmanove »Rhei-
nische Jahrbücher« članek, v katerem bi se spoprijel s teoretskimi predpostavkami Listovega
ekonomskega sistema, (gl. ibid., p. 272.)
K sodelovanju pri »Rheinischen Jahrbüchern« je Marxa povabil Moses Hess v pismu
z dne 17. januarja 1845 in ga prosil, naj »kar se da kmalu pošlje kaj od svojih del«. (M. Hess:
»Briefwechsel.« Hrsg. v. Edmund Silberner. Mouton & Co., 'S-Gravenhage 1959, p. 106.)
Izdajatelj letopisov Hermann Püttmann je 15. julija 1845 pisal Hessu, naj poskrbi za »pri-
spevke Marxa, Engelsa etc., da bi lahko z drugim zvezkom nemudoma začeli« (ibid., p.
123/4), založnik Leske pa mu je 5. avgusta 1845 sporočil, da bo prvi zvezek »Rheinischen
Jahrbücher« v nekaj dneh razpečan. (ibid., p. 130.) Članka Marx torej ni pravočasno na-
pisal, čeprav gaje Püttmannu očitno obljubil (gl. MEGA2 III/1, p. 272); te Marxove zamude
tedaj še ni mogoče razlagati z idejnim razhajanjem z »resničnim socialistom« Püttmannom.
Leske je 14. maja 1845 poslal Marxu Rauovo kritiko Listovega »Nacionalnega sistema
politične ekonomije«, ki jo je zanj pri njem naročil Püttmann, 7. junija pa se je pozanimal,
če je Marx pošiljko prejel, (ibid., p. 465, 469.) Domnevamo lahko, da je Marx želel imeti
to brošuro pri pisanju svojega teksta proti Listu, da je torej v tem času (še) pisal ta tekst.
Ker se je Marx 3. februaija 1845 preselil v Bruselj in se tam nastanil z družino, ki je
zapustila Pariz nekoliko kasneje, je orientacija za datiranje začetka njegovih priprav na pi-
sanje kritike Lista prej Engelsovo pismo Marxu iz marca kot Hessovo iz januarja 1845. V
Bruslju, kjer je živel do februarja 1848, je Marx nadaljeval z intenzivnim in sistematičnim
študijem politične ekonomije, o čemer priča tudi 12 ekscerptnih zvezkov iz obdobja
1845-1847.
Ekonomiste, kijih citira v svoji kritiki Lista, je Marx ekscerptiral bodisi še v Parizu bodisi
v Bruslju pred odhodom na študijsko potovanje v Anglijo, kamor sta se z Engelsom napotila
okoli 12. julija 1845 in pe vrnila v Bruselj čez dober mesec dni. Za vprašanje datiranja so
zanimivi zlasti ti bruseljski ekscerpti. Gre za Sismondijeve »Etudes etc.«, Ferrieijevo delo
»Du gouvernement etc.«, Pecchiovo »Discours sur l'économie politique« in Urejevo »Phi-
losophie des manufactures«. Ekscerpti iz teh del so zapisani v zvezkih I-V (po oznaki
MEGA 1/6, p. 597) in so nastali v času od februarja do junija 1845 v Bruslju. Nihče od
avtorjev in nobeno od del, ki jih je Marx ekscerptiral v Manchestru (julij-avgust 1845, ek-
scerptni zvezki VI-VIII), ni imenovan(o) ali citiran(o) v kritiki Listovega »Nacionalnega sis-
tema politične ekonomije«, od piscev, ki jih je Marx izpisoval kasneje, pa je v kritiki Lista
omenjen Bray (ekscerptiran proti koncu bruseljskega obdobja, zvezek XI), vendar samo
omenjen, ne citiran.
Tako je zadnje od del, ki jih Marx citira v rokopisu o Listovem »Nacionalnem sistemu
politične ekonomije«, in sicer pri koncu teksta, francoski prevod Urejeve »The Philosophy
of manufactures«. R. Winkelmann, ki je pred kratkim izdal te ekscerpte, soglaša z redakcijo
MEGA 1/6, da so ekscerpti iz Ureja nastali med februarjem in junijem 1845. (K. Marx: »Ex-
zerpte über Arbeitsteilung, Maschinerie und Industrie«, p. 230 sqq.)*
* Winkelmann sicer napačno prebere Czóbelovo kronologijo (»Karl Marx. Chronik seines Lebens etc.«, p. 26), ki
pravi, daje Hess povabil Marxa k sodelovanju pri »Rheinischen Jahrbüchern« in daje Marx nameraval napisati kritiko
Lista - češ da ta kritika pada v sredino januarja 1845, na kar naveže domnevo, da je Marxov zvezek z ekscerpti iz Lista
v zvezi s to namero. (K. Marx: »Exzerpte über Arbeitsteilung, Maschinerie und Industrie«, p. 228.) Winkelmann pri
obravnavanju vprašanj datiranja Marxovih ekscerptov iz Ureja ni upošteval rokopisa Marxove kritike Lista, prav tako
tega rokopisa ni upošteval v tabelah, ki prikazujejo uporabo teh ekscerptov v Marxovih delih, (ibid., p. 215 sqq., 226
sqq.)
Na osnovi tega lahko domnevamo, da je Marx začel pisati kritiko Listovega »Nacional-
nega sistema politične ekonomije« po februarju 1845, da jo je pisal še po ekscerptiranju Ure-
jeve »Filozofije« in da jo je napisal pred odhodom v Anglijo, torej pred sredino julija 1845.
Če zamejimo nastanek tega Marxovega rokopisa širše s pomembnejšimi oziroma znanejšimi
Marxovimi spisi, je nastal po »Sveti družini« in pred »Nemško ideologijo«, nekako v času
zapisa »Tez o Feuerbachu«.
Redakcija MEGA2 meni, daje Marx napisal obravnavani tekst »v Bruslju najkasneje je-
seni 1845« (MEGA2 IV/2, p. 794), vendar te domneve doslej ni argumentirala. Redakcija
del Marxa in Engelsa v ruščini pravi, daje bila Marxova kritika Lista napisana marca 1845
.115
(»Sočinenija«, izd. vtoroe, t. 42, p. 258) in jo tiska neposredno pred Marxovim načrtom
knjižnice del utopičnih socialistov in »Tezami o Feuerbachu«. Redaktorji prvega nemškega
natisa določajo le zelo ohlapen datum: Marx naj bi »začel kritično preučevati Listove nazore
že marca /1845/«. (»Beiträge zur Geschichte der Arbeiterbewegung« 3/1972, p. 423.) Czóbel
in Rubel se v navedenih delih z danim vprašanjem ne ukvarjata.
Naslednji argument redakcije MEGA2 je mesto iz Engelsovega predgovora k 2. zvezku
»Kapitala«, ki smo ga že citirali, na kar se navezuje naslednja domneva: »Upravičeno lahko
torej izhajamo iz tega, da je Marx študiral najprej dela posameznih predstavnikov gospo-
darske znanosti v Nemčiji, med katerimi sta tedaj veljala Rau in List za najbolj znana. Šele
z začetkom intenzivnih ekonomskih študij so naravno stopila v središče temeljna dela an-
gleških in francoskih ekonomistov, ki so igrala odločilno vlogo pri ustvarjanju meščanske
politične ekonomije kot znanosti.« (ibid., p. 722.) Z vsem tem pa dokazuje samo to, da je
»treba zvezek z izvlečki iz Schüzovih, Listovih in Osiandrovih del prišteti k ekscerptnih
zvezkom, ki so nastali v pariškem obdobju« (ibid.), in tudi tiska ga za zvezki I-V (po oznaki
MEGA 1/3).
Proti navedenim argumentom je mogoče ugovarjati: 1. Predgovor Schüzovi knjigi nosi
datum julij 1843 (MEGA2 IV/2, p. 721); moralo je preteči nekaj časa, daje bila 450 strani
obsežna knjiga natisnjena in razpečana in daje dospela v Pariz. 2. Večina ekscerptov iz tega
obdobja vsebuje zelo malo Marxovih »lastnih pripomb«. Izjema so v glavnem le pripombe
k Millu, Ricardu in Prevostu. Tudi za kasnejše ekscerpte velja, da so Marxove opombe in
pripombe praviloma redke. (Gl. MEGA 1/6, p. 597 sqq.; K. Marx: »Exzerpte über Arbeits-
teilung, Maschinerie und Industrie«, cit. izd.; K. Marx: »Die technologisch-historischen Ex-
zerpte«. Historisch-kritische Ausgabe. Transkribiert und herausgegeben von Hans-Peter
Müller. Ullstein, Frankfurt/M-Berlin-Wien 1982; tudi ekscerpte iz M. M. Kovalevskega
»Obščinoe zemlevladenie«: »Karl Marx über Formen vorkapitalistischer Produktion. Ver-
gleichende Studien zur Geschichte des Grundeigentums.« Herausgegeben von Hans-Peter
Harstick. Campus Verlag, Frankfurt/M-New York 1977; »The Ethnological Notebooks of
Karl Marx«. Transcribed and edited, with an introduction by Lawrence Krader. Van Gor-
cum & Comp., Aassen 1974; zgodovinske izpiske, izpiske iz ruskih knjig, konspekt »Trudov
podatnoj komisii« v »Arhiv Marksa i Èngel'sa«, t. V-VIII, ^I, XIII, idr.) 3. Na zadnji strani
zvezka VII so ekscerpti iz drugega zvezka Ricardovih »Načel«, medtem ko so obsežni ek-
scerpti iz tega Ricardovega dela v zvezku IV. 4. Ne List, ne Rau, ne Schüz, ne Osiander
niso niti omenjeni v »Pariških rokopisih« -"niti v prejšnjih spisih (z izjemo besedne igre z
Listom v »H kritiki Heglove pravne filozofije. Uvod«) -, medtem ko drugi pred tem ekscerp-
tirani avtorji so. 5. Teza, da naj bi bil Marx študiral najprej dela posameznih nemških eko-
nomistov, zatem pa »temeljna dela angleških in francoskih ekonomistov«, ni ne logično ne
literarnohistorično niti nujna niti argumentirana. Še toliko manj je verjetna, ker seje Marx
lotil študija politične ekonomije po Engelsovih »Očrtih za kritiko nacionalne ekonomije«.
Če naj argumentacija redakcije MEGA2 dokaže kaj več od tega, da je treba ekscerptni
zvezek z izpiski iz Lista, Schüza in Osiandra prišteti v pariško obdobje - da naj bi, namreč,
spadal na sam začetek Marxovega študija politične ekonomije, je manj verjetna od klasi-
fikacije redakcije MEGA 1/3, na podlagi katere je mogoče sklepati, daje dani ekscerptni zve-
zek nastal po avgustu 1844 in pred februarjem 1845. (Ostali prej navedeni viri se s tem vpra-
šanjem ne ukvarjajo.)
Možno napotilo k domnevi, da so nastali ekscerpti iz Listovega »Nacionalnega sistema
politične ekonomije« proti koncu Marxovega bivanja v Parizu, je Marxova beležnica iz let
1844-1847, v kateri je pod naslovom »Kupiti ali sicer nabaviti« tudi zaznamek: »x 8) List
(Engels.)« (MEGA2 IV/2, p. 795), pripisana paje cena 8 frankov, kije bila plačana za knjigo.
Domnevamo lahko, daje Marx nabavil Listovo knjigo po Engelsovem pismu z dne 19. no-
vembra 1844, v katerem Engels sporoča, da namerava napisati brošuro proti Listu. (MEGA2
III/1, p. 251.) Marxov zaznamek o nakupu knjige se nahaja na eni tistih strani beležnice,
na katerih končujejo njegovi zapiski iz pariškega obdobja, zato redakcija MEGA2 meni, da
je Marx nabavil Listov »Nacionalni sistem politične ekonomije« »nekje konec 1844 ali v
začetku 1845«. (MEGA2 IV/2, p. 795.) Prav tako možna kot njena domneva, da je začel
Marx pod vplivom Engelsovega pisma prav v tem času »znova študirati« to Listovo delo
(ibid.), je domneva, da so šele v tem času nastali tudi Marxovi ekscerpti iz Lista.
Drugi datum - datum, pred katerim je nastal obravnavani ekscerptni zvezek,-je mogoče
določiti na relaciji Marxovih ekscerptov iz Listovega »Nacionalnega sistema politične eko-
nomije« in Marxovega rokopisa s kritiko tega Listovega dela. Ekscerpti so nastali pred tem
rokopisom, med obema tekstoma »faktično ni odnosa«. (MEGA2 IV/2, p. 720.) Ekscerptov
.116
Marx očitno ni uporabljal pri pisanju kritike Listove knjige: 1. v enem in drugem tekstu
uporablja Marx različne citate iz Listovega dela (gl. »Kazalo 'Nacionalnega sistema politične
ekonomije' Friedricha Lista z oznakami Marxovih citatov« in »Primerjavo Marxovih citatov
etc.«); 2. v danem ekscerptnem zvezku ni običajnih izčrtavanj z barvico, s katerimi je Marx
označeval, daje ustrezne dele teksta uporabil v svojih delih; 3. v rokopisu o Listu ni nobenih
opozoril na Schüzova ali Osiandrova dela; 4. vidik, s katerega so pripravljeni ekscerpti iz
Listovega »Nacionalnega sistema politične ekonomije«, je povsem drugačen od cilja, ki si
ga zastavlja kritični rokopis; ekscerptni zvezek začenja z izpiski iz Schiizove knjige, medtem
ko bi bilo - če bi bil služil kot neposredni pripravljalni material za kritiko Lista - bolj lo-
gično, da bi bili na prvem mestu ekscerpti iz Lista, (ibid., p. 720/1.)
Rokopis o Listovem »Nacionalnem sistemu politične ekonomije« je Marx začel priprav-
ljati takoj po prihodu v Bruselj, v začetku leta 1845.
SLOVARČEK K PREVODU MARXOVE KRITIKE LISTA
Acker - njiva
Ackerbau - poljedelstvo
Agrikultur - agrikultura
anerkennen - pripoznati
Arbeitslohn - delovna mezda
Aufhebung - odprava
Aeusserung - izkazovanje
Basis - baza
Bestehen - obstajanje
Betriebszweig - panoga dejavnosti
Beziehung - odnos
Bourgeois - buržuj
Bourgeoisie - buržoazija
Bürger - meščan
bürgerliche Gesellschaft - meščanska
družba
Bürgertum - meščanstvo
darstellen - prikazati, upodobiti
Differenz - diferenca
Doktrin - doktrina
Einheit - enotnost
Einigung - enotenje
Einkommen - dohodek
entfremden - odtujiti
Epoche - obdobje
erkennen - spoznati
erscheinen - prikazovati (se)
Erscheinung - pojav
Ertrag - donos
Ertragsfahigkeit - donosnost
Existenz - eksistenca
Exploitation - eksploatacija
Fabrik - tovarna
Fabrikat - fabrikat
Fabrikindustrie - tovarniška industrija
Fabrikwesen - tovarništvo
fabrizieren - tovarniško producirati,
fabricirati
Geist - duh
geistiges wesen - duhovna bitnost
gemein - nizkoten
Gemeinheit - nizkotnost
geniessen - uživati
Geschäft - posel
Geschäftsmann - poslovnež
geschichtlich - zgodovinski
gesellschaftlich - družben
Grund - zemlja, tla; razlog
Grundbesitzer - zemljiški posestnik
Grundeigentümer - zemljiški lastnik
Grundlage - temelj
Grundrente - zemljiška renta
Grundstück - zemljišče
Grund und Boden - zemlja, tla
Gut - dobrina
Handel - trgovina
Handelsfreiheit - svoboda trgovine
Handwerk - obrt
Herrschaft - gospostvo, vladavina
historisch - historičen
Industrialismus - industrializem
Industrie - industrija
industriell - industrijski
Industrielle - industrijec
Kapital - kapital
Kapitalie - kapitalija
Konfederation - konfederacija
.117
Kontinentalsystem - kontinentalni si-
stem
Korngesetze (Corn Laws) - zakoni o
žitu
Kornzölle - žitne carine
Kraft - sila
Kunst - umetnost
Land - dežela
Ländereien - zemljiška posest
Lehre - nauk
Lohn - mezda
Lohnbauer - mezdni kmet
Macht - oblast; moč
Manufaktur - manufaktura
Maschine - stroj
Maschinerie - mašinerija
Mechanismus - mehanizem
Mehr des Produkts - presežek produk-
ta
Nation - nacija
national - nacionalen
Pächter - zakupnik
Person - oseba
Personifikation - poosebljenje
Prinzip - načelo
Produkt - produkt
Produktion - produkcija
Produktionsfähigkeit - produkcijska
sposobnost
Produktionsvermögen - produkcijska
zmožnost
produktive Kraft - produktivna sila
produktive Macht - produktivna moč
Produktivkraft - produktivna sila
Prohibitivsystem - prohibicijski sistem
Proletarier - proletarci
Protektionssystem - protekcionistični
sistem
räsonieren - razmišljati, rezonirati
real - realen
realiter
Rente - renta
Revenue - dohodek
Sache - stvar
sachlich - stvaren
Schacher - barantanje
Schutzzölle - zaščitne carine
sozial - socialen
Tätigkeit - dejavnost
Tauschwert - menjalna vrednost
Tauschwerttheorie - teorija menjalne
vrednosti
Theorie der produktiven Kräfte - teo-
rija produktivnih sil
Theorie der Werte - teorija vrednosti
übersinnlich - nadčuten
Union - unija
Unterscheidung - razlikovanje
unterschied - razlika
Urteil - sodba, presoja
Veräusserung - povnanjenje, odsvoji-
tev
vergegenständlicht - opredmeten
Verhältnis - razmerje
Verhältnisse - razmerja; razmere
Verschacherung - zabarantanje
Verwandlung - preobrazba
wahr - resničen
Werkfortsetzung - predajanje dela
Werkstatt - delavnica
Wesen - bistvo; bitnost; bitje
wirklich - dejanski
Wirklichkeit - dejanskost
Zustand - stanje
Zustände (gesellschaftliche Zustände) -
(družbene) razmere
.118
UDK: 303,025:311
Milan MESIĆ
DRUŠTVENA UVJETOVANOST (EMPIRIJSKOG)
ISTRAŽIVANJA DRUŠTVA
(EMPIRIJSKO) ISTRAŽIVANJE I GRAĐANSKO DRUŠTVO
Znanost kao kapitalov svjetonazor
Za čovjeka građanskog društva njegovi pogledi na svijet, način na koji misli
i doživljava (svoj) svijet su već nerazdvojni od njega; oni su utemeljeni u njegovom
iskustvu i reproducirani u vladajućem mišljenju, te mu se nadaju kao prirodni,
normalni, samodati. Naročito mjesto i ulogu u svjetonazoru građanskog čovjeka
ima znanost (ujedno sa njenim tehnologijskim produktima). Znanost je postala
pretpostavka materijalne i duhovne (ideološke) (samo) reprodukcije kapitalistič-
kog načina proizvodnje. Znanost je ovdje zamijenila religiju u funkciji socijalne
integracije.
Temeljne pretpostavke s kojima misli i doživljava svijet tako su etablirane u
biću građanskog čovjeka da se prema njima (kao građanin) uopće ne može od-
nositi (kritički). Ideje i pojmove objektiviteta i fakticiteta zasnovane na računanju
(kvantifikaciji uzima on kao konačno spoznate principe jedino racionalnog, znan-
stvenog, objektivnog saznanja, a ne kao historijski postale i upravo pripadajuće
historijski određenom načinu proizvodnje društva. (Mislilo se i može se misliti
drugačije, pa stoga i istraživati (empirijski) društvo polazeći ne od datog kao za-
danog i jedino mogućeg, več od (realno) mogućeg, olakšavajući mu porođajne bo-
love).
Znanstveni »nalazi«, rezultati ili što nas ovdje posebno zanima rezultati znan-
stvenog (empirijskog) istraživanja društva shvaćaju se kao rezultati čisto tehničke
(znanstvene) operacije, kao očišćene od svake vrijednosne, ideološke kontamina-
cije. Tek rezultati (čit. produkti) znanstvenog pogona2 stvarno postaju fakti, čija
je legitimnost unaprijed prihvaćena.
Karakteristični način mišljenja čovjeka (suvremenog) građanskog društva, ba-
ziran na posvemašnjoj kvantifikaciji, bitno se razlikuje od predgrađanskog pogle-
da na svijet, koji nije (oštro) razdvajao činjenice od vrijednosti, objektivno od sub-
jektivnog, sadržaje od forme, stvari od procesa. Stvari i događaji interpretirani su
terminima svrhe, korisnosti, mjesta i kretanja, jednom riječju više kvalitativno,
nego kvantitativno.
Kvantifikacija na kojoj počiva nova eksperimentalna metoda razvija se od šes-
naestog i sedamnaestog stoljeća zajedno sa nastajanjem novog načina proizvod-
nje, kapitalizmom. Razvojem kapitalizma nastaje njem odgovarajući kapitalistič-
ki (građanski) pogled na svijet, mehanički pogled na svijet koji svijet vidi kao skup
interakcijski povezanih činjenica. Bezbrojne razlike (kvalitete) svakodnevnog in-
dividualnog iskustva običnih ljudi izgubile su važnost i potisnute su mjerljivim
' (provjerljivim) aspektima njihovog života, kao što u robnoj proizvodnji za tržište
konkretne pojedinačne korisnosti (upotrebne vrijednosti) proizvedenih roba po-
staju sekundarne, usputne, samo nosioci vrijednosti. Kvantifikacija je teorijski re-
zultat i praktična potreba razmjene robnih vrijednosti.
.119
Princip potpune (kvantitativne) mjerljivosti (računljivosti) svih faktora proiz-
vodnog procesa konstitutivni je princip razvoja kapitalovog načina proizvodnje.
»Racionalno kapitalovo knjigovodstvo« svih elemenata u proizvodnji roba za tr-
žište, odnosno njihova egzaktna matematička kalkulacija - po Maxu Weberu zna-
čilo je nužnu pretpostavku maksimalizacije probitaka svih »socijalnih aktera«. U
ovome je Weber vidio i prirodno leglo i legitimno mjesto birokracije, shvaćene
kao formalne racionalne organizacije, čija se djelatnost zasniva na pisanoj infor-
maciji (fascikli).
Moderna znanost razvija se prvo u astronomiji i fizici, a zatim u psihologiji
i biologiji u okvirima filozofije prirode. Tu su date ključne distinkcije između
nemjerljivih i mjerljivih prirodnih i društvenih pojava, odnosno njihovih nemjer-
ljivih i mjerljivih aspekata. Znanstveno se istraživanje služi u principu (ne nužno)
svođenjem nemjerljivih pojava na mjerljive činjenice, objekte (subjekti - objekt,
svrha-mehanizam, duh-tijelo, unutrašnje-vanjsko, sekundarno-primarno, itd.).
Posebno kada je riječ o istraživanjima čovjeka i društva ovaj redukcionizam po-
lazi od metafizičke pretpostavke da se svaka nemjerljiva pojava može svesti na
njenu primarnu mjerljivu osobinu (razvoj eksperimentalne psihologije od druge
polovine XIX. stoljeća paradigmatični je primjer, svođenje mentalnih procesa na
mjerljive fizikalne veličine).
Znanost (društvena) predstavlja se s jedne strane kao vrijednosno (društveno)
neutralna, kao ne-subjektivna, nerazdirana proturječnim interesima, autonomna
od politike. S druge strane upravo se ona pojavljuje i nameće kao predpostavka
i sredstvo socijalne politike, kao jedino pouzdano sredstvo otklanjanja proturječ-
nosti i pronalaženja ispravnih solucija. (Uspon i /akademsko/ etabliranje socio-
logije, a zatim organizacijskih znanosti /»operational research«/ u SAD pokazuje
ovu povezanost socijalne znanosti i »društva«.3)
Prevazilaženje ove protuiječnosti prevazilazi znanost samu, ono nije stvar zna-
nosti niti je znanost postavlja kao svoju stvar. Ne postavljajući (vrijednosna) pi-
tanja o datom društvu (građanskom), ne dovodeći ga uopće u pitanje, već tražeći,
istražujući optimalne solucije perpetuiranja postojećeg - znači da su vrijednosti
(socijalne, klasne) postojećeg njene pretpostavljene (imanentne) vrijednosti. Ona
racionalizira status quo koji već i još jest vladavina kapitala.
U tome posebno mjesto imaju empirijska istraživanja društva. Parcijalizirajući
probleme društva, »otkrivajući« ih »na parče« znanstveno se stvara predstava o
parcijalnim problemima, koji su i »rješivi« na isti način na koji su otkriveni par-
cijalnim tehničkim (instrumentalnim) sredstvima. Time se zamagljuje i mistificira
(predstava o beskrajnoj složenosti društva i njegovih problema) globalni problem
društva (klasni sukob). Problemi društva pokazuju se kao znanstveni problemi,
koje znanost (empirijski) tek otkriva i koje tek znanost može razriješiti. Socijalni
,	akteri (to nisu samo pojedinci, već i društvene grupe, klase) znanstvene odgovore
(rezultate) dobivaju tako da su prethodno već odvojeni od znanstvenog pogona
(što ovaj uzima kao pretpostavku svoje autonomnosti i socijalnog neutralizma)
upravo kao publika. Već i njihova djelatnost ukoliko nije znanstvena ili znanstve-
no utemeljena pojavljuje se sa stanovišta znanosti kao iracionalna (u stvari ne-
kontrolirana).
Razbijajući društvo na veliki broj segmenata i aspekata međusobno razdvo-
jenih (i znanošću samom) razmrvljeni (u pojedine discipline) znanstveni pogoni
disciplinarno (da ne kažem disciplinirano) slijede zbiljsku logiku kapitala koji
.120
reproducirajući se na sebi adekvatan način prvo odvaja proizvođača od sredstava
za proizvodnju i onda duhovne snage proizvodnje od proizvođača - da bi upravo
kapital postao nužni uvjet (medijator, integrator) tih prethodno rastavljenih »fak-
tora« proizvodnje (radne snage, sredstava za proizvodnju, znanosti).
Integracija faktora proizvodnje postala je stvar kapitala i time integracija ci-
jelog društva. Znanost se pojavljuje kao jedan od tih faktora, kapitalovih faktora
(a ne kao neka autonomna proizvodna snaga). Njena je ekonomska funkcija op-
lodnja kapitala, socijalna funkcija - porobljavanje (živog) rada, a ideološka - ra-
cionalizacija vladavine kapitala, kapitalom posredovane socijalne integracije
društva. Moćna sredstva kojima se služi: kvantifikacionizam, objektifikacija, ab-
strakcionizam, redukcionizam ...
Međutim, filozofijska kritika,4 ma koliko bila elokventna i impresivna na ra-
čun metafizičke utemeljenosti moderne znanosti nije dostatna, dok svoje argu-
mente nije povezala sa analizom utemeljenosti znanstvene i matematičke reifika-
cije u samom kapitalističkom načinu proizvodnje. Filozofska i svaka posebna kri-
tika, koja nije povezana s kritikom političke ekonomije, pokazuje se nemoćnom
u odnosu na kapitalov način proizvodnje društva, koji u ideološkoj sferi pokazuje
svoju premoć upravo predstavljenjem svijeta pojmovima koji razdvajaju nauku
i tehnologiju od političke ekonomije.
Stoga je kritika znanosti kao kapitalovog svjetonazora, pojedinih njenih vido-
va i aspekata (i time nezaobilazno demistificiranje, demitologiziranje mjesta i ulo-
ge (socijalnih) znanstvenika, eksperata, koji pretendiraju da nose aureolu auto-
nomnosti, nepristranosti, objektivnosti, koji svoju »čistoću« (inocenciju) simbo-
lički izražavaju bijelim kutama) - pretpostavka je novog svjetonazora koji polazi
od totaliteta čovjeka i njegova svijeta, svjetonazora radničke klase.
Demistificiranje socijalne statistike
Uz opću teoriju sistema i kibernetiku, socijalna statistika5 ima posebnu i ose-
bujnu ulogu u ideološkoj reprodukciji vladajućeg (građanskog) pogleda na svijet.
Empirijska istraživanja pojedinih socijalnih istraživača samo su dio šireg »siste-
ma«, šire produkcije socijalne statistike.
Socijalna statistika je danas sastavni dio svakodnevnog života čovjeka u in-
dustrijski razvijenim zemljama. Zdravom razumu čovjeka suvremenog građan-
skog društva ona se pokazuje kao puka tehnika, a njeni produkti kao tehnički,
vrijednosno neutralni, objektivni »nalazi« o društvu, naprosto kao podaci.
I u našem jeziku termin »podatak«6 ima neutralnu, tehničku, objektivističku
konotaciju, kao nešto što je dato i jednakovrijedno za svakoga, dok davalac pod-
ataka ostaje prikriven i uopće zanemarljiv u odnosu na podatak, koji je upravo
tehnikom dobivanja podataka očišćen i pročišćen od svakog odnosa (relacije) sa
producetom podataka, kao i od socijalnog (kulturng) konteksta iz koga je podatak
ekstrairan. Podatak se predstavlja kao rezultat čisto tehničke ekstrakcije (može:
apstrakcije) u kome se »dato« oslobađa svih kvalitativnih natruha i kao rezultat
pojavljuje u svojoj kvantitativnoj čistoći. A statističari, odnosno empirijski istra-
živači, pokazuju se kao visokokvalificirani tehničari koji su u svom poslu eman-
cipirani od svih ljudskih slabosti, strasti, interesa, vrijednosnih sudova. Njihova
je djelatnost isključivo znanstvena, jer je njihov pristup društvu »čisto« kvanti-
.121
tativan, te stoga objektivan, pouzdan, provjerljiv. Dato je njima zadano, te tek
treba stvoriti određenu (empirijsku) sliku o datom i pokazati kako je dato, a ne
zašto, po kome i za koga.
Nalazi (statistički, empirijski, kvantitativni) jesu činjenice, ali činjenice odre-
đenog reda stvari, određenog poretka. Produciranje i prihvaćanje činjenica kao
činjenica u određenom poretku (redu stvari) aspekt su i pretpostavka ideološke
reprodukcije toga (određenog) poretka, kao činjeničnog, datog, objektivnog isti-
nitog, realnog, prirodnog, jedino mogućeg.
Kritika, međutim, socijalne statistike, odnosno empirijskih (kvantifìciranih)
istraživanja društva - kao po sebi, inherentno sumnjive, lažne, nepotrebne rabote
sa stanovišta nekog (apstraktno shvaćenog) društva ili radničke klase bila bi pro-
mašaj, neshvaćanje stvarnog problema i stoga stvarno nedjelotvorna.,Radi se je-
dino o demistifikaciji, dezideologizaciji socijalne statistike, odnosno empirijskih
istraživanja društva, kritičkom analizom njihove stvarne funkcije u konkretnom
društveno-historijskom kontekstu.
Empirijska istraživanja pokazat će se onda u drugom svjetlu kao društvena dje-
latnost, određena društvena djelatnost i konačno društveno određena djelatnost.
Metode i tehnike empirijskih istraživanja neće više izgledati kao kliničko, adija-
foričko prikupljanje, obrada i prezentiranje podataka u društvu, već kao jedan od
načina produciranja podataka, određeni način produciranja. Određenim načinom
istraživanja dopire se do određenog predmeta istraživanja; predmet i metoda uz-
ajamno su međuovisni i uvjetovani društvenim kontekstom.
Podaci su, dakle, produkti određene istraživačke djelatnosti, koja nije »čista«
tehnička djelatnost, kao što nije svjesna ideološka zavjera i manipulacija socijal-
nih istraživača za račun države ili društvenih moćnika (premda i to može biti i
toga ima). Moglo bi se tvrditi da »Iza svakog velikog statističara stoji ograniča-
vajući institucionalni i kulturni okvir; iza svake tehnike i priručnika o njenoj
upotrebi stoje implicitne ideološke strukture«.6
Statistička istraživanja mogu se datirati negdje od 17 stoljeća u Engleskoj, kada
manufaktura za tržište postaje osnova nacionalne ekonomije.7 Ime dolazi od nje-
mačkog »Statistik«, što se dobro prevodi engleskim - »statistics«, gdje u prvom
dijelu složenice ostaje država (state). Statističko znanje o društvu počinje se naglo
širiti razvojem industrijskog kapitalizma, kada država čak i u laissez faire eko-
nomiji dobiva sve složeniji zadatak osiguranja općih uvjeta za razvoj privatne ini-
cijative u industriji i trgovini.8
Iznijet ćemo nekoliko primjera statističke prakse i u konkretnoj analizi de-
monstrirati naše stajalište.
Eugenika i moderna matematička statistika
Moderna matematička statistika nastala je u okviru »Britanske škole« statis-
tičke teorije između 1870 i 1920 pod vodstvom Francisa Galtona i Karla Pear-
sona. Slijedimo argumenete Donalda MacKenziea koji pokazuje da tip statističke
teorije kojeg su oni razvili dijelom reflektira kulturne i ideološke vrijednosti ta-
dašnjeg Britanskog društva.9
Da istraživači (empirijski) društva ne prestaju biti konkretni ljudi sa određe-
nim društvenim vrijednostima potvrđuje i Galtonovo uvjerenje da je »inteligen-
. 122
čija« nasljedna i da slijedi normalnu distribuciju i prije nego li je bio poznat bilo
koji model mjerenja »inteligencije«.
Ova dvojica velikih statističara bili su po svojoj teorijskoj provenijenciji eu-
gen ičari.
Britanski su eugeničari tražii rješenje za problem koji je tištio britanski estab-
lishment u to vrijeme, a to je bio strah od najdonjih slojeva društva u velikim
urbanim aglomeracijama, bez stalnog zaposlenja, strah od britanskog lumpenpro-
letarijata, rezervne armije rada, koja je u to vrijeme bujala i koju nitko, pa ni mi-
losrdne organizacije nisu mogle kontrolirati. Ovaj »residuum« društva, optuživan
je za britanske ekonomske i vojne neuspjehe. Eugeničari su predlagali da se spri-
ječi njihovo razmnožavanje, čime bi se osiguralo da slijedeća generacija radnika
(u cjelini) bude prilagođena i lojalna. Oni su se zalagali da se to pitanje »riješi«
znanstvenim metodama (surádnjom biologije, medicine i statistike) umjesto da se
prepusti nepredvidljivosti »prirodne selekcije«.
Oni su vjerovali da klasna struktura Britanije upravo izražava hijerarhiju pri-
rodnih (prirođenih) sposobnosti. Na vrhu piramide prirodnih sposobnosti oni su
vidjeli intelektualne kategorije srednje klase, kojima su sami pripadali, a na dnu
siromašne, nezaposlene, »kriminalce«. Za njih nije društvena podjela rada bila
osnova i uzrok položaja i mentalnih sposobnosti, već obrnuto, upravo su men-
talne sposobnosti pojedinaca i klasa odlučujući uzrok njihovog mjesta i položaja
u društvu. Mentalni rad traži veće sposobnosti od fizičkog u daleko većoj mjeri
raspoređene među ljudima iz viših nemanuelnih slojeva društva (u što su euge-
ničari bili uvjereni i statistički nastojali dokazati!).
Glavne statističke inovacije Francisa Galtona: regresija i korelacija izlaze iz
njegovog eugeničkog istraživanja usmjerenog na poboljšanje rase. Zanimalo ga je
predviđanje nasljeđivanja karakteristika potomstva od roditelja (konkretno je ist-
raživao nasljeđivanje visine). Pomoću regresije (1866) on je izrazio »zakonitost«:
ako je otac imao visinu X metara iznad prosjeka tada će njegov sin imati visinu
bX iznad prosjeka (pri čemu je b konstanta koja se može dobiti iz empirijskih
podataka (»koeficjent regresije«). Koncept korelacije razvio je nešto kasnije
(1888) u vezi rada na »osobnoj identifikaciji kriminalaca«.
Karl Pearson dalje je razvio Galtonove koncepte regresije i korelacije u cje-
lovitu teoriju, potkrepljenu matematičkim formulama. Umjesto dviju varijabli
kojima je operirao Galton, Pearson generalizira teoriju na bilo koji broj varijabli.
Nisu, dakako, svi britanski statističari u to vrijeme bili motivirani interesom
u eugenici, kao npr. Yule (Yulov Q) i Gösset (»Student«, t-test). Da Ii je onda
moguće da se statistička teorija ne bi razvijala u istom pravcu da nije postojao
eugenički pokret?
Ako je poznato da su tzv. »teoretičari greške« u ranijem periodu izradili slične
matematičke formalizme, ali su ih upotrebljavali i interpretirali potpuno druga-
čije, odgovor je jasan. Za njih su statističke varijacije bile greška, što treba eli-
minirati. Za (eugeničara) Galtona varijacija je izvor rasnog napretka. Za Bravaisa
i Scholsa statistička ovisnost (vrijednost jedne varijable ovisi o drugoj) bila je
smetnja, budući dobro eksperimentalna tehnika treba osigurati neovisna promat-
ranja. Ovisnost pak jedne varijable od druge (visina sina od visine oca) omogućuje
eugeničko stajalište. Tako su isti matematički formalizmi shvaćeni i primjenjivani
različito, zapravo suprotno, od eugeničara i njihovih prethodnika po statistici.
. 123
Značaj testova signifikantnosti
Testovi signifikantnosti svakako su jedna od najpopularnijih tehnika (statistič-
kog) zaključivanja u empirijskim istraživanjima (barem kod nas).
Na osnovu teorije vjerojatnoće u ovom su stoljeću matematički formalizirana
pravila statističkog zaključivanja iz malih uzoraka. Da lije onda uopće umjesno
postavljati pitanje validnosti generalizacija koja se izvode na osnovu testova sig-
nifikantnosti - kao što to čine Liz Atkins i David Jarett.10
Signifikantnost razlika u nekom obiležju između dvije grupe ispitanika u ne-
kom uzorku (npr. odgovori radnika pokazuju signifikantno veću sklonost auto-
ritarizmu nego odgovori ljudi iz srednjih slojeva) stvarno znači samo indikaciju
postojanja razlike u promatranom obilježju unutar populacije iz koje je uzet uz-
orak. Pogledajmo, međutim, »izvještaje« empirijskih istraživanja. Teško je naći
neko u kome statistička signifikantnost nije indikativno podvučena, istaknuta,
prikazana kao vrijednost po sebi, več kao otkriće, koje opravdava uložena sred-
stva i trud, kao znanstvenu činjenicu, kao sam čin znanosti (empirijske). Statis-
tička signifikantnost pokazuje se i doživljava, ne samo od široke publike, kao
znanstvena i društvena značajnost.
Testovi signifikantnosti postali su toliko značajni za empirijske socijalne zna-
nosti jer njihovo matematičko izvođenje daje prividnu garanciju njihovoj strogoj
znanstvenosti, egzaktnosti, objektivnosti. Matematičke formalizacije uopće u
društvenim (empirijskim) istraživanjima pokazale su svoju utilitarnost, ispod
dimne zavjese hladnih brojeva i formula; pokazale su se kao moćno ideološko
sredstvo neutralizacije kritičkog duha. U ovom slučaju one odvraćaju od postav-
ljanja pitanja o prirodi, karakteru egzaktnosti, značajnosti testova signifikantnos-
ti.
Uopće se može primjetiti da se empirijska (kvantitativna) istraživanja čovjeka
i njegova svijeta ograničavaju na prikazivanje numeričkih varijacija, varijacija
(nekog obiljžja) u numeričkim oblicima - čime se pažnja fiksira na predstavljene
varijacije, njihove (i pristupom zadane) unutrašnje odnose. Pitanje evaluacije
(procjenjivanja samog polazišta (koncepta) istraživanja, te »prirode« (način ope-
racionalizacije) varijabli - je potisnuto, i može se pojaviti samo kao ekstrinsenčno
(izvanjsko) samom istraživanju.
Spoznaja »razlika«, zapravo društvenih problema iz svakodnevnog iskustva
djelatnih ljudi (društvenih aktera) izgubila je svoj društveni dignitet, upravo zato
što nema dignitet znanstvenosti, egzaktnosti, objektivnosti, signifikantnosti - iako
ta spoznaja stvarno može biti društveno značajnija i posebno klasno značajnija sa
stanovišta historijski konkretnih društvenih aktera.
Fetišizacija i mitomanija znanstvene (empirijske) spoznaje, kao jedino rele-
vantne (društveno) i dostojne suvremenog čovjeka - razorno i umrtvljujuće dje-
luje na samoaktivnost »običnih ljudi«, na (socijalnu) inicijativu i osvješćenje rad-
ničke klase. Logika reprodukcije kapitala u materijalnoj sferi društva (proizvod-
nji), gdje je kapital u procesu svoje reprodukcije odvojio duhovnu snagu proiz-
vođača od samih proizvoda i time okosnicu proizvodnje premjestio sa radnika
(njegove vještine i znanja) na mašineriju i tehnologiju - prenosi se sad na cjelo-
kupnu društvenu reprodukciju. Spoznaja čovjeka i njegova svijeta, njegove vlas-
tite (samo)aktivnosti, kao znanstvena spoznaja, odvaja se od njega i suprostavlja
mu se (njegovoj osjetilnoj, da ne kažem osjećajnoj, iracionalnoj spoznaji). Tako,
dok mu s jedne strane izgleda da je u političkim borbama konačno izborio dig-
. 124
nitet (ravnopravnog) građana (u građanskom društvu) - radnik eto, kroz duhovnu,
ideološku (znanstvenu) reprodukciju društva posredovanu kapitalom (kapital od-
nosom) gubi dignitet racionalnog bića, sposobnog da samostalno (autonomno)
misli i djeluje u tom »složenom« svijetu.
Vratimo se iz ove digresije koja se odnosi na cjelinu ove rasprave - testovima
značajnosti.
Iako u principu test značajnosti može biti primjenjen na bilo koji model dist-
ribucije obiljžja, ipak se standardno primjenjuje na tzv. normalnu distribuciju i
logika »normalne« distribucije ljudskih karakteristika bila je nerazdvojna od raz-
voja koncepta signifikantnosti. Normalna distribucija prenesena je u društvena
istraživanja iz astronomije, gdje je početkom XIX st. »zakon greške« u astronom-
skoj observaciji (osciliranje vrijednosti pojedinih opažanja oko »prave vrijednos-
ti« pojave koju se opažalo) - objašnjen normalnom distribucijom.
Belgijski astronom Adolphe Quetelet, koji se počeo baviti društvenim proble-
mima zabrinut socijalnim pokretima u Evropi 1830-tih, primjenio je ovu teoriju
na ljudske karakteristike u direktnoj analogiji sa »pravom vrijednošću« u astro-
nomskoj observaciji. On je pretpostavio L'Homme Moyen, tipičnog ili prosječnog
čovjeka kojemu (tobože) priroda neprestano teži. Tada se varijacije ljudskih ka-
rakteristika mogu objasniti kao greške pretpostavljenog cilja prirode. I opet po
analogiji sa centrom gravitacije fizičkog tijela, homme moyen bio bi prosjek (sre-
dina) oko koje socijalni elementi osciliraju. Tako je - ističu L. Atkins i D. Jarett
- nađeno objašnjenje (čit. opravdanje) za redukciju proučavanja varijeteta među
ljudima na proučavanje prosjeka, koji je tipičan za cijelu grupu ili populaciju lju-
di.
Još je, međutim, engleski astronom Sir John Herschel, koji je u statistici vidio
pretpostavku (temelj) socijalne znanosti, upozorio (1857) da uzroci statističkih
pravilnosti nisu automatski evidentni. Test značajnosti ne garantira validnost
(teorijske) pretpostavke na kojoj se bazira hipoteza istraživanja. Testovi signifi-
kantnosti ne mogu biti substitucija za analizu i interpretaciju utemeljenu u teoriji
koja se kritički odnosi kako prema svom predmetu tako i prema vlastitim me-
todičkim pretpostavkama i konačno vlastitim rezultatima.
Upravo to što može dati privid objektivnosti i validnosti i istovremeno prikriti
nepostojanje ili neadekvatnost pretpostavljenog teorijskog koncepta iz kojeg se
nul-hipoteza derivira čini test značajnosti praktičkim i često upotrebljavanim
sredstvom u empirijskim istraživanjima društva. (Ostavimo po strani prozaičan
razlog jednostavnost njegove primjene).
Novi mit - kompjuterizacija istraživanja društva
Dosadašnja rasprava je, nadam se, pokazala da empirijska istraživanja društva
premda kvantificirana - nisu po sebi vrijednostno neutralna. No pojavio se novi
mit u službi empirijskih istraživanja - kompjuter. Garancija objektivnosti, eg-
zaktnosti, nisu više samo brojevi i matematičke formalizacije, već i kompjuter
sam, tehničko sredstvo programirano matematičkim jezikom, te stoga neosjetlji-
vo na ljudsku nesavršenost (u spoznaji) i subjektivnost. Kompjuterizacija empi-
rijskih istraživanja društva pokazuje se (opet) kao po sebi unapređenje empirijskih
istraživanja društva u smislu veće egzaktnosti i validnosti, da ne kažem istinitosti.
Izgleda kao da se mogućnost čovjeka da sazna kako stvari stoje u njegovu svijetu
. 125
konačno pokazala kao nešto izvan čovjeka, upravo kao stvar metode, tehnike,
tehnologije. Do znanstvene istine o sebi čovjek, eto, dolazi zaobilazno, tehnički
i tehnologijiski, tako da sam prvo postane objekt istraživanja o sebi, reduciran
na egzaktno mjerljive, provjerljive, pa time i kontrolive elemente (varijable).
Sastavni je dio mita o kompjuteru jest njegova superproduktivnost. Pred bro-
jem podataka koje kompjuteri izbacuju i dužinom »plahta« (print-outs) na kojima
su ovi (podaci) izukrštani zamiru pitanja o porijeklu »podataka«, o njihovom
stvarnom sadržaju i smislu. Kvantifikacija sa kompjuterom kao da je konačno
prerasla u novi »kvalitet«, novu metafiziku.
Pođimo redom. Ideju programiranog mehaničkog računala izložio je još 1850
Babbage, ali su se uz znanstvene i tehnološke momente morali steći i određeni
društveni momenti, pa da kompjuter nađe svoju primjenu. To je bilo za vrijeme
II svj. rata u Velikoj Britaniji i SAD-u.
Prvi su kompjuteri imali raznovrsnu upotrebu u prirodnim znanostima i teh-
nici. Programiranje je do početka 60-tih godina ezoterička umjetnost, koja je pre-
tpostavljale poznavanje binarne aritmetike i kompjuterske tehnike. Razvojem
kompjuterskih jezika pristup kompjuteru postao je pristupačniji za šire korisnike.
Istovremeno je masovnija proizvodnja pojevtinila kompjutersku tenologiju. Vi-
sokorazvijeni kompjuterski jezici nastali su prvenstveno za određene svrhe:
FORTRAM i ALGOL za široke numeričke aplikacije; COBOL za potrebe bu-
siness-a.
Razvojem visokostrukturiranih jezika smanjuje se nivo potrebnog znanja pro-
gramera (deprofesionaliacija, rutinizacija). Time je smanjeno njihovo zadovolj-
stvo poslom i njihov status je opao. Ovo se, naravno, ne odnosi u tolikoj mjeri
na naše kompjuterske programere, koji su zbog poplave empirijskih »istraživa-
nja« koje vode i nekompetentni »istraživači« još su uvijek jako traženi kao struč-
njaci. Od njih zavisi da se trivijalnost i nekorektnost svakovrsnih ispitivanja (an-
keta za dobrobit svijeta) prikrije ritualom brojeva i unakrsnim tabeliranjima na
nepreglednim i (za nas) skupim kompjuterskim plahtama. Proces rutinizacije
kompjuterskog programiranja samo je jedan od aspekata društvene podjele rada
koja sve više zahvaća i intelektualne podfunkcije društva.
Kako je idolatrija kompjutera daleko predominatno gledište, ovdje je riječ o
negativnim aspektika kompjuterizacije društvenih istraživanja,11 a nije riječ o kri-
tici kompjutera kao takvog i njegovim pozitivnim potencijalima kao tehničkog
i pomoćnog sredstva u prikupljanju, sistematizaciji, »uskladištenju« i producira-
nju informacija.
Jedna od prvih upotreba kompjutera u društvenim znanostima bila je na pod-
ručju psihometrije (testiranje inteligencije) neposredno poslije II svj. rata uglav-
nom za potrebe armija SAD i Velike Britanije. To je dovelo do brzog razvoja me-
toda faktorske analize.
Krajem 50-tih kompjutere su počeli koristiti socijalni znanstvenici. Ubrzo še
formiraju grupe istraživača koje rade na formaliziranju programskih »paketa«
(BMD, ASCOP, SPSS, GLIM idr.) koji omogućuju »ulaz« u kompjuter, utvrđi-
vanje greške i produkciju unakrsnog tabuliranja, te statističke analize.
Sada su empirijska istraživanja za dobar dio empirijskih istraživača postala
stvar tehnike, stvar kompjutera, jer se sa vrlo oskudnim znanjem socijalne sta-
tistike, bez teorijskog koncepta, bez znanja programiranja - može sastaviti »neka«
anketa i uz pomoć uopćenog kompjuterskog programa dobiti fascinirajući broj
podataka. Da se istražuje i bude istraživač, potrebno je danas samo biti u poziciji
. 126
da se dođe do, ne malih sredstava, za ove velike i male prijevare stoljeća, za ova
(dobrim dijelom) kvaziistraživačka prenemaganja, za ove glupijade, koje bi bile
tragikomične, kad ne bi bile suviše skupe.
Treba već jednom reći: »Kralj je gol!«, pa da ljudi povjeruju svojim očima,
onome što vide: da dobar dio empirijskih istraživanja u nas otkirivaju Ameriku
i to »na parče«; da iza njih ne stoji smislen teorijski koncept (koji se onda na-
knadno konstruira u skladu sa »dobivenim podacima«); da više mistificiraju vlas-
titi čin nego što otkrivaju svoj predmet; da im je predmet već zadan »posuđiva-
njem« metodologije i tehnike istraživanja, stoga i ne dopiru do pravog predmeta;
da su trivijalna i izbalansirana prema ukusu »naručioca«.
Sve ovo govori ne samo o empirijskim istraživanjima i istraživačima, već i o
širem društvenom kontekstu koji omogućuje ovakovu praksu istraživanja. Uko-
liko istraživač nije kompetentan i odgovoran da korektno interpretira statističke
analize, koje izbacuje kompjuterski program, ostaju puke matematičke transforma-
cije jedne forme podataka u drugu (tek, možda matematičku složeniju). Brojne
stranice »izvještaja« empirijskih istraživanja, čak i knjige koje se iz toga sastav-
ljaju ispunjene su tabelama i tekstom koji »prevodi« što u njima piše - kako da,
dakle, statističke pravilnosti već nešto znanstveno i društveno predstavljaju. (Ove
»knjige« mogu se shvatiti i kao izvrnuti pandan »knjigama« sastavljenim od re-
ferata i prigodnih govorancija i k tome još uz pomoć »stručnih radnika«, koje već
po tome što su knjige pretendiraju da teorijski istražuju društvo).
Ispraznost i trivijalnost sadržaja istraživanja, kao i stručna nekompetentnost,
nastoji se prikriti koriščenjem svih mogućih statističkih analiza koje neki »pro-
gramski paket« dopušta. Broj statističkih analiza treba zamijeniti nedostatak
stvarne analize, statistička raznovrsnost stvarnu šturost istraživanja. To je, kako
primjećuje Mick McLean, posebno ironično, kad se zna da se statistika prvobitno
razvijala kao pogodno sredstvo pojednostavljenja i sistematiziranja empirijskih
informacija: velika masa brojeva mogla je biti reducirana na nekoliko jednostav-
nih statistika. A sada nije neobično da podaci dobiveni ispitivanjem 20-tak in-
dividua »urode« sa 40 ili 50 stranica kompjuterski proizvedenih »analiza«. Um-
jesto nekoliko jednostavnih regresija koje su potrebne, sve varijable unakrsno se
tabeliraju, daje se faktorska analiza, primjenjuju različite obskurne tehnike ska-
liranja, analiza varijance, itd., iako, često, ove analize nemaju smisla, kako zbog
neadekvatnosti informacija kojima je kompjuter »nahranjen«, tako i sa stanovišta
stvarnog predmeta istraživanja. Nikakav »statistički paket« i nikakva kompjuter-
ska manipulacija podacima ne može eliminirati konceptivne nedostatke i greške
u »mjerenju«, niti garantirati smislenost (sadržajnost) i isprravnost dobivenih re-
zultata.
(EMPIRIJSKO) ISTRAŽIVANJE SOCIJALISTIČKOG SAMOUPRAVNOG
DRUŠTVA
Birokracija i istraživanje društva
Poznato je da etatistički socijalizam (uzmimo da za ovu svrhu nije nužno teo-
rijski problematizirati ovaj sklop - etatistički socijalizam - jer bez obzira na kon-
troverze oko ovih pojmova, jasan je društveno-ekonomski sadržaj na koje se od-
nose), posebno kao »teški socijalizam« (razdoblje prvobitne socijalističke akumu-
. 127
lacije) - ne »trpi« (empirijska) istraživanja društva. Tko to i zašto ne trpi pozi-
tivno utvrđivanje činjeničnog stanja stvari?
Birokracija kao nova sila iznad društva, kao novi društveni medijator, histo-
rijski je stvarno izrasla iz proturječnosti u koje se društvo zaplelo nakon (poli-
tičke) socijalističke revolucije u društveno historijski hendikepiraj učim uvjetima
(društveno ekonomska i kulturna zaostalost za najrazvijenijim kapitalističkim
zemljama). Međutim, ona svoj legitimitet ne izvodi iz stvarnosti, jer bi se poka-
zalo da je i ona stvarno otuđena snaga od radničke klase i društva, već iz ideo-
logije (u smislu izvrnute svijesti). Umjesto radničkog kostima ona uzima prole-
tersku ideologiju (»marksizam«) kao svoju, pretvarajući je u dogmatski sistem, si-
stem učenja, uzimajući sebi ulogu tumača (čit. učitelja), u pogled na svijet - na-
mjesto kritičkog istraživanja svijeta sa stanovišta mjesta i uloge radničke klase.
Njoj ne treba pozitivno istraživanje društva, jer pozitivno stanje stvari ne ide njoj
u prilog, ono bi pokazalo da se najamni položaj radničke klase nije izmijenio uki-
danjem privatnog vlasništva nad sredstvima za proizvodnju. Njoj treba »teorija«
(čit. ideologija) koja odgovara njenoj »viziji« postojećeg kao već drugačijeg (ne
samo za nju već i za ostale), koja bi racionalizirala (samo) ono novo što nastaje
(ili bi trebalo nastajati), dok bi se ostalo što ne odgovara toj viziji moglo proglasiti
devijacijom, (pre)ostatkom, reziduom.
Osim toga birokracija (za razliku od tehnokracije) upravlja društvo volunta-
ristički; ona predstavlja opći interes društva i misli (umišlja) da je opći interes
njom samom predstavljen. Ona se rukovodi višim ciljevima društva kojima to-
bože služi, a kojima se stvarno služi, te joj nije potrebno čeprkanje po stvarnosti,
sitničarenje. I ona zna da ova stvarnost nije idealna, ali jest (?!) nužna, etapa, u
»izgradnji socijalizma«. Tim manje stvarnost zavređuje pažnju po sebi, već samo
kao nužno zlo na putu u komunizam, koji je unaprijed zadan i osiguran i do kojeg
se stiže s njom na čelu.
Birokracija proglašava: Cilj je sve! (izvrnuta socijaldemokratska maksima) - jer
ona ima »sve« i prije cilja, (pa) i uprkos cilju. Birokracija stvarno ne insistira na
onome što jest, već upravo na onome što bi trebalo biti. Za koga onda istraživati
društvo kad je sve već poznato i zadano »teorijski« (čit. ideološki).
Tako se i danas u »obnovljenom marksizmu«, u »marksizmu« (ponovo) uve-
denom u škole, fakultete i uopće u društvo, u idejno-političkom obrazovanju,
mogu prepoznati snažni elementi »izvrnute svijesti«, prosvjetiteljstva, dogmatiz-
ma - što upućuje da takav »marksizam« nije izraz revolucionarne samodjelatnos-
ti radničke klase, već upravo njene insuflcijencije, što rađa svoj kontrapunkt -
onesnažene pozicije nekog drugog izvan klase (čit. birokracije). (Ovo su u zadnje
vrijeme učestalo konstatira, naravno u drugom kontekstu i na drugi način - u po-
litičkim istupima i političkim analizama aktualnog stanja društvenih odnosa).
Tehnokracija i istraživanje društva
Tehnokraciju (koja se u »svjetskom socijalizmu« probija u »vrh društva, up-
rkos povremenim i privremenim porazima (političkim) i koja u »svjetskom ka-
pitalizmu« već jeste vodeća frakcija buržoazije)12 - gleda već drugačije na svijet
(u socijalizmu). Nju (zasada) prvenstveno zanimaju osnovne ćelije materijalne
reprodukcije društva i njihovo povezivanje (u smislu koncentracije sredstava, ka-
pitala). Ona je »historijski domaćin« racionalne, »znanstvene organizacije proiz-
. 128
vodnje« i društva. Tu se ona praktički generira i situira kao »organizirano zna-
nje«, kao »ekspertna moć«. »Obični tok stvari« ide njoj u prilog u smislu u kome
moderna tehnika i tehnologija ne »trpi« birokratski voluntarizam i tehničku ne-
kompetenciju, i u smislu u kome se još tehnika i tehnologija »razvijaju« kao sred-
stva kapitala, kao faktori kapitalove proizvodnje.
Vrijednosna pitanja tehnokraciju (tobože) ne zanimaju, jer je uvjerena (a u
tome je ideološka funkcija njenih »literarnih« predstavnika koji se prerušavaju i
u empirijske istraživače društva, da racionaliziraju ovo uvjerenje) da je njena ulo-
ga u »industrijskom društvu« odlučujuća. Ostalo je za nju ideologija, kojoj se lako
prilagođava »teorijski« (ideja »meneđerskog samoupravljanja koja se pojavila 60-
tih samo je otvoreni izraz ovoga, a ne slučajni fenomen), jer se praktički bez nje
ne može.
Empirijska istraživanja samoupravljanja 60-tih - primjer industrijske sociologije
Empirijska istraživanja jugoslavenskog društva i posebno samoupravljanja po-
čela su šezdesetih godina i do početka sedamdesetih potrajao je unekoliko njihov
»zlatni vijek«. (Držim da su »suvremenija« istraživanja samoupravljanja više ili
manje derivati metodologijskih koncepata i nacrta istraživanja nastalih u to vri-
jeme).
Uvođenjem radničkog samoupravljanja razdvaja se dotada jedinstvena funk-
cija upravljanja i rukovođenja u radnoj organizaciji (poduzeću). Naime, u etatis-
tičkom poduzeću upravljanje se poistovjećuje rukovođenjem od strane jednoga -
direktora, paje organizacija proizvodnje (formalno) monistička. Razvojem samo-
upravljanja formiraju se dvije strukture, koje su normativno izraz jedinstvene or-
ganizacije proizvodnje ali su empirijski identificirane kao relativno zasebne: hi-
jerrahijsko-rukovodna i demokratsko samoupravna. Odnos (samo)upravljanja i
rukovođenja postaje jedna od centralnih tema brojnih pravnih, ekonomskih, psi-
hologijskih i sociologijskih empirijskih istraživanja.
Ovdje ćemo razmotriti dva ključna »otkrića« industrijske sociologije, što je
bilo presudno za konstituiranje jugoslavenske industrijske sociologije. Zanima nas
za koga je i zašto industrijska sociologija istraživala samoupravne radne organi-
zacije 60-tih? Ovakovo pitanje je naravno deplasirano ukoliko se radilo naprosto
0	empirijskim istraživanjima, koja su na znanstveni, objektivni način, vrijednost-
no neutralnim metodama i tehnikama nastojala utvrditi činjeničko stanje stvari.
Treba još napomenuti da se (tadašnja) industrijska sociologija, njena empirijska
istraživanja »događaju« u milieu koji je karakteriziran prodorom kapital-odnosa
1	društvenim usponom tehnokracije. Ali ovo, naravno, ne mora imati nikakve
veze sa empirijskim istraživanjima.
Prvo je »otkriće« (navodnici zbog toga što je to bilo evidentno iz svakodnevnog
neposrednog iskustva radnika i svih zaposlenih): samoupravna radna organizacija
je dualistička. Jedan od naših najistaknutijih industrijskih sociologa pisao je: »A
radna organizacija je dualistička, i to nužno dualistička. Umjesto insistiranja na
monističkoj strukturi organizacije treba pokušati razumjeti prirodu socijalne gru-
pe koju nazivamo radni kolektiv ... s jedne strane imamo tehničku strukturu or-
ganizacije, a s druge strane njezinu socijalnu strukturu. Mi ne možemo svesti teh-
ničku strukturu na socijalnu strukturu organizacije (isto kao što ne možemo svesti
socijalnu strukturu na tehničku strukturu - tejlorizam je to pokušao, alije doživio
neuspjeh). Mi ne možemo reducirati funkcionalni sistem ponašanja na mikropo-
. 129
litički sistem, ukoliko ne želimo da pošaljemo dođavola svaku efikasnost orga-
nizacije«.
Dualistička struktura radne organizacije nameće se ovdje kao imanentni pri-
ncip organizacije, a sama Organizacija kao industrijska organizacija koju je ka-
pitalizam stvorio (a ne naprosto tehnologija) se pretpostavlja. Sa radnikovog sta-
novišta problem je kako razvijati organizaciju proizvodnje u kome će ova orga-
nizacija biti identična društvenoj organizaciji samih proizvođača. Ili kako emi-
nentno klasnu (kapitalovu) funkciju rukovođenja kao potlačivanja živog rada
(radnika) transformirati u stručno tehničku podfunkciju udruženog rada.13 Posto-
je svakako i drugi problemi. Čiji?
Prije nego li se vratimo tom drugom problemu zadržimo se još malo na ci-
tiranom mjestu. Izlazi da je isključivo »tehnička struktura« funkcionalna, odnos-
no racionalna, dok socijalna struktura to ne može biti. Ovaj stav koji izgleda sa-
morazumljiv, zapravo je ideološke prirode i vuče porijeklo iz »otkrića« »ljudskog
faktora«, što je bio konstitutivni momenat industrijske sociologije kao posebne
znanstvene discipline. Mislim na čuvene eksperimente u Hawthorneu koji su slu-
čajno i protivno očekivanjima istraživača »istjerali« na vidjelo znanosti »ljudski«
faktor u proizvodnji, odnosno tzv.neformalne grupe. Ovo je »otkriće« dugo zbu-
njivalo istraživače koji su bili »podešeni« za posve drugu vrstu »rezultata«: da će
poboljšanjem fizičkih uvjeta rada rasti produktivnost promatrane grupe radnica
i obrnuto. Kad je, međutim, otkriveno da neformalna grupa određuje nivo pro-
duktivnosti relativno neovisno, moralo se priznati da se industrijska struktura ne
može reducirati na tehničku strukturu, da je radnik (ipak) čovjek, a ne mašina.
Da je, međutim, industrijska sociologija konsekventno priznala radnika čovje-
kom morala bi teorijski napustiti građansku ravan. Stoga je ona u istom mahu
morala radnika proglasila iracionalnim, jer se, eto, radnik rukovodi logikom čuv-
stva, za razliku od menađera koji se rukovodi logikom efikasnosti. Radnikovo
»ponašanje« jest iracionalno ukoliko se kapitalistička robna proizvodnja uzima
kao racionalna, i obrnuto.
Ovim sam, nadam se, demonstrirao moguću određenost predmeta istraživanja
samom metodom istraživanja (kao što i obrnuto predmet određuje metodu). Na-
ravno »posuđeni« modeli istraživanja u novom socijalnom kontekstu daju rezul-
tate koji su unekoliko drugačiji.
Da bi organizacija, odnosno temeljna poduzetnička jedinica mogla uspješno
funkcionirati potrebna je prije svega »logička koordinacija subinstitucionalnih ili
organizacionih grupa«. A »da bi koordinacija aktivnosti bila stvarno efikasna, po-
trebno je usklađivati odnose između organizacionih jedinica i društvenih grupa.«
U tome je smisao socijalne integracije, vezivanje svih organizacionih i društvenih
grupa uz zajedničke ciljeve poduzetničke jedinice. »A socijalna integracija se si-
gurno ne može postići bez razvoja samoupravljanja u ovom ili onom stupnju«.
Samoupravljanje se tako pojavljuje kao pitanja socijalne integracije u funkciji
logičke (sic) koordinacije.
Drugo »otkriće« odnosi se na distribuciju moći ili utjecaja u radnim organi-
zacijama. »Otkriveno« je da radnici imaju više formalnih ovlašćenja nego li realne
moći, i obrnuto da je moć menađera stvarno veća od formalnih ovlašćenja. To
dovodi do nekonzistentnosti organizacije. »Riješenje« (za koga?!) je nađeno u
tome da se ove »škare« između formalnih ovlašćenja (vlasti) i realne moći zatvore
polazeći od realne moći, tako da se menađerima daju šira ovlašćenja. (U vezi ovo-
. 130
ga upućujem i na kontroverze oko amandmana XV). Komentar, nadam se, više
nije potreban.
Istraživanje društva i radnička klasa
Radničku kklasu ne može zadovoljiti predstava o tome što bi trebalo biti ili
što će biti (o tome da to nije baš izvjesno uči je dosadašnje iskustvo), kao ni ut-
vrđivanje postojećeg kao postojećeg. Ona može biti istorijski samodjelatna tek
kroz kritičko sagledavanje postojećeg i svoga položaja u njemu, i otkrivanja stvar-
nih historijskih mogućnosti i sredstava svoje socijalne emancipacije. Bez revolu-
cionarne teorije nema revolucionarne prakse (Lenjin).
Jednostavno i najkraće rečeno klasno(radnički) orijentirana empirijska istra-
živanja istražuju stvarne probleme radnika u njihovoj samoupravnoj praksi (kao
društveno proturječnoj) i traže puteve unapređenja društvenog položaja i uloge
radničke klase, umjesto da se radnici istražuju kao problem za nekoga drugoga.
1	Ovdje neću ulaziti u distinkciju teorijskog i empirijskog u društvenim istraživanjima.
Upozoravam samo da se kolokvijalna, zdravorazumska upotreba ove distinkcije ne bi trebala
prihvatiti. Ova distinkcija nije nešto što je samorazumljivo kao što izgleda, a istorijski je na-
stala onda kad se kvantitativno počinje (oštro) razgraničavati od kvalitativnog, dakle, sa raz-
vojem (građanske) znanosti, sa kvantifikacionizmom. Dobrim dijelom ova distinkcija već im-
plicira empiristički pristup.
Ipak, ovdje će prvenstveno biti riječi o onome što se podrazumijeva pod empirijskim ist-
raživanjem društva, o njegovoj društvenoj (klasnoj) uvjetovanosti.
2	Riječ je, kao što sam već napomenuo, prvenstveno u onom dijelu znanstvenog pogona
u društvenim naukama koji producira kvantificirane empirijske »nalaze«, o empirijskim ist-
raživanjima društva, koje ćemo nešto dalje subsumirati pod pojam socijalne statistike.
Načelna rasprava o vrijednosnoj neutralnosti odnosno uvjetovanosti traje od Маха We-
bera naovamo. Teza o vrijednosnoj neutralnosti odbačena je ne samo u okviru marksističke
teorijske provenijencije, već i od strane nemarksističke kritičke teorije (u novije vrijeme to je
učinio američki sociolog Alvin Gouldner). U nas je o tome više puta vodena diskusija i pre-
tpostavljam da se može tvrditi daje uglavnom prihvaćeno mišljenje o socijalnoj (i kod nekih
klasnoj) uvjetovanosti društvene teorije (empirijskog) istraživanja društva.
Ovo, međutim, ne znači da je stajalište o društvenoj uvjetovanosti doista teorijski promiš-
ljeno i konsekventno provedeno kod većine društvenih »teoretičara« i »istraživača«. Iza tog
stava često stoji fraza, vulgarizacija, teorija odraza u novom obliku, bez stvarnog propitivanja
polazišta »vlastitog« pristupa. Krajnje simplificirani izraz ovog stava je shvaćanje: nauka u
buržoaskom društvu je buržoaska, a nauka u socijalističkom - socijalistička (da ne kažem sa-
moupravna).
Drugi je problem što empirijska, kvantificirana istraživanja (u nas) eksplicitno ili impli-
citno (uvijek iznova) prikazuju svoje kvantificirane metode i tehnike istraživanja, pa time i
svoje rezultate kao upravo znanstvene, što će reći objektivne, zapravo činjenične, (kao činje-
nice same), pa time i vrijednostno neutralne. Problem je utoliko veći što su metode i tehnike
istraživanja, budući »čisto« tehničko, metodološko pitanje, najčešće »posuđene« iz arsenala
socijalnih disciplina nastalih i razvijenih u kapitalističkim zemljama. Da bišmomogli (recimo
kompetentno) raspravljati društvenu (među)uvjetovanost predmeta i metode istraživanja (em-
pirijskog) trebalo je poći od »prirodnog« ambijenta (građanske) znanosti i posebno metoda i
tehnika empirijskog istraživanja društva.
. 131
3	Za uspon sociologije vidi, Zigmunt Bauman, Marksistička teorija društva, Rad, Beograd,
1969, a za »operational research« vidi, Jonathan Rosenhead and Colin Thunhurst, Operatio-
nal Research and Cost Benefit Analysis. Whose Science?, u, Demystifying Social Statistics,
edeted by John Irvine, Ian Miles and JefTEvans, Pluto Press, London, 1979. Ova zbirka rasp-
rava britanskih radikalnih »statističara« poslužit će kao oslonac većeg dijela ovog teksta.
4	Tako npr. E. A. Burtt piše o distinkciji između primarnih (mjerljivih) i sekundarnih (nem-
ljerljivih kvaliteta:
»Karakteristike svijeta koji je sada kvalificiran kao sekundaran, nestvaran, bezvrijedan, za
kojega se drži da je ovisan o varljivosti osjeta, upravo su one karakteristike koje su najinten-
zivnije kod čovjeka /sic/ u svim njegovim aktivnostima osim čiste teorijske, i čak u toj, ako
se ne ograniči striktno na matematičku metodu. Bilo je neizbježno da se u ovim okolnostima
čovjek pojavljuje izvan realnog svijeta; čovjek je jedva nešto više nego svežanj sekundarnih
kvaliteta. (...) Čovjek se počinje pojavljivati po prvi put u historiji misli kao jedan irelevantan
spektator i beznačajna posljedica velikog matematičkog sistema koji je substancija realiteta«.
Burtt, The Metaphysical Foundations of Modern Physical Science: A Historical and Critical
Essay, revised ed., London, Routledge and Kegan Paul, New York, Doubleday Anchor pb.,
1955, str. 80.
5	Socijalna statistika shvaćena je ovdje u širokom dijapazonu tehničkih i konceptualnih in-
strumenata koji služe prikupljanju, obradi, ocjeni i prezentiranju podataka: teorija vjerojat-
noće sa različitim modelima distribucije frekvencija; metode i tehnike uzoraka; analitičke me-
tode obrade podataka kao što su regresija, testovi signifikantnosti i faktorska analiza; te načini
i oblici prezentiranja podataka - unakrsno tabeliranje, histogrami, dijagrami...
Usp. pojam socijalne statistike u, Demystifying social statistics, str. 1.
6	Demystyfying ..., str. 4.
7	Veliki projekti u državama starog Istoka zahtijevali su izvjesno poznavanje realnih resur-
sa društva. Tako se drži da je u Egiptu oko 3000 prije n.e. izvršen popis stanovništva, prije
gradnje piramida, a u Bibliji David »broji svoje ljude«. Tu su, zatim, srednjevjekovna davanja
feudalnim gospodarima.
8	Vidi šire u, Martin Shaw and Ian Miles, The Social Roots of Statistical Knowledge, u,
Demystifying..., str. 27-34.
9	Vidi, Donald MacKenzie, Eugenics and The Rise of Mathematical Statistics in Britain,
u, Demystifying..., str. 39—48.
10	Vidi Liz Atkins and David Jarett, The Significance of »Significance Tests«, u, Demy-
stifying ..., str. 87-107.
11	U ovome slijedimo raspravu Mie McLeana, The Computerisation of Social Research,
u, Demystifying..., str. 257-266.
12	Vidi, Luka Marković, Klasna borba i koncepcije razvoja, Naprijed, Zagreb, 1978.,
13	Više o ovome vidi u, M. Mesić? Rukovođenje i organizacija rada, Kulturni radnik,
3/1977.
14	Vidi, M. Mesić, Moć i samoupravljanje, Marksistička misao, 2/1978.
. 132
UDK 303.022
Frane ADAM:
KVALITATIVNA METODOLOGIJA IN AKCIJSKO
RAZISKOVANJE V SOCIOLOGIJI
(Kritični priročnik sociološkega raziskovanja)
UREDNIŠKA OPOMBA
V tej številki Časopisa za kritiko znanosti objavljamo prirejeno doktorsko di-
sertacijo Franeta Adama o kvalitativni metodologiji in akcijskemu raziskovanju
v sociologiji. Razlog, ki nas je vodil, da smo objavili integralni tekst (prirejene)
disertacije je predvsem v tem, da kljub poplavi vsakovrstne »družboslovne« lite-
rature in raznovrstnih »priročnikov« Adamov temeljiti obračun z »kvantitavno
metodologijo« in njego poskus v kvalitativni metodologiji in akcijskem razisko-
vanju v sociologiji ni imel možnosti, da bi izšel v knjižni obliki in tako postal do-
stopen zainteresirani javnosti.
Frankovemu prispevku smo (po njegovem izboru) dodali še nekaj prevodnih
tekstov s področja kvalitativne metodologije in akcijskega raziskovanja, dodali pa
smo tudi prispevek Milana Mesića, ki je prispel na uredništvo mimo načrtovane
»akcije« o kritiki kvantitativnega raziskovanja in predstavitve »novih« smeri v so-
ciološkem raziskovanju, se pa izvrtno vključuje v ta tematski sklop.
Uredništvo Časopisa s tem odpira razpravo o problemih, kvalitativnega in ak-
cijskega sociološkega raziskovanja še posebej v razmerju do zgodovinsko-mate-
rialistične analize in pričakuje nadaljnje prispevke s tega področja.
Pavle Gantar
. 133
KAZALO
Pedgovor .................................................................................. 134
1.	SLEPE PEGE KVANTITATIVNO-EMPIRIČNEGA PRISTOPA ... 136
1.1.	Metodološka navzkrižja .....................................................136
1.2.	Anketna metoda in njena izkrivljanja ....................................141
1.2.1.	Efekti instrumenta ............................................................142
1.2.2.	»Interakcijski efekt« ..........................................................144
1.2.3.	Stališče ...........................................................................150
1.2.4.	Vzorčenje in obdelava ........................................................152
1.2.5.	Metodološka regresija? ......................................................153
1.2.6.	Možne rešitve ..................................................................154
2.	KVALITATIVNA METODOLOGIJA ....................................... 155
2.1.	Interpretativna paradigma .................................................. 155
2.1.1.	Historiat .........................................................................155
2.1.2.	Interpretativna vs. normativna paradigma ..............................161
2.1.3.	Metodološke konsekvence ..................................................162
2.2.	Institucionalni učinek kvalitativne metodologije ...................... 166
2.3.	Čikaška šola: Thomas, Znaniecki in Anderson - začetki kvalita-
tivne metodologije ............................................................167
2.4.	Beckerjeva sekvenčna analiza ..............................................171
2.5.	Bergerjev koncept tematske zavesti .............. ........................173
2.6.	Terensko raziskovanje oz. opazovanje z udeležbo ....................181
2.6.1.	Vloga raziskovalca ............................................................183
2.6.2.	Nastajanje teorije .............................................................184
2.6.3.	Kako narediti dobro terensko raziskavo .................................186
2.7.	Odprti intervju .................................................................187
2.8.	Skupinski intervju .............................................................191
3.	AKCIJSKO RAZISKOVANJE ................................................. 195
3.1.	Vprašanje uporabnosti sociološke produkcije ..........................195
3.2.	Različne »definicije« akcijskega raziskovanja ..........................201
3.3.	Gilli in vprašanje vrednostne nevtralnosti ...............................203
3.4.	Akcijsko raziskovanje in skupinska dinamika ..........................210
3.5.	Pozicija raziskovalca in vprašanje »deobjektivizacije« ..... ...........215
3.6.	Mesto metode in metodološki pluralizem ...............................219
3.7.	Socialna antropologija, akcijsko raziskovanje »tretji svet« .........226
3.8.	Nevarnosti akcijskega raziskovanja: akcionizem in empiricizem .. 230
3.9.	Akcijsko raziskovanje — nova paradigma ...............................232
3.10.	Namesto rezimeja: od opazovanja do intervencije (akcije) in
socialne spremembe ..........................................................237
BIBLIOGRAFIJA .....................................................................240
. 134
PREDGOVOR
Strogo vzeto to ni predgovor, marveč za-govor. Nekaj je treba reči o oprav-
ljenem delu.
V svoji diplomski nalogi izpred šestih let sem zapisal tudi tole: »Spis je nastajal
v dobršni meri v stanju izolacije, pisal sem ga kot privatnik, intelektualno ločen
od tistih, ki bi lahko sodelovali v tem 'projektu'. Vzrok za to po mojem ni samo
v neadekvatnem in avtoritarnem sistemu univerze - tovarne kadrov, temveč v
splošni atmosferi našega življenjskega okolja. Tolikokrat izpričana neodzivnost
institucionalne mreže nasproti naporom posameznikov ali skupin v transforma-
ciji, se sooča tu s svojim novim 'kliničnim' primerom. Namesto, da bi bila pu-
ritanska ekonomija mišljenja, ki je značilnost sedanjega univerzitetnega študija,
nadomeščena z obiljem različnih idej, zamisli, predlogov, projektov, je opaziti
zdolgočaseno intelektualistično dejavnost izoliranih 'teoretikov'. Namesto impul-
zivnega, interdisciplinarnega 'metaseminarja', ki preko posebnih oblik skupinske
dinamike izziva našo kreativnost, imaginacijo in nenazadnje odprtost do soljudi,
smo soočeni z neko inertno situacijo, ki nas vse, študente in profesorje peha v
izolacijo.« Kaj ima resignirani zagovor izpred šestih let opraviti s situacijo tu in
zdaj? Nekim analogijam se nikakor ne morem izogniti. Doktorsko disertacijo sem
pisal ločen od univerzitetnega okolja, živeč v provinci in kar je še bolj nenavadno
za naše prilike: najprej kot nezaposlen, nato kot član delovne (industrijske) or-
ganizacije. To življenjsko orientacijo sem si sam izbral in sem tudi kot sociolog
od nje ogromno pridobil. Vendar je v tem kontekstu moja disertacija izpadla kot
»hobi«, kakor se je izrazila tovarišica z Raziskovalne skupnosti v Ljubljani, ka-
mor sem se obrnil za vsaj minimalno finančno pomoč (od te seveda ni bilo nič).
Po drugi strani pa mi je v zadoščenje to, da je tematika, ki jo razvijam v di-
sertaciji vendarle aktualna in relevantna, saj predstavlja eno izmed metodoloških
alternativ aktualnih tudi za sociologijo pri nas. Spet pa ne morem reči, da sem
z disertacijo zadovoljen - še v času končne redakcije se mi je zdelo, da bi moral
še to in ono pripisati, vnesti še kak citat ali »fusnoto« ali celo »izpiliti« posamezna
poglavja...
Kaj je(bil) namen disertacije? V prvi vrsti izdelati kritični priročnik sociološ-
kega raziskovanja. Na ta način sem hotel zapolniti izredno deficitarno področje
socioloških raziskav pri nas: monografska terenska raziskovanja in aplikativne
akcijske raziskave. Upam, da sem za te vrste raziskav oblikoval dobro metodo-
loško bazo.
Sociologija v Jugoslaviji se danes nahaja v težki situaciji. V dobršni meri po-
litično diskvalificirana in difamirana, le stežka najdeva svoj prostor pod soncem.
Životari v svojem univerzitetnem getu ali se neskropulozno vdinja apologetskim
zahtevam dnevne, politično-ideološke konjukture. Kljub temu ne gre izgubljati
časa za jalova jadikovanja in principielna obtoževanja »sistema«. Del krivde za
tako situacijo nosi navsezadnje tudi sociologija sama. Pri tem imam v mislih s
strani nekaterih vodilnih »socioloških struktur«, forsirano metodološko enostra-
nost, ki je rezultirala v kopičenju zgolj analitično-deskriptivnih raziskav (antipod
tej usmeritvi so »čisti» teoretiki). Čeprav se dandanes nahajamo pred »stabiliza-
cijskimi« restrikcijami, ki bodo brez dvoma zadele tudi znanost in še posebej
družboslovje, pa se vedno bolj kaže potreba po sociološki intervenciji. In sicer po
taki intervenciji, ki bo tako teoretično osmišljena kot pragmatična v smislu od-
krivanja možnih rešitev in predlogov. Koliko sociologov imamo, ki so nezado-
voljni s svojim položajem? In koliko problemov, ki bi jih ti sociologi lahko po-
magali kritično osmisliti in konkretno reševati!
. 135
Skratka ne potrebujemo populistične sociologije (v stilu socialistične ali sa-
moupravne sociologije kot so predlagali nekateri apologetski sociologi), pač pa
populistične sociologe - take, ki bi bili pripravljeni voditi z »laiki« participatorna
raziskovanja, ki bi rezultirala v socialnih spremembah in transformacijah, čeprav
na mikro nivoju.
Izkušnje pa kažejo, da tako politiki, kot odgovorni iz »združenega dela« niso
najbolj pripravljeni »pripustiti« sociologov v družbeno sceno. Vendar ne gre ob-
upati. Od povezovanja z tim. družbeno prakso, je bolj kot kdajkoli prej, odvisna
usoda sociologije. Te družbene prakse pa se je treba lotiti metodološko in teo-
retsko premišljeno in dognano. Nikako torej ne plediram za nekakšne hitre te-
rapevtske posege; kolikor se zdi »infmitizimalno«, bi za začetek zadostovale so-
ciološke monografije, ki bi na prizorišču samem dokumentirale centralna druž-
bena protislovja in dogajanja v mikrookviru. In še nekaj: ki bi izpostavile »her-
menevtsko« pozicijo sociologa. Od tu do participatornega akcijskega raziskovanja
pa ni daleč...
Da ne bo nesporazuma, ne domišljam si, da bi to postala univerzalna socio-
loška poza, prej eden od paradigmatskih obratov. Navsezadnje eden takih, ki ima
že svojo legitimiteto in zgodovino.
Leta 1975 je bila inicirana ena prvih akcijskih raziskav, imenovana »kolonija
na Rakitni«. Prav v zvezi s tem projektom sem si pridobil prve izkušnje s kli-
nično-terenskim delom. Po drugi strani pa meje spodbijanje sociološke legitim-
nosti tega projekta, s strani nekaterih sociologov, vzpodbujalo k intenzivnemu
študiju kvalitativne metodologije in teorije akcijskega raziskovanja. Moram pa
reči, da kljub čedalje večjemu zanimanju, ne samo sociologov, temveč tudi so-
cialnih psihologov in socialnih delavcev, za akcijsko raziskovanje, v naslednjih le-
tih nisem naletel na kakšno večjo institucionalno odzivnost. Z hvaležnostjo se
zato spominjam zanimanja, ki gaje za tako delo pokazal prof., dr. Kuvačič Ivan
in, ki mi je tudi potem, ko je postal moj mentor pomagal z dragocenimi nasveti
in literaturo. Naj na tem mestu še omenim svoje sedanje sodelovanje v razisko-
valni nalogi Večnivojska analiza moči v delovnih organizacijah, na Inštitutu za
sociologijo v Ljubljani. Nosilec te raziskave dr. Rus Veljko me je s svojimi kri-
tičnimi pripombami in intervencijami usmerjal v problematiko moči ter teorijo
organizacij, ki je zelo pomembna za razvijanje optimalnega modela akcijskega
raziskovanja.
Upam, da pričujoča doktorska disertacija ne bo končala v zaprašenih predalih,
ali ostala nedotaknjena na policah knjižnic.
Marezige pri Kopru, oktober 1980
P. S.
K mislim, napisanim pred več kot letom in pol, moram še nekaj dodati. Za
objavo v Časopisu za kritiko znanosti sem posamezne dele teksta predelal, po-
nekod opravil manjše korekcije in dodal nekaj novih referenc. Delno sem se pri
tem opiral na pripombe, ki sem jih dobil s strani komisije za zagovor doktorske
disertacije in kolegov, ki so jo prebrali.
Zahvaljujem se redakciji Časopisa in posebej Pavletu Gantarju, da so mi omo-
gočili objavo disertacije in prevodov.
Ljubljana, junij 1982
. 136
1. SLEPE PEGE KVANTITATIVNO-EMPIRIČNEGA PRISTOPA
1.1. Metodološka navzkrižja
Zakaj to poglavje? Vzporedno z mojim zanimanjem in ukvarjanjem z akcijs-
kim raziskovanjem in kvalitativnimi metodami sem moral »sociološki skupnosti«
znotraj katere sem delal, vedno znova in znova dokazovati teoretsko utemeljenost
in praktično (empirično) »efikasnost« nove metodologije. Tega pa nisem počel iz
obrambnih pozicij, temveč sem pospešeno zbiral teoretske in empirične argumen-
te, s katerimi sem skušal omajati »tradicionalno« (metodološko) paradigmo na
njenem lastnem terenu. Vse, kar sem v tej smeri naredil, je sintetizirano v tem
poglavju. Posebno pozornost sem namenil anketni metodi (oziroma strukturira-
nemu intervjuju), to pa iz preprostega razloga, ker ta metoda oziroma tehnika zbi-
ranja podatkov še dandanes dominira v socioloških (in sploh družboslovnih) raz-
iskavah.
Kot že rečeno, ne bi rad odpiral napačnih »front«, kot da je konflikt kvan-
titativna versus kvalitativna metodologija najpomembnejši. Hočem le opozoriti,
da uvajanje kvalitativne metodologije1 razkriva različne insuficientnosti in slepe
pege pozitivističnega pristopa, znotraj katerega večji del kvantitativne metodolo-
gije »parazitira«.2 Kar bi še rad poudaril, je to: gre mi za imanentno kritiko, pod-
prto z argumenti, izvirajočimi iz arzenala empiričnih raziskav kvantitativnega
pristopa. Humanistično obarvane floskule o »kvantofreniji«, »scientizmu« itd. so
bistveno nezadostne. V tem smislu imajo posebno vrednost kritike, ki so izšle iz
analiz kvantitativnih raziskav (tako npr. Berger, 1972 in 1975; Deutscher, 1970;
Kavčič, 1978 in 1979; Jezernik, 1971; Meinefeld, 1978).
Moje osnovno izhodišče bi se dalo takole formulirati. Asimetrija med tehni-
kami zbiranja podatkov in tehnikami obdelave podatkov je nastala samo na ra-
čun izrednega (enostranskega) razvoja eksaktnih statistično matematičnih tehnik
obdelave podatkov. Ali drugače povedano: medtem, ko je metodologija zbiranja
podatkov (zlasti anketa) ostala skoraj nespremenjena iz časa začetnih poizkusov
kvantifikacije in formalizacije celotne raziskovalne procedure, ter kot taka vse-
buje najrazličnejše napake in pomanjkljivosti, pa je bilo v metodologiji obdelave
vpeljanih mnogo zelo konciznih statistično-matematičnih postopkov (razne ob-
like multivariantne analize: faktorska analiza, »pattern recogniton« in še naprej).
Empirični sociologi so se tako večinoma (zlasti pri nas) usmerili na »obdela-
vo«, ker so smatrali oziroma še smatrajo vprašanje »zbiranja podatkov« za že re-
1	V sociološki literaturi ni soglasja o uporabi pojmov metodologija, metoda, tehnika. Iz-
raz kvalitativna metodologija uporabljajo zlasti anglosaksonski avtoiji (nemški govore o
»kvalitativnem družbenem raziskovanju«). Sam sem prevzel Milićevo (1965) definicijo me-
todologije kot logično-epistemološko kritiko in refleksijo raziskovalne prakse. Kvalitativna
metodologija v moji redakciji pa je ravno kritična refleksija na kvantitativno metodologijo
oprtega empiričnega raziskovanja.
2	Kvantitativnega pristopa apriori ne enačim z pozitivizmom, čeprav je temu pristopu
nekako imanentno to da na družbena dejstva gleda kot na »stvari«, kot od celote (smiselnih
zvez) izolirane »objektivne« fakte. Bogdanović (1981) v tej zvezi govori o »kvantitativnem
formalizmu«, ki skuša brez presežka vse odnose in lastnosti formalizirati oz. zreducirati v
numerične entitete (ekstremni Lundbergov formalizem in operacionalizem pa je korigiral že
Lazarfeld z pritegnitvijo kvalitativne analize in iztiijanjem na sistematični intergraciji pod-
atkov v teoretski okvir). Nobenega dvoma ni, da je tudi kvalitativno raziskovanje lahko po-
zitivistično.
. 137
šeno nalogo. Menim, da lahko postavimo naslednjo hipotezo. V kolikor bi se res-
no pristopilo k ponovni proučitvi zbiranja podatkov, bi to imelo učinek na na-
sprotni strani - do zdaj forsirane tehnike obdelave bi (vsaj za nekaj časa) ostale
v drugem planu.
Razpravljati o tehnikah zbiranja podatkov oziroma konkretno o anketi pa ne
pomeni imeti pred očmi le operativno tehnične postopke, temveč gre tu za po-
membna metodološka vprašanja in odločitve. Pri tem mislim predvsem na tiste
usmeritve in raziskovalne projekte, v katerih je eksplicitno ali implicitno prisotna
težnja po brezpogojni standardizaciji oziroma formalizaciji (kar je seveda pogoj
za korektno primerjalno kvantitativno obdelavo), ki da edina zagotovi objektiv-
nost spoznanj. To pa z drugimi besedami pomeni, daje na delu metodološki mo-
nolitizem (več o tem v poglavju o pluralizmu metod), kar pa je univerzalizacija
oziroma absolutizacija določene tehnike zbiranja podatkov. S tem v zvezi brez
večjih zadržkov lahko postavimo tezo, da so take raziskave zgolj deskriptivno-
analitske in eksplanativne. Na tem nivoju pa že zadenemo na obča metodološka
in epistemološka vprašanja.
V nadaljevanju bom poskušal ilustrirati in argumentirati svoje pozicije na treh
nivojih. Prvič, poskušal bom nanizati (in komentirati) nekaj pripomb in kritik,
ki zadevajo samo obče metodološko in teoretsko jedro kvantitativno empirične
(raziskovalne) paradigme. Nadalje se bom podrobneje ukvarjal s takozvanimi »iz-
krivljanji«, ki jih v sebi imanentno nosi (ne-reflektirana) uporaba (zlasti) anketne
metode. Kot tretje bom prezentiral nekaj možnih solucij, ki se tičejo adekvatnejše
uporabe anketne metode oziroma tehnike.
Kar se tiče prve točke, bo težko podati zaokroženo razmišljanje. Kljub temu
bom poskusil. Že oče pozitivizma Comre je v tem, ko je oblikoval sociologijo v
podobi socialne fizike, izhajal iz prepričanja o načelno možni metodološki enot-
nosti vseh znanosti. Paradoksalno pa je pri tem ostro nastopil pri vpeljavi sta-
tističnih in matematičnih metod v sociologijo. Njegovi pozitivistični nasledniki
ga seveda pri tem niso sledili.
Naravoslovje, oboroženo s čedalje bolj razvitim logično matematičnim apara-
tom, je dosegalo velik uspeh tako pri eksaktnem in preverljivem (to je na podlagi
eksperimentov) formuliranju teorij, kot pri razvijanju tehnike in tehnologije
(»znanost kot glavna produktivna sila« že pri Marxu). Družboslovje, ki se ni ho-
telo sprijazniti s hermeneutsko pozicijo »Geisteswissenschaft-a«, se je hotelo svoje
inferiornosti rešiti z imitacijo in izposojanjem instrumentarija iz naravoslovne
metodologije. To se je zgodilo na dva načina. Izoblikovali so se standardizirani
postopki zbiranja podatkov: anketa oziroma vprašalnik z naprej fiksiranim od-
govorom, razne skale (Gootman, Thurstone), testi (Binnet itd.). Po drugi strani
pa tem postopkom ustrezajoče kvantitativne tehnike obdelave podatkov (od pre-
prostih statističnih izračunov do najnovejših matematičnih postopkov). Tej na-
videzno le tehnični proceduri pa seje prilagodila celotna znanstvena oziroma raz-
iskovalna aktivnost. Kot »rezultat« nastopi operacionalna definicija, s pomočjo
katere je šele možna formalizacija »teorije« - to je tistega, za kar znanosti gre.
Znanstveno naj bi bilo tisto, kar se da meriti, to je operacionalizirati in kvanti-
ficirati (»inteligentnost je tisto, kar meri inteligenčni test«). Tu naj nakažem le dej-
stvo, ki bo sicer še obrazloženo v drugih poglavjih, namreč da je operacionalna
definicija vzpostavila oziroma sankcionirala primat metode (Adorno, 1971) in si-
cer tisto pojmovanje metode, ki temelji na napačni transpoziciji naravoslovnih
metod (Adorno, 1971). Še bolj določno: ideal naj bi bila eksperimentalna fizika,
. 138
vendar v svoji že preseženi fazi razvoja (Ritsert, 1972). Od tu izhaja pojmovanje
raziskovalne tehnike kot instrumenta, ki meri svoj »objekt« in na katerem v ana-
logiji senzornim izkustvom izraženim v protokolnih stavkih »odčitamo« karak-
teristike objekta. Instrument fungirá torej kot nevtralen stimulus, ki izziva reak-
cije in ki jih potem objektivno in sistematično opazujemo, registriramo in me-
rimo. Dejansko naj bi po tem principu delovala anketna procedura in socialno
psihološki eksperiment. Naj bi, kajti kot bomo videli, je vse ostalo pri pobožni
želji eksaktnih in po vzoru naravoslovja mislečih družboslovcev.
Seveda pa ima ta »imperializem« (čim bolj standardizirane) metode posledice,
ki se tičejo samo teoretske zastavitve - iz raziskovanja so izločeni tisti pojmi in
izseki družbene realitete, ki niso »primerni« za operacionalizacijo (od tod para-
zitiranje družboslovja na merjenju »stališč«).
Po drugi strani pa so do sedaj številni sociologi dokaj argumentirano pokazali
na nevzdržnost imitacije naravoslovne raziskovalne in logično-metodološke pro-
cedure v sociologiji in družboslovju. Začenši s sporom med »historiki in poziti-
visti«, ki gaje inauguriralo neokantovstvo oziroma Dilthey, pa prek Webra in nje-
gove metodologije »razumevanja« (verstehende Soziologie), pa do A. Shutza in
sodobnih neofenomenoloških smeri (etnometodologija, simbolni interakcioni-
zem) pa do najnovejših (neo)marksističnih kritik (Habermas, Moser, H. Berger)
in še drugih, postajajo vedno bolj evidentne napake in enostranosti klasičnega em-
piričnega družboslovnega raziskovanja.
Na tem mestu bi skušal osvetliti le najšibkejše člene v verigi družboslovne in
raziskovalne metodologije. H. Moser (1975) je svojo kritično argumentacijo us-
meril na tri glavne metodološke postulate: objektivnost, reliabilnost, validnost.
Princip objektivnosti pomeni, da različni raziskovalci pri ponovitvi raziskave na
istem objektu pridejo do istih rezultatov. Da pa bi to bilo mogoče, mora biti in-
terakcija med raziskovalci in objektom zreducirana na minimum. Potrebna je dis-
tanca, ki naj bi odstranila možno vplivanje objekta na raziskovalca in obratno.
Toda tako postavljeno in izvajano načelo objektivnosti se Moserju pokaže neza-
nesljivo iz več razlogov. Glavni je ta, da ima že oznaka določene življenjske si-
tuacije za raziskovalno (eksperimentalno) določen pomen za vse udeležence in
vpliva na njihovo obnašanje. Skratka, gre za ustvarjanje neke umetne in nerealne
situacije, saj ni mogoče nekomunicirati (Watzlawick, 1972). O reliabilnosti je re-
čeno tole: Test za preizkušanje točnosti in stabilnosti merskega instrumenta je
tako kot instrument sestavljen iz jezikovnih izrazov (in ni tehnični aparat kot v
naravoslovju). Od razumevanja in interpretacije v instrumentu vsebovanih ozi-
roma uporabljenih pojmov je odvisno, kakšen bo rezultat.
Na osnovi tega uvida Moser sklepa, da zaupanje v današnje postopke za ugo-
tavljanje reliabilnosti ni na mestu. O validnosti pa spet ni mogoče razpravljati,
ne da bi analizirali teoretske okvire, znotraj katerih problem sploh postane re-
levanten. Preizkušanje validnosti temelji v glavnem na korelacijsko statističnih
metodah, ki ne dopuščajo kavzalno-temporalnih razlag. Ker se dostikrat pojavijo
navidezne korelacije, je potrditev validnosti le formalno logična.
Če še malo bolj natančno postavimo pod lupo vprašanje validnosti in relia-
bilnosti, se pokažejo še druge »nedorečenosti«. Ko se sprašujemo o validnosti, gre
za to, ali smo res merili tisto, kar smo se namenili meriti. Od več vrst testiranja
validnosti se največkrat uporablja tako imenovana »Construct validity« (Berger,
1972). Ta oblika merjenja validnosti se zlasti uporablja v primeru, če se prouče-
vanega teoretskega pojma ne da oziroma ne more do kraja oz. ustrezno opera-
. 139
cionalizirati in zaradi tega ni možna direktna verifikacija oziroma testiranje in-
dikatorjev. Večina družboslovnih pojmov pa je seveda takšnih, da ne dovoljuje
striktne operacionalizacije. Kljub temu, da ne obstaja en sam veljaven postopek
validiranja, paje njihova logična formula istovetna. Teoretski konstrukt je umeš-
čen v teoretsko mrežo in je z drugimi pojmi logično kavzalno povezan. Na tak
način dopolnjena ali izvedena teorija mora biti sposobna dati prognozo opazo-
valne variable oziroma predmeta. Če naj postopek opazovanja oziroma merjenja
dejansko meri tisto, kar smo se namerili meriti, morajo biti izvedene prognoze
pravilne. Se pravi, da je teoretski konstrukt pojasnjen s teorijo, katere del je sam.
Z drugimi besedami: rezultat merjenja se konfrontira s teoretskim znanjem raz-
iskovalca o odnosu merjenja objekta do drugih variabl. V kolikor gredo rezultati
merjenja v kontekst splošne in z drugimi postopki potrjene teorije, govorimo o
uspešni validaciji.	^
Shematično se da to takole prikazati (Berger, 1972):	/K
/ \
Ci,2,3 = pojmovni konstrukt teorije Tc	q ^ ç_\C
BI.2.3 = postopki za merjenje С1-2,з	H\ H '	V/
г N ,чч I a
H12,3 = hipoteze o odnosu B—C	d B B
2	1	3
Preveriti je treba H! - Bt). C, stoji znotraj teorije Tc v kavzalnem odnosu z
variablami C2 in C3. Hipotezi H2 in H3 povezujeta ti variabli z B2 in B3. Da bi
stvar poenostavili, si lahko predstavljamo vse te kavzalne odnose kot medsebojne
implikacije. H, se da preveriti, če B, korelira z B2 IN B3. Če je rezultat testa po-
zitiven, sledi iz H2 in H3 ter Tc veljavnost H,, pri negativnem testu pa neveljav-
nost H,. Glavni problem paje tu odsotnost postopka operacionalizacije oziroma
nedoločenost korespondenčnih pravil med konstruktom in postopkom za mer-
jenje. Ilustrativen je naslednji primer. Dogmatsko skalo preverimo s teoretsko po-
vezavo z »avtoritarnostjo«, pri čemer pa se za merjenje le-te uporablja »fašistič-
no« skalo. Ta test validnosti temelji na stavku: »avtoritarnost korelira z rezultati
na F-skali«. Tako za vprašljivo D-skalo kot za F-skalo mora biti izvršena kon-
strukcijska validnost. Ker manjkajo direktni kriteriji operacionalizacije za avto-
ritarizem, je treba testirati še druge variable, npr. etnocentrizem. Operacionali-
zacija nadaljnjih konstruktov je tako nezanesljiva kot validnost izhodišča variable
oziroma teorije. Ta regresum ad infinitum ustavi odločitev raziskovalca, ki se pač
slej ali prej zadovolji s tem, da je pojav X docela pojasnjen s teorijo Y, čeprav
sama teorija ni docela empirično dokazana. Kot ugotavlja Berger (1972), ta od-
ločitev ni rezultat empirične dokazljivosti, temveč jo določajo socialne norme
znanstvenega predrazumevanja ali družbeno določeno predrazumevanje. To pa
z drugimi besedami pomeni, da se znanstveno raziskovanje vedno dogaja na ozad-
ju neke socialne, politično ideološke konstelacije, in da je raziskovalec oziroma
znanstvenik, hočeš nočeš tisti, ki je v svojem početju bistveno determiniran (vsaj
v zadnji konsekvenci) s socialno pogojenim predrazumevanjem, ki ga že od zme-
raj (tako kot »laiki«) nosi v sebi. Vprašanje je seveda samo, ali to socialno vpetost
teoretsko izpostavi, ali pa je (v maniri pozitivistično empiričnih šol) zamolči.
. 140
Pri preizkusu reliabilnosti mora instrument pri polovici merjenja dati enake
rezultate (točnost in stabilnost instrumenta). Zahtevi po strogi intersubjektivnosti
odgovarja v družboslovju standardizirana oblika zbiranja podatkov. Reliabilno je
torej strogo intersubjektivno spoznanje.
Dilema, ki pa že prerašča v absurd, pa je tale: visoka reliabilnost ali nizka va-
lidnost.3 Zlasti izstopa ta dilema pri opazovanju z udeležbo in intervjuju. Vsak
poskus poboljšanja reliabilnosti (beri: standardizacije instrumenta) je plačan z
nizko validnostjo podatkov ali drugače: z redukcijo kompleksnosti in difuznosti
opazovanega (merjenega) polja, kar se doseže s standardizacijo instrumenta, lah-
ko zajamemo le podatke, ki se nanašajo na manjši del močno institucionaliziranih
socialnih odnosov oziroma rutinskega obnašanja. Kot bomo v nadaljevanju še vi-
deli, seje družboslovje odločilo za reliabilnost. Od tod tudi Deutscherjeva (1970)
sintagma o »Obsesiji z reliabilnostjo«. Po drugi strani pa se alternativna ali kri-
tična sociologija odloča za drugo varianto - kot bi hotela slediti predstavi, ki jo
je o »naturalistični« raziskovalni strategiji oblikoval utemeljitelj simbolnega in-
terakcionizma Blumer pred skoraj tremi desetletji.
Glede na to, da se v teh poglavjih osredotočam na problematiko zbiranja pod-
atkov, naj odprem diskusijo z načelnimi pripombami, ki jih je na račun kvan-
titativnega pristopa izrekel Cicourel (1972), ki jih je povzel tudi Habermas (1971).
Kot pravi Habermas, je Cocourelova zasluga v tem, da je težave, ki se pojavljajo
pri zbiranju podatkov, obravnaval na spoznavno teoretskem nivoju in ne zgolj na
nivoju raziskovalne tehnike. Uvidel je nujnost teorije, ki bi eksplicirala strukture
jezikovno-simbolno posredovanega življenjskega sveta v vsakdanjih situacijah.
Brez rekurza na predrazumevanje socialnega sveta niti ne moremo vedeti, kaj
pravzaprav merimo z merskimi instrumenti. Zato je potrebna refleksija transcen-
dentalnega okvira komunikativnega izkustva, znotraj katerega se podatki nana-
šajo na teoretske pojme. Cicourelov namen je zgraditev takega referenčnega sis-
tema, ki bi z zapopadanjem struktur vsakdanjega življenja določal preobrazbo ko-
munikativnih izkustev v merljive podatke. Raziskovalec ne more namreč nikdar
čisto izstopiti iz vloge komunicirajočega soigralca. Ali kot pravi Schutz: »Dejstva,
podatki in dogodki, s katerimi ima opraviti naravoslovec, so samo dejstva, pod-
atki in dogodki znotraj njegovega opazovanega polja, to polje nima nobenega 'po-
mena' za molekule, atome in elektrone v njem. Toda dejstva, podatki in dogodki
pred družboslovcem so čisto drugače strukturirani. Socialni svet kot družboslov-
čevo opazovalno polje ni v bistvu nestrukturirano. Ima posebno strukturo, ki je
pomensko relevantna za človeška bitja, ki živijo, mislijo in delujejo v njem. Le-ti
predselekcionirajo in predinterpretirajo ta svet s serijo zdravorazumskih kon-
struktor realnosti vsakdanjega življenja... Mišljeni objekti, ki jih konstruirajo
družboslovci, se nanašajo in so osnovani na mišljenih objektih, ki jih z zdravo-
razumskih mišljenjem konstruira človek, ki živi svoje vsakdanje življenje med so-
ljudmi. Torej konstrukti, ki jih uporablja družboslovec, so tako rekoč konstrukti
druge stopnje, namreč konstrukti konstruktov, ki jih izdelujejo akterji socialne
scene in katerih obnašanje znanstvenik prikazuje in ga skuša pojasniti v povezavi
s procedualnimi pravili svoje znanosti.« (Schutz, cit. po Habermas, 1971, str.
208).
3 Konstatacija Friedrichsa (1973; 101) o tem, da veljavnost predpostavlja zanesljivost, je
napačna. Deutscher (1970) pravi, da je vsaka matematična formula, ki izraža validnost kot
direktno funkcijo reliabilnosti in obratno, nepravilna.
. 141
Izhajajoč iz teh ugotovitev ni čudno, da Cicourel piše o »predčasni matema-
tizaciji« družboslovja, kajti kvantitativni postopki so tuji tako socialnemu svetu,
ki ga sociologi proučujejo kot pojmovnim generalizacijam. To pomeni, da socio-
logija ne razpolaga z nobeno »protofiziko«, se pravi teorijo, ki bi omogočala ko-
respondenco med izkustveno bazo (podatki) in analitičnim okvirom. (Vprašljiva
pa je, koliko je realna Cicourelova namera, da bi z nekakšno »teorijo kulture«
prišel do »protofizike« v sociologiji). Program, ki ga je začrtal Schutz, je Cicourel
povzel po zahtevi o izdelavi tipologije socialnih interakcij v vsakdanjem življenju
oziroma teorije socialnih tipov, kar bi šele nudilo bazo za (morebitno) kvantifi-
kacijo in po drugi strani za prevlado zdravorazumskega rezoniranja sociologov.
Zdajšnje početje empiričnih sociologov je kajpada ujeto v zdravorazumske
mreže. »Srečna ironija« sociologije je v tem, da izhajajoč iz postavke, da proučuje
socialno organizirane praktike, proučuje pravzaprav tudi sebe samo (seveda ne
da bi se tega zavedala) kot pravi Silvermann (1975). Ali kot je formuliral to Ci-
courel rekoč, daje sociolog v posebni poziciji, ko študira pogoje vsakdanjega živ-
ljenja, toda njegovi podatki so produkti teh pogojev (Cicourel, 1972, str. 61). V
tej zvezi lahko navežemo na Adorna (1974), ki pravi, da empirična sociologija
hipostazira tisto, kar bi bilo šele treba narediti za predmet proučevanja.
Poustvarjena metoda postulira postvarjeno zavest (in tako prispeva k njeni ut-
rditvi). Sekundarno se prikazuje kot primarno, ko da so danosti in fakti, na katere
merijo metode, nekaj poslednjega in ne že pogojenega. Izjave niso »stvar« sama,
temveč so že nekaj postvarelega, torej od objektivnih družbenih silnic nekaj že
izoblikovanega.
Ni odveč še enkrat navesti Cicourela, ko opozarja sociologe, da svet opazo-
vanih dejstev ni preprosto »zunaj njih«, tako da bi ga lahko z distance merili z
znanstvenimi metodami. Aktualna zgodovinska konstelacija in ideologija dane
epohe namreč v bistveni meri določata to »kaj je zunaj«, pa tudi način, kako so
objekti in dogodki percipirani, ocenjeni, opisani in zmerjeni. (Cicourel, 1972, str.
67).
Upam, da sem s tem »uvodom« napravil dobro predpripravo oziroma zado-
voljil referenčni okvir za razpravljanje o »metodologiji izkrivljanj«, ki so »posle-
dica« aplikacije standardiziranih raziskovalnih metod, posebno anketne metode.
1.2. Anketna metoda in njena »izkrivljanja«
Po mojem mnenju bi se dalo zgoraj omenjena izkrivljanja (napake) klasificirati
kot posledico: 1. efekta instrumenta 2. interakcije raziskovalec - objekt; 3. indi-
vidualiziranega koncepta stališča; 4. (neprimernega) vzorčenja in obdelave.
Anketni postopek oziroma vprašalnik z naprej fiksiranimi odgovori je še zme-
raj prevladujoča metoda zbiranja podatkov. Pri nas smo celo tako daleč (oziroma
smo bili vsaj do nedavno), da je pomenilo »delati raziskavo« isto kot »delati an-
keto«.
Na vprašanje, kakšne metode uporabljajo v raziskavah, je 152 ameriških so-
ciologov odgovorilo tako (Sztompka, 1974);
- sondaža z intervjujem na podlagi vprašalnika	81
-	sondaža z anketo, ki jo izpolni respondent	56
-	opazovanje z udeležbo	48
-	sociometrični testi	31
. 142
-	eksperiment	25
-	projektivne metode	.	18
Prvi dve metodi lahko uvrstimo v anketo, torej dobimo številko 137.
1.2.1. Efekti instrumenta
Tu gre seveda za proučevanje oziroma ugotavljanje artefaktov oziroma »nus-
produktov« uporabljanega instrumenta, v našem primeru ankete oziroma vpra-
šalnika. Kot vemo, je v tako zvanih reaktivnih metodah podatek reakcija anke-
tiranca (»objekta raziskave«) na stimulus (vprašanje) anketarja. Dogaja pa se (kot
so pokazala empirična preverjanja), da stimulus oziroma instrument tako vpliva
na anketirane, da je plod njihovih reakcij podatek, ki ni objektiven, to je tak, ki
ne odgovarja pravemu anketirančevemu stališču, ki bi sicer prišel do izraza, če
bi bil instrument reliabilnejši (to je bolj konsistenten, stabilen in nedvoumen).
Skratka, če bi bil instrument nevtralno orodje, s katerim se pride do dejanskih
podatkov.
Eden od avtorjev (Blinkert, 1979) je s popolnoma legitimno variacijo instru-
menta, prišel do različnih rezultatov. Vprašalnik je modificiral na tri načine (tako,
da je imel A in B vprašalnik):
-	zaprto vprašanje je spremenil v odprto
-	spremenil je vrstni red modalitet
-	spremenil je kontekst vprašanj oziroma predvprašanje, ki je predhodilo mo-
dalitetam (in ki je impliciralo pozitivno ali negativno sodbo).
Rezultati so pokazali, da so bili na variaciji instrumenta neprimerno bolj re-
zistentni respondenti z višjo izobrazbo, in da je po drugi strani upravičena do-
mneva, da bi bile razlike manjše, če bi šlo za vprašanja, ki bi se nanašala na fakte
in ne na mnenja ali stališča oziroma, ko bi bila le-ta relevantna za vse respon-
dente.
V zvezi s temi ugotovitvami avtor sugerira, da je anketa neustrezna v situa-
cijah, ko:
-	gre za raziskovanje mnenj ali stališč, za katere se domneva, da imajo zelo
majhen ali skoraj nikakšen pomen za vsakdanje življenje in samorazumevanje
-	se hoče taka mnenja zbrati z reprezentativnim vzorcem in jih posplošiti na
celotno populacijo
-	se domneva, da v nekaterih skupinah neodvisne variable (status, izobrazba)
vplivajo na jakost instrumentalnih efektov
Uporaba ankete je torej kot smiselna,
-	ko gre za proučitev dejstev oziroma stališč, do katerih ima respondent že od
prej neki odnos
-	če ne gre za generalizacije oziroma posplošitve, temveč za primerjavo med
različnimi skupinami
-	proučevane skupine morajo biti sestavljene tako, da se med seboj ne razli-
kujejo preveč, kar se tiče izobrazbe in socialnega statusa.
S tem je seveda precej zožen maneverski prostor za uporabo anket oziroma
vprašalnikov, ima pa tudi pomembne implikacije, ki se tičejo tako interakcije an-
ketar - anketiranec, kot tudi teoretskih premis, na katerih je zgrajena anketna me-
toda in ne nazadnje tudi problema reprezentativnega vzorca.
. 143
Če naj ostanemo pri prvotno zastavljeni problematiki »efektov instrumenta«,
moramo omeniti tudi izredno važnost načina formulacije vprašanj oziroma mo-
dalitet, njih pomensko strukturo, ponavljanje vprašanj, predolgo anketo oziroma
preveč vprašanj, kar vse vpliva na končni rezultat oziroma več ali manj deformira
pričakovane cilje (t. j. reliabilnost, validnost in objektivnost podatkov). Tudi, če
se postavimo na stališče zagovornika kvantitativnega oziroma anketnega pristo-
pa, ne moremo mimo ugotovitve, da navedeni latentni izvori »anketarskih na-
pak« še naprej persistirajo v mnogih raziskavah, in kot bomo videli pozneje, celo
naraščajo, tako da se zdi, da so novejše raziskave manj metodološko korektne kot
tiste v prvem obdobju.
En tak primer so tako zvana »double barrel« vprašanja, to so vprašanja ali mo-
dalitete, ki v sebi združujejo dvoje (pomensko nekonsistentnih) podvprašanj ali
submodalitet, ki jih je eden od naših sociologov odkril v javnomnenjski raziskavi4
(Jezernik, 1970).
Sam sem imel kot anketar v raziskavi »Slovenskega javnega mnenja« (1978)
priliko iz »prve roke« ugotavljati pomanjkljivo formulacijo vprašanj in druge
efekte instrumenta, ki so gotovo negativno vplivali na končen rezultat.
Tako je bilo več vprašanj oziroma modalitet sugestibilnih. Npr.: »Krvodajalst-
vo je pomembno človeško dejanje, ali bi tudi vi dali kri?« Potem modaliteta: »Ali
bi nam lahko zaupali, če ste verni«, ki sugerira, da je vernost nekaj, kar je treba
skrivati (in se to skrivnost nekomu lahko le zaupa). Dejansko sem dobil (prav
tako tudi druge anketarke) presenetljivo majhno število tistih, ki so mi to »za-
upali«. Nadalje so bila postavljena pedagoška (izpitna) vprašanj: »Ali veste, kaj
pomeni, daje SZDL frontna organizacija?«, kar je pri tistih (in tudi pri anketarju),
ki niso vedeli odgovora, izzvalo nelagodje, kar je vplivalo tudi na odgovore pri
drugih vprašanjih (često so komentirali: »veste, ne vem, če sem prav odgovoril-a;
kar vi povejte, če je moj odgovor pravšnji itd.) in seveda na celoten potek anke-
tiranja. O podobni sugestivni moči modalitet sporoča tudi anketar - sicer sedaj
študent psihologije, - ko je sodeloval pri anketi: »Problem razvoja Slovenije 1.
1975 v organizaciji Inštituta za sociologijo (Osojnik, 1975). Omenjeni anketar je
sicer anketiral v ruralnem področju Prekmurja. Tu se je tudi pokazala vsa ab-
surdnost in iluzornost »reprezentativnega vzorca«. Glede na dejstvo, da je v tem
okolišu večina kmetov in ostarelih ljudi, ki so manj izobraženi inje njihova »kon-
strukcija socialnega sveta« precej različna od tistih, ki so anketo naredili, je prišlo
prav do komičnih zapetljajev.
Lep primer je bilo vprašanje: kaj najbolj onesnažuje vaše okolje in odgovor:
vaške gosi. Seveda to ni bil osamljen slučaj. Ravno vprašanje jezika oziroma se-
matičnih struktur je bilo izpostavljeno v vsej svoji ostrini. Takole je anketar na-
pisal: »Pod tem (jezikom op. A. F.) mislim tako formulacijo določenih vprašanj
v anketi, ki so izrazito mestna oziroma strokovno sestavljena in tako že sama po
sebi nerazumljiva, preprostejšim in laikom, kot tudi na konstrukcijo stavkov, ki
je v večini primerov zelo komplicirana, preširoka in prezapletena (vprašanja o
4 Ta vr§ta napake je značilna za zaprta vprašanja oziroma za vnaprej fiksirane odgovore.
Primer: »Vera in povezanost s cerkvijo sta tudi za današnjega človeka potrebni«. Kateri od-
govor naj obkroži respondent, ki misli, da je vera potrebna, cerkev pa ne, ali obratno? Sicer
se bo tisti, ki misli, da je vera še potrebna, cerkev pa ne, lahko odločil za predhodno mo-
daliteto: »človeku danes zadoščajo osebna verska prepričanja, medtem ko mu cerkev ni več
potrebna«, toda, kaj naj obkroži tisti, ki misli, daje cerkev še potrebna iz kakršnegakoli raz-
loga, vera pa ne? (Jezernik, 1970)
. 144
razvitih in nerazvitih področjih še posebno), prav tako pa tudi na razliko v dia-
lektih, ki sta si (ljubljansko in prekmursko) zelo različna.«
Velike težave so bile pri razumevanju določenih pojmov (zlasti ekonomskih),
ki jih je moral anketar dodatno razlagati, pa pravi: »da jih nisem mogel razložiti
niti pozneje, ko sem se že precej navadil na njihov dialekt«.
Ugotovitve, do katerih je prišel naš anketar, so torej v skladu s tistim, kar smo
zvedeli od Blinkerta: vsi respondenti nimajo enakega odnosa do »objektov« ali
njih lastnosti, po katerih sprašuje anketar (problematičnost »stališč«), formulacija
in zaporedje vprašanj vpliva na odgovore; posploševanje odgovorov (podatkov)
v smislu reprezentativnega vzorca je nekorektno. Še druge elemente izkrivljanj
bomo obravnavali v naslednjih poglavjih.
Kar si je treba zapomniti, je tole: respondenti, ki nimajo izoblikovanega sta-
lišča ali mnenja do objektov, po katerih sprašuje anketar, signifikantno bolj pod-
ležejo (nezaželjenim) efektom instrumenta. Dejstvo pa je, da so ankete, ki sem
jih omenjal, spraševale po odnosu do vseh mogočih »objektov«, kar pomeni, da
zelo veliko število anketirancev na to ali ono vprašanje ni dalo »objektivnega«
odgovora.
Opozoril bi še na »efekte« zaprtih vprašanj. Glede na to, da je v metodološki
literaturi prevladujoče stališče, da se da večino »anketarskih napak« rešiti s stan-
dardizacijo instrumenta, to je z uvajanjem zaprtih vprašanj (ter po drugi strani
s »standardizacijo interakcije«), lahko rečem, da zdaj pride do drugih »napak«:
npr. v obliki fiktivnih odgovorov (primer »double barrel« modalitete ipd.) in ne
zanimanja dela respondentov za nadaljnje anketiranje zaradi »prisiljenosti« in iz-
umetničenosti celotne situacije (s čimer se seveda zmanjša validnost in objektiv-
nost podatkov).
1.2.2. »Interakcijski efekt«
Kot sem že (večkrat) omenil, skoraj vsaka raziskovalna situacija v sociologiji,
še posebno če gre za tako imenovane reaktivne metode (anketa, intervju, opazo-
vanje z udeležbo), predpostavlja komunikacijo oziroma interakcijo med razisko-
valcem in raziskovanim (objektom). V kolikor je ta ugotovitev pripoznana, pa
niso zapopadene konsekvence, ki iz te perspektive sledijo. »Obsesija z reliabil-
nostjo« ima svoj korelat v strogi intersubjektivnosti raziskovanih podatkov, kar
se doseže s standardizacijo raziskovanih metod. Klasičen primer je anketni vpra-
šalnik z vnaprej formiranimi odgovori.
Glede na to, da so tudi (nekateri) sami »kvantitativci« prišli do spoznanja, da
tudi najbolj stroga standardizacija instrumenta ne more biti porok imunosti za
»napake«, do katerih prihaja v raziskovalni (anketni) situaciji, je instruktivno vso
stvar malo bolj razjasniti. Še posebno velja za naš prostor, saj velja anketna me-
toda še bolj kot drugod za eksaktno metodo oziroma tehniko raziskovanja par
exellence.
Kot smo videli, so razultati proučevanja (nezaželjenih) efektov instrumenta
precej zožili polje aplikacije anketne metode. Na še hujše dvome v znanstveno
univerzalnost ankete pa nas navaja raziskovanje v zvezi z »interakcijskimi efekti«.
Eno najobsežnejših in najsistematičnejših raziskav te vrste so opravili sodelavci
NORC-a (National Opinion Research Center) v ZDA (Hyman, 1954) že pred de-
setletji. Naj še omenim, da so v teh proučevanjih bili posredno ali neposredno
udeleženi sociologi kot Lazarsfeld, Stouffer, Likert idr. Ta imena kažejo torej na
. 145
dejstvo, da je šlo tii za proučevanje, ki so se jih lotili »kvantitativci« sami, prav
tako na osnovi tega dejstva lahko že takoj določimo njihov cilj: s pomočjo de-
tajlnih raziskav locirati napake in izkrivljanja v odnosu respondent - intervjuvar
oziroma anketar, kar naj bi omogočilo večjo kontrolo tega odnosa. S tem pa bi
bili dani pogoji za redukcijo nezaželjenih efektov.
Medtem ko so prejšnja proučevanja izhajala iz osebnih karakteristik in ideo-
logije anketarja kot latentnih izvorov napak v anketi, pa so sodelavci NORC-a
prišli do drugačnih zaključkov: »Bili smo preokupirani z anketarjevimi ideološ-
kimi faktorji, z njegovo motivacijo vplivanja na rezultate in smo zanemarili nji-
hove percepcije in prepričanja (ali smo konstruirali njegova prepričanja kot pre-
prosto odražanje motivacij). Ukvarjali smo se s tem kako komunicira z respon-
dentom, izhajajoč iz svojega stališča, in ne z načinom, kako vidi respondenta«
(Hymann, 1954, str. 66).
Prepričanje in percepcije v zvezi z respondentom torej vplivajo na anketarja,
da ta producira pričakovanja kako bo respondent odgovoril na vprašanja. Zlasti
se ta pričakovanja manifestirajo v fazi preizkušanja, zapisovanja, klasifikacije in
kodiranja odgovorov.
Sicer so bili identificirani trije tipi pričakovanj.5 Prvo je pričakovanje v zvezi
s strukturo stališča, ki temelji na mišljenju, da so stališča respondenta unificirana
in povezana v organizirano strukturo (»Takoj, ko je začel govoriti, sem vedel, kaj
bo povedal«). Na tem mestu bi samo na kratko komentiral: faktično tu ne gre
samo za »pričakovanja«, namreč, kar je Hymann spregledal, je dejstvo, da se to
»pričakovanje« popolnoma sklada s teoretskim konceptom stališča (več o tem v
naslednjem poglavju). S tem v zvezi je točna konstatacija, da obstoji univerzalna
tendenca, da ljudje zavedno ali nezavedno anticipirajo in prilagajajo svoje obna-
šanje drugim ljudem, skladno s pričakovanji in predstavami, kijih imajo o drugih.
Drugi tip pričakovanja je pričakovanje v zvezi z vlogo. Anketar na podlagi pr-
vih vtisov in informacij o vlogi oziroma statusu respondenta (starost, družbena
in etnična pripadnost, poklici ipd.) interpretira dvoumne in nekonsistenčne od-
govore v luči svojega pričakovanja o tem, kakšni naj bi bili odgovori respondenta
(kot pripadnika določene družbene skupine).
Tretji tip so pričakovanja v zvezi z verjetnostjo. Tu gre za pričakovanja, ki se
tičejo distribucije mnenj in občutkov v populaciji (npr.: anketar domneva, da po-
lovico vzorca sestavljajo pristaši laburistov; če v toku anketiranja opazi, daje pro-
porc večji ali manjši, začne nejasne odgovore interpretirati v korist laburistov).
Pokazalo se je, da je ta vrsta pričakovanja še najmanjša oziroma najmanj po-
membna kot latentni izvor napak.
Poleg efektov, izvirajočih iz pričakovanj anketarja, Hyman podrobnejše raz-
pravlja o reakcijah respondentov ter situacijskih determinantah anketiranja.
Reakcijske napake (respondenta) izvirajo iz njegove prevelike socialne vključe-
nosti (social involment) v procesu anketiranja. Vključitev respondenta v anketi-
ranje je namreč pomemben faktor, ki pripomore k objektivnejšim in validnejšim
5 Rosenthal je v svoji znani študiji odkril tele vrste pričakovanj: »eksperimenter attributes
effects«, »eksperimenter modeling effects«, »eksperimenter expectancy and data desirability
effects« (nav. po Habermas, 1971), glej tudi Rosenthal 1971. Eden od naših psihologov pra-
vi: »To vsekakor meče majhno senco na vse tiste tovrstne raziskave, kjer bi ti učinki (gre
za učinke »pričakovanje«, op. F. A.) lahko delovali, pa niso bili sistematsko kontrolirani
- vsaj do nedavnega teh učinkov kajpada niso kontrolirali (Musek, 1979).
. 146
podatkom. Poleg socialne vključitve obstaja še važnejša delovna vključitev (task
involment).6 Rezultanta adekvantne vključitve je »rapport«.
Previsok »rapport« (ali »over-rapport«) je torej posledica neustrezne socialne
vključitve - odgovori so funkcija reakcij (oziroma interakcij) anketar - respon-
dent.
Ilustracija za to vrsto »napak« je bil v letih 1948-52 v ZDA strah ali sum-
ničavost dela respondentov do anketarjev- imeli so jih za »komuniste« ali agente
CIA. Respondenti se torej niso orientirali na neposredno delovno vključitev, tem-
več so v anketarjevem zadržanju in obnašanju iskali »znake«, ki bi potrjevali nji-
hove domneve in strahove.
Jasno, da so bili njihovi odgovori precej izkrivljeni. Do iste reakcije pride, če
se med anketaijem in respondentom ustvari zaupljiva in prijateljska atmosfera -
daje ne bi prekinil, respondent odgovarja tako kot misli, da se ne bo zameril an-
ketaiju.7 Reakcije respondenta so v teh primerih neodvisne od osebnih karakte-
ristik anketarja (lahko pa te pozneje ojačajo ali omilijo respondentove reakcije),
zato ni upravičena domneva, da pri anketah, ki jih izpolnjujejo respondenti brez
prisotnosti anketarja (ankete, poslane po pošti ali objavljene v časopisih), ne de-
lujejo vplivi njihove socialne vključenosti, kot je poskušalo dokazati več avtorjev,8
(med njimi, kot omenja Hyman, tudi Lazarsfeld). Verjetno paje, da ti vplivi niso
tako neposredni (po drugi strani pa je res, da raziskovalec dobi nazaj redkokdaj ,
več kot eno tretjino izpolnjenih anket).
Nadaljnji izvor napak so situacijski faktorji, med katere Hyman uvršča obli-
kovanje vprašanj oziroma modalitet ter anonimnost.
Kar Hyman »povleče« iz te analize, je to, daje treba situacijo anketiranja kon-
trolirati - to pa se doseže s strukturacijo. Gre za dvojno strukruriranje, po eni
strani oblike vprašanj - se pravi zmanjšati število odprtih vprašanj. Po drugi stra-
ni gre za »pametno« strukturiranje anketne procedure: »Naši rezultati sugerirajo,
da mora imeti kontrola, vsaj delno, obliko več ali manj razumnega ali efektivnega
strukturiranja anketne situacije« (Hyman, 1954, str. 201). To se doseže z ustrez-
nim urjenjem anketarjev s stereotipi in raznimi predsodki, takih, ki so netolerant-
ni in nezmožni ambivalentne ocene objekta oziroma stališča.
Zaključek, ki ga lahko naredimo, je tale. Hyman in sodelavci NORC-a so po-
kazali, da se v interakciji anketar - respondent skrivajo latentni izvori izkrivljanj
in napak v odgovorih. Anketne raziskave, ki v svoje procedure nimajo vkalku-
liranih »obrambnih mehanizmov«, kot so jih identificirali Hyman in sodelavci,
so per definitionem obsojene na zmanjšano objektivnost in validnost podatkov.
To v kolikor stopimo na stališče zagovornika anketnih raziskav. Če pa stopi-
mo še korak dlje in izpostavimo kritični analizi tudi tisto, kar je Hyman spreg-
ledal, izgine »respekt« pred domnevno »eksaktnostjo« anketne metode. Vseeno
je študija NORC-a prvi najbolj sistematičen poizkus preverjanja kvalitete izho-
diščnih podatkov oziroma metodologije zbiranja podatkov. Verjetno pa je, da je
do danes ostala osamljen primer, saj (vsaj po moji oceni) ni spodbudila k pod-
obnim proučevanjem tudi drugih avtorjev.
" Gre za analogijo z analogno in digitalno komunikacijo (to je za nivo vsebine in nivo '
odnosa) kot so to izrazili Watclawick, Beawin, Jackson (1971).
7	To pa še ne pomeni, da bi »krivdo« za to kar pripisali respondentu, interpretacija, da
le-ta ne razume ciljev raziskave, (Toš, 1976) je milo rečeno neutemeljena.
8	Eksperiment, ki potijuje to tezo, je bil izveden tudi pri nas (Jezernik, 1971).
. 147
Hyman oziroma sodelavci NORC-a niso situirali »pričakovanj«, nastalih v in-
terakciji anketar-respondent v teoretski okvir, ki bi omogočil razvidnost in med-
sebojno pogojenost reakcij vseh, v komunikacijsko delovanje vpletenih subjektov.
(Elementi za tako teorijo komunikacije se nahajajo v Habermasovi teoriji komu-
nikativne kompetence, v Laingovi spirali interpersonalne percepcije ter v Watc-
lawickovi teoriji patološke komunikacije).
Vidimo torej, da je vsako obnašanje in izkustvo predinterpretirano oziroma
vsaka interakcija predpostavlja interpretacijo (kar je izhodišče simbolnega inte-
rakcionizma).
Bolj so dejstva abstraktna (»stališča«), večjo vlogo igra simbolna strukturira-
nost oziroma je na delu tisto, kar Habermas imenuje za transcendentalne pogoje
govorno posredovanih sistemov delovanja (Habermas, 1967).
To, da so že dejstva kot taka simbolno strukturirana, ne pomeni, da smo ujeti
v »fantazacijsko komunikacijo« oziroma, da je odnos z drugim vzpostavljen le s
projiciranjem (nezavednih) vsebin, temveč to, da imajo nekatera dejstva za nas
neki pomen, ki pa ne pride do izraza v vsakem komunikativnem delovanju.9 To
pomeni, daje vsaka komunikacija oziroma interakcija, ki abstrahira od transcen-
dentalnega (govorno posredovanega) predrazumevanja objekta nepopolna oziro-
ma več ali manj izkrivljena. Iz tega sledi, da anketarskih napak ni iskati le v pre-
veliki socialni vključenosti (Hyman) oziroma na nivoju odnosa oziroma interak-
cije, temveč tudi na nivoju vsebine (ali »task involment«, kot pravi Hyman). Z
drugimi besedami: ne izkrivljajo intervjuja (ankete) le efekti, ki so derivat »over-
rapporta«, temveč tudi vsebina, ki pride na dan, ostaja dvoumna, nedefinirana
in brez »ozadja«, - kar povratno vpliva na interakcijske motnje itd. Tu seveda
zadenemo na problematiko »stališča« (ki jo bomo sicer obravnavali v nadaljeva-
nju). Torej je ta vsebina oziroma predmet razgovora (v obliki »stališč«) dodatni
faktor, ki izkrivlja celotno komunikacijo (»respondent in anketar govorita eden
mimo drugega, čeprav se lahko dobro »razumeta«). V anketiranju (oziroma struk-
turiranemu intervjuju) se izhaja iz podmene, da imajo vprašanja za respondenta
isti pomen kot ga imajo za anketarja - predpostavlja se analogen simbolni sistem
z ekvivaletnimi pravili uporabe (Kohli, 1978). Glede na to, da anketna situacija
nikakor ne predstavlja simetrične komunikacije (Habermas, 1971), saj so evident-
ni njeni prisilni atributi (anketar pride k respondentu z že izgotovoljenimi vpra-
šanji ter že pripravljenimi možnimi odgovori, pa tudi njegovo obnašanje naj bi
bilo »predpisano«, lahko rečemo, da je predpostavka o analognem simbolnem
sistemu iluzorna. Vprašanja, ki so predmet anketiranja, so respondentu (več ali
manj) tuja, neprozirna, anketar dobi prisiljene odgovore, katerih relevančna in
pomenska struktura ostaja neznana (primer »gosje polucije«).
Respondentove izjave torej anketar jemlje kot že »izgotovljene« namesto, da
bi bile le-te, kot pravi Cicourel (1974) šele izhodišče za analizo, ki bi dognala njih
mesto v strukturi zdravorazumskih tipifikacij.
9 Že prej omenjeni anketar je v tej zvezi zapisal: »Rad bi poudaril še eno stvar, in sicer
~ je to ta, da razlika, ki obstaja pri določenih odgovorih, sploh ni varljiva. To so recimo razlike
~ v tem kako hitro nekdo odgovori na neko vprašanje, kako ga tehta, preden se odloči za neki
odgovor, kaj mu ta odgovor pomeni, če bo recimo izveden itd. Odgovor je tako na videz
popolnoma isti (označen v anketi kot isti), vendar pa je njegova vsebina popolnoma dru-
gačna, vsebuje nek drug vidik na vprašanje, popolnoma različne motive in tako lahko pride
do dveh identičnih anket, ki pa obe zajemata, ne samo različna človeka, ampak celo različna
mnenja o istih vprašanjih.
Kajti, pojmi nosijo različne pomene, ki pa se v taki anketi skrijejo (Osojnik, 1976).
. 148
Mar ni anketni postopek, kot posebna oblika interpersonalne komunikacije,
»primer sistematično izkrivljene komunikacije« (Habermas, 1976)? Izhajajoč iz
Habermasove teorije komunikativne kompetence (1971) je jasno, da je le preko
instance diskurza možna simetrična, to je brezprisilna komunikacija (Herschaft-
sireie komunikation). V običajni komunikaciji razumevanje ni možno, če subjek-
ta ne »delujeta« na dveh nivojih: intersubjektivnem ter na nivoju »predmeta«
(vsebin, dogodkov). Elementarna enota govora oziroma govorni akt je sestavljen
iz performativnega in odvisnega stavka proporcionalne vsebine - medtem, ko ko-
munikacija kot sporazumetje (Verständigung) o predmetih nastopi le pod pogo-
jem metakomunikacije - torej sporazumetja na nivoju intersubjektivnosti o do-
ločenem pragmatičnem pomenu (smislu) komunikacije.
V komunikativnem delovanju ali interakciji je namreč veljavnost pomenskih
zvez naivno ali implicitno predpostavljena in ima za cilj izmenjavo informacij.
V diskurzu kot drugi obliki komunikacije je ta veljavnost problematizirana in je
predmet diskusije; cilj je konsenzus o pomenu komunikacije. Diskurz torej služi
metakomunikativnemu sporazumetju (Badura, 1976) o tem, kar je za nas razum-
no, legitimno ipd. Argumentiranje v diskurzu je povezano z idealno govorno si-
tuacijo, konsenzus, ki nastane pod njenimi pogoji, je »pravi«, kajti ni določen niti
z zunanjimi kontingentnimi vplivi niti s prisilo, izhajajočo iz komunikacijske
strukture. Takole pravi Habermas: »Želel bi pokazati, da komunikacijska struk-
tura sama tedaj in samo tedaj ne producira prisile, če je vsem možnim udeležen-
cem dana simetrična porazdelitev možnosti izbora in izvajanja govornih aktov.
Potem ne obstoji le principielna razmenjljivost dialoških vlog, temveč tudi efek-
tivna enakopravnost možnosti pri zaznavanju dialoških vlog, to pomeni, pri iz-
boru in performanci govornih aktov. Iz te splošne simetrične podmene (symmot-
rieannahme) se da izvesti specialne podmene za vsakega od štirih omenjenih raz-
redov govornih aktov. Pod predpostavko, da imajo vsi udeleženci razgovora ena-
ke možnosti uporabiti komunikativo, to je speljati komunikacijo, kot tudi z go-
vorom in protigovorom (Gegenrede) perpetuirati vprašanje in odgovor, lahko z
enakopravno uporabo konstative (in za priporočitev/posvaritev relevantni del re-
gulative), to je, z enako porazdelitvijo možnosti izpostavitve pomenov, trditev,
pojasnitev in opravičil, ter da njih zahteve po veljavnosti utemeljimo ali zavrne-
mo, ustvarimo temelj, zato da ni nobeno predmnenje (Vormeinung) za dalj časa
odtegnjeno tematizaciji ali kritiki« (Habermas, 1971, 137).
Čeprav gre za opis »idealne govorne situacije«, kjer sicer vlada »brezprisilna
prisila boljšega argumenta«, nam je vseeno lažje dojeti Bergerjevo kritiko, da je
zahteva družboslovja po statistično obdelanih podatkih samo tedaj rešljiva, če je
raziskovanje organizirano kot posamičen intervju in z direktnim nasiljem anke-
tarja« (Berger H., str. 54). Habermasov koncept diskurza je namreč antipod an-
ketni situaciji.
Na tem mestu lahko v razpravljanje pritegnemo problem abstinence pri an-
ketnih odgovorih. Zlasti v zadnjem času narašča število anketnih raziskav, v ka-
terih na eno ali več vprašanj veliko število respondentov odgovori z »ne vem« ali
pa sploh ne odgovori. Kako si to razlagati? Vsekakor načelno ne moremo pristati
na »racionalizaciji«, češ da gre to tolmačiti kot znak intelektualne inferiornosti
ali dezorientiranosti respondenta (Berger, 1974). Kako je potemtakem z Gillijevo
(1974) konstatacijo, da gre za »upor objekta«?
Anketirance, ki so bili poprej že zajeti v anketno javnomnenjsko raziskavo, so 4
(naknadno) povprašali za mnenje o iskrenosti odgovorov (Ule, 1973, 34).
. 149
Dobili so naslednji rezultat:
št. odg. odg. v %
1.	Prepričan sem, da večina ljudi odgovarja iskreno	761	56,6
2.	Na neka vprašanja ne odgovarjajo iskreno, ker misli-
jo, da jim to lahko škoduje	487	36,2
3.	Mislim, da se ljudje ne potrudijo in ne odgovarjajo
iskreno	96	7,2
Skupaj:	1.344 100,00
Komentar: »Kljub temu pa so rezultati vredni premisleka, saj kar 36 % an-
ketirancev meni, da se ljudje na nekatera vprašanja bojijo odgovoriti iskreno, ker
mislijo, da jim lahko to škoduje. Težko bi verjeli, da družbena situacija deluje
na ljudi tako nepravično, da se bojijo v takih primerih dajati iskrene odgovore.
Bolj bi bil verjeten drug razlog, da anketarji ne uspejo prepričati ljudi v anonim-
nost in izključno znanstveno uporabo podatkov« (Ule, 1973, 33/34). Kako pa naj
si razlagamo (v neki drugi raziskavi) 39 % abstinenco na vprašanje: »Kdo so pri-
vilegirana v tej družbi? Navedite oznake skupin in vrste priviligiranih ljudi ozi-
roma vsebino njihovih privilegijev.« Ali pa, da je 40 % anketirancev v anketi
RTV Ljubljana na vprašanje o gledanju tujih (italijanskih) televizijskih progra-
mov, odgovorilo z »ne vem« oziroma ni odgovorilo.
Nek drug avtor (Marušič, 1978) pravi, daje bila abstinenca v anketi o idejnih
orientacijah mladine v nekaterih odgovorih večja od 25 %, kar naj bi bilo posle-
dica: »nezaupanja v anonimnost ankete oziroma apriornega (za nekatere respon-
dente) neodklonljivega nezaupanja do vsakega anketiranja, ki zadeva v intimno
sfero osebnosti in išče informacije, potencialno nevarne za enega samega respon-
denta ali njegove najbližje«.10
Zakaj anketarji ne uspejo prepričati anketirancev v anonimnost in znanstveno
uporabnost ankete. Je to res odvisno od njihovih osebnostnih karakteristik, kot
se to sugerira (npr. že omenjeni Hyman, 1954; Ule, 1973)? Ali lahko odvržemo
predpostavko o družbeni represiji? Če ne, kako le-ta preko interakcije anketar -
anketiranec prodre v anketno situacijo?
Dejansko pri nas ankete niso vedno anonimne: »Zanima me, zakaj je potrebno
na vsako anketo napisati tudi ime anketiranca, saj vendar tisti, ki odgovarja,
sploh ni važen, važni so le njegovi odgovori. To si lahko razlagamo samo na dva
načina in sicer, eden ta, daje s tem izražena nezaupnica anketaijem in v tem skri- '
ta grožnja, češ, vse odgovore bomo preverili, ali pa to, da so ti odgovori pomemb-
ni v zvezi z vsakim odgovarjajočim, ki lahko nosi zaradi njih neko določeno po-
10 Do podobnih zaključkov je prišla sociologinja, ki je v Ljubljani izvajala raziskavo o
družbenih vrednotah študentov: »Naša osnovna ugotovitev je, da je precej študentov v prvi
fazi, še nekoliko bolj pa v drugi fazi odgovarjalo konformistično, neiskreno, saj so na kom-
pleks vprašanj odgovarjali v smeri socialne zaželjenosti odgovorov, torej na način za katerega
smatrajo, da se od njih pričakuje. Predvsem je tak način odgovarjanja pogostejši v njihovem
ocenjevanju splošnih družbenih ciljev in vrednot (zlasti problemov družbene razslojenosti
in socialnega razlikovanja) še izrazitejše pa v njihovem odnosu do družbenopolitičnih vpra-
šanj in političnega udejstvovanja. Prav tako je opazna precejšnja tendenca študentov po
»srednjih« oz. nevtralnih odgovorih, kar pomeni, da so se pogosto odločali za odgovore 'ne
vem', 'se ne morem odločiti' oz. neutralno stopnjo na lestvici.« (Kump, 1981).
. 150
sledico. Vsaka druga možnost ali izgovor za to potrebo zaradi statistične obdelave
odgovorov je zame prazen in brezpredmeten« (Osojnik. 1975).
V tem primeru ne gre torej za osebnostne značilnosti anketarja, ki bi vplivale
na abstinenco, temveč za to, da anketiranci točno vedo, da niso anonimni ter tu
ne pomaga nobeno nasprotno prepričevanje.
Skratka, to je eden od faktorjev, ki povzročajo abstinenco in je povezan z nee-
nakopravno pozicijo anketiranca v komunikaciji z anketarjem. Vsekakor ne mo-
remo pristati na nivoju kot ga je opredelila vzhodnonemška sociologija, namreč
da »v socialistični družbi obstaja kongruenca interesov med raziskovalcem in ob-
jektom« (Koch, 1975). Sama interakcija med anketarjem in anketirancem je pri-
mer nesimetrične, prisilne komunikacije, ki respondenta sili k različnim obramb-
nim mehanizmom in eden teh je abstinenca pri odgovorih. Lahko verjamemo,
da je bilo v pionirskih časih anketiranje drugače - da so ljudje bili voljni sode-
lovati kot anketiranci, saj je bilo to za njih nekaj novega, imeli so priliko povedati
svoje mnenje misleč, da bo to koristilo ali da se jih bo upoštevalo. Toda z izredno
razširitvijo razno raznih anket in vprašalnikov, katerih vsebina je pogosto na vso
moč podobna ter s spoznanjem, daje bilo njihovo angažiranje brez haska, so ljud-
je postali dokaj skeptični do anket ali jih celo zavračajo.11 Anketiranje kot oblika
razgovora oziroma komunikacije naj bi imelo tele funkcije (Koch, 1975): veselje
nad srečanjem oziroma pogovorom z drugim človekom; prepričevanje (drugega),
terapiranje v smislu emocionalnih napetosti; ritual; izmenjave informacij. Me-
nim, da je od teh funkcij ostala še ritualna (ter implicitno prepričevalna). Gre za
potrebo določene institucije po »podatkih«, s katerimi si zagotavljajo samoper-
petuiranje - anketar je njih eksponent ter njegove osebnostne in druge karakte-
ristike igrajo tu manj pomembno vlogo, kot bi radi to prikazali nekateri sociologi.
1.2.3. Stališče
Kot je bilo že omenjeno, je »teoretska baza« anketnega vprašalnika koncept
stališča. Le-ta je postal najbolj priljubljen predmet oziroma izhodišče raziskovanj
številnih sociologov in socialnih psihologov.
Pojem stališča predpostavlja stabilnost in invarianco. Stališče je »organiziran
in strukturiran sistem soodvisnih spoznanj, občutkov in vedenjskih dispozicij«
(Nuttin, cit. po Kavčič, 1978, str. 66). Ali: »stališče je relativno trajna organizacija
predstav (beliefs) o nekem objektu ali situaciji« (Rokeach, cit. po Meinfeld, 1978,
str. 131).
Čeprav je Rokeach npr. poizkušal »dinamizirati« pojem stališča s tem, da je
diferenciral stališča do objektov ter stališča do situacij ter s tem, da je ločil »sta-
lišče« kot latentno variablo težko dostopno direktnemu proučevanju ter »mne-
nje« kot verbalni izraz stališča (Meinsfeld, 1978), paje večina raziskav izhajala
iz simplificiranega pojma stališča. K temu je pripomogla uvedba različnih mer-
skih instrumentov, zlasti skal (Thurstonova, Likertova, Gutmanova), kjer je bila
»merjena« v glavnem le afektivna dimenzija stališča in kjer so se upoštevale le .
verbalne reakcije kot indikator stališča.
11 Meni osebno je dosti anketirancev povedalo, da so že bili »anketirani«, toda če je ravno
»obvezno«, bodo še enkrat odgovarjali...
Avtorica članka o »anketoalergiji« pa pravi, da anketiranci pričakajo anketarje z dvema
oz. tremi vprašanji: 1) Zakaj jaz in ne kdo drugi 2) Bomo končali do jutri, če sedaj začnemo
in kam vodi vsa ta nejasnost, 3) Čemu vse to služi (Komu je to namenjeno), (Bigović, 1979)
. 151
Možnost hitre operacionalizacije in »eksaktnega merjenja je mnoge družbos-
lovce napeljala v analogijo stališča s pojmi iz klasične mehanike kot »sila«, »hit-
rost« ipd. Od tod tudi silna rezistentnost zagovornikov takega koncepta stališča
napram argumentiranim in na empiričnem materialu slonečim kritikam.
Merjenje stališč seje začelo v zvezi z javnomnenjskimi in tržnimi raziskavami
in naj bi baziralo na »implicitnem modelu konzumirajočega individua v kapita-
listični blagovni družbi, ki razvija strinjanje in zavračanje do predmetov in ins-
titucij svojega socialnega okolja in vstopa ustrezno svojemu vrednotenju v akcijo
(npr. nakup blaga)« (Berger, 1974; 111). V kolikor seje v teh raziskavah merjenje
stališč vsaj deloma izkazalo za dobro prognostično sredstvo,12 pa temu ni (bilo)
tako pri mnogih drugih proučevanjih (npr. interesnih relacij in predsodkov, po-
litičnih in ideoloških prepričevanj, »avtoritativne osebnosti«13, »vrednot« ipd.).
Izpostavljeni sta bili dve konceptualni fatalni »pomanjkljivosti«: prvič gre za pro-
blematičen odnos med vrednostno in akcijsko komponento14 (ali za razkorak med
verbalno izraženim stališčem in dejanskim obnašanjem), po drugi strani pa se iz
vprašalnikov oziroma skal sistematično izločajo ambivalentne in večdimenzio-
nalne strukture stališč. »Harmoniziranje« stališča je na delu pri formiranju mer-
skega instrumenta.
Tako se pri konstrukciji Likertove skale v zvezi z objektom, na katerega se na-
naša stališče, zbere večje število vprašanj (»items«), ki jih potem v pretestu pre-
izkusi skupina izbranih posameznikov. V »itemsu« se izračuna korelacijo vred-
nosti vsakega vprašanja s skupno vrednostjo - v skalo gredo samo tista vprašanja,
ki kažejo najvišjo korelacijo s skupno vrednostjo. Izključitev »deviantnih« vpra-
šanj sloni na predpostavki logične zaključenosti stališča. Ta predpostavka nikakor
ni empirično dokazana, temveč le postulirana15 (Meinesfeld, 1978; 191, Berger,
1974; 123). Skratka, merski instrumenti zajemajo socialne orientacije le z ozirom
na njihovo efektivno vrednostno komponento. Vprašalnik se po pravilu omejuje
na afektivno izražene »statements« z majhno kognitivno vsebino. Stališča z am-
bivalentnimi, evaluativnimi vsebinami niso dovolj upoštevana. Prav tako so sta-
lišča z multidimenzionalno strukturo izkrivljena ali izključena iz instrumenta.
Berger (1974) je našel tele karakteristike, ki opredeljujejo »stališča«: 1) reduk-
cija na vrednostno dimenzijo, 2) razkorak med stališčem in socialnim delova-
njem, 3) nosilec stališča je individum, 4) opredelitev stališč kot situacijsko neod-
visnih,16 5) usmeritev na enopomenske od raziskovalca definirane objekte.
12	To pa zaradi visoko institucionalizirane in rutinsko-zmanipulirane narave »tržnega
oziroma blagovnega obnašanja«, delujočega po biheviorističnem obrazcu S-R (stimulus -
response).
13	Načelne »pripombe« k Adornovi študiji sta razvila Leithäuser/Volmerg (1977).
14	S tem odnosom se ukvarjata tudi Reich/Adcock (1978), ki sta tudi prišla do zaključka,
da so vrednote in stališča slab prediktor obnašanja.
15	Faktično je tu na delu tisto, kar Berger (1974) imenuje »socialno predrazumevanje
znanstvenika«, se pravi njegova vpetost v socialno-politični kontekst, ki nujno vpliva na vi-
dez »znanstvene« odločitve. Gre za podoben primer, kot pri testiranju validnosti.
16	Pritegnitev intervenirajoče variable (npr. socialni pritisk ali distanca) je znak spoznanja
o simplificiranosti »konsistentnega teorema«, da namreč med stališčem in obnašanjem ob-
stoja direktna zveza.
. 152
Družboslovje, ki je raziskujoč družbeno zavest, le-to zreduciralo na kompleks
stališč, ki niso nič drugega kot depozitarna zavest17 (Berger, 1974), sije naredilo
s tem kaj slabo uslugo. Družboslovci zmeraj bolj točno merijo, ne samo tistega,
kar se ne izplača (Haag i. dr. 1972), temveč tudi tisto, kar ne vedo točno, kaj sploh
je. S tem paje (bila) najlepše demonstrirana Cicourelova (1972) teza o »predčasni
kvantifikaciji« in o inkompatibilnosti aksiomov merjenja s strukturo interakcij v
vsakdanjem življenju.
1.2.4. Vzorčenje in obdelava
Vprašljivost reprezentativnega vzorca je, kot smo videli, izpostavil že Blinkert
(1978). Namreč glede na notranjo zdiferenciranost vzorca nam nobena reprezen-
tantivnost ne more dati zagotovila, da lahko rezultate ankete posplošimo na celo
populacijo, enostavno zato ne, ker ni možna primerljivost odgovorov. Rešitev naj
bi bila v izboru (statusno) homogenih skupin, kijih lahko kompariramo med se-
boj (npr. odgovore vzorca respondentov z visoko izobrazbo primerjamo z respon-
denti z nižjo izobrazbo).
Še dosti radikalnejši v kritiki statističnega vzorca je Gilli (1974, str. 197-216).
Bistveno je tole: odnos med delom (vzorcem) in celoto (neko populacijo) ni odnos
homologije (»mikro in makro kozmosa«) oziroma korespondence, kot to pred-
postavlja tradicionalna metodologija (ki je spet prevzela način vzorčenja iz na-
ravoslovja), temveč gre tu za dialektični odnos, ki ne bazira samo na skupnih ele-
mentih, temveč in predvsem na razlikah in nasprotjih med delom in celoto. Rep-
rezentativnost, ki v tradicionalni metodologiji pomeni istovetnost lastnosti vzorca
z lastnostmi celote, je pri Gilliju nadomeščena s tezo, da je reprezentativen tisti
vzorec, ki reproducira tendence družbenega razvoja (avantgarde družbene real-
nosti). Princip zadostnosti pa, ki zahteva dovolj številčno velik vzorec, je prefor-
muliran v »vzorec, ki narašča«. Dopuščena je možnost »marginalne« uporabe sta-
tističnega vzorca: »izbor vzorca je potrebno stalno izvajati v okviru neke homo-
gene situacije v terminih družbene diferenciacije, to je, v okviru enega razreda«
(Gilli, 1974, 216). Ta zahteva je torej v skladu z Blinkertovo (1978) zahtevo po
homogenem vzorcu in se približuje zamisli stratificiranega vzorca v tradicionalni
- metodologiji.18
17	Dovolj značilen podatek je ta, daje Meinesfeld (1978) v svoji analizi empiričnih študij,
slonečih na proučevanju stališč, prišel do zaključka, da večina raziskovalcev sploh ni op-
redelila pojma stališča - da je skratka naivno izhajala iz postuliranih zdravorazumskih kon-
strukcij. Podobno Deutsher (1970), ki je to poimenoval »obsesija z reliabilnostjo«.
18	Izbor vzorca v naših raziskavah boleha še na drugih slabostih: »Namreč kot se je iz-
kazalo, je bilo v vzorec zajetih precej nad 60 let starih kmečkih ljudi, ki bi jih bilo treba
izločiti, ker njihovi odgovori niso enakovredni ostalim, kajti na kmetih večino starih ljudi
sploh ne zanimajo stvari, ki jih zajema anketa in sem bil dostikrat z veliko vprašanji prav
smešen... Naslednja stvar je ta, da je v anketi zajetih večina moških, medtem, ko so bile
iz Rogaševcev zajete samo ženske, kar bo seveda celotno povprečje izenačilo... in bo zgle-
dalo, kot da gre za enotno mnenje celotnega področja ne glede na spol«. (Osojnik, 1976).
Citat dobro ponazaija slabosti slučajnega vzorca. Mičunović (1971) v tej zvezi pravi: »Če
se mora eksplicirati prednosti stratificiranega vzorca nad golim slučajnim vzorcem, tedaj je
treba v prvi vrsti povedati, da je stratificirani vzorec na nek način bolj reprezentativen in
s tem dopušča uporabo manjšega vzorca ob večji preciznosti (str. 190)
. 153
Kar se tiče »napak«, povezanih z obdelavo podatkov, le nekaj besed. Ne po-
čutim se namreč poklicanega in kompetentnega o tem kaj več povedati. Kot opo-
zarjajo nekateri sociologi, tudi v tej fazi prihaja do dveh pomanjkljivosti (Kav-
čič/Svetlik, 1979). Prva ta, ki je bolj v domeni zbiranja podatkov, je v zvezi s toč-
kovno oceno na intervalu sprejemanje - zavračanje. Ali je razlika med 1 in 2 (zelo
majhen - majhen) enaka razliki med 3 in 4? Kot pravi Kavčič (1979), predpo-
stavljamo kot da so razlike med pomeni, ki jih označujemo s temi številkami,
enake razliki med številkami. Zelo dvomljivo pa je, ali je razlika med srednji in
zelo velik dvakrat večja kot razlika med majhen in srednji. Kot drugo je ugotovil,
da »različne metode statistične obdelave torej dajejo zelo različne rezultate« (Kav-
čič, 1979, 350, podčrtal F. A.)
Npr. komponentna analiza proporcev naj bi imela prednost pred izračunava-
njem aritmetične sredine. Če je pri tej razpršenost velika in distribucija zelo raz-
lična od normalne, potem je artitmetična sredina le navidez reprezentant celote
(npr. če jo izračunamo iz podatkov, ki se distribuirajo okrog dveh modusov).
1.2.5. Metodološka regresija?
Milič (1965, str. 437) takole zaključuje svoje razpravljanje o anketnih napa-
kah: »Če je pri tem zavzeto kritično stališče do nekaterih posplošenih in strogo
formaliziranih oblik ankete, to ni zato, ker bi se popolnoma zavrgla njihova znan-
stvena vrednost, ampak zato, ker se zdi, da se tako pri nas kot v svetu, ta oblika
ankete precenjuje in uporablja tudi tam, kjer ne more dati znanstveno bolj ko-
ristnih rezultatov. Upati je treba, da nekomu, ki bo po nekem času analiziral na-
čin uporabe razgovora in vprašalnika v sociologiji, ne bo treba kritizirati te enost-
ranosti.«
To, kar je Milič napisal pred 15 leti, je še kako aktualno tudi danes. Pravzap-
rav bi danes lahko napisal čisto identično ugotovitev. Razlika je edino v tem, da
je pred približno dvajsetimi leti, ko seje začela pri nas razvijati in uporabljati an-
ketna metoda, bila to nekakšna alergična reakcija na spekulativni in dogmatski
histomat, iz današnje perspektive pa lahko ugledamo tako zablode histomata kot
zablode anketomanije in z njo povezanih raziskovalno-metodoloških in teoret-
skih konceptov.
V sociologiji je dokaj spodkopano prepričanje o kumulativnem razvoju tako
na teoretskem kot na metodološkem nivoju (Moser, 1975, Mlinar, 1977). Prav-
zaprav je bil Kuhn tisti, kije s svojo teorijo znanstvenih paradigem zamajal dokaj
uveljavljeno verovanje v enosmerno kumulacijo znanja (Kuhn, 1972, Moser,
1975.)
Nič čudnega torej, če je Deutscher v svoji »dramatično« napisani študiji, kjer
je kompariral tri, v različnih obdobjih nastale raziskave,19 prišel do ugotovitve:
»Kakor, da moramo zaklji bila zadnja, temveč prva raziskava (La Pierre, 1932),
kjer je bila uporabljena tudi metoda direktne observacije, ki je po Deutscherju
edina validna.
19 Šlo je za raziskave, ki so se ukvarjale z odnosom med verbalnim stališčem in dejanskim
obnašanjem.
. 154
Sklepam, daje tudi pri nas prišlo, ne samo do »zasićenosti« z anketnimi raz-
iskavami, temveč do določene metodološke regresije.20 O tem ne nazadnje pričajo
»pripombe« s strani anketarjev, kot s strani maloštevilnih proučevanj »anketnih
napak«, ki sem jih navajal.
1.2.6. Možne rešitve
Kako naj bi izgledal adekvatnejši model ankete? Ali je nekaj takšnega sploh
možnega? Ne da bi si delal nekakšne utvare, bom pokazal na nekaj solucij, ki so
jih predložili različni sociologi.
V	skladu z Deutscherjevim preferiranjem La Pierrovega postopka proučevanja
odnosa stališče - obnašanje, je zaključek dveh socialnih psihologov: »Odnos med
temi pojmi (gre za stališča in vrednote, op. F. A.) in obnašanjem je daleč bolj sub-
tilen. Težko je predvideti specifično obnašanje na osnovi poznavanja vrednot in
stališč, ki jih nekdo poseduje. Nasprotno, dosti lažje je na osnovi posamezniko-
vega namenskega obnašanja predvideti, katere so njegove relevantne vrednote in
kakšno je njegovo stališče do objekta« (Reich/Adcock, 1978; 127).
V	sklopu te »inverzije« je treba razumeti Kavčičev (1978) poziv22 k elaboraciji
metodologije proučevanja akcijske komponente stališč. V tem smislu predlaga
naslednje ukrepe za zagotovitev validnosti in reliabilnosti: 1) izločanje vpliva
neopredeljenih anketirancev - njihovi odgovori se ne razvrščajo okrog srednje
ocene na lestvici, posebej bi bilo treba pokazati na ocene neopredeljenih; 2) ugo-
toviti bi bilo treba pomen problema oziroma stališča za anketiranca; 3) točkovne
ocene nadomestiti z intervalnimi; 4) zagotoviti primerno dolžino lestvic, vsaj 7-
stopenjsko; 5) preverjati uporabljen jezik oziroma terminologijo; 6) zmanjšati ne-
kontrolirane vplive anketarja in tiste, ki izvirajo iz neustreznega aranžiranja an-
ketne situacije; 7) preverjati tehnike merjenja in obdelave podatkov.
Omenil sem že ritualno funkcijo anketnih raziskav. Le-ta je bistveno povezana
z institucionalizacijo sociologije21 - raziskovalec se skriva za fasado birokratske
organizacije, ki garantira produkcijo kvantitativnih podatkov (Cicourel, 1972).
20	Ne morem si kaj, da tu ne omenim ene od prvih, toda vsaj metodološko zelo inova-
tivne raziskave, ki jo je izvedel Supek (1960) in je bila popolnoma pozabljena.
21	Treba pa je pripoznati dejstvo, da je pri nas položaj sociologije »shizofreničen«, kar
je posledica političnih presij - to pa ne opravičuje konformizma, ki ga izpričuje toliko so-
ciologov.
22	Kavčič je verjetno eden prvih akademskih sociologov, ki se je pri nas lotil imanentne
kritike anketne metode in z njo povezane raziskovalne procedure. Njegova prva knjiga je
izzvala več polemik, v katerih so bila vzpostavljena nekatera temeljna vprašanja anketne
metode (Jerovšek, 1978; Kirn, 1978), kar je vsekakor dobrodošlo v teh inertnih časih. Kot
posebno zaslugo pa imenovanemu štejemo to, da je »uvedel« H. Bergeija v našo sociološko
publicistiko.
Močno problematično (in nevzdržno) pa je Kavčičevo izhodišče, iz katerega kritizira
anektno metodologijo. Le-ta po njegovem mnenju ni v stanju zapopasti družbenih spre-
memb in tako tudi panelna raziskava (izvajana v letih 1969-1973) ni verificirala pričako-
vanj, po katerih naj bi v zadnjih dveh letih porasla razvitost samoupravnih odnosv. Ome-
njeni avtor zapada tipičnemu normativističnemu idealizmu, ko suponira, da bi se »objek-
tivni družbeni procesi« (politična preturbacija v letih 1971 in 1972, ustavna dopolnila), mo-
rali »odraziti« v zavesti delavcev - se pravi da bi ti morali percipirati višjo stopnjo samo-
upravnih odnosov (in da bi tudi ti realno morali biti razvitejši).
Pripomnim pa naj daje po mojem tudi dobršen del Jerovškove kritične osti zadel v praz-
no (vsaj kar se tiče metodoloških zastavitev).
. 155
Opisani predlogi so napredek v primerjavi z rutinerskim izvajanjem anket,
toda prej so znak izčrpanosti in nemoči klasičnega pristopa, kot pa potokaz k
novi metodologiji.
Z drugimi besedami: je to še »anketa«, ki še vedno zagotavlja »kvantifikabilne«
podatke, ali je nekaj čisto drugega? Čeprav se Kavčič v svoji kritiki eksplicitno
naslanja na Bergerjev koncept »tematske zavesti«, pozablja, daje le-ta nezdružljiv
s standardizacijo raziskovalne procedure in z »eksaktnimi« merskimi instrumenti.
Po Bergerju (1974) je tisto, kar »privleče anketa na dan«, le depozitarna zavest
(stereotipi, sforsirani s strani množičnih medijev ter načini mišljenja, ki so kon-
formni s prevladujočim občevalnim jezikom)23 - pri tem ni anketa nobeno nev-
tralno orodje, tudi socialistično in marksistično orientirani raziskovalci pridejo do
istih rezultatov (navaja neko nemško raziskavo o delavcih): »ideološka vsebina in-
tervjuja (ankete) izhaja iz realne prilagoditvene prisile standardiziranega interv-
juja samega« (Berger, 1974).
Navkljub tem pomislekom gre podpreti Kavčičeve predloge. Le tako bo na-
mreč demonstrirana insuficentnost (in metodolška nekorektnost) rutinske anket-
ne metode. O uporabnosti rezultata je najbrž dvomiti, toda povratni vpliv pred-
lagane procedure bo imel daljnosežne posledice - odprl bo produktivno polemi-
ko.
Bergerjev koncept tematske zavesti je najbolj teoretsko izdelan in je direktno
zoperstavljen konceptu stališča. S tem v zvezi Berger odklanja vsakršne statistične
postopke in uveljavlja kvalitativni pristop. S tem nujno naveže na interpretativno
paradigmo: da se je treba naslanjati na pravila, po katerih ljudje v svojem vsak-
dnajem življenju komunicirajo o socialnih izkustvih in pomenu situacij.24
2. KVALITATIVNA METODOLOGIJA
2.1. Interpretativna paradigma
2.1.1. Historiat
Dejstvo je, da je revivalizacija kvalitativne metodologije situirana znotraj in-
terpretativne paradigme (za razliko od pozitivistično-funkcionalistične normativ-
ne paradigme). Na prvi videz se zdi paradoksalno, toda celo tako uporabna va-
rianta sociologije kot je akcijsko raziskovanje (to celo v svoji ameriški verziji) vidi
svoj epistemološki referenčni okvir bolj v interpretativni kot v normativni para-
digmi (Susmann; 1979).
23	Klinar (1981) to lepo povzema za naše razmere: »Empirični podatki kažejo da segmen-
te sedanje stvarnosti, predvsem na bolj splošnih ravneh, javno mnenje pojasnjuje tako, kot
to pozna iz deklariranih skrajnih ideoloških ciljev, ki so idealno zamišljeni, obrnjeni v pri-
hodnost kar pomeni, da ne odražajo z nasprotji prepletene sedanje stvarnosti (npr. izrekanja
za skrajni solidarizem). Pogledi na konkretnejše posamezne segmente družbenega dogajanja
pa so dokaj pragmatični, odvisno od posamičnih interesov.«
24	Tu se z Bergeijevim apriorno odklonilnim odnosom do kvantitativnega pristopa ne
strinjam. Bolj kot ekskluzivizem je treba poudarjati integracijo (multimetodološki pristop).
Npr. terensko raziskovanje, ki bi predhodilo anketiranju ali obratno. V okviru interpreta-
tivne paradigme (tematske zavesti) pa je seveda kvalitativni pristop dominanten (in bolj
ustrezen), kvanitativen pa le pomožno sredstvo.
. 156
Brez prispevka Maxa Webra ni mogoče razumeti sodobnih interpretativnih so-
ciologov začenši s Shützem in simbolnim interakcionizmom prek Garfinkla in et-
nometodologije pa do projekta »bielefeldskih sociologov« ter Leithäuserja in so-
delavcev. Celo več; analiza Webrovega prispevka šele konstituira tisti horizont
znotraj katerega se začenja menjava sodobnih paradigem (Kuhn).25
Webrova »razumevajoča« sociologija začenja s predpostavko, da je sociologija
»znanost, ki hoče smiselno razumeti socialno delovanje in ga s tem v svojem po-
teku in posledicah vzročno pojasniti« (Weber, 1972; 1). Razumevanje in ekspla-
nacija sta komplementarna.
Webrova metodologija kajpada sloni na teoriji družbe. Le-ta je nominalistično
in individualistično centrirana. Vendar paje, kot poudarja Durič (1967) takemu
pojmovanju družbe bolj podvržen Weber-metodolog, da pa to skoraj ne drži za
Webra-teoretika.
Weber izhaja iz posameznika, smatra da se družba lahko dojame samo kot
proizvod ali način organizacije specifičnih delovanj posameznikov (Durič, 1967).
Družba nima nobenih posebnih lastnosti, ki bi bile neodvisne od posameznikov
kot članov družbe. Sociologijo zanima kaj vodi posameznika, ko sodeluje v ne-
kem družbenem odnosu, kateri motivi določajo njihovo delovanje. Ali kot pravi
sam: »Za sociologijo v tu uporabljenem smislu (prav tako kot za zgodovino) je
ravno smiselna povezanost (Sinnzusamenhang) delovanja, objekt proučevanja
(Weber, 1972; 7). Dojetje te smiselne povezanosti pa je možno le skozi razume-
vanje (ali umevanje). Le-to je kot posebna oblika spoznanja lastno le družboslovju
in ga od drugih oblik spoznavanja loči to, da poseduje najvišjo stopnjo jasnosti
in validnosti. Njegov predmet so psihični doživljaji, ki niso nič drugega kot motivi
in fungirajo kot smiselna osnova človeškega delovanja. Je pa to delovanje, kot že
rečeno, v toliko predmet razumevajoče sociologije v kolikor ima smisel. Naloga
sociologije je v tem, da odkrije notranje pobude in impulze, ki vodijo ljudi v nji-
hovem delovanju in v razjasnitvi širšega konteksta smiselnih zvez v sklopu ka-
terih se odvija človeško delovanje. Kot smo videli iz prvega citata pa je za Webra
relevantno vprašanje ali so smiselne zveze tudi kavzalne ali z drugimi besedami:
kako omogočiti, da interpretativno razumevanje postane osnova za kavzalno ek-
splanacijo.
»Metoda razumevajoče sociologije je racionalistična« (Weber, 1972; 3). Seve-
da samo hevristično, kajti Webru je jasno: da »Realno delovanje poteka v večini
primerov v podzavestnosti ali nezavednosti svojega mišljenega smisla« (des Ge-
meinten Sinns). Delujoči ga »čuti« bolj nedoločeno kot da bi ga poznal ali si ga
razjasnil; v večini slučajev deluje nagonsko ali iz navade. Samo občasno in pri
množično istovrstnem delovanju se posamezniki zavedajo (in das Bewusstsein ge-
hoben) tega (naj bo racionalnega ali iracionalnega) smisla« (Weber, 1972; 10).
Toda sociologija mora postopati tako kot, da je obnašanje ljudi smiselno, oziro-
ma namensko racionalno. Tu je Weber interveniral s konstruktom idealnih tipov.
Razumeti socialno akcijo pomeni razumeti akterjevo tolmačenje svojega delova-
nja v akciji, le to pa je zanj dostikrat nejasno in nepojasnjeno. Idealno tipični mo-
del vzpostavlja korelacijo med akterjevimi intencami in poročilom interpreta (Se-
25 Garfinkel je tu bolj ekspliciten: »Priložnost velikega metodološkega in teoretskega po-
mena je v tem, da Max Weber v toliko definira sociologijo kot proučevanje človeških ak-
tivnosti, v kolikor so le-te v svojem poteku vodene s subjektivnimi smiselnimi vsebinami,
ki so povezane s človeškimi aktivnostmi« (Garfinkel, 1974). Je nujna referenčna točka za
vsako razpravljanje o sociološki metodologiji in epistemologiji.
. 157
wart, 1978). S tem paje dana tudi možnost kvazalnih generalizacij. Čeprav so
idealni tipi fiktivne narave (Đurič, 1967) pa se lahko samo s pomočjo njih razloži
v kakšni meri na dejansko delovanje vplivajo iracionalni dejavniki, ko le ti po-
sameznika speljujejo od namensko racionalnega delovanja. Idealni tipi so tako di-
rektno povezani z metodo razumevanja.
Kvazalna eksplanacija bazira na subjektivnem smislu akcije, ki jo sociolog pri-
pisuje akterju, kar pomeni, da se je Weber koncentriral na odnos med kavzalno
eksplanacijo socialne akcije v terminih empiričnih vedenjskih regularnosti in mo-
tivacijskem razmerju tega vedenja (Sewart, 1979). Če zdaj navežemo na Webrovo
nominalistično teorijo družbe, vidimo, da sociolog artikulira smisel toda zane-
marja strukture, ki omogočajo to artikulacijo. V tem kontekstu je vprašljiva ugo-
tovitev: »Kot znanost o idealno tipskem racionalnem delovanju, le-ta pomaga
človeku, da se zave smiselnih in stvarnih predpostavk svojega delovanja in v
končni liniji vzpodbuja in podpira človekovo osvoboditev« (Durič, 1967; 83). Te-
matizacija zgoraj zastavljene problematike26 je ostala znotraj interpretativne pa-
radigme zaprta vse do Luckman-Bergerjeve knjige o socialni konstrukciji realnos-
ti (1967), kjer sta avtorja Webra navezala na Durkheima in Marxa.
Je pa sodobno formiranje interpretativne paradigme neločljivo povezano z
imenom A. Schutza! Očitno se nanj naslanja zlasti etnometodologija.27 Schutz je
izhajajoč iz Webrovega okvirja razumevajoče sociologije, le-to tematiziral v sklo-
pu Husserlove fenomenologije življenjskega sveta (Lebenswelta) toda med tem, ko
je Husserl izhajal iz izoliranega subjekta, ki se je ne da bi bil vpleten v socialne
interakcije, kot čisti spoznavni subjekt na abstrakten način zoperstavljal nehisto-
rični, obči formi sveta kot spoznavnega objekta, je Schutz pod vplivom ameriš-
kega pragmatizma oziroma interakcionizma postavil tezo, da je svet vedno svet
za vse člane družbe. Husserlov »Lebenswelt« postane pri njem svet vsakdanjega
življenja (Alltagswelt, world of the everyday life).
Shutz torej začenja z intersubjektivnostjo sveta vsakdanjih interakcij. Na za-
četku svoje posthumno izdane knjige, ki predstavlja summo sumaris njegovih teo-
retskih naporov, Schutz takole zastavi: »Znanost, ki hoče interpretirati in razlo-
žiti človeško akcijo in misel, mora začeti z definicijo fundamentalnih struktur tega
kar je predznanstveno, realnosti, ki se zdi človeku, ki obdrži znotraj nje naravno
držo, samoevidentna. Ta realnost je svet vsakdanjega življenja.« (Schutz, 1974;
3). Ali kot Schutza parafrizirata Berger in Luckman ko pravita, da med mnogimi
realnostmi obstaja ena, ki se pojavlja kot realnost par exelence, to je realnost
vsakdanjega sveta,28 ki se v zavesti instalira na najbolj subtilen in intenziven na-
čin. Doživljamo jo na način »naravne drže« (natural attitude), to pomeni, da jo
doživljamo kot nekaj normalnega in samoumevnega. Ta realnost je že objekti-
vizirana predno stopimo na »sceno«. Tu nastopi jezik, ki zarisuje koordinatni si-
stem našega življenja v družbi in ga napolnjuje s smiselnimi objekti. Realnost
vsakdanjega življenja delimo z drugimi. Najobičajnejši način doživljanja dlrugih
je »vis a vis« situacija. Le-ta je prototip vseh socialnih interakcij. Moj in njegov
»zdaj in tu« sovpadata dokler traja ta situacija. Recipročnost: moje obnašanje se
orientira po drugem in obratno. Moji kontakti so v dvojnem smislu tipični: dru-
26	Torej kako družba proizvaja svoje »akteije«.
27	Na skupne in ločevalne točke med Schutzom in Garfinklom opozarja Psathas (1979).
28	»Vsakdanje življenje« je postalo predmet mnogih filozofskih in socioloških razmišljanj.
Od prvih naj omenim delo Helleijeve (1978), od drugih pa zbornik o sociologiji vsakdanjosti
izdajateljev Hammericha in Kleina (1978).
. 158
gega dojemam kot »tipa« in se nahajam z njim v situaciji, kije ravno tako tipična.
Družbena realnost vsakdanjega življenja je dojeta kot koherentna in dinamična
tvorba tipizacij, ki so tem bolj anonimne čim bolj se odmikajo od »zdaj in tu,
vis a vis«» situacije. V naravnem odnosu torej ne gre toliko za privaten svet po-
sameznika, ampak za svet intersubjektivnosti, ki nam je vsem skupen in v kate-
rem prevladuje praktični, to je zdravorazumski (common sense) interes (ne pa
teoretski). Naravni odnos ali drža, ki bazira na zdravorazumskem fondu znanja
(Wissensvorrat, stock of knowlege) je toliko časa neproblematičen, dokler vanj ne
vdre tuj element in ga postavi pod vprašaj (ga problematizira). V naravnem od-
nosu je vstavljeno tisto, kar fenomenologi imenujejo »epoche«. Kar damo v ok-
lopaj pa ni realnost sveta marveč dvom, da bi svet utegnil biti drugačen kot se
kaže. Zdravorazumski fond znanja pa ne obstoji toliko iz reflektiranih sestavin
kot iz različnih slojev nezavednega in nereflektiranega rutinskega znanja.
Znanstveno teoretska produkcija se po svoji formalni strukturi ne razlikuje od
praktične, zdravorazumske orientacije. Sociologija mora izpostaviti in refletirati
svoje zdravorazumske temelje, kajti le tako jih lahko prevlada. Kot že rečeno lah-
ko to stori z analizo ali deskripcijo fundamentalnih, formalnih struktur vsakda-
njega življenja.
Tudi za Garfinkla predstavljajo objekt enometodologije formalne lastnosti
zdravorazumskih aktivnosti kot praktično organizacijsko dopolnjevanje (accomp-
lishment) (Garfinkel, 1967; VIII.). Ne samo na znanstveno temveč tudi na delo-
vanje v vsakodnevnem življenju se gleda kot na metodično organizirano delova-
nje. Da bi spoznali metode konstituiranja socialne realitete je treba realnost
pojmovati kot stalno dopolnjujočo se realnost (ongoing accomlishment reality).
Posameznik je pojmovan kot praktični metodolog.
Garfinkel je bolj kot drugi predstavniki interpretativne paradigme radikalen v
zanikanju ontologizirajočega razumevanja realnosti. Glede na to, da etnometo-
dologija proučuje interpretativne procese (verbalne in neverbalne) kot simbolično
dejavnost, ki kreira družbeni red, poskuša odgovoriti na vprašanje kako posamez-
niki kot člani družbe proizvedejo in perpetuirajo ponavljivost, stabilnost, zako-
nitost in kontinuiteto časa in prostora kot karakteristike njihovega socialnega sve-
ta, ki pa so percipirane kot objektivna dejstva in ne kot stvaritve fantazije ali slu-
čaja (Garfinkel, 1967). Ali z drugimi besedami: kako se ohranja stabilnost social-
nih interakcij, ki konstituirajo socialen red. Pojem dopolnjujoče realnosti izklju-
čuje vsakdanjo kot tudi naivno znanstveno predstavo o realnosti, po kateri je le-ta
objektivno, eksistirajoča struktura, ki se odraža v zavesti in, ki je tako opisljiva.
Prav tako je ukinjena v vsakdanjem življenju predpostavljena in neposredno evi-
dentna ločitev med pojasnitvijo in predmetom pojasnitve, prej gre za identiteto
predmeta z metodo, ki ga je proizvedla.
Na sledi Webrovega proučevanja »smiselnih zvez delovanja« in racionalistične
metode razumevanja je tudi Schutzovo in Garfinklovo pojmovanje akterja v
vsakdanjem življenju, ki kot »praktični metodolog« v okviru svojega zdravora-
zumskega delovanja in mišljenja ustvarja in domišlja sebi in drugim racionalno
urejen svet.
Ta uvoden splošen opis vsekakor ne bi bil popolen, če ne bi vsaj naznačili kri-
tičnih točk, tako Schutza kot etnometodologije. Očitek, ki ga je eden od prouče-
valcev Shutza naslovil nanj, naj bi veljal tudi za Garfinkla: »Schutzov temeljni
projekt je pokazati, daje možno »svet objektivnega duha« reducirati na obnašanje
posameznikov. Ta temeljni projekt vodi njegovo filozofijo in sociologijo. Po pre-
. 159
liminirani preiskavi njegovega poročila o tem, kako deluje družboslovec, se iz-
kaže, da Schutzov humanizem uvaja psihologistično prevračanje Husserlove fe-
nomenologije, ki vodi v »sociologizacijo« njegovega pojma transcendetalne inter-
subjektivnosti. Prav tako vodi k teoriji znanosti, v kateri je določujoči element
stališče znanstvenika. Vse to omogoča Schutzu, da prezentira znanstveno-huma-
nistično družbeno znanost in zgodovino, ki nista drugega kot neke vrste pripo-
vedovanje zgodb. Cena njegovega humanizma je svet, v katerem ne more biti ni-
kakršne znanosti o zgodovini in nikakršne racionalne politike« (Bittner, cit. po
Rupel, 1974). Po drugi strani pa naj bi bilo za Schutza (in za njim tudi Garfinkla)
značilno nerazumevanje Webra oziroma njegove metode razumevanja (Mc-
Neil/Johnson, 1975). Le-ta meri na dojetje celotnih kulturnih sistemov in seje
nikakor ne da strpati v kontekst legitimiranja individualnih miselnih akcij v sklo-
pu vsakdanjega življenja, ki da je najvišja realnost. Za analizo miselnih zvez in-
tersubjektivnega delovanja (ki tvori kulturni sistem), je potreben študij ekonomi-
je, socialne stratifikacije, zgodovine, moči ipd. - torej ravno tega, s čimer se je
ukvarjal Weber (in česa seveda interpretativni sociologi ne delajo). Predstava člo-
veka kot je razvita v sklopu etnometodologije, fenomenološke sociologije in sim-
bolnega interakcionizma »vodi k konservativni, astrukturalni, ahistorični, situa-
cijski perspektivi«; ta perspektiva pogojuje koncentracijo na deviantno in abnor-
malno v naši družbi in ignorira socialne pogoje, ki omogočajo nastanek abnor-
malnosti« (McNeil/Johnson, 1975). Pomembnost teh teorij naj bi bila le v »za-
htevi po zanikanju uveljavljenih teorij in ne v teorijah, ki bi jih sami ustvarili«
(McNeil/Johnson, 1975). Glede na to etnometodologija jemlje zdravorazumski
fond znanja kot že zagotovljen (taken - for - granted) naj bi to bil mikrofunk-
cionalističen koncept socialnega reda, ki bazira na konsenzusu in recipročni per-
zistenci v medčloveških odnosih (Gordon, 1976). Da te vrste očitek ni na mestu,
je nakazal že Gouldner (1970) - etnometodologija sicer govori o »pripomočkih«
socialnega reda, toda ne daje važnosti integrirajočim moralnim vrednotam in na-
gradam (kot to dela Parsons). Sicer pa se je Garfinkel takole izrazil v tej zvezi:
»Da bi razložili obstojnost in stalnost lastnosti načrtnih akcij, sociologi navadno
izberejo neko skupino stabilnih lastnosti neke organizacije aktivnosti in se vpra-
šajo po variablah, ki prispevajo k njihovi stabilnosti. Smotrnejša se zdi alterna-
tivna procedura: začeti s sistemom stabilnih lastnosti in vprašati, kaj je mogoče
storiti, da bi proizvedli in obdržali anomične lastnosti opazovanih okolij in de-
zorganizirano interakcijo, bi nam povedalo marsikaj - o tem, kako se običajno
in rutinsko vzdržujejo družbene strukture.« (Garfinkel, cit. po Rupel, 1974). Od
tod tudi eksperimenti z nenavadnim obnašanjem v sicer rutinskih situacijah. V
tem smislu vidim .pomemben prispevek etnometodologije v sintagmi »kriznega
eksperimenta«, ki tematiziran v sklopu akcijskega raziskovanja postane postopek
za odkrivanje rutinskih aspektov pravil institucionalnega reda in njih prevlade.
V kolikor sta McNeil in Johnson v svoji kritiki nasproti interpretativni socio-
logiji postavila marksizem in (čeprav »megleno«) naznačila, da mora biti upoš-
tevan tudi »kreativni aspekt človeške osebnosti«, pa je Gordon, tudi izhajajoč iz
marksističnih pozicij, bolj ekspliciten, kar se tiče pomembnosti problematike, ki
jo načenja etnometodologija.29 Pravi namreč, da le-ta absolutizira fenomenološki
pristop, ter da bi moral biti hevristični pomen »razumevanja« tematiziran v kon-
tekstu dialektične in materialistične metode, kar bi omogočilo povezavo modusov
zavesti z eksistencialnimi pogoji. Takšna zveza naj bi prispevala k ocenjevanju
. 160
realnosti socialnih faktov in njih povezanost z družbeno zavestjo - šele • bi
bilo jasno, kako zavest modificira realnost. Te naloge sta se med prvimi la,
kot že rečeno, Berger in Luckmann (in zdi se, da je njun prispevek močno pod-
cenjevan). S tem, da sta v svoje razpravljanje pritegnila poleg Webra in Schutza
tudi Durkheima in Marxa sta lahko šele začela z analizo, ki naj bi razkrila, kako
je družba dialektična enotnost »subjektivno mišljenega pomena« in objektivne
fakcitete. Tri »aksiome«: da je družba človeški produkt, da je družba objektivna
realnost in, da je človek družben produkt, sta poizkušala pojasniti s pojmi eks-
ternalizacije, objektivizacije in internalizacije, opirajoč se prav na Hegel-Marxove
analize opredmetenja in odtujitve. V tem sklopu je obdelan tudi problem insti-
tucionalizacije. Vsako delovanje oziroma obnašanje namreč, ki se večkrat ponovi,
tendira k modelni obliki, ki se reproducira in percipira kot model. Habitualizacija
kot »predhodnik« institucij.29 Le-te so produkt medsebojne tipizacije habituali-
ziranih dejanj, medsebojno pa so tipizirane tiste dejavnosti (akcije), ki so relevant-
ne za skupno situacijo. In tisto, kar je lastno institucijam: institucije so nekaj, kar
ima lastno realnost, tj. realnost, ki stoji nasproti ljudem kot zunanji, prisiljujoči
fakt. Proces, v katerem dobijo produkti človeškega delovanja objektivni karakter,
je objektivizacija oziroma popredmetenja. Institucionalni red je popredmetena
človeška dejavnost. Z drugimi besedami, kljub svoji predmetnosti nima socialni
svet lastnega ontološkega statusa, ki bi bil neodvisen od človeškega delovanja, iz
katerega je izšel. Paradoks pa je v tem, da je človek sposoben kreirati svet, ki ga
ne dojema kot svoj produkt, ampak kot nekaj tujega. Produkt vpliva povratno
na producenta; eksternalizacija in objektivizacija (reifikcija in popredmetenje) so
sestavni deli dialektičnega procesa človek - svet. Tretji element - internalizacija
privede popredmetenj družbeni svet v zavest individua (socializacija). Gre za
krožni tok fonda (zdravorazumskega) znanja in delovanja (akcije).
Tako avtorja pravita:
»Seveda habitualizirane akcije obdržijo za posameznika svoj smiselni (pomenski) zna-
čaj, četudi se vključeni pomeni vtisnejo kot rutine v njegov splošni fond znanja (vedenja),
ki je zanj nevprašljiv (taken-for-granted) in pripraven za njegove načrte v prihodnosti.«
Izhajajoč iz tega konteksta so bielefeldski sociologi napisali: »Družbena real-
nost se sestoji iz socialnih delovanj (Handlungen), njih pogojev in posledic (vklju-
čujoč njihove socialno-strukturne momente). Konstituirana (družbena realnost,
namreč, op. F. A.) je z znanjem in to znanje preide v izkušnjo le preko komu-
nikacije« (Arbeitsgruppe Bielefelder Soziologen, 1973). Kot smo videli, od tod
sledijo važne metodološke konsekvence. (Kot socialno-strukturalne momente so
bielefeldski sociologi skušali tematizirati sklop produkcije, distribucije in kon-
sumpcije kot del fundamentalnega teoretskega okvira, ki bi šele omogočil razvid-
nost narave komunikacijskih procesov in s tem možnost empiričnega raziskova-
nja. Je pa njihova zastavitev ostala nedokončana in zgolj v abstraktni, še »leb-
deči« formi.)
Še vedno je namreč nerazjašnjeno vprašanje »od kod« fond zdravorazumskega
znanja, ki omogoča rutinskost in neproblematičnost vsakdanjih interakcij? Tu naj
bi bil skrit invariantni konstitutivni red socialnega življenja,30 katerega eksplika-
cija naj bi bila glavna naloga sociologije.
29	Pojmovanje institucije kot regulativnega vzorca nadaljuje eden izmed avtorjev (Ber
ger, 1976).
30	oziroma bazičnih pravil komunikacije, kot pravijo bielefeldski sociolog
. 161
Za etnometodologe so namreč pomeni akcij (za akterje) vedno ambivalentni
in problematični in njihova naloga je preučevati strategije (metode), ki se jih ak-
terji poslužujejo pri apliciranju, abstraktnih pravil in zdravorazumskega razume-
vanja, vse z namenom, da bi svoje akcije naredili za eksplitabilne, rutinske in
neambivalentne. Gre torej za proces že omenjenega praktičnega dopolnjevanja
socialne realnosti.
Trditev, da je etnometodologija del voluntaristično-humanistične tradicije (v
nasprotju z deterministično), je močno vprašljiva. Aplikacija pravil in zdravora-
zumskega fonda znanja je odtegnjena tematizaciji in refleksiji. Kot pravi Psatas
(1979), akterji niso zainteresirani za tematizacijo metod, s pomočjo katerih se nji-
hove akcije kažejo kot »praktični cilji«.
2.1.2. Interpretativna vs. normativna paradigma
Iz doslej povedanega lahko izluščimo glavno karakteristiko interpretativne pa-
radigme - gre za pojmovanje interakcije kot interpretativnega procesa.
V	normativni paradigmi (funkcionalizmu, biheviorizmu) se problem interak-
cije postavlja kot problem odnosa med dispozicijami in pričakovanjem v zvezi
z vlogo. Interakcija se odvija v že oblikovanem sistemu (kulturno in vrednostno)
simbolov in pomenov. Individum naj bi se v dani situaciji obnašal čisto na do-
ločen način. Dispozicije (stališča, reakcije, potrebe) so definirane kot pravila, ki
jih akter interanalizira ali se jih nauči, pričakovanja (vloga, status) pa kot pravila,
ki so v socialnem sistemu institucionalizirana (Wilson, 1973). Trajnost socialnih
interakcij zagotavlja kognitivni konsens-akteiji imajo skupen sistem kulturno
etabliranih simbolov in pomenov (možni so sicer »subkulturni« odkloni - vendar
kot deviacije).
S tem v zvezi je tudi deduktivna eksplanacija, v katerem so norme, stališča,
status, koncipirani kot variable, ki jih »merimo« s pomočjo odražajočih deskrip-
cij (indikatorjev). Objektom raziskovanja se pripisuje nespremenjen pomen, ki je
neodvisen od okoliščin, v katerih je produciran - šele tako je možen opis kot od-
raz (lastnosti) »objekta«.
V	interpretativni paradigmi je drugače. To, kar se v normativni paradigmi
kaže kot že določena (fiksirana) vloga, se tu izkaže za nekaj drugega - kot rezultat
tekočih reinterpretacij vseh akcij, ki jih drugi izvaja v določenem času: »Z idejo
prevzema vloge se spremeni perspektiva, ne gre več za enostaven proces izpeljave
predpisane vloge, temveč gre za to, da se na podlagi vloge, ki jo nekomu drugi
predpiše, oblikuje in realizira lastno delovanje. Delujoči ne prevzame enostavno
statusa, za katerega obstaja urejen sistem pravil ali norm, prej je osebnost, ki
mora delovati v perspektivi, ki je delno preddoločena z njegovim odnosom do
drugih. Delovanje teh drugih njemu nasproti reflektira vloge, ki jih mora iden-
tificirati (Turner, cit. po Wilson, 1973).
Berger in Luckmann (1967; 74) pravita, da je izvor vlog iskati v istem procesu
kot izvor institucij, to je v procesu habitualizacije in objektivizacije. Vloge se po-
javijo takoj ko se formira fond znanja (vedenja), ki vsebuje recipročne tipifika-
cije.31
31 Prevzem vloge lahko opišemo kot proces, v katerem se udeleženci spuščajo v doku-
mentarno interpretacijo svojih medsebojnih delovanj. Temeljni vzorec se sestoji iz celotnega
. 162
Avtorji, kijih navajam, opisujejo prevzem in igranje vlog kot dinamični, tekoč,
anticipativni proces (recipročne) tipifikacije in ne v smislu pasivne in dokončne
internalizacije ali socializacije. Tipifikacija paje v bistvu proces osmišljanja in in-
terpretacije inter-akcije.
Konstruktivni del socialnih organizacij so torej akterji, ki razvijajo definicije
situacij v procesu interpretacij in tudi delujejo v terminih definicij. »Ko ljudje de-
lujejo znotraj okvira organizacije, je interpretacija in ne organizacija32 tista, ki de-
terminira akcijo. Socialne vloge, norme, vrednote in cilji lahko postavljajo pogoje
in konsekvence za akcijo, toda ne determinirajo tega, kar bo človek naredil« (Bog-
dan/Taylor, 1974; 15).
2.1.3. Metodološke konsekvence
Prišli smo do točke, kjer je treba izpostaviti dejstvo, daje celotni zasnutek fe-
nomenološke utemeljitve sociologije (in s tem tudi interpretativne paradigme)
analogen Husserlovemu projektu transcendentalne fenomenološke filozofije, ki
naj bi odprla pot iz krize evropske znanosti in človeštva nasploh. V tem smislu
je treba pritrditi Luckmannovi oceni (1974), da gre pri Schutzu (ki je bil Hus-
serlov učenec in ga je ta celo namenil za svojega asistenta), za anticipacijo in ap-
likacije Husserlovih idej iz »Krize« (Die Krisis der europeischen Wissenschaften
und die Philosophie). Habermas torej nima prav, ko pravi, da se je Schutz na-
slonil le na Kartuzijanske meditacije in to v glavnem le na fenomenologijo not-
ranje zavesti časa, ter iz tega ekstrapoliral okvir vsakdanjega sveta (Habermas,
1971).
Husserl je videl krize v »povnanjenju racionalizma v objektivizem in natura-
lizem« (Urbančič, 1973) in ravno v tem kontekstu je treba gledati na fenomeno-
loški poziv »k stvarem samim«. Ali kot je to izrazil Husserl sam: »Pozitivna zna-
nost je znanost o izgubljenosti sveta. Treba pa je obratno; zgubiti svet v epochè,
da bi si ga potem v univerzalni samouvedbi pridobili nazaj« (Husserl, 1973; 181).
Husserlov projekt je vsaj v okviru »čiste« filozofije ostal nedokončana, oziro-
ma nerešljiva naloga (Urbančič, 1973). Schutz je sledil tej nalogi s tem, daje hotel
konstruirati matrice za opis človeškega obnašanja, ki naj bi slonela na analizi
konstituiranja socialnega sveta v subjektivnem izkustvu. Gre torej za deskripcijo
univerzalne strukture subjektivne orientacije. Le-ta je možna z izdelavo dveh sis-
temov konstruktov: zdravorazumskega in znanstvenega. Schutzu je šlo- za izde-
lavo ekzaktnega racionalnega modela sociologije in nikakor ne moremo njegove-
konteksta interakcij (motivov, namenov, drž, tj. vlog) in akterjevo delovanje je izraz tega
vzorca. Z drugimi besedami: gre za identifikacijo vzorca, na katerem temelji vrsta pojavov,
pri tem se vsak pojav gleda kot da se nanaša na vzorec, se pravi kot na izraz, »dokument«
vzorca. Ta pa je identificiran le preko konkretnih individualnih pojavov in izrazov, tako
da se vzorec in pojavi medsebojno determinirajo (podobno kot del in celota v smislu »ges-
talta«). Tu pa smo pri eni centralnih tem, ki jih je razvil Garfinkel: opisana determinacija
ni nič drugega kot indeksikalnost (oziroma indeksikalizacija). Napor »konvencionalnih« so-
ciologov direktno izolirati objektivne izraze (status, deviantnost, avtoritarnost) je iluzoren.
Dezindeksikalizacija je edino možna preko dokumentarne metode interpretacije. (O tem raz-
pravlja Silvermann. 1975).
32 Kot pri funkcionalistično-sistemskem pristopu. Tako Silverman (1970) pravi, da je
Parsons prezrl dejstvo, da pričakovanja v zvezi z vlogo (role-experations) niso le dana s strani
družbe (sistema), ampak izvirajo in so odvisna od potekajoče (on-going) človeške interakcije
(str. 137).
. 163
ga koncepta pojmovati kot diametralno nasprotnega pozitivističnemu, ali ga pre-
prosto okarakterizirati kot (kvazi) humanistični pristop. V tem smislu nam dosti
pove naslednji citat: »(znanstvenik) začne s konstrukcijo tipičnega vzorca načinov
delovanja, ki odgovarjajo opazovanim dogodkom. Temu tipičnemu vzorcu delo-
vanja koordinira osebnosti tip, namreč model delujočega (des Handeiden), ki si
ga predstavlja napolnjenega z zavestjo. Vendar je to zavest, kije omenjena s tem,
da ne vsebuje drugega kot za izpolnitev opazovanih načinov delovanja relevantne
elemente, ki so s tem relevantni tudi za probleme, ki jih proučuje znanstvenik.
Tej fiktivni zavesti pripisuje vrste tipičnih »da-bi motivov« (»um-zu Motive«), ki
odgovarjajo namenom opazovanih načinov delovanja, ter vrste tipičnih »če mo-
tivov« (weil Motive), na katerih počivajo »da bi motivi«. Obe vrsti motivov sta
predstavljeni v imaginarnem delu zavesti. Vendar ti modeli delujočega niso člo-
veška bitja, ki živijo znotraj svoje biografske situacije v socialnem svetu vsakda-
njosti. Strogo vzeto nimajo čisto nobene biografije ali zgodovine in situacija, v ka-
tero so postavljeni ni od njih določena, ampak jo določi njihov stvarnik, druž-
boslovec. Le-ta te marionete ali homunkulije ustvarja, da bi jih manipuliral za
svoje cilje. Znanstvenik jim pripisuje le navidezno zavest, ki je konstruirana na
ta način, da že prisoten in dan repertuar znanja (vključno pripisanemu sistemu
invariantne motive) in iz njega izvirajoča delovanja naredi subjektivno razumljivo
s predpostavko, da so ta delovanja izvršena (vollfuhrt) s strani dejanskih akterjev
znotraj socialnega sveta ... Homunkuli ni bil rojen, ne odrašča in ne umre. Nima
nobenih upanj in strahov, ne pozna strasti kot glavnega motiva vseh svojih dejanj
... Ne more izbirati razen med alternativami, ki jih mu ponudi družboslovec«
(Schutz, citat po Cicourel, 1974; 94, 95).
Tudi Cicourel (1974) ugotavlja, daje Schutz opozoril na to, daje principielno
mogoče isto logiko kot jo uporabljajo naravoslovci aplicirati tudi v družboslovju.
Seveda z nekimi bistvenimi modifikacijami, katerih izvor je v različni naravi ob-
jektov, oziroma konstruktov: »Dejstva, podatki in dogodki, s katerimi ima op-
raviti naravoslovec so samo dejstva ... znotraj opazovanega polja, to polje nima
nobenega »pomena« za molekule, atome in elektrone v njem ... Socialni svet...
ima posebno strukturo, ki je pomensko relevantna za človeška bitja, ki živijo,
mislijo in delujejo v njem ... Mišljeni objekti, ki jih konstruirajo družboslovci
se nanašajo in so osnovani na umišljenih objektih, kijih z zdravorazumskim miš-
ljenjem konstruira človek, ki živi svoje vsakdanje življenje med soljudmi (Schutz,
cit. po Habermas, 1971).
Zdi pa se, da je strogo vzeto, tudi Schutzov projekt nerešljiva naloga. Javljata
se dva pomisleka. 1. Ali res obstoji nek invarianten konstituivni red vsakdanjega
življenja? 2. Alije fenomenološka metoda redukcija (ali epochè-ja), ki naj bi pri-
peljala do te invariantne strukture kot zadnjega apodiktičnega temelja, res »ek-
saktna« in uporabna v sociologiji. Dodatno »zmedo« ustvarja pojem »fenomeno-
loške sociologije«. Luckmann^ ki ga lahko štejemo za najvplivnejšeg Schutzovega
učenca, je v zadnjih tekstih (Luckmann, 1979) popolnoma določeno povedal, da
nekaj takega kot fenomenološka sociologija ne more obstajati. Zakaj? Fenome-
nološka metoda je namreč »neznanstvena« (ni induktivna), ker je refleksivna:
»Egološka perspektiva fenomenologije osvetljuje človeški svet in razjasnjuje pro-
cese skozi katere je svet zgrajen kot specifično človeški. Fenomenologija lahko
nudi ali izdela splošne principe za konstrukcije znanstvenega jezika, v katerega
se lahko prevede »empirične« jezike sociologije.« Fungirá torej kot nekakšna me-
tasociologija, kot se je izrazil Luckmann. Vsiljuje pa se vprašanje, kako to, da je
. 164
program te »protosociologije« še vedno odprta naloga. V tem smislu je relevantna
Habermasova kritika: »Zgradbo individualnega življenjskega sveta dojemamo le
preko socialno doživljenih (eingelebte) komunikacij; toda njihovih pravil se nauči
s sistematičnim so-igranjem (Mitspielen) in ne, kot Schutz domneva, z fenome-
nološkim zrenjem, ali kot domneva Cicourel in Garfinkel, z fenomenološko vo-
denimi eksperimenti.« (Habermas, 1971).
»Bielefeldski sociologi« zatorej govorijo o »komunikativni« znanosti, oziroma
sociologiji. Sociološka metoda je tu zapopadena kot proces komunikacije in je
zato večji del raziskovalnega delovanja pojmovati kot komunikativno-sociološko
terensko delo (Schutze/Meinefeld/Spinger/Weimann, 1973). Kar se tiče invarian-
tene konstitutivne strukture vsakdanjega življenja, se šele skozi najnovejša pro-
učevanja Leithauserja in sodelavcev (Leithausser, Volmerg, Salje, Wundthe,
1976) izkaže, daje le-ta, v toliko »invariantna« v kolikor je determinirana po spe-
cifičnih procesh podružbljanja. Predpostavljena »invariantnost« (ali prisotnost
zdravorazumskega znanja in pravil uporabe) je »vidljiva« šele skozi teorije pod-
ružbljanja (Theorie der Vergesclschaftung) in iz nje izvirajoče primarne in sekun-
darne socializacije (Sozialisation). Končni produkt teh proces je »vsakdanja za-
vest« (das Alltagsbewusstsein).
Kapitalizem ima za predpostavko podružbljanje vsakdanjih življenjskih okvi-
rov, kar zajema socialno (de) integracijo, procese zavesti in mišljenja. Psihologija
človeka ni nikdar izolirana od historičnega razvoja podružbljanja. Le-to pa je na-
vezano, oziroma dobiva svojo vsebino s procesom akumulacije (izhodišče je Mar-
xova teza, da je »kapitalistični produkcijski proces istočasno, bistveno proces
akumulacije«). Ne gre le za opis akumulacije in z njo povezanega podružbljanja,
v terminih (kritike) politične ekonomije, temveč tudi za dejstvo, da se proces uv-
rednotenja (Verwertungsprozes) širi na vsa področja socialnega življenja in določa
tudi potek socializacije. Sam proces socializacije, ki je v glavnem ne-kumulativen
proces, »odsmišljuje« vse kar bi utegnilo pričati o protislovnosti in represivnosti
procesa podružbljanja. Tu pa že lahko govorimo o »vsakdanji zavesti, ki je »de-
pozitarna zavest«33 (ki je institucijsko organizirana, tj., da s posredstvom masov-
nih občil in primarne socializacije »proizvede« psihično strukturo s specifično in-
terakcijsko in komunikativno odzivnostjo). V zavesti se prepletajo subjektivne
(socializacijske) in objektivne (podružbljene) strukture, ki pa jih vsakdanja zavest
ni možna posredovati skozi refleksijo, kar pomeni, da ni zmožna samorefleksije.
Vsakdanji zavesti se družba kaže kot zbir ali sosledje socialnih situacij in temu
nasproti se postavlja s stabilno shemo tematskega horizonta, ki deluje po principu
filtra. Odloča, katere situacije bo tematiziral in katere ne. Opravka imamo s ti-
pičnimi ponavljujočimi socialnimi situacijami, ki jih vsakdanja zavest organizira
preko posebnih pravil, internaliziranih kot interpretacijske sheme. Gre za tran-
sferna pravila (Übertragungregeln): »Ponavljujoča, na golo asimilacijo usmerjena
uporaba socializiranih, vsakdanjo zavest strukturirajočih in socialne situacije or-
ganizirajočih pravil, imenujemo transfer (Übertragung)«. (Leithäser, Volmerg,
1976, str. 62). Na delu so tri vrste pravil: tematizacijska, obrambna in redukcij-
ska. Pravila tematizacije lahko stojijo v službi zafiksirane sheme tematskega ho-
rizonta, lahko pa se tudi predre tako, da se spusti v nove situacije in kumulira
izkustva - to pa pomeni prekinitev vsakdanje zavesti. Funkcija pravil obrambe
je nasprotno v harmonizaciji, nivelizaciji in ekteritorizaciji ogrožujočih in »neu-
33 Ta pojem je razvil Freire (1973), od njega je prevzel tudi Berger (1974)
. 165
godnih« tem. Pravila redukcije reducirajo nepoznane situacije in teme na poznan
in utečen svet vsakdanjega življenja. Ta pravila transfera pa ne tvorijo nekega
transcendentalnega ali naravnega, nesprejemljivega, idealnega reda, temveč se fik-
sirajo kot kvazi transcendentalni horizont zavesti nasproti socialni realiteti, katere
del je sam in, ki jih tudi ustvarja in usmerja. Tematizacija (samorefleksija) na-
čelno ni onemogočena, predvsem pa je zaželena, saj se skozi njo šele odpira mož-
nosti kritike ideologije, oziroma refleksije ideoloških usedlin; ki jih vsakdanja za-
vest nujno ustvarja in perpetuira kot pogoj svojega obstoja. S tem v zvezi postav-
ljajo Leithäuser in sodelavci zahtevo po takšnem raziskovalnem pristopu, ki bi
zajel tiste forme zavesti, ki prehajajo horizont vsakdanje zavesti, torej take, ki so
sposobne tematizacije. Metodološko gledano se tej nalogi lahko približamo z
upoštevanjem dveh momentov. Prvič gre za približanje raziskovalne situacije
vsakdanji situaciji ali drugače povedano; raziskovalne metode se morajo prilago-
diti pravilom vsakdanje komunikacije (raziskovalec ne more avtonomno postaviti
pravil komunikacije kot to predpostavlja eksperimentalna psihologija ali standar-
dizirano anketiranje). Po drugi strani gre za tak pristop, ki bi subjektom omogočil,
oziroma »olajšal« tematizacije - šele v kriznih situacijah se izpostavi »rutinskost«
pravil. Zatorej je govora o »Verfremdung« tehnikah. Na nek način je tu vzpos-
tavljena plodna sinteza z Garfinklovimi kriznimi eksperimenti. Odpira se tudi
stik z akcijskim raziskovanjem. Naj tu še enkrat ekspliciram odločilen domet
Leithausserja in sodelavcev v kontekstu »fenomenoloških« proučevanj: socialno
pred določen transfer (in pravila njegove »uporabe«), ki regulira interakcijsko in-
terpretativno prakso (individualno in kolektivno) stopi na mesto (s strani feno-
menologije imputiranega) invariantnega konstitutivnega (na zdravorazumskem
fondu znanja temelječega) reda »sveta vsakdanjega življenja«. Tu je prevladana
»indiferentnost« etnometodologije (in interpretativne paradigme) toda ostane za-
vezanost »konfliktni metodologiji« (Young, 1974), vendar na način akcijskega
raziskovanja - ne gre za iniciranje institucionalnih sprememb, temveč le za raz-
kritje institucionalnega reda, ki ga vsak nosi v sebi in ga deli s soljudmi.
Kar lahko kot rezime potegne iz dosedanjega razpravljanja o interpretativni
paradigmi (in še posebej »fenemenološki sociologiji«) je naslednje.
Epistemološki plan
Socialni svet nam ni prprosto dan kot od nas neodvisno obstoječa »stvar«
(Durhheimova pozicija), ki bi jo lahko »objektivno« opisali/odrazili, temveč je ta
svet le v toliko pričujoč, v kolikor se instalira v vsakdanji zavesti, v kolikor ga
individuii osmislijo (interpretirajo). Socialni svet je so-konstruiran z jezikovno
posredovanim zdravorazumskim fondom znanja.34
34 Socialna realiteta torej ni dana v oklepaje kot pri Husserlu, Schutzu in etnometodo-
logiji. Po drugi strani pa zavest ni nekak idealni antipod socialni realnosti kot to naivno
predpostavlja marksisitična dogmatika, je njen sestavni del, je ireduktibilni pogoj delovanja
in eksistiranja socialne realnosti. Z drugimi besedami: »To je razlog, da tudi ideološko čisto
sprevrnjena zavest ni samo odraz/izraz »dejanske« situacije, ampak je praksa v strogem po-
menu, konstitutivni moment same »dejanskosti« (ki je prav zato »dejanskost« v strogem po-
menu, za razliko od gole »realnosti«). Tako, da ni dovolj najti »realno osnovo« ideologije,
ki jo le-ta napačno/lažno odraža, ker je ta »višek«, falsifikat izkrivljene ideološke reprezen-
tacije »realnih družbenih odnosov«, tudi sam spet določen z realnimi družbenimi odnosi...
Način, na kateri individui simbolizirajo svoj »dejanski življenjski proces« je konstitutivni
moment samega tega procesa.« (Žižek, 1979; 10/11)
. 166
Metodološko-raziskovalno to pomeni, da je predpogoj za konkretno sociološ-
ko analizo, dojetje konstrukcij socialnega sveta, kot jih »proizvajajo« subjekti; da
bi to dosegli je treba prakticirati »komunikativno terensko raziskovanje«.
2.2. Institucionalni učinek kvalitativne metodologije
Reafirmacija kvalitativnega pristopa v zadnjih letih je vedno bolj očitna. Eden
od poljskih sociologov omenja v svoji analizi sodobne ameriške sociologije vra-
čanje k kvalitativnim metodam kot nezadržen in upoštevanja vreden trend (St-
zompka, 1974).35
Tu se je tudi še postavilo vprašanje, ali je ta trend trenutni odmik od kvan-
tifikacije ali usmeritev bodočnosti. Gotovo je, da so cilji in interesi, ki so inhe-
rentni kvalitativni metodologiji različni in večdimenzionalni. Tako npr. obstaja
takale ocena: »Ta konfrontacija med kvalitativno in kvantitativno metodologijo
označuje po našem mnenju sicer napačno alternativo, so pa zastopniki kvalita-
tivnega pristopa vendarle prišli na dan z argumenti, ki so važni za funkcionalno
določitev analiz vsebine v kontekstu ideološko-kritičnih raziskav« (Ritsert, 1972,
str. 10). Omenjeni avtor, ki kritično analizira pozitivistično kvantitativno »con-
tent analysis« (ki jo imenuje statistična semantika) izpostavi tri momente (katere
je ekspliciral že Kracauer v svoji polemiki z Berelsonom): Rekonstrukcijo kon-
teksta, latentnost (tj. latentne smiselne strukture) in singularnosti (pomen posa-
meznih primerov), ki pridejo na dan le preko kvalitativne (nefrekvenčne) analize.
Je pa dovolj ilustrativno, da se Ritsert načelno ne odpoveduje kvantitativni ana-
lizi.
Medtem ko gre za umestitev v kritiko ideoloških vsebin, pa se npr. v pred-
govoru v zborniku o kvalitativni metodologiji izhaja iz predpostavke, da kvali-
tativni pristop omogoča intenzivni stik s socialnim svetom, oziroma da kvalita-
tivni pristop predstavlja »first hand involment with social world«, kot se glasi
podnaslov zbornika (Filsteat, ed. 1970). Po drugi strani je spet naznačena pove-
zava kvalitativnega pristopa z radikalno strujo v ameriški sociologiji36 (Kuvačič,
1977). S tem v zvezi je tudi govora o odvisnosti od birokratske raziskovalne or-
ganizacije, kvalitativna metodologija pa naj bi ravno omogočila večjo neodvisnost
od administracije. Ali ni mar že Cicourel zaostril tega problema, ko je zapisal,
da se sociologi namensko skrivajo za fasado birokratske organizacije, ki zagotav-
lja produkcijo kvantitativnih podatkov? (Cicourel, 1974, str. 60).
Zanimiva bi bila študija (v stilu »sociologije sociologije«), ki bi razkrila, zakaj
se je pri nas v Jugoslaviji tako trdno zasidral anketarski pristop in zakaj zanima-
nje za kvalitativni pristop tako počasi narašča. Prav gotovo je to v zvezi z neko
socialno atmosfero, ki producira znanstvenika - uradnika, ki skratka sili v birok-
ratizacijo in pretirano institucionalizacijo.
35	To vračanje je značilno za ameriško sociologijo, ki ima bogato tradicijo v kvalitativnih
raziskavah (čikaška šola!). Drugače je npr. v ZRN, kjer se je šele prav začela intenzivna de-
bata o kvalitativnem pristopu. Kot informira Küchler (1980) so v letu 1979 izšla prva tri
temeljna dela oziroma zborniki o kvalitativnem raziskovanju (avtor oziroma izdajatelj enega
je sociolog K. Gerdes, ki ga tu jaz omenjam v zvezi s sekvenčno analizo).
36	Obstajala naj bi kontinuiteta, ki se vleče od Veblena pa preko »čikaške« šole do Millsa,
Gouldnçij3 in znanih »kvalitativcev« kot Beckeija, Straussa, Goffmana itd. O tem glej tudi
kritični članek Diona (1977).
. 167
Eden od naših sociologov je v svoji »samokritiki« prišel do naslednjega za-
ključka: »V resnici pri nas niti ni težko izvesti raziskave, ne da bi prestopili prag
svoje pisarne« (Jambrek, 1979). Skratka, večina slovenskih sociologov »uradu-
je«:37 Na tem mestu se prav lahko strinjamo z oceno, ki nam pojasni prednosti
kvalitativnega pristopa: »Navedena dela (gre za nekatere raziskave čikaške šole,
ter E. Langerjeve, op. F. A.), obstoji pa jih še mnogo več, ki so nastala z uporabo
zelo enostavne znanstvene aparature, jasno kažejo, da tudi skromna in majhna
raziskovanja, kijih vodi dobra ideja, zelo veliko pomenijo-in so dragocena za raz-
voj znanosti. Iz tega nikakor ne sledi negatorski odnos do modernih instrumentov
znanosti, jasno je, da se z njimi mnoge stvari hitreje in uspešneje opravijo, po-
sebno če se njihova uporaba uspešno kombinira s človekovo sposobnostjo opa-
žanja in uvida. Toda glede na to, da ti instrumenti niso vsakemu dostopni, in zelo
pogosto se dogaja, da jih ne morejo uporabljati prav tisti ljudje, ki imajo razen
dobre volje tudi dobre ideje, ni pribežališče, ki ga nudi kvalitativna metodologija
samo izhod v nuji, temveč tudi mesto, kjer se lahko prijetno nastani in se lahko
mnogo doseže« (Kuvačič, 1977; 53).
Po drugi plati pa polemiko, ki se razvija ob uvajanju kvalitativne metodologije
lahko označimo za nadaljevanje »Positivisrnusstreit-a« (Ritset, 1972).
2.3. Cikaška šola: Thomas, Znaniecki in Anderson - začetki kvalitativne
metodologije-
S čikaško šolo povezana imena in dela Parka, Thomasa, Znanieckega, Thras-
herja, Andersona, Burgessa, idr. so postala »klasika« sociološke literature. Pred-
vsem pa čikaške šole ne gre prezreti, koje govora o kvalitativni metodologiji. Nji-
hova teoretska in empirična dognanja so namreč baza, iz katere lahko zajemamo
še danes, saj so sami utemeljitelji kvalitativnega pristopa pri proučevanju druž-
benih pojavov in socialnih problemov.38
Tu nam ne gre za nekakšen zgodovinski opis ali biografije članov te šole, prej
za to, da izluščimo tiste relevantne sekvence iz njihovega opusa, ki bi nam ko-
ristile pri nadaljnjem razvijanju problematike kvalitativne metodologije. Zlasti
trije »klasiki« nam lahko pomagajo pri tem: gre za Thomasa, Znanieckega ter
Andersona. Prva dva preprosto zato, ker sta razvila nek obče teoretski in meto-
dološki koncept, ki je v največji meri vplival na druge člane te šole in so ga ti
z manjšimi modifikacijami sprejeli. Anderson pa je kot avtor znane monografije
o »brezdomcih« (The Hobo, The Sociology of Hommelessmann), kije bila izdana
leta 1923 in v kateri je verjetno prvi (čeprav nezavedajoč se) uporabil metodo
opazovanja z udeležbo, ki jo je sicer teoretsko obdelal in razvil Lindemann v svo-
jem Social Discovery leta 1924 (Madge, 1961).
37	Omenjeni avtor se tudi sprašuje: »Zakaj torej ne delam ali ne delamo več podobnih
raziskav?« Mišljene so tu terenske raziskave.
Naj tu mimogrede pripomnim, da je avtoijeva teza, da bi dostojna »mesečna plača«
znanstvenikov ali profesoijev omogočila kreativno raziskovanje (zdaj namreč slaba plača
vpliva destimulativno, saj forsira zaslužkarstvo) po mojem mnenju iluzorna in neosnovana
(čeprav je sistemsko gledano Jambrekov predlog mogoče v redu). Da bi naredili takšno raz-
iskavo, kot si jo zamišlja tudi Jambrek, je treba včasih pristati tudi na nižjo plačo. V tem
smislu je glavna napaka univerzitetnega in znanstveno raziskovalnega sistema v togosti, ne-
mobilnosti in hiperinstitucionaliziranosti ter neadekvatni selekciji potencialnih kadrov.
38	Bogdan in Taylor (1975) v svojem prikazu historiata kvalitativne metodologije začneta
prav s Thomasom in Znanieckim.
»
. 168
Thomas (ki je na oddelku za sociologijo čikaške univerze kot prvem samos-
tojnem sociološkem oddelku na svetu nasledil Smalla) in Znaniecki sta svoje obče
metodološke in epistemološke nazore razvila v metodološki beležnici (Methodo-
logical Note) v sklopu velike raziskave o poljskih kmetih v Ameriki (Polish Pea-
sant in Europe and America).
Nekatere njune formulacije zelo spominjajo na Webrove in Schutzove, čeprav
je omenjena raziskava izšla leta 1919.39 Takole pravita: »Posledica fizikalnega po-
java zavisi od objektivne narave tega pojava (in jo lahko študiramo samo na os-
novi poznejše empirične vsebine). Posledica socialnega pojava zavisi od subjek-
tivnega stališča posameznikov ali skupine do tega pojava in ga lahko proučimo
samo, če poznamo ne le objektivno vsebino nekega vzroka, ampak tudi pomen,
ki ga ima v danem trenutku za ljudi (Thomas/Znaniecki, 1967, str. 84). Socialni
vzrok mora tedaj vključevati objektivne in subjektivne elemente - vrednoto in
stališče. Podatek, s katerim ima opraviti družboslovec, so ravno stališča in vred-
note. Družbena teorija mora vključevati dva tipa podatkov - objektvine kulturne
elemente socialnega življenja in subjektivne karakteristike članov socialne skupi-
ne. Te podatke je treba korelirati. Socialna vrednota je vsak podatek, ki ima em-
pirično vsebino in pomen, le-ta postane ekspliciten, če povežemo vrednoto s so-
cialno akcijo. Naravna stvar nima pomena (ima pa vsebino) za človeško akcijo.
S stališčem paje mišljen proces individualne zavesti, ki determinira realno ali ak-
tivnost individuma v socialnem svetu. Za razliko od sociologije kot posebne zna-
nosti, ki proučuje socialno organizacijo kot element kulture, je socialna psiholo-
gija obča znanost, ki proučuje stališča.
Zdaj, bi poskušal izluščiti še nekaj glavnih karakteristik metodološke zasnove
Thomasa in Znanieckega.40
Holistični in zgodovinski pristop
V ospredju sta dva problema: problem odvisnosti individuma od socialne or-
ganizacije in kulture ter odvisnost slednje od individuma. Naj bo pristop induk-
tiven ali deduktiven, v vsakem primeru mora biti narejen rekurz na socialno or-
ganizacijo oziroma družbo v celoti. Pri komparativnih študijah je navzoča zlasti
tale napaka: izbere se neka institucija, mit ipd. v eni družbi in jo primerja s pod-
obno institucijo ali mitom v drugi(h) družbi(ah). Prava pot paje le v proučevanju
celotnega pomena, ki ga ima določena institucija ali mit v eni družbi in šele nato
primerjava s-celotnim pomenom, ki ga ima predmet proučevanja v drugi družbi.
Na ta načinje tudi možno, da s proučitvijo modernih družb ocenimo pomen »pri-
mitivnih« (ali kot se je Marx izrazil, da je anatomija človeka ključ za anatomijo,
opice).
Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi medsebojno pogojenost in preple-
tenost individualnega vzroka in socialnih posledic. Namreč, če domnevamo, da
je individualna aktivnost sama po sebi vzrok socialnim posledicam (npr. spre-
39	Tu bi omenil še, da je velik vpliv na čikaško sociološko šolo imel G. Mead, tedaj pro-
fesor na oddelku za filozofijo na isti univerzi. Uvrščajo ga med utemeljitelje »simbolnega in-
terakcionizma« (o je ena od struj interpretativne paradigme).
40	Tudi pri nas je bilo opozoijeno, daje monografija o poljskih kmetih aktualna za naše
razmere tako z metodološkega kot vsebinskega vidika (Kuvačič, 1970). Na žalost je ostalo
le pri opozorilu.
. 169
membi socialne organizacije), se postavi naslednje vprašanje: Zakaj določena ak-
cija povzroči to posebno (določeno) posledico v tej določeni družbi in določenem
trenutku? Odgovor na to vprašanje je možen le s pojasnitvijo celotnega statusa
dane družbe v danem momentu, sili pa tudi k študiranju preteklosti. Z drugimi
besedami: vzrok socialnega ali individualnega pojava ni nikdar socialni ali indi-
vidualni pojav, temveč zmeraj kombinacija socialnega ali individualnega pojava,
ali če navežemo na pojma stališče in vrednote, vzrok vrednote ali stališča ni nik-
dar stališče ali vrednota sama, ampak vedno kombinacija stališča in vrednote.
Analitična indukcija
Izhajati je treba iz postavke, da ne vemo nič o problemu, ki ga raziskujemo,
razen formalnih kriterijev, ki nam pomagajo, da oddvojimo relevantni material
(podatke)41 od nerelevantnega (se pravi tistega, ki nima zveze s predmetom). Ta
senzitivna recptivnost je možna in upravičena le v prvi fazi raziskave, ko gre za
obmejitev polja proučevanja. Kakor hitro je zbran material, ga je treba »selek-
cionirati« s pomočjo kriterijev, ki vključujejo (metodološko) generalizacijo in hi-
poteze. Nadaljnje faze kot so razčlenitev podatkov v elemente, sistemizacija teh
elementov, definiranje socialnih dejstev, postavljanje zakonov naj bi se vršilo po
istem postopku kot je to običajno v biologiji in fiziki. Končna praktična aplika-
bilnost naj bi bila edini zanesljivi in intrinsični kriterij znanstvene objektivnosti
(vendar avtoija tu posebno naglašata: zahteva po praktičnosti in uporabnosti ne
sme biti vodilo, se pravi izhodišče raziskovanja - znanost mora biti »vrednostno-
nevtralna«, sicer se že na začetku zaplete v vrednostne in etične kontraverze,42 ki
negativno vplivajo na nadaljnji potek).
Aplikabilnost je bolj aposteriorna, kot je tudi takšno izoliranje posameznih
faktov (prostitucija, kriminal) in njih vrednotenje. Tisto, kar je bistveno za socio-
logijo, je ravno težnja po kontroli socialne realnosti, tako kot naravoslovje izpo-
stavlja kontrolo nad naravo.
Osebni dokumenti
Cisto metodično gledano sta Thomas in Znaniecki veliko važnost pripisovala
osebnim dokumentom (avtobiografije, pisma, dnevniki).43 To pa je v zvezi z nju-
nim pojmovanjem individua kot enkratnega in neponovljivega. Za sociologa je
namreč bolj važno proučevanje tega kar odstopa od povprečja kot povprečje
samo. Ali kot sta se izrazila, problem ni v socialnem treningu, ampak v neuspehu
tega treninga in »iskanju osebnih odgovorov in načinov obnašanja, ki naj bi bilo
značilno za civilizirane moderne družbe«. V nasprotju s statističnim pristopom
41 kot že rečeno, je treba zbrati podatke tako »objektivnega« kot subjektivnega tipa.
« Če je izhodišče neka norma, se vse, kar ni v skladu z njo, pokaže kot ne-normalno,
se pravi, da že preden nek faktor vstavimo v socialni okvir, vemo kaj je. S tem zapademo
zdravo-razumskemu rezoniranju in nismo več znanstveniki.
43 Velik pomen osebnim dokumentom dajeta Bogdan/Taylor, 1975. Tudi za Parka so
osebni dokumenti medij, v katerem se doseže »simpatetična identifikacija« s subjektom
(Park, 1971). Na osebne dokumente se je v svoji raziskavi »The gang« precej opiral Thraser
(1965).
. 170
(že takrat se je med njima in Lundbergom razvila polemika o »kvantofreniji«),
kjer gre za povprečje in se ne išče specifičnost razlik med primeri, so v analitični
indukciji te razlike pripoznane. Seveda pa je to možno le pri raziskovanju, ki ima
obliko monografije, o določeni socialni skupini.
Thomas in Znaniecki sta uporabljala naslednje podatke (Madge, 1962):
1)	biografske podatke poljskih emigrantov potom pisem, ki so jih poslali Tho-
masu in Znanieckemu na njun poziv oziroma vabilo;
2)	podatke iz dokumentacije nekega poljskega časopisa;
3)	podatke, ki so jih hranile institucije za emigrante;
4)	podatke o poljskih združenjih v ZDA in v Varšavi;
5)	podatke od raznih karitativnih in cerkvenih organizacij v ZDA, ki so imele
opravka s Poljaki;
6)	življenjsko zgodovino Wladeka Wisznenskega, ki je tudi najbolj poznan iz-
vor, iz katerega sta zajemala Thomas in Znaniecki.
Thomas in Znaniecki sta s tem svojim preiskovanjem odprla pot problematiki
socialne dezorganizacije (in reorganizacije). S tem v zvezi je njuno vztrajanje na
socialnih spremembah kot prvemu objektu raziskovanja.
* * *
Kot je v uvodu k Andersonovi knjigi The Hobo (Anderson 1965, sicer izšla
1923), poudaril Park se ponuja problematika urbanega okolja kot nov predmet
sociološkega proučevanja. V skladu s Thomasom in Znanieckim pravi: »Ustaljeni
običaji, tradicija, stara politična in socialna dediščina - človeška narava sama -
se je spremenila in se spreminja pod vplivom modernega urbanega okolja« -
(Park, XIII, 1965). Ravno študij socialnih sprememb in socialne dezorganizacije
je bilo tisto področje, ki je najbolj okupiralo pripadnike čikaške šole. Urbano
okolje, še zlasti hitro naraščajoča velemesta npr. Chicago v tistem času, so se po-
nujala kot svojevrsten naravni socialni laboratorij.
Kot v vseh monografijah chikaške šole je tudi tu izhodišče skupnost kot »ha-
bitat«: »Interesantnoje pripomniti, daje znotraj lastnega socialnega okolja brez-
domec ustvaril ali pa je kot odgovor na njegove potrebe zrasla oddvojena in re-
lativno neodvisna lokalna skupnost z lastnimi ekonomskimi, socialnimi in social-
no političnimi institucijami« - (Park, 1965, XXV.).
To pa so bile orientacijske točke Andersonove raziskave. Metodološko gleda-
no pomeni ta raziskava premik v chikaški šoli - terensko raziskovanje, ki se je
dotlej gibalo v glavnem v horizontu tako zvanega objektivnega opazovanja (Park,
Thrasher idr.), ki se je naslanjalo na poročila »informatorjev ali/in osebne doku-
mente (Thrasher poleg Thomasa in Znanieckega) je z Andersonom dobilo obliko
opazovanja z udeležbo. Vendar kot pravi Anderson v predgovoru iz leta 1965 do
takrat ni nihče nič vedel niti slišal za pojem opazovanja z udeležbo. Čeprav je
bila ta metoda uporabljena v njegovi raziskavi pa je tu šlo bolj za slučajno nep-
lanirano uporabo. Anderson je namreč nekaj časa preden je prišel v Chicago štu-
dirat sociologijo, živel kot selitveni oziroma sezonski delavec (migratory Worker).
Opravljal je razna fizična dela (v rudniku, pri gradnji ceste) in pri tem prišel v
stik s sezonskimi delavci brezdomci, ter dodobra spoznal njihov način življenja, ;
saj je bil za določen čas »eden njihovih«. Šele ko se je vpisal na sociologijo in
. 171
so v seminarju hoteli zvedeti več o življenju teh ljudi,44 je Anderson svoje izkušnje
bogatil z dodatnim študijem literature in dokumentacije, ter opazovanjem tistih
točk v Chichagu, kjer so se brezdomci zbirali (Park je potem vse to brez njegove
vednosti objavil v knjižni obliki). Tako seje šele post-festum izkazalo, daje v nje-
govi raziskavi prišlo do opazovanja z udeležbo. Kot že rečeno, lahko tu govorimo
o neplanski, to je ne iz socioloških pobud inicirani »totalni« participaciji. Vse-
kakor je Andersonu njegova vključenost v življenje brezdomcev oziroma sezon-
skih delavcev omogočila zapopadnje njihove perspektive skozi njihove lastne oči
oziroma skozi njihovo lastno interpretacijo in razumevanje.
S teoretskega stališča Andersonova študija ne odpira kakšnih novih poti. Prej
bi lahko rekli, da gre za izredno detaljno deskripcijo vseh relevantnejših momen-
tov v zvezi z brezdomci. Njegova raziskava nudi dragoceno informacijo o dotlej
malo poznani socialni subkulturni skupini. S tem v zvezi se zdi, da je Anderson
»upošteval« nasvet, ki mu gaje dal Park: »Napiši vse kar vidiš, slišiš in izveš, tako
kot novinar pri časopisu« (Anderson, 1965, XII.).
V	skladu z zahtevo Thomasa in Znaniekega, da je treba zbirati tako subjek-
tivne kot objektivne podatke, je Anderson usmeril svoje proučevanje brezdomcev
na pomen, ki ga kot socialna subkulturna skupina, imajo v celotni družbi, po-
kazal pa je tudi na to, kako družbeni procesi vplivajo na brezdomce.
V	tem smislu je pravzaprav nakazano, da so brezdomci nujen produkt ame-
riške (kapitalistične) družbe. Kot sam pravi, sta glavna rezultata njegove študije
1) da solucija problema brezdomcev ne more biti izpeljana na lokalni ravni, mar-
več na nacionalni, 2) da je problem brezdomcev del veliko širšega problema in-
dustrije kot se kažejo v brezposelnosti, sezonskemu delu, selitvah za delom, rasni
nacionalni in razredni diskriminaciji, kar se tiče dostopa do dela.
* * *
Omenjeni avtorji so v sklopu »čikaške šole« vsaj v rudimentarni obliki razvili
vse tiste komponente, ki so prisotne v sodobni kvalitativni metodologiji. Gre zlas-
ti za poudarjanje eksplorativnega (analitična indukcija!) nasproti eksplanativne-
mu pristopu, interpretativnega nasproti normativnemu; gre za poudarek na po-
stopnem generiranju teoretskih konceptov iz empiričnega materiala in na sek-
venčni analizi.
2.4. Beckerjeva sekvenčna analiza
V	znanem tekstu, ki gaje Becker napisal skupaj z B. Greer in v katerem kom-
parirata metodo intervjuja z opazovanjem z udeležbo, se izpostavi naslednja bist-
vena prednost opazovanja z udeležbo: široki izkustveni in strateško manevrski
prostor omogoča raziskovalcu dostop do mnogih podatkov (ki jih v intervjuju ne
dobi), predvsem pa omogoča dodatno razčiščevanje in zbiranje podatkov v zvezi
z inkongruentnimi ali nepopolnimi informacijami. To pa mu daje možnost, da
permamentno redifinira in preadaptira svoj teoretski koncept, ter tako pride do
globjih in relevantnejših spoznanj (Becker/Greer, 1970; 141).
44 Brezdomci (homeless man) »razpadejo« v pet skupin: 1) sezonski delavci, 2) selitveni
delavci (»hobo«), 3) selitveni nedelavci, potepuhi (the tramp), 4) neselitveni občasni delavci
(home guard), 5) klateži, delomrzneži (the bum).
. 172
Tu smo že blizu pojma sekvenčne analize, ki jo je Becker uporabil v svojem
znanem delu oziroma raziskavi z naslovom Outsiders (Becker, 1963). Sekvenčna
analiza je glavno analitično orodje v opazovanju z udeležbo. Le-to pa ni najboljša
in univerzalna metoda (kot je to Throw, 1970, sklepal že iz omenjenega članka,
ki sta ga napisala Becker in Greer), najbolj adekvatna je tedaj, ko gre za zapo-
padanje »interrelacije elementov sistema v akciji«. Bistvo sekvenčne analize je v
simultanosti dveh faz: zbiranju podatkov in interpretaciji. Običajno je interpre-
tacija na koncu raziskave oziroma spada v »post-terensko« delo, tu pa gre za tak
postopek, ki omogoča, da se v določenih točkah ali sekvencah terenskega dela
oziroma opazovanja z udeležbo naredi pregled nad zbranimi podatki in se jih po-
skuša sistematizirati in konceptualizirati. Izhajajoč iz Beckerja sta tak model upo-
rabila nemška sociologa (Wolffersdovf/Ekbert, 1974), ki sta proučevala podobno
problematiko kot on, subkulturo narkomanskih združb v urbanih središčih. Kot
bomo še pozneje videli sta omenjena avtorja sekvenčni model še razvila in ga ope-
racionalizirala.
Sekvenčna analiza ima kot je zapisal Becker v članku, kjer razpravlja o va-
lidnosti in verifikabilnosti (Becker, 1970, a), dve prednosti. Prva je v tem, da na
nadaljnje zbiranje podatkov vplivajo rezultati (delne) analize in sistemizacije, po
drugi strani pa je le-ta omejena s situacijo na »terenu«, tako da je končna analiza
ali interpretacija možna šele po končanem terenskem delu. Skratka, sekvenčni
model omogoča pogled v spremembe skozi časovna obdobja (sekvence). V na-
sprotju s tem pa simultani model (ki ga je uporabljen v večini socioloških raz-
iskav) predpostavlja hkraten, to je istočasen vpliv faktorjev na proučevani pojav.
Tako npr. večina raziskav o deviantnosti izhaja iz pojma patološkega in cilj takih
proučevanj je odkriti etiologijo nenormalnega ali nezaželenega obnašanja. V tak-
šen teoretsko - metodološki okvir se prilega multivariantna analiza (Becker,
1962),45 ki poizkuša odkriti variable, ki naj bi bile najboljši prediktor posamez-
nikovega obnašanja. Toda kot pravi Becker vsi faktorji (vzroki) ne delujejo v is-
tem času, zato je treba eksplicirati model, ki bi imel vkalkulirano dejstvo, da se
vzorci obnašanja razvijajo v urejenih sekvencah. Gre torej za sekvence faz, za sos-
ledje sprememb v individualnem obnašanju in perspektivah, tako da vsaka faza
posebej zahteva eksplanacijo. Kar je vzrok v eni fazi sekvence je ne bistveno v
naslednji. Becker daje za ilustracijo primer uživalca marihuane. Le-ta mora iti
skozi naslednje faze: 1) mora imeti dostop do marihuane, 2) morajo preizkusiti
oziroma eksperimentirati z njo, 3) mora nadaljevati z uživanjem. Vsaka faza po-
trebuje razlago oziroma odgovor na vprašanja: 1) kako individum pride v situa-
cijo, kjer ima lahek dostop do droge, 2) zakaj je pripravljen eksperimentirati z
njo, 3) zakaj eksperimentira z njo in nadaljuje z uživanjem. S tem v zvezi Becker
govori o »deviantni karieri« gre za koncept, ki še najbolj ustreza sekvenčnemu
modelu. V pojmu »kariere« so vsebovani tako objektivni fakti, ki se nanašajo na
socialno strukturo, pa tudi subjektivni fakti, to je spremembe v perspektivah in
motivacijah posameznika. V tem smislu je zastavljen tudi najsplošnejši koncept
deviantnosti: »Deviantnost ni kvaliteta, ki leži v samem obnašanju, temveč v in-
terakciji med osebo, ki izvršuje akt in tistim, ki reagira (odgovarja) na to«. (Bec-
ker, 1962: 14). Govorimo lahko o interakcionističnem pristopu. Deviantnost je
45 Beckerjeva sekvenčna analiza precej spominja na tako z\ano multinivojsko analizo kot
sojo razvili Burns in sod. ( 1976), ki nastopa kot alternativa multiariantni analizi. V tem smislu
je Becker anticipator pomembne metodološke inovacije.
. 173
torej »možna«, oziroma se vzpostavlja skozi medsebojno razmerje med tistim, ki
krši pravila (rule breaker) in tistim(i), ki pravila ustvarja(jo) (moral enterpren-
ners),46 oziroma jih ojačuje(jo), (rule enforcer). Fokus proučevanja naj bi bil torej
na interakciji med obema stranema. Pri Beckerju je pa vidno, da se vseeno bolj
centrira na »rules-breakerje«, kot na drugo stran, kljub načelno jasni izhodiščni
poziciji. Becher opozarja na zanimivost; da je večina raziskav o deviantnosti us-
merjena na kršilce pravil, ustvarjalci in ojačevalci pravil pa so iz proučevanja sko-
raj izuzeti.47 Po Becherjevem mnenju je to velika pomankljivost sociologije.
Kar se tiče metod raziskovanja je Becher v študiji o jazz glasbenikih zbiral ve-
čino materiala z opazovanjem udeležbe. Sam je namreč nekaj časa živel kot pro-
fesionalni glasbenik (igral je klavir v večih skupinah) v Chicagu, in je na ta način
dobil vpogled v glasbeno dogajanje! Večina ljudi, oziroma glasbenikov ni vedela,
da jih »proučuje«, oziroma da dela študijo. Sicer pa je tudi zelo redko delal in-
tenzivno intervjuje. V glavnem je protokoliral običajne razgovore med glasbeniki
in važnejše dogodke. Večina protokolov je bila narejenih »na delu«, tj. v barih
in dvoranah, kjer so igrali, delno pa tudi v birojih, ki so glasbenikom posredovali
delo.	/
2.5. Bergerjev koncept tematske zavesti
Hartwig Berger je tisti, ki je v zadnjem času na račun pozitivističnega empi-
ričnega družboslovja nastavil eno najostrejših kritik, po drugi strani paje izdelal,
po mojem mnenju nepopolno, toda upoštevanja vredno alternativno koncepcijo
empiričnega raziskovanja. Njegovo delo je v ZRN sicer zelo poznano in se nanj
neposredno navezuje mnogo avtorjev,48 toda pri nas skorajda49 ni bilo o njem še
nič slišati.
Bergerjev opus obsega tri knjige (Berger 1972; 1974; 1978) in lahko bi rekli,
da je to nekakšna »trilogija«. Najbolj je sicer poznana njegova knjiga o razisko-
valnih metodah in socialni realnosti (1974), vendar paje temelje zanjo udaril že
v svoji prvi knjigi (1972). V tretji knjigi pa se nahaja aplikacija metodoloških in
raziskovalno-tehničnih postopkov ter teorije tematske zavesti, ki jih je elaboriral
v svoji drugi knjigi. To z drugimi besedami pomeni, da lahko iz perspektive nje-
gove tretje knjige (kjer je opisan potek terenske raziskave) ocenimo domet nje-
govih »teoretskih« kritik in alternativ, ki jih je razvil v prvi in drugi knjigi.
Kot je bilo že omenjeno, je Berger koncentriral svoja kritična razmišljanja o
pozitivistični metodologiji oziroma o raziskovalnih postopkih v dveh točkah. Pr-
vič gre za apeliranje na izoliranega individua, kar se je še najbolj izpostavilo pri
strukturiranem intervjuju oziroma anketi. Po drugi strani gre za standardizacijo
46	Ali »moral crusadors«, o katerih Becher ugotavlja, da zasedajo dominantne pozicije,
ki legirimirajo njihovo moč.
47	Tudi drugi avtoiji, zlasti radikalno usmerjeni postavljajo problem zanemarjanja pro-
učevanja tistih, ki imajo (inducirajo) moč, oziroma kontrolirajo vrednostni sistem. Tako Gil-
li (1974) pravi, da se sociologija skoraj izključno ukvaija z delavskim razredom in marginalci
z namenom njihove pacifikacije.
48	npr. Moser, 1975; 1977, ali Leithausser in sod. 1977.
49	Pri nas na Bergeija navezuje Kavčič (1978).
. 174
oziroma strukturiranje intervjuja. Prva točka se veže na pojem stališča - druž-
boslovci operirajo s predpostavko, da individui poseduje neko stališče ali mnenje
o določenih aspektih oziroma lastnosti in je to stališče »stvar« posameznika.
Na delu je neka skrita »teorija« družbe - namreč družbe, zapopadene kot »ag-
regat disparatnih individuov«. Po drugi strani pa naraščajoča standardizacija ne
prispeva k večji objektivnosti kot se zdravo-razumsko domneva, temveč prej ob-
ratno: prispeva k zmanjšanju objektivnosti, saj so standardiziranim postopkom
zbiranja podatkov dostopni le posamezni izseki družbene dejanskosti kot pravi
Berger (1974). V intervjujih, ki se poslužujejo standardizacije in statistične pri-
merljivosti, ne pridejo do izraza (ali nepopolno) stališča oziroma način mišljenja,
ki niso kanpatibilna s prevladujočim občevalnim jezikom (le ta sistematično iz-
ključuje deviantne pojme in izraze). Skratka, protislovna in ambivalentna stališča
ne pridejo na dan. Tega se ne da »popraviti« niti z možnostjo več odgovorov -
ta postopek pelje tudi v logično nevzdržne trditve (kaj lahko zaključimo, če res-
pondent v vprašalniku v zvezi z enim in istim vprašanjem obkroži dve naspro-
tujoči modaliteti).
Empirično družboslovje popolnoma zanemarja dejstvo, da se (pogojno rečeno)
stališča, mnenja v toku intervjuja šele strukturirajo, razvijajo in reflektirajo. Zato
Berger pravi: »Intervju bi bilo treba voditi v obliki intenzivnega razgovora, struk-
turiranje kot tudi sprememba zavesti delavcev bi morala biti vkalkulirana v pro-
ces raziskovanja« (Berger 1974, str. 98). Gre torej za proces socialnega učenja, se
pravi cilj raziskave oziroma intervjuja ni golo zbiranje podatkov oziroma iden-
tifikacija stališč, temveč refleksija in razjasnitev določene aktualne tematike za
vse udeležence. Ali kot je to formulirano: »S tem je upravičena zahteva eman-
cipatornega družboslovja, da se odpove pojmovanju sorodnih vsebin kot 'samo
po sebi obstoječih' in da se j£ treba zavzemati za spremembe v raziskovalni si-
tuaciji, katerih cilj naj bi bil vzpostavljanje procesov samo-prosvetljevanja (Selb-
staufklärung prozesse) raziskovanih« (Berger, 1974; 27). Metodološko gledano je
tu poudarek na dveh metodah: skupinski diskusiji ter terenskemu delu. Na osnovi
socio-lingvističnih spoznanj (ki jih je kritično Berger predelal v svoji prvi knjigi)
se izkaže, da je pravo razumetje in dojetje govornih izrazov možno šele v kon-
tekstu praktične uporabe v vsakdanjem življenju.51
To pomeni, da je potrebno predhodno terensko delo oziroma opazovanja z
udeležbo, da bi z njegovo pomočjo prišli do smiselno razumevajočega opazova-
nja, preko katerega nam je dostopno govorno obnašanje določene skupine ali slo-
ja.
V tem kontekstu Berger takole zaključi: »Nujni rekurz na smiselno-razume-
vajoče opazovanje je treba precizirati tako, da raziskovalec dojame življenjsko-
praktični kontekst pravil obnašanja in jezika s participacijo v življenjski praksi
proucevànih« (Berger, 1974).
Po drugi strani pa je alternativa klasičnemu strukturiranemu intervjuju takole
opisana: »Intervju v emancipatornem smislu mora biti voden kot odprt in inten-
ziven pogovor. V razgovoru se šele konstituirajo nazori intervjuvancev neodvisno
od utečenih (vorgestanzten) mišljenskih vzorcev meščanske javnosti. Razvidne naj
50	S tem v zvezi je tudi raziskovalni postopek »umetelni«, saj je odtrgan od »naravnega
socialno-jezikovnega okolja in obnašanja, v katerem respondent živi.
51	Intervjuje ravno zato »individualističen« in »privatističen«, ker je odtrgan od nepos-
redne govorne prakse in nastopajo zato težave pri razumevanju oziroma bolje rečeno »pre-
vajanju« govornih izrazov. V mnogih primerih je monolog raziskovalca oziroma anketarja.
. 175
bi naredil možne smeri dolgoročnega učnega procesa, v katerem se zavest interv-
juvancev osvobaja (ablöst) od same po sebi iluzorne ideje pozitivistične objektiv-
nosti, da raziskovalni proces ne sme vplivati in spreminjati nazorov in jezikovnih
orientacijskih vzorcev intervjuvancev«. (Berger, 1974, str. 90).
Ni pa povedanega mogoče razumeti v smislu akcijskega raziskovanja. Bergerju
namreč ne gre za direktno spreminjanje ali vnašanje »inovacij« v institucionalni
sistem, niti za učenje novih vzorcev obnašanja (kot to počenjajo skupinsko-dina-
mične šole), temveč za razvijanje tematske zavesti. V tem, ko je namreč predmet
»integrativne sociologije« model adaptirane zavesti, je »predmet« tematske zaves-
ti samoreflektivna kolektivna zavest. Le-ta nastane lahko le skozi socialno giba-
nje, kajti nosilec tematske zavesti ni individuum, kot poudarja Berger, temveč
»kolektiv«.
Navezujoč na to trditev, je popolnoma jasno, da v intervjuju (kot raziskoval-
nem postopku) šele z vzpodbujanjem in motiviranjem respondentov pridemo do
razumevanja oziroma samorefleksije le-teh o družbenem položaju, v katerem se
nahajajo. S tem pa tudi do prevladanja »depozitarne« preko javnih medijev pred-
organizirane (manipularizirane) zavesti.
Kot alternativa socialnopsihološkemu konceptu stališča, ki običajno operira
le z emocionalno vrednostjo komponente, naj bi bila v tematski zavesti inkorpo-
rirana tako kognitivna kot vrednostna ter akcijska komponenta. Izhodišče temat-
ske zavesi so socialne izkušnje raziskovanih. Tematska zavest je medij, skozi ka-
terega se te izkušnje šele artikulirajo in reflektirajo. Cilj je odpiranje akcijskih per-
spektiv za spremembo položaja udeležencev »tematske diskusije« ali pa uvid v
vzroke resignacije in nemožnost sprememb. Kot že rečeno, tu ne gre za direktno
angažiranje v smislu institucionalnih sprememb. Prej bi lahko govorili o »preva-
janju« konkretnih »mikro« izkušenj oziroma izjav, ki jih Berger imenuje »social-
na drža« (soziale Haltung), v tematsko zavest. Medtem ko namreč socialna drža
meji na konkretne-empirične socialne situacije, je tematska zavest diskurzivni od-
raz splošnih družbenih razmer ali na kratko: generalizacija socialne drže. V tem
smislu daje Berger naslednji primer. Izjava: »Po delu na tekočem traku sem čisto
uničen«, je socialna drža. Tematska zavest naj bi imela naslednjo obliko: »Delo
v industrijskem podjetju nas uničuje«. Osebna izkustva je treba torej vnesti v neki
socialni odnos, jim dati neko socialno-kritično vsebino. To pa je po Bergerju
možno le v toliko, kolikor individuum neha biti glavni akter, oziroma ko »ko-
lektiv« postane nosilec tematske zavesti.52 V tematski zavesti oziroma diskusiji
je razčlenitev te pojmovno zapopadene socialne realnosti prepuščena raziskoval-
nim subjektom. Raziskovalec mora torej navezati na izjave subjektov in pomagati
osvetliti njihov družbeni položaj. Na žalost, Berger zelo malo pove o vlogi raz-
iskovalca. Pa tudi sicer se v luči njegovega empiričnega (terenskega) raziskovanja
projekta (Berger, 1978) pokaže, daje »aplikacija« tematske zavesti težavna naloga
in da ta koncept nikakor ne more v taki obliki pretendirati to na neko univer-
zalnost (sam namreč pravi, da predstavlja »bazični koncept emancipatornega
družboslovja«).
52	V tem smislu Berger pravi, da je med delavci najti še elemente kolektivnosti, medtem
ko naj bi bili intelektualci čisto individualizirani in parcelizirani.
53	oz. se* izvaja socialni položaj individumov iz družbenega položaja kolektiva (zavest o
eksploataciji se nanaša na položaj celotnega delavstva neke regije).
. 176
Veliko bolj natančno je »aplikacijo« tematske zavesti izdelal brazilski pedagog
Freire (1973). Njegovi projekti opismenjevanja oziroma alfabetski tečaji (za v
vseh aspektih depriviligirane skupine ljudi) predstavljajo uspešno sintezo reflek-
sije in akcije, »teorije in prakse«. Pedagoško-didaktična metoda, pojmovana kot
»conscientizacao« (osvestitev ali ozavedenje) je osrednja točka, na katero se na-
vezuje postopek raziskovanja oziroma postopek evoluacije. Freirovi projekti so
namreč paradogmatičen primer
1.	populistične (emancipatorne) pedagogike;
2.	tematsko orientiranega (intervencijskega) terenskega raziskovanja.
Freire opisuje tri faze v raziskovalnem procesu (Freire, 1973). V prvi je treba
izvesti obmejitev področja raziskovanja in zbirati predhodne informacije (gre za
sekundarne ali informacije iz »druge roke«), V tej fazi pa se že začne terensko
delo: navezati je treba začetne kontakte s potencialnimi sodelavci oziroma pre-
bivalci določenega kraja ali regije. Raziskovalci jim morajo pojasniti namen nji-
hove raziskovalne akcije ter kakšno korist bodo imeli od nje. Skozi te začetne
kontakte in razgovore raziskovalci izberejo »asistente« (pravzaprav so to nekakšni
informanti), ki so aktivno navzoči v celem toku raziskave.
Druga faza predstavlja opazovanje z udeležbo. Raziskovalci na kraju samem
opazujejo in registrirajo določene izseke iz vsakdanjega življenja: stil življenja, ob-
našanje v cerkvi in pri delu, izraze in besednjak, ki ga uporabljajo, tvorbo stavkov
(ne gre za nekorektno izgovorjavo in gramatično-sintaktične napake, temveč za
način konstrukcije stavkov oziroma način mišljenja). Pomembno je, da so raz-
iskovalci navzoči v različnih situacijah: pri delu na polju, pri lokalnih srečanjih
in sestankih, pri prostem času, pri igri in športu, v družinskem življenju. Po vsa-
kem opazovanju raziskovalec poroča timu in tam skupaj z asistenti oceni svoje
beležke.
Kakšno zvezo ima to z alfabetizacijo oziroma izobraževalnim programom?
Zelo direktno, kajti namen raziskovanj in opazovanj v teh dveh fazah je v iskanju
(in elaboraciji) tako zvanih »generativnih besed« oziroma »generativnih tem«. S
tem so mišljene ključne besede oziroma najosnovnejša izkustva, ki organizirajo
celotno interpretacijo in delovanje individumov. Kompleks generativnih tem tvo-
ri tematsko zavest. Iz tega sledi, da so te generativne teme oziroma tematska za-
vest didaktičen material, ki služi pri alfabetizaciji. Izobraževalni program naj bi
namreč odpiral učencem možnost, da svoja lastna izkustva in percepcije socialne
realnosti naredijo za predmet proučevanja oziroma učenja. V tem smislu Freire
govori o problemski in dialoški pedagogiki v nasprotju z depozitarno in progra-
mirano. V zvezi s tem je dana tale definicija: »Učenje ni zanj (za Freirá, op. F.
A.) »žretje« tujega znanja, ampak zaznavanje lastne situacije kot problema in re-
šitev tega problema skozi refleksijo in akcijo« (Lange, 1973, str. 15).
V tem kontekstu se izpostavi funkcija raziskovalnega programa oziroma teren-
skega dela: zbrati »podatke«, v katerih se zrcali usoda in perspektiva udeležencev
alfabetskih tečajev. Tu smo sedaj pri tretji fazi, ki bi jo lahko imenovali skupinska
feed-back analiza ali v Freirovi terminologiji dekodiranje. Raziskovalni tim se po-
tem, ko na koncu druge faze opravi analizo materiala, vrne na »teren«, da bi v
»tematskih krožkih« iniciral dekodirane dialoge. Ti krožki naj bi šteli okrog 20
ljudi, moralo pa bi jih biti toliko, da bi bilo vanje vključeno 10 % prebivalcev do-
. 177
ločene regije. V teh diskusijah pridejo do izraza različne »drže«: fatalistična, sta-
tična. dinamična in s tem generativne teme.54
V teh diskusijah,55 kjer se dekodira material, zbran v prejšnjih fazah, pridejo
udeleženci do »razumevanja svojih predhodnih razumevanj« (Verstehen ihrer
vorhergehenden Verständigungen) in s tem se stimulira razvoj noVe percepcije in
novih spoznanj.
Sledi sistematična in interdisciplinarna evaluacija rezultatov raziskave s strani
raziskovalnega tima (le-ti poslušajo magnetofonske posnetke, zapiske, si izpisu-
jejo teme, jih klasificirajo po strokah oziroma specialnosti, tako da vsak strokov-
njak obdela »svojo« temo).
Tej razčlenitvi sledi kodiranje - izbere se najbolj ustrezen kanal za predstavitev
določene teme (uporablja se vizualne: slikovane, pismene ali slušne komade, ali
pa kombinacije - kar je odvisno tudi od stopnje pismenosti). Tako kodirana te-
matika55 je nato na voljo kot didaktičen material pri alfabetizaciji.
Če se zdaj vrnemo k Bergerjevi zastavitvi tematske zavesti (Berger, 1974),
predvsem pa k njeni »aplikaciji« (Berger, 1978), nam je iz primerjave s Freirom
lažje ugotoviti vzroke razkoraka med teoretskim konceptom in uporabo le-tega
v raziskavi. Raziskava, ki jo je Berger s sodelavci opravil v Andaluziji v Španiji,
je namreč primer dobro opravljene klasične terenske raziskave, nikakor pa ne
moremo govoriti o kakšni intervencijski ali tematski raziskavi. Na koncu knjige
avtorji sami pravijo, da tekom razgovorov in diskusij na »terenu« niso eksplicirali
lastnih stališč in sodb o socialnem položaju andaluzijskih kmetov - proletarcev,
da pa bodo to storili v naslednji raziskavi. Dejansko je bil čas, v katerem so op-
ravljali raziskovalno delo (1973-76), še čas »frankizma« in s tem omejene svo-
bode izražanja in zbiranja. K temu je prišteti še dejstvo, da so raziskovalci bili
tujci in bi vsako njihovo »angažiranje« imelo za posledico prekinitev oziroma
onemogočanje raziskave s strani oblasti.
Kljub temu pa po mojem mnenju, Bergerjev zasnutek tematske raziskave bo-
leha za neko bistveno pomanjkljivostjo. Menim namreč, da je razvijanje in za-
popadanje tematske zavesti (kar je predmet raziskovanja) v večjem obsegu in in-
tenziteti skoraj nemogoče. Pri tem mislim seveda na način artikulacije tematske
zavesti, to je s posredstvom skupinske diskusije. Tu se ustvarja neka artificielna
situacija, ki večjega števila subjektov raziskave ne more motivirati in jih za dalj
časa pritegniti k aktivni participaciji.
Tega problema ne more čisto rešiti niti predhodno terensko delo. Pač pa bi
lahko bila ena od možnih poti (če ostanemo pri delavski populaciji, kot Berger)
uvajanje avtonomnih skupin, institucionalne ali inovacijske spremembe v delov-
nih organizacijah, ali delo na kakem konkretnem projektu v naseljih ali četrtih,
kjer ti delavci živijo.
Uspešnost Freirovega koncepta gre pripisati ravno določeni pragmatični, »op-
rijemljivi«, »koristni« akciji, ki je bila vgrajena v projekt - opismenjevanju. S tem
nikakor nočem diskvalificirati niti skupinske diskusije, niti »tematske zavesti« -
54	Freire pravi, da obstajata (v 3. svetu) dve taki centralni temi: gospodstvo in svoboda;
s tem v zvezi je npr. tema molka (ki je odraz eksploatacije in nemoči ljudskih množic). Dru-
ga taka tema je tema razvoja.
55	Lahko se to tematiko ponudi v komentar ekspertom (npr. univ. prof.) in se potem nji-
hov komentar spet prezentira v skupini. Tako imajo navadni ljudje možnost spoznati in kri-
tizirati mišljenje akademikov.
. 178
gre le za problematizacijo (in postavljanje pod vprašaj) »pretiranih« pričakovanj,
ki jih Berger polaga v svoj koncept raziskovanja.
V	svojem raziskovalnem delu (za katerega naslov so vzeli napis z neke demon-
stracije kmetov-proletarcev: »Danes kruh - jutri lakota«) so Berger in sodelavci
skušali analizirati fenomen migracije oziroma »gastarbajterstva« v njegovih ko-
reninah. To pa je možno le s študijem razmer v domači deželi, ki pogojuje mig-
racije v zahodno Evropo. Največji del »gastarbajterjev«, tako iz Španije, kot iz
ostalih delov južne Evrope, se rekrutira iz nerazvitih ruralnih predelov; socialno
oziroma razredno gledano so to pripadniki kmečko-proletarskega življa. Le-ti so
zaradi brezposelnosti obsojeni na sezonska dela (kar je povezano s potovanjem
iz kraja v kraj) ali na ekonomsko emigracijo v dežele zahodne Evrope. Za (južno)
španske razmere je značilna koncentracija zemlje in kapitala v rokah veleposest-
nikov, ki pa ne investirajo v razvoj industrije (kar bi po moderni kapitalistični
logiki nujno morali) v regiji, temveč svoj kapital hranijo v bankah ali izgine kdo
ve kam po drugih kanalih. Kakorkoli, kot ugotavljajo Berger in sodelavci, pre-
bivalci Andaluzije ne vidijo v veleposestnikih »kapitalistov«, temveč prej »obli-
kovalce« ali tvorce bogastva. Čeprav pri kmetih - proletarcih obstaja nedvomno
antagonistična percepcija veleposestnikov (»señoritos«), pa le-ta ni izražena v ter-
minih in direktne razredne konfrontacije (kot že rečeno, je k temu pripomogla
represivna frankistična oblast).
V	tej zvezi je bil eden izmed namenov raziskave ugotoviti prisotnost revolu-
cionarne tradicije (anarhistično obarvanega) socialnega gibanja pred državljansko
vojno v Andaluziji, ki je ustvarilo celo institucionalno mrežo »proti-javnosti«
(redni sestanki s prebivalci, časopisi ipd.), ki naj bi formirala kolektivno socialno
zavest. Berger sicer pravi, da je spomin na tiste čase še živ, vendar pa od tedanje
organiziranosti ni ostalo praktično nič. Tu se postavlja v razmislek naslednje
vprašanje: Kje je pravzaprav tisti »substrat«, iz katerega se lahko razvije kolek-
tivna zavest, ki jo Berger tako emfatično poudarja. Berger in sodelavci so pri svo-
jem terenskem delu v Andaluziji zaznali (in to tudi opisali) neke elemente kolek-
tivne zavesti, ki pa so prej regresivni, kot pa taki, iz katerih bi lahko zrasla os-
vobajajoča osvestitev. Gre predvsem za tradicionalne patriarhalne nazore (do iz-
raza to pride v družini, spolnih odnosih in sploh odnosih med spoloma). Bergerju
lahko očitamo to, da ni razdelal ambivalentnost kolektivne zavesti, da ni skratka
pokazal na regresivno stran takšne zavesti.
Prav tako Berger ni niti nakazal razmerja med individualno socialno pozicijo
in pozicijo referenčne skupine, namreč do katere točke je »kolektiv« še »delo« in-
dividumov in od kje je goli »epifenomen« represivne »občosti«.56
Cilj raziskave ni bil v testiranju hipotez po statistični signifikantnosti, temveč
ugotoviti osnovne poteze in trende emigracije iz ruralnih predelov Andaluzije. V
tej zvezi tudi ni bil izbran reprezentativen vzorec. Za štiri kraje v Andaluziji, kjer
so opravljali terensko delo, so se odločili več ali manj slučajno. Sicer so imeli ne-
kaj predznanja o emigraciji iz Španije, predvsem pa so bili seznanjeni z že ome-
njenim socialnim gibanjem, ki je ravno v teh krajih bilo zelo močno.
Predno so začeli s terenskim delom, so pripravili katalog vprašanj, ki so jih
sistematizirah po področjih. Del tega kataloga je zgledal takole:I.
56 Več o tem Silverman (1975), ko govori o skupini kot arbitru in poskuša analizirati ko-
lektivno oziroma skupinsko razumevanje in percepcije socialnega sveta, ter ko govori o so-
cialno sankcioniranih percepcijah in interpretacijah.
. 179
I.	Produkcijske razmere na deželi
II.	Socialna struktura na vasi
III.	Emigracija - le-ta je razdelana v naslednje podteme:
1.	Kvantitativni razvoj
2.	Socialna razčlenitev emigrantov
3.	Delovne emigracije in družbene razmere
4.	Vzrok emigracije
5.	Povratek v rodni kraj
6.	Migracija v zahodno Evropo v primerjavi z drugimi oblikami migracij
7.	Vpliv migracij na življenje v vasi
8.	Emigracija in kmetijstvo
9.	Stališče emigrantov do delovnih razmer v tujini
10. Simbolika emigracije
Tematski kompleksi so razdelani še v vprašanja, npr. III.3: pomagajo emig-
ranti svojim družinam? ipd.
Vendar pa se v toku terenskega dela niso mogli striktno opirati na ta katalog
oziroma vprašanja, ker bi jih to oviralo v interakciji z ljudmi. V raziskavi je bila
namreč uporabljena metoda opazovanja z (delno) udeležbo oziroma intenzivnega
terenskega dela. Dilemo ali več opazovanja ali več udeležbe so razrešili v korist
udeležbe. V tej zvezi so zapisali: »Občevanje s podeželskimi prebivalci postavlja
tako visoke zahteve po fleksibilnosti, spontanem delovanju in sposobnosti za ko-
municiranje, da je bilo največkrat izključeno, da bi vodili razgovore po vzorcu
kataloga vprašanj.« (Berger in sod., 1978; 34). Se paje takoj postavil problem dis-
tance oziroma registriranja in elaboracije »materiala«. Nujno je bilo ločiti zavest-
no raziskovanje od interakcij. Raziskovalci so se vsak dan umaknili nekaj ur na
samo, kjer so potem v dnevniku registrirali razgovore in potek interakcij.
Zbrani material so nato primerjali s katalogom vprašanj, da bi videli, kateri
elementi jim še manjkajo in na kaj morajo biti pozorni v nadaljnjem terenskem
delu.
V tem smislu lahko govorimo tudi tu o sekvenčni analizi. Interpretacija (ozi-
roma obdelava podatkov) ni končna faza, ampak se po določenem času sistema-
tizira in s tem vsaj delno interpretira zbrani material. To pa ima tudi pozitivne
posledice na kvaliteto oziroma validnost podatkov: raziskovalni tim primerja
med sabo zbrane podatke in ugotavlja, kje so inkrungmentni ali pa raziskovalec
sam ugotovi, kje so njegova (teoretska in druga) pričakovanja (moteče) vplivala
na percepcijo interakcij in verbalnih izjav raziskave (tako npr. omenjajo, da so
v začetku precenjevali pomen vaške solidarnosti ali idealizirali življenje žena na
vasi).57
Elemente za te korektivne postopke so raziskovalci dobili v tzv. »meta-disku-
siji«58 s prebivalci. Tako je skratka vsaj delno razrešen problem posplošitve sub-
57	Gre za »over-rapport« tako značilen za raziskovalce, ki se znajdejo v tuji sredini. Raz-
iskovalci, ki so zelo kritični do razmer v domači deželi, hitro percepirajo drugačne modele
obnašanja kot »alternative« (v tem se ne razlikujejo npr. od različnih vrst »turistov« in po-
potnikov). Šele po daljšem času, ko dobijo vpogled v realne razmere, se znebijo »eksotičnih«
vtisov.
58	Metadiskusija predstavlja pravzaprav zametek »diskurza« (Moser) ali skupinske feed-
back analize. Berger in sodelavci so ravno tu imeli možnost razvitja »tematske zavesti«, ven-
dar te možnosti niso izkoristili. Eden glavnih razlogov je bil (kot sem že omenil) ravno v
. 180
jektivnih podatkov. Kar se tiče posplošitve objektivnih podatkov (npr. število in
čas brezposelnih, število gastarbajterjev ipd.), so podatke, ki so jih dobili od pre-
bivalcev, primerjali z uradnimi statistikami v krajih, kjer so se nahajali (vendar
pa niso hoteli preveč zahajti v uradne prostore oziroma k oblastem, ker bi s tem
izgubili zaupanje prebivalcev). Poleg tega sta bila uporabljena še dva vira: histo-
rično-komparativni ter intervjuji s člani levih političnih organizacij.
Kljub temu, da raziskovalci niso uporabili nobene od klasičnih tehnik, niti
magnetofona ne (čeprav bi ta prav prišel, kot ugotavljajo) so naredili dober »po-
snetek« stanja, ali kot to imenujejo »socialno poročilo« (Sozialbericht). Pojmujejo
pa to poročilo kot angažirano, pokazalo naj bi na težave, ki bi jih morala pre-
magati politična organizacija, ki bi zastopala razredne interese obubožanih pre-
bivalcev Andaluzije. Njihov namen je bilo čim bolj resnično prikazati življenjske
razmere kmetov-delavcev, ne pa generalizacija rezultatov raziskave. Ali kot pra-
vijo: »... razširjati znanstvene pojasnitve za njihovo vedenje bi se nam zdelo ri-
gidno in arogantno« (Berger in sod., 1978; 348). Dejansko je to socialno poročilo,
bogato s podatki o ljudeh, njihovih orientacijah ter vrednotah. Skratka gre za do-
ber posnetek stanja. Ne morem pa se čisto strinjati, da tu ni pojasnitve in posplo-
šitve. Avtorji namreč zelo poudarjajo historično ozadje socialnih gibanj in bojev,
iščejo širše socialno-politične vzroke in indikatorje kulture in materialno depri-
viranega kmečkega proletariata ter imigracije v zahodno Evropo.
Čisto metodološko gledano pa se vseeno zastavlja vprašanje generalizacije in
replikacije podatkov. V tem smislu so zapisali: »Ne kažejo vse izjave na kolek-
tivno zavest in ne vse akcije na splošne navade. Odločati o reprezentativnosti ma-
nejskih izjav in opazovanj bi bilo v največih primerih težko. Zmanjševanje zmot
in napačnih zaključkov bi zahtevalo precej daljšo prisotnost na deželi kot je bila
nam omogočena« (Berger in sod., 1978; 40). Pri podatkih, ki so jih dobili od sub-
jektov na terenu in za katere niso niti gotovi, če se jih da posplošiti, oziroma pre-
veriti so postopali različno. Nekatere so sploh črtali, sicer so se posluževali »me-
tadiskusije«, ali neke vrste korektivne diskusije (kot sem že omenil).
Vztrajali so na tem, da ima kompetenco izreči se o življenjskih razmerah tisti,
ki jih neposredno doživlja. Ali kot so raziskovalci zapisali: »Nevarnost, da zaradi
podedovanih ideologij ali ponavljajočih se samoprevar, svoje razmere izkrivljeno
vidijo ter napačno tolmačijo, nič (pri navadnih ljudeh, op. F.A.) večja kot pri raz-
iskovalcih z njihovimi »konjičkarskimi« teorijami (selbstgebastelten Theorien), ki
dejanskost večkrat posiljujejo v skladu s svojimi kulturnimi predsodki do tujih
življenjskih oblik...« (Berger in sod., 1978; 41). To je seveda lahko izhodišče,
ne pa rezultat raziskave. Zakaj nobena raziskovalna naloga ni možna brez dis-
tance do subjektov/objektov raziskave in naj se še tako opiramo na njihove per-
cepcije in interpretacije, brez teoretskih konstruktov se raziskovalec spremeni v
kronista in literata.
premajhni »pragmatičnosti« njihovega koncepta oziroma projekta. Po drugi strani pa so bili
raziskovalci vendarle determinirani tudi s še zmeraj dokaj represivnimi političnimi in druž-
benimi razmerami (tako so npr. večino podatkov zbrali v razgovorih v dvoje ali troje in niso
prakticirali skupinske diskusije (intervjuja), skozi katero se tematska zavest lahko artikulira.
. 181
2.6. (Terensko raziskovanje oziroma opazovanje z udeležbo)
Terensko raziskovanje oziroma opazovanje z udeležbo je paradigmatska me-
toda kvalitativne metodologije.59
V tem poglavju nam nikakor ne gre za »prikaz« te metode, temveč za izpo-
stavitev najbolj »kritičnih« točk. V tej zvezi bomo obravnavali tri tematske sklo-
pe, in sicer: problem intersubjektivnosti, vloga oziroma vpliv raziskovalca ter odnos
teorija-empirija. Pri tem ne gre za poljubno izbrane teme (ali dileme), temveč za
fundamentalna vprašanja opazovanja z udeležbo, ki z vso ostrino prihajajo na
dan v sodobni sociološki in antropološki literaturi (Whyte, 1979; Bodemann,
1976, 1978; Vidich, 1970; Becher/Greer, 1970 itd.).60
Če Whyte (1979), eden od znanih ameriških sociologov, ki je povrhu še »do-
gen« terenskega raziskovanja (spomnimo se njegovega dela Street Corner Society)
izjavi, da je metoda terenskega dela oziroma opazovanja z udeležbo še vedno pre-
malo prisotna v sociologiji in še niso izkoriščeni vsi njeni »potenciali«, potem mu
moramo (vsaj delno) verjeti. S tem v zvezi bi pričakovali, da bo odgovoril na očit-
ke, češ da je terensko delo oziroma opazovanje z udeležbo premalo objektivno
oziroma, da so podatki premalo validni in reliabilni; skratka, na pripombe, da
je opazovanje z udeležbo metoda, ki ne zagotavlja intersubjektivne preverljivosti
oziroma replikabilnosti. Vendar Whyte ni šel v svojem članku v to smer. Potem
ko eksplicira (oziroma obnovi) nekaj temeljnih dilem kot so: odnos »informant«
- raziskovalec, pasivno ali aktivno zadržanje subjektov, odkrito ali zakrito (tajno)
raziskovanje ipd., se usmeri na - utemeljevanje akcijskega raziskovanja.
Vendar, kot ugotavlja Kuvačić (1977), Becker in drugi »kvalitativci« kljub svo-
ji kritiki objektivnosti in (vrednostne nevtralnosti) prevladujoče empirične socio-
logije, niso zapustili tal znanstvenega rezoniranja.
Becker je namreč v svoji kritiki intervjuja ravno izpostavil vprašanje »objek-
tivnosti« oziroma ali se v intervjuju lahko »zanesemo« le na verbalne (subjektiv-
ne) izjave respondentov brez vpogleda v socialno okolje, v katerem živijo respon-
denti in ki hkrati fungirá kot hermentski pogoj razumetja oziroma dojetja ver-
balnih izjav in izrazov. V tem smislu je poudarjen (metodološki) primat opazo-
vanja z udeležbo, ki omogoča direktno kontrastiranje izjav in obnašanja subjek-
tov (Becker/Greer, 1970; Meinefeld, 1978).
Tu zadenemo na problematiko metodoloških kriterijev, adekvatnih specifični
»naravi« sociologije oziroma družboslovja, ki jo, kot je bilo že nakazano, najbolj
sistematično rešuje in elaborira »interpretativna paradigma«. Določene solucije
na temo znanstvenih kriterijev oziroma objektivnosti pa so prisotne že pri »mo-
dernih klasikih« opazovanja z udeležbo, tako pri Beckerju, Vidichu in drugih
predstavnikih »post čikaške« šole.
Bielefeldski sociologi so na obče teoretskem in metodološkem nivoju sicer sis-
tematično razvili interpretativno paradigmo, vendar so v zvezi s terenskim delom
59	Ni pa s tem rečeno, da tu ni možna kvantifikacija, do absurda je to prignal Friedrichs
(1973).
60	Metodološki učbeniki jugoslovanskih avtorjev in pri nas prevedeni učbeniki tujih av-
torjev v glavnem na hitro opravijo s kvalitativnimi metodami, konkretno s terenskim raz-
iskovanjem. Tako Toš (1976), Šušnjič (1973), Pečujlić, izd. (1976), Good/Scates, (1967). Še
največ in na »nivoju« piše o tej metodi Milic (1965). Zaenkrat še ne premoremo boljšega
metodološkega učbenika kot je njegov.
Sicer je največ o tej problematiki napisal Kuvačić (1976), v navezavi na akcijsko raz-
iskavo Terapevtske kolonije v Rakitni pa Mesec (1977).
182
(ki ga kot vse druge metode pojmujejo kot komunikativni postopek - kot razume-
vanje drugega) ugotovili pomanjkljivo eksplikacijo kriterijev, ki bi fungirali kot
alternativa kriterijem objektivnosti in replikabilnosti v noramtivni paradigmi.
Tako so postavili zahtevo: »... treba je razviti tudi pravila, s pomočjo katerih
bo omogočeno preverjanje teh interpretacij s strani drugih raziskovalcev. Morala
bi obstajati nadaljnja pravila za menjavo med »notranjo perspektivo« in zunanjo
analizo.« (Arbeitsgruppe Bielf. Soz., 1976; 14).
Problem torej, ki ga je skušal rešiti še Shutz z uvedbo konstruktov prvega in
drugega reda (solucija, ki jo je podal, paje precej »scientistična«, kot smo videli).
Doslej je na tem področju še največ naredil že omenjeni Leithäuser s sodelavci
(1976). Izhajajoč iz zahteve, ki sojo postavili »bielefeldski sociologi«, je elabo-
riran naslednji alternativni metodološki kriterij (Leithäuser/Volmerg, 1976,
128/129):
Znanstveno-teoretski kriteriji druž-
boslovnega spoznanja
Pripadajoči metodični kriteriji za in-
terpretacijo
Tipična situacija (vsakdnja situacija)
»eksterna validnost«
Odvisnost od konteksta (praktična
udeležba raziskovalca v vsakdanji si-
tuaciji)
»interna validnost« (npr. tematsko
centrirana interakcija)
Intersubjektivnost
ponovljivost
ugotovitev strukturnega soglasja (ti-
pične vsakdanje situacije)
Oblikovanje konsensa o pravilnosti
interpretacije
Tukaj je govor o dveh hermentskih poljih. V »hermentskem polju I.« gre za
praktično udeležbo v določeni socialni situaciji. Tu se mora raziskovalec čimbolj
prilagoditi danostim socialne situacije oziroma z drugimi besedami prilagoditi se
mora pravilom komunikacije v proučevalni sredini. Bolj kot je praktična udelež-
ba intenzivna in korektna, bolj so vzpodbujeni pogoji oziroma kriteriji »interne
validnosti«. Zdaj se zastavi vprašanje po verifikaciji »interne validnosti« (oziroma
kvalitete protokolov).
Smo na tleh »hermenentskega polja II.« in smo soočeni s problematiko ko-
respondenčnih kriterijev za zagotovitev intersubjektivno kontroliranih interpre-
tacij. Gre za ponovljivost, ugotovitev strukturnega soglasja in oblikovanja kon-
sensa o pravilnosti interpretacij, ki nastopajo kot »nadomestki« reproduktibilnos-
ti, standariziranosti, merljivosti. Na mesto v normativni paradigmi proklamirane
kontrole pogojev raziskovanja stopi »eksplikacija pravil«. Izpostaviti je treba pra-
vila, po katerih se interpret loti interpretacije v prvem hermenentskem polju zbi-
ranja podatkov. Podobno kot Moser (1974, 1976), se tudi Leithäuser in sodelavci
zatečejo k instanci »diskurza«, vendar to instanco zgolj nakažejo in se ne ukvar-
jajo z njo. V tej zvezi razvijejo koncept psihoanalitske tekstualne interpretacije
(Volmerg, 1976). Zdi pa se, daje zadnji kriterij intersubjektivne verifikacije ven-
. 183
darle teoretsko »preddeterminiran« v smislu »eksterne validnosti« ... »če pogoji
komunikacije in interakcije v raziskovalni situaciji reproducirajo tipične znake in
strukturne elemente vsakdanje situacije« (Leithäuser, Volmerg, 1976; 138).
Če se zdaj povrnemo k diskusiji o problemu intersubjektivne kontrole oziroma
verificiranja v »klasičnem« terenskem raziskovanju, lahko ugotovimo nekaj in-
struktivnih solucij. Tako Becker (1970) npr. govori o eksplikaciji »naravne zgo-
dovine zaključkov«, do katerih pride raziskovalec s svoji sukcesivni poti koncep-
tualizacije. Bralec naj bi bil tako v stanju slediti detajlem analize in videti, iz kakš-
ne baze izhajajo zaključki.
2.6.1. Vloga raziskovalca
Neposredno na probematiko intersubjektivne preverljivosti in komparabilnos-
ti se veže tudi vloga oziroma pozicija raziskovalca. Vidich (1970) je prišel do uvi-
da, da mora biti terenski raziskovalec pripravljen na »kontinuirano redefinicijo
svoje pozicije«. Čeprav zagovarja distanco in ne-vključitev v socialno situacijo
(kar naj bi raziskovalcem omogočalo razumeti »komulativne spremembe«), pa
vseeno zahteva, da »mora biti upoštevana socialna pozicija opazovalca in opa-
zovanega ter odnos med njima, ko se interpretira podatke« (Vidich, 1970, 172).
Že Lindemann, »oče«, opazovanja z udeležbo, je zanikal možnost objektivnega
statusa raziskovalca (Madge, 1964).
V opazovanju z udeležbo sta vsebovana dva aspekta. Prvi: distanca (opazova-
nje), rezultati morajo biti preverljivi in kontroljivi. Drugi: razumevanje (udeležba)
socialne entitete in živetja z njo. V tradicionalnem opazovanju z udeležbo so eno-
te opazovanja (situacije, interakcije, geste) in opazovalne kategorije (akt opazo-
vanja) že vnaprej definirane in se registrira samo kolikokrat se pojavijo. Subjek-
tivni vtisi so reducirani na minimum, vendar se na tak način skoraj nič ne izve.
Drugi »ekstrem« je v prevelikem razumevanju in izgubi distance (v takem pri-
meru se zlasti za antropologe uporablja izraz »going native«, podoben izraz je
tudi »over-rapport«. Zgleda, kot da smo na milost in nemilost izročeni dvema al-
ternativama: če ostanemo v distanci do »objekta« raziskave ne izvemo nič vred-
nega, če pa prekinemo z distanco ne moremo kontrolirati subjektivnih vtisov.
Centralna naloga je torej v tem: prizadevati si moramo socialno entiteto čimbolj
razumeti, tj. spoznati jo od znotraj ter tisto, kar izvemo (razumemo) tudi drugim
posredovati in zagotoviti možnost preverjanja. Tega problema pa se ne da rešiti
s polovičarstvom ali blefiranjem. Individuum naj bi se branil razumeti drugega
človeka na točki, pomembni zanj, namreč, da je center svojega sveta. V meni je
odpor do dejstva, da je drugi v svojem svetu ravno tako resničen kot jaz v svojem.
V taki poziciji individuum (npr. raziskovalec) vztraja na »nadrealnosti (svojega)
jaza«. Drugi so objekti (in ne »jazi«) tako, da rezultati raziskave služijo potrditvi
identitete raziskovalca. Če pa se identificiram z drugimi, izgubim svoj jaz. Treba
je oboje zavrniti. V kolikor izpeljem poizkus drugega razumeti z identifikacijo do
konca (reflektirane konsekvence) mi je v neposredni evidenci razvidno, da imata
v tem momentu dva (ali več) jaza polno realnost v meni (če ne posedujem višje
rangirane realitete, potem nimam tudi nižje).
Povzetek se glasi: »Šele poizkus speljati razumevanje dejansko do konsekvenc
(do konca), me privede do točke, v kateri je opazovanje z udeležbo (in družbene
znanosti sploh) sploh možno. Z notranjo nujnostjo prinaša enotnost razumeva-
joče in kontrolirajoče distance. Nasprotje obeh momentov je na tej točki odprav-
ljeno.« (Wolfferdorff/Ehlert, 1974;).
. 184
Ostane zahteva po tem, da morajo biti rezultati opazovanja komunikabilni in
preverljivi. Toda za koga? Če hočemo drugim posredovati rezultate, do katerih
sem prišel, morajo tudi ti spoznati iluzionarni značaj nadrealnosti svojega jaza in
ga odpraviti. Tisti, ki hočejo izvedeti in preverjati, morajo skozi isto »očiščeval-
no« fazo kot jaz sam. (Wolfersdorf/Ehlert 1974)
Prava rešitev opisane metodološke zagonetke obstoji v istočasni distanci in
identifikaciji z »objektom« raziskave. Ta je možna na točki transsubjektivnosti.
Ta točka transsubjektivnosti pa ne pomeni nekega mističnega zlitja razisko-
valca z raziskovanimi, temveč gre za realizacij o'zahteve po stalni refleksiji in re-
difinicijo raziskovalčeve pozicije, kar mora biti razvidno tudi v raziskovalnem po-
ročilu.
Po drugi strani to implicira odpoved elitističnemu mišljenju, da običajni ljudje
verjamejo in delujejo iz potrebe, medtem ko sociologu to narekuje um in logika.
Sociologi morajo v skladu s tem sebe in svojo pozicijo v raziskovalnem procesu
ocenjevati z istimi kriteriji, kot jih sicer uporabljajo pri ocenjevanju drugih ljudi.
(Rizman, 1976).
2.6.2. Nastajanje teorije
V interpretativni paradigmi so pojmi okarakterizirani kot senzitivni instru-
menti. Po eni strani napotujejo raziskovalca k določenim aspektom realnosti, po
drugi strani pa predstavljajo formalno in predčasno obmejitev aspekta realnosti
(ki ga proučujemo), tako da se pojmi šele v stiku z realnostjo (oziroma s pred-
metom proučevanja) napolnijo z vsebino (Blumer, i 970). Kar je treba tu omeniti,
je to, da omenjeno pojmovanje vodi k »naravnemu socialnemu svetu« in gre tu
za »empirično znanost naravnega socialnega sveta« (za razliko od sveta podatkov
in abstraktnih pojmov, s katerimi operira tradicionalna sociologija). Drugače po-
vedano: teorija ne fungirá kot deduktivna baza, temveč kot »interpretativna folija
(Leithäuser/Volmerg, 1977). Teorija nastopa skratka kot konceptualni referenčni
okvir, v katerem postanejo teoretske domneve in hipoteze transparentne. Takšna
zastavitev je skladna s centralno tezo, da interakcija predpostavlja interpretacijo,
s čimer se hoče povedati, da interpretativnih procesov ne moremo deduktivno za-
jeti (in izčrpati) s stališča neke teorije, temveč šele po razumetju interpretacij (kar
zahteva »maksimalno bližino« do predmeta proučevanja), da bi raziskovalec lah-
ko proučil splošne principe, po katerih ljudje v vsakdanjem življenju organizirajo
svoje izkušnje oziroma si »prilaščajo« socialni svet. Tu pa smo že blizu tistih raz-
iskav, kijih imenujemo eksplorativne raziskave. Za razliko od eksplanativnih raz-
iskav, pri eksplorativnih ... ne predpostavljamo niti da poznamo relevantne spre-
menljivke, niti da so konceptualizirane. Iz tega sledi, da ni pojasnjen in utemeljen
izbor merskih instrumentov, kar pa seveda ne pomeni, daje seznam spremenljivk
in merskih instrumentov, ki smo jih nameravali uporabiti, popolnoma poljuben.
Izhaja se iz določenega teoretičnega predrazumevanja, ki pa ni bilo eksplicirano
in katerega implicitno obliko predstavlja prav izbor spremenljivk in merskih in-
strumentov kot operacionalnih definicij teh spremenljivk in, ki naj bi ga v prvi
(eksplorativni) fazi skušali eksplicirati, med drugimi tudi s pomočjo neposredne
uporabe tega »modela« in instrumentov v raziskovalni situaciji in opazovanje nje-
govega »vodenja« (Mesec, 1977, str. 436).
. 185
Tu je še zmerom navzoča predpostavka o »prvi fazi« oziroma o eksplanaciji,
ki naj bi sledila drugi fazi.61 Neki drugi sociolog pa v navezavi na Straussa in Gla-
serja pravi: »Teoretično radikalno inovativna pa so tista raziskovalna prizadeva-
nja, ki se nekega problema lotevajo brez obstoječih teoretičnih dogajanj, ne glede
nanje ali kljub njim. V tem primeru ne gre za »neznanje« ali »pozitivizem« ali
»radikalni empirizem«, ampak za zavestno iskanje takih teoretičnih rešitev ali po-
sploševanj, ki bi izvirala neposredno iz konkretnega izkustvenega gradiva in opa-
zovanj, in ki bi bila v največji možni meri povezana s specifičnim raziskovalnim
problemom ali področjem« (Jambrek, 1979). Tuje eksplorativnost prignana do
konca, toda dokler pobliže ne razjasnimo, kaj mislimo s teorijo, »teoretskim po-
sploševanjem« ipd., nas še zmeraj zadane očitek empirističnega induktivizma. Na
srečo sta Glaser in Strauss (1970) natančneje opredelila postopek eksplorativne
študije oziroma razmerje med področjem in predmetom raziskovanja in »teorijo
v nastajanju«. Po drugi strani pa sta zavrnila tezo o preliminarnem karakterju ek-
splorativne, kvalitativno-terenskega raziskovanja. Postopek, ki ga avtorja imenu-
jeta »odkritje substantivne teorije« naj bi se izražal v naslednjem: »Z odkritjem
substantivne teorije mislimo na formulacijo konceptov in njihove medsebojne po-
vezanosti v set hipotez za določeno substantivno področje - kot je oskrba pacien-
ta, obnašanje »klape« ali vzgoja - ki bazirajo na raziskovanju določenega pod-
ročja (area)« (Glaser/Strauss, 1970, str. 288). Avtorja namreč ločita tri »vrste«
teorij: že naznačeno substantivno, »utemeljeno formalno teorijo«, ki bazira na
podatkih in formalno teorijo, ki je spekulativno-logične narave (primer je Par-
sons). Substantivna teorija naj bi ravno fungirala kot strateška baza za formuli-
ranje »utemeljene formalne teorije«. Samorazvijanje in samonastajanje koncep-
tov in hipotez oziroma podatkov (pridobljenih s kvalitativnim pristopom) pa je
tudi pri Glaserju in Straussu pogojeno s sekvenčno analizo (ki jo je, kot smo vi-
deli, razvil H. Becker).62
Eksplorativni postopek »odkrivanja substantivne teorije« je jemati kot poizkus
elaboracije kompromisa med makroskopskim in molekularnim pristopom (Mills,
1977). Ali če hočemo drugače: na deluje stara filozofska kontraverza med racio- »
nalizmom in empirizmom (med sociologi je znana delitev na »teoretike« in »em-
pirike«). Glede na multiparadigmatsko naravo sociologije in silovit razvoj kvan-
titativnih tehnik obdelave vsekakor prihaja do velike diskrepance med empirič-
nim delom in teoretskim posploševanjem. Eksplorativno raziskovalno strategijo,
ki stajo razvila Glaser in Strauss,63 je najlaže uporabiti v terenskem delu oziroma
opazovanju z udeležbo - zlasti, ko se spuščamo v malo poznana in v literaturi za-
61	Čeprav avtor, kot je razvidno iz nadaljnjega teksta, priznava enakopravnost obema pri-
stopoma oziroma ekplorativni pristop enači s kvalitativnim, eksplanativni pa s kvantitativ-
nim pristopom.
62	Zato ni nič čudnega, če Glaser in Strauss navajata kot primer »utemeljene« teorije -
Beckerjevo delo The Outsiders. Po mojem mnenju pa je mogoče celo boljši »primer« Goff-
manova teorija sekundarne adaptacije v totalni instituciji (Goffman, 1967). Le-ta je defini-
rana takole: »Sekundarna adaptacija predstavlja načine, s katerimi se posameznik ločuje od
vloge, ki mujo piše na kožo institucija.« (Goffman, 1961; 172). Pojavna oblika sekundarne
adaptacije je »notranje življenje« institucije (underlife) - sistem procedur izmikanja in kom-
promisov z oblastjo oziroma institucijo. Goffman je več časa preživel v eni od psihiatričnih
bolnic kot pomožni terapevt, kar mu je omogočilo, daje svojo teorijo sekundarne adaptacije
razvil neposredno iz konkretnih opazovanj.
63	Asociacije na Mertonovo »teorijo srednjega dometa« niso brez osnove, čeprav Merton
(1979) o njih govori bolj v terminih eksplanacije.
.186
nemarjena področja in bi z aplikacijo neke »formalne teorije« le »forsirali pod-
atke« v nek teoretski okvir, tako da bi se zgubila vsa »diferentia specifica« raz-
iskovanega objekta - s tem eventualna teoretska inovativnost.
Po drugi strani pa nobeno raziskovanje ni »brez-teoretsko« (lahko je teoretsko
siromašno), tudi eksplorativno ne, že sam izbor problema, vstop na teren, da ne
govorimo o konceptih in kategorijah (kijih sicer lahko razvijemo, izhajajoč iz em-
piričnega materiala), tudi če so še tako »provizorične«, priča o obstoju (implicit-
nem ali zavednem) teoretskega predrazumevanja.
2.6.3. Kako narediti dobro terensko raziskavo
Osrednja točka terenskega raziskovanja je sekvenčna ali dimenzionalna ana-
liza, kot jo imenujeta avtorja (Gerdes/Wolffersdorf-Eklert, 1974), ki sta izhajala
iz Beckerjevega koncepta. Proučevala sta subkulturo narkomanskih združb v ne-
katerih nemških mestih. Že od vsega začetka sta si zapisovala tako deskriptivne
kot interpretativne elemente. Bistvo opazovanja z udeležbo naj bi bilo ravno v
zapopadenju poteka dogajanja in interpretacije in statu nascendi. Na ta način sta
prišla na različnih mestih poročil, intervjujev in zapiskov do abstrakcij, špekulacij
in končno do teoretske formulacije opazovanih zvez. Da pa bi prišla do pregleda
nad do tistega časa zbranimi abstrakcijami in teoretskimi formulacijmi, sta po-
iskala dimenzije, pod katere seje dalo subsumirati zbrani material. Nastal je grob
raster, kije vseboval več dimenzij (npr. vsakodnevne aktivnosti, jezik in način ko-
munikacije, biografske podatke itd.). Dimenzionalna analiza naj bi bila vmesni
korak med raziskovalno aktivnostjo in končnimi teoretskimi interpretacijami. V
to shemo dimenzionalne analize so bili vključeni materiali, ki so nastali pri opa-
zovanju in zapiskih. Kljub temu, da magnetofonskih posnetkov intervjujev in
skupinskih diskusij nista vključila, pa pripominjata, da bi se jih dalo ravno tako
vključiti.
V tej shemi pa ni upoštevana »hermeneutska pozicija« raziskovalca. Za kaj
gre?
Sistematična eksplikacija in refleksija vključitve v raziskavo in »vstopa« na te-
ren, teoretskega predrazumevanja in vloge raziskovalca v raziskovalnem procesu
v veliki meri pripomore k zagotovitvi validnosti, reliabilnosti in objektivnosti ter
s tem k veriflkabilnosti oziroma replikabilnosti raziskave.64 Gre za izpostavitev
»naravne zgodovine« raziskave (Becker, 1970), tako da ima bralec vpogled v vse
faze raziskave in tako tudi možnost evaluacije in verifikacije. Na ta način je (do
neke mere) zadovoljeno Cicourelovi (1974) zahtevi po izdelavi teorije socialnih
tipov (oz. tipifikaciji), ki šele omogoča vzpostavitev korespondenčnih pravil na
relaciji teorija - empirija. Tu pa nujno nastopi potreba po uporabr sekvenčnega
oz. dimenzionalnega modela (kjer posamezne faze zbiranja podatkov dopolnjuje
in usmerja delna »obdelava« oziroma interpretacija), ker na ta način vzpostav-
ljeni sukcesivni razvoj interpretacij in teoretskih posploševanj ponuja možnost
poglobljenega vida v celoten raziskovalni proces tudi za bralce. V ta globalni me-
todološki pristop se zdi povsem logično vstaviti sekvenčno analizo. Le-ta pa ne
more abstraktirati od nujnosti po samorefleksiji raziskovalca oziroma raziskoval-
nega tima. Gre za sistematičen opis (samo) refleksije, ki naj bi obsegala:
64 Če se izražamo v klasičnih terminih.
• 187
1.	ideološko - eksistencialno pozicijo in zadržanje raziskovalca do »objekta«
raziskave
2.	teoretska predrazumevanja in teoretska pričakovanja
3.	način vključitve v raziskavo in vstopa na »teren« ter posebej način izbora
informatorjev oziroma intervjuvancev.
Te tri točke je treba eksplicirati tekom pripravljalne faze raziskave. Aposte-
riorna (samo) refleksija (ki se vrši na koncu raziskave) pa naj bi se usmerila zlasti
na
1.	opis spreminjajoče se vloge raziskovalca
2.	opis, iz katerega bo razvidna (ne)adekvatnost teoretskega predrazumevanja
ter eventualne teoretske in konceptualne pa tudi metodološke transformacije.
Readaptirana in dopolnjena shema Gerdesa in WolfFersorfa-Eklerta bi zdaj
zgledala takole:
glej stran 188
2.7. Odprti intervju65
Prva opredelitev intervjuja, ki se nam ponuja, je tale: intervjuje poseben način
(medčloveške) komunikacije. V metodološki literaturi je ta ugotovitev pripozna-
na, niso pa na ustrezen način zapopadene konsekvence, ki tej ugotovitvi sledijo.
»Ideal«, za katerega se zavzemajo metodologi, je še zmeraj perfekcioniranje in-
strumenta, ki ga dosegajo z eliminiranjem sledov interpersonalnih procesov. Raz-
iskovalca zanima le intervjuvančeva osebnost kot taka (po sebi) - to se pravi, da
so njegova stališča in mnenja pojmovanja kot »privatna stvar«, skratka na interv-
juvanca se gleda kot na izoliranega in od socialnega konteksta odtrganega indi-
vidua, ki po neki imanentni logiki v sebi »producira« mnenja in stališča (svoj od-
nos do sveta). Celotna socio-lingvistična'problematika66 (obstoj različnih kodov
in »prevajanje«) ostaja neproblematizirana. Kritika takšne pozicije je prišla
najprej s strani »interpretativne« paradigme. V simboličnem interakcionizmu je
interakcija oziroma komunikacija koncipirana kot intencionalno medsebojno po-
gojeno delovanje, v katerem akteiji izmenjujejo med seboj cilje delovanja in de-
finicije realnosti. V nasprotju z biheviorizmom je poudarjeno, da niso relevantni
(fizični) objekti in dogodki sami po sebi, temveč pomeni, ki se jim pripisujejo na
podlagi definicijskih oziroma interpretativnih procesov. Pomeni so simbolično
posredovani predvsem jezikovno. V interpretativni paradigmi gre skratka za na-
čin posredovanja bazičnih pravil komunikacije, tj. medsebojnih »idealizacij« in-
terakcijskih partnerjev z metodami, ki zagotavljajo pomen (smisel) medsebojnih
akcij. Metoda pa je interpretativni postopek (dokumentarna metoda interpreta-
cije, ki jo je razvil Garfinkel), ki ima lastnosti hermenevtskega procesa: delujoči
(akter) gleda na posamezne izjave svojega partnerja kot na dokumente, ki izvirajo
65	Odprti intervju je seveda lahko uporabljen skupinsko ali posamično; v tem primeru
se bolj nanaša na individualno uporabo, čeprav splošne premise veljajo za oba tipa interv-
juja.
V tej zvezi bi pripomnil, da obstajajo za odprti intervju še naslednji sinonimi: intenzivni
intervju, centrirani intervju (focused interwiew), kvalitativni intervju, ter globinski ali kla-
sični intervju, čeprav ti dve zadnji obliki ne sovpadata z intencami odprtega intervjuja v so-
ciologiji (Friedrichs, 1973).
66	Enega od redkih poizkusov obravnave intervjuja v tem kontekstu se je lotil Reschka
(1971).
• 189
iz določenega vzorca, ki paje spet zgrajen iz posameznih izjav. Ta proces ni nikoli
zaključen. Delujoči (akter) razumeva, da dobijo izjave interakcijskega partnerja
svoj pomen (smisel) šele v okviru skupnega delovanja; obratno povlečejo izjave,
ki peljejo k reviziji temeljnega vzorca, za seboj reinterpretacijo predhodnih izjav.
Iz tega sledi, da imata tako intervjuvanec kot spraševalec svoje cilje (intence),
ki zmeraj (ali sploh malokdaj) ne sovpadajo oz. se ne ujemajo (še zlasti če upoš-
tevamo, da je njuna interakcija kratkotrajna, tudi »skupno delovanje« je zato
omejeno). Nikakršne potrebe pa ni, da bi na »pojav« gledali kot na moteči faktor.
Ne gre namreč za »čisto« mišljenje in delovanje intervjuvanca, temveč za miš-
ljenje in delovanje v kontekstu socialnih pogojev vsakdanjega življenja. Iz te per-
spektive se nam v malo drugačni luči kaže (sicer paradoksalni) izrek: »Vprašani
nikdar ne laže«. Z drugimi besedami: vprašani nikdar ne laže govoreč svoje so-
cialne skušnje in iz svoje umestitve v svetu vsakdanjega življenja. Poenostavljeno:
možno je sicer, da ne govori »po resnici«, toda za to ima svoje »razloge«, ki pa
so bistveno povezani z njegovo konstrukcijo socialne realnosti. »Dramaturških
efektov«, na katere opozarjajo nekateri sociologi (E. Goffman, H. Becker), torej
ne gre jemati kot golo blefiranje ali izigravanje raziskovalca s strani intervjuvanca,
temveč so že zmeraj del njegove »zgodovine«. Namen raziskovalca pa tudi ni, da
bi »stri« te »odpore«, »obrambne mehanizme« (analogija s psihoanalizo); gre le
za to, da jih percepirà in »klasificira«. Tega pa se v zaprtem intervjuju niti ne opa-
zi, niti ni na to obrnjena pozornost. S tem v zvezi bi bilo seveda zaželjeno, da
intervjuju predhodi terensko delo oz. opazovanje z udeležbo (vsaj v minimalni
obliki). To stališče zagovarja tudi H. Becker (1970), kritični nadaljevalec čikaške
šole.
Povrnimo se k primerjavi med zaprtim in odprtim intervjujem. V zaprtem in-
tervjuju se izhaja iz podmene, da intervjuvanec daje vprašanjem isti pomen kot
ga imajo za raziskovalca in da odgovarja v okviru, ki ga je le-ta začrtal. To pa
predpostavlja pri obeh analogen simbolni sistem z ekvivalentnimi pravili upora-
be. Seveda se stvar tu precej zaplete. Komunikacija je razumevanje drugega - to
pa zahteva obojestransko »prevajanje«. Kajti jezik hkrati posreduje in artikulira
zapopadenje socialne realitete. Gre za izpostavitev sociolingvističnih razlik, ki so
v bistveni zvezi z razredno konstelacijo. Čeprav »prevod« na koncu koncev op-
ravi raziskovalec, pa se problem le-tega izpostavi šele v odprtem intervjuju (v za-
prtem ta problem, vsaj načelno, ne obstaja). V zaprtem intervjuju se tudi ne da
preveriti, če je uspel prevod v kod intervjuvanca; to sicer ni dobro za validnost,
je pa, kot se je ironično izrazil avtor članka o zaprtem in odprtem intervjuju
(Kohli, 1978), v prid samozaupanju raziskovalca. Tako se dogaja, da se realiteta,
ki je predmet intervjuja, razčleni in eksplicira eksterno, to je s pozicije razisko-
valca, in se potem vsili intervjuvancu. Tu je treba iskati dejstvo (pre)moči ra-
ziskovalca nad objektov v klasični metodologiji, kot to opisuje A. Gilli (1974).
V odprtem intervjuju je treba že samo definicijo realnosti prepustiti intervjuvan-
cu, v zaprtem intervjuju pa je intervjuvanec objekt, ki reagira na posamezne sti-
muluse, ki mu jih navrže raziskovalec. Primer intervjuja z delavci, ki so gledali
film z »delavsko« problematiko, - prvo vprašanje se je glasilo: »Kako vam je bil
film všeč?« Na ta način je bilo intervjuvancem omogočeno, da so sami eksplicirali
svoja izhodišča in kriterije pristopa k vsebini filma. Šele nato nastopijo vprašanja
kot: »Opisuje film realnost tako kot je?« ipd. (Kohli, 1978).67
67 Tu moramo biti previdni. Sicer je treba prepustiti intervjuvancu, da definira izhodišč-
no pozicijo, toda dogaja se le-to, da sam ni zmožen tega (ali pa noče) ter mora intervenirati
• 190
Intervjuvanec sam pove, kaj je zanj relevantno, splošna vprašanja mora sam
konkretizirati. Spraševalec mora slediti njegovim prispevkom in te dopolnjevati
in poglabljati z dodatnimi vprašanji; šele na koncu spregovori o aspektih, ki jih
bi bilo treba še osvetliti.
Etnometodolog A. Cicourel (1972) daje raziskovalcem za izvedbo intervjuja na-
slednje napotke:
1)	Intervju naj se posname na magnetofon. Na ta način je raziskovalcu omo-
gočeno, da zapisuje ekstraverbalne reakcije: občuti odgovore kot adekvatne ali ne,
ali je intervjuvanec razumel vprašanje ali ne, se čuti prisiljen korigirati ali poma-
gati intervjuvancu.
2)	Registrirati ali akceptirati je treba tudi tiste odgovore, ki niso v skladu s teo-
retskimi pričakovanji raziskovalcev.
3)	Odgovori naj pojasnijo perspektivo intervjuvanca, toda naj vsebujejo tudi
teoretska pričakovanja raziskovalca o različnih socialnih tipih. Cicourel namreč
postavlja zahtevo po teoriji socialnih tipov, ker da so opisi intervjuvanca kot za-
interesiranega, kritičnega ipd. zdravorazumski.
4)	Uvodna vprašanja naj pojasnijo in karakterizirajo interese raziskovalca. In-
tervjuvanec naj ne bo v situaciji, ko se mora odločati med vprašanji, katerih smi-
sel mu ni čisto razumljiv.
5)	Preverjati je treba, če intervjuvanec razume smisel vprašanja.
6)	Beleži naj si spremembe v pravilih, vlogah, distanci, oziroma vse spremem-
be, ki se tičejo odnosa raziskovalec - intervjuvanec.
7)	Registrirati je treba način, po katerem se udeleženci intervjuja medsebojno
stereotipizirajo, ter kakšne posledice ima to za percepcijo in interpretacijo vpra-
šanj in odgovorov.
Kaj pa, če intervjuvani »nimajo nobenega mnenja« o zastavljeni temi? Več
razlogov je za to. Lahko je tema za njih neprijetna oz. mislijo, da bodo sledile
kakšne negativne sankcije, če bodo »vse povedali po resnici«. Intervjuvanci so
večkrat neodločeni - ne morejo se odločiti med dvema ali več nasprotujočimi si
mnenji. Možna je tudi pomanjkljiva informiranost. V tej zvezi se postavlja dvom
o uporabnosti odprtega intervjuja pri ljudeh z nižjo izobrazbo. Pri njih odprta
vprašanja povzročajo nelagodnost in občutek nesposobnosti in neznanja, po drugi
strani pa vendarle omogočajo »transparentnost« takih občutkov. Tu naj pripo-
mnim, da se tudi pri zaprtem intervjuju (pa tudi pri anketi) intervjuvanci počutijo
nelagodno, če ne »znajo« odgovoriti na vprašanje. Seveda pa ostanejo tukaj raz-
logi, zaradi katerih ne znajo ali ne marajo odgovoriti na vprašanje, zakriti in nep-
roblematizirani ter niso del raziskave, tako kot pri odprtem intervjuju.
V samem procesu intervjuja bi lahko ločili dve dimenziji: namenskost interv-
juja in mikrostrukturo intervjuja (Kohli, 1978). Pri prvi gre za to, kje intervju-
vanec vidi ozadje in cilj intervjuja, kako etiketira raziskovalca, katere splošne in-
tence zasleduje v intervjuju ipd. Pri drugi dimenziji je treba razlikovati med tem,
kaj intervjuvanec izrazi sam od sebe, in med tem, kako odgovarja na vprašanja
oz. kako se prilagodi raziskovalcu.
Bolj podrobno o oblikovanju oz. projektiranju intervjuja in o interakciji raz-
iskovalec - intervjuvanec pišeta ameriška sociologa R. Bogdan in S. J. Taylor
raziskovalec z »dodatnimi« vprašanji. Razen tega zasleduje raziskovalec tudi svoje cilje. To-
rej: intervju naj bo odprt, toda ne nestrukturiran. Whyte (1979) uporablja izraz »fleksibilno
strukturiran« intervju kot alternativo nedirektivnemu intervjuju.
• 191
(1975) v svoji knjigi o kvalitativni metodologiji. Že takoj na začetku naj bi raz-
iskovalec pojasnil intervjuvancu tele komponente:
1)	lastne motive in intence;
2)	anonimnost;
3)	možnost vpogleda intervjuvanca v raziskovalni material;
4)	honorar;
5)	splošni plan;
6)	prostor in čas intervjuvanja.
Mislim, da je treba vse te napotke upoštevati; predvsem je treba vztrajati na
tem, da ima intervjuvanec možnosti vpogleda v vse pismene materiale in da jih
lahko komentira. Ta možnost pride zlasti v poštev pri daljših in poglobljenih in-
tervjujih. Kar se tiče napotkov za privatno »obnašanje« raziskovalca v intervjuju,
pa sta avtorja nekoliko nekonsistentna. Na eni strani raziskovalcu priporočata,
da naj ne vrednoti - (»povej jim, da tvoj namen ni niti kritizirati, niti soditi, tem-
več prej razumeti«). Po drugi strani pa menita, da »raziskovalec ne sme vzeti za
zadnjo resnico zdravorazumsko razumevanje in domneve, ki jih ljudje uporab-
ljajo v vsakodnevnih interakcijah«. Tu se seveda naslanjata na etnometodologijo
in Garfinklove »eksperimente«. In spet: raziskovalcu priporočata, naj ne skriva
svojih čustev v zvezi z obravnavano tematiko intervjuja (čeprav naj bi jih izražal
na »ustrezen« način), v isti sapi pa zatrjujeta, da je najbolje začasno prekiniti in-
tervju, če pride med raziskovalcem in intervjuvancem do »napetosti« (tension).
Vsekakor se za intervju ne da dajati kakih splošnih napotkov in navodil. Raz-
pon je velik. Tradicionalna metodologija postavlja kot vzor odnosa med razisko-
valcem in od njega proučevanim laikom sicer prijazno-vljudno, toda nezaintere-
sirano - opazujočo zadržanost raziskovalca. Na drugi strani pa npr.: etnometo-
dologija ali pa italijanski marksistični sociolog Gilli (1974) vsak s svojega zornega
kota propagirata vsekakor konflikten odnos. Akcijsko raziskovanje se zavzema za
kooperacijo, vendar samo s tistimi posamezniki in skupinami, ki sčasoma spre-
jemajo nase vlogo raziskovalca (oz. vsaj nekatere elemente le-te); sicer pa ti skoraj
vedno v spreminjanju socialnega prostora naletijo na odpore (zlasti institucional-
ne) in tako tudi tu nastane konflikten odnos.
2.8. Skupinski intervju - (diskusija)
Po mnenju nekaterih avtorjev so možnosti, kijih ponuja metoda skupinskega
intervjuja oz. skupinske diskusije, precejšnjega pomena za sociološko metodolo-
gijo, vendar še vedno premalo izkoriščene in premalo obdelane.
Kaj pravzaprav pojmujemo pod izrazom skupinski intervju in kaj pod izrazom
skupinska diskusija? Mangold (1973) npr. sinonimno uporablja tele pojme: sku-
pinska diskusija, skupinsko spraševanje, skupinski intervju, magnetofonski sku-
pinski test. Daje pa vendarle prednost terminu skupinska diskusija pred skupin-
skim intervjujem, ker le-ta vzbuja asociacije na t.i. »intervju v razredu«, kjer gre
za simultano pismeno spraševanje večih oseb. Nobene možnosti ni za oblikovanje
interakcije med udeleženci, kar pa je ravno najvažnejši element skupinske disku-
sije.-
Nek drug avtor (Scheuch, 1973) pa pravi, daje bolj točno govoriti o intervjuju
v skupinski situaciji. Omenjeni avtor daje tole definicijo: »Najbolj tipična forma
intervjuja v skupinski situaciji je ustno spraševanje z relativno nestrukturiranim
stimulom ali s strukturiranim stimulom pri več ali manj svobodnem potekanju
• 192
pogovora, pri čemer je odločilna vrednost dana interakcija med člani skupine«
(str. 128). Tu je torej več ljudi konfrontirano s tistim, ki »dela« intervju - le-ta
v večji ali manjši meri inicira temo pogovora (daje stimulus).
Mangoldova opredelitev: »Skupinsko diskusijo pojmujemo kot proučevanje
mnenj in stališč pod vplivom neformalne kontrole« (str. 254).
A. S. Gilli pa meni, da je (skupinski) intervju tista raziskovalna tehnika, ki se
največ uporablja v situaciji opazovanja z udeležbo, kot tudi v situaciji bolj ome-
jenega sodelovanja (str. 102-107).
Prednosti skupinskega intervjuja (diskusije) pred (posamičnim) individualnim:
-	do izraza pride več aspektov in pogledov (skupina kot stimulus za posamez-
nika);
-	večji obseg reakcij (na kognitivnem in emocionalnem planu);
-	udeleženci vzpodbujajo drug drugega k detajlnejšemu izražanju;
-	na dan pridejo tudi tiste zavestne vsebine, ki v individualnem intervjuju os-
tanejo zakrite;
-	diskusijska situacija ustvarja pogoje za odpravo psihične kontrole ter pro-
vocira spontano nekontrolirane reakcije.
Dogaja pa se, da so nekatere skupine oz. posamezniki v določenih skupinah
»neproduktivni«. Zastavlja se vprašanje, v koliki meri vpliva socialna kontrola
v skupini na inhibicije posameznikov: »produktivna« je skupina (to seveda ni
takšna, kjer se veliko govori, temveč taka, kjer se pride do novih spoznanj oz. re-
šitve določenega problema) tedaj, koje vzpostavljena atmosfera, ki vodi k odpravi
inhibicij. Ta pa nastane takrat, koje vzpostavljeno zaupanje v skupini, zlasti pa
med raziskovalcem in skupino in ko je predmet diskusije aktualen za vse člane
skupine.
Metodološka literatura o skupinskem intervjuju (diskusiji) upošteva zlasti tele
aspekte:
1.	Obseg skupine: 3-20, optimalno 6-10 oseb.
2.	Dominantna razmerja v skupini, opazuje se eventualno inhibirajoč vpliv
hierarhičnih odnosov v komuniciranju.
3.	Vpliv homogenosti oz. heterogenosti skupine na način komuniciranja.
Pri,veliki heterogenosti skupina ne eksistira kot skupina, ker nima referenč-
nega okvira. V tem smislu je treba ločevati med naravnimi skupinami (ki imajo
trden referenčni okvir) in ad hoc skupinami, tj. »umetnimi«, na hitro sestavlje-
nimi skupinami. Mangold sicer pravi, da so bolj konstruktivne naravne skupine,
toda to ne drži v vseh primerih.
Ad hoc skupine gredo ponavadi skozi tri faze: tujost - orientacija - prilago-
ditev. To se v neformalnih (naravnih) skupinah ne dogaja. V teh skupinah se part-
nerji takoj orientirajo na skupna (neformalna) mnenja, kar jim nudi izhodišče za
konfrontacijo z mnenjem vodje diskusije.
4.	Način poseganja vodje (raziskovalca) v skupinsko diskusijo.
V zvezi s to točko se omenja dva momenta - naloga vodje diskusije oz. raz-
iskovalca je v tem, da omeji dominacijo posameznikov (ki »preveč« govorijo) ter
da animira tiste, ki molčijo,
-	korigirati mora tematske enostranosti oz. zavijanje v drugo temo tako, da
»vrže« v debato argumente in aspekte, na katere je skupina začasno »pozabila«.
Mangold (1973) omenja še tele naloge raziskovalca:
Skrb za formalen potek pogovora (skrbi za vrstni red diskutantov in daje be-
sedo). Ne sme pa preveč vsiljevati pravil in reda diskusije. Z nevtralnimi vprašanji
• 193
npr.: »Kaj mislite o tem?« ali »Lahko navedete kakšen konkreten primer?« itd.
skuša pojasniti, katera mnenja so skupinska, ali obstajajo podskupine, ali si na-
zori udeležencev nasprotujejo itd. Podčrtuje implicitne ali eksplicitne razlike v
mnenjih, tako, da so fronte vidnejše. Provocira podskupine, da svoja mnenja bolj
pojasnijo, ojača mehanizme socialne kontrole v smislu reprodukcije obstoječih
neformalnih skupinskih mnenj ipd.
Čeprav Mangold (1973) izhaja iz kritike standardiziranega, individualnega in-
tervjuja, pa tudi sam zapada iluziji, da je možno skupinsko diskusijo (ki naj bi
reproducirala že obstoječa, sicer neartikulirana, skupinska mnenja) aranžirati v
obliko kontroliranega eksperimenta. To je možno z vzpostavitvijo pogojev, ki
omogočajo merljivosti in primerljivost. Problem vzpostavitve konstantnih in kon-
troliranih pogojev za posamičnega udeleženca diskusije je samo premeščen na vz-
postavitev primerljivih in eksperimentalnih pogojev na celo skupino. Skupinska
neformalna mnenja so tako analogni nadomestek individualno-psihološkemu
»stališču« (Volmerg, 1977).
Če postavimo, daje glavni stimulus (vprašanje raziskovalca) neodvisna variab-
la, obnašanje intervjuvancev odvisna variabla, način vodenja diskusije oz. oseb-
nost modelatorja (raziskovalca) pa vplivajoč faktor (intervenirajoča variabla), ne
moremo prezreti dejstva, da udeleženci ne reagirajo le na glavni stimulus, ampak
tudi na izjave drugih udeležencev (intervjuvancev, diskutantov). V tej zvezi je že
Pollock68 (19 5 4) v svojem »skupinskem eksperimentu« predpostavljal, da so mne-
nja in stališča »difuzni potencial«, ki se izkristalizirajo šele v konfrontaciji z dru-
gimi. Če pa je res, da se mnenja v skupinski diskusiji spreminjajo in celo šele ob-
likujejo in da iz tega procesa ni izvzet niti raziskovalec (kot vodja diskusije), je
principielno nemogoče zagotoviti reprodukcijo oz. replikacijo raziskovalnega di-
zajna.
Tukaj se tudi skriva razlaga, zakaj je skupinski intervju (oz. diskusija) tako
malo uporabljana v empiričnih raziskavah. Če pa jo sociologi že uporabijo, jo kot
pripravo na reprezentativne (ankete) raziskave ali kot njihov korektivni postopek.
Uporabljala se je tudi za merjenje stališč, za kar pa je nujna standardizacija, ki
seveda v temelju omejuje komunikacijo. Ta varianta ne ustreza Mangoldovi kon-
cepciji, toda sam je verjel, daje možno v skupinski diskusiji aktualizirati v real-
nosti prisotna neformalna mnenja, hkrati pa ni uvidel, da se takšna aktualizacija
izmika standardizaciji in kontroli.
Kot predmet raziskovanja »neformalna skupinska mnenja« namreč zahtevajo
poseben hermenevtični postopek, ki bi smisel (pomen) izjav interpretiral v hori-
zontu socialno pogojenih, skupinskih procesov (v toku diskusije). Ali kot pravi
soavtorica knjige »Zasnutek empirije vsakdanje zavesti«: »Če velja, da individual-
ne izjave, ki presegajo javne stereotipe, ne eksistirajo neodvisno od določene so-
cialne situacije, ampak se nanašajo na vsakokratne življenjske in izkustvene zveze
individuov, potem se jih ne da niti interpretirati, niti primerjati dokler ni to iz-
kustveno ozadje poznano. Postopek skupinske diskusije ima za razliko od stan-
dardiziranega intervjuja možnost, da z odprtostjo posredovane situacije zajame
ta izkustvena ozadja;« (Volmerg, 1977, str. 200).
Metoda skupinske diskusije je s tem umeščena v kontekst interpretativne pa-
radigme. Po drugi strani pa spet predpostavlja vsaj minimalno terensko razisko-
68 Pollockov »skupinski eksperiment« je (skupaj z Adornovo raziskavo avtoritativnih
osebnosti in observacijami o kvalitativni analizi vsebine) eno izmed redkih empiričnih del,
članov Frankfurtske šole.
• 194
vanje, saj socialnih izkušenj in skupinsko dinamičnih procesov, ki tvorijo lierme-
ncvtski okvir neformalnih skupinskih mnenj, ni možno zapopasti v dveh urah tra-
jajoči diskusiji.
Glede na to, da tradicionalna metodična pravila ne ustrezajo raziskovalnemu
predmetu, pa ni rečeno, da so zavrženi vsi metodični kriteriji. Kot prvo je izpo-
stavili hermenevtsko pozicijo raziskovalca ter izdelati kvalitativne postopke ob-
delave podatkov.
Obstajajo še druge oblike intervjuja, za nas pa je še najbolj zanimiva tehnika
protislovne oz. nasprotujoče diskusije (difference reveal tehnique). Usmerjena je
k odkrivanju protislovnih oz. nasprotujočih si mnenj ali stališč med člani družine.
Začne sc z ločenimi individualnimi intervjuji, kjer se proučuje nasprotujoča si sta-
lišča. V naslednji fazi se konfrontira vse člane družine z nasprotji med njimi in
se zahteva, da pojasnijo, katera stališča se jim zdijo zda j pravilna in kako prihaja
do nasprotij med njimi. Ta tehnika sproža pogosto nepredvidljive reakcije (ag-
resivnost) in je nevarna v toliko, v kolikor raziskovalec ni kos dogajanju. Po mo-
jem mnenju je ta metoda uporabna tudi v drugih situacijah in ne samo v dru-
žinski. Zanimiva bi bila primerjava z »agresijskim treningom« (G. Bach). Tako
tu kot pri vseh drugih oblikah skupinskega intervjuja (diskusije) se postavlja za-
hteva. da je raziskovalec seznanjen z osnovnimi elementi skupinske dinamike.
Navedimo šc Gillijev »koncept« (skupinskega) intervjuja: le-ta še najbolj ust-
reza postulatom akcijskega raziskovanja. Nekatere postavke, ki jih omenjata
Mangold in Scheuch so tu (implicitno) podvržene kritiki:
Po Gilliju mora raziskovalec slediti temle zahtevam:
-	Raziskovalec ne sme akceptirati nobenega odgovora, ne da bi ga prej pred-
iskutiral z intervjuvanim. To pa ne samo zato. da bi se prepričal, če je prav raz-
umel odgovor, temveč tudi zato. da bi ugotovil, ali odgovor ustreza realnosti.
-	Raziskovalec prav tako zato ne sme prikrivati, ampak nasprotno: eksplici-
rati mora svoje mnenje.
-	Vse kar piše, mora biti pred očmi intervjuvanca: tisto kar piše. naj bo sinteza
diskusije med njim in intervjuvanim.
-	Načrt intervjuja oz. vprašalnik mora pustiti ali predložiti posamezniku ali
skupini, s katerim dela.
Po mnenju Gillija zahteva po homogenosti skupine, kot jo zastavlja tradicio-
nalna metodologija, nima argumentacije, njen namen je le zakrivanje konfliktnih
razmer. Prav tako ni moteče, če med interv jujem oz. diskusijo skupina fluktuira.
Za tradicionalno metodologijo je interv ju oz. diskusija končana tedaj, ko raz-
iskovalec ugotovi, da zanj ne obstoja noben raziskovalni problem več. Kaj se do-
gaja z intervjuvanci. kaj so sc le-ti naučili oz. spoznali, ga ne zanima. V skladu
s konceptom akcijskega raziskovanja (in v soglasju z Gillijem) lahko rečemo, da
ni izključen namen skupinske diskusije oz. itervjuja merjenje (identifikacija) sta-
lišč posameznikov: »bistvo« je namreč v tem. da se stališča razvijajo ter da po-
sameznik in skupina preideta do določenih razrešitev diskutirane problematike.
Ni težko ugotoviti, da se opisani osnutek skupinskega intervjuja v mnogih toč-
kah pokriva s konceptom odprtega intervjuja.
• 195
3. AKCIJSKO RAZISKOVANJE
3.1. Vprašanja uporabnosti sociološke produkcije
Akcijsko raziskovanje je kot modus aplikativne (uporabne) sociologije (oz.
družboslovja) izpostavljeno vsem tistim dilemam in kritičnim pripombam, ki so
naslovljene na tisti del sociološkega (družboslovnega) početja, ki hoče biti upo-
rabno. Toda, kaj je to »uporabno«? In seveda, za koga?
Badura (1976) ugotavlja, da so družboslovne znanosti na dobri poti, da po-
stanejo »big sciences«, se pravi, da se, zlasti kar zadeva družbeno uveljavitev in
»potrebnost«, konstituirajo po vzoru naravoslovnih znanosti. Čarobna formula,
ki naj bi družboslovne znanosti privedla do tako pomembnega mesta, naj bi se
skrivala v njihovi uporabnosti oz. aplikativnosti. Njihov domet je bil do sedaj
omejen le na razumevanje družbenih problemov, ne pa na njihovo razreševanje.
Ta asimetrija, popolnoma neznana uspešnemu naravoslovju jc poglavitni dejav-
nik zaostajanja družboslovja. In kaj je treba na tem mestu poudarili: omejena
možnost družboslovja, da prispeva k reševanju teh problemov, ni odvisna le od
družboslovja kot znanosti, temveč tudi od naročnika oz. uporabnika. V tem smis-
lu se nam aplikativna družboslovna znanost kaže (kar poudarjajo tudi drugi av-
torji, predvsem ameriški) kot izrazito politično usmerjena znanost. Odločilni
vprašanji sta; za kakšno uporabnost gre in komu je namenjena? Pejorativne oz-
nake, kot so socialna tehnologija, družbeno inženirstvo, znanstveno upravljanje,
ki so sinonim za uporabne družbene znanosti - in, ki niso nekaj novega - so po-
kazale svojo metodološko in socialno (razredno) omejenost; njihova zasidranost
v visoko razviti, pozno kapitalistični družbi ni naključna. Se da uporabnost de-
finirati lahko drugače, kot sta to storila Mayo in Skinner? (Omenim naj samo ta
dva najbolj znana aplikativca; enega iz dvajsetih in tridesetih, drugega iz sedem-
desetih let). Badura v tem kontekstu zanika možnost, pa tudi zaželenost realiza-
cije Comtovega koncepta »physique sociale« ter predlaga sociologijo aplikativnih
družboslovnih znanosti. Prva naloga Ic-te naj bi bila v premisleku o tem, na kak-
šen način se produkti sociološkega raziskovanja odtujujejo produccntom, druga
pa v spodbujanju razširjanja področja aplikabilnosti.
Po Baduri obstajajo naslednje komponente, ki so inherentne hitremu razvoju
in uveljavljanju družboslovja:
1.	Profesionalizacija, t.j. razvoj predstav o poklicu, nastanek poklicnih vlog in
posebnih organizacijskih oblik za produkcijo, distribucijo in uporabo družboslov-
nega znanja. Hiter razvoj šolstva pospešuje povpraševanje po družboslovcih tudi
v zunaj znanstvenih sektorjih: šolah, podjetjih, socialnih službah.
2.	Naraščajoča potreba družbe po državni intervenciji (koncept, Sozialstaat),
t.j. vedno večji interes države po interni kontroli uspešnosti in racionalizaciji up-
ravljanja. Družboslovje je prispevalo k nastanku kompleksnega aparata socialnc
zaščite in socialne oskrbe in s tem tudi k samoperpetuiranju, t.j. povpraševanju
po družboslovnih strokovnjakih in znanju.
3.	Družboslovje je postalo medij družbene diskusije o potrebah. Povpraševa-
nje paje tudi po družboslovcih kot svetovalcih argumentov pri političnih sporih,
kot pomočnikih pri ustvarjanju konsenza, pri formulaciji reformnih alternativov
ipd.
4.	Družboslovje pa ni pomembno samo pri političnih odločitvah, temveč tudi
pri oblikovanju posameznikove usmeritve v vsakdanjem življenju: pri vzgoji ot-
• 196
rok, pri razumevanju in razlagi okolja in družbenih dogajanj. Skratka, fungirá kót
nadomestek za religiozne in sekularizirane vedenjske vzorce in obrazce.
Sociologija aplikativnega družbenega raziskovanja se ukvarja:
-	z družbenimi, t.j. ekonomskimi, političnimi, socialnimi predpostavkami in
pogoji produkcije, difuzije ter uporabe družboslovnega znanja;
-	z družbenimi posledicami tega procesa;
-	s povratnim učinkovanjem aplikativne procedure na položaj v celotnem
družboslovju;
-	s kritično analizo tistih sil in faktorjev, ki se zoperstavljajo večjemu upoš-
tevanju socialnih potreb ter družboslovnim informacijam, ki tematizirajo te po-
trebe v gospodarstvu, upravi, politiki.
V ospredju pa je vprašanje (ne) ustreznosti sedanjega koncepta družboslovja
za konstituiranje le-tega kot aplikativne znanosti. Z drugimi besedami: povratni
učinek, ki deluje v začetnih izkušnjah družboslovja z uporabnostjo in uporabniki,
prinaša s seboj nova vprašanja in nove dileme, ki zadevajo tako splošne, teoretske
oz. »filozofske« usmeritve (problem »value free« znanosti, za koga delati in zakaj)
kot metodološko, tehnične plati. V tem sklopu predlagajo avtorji različne rešitve;
največkrat gre za bolj ali manj posrečene električne spoje, v katerih vidijo neka-
tere nove, vseodrešujoče sinteze (v glavnem gre za novo podobo t.i. »policy scien-
ce«). Kar zadeva splošno teoretično usmerjenost, je očitna dokajšnja zadržanost,
če ne celo averzija nasproti funkcionalizmu (pa tudi nasproti sistematski analizi
kot taki), in s tem v zvezi tudi splošno zanikanje možnosti vrednostno nevtralne
znanosti.
Aplikativno družboslovje je par exelence, politična znanost. Nasveti in pripo-
ročila družboslovcev so na apologetski ali kritični način namenjeni centrom od-
ločanja, t.j. politični strukturi v širšem pomenu, saj se tu sprejemajo načrti in raz-
vojne projakcije. V tem smislu loči Badura dve stopnji integracije med znanostjo
in politiko.69 Prva (nižja) stopnja naj bi bila v »podružboslovljenju« (Versozialvvis
issenschaftlichung) političnih odločitev, se pravi v angažiranju družboslovcev kot
svetovalcev oz. strokovnjakov. Smisel druge stopnje pa naj bi bil v tem. daje per-
spektiva ljudi, ki neposredno odločajo, pogojena s predhodnim družboslovnim
razumevanjem in znanjem.
Vprašanje, ki se tu zastavlja, je, ali pomeni to željo ali zahtevo, da pridejo, pre-
prosto rečeno, družboslovci na oblast? Ali ni to samo tehnokratska zamisel? Ali se
da predloge, ki jih je izdelal Badura, razumeti še kako drugače? Na to je treba od-
govoriti pritrdilno, čeprav z določeno distanco. Badura namreč loči tri modele ap-
likacije oz. razširjanja in uporabe družboslovnega znanja. V prvem modelu je upo-
rabnost definirana kot neposredna, kratkoročna in kontrolirana konsekvenca
znanstvenega svetovanja (npr. družboslovci izdelajo predloge za razvoj novih plan-
skih instrumentov ali za reorganizacijo planskih oddelkov). Ta model uporablja
tisti, ki sodeluje z uporabniki v eksekutivi (npr. ministrstvu), tisti, ki skriva rezul-
tate proučevanja in svetovanje, tako da so na vpogled le uporabniški hierarhiji in
tisti, ki se izmika sodelovanju z znanstveno skupnostjo. Komur ne gre le za krat-
koročne vplive na posamezne politične odločitve eksekutive, temveč ima namen
sodelovati pri dolgoročnih učnih procesih demokratične skupnosti, oz. pri demok-
ratizaciji političnih odločitev, bo uveljavljal drugi model. Za tega je značilno, da
69 O problemu poznanstvenja politike v zvezi z javnim mnenjem piše Habermas (1979).
• 197
uporabnik ni le eksekutiva, temveč parlament in širša javnost, družboslovec se za-
vzema za čim širše razširjanje rezultatov, soglaša pa tudi z znanstveno izmenjavo
mnenj in kritik, kar prispeva h kvaliteti dela. Tretji model je vrsta antiekspertize.
Tu gre za kritiko uradnih planov in ukrepov s stališča subprivilegiranih, marginal-
cev in vseh, ki živijo na robu družbe. Družboslovec postavi alternative, katerih cilj
je večja socialna enakost in demokratizacija.
Kot pravi Badura, je kritična sociologija zavezana drugemu in tretjemu mo-
delu. prvega naj bi prakticirala le izjemoma. Prikazal bom nekaj različnih pri-
stopov, ki se, kot bomo lahko ugotovili, izogibajo prvemu modelu, vsekakor pa
niso tako izdelani in tako naravnani, da bi jih lahko uvrščali v kritično sociolo-
gijo, kot jo je opredelil Badura.
K. A. Arshibald (1976) ob komparaciji sistemske analize, inkrementalističnega
in kliničnega pristopa ugotavlja, daje zadnji pristop, čeprav mlad in še neizdelan,
najperspektivnejši. Njegovo moč in privlačnost vidi v razumevanju dinamike
sprememb v organizaciji in potencialni možnosti izboljšanja načina delovanja or-
ganizacij. Ekspert je označen kot »agent spremembe« (Change Agent), ki mora
vstopiti v sistem klienta in povzročiti spremembo (podobnost s terapevtskimi
skupinami insensitivity training). Sistemski analitik se zoperstavlja neprijaznosti
in kaotičnosti okolja, v katerega je postavljen sistem klienta, in hoče ustvariti vsaj
videz reda. Zanima ga večja učinkovitost odločanja, pri tem pa ga vodi ekonom-
ska racionalnost (cost benefit approach).
Pri klinikih je drugače. Meje klientovega sistema ji služijo za definicijo njihove
naloge. Klientov sistem (politični center odločanja) je pojmovan kot zaprt sistem,
katerega način delovanja je treba izboljšati. Niso pozorni na nered v okolju, klien-
tu pomagajo s tem, da ga usposobijo za premagovanje nereda. V prvi vrsti jih za-
nimajo komunikacije in interpersonalne percepcije v organizaciji, tako tiste, ki
potekajo od spodaj navzgor in obratno, kot tiste, ki se stekajo k obrobju. Zanima
jih tudi njihovo vplivanje na odnose in vrednote posameznikov ter skupin. Njihov
ideal je precej motivirana skupina kot racionalna birokracija (ideal sistemskih
analitikov) ali pluralistična družba oz. organizacija, ki je ideal inkrementalistov;
v tem smislu so zastopniki socialne racionalnosti v nasprotju s sistemskimi ana-
litiki, ki zastopajo ekonomsko racionalnost, in inkrementalisti, ki zastopajo po-
litično. Ni pa jasno, v kakšnem odnosu je »motivirana skupina« do institucional-
nega (oz. strukturalnega) konteksta. Zgleda, da bi tu na račun zgoraj opredelje-
nega kliničnega pristopa prav lahko naslovili očiek, kije sicer namenjen sistemski
analizi oz. teoriji odločanja (Dror. 1976): da je tu zanemarjen institucionalni ok-
vir, daje spreminjanje institucij in postavljanje radikalnih alternativ izven dometa
»klinikov«.70
70 Naj tu pripomnim, da Gouldner (1965) razvija drugačen koncept: v okviru aplikativne
sociologije klinični pristop zoperstavi »inženirskemu«. Bistvena razlika med obema naj bi
bila v tem, da si klinik kot »change agent« ustvari na podlagi mnenj in percepcij vseh članov
organizacije (ki so vsi »klienti«) lastno interpretacijo (diagnozo) situacije. Raziskovalec, ki
se poslužuje inženirskega modela pa kot klienta smatra le vodstveni ešalon in tudi izhaja
iz ru.iune percepcije in definicije situacije. Kot ekspert ponudi le določena priporočila in
nasvete, njih aplikacija je izven njegovega dometa. Gouldner v tem smislu pravi, da ga ne
zanima rezistenca članov organizacije, nasprotno pa je za klinike rezistenca problem in se
čutijo odgovorni zanjo. Posebno koncept »klinične sociologije« navajata tudi Glasser in
Strauss (1979).
• 198
Integracija sistemske analize oz. teorije odločanja in aplikativnega družboslov-
ja naj bi rezultirala v novi paradigmi: »policy science«, ki naj bi upoštevala še
elemente iz splošne sistemske teorije, konfliktne teorije, sistemskega inženiringa;
relevantna naj bi bila tudi nekatera spoznanja iz biologije in fizike. Seveda naj
bi bila ta nova paradigma sposobna odgovoriti na vsa tista vprašanja, ki tako v
sistemski teoriji kot v aplikativni sociologiji ostajajo netematizirana ali brez pra-
vega odgovora. Tu se poskuša diferencirati od klasične »policy science«, kije bila
v službi establishmenta, ko pravi, da se bo treba spoprijeti z odnosom znanosti
in moči. Tako se odpira vprašanje takšnih institucionalnih sprememb, ki bi one-
mogočale monopolizacijo »policy science« s strani establishmenta (Dror, 1976).
Značilnost Gansovega (1978) modela planiranja je porazdelitev vlog in nalog
na političnega raziskovalca (policy researcher) in političnega planerja.
Glavna naloga političnega raziskovalca, ki dela v okviru »politično usmerje-
nega družboslovja«, je oskrbeti planerja in izvajalca politike s splošnimi in spe-
cifičnimi raziskavami. Predmet prvih so teorije socialne politike, vloga planerja
v različnih institucionalnih kontekstih, možnosti in meje socialno-politične inter-
vencije ipd. Specifične razikave morajo vsebovati detajlne podatke o specifičnih
političnih, področjih, kot so zdravstvo, stanovanjska politika, družinska politika
ipd. Za vsako področje je treba katalogizirati programe in analizirati iz njih iz-
hajajoče konsekvence. Specifično raziskovanje mora temeljiti na zelo specializi-
ranih teorijah in konceptih, tako da omogoča analizo konkretnih skupin, orga-
nizacij in institucij, s katerimi je planer v stiku. Teoretični pojmi se morajo dati
operacionalizirati.
Kot vidimo, je tu aplikativno politično raziskovanje definirano kot sistem kon-
kretnih in specifičnih ter specifiziranih postopkov (teorij) ter kot takšno potrebuje
bolj splošno teoretsko ozadje, ki ga lahko najde v »čisti« znanosti, ki je sicer do-
mena akademikov. Gans je naslovil celo vrsto očitkov in kritik na akademsko
znanost, vendar je pritegnitev nekaterih njenih rezultatov v aplikativno razisko-
vanje oz. planiranje nujna. Tudi kar zadeva metodološka načela objektivnosti in
validnosti, naj bi akademska znanost ostala vzor političnim raziskovalcem (čep-
rav le-ti lahko poskušajo uvajati tudi metodološke novosti).
Glede na to, da smo o odnosu med znanostjo in politiko že spregovorili v po-
glavju, ki smo ga posvetili Gilliju, je treba tu še opozoriti na relacijo bazična zna-
nost ali »čista« teorija - aplikativna znanost. Po mnenju Glasserja in Freedmanna
lahko govorimo:
1.	o čisti znanosti oz. sociologiji, ki odkriva in razvija generalne zakone, ki
uravnavajo človekovo vedenje; na podlagi raziskovanja skuša podati predikcije
tega vedenja.
2.	o aplikativni oz. uporabni sociologiji, ki se ukvarja s praktičnim znanjem
in je njen namen reševanje (akutnih socialnih oz. družbenih problemov.
3.	o kritični sociologiji - kjer ne gre niti za spoznavanje vedenjskih zakonitosti
niti za neposredno reševanje socialnih problemov, temveč je poudarjena po-
membnost socialnih relacij v terminih historičnih procesov in bodočih projekcij
in ciljev, ki vodijo sedanje okvirje skupin in posameznikov. Fokus je torej na
makrodružbenih strukturah s posebnim ozirom na način produkcije materialnih
dobrin ter idej (avtorji, zavezani kritični sociologiji proučujejo npr. problematiko
internacionalnega kapitalizma in imperializma, pojav multinacionalnih družb
ipd.).
• 199
Navedeno delitev bi morali, kar se tiče čiste znanosti, dopolniti s pripombo,
da obstaja dovolj evidenten razcep med (čisto) teoretskim in empiričnim razis-
kovanjem, tako da naši sociologi izpostavljajo v glavnem le-to relacijo (npr. Ro-
tar, 1979; Sekulič, 1979). Ne moremo pa tudi mimo ugotovitve, da je Gla-
ser/Freedmanova klasifikacija zasidrana v ameriški sociološki tradiciji - od tod
pojmovanje sociologije kot znanosti o vedenju (oz. kot »behevioural science«), po
drugi strani pa se z družbenimi makrostrukturami in njihovo historično pogoje-
nostjo ukvarja tudi del sociologije, za katerega ne bi mogli reči, daje kritičen, npr.
dogmatski marksizem, delno tudi makrofunkcionalizem Parsonsove variante ipd.
Kakor koli že. omenjena avtorja uporabljata (sporno) klasifikacijo, da bi z njeno
pomočjo dognala status njune koncepcije klinične sociologije. Tako le-to umes-
tita nekam na sredo med aplikativno in kritično znanostjo.71 Klinični sociologiji
gre torej za reševanje neposrednih socialnih problemov, toda ne brez predhodne
proučitve (stalne »občutljivosti«) njihovih vpetosti v institucionalno in makrod-
ružbeno mrežo. Tudi tu je treba kot pri »policy science« nujno navezati na iz-
sledke bazične znanosti oz. teorije.
Pri teh. v tem poglavju omenjenih avtorjih, gre nedvomno za poizkus siste-
matizacije in konceptualizacije tistih problemskih sklopov in izsledkov ter me-
todološko teoretskih implikacij, nastalih v zvezi z aplikacijo oz. uporabo socio-
loških (spo)znanj v konkretnih praktičnih situacijah.72 Zdi se, kakor da je že do-
zorel čas za sociologijo aplikativnega družboslovja (Badura, 1976), čeprav je o ka-
kem večjem pomenu alikativne sociologije (razen delno v ZDA) še težko govoriti.
Navkljub temu. da je družboslovje od svojega začetka poudarjalo svoje »prak-
tično« in intervencijsko funkcijo. Praktično pa tu vse niti vodijo k konceptom,
ki so povezani z imenom K. Lewina.
Tako intervencijsko delovanje73 pa je imelo oz. ima različne namene in sega
od posvetovalne funkcije preko »field« eksperimentov in proučevanja malih sku-
71 V tem smislu Glasser in Freedmann (1979) diferencirata svoj koncept aplikativne kri-
tične (klinične) sociologije od:
1.	kriznih intervencionistov (ki posežejo le v kriznih situacijah):
2.	inženirskih raziskovalcev (ki jih opredeljujeta po Goludnerju):
3.	aktivistov (ki postopajo v imenu specifičnih etičnih ali političnih prepričanj kot npr.
Fourier s svojimi »phalansteri«):
4.	socialnih patologov (ki. da so »konservativno akademski aktivisti«, ker je njih kriterij
»normalnost«):
socialnih delavcev (ki so zasidrani v profesionalni tradiciji psihologov).
Avtorji kot Gans (1976). Dror (1976) in drugi, ki razvijajo nov koncept aplikativnega
raziskovanja v podobi »policy science« še zmeraj ostajajo v horizontu »inženirskega« pri-
stopa. Dejstvo, pa je da so se s tem ko so zastavili vprašanje demokratizacije odločitev, od-
nosov moči ipd. vendarle približali Badurinemu drugemu modelu (aplikativnega družbos-
lovja).
Na kratko bomo skušali skicirati pot. ki jo je prehodil ta del družboslovja ter. kako
se je razvil koncept akcijskega raziskovanja (naprej AR) v sklopu tega konteksta.
Pni eksperimenti v družboslovju, ki so hoteli posnemati eksaktnost naravoslovnih raz-
iskav. so bili laboratorijski. Cilj teh proučevanj je bil ugotoviti, kako različni dražljaji vpli-
vajo na posameznike ali skupine (npr. Sherifovo proučevanje avtokinetičnega efekta pri iz-
oliranih posameznikih in nato v skupinah). Vse domnevne važne variable so poizkušali
striktno kontrolirati in kontrolirano manipulirati. Skratka, v teh eksperimentih je bila ve-
rificirana osnovna hipoteza, da se s posameznikom, ki je pod skupinskim pritiskom, da ma-
nipulirati oz. da je le-ta v veliki meri podredljiv skupinski avtoriteti. Ti skrbno pripravljeni
in vođeni eksperimenti v laboratorijih pod budnim očesom v bele halje oblečenih znanstve-
nikov pa le niso dali tako znanstvenih rezultatov, kot je to izgledalo, in bi se to dalo presojati
• 200
pin do često naivnih megalomanskih, mesijanskih planov (npr. »sociametrična re-
volucija« Morena, delno tudi Lewin, Rogers, Skinner s svojo konstrukcijo uto-
pične naselbine Waiden Two ipd.).
Izhajajoč iz tega okvirja ni težko razumeti znanega Lewinovega stavka: »Raz-
iskovanje, ki ne proizvede nič drugega kot knjige ne zadostuje (Lewin, 1948). Le-
win ni razvil le na teoriji polja sloneče field eksperimente in skupinsko dinamiko;
temveč velja tudi za utemeljitelja akcijskega raziskovanja. V prispevku Akcijsko
raziskovanje in problemi manjšin je zapisal: »Raziskovanje, potrebno socialni
praksi najbolje označimo kot raziskovanje za socialni management ali socialno
inžinerstvo. To je tip akcijskega raziskovanja, komparativno raziskovanje pogo-
jev in efektov različnih oblik socialne akcije in raziskovanje, ki vodi k socialni
akciji« (Lewin, 1948; 202-203).
Značilno pa je, da Lewin v tem novem pristopu ni videl nobene znanstvene
insuficientnosti napram bazičnemu raziskovanju, oz. čisti znanosti. Za to sta dva
razloga; prvič so akcijske raziskave le razširitev na (inter)skupinski dinamiki ba-
zirajočih »Field« eksperimentov (ki imajo sicer predhodnika v laboratorijskih
skupinah). V tej zvezi je karakterističen naslednji citat: »Na področju skupinske
dinamike, bolj kot na katerem drugem psihološkem področju, sta teorija in prak-
sa metodično tako prepleteni, da se da pri pravilnem vodenju (Handhabung) do-
biti odgovore na teoretične probleme« (Lewinm 1963; 205). Po drugi strani pa
je Lewin svoj akcijsko-raziskovalni pristop še vedno umeščal v okvir klasične t.j.
pozitivistične logike raziskovanja. Aplikativno raziskovanje ne posega v veljav-
nost bazičnih epistemoloških in metodoloških postavk. Eksperimentalna metoda
kot „naj važnejši instrument družboslovnega raziskovanja ni postavljena pod vpra-
šaj, temveč gre (kot sem že omenil) za strateško razširitev njene uporabnosti na
območju »naravnih skupin, oz. situacij. Čeprav je Lewin tu opozarjal na težave
po celi proceduri. Tu ne gre samo za njih umetni značaj, ampak je dovolj razvidna njih ne-
humana komponenta. Formalno govorjeno je bila pri teh poizkusih dosežena visoka relia-
bilnost, toda nizka validnost, z ozirom na normalne (realne) socialne situacije. Ali kot bi
nekoliko ironično rekli, da ti eksperimenti merijo zmeraj bolj točno in zmeraj bolj zanesljivo
tisto, kar se meriti ne izplača (več avtorjev Haag in dr., 1972; 61).
Naslednja etapa so takozvani »field eksperimenti«, ki naj bi se skušali izogniti malo ko-
mični situaciji, v kateri so obtičali laboratorijski eksperimenti. »Field« eksperimenti so bili
aranžirani v realnih življenjskih situacijah in variable se niso ali pa so se le nepopolno kon-
trolirale ali manipulirale s strani raziskovalcev. Tu je treba omeniti poznan poizkus Lewina
in Whita z različnimi stili vodenja oz. njihovimi vplivi na skupine 10-12 letnih otrok v
ZDA.
Leta 1947 je bil ustanovljen National Trading Laboratories (pod vodstvom Lewina in
sod.); to je nekakšen trening laboratorij za trening (ali T) skupine. Poudarek naj bi bil na
»neodvisnosti individua in na boljših interpersonalnih, skupinskih in interskupinskih odno-
sih kot predpostavkah za participativne stile obnašanja in za ustreznejšo strategijo proble-
mov v organizacijah« (Bennis). Skrajni cilj je »organizational development«, potemtakem
se trening laboratorij izteka v sociologijo organizacije. Čeprav se po Lewinovem mnenju »de-
mokracije« (ta je pri njem včasih precej medel pojem) ne da doseči samo s spremembo ob-
našanja pri posamezniku, ampak tudi s strukturnimi spremembami, zlasti mehanizmom od-
ločanja, je v »National Training Laboratories« vedno bolj prihajala v ospredje individualna
komponenta, tako da so trening skupine dobivale vedno bolj terapevtski karakter.
Začeto nalogo je nadaljeval neki drugi inštitut - Tavistock Institut, kjer je pozornost ve-
ljala »odnosu med individuom in večjimi socialnimi sistemi« (Rapport).
Kljub možnim pripombam predstavlja Lewinov že omenjeni poizkus določeno kritiko
human-relations; v nasprotju z njo se tu bolj upošteva strukturne elemente odnosov v sku-
pini (vodenje, kooperacija itd.) kot faktorje individualne motivacije
• 201
pri sestavi kontrolnih skupin ter na težave pri kontroli pogojev (oz. odvisnih va-
riabel) pa je vseeno verjel, da so ti problemi načelno rešljivi (Moser, 1975; 48).
Konstatacija Susmanna (1978), da je Lewin tisti, ki je eden prvih prebil meje
pozitivističnega družboslovja in, da je uveljavil nove metodološke prijeme kom-
patibilne z novo (ne pozitivistično) paradigmo, je prenagljena in ne vzdrži kritič-
nega preverjanja. Lewinov koncept akcijskega raziskovanja bi namreč lahko uv-
rstili v inžinersko raziskovanje za kakšnega je značilno povdarjanje vrednostne
nevtralnosti in »nevmešavanje« v klientov sistem od znotraj. Lewin piše: »Z dru-
gimi besedami, eksperimentator ni tisti, ki bi določal politično linijo organizacije.
On sicer lahko prouči kaj je treba narediti, da bi dosegli določene socialne cilje.
Lahko poskrbi za argumente (Unterlagen), ki so važni za analizo obstoječe po-
litike in njenega delovanja in, ki so odločilni za vsako razumsko orientirano ute-
meljitev politike« (Lewin, 1963; 204).
Kljub temu pa je Lewin dovolj eksplicitno izrazil svoj znanstveni interes: iz-
boljšanje interskupinskih odnosov, reševanje perečih socialnih problemov (rasne
segregacije, manjšine) kar naj bi rezultiralo v izboljšanju demokracije, oz. kot je
izjavil že v zvezi z nacističnim totalitarizmom, da je treba »fašistično skupinsko
življenje preusmeriti na pot demokracije«.
V ta namen je Lewin formiral »delavnice« (workshop), kjer naj bi se družbos-
lovci učili obvladovati specifične probleme; ena najvažnejših nalog pa je bila ob-
likovanje kohezivnega tima »praktikov«. Te »delavnice« kot način sodelovanja
znanstvenikov in praktikov, naj bi imele trojno funkcijo: akcijo, raziskovanje in
trening (Lewin, 1948).
3.2. Različne »definicije« akcijskega raziskovanja
Akcijsko raziskovanje je pravzaprav težko diferencirati od ostalih strategij in
modelov aplikativnega raziskovanja. Po drugi strani pa samo akcijsko raziskova-
nje ni nikakršen enopomenski in že formiran koncept. Prej gre metodološko-teo-
retsko gledano za difuzni in »ideološko« gledano za ambivalentni skupek strategij,
modelov »eksperimentov in teoretskih elaboratov ter »nadgradenj«. Poleg termi-
na akcijsko raziskovanje so v veljavi še drugi termini kot: intervencijsko terensko
raziskovanje (Bodemann, 1976), akcijska sociologija (Eztkowitz/Schaflander,
1980), demokratski kvazi eksperiment (Rus, 1978), eksperimentalna socialna ino-
vacija (Haag, 1972), problemsko usmerjeno ali terensko inducirano raziskovanje
(de Bie, nav. po Haag, 1972), socioanalitična intervencija (Loureau, 1971); sem
bi lahko uvrstili tudi klinični pristop oziroma klinično sociologijo (Glassner,
Strauss, 1979). Vse te raziskovalno-aplikativne praktike pa vseeno združuje pod-
obnost v ciljih - prvič uvajanje spremembe oziroma intervencija v »objekt« raz-
iskave (kije lahko (ne)-formalna skupina, institucija ipd.), ki seje udeleži tudi raz-
iskovalec74 oz. kar je »minimum« da se »institucionalizira« »diskurz«75 (Moser,
1976), drugič uporaba teoretskih metodoloških znanj imanentnih oz. pripadajo-
74	Tu je ravno diferenca med aplikativno inženirsko koncepcijo (kot smo jo obravnavali
že prej) in akcijskim raziskovanjem. Zatorej smemo smatrati klinični pristop (ali klinično
sociologijo) kot modus AR.
75	Kar predpostavlja participacijo vseh (tudi »laikov«) vključenih v projekt. V tem smislu
se govori o participatornem raziskovanju (npr. Kassam, 1980 idr.).
• 202
čih sociologiji oziroma družboslovju. Vsi ostali momenti kot so teoretska »nad-
gradnja«, politično-ideološka izhodišča ipd., so različni.
V tem smislu je Rapoport (1970) definiral akcijsko raziskovanje kot prispevek
tako k »praktičnim zadevam (concerns) ljudi v neposredni problematični situaciji
kot k ciljem družboslovja s tesnim sodelovanjem skupno akceptirajočega etičnega
okvira«. Podobno definicijo zastopa tudi Haag (1972), ko pravi, da je akcijsko
raziskovanje raziskovalna strategija, s pomočjo katere raziskovalec (ali razisko-
valni tim) v kooperaciji z zainteresiranimi posamezniki ali skupinami inicira so-
cialne spremembe.
Akciji oz. uvajanju sprememb pa mora predhoditi analiza dane situacije, ak-
cijsko samo pa mora raziskovalec (ali raziskovalna skupina) opisati, kontrolirati
ter evaluirati njeno učinkovitost v reševanju praktičnih problemov. Tako sta tudi
tukaj prisotna oba elementa: akcijsko-praktični in raziskovalno-znanstveni. Tretji
element: intervencijsko delovanje raziskovalca se mora odvijati v enakopravnem
odnosu z »objektom«.
Kar se tiče teoretske oziroma obče metodološke (in epistemološke) utemelje-
nosti, se bomo v glavnem srečali z dvema »variantama«, »ameriško« varianto
»organizational development« ter z »nemško« varianto (akcijskega raziskovanja)
kot emancipatorne znanosti (in prakse), historično gledano obe varianti navezu-
jeta na Lewina (seveda z nekaterimi bolj ali manj bistvenimi modifikacijami) -
kar seveda pomeni, da jima še zmeraj ni uspelo prevladati mikro skupinsko di-
namičnega modela, čeprav obe vsaj načelno nahajat svoj pravi predmet v spre-
minjanju makro skupinskih okvirov (Cunigham, 1976; Moser, 1975). Posebno in-
teresantna pa je koncepcija akcijskega raziskovanja, ki je nastala kot »podaljšek«
terenskega dela oz. raziskovanja (Whyte, 1979; Bodemann, 1976, 1978).
Ne nazadnje pa se postavlja vprašanje, ali gre uvrstiti v akcijsko raziskovanje
tudi praktične poizkuse in projekte, ki niso bili neposredno vodeni s teoretsko-
sociološkimi interesi in, ki jim manjka specifična teoretsko-metodološka uteme-
ljenost in konceptualizacija (npr. dezinstitucionalizacija) psihiatrične bolnice s
strani Basaglie in sodelavcev (1972, 1981), Richterjev (1974) skupinsko dinamič-
ni koncept dela z marginalnimi skupinami). Na tem mestu se seveda soočamo z
vprašanjem, kaj je pravzaprav diferentia specifica akcijskega raziskovanja glede
na ostale aplikativne modele. Omenili smo tri elemente, ki naj bi bili konstitu-
tivni za AR: akcijsko-praktični (aplikativnost), raziskovalno-znanstvena procedu-
ra, element deobjektivizacije. Prva dva elementa sta značilna tudi za ostale mo-
dele aplikativne sociologije, dočim je moment deobjektivizacije tisti, ki do neke
mere omogoča, da akcijsko raziskovanje razmejimo od ostalih modelov. Spet pa
se tu pojavlja vprašanje ali ni ta moment imanenten le določenim oblikam oz.
usmeritvam akcijskega raziskovanja.76
In spet, alije ta moment teoretsko detajlno elaboriran s strani nekaterih (zlasti)
nemških avtorjev, ki so pod vplivom »kritične teorije« (Haag, 1972; Moser, 1975,
76 Po mnenju Bodemanna (1978) akcijsko raziskovanje predstavlja »ideologijo najnižjega
ešalona profesionalnosti v sociologiji«. To pa zato, ker so rezultati akcijskega raziskovanja
na voljo industrijski birokraciji. Bodemann torej tu označi akcijsko raziskovanje z »inženirs-
kim« pristopom.
Na tem mestu velja pripomniti še naslednje. Akcijsko raziskovanje gre uvrstiti v skladu
z klasifikacijo Badure (1976) in Glassneija/Freedmana (1979) v kritično uporabno sociolo-
gijo.
• 203
76, idr.), prestal tudi »praktično« preizkušnjo, oziroma kako se »obnese« v em-
piriji?
Na ta vprašanja pa lahko odgovorimo le skozi nadaljnje pisanje. Te uvodne
pojasnitve naj pomagajo le pri lažjem »vstopu« v problematiko akcijskega raz-
iskovanja.
3.3. Gilli in vprašanja vrednostne nevtralnosti
Več je razlogov, ki opravičujejo namero, da se Gillijevemu konceptu akcijs-
kega raziskovanja oziroma njegove »nove metodologije« posveti posebno pozor-
nost. Res, da ima Gillijev koncept precej stičnih točk z drugimi »modeli« akcijs-
kega raziskovanja, toda je tudi res, da je »sestavljen« iz elementov in komponent,
ki jih sicer v akcijskem raziskovanju ne srečamo. Po drugi strani pa je argumen-
tacija zoper »vrednostno nevtralno« družboslovje tako specifična, da se ne da
mimo nje. Skratka: Gillija je treba jemati kot avtorja, ki je s svojo intervencijo
v polje sociologije sprožil zelo protislovne reakcije - od bolj ali manj navdušenega
sprejema do popolne odklonitve.77 Sicer pa je za nas pomemben tudi še zaradi
nečesa drugega. Postavil nas je namreč pred nalogo, da se ne ustavimo tam, kjer
se je on sam, da se ne zapletemo v iste mreže, kot se je on. To pa pomeni, da
moramo z vso ostrino pokazati na nekonsistentnost in protislovnosti njegove »lo-
gike nove metodologije«, po drugi strani pa nas to ne sme ovirati, da ne bi v nje-
govem prispevku odkrili vsebine, ki nam lahko pomaga pri nadaljnjem ukvarja-
nju tako s problematiko akcijskega raziskovanja kot kritiko »tradicionalne« so-
ciologije sploh.
Zgleda, da začetek Gillijevih sistematičnejših razmišljanj o vlogi in funkciji so-
ciologa (in sociologije) sovpada z njegovim sodelovanjem z Basaglio, znanim ita-
lijanskim (anti)psihiatrom, ki seje v Gorici in Trstu lotil dekonstrukcije oziroma
dezinstitucionalizacije psihiatrične klinike (Basaglia, 1974). V teh »eksperimen-
tih« so Basaglia in njegovi sodelavci (med njimi tudi Gilli) prehodili pot od psi-
hiatrične klinike do totalne institucije (E. Goffman) preko reformirane institucije
(utelešene v terapevtski skupnosti) do negacije institucije in končno do ukinitve
oziroma razpustitve psihiatrične klinike.
S tem v zvezi pa je treba tudi povedati, da se je ta razvoj vezal z likvidacijo
fiksne porazdelitve vlog, ki je tako značilna za totalno institucijo. Ta menjava
vlog pa se ni zgodila preko prerazdelitve moči in vpliva na interpersonalnem ni-
voju, temveč tudi na »profesionalnem«. Gre za tak status psihiatra (pa tudi so-
ciologa, kar je ravno opisal Gilli), ki predpostavlja posedovanje moči, s katero
psihiater lahko razpolaga (se pravi tudi manipulira) s pacienti (tako kot sociolog
s svojim »objektom« proučevanja). Ker ta moč med drugim temelji na družbeno
pripoznanem vedenju, je Basaglia hkrati s procesom dezinstitucionalizacije po-
stavil pod vprašaj tudi tradicionalno psihiatrijo, tako njeno tehniko oziroma te-
rapevtske prijeme, ki jih je označil za represivne, kot njene teoretske in vrednost-
ne predpostavke, in jih spoznal za meščanske. Dokler pa se ni pričela zadnja faza
77 Pri nas je Gilli precej čitan, zlasti med mlajšimi družboslovci. Je pa dejstvo, da o njem
še ni bilo (vsaj v Sloveniji) napisanega skoraj nič.
Mikecin (1974) v predgovoru k prevodu Gillijeve knjige zelo pozitivno ovrednoti prispe-
vek Gillija. Nasprotno pa se Milič (1978) loti kritične obravnave in zavrne nekatere osnovne
premise na katerih počiva Gillijev koncept.
• 204
(to je ukinitve oziroma razpustitve psihiatrične institucije, do katere je prišlo v
letu 1978), seje celotni »eksperiment« nahajal v precepu, ki gaje Basaglia takole
formuliral: »Tako dolgo, kot še obstajamo v sistemu, mora biti naša situacija pro-
tislovna: z naše strani negirana institucija je istočasno upravljana; bolezen isto-
časno postavljamo v oklepaje in jo obravnavamo; terapevtski akt istočasno za-
vračamo in prakticiramo«. Imanentna funkcija sistema je namreč v tem, da se
hoče rešiti vsake svoje negacije s tem, da jo pretvori v svojo samopotrditev. Ta
zvijačnost sistema pa je na delu toliko časa, dokler je govora o »pacientih«. Na-
men psihiatrične ustanove je namreč, da ozdravi paciente (bolnike), pri tem pa
je v skrajnem oziru malo relevantno dejstvo, da se je ta ustanova zradikalizirala,
se humanizirala ipd. Funkcijo, ki ji jo je naložil sistem, še zmeraj opravlja. Ba-
saglia in njegovi sodelavci pa ravno niso hoteli napraviti nove institucije, ki bi
služila kot »mirno odlagališče za družbene antagonizme« (naj tu pripomnim, da
ni za Basaglio »duševna bolezen« nič drugega kot posledica nakopičenih družbe-
nih protislovij v individumu). Institucionalna kritika se je kot rečeno usmerila na
dve področji in sicer na praktično problematiziranje tako »totalne« kot »refor-
mirane« institucije psihiatrične bolnice ter po drugi strani na negacijo institucije
tradicionalne psihiatrije, ki v končni konsekvenci nastopa kot reprezentant vred-
nostnega sistema meščanskega razreda.
Tako kot je vzporedno z radikalizacijo »eksperimenta« zašla v precep vloga
psihiatra, seje v istem položaju znašel vsak »udeleženec« (tudi pacienti), in seveda
tudi Gilli sam, ki je opravljal funkcijo sociološkega svetovalca za strokovni tim
klinike. Psihiatrična bolnica, s katero seje v začetku srečal, je pravzaprav nekakš-
na »totalna institucija«. Porazdelitev moči je popolnoma transparentna - na eni
strani so tisti, ki jo posedujejo (psihiatri in zdravstveno osebje) na drugi strani pa
so pacienti, ki so popolnoma nemočni. Kakršna koli psihiatrova ali sociologova
intervencija, ki počiva na tradicionalnem pojmovanju znanosti, to delitev vlog
samo še bolj zafiksira. Izhaja torej iz spoznanja, da vsako raziskovalno delo nujno
implicira izražanje moči (in s tem nasilje nad objekti). Ta ugotovitev pa še zdaleč
ne trdi, da je sociolog subjekt moči - prej obratno - on je objekt, čeprav sicer
razpolaga z majhno močjo, toda pravi »lastnik« moči je »sistem« in šele ta daje
sociologu moč in le-ta dela zanj.
Edina rešitev se je pokazala v radikalni zavrnitvi »ideje raziskovanja« in lastne
vloge sociologa. Čeprav je spoznanje opredeljeno per negationem, pa ne gre za
odpoved vsakemu raziskovanju. Gilli je to takole formuliral: »Kaj po tej brez-
pogojni negaciji samega sebe še preostane, ni jasno. Da pa nekaj ostane, da je tre-
ba iti po poti naprej, imamo za verjetno. Zavrnitve raziskovanja ne razumemo
kot zavrnitve njegovih kognitivno-operacionalnih implikacij, ampak bistveno kot
zavrnitev moči.« Vprašanje pa je, ali je sploh možna raziskovalna situacija, v ka-
teri bi bil raziskovalec brez moči (oziroma ne bi posedoval moči). Gilli pravi, da
»za sedaj nismo zmožni dajati takojšnje odgovore na takšna vprašanja«. Kar pri-
poroča, je naslednje: postavitev lastne sociološke vloge pod vprašaj se mora zgo-
diti v praktičnem raziskovalnem delu in ne v teoriji.
V svoji knjigi, kije izšla nekaj let pozneje, se Gilli (1974) neposredno navezuje
na izkušnje iz Gorice in že lahko odgovori na zgoraj zastavljena vprašanja. Na-
jprej pravi takole: »Tu navajamo izkustvo iz Gorice zato, ker je imelo odločilno
vlogo v našemn sociološkem formiranju«. In naprej: »Ravno v Gorici smo kot
metodično perspektivo dobili perspektivo negativnega prakticiranja lastne vloge.
Elementi, na katerih je temeljila ta perspektiva, so bili ti: moč, s katero razpolaga
• 205
znanstvenik, je mistificirana moč, ki se odeva v nekakšno nevtralnost, ki mu jo
daje uporaba določenih tehnik. Ta uporaba pa se po svoji strani pogosto sprevrne
v nasilje nad objektom, ali tako, da vanj posega fizično (npr. s strani psihiatra),
ali pa, da ga, kar je še najmanj, omejuje dejanski način njegovega izražanja, t.j.,
da ga prisiljuje na teoretske sheme, ki so mu čisto tuje. Negativno prakticirati to
vlogo je pomenilo razkriti njeno diskriminatorsko obeležje v razrednem pomenu
in vzpodbujati mobilizacijo samega objekta in raziskovanja proti raziskovanju;
končni cilj je torej negativno družboslovje« (Gilli, 1974). Takšna per negationem
pozicija pa je seveda lahko bila le začasna. Zahteva po novem konceptu razis-
kovanja in sociologije sploh je ovrgla stališče »negativne sociologije« in afirmirala
stališče »sociologije od spodaj«. Gilli se tu naveže na radikalno kritiko vrednostne
nevtralne znanosti, ki jo propagira tradicionalna sociologija (naj tu mimogrede
omenim malo čudno posebnost: Gilli v svoji knjigi ne spregovori niti besedice o
(vsaj) dveh znanih sociologih: Beckerju in Gouldnerju, ki sta sprožila zelo živahne
polemike v zvezi z »value free« konceptom sociologije). Tradicionalna (meščan-
ska) sociologija naj bi opravljala progresivno oz. inovativno funkcijo (ki je sicer
bistvena značilnost znanosti) v obdobju, ko je bila buržuazija napreden razred.
Z vse večjim razmahom delavskega razreda oziroma proletariata ter z večanjem
njegove moči pa ostaja tradicionalna sociologija vse bolj v funkciji kontrole. To
seveda pomeni, da je proklamacija vrednostne nevtralnosti v službi te (kontrolne)
funkcije. Edina možna pozicija, ki jo sugerira že sintagma »sociologije od spodaj«,
je v tem, da se sociolog postavi na stran tistega razreda, »ki najbolj resnično pred-
stavlja proizvajalne sile« - to pa je delavski razred. Skratka: »znanstvenik se po-
stavi na stran proizvajalnih sil«. Ta opredelitev pa ne sme biti toliko vrednostna
(ali etična), temveč mora biti rezultat »znanstvene ocene sodobne družbe«. Samo
takšna pozicija zagotavlja pravo aspektivnost spoznanj. Te, po mojem mnenju,
močno simplifikatorske postavke so v tesni zvezi še z dvema drugima kategori-
jama empiričnega raziskovanja - gre za moč povezano s figuro naročnika. Sim-
plifikatorsko je navedeno izhodišče iz več razlogov. Prvo je vsekakor v tem, da
Gilli zapada tipični »hegeljanski koreografiji« kot bi rekel M. Nikolaus (1977),
ko postulira dihotovno razredno shemo, se pravi, na eni strani boržuazijo, ki iz-
gublja svoj primat napredne zgodovinske sile, na drugi strani delavski razred kot
nosilca razvoja produktivnih sil. Zlasti ostaneta dva momenta zakrita: prvič kot
da je »razvoj proizvajalnih sil« v današnjem času nekaj samo po sebi (tudi v so-
cializmu) progresivnega in neproblematičnega, drugič Gilli sploh ne omenja enor-
mnega povečanja tako imenovanega srednjega razreda in njegove funkcije v od-
nosu do »razvoja proizvajalnih sil«, kot do buržuazije in delavskega razreda. Na
nekem drugem mestu pa postane njegovo zatrdilo, da velja njegova analiza za vi-
soko razviti kapitalizem, ko omenja Parsonsa (za katerega pravi, da je največji
današnji sociolog) in njegovo opredelitev za »sistem«, komentira, da je ta opre-
delitev »moči, ki ohranja« neuporabna za analizo ameriške družbe, ker se pojav-
ljajo upori in krizna žarišča, torej »moč - ki - spreminja«. To pa še ne pomeni,
da je Parsonsova ali katera druga tradicionalna (oziroma meščanska) teorija ne-
kaj, kar se da zlahka ovreči in se ji odreči. Novih pojmov namreč ne moremo
ustvarjati v praznem prostoru - le-ti morajo na nek način slediti iz starih pojmov,
ki nam kažejo na točke, v katerih se kumulirajo protislovja sistema oziroma toč-
ke, v katerih je sistem ranljiv. Niso pa ti stari pojmi v stanju pojasniti razvojnih
tendenc in kriznih pojavov. Tega ne zmorejo, ne zaradi teoretskih ali tehničnih
pomanjkljivosti, temveč zaradi tega, ker je v krizi ali razpadanju določen tip dist-
• 206
ribucije družbene moči, na osnovi katere temeljijo stari pojmi. Sociolog oziroma
raziskovalec mora to moč analizirati in v zvezi z njo tudi pojme. Kot že rečeno,
mora povleči konsekvence, to je priključiti se mora razredu, kije sicer še zatiran,
a nezadržno uveljavlja svojo moč (Gilli, 1974).
Ko pa Gilli govori o »moči, ki spreminja« v ZDA, kar naenkrat za njenega
nosilca oziroma subjekta proglasi radikalno črnsko gibanje, ki pa vendar ni nič
drugega kot sicer lahko pomembna, a vendar marginalna kontestaciji v okviru
ameriškega zrelega kapitalizma. Kje je torej delavski razred, ki je za Gillija alfa
in omega novih prevratnih tendenc v poznem kapitalizmu? Tu namreč ni možna
interpretacija, češ da ima črnski odpor obeležja razrednega boja delavskega raz-
reda, kajti po Gilliju je delavski razred znanilec in nosilec »novih proizvajalnih
sil« in kar seveda ameriško črnsko gibanje nikakor ne more biti. Zdi se, kakor
da se Gilli ne zaveda tega kratkega stika, ki je nastal med njegovim konceptom
oziroma teorijo moči in realno situacijo v najbolj razviti kapitalistični državi. To
pa je, če izhajamo iz njegovih lastnih premis, zanj velik minus. Po drugi strani
pa ta »inkampotibilnost« postavlja pod vprašaj njegov radikalni empirizem, češ
da: »V kolikor so pojmi teoretskega orodja, ne morejo popolnoma predhoditi
praksi, temveč lahko nastanejo samo iz prakse« (Gilli, 1974). Zgleda pa, da prak-
sa, iz katere izhajajo njegovi pojmi, ni »praksa poznega kapitalizma«, kvečjemu
je to praksa delavsko sindikalnih, študentskih in intelektualnih kontestacij v so-
dobni italijanski družbi.
Nezadostnost in omejena validnost Gillijeve pozicije oziroma njegovega kon-
cepta moči (in na njemu temelječe kritike vrednostne nevtralnosti znanosti) se ne
nazadnje kaže tudi v njegovem praktičnem empiričnem delu. Vsekakor paje tre-
ba s tem v zvezi povedati, daje njegova zasluga v izpostavitvi distance naročnika,
ki v znanstvenem raziskovanju igra pomembno vlogo (ki je bolj opazna pri ap-
likativnih raziskavah). Da bi se pobliže seznanili s to problematiko, je potreben
vsaj kratek ekskurz v Gillijeva bazična izhodišča raziskovalne strategije.
Za razliko od tradicionalne metodologije, kjer se problem raziskave na osnovi
teoretske odločitve ali naročnikovega mnenja fiksira na začetku raziskave, Gilli
zagovarja tezo, da je treba problem (izhodišče, temo) raziskave šele odkriti v toku
raziskovanja. S premeščanjem oziroma procesom identifikacije pravega problema
pa se v raziskovalnem postopku spreminja tudi objekt in naročnik. To je Gilli
ilustriral s prikazom dveh svojih raziskav. Pri prvi je na začetku dokaj splošno
zastavljena problematika učencev oziroma študentov - delavcev bila najprej ob-
ravnavana v sklopu univerze in študentskega gibanja. Izkazalo pa se je, da ta ob-
jekt raziskave (torej študentje na univerzi) ni primeren inje treba tako pravi pro-
blem kot objekt raziskave iskati znotraj podjetja.
V zadnji fazi se je pokazalo, da je treba pravi problem definirati kot »novo
tehnično vsebino delavskega poklica«, pravi objekt pa so vsi delavci v podjetju.
Pokazala pa se je tudi potreba po naročniku (na začetku ga namreč ni bilo in je
raziskava startala v smislu akademske svobode). Le-ta je bil »najden v instituciji
sindikata«. Iskanje pravega problema pa ne pomeni, da je le nazadnje problem
pravi in edino realen, tudi prvi in drugi problem sta realna, vendar pa ju ni mo-
goče rešiti, ne da bi odkrili in rešili zadnji problem.
Kaj je tisto, kar narekuje potrebo po naročniku? Cilj raziskovanja je po Gilliju
dvojen: 1. teoretski, gre za rekonstrukcijo realnosti s stališča njenih razvojnih ten-
denc, 2. praktični, to je sprememba situacije oziroma realnosti. Zlasti drugega ci-
lja pa se ne da doseči brez moči in naročnik je tisti, ki jo poseduje. Gilli je skozi
• 207
svoja raziskovalna izkustva prišel do zaključka, da mora biti vloga raziskovalca
legalizirana in institucionalizirana, formalno ali vsebinsko. To pa je možno le
preko naročnika, ki poseduje moč. V svoji drugi raziskavi, kije prav tako startala
z dokaj nejasnim problemom in objektom (položaj univerze in študentov), pride
Gillijeva raziskovalna skupina preko raznih medfaz do skupine mladih delavcev
(sicer članov sindikata), za katero seje zdelo, da lahko nastopa hkrati kot objekt,
subjekt in naročnik raziskave. Omenjena skupina mladih delavcev naj bi sode-
lovala pri vsebinski določitvi raziskave, katere praktični cilj je bil modificirati sin-
dikalno organizacijo, da bi bila bolj odzivna za probleme in potrebe delavstva ozi-
roma baze. Pokazalo pa se je, da skupina mladih delavcev ne poseduje dovolj
moči, da bi lahko inicirala akcije oziroma spremembe. Gilli je prišel do ugoto-
vitve, da je skupina imela »elitistični nereprezentativni karakter« in se je nato s
svojo raziskovalno skupino preusmeril na proučevanje »skrite participacije«, to
je neformalne udeležbe navadnih, povprečnih kot pravi, delavcev pri delavskih
bojih s ciljem, da se sindikat bolj angažira v bazi. Seveda je tako prišel do novega
naročnika - sindikata.
Raziskovalna aktivnost, ki sojo sestavljali intervjuji s funkcionarji in člani sin-
dikata, ter sodelovanje (in opazovanje) pri divjih stavkah, pa se kljub »močnemu
naročniku« nikakor ni mogla prevesiti v akcijo, katere posledica naj bi bila in-
stitucionalna sprememba sindikata. Vodilne strukture le-tega so namreč izvajale
pritisk na raziskovalno skupino, da naj bi le-ta ostala v okviru svoje »strokovne
vloge« in opustila svoje »vmešavanje« v dogajanje »objektov« (to je sindikalne
baze). Od kje ta paternalizem delavskega razreda? Gilli tega ne pojasnjuje, le re-
signirano ugotavlja, da je v sindikalni organizaciji zmagala birokratska struja s po-
močjo intervencije od »zgoraj«, ter da so sami bili nesposobni oziroma premalo
izkušeni, da bi vodstvo vpletli v aktivnosti, ki so bile cilj raziskave. (Gilli, 1974;
88).
Kakšne konsekvence, relevantne za našo diskusijo o kritiki vrednostne nevtral-
nosti sociologije lahko povlečemo iz Gillijeve knjige? Gre pri Gilliju za skrajno
politizacijo znanosti? Za triumf akcionizma ali radikalnega empirizma? Ali ak-
cijsko raziskovanje nujno zaide v te antinomije? Zdi se, kakor, da del odgovora
najdemo na zadnji strani knjige. Tu namreč pravi avtor naslednje: »Iz teh raz-
logov (možnosti utemeljitve nove družboslovne znanosti in nove družboslovne
profesije, op. F. A.) se mora vsako raziskovanje, čeprav je družbena praksa in čep-
rav je izvor spreminjanja realnosti, vedno končati kot raziskovanje. Ne more po-
stati gola politična praksa, kakor tudi raziskovalec ni goli družbeni agitator - raz-
en, če ne želi izgubiti svoje raziskovalne identitete.« (Gilli, 1974; 247). Prav go-
tovo je vsaj delno to vztrajanje na znanstveni oziroma strokovni vlogi in kom-
pentenci odgovor na slabe izkušnje, ki jih je Gilli imel s sindikatom. Še v večji
meri paje razlog za to v njegovem pojmovanju možnosti prevladanja delitve dela.
Boj proti delitvi dela in specializaciji mora biti namreč voden v okviru lastne pro-
fesionalne vloge. Za sociologa to konkretno pomeni, da oblikuje tako metodolo-
gijo oziroma strategijo raziskovanja, ki bi bila v skladu z »objektom« in njegovimi
potrebami. Vendar paje še vedno potrebna »tehnična kompetenca« ali »kvantum
metodoloških znanj«.
Povezovanje znanosti in politike je bistveno prekratko, saj gre pri tem za
umetno lepljenko. Zaokret k »objektu« se mora odvijati na terenu znanosti ozi-
roma sociologije same (to je z znanstvenimi sredstvi), ne pa da je imputiran od
zunaj (to je s strani politike). Po drugi strani pa ima takšna imanentna transfor-
• 208
macija prav gotovo politične in vrednostne implikacije. Nikakor pa le-teh ne sme-
mo poistovetiti z Gillijevim eshatološkim pojmovanjem delavskega razreda, kot
nosilca »novih proizvajalnih sil«.78
Vseeno pa je tu skicirana Gillijeva pozicija relevantnejša od tiste, ki jo zago-
varjajo nekateri drugi marksistično oziroma radikalno misleči sociologi in druž-
boslovci. Značilno je naprimer mnenje Schmida (1977), po katerem naj bi se ba-
zične raziskave (teoretske, elaboracije) odvijale znotraj znanstvene skupnosti, ap-
likativne oziroma akcijske raziskave pa bi morali prenesti na teren političnih or-
ganizacij in političnih bojev, ker imajo le tu možnost, da uspejo (in si zagotovijo
moč oziroma naročnika). Insuficientnost te pozicije je v tem, da se akcijski del
raziskave lahko sprevrže v prizorišče (političnih) pritiskov in kompromisov, ki jih
raziskovalec ne more več kontrolirati in vplivati nanje. S tem pa si sam reže vejo
- njegova strokovna oziroma znanstvena kompetenca se izniči. Po drugi strani pa
tudi akcijski del raziskave ni več produkt raziskovalne oziroma znanstvene ak-
tivnosti in kot tak nima nobene vrednosti za znanstveno skupnost.
Emancipatorno politični domet akcijskih raziskav je omejen (Moser, 1975,
1977), ne gre pa zanikati dejstva, daje diskusija o politizaciji in o vrednostni nev-
tralnosti znanosti79 dobila nove razsežnosti z vse večjim uvajanjem in uveljavlja-
njem akcijskih in aplikativnih raziskav. »Rešitve«, ki so se tu izoblikovale, so
močno anivalentne, protislovne in večplastne (Badura, 1977, Bodemann, 1978,
Moser, 1975 in 1977, Freire, 1974), zakaj raziskovalec je tu direktno soočen s
posamezniki, skupinami in institucijami, katerih interesi (kratkoročni in dolgo-
ročni) in intence se prepletajo, križajo, izključujejo.
Nekaj takega je doživel tudi Gilli - saj sta obe raziskavi, ki ju omenja, ostali
»nedokončani« prav zaradi inkompatibilnosti interesov raziskovalne oziroma ak-
cijske skupine in institucije - naročnika (t. j. sindikata).
Isto seje zgodilo z Bodemannom (1976) - le-ta je kmalu spoznal, daje forsiral
(politično) intervencijo, za katero ni bilo realnih pogojev (ni bilo več političnega
gibanja) in je naletel na rezistenco prebivalcev vasi na Sardiniji, kjer je podobno
kot Berger hotel proučevati na kraju samem vzroke ekonomskih emigracij.
In vendar vsako raziskovanje se mora končati kot raziskovanje in ne kot gola
politična praksa (Gilli). Je torej radikalno kritično razpoloženje do vrednostne
nevtralnosti res že porok za naprednost, »marksističnost«, ipd.?
Ni mar na drugi strani Gouldner (1979) zastavil vprašanje, če današnji socio-
. logi, ki presegajo na znanstveno objektivnost in vrednostno nevtralnost in se pri
tem sklicujejo na Webra, res to razumejo v horizontu ne samo Webrove misli,
temveč tudi Webrove epohe? Latentna funkcija Webrove vrednostne nevtralnosti
je bila namreč v pomiritvi konkurence za študente na univerzi in v zmanjšanju
državnih političnih pritiskov na univerzo, in s tem v zagotovitvi avtonomije uni-
verze. Gouldner (1977) takole pravi: »Če je princip vrednostne nevtralnosti od-
govarjal pogojem Webrove Nemčije, ker je pomirjal politične strasti, je vprašanje
če je koristen ravno tako tudi v današnji Ameriki, kjer ne samo, da so politične
razlike zanemarljive, ampak ljudje pogosto niti nimajo političnih prepričanj«.
78 Odpoved tu omenjeni eshatologiji pa nc pomeni, da »nismo na strani delavskega raz-
reda«, pomeni le, da moramo vsakokrat zno\.i . raziskovalnem procesu razrešiti osnovne
metodološke zadeve (metode, vprašanja naročnika in moči), nc pa da enkrat za vselej »sto-
pimo na stran delavskega razreda«.
O vprašanju politizacije znanosti in še posebej družboslovja glej knjigo avtorjev Briic-
knerja in Krovoze (1974).
• 209
Weber je zastopal neko čisto »retretistično« pozicijo. Če je diskusija o najvaž-
nejših nacionalnih oziroma političnih problemih na univerzi nemogoča, je na-
jboljše, da ni nobene (take) diskusije. Ali kot je sam to formuliral: »Pred dejstvom,
da je svobodno razpravljanje o prav odločilnih praktično-političnih vprašanjih
katedri trajno odvzeto, se mi zdi, da edino ustreza dostojanstvu zastopnikov zna-
nosti, da molčijo tudi o tistih vrednostnih problemih, o katerih se jim ljubeznivo
dovoljuje, da razpravljajo Weber, cit. po Kuvačič, 1970).
V	nasprotju z na nekaterih mestih dokaj demagoškimi izjavami Gillija, pa stoji
poročilo sociologa, ki se je tako kot Gilli gibal v industrijskih organizacijah, kjer
je sodeloval kot član akcijske skupine, ki je uvajala avtonomne delovne skupine.
Kot pravi, so raziskovalci igrali precej pasivno vlogo (Karllson, 1978). Kljub
temu pa izjavlja: »Ne preseneča, da njihova nepristranska raziskovanja služijo kot
potrdilo sliki delovnih razmer, ki sojo očrtali delavci, kar pomeni, da raziskovalci
indirektno pomagajo, da se ravnotežje prevrže v korist delavcev... Končni rezul-
tat je bil ta, da so raziskovalci, dokler so bili nevtralni, prihajali do istih zaključ-
kov kot delavci« (Karllson, 1978; 178). Navedeni sociolog tudi omenja, da so raz-
iskovalci bili zaradi tega v hudem konfliktu z upravo, ter da je švedska konfe-
deracija delodajalcev celo pripravila črne sezname po njihovem preveč radikalnih
raziskovalcev.
V	kakšnem smislu je bilo raziskovanje, o katerem poroča Karllson, nevtralno?
Ali če drugače zastavimo vprašanje; Kako to, da so »nepristranski« raziskovalci
prišli do zaključkov, ki se ujemajo s percepcijo delavcev? Avtor daje naslednjo
razlago: »Nelagodju« in odkritemu zoperstavljanju uprave (privatnih delodajal-
cev) in nekaterih strokovnjakov je krivo dejstvo, da so te (vodilne) strukture tako
oddaljene od resničnega položaja delavcev, da je vsaka analiza, ki upošteva ozi-
roma izpostavi tudi to »stran« podjetja, za njih nezaželjene. Namreč: čim višji je
hierarhični nivo v podjetju, večja je oddaljenost od realnosti proizvodnje; po drugi
strani pa so za ta »nivo« nekatera dejstva relevantna in »žaljiva« ter jih hočejo
potlačiti. Raziskovalec, ki torej nepristransko in znanstveno pristopi k raziskavi
s tem, da izpostavi tudi realnost delavcev, mora računati na odpor uprave.
Tu pa smo že blizu pozicije, ki jo je programatsko začrtal Becker v svojem
znanem spisu Whose side we are on? (Becker, 1970). Zahteva po upoštevanju in
analizi obeh »strani« (proučevane institucije) ter domneva, da raziskovalci v kon-
fliktni situaciji bolj »simpatizirajo« s subordiniranimi grupacijami, je v navedenih
stališčih našla svojo potrditev. So pa neke razlike, ki niso nebistvene. Karllson
je že od začetka vedel, da stopa v konfliktno situacijo v podjetju (se pravi, da so
»interesi« delavcev in uprave v konfrontaciji). Po drugi strani pa se niso razkrili
samo konfliktni segmenti med proučevanimi grupacijami, temveč se je znotraj
konfliktne situacije znašel tudi raziskovalec sam.
Zatorej ne moremo kar tako pritrditi Bodemannovi (1976) označitvi Becker-
jeve kritike vrednostne nevtralnosti za še »liberalistično«, da s tem ko poudarja
»osebne in politične nazore, ki nam narekujejo uvrstitev na eno stran« (Becker,
1970; 25), ostaja še ujet v obstoječi (dominantni) družbeni pluralizem ipd. Usoda
Bodemannove »raziskave« je zelo indikativna: startanje s predispozicijo elimina-
cije vrednostne nevtralnosti (in objektivnosti) s takojšnjo uvrstitvijo na stran dep-
rivilegiranih (socialno razrednem ali psihološkem smislu) se pokaže kot »bume-
rang«. To, kar te zadene po glavi, je izguba tako strokovne oziroma znanstvene
identitete (Bodemanna so prebivalci označili kot »vohuna«), kot tudi osebne (pre-
bivalci so se izogibali komunikacij z njim).
• 210
3.4. Akcijsko raziskovanje in skupinska dinamika
Lewin je začetnik tako skupinsko-dinamičnih proučevanj (in praktik) kot tudi
akcijskega raziskovanja.80 Ne slučajno. Akcijsko raziskovanje je namreč strateško
vezano na (malo) skupino, pa naj se dogaja v mikro ali makro skupinskem kon-
tekstu. V prvem primeru vsi člani skupine bolj ali manj intenzivno participirajo
v raziskovalnih aktivnostih, v drugem primeru gre ali za ustvarjanje podskupin
ali pa za selekcijo najbolj motiviranih članov v raziskovalno skupino. Skupinska
dinamika nudi tu različne metode in tehnike za izboljšanje emocionalnih vezi z
odpravo inhibicij, za izboljšanje in intenziviranje komunikacij med člani skupine
ipd. Tako imamo opraviti z dvema pomembnima problemoma: prvič pri mik-
roakcijskem raziskovanju preiti od skupinsko dinamično inducirane vedenjske
modifikacije posameznih članov v inplementacijo oz. v transfer akcijskih intenc
v širši družbeni okvir. V večjih skupinah pa smo soočeni z vprašanjem, kako za-
gotoviti demokratično in enakopravno participacijo vseh članov v raziskavi, kako
omogočiti »simetrično komunikacijo« in kako organizirati »skupinsko feedback
analizo«.
Na negativno delovanje »pretirane« skupinsko dinamične usmeritve je opozo-
ril Moser (1977), koje izpostavil tri nevarnosti skupinske dinamike za akcijsko
raziskovanje: da prva s svojimi postulati determinira potek projekta; da izraža
strah in nelagodnost raziskovalca, ki ju tu skuša kompenzirati z vlogo »terapevta«
in tretjič, da neskončni in nikdar dokončanimi procesi refleksije zatemnijo prak-
tične cilje oz. potrebe sodelavcev projekta. Odsotnost ali averzija do praktik sku-
pinske dinamike pa spet pelje v voluntarizem in je lahko vzrok hitrega razpada
raziskovalne skupine.
Sam status skupinske dinamike in njen pomen za akcijsko raziskovanje še ni
čisto domišljen. Akcijsko raziskovanje ima sicer v sami raziskovalni strategiji
vgrajene mehanizme, ki naj bi onemogočili interakcionistično redukcijo »eman-
cipacije«, »demokracije« na golo spremembo komunikacijskega stila v skupini
(Radtke, 1978), vendar so akcijsko raziskovanje zlasti v primerih, ko gre za vz-
postavitev kooperativnih odnosov med znanstveniki (oziroma raziskovalci) in
praktiki (o takem načinu poroča Lewin, 1948; Radtke, 1978; Moser, 1977, 1978)
odvija pretežno v sklopu male skupine (implementacija oz. transfer »inovacij«,
npr. pedagoških pa ostaja prepuščena praktikom).
Cunigham (1976) tako v svojem »proceduralnem modelu« akcijskega razisko-
vanja loči tri faze:
1)	razvoj skupine, kjer gre za skupinsko dinamično oblikovanje za raziskoval-
ni in akcijski proces selekcioniranih oz. motiviranih članov organizacije;
2)	faza raziskovanja
3)	faza akcije. Model je cikličnega značaja in ga bom (grafično) prikazal v nad-
aljevanju. Če se na tem mestu omejimo na »razvoj skupine«, ima po mnenju Cu-
nighama (1976) teamsko raziskovalno delo naslednje karakteristike:
- v skupini pridejo do izraza različna izkustva in rezultati diskusij se verifi-
cirajo v širši perspektivi
80 Lewin je istočasno formiral akcijski komite oz. Comission on Comunity Interrelations
(CCI) ter Research Center for Group Dynamics.
211
-	skupina zagotavlja atmosfero, v kateri je možno sodelovanje nadrejenih in
podrejenih oz. je možna odprava razlik v vlogah
-	medosebni odnosi v kohezivnih skupinah vodijo do večje sprejemljivosti in
zaupanje med člani; vsak član razvija občutek varnosti in osebne veljave
-	če je zaupanje v skupinah ustrezno razvito, pripomore to k odprtim disku-
sijam o problemih in frustracijah, ki spremljajo proces akcijskega raziskovanja
-	skupne odločitve so močan pritisk in sicer v obliki recipročnih pričakovanj
- vsak član se čuti dolžan izvesti tisto, o čemer je skupina dosegla konsens.
Opisane karakteristike so dejansko sestavni del skupinsko-dinamičnih trenin-
gov in prav tuje na mestu očitek »interakcionistične redukcije«. Vendar paje tre-
ba takoj povedati, da obstaja razlika med Cunighamovim »razvojem skupine« in
skupinsko-dinamičnimi modeli v dveh točkah: v prvem primeru gre za naravne
skupine, medtem ko je večji del skupinsko dinamičnih treningov prirejen za
»umetne« oz. ad hoc skupine, aplikacija oz. transfer »rezultatov« (npr. modifi-
kacije obnašanja ali pač nove komunikacijske zmožnosti) je prepuščen posamez-
niku. Če grafično to prikažemo, dobimo naslednjo sliko (Däumling i. dr., 1974;
41):
Čeprav je dogajanje spiralno, pa se takoj, ko se posameznik znajde izven sku-
pine (v svojem »naravnem« okolju) krog zapre. S tem ni rečeno, da so skupinsko-
dinamični treningi brez vsake relevance, toda izpostaviti je treba omejenost nji-
hovega učinkovanja.81
81 Ko razpoznavamo različne oblike skupin dinamike in ko se soočamo z njenimi me-
todami, se pokažejo globoka razcepljenost in nasprotja v skupinsko-dinamičnem gibanju.
»Senzibilnost« kot socialna kategorija je bila odkrita in prakticirana v subkulturnih sku-
pinah, ne v »National Training Laboratories« in posvetovalnicah za podjetnike. To je druga
veja skupinske dinamike. Ambivalentna dediščina, ki do danes dozoreva posledice: meto-
dološki zagon, kije bil prvič po eni strani uporabljen v centrih dehumanizacije, v profitarsko
orientirani industriji, na drugi strani je bil prakticiran v dejanski radikalnosti in izobilju v
opozicijskih skupinah. Redkeje je ambivalentna praksa psihološkega raziskovanja ostreje de-
monstrirana... « (Schibilsky, 1975).
In dalje: »Odločilna pripomba, ki so jo med drugim formulirali Horn, Briige in Giere
se glasi: skupinska dinamika je, najbolj subtilno skupinsko delovanje poznega kapitalizma
(Briige); ne nudi nobene možnosti za plitizacijo (Horn), nasprotno poizkuša izključiti trdi
svet vsakdanjosti (Giere). V nasprotju s tem pojmujem afektivno, emocionalno in kognitivno
212
Kot že rečeno, je akcijsko raziskovanje zavarovano pred zaprtjem kroga s tem,
da se faza skupinskega »zorenja« odigrava v navezavi z drugimi fazami, ki pred-
postavljajo skupno intervencijo in seveda s tem, da gre za »naravne skupine«. V
tem smislu zgleda Cunighamov »proceduralni model« takole:
Cunighamov model je zaznamovan s tehničnimi prerogativi - akcijsko razis-
kovanje je definirano kot metoda odločanja (decision-making) v organizaciji, ki
vključuje celotno organizacijo (oz. njene člane) v proces identifikacije potreb., re-
ševanja problemov, vzpostavitve planov in implementacijo odločitev (CunigViam,
1979).
reševanje problemov, ki so tudi družbeno pogojeni za zelo politični proces. V skladu s stop-
njo spoznanja, daje reševanje konfliktov, in individualno ojačenje jaza, nujno predpostavka
za družbeno delovanje, bo očitek, češ da sta skupinska dinamika in senzitivni trening de-
politizirajoča, sam sebe pripeljal do absurda...« (Schibilsky, 1975).
Schibilsky, avtor obeh citatov, je kritične pripombe treh avtorjev prevzel iz njihovih pri-
spevkov, ki se nahajajo v znanem zborniku Skupinska dinamika in »subjektivni faktor«, ka-
terega izdajatelj je K. Horn, eden od najbolj ostrih (marksistično orientiranih) kritikov sku-
pinske dinamike. Vendar pa ta uvidi (prav tako kot Giere in Rosenwald) možnost skupin-
sko-dinamičnega delovanja kot emancipatoričnega oz. politično-kritičnega delovanja. V tem
kontekstu pa je tudi zavrnjeno Briigejevo izrazito negativno stališče, po katerem pri skupin-
ski dinamiki (oz. senzitivnem treningu, ki ga opisuje v svojem članku) ne gre za kaj drugega
kot za »visoko šolo adaptacije« (opozoriti pa je treba, da ima ta avtor v svojem kritičnem
razpoloženju, ko je govora o skupinski dinamiki, pred očmi pa le tisto njeno »formo«, kot
je v ZRN prakticirana s strani Däumlinga in njegove šole).
Horn pravi: »Vseeno pa je lahko ukvarjanje s skupinsko-dinamičnimi modeli plodno za
politično delo, že samo s tem, če se uči spoznavati oblike represivne desublimacije na tem
področju; sploh pa, če proučujemo raznovrstne vzpodbude v zvezi s subjektivnim faktorjem,
v njegovem političnem pomenu. Če razumemo skupinsko-dinamično gibanje z njegovimi
mnogimi strujami, kot je bilo to tu preizkušeno, kot simptom družbenega razvoja, je možno
iz te analize, v smislu koncepta socialnega raziskovanja kot politizirane prakse, dobiti kri-
tične vzpodbude za politično vzgojo.« (Horn, 1974)
• 213
Model ima naslednje značilnosti:
-	akcijsko raziskovanje izvajajo člani organizacije s pomočjo zunanjega sve-
tovalca oziroma eksperta
-	poudarjena je participacija v raziskavi in akciji
-	upošteva se skupinska dinamika in socialne sile, ki pospešujejo ali zavirajo
skupinsko akcijo
-	gre za spremembo obnašanja s pomočjo plana, izvedbe in evoluacije.
Akcijsko raziskovanje tu fungirá kot tehnika, ki naj pripomore k efikasnejše-
mu odločanju v organizaciji. V tem smislu lahko rečemo, da se vključuje v model
razvijanja organizacij (ali Organizational Development), ki zelo spominja na tisto,
kar smo poimenovali »inženirsko raziskovanje« (pristop), le da gre za »demok-
ratizacijo« raziskovalčevega odnosa do članov organizacije. Za »razvijanje orga-
nizacije« so namreč karakteristična naslednja izhodišča (Argyris, cit. po Rus,
1980)
-	zunanji svetovalec mora biti povezan s posebnim odborom (sestavljen iz čla-
nov organizacije), ki mu nudi pomoč pri uvajanju sprememb
zunanji svetovalec ne sme uveljavljati zgolj interesov vodstva, ampak interese
vseh zaposlenih
-	spremembe se uvajajo le na tistih področjih, na katerih so cilji vseh udele-
žencev isti, razlike pa nastajajo v zvezi z načinom realizacije ciljev
-	v teh primerih je mogoče izoblikovati večjo solidarnost in bolj uspešno so-
delovanje med udeleženci z bolj odprtim komuniciranjem in boljšim informira-
njem
-	zunanji svetovalec mora v skladu s profesionalno etiko ohraniti nevtralen
položaj; skrbeti mora za prostovoljno udeležbo članov, za tajnost zaupnih infor-
macij itd.,
-	svetovalec ima v organizaciji samo analitično funkcijo; ne sme se aktivno
vključevati v dogajanje, ali celo neposredno uvajati spremembe.
Lahko rečemo, da tako Cunighamov koncept kot koncept »razvijanja organi-
zacije« ostajata zavezana organicističnemu pristopu. Oba modela sicer vsaj im-
plicitno postavljata zahtevo po strukturnih spremebah (v čemer se razlikujeta od
skupinsko-dinamičnih in psihoterapevtskih posegov), uporabljata pa skupinsko-
dinamične in psihoterapevtsko metodo. Ali kot je rečeno v zvezi z Argyrisovim
eksperimentom v redakciji nekega metopolitanskega časopisa:82
»Iz gornjega je očitno, da sta si cilj in metoda izvedbe eksperimenta naspro-
tujoča. Cilj je strukturna sprememba, metoda za dosego cilja paje psihoterapevt-
ska. Cilj je akcijski, metoda pa introspektivna ali intragrupna. Rezultati te metode
so v najboljšem primeru večja odprtost članov, večji pogum za konfrontacijo in
za prevzemanje rizika. Ker ni nikakršnega objektivnega cilja, postane introspek-
tivna dejavnost samodestruktivna. Ker ni uperjena v destrukcijo obstoječe orga-
nizacijske strukture, lahko pripelje samo do intenziviranja nemoči in do samo-
destrukcije članov redakcije«. (Rus, 1980).
Dejansko opisan organističen83 pristop velja tudi za Cunighama.84 Njegov raz-
iskovalni interes po »izboljšanju« odločanja prav gotovo predpostavlja neke
82	Tu naj bi bila dosežena zrela faza »razvijanja organizacij«, vendar s to novostjo, da
je raziskovalec vpleten v skupinsko dogajanje (Rus, 1980).
83	lahko bi rekli tudi harmoničen pristop (Sandberg, 1978)
84	Sicer obstaja »objektivni« cilj, toda poti do njega niso adekvatno nakazane.
• 214
strukturne spremembe v redistribuciji moči,8s
vendar ni nikjer najti mesta, iz katerega bi bilo razvidno in eksplicitno. Nikakor pa
ne moremo tu govoriti o "humanrelations" konceptu, saj imamo opravka s tako ra-
ziskovalno (in akcijsko) proceduro, ki dopušča angažma tudi tistih članov organiza-
cije, ki imajo interes po strukturnih spremembah. Kot že rečeno, pa sta zanemarjeni
dve bistveni vprašanj: 1) kateri so tisti cilji, ki se tičejo strukturnih sprememb in ki
jih je treba nujno predvideti že v prvi fazi86
2) Kdo je »naročnik« raziskave, je to uprava oziroma management sindikat
ali kakšna druga vplivna skupina ali organizacija in kakšne so njegove intence in
njegova socialna percepcija.87
Tu zadenemo na tisti problem, ki gaje izpostavil tudi Mo,ser (1977)- namreč
kako skupinskim projektom zagotoviti institucionalno (organizacijsko) relevanco
in kako jih odtrgati od pretežno skupinskih »introspekcij«. Čeprav Moser že v
prvi svoji knjigi (1975) postavi vprašanje aplikacije akcijskega raziskovanja v več-
je organizacijske oziroma intra-skupinske tvorbe (saj je od tega odvisna njegova
družbena relevantnost), pa v svoji tretji knjigi (Moser, 1977) priznava, da se ve-
čina akcijsko-raziskovalnih projektov, ki jih opisuje in ki jih pozna, dogaja v
manjših skupinah. V tem smislu smo priča malo paradoksalni situaciji glede na
dejstvo, da je Moser tisti avtor, ki akcijsko raziskovanje utemeljuje kot novo pa-
radigmo, kot »kritično teorijo družboslovja«. Vsekakor pa se Moser te situacije
zaveda, zato ni naključje, da v svoji tretji knjigi omenja projekte, ki sicer niso ek-
splicitno nastali skozi akcijsko raziskovanje, imajo pa velik institucionalno spre-
minjevalni radij (projekti že omenjenih Richterja in Basaglie).88 Po drugi strani
pa se ubada z vprašanjem, kako male projekte »podaljšati« v institucionalno (in
družbeno) relevantne in kako majhne skupine »razširiti« v inter-skupinske oblike.
Že Haag in sodelavci (1972), ki so prvi v nemškem družboslovnem prostoru
bolj sistematično prikazali akcijsko raziskovanje, so le-tega označili za »emanci-
patorno intervencijsko delovanje«, ki ima za cilj posamezniku skozi kooperacijo
z raziskovalcem (znanstvenikom) in drugimi udeleženci razkriti (represivne) druž-
bene mehanizme, ki ga determinirajo v njegovih bistvenih življenjskih izrazih in
zmožnostih spreminjanja socialne situacije. Čeprav je zlasti Moser to osnovno
matrico podgradil z (neo)marksistično (kritično) teorijo in jo navezal na kritiko
»klasičnega empirizma« (pozitivistične znanosti), si ni mogel drugega, kot da je
pripoznal, da četudi »običajni« ljudje (»laiki«) postanejo subjekti v raziskovalnem
procesu, ni s tem rečeno, da so subjekti (tudi) v socialni realiteti. (Moser, 1975).
85	Gre za vprašanje, kako šibkejšemu pomagati, da si pridobi več moči (Boru, 1980).
86	Tako so npr.: splošni cilji akcijskega raziskovanja v kontekstu formiranja avtonomnih
skupin v delovnih organizacijah takole formulirani:
-	definiranje novih organizacijskih struktur, ki jih karakterizira večja integracija različ-
nih nalog, zmanjšanje hierarhičnih stopenj, večja avtonomija delavcev,
-	raziskovanje in iskanje načina participacije delavcev pri spremembah organizacije
dela,
-	določanje oblik konfrontacije in dogovaijanja s sindikati na različnih nivojih o vpra-
šanjih organizacije dela (Micheli/Mighetto/Montobio/Paradi/Rouvery, 1978).
87	Na pomembnost tega vprašanja opozarja razen Gillija (1974) tudi Loureau (1970).
88	Tu je za pripomniti, da Moser ni seznanjen z nekaterimi večjimi akcijsko raziskoval-
nimi projekti kot »Vicos project« (Holmberg, nav. White, 1979) ali s tistimi, ki uvajajo av-
tonomne skupine v industrijske organizacije. Nedavno pa sem iz knjige Fais Borda (1978)
izvedel, da Moser sodeluje s tem Kolumbijskim sociologom, kar ima verjetno vpliv na nje-
gov koncept.
• 215
V Moserjevi redakciji akcijskega raziskovanja je torej težko govoriti o kakem bist-
venem preseganju, kar se emancipatorno-političnega oziroma institucionalnega
dometa tiče, projektov, ki smo jih označili z »organizational development«, ali
projektov, ki bazirajo na skupinsko-dinamični (intraskupinski) intervenciji. »Pre-
sežek« pa je vsekakor na teoretskem obče metodološkem (in epistemološkem) ter
metodično-tehničnem področju. V tej zvezi moramo opraviti majhno samokri-
tiko: v prikazu prve Moserjeve knjige (Adam, 1978) sem kot pomanjkljivost Mo-
serjevega koncepta označil nekatere »psihoterapevtske« dimenzije kot motivacijo,
organizacijo meta-diskurza ipd., ki da jih Moser ni dovolj razdelal. Zdaj je jasno,
da leži insuficientnost omenjenega koncepta drugje. Gre za nepopolno in neza-
dostno elaboracijo teorije institucionalnega reda ali z drugo besedo institucionalne
analize (Loureau, 1971). Tudi sam Moser je prišel do tega zaključka, saj je v svoji
zadnji knjigi posvetil precej strani temu problemu, vendar ga po eni strani nea-
dekvatno zapopade z napotki za »izbalansiranje različnih interesov«, po drugi pa
sicer upravičeno, toda od konkretnih objektov nekoliko odmaknjeno, razmišlja
o moči in bistvenih strukturnih premisah globalnega institucionalnega sistema
pozno kapitalistične družbe. Manjka torej nekakšna teorija »srednjega dometa«
(Merton, 1979); ki bi omogočila transparenco mehanizmov, ki uravnavajo živ-
ljenje institucij (in procesov institucionalizacije). Šele potem je možna učinkovita
intervencija (»paradigmatski« primer je Basaglia, 1972) v socialno polje.
3.5. Pozicija raziskovalca in vprašanje »deobjektivizacije«
Nakazali smo možnost, da bi utegnil biti moment »deobjektivizacije« tista raz-
mejitvena linija, ki bi ločevala »pravo« akcijsko raziskovanje od drugih modusov
aplikativne sociologije (družboslovje).
Enostavno povedano predstavlja »deobjektivizacija« dekonstrukcijo relacije
subjekt - objekt v smislu takšnega povečanja »moči« slednjega, da imamo opra-
viti z relacijo subjekt-subjekt. Torej nastopa raziskovalec (Znanstvenik nasproti
»raziskovalcu« ne kot objektu znanstvene razikave, temveč kot enakopravnemu
partnerju, ali kot se je Habermas izrazil »reflektirajočemu soigralcu«. Seveda se
vprašamo, od kje ta imperativ po ukinitvi odnosa subjekt-objekt, ko pa vendar
vzpostavlja možnost vsakršnega znanstvenega početja? Vsaj tako je bilo takšno
gledanje do nedavno prisotno v družboslovju. Vsekakor pa bi podrobnejša analiza
pokazala, da je tako gledanje veljalo dalj časa le v »vrednostni nevtralni« teore-
tično-empirični paradigmi, nikakor pa ne v terenskem raziskovanju in aplikativ-
nih poizkusih in eksperimentih. Tu se je namreč zelo hitro pokazala dilema: ali
enakopravnejši odnos z »objekti« raziskave, ali etično in moralno nevzdržna si-
tuacija manipulacije oziroma špijonaže. V obeh pristopih imajo namreč razisko-
valci tesen in dolgotrajšnejši stik z »objekti« in so, če se tako izrazim, odvisni od
njih (bolj kot na primer anketar od anketiranca). V terenskem raziskovanju je
kvaliteta podatkov v dobršni meri odvisna od odnosa raziskovalca od raziskova-
nih, v aplikativnih pristopih pa je sprememba socialne situacije odvisna od pri-
pravljenosti posameznikov in skupin. Whyte (1979) kot doyen terenskega razis-
kovanja je v svojem zadnjem spisu dovolj eksplicitno pokazal na dileme, ki jih
je imel v raziskavi »Street Corner Society« z »informatorjem«, ki mu je omogočil,
da je spoznal nekatere bistvene dimenzije proučevane »klape« (ganga). Izgledalo
je, da bi lahko le-ta nastopal kot soavtor omenjene raziskave oziroma knjige. Po
drugi strani pa se je tudi Argyris kot predstavnik »zrele« faze »razvijanja orga-
• 216
nizacije« intenzivno angažiral v eksperimentalni situaciji. Spet pa se je v akcijs-
kem raziskovanju podobnih projektih izkazalo, da spremembe niso stabilne, če
je njihov glavni agens raziskovalec (Rus, 1978).
Vprašanje »deobjektivizacije« je vendarle kompleksno in večznačno. Nanj je
bilo opozorjeno pravzaprav v vseh poglavjih in se vleče kot rdeča nit, ki pa jo
je vseeno treba na koncu zavozlati. Zlasti v poglavju, kjer je govora o terenskem
raziskovanju, je bilo pokazano dejstvo, da znotraj interpretativne paradigme od-
nos subjekt-objekt nima tiste legitimitete kot v normativni paradigmi. Celoten
problem je povezan z nekaterimi bistvenimi metodološkimi in epistemološkimi
preobrati, ki jih uvaja interpretativna paradigma in, ki rezultirajo v pojmovanju
družboslovnega raziskovanja kot komunikativnega početja (o čemer pišejo že Bie-
lefeldski sociologi).
V	tem kontekstu je instruktivna tale misel: »Moje delovanje ne jemlje tega dru-
gega kot predmet, ampak kot meni nasproti postavljen subjekt, ki sam izhaja iz
interpretacije situacije, v kateri se oba nahajava in ravno tako po njej uravnavava
svoje delovanje. Do njega se ne morem obnašati popolnoma kontrolirano, ampak
moram upoštevati njegove akcijske intence. Cilj delovanja je ravno zato v iskanju
skupne interpretacije situacije, v kateri razpravljanje o subjektivnih akcijskih in-
tencah privede do skupnega konsensusa« (Moser, 1975; 138).
Izhajajoč iz te zastavitve, vzpostavi Moser (kot eno izmed faz akcijsko razis-
kovalnega procesa) instanco diskurza, ki naj bi zagotovila možnost »simetrične«
komunikacije med raziskovalcem in ostalimi udeleženci v projektu. Pravzaprav
je večina Moserjevega (teoretičnega) napora usmerjenega ravno v argumentacijo,
elaboracijo in »tehnično« izgradnjo diskurza. Potem takem ne more začuditi to,
da je ta diskurz proglašen za »minimalni kriterij«, akcijskega raziskovanja - se
pravi brez diskurza ni akcijskega raziskovanja. To pa je tudi v skladu z našim za-
četnim izhodiščem oziroma bolje rečeno (hipo)tezo, da je deobjektivizacija kon-
struktivni in razmejitveni element akcijskega raziskovanja v odnosu do drugih ap-
likativnih procedur. Diskurz namreč ni nič drugega kot instanca, v kateri se z ena-
kopravno komunikacijo in kooperacijo vzpostavlja oziroma začenja deobjektivi-
zacija.
Moserjev model cikličnih faz je sestavljen iz:
-	zbiranja informacij,
-	diskurza,
-	obdelave oziroma modifikacije akcijskih intenc,
-	akcije v socialno polje.
V	diskurzu gre za argumentirano problemsko diskusijo o relevanci dobljenih
informacij za poseg v socialno situacijo (pravzaprav bi se dala tudi tretja faza
združiti v drugo, to je v diskurz). Predpogoj za enakopravno sodelovanje vseh v
diskurzu udeleženih pa je komunikativna kompetenca, ki se sestoji v skladu z
dvojno naravo komunikacije (komunikacije na področju predmeta in komunika-
cije na področju odnosa) iz razumevanja dialoške ozirma govorne teme in raz-
umevanja intence in strategije komunikacijskega partnerja (Badura, 1971). V tej
zvezi bi raziskovalec moral dati udeležencem projekta »na razpolago« svoje zna-
nje oziroma informacije89 in omogočiti bi jim bilo treba oceno evolucije razisko-
valčevega vedenja - raziskovalec bi moral njihov »feed-back« adekvatno akcep-
tirati (Moser, 1976).
89 To pa pomeni, da bi jim moral biti razjasnjen smisel raziskave, morali bi se seznaniti
z osnovnimi premisami, ki se tičejo teoretske in metodološke zastavitve.
• 217
Tak postopek bi bil v skladu s Habermasovo tezo, da idealna govorna situacija
ni karakterizirana z osebnostnimi značilnostmi idealnega govornika, temveč s
strukturalnimi značilnostmi situacije, v kateri se odigrava govor, to je s simetrično
porazdelitvijo vlog (se pravi z zamenljivostjo vlog, šans ipd.), (Habermas, 1971).
Podobno funkcijo kot diskurz ima skupinskega feed-back analiza. Raziskoval-
ni instrumenti dobavljajo podatke o procesu in ga skušajo analitsko dojeti, po
drugi strani pa služijo kot efikasno sredstvo za intervencijski poseg v skupinsko
dogajanje. Z drugimi besedami: raziskovalni instrumenti nimajo samo raziskoval-
ne funkcije, temveč imajo tudi namen organizacije feed-back-a.90 Mehanizmi
feed-backa pa so spet v tesni zvezi s cilji (delovne) skupine in je njihova naloga
odpraviti skupinsko-dinamično pogojene moteče faktorje.
V akcijskem raziskovanju pa služijo rezultati raziskovanja zavestnejši in us-
pešnejši organizaciji delovnega procesa in s tem ustvarjanju ustreznejše emocio-
nalne klime, ker so problemi emocionalne narave zelo pomembni in jih je treba
upoštevati. Seveda ne na takšen način in v takem kontekstu kot to počenjajo hu-
man-relations tehnike.
90 Feed-back oziroma povratna skupinska analiza ima lahko funkcijo evaluocije rezulta-
tov in posledic (eksperimentalnih) sprememb in inovacij s strani »laičnih« udeležencev (tako
Rus, 1978), Weiss (1976) piše o »evaluacijskem raziskovanju«. Praktične primere skupinske
povratne analize najdemo v protokolih Travistock Institute of Human Relations (Richard-
son/Merrel 1978) ter v Conchelos idr. (1980), kjer je govor o kolektivni (samo) analizi (1980).
S kolektivno organizacijo odločanja in na podlagi feed-backa je možno zbira-
nje in analiziranje podatkov ter goli proces feed-backa v smislu probabilističnega
sistema pretvoriti v komunikacijski oziroma socialno interakcijski proces, kjer se
preizkuša ukiniti odnos subjekt-objekt in aktivirati člane za dosego skupinskih ci-
ljev. Skupinski procesi niso ugotovljeni od zunaj, temveč so tako s strani skupine
zavestno doživljeni in adekvatno kvalitativno spreminjani (Schwärzel/Wildt, 1972).
Nikakor ni nujno, da bi raziskovalec (ali raziskovalni team) in ostali »laični«
sodelavci v projektu sodelovali ves čas trajanja akcije, oziroma eksperimenta. Je
pa to odvisno od načina in časa vstopa »na teren«. Ni potrebno, da raziskovalec
inicira spremembe, lahko so te že v teku in jih on spremlja, regulira ter evaluira.
Diskurz ali povratna skupinska analiza lahko predstavlja le obliko končne eva-
luacije, ipd....
Susmann in Everet (1978) sta opirajoč se na petfazno, ciklično zasnovo akcijs-
kega raziskovanja razvila pet možnih načinov sodelovanja med raziskovalcem in
»klienti«. Grafično se lahko to sodelovanje prikaže:
90 Feed-back oziroma povratna skupinska analiza ima lahko funkcijo evaluacije rezulta-
tov in posledic (eksperimentalnih) sprememb in inovacij s strani »laičnih« udeležencev (tako
Rus, 1978), Weiss (1976) piše o »evaluacijskem raziskovanju«. Praktične primere skupinske
povratne analize najdemo v protokolih Travistock Institute of Human Relations (Richard-
son/Merrel 1978) ter v Conchelos idr. (1980), kjer je govor o kolektivni (samo) analizi (1980).
218
Pri diagnostičnem akcijskem raziskovanju razsikovalec sodeluje le pri zbiranju
podatkov, ki jih nato še posreduje klientovemu sistemu.91 Pri empiričnem akcijs-
kem raziskovanju raziskovalec samo evaluira akcijo, ki je že sprožena in vodena
s strani klientovega sistema ter mu vrne podatke, oziroma informacije. V parti-
cipativnem akcijskem raziskovanju sodeluje raziskovalec pri diagnoziranju in pla-
niranju akcije. V eksperimentalnem akcijskem raziskovanju je raziskovalec na-
vzoč v vseh fazah od priprave do evaluacije.
91 Klientov sistem v Susmannovi terminologiji pomeni socialni sistem, v katerem člani
parcipirajo problem, ki se ga da rešiti z akcijskim raziskovanjem. Ta sistem je lahko »face
to face« skupina, organizacija, mreže organizacij ali lokalne skupnosti. O problemu dejan-
skega naročnika tu še ni govora.
Opisani načini partiipacije raziskovalca v procesu akcijskega raziskovanja tudi
določajo njegov odnos do »objektov«. Vendar naj takoj povem, da se mi zdita
le dva načina participacije raziskovalca realna, gre za empirično in eksperimen-
talno akcijsko raziskovanje. Diagnostično in participativno raziskovanje postav-
ljata raziskovalca v artificieno situacijo (pravzaprav tu niti ne moremo govoriti
o pravem akcijskem raziskovanju), saj se ne bi smelo dogajati, da se raziskovalec
ne bi čutil odgovornega za posledice diagnoze in planiranja akcije. Poanta akcijs-
kega raziskovanja je ravno v tem, da je raziskovalec odgovoren za »prakso«, to
je za potek akcije, oziroma spremembe. Laični udeleženci morajo biti pripravljeni
vključiti se v metodološke in teoretske diskusije. To pa je tista točka »transsub-
jektivnosti«, o kateri smo govorili v poglavju o terenskem raziskovanju. Le-ta
svojo pravo razrešitev oziroma svojo pravo podobo zadobi šele skozi tako raz-
iskovalno proceduro, ki omogoča posredovanje teorije in prakse. To posredova-
nje pa ima svoje determinante v družbeni delitvi dela, kar se kaže v hierarhični
• 219
porazdelitvi vlog in distribucije moči. Ne samo primarna, temveč tudi sekundar-
na z njo povezana profesionalna socializacija, fiksira in reproducira takšno delitev
dela. Tako kot v vsakem raziskovanju, ki predpostavlja kontakt med raziskoval-
cem in raziskovancem, imamo tudi v akcijskem raziskovanju opravka s situacijo,
ki je paradigmatsko izoblikovana v odnosu psihoanalitik - analizand. Gre za po-
jav kontratransfera. To kar so v psihoanalizi nezavedne potrebe, želje in fantazije
analitika, ki mu povzročijo strah in odpor tako, da pacientov »material« delno
potlači, izkrivi ali na novo aranžira, so v sociološkem raziskovanju latentne nor-
me in prisile, ki izvirajo iz profesionalne socializacije in statusne situacije razis-
kovalca92 in ga onemogočajo, da bi izjave (mnenja) »praktikov« percipiral v pravi
luči, oziroma se adekvatno soočil z njimi (Radtke, 1978). Vedno znova postav-
ljena zahteva po izpostavitvi »naravne zgodovine« raziskave in po samorefleksiji
raziskovalčeve vloge pridobi v tem oziru polno legitimiteto.
3.6. Mesto metode in metodološki pluralizem
V	poglavju, anketna metoda in njena izkrivljanja, smo se soočili z izrazito in-
suficienco standardiziranih metod in tehnik zbiranja podatkov. Tu se je tako kot
v poglavju o kvalitativni metodologiji pojavila zamisel o preseganju metodične
in metodološke enostranosti z integracijo več metod (tako kvalitativnih kot kvan-
titativnih) kot tudi s kombinacijo različnih metodoloških in raziskovalnih dizaj-
nov.
Dandanes ni nobena skrivnost več, da med številnimi sociologi in družboslovci
obstaja konsens oziroma prepričanje o brezizhodni in nič kaj perspektivni situa-
ciji, v katero je sociologijo privedel eksibicionizem v metodološki proceduri in s
tem v zvezi zanemarjanje teoretskih in epistemoloških dimenzij ,93ter po drugi
strani orientacija na uporabo le ene (kvantitativne) metode zbiranja podatkov. Ali
kot je eden od sociologov zapisal: »Enostavno ne moremo več nadaljevati z an-
gažmajem v isti vrsti sterilnih, neproduktivnih, neimaginativnih raziskav, ki so
bile dolgo značilne za večine ... raziskovanja« (Phillips, cit. po Jick, 1979). Torej
nikakor ne gre za nekakšen larpurlatizem metode, za zgolj metodične finese ozi-
roma za izboljšanje merskih karakteristik instrumenta. Opravka imamo s temelj-
no konceptualno in epistemološko problematiko, saj metoda ni nevtralno orodje,
s katerim odkrivamo vedno nova spoznanja, temveč sama predpostavlja neko
teoretsko predrazumevanje, kar lahko v veliki meri vpliva na potek in rezultate
raziskave. Dogajalo se je oziroma se še, da se je pač najprej izbralo metodo šele
na to temo ali probleme raziskave, malokdo pa se je vprašal, v kolikšni meri do-
met same metode determinira (oži) polje opazovanja, oziroma kateri so tisti izseki
družbene realnosti, ki se jih z dotično metodo ne da zajeti.
V	sklopu akcijskega raziskovanja ima razpravljanje o mestu in strategiji upo-
rabe metode še poseben pomen. Pred očmi moramo imeti dejstvo, da je proces
deobjektivizacije oziroma zmanjševanje distance med subjektom (raziskovalcem)
in objektom (raziskovancem) bistveno povezan z uporabo metod zbiranja pod-
atkov (in s celotno raziskovalno proceduro). Izkazalo se je, da nekatere standar-
dizirane metode (kot je struktuirani intervju oziroma vprašalnih z vnaprej fiksi-
92	Nikakor ne gre tu zanemariti možnega vpliva institucionalne in politične presije, ki
raziskovalca vklene v nekakšno »double bind« situacijo.
93	Ta problem je na primer izpostavila cela vrsta ameriških sociologov v reviji The Ame-
rican Sociologist 1/1979, posebno prispevka Overingtona in Graya.
• 220
ranimi odgovori in različne skale) ovirajo ali celo v temelju izničujejo »komuni-
kacijski aksion« (Moser, 1975). Kaj je s tem mišljeno? Na metodo je treba gledati
kot da je »sestavljena« iz dveh aspektov. Prvi je spoznavno teoretski oziroma in-
strumentalni (metoda kot orodje za dosego nekega spoznavnega cilja), drugi je ko-
munikativni. Metoda v tem primeru predpostavlja komunikacijo/interakcijo med
raziskovalcem in raziskovancem.94 Bolj je metoda standardizirana, bolj je skrčena
in omejena ta komunikacija. Poleg tega je na delu izrazita asimetrija: raziskovalec
je tisti, ki uravnava in vodi komunikacijo, on je tisti, ki v obliki in jeziku struk-
turiranega vprašalnika definira socialno realnost in to definicijo vsili respondentu
kot izhodišče in temo »razgovora«.95 Posledica je pasivizacija in v nekem smislu
reificirana objektivizacija raziskovanca oziroma respondenta. Povsem je jasno, da
iz takega izhodišča ni možno razviti kooperativnih in enakopravnejših odnosov
med raziskovalcem in v projektu soudeleženimi »laiki« (kar je seveda bazična po-
stavka akcijskega raziskovanja). Spet pa s tem ni rečeno, da je treba v okviru ak-
cijskega raziskovanja odvreči vse standardizirane metode in vpeljevati neke po-
polnoma nove (to pa bi tudi bila pretežka naloga). Čeprav je poudarek na no-
vejših ali manj poznanih in uporabljenih nestrukturiranih ali polstrukturiranih
metodah, pa je preko readaptacije legitimna tudi uporaba »starih« strukturiranih
metod. Upoštevati je potrebno dva momenta:
1)	feed-back analizo (v prvi fazi zbranih podatkov) v diskurzu,
2)	metodološki pluralizem.
V kontekstu prve točke ne gre le za prezentacijo obdelanih podatkov udele-
žencem projekta, temveč tudi za diskusijo o adekvatnosti določene metode, za
refleksijo o možni determinaciji socialnih odnosov (komunikacije) skozi metodo.
Slej ko prej je v cikličnem poteku akcijskega raziskovanja, njegov »minimalni kri-
terij« (Moser, 1975, 1977) na osnovi feed-backa podatkov inicirani problemski dis-
kurzi z vsemi udeleženci projekta.
Kar se tiče metodičnega oziroma metodološkega pluralizma je ta uveden v raz-
iskovalno strategijo dosti poprej, akcijsko raziskovanje pa to zamisel postavlja v
samo metodološko izhodišče. Kot pravi Jick (1979) sta tu začetnika Campbell in
Fiske, ki sta razvila idejo »multiplega operacionalizma«. Postavila sta tezo, da
konvergenca med dvema metodama omogoča bolj validne rezultate, oziroma pre-
preči, da ti ne izpadejo kot metodološki artifakti. Bolj se je s to problematiko uk-
varjal Zeldich (1970), kije tudi že razvil tipologijo informacijskih tipov in metod
zbiranja informacij. Skratka: določenim raziskovalnim ciljem (ali informacijskim
tipom) ustrezajo določene metode zbiranja podatkov oziroma informacij.
94	Haag (1972) govori o metodah kot medijih v komunikacijskem procesu med razisko-
valci in »raziskovanci«. Z drugimi besedami: metode (zbiranja podatkov) istočasno lahko
služijo kot sredstva za intenziviranje komunikacije in obratno. V »terapevtski Koloniji na
Rakitni« so kot taki mediji z dvema funkcijama nastopili psihodrama, simulacijske (oziroma
situacijske) igre, risbe in dnevniki otrok ipd. (Kos, Stritih, A'dam, Podmenik idr., 1977). Kri-
tika Friedrichsa (1973) na račun Haaga, daje tako pojmovanje le metaforično, ni na mestu.
O pomenu simulacijskih iger za akcijsko raziskovanje glej Greenblatt (1974) in Podmenik
(1978).
95	Ta problematika je podrobneje razvita v poglavju o anketni metodi in v poglavju o
Bergeiju. V zvezi z aplikativnim raziskovanjem podobno ugotavlja tudi Argyris (1972).
• 221
Metode zbiranja informacij
Informacijski tipi Vzorčenje	Opazovanje z ude- Intervju z infor-
ležbo	manti
Frekvenčna distri- Prototip in na- Običajno neadek- Večkrat, toda ne
bucija	jboljša oblika	vatna in neuspeš- vedno neadekvat-
na	na, če je adekvat-
na je uspešna
Dogodki, doživ- Neadekvatna in Prototip in na- Adekvatna
ljaji	neuspešna	jboljša oblika
Institucionalizira- Adekvatna toda Adekvatna toda Najbolj uspešna
ne norme in statu- neuspešna	neuspešna, razen in zato najboljša
si	za neverbolizirane forma
forme
To matrico je v svoji prvi knjigi prevzel tudi Moser (1975), kjer je še priznal, da
so metode, o katerih govori, še vedno »orientirane po merilih klasičnega impirič-
nega raziskovanja«. V svoji drugi knjigi, ki je posvečena metodam akcijskega raz-
iskovanja (1977) paje matrico razširil in jo dopolnil s tretjo dimenzijo prisotnostjo
oziroma odsotnostjo raziskovalca na terenu. Tako dobimo takole sliko:
glej stran 222
Matrika nakazuje:
1.	da raziskujemo različne »socialne entitete«, oziroma informacijske tipe
(dejstva, dogodke, norme),
2.	da moramo razpolagati z različnimi metodami zbiranja podatkov, oziroma
informacij - doseženim informacijskim tipom ustrezajo določene metode zbiranja
informacij,
3.	od tega, s katerimi metodami bomo proučevali neki informacijski tip zavisi
tudi od prisotnosti oziroma odsotnosti raziskovalca iz terena.
Navedene klasifikacije informacijskih tipov v fakte dogodke in norme je zgolj
hevrističnega značaja. Ima torej orientacijsko funkcijo: na začetku projekta ozi-
roma raziskave je treba upoštevati to, da izbor metod zavisi od tega, na kaj se
raziskava pretežno usmeri (na katere informacijske tipe).
Po drugi strani pa je seveda nemogoče proučevati dogodke, ne da bi proučili
tudi norme in fakte. Namreč na to kaj se pri individumu sploh pojavlja kot »do- ,
godek« je odvisno od norm in vrednot. Celo fakti se ne pojavljajo »v čisti obliki«
temveč so reinterpretirani skozi set racionalizacij, obrambnih mehanizmov in si-
tuacijskih determinant.96 Torej ni nobenih faktov dogodkov in norm samih po
96 Tipičen primer je bila modaliteta v raziskavi o Štepanjskem naselju (Inštitut za socio-
logijo v Ljubljani 1976), ki je respondente povpraševal po stanovanjskem statusu: so pod-
najemniki, najemniki ali lastniki. S primerjavo z drugimi viri seje izkazalo, da respondenti
niso dali točnih odgovorov, več je bilo »lastnikov« oziroma ljudi, ki so se proglasili za last-
nike. To je možno interpretirati v tem smislu, da so nekateri skušali kompenzirati svoj manj-
vrednostni občutek; ki so ga imeli kot ne-lastniki in še kot prebivalci stigmatiziranega na-
selja.
• 223
sebi, ne moremo jih izločiti in izolirano proučevati, kar pomeni, da niso objek-
tivni, temveč »indeksikalni izrazi« (se pravi odvisni od konteksta).
»Dodatno« se izkaže, da bi morala matrika upoštevati tudi naslednje katego-
rije97 (Moser 1977):
-	vzpostavitev situacije, gre za vprašanje ali hočemo raziskavi kreirati dolo-
čene situacije, ki nas zanimajo, klasičen primer je eksperiment,98 sicer pa sem še
spadajo planska igra, igra vlog, krizni eksperiment,
-	dojetje potekajočega delovanja, v tem primeru uporabljamo metode
(ne)struktuiranega opazovanja, intervjuja itd.,
-	obdelava akcijskih determinant in akcijskih procesov »sosveta« (Mitwelt),
gre za proučevanje že preteklih in torej aktualno nedostopnih situacij po sekun-
darni poti; uporablja se analiza vsebine, analiza dokumentov ipd. (Moser 1977).
Na vprašanje, kako preprečiti samovoljno in »anarhoidno« uporabo metod, je
odgovor pravzaprav pri roki: treba je upoštevati spoznavne in akcijske cilje in in-
tence raziskave; uporabo vsake metode je potrebno selektivno utemeljiti in ref-
lektirati, ter korigirati v soočenju z drugimi metodami (in izvori informacij in
podatkov). Posebno pa morajo biti v skladu s teoretskimi hipotezami in domne-
vami.
Opozoriti velja tudi na dejstvo, da se koncepti metodičnega pluralizma javljajo
tudi izven akcijskega raziskovanja. Že omenjeni Jick (1979) v tej zvezi govori o
»triangulaciji«, ki je definirana kot »kombinacija metodologij v proučevanju is-
tega pojava«. Gre mu za integracijo kvantitativnih in kvalitativnih metod zlasti
ankete in terenskega raziskovanja.99
97 Te kategorije so temporalnega značaja in označujejo dejstva in dogodke v bodočnosti,
sedanjosti in preteklosti.
97 V sociologiji sicer lahko govorimo le o kvazi eksperimentu (Cambell Stanley 1972), o
demokratičnem (kvazi) eksperimentu razpravlja Rus (1978). Omenjeni avtor ugotavlja, da
je sodobna znanost o družbi pretežno pozitivistična (deskriptivno-analitska), premalo eks-
perimentalna in zaradi tega tudi premalo pragmatična. Kolektivna evoluacija rezultatov ek-
sperimenta pa bi zagotavljala demokratski karakter eksperimenta, ter prispevala k njegovi
stabilizaciji in legabraciji. Znanosti o družbi bi se morale omejiti na »Kontrolo učinkov
družbenih sprememb« oziroma se »morajo afirmirati kot instrument, s katerim se bi lahko
vršila sistematska evaluacija raznih programov družbenih sprememb in, s katerimi bi se lah-
ko nekontrolirani eksperiment formaliziral v kontrolirani« (Rus, 1978; 47)
99 Kot primer »triangulacije v akciji«, avtor opisuje raziskavo o vplivu organizacijskega
povezovanja oziroma združevanja na zaposlene. Predhodni intervjuji so indicirali simptome
tesnobe in strahu v zvezi z negotovostjo zaposlitve. Tako je bilo raziskovanje fokusirano na
proučevanju izvorov in simptomov akcioznosti ter njihov vpliv na novo združeno organi-
zacijo. Uporabljali so več metod dela tako, da so zajeli občutke in obnašanje v direktna in
indirektna poročila. Dominirale so kvalitativne metode (kvantitativne so jih bolj dopolnje-
vale) zlasti »nevsiljivo« (unobtrusive) in neudeležujoče opazovanje ter analiza arhivskega
materiala. Poebej so se ustavili ravno pri arhivu (kjer so bile na razpolago poročila in akti
oziroma dokumentacija za 100 let nazaj). Arhiv je postal »termometer anksioznosti« saj so
opazili, da se dosti zaposlenih zadržuje v njem in išče po aktih. Po mnenju arhivarja so pri-
merjali aktualna poročila in izjave, ki so se tikala bodočnosti organizacije s preteklimi iz-
javami. Na ta način so poizkušali reducirati svojo negotovost. Bila je postavljena hipoteza,
da čimveč zaposlenih obišče arhive tem večji je nivo anksioznosti. (Arhivar je nato zbral
podatke o uporabnikih arhiva kot so starost, delovno mesto ipd. ter čas, ki so ga uporabili
v arhivu). Iste rezultate so indicirale različne metode. Npr. intervjuji, ankete; dokumentacija
sprememb delovnih mest, absentizma; analiza vsebine zakulisnih zgodb, negodovanj ipd.
Tako ankete kot druge statistične metode so pridobile na pomenu šele, ko so bile pri-
meijane z kvalitativnimi, npr. z analizo vsebin intervjujev. V tem oziru kaže triangulacija
• 224
Mora pa takšen multimetodološki dizajn rezultirati v integraciji več teorij ozi-
roma konceptualnih zasnov. Jick (1979) tu pravi: »V tem smislu metodološka
triangulacija tesno sovpada s teoretsko triangulacijo«. Značilen primer je Deve-
reuxov koncept etnopsihiatrije, za katerega je značilna komplementarnost metod
in teorij in o katerem je povedano naslednje: »... enkrat medsebojno dopolnje-
vanje in korektura različnih metod, ki imajo isti predmet. Tako lahko etnologija
pokaže (bewusst machen) na etnocentrični imperializem psihoanalize, obratno
psihoanaliza lahko izdela univerzalne psihične analize, ki kulturnemu relaktiviz-
mu etnologije ostanejo skriti. Komplementarnost gre tako daleč, da se obe me-
tode dopolnjujeta kot poziv in negativ na sliki...« (Devereux, 1979).
Širšo utemeljitev multimetodološkega (in tudi multiteoretskega) pristopa na-
jdemo v multinivojski analizi (Burns, Baumgartner, Meeker, 1976; Rus, 1980). Že
Becher (1963) je (kot smo videli) kot alternativo simultanemu (sinhronemu) mo-
delu multivariantne analize ponudil sekvenčno analizo, model, ki omogoča vpog-
led v spremembe skozi časovna obdobja (sekvence). Skratka izhaja se iz podmene,
da vsaka sekvenca zahteva posebno eksplanacijo (kar je »vzrok« v eni sekvenci
je nebistveno v drugi). Skoraj indentično izhodišče je značilno za multinivojsko
analizo. Deskripcija in analiza socialnega sveta se sestoji iz različnih nivojev ag-
regacije. Vsak nivo ima svoje značilnosti, relacije in zakone, ki se jih ne da im-
putirati ali prenesti na druge nivoje. Nasprotno pa so: »Multivariantne,100 nedi-
namične tehnike kot tudi enonivojski dinamični modeli in metode, sicer primerni
za stabilne, v osnovi zaprte ali za kontekst nesenzitivne sisteme so neadekvatne,
v najboljšem primeru so delno orodje, za generalno znanstveno nalogo reprezen-
tacije in analize socialnih fenomenov. Človeški sistemi so tipično odprti (adap-
tivni, samo-transformirajoči sistemi kot nasprotje mehanskih sistemov) z morfo-
genetsko ali s strukturo, za katero so značilne spreminjajoče tendence in poten-
cialnosti (Burns/Baumgartner/Meeker, 1976).
Po mnenju omenjenih avtorjev je družboslovna metodologija (ki je sicer pre-
težno kvantitativnega značaja) v glavnem narejena za potrebe zaprtih morfosta-
tičnih sistemov, kjer gre za konstantne funkcionalne odnose in zakone, skratka
za stabilne kavzalne strukture. V skladu s tem je zbiranje in analiza podatkov
omenjena na kratek časovni izsek, tako da morfogenetski potenciali in tendence
ne pridejo do izraza. Treba je preseči enonivojsko, ekvilibristično metodologijo
in razvijati modele in metode, s pomočjo katerih bi lahko proučevali, kako se
strukture socialnega sveta razvijajo, stabilizirajo, propadajo ali se transformirajo.
Pri tem je upoštevati dva važna momenta: kontekst in zgodovinskost. V multi-
nivojski analizi se tako poskuša razložiti posebno strukturo odnosa med faktorji
ali sistemi v danem kontekstu ali historičnem obdobju in spreminjanje te struk-
na prominentno vlogo kvalitativnega evidentiranja. Enega redkih primerov sinteze anket-
nega in terenskega raziskovanja pri nas predstavlja raziskava o mladinskih delovnih briga-
dah, ki jo je izvedel Supek pred več kot dvajsetimi leti. V multimetodični dizajn so bile
vključene naslednje metode: 1) opisna anketa; 2) panel študija; 3) lestvica za meijenje so-
cialne ekspenzije; 4) standardiziran, globinski in slučajni intervju; 5) kolektivni razgovor in
diskusija; 6) sistematsko opazovanje; 7) opazovanje z udeležbo; 8) analiza statističnih pod-
atkov; 9) analiza dokumentov; 10) analiza mladinskega tiska glede na to, daje bila v ospredje
postavljena skupinska dinamika, je kot centralna metoda nastopala panel-študija (Supek,
1963).
100 O težavah multivariantne analize z določitvijo časovnega zaporedja oziroma sploh s
tem, katera je odvisna in katera neodvisna spremenljivka, piše Ščepanovič (1976).
• 225
ture iz enega konteksta v drugi ali z enega časovnega obdobja v drugo. Ali drugače
povedano: Ključni predmet v multinivojski deskripciji in analizi je specifikacija
razmerij in procesov v različnih kontekstih ali različnih časovnih obdobjih (kom-
parativne tehnike ali čaovne serijske študije), kar zagotavlja informacijo o mor-
fogenetskih in morfostatističnih faktorjih in procesih ter njihovem razmerju do
nižjega nivoja odnosa med variablami« (Burns in sod., 1976; 57).
Medtem, ko gre pri multivariantni analizi (kot protitipu kvantitativnega pri-
stopa) le za dodajanje variabel na istem nivoju, pa multinivojska analiza daje po-
udarek variablam in procesom, ki v nekem obdobju ali kontekstu ohranjajo ali
spreminjajo odnos med variablami, ki so pomembne za sistem s temi identificira
glavne komponente lokalnih modelov, ki so reprezentantivni za določen kontekst
ali časovno obdobje in jih integrira v globalno multinivojsko teorijo.101
Čisto metodološko gledano akcijo opozarjajo na dve stvari: prvič, da izbira ča-
sovnega okvira in raziskovalne scene determinira percepcija (ne)stabilnosti siste-
ma in drugič, da obstaja »interakcijski efekt«, t. j. vpliv raziskovalca na dogajanje,
kar je treba preprosto »vkalkulirati« v raziskavo in ne od tega bežati v standa-
rizacijo in »nevtralnost« raziskovalčeve pozicije. Ideja multinivojske analize102
tako na neki način dopolnjuje in legitimira to, kar smo o metodološkem plura-
lizmu že povedali. Kar se akcijskega raziskovanja tiče je koncept multinivojske
analize (sicer elaboriran v jeziku sistemske teorije) zanj relevanten v več ozirih.
Lahko pomaga pri določanju relevatnih nivojev sistema (zlasti če gre za projekt
oz. intervencije v večje organizacije in institucije ali v manjše sisteme s komplek-
snim okoljem) in nam pomaga odgovoriti na vprašanji: na kateri nivo usmeriti
akcijo in kakšne bodo posledice oz. obnašanje drugih nivojev. Ne nazadnje je ide-
ja o morfogenetskih, dinamičnih in nelinearnih, večnivojskih sistemih blizu pred-
stavi, ki jo akcijsko raziskovanje ima o človeku, organizaciji in družbi. Prav tako
je treba imeti pred očmi predpostavko, da obstajajo različni tipi akcij oz. inter-
vencij prav z ozirom na različne nivoje oz. preseke socialne organizacije (v okviru
katere se dogaja večina akcijskih raziskav). Ta tema pa je premalo obdelana in
ravno tu se skriva manko akcijsko-raziskovalnih projektov. V tem smislu so po-
sebne dragocene izkušnje uvajanja t. im. avtonomnih in polavtonomnih skupin
v delovne organizacije (Rus, Kamušič, izd. 1978). Akcijska raziskovanja v tem
----1-
101	Ne gre le za odnos implikacije »če X, potem Y«, temveč za propozicijo kot je tale:
zaradi učinka strukturirajočega ali regulatornega sistema, procesa ali variabel Z, ki je odvisen
od procesa, znotraj sistema ali outputov sistema, je pričakovati, da bo razmerje X/Y oh-
ranjeno ali pomembno spremenjeno na tak in tak način (Burns in sod. 1976)
102	Kot ilustracija. Multinivojski pristop je bil uporabljen v analizi moči v delovnih or-
ganizacijah, kjer se nahaja iz predpostavkov, da je narava moči na različnih nivojih različna,
in da zato tudi vse teorije in metode niso primerne za vse nivoje (Rus 1980). Prikaz:
Nivo socialnega dogajanja	Teorija in metoda soc. moči
Individualni nivo	Teorija moči kot pomanjkanja
Skupinski nivo
Teorija o (nerecipročni) odvisnosti
Organizacijski nivo
Teorija o alokaciji resursov in odločanja
Interoorganizacijski nivo	Teorija o redukciji negotovosti
Globalni družbeni nivo	•
Zgodovinski nivo	Institucije kot produkt moči
Teorija o inerciji kot obliki moči
• 226
kontekstu so se namreč odvijala v velikih in kompleksnih organizacijah oz. so-
ciotehničnih sistemih za razliko od »mini« raziskav kot jih opisujeta Moser
(1976) in Haag in sod. (1972).
Po drugi strani pa intervencija v institucionalni (organizacijski) prostor post-
festum »razkrije« spremenljivo naravo do tedaj morfostatičnih lastnosti (subsis-
tema. Observacija ali participacija raziskovalca v situacijah krize, izbruha kon-
fliktov in nasprotij pa tudi omogoča zapopadanje zgodovinskega »ozadja« siste-
ma, razkrijejo se konstelacije moči in odnosa med subsistemi. Na ta način je na-
rejena pot za optimalnejšo intervencijo - v tem primeru le-ta poseduje tudi večjo
stopnjo legitimnosti.
3.7. Socialna antropologija, akcijsko raziskovanje, »tretji svet«
Razvijanje in prakticiranje akcijskega raziskovanja v sklopu socialne antropo-
logije sovpada s tremi momenti: prvič spoznanjem antropologov, da objektivni
vrednostno nevtralni in deskriptivni ali inženirski način dela postavlja antropo-
loga v službo (neo)kolonialističnih in imperialističnih ciljev, drugič s pojavom re-
volucionarnih vrenj v tretjem svetu, tretjič, z ugotovitvijo, da goli transfer zahod-
ne tehnologije in z njo povezanega evropocentrizma ne more rešiti tretjega sveta
pred bedo n nerazvitostjo.
Izhajajoč iz tega konteksta so bili tako zahodni socialni antropologi (outsider-
ji), ki imajo v »zakupu« tretji svet kot domači antropologi in družboslovci, pri-
siljeni redifmirati svojo etično in politično pozicijo ter tudi svojo znanstveno pro-
ceduro.103
Eksemplaričen primer je ameriški antropolog Sol Tax, ki med antropologi ve-
lja za utemeljitelja akcijskega raziskovanja (Sklevicky, 1978). Znan je njegov »Fox
project«, akcijski poseg v nekem plemenu oz. rezervatu ameriških Indijancev. V
svoji retrospektivni analizi Sol Tax (1975 a) pokaže na dejstvo, da so izhajali iz
postavke, da njihov namen ni integracija Indijancev v ameriško industrijsko druž-
bo, toda vseeno se ni posrečilo, da bi spremembe, ki so jih inicirali, delovale v
zaželjeni smeri. Njihovi posegi so namreč omajali identiteto Indijancev, kar pa
je prispevalo tudi k temu, da je bila postavljena pod vprašaj njihova antropološka
identiteta. To pa je, lahko rečemo zelo pomemben in pozitiven rezultat akcijske
antropologije. Tu naj bi veljalo: »mi moramo znanje odkrivati in ne aplicirati«.
(Tax 1975 b, Kurziv, F. A.).
Terensko delo naj bi se tako odvijalo v znamenju učenja (antropologov) od
proučevane skupine, ter v pomoči tej skupini oz. skupnosti. Sicer naj bi ta pomoč
temeljila na tem, da je treba skupaj z Indijanci odkriti, kaj je za njih primerno
in zaželjeno (Tax 1975 a), toda kako se izogniti parternalizmu in še posebej
parcialnim rešitvam?
Tax pravi, da so bili nesposobni pomagati, toda v tem smislu da so çe tega
»naučili« in da so to reflektirali. Pomagati niso mogli, ker so Indijanci dokončno
spoznali, da se ne morejo in nočejo integrirati, antropologi so skupaj z njimi ak-
ceptirali to dejstvo. V tem slučaju je seveda nujen konflikt z institucijami, ki so
103 O novem položaju antropologa instruktivno piše Vidich (1977).
104 Tudi med Indijanci v rezervatu, kjer je deloval Tax, sta bili dve skupini: tradicionalna
in modernistična. Tako je nastal kompromis: skupaj z antropologi so formirali delavnico
in prodajalno starih indijanskih izdelkov in spominkov. Ostali so v rezervatu, toda so se
vključili v turistično industrijo.
• 227
»
skrbele za Indijance. Po Taxu je naloga antropologa, da prepriča te institucije,
da vzpodbujajo Indijance (in podobne marginalne skupine) da same odločijo na
kakšen način se bodo prilagodili spremembam znotraj širšega okolja. Stvar je na-
mreč v tem, da te spremembe vplivajo na »marginalce«, tako vemo da velik del
Indijancev iz rezervatov zapušča svojo sredino in se seli v mesto, prav tako raz-
padajo npr. vaške skupnosti Indijancev v Južni Ameriki. Obstaja stalna napetost
med tistimi, ki hočejo ostati in obdržati svojo identiteto in tistimi, ki odhajajo
oz. bi se radi bolj ali manj integrirali (seveda pa ne moremo mimo poizkusov,
da bi nekatere take skupnosti na silo integrirali). Ilustrativen je slučaj Holmberga.
Le-ta je s pomočjo Peruanskega vladnega inštituta pomagal pri transformaciji in-
dijanske vaške skupnosti iz pol fevdalnega režima v odprto samoupravno skup-
nost. Zgodilo pa se je, da je tekom tega procesa veliko Indijancev emigriralo v
urbana središča. Etzkowitz in Schafflander pravita, da je Holmberg v svoji analizi
zanemaril tedenco »inkliniranja Južne Amerike k urbanizaciji« (da pa se vso stvar
razumeti v tem smislu, da so Indijanci skozi proces dekonstrukcije izrazite pod-
rejenosti in nesamostojnosti naprav gospodarjem postali zmožni samoodločitve
in si tako pridobili pravico do mobilnosti).
Po eni strani (akcijski) antropolog ne more biti zgolj v funkciji zaščite tradi-
cionalnih ali marginalnih skupnosti pred agresivnimi posegi domačega ali tujega
kapitala (in z njim povezane »trde« tehnologije) v tem smislu, da ohranja in po-
udarja konstante njihove arhaične, socialne in tehnološke organizacije. Še manj
je lahko vnašalec »modernističnih« navad in tehnologij. V prvem primeru je stvar
v tem, daje večina takih tradicionalnih skupnostih že soočeno z »modernizmom«
z razkrojem tradicionalnih obrazcev organizacije in bi vztrajati na izoliranosti in
tradiciji pomenilo le kompenzacijo za antropologovo «slabo vest«, ki jo ima kot
zastopnik agresivne tehnološke civilizacije. V drugem primeru bi bil rezultat raz-
krajanje identitete članov skupnosti, antropolog tu lahko fungirá le kot agent »na-
prednejše« civilizacije. Dejansko imamo opraviti z obema pristopoma. Tako na-
primer Etzkowitz in Schaffender (1980) očitata Taxu, da je »na ta način antro-
polog akcije sočustvojoč z omejeno definicijo tistih, ki jim je hotel pomagati, ni
bil v stanju premagati poraznega siromaštva nič bolj kot Indijanci sami«. Kar se
tiče drugega pristopa je značilno kot sem že na začetku omenil, vedno bolj pre-
zentno spoznanje, da nobena misionarska vloga, tudi združena z dodatno pomoč-
jo razvitih ni efektivna (če gledamo samo ta aspekt).105 Po mojem mnenju bi eden
od adekvatnih pristopov bil v tem, da antropologi (in družboslovci) respektirajo
nekatere tradicionalne (arhetipske) obrazce, toda istočasno proučijo možnost za
implementacijo efektivnejših oblik tehnologije (mislim na enostavno ali »mehko«
tehnologijo) in socialne organizacije106 z namenom izboljšanja duhovnega in ma-
terialnega nivoja prebivalcev skupnosti. Pri tem so napotki, ki jih je domislil Tax,
instruktivni, zlasti misel, da akcijski antropolog ne sme kot prvo »aplicirati zna-
nja«, temveč mora biti vključen v učni proces skupaj z ostalimi udeleženci. Le
105	Glede na čedalje bolj izraženo potrebo po identiteti in socialnih spremembah v tret-
jem svetu se izgublja možnost, da bi antropolog nastopal v vlogi agenta postkolonialne po-
litike. Značilen primer je projekt »Camelot«, ki je bil eden zadnjih in neuspešnih poizkusov
vpreči družboslovce v politiko, za katero so stali imperialistični cilji. Glej tudi Vidich (1977).
106	O takem načinu poroča naš arhitekt-oblikovalec, ki seje udeležil projekta implemen-
tacije tehnološko-oblikovalskih inovacij v vaško skupnost v Mehiki (Mächtig, 1979).
• 228
tako se izognemo inženirskemu raziskovanju. V zvezi z očitkom Etzkowitza in
Schafflanderja lahko rečemo, da mora biti akcijski antropolog v stanju tudi ap-
licirati znanje, toda ne pred »opravljenim« učnim procesom. Se pravi na podlagi
svojega znanja in izbranih informacij mora na podlagi konsensa ponuditi neke
opcije oz. rešitve in sodelovati pri njih transferu.107
Nikakor pa se ne strinjam z posplošeno oceno, da akcijski antropolog, kljub
temu da eksplicite podvrže kritičnemu prepraševanju osnovne postulate antropo-
loške znanosti, še vedno ostaja zavezan akademski skupnosti in s tem vladajo-
čemu sistemu (Sklevicky, 1978). Tu je treba reči dvoje, prvič, da akcijski antro-
polog mora biti v stalnem soočenju z akademsko skupnostjo (tako ima možnost
verifikacije svojega dela), po drugi strani pa si mora prizadevati (in to mu uspe
le tako, da je vključen v akademsko skupnost) omajati povezanost znanstvene
skupnosti z vladajočim sistemom. To pa je možno le (ko dovolj jasno izhaja iz
našega razpravljanja o akcijskem raziskovanju in družbeni pogojenosti družbos-
lovnega znanja) če kot antropolog (sociolog itd.) v svojem profesionalnem okviru
torej, postavi pod vprašaj tiste elemente, ki legitimirajo vladajoči sistem in dajejo
legitimiteto tudi njemu in odvrže svojo »karakterno masko« zasnovano na druž-
beni delitvi dela, ki mu daje možnost objektiviziranja (razpolaganja) ljudi - »lai-
kov«.
Glede na to, da so antropologi po naravi s\ojega raziskovanja bolj usmerjeni
na praktično delo in kontakte z ljudmi se je že pri klasičnih antropoloških štu-
dijah pojavilo vprašanje po smiselnosti in namembnosti antropološkega razisko-
vanja. To vprašanje so zastavili raziskovalci sami in antropologi niso mogli ostati
neodzivni. Dovolj indikativna je v tem smislu Lewisova študija o Tepoztlanu (Le-
wis, 1970), kjer je šlo za ponovitveno študijo (restudies). Ravno dejstvo, da so se
antropologi večkrat znašli v istem kraju je pri prebivalcih zbudila dvome v smi-
selnost antropološkega dela, po drugi strani pa tudi upe.108
Lewis je že na začetku zdvomil v uspešnost tradicionalne antropološke meto-
dologije, da se namreč s pomočjo nekoliko informantov zbere čimveč podatkov
o določenem mikro kulturnem sistemu. Domislil sije nove metode: sklical je ses-
tanek družinskih »poglavarjev« in jim pojasnil namen njihove misije (v raziskavi
je bilo udeleženih več antropologov in študentov-asistentov, tako ameriških kot
mehiških) ter jih povprašal po njihovih problemih. Cela stvar seje končala, nep-
ričakovano kot pravi z vzpostavitvijo programa socialnih služb (Lewis in sod. je
tudi uspelo, da so pri vladi izposlovali nekaj strokovnjakov, ki jih je kraj nujno
rabil).109
107	Tax pravi: »zaradi tega smo akcijsko antropologijo definirali kot dejavnost, pri kateri
se pred antropologa postavljata dva koordinirana cilja, od katerih pa nobeden ne more biti
v podrejenem položaju. On (antropolog, op. F.A.) želi pomagati skupini ljudi, da rešijo pro-
blem in si želi nekaj naučiti v samem tem procesu. Antropolog odklanja, da bi mislil ali
rekel kako so vključeni ljudje za njega golo sredstvo za napredek lastnega znanja, ravno tako
odklanja samo misel, da enostavno aplicira znanost na reševanje problemov teh ljudi« (Tax,
1975 b).
108	Tako je eden prebivalcev rekel: »Mnogo ljudi je že prišlo sem, da bi nas proučevalo,
toda nobeden nam ni pomagal« (Lewis 1970, XV.)
109	Lewis je tu, čeprav samo v fusnoti zaznal novo situacijo: »Zdi se, da bi kombinacija
raziskovanja in programa socialnih služb na podlagi naših izkušenj v Tepoizlanu predstav-
ljala odlično pot integracije področij aplikativne in teoretične antropologije. Predstavljamo
• 229
Kot sem že omenil je znanih še več akcijskih antropoloških projektov kot
Holmbergov ali del Pradov v smislu »programa razvijanja lokalnih skupnosti«.
V usmerjenosti antropologije na terensko delo z ljudmi je eden od razlogov za
silovit vzpon akcijske antropologije. Ta je seveda povezan z revolucionarnimi
vrenji in s procesi iskanja identitete tretjega sveta. Drugi razlog je po mojem d"ej-
stvo, da v deželah tretjega sveta obstaja že precejšnje število družboslovcev. Le-ti
so direktno soočeni z bedo, tako materialno kot duhovno, velikega števila ali celo
večine prebivalcev svoje dežele. Glede na to, da se osvobajajo zahodne pozitivis-
tične metodologije in iščejo nove pristope, ki bi rezultirali v neki pragmatski ak-
ciji in spremembi, ni čudno, da so začeli na široko uporabljati akcijsko razisko-
vanje. Ne gre samo za socialne antropologe, temveč so v tej akciji vključeni tudi
sociologi ter pedagogi oz. andragogi in drugi strokovnjaki.110
Prijetno presenečenje je bilo zame, ko sem v knjigi, ki jo je napisal Fais Borda
(1978) in ki je izšla v Bogoti, naletel na »zagovor«, ki ga je napisal nam znani
Moser (ki sicer deluje v pedagoškem inštitutu univerze v Zürichu). Mar ne govori
to dejstvo v prid tistemu pojmovanju (ki ga zastopam tudi sam) namreč, da ak-
cijsko raziskovanje ni le nek parcialen koncept, da ni le izhod v sili za razočarane
in frustrirane družboslovce na zahodu. Da tudi ni le akcionistična »operaciona-
lizacija« Marxove 11. teze o Feuerbachu, kar si predstavljajo nekateri revolucio-
narni družboslovci v tretjem svetu ko se identificirajo z zatiranimi. Že to da Fais
Borda, ki se deklarira za marksista in akcijsko raziskovanje (investigation-accion)
pojmuje kot obliko razrednega boja, sodeluje z Moserjem pomeni, da vidi reve-
lanco tudi v razvijanju tipičnih znanstvenih momentov kot so metodologija in
teorija akcijskih raziskav.
Po mojem bi bila za zdaj (pa tudi v bodočnosti) centralna preokupacija ak-
cijskih raziskovalcev v tretjem svetu v implementaciji adekvatnih, to je lokalni
infrastrukturi ustrezajočih tehnoloških inovacij. Vse večjega prepada med razvi-
timi in nerazvitimi se ne da reševati z komplicirano »trdo« zahodno tehnologijo
(in ekonomijo), temveč z uvajanjem »mehke« tehnologije (kije prvič socialno ust-
rezna in na razpolago največjemu številu ljudi, se z njo preprosto rokuje, je eko-
loško ustrezna ter vključuje elemente tradicionalne tehnologije (ali medicine
npr.).111 To uvajanje pa je bistveno povezano s procesi socialne transformacije.
Le-ta pa ni možna brez osvestitve »opresiranih« o njihovem položaju in možnos-
tih prevlade tega položaja.
si, da to zveni puristično. O. Mowrer mije pokazal, daje bilo v zgodovini psihologije nekaj
največjih napredovanj v razvoju psihološke teorije rezultat klinične obravnave pacientov.
Izkustvo angleških antropologov z akcijskim programom v Afriki označuje to smer... (Le-
wis, 1970; XV).
110	O Freiru smo že spregovorili - ne slučajno, saj predstavlja referenčno točko za večino
akcijskih raziskovalcev tretjega sveta (ne samo njih). Prav tako lahko beremo, da poziva ko-
lumbijski antropolog k sodelovanju v smislu razvijanja akcijskega raziskovanja vse zainte-
resirane sociologe in antropologe (Sevilla-Casas, 1978). V Kolumbiji seje leta 1977 odvijal
simpozij o akcijskem raziskovanju, ki ga je organiziral »Research Comitee on Inovative Pro-
ceses and Social change«, ki je eden od komitejev mednarodnega sociološkega združenja -
ISA). V tej deželi deluje tudi sociolog, ki ga pogosto citirajo drugi avtoiji iz tretjega sveta,
Fais Borda (1978). Tudi v afriških deželah, zlasti Tanzaniji je več družboslovcev, ki se uk-
varjajo z akcijskim raziskovanjem (Kassam, 1980), prav tako v Indiji (Tandom, 1980) itd.
111	Tretji svet seveda ni enovita struktura, tudi znotraj njega so bolj razvite in manj raz-
vite dežele. Zlasti bolj razvite z večjim ali manjšim uspehom uporabljajo »trdo« tehnologijo.
Nekatere od teh dežel odklanjajo »mehko« tehnologijo, češ da je to nov način da jim prvi
svet onemogoči dostop do najmodernejše tehnologije in tako ohranja njihovo odvisnost. Po
drugih teorijah je proces (klasične) industrializacije ireverzibilen inje za najmanj razvite edi-
• 230
3.8. Nevarnosti akcijskega raziskovanja: akcionizem in empiricizem
Forsiranje zahteve po zbiranju čim več podatkov je prav lahko odraz negativ-
nega in anksioznega stališča raziskovalca v mogoče zanj neprijaznem in rezistent-
nem okolju. Kot seje zgodilo v primeru »terapevtske kolonije na Rakitni«,112 pa
je tudi posledica želj in namenov nekaterih raziskovalcev, da bi zbrali čim več
»hard data«, da bi tako ustregli znanstveni skupnosti, ki še ni priznavala akcijs-
kega raziskovanja kot znanstvene metode. Začnejo se kopičiti gore podatkov, ker
pa je treba razmišljati tudi o akciji ali njenih posledicah (če je bila že izpeljana),
ne ostane časa za analizo in interpretacijo najbolj relevantnih podatkov.
Dilemi empiricizma in akcionizma sta povezani s centralnima izhodiščema
akcijskega raziskovanja: prvič, da gre za intervencijo oz. iniciranje socialne spre-
membe, drugič, da gre za generiranje teorije. Na delu sta torej tudi dva interesa,
od tega, kateri bo prevladal, je odvisen potek projekta. Možen je tudi paralelen
pojav akcionizma in empiricizma. Po eni strani torej iztek v pragmatično in znan-
stveno nereflektirano akcijo, po drugi strani v neskončno refleksijo podatkov in
informacij in njihovi teoretski elaboraciji, ki služijo »odtujeni« samopotrditvi raz-
iskovalca.
Freire (1974) je postavil tezo, daje človeško vedenje sinteza akcije in refleksije
(etnometodologija tu govori o človeku kot »praktičnemu metodologu«). Toda
tako prva in druga komponenta sta lahko »alienirani« (prva v smislu heteronom-
ne oz. neavtonomne motivacije, druga v smislu »vsakdanje zavesti«, ki utrjuje sta-
tus-quo) omenjena teza je toliko bolj relevantna v kolikor predpostavimo, da je
tudi znanost umeščena v ta kontekst oz., daje sinteza obeh komponent (de Vries,
1980; Tandon, 1980). Nič čudnega, da klasični sociologi organizacije niso spo-
sobni za drugega kot za avtoritarno intervencijo oz. akcijo (v smislu inženiringa)
za kar je vzrok v rigorozni metodološki proceduri (Argyris, 1972). Rešitev, ki jo
je predlagal Moser s tem, daje postavil zahtevo po vzpostavitvi instance »diskur-
sa«, drugi avtorji razšiijajo v zahtevo po participatorni akciji (Tandon, 1980) in
participatornem raziskovanju (de Vries, 1980; Jackson/Conchelos/ Vigoda, 1980;
Vio Grossi, 1980; Kassam, 1980). Akcionizem izhaja iz dveh na videz različnih
prepričanj, vendar obe peljeta v slepo ulico. Pri prvem raziskovalci suponirajo,
da oni sami poznajo najboljšo rešitev oz. terapijo za probleme ljudi in v tem smis-
na možna pot v kombinaciji informatike (ki je proizvod postiindustrijske družbe) in enos-
tavne,« mehke tehnologije (tega mnenja je n. pr. J. J. Schreiber v Svetovnem izivu).
Dejstvo pa je da je dosedanji transfer tehnologije v tretji svet povzročil nekaj težkih in
neintendiranih »kontraindikacij« (zelena revolucija je n. pr. privedla do pavperizacije malih
kmetov in njihovega eksodusa v urbana središča, imela pa je tudi nekaj ekološko negativnih
efektov, itd.) Zelo instruktivne in poučne so v tej zvezi izkušnje in rezultati razvojnih pro-
jektov z elementi akcijskega raziskovanja, ki jih je izvajala večja skupina nemških strokov-
njakov in aktivistov (med njimi je bilo precej družboslovcev in strokovnjakov za medije in
film), glej Dennhardt/Pater, 1980.
112 O tem enem prvem akcijsko raziskovalnem projektu pri nas obstaja obsežna publi-
kacija oz. zbornik (Kos, Stritih, Adam, Podmenik idr. 1977). Iz poročil različnih avtorjev
(ne samo raziskovalcev, temveč tudi vzgojiteljev in otrok) se da razbrati dejstvo, da je for-
siranje raznih testov in standardiziranih tehnik naletelo na odpor s strani otrok. Po drugi
strani pa je bila (po mojem mnenju) zelo dobra in sociološko relevantna analiza narejena
s strani dveh vzgojiteljev - tedaj še študentov (Baskar/Fišer, 1977).
• 231
lu tudi inicirajo že prej omenjeno avtoritarno intervencijo. V zvezi z drugim pre-
pričanjem gre za hipostaziranje v tem smislu, da edino ljudje, laiki, subjekti raz-
iskave posedujejo ustrezno znanje o lastni situaciji, skratka, da je treba izhajati
iz njihove percepcije realnosti in njihovih predlogov. V prvem primeru so zane-
marjene percepcije in konstrukcije realitete subjektov oz. udeležencev raziska-
ve/akcije, zato je pristop voluntarističen in vodi v akcionizem v smislu odsotnosti
refleksije udeležencev raziskave/akcije. Dvojnik akcionizma je tu empirizem v
smislu kopičenja podatkov in »delanja teorije« za vsako ceno. Tudi v drugem pri-
meru se konec koncev izkaže, da gre za voluntarističen akcionizem - zanemar-
jenje objektivnih in subjektivnih parametrov, ki so izven dosega percepcij in in-
terpretacij subjektov (udeležencev projekta) mora prej ali slej pripeljati do situa-
cije divjega akcionizma ali do autoritarnega posega raziskovalcev. Prav v drugem
primeru izgleda kot da gre za autonomno participatorno akcijo, čeprav temu ni
tako (Vio Grassi 1980). Akcent je na interakciji med raziskovalci in raziskova-
nimi. Kar »določa« znanstvenika je to, da poseduje kvantum občih in specifičnih
teoretskih in metodoloških znanj; »praktiki« pa po drugi strani razpolagajo s po-
znavanjem konkretnih situacijskih parametrov in vsaj delno percipirajo razloge
za problematičnost ali nevzdržnost situacije v kateri se nahajajo. V kolikor se
hoče raziskovalec izogniti zgolj ekspertski (inženirski) vlogi, kjer je odvisen od in-
formacij vodstvenega ešalona ali od drugih zunanjih informacij, in hočejo zain-
teresirani subjekti v skupini, organizaciji ali lokalni skupnosti izpeljati efektivno
akcijo, ki bi rezultirala v zaželjenih (čeprav še nejasnih) spremembah morajo ob-
oji enakopravno participirati, prvi v akcijah drugih, drugi v raziskovanju prvih.
Na ta način izpostavljen proces medsebojnega učenja in kooperacije (Whyte,
1979). S tem v zvezi je jasno, da delitev dela ostane, znanstveniki ostanejo znan-
stveniki, laiki pa še naprej laiki. Nevum pa je v tem, da znanstveniki počasi od-
vržejo lažno (sicer v družbeni delitvi dela utemeljeno) avreolo večvrednosti, pre-
moči in nezmotljivosti, laiki pa postanejo bolj informirani, sposobni sistematič-
nejše in bolj široke samorefleksije ter racionalnejših odločitev.
To pa pomeni, da ne aludiram na harmonične odnose med raziskovalci in raz-
iskovanci. Vsaj na začetku so ti odnosi disharmonični in konfliktni.113 Toda kako
ustvariti atmosfero zaupanja, ki jo terjajo vsi teoretiki in praktiki akcijskega raz-
iskovanja? Na vsak način z razkritjem svojih (t. j. raziskovalno-akcijskih) ciljev
in metod z javno eksplikacijo svojih stališč in z odprtostjo informacij. Tu se se-
veda pojavi vprašanje »na kateri strani smo«, odgovor nanj je lahko le posledica
kritičnega in (v smislu Karlssona) »nevtralnega« raziskovanja in izpostavitve in-
stitucionalne analize, da bi dognali (in)kongruenco med intencami in percepcija-
mi »naročnika« in dejanskimi potrebami ter interesi članov institucij.
Organizacijsko je problem rešljiv z formiranjem širše raziskovalne skupine ali
odbora,114 ki neposredno Spremlja potek akcije in participira v vseh fazah pro-
113	Posebno če gre za krizne eksperimente ali za intervjuje, ki odkrivajo protislovja oz.
nasprotja med intervjuvanci (difference reveal interview). Tudi zagovorniki bolj akcijsko re-
volucionarnega (političnega) pristopa ostajajo pri zahtevi po distanci raziskovalca do sku-
pine ter v tem oziru po »permanentni tenziji« (publikacija skupine IDAC 1977).
114	Bogat material, v katerem so vpisani taki akcijski odgovori oz. skupine nudi zbornik
po uvajanju avtonomnih skupin (Rus/Kamušič izd., 1978). Glej tudi poglavje, kjer je govora
o Freirovi metodologiji.
Kot je razvidno iz poročila o eksperimentu v vzgojnem domu v Logatcu (Vodopivec/Ber-
gant/Kobel/Mlinarič/Skaberne/Skalar, 1974) je po odhodu mentorskega tima nastala nevar-
• 232
jekta in kar naj bi tudi zagotovilo stabilizacijo sprememb po odhodu raziskoval-
cev. Problem prve vrste je namreč v vzpostavitvi suportivnega okolja, to je okolja,
ki bi se »obnašalo« do sprememb tako, da bi jih sprejelo kot legalne ali jih vsaj
ne bi poizkušalo destruirati. Mnoge spremembe in transformacije dosežene v ak-
cijski raziskavi so bile blokirane in zmanipulirane kmalu po tistem, ko so raz-
iskovalci zapustili prizorišče. O nekaterih uspešnih (pa tudi neuspešnih) poizkusih
ustvarjanja supertivnega okolja poroča Whyte (1979), kije v sklopu delovanja v
»Federation for Economic Democracy« v ZDA pomagal pri reševanju organiza-
cijskih in drugih vprašanj v tako zvanih delavskih kooperativah (podjetij, ki so
šla v stečaj in so jih odkupili in prevzeli v upravljanje delavci sami). Povezali so
se z ustreznimi institucijami v regiji, ki so tudi finančno pomagale pri odkupu.
Podobno je legalizacijo odpiranja in dekonstrukcije psihiatričnih ustanov v Italiji
dosegel tudi Basaglia, s tem, da je preko politične akcije dosegel, da so bile spre-
membe in inovacije institucionalizirane in zakonsko sankcionirane (Basaglia,
1981).
3.9. Akcijsko raziskovanje - nova paradigma?
Avtorji prve obširnejše publikacije o akcijskem raziskovanju v nemškem raz-
iskovalnem prostoru (Haag in sod. 1972), so, po opravljeni komparaciji osnovnih
postulatov akcijskega raziskovanja z aktualnimi sociološkimi paradigmami kon-
statirali, da je akcijsko raziskovanje »nastanjeno na instrumentalni in ne na teo-
retski ravni« (Klüver/Krüger, 1972). Konsekvenca tega je v tem, daje akcijsko
nastavljanje potemtakem »uporabno« za različne teoretske in ideološko-politične
pozicije. Da pa temu ni tako, seje razkrilo skozi nadaljne polemike,115 predvsem
pa skozi nadaljnje teoretsko in praktično delovanje in raziskovanje.
Čisto odločno smo tu soočeni z vprašanjem interesov, ali drugače povedano:
na katere instrumentalne in teoretske interese se veže akcijsko raziskovanje. Se-
veda ti interesi niso nekaj znanstvenemu početju tujega ali zunanjega, niso enos-
tavno imputirani s strani politike, ideologije itd. Znanstveno delovanje je druž-
bena aktivnost, »socialno organizirana praktika« (kot pravi Silverman, 1975).
Dogaja se torej v določljivem socialnem prostoru in zgodovinska (ontogenets-
ka in filogenetska) izkušnja nam pove, da je ta prostor v veliki meri zaznamovan
z nasprotji, protislovji, političnimi in ideološkimi ter razrednimi boji in spopadi.
Znanost ni izvzeta iz te perspektive, niti pa ni nujno samo odraz nekih parcialnih
družbenih oz. razrednih interesov in njih podaljšana roka (kot je Altusser to ek-
semplarično ekspliciral z izjavo, da je filozofija prizorišče v teoretski obliki izra-
nost, da osebje zavoda opusti uvajanje intendiranih sprememb. Ko pa je začel eden od čla-
nov mentorskega tima delati z osebjem po drugih zavodih in so tudi ti sprejeli način dela,
ki so ga tekom eksperimenta uveljavljali v Logatcu, se je ta znašel v »centru pozornosti«,
doživel je gratifikacijo in osebje je bilo bolj motivirano izvajati program, ki seje izkristaliziral
v sodelovanju z mentorskim timom.
115 S tem mislim zlasti na polemiko, ki sojo odprli pripadniki »popeijanskega« kritičnega
racionalizma (Eichner/Schmidt 1974) in kjer je bila zavrnjena možnost integracije akcijskega
raziskovanja s kritičnim racionalizmom. V odgovoru, ki je kmalu sledil (Klüver/Krüger,
1975) je bila poudaijena neustreznost zgolj jezikovno-semantične kritične analize osnovnih
premis akcijskega raziskovanja (ta analiza je dokazovala nedorečenosti in neznanstvene for-
mulacije) češ da: »centralni postulat akcijskega raziskovanja je v tem, da je treba gledati
družbeno prakso kot na integralni sestavni del družboslovnega raziskovanja in ne pojmovati
prakse kot nekaj teoriji zunanjega« (Klüver/Krüger, 1975).
• 233
ženega razrednega boja). V tej točki prav lahko navežemo na Habermasa (1975),
ki pravi, da ne gre ločiti znanstvene objektivnosti oz. znanstvenega spoznanja od
praktičnega življenjskega odnosa, t. j. interesa. S tem pojmom Habermas meri na
človeške generične karakteristike: »z interesi poimenujemo osnovne orientacije,
ki so vezane na določene fundamentalne pogoje možne reprodukcije in samokon-
stituiranje človeške vrste, namreč na delo in interakcije« (Habermas, 1975; 241).
Delo kot funkcija instrumentalnega delovanja116 je na kategorialnem razvoju miš-
ljena kot proizvodna dejavnost v smislu proizvajalnih sil, ki določajo stopnjo teh-
nične obvladljivosti narave. Interakcija meri na jezikovno (simbolično) posredo-
vano komunikativno delovanje.
V	tem smislu »operacionaliziran« metodološki obrazec izgleda takole: »Ko-
munikacija raziskovalca zahteva tako uporabo jezika, ki ni zaprta v meje tehnič-
nega razpolaganja z opredmetenimi naravnimi procesi. Razvija se iz simbolično
posredovane interakcije med podružbljenimi subjekti, ki se vzajemno spoznavajo
in priznavajo kot nezamenljivi individui. To komunikativno delovanje je tak sis-
tem odnosov, ki se ne more izvesti na okvir instrumentalnega delovanja« (Ha-
bermas, 1975; 1979). Tu imamo opravke s tremi tipi spoznanja (analitsko-em-
piričnem, hermenentskim in kritično dialektičnim), ki jim odgovarjajo trije tipi
interesov: interes po objektivizaciji in obvladanju narave, zagotovitev intersubjek-
tivnosti sporazumevanja v govorno jezikovni komunikaciji, interes po metodični
(samo)refleksiji. Kot paje pokazal Apel (1979), kije svoja izvajanja o tipologiji
družbenih znanosti neposredno navezoval na Habermasovo delo Spoznanje in in-
teres, so v družboslovju možna samo sekundarna metodološka objektiviziranja;
da namreč ne bi kvazi nomološka znanost (katerih interes se sicer kaže v družbeni
tehnologiji) človeške subjekte izgubila kot intencionalne objekte spoznanja.
Po drugi strani pa se hermeneutsko razumevanje ne more izogniti objektivi-
ziranju komunikacij v predmet striktnega opisa ali celo predmet eksplanacije.
Komplementarnost doseže svojo izpolnitev prav v pritegnitvi tretjega tipa znanos-
ti, ki ga Apel imenuje kritično-rekonstruktivna znanost in katere paradigmatski
formi sta psihoanaliza in kritike ideologije oz. sociološka kritika institucij.
V	tej zvezi je povedano naslednje: »Na ta način dialektično posredovanje samo
razumevanja kot tudi komunikativnega razumevanja preko kvazi-naturalistične
kavzalne pojasnitve karakterizira metodološko lastnost mišljenja po vodilnem in-
teresu spoznavanja kritične družbene znanosti« (Apel, 1979). Če zdaj v diskusijo
»vržemo« temo interesa akcijskega raziskovanja se izkaže, da je le-ta uresničen
v refleksiji117 samoaplikacije kvazi-nomološke eksplanacije v smislu modifikacije
vedenjskih procesov.
Tu se lahko opremo na naslednjo misel, ki pravzaprav predstavlja rezime Ape-
lovih razmišljanj o tipih družbenih znanosti: »V nasprotju s tem, se v primeru
kritične družbene znanosti oz. metodoloških razlogov namerno vzpodbuja, po-
116	Duhm (1975) tu očita Habermasu, daje nekorektno reduciral Marxov pojem produk-
cije na instrumentalno delo. Nasprotno naj bi bila v tem pojmu zapopadena enotnost dela
in občevanja oz. komunikacije (Verkehr).
117	Habermas (1975) pravi, da je psihoanaliza edina znanost, ki metodično zahteva ref-
leksijo. V tem smislu da: »Analitik vodi pacienta, da ga nauči brati lastne tekste, ki jih je
sam okrnil in skrivil in da ga nauči prevesti simbole privatno-jezikovno izobličenega načina
izražanja na izražanja javne komunikacije. Ta prevod doseže v dosedaj zaprtem spominu
važne faze življenjske zgodovine in naredi zavesten lasten formiranja: v toliko psihoanalitska
hermeneutika ni usmerjena, kot duhovna-znanstvena hermeneutika na razumevanje simbo-
ličnih zvez nasploh, temveč je efekt h kateremu vodi, samorefleksija (Habermas, 1975; 275).
• 234
sebno z vzorom na psihoanalizo, samorazmišljanje človeških subjektov-objektov
spoznavanja. V tem slučaju način dialektičnega posredovanja poglobljenega
samo-razumevanja kvazi-kavzalnih pojasnitev razdvojenih, reificiranih, obveznih
(obligatornih) procesov z odgovarjajočo samo-aplikacijo eksplanatorne teorije, ki
ima za cilj spremembo vedenja človeških subjektov-objektov raziskovanja - ne
samo da ne predstavlja ovire, nasprotno postaja terapevtski cilj analize, ki isto-
časno predstavlja test zahtevi po resničnosti analize« (Apel, 1979). Emancipitor-
na moč samorefleksije tu vodi v spremembo reificiranih vedenjskih vzorcev, ta
cilj pa ni dosegljiv brez kontrole (s strani kvazi-kavzalne nomološke teorije pred-
postavljenih) objektiviziranih procesov (oz. nekega preseka socialne realitete),
vendar se ta kontrola dogaja kot »samoaplikacija« teoretskih spoznanj, kije hkra-
ti testiranje resničnosti analize. Emancipitorna samorefleksija torej ni možna brez
komunikativnega razumevanja in kontrole objektivnega sveta, vendar sta zadnja
spoznavna interesa le sredstvo in ne cilj. Na ta način se manipulirana vedenjska
modifikacija (ki jo predpostavlja na kvazi-nomološki teoriji utemeljen interes po
kontroli socialnega sveta) umakne na komunikativnem sporazumetju utemeljeni
reflektirajoči »samoaplikaciji«, ki jo izvedejo sami subjekti/objekti raziskave.
Ravno v teh koordinantah pa se giblje tudi »interes« akcijskega raziskovanja.
Sugerirano je, da trije tipi znanstvenega spoznanja z odgovarjajočimi interesi,
prikazujejo tri glavne paradigme v družboslovju. V tem smislu je akcijsko raz-
iskovanje del kritično-rekonstruktivne družbene znanosti oz. sociologije oz. toč-
neje rečeno operacionalizacije te paradigme.
Moserjev program je tu ambicioznejši koncipirati akcijsko raziskovanje kot
kritično teorijo družboslovja sploh in s tem najaviti nujnost menjave paradigme
(Moser, 1975). Ta nujnost ne more izhajati od nikjer drugje kot iz dejstva, da po-
javljanje in raziskovanje nenavadnih problemov v okviru paradigme, ki teh pro-
blemov ne more vključiti v svoj model, postavlja zahtevo po opustitvi stare pa-
radigme (Kuhn, 1974). Nerešljiv problem za staro paradigmo pa je prav gotovo
tisti, ki izvira iz relacije raziskovalec-raziskovanec. Gre za problem, ki gaje Mo-
ser jedrnato izrazil v terminih monološke versus dialoške znanosti. Slednja je tista,
ki teži k deobjektivizaciji in participaciji vseh udeleženih v raziskovanju, v skupni
določitvi smeri in programa tako raziskovanja kot akcijskega posega. Ni slučajno,
da že omenjeni Apel (1979) pravi, da nova logika (epistemologija) družbenih zna-
nosti ne more sprejeti fiksiranega odnosa subjekt-objekt, ta teoretsko vzpostavljen
odnos bi moral biti prevladan s praktičnim angažmajem. Jasen je interes, ki vodi
epistemologijo bazirajočo na objektiviziranem odnosu raziskovalec-raziskovanec:
»Takšna eliminacija - to vzpostavljanje in stabiliziranje kvazi-fizikalnega odnosa
subjekt-objekt odgovarja dejanskemu vodilnemu interesu, ki se nanaša na objek-
tiviziranje in eksplanatorno prikazovanje človeškega obnašanja kot osnove za
družbeno inženirstvo ali družbeno tehnologijo« (Apel, 1979). Problemi izšli iz ob-
jektiviziranega odnosa med raziskovalcem in raziskovancem so v tem, da tak od-
nos onemogoča po eni strani validnejše podatke, po drugi strani pa uveljavljanje
demokratičnih teženj tako raziskovalca kot raziskovanca po participaciji in in-
teresu po samoosvobajajoči refleksiji.
Moja teza je, da je akcijsko raziskovanje kot kritično rekonstruktivna oblika
družboslovja po svojem spoznavnem in praktičnem interesu umeščeno v sklop in-
terpretativne paradigme kot so jo redifínirali že omenjeni Leithäuser in sod.
(1977). Le-ti so postavili osnovo za takšen raziskovalni pristop, ki omogoča te-
matizacijo »vsakdanje zavesti«. Analogija s psihoanalizo ni le hevristična. Psihoa-
• 235
naliza kot paradigmatski vzorec emancipatorne znanosti temelji na sledečem po-
jmovanju samorefleksije: »V aktu samorefleksije je spoznanje neke objektiviza-
cije, katere moč počiva edino na tem, da subjekt v njej ne prepozna sebe kot last-
no drugo (bit), neposredno eno in isto kot interes po spoznanju, namreč po eman-
cipaciji prav od te moči« (Habermas, 1975; 338). Objektivizacija, ki jo omenja
Habermas, je v koncepciji Leithäuserja in sodelavcev identificirana kot skozi pro-
ces podružbljanja in kot skozi medij ne-komulativne socializacije nastala petri-
ficirana depozitarna vsakdanja zavest. Le-ta ne dopušča, da bi v njen tematski ho-
rizont vstopile ogrožujoče, ambivalentne teme, oz. točneje povedano s pomočjo
transfernih pravil redukcije in obrambe jih skuša harmonizirati, zvesti na že po-
znano ali jih eksteriozirati (segmentirati). Naloga raziskovalca je izzvati krizno si-
tuacijo v kateri bi subjekti lahko transparirali samo po sebi umevna, socialna
preddoločena pravila in jih naredili za predmet samorefleksije. Navezanost na
(Garfinklove) krizne eksperimente je več kot očitna, vendar je tu na delu »zain-
teresirana« kritika ideoloških usedlin (ki jih vsakdanja zavest nujno proizvaja in
reproducira kot pogoj svoje eksistence). Kot je bilo že povedano, etnometodolo-
gija ni zainteresirana za tematizacijo pravil vsakdanjega življenja, indiferentna je
v toliko v koliko predpostavlja enakovrednost vseh konstrukcij in konstitucij so-
cialnega sveta. V sklopu akcijskega raziskovanja naj bi bila prevladana indiferent-
nost etnometodologije tako, da bi v krizi inscenirano anomijo in vedenjsko de-
zorganizacijo pripeljala preko (samo)refleksije k spremembi rigidnih in nezaželje-
nih oz. neadekvatnih norm in pravil, kar naj bi rezultiralo v novih vedenjskih ob-
razcih (Koeck, 1976). Privilegirana »terapeutska« pozicija raziskovalca je sicer
omejena z zahtevo po kooperaciji in skupni refleksiji z raziskovancem, vendar bi
bilo bolje, da insceniranje kriz ni naloga, ki bi jo začel raziskovalec. Problema-
tičnost vstopa na teren, ki se kaže v akcionizmu in »trouble-makerstvu« bi bilo
treba nadomestiti z možnostjo vstopa v situacijo (sceno) kjer bi raziskovalec bil
soakter in soudeleženec (že povzročenih) ali vsaj intendiranih endogenih spre-
memb oz. transformacij. To pa pomeni, da bi moral biti proces razkritja rigidnih
in represivnih rutinskih pravil, ki uravnavajo interpretativno-interakcijsko prakso
že v teku.
Vse kar smo v tem poglavju napisali o paradigmah, interesih in tipih spozna-
nja, ko smo enkrat uvrstili akcijsko raziskovanje v kritično-rekonstruktivno zna-
nost in drugič v interpretativno paradigmo, kaže na to, daje v sociologiji oz. druž-
boslovju težko reči kaj je: paradigma, predvsem pa je nejasno katere sekvence
mora vsebovati neki sociološki pristop da je okarakteriziran kot paradigma.118
Friedrichs (1970) ni identificiral vsako sociološko teorijo za paradigmo. Problem
je namreč v tem, da 1) obstajajo teorije, ki so na različni stopnji abstrakcije, ve-
činoma pa so to teorije »srednjega dometa« (»totalni« teoriji sta npr. Parsonsova
in historični materializem); 2) empirična verifikacija teorij je različna, prav tako
se razlikuje raziskovalno-empirični aparat in metodološki instrumentarij teorij.119
Po Ritzerju (1975) bo moral sociološki pristop, ki bi hotel veljati za paradig-
mo, vsebovati štiri komponente a) model, ki bi ga sledili kot vzor; b) predstavo
o predmetu, c) teorijo, d) metode in instrumente.
118	Na problematičnost aplikacije Kuhnove teorije znanstvene paradigme na družboslov-
• i je je pokazal Kuvačić (1977).
119	Vendar to, alije neka teorija bolj »operacionabilna« ali primerna kot izhodišče za im-
pirična raziskovanja, ni odvisno samo od teorije, kot to domneva Sekulić (1979).
236
Intretativna paradigma vsebuje vse te komponente, toda kljub temu težko re-
čemo, da je to »prava« paradigma. Še zmeraj se da nanjo »cepiti« različne teorije
oziroma konceptualne zasnove. Vsekakor pa predstavlja nov raziskovalno-meto-
dološko-epistemološki pristop. V tem smislu je ni težko diferencirati od norma-
tivne paradigme. Pričujoča klasifikacijska shema povzema bistvene kategorije,
razvite skozi celoten tekst:
Primerjalni
kriteriji
Normativna paradigma
Interpretativna paradig-
ma
cilj raziskova-
nja
deskriptivno-analitičen,
če je akcijsko orientirano
pa v smislu »inženiringa«
akcijski, oz. točneje pove-
dano, ne izogiba se spre-
membam in intervenci-
jam
formiranje
teorije
eksplanativno (preverja-"
nje hipotez in modela)
eksplorativno »teorija v
nastajanju«
način zbiranja
(in obdelave)
podatkov
pretežno kvantitativen
pretežno (vendar ne iz-
ključno) kvalitativen
način analize
in sistemizaci-
je zbranih
podatkov
multivariantna (enonivoj-
ska) analiza
sekvenčna (dimenzional-
na in multinivojska anali-
za)
vrednostno iz-
hodišče
sistemsko-funkcionalna
analiza (gledanje na posa-
meznika in institucijo s
stališča funkcioniranja
sistema). Poudarek na
konsenzu in ekvilibriju.
Institucionalna analiza
(gledanje na institucije s
stališča posameznika oz.
»institucionaliziranca«).
Poudarek na konfliktnih
potencialih.
mesto metode
primat metode glede na
»predmet« (metoda dolo-
ča »predmet«), uporaba
zgolj ene metode (zbira-
nja podatkov)
specifičnost predmeta na-
rekuje ustrezno metodo;
multimetodični pristop
pozicija razis-
kovalca
monološki princip (razis-
kovalec kot subjekt in
kreator raziskave)
dialoški princip (partici-
pacija »objektov« oz.
deobjektivizacija)
Kriteriji znan-
stvenosti (ob-
jektivnosti)
replikacija, standardizaci-
ja, merljivost
izpostavitev »hermeneut-
ske« pozicije raziskoval-
ca, ponovljivost v istih
(podobnih situacijah),
reprodukcija tipične so-
cialne situacije (kompati-
bilnost med realno in raz-
iskovalno situacijo)
• 237
3.10. Namesto rezimeja: od opazovanja do intervencije (akcije) in socialne
spremembe
Čeprav je Haag (1972) formuliral zahtevo da mora biti raziskovalec daljše ča-
sovno obdobje udeležen v socialnem okolju (oz. procesu), ki je prizorišče akcijsko
raziskovalnega projekta, pa Moser (1977; 98, 99). V polemiki z Schweitzerjem
zavrne koncept »razvojnega terenskega dela«, češ da je nerealističen in da si raz-
iskovalec kot član znanstvene institucije ne more privoščiti, da bi bil dalj časa pri-
soten in dejaven v neki drugi instituciji, ki je prizorišče akcijske raziskave. Tu se
razhajam z Moseijem. To kar lahko omenjenemu avtorju očitamo je to, da si ni
zastavil vprašanja o morebitni zvezi med zavračanjem terenskega pristopa in re-
lativno majhni družbeni in znanstveni relevantnosti projektov, pri katerih je bil
kot raziskovalec soudeležen.120 Sam namreč priznava (Moser 1976), da so bili ti
projekti omejeni na majhno število sodelujočih, se pravi da so ostali v mikros-
kupinskih okvirih in z majhno institucionalno resonanco.
Bolj se z mojim pristopom pokriva strategija, ki jo je predlagal Bodemann
(1976, 1978) in ki se sestoji iz naslednjih faz:
1.	terenski raziskovalec »polno svobodno in samokritično« participira v do-
ločenem okolju oz. instituciji
2.	opazuje dogodke in fakte in jih neposredno reflektira, toda v kontekstu svoje
biografske pozicije
3.	na podlagi dejstev, kijih zbere in kijih teoretsko fundira, lahko aktivno seže
na dva načina:
a)	ponudi oz. prezentira opcije (alternative) skupnosti, ki jih ta ni v stanju vi-
deti (zaradi notranjih napetosti, napačne zavesti ali apatije)
b)	rezultate raziskave da na vpogled skupini, da bi tako vzpostavil sodelovanje
s tistimi, ki so pripravljeni na iniciranje sprememb (in se seveda identificirajo z
raziskovalčevim poročilom).
Ta model avtor imenuje intervencijsko (oz. vplivajoče) terensko delo. Glede
na to, da je omenjeni avtor s svojim konkretnim posegom v Telemuli (sardinski
vaški skupnosti) doživel neuspeh (sam pravi, da je kot outsider poskušal samo-
voljno delovati na politični razvoj) lahko sklepamo, da njegova »intervencija« ni
bila plod predhodnega intenzivnega dela kot je to formulirano v njegovem delu
v takšnem obsegu, da bi se lahko izognil intervenciji v prazno. Ni namreč obsta-
jala potreba po endogenih spremembah, avtorju tudi ni uspelo najti »naročnika«
v Gillijevem smislu, radikalno levo gibanje je bilo v tistem času v fazi razkroja
(v korektnem predhodnem opazovanju z udeležbo, bi se moralo vse to izposta-
viti). V tem primeru tako ne moremo govoriti o (pravem) akcijskem raziskovanju,
kajti manjka en člen - tj. implementacija akcijskih intenc v mikro ali makro in-
stitucionalni okvir.
Za Whytea (1979) se zdi, daje čisto logično prehodil pot od opazovanja z ude-
ležbo do akcijskega raziskovanja. V zvezi s študijo oz. raziskavo Street Corner So-
ciety se mu je zastavilo vprašanje ali ni njegov »informât« (sicer vodja klape oz.
»ganga«, ki ga je proučeval) Pecci (Doc) pravzaprav soavtor knjige, saj mu ni le
no y glavnem je šlo za projekte, ki so se odvijali na področju pedagoških institucij (šol)
kot npr. uvajanje novih metod poučevanja, uvajanje novih predmetov (npr. seksualna vzgo-
ja) in v zvezi s tem delo v skupini učiteljev, ki naj bi rezultiralo v spremembi njihovih pri-
stopov do pedagoške prakse in spremembi vedenjskih vzorcev.
• 238
pasivno dajal informacij, temveč je aktivno raziskoval pri raziskavi, s tem da mu
je dajal pripombe in je tudi prebral od »prve do zadnje črke« prvo verzijo ome-
njene študije. Tudi v drugih terenskih raziskavah, ki jih je uvajal Whyte se kaže
diaološki moment odnosa med raziskovalci in raziskovanci. V prvi varianti ak-
cijskega raziskovanja (kot ga je koncipiral Whytp) je ta dialoški moment ekstra-
poliran na klientov sistem, vendar le v smislu konsultanske, ekspertske funkcije
- intervencija je bila uspešna v toliko, kolikor bolj so ključni akteriji uporabili
priporočila in nasvet raziskovalca (Whyte 1979) vendar seje kmalu izkazalo da
taka strategija ni primerna in da je treba sam izbor opcij za akcijo ponuditi v dis-
kusijo in oceno vsem zainteresiranim. S tem dosežemo dva cilja: Prvič s tem da
pritegnemo zainteresirano v interpretacijo rezultatov raziskave, zvečamo valid-
nost analize, drugič s tem preprečimo situacijo, v kateri bi bila neka skupina ali
organizacija prepuščena in odvisna od evaluacije in predlogov raziskovalca-out-
sideija. V tej zvezi Whyte poudarja potrebo po vzpostavljanju medsebojnega za-
upanja in suportivnega odnosa med raziskovalcem in raziskovanimi. To pa pred-
postavlja intenzivno terensko delo oz. opazovanja z udeležbo, ki se postopoma
transformira v intervencijo. Zdi se kot da se v tu opisanem modelu gibljemo še
zmeraj znotraj horizonta, ki ga je začrtal Bodemann. Vendar je upoštevati neko
razliko, ki se kaže v tem, da je Whyte imel naročnika v instituciji delavske koo-
perative, ter daje imel priliko povezave akcijskega raziskovanja na mikro nivoju
z proučevanjem in interveniranjem na makro nivo socioekonomske in politične
strukture v regiji in državi (kot že rečeno v smislu ustvarjanja suportivnega okolja
oz. v smislu legalizacije socialnih sprememb).
V našem dozdajšnjem razpravljanju z vso ostrino izpostavljajo štiri strateške
komponente, na katere je treba biti v koncipiranju in organiziranju raziskovalnih
projektov še posebej pozoren. To so:
1.	Predhodno terensko raziskovanje, ki se mora polagoma transformirati v in-
tervencijo (primer Whyte 1979, Holmberg)
2.	Formiranje raziskovalne skupine oz. vključitev določenega števila članov
(raziskovane), skupine lokalne skupnosti ali organizacije v akcijski odbor (primer
Freire 1974 in akcijski odbori v zvezi z uvajanjem avtonomnih skupin v indust-
riji, Rus/Kamušič izd. 1978)
3.	Ustvarjanje suportivnega okolja oz. legalizacijo doseženih sprememb (primer
Basaglia, Whyte 1979)
4.	Institucionalna analiza; t. j. permanentna analiza institucionalnih paramet-
rov kot so moč, konflikt, interpersonalne relacije in s tem v zvezi naročnika.
Terensko raziskovanje oz. opazovanje z udeležbo nam zagotavlja fond podat-
kov in informacij nujnih za akcijo, v tej fazi navežemo kontakte z potencialnimi
sodelavci. Predvsem je treba biti pozoren na konstelacijo nosilcev moči.121 V ko-
likor se ta faza prevesi v intervencijo, imamo nujno opravka -s konfliktno situa-
cijo, kako jo prevladamo je odvisno od več faktorjev, zlasti od formiranja razis-
121 Značilni sta pri tem izkušnji dveh antropologov. Holmberg se je v znanem Vicos pro-
? jektu lahko oprl na finančno in institucionalno podporo peruanskega vladnega inštituta za
,	Indijance, ko je vaško skupnost Indijancev pomagal iz napol fevdalnega režima transformi-
rati v odprto samoupravno skupnost. Podoben projekt je pozneje izvajal O. N. del Prado,
ki se je kot pravi Whyte (1979) moral soočiti in spopasti z mestici, ki so imeli oblast nad
Indijanci, če je hotel realizirati projekt razvojne skupnosti s participacijo Indijancev (Com-
munity Development Project).
• 239
kovalne oz. akcijske skupine in od njene moči. Na ta način si projekt zadobi na-
ročnika in se začasno legalizira. Namen v 3. točki omenjenega oblikovanja su-
partivnega okolja je v stabilizaciji sprememb v skupinski ali institucionalni struk-
turi po odhodu raziskovalca iz prizorišča projekta.
Institucionalna analiza mora dati vpogled v mehanizme, ki omogočajo funk-
cioniranje institucije;122 v latentne strukture moči. Subjektom projekta mora biti
jasno katere so tiste okoliščine institucionalnega reda, ki vplivno delujejo na njih.
Nikakršnih zagotovljenih in univerzalnih receptov in modelov akcijskega raz-
iskovanja ni mogoče izdelati in jih ponujati v uporabo. Obstojijo zelo preprosti
razlogi: raziskovalci vstopajo na »teren« v različnih fazah, vstopajo v zelo različne
»terene«; enkrat so soočeni s takojšnjo pripravljenostjo skupine ali organizacije
za intervencijo oz. spremembe, drugič naletijo na ogorčene odpore in obrambne
mehanizme, ki jih razvijejo nosilci moči, ali pa zadenejo na rigidno depozitarno
zavest tistih, ki bi spremembe najbolj potrebovali itd. Kljub temu je na mestu
opozorilo, ki ga ni samo to, lahko bi ga formulirali v terminih metodološko-epis-
temološke in teoretske prakse: v intervencijo ali akcijo gremo lahko le z zado-
voljivim fondom znanja in informacij, del teh pa moramo dobiti v neposrednem
kontaktu s skupino organizacije ali skupnostjo, ki bo prizorišče socialnih spre-
memb. V tem kontekstu bi bila najbolj optimalna pot od opazovanja preko par-
ticipacije do intervencije in implementacije akcijskih intenc v institucionalno struk-
turo.
V prvem delu pričujočo analizo kvalitativne metodologije je tako inkorporirati
v koncept akcijskega raziskovanja.
i
122 Akcijski raziskovalec bi moral dobro poznati sociološke teorije organizacije oz. ins-
titucije.
• 240
BIBLIOGRAFIJA
Adam Franko (1978): akcijsko raziskovanje, modna provokacija ali nova paradigma?
Anthropos, 1/2
Adorno Theodor W. (1972): Aufzätze zur Gesellschaftstheorie und Methodologie, Su-
hrkamp
Anderson Neis (1965): The Hobo, Sociology of Homelessmen, The University of Chi-
cago Press.
Arbeitsgruppe Bielefelder Soziologen (1973), izd: Alltags wissen, Interaktion und gesell-
schaftliche Wirklichkeit, Rowohlt
Argyris Chris (1972): The Applicability of organizational Sociology, Cambridge Univer-
sity Press
Apel Otto (1979): Tipovi naučnog saznanja u svetlu ljudskih interesa, Ideje, št. 5
Arshibald Katleen (1976): Drei Ansichten über die Rolle des Experten in politischen En-
dscheidungsprozes: Systemanalyse, Inkrementalismus und klinischer Ansatz, v Badura izd:
Seminar: Die angewandte sozialforschung, Suhrkamp
Badura Benhard (1976): Prolegomena zu einer Soziologie der engewandten Sozialforsc-
hung, v Badura, izd.: Seminar: Angewandte Sozialforschung, Suhrkamp
Basaglia Franco (1972): Die Institution der Gewalt, v Basaglia, izd: Die negierte Insti-
tution oder die Gemeinschaft der Ausgeschlossenen, Suhrkamp
isti: 1981 Negacija institucije. Vidici
Baskar Bojan/Fišar Srečko (1976): Okolje: Proti okolje (področje medveda), Problemi, št.
157-159.
Backer Howard (1970): Whose side We are on? V Filstead, izd: Qualitátive Methodology,
Marcham Pubi. Comp.
Isti: Outsiders (1963); The Free Press of Glencoe
Isti: (1970): Problems of Inference and Proof in Participant Observation, v Filstead, izd:
Qualitative Methodology, Marcham Pubi. Compt.
Becker Howard/Greer Blanche (1970): Participant Observation and Interviewing: A.
Comparison, v Filstead, izd: Qualitative Methodology, Marcham Pubi. Comp.
Berger Hartwig (1972): Erfahrung und Gesellschaftsform, Kohlhammer
Isti: (1974): Untersuchungsmethode und soziale Wirklichkeit, Suhrkamp
Berger Hartwig/Kavemman Barbara/ Hessler Manfred (1978): »Brot für Heute, Hunger
für Morgen.« Landarbeiten in Südspanien, Suhrkamp
Berger Peter/Berger Brigitta (1976): Wir und die Gessellschaft, Rowohlt
Bigović-Grgić Jasna (1979): Zapis o anketoalergiji. Pitanje 6/7
Blinkert Baldo (1979): Methodische Realitätskonstruktionen oder soziale Tatbestände?
Soziale Welt, vol. 29, 3,
Blumer Herbert (1973): Der methodologische Stantort des'Simbolischen Interaktionis-
mus, v Arbeitsgruppe Bielefelder Soziologen izd: Alltagswiss, Interaktion und gesellschaftlic-
he Wirklichkeit
Bodemann Michael Y. (1976): Überlegungen zu praxisbezogenen Soziologie am Beispiel
der teilnehmenden Beobachtung, v Badura, izd: seminar: Angewandte Sozialforschung,
Suhrcamp
isti: (1978): Problem of Sociological Praxis, the Case for Interventive Observation in
Fieldwork, Theory and Society, vol 5, No. 3
Bogdanović Marija (1981): Kvantitativni pristup u sociologiji, Službeni list SFRJ
Borum Finn (1980): A. Power Strategy, Alternative to Organization Development, Or-
ganization Studies, vol 1, No. 1
Bogdan Robert/Taylor Steven (1975): Introduction to Qualitative Research Methods,
John Wiley & Sons
Brückner Peter/Krovoza Alfred (1974): Was heisst Politisierimg der Wissenschaft und
was kann sie für die Sozialwissenschaften heissen? Europäische Verlagsanstalt,
Bums Tom / Baumgartner Tom / Meeker Dave (1976): Multilevel Comcepts and Met-
hodology in the description and analysis of system stability and Transformation, tipkopis
(prva verzija kot referat na 8. svetovnem sociološkem kongresu v Torontu).
Campbell Donald / Stanley Julian (1968): Experimental and Quasi - Experimental De-
signs for Research, Rand Mc nally & Comp.
241
Cicourel Aaron (1974): Methode und Messung in der Soziologie, Suhrkamp
Cunigham B. (1976): Action Research - Toward Procedural Model, Human Relations
3.
Conchelos g. / Jackson T. / Vigoda A. (1980): The Dynamics of Participation in Par-
ticipatoriy Research, Prepared for the International Forum on Participatory Research, Ljub-
ljana.
Däumling A. M. (1974): izd: Angewandte Gruppendynamik, Klett Verlag
Dennhardt Joachim / Pater Siegfried, izd. (1980): Entwickung muss von unten kommen
Rowohlt
Deutscher Irwin (1970): Looking Backward: Case Studies on the Progress of Methodo-
logy in Sociological Research, v Filstead Qualitative Methodology, Marcham Pubi. Comp.
Devereau George (1979): Wer mit dem Nudelholz mordet, muss verrückt sein, Psycho-
logie heute vol. 6, no. 1
Dion Michel (1977): Kriza idealizma u savremenoj sociologiji, Marksizam u svetu, Vol.
4,	9
Dror Yehezkel (1976): Angewandte Sozialwissenschaft und Systemanalyse, v Badura izd:
Seminar: Angewandte Sozialforschung, Suhrhamp
Duhm Dieter (1977): Warenstruktur und zerstörte Zwischenmenschlichkeit, Kiibler Ver-
lak
Kurie Mihailo (1964): Sociologija Marxa Webera, Matica Hrvatska
Eichner Klaus / Schmidt Peter (1974): Aktionsforschung - eine neue Methode? Soziale
Welt, 10
Etzkowitz Henry/Schaflander Gerald (1979): Formiranje institucija - nova sociologija,
Ideje vol. 11, no. 2-3
Fais Borda Orlando (1978): El problema de como investigar la realidad para transfor-
marla, Ediciones Tercer Mundo
Freire Paolo (1974): Pädagogik der Unterdrückten, Rowohlt Friedrichs Jürgen (1973):
Teilnehmende Beobachtung abweichenden Verhaltens, F. Enke Verlag
Gans Herbert (1976): Sozialwissenschaft für Sozialpolitik, v Badura izd: Seminar: An-
gewandte Sozialforschung, Suhrkamp
Garfinkel Harold (1967): Studies in Etnomethodology, Prentice Hall Inc.
isti: Das Alltagswissen über soziale und innerhalb sozialer Strukturen, v Bielefelder Soz.
izd: Alltagswissen, Interaktion, und gesellschaftliche Wirklichkeit, Rowohlt
Gerdes Klaus / Wolfersdorf - Ehlert Christian (1974): Drogenscene: Suche nach gegen
wart, F. Enke V.
Gilli Gian Antonio (1974): Kako se iztražuje, školska knjiga
isti: Die Negation der Soziologie. Ein Interwiev, v Basaglia izd. Die negierte Institutio-
noder die Gemeinschaft der Ausgeschlossenen, Suhrkamp
Glassner Barry / Freedman Jonathan (1979): Clinical Sociology, Longman
Glaser Barney / Strauss Anselm (1970): Discovery of Substantive theory: A basic Strategy
underlyoing Qualitative Research, v Filstead izd: Qualitative Methodology, Marcham Pubi.
Comp.
Gordon Raynold (1976): Etnomethodology: A radical Critique, Human relations, vol.
29, no. 2.
Gouldner Alvin (1970): The Coming Crisis of Western Sociology Basic Books, inc.
isti: (1965): Explorations in Applied Science, v Gouldner / Miller izd: Applied Sociology,
the Free Press
isti: (1975): Anti - minotour - the myt of a value free Sociology v For Sociology, Penguin
GofTman Elving (1978): Asylums, Pelican Books
Gray David (1979): American Sociology: Plight and Promisse, The American Sociolo-
gist, vol. 14. No. - 1
Haag Fritz (1972): Sozialforschung als Aktionsforschung, v Haag / Krüger / Schwärzel
/ Wildt, izd: Aktionsforschung, Juventa Verlag
Habermas Jürgen (1971): Zur Logik der Sozialwissenschaften, Suhrkamp
isti: (1971): Vorberreitende Bemerkungen zu einer Theorie der kommunikativen Kom-
petenz, v Habermas / Luhmann izd: Theorie der Gesellschaft oder Sozialtechnologie, Su-
hrkamp
isti: (1979): Oznavstveljena politika i javno mnenje, Kulturni radnik št. 2
isti: (1975): Saznanje i interes, Nolit
• 242
Habermas Jürgen (1976) Sistematicaly Distorted Communication, v Connerton Paul,
izd: Critical Sociology, Penguin Books
Hammerich Kurt / Klein Michael, (1978), izd.: Materialen zur Soziologie des Alltags,
Westdeutscher Verlag.
Heller Agnes (1978): Svakodnevni život, Nolit.
Horn Klaus (1972), izd.: Gruppendynamik und der »subjektive Faktor«. Repressive En-
tsublimierung oder politisierende Praxis, Suhrkamp.
Hyman Herbert (1954): Interviewing in Social Research, The University od Chicago
Press.
Husserl Edmund (1975): Kartezijanske meditacije, Mladinska knjiga.
IDAC Documenti (1977): L'indagine militante, Una alternativa sociologica, Centro di
documentazione Pistoia.
Jambrek Peter (1978): Možnosti izgradnje marksistične sociološke teorije, Teorija in
praksa, 7/8.
Jambrek Peter (1979): Moji (neuresničeni) sociološki ideali, problemi, vol. XVII. no. 5.
Jerovšek Janez (1978): Nenavadna knjiga, Delo, 3. junij.
Jezernik Mišo (1971): Vrednost rezultatov anketnih raziskav, Anthropos, 1/2.
Jick Todd D. (1979): Mixing Qualitative and Quantitative Methods, Triangulation in
Action, Administrative Science Quaterly, vol. 24, Dec.
Kamušič Mitja / Rus Veljko (1978), izd.: Eksperimenti u demokratizaciji radnih odnosa,
Filozofski fakultet, Zagreb.
Karlsson L. E. (1978): Neki aspekti socialnog konflikta koji se javljaju u toku demok-
ratizacije organizacije na nivou pogona, v Kamušič / Rus, izd.: Eksperimenti u demokra-
tizaciji radnih odnosa, Filozofski fakultet, Zagreb.
Kavčič Bogdan / Antončič Vojko (1978): Samoupravna urejenost in gospodarska uspeš-
nost delovnih organizacij, Delavska enotnost.
Kavčič Bogdan / Svetlik Ivan (1979): Poglavja iz sociologije dela, Delavska enotnost.
Kassam Yusuf(1980): The issue of Methodology in Participatory Research, Internatio-
nal Forum on Participatory Research, Ljubljana
Kirn Andrej (1978): Nenavadna knjiga, Delo, 24. junij.
Klinar Peter (1981): Neodgovornost in neučinkovitost družbene kontrole, Teorija in
praksa, št. 6/7
Koch Ursula (1975): O ideološkom sadržaju sociološke metode, Marksizam u svetu, vol.
2, no. 3.
Koeck Regina (1976): Das Problem der »etnometodologischen Indifferenz«, Sozialewelt,
no. 3.
Kohli Martin (1978): Offnes und geschlossenes Interview, Soziale Welt, vol. 29, no. 1.
Klüver / Krüger / Haag (1975): Aktionsforschung in der Diskussion, Soziale Welt, no.
1/2.
Kos Anica / Stritih Bernard / Adam Franko / Podmenik Darka (1977): Prostovoljno,
preventivno in socialno terapevtsko delo z otroki, Inštitut za sociologijo in filozofijo, Ljub-
ljana
Küchler Manfred (1980): Qualitative Sozialforschung: Modetrend oder Neuanfang? Köl-
ner Zetschrift für soz- und sozialpsyh. 2/1980
Kuhn Thomas (1974): Struktura naučnih revolucija, Nolit.
Kump Sonja (1981): Družbene vrednote študentov, prispevek na posvetovanju v Otočcu,
junij 1981
Kuvačić Ivan (1977): Znanost i društvo, Naprijed.
Isti (1970): Marksizem in funkcionalizem, Komunist.
Lange Ernest (1974): Einführung, v Freire: Pädagogik der Unterdrückten, Rowohlt.
Leithäuser Thomas / Volmerg Birgit, / Salje Gunther / Volmerg Ute / Wutka Bernhard
(1977): Entwurf zu einer Empirie des Alltagsbewisstseins, Suhrkamp.
Leithäuse Thomas / Volmerg Birgit (1977): Die Entwicklung einer empirischen Forsc-
hungsperspektive aus der Theorie des Alltagsbewusstseins, v Leithäuser idr.: Entwurf zu ei-
ner Empirie des Alltagsbewusstseins, Suhrkamp.
Lewin Kurt (1948): Resolving Social Conflicts, Harper & Brothers.
isti (1963): Feldtheorie in den Sozial Wissenschaften, Bern.
Lewis Oskar (1970): Life in a Mexican Village: Tepoztlan Restudied, University of Il-
linois Press.
• 243
Loureau René (1970): L'analyse institutionelle, Les Editions Minuit.
Luckmann Thomas (1979): Phänomenologie und Sociologie, v Sprondel Walter, Gart-
hoff, izd. A, Schutz und die Idee des Alltags in den Sozialwissenschaften, F. Enke Verlag.
Luckmann Thomas / Berger Peter (1967): The Social construction of Reality, Doubledey
Anchor.
Mächtig Sašo (1979): Interdesign Mexico 1978, Raziskovalec, vol. 9, no. 12.
Madge John (1978): The Origins of Scientific Sociology, The Free Press of Glencoe.
Marušić Vlado (1978): Idejne orientacije riječke omladine, Argumenti, no. 9/10.
McNall Scott / Johnson James (1975): The New Conservatives: Etnomethodologist, Phe-
nomenologist and Symbolic Interactionist, The Insurgent Sociology, Vol. 5, no. 4.
Mangold W. (1973): Gruppendiskussionen, v König izd. Handbuch der empirischen So-
zialforschung, Band 2, Grundlegende Methoden und Techniken der Empirischen Sozialfor-
schung, F. Enke Verlag.
Meinefeld Werner (1978): Einstellung und soziales Handeln, Rowohlt.
Merton Robert (1979): O teorijskoj sociologiji, Biblioteka Pitanja.
Mesec Blaž (1977): Metodologija akcijsko raziskovalnega projekta, v Kos idr.: Prostovolj-
no, preventivno in socialno terapevtsko delo z otroki, Inštitut za sociologijo in filozofijo,
Ljubljana.
Micheli S. idr. (1978): Participativna strategija u mjenjanju organizacije rada, v Kamušič
i Rus: Eksperimenti u demokratizaciji radnih odnosa, Filozofska fakulteta, Zagreb.
Mičunović Dragoljub (1971): Logika i sociologija, Filoz. društvo Srbije
Mikecin Vjekoslav (1974): Sociologija kao društvena kritika i teorija društvene promene,
predgovor v Gilli A.: Kako se istražuje, Školska knjiga.
Milič Borislav (1978): Naučno istraživanje i društvena praksa, Sociološki pregled.
Milič Vojin (1965): Sociološki metod, Nolit.
Mills Whrigt (1977): Dva stila istraživanja u društvenim naukama, Marksizam u svetu,
Vol. 4., no. 11-12.
Mlinar Zdravko (1977): Dialektika, empirizem in špekulacija v socioloških in politološ-
kih raziskavah, Anthropos, no. 1-2.
Moser Heinz (1975): Aktionsforschung als kritische Theorie der Sozialwissenschaften,
Kösel Verlag.
isti: (1976): Praxis der Aktionsforschung, Kösel Verlag.
isti: (1977): Methoden der Aktionsforschung, Kösel Verlag.
Nikolaus Martin (1975): Proletarijat i srednja klasa kod Marksa: Hegeljanska koreogra-
fija i kapitalistička dialektika, Marksizam u svetu, Vol. 2, no. 3.
Osojnik Jani (1975): Nekaj pripomb k raziskavi: Problemi razvoja Slovenije, tipkopis.
Overington Michael (1979): Doing the Whattcomes Rationally: Some Developments in
Metatheory, The American Sociologist, Vol. 14, no. 1, February.
Park E. Robert (1965): On Social Control and Collective Behavior, The University of
Chicago Press.
Pollock Friederich (1955): Gruppeneksperiment, Europäische Verlagsanstalt.
Psatas George (1979): Die Untersuchung von Alltagsstrukturen und das ethnomethodo-
logische Paradigma, v Sprondel / Garthoff, izd.: A. Schutz und die Idee des Alltags in den
Sozialwissenschaften, F. Enke Verlag.
Pečujlić Miroslav (1976): Metodologija društvenih nauka, Novinska ustanova Službeni
list SFRJ.
Radtke Frank Olaf (1978): Strukturelle Probleme der Kooperation von Lehrern und Wis-
senschaftlern, Soziale Welt, Vol. 29., no. 3.
Rappoport Robert (1970): Three Dilemmas of Action Research, Human Relations, no.
23.
Reich Ben / Adcock Christine (1978): Vrednosti, stavovi i promena ponašanja, Nolit.
Reschka Willibald (1971): Das Interview als ein verbaler Interaktionsprozess, Kölner
Zeitschrift für Soziologie und Sozialpsyhologie, Vol. 23, no. 4.
Richardson / Merell (1978): Meeting with Upsdaw Shop Steward; Decisions in Organi-
zations Project, tipkopis.
Richter Horst (1974): Lernziel: Solidarität, Rowohlt.
Ritzer George (1975): Sociology: A Multiple Paradigm Science, The American Sociolo-
gist, Vol. 10, no. 3.
• 244
Rizman Rudi (1976): Perspektive marksizma v družbenih vedah: »sociologija sociologi-
je«, Anthropos, no. 1-2.
Rupel Dimitrij (1973): Problematizacija sociološkega »zdravega razuma«. Problemi, no.
121/122.
Rus Veljko (1978): Uvod v Kamušič / Rus : Eksperimenti u demokratizaciji radnih od-
nosa, Filozofska fakulteta, Zagreb.
isti (1980): Večnivojska analiza moči v delovnih organizacijah, zasnova projekta, Inštitut
za sociologijo v Ljubljani.
isti (1980): Fenomenološka analiza moči v Rus / Adam / Truden: Večnivojska analiza
moči v delovnih organizacijah, I. fazno poročilo za Raziskovalno skupnost, Inštitut za so-
ciologijo v Ljubljani.
Scheuch E. (1973): Das Interview in der Sozialforschung, v zborniku: Handbuch der em-
pirischen Sozialforschung, Band 2, Grundlegende Methoden und Techniken der empirisc-
hen Sozialforschung, F. Enke Verlag.
Schibilsky Michael (1974): Emanzipative Sensibilisierung. Hinweise für sozialpadago-
gische Praxis, v Menne, izd.: Neue Sensibilität, Luchterhand.
Schmidt Herman (1976): Über die Voraussetzungen einer angewandten Sozialforschung,
v Badura, izd.: Seminar: Angewandte Sozialforschung, Suhrkamp.
Schwärzel Wiltrud / Wildt Johannes (1972): Gruppendynamische Aktionsforschung in
Arbeitsgruppen, v Haag / Krüger, Schwärzel / Wildt, izd.: Aktionsforschung.
Schutz Alfred / Luckmann Thomas (1974): The Structures of the Life-World, Heine-
mann.
Sekulić Duško (1979): Nekoliko teza o »teorijskoj« i »empirijskoj« sociologiji, Revija za
sociologiju, Vol. IX, no. 1-2.
Sevilla-Casas Elias (1976): Action Anthropology and Transdisciplinary Perspectives,
Current Anthropology, Vol. 77, no. 3.
Sewart John (1978): Verstehen and Dialectic: epistemology and methodology in Weber
and Lucázs, Philosophy and Social Criticism, Vol. 5, no. 3-4.
Silverman David (1974): Reading Castañeda, A Prologue to Social Science, Heinemann.
Isti (1970) The Theorie of Organizations, Heinemann
Sklevicky Lidija (1977): »Antropolog heroj« v akciji, Pitanja, Vol. 9, no. 6/7.
Supek Rudi (1963): Psihosociologija radne akcije, Mladost.
Susmann Gerald / Evered Roger (1978): An Assessment of the Scientific Merits of Action
Research, Administrative Science Quaterly, Vol. 23, no. 4.
Stzompka Piotr (1974): Dileme ameriške sociologije, Teorija in praksa, Vol. 11, no.
9-10.
Ščepanovič Radko (1977): Meje socioloških spoznanj, Inštitut za sociologijo in filozofijo,
Ljubljana.
Šušnjič Djuro (1973): Kritika sociološkog metoda, Gradina.
Tandon Rajesh (1980): Participatory Research and Participatory Social Action, Paper
presented at International Forum of Participatory Research, Ljubljana.
Tax Sol (1975/a): The Bow and the Hoe, Current Anthropology, Vol. 16, no. 4.
isti (1975/b): Action Anthropology, Current Anthropology, Vol. 16, no. 4.
Thrasher Frederic (1966): The Gang, The University of Chicago Press.
Throw Martin (1970): Comment on »Participant Observation and Interviewing: A Com-
parison«, v Filstead, izd.: Qualitative Methodology, Marcham Pubi. Comp.
Toš Niko (1976): Metodologija družboslovnega raziskovanja, Partizanska knjiga.
Ule Miijana (1973): Vpliv različnih osebnih karakteristik anketaijev na mnenje anke-
tirancev v interakciji anketar-anketiranec, Center za raziskovanje javnega mnenja, FSPN,
Ljubljana.
Urbančič Ivan (1975): Fenomenologija kot transcendentalno fenomenološka filozofija, v
Husserl Edmund: Kartezijanske meditacije, Mladinska knjiga
Vidich Arthur (1974): Antropologija u modemom svetu, Revija za sociologiju, no. 1.
isti (1970): Participant Observation and the Colection and Interpretation of Data, v Fil-
stead, izd.: Qualitative Methodology, Marcham Pubi. Comp.
Vio Grossi Francisco (1980): The Sociopolitical Implications of Participatory Research,
Paper presented to the Inter. Investigative Forum on Participative Research, Ljubljana.
Vodopivec / Bergant / Kobal / Mlinaric / Skaberne / Skalar (1974): Eksperiment u Lo-
gatcu, Savez društava defektologa Jugoslavije.
• 245
Volmerg Birgit (1977): Zum Gegenstandt und zur Methode Psychoanalytischer Texin-
terpretation, v Leithäuser idr.: Entwurf zu einer Empirie des Alltagsbewusstseins, Suhr-
kamp.
Volmerg Ute (1977): Kritik und Perspektiven des Gruppendiskussionsverfahren in der
Forschungpraxis, v Leithäuser idr.: Entwurf zu einer Empirie des Alltagsbewusstseins, Su-
hrkamp.
Vries de Jan (1980): Science as Human Behaviour: on the epistemology of the partici-
patory Research Approach, a Controbution to the Investigative Forum on part. Research,
Ljubljana.
Watzlawick Paul / Beawin Janet / Jackson Don D. (1971): Pragmatics of Human Com-
munications, W. W. Nhorton & Comp. Inc.
Weber Max (1972): Wirtschaft und Gesellschaft, J. C. B. Möhr.
Weiss Carol (1976): Die Politisierung der Evalutionsforschung, v Badura, izd.: Seminar:
Angewandte Sozialforschung, Suhrkamp.
Whyte William F. (1979): Making the most of Participant Observation, The American
Sociologist, Vol. 14, no. 1.
Willson Thomas (1973): Theorien der Interaktion und Modelle soziologischer Erklärung,
v Arbeitsgruppe Bielefelden Soziologen, izd.: Alltagswissen Interaktion und gesellschaftliche
Wirklichkeit, Rowohlt.
Young T. R. (1974):The politics of Sociology:Gouldner, Goffman and Garfinkel, v
Theoiries and Paradigms in Contemporary Sociology, izd.: Denisoff / Callahan / Levine, F.
E. Peacock Pubi.
Zeldich Morris (1970): Some Methodological Problems of Field Studies, v Filstead, izd.:
Qualitative Methodology, Marckham Publishing Company.
Znaniecki Florian / Thomas (1967): Methodological Note. University of Chicago Press.
Žižek Slavoj (1979): Uvodna reč, Marksizam u svetu, Vol. 6, no. 1.
• 246
Réne LOURAU:
ANALITIČNA SITUACIJA*
* Iz knjige: R. Loureau: L'analyse institutionelle, Les Editions de Miricict, 1970,
str.263-291
Psihologija in pedagogika sta dva najbolje obdelana sektorja v raziskavah in
eksperimentiranju institucionalne analize. V psihosociologiji in psihoanalizi se
kažejo določene preokupacije, določene usmeritve raziskovanja, ki konvergirajo
z institucionalnimi teorijami psihiatrov in pedagogov. Toda, če govorimo o so-
cionalitični intervenciji, se pravi, o neki aplikaciji institucionalne analize v praksi
skupin, kolektivnosti, organizacij, nas to nekako nepremagljivo privede do tega,
da postavimo vzporednico s psihosociološko intervencijo, prav tako pa tudi z an-
keto na terenu sociologije organizacij. Kakor pa nimamo pravice reducirati in-
stitucionalno analizo na neko terapevtsko in/ali pedagogično metodo, tako tudi
nimamo nič bolj pravico poistovetiti modus socionalitične intervencije s prejšnji-
mi modusi intervencije. Vendar pa pri vsem tem ni potrebno prikrivati vloge, ki
jo igrajo psihosociološke teorije in skušnje pri iskanju nove metode. Kakršnakoli
naj bo že kritika, ki jo je moč nasloviti na teorijo organizacij, pa je enako jasno,
da vsak poskus preseganja te teorije sestoji na neki način iz obdelovanja koncepta
organizacije. Kar zadeva psihoanalizo, je povsem gotovo, da bi kritika sociološ-
kega pozitivizma ostala brez nje prav tako teološka kot je teološka Comteova po-
zitivistična kritika teologije.
Najprej je torej treba poskušati opredeliti teoretske pogoje socionalitične in-
tervencije. S tem bomo vsaj delno, če že ne v celoti, preprečili zmešnjave in re-
dukcije, ki jih tvega razložitev neke nove metode. To tveganje je normalno, če
se, s Heglom, spomnimo, da je radikalna kritika teze najprej priznanje te teze in
da smo s tem, ko en koncept zoperstavljamo drugemu, udeleženi pri analizi tega
slednjega koncepta.
Kot drugo pa bo treba skušati obmejiti praktične pogoje socionalitične inter-
vencije. S praktičnimi pogoji razumemo po eni strani vse, kar determinira mesto
analitika (individualnega ali kolektivnega) v situaciji intervencije, torej preučeva-
nje postojanke analitičnega dela, po drugi strani pa tehniko raziskovanja, se pravi,
konkretno aplikacijo v metodi vsebovanih teorijskih podatkov.
Institucionalna analiza doseže za trenutek na eni strani neko metodo induk-
tivne spoznave, ki se uvršča na stran funkcionalne, strukturalne, strukturalno-
funkcionalne analize, pa tudi na stran različnih modusov ekonomske analize, po-
litične analize itd., - na drugi strani pa, bolj specifično, neki modus analize v si-
tuaciji, ki se približuje psihoanalitični kliniki. V prvem primeru imamo opravka
z analizo na papirju, ki jo bolj ali manj neposredno inspirirajo intervencije ali pre-
iskave na terenu. V drugem primeru gre za institucionalno intervencijo, ki jo ana-
liziramo kot tako.
V tej dualnosti lahko najdemo prednosti, lahko pa jo tudi obžalujemo. Zategalj
ne velja nič manj, da omogoči resnično socionalizo edinole poseg v situacijo. Ana-
liza na papirju lahko prispeva materiale, favorizira dejavno približanje situaciji,
prispeva k njeni teorijski osvetlitvi, sugerira načine evaluacije in kriterije validi-
ranja. Njena slaba stran pa je, da sociologa, psihologa, ekonomista, političnega
• 247
teoretika postavi v situacijo »vedočega« oziroma »eksperta« - situacijo, ki je ob-
enem udobna in izgnanska.
Analize torej ne bomo ločevali od intervencije, da bi s tem označili, da je re-
ferenčni sistem institucionalne analize izrazito determiniran s fizično prisotnostjo
analitikov kot socialnih akterjev v neki socialni situaciji in z materialno prisot-
nostjo celotnega institucionalnega konteksta. Kaj nam omogoči konstruirati neko
analitično situacijo?
a)	hipoteza
b)	instrumenti analize.
a)	Hipoteza
V	situaciji, ki je ne gre zamenjati z »šaljivimi resnicami« psihosociologije, pa
tudi ne s »socialno higieno« sociologije organizacij, lahko z analizami dešifriramo
odnos, ki jih individuum in skupine vzdržujejo z institucijami. Onstran ideološ-
kih, juridičnih, socioloških, ekonomskih, političnih racionalizacij nam osvetlitev
teh odnosov pokaže, da je družbena vez predvsem vzdrževanje ne-vednosti ak-
terjev o družbeni organizaciji.
b)	Instrumenti analize
Ti instrumenti se nahajajo v skupku konceptov, artikuliranih kot referenčni
sistem institucionalne analize.
1) Segmentarnost. - Pozitivna enotnost sleherne socialne grupacije temelji bo-
disi na konsenzu, bodisi na pravilu, ki je skupini zunanje, bodisi na obojem hkra-
ti.
Konsenz je lahko konsenz zdravega razuma, konsenz »mehanske« ali »organs- •
ke« solidarnosti, splošnega verovanja, itd. Uredbe s pravili so lahko bolj ali manj
interiozirane ali pa občutene kot čista prisila, pač odvisno od tega, ali gre za ured-
be, kijih izdela oziroma jih sprejme kolektivnost, ali pa gre za uredbe, kijih vsili
le en del te kolektivnosti. Pozitivna enotnost grupacije, ki ji da kvalitete socialne
tvorbe (to se pravi: ji podeli neko obliko in morfološke določitve, ki jih je moč
opazovati) funkcionira v vseh primerih na način ideologije. S tega stališča je vsaka
grupacija skupnost s konvergentnimi interesi. V njej je nekaj svetega in nedotak-
ljivega.
V	nasprotju s to ideološko vizijo ima poudarek na partikularnostih individuov,
ki sestavljajo grupacijo, za posledico često absolutno negacijo same ideje skup-
nosti. Ko negativnost privzame obliko individualizma ali nihilizma, ko obveljajo
individualni interesi ali karakteristika za neizvedljive, destruirá njena teža pozi-
tivno enotnost skupine, organizacije, etnične ali politične kolektivnosti.
Lahko pa si zamislimo možnost, kako preseči prvo koncepcijo in istočasno ne-
girati prvo negacijo. Eksistenco grupacij bomo tedaj obravnavali kot nezanikljivo,
vendar pa bomo pristavili, da te grupacije posedujejo neko negativno enotnost.
Na drugi strani abstraktne enotnosti univerzalistične ideologije, kakor tudi na ,
drugi strani ekstremne razdelitve, utemeljene v individualnih partikularnostih,
bomo enotnost grupacij, ki se jih da opazovati, prepoznali kot pluralistično in he-
terogeno. Individui, ki so zgolj postavljeni en poleg drugega, ne konstituirajo gru-
• 248
pacije: tvorbi dà enotnost, grupaciji dà obliko recipročna in pogosto prikrita de-
javnost mnoštva fragmentarnih skupin znotraj grupacije. Individui se ne odločijo
v abstraktnem, da bodo živeli ali delali skupaj, pač pa njihove pripadnosti šte-
vilnim grupacijam in njihova nanašanja nanje delujejo tako, da se lahko konsti-
tuirajo nove grupacije, ki se tako pridajajo pripadnostim in nanašanjem, ki so že
tu, pri tem pa jih negirajo na različnih stopnjah, saj prejšnje pripadnosti in na-
našanja prinašajo s seboj, splošno vzeto, nasprotja in ekskluzivne kriterije, ki se
morajo zaradi tega stopiti v mnoštvo razlik. Temu posebnemu značaju grupacij,
s katerim se srečuje socionalitična intervencija, dajemo ime segmentarnost.
Pripomnimo, da pluralnosti bolje ali slabše vidnih, bolj ali manj prepoznanih
in priznanih realnih skupin, ki sestavlja dano grupacijo, ne gre zamešati s plu-
ralnostjo »podskupin«, ki jo psihosociologija razločuje in spravlja v red v tu-in-
zdaj analize. Kljub temu pa te slučajne »podskupine« niso brez odnosov s sku-
pinami s pripadnostjo in nanašanjem, ki eksistirajo v grupaciji (ali izven nje, funk-
cionirajoč tedaj kot skupine z ne-pripadnostjo ali kot skupine z zunanjim nana-
šanjem). Na primer, podskupina »mladine« se nanaša na neki starostni razred,
ki je v globalni družbi manj dojet kot neka univerzalna in naravna pripadnost in
bolj kot neka segmentarna skupina, ki navezuje odvisnostne in agonistične odnose
s skupino »starih«.
2) Transverzalnost - Grupistična ideologija (v malih skupinah) in komunitar-
na ideologija (v velikih socialnih tvorbah kot so stranka, cerkev, nacija, itn.) sku-
šata konstruirati idealno podobo monosegmentarne skupine, absolutne koheren-
ce, ki jo proizvede edinstvena in vsemogočna pripadnost, pri čemer so vse druge
pripadnosti zavržene kot pripadnosti drugega ranga. »Skupina« - kakršenkoli naj
bo njen obseg in njena zgodovina - se narcistično kontemplira v zrcalu pozitivne
enotnosti, pri tem izključi deviantne, terorizira tiste, ki so animirani s sredobež-
nimi težnjami, obsodi in često napada individue in skupine, ki evoluirajo ob nje-
nih mejah. Ta tip grupacije, ki odklanja sleherno zunanjost, je prvi primer sku-
pine-objekta.
Drug primer skupine-objekta konstituirajo, inverzno, tiste grupacije, ki si ne
priznavajo nobene druge efektivne eksistence poleg tiste, ki jim jo dodelijo ins-
titucije ali zunanje grupacije, katerih poslanstvo je, da postavijo norme, kijih sku-
pina-objekt ne sme obiti, ter da kontrolirajo in sankcionirajo spoštovanje oziroma
nespoštovanje teh zunanjih norm. Če je prvi primer skupine-objekta primer ban-
de ali sekte, je drugi primer grupacij, kijih definira mesto, ki ga zavzemajo v de-
litvi dela in s tem v hierarhijah oblasti. Strategija sekte ali bande sestoji iz tega,
da stre nasprotnika ali kar soseda, strategija totalno odvisne skupine pa iz tega,
da »stre samo sebe« pred nadrejenimi instancami (oziroma pred tistimi, kijih za-
stopajo) in da to strtje kompenzira z racionalizacijo z absolutno segmentarnostjo,
to se pravi: z individualizmom. Medtem ko sekta stalno ohranja odprto rano nje-
ne institucionalne odraznosti od družbe, medtem ko banda ne vidi v družbi dru-
gega kot tveganje svoje razpustitve, pa osebje neke izobraževalne ustanove ali ma-
lega podjetja preživlja svoje dni tako, da se razpušča in da blokira vsak osnutek
sekcijske delitve med njim in podobo instituirane avtoritete.
V obeh primerih skupine-objekta, ki smo ju evocirali, naletimo na negacijo
transverzalnosti, ki je konstituitivna za sleherno človeško grupacijo. Opredeliti jo
torej smemo kot temelj instituirajoče dejavnosti grupacij, in sicer v tolikšni meri,
kolikor vsako kolektivno dejanje zahteva dialektično viziranje avtonomije grupa-
cije in objektivnih meja te avtonomije. Transverzalnost je torej nastanjena v ved-
• 249
nosti in ne-vednosti grupacije o lastni polisegmentarnosti. Je nujen pogoj prehoda
od skupine-objekta k skupini-subjektu.
3)	Institucionalna distanca. - Skupina tipa »sekte« ohranja distanco med seboj
in dejavnostjo institucij s silo terorja in autizma; pred kontrolo institucij skuša
pobegniti, možnosti, kijih institucije predstavljajo za družbeno akcijo, pa prezira.
Skupina, tipa nasprotnega sekti (recimo, skupina-objekt B), pa, nasprotno, svojo
dejavnost, svoje funkcioniranje, pa celo svojo eksistenco mnogo preveč identifi-
cira z vplivi institucij: med njimi in med skupino-objektom A hoče biti distanca
neskončna; med njimi in med skupino-objektom B hoče biti distanca ničelna. V
skrajno raznoliki realnosti skupin-objektov različnih tipov in skupin, ki stremijo
k statusu skupine-subjekta, bomo institucionalno distanco opredelili kot objek-
tivni in subjektivni sestavni del zavesti, ki jo imajo akterji o svoji ne-integrira-
nosti, o nezadostnosti svojih pripadnosti in predvsem o pomanjkanju transver-
zalnosti v dejavnosti grupacije, ki ji pripadajo. Objektivno vzeto manifestirata pa-
ranoidni »projekt« skupine-objekta A in depresivni »projekt« skupine-objekta B
obadva enako sprejemanje socialnega vakuuma in vedno bolj upoštevanja potreb-
no oddaljevanje od racionalnih osnov delovanja. Vendar pa igra subjektivnost v
obeh primerih odločilno vlogo, saj često poveljuje evaluaciji, ki jo akter poda o
skupini, ki zanj skriva privilegirane možnosti delovanja. Subjektivnost je treba
nazadnje upoštevati tudi, ko gre za »klientove« evaluacije institucionalne distance
dejavnikov, od katerih je odvisna njegova eksistenca. Na primer, bolnik napre-
duje s pomočjo funkcije podob, ki si jih ustvari o institucionalnih distancah med
glavnim zdravnikom in terapevtom, podob, ki se delno opirajo na administrativ-
no oblast in stalno prisotnost prvega ter na periodično prisotnost in administra-
tivno nemoč drugega.
4)	Praktična distanca. - Max Weber približa eno drugemu dve dejstvi, ki sta
kapitalnega pomena za razumevanje institucionalne analize: po eni strani vse več-
je oddaljevanje od racionalne osnove institucionalnih norm, po drugi pa vse večje
oddaljevanje od racionalnih osnov tehnik.1 Če razširimo pomen »tehnik« na sku-
pek operacij in instrumentov, ki služijo kot mediji v socialni praksi, bomo go-
vorili o praktični distanci in z njo označili tisto obliko ne-vednosti, ki zadeva vlo-
go materialnega substrata vseh institucij in socialne organizacije.
Kot sugerira Malinowski, je ni institucije brez materialnega substrata: kulturna
antropologija se tu paradoksno pridruži marksistični teoriji in marksistični kritiki
prava. Vsebina momenta singularnosti koncepta institucije ni samo organizacija
v smislu sistema odločanja in oblasti, temveč tudi materialna organizacija, teh-
nološka komponenta in fizično okolje. »Gospodinjstvo« (to se pravi vzdrževanje
ali varovanje ali management ekonomske infrastrukture) je tako organizacijski in
tehnološki moment zakona in družine, kot je »ognjišče« moment njune univer-
zalnosti. Državne institucije imajo materialno organizacijo, sestavljeno iz teroris-
tične arhitekture in tehnologije, ne da bi pri tem pozabile na tisto, kar je postalo
njihov skoraj ekskluzivni privilegij: oboroženo silo. Materialna baza cerkvenih in
ceremonialnih institucij (če ponovimo Spencerjevo klasifikacijo) se zdi manj očit-
na, kajti po eni strani je ekonomsko, čeprav igra zelo pomembno vlogo, prikrito,
po drugi strani pa je veliko objektov in materialnih procedur investiranih s sim-
boličnim karakterjem. Toda simbolom inherentna materialnost ne izbruhne ni-
koli tako močno kot v instituciji praznikov, ki jo sociologija često zavaja na
»aranžmaje« ideologije ali mitologije. Končno se pomembnost praktične distance
• 250
med'individui in skupinami na eni strani ter institucijami na drugi manifestira
v zvezi s sredstvi komuniciranja, informiranja, akulturacije. Orodja komunikaci-
je, ki so preplavila naš vsakdanjik in ki služijo kot opora sporočilom etabliranih
institucij, nam postajajo v njihovi fabrikaciji, njihovem funkcioniranju in pred-
vsem v njihovi ceni ter v njihovih modalitetah prodaje bolj in bolj skrivnostna.3
Weber je evociral primer dveh instrumentov komunikacije: denarja in tramvaja.
Temu bi lahko dodali telefon, elektrofon, magnetofon, radio, televizijo, kino, av-
tomobil, letalo, raketo...
Oba sektorja, v katerih seje pojavila institucionalna analiza, sta še posebej za-
znamovana z nerazvozljivo mešanico ekonomskega in simboličnega v material-
nem substratu. Institucionalna psihoterapija se je rodila skozi revolt proti tehni-
kam telesa, ki jih uporabljajo tradicionalne terapije: od elektrošoka do kemote-
rapevtske »prisilne srajce«. Psihiatri so, za revanš, opazili vlogo, ki jo igra bol-
niško okolje, ekologija kot podpornik fantazem in kot sredstvo, ki ga uporabljajo
bolniki za restrukturacijo svojega mentalnega in socialnega univerza. Socialna
distanca ali to, kar je socialna psihiatrija imenovala »socialni vakuum«, sta dej-
stvo neke institucionalne distance, ki jo bolnišnična zapora malone zvede na
praktično distanco, na izgnanstvo glede na sistem objektov, tak kot funkcionira
v vsakdanjem življenju.4 Da se prav razumemo, to izgnanstvo producira motnje
in fantazmatske racionalizacije, ki jih poznajo pravi izgnanci, ki so prisiljeni ne-
prenehoma ter z vse večjo izgubo realnega referenta rekonstruirati svet njihovega
prejšnjega življenja. Od tod razumemo, da se psihiater oklene analize tega sim-
bola reza med individuom in ovgo^ r> željo, ki ga razodeva praktična distanca.
V	šolski instituciji in v instiiuajun nasploh, v katerih se manifestira funkcija
formiranja, se je tudi institucionalna pedagogika rodila skozi kritiko, naslovljeno
tako na uporabo materialnega substrata kot tudi na organizacijo izobraževalnega
sistema. Že edukativne tehnike, ki so izšle iz Freinetovega gibanja, so predstav-
ljale ponovno uveljavitev edukativnega prostora, tehnik telesa, odnosa do objek-
tov, ki so v razredu prisotni ali ne. Pod Rogersovim vplivom je nedirektivna pe-
dagogika postavila poudarek na preureditev skupine učitelja in učencev; postavili
so sedeže v krog, da bi olajšali izmenjave, predvsem pa, da bi simbolizirali za-
starelost frontalnega pouka - vse to pa ne brez številnih odporov, ki so nastali
tako na strani učencev in učiteljev kot tudi na strani šolskega pohištva in šolske
uprave. Institucionalna pedagogika je nazadnje vzela za svoj objekt celoto eduk-
tivnega prostora, da bi v njem razkrila simbole šolske birokracije, ki so že sami
simboli represivnega družbenega sistema: modalnosti vstopa in izstopa, razmes-
titev mest, odsotnost določenih kanalov komunikacije in singularnost obstoječih
kanalov, itd. - vse to je služilo kot opora analizi institucionalnega sistema kot ne-
vidnega ali zatajenega temelja »vzgoje«. S to analizo je bilo moč pokazati, v kateri
točki so vzgojno-izobraževalne institucije in institucije nasploh prav malo prila-
gojene njihovi uradni funkciji formacije. Onstran edukativne funkcije je sama
družba tista, ki se pojavi kot polimpsest - družba, ki je bojda »poučevalna«.
V	teh pogojih lahko razumemo pomembnost koncepta praktične distance za
socionalizo, se pravi, za institucionalno analizo, aplicirano na mesta in momente
še drugih socialnih praks poleg vzgoje in terapije.
5) Institucionalna implikacija. - Potem ko smo obravnavali institucionalno
distanco kot razkorak med dejavnostjo in racionalnimi osnovami te dejavnosti,
bomo s terminom institucionalna implikacija označili skupek obstoječih zavest-
• 251
nih ali nezavestnih odnosov med akterjem in institucionalnim sistemom. Seg-
mentarnost in transverzalnost delujeta tako, da specificirata in modificirata im-
plikacije vsakogar, medtem ko ideologija služi njihovemu uniformiranju.
6)	Praktična implikacija. - Tu gre za pristavek k praktični distanci. Če slednja
meri razkorak med akterjem in racionalno osnovo tehnik, pa je praktična imp-
likacija pokazatelj realnih odnosov, ki jih akter vzdržuje s tistim, kar smo zgoraj
imenovali materialna baza institucij.
Institucionalna implikacija in praktična implikacija vsebujeta številne ravni.
Če si sposodimo koncepte, ki jih Henri Lefebvre aplicira na »dimenzionaIno ana-
lizo«,5 bomo razlikovali:
7)	Sintagmatska implikacija. - To je neposredna implikacija, lastna praksi
skupin, »razvrščanju dosegljivih podatkov delovanja« (Lefebvre). Gre za med-
osebne odnose v teh socialnih sintagmah kot so trajne ali kratkotrajne skupine,
velike ali male. Često je govora tudi o psihosociološki dimenziji institucionalne
analize, vendar vemo, da gre tu dejansko za moment koncepta institucije, za mo-
ment partikularnosti. Dimenzija skupinskosti je pomembna, toda ni je treba iz-
olirati; ona ne konstituira referenta analize. V fenomenih skupine je treba videti
manifestacijo negativne instance institucije.
8)	Paradigmatska implikacija. - To je implikacija, ki je posredovana z ved-
nostjo in ne-vednostjo o tem, kaj je možno in kaj ni možno početi ter misliti. De-
lovanja neprenehoma ureja neka serija opozicij in homologij, antonimov in si-
nonimov. Ko imenujemo paradigmatsko os jezika sistem, podčrtamo s tem tisti
aspekt klasifikacije, ki je lasten tako zdravemu razumu kot izdelani ideologiji in
znanstveni vednosti. Med divjo taksinomijo starine, ki neomejeno razvršča in pre-
ureja svoj svet in svet sploh s pomočjo kodov svoje vzgoje, svojih predsodkov,
svoje socialne prakse (kot ženske, žene, matere itn.) in, na drugi strani, znanstve-
no taksinomijo biologa ali sociologa, bomo opazili razliko v stopnji, ne pa razliko
v naravi. Indijanec Bororo in etnolog, starina in njen izobražen sosed, učenec in
učitelj, delavec in delodajalec producirajo bolj ali manj divje razvrstitve njihove
vednosti o naravi in družbi. V vseh primerih gre, po Lefebrovem izrazu, za »pre-
mišljeno izrabljanje pridobljenega znanja«.
9)	Simbolična implikacija. - To je implikacija, ki se največ izraža, najmanj pa
se misli. To je mesto, kjer vsi materiali, po zaslugi katerih se artikulira sociabil-
nost, istočasno izrekajo svojo funkcijo in nekaj drugega: sámo sociabilnost, druž-
beno vez, dejstvo, da ljudje žive skupaj, da se zoperstavljajo eden drugemu. Eden
teh privilegiranih materialov je simbolni sistem sorodstva, ki načeluje ureditvi in
preureditvi neke velike ali male kolektivnosti, kakor hitro je organizacija in cilj-
nosti konstituirajo kot tako. Sistem simbolnega sorodstva, ki je viden predvsem
v mali skupini, dejansko naddoloča - kot smo videli, ko smo govorili o Freudu
- velike grupacije, in sicer s posredovanjem razčlenjenih verig družbene vezi kot
so male kratkotrajne ali trajne enote, ki tvorijo kontekst našega vsakdanjega živ-
ljenja: družina, delovno mesto, privatni ali javni shodi, itd. Drugi privilegirani
material simbolične implikacije je materialnost institucije. To zadnjo točko bomo
precizirali malo pozneje, ko bo govora o analitiku in analizerju (l'analyseur).
10)	Institucionalni transfer. - Ta koncept, izposojen od institucionalne psiho-
terapije, ne označuje toliko neke vrste kolektivizacije in izložitve transferja kolikor
novo koncepcijo analize kot institucionalne intervencije in analitika kot socialnega
akterja, nastopajočega sredi neke socialne situacije. Če rečemo, da je objekt tran-
sferja struktura organizacije, ne pa zgolj ta ali oni individuum, ki zaseda v strukturi
• 252
posebno mesto (delodajalec, zdravnik, analitik), in sicer objekt za vse osebe, ki ima-
jo kaj opraviti s to organizacijo, tedaj dejansko priznamo, daje bistvena v življenju
organizacije eksistenca neke implikacije, ki se menjava v skladu s klasifikacijo, ki
smo jo predložili zgoraj.
Nasprotje med staffom-klientom (vodilno skupino, ki je zaukazala interven-
cijo) in skupino-klientom (skupkom klientov), se pravi, kapitalno nasprotje med
vodilnimi in vodenimi, ni edino, ki povzroči, da vznikne dialektika instituirajo-
čega in instituiranega. Treba je računati tudi z vrinjenjem teh elementov, ki so
za organizacijo emimentno moteči na ravni sistema simbolnega sorodstva: z ana-
litiki. S tem, ko navzočnost analitikov »prisili k plesu« celoto strukture skupine-
klienta, istočasno »prisili k plesu« (spravi na svetlo) tudi skrito ali nerečeno struk-
turo organizacije. Institucionalni odnosi se prično osvetljevati s samim dejstvom,
da je struktura motena.6 Z drugimi besedami, analiza instituirá neko krizo ins-
titucij in kriza institucij je neka oblika analize-krize-analize.
O analitični situaciji, kot smo jo tu opredelili, bi lahko rekli, da se odvrača
od tistega, kar je ali kar naj bi bila situacija analize, opredeljena z drugimi tipi
intervencije: psihosociolog ali sociolog težita le k temu, da bi obsodila to bistveno
karakteristiko institucionalne analize. Vendar pa je jasno, da če »provokacija« je
tedaj ni vpeljana umetno, temveč je inherentna eksplicitnim ciljnostim metode.
Toda v analitično situacijo ni zaobsežena vsa metoda. Kar je bilo rečenega o
mestu, ki ga analitiki zasedajo v institucionalnem transferju, ne pojasni vloge in-
stitucionalnega proti-transferja. Splošneje vzeto, praktične pogoje intervencije
enega ali več analitikov je treba precizirati z odkrito ergološkega vidika, to se pra-
vi, upoštevajoč mesto analitikovega dela v strukturi institucije-klienta, določeni
z njeno organizacijo in z motnjo, ki jo v organizacijo uvede analitična situacija.
ANALITIKOV INSTITUCIONALNI PROTI-TRANSFER
Koncept čustvene provokacije, kf je v rabi v socialni psihologiji,7 se nanaša na
analitika, na deviantneže ali na vodje, ki so sposobni razkriti sami sebi skupino
prek nekakšnega kontroliranega acting-out, ki lahko seže od radikalnega opore-
kanja do afektivne manipulacije. Polje intervencije kakor tudi polje analize tega
tipa provokacije ostane mala skupina. Ob realni ali potencialni krizi, ki jo sproži
institucija institucionalne analize, bomo govorili o institucionalni provokaciji v
nekem prvem smislu, da bi z njo označili premestitev instituiranega z analitiko-
vim instituirajočim dejanjem. V drugem smislu pa se, kot bomo videli malo po-
zneje, institucionalna provokacija nanaša tudi na analizerja.
Intervenirati, to pomeni, »udeležiti se oporekanja, ki je bilo med drugimi ose-
bami virtualno že prisotno«, pravi slovar. Velik problem za intervenirajočega -
pa naj se imenuje sociolog, psihosociolog, socionalitik, svetovalec-ekspert, itn. -
je razumeti, da intervenira v neko situacijo latentnega konflikta in da ga bodo,
ne glede na to, kakšen je sistem vrednot in kulturnih modelov klientov, dojeli kot
zdravnika in sitneža hkrati.
S tem govorimo o težavi, ki jo skusimo, ko poskušamo dojeti mesto, ki ga ana-
litik zaseda v delitvi dela. Da bi prišlo do analitične situacije, je na eni strani po-
trebna zahteva organizacije ali kolektiva klientov, na drugi strani pa je potrebno,
da se na tržišču dobe analitiki in njihove organizacije. Zahteva, zmedena ali na-
tančna, se bo nanašala na tak-in-ne-drugačen tip intervencije (sociološke, psiho-
loške, ekonomske) ter, dalje, na tako-in-ne-drugačno metodo analize. In, končno,
• 253
v skladu s podobo, ki jo kdo ima na tržišču, bo izbran ta-in-ne-drugi analitik, ta-
in-ne-druga ekipa, ki pripada tej-in-ne-drugi organizaciji analitikov.
Iz teh banalnih, toda za zainteresirane stranke zelo pregnantnih ugotavljanj
slede sklepi, ki prispevajo k postavitvi temeljnega analitikovega pravila:
1.	Zaradi njegove funkcije, ki sestoji iz tega, da se vmeša v delitev dela, ki je
že tu, kije med člani kolektiva klientov že instituirana, analitik vidi, daje njegovo
delovno mesto določeno glede na vsebino njegovega dela in omejeno glede na pre-
rogative, ki mu jih daje zahteva po intervenciji v trenutku, ko postane ta zahteva
ukaz za invervencijo in pogodba glede nje. Operativna vednost, ki jo poseduje ali
naj bi jo posedoval, relativno šibko vpliva na ustanovitev ergonomskih kriterijev
analize: tako kot psihoanalitikov klient lahko ve o freudovski znanosti prav toliko
kot njegov analitik, tako so tudi psihosociologovi ali sociologovi klienti lahko ko-
rektno poučeni glede najnovejših rezultatov sociologije ali psihosociologije. Ana-
litikova posebna vednost pride lahko v poštev pri vzpostavljanju njenih ergo-
nomskih kriterijev šele takrat, ko se kot delavec zaposli v tej organizaciji s polnim
delovnim časom. V tem trenutku pa- izvzemši začetek - ne moti več instituirane
delitve dela.
Njegovo delo postane institucionalizirano in stopi v neposredne odnose s ce-
loto drugih delovnih mest, ki vsa težijo k ciljnostim organizacije.
2.	V premestitvi tehnične in socialne delitve dela, ki jo uvede analiza, je najbolj
zgovorno in hkrati najbolj skrito posredovanje denarni odnos, ki ga analitik vzdr-
žuje z organizacijo-klientom. Analitika plačuje klient oziroma institucija, od ka-
tere je klient odvisen. Toda kdo je resnični klient? So to člani organizacije, ki so
proizvedli zmedeno zahtevo po intervenciji, ne da bi kaj dosti vedeli, kakšnemu
tipu analize in analitika naj se zaupajo? Je to staff, sestavljen iz vodilnih ljudi v
organizaciji, ki je formuliral ukaz, se dogovoril glede pogodbe, se v imenu vseh
pogodil glede določenega načina intervencije? In dalje: so to tisti, ki plačajo? Toda
pogosto se zgodi, da ne plačajo vsi ali da analitiku neposredno izplačajo honorarje
»odgovorni« iz organizacije ali da se razlike v statusu klientov ponove v računu,
sestavljenem na osnovi bolj ali manj objektivnih pretehtanj. Lahko se tudi zgodi,
da honorarji analitikov še niso jasno in definitivno fiksirani ob podpisu pogodbe
in da je pogodba tiha. Razlike v statusu lahko prav tako obstajajo znotraj ana-
litičnega staffa, tako da se večji ali manjši del honorarjev povrne v analitično or-
ganizacijo, medtem ko si analitiki razdelijo ostanek. Končno se ne zgodi redko
tudi to, da del skupine-klientov vprašanje honorarjev ignorira ali ga obravnava
kot nepomembnega za samo intervencijo.
Najhuje seveda je, če že analitik sam zanemarja, podcenjuje ali odklanja upoš-
tevanje tega materiala analize, ali če problem tehnicizira, s tem ko ga reducira
na kvantitativno diskusijo o tarifah konkurenčnih organizacij.
3.	Vprašanje materialnih osnov intervencije nas nujno napoti nazaj k sploš- .
nejšemu vprašanju materialnih osnov analitične institucije. Analiza je institucija:
to pomeni, da je to, kar legitimira poziv analitikom kot zunanjim, začasnim ali
periodičnim in plačanim intervenirajočim, neko priznanje konsenza in določenih
zakonitih metod glede tega vrinka, tega institucionalnega provokatorja, kar je
analitik. Institucija intervenirajočega analitika poseduje svojo univerzalnost: so-
cionalitik spada, tako kot psihosociolog ali sociolog organizacij, v splošno kate-
gorijo »ekspertov«, ki se nanje obračamo na ravni kolektivnosti (ekonomist,
zdravnik dela, itn.). Posebnost socionalitika in poklicev, ki so mu najbolj sorodni,
• 254
je, da deluje v polju sociološke ali psihosociološke analize. In nazadnje, posebnost
analitične institucije je v dejstvu, da socionalitik lahko resnično izvaja svojo de-
javnost samo v situaciji intervencije, se pravi, tako, da se prikrade v delitev dela,
iz katere je normalno izključen - razen - kot pravijo - kot sociolog ali psiholog
»svetnik«, ki ga organizacija zaposluje s polnim delovnim časom in ki ima redno
plačo. Analitiku očitno ni treba polagati računov pred nikomer: je »prvi poveljnik
palube za bogom«, po naivni formuli nekega slavnega psihoanalitika. Ti računi,
katere je dolžan položiti samo predse, pa dejansko sestavljajo del »računov«, ki
jih predloži organizaciji-klientu. Denar, ki ga prejme, bi mu moral omogočiti na-
četi težko vprašanje institucionalnega proti-transferja.
4. To, kar intervenira v analitični situaciji, kar analizira polje, omejeno s klien-
tovo zahtevo in analitikovimi koncepti, ni neka izolirana in z vednostjo ter ti-
tulami znanstveno legitimirana beseda, temveč je najprej osvetlitev odnosov med
klienti in njihovimi institucijami, med klienti in analitikom in, končno, med ana-
litikom in institucijami. Če prvih dvoje odnosov zadeva institucionalni transfer,
pa tretji niso edini, ki zadevajo analitika. Tičejo ga tudi drugi, kajti, če klienti
»transferirajo« nanj, pa, po drugi strani, tudi on »transferira« na kliente. Torej
vidimo, da je institucionalni proti-transfer dejstvo osvetlitve:
a)	odgovora, ki ga analitik da klientom kot statusno, starostno, spolno, rasno
in na podobne načine razlikovanemu »kolektivnemu delavcu«;
b)	odogovora, ki ga da organizaciji-klientu kot instituciji in v kolikor se vpisuje
v neki poseben sistem institucij;
c)	odgovora transferjem svoje lastne analitične organizacije in organizacije, ki
»krije« njegovo ekipo z deontološkega in/ali metodološkega ter ideološkega gle-
dišča.
Kar pri intervencijah, ki jih inspirira sociologija organizacij, često pa tudi psi-
hosociološke intervencije, najbolj manjka, je osvetlitev teh različnih odnosov
transferja in proti-transferja. Odsotnost oziroma nezadostnost osvetlitve proizve-
dene bodisi »divjo« intervencijo bodisi intervencijo s funkcijo lastnega pozavaro-
vanja. V prvem primeru je institucionalna provokacija vzeta kot smoter, in to v
imenu nekega določenega iracionalizma oziroma nihilizma. V drugem primeru
reformistična ideologija ukazuje na slep in neekspliciten način, pa je intervencija,
je institucionalna provokacija zavržena v imenu nekega racionalizma, ki je od tod
poznan kot »omejen« in »subjektiven«.8 Tema dvema tipoma napake se lahko
izognemo s tem, da kot temeljno pravilo intervencije vzamemo stalno analizo za-
hteve, in sicer hkrati izrecne zahteve staffa-klienta, zmedene in protislovne za-
hteve skupine-klienta in implicitne analitikove zahteve. Polje analize tako pre-
kriva celoto konceptov, ki smo jih predložili: segmentarnost, transverzalnost, in-
stitucionalno distanco, praktično distanco, sintagmatsko implikacijo, paradig-
matsko implikacijo, simbolično implikacijo, institucionalni transfer in institucio-
nalni proti-transfer. Zares, analizo zahteve ne smemo dojeti kot neko vrsto ko-
lektivne introspekcije, šaljive resnice, poravnavanja računov med statusnimi ka-
tegorijami ali pranja umazanega perila v družini. Če najdemo pri poteku anali-
tične seje tudi nekaj tega, pa je jasno, da analiza zahteve sestoji tudi in predvsem
iz tega, da reliefno vidimo tisto, kar je zahteva narisala v vdrtinah: realno situacijo
organizacije-klienta, njene odnose s celoto socialnega sistema, njena protislovja
in mogočno dejavnost negativnega, ki ji, naj velja, kar velja - dà funkcionirati in
proizvajati. Zmernemu racionalizmu sociološke teorije organizacij je težko spre-
• 255
jeti ta dialektični vidik, ki tvori del negativnosti. »Glavni predsodek, ki vlada na
tem področju«, je opomnil Hegel,9 »je, da dialektika lahko privede le do nega-
tivnih rezultatov.« Takoj nato je pripomnil še: »Torej ni napačno, če jo prisodimo
nekemu predmetu ali neki zavesti, saj se po svoji strukturi, po svoji organizacii
ali zaradi neke zunanje zveze razodeneta kot dialektična«.
Kako bomo to negativno imenovali, »medosebni konflikti«, »disfunkcije bi-
rokracije« ali celo »razredni boj«, to je kaj malo pomembno. Za kar gre, je op-
redelitev koncepta negativnega v analitični intervenciji-. Ta koncept je analizer
(l'analyseur).
Prevod: B. B.
1	- Videli smo že zgoraj, iz česa sestoji socionaliza po Van Bockstäeleu: analiza naravnih
skupin, osredotočena na koncept skupine. Termin »socioanaliza« je mnogo starejši. Moreno
teija njegovo očetovstvo v Psychothérapie de groupe et psychodrame, leta 1932. V smislu psi-
hoanalize, aplicirane na grupacije, institucije, ideologije, govori o njej Amar, leta 1950, v
»Introduction à la socioanalyse« v Revue française de la psychoanalyse, n°2. Drugo socioa-
nalitično področje konstituira »psihoanaliza« za nazaj, post mortem, političnih ali umet-
niških osebnosti. Freud se je zanimal za »primer« predsednika Wilsona, René Laforgue pa,
na primer, psihoanalizira stoletje in pol po njihovi smrti svoje »kliente« Rousseauja, Ro-
bespierra in Napoleona (v Psychopathologie de l'échec). Potomci Bodočnosti iluzije in Ne-
lagodja v kulturi so bolj senzibilna za zvrst del, ki se nanaša na psihoanalitično antropologijo,
često makropolitično (npr. Fornarijevo Psicoanalisi de la situazione atomica; fr. prev.: Gal-
limard, 1969); ta dela se najraje nanašajo na konjunkturne situacije, na nepričakovane so-
cialne krize (določeno število študij o majsko-junijski krizi v Franciji teži k redukciji zadeve
na »upor proti očetu«). In nazadnje: če psihosociološke načine intervencije lahko okvalifi-
ciramo kot »socioanalitične« (social analysis Elliota Jacquesa), pa je brez dvoma pretirano
evocirati, z Rogerom Bastideom, neko »psihoanalitično sociologijo« na mejah aplicirane psi-
hoanalize, »KOLEKTIVNE« ali »množične psihologije« in antropologije. Korektneje bi
bilo, z Monnerotom, govoriti o »socialni fenomenologiji«.
2	Max Weber, Essai sun quelques catégories de la sociologie Compréchensive.
» To je tisto, kar komercialna podjetja, uvrščena pod znak kooperative nakupa in »par-
ticipacije«, napeljuje k iskanju »kontakta« s klienti, da bi jim razodeli skrivnosti komercia-
lizacije: »Mi odkrito povemo resnico o aparatih, kijih prodajamo pri nas« (Contact, journal
d'information de la Fnac, n° 101, julij 1969).
4	Jean Baudrillard, Le système des objets, Gallimard 1968.
5	Henri Lefebvre, Le langage et la société, Gallimard, coll. »Idées«, pogl. VII: »Trodimen-
zionalni kod. Esquisse d'une théorie des formes«.
6	»Struktura ni enostavno načelo instituciji zunanje organizacije; struktura je, v aluzivni
in inverzni obliki, prisotna v sami instituciji, in načelo osvetlitve institucij je bilo mogoče od-
kriti v ponavljanju teh postopnih maskiranih prisotnosti« (M. Poulantzas, Pouvoir politique
et classes sociales, Maspero, 1968)
7	K. Lewin, Psychologie dynamique, fr. prev. P. V. F., 1959
8	March in Simon, v Združenih državah, predlagata koncept »omejene racionalnosti«. V
Franciji Crozier usvoji ta pogled in doda koncept »subjektivne racionalnosti vsakega svobod-
nega dejavnika, pa naj bo izvršilec ali vodilni«. Ta subjektivna racionalnost se združuje z
»vplivom psiholoških, socioloških faktorjev« in »človeških razmerij, ki jo omejujejo« (Le phé-
nomène bureaucratique, Le Leuil, 1963, str. 202).
9	Hegel, Science de la logique, sklepno poglavje, naslovljeno »Absolutna ideja« in ki vse-
buje prikaz dialektične metode.
• 256
ANALIZER
Vzemimo neko zelo centralizirano politično organizacijo. Hipotetična inter-
vencija v neki od centra moči bolj ali manj oddaljen sektor te organizacije bi s
strani analitičnega staffa zahtevala najprej permanentno osvetljevanje institucio-
nalnega proti-transferja, katerega namen je, da razjasni različne implikacije ana-
litikov glede na ideologijo organizacije, nato pa še posebej pretanjeno prisluhnje-
nje vsem, kar zadeva sporočila - in sicer ne jasna sporočila ideološkega ritualiz-
ma, pač pa sporočila »v kodu« aparata, v kolikor »govori« potihem in skoraj ves
čas o svoji eksistenci, o svoji stanovitosti, o svoji oblasti, o modalitetah svojega
lastnega ohranjanja in boja, svojih lastnih strategij in taktik.
Materialni substrat, organizacijska infrastruktura institucije, njena material-
nost povedo več kot njeni artikulirani govori. Prav zato so prikriti s tajnostjo, s
kanaliziranjem informiranja, z ideološkimi racionalizacijami. Koncept organiza-
cije, ki ga sociolog izolira s pretvezo, da njegova gibčnost poroča hkrati o sistemih
odločanja, sistemih vrednot in kulturnih modelih, ne dovoljuje dialektične ana-
lize odnosa med ideologijo, organizacijo in materialno bazo. Kajti, kako posku-
šati razložiti objektivne funkcije politične organizacije (ali sleherne druge organi-
zacije), če ne vemo, da označevalec, subjekt institucije delno biva v načinu, kako
se člani organizacije, glede na njihov status in druge variable, domenijo glede de-
narja, ki prehaja med njimi iz enih rok v druge?
Vse to, kar je zamolčanega, ne-rečenega, skopo posredovanega, simbolno iz-
javi struktura aparata. Značilnost sporočil aparata je, da so povelja. O njih se ne
da diskutirati, saj so kot povelja obeležena s konativno funkcijo govorice:10 ta
funkcija je funkcija imperativnih ali vokativnih sporočil, ki logično, ne dopuščajo,
da bi glede njih postavljali vprašanja: je to res? je to laž? Kot sporočila, kijih ni
mogoče postaviti pod vprašaj, konstituirajo ta sporočila osnovo birokratske govo-
rice, govorice ločitve med vodilnimi in vodenimi.
Včasih, v obdobju krize organizacije, aparat uporabi metalingvistično funkci-
jo, ki je privilegij »odgovornih« za dogmo in interpretacijo.11 Tedaj gre za to, da
člane organizacije spomnijo na najvitalnejše zahteve aparata, namreč na absolut-
no disciplino, sposojeno pri instituciji, ki je najbolj totalitarna in hkrati najbolj
agonistična: pri armadi. Ko aparat bolj ali manj jasno izreka probleme, ki zade-
vajo organizacijo, notranjo demokracijo, funkcioniranje sistemov odločanja itn.,
s tem priča o veliki nevarnosti, ki mu grozi: o organizacijski deviantnosti. '
Razlikujemo lahko tri tipe deviantnežev; njihova pomembnost variira glede na
obseg, obliko in funkcije organizacije. Najpogostejši je tip ideološkega deviantne-
ža, ki seje dvome o ciljnostih in splošni strategiji organizacije ter skuša grupirati
nove ideološke hereziarhe. Drugi tip konstituira libidinalni deviantnež, ki zasede
v libidinalni strukturi skupine preveč mesta in že s samo svojo navzočnostjo spod-
buja dvom o resnosti ideologije ali organizacije. Tretji tip deviantneža je natančno
organizacijski deviantnež, ki napade frontalno - ne pa kot prej prek ovinka teo-
retskih nestrinjanj ali tesnobo povzročajočega fizičnega obnašanja - tisto točko,
v kateri se srečujejo, po eni strani, najbolj praktični in materialni problemi, po
drugi strani pa najbolj teoretska vprašanja: organizacijo.
Intervencija (še vedno hipotetična intervencija v zelo centralizirano politično
organizacijo; ponovimo to) bi morala vzeti organizacijsko deviantnost za najvaž-
nejšo, in sicer zato, ker vzbuja največ strahu. Kanali komunikacije, zasnovani, da
• 257
bi reducirali ali zatrli svoboden govor, sistemi oblasti, vešče prikriti s fasado »de-
mokratičnega« funkcioniranja, in končno, za nepomembno razglašena finančna
in materialna osnova organizacije - ali vse to ne manifestira na aluziven in in-
verzen način« (Poulantzas) strukturo, ki je skupna tolikim organizacijam, ne gle-
de na njihove funkcije? No, organizacijski deviantnež postavi pod vprašaj prav
to strukturo.
Analizerja bomo imenovali tistega, ki omogoči razkriti strukturo institucije, jo
sprovocirati, jo prisiliti, da spregovori. Institucionalna provokacija, institucionalni
acting-out: ker ta izraza napotujeta k sistemu s psihosociološko (čustvena provo-
kacija) ali psihoanalitično (acting-out) referenco, lahko sugerirata, da institucio-
nalna analiza poceni kupčuje s patološkimi elementi in teži k temu, da jih hoče
»manipulirati«. Tako gledanje je nepravilno. Res, analizerja oziroma analizerjev
ni treba priličiti individuu oziroma individuom, ki bi analitiku služili za »botra«.
V zameno pa je res, če rečemo, da prehod k institucionalnemu dejanju predpo-
stavlja prehod k besedi (provokacijo v izvornem pomenu termina) in konsekvent-
no terja posredovanje posebnih individuov, ki je njihov položaj v organizaciji tak,
da jim podeli posebnost »provokatorjev«. V aktualnem stanju metod sociološke-
ga raziskovanja se ne sliši kaj prida plavzibilno, da bi problem moči, problem de-
narja in problem ideologije, ki je skoraj neločljivo pomešan s prvima dvema, bilo
mogoče razjasniti, ne da bi v analitično situacijo interveniral ta »hudobni duh«
(sejalec radikalnega dvoma), ta »zli duh« ta »vsegakriv« ali ta »grešni kozel«, ta
»garjeva ovca« ali ta »sitnež«, ta »zabavljač«, ta »maniak duha protislovja« ali
kaka druga figura analizerja.
Individui »analizerji« se v glavnem ne pojavijo ex abrupto kot čista utelešenja
negativnosti institucije. Odkrivati se začno polagoma in to v odnosu nasprotova-
nja in/ali dopolnjevanja, kot konkurentni ali rivalski »vodje«. Libidinalni de-
viantnež se tako pojavi šele, ko je - difuzno in često zamolčano - pognana v tek
ideologija skupine-klienta, in sicer v trenutku, ko se slednja konstituira kot sku-
pina-objekt, ki ideološko poistoveti svoje ciljnosti s ciljnostmi najbolj pregnantne
institucije oziroma najbolj pregnantnih institucij skupine. Do dostopa k skupini-
subjektu ne pride samo zaradi »ozaveščenja«, »razodetja«, »spreobrnitve« ali
»razsvetljenja« skupine-objekta, ki se mora za vse to zahvaliti končno pripozna-
nemu »mesiji«, kar naj bi bil analizer, vzet kot on sam. Nasproti libidinalnemu
deviantnežu se često pojavi organizacijski deviantnež, ki povzame ugovore proti
organizaciji analitične seje, proti funkcioniranju in ideologiji skupine-tu-in-zdaj,
proti sistemu moči v organizaciji, ki se zatajeno reproducira v skupini-klientu. In-
tervencija organizacijskega deviantneža kot analizerja je bolj racionalna kot afek-
tivna, čeprav se rada pojavi kot strastnejša. Skupini-objektu je lastno, da se proti
analizerjem brani tako, da zvede vse tipe deviantnosti na ideološko deviantnost.
Tako zvajanje pa v resnici omogoči krizo racionalizirati in jo prevesti v dobro
znane konfliktne sheme: vprašanja mnenja, generacije, filozofske ubogljivosti...
»Zli duh« aktivizma, individualizma, osebnih ambicij, itn.
Policija, za njo pa tudi dominantna ideologija in »zdrava pamet«, vidijo v vod-
ji povzročitelja vseh dogodkov, ki motijo javni red. Ideološki vodja, ki je često
devianten intelektualec, bo obtožen, da s svojimi spisi ali besedo kvari mladež.
Libidinalni vodja bo obtožen, da se skuša do oblasti povzpeti z opiranjem na
ženske - ali na moške, če je, kar ni tako redek primer, osumljen homoseksual-
nosti. Kar zadeva organizacijskega deviantneža, bo njegov primer zveden bodisi
• 258
na enega prejšnjih bodisi na oba ali pa bo zmedeno obtožen, da »drži v rokah
vrvice« številnih kompletov ali opozicionalnih manifestacij, stremeč k oblasti in
denarju.
Socioanalitik ne sme ostati indiferenten do teh ideoloških konstruktov v to-
liko, v kolikor jih na raznih ravneh in v raznih oblikah znova srečuje na delu
znotraj skupine-klienta, na njeni analitični seji. Značilno je, da ti trije tipi deviant-
nežev ali leadetjev - »analizeijev« institucionalne situacije vstopijo v dialektiko,
ki je dialektika treh momentov koncepta institucije:
moment občosti	: ideološka deviantnost
moment posebnosti	libidinalna deviantnost
moment posamičnosti	: organizacijska deviantnost.
Če hočemo priti do koherentne in učinkovite teorije analizerja, nam preosta-
nejo še mnoge smeri, da jih raziščemo. ČAKAJOČ NA TO NAJ SE ZADOVO-
LJIMO S TEM, DA ZAZNAMUJEMO NEKATERA TISTIH VPRAŠANJ, KI
JIH PUŠČAJO V SUSPENZU TAKO INSTITUCIONALNA ANALIZA KOT
TUDI OBIČAJNE RAZISKAVE V SOCIOLOGIJI IN SOCIALNI PSIHOLO-
GIJI:
-	Kakšni so odnosi med vodstvom in deviantnostjo. Dialektiki leaderja in de-
viantneža odgovarja dejstvo, da leader po funkciji prikliče, kot se zdi, deviantne-
ža, ki je leader zaradi moči, v tolikšni meri, v kolikršni en in drugi ne počneta
nič drugega kot to, da na najlepše vidni in najbolj dramatični ravni izražata igro
različnih artikuliranih momentov v konceptu institucije.
-	Simultana ali zaporedna prisotnost takega tipa leaderja ali deviantneža evo-
cira v analizi pomembnost vsakega prisotnega-odsotnega elementa, se pravi, ele-
menta, ki deluje v opoziciji do prisotnega elementa (če je odsoten) ali v opoziciji
do odsotnega elementa (če je prisoten). Privilegirani primer tega simbola in tega
simptoma, kar je prisotni-odsotni analizer, bi bil primer leaderja in/ali deviant-
neža, ki služi za govornika, za tistega, ki govori besedo drugih članov skupine,
ali za njihov resonančni trup: če je prisoten, se lahko izrazijo določene kategorije
oseb, medtem ko drugim preostaneta molk ali acting-out. Če je odsoten, je situa-
cija obrnjena. Ta tretji kanal ali tretji-fatični (z referenco na fatično ali kontaktno
funkcijo govorice) je ojačevalec govora, s tem pa tudi sklopljevalec smisla, ana-
lizer.
-	Treba se bo vprašati tudi, kako se med delovnim časom in izven njega ar-
tikulirajo in kako si nasprotujejo socialne norme in materialnost: z drugimi be-
sedami, kako institucija neprenehoma »znova ujame« na tisoče ubežnikov iz
družbene vezi v najbolj šibkem predelu socialne strukture, v tistem predelu, kjer
praktično-inertno stopa v kontakt zgolj s serialnostjo, kjer delavec, ergonomsko
opredeljen in kontroliran, lahko »vodi dialog« samo s faličnimi sporočili stroja
in naloženih kadenc. Odnose med institucijo in ideologijo je treba dopolniti s pre-
učitvijo odnosov med institucijo in tehnologijo; v tem primeru se bomo izognili
tveganju (glede kateraga ne mislim, da sem se mu izmaknil) avtonomiziranja in-
stitucionalnega glede na ekonomsko in tveganju precenitve psihosociološkega ma-
teriala. Osvetlitev koncepta analizerja v vsakem primeru zahteva, da na to mejno
cono, ki je slabo poznana, saj se o njej malo govori, usmerimo zelo živo pozor-
nost; ta cona je tista, kjer se socialno delovanje simbolično in/ali materialno opira
na produkcijska sredstva. To je primer vloge, ki jo v pretekli in sedanji produkciji
• 259
igrajo živali in naravne sile. To je tudi primer naravnih analizerjev kot so otrok,
ženska, bolnik, norec, starec, v kolikor imajo (ali nimajo) v produkciji vidno mes-
to in v kolikor vedno imajo mesto v sistemu simbolnega sorodstva in v produkciji
socialnih simbolov: ko nam te kategorije govore o ne-delu, o finančni neodgovor-
nosti, o smrti, o želji in smrti želje, nam zelo glasno govore o ločitvah, ki jih in-
stituirá socialni sistem in jih povišuje v rang naravnih norm našega delovanja.
Otrok nam govori o ločitvi med formacijo in brutalnim vstopom v življenje
»odraslih«, v življenje kapitala. Ženska nam govori o ločitvi med iskanjem sreče
in socialno ambicijo. Bolnik nam govori o ločitvi med kontemplacijo in dejav- »
nostjo. Norec nam govori o ločitvi med kontemplacijo in dejavnostjo. Norec nam
govori o ločitvi med normalnim in patološkim. In nazadnje, starec nam govori
o hiranju pojma odraslega, o negativnosti, ki razdeja pojem odraslega s tem, da
ločuje med (vse krajšim) obdobjem eksistence, ki jo je mogoče prodati kapitalu,
in obdobjem prežitka, eksistence za v staro šaro.
Analizer je, v zadnji analizi, vedno materialen. Telo je privilegirani analizer.
Institucionalizacija odnosov med mojim telesom in sistemom objektov najbolj
brezobzirno razkrije ekonomsko instanco v institucionalnem sistemu. Torej vi-
dimo, zakaj bo moral koncept analizerja postati objekt prihodnjih institucional-
nih raziskovanj.
Sklep
Kaj počnemo, ko instituiramo to »socioanalizo« ali to »krizo-analizo«, kar je -
institucionalna analiza, o kateri govorimo? Na začetku tega dela sem postavil
vprašanje, ali ne tvegamo negativnih rezultatov ali celo čisto »nihilistično« ope-
racijo.
Ali to, da smo začeli z Rousseaujem in Heglom, da bi prek marksizma, so-
ciologije, psihoanalize, psihosociologije in pedagogike prišli do teorije institucio-
nalne provokacije, ni dokaz, da je bilo evocirano tveganje preveliko? Kar zadeva
nevarnost subjektivizma, ali smo jo zares odstranili? Je, konec koncev, to »biva-
nje poleg negativnega«, ki smo si ga - sledeč Heglu - zadali, prepričljivo? In za
koga?
Ko začnemo s sejo ali stažem institucionalne analize, podpišemo pakt ne le
z organizacijo ali institucijo, katere del tvori skupina-klient, temveč s celoto in-
stitucionalnega sistema, ki jamči tako za eksistenco institucije-klienta, kot tudi za
eksistenco analitične institucije. Mislim, da nisem v celoti osvetlil narave in im-
plikacij tega pakta: ali gre za politično intervencijo ali za formacijo? Ali gre za
»razjasnjevanje« v Rousseaujevem in Kantovem smislu ali pa gre za favorizacijo
preloma z obstoječimi institucijami?
Poleg tega problema razlik in odnosov med intervencijo in formacijo je bilo
še neko drugo vprašanje brez dvoma nezadostno obravnavano: namreč vprašanje
artikulacij med poljem intervencije in poljem analize. Konceptualnega referenč-
nega sistema analize ne smemo zamešati z empiričnim referenčnim sistemom ak-
terjev, ki so prisotni v situaciji. Še posebej se je treba izogniti pastem analize sku-
pine, ki se osredotoča na skupino, prav tako pa še bolj subtilnim pastem analize
organizacije, ki se osredotoča na organizacijo. Kljub rečenemu ostane referenčni
sistem institucionalne analize še vedno zelo hevrističen. Nekaj intervencij, razvr-
• 260
ščenih v času dveh let, vzpostavlja okvir eksperimentiranja, ki je toliko ožji, ko-
likor bolj se polja intervencije, ki so mi bila predlagana, reducirajo za trenutek
na organizacije mladih, na organizacije učiteljev ali vzgojiteljev in na verske or-
ganizacije.
Druga točka, ki je njeno preučevanje komajda skicirano, zadeva rezultate in-
tervencije, njeno vez z drugimi obstoječimi metodami in tehnikami in njene kri-
terije validiranja. Je k ne-vednosti, k negativnosti kot determinantama socialne
prakse mogoče pristopiti kot k novemu spoznanju ali novemu »ozaveščenju?«
Kako vmestiti analitikov glas med »molčečo zavest« in »zavest-okostje«, med
brezoblični sociogram in uradni organigram? Analitično dejanje je to, kar povzro-
či, da se subjektivna ne-vednost prepozna v surovem razkritju objektivnega ana-
lizeija. To lahko sprejmemo in razumemo, če beremo Fenomenologijo duha, po-
vzroča pa nekaj težav v situacijah, ko pokličejo analitika ljudje, ki bi se radi zne-
bili njegove navzočnosti.
Potrebna bi bila precizacija še prenekaterih drugih vprašanj, če bi se naslonili
na materiale, ki pa bi znatno otežili pričujoče delo. Na primer vprašanje, ki je
teoretsko in praktično hkrati: vprašanje organizacije intervencij, njihovih časov-
nih in prostorskih modalnosti, njihovih plačilnih modalnosti. Naj bo socioana-
litična seja dolgotrajna ali kratkotrajna? Punktualna, periodična, kontinuirana?
Ti navidezno tehnični problemi se dejansko dotikajo bistvenega, namreč časa
analitikov in časa klientov, dela obeh teh protagonistov in, končno, delovnega
časa kot institucije. Analiza suspendira čas dela, čas boja in čas ljubezni. Suspen-
dirajoč dejanje hoče sama biti dejanje. Toda kaj je dejanje?
Ali naj bo mesto seje na delovnih mestih skupine-klienta ali v prostorih in-
stitucije, na katero se skupina obrne z zahtevo po intervenciji, ali pa v prostorih,
ki pripadajo organizaciji analitikov, če ne kar na nekem nevtralnem mestu? Ana-
liza upravnega in materialnega konteksta ter pojavitev do zdaj skritih in neizgo-
vorenih protislovij ne bosta potekala enako na kateremkoli od teh mest.
Končno je treba (v trenutku sklenitve pogodbe s staffom-klientom, pa tudi na
plenarni seji s skupino-klientom oziroma skupinami-klienti) teoretsko in praktič-
no postaviti vprašanje denarja. Naj bo analiza plačana ali ne? Kdo naj plača? V
kakšni obliki? Po kakšnih kriterijih? Proti-transferna analiza teh »umazanih«
vprašanj je, da se prav razumemo, neobhoden pogoj resnične analize podobnih
problemov, s katerimi se srečujejo klientje v njihovi vsakdanji praksi.
Naša težnja ni izdelati izčrpno listo vprašanj, ki jih je treba še preučiti in po-
globiti. Vprašanje, kdo lahko analizira, ne bi smelo biti izključno. Z drugimi be-
sedami: ali analiza kot prvi ali drugi poklic, kot specialnost, kije vpisana v delitev
dela, ne tvega zanikanje svojega lastnega projekta, če upoštevamo, da ta projekt
vsebuje idejo ukinitve instituiranih ločitev in korenito transformacijo določenega
števila institucij?
Institucionalna analiza oscilira med skušnjavo socioanalize, ki jo lahko zlahka
»pridobe nazaj« sociologija, psihologija ali institucije, ki jamčijo za ti vedi, in med
krizoanalizo, ki gre do dna institucionalne provokacije. Socioanalitik ni in tudi
ne bo povsem gotov glede svoje izbire med Rabelaisom in Rousseaujem, ki po-
stavita družbo pod vprašaj in abstracto, ter Sadeom ali Calvinom, ki v svoji re-
volucionarni ali religiozni sekti izvedeta postavitev pod vprašaj in vivo. Vendar
pa mora izbrati, saj se ta negotovost navezuje ne toliko na stanje znanosti kolikor
na stanje socialnih sil, znotraj katerih igra svojo igro.
• 261
10	Roman Jakobson, Essais de linquistique générale, fr. prev. Editions de Minuit, 1964.
Konativna funkcija je funkcija sporočila, osredotočenega na naslovnika. Privzame lahko ob-
liko povelja (»Umolknite!«), opomina (»Zedinimo se!«), prošnje (Pomagajte mi!«).
11	Metalingvistična funkcija je funkcija sporočila, osredotočenega na kod. Je reformula-
cija, konotacija, komentar, interpretacija: »Levičarstvo, otroška bolezen komunizma«...
Prevod: B. B.
• 262
Barney E. GLASER, Anselm L. STRAUSS:
ODKRIVANJE SUBSTANTIVNE TEORIJE: OSNOVNA STRATEGIJA
KVALITATIVNEGA RAZISKOVANJA*
Zdi se, da spisi sociologov kljub raznovrstnosti problemov, pristopov in skle-
pov podpirajo isto splošno stališče: kvalitativno raziskovanje je preliminarno,
raziskujoče prizadevanje h kvantitativnemu raziskovanju, saj edino slednje doba-
vi strogo verificirana dognanja in hipoteze.1 To stališče izvira iz tega, da sociologi
sprejmejo za vodilo svoje »sistematičnosti« kanone kvantitativne analize, in sicer
v takih točkah, kot so vzorčenje, kodiranje, reliabilnost, validnost, indikatorji,
frekvenčne distribucije, konceptualna formalizacija, konstrukcija hipotez in pre-
zentacija očitnosti. Ti sociologi tako precenjujejo strogo testiranje hipotez, pod-
cenjujejo pa pomen odkrivanja tega, kateri koncepti in hipoteze so relevantni za
substantivno področje, ki ga raziskujejo.
Mi trdimo, daje treba kvalitativno raziskovanje - ne glede na njegovo korist-
nost kot predigre h kvantitativnemu raziskovanju - temeljito preiskati glede nje-
gove koristi za odkrivanje substantivne teorije.2
* Prevod teksta: B. G. Glaser, A. L. Strauss: Discovery of Substantive Theory: A Basic
Strategy Underlying Qualitative Research, iz knjige: Qualitative Methodology (W. J. Fil-
stead, izd.), Markham Publishing Company (Chicago), str. 288-305
Z odkrivanjem substantivne teorije mislimo na formulacijo konceptov in nji-
hovih medsebojnih razmerij v svetu hipotez za dano substantivno področje - kot
oskrva pacienta, obnašanje bande ali vzgoja - osnovano na raziskovanju v tem
okolišu. Če gledamo na kvalitativno raziskovanje kot na zgolj preliminacijo kvan-
titativnega raziskovanja, zanemarjamo in zato tudi podcenjujemo številna po-
membna dejstva o substantivni teoriji, ki je osnovana na kvalitativnem razisko-
vanju. Prvič, substantivna teorija je češče končni produkt raziskovanja znotraj
substantivnega področja, ki so ga le redki, če sploh kateri, sociologi-raziskovalci
motivirani prestopiti. Drugič, substantivna teorija je osnova, na kateri se generira
utemeljena formalna teorija.4 Tretjič, kvalitativno raziskovanje je često »najadek-
vatnejša« in »najučinkovitejša« metoda dobivanja tipa iskanih informacij in pre-
magovanja težav empirične raziskovalne situacije.5 Četrtič, substantivna teorija,
osnovana na kvalitativnem raziskovanju, lahko često omogoči sociologom (in po-
učenim laikom), da imajo z njo kar dober dobiček pri njihovem vsakdanjem
delu.6
Vzeta skupaj, ta dejstva povzročijo dvome glede aplikabilnosti kanonov kvan-
titativnega raziskovanja kot kriterijev za razsojanje o verodostojnosti substantivne
teorije, osnovane na kvalitativnem raziskovanju. Vendar pa sugerirajo bolj to, da
naj bodo kriteriji razsojanja osnovani na generičnih elementih kvalitativnih me-
tod za zbiranje, analiziranje in prezentiranje podatkov ter za način, kako ljudje
berejo kvalitativne analize.
Naloga tega spisa je razgrniti te generične elemente, ki so uporabljeni tako pri
odkrivanju substantivne teorije, osnovane na kvalitativnem raziskovanju kot tudi
pri razsojanju o njeni verodostojnosti. Pri tem bomo na kvalitativno raziskovanje
- pa naj uporabimo opazovanje, intenzivne intervjuje ali kakršenkoli tip doku-
• 263
menta - gledali kot na neko strategijo, zaposleno z odkrivanjem substantivne teo-
rije, ne pa s hranjenjem kvantitativnih raziskovalcev. Posvetili se bomo nasled-
njim pertinentnim opravilom:
1.	zbiranje in analiza podatkov
2.	povečevanje verodostojnosti substantivne teorije z uporabo primerjalnih
skupin v raziskovalnem načrtu
3.	raziskovalčevo zaupanje vase glede tega, da ve, kar ve
4.	raziskovalčevo sporočanje drugim v obliki publikacije tega, kar ve, da bi
lahko drugi sodili v njegovi teoriji
5.	razmerje odkrivanja substantivne teorije do njenega nadaljnjega strogega tes-
tiranja.
Zbiranje in analiza podatkov
Bodisi da terenski delavec začne z zmedenim beleženjem vsega, kar vidi, saj
je vsaka stvar lahko pomembna, bodisi da začne z bolje definiranim namenom
- opazovanju se v vsakem primeru hitro pridruži postavljanje hipotez. Ko se po-
stavljanje hipotez prične, raziskovalec ne more več, pa četudi je tako disponiran,
ostati pasivni sprejemalec vtisov, temveč ga naravno potegne v aktivno najdeva-
nje podatkov, pertinentnih za razvijanje in verificiranje njegovih hipotez. On te
podatke išče. Vmesti se v prostore, v katerih njegovi podatki »žive«. Udeležen je
pri dogajanjih, tako da se bodo stvari odvijale pred njegovimi očmi in da se bodo
zgodile njemu, ki bo tako pohitel z nadaljnjim postavljanjem hipotez. Z dogajanji
lahko celo upravlja, da bi videl, kaj se bo zgodilo. Čeprav bi lahko vse te pre-
iskovalne dejavnosti izpeljal brez hipotez, se hipoteze neizogibno pojavljajo, da
ga vodijo.7
Za terensko delo je značilno, da zasledujemo istočasno številne hipoteze. Do-
ločeni dogodki bodo raziskovalcu seveda dobesedno vsilili kako pomembno ali
fascinantno hipotezo, tako da bo porabil dneve in tedne za njeno kontrolo - še
posebej, če bo njena verifikacija povezana z razvijajočimi se družbenimi dogodki.
Medtem pa so bile v njegovih terenskih beležkah zgrajene druge hipoteze. Raz-
iskovalec bo morebiti ali dejavno verificiral številne od svojih hipotez ali pa bo
pomanjkljivo verificirajoč dogodke opažal slučajno. V vsakem primeru ne pake-
tira več svojih beležk glede na očitnost, ki pripada tem posebnim hipotezam, tem-
več začne z zbiranjem podatkov za novejše, porajajoče se hipoteze.
Ranejše hipoteze se spočetka lahko zde brez zveze, vendar pa se prav kmalu
integrirajo in prično tvoriti osnovo osrednjega analitičnega ogrodja. Terenski de-
lavci so dejansko imeli pripombe zaradi hitre kristalizacije tega ogrodja in neka-
teri so se vprašali, ali poznejše terensko delo ne pomeni le njegove gole elabo-
racije.8 Kakorkoli že, gotovo je to, da izkušeni raziskovalci takoj razvijejo po-
membne koncepte, osnovne kategorije in signifikantne hipoteze.9 Če se ne ukvar-
jamo z dejavnim iskanjem njihove očitnosti, nam te integrirane hipoteze nepos-
redno priskrbe osrednjo srčiko teoriziranja, ki raziskovalcu pomaga razviti tiste
hipoteze, ki imajo zvezo, prav tako pa tudi odstriči tiste, ki je nimajo. Eno tve-
ganje terenskega dela je dejansko to, da potencialno razsvetljujoče perspektive za-
tremo v prid prehitro nastajajočega analitičnega ogrodja.
Analitično ogrodje se nasplošno pojavlja na papirju v dveh oblikah. Analitični
komentarji bodo vpisani neposredno v terenske beležke in se jih zapisuje v pri-
• 264
ložnostna memoranda, ki so specifično namenjena zadevam analize. Če gre za
raziskovalni team, pišejo raziskovalci tako kolektivna kot individualna memo-
randa. Za raziskovalce je karakteristično, da se začasno umaknejo iz dejavnega
terenskega iskanja, da bi premislili o svojih opažanjih in pisali analitična memo-
randa. Večina terenskih situacij raziskovalcem take periode celo vsili, in sicer za-
radi naravnih brezvetrjij v družbenem življenju. Toda pomembneje je to, da si
take odgoditve aktivnega terenskega dela nekateri terenski delavci dovolijo zato,
da bi preprečili zbiranje ogromne množine podatkov brez odgovarjajočega siste-
matskega razmisleka o smereh in namenih raziskave, kot jih določa nastajajoče
analitično ogrodje.
Te refleksivne periode so tako zelo pomembne že zaradi dveh dodatnih raz-
logov - poleg tega, da je raziskovalcu potreben občasni odmor od naloge opazo-
vanja. En razlog je seveda ta, da analiza lahko bolje napreduje takrat, ko razis-
kovalec neprekinjeno razmišlja o svojih opažanjih, intervjujih in osebnih teren-
skih izkušnjah. Ko gre za raziskovalni team, njegovi člani lahko bolje delajo vsi
skupaj kot pa če so razkropljeni po opazovalnem polju.
Drugič, potrebno je razmisliti o tem, kaj prispeva k procesu implicitnega ko-
diranja, ki je pričelo podtalno delovati že od samega začetka raziskave. Ta raz-
iskovalčeva refleksija sestoji iz sistematičnega razmišljanja o podatkih, usklajene-
ga z njegovimi osnovnimi analitičnimi kategorijami. Raziskovalcu ni treba eks-
plicitno kodirati vseh - ali samo nekaterih - svojih beležk. Terenski delavci v res-
nici le preletijo oziroma le znova prečitajo odseke svojih beležk, ko verificirajo
glavne hipoteze. Pri verifikaciji hipotez se bodo vrnili nazaj tudi »v spominu«.
V vsakem primeru počno nekaj sorodnega tistemu, kar se običajno imenuje ko-
diranje, ni pa nujno, da kodiranje povzdignejo do prominentnega neodvisnega
statusa. Zares, celo takrat, ko bodo zbirali podatke, bodo raziskovalci često do-
živeli »Aha!« izkušnjo, ko bodo prepoznali, da neki opazovan dogodek sodi v
neko dano kategorijo. Razen tega generirajo strateški pomenljivi dogodki nove
kategorije in hipoteze ali pa vlivajo dvom o učinkovitosti določenih kategorij in
priskrbe negativno očitnost proti prejšnjim hipotezam. Ti pomenljivi dogodki so
lahko analizirani neposredno po tem, ko nastopijo, ali pa se v spominu vračajo
z morečo persistenco, dokler niso sistematično analizirani v periodah, ko se pišejo
memoranda.
Skratka, tako kot v kvalitativnem delu ni jasne ločnice med zbiranjem po-
datkov in analizo (razen v periodah sistematične refleksije), tako tudi ni ostre de-
litve med implicitnim kodiranjem in zbiranjem oziroma analizo podatkov. Od
začetka pa skoraj do konca raziskave se vse tri operacije stalno mešajo in pre-
pletajo med seboj.
Do implicitnega kodiranja prihaja celo, ko ga raziskovalci ne nameravajo na-
menoma uporabiti, temveč imajo v načrtu, da bodo ob zaključku terenskega dela
eksplicitno kodirali ves zbran material, nato pa opravili glavno analizo. Če je sub-
stantivna teorija njihov cilj, bodo kmalu ugotovili, da so implicitno kodirali že
dovolj materiala, da lahko prično pisati svojo teorijo. Operacija eksplicitnega ko-
diranja lahko postane zaradi tega dojeta kot nesmiselno in dolgočasno početje
brez prave vrednosti, in sicer zaradi dveh razlogov.
Prvič, raziskovalci lahko ugotovijo, da se o svoji teoriji ne naučijo nič zares
novega - se pravi, nič takega, kar bi zadostno modificiralo osrednje koncepte in
hipoteze teorije - da bi se jim njihov eksplicirajoči postopek zdel vreden truda.
• 265
Eksplicitno kodiranje ob zaključku študije lahko substantivni teoriji seveda
doda nadaljnjo obdelavo detajlov, toda vprašanje, za katerega gre, je vedno tole,
ali se trud tega dodajanja splača, saj obstoji le majhna možnost, da se bo srčika
teorije zaradi tega spremenila, in detajli, ki so pod ravnjo splošnosti teorije, le po-
redkoma prispevajo k njeni večji važnosti in aplikabilnosti.
Drugič, tudi z eksplicitnim kodiranjem po zbiranju podatkov se verjetno ne
bomo naučili kaj prida več, saj bodo razni segmenti analitičnega ogrodja učvr-
šćeni med kronološko različnimi etapami terenskega dela. Ko je segment enkrat
učvrščen, ni več potrebno nadaljevati niti z zbiranjem podatkov zanj niti z nje-
govo analizo, če nadaljuje teoretsko delo ne zahteva teh dodatnih operacij. Izku-
šeni terenski delavci vedo, da njihove beležke odsevajo to stalno učvrščanje, po-
vrhu tega pa njihovo branje zunanjim ljudem ni inteligibilno, saj se v poznejših
etapah raziskave pojavi stenografsko poročanje, ki ga upravičuje to, da je razis-
kovalcu snov že dalj časa dobro znana.11
Stalna medsebojna povezanost zbiranja podatkov in analize ima neposredno
zvezo s tem, kako privedemo raziskavo do zaključka. Raziskovalec lahko vedno
skuša minirati svoje podatke in lahko vedno zbere še več podatkov za kontrolo
hipotez oziroma za vpeljavo novih hipotez. In ko raziskovalec piše na terenu ozi-
roma poleg njega, je njegova skušnjava, da bi se spet vrgel na teren, še posebej
velika. Zaključno iskanje podatkov razumljivo teži k temu, da bi bilo bodisi spe-
cifično potrjevalne (raziskovalec se zdaj giblje z znatno gotovostjo in hitrostjo) bo-
disi elaborativne narave (raziskovalec želi zaokrožiti svoje delo z raziskovanjem
nekega področja, ki je prej ostalo nedotaknjeno ali celo neupoštevano).12 To po-
slednje iskanje lahko predstavlja veliko skušnjavo, če so medosebni odnosi, ki so
se izoblikovali na terenu, prijetni, ali če se tam razvijajo novi razburljivi dogodki.
Vendar pa sta zbiranje in analiza dodatnih podatkov lahko le izgubljanje časa,
če to delo zgolj dalje obdeluje detajle substantivne teorije; spet se o bistvenem le
malo naučimo.13
Ko je raziskovalec prepričan, da njegovo analitično ogrodje tvori sistematično
substantivno teorijo, da predstavlja razumno in točno ugotovitev o preučevani
snovi ter da je izraženo v taki obliki, da ga lahko uporabijo tudi drugi, če bi mo-
rali iti na isti teren - tedaj lahko samozavestno objavi svoje rezultate. Tedaj ver-
jame v svojo lastno sposobnost vedenja in ne vidi razloga, da bi to verovanje spre-
menil. V to ne verjame zaradi neke arbitrarne sodbe, temveč zato, ker se je zelo
specialno potrudil verificirati tisto, kar misli, da lahko ve na vsakem koraku svoje
poti, od začetka raziskave pa do njenega objavljivega zaključka.
Povečevanje verodostojnosti s primerjalnimi skupinami
V tem oddelku bomo predstavili strategijo, s katero si terenski delavci lahko
olajšajo odkrivanje substantivne teorije, pri tem pa. istočasno razvijajo zaupanje
v njeno verodostojnost. Ta strategija vključuje sistematičen izbor in preučevanje
številnih primerjalnih skupin.
Terensko delo v sociologiji je izšlo iz etnološke tradicije preučevanja le ene
družbe ali skupine naenkrat. Temeljni razlog te tradicije je sestajal iz tega, kaj en
antropolog ali sociolog lahko sam opazi, in iz prepričanja, da je treba družbeno
strukturo zajeti »kot celoto«. Konsekventno temu so monografije terenskega dela
• 266
leta in leta težile k temu, da bi privzele obliko posameznih študij primerov. Celo
danes še večina terenskih delavcev preučuje le eno skupino naenkrat in le redki
so tisti, ki se osredotočijo na več kot dve ali tri skupine hkrati.14 Take primerjave
kot obstajajo pri posameznih študijah primerov so bodisi vnešene v monografijo
(ali v članek) tako, da so primerljive zadeve postavljene v opombe pod črto in
tam diskutirane, bodisi so dosežene s publiciranjem številnih primerljivih študij
v skupnem zborniku.
Vendar pa je možno (in sicer večkrat kot so poskušali) pri terenskih preuče-
vanjih v načrt raziskave vgraditi primerjavo vsaj z nekaterimi - često pa z mnogimi
-	družbenimi sistemi.15 Strategijo izbora mnogoterih primerjalnih skupin vodi lo-
gika raziskovalčevega nastajajočega analitičnega ogrodja.
Signifikantne kategorije in hipoteze so prvič identificirane v porajajoči se ana-
lizi, med uvodnim terenskim delom v eni ali več skupinah in med temeljitim pre-
učevanjem substantivnih teorij in podatkov iz drugih študij. Primerjalne skupine
nato lociramo in izberemo v skladu s tem namenom, da nam bodo dobavile nove
podatke o kategorijah in njihovih kombinacijah, sugerirale nove hipoteze in ve-
rificirale uvodne hipoteze v različnih kontekstih. Niti štirideset skupin ni pretežko
primerjati, če upoštevamo, da jih primerjamo na osnovi definiranega seta kate-
gorij in hipotez (ne primerjamo jih izhajajoč iz »cele« skupine) in da primerjamo
skupine v skupinah (npr. različne in podobne oddelke v različnih tipih bolnišnic).
Te skupine lahko preučujemo po eno naenkrat ali v večjem številu hkrati. Lahko
jih preučujemo tudi hitro zaporedoma, da bi kontrolirali poglavitne hipoteze, še
preden se okoli njih izgradi preveč teorije.
Mnogotere primerjalne skupine funkcionirajo na več načinov, kako izpopolni-
ti raziskovanje in poboljšati konsekventno substantivno teorijo. Primerjave po-
večujejo verodostojnost končne teorije predvsem na dva temeljna načina:
A)
Če analitik, namesto da bi preučeval en sam ali le maloštevilne družbene sis-
teme, natančno detajlira mnoge podobnosti in razlike med različnimi primeijal-
nimi skupinami, potem ve bolje, v kakšnih setih strukturalnih pogojev se njegove
hipoteze minimizirajo ali maksimizirajo, od tod pa tudi, na katere vrste družbe-
nih struktur je mogoče aplicirati njegovo teorijo. Z razširitvijo področja in ome-
jitvijo splošnosti svoje teorije prihrani delo svojim kolegom. Bralci terenskih raz-
iskav morajo običajno izračunati omejitve publicirane študije tako, da delajo pri-
merjave z njihovimi lastnimi izkušnjami in poznavanjem podobnih skupin. S pri-
merjavo izračunajo, da se posredovani material posmehuje prav toliko in nič bolj
-	zaradi danih strukturalnih razlogov. Z uporabo mnogoterih primerjalnih skupin
je bralec precej razbremenjen bremena postavljanja relevantnih razmeritev za
teorijo.16 Skratka, replikacija je vgrajena v raziskovanje.
B)
Drugi način, kako mnogotere primerjalne skupine povečajo verodostojnost, je
ta, da primerjava pomaga raziskovalcu izračunati, alije za dani red dogodkov ozi-
roma nezgod verjetneje, da se bo ali da se ne bo pojavil. Ta račun priskrbi učin-
kovito logično vodilo med skupinami za pridobivanje več podatkov, s katerimi
raziskovalec zapolni teoretske praznine in verificira svoje hipoteze. Ta račun je
še v posebno pomoč pri učinkovitem iskanju negativnih primerov, ki lahko za-
• 267
htevajo reformulacijo hipoteze. Raznolikost, ki jo njegovemu preučevanju dajo
mnogotere primerjalne skupine, poveča možnost, da raziskovalca presenetijo
neanticipirani negativni primeri.
Mnogotere primerjalne skupine tudi dovoljujejo in generirajo hiter razvoj ana-
lize v dveh glavnih smereh:
A)
Stalna primerjava med številnimi skupinami prav kmalu pritegne opazoval-
čevo pozornost na mnoge podobnosti in razlike med skupinami, ki so pomembne
za njegovo teorijo. Iz teh podobnosti in razlik generiramo teoretične kategorije,
namenjene uporabi, njihov polni rang tipov oziroma kontinuum, njihove dimen-
zije, pogoje, pod katerimi bolj ali manj eksistirajo, in njihove poglavitne konsek-
vence. Na ta način sta vzpostavljena popolna splošnost in pomen vsake katego-
rije.17 Na posamičnem terenu je kategorialni razvoj mnogo počasnejši, rezultat pa
je manj posplošena kategorija, prežeta z manj pomena.
B)
Razlika in podobnosti med skupinami poleg tega hitro generirajo posplošena
razmerja med kategorijami, ki seveda postanejo hipoteze, ki bodo takoj integri-
rane v substantivno teorijo. Skupina je pokazatelj seta strukturalnih pogojev; ko
analitik, medtem ko reformulira svojo hipotezo, najde v različni skupini negati-
ven primer, tedaj primerja set pogojev, pod katerimi je obstajala, s setom pogojev,
v katerih jo sreča, da bi našel poseben strukturalni pogoj (pogoje), ki povzroči to
spremembo - na ta pogoj (pogoje) je nato treba računati pri reformulaciji hipo-
teze. Analitična strategija je zelo različna, mnogo močnejša, natančnejša in infor-
mativnejša od primerjanja pozitivnih in negativnih primerov v posamični struk-
turi.18 Pri slednjem lahko zgolj primerjamo notranjo strukturo negativnega pri-
petljaja s pozitivnimi pripetljaji, saj oboji nastopijo pod istimi strukturalnimi po-
goji. Taka primerjava bo verjetno nesprejemljiva, celo tavtološka, če bo nekdo
zaključil, da je neki element nekega pripetljaja samega sebe povzročil kot različ-
nega od vseh drugih podobnih pripetljajev. Sprejemljiveje je pokazati na različne
sete zunanjih strukturalnih pogojev, ki opredeljujejo tako pozitivne kot tudi ne-
gativne pripetljaje, in sugerirati diferenciranje faktorjev teh primerov, osnovano
na primerjavi setov.
Tudi raziskovalci, ki imajo opravka z drugimi tipi kvalitativnih podatkov, lah-
ko uporabljajo to učinkovito metodo. Če se omejujejo npr. na intervjuje, ni no-
benega razloga, da ne bi preučevali primerjalnih skupin intervjuvancev, izbranih
v skladu z nastajajočimi analitičnimi ogrodji. Zgodovinski dokumenti ali drugi
knjižnični materiali se čudovito ponujajo komparativni metodi. Njihova uporaba
je morda celo učinkovitejša, saj je raziskovalcu prihranjenega mnogo časa in sit-
nosti z iskanjem primerjalnih skupin, kijih najde tu, konec koncev, koncentrirane
v knjižnici. Ko je njegovo analitično ogrodje dovolj razvito, lahko raziskovalec,
ki uporablja knjižnične materiale, tako kot pri terenskem delu vedno odbere do-
datne primerjalne skupine, da bi pridobil dodatno zaupanje v verodostojnost svo-
jega ogrodja. Prav tako bo občasno - tako kot terenski delavec, ki se včasih spo-
tika ob primerjalne skupine, nato pa jih še sam uporablja - imel dobiček zaradi
srečnih naključij, ki nastopijo med brskanjem po policah knjižnice.
• 268
Zaupanje v verodostojnost znanja
Analitičen okvir, zgrajen na osnovi zbiranja in preverjanja kvantitativnih pod-
atkov je ekvivalenten sistematičnemu znanju o lastnih podatkih. Razjasnimo, za-
kaj terenski raziskovalci zaupajo v svoje znanje.
V	primeru posameznega terenskega raziskovalca je on sam tisti, ki ve, da po-
zna področje, ki ga je proučeval in doživel. Gre za njegova opažanja, osebne iz-
kušnje in s težavo pridobljene zaključke. Terenski raziskovalec pozna svoje zna-
nje, ne le zato, ker ga je pridobil z delom na terenu in z pazljivim preverjanjem
hipotez, ampak tudi zato, ker prizadeto, »globoko v sebi« čuti vrednost končnih
rezultatov. Mesece je živel z delnimi zaključki, preverjal jih je korak za korakom
vse dokler ni oblikoval končne, substantivne teorije. Še več; če je sodeloval v
družbenem življenju svojih subjektov, je svoje predpostavke doživljal, preverjal
jih ni le z opazovanjem in spraševanjem, ampak tudi z vsakodnevnimi, živimi
dejstvi. Glede na to je njegovo teoretično prepričanje ob koncu raziskovanja neo-
majno. To lahko potrdi večina terenskih raziskovalcev. Neomajno prepričanje ne
pomeni, da so njegovi zaključki edini, ki jih je iz zbranih podatkov mogoče iz-
peljati, kaže le na visoko stopnjo zaupanja verjetnosti teh zaključkov. Zaupanje
se ne nanaša na delne zaključke, ampak na integrativno teorijo, s katero so ti za-
ključki sistematično urejeni.19 Raziskovalec je v bistvu, z induktivnimi ter deduk-
tivnimi napori odkril substantivno teorijo omejenega področja podatkov in je to
teorijo pripravljen javno predstaviti.
V	primeru teamskega dela oblikuje končno, substantivno teorijo deljeno zna-
nje. Vsak od terenskih raziskovalcev ne le, da podrobno pozna svoja terenska
opažanja; s pogovori, skupinskimi razgovori, razgovori o zapiskih se tudi sezna-
nja z izkušnjami svojih kolegov. Ob teh oblikah so za zaupanje o analitičnem ok-
virju pomembni tudi slučajni pogovori v teamu.
Poznavanje pravega življenja, ki ga omogoča terensko delo je še posebej po-
membno zato, ker ga številni kritiki razvrščajo ob ostalih kvalitativnih metodah
v preliminarno stopnjo pravega (znanstvenega) raziskovanja. Vključitev v takšno
družbeno življenje in delovanje, ki se od že znanega bistveno razlikuje, prinaša
terenskemu raziskovalcu določene prednosti. Neposredno opazovanje družbene-
ga življenja je mogoče le, če raziskovalec doživlja to življenje v najglobljem smis-
lu. Sama vključitev v novo okolje, še ne pomeni njegovega poznavanja; vzdrževati
je treba samostojnost, ker le ta omogoča teoretično rezoniranje videnega in do-
živetega. Nedotakljivost spoznavanja koristi ne le raziskovalcu-sociologu, temveč
tudi raziskovalcu-človeku, ki je prisiljen obvladovati svet. To je mogoče kljub
temu, da ljudje na splošno ne pričakujejo od tujca, da se bo prilagodil njihovemu
načinu. Neprizadetost raziskovalcu preprečuje, da bi postal več kot nepopoln do-
mačin in mu omogoča, da kot nepopoln tujec, naredi več kot domačin. Ljudje,
ki jih proučuje občasno pozabijo na njegovo distanco ali pa je celo* ne opazijo.
Na osnovi zaupanja, ki si ga raziskovalec pridobi z zanimanjem in dovzetnostjo
za njihove oblike življenja, lahko vidi pomembne dogodke, ali celo dokumente
in sliši pomembne razgovore. Če se zaupanje ne razvije, je raziskovanje onemo-
gočeno.20
Terenski raziskovalec lahko razvija sistematične zaključke in hkrati predstav-
lja opazovano okolje ter dogajanje s povsem literarnimi opisi. To je ena od pred-
nosti njegove substantivne teorije. Če seje na osnovi takšnih zaključkov mogoče
• 269
izogniti težavam v določenem družbenem okolju, je očitno, da predstavljajo bist-
vene lastnosti okolja, da so uporabni kot smernice za akcijo in, da bistveno pri-
spevajo k verjetnosti analize.21
V končni instanci je to le opis refleksije spoznanja kateregakoli bistroumnega
in mislečega opazovalca družbenega življenja. Pogosto zastavijo ljudje denar, ug-
led ali celo življenja in zaupanje v ljudi, za svoje interpretacije. Naloga terenskega
raziskovalca je, da spreminja te običajne strategije reflektirajočega opazovalca v
uspešno raziskovalno strategijo, ob tem, da kot kompetenten in izurjen razisko-
valec svoje ideje veliko bolj sistematično oblikuje. Znanje dobrega raziskovalca
je mogoče posplošiti in oblikovati v teorijo. Ob vsem tem je tudi veliko bolj sis-
tematičen v preverjanju svojih idej kot povprečen opazovalec. Usmeritve, ki jih
vnaša v stroko so lažje preverljive v primerih, ko je svoje hipoteze oblikoval z
opazovanjem, kot v primerih, kojih je vnašal od zunaj. Terenski raziskovalec se
razlikuje od drugih raziskovalcev, ker so le-ti do takšne mere obremenjeni s for-
malno teorijo, da se s substantivno teorijo sploh ne morejo ukvarjati in v večini
pišejo le opombe k inportirani teoriji, s katero ne želijo in tudi ne morejo prag-
matično testirati življeja.
Ob končuje vredno omeniti, da so terenski raziskovalci, ki ne verjamejo v last-
no »težko pridobljeno« temeljno izkušnjo, usmerjeni k prisilnemu scientizmu.
Ker ne zaupajo sami sebi, sposobnosti svojega znanja in motiviranosti, so dejan-
sko odvisni od vprašalnikov ali drugih »objektivnih« metod za zbiranje in ure-
janje kvantitativnih podatkov. Te metode, uporabljene v takšne namene, ne vo-
dijo nujno v večjo verodostojnost, pač pa omogočajo resigniranemu raziskovalcu,
da si ustvari zaupanje v lastne »rezultate«, ne da bi razčistil vprašanje potrebnosti
teh dodatnih »hard data«. Možno je, da negotov raziskovalec zavestno beži sam
pred sabo, zato ker ne verjame, da je svoje znanje sposoben prepričljivo predsta-
viti in zato tudi ne more z bežanjem prenehati.
Posredovanje in presojanje verodostojnosti
Ko se raziskovalec odloči za publiciranje, se sooči s problemom oblikovanja
smiselnih sodb, s katerimi lahko kolegom verodostojno posreduje teorijo, ki jo
je odkril. Problem verodostojne predstavitve sestavljata dva podproblema, ki ju
je treba posebej obravnavati.
Prvi podproblem se nanaša na vprašanje, kako narediti teoretični okvir bralcu
razumljiv. To je izvedljivo z obsežnim opisom samega okvira in nanj vezanih teo-
retičnih stališč, na začetku ali na koncu publikacije, pogosto pa tudi v odlomkih
skozi celoten tekst. Takšna predstavitev ni posebno težavna, ker temelji na ab-
straktni sociološki terminologiji, ki je sprejemljiva tako za kvantitativne in kva-
litativne podatke kot za preprosto sociološko razumevanje, ki omogoča komu-
nikacijo.
Na to se navezuje drug podproblem: kako opisati proučevano družbeno živ-
ljenje dovolj živo, da bo bralec lahko skorajda videl in slišal ljudi in to v relacijah
s teoretičnim okvirom. Za to raziskovalec običajno uporabi različne nasvete iz
razpoložljivega standardnega arzenala. Citira lahko neposredno iz intervjujev ali
pogovorov, kijih ima na pretek. Vključi lahko dramatične vložke iz terenskih za-
piskov. Navaja lahko pripombe, ki so jih omenili intervjuvani. Dogodke in osebe
lahko predstavlja z konstrukcijami berljivih študij primerov (Case Studies). Pre-
• 270
izkusi se lahko v opisovanju dogodkov in dejanj, pogosto pa bo navedel vsaj ča-
sovni in prostorski pregled. Z ocenami lastnih izkušenj lahko prikaže, kako so do-
godki vplivali nanj. Včasih bo uporabil tudi pripovedništvo. Tudi naslovi poglavij
lahko prispevajo k posredovanju videnega in slišanega.22
Prvi in drugi podproblem verodostojnega posredovanja, se odraža v tipu kon-
cepta, ki ga raziskovalec izbere za pisanje substantivne teorije. V prvem primeru
je koncept analitičen, zadosti posplošen, da predstavi značilnosti konkretnih en-
titet (ne konkretnih entitet samih). V drugem primeru koncept tudi vpeljuje ob-
čutljivost; »pomenskost« slik, ki jih vzpodbujajo primerne ilustracije omogoča,
daje sporočilo mogoče razumeti v povezavi z lastnimi izkušnjami.23 Takšna vrsta
koncepta zatorej uvaja boljšega od dveh možnih svetov in predstavlja popolnejše
razumevanje raziskovalčevih podatkov.24
Iz različnih aspektov se kaže predstavitev tudi kot ocena, s katero ocenjujejo
bralci verodostojnost teorije, ki jo avtor predstavlja. Pomembno je, da je bralec
dovolj prevzet s deskripcijo tako, da se počuti kot bi bil on sam na terenu. V tem
primeru je bolj dovzeten za raziskovalčevo teorijo kot v primeru nezanimive in
neprepričljive deskripcije.
Prav tako pa na presojo verodostojnosti vplivajo tudi ocene načinov, s kate-
rimi je raziskovalec prišel do svojih zaključkov. Bralec bo npr. opazil, katero vr-
sto dogodkov je raziskovalec upošteval, koga je intervjuval, s kom seje pogovar-
jal, kakšne so bile njegove izkušnje in kakšnega so ga videli različni ljudje, ki jih
je proučeval. To pomeni, da bo bralec ocenjeval podatke tako na osnovi eksp-
licitno povedanega kot na osnovi razbranega med vrsticami. V celoti je takšna
presoja dolžnost bralca; delno zato, ker je publicirano lahko izmišljeno, v glav-
nem pa zato, ker vsaka analiza zahteva neke vrste oceno.
Takšno oceno lahko opredelimo kot »proces razveljavljanja«. Bralci prav go-
tovo ne sprejemajo dela, če že ne večine objavljenih aspektov analize (ne glede
na kvantitativno ali kvalitativno podatkovno osnovo).26 Razveljavljanje s strani
bralcev poteka na več različnih načinov: teorija se korigira zaradi enostranskega
raziskovalnega modela,27 prilagaja se pogojem različnih družbenih struktur, lahko
pa se v luči bralčeve izkušnje ali znanja izkaže za določene družbene strukture
kot neveljavna ali neuporabna. Pomembno je opozoriti, da teorije, ki je v dolo-
čenih družbenih pogojih, oz. strukturah ocenjena za neaplikabilno, ne gre razve-
ljavljati s temi istimi pogoji. Trditev, da teorija ne velja, ker se ne prilega struk-
turi, ni pravilna. Razveljavitev, oz. potrditev teorije je na mestu samo v tistih
družbenih okoljih in strukturah, v katerih je teorija aplikabilna.
Prav zaradi bralčevega ocenjevanja lahko raziskovalec piše teorijo v splošni
obliki. Raziskovalec ve, da bo bralec naredil neobhodne popravke, prilagoditve,
razveljavitve in dodatne aplikacije, ko bo razmišljal o uporabnosti teorije. To so
ocene, v katere se raziskovalec ne more spuščati, niti za to, da bi prekril samo
del enega od tipa bralcev. Še bolj je pomembno, da se mora raziskovalec naučiti
te ocene presegati ali ignorirati v smislu substantivne teorije ali posplošitve, ki jo
piše.28 (Neobhodno je pustiti te ocene ob strani, tudi ko se piše berljiva teorija,
kajti njihova retorika je težavna, tako za branje kot za pisanje.)
Tako raziskovalec in bralec delita odgovornost. Raziskovalec mora zagotoviti
jasne teoretične in opisne zaključke na osnovi katerih lahko bralec natančno oce-
ni verodostojnost teoretičnega okvirja predstavljenega v publikaciji. Raziskoval-
čevo temeljno pravilo je, da v primeru, ko dvomi o pomembni interpretaciji ali
napovedi in ko predpostavlja, da bo dvomil tudi bralec, eksplicitno specificira vr-
• 271
sto podatkov, na katerih ta interpretacija temelji. Recipročno pravilo velja tudi
za bralca: zahtevati mor,a eksplicitno pomembnejših interpretacij in v kolikor raz-
iskovalec ne more preskrbeti informacij, bralci lahko ocenjujejo interpretacije na
osnovi katerega koli posrednega vira, s katerim razpolagajo. Ta ista pravila so
uporabna za branje in pisanje kvalitativnih materialov v knjižnicah in arhivih.
Vprašanje nadaljnjega omejevanja
Predstavitev substantivne teorije, ki se je izoblikovala z analizo kvalitativnih
podatkov je pogosto na nivoju verjetnosti, ki ustreza večini bralcev. Teorija se
lahko prilagodi in priredi tako, da z zadovoljivo točnostjo usmerja mišljenje, raz-
umevanje in raziskovanje različnih situacij. Določeni strukturalni okviri družbos-
lovnega dela (npr. oblikovanje specifičnih akcijskih programov ali delo na pod-
ročjih z razvito substantivno teorijo), zahtevajo bolj rigorozno testiranje, ki zviša
nivo točnosti nekaterih hipotez.
V teh pogojih bi morala biti smer nadaljnjega testiranja stvar empirične do-
ločitve: v bolj rigorozno ali ekstenzivno terensko delo ali v eksperimentalne ali
anketne metode. Dve bistveni točki metodoloških odločitev sta: prvič, testiranje
mora biti ostrejše od prvega (ne gre za vprašanje, katera od vseh metod je najost-
rejša) in drugič, ostrejši pristopi morajo sovpadati z raziskovalno situacijo tako,
da dajejo primerljive rezultate. Določitev nadaljnjega testiranja naj ne bi vklju-
čevala raziskovalčeve ideološke usmeritve (z možnostmi kariere) na eno samo
metodo, npr. na anketo kot natančnejšo obliko, ki v primerjavi z terenskim opa-
zovanjem, dosega višjo stopnjo natančnosti in je zato tudi najboljša in edina ob-
lika, uporabna v vseh primerih. V dejanski situaciji je lahko, da anketa ni izved-
ljiva, bodisi časovno ali stroškovno, bodisi iz aspekta potrebovanih informacij, ki
jih lahko le izkrivi. Pristop, ki zagotavlja zahtevano stopnjo točnosti mora teme-
ljiti na metodi ali metodah, ki se najbolje prilegajo družbeno strukturiranim po-
trebam raziskovalčeve raziskovalne situacije.
Tudi raziskovalčeva ideološka zavezanost kvantitativnim metodam ruši to te-
meljno pravilo o izbiri metod, ki prispevajo k točnosti substantivne teorije. Izven
konteksta se predpostavlja, da vse raziskave zahtevajo visoko stopnjo točnosti, ki
jo zagotavljajo predvsem kvantitativni pristopi. Zato so le-ti najboljša metoda,
uporabna v vseh raziskovalnih situacijah. Glede na to je kvalitativno raziskovanje
mogoče izvesti le na preliminarno zajetje kategorij, kijih kvantitativna raziskava
potrebuje. Kot smo že omenili na začetku, takšno stališče zanika tako pomemb-
nost odkrivanja substantivne teorije, ki temelji na kvalitativni raziskavi; kot dej-
stva, da je ta substantivna teorija bolj pogosto, kot ne produkt raziskovanja znot-
raj substantivnega področja, ki so ga pripravljeni presegati le redki, če sploh ka-
teri, raziskovalci.
Substantivna teorija, ki jo odkrijejo kvalitativne raziskave je končni produkt
iz večih razlogov. Prvič, tistim raziskovalcem, ki poskušajo substantivno teorijo
preseči z testiranjem kvantitativnih podatkov, se pogosto očita, da preprosto do-
kazujejo tisto, kar vsakdo že ve. Njihovo delo se tako ocenjuje kot trivialno in
odvečno.29 Da to delo »rešijo« so prisiljeni preusmeriti testiranje »že znanih hi-
potez« v odkrivanje novih substantivnih dejstev ter teorij, skritih v podatkih.
Tako se kvantitativni podatki ne uporabljajo kot rigorozna predstavitev teorije,
• 272
ampak kot en drug način odkrivanja dodatnih teorij. Kvalitativni podatki so tako
pogosto »de facto« zaključna, namesto preliminarna analiza.
Drugič, stara zgodba v družboslovju je, da zasićenost določenega poglavja s
substantivno teorijo, tekoče zanimanje preusmerja drugam.
Drugič, stara zgodba v družboslovju je da, zasićenost določenega pojava s substan-
tiuno teorijo, tekoče zanimanje preusmeri drugam. Ta preusmeritev se običajno po-
javi preden se uveljavi ustrezno kvantitativno raziskovanje pojava. Informirani laiki
in družboslovci ustvarijo dobiček na uveljavljenem publiciranem odkritju, medtem
ko sociologi skrbno analizirajo kvantitativne podatke. Ta možnost izrabe substan-
tivne teorije temelječe na kvalitativnih podatkih, odvrača laike in večino sociologov
od potrebe po nadaljnem rigorozmejšem raziskovanju. Ker teorija zadostuje, je zna-
čilno, da se jo (če se jo sploh) modificira z dodatno, navezujočo se teorijo, ne da bi se
nadaljevalo s predstavitvijo najznačilnejših hipotez. Raziskovalec prvenstveno vlaga na-
por v razvijanje nove teorije, ne da bi korigiral ali testiral staro teorijo. Ko se enkrat od-
krije in uveljavi nova teorija se vsako modificiranje stare izkaže za post-hoc zanimanje.
In tretji, najpomembnejši razlog, zaradi katerega družboslovne raziskave za
razliko od fizikalnih, nikoli ne dosežejo stopnje rigorozne predstavitve, se nahaja
v samem predmetu družboslovnega raziskovanja, to je v neprenehno spreminja-
joči družbeni strukturi. Brez dvoma je prizadevanje biti »znanstven« preprosto
neutemeljeno, ko gre za našo potrebo po odkrivanju in raziskovanju sredi opaz-
nih strukturalnih sprememb.
Zaključne opombe
Večina prispevkov o socioloških metodah najverjetneje zadeva možnosti za
čim bolj natančno testiranje teorije. V tem prispevku smo se ukvarjali s prav tako
pomembnim vprašanjem možnosti za nadaljnje odkrivanje substantivne teorije.
Glavna naloga sociologije je formulacija uspešne substantivne teorije za substan-
tivno področje skozi pazljivo raziskovanje - kot protiutež konstruktivni formalni
teoriji konceptualnega področja (lkot je devianca, statusna skladnost referenčne
skupine ali hierarhičnost). Ne moremo definirati substantivne teorije, skladne z
empirično situacijo, verjamemo, da lahko le apliciramo formalno teorijo na sub-
stantivno področje. Najprej mora biti formulirana substantivna teorija zato, da
se vidi katera od različnih formalnih teorij je aplikabilna za razvijanje substan-
tivne formulacije.31 Obratno pa potem substantivna teorija pomaga pri formuli-
ranju in re formuliranju formalne teorije. Tako postane substantivna teorija stra-
tegijska vez pri formuliranju in napredovanju formalne teorije, temelječe na po-
datkih. Takšno formalno teorijo smo imenovali »utemeljeno«, v nasprotju z for-
malno teorijo, ki temelji na logični spekulaciji.32
Pred kakšnimi štiridesetimi leti sta Thomas in Znaniecki stavila na eno vrsto
kvalitativnih podatkov (avtobiografije) kot na najbolj uporabno vrsto podatkov
za sociološko teorijo.33 Antropologi, takrat in še danes, na splošno verjamejo, da
so na terenu zbrani podatki: usmerjajoče upozovanje, intervjuji, študije primerov
in avtobiografski prispevki, najbolj uporabni. In v sodobni sociološki literaturi so
nekateri argumenti o primerljivih lastnostih kvalitativnih podatkov, različnih
vrst.34 Ne oziraje se na vrsto kvalitativnih podatkov, ki ji dajemo prednost, se zdi-
jo vse izvrstno primerne za odkrivanje substantivne teorije na substantivnem pod-
ročju in za probleme, s katerimi se sociologi ukvarjajo.
• 273
1	Glej A. H. Barten in P. F. Lazarsfeld, »Some Functions of Qualitative Analysis in Social
Research«, v Lipset in Smelser, Sociology:The Progress of a Decade (Englewood Cliffs, N. J.:
Prentice-Hall, 1961), str. 95-122; B. Berelson, Content Analysis (Glencoe: Free Press, 1952),
str. 114-34, posebej 133; S. A. Stauffer, Social Research to Test Ideas (New York: Free Press,
1962), str. 1-10, posebej 10; R. K. Merton, Social Theory and Social Structure (Glencoe: Free
Press, 1957), str. 15-16 in podi. 2 in 3. Neki avtor, kije glede tega stališča nekoliko ambiva-
lenten, se strinja, kot se zdi, da je odkrivanje v kvalitativnem raziskovanju predhodno stro-
gemu testiranju, vendar preferira ustanavljanje testnih metod, aplikabilnih na kvalitativne
podatke, z uporabo kanonov kvantitativnega dela (H. S. Becker, »Problems of Inference and
Proof in Participant Observation«, American Sociological Revew /December, 1958/, str. 653).
Za kritiko tega splošnega stališča gl. H. Blumer, »Sociological Analysis and the »Variable«,
American Sociological Review«, 21 (1956), 683-90. NAJNOVEJŠO PERSPEKTIVO
MORDA PREDSTAVLJA PRISTOP »multiple metodologije«, ki gleda na kvalitativno ana-
lizo kot na preliminarcijo za pridobivanje neke vrste informacij (npr. seznam) in kot na končni
produkt za druge vrste informacij (npr. norma). Glej M. Zelditch, Jr., »Some Methodological
Problems of Field Studies«, American Journal of Sociology (Marec, 1962), str. 567; A. Vidich
in J. Bensam, »The Validity of Field Data«, Human Organization, 13 (1954), 20-27; in R.
N. Adams in J. J. Preiss, Human Organization Research (Homewood III: Dorsey Press, 1960),
str. 223-24.
2	Bogate možnosti kvalitativnega raziskovanja za odkrivanje substantivne teorije so dobro
znane; za detajlno diskusijo o tem, zakaj je temu tako, gì. Becker, op. cit. str. 652-53, 657-58;
in H. S. Becker in B. Geer, »The Analysis of Qualitative Field Data«, v Adams in Preiss, op.
cit., str. 262-63.
3	To dejstvo je diskutirano v oddelku spodaj, »The Issue of Further Rigor«.
4	To dejstvo je diskutirano v »Concluding Remarks«.
5	Zelditch, op. cit., str. 575.
6	To dejstvo je iznešeno na mnoge načine v tem članku.
7	Becker in Geer,op. cit., str. 270-71.
8	B. Geer, »First Days in Field Work«, v P. E. Hammond, Chronicles of Social Research
(New York: Basic Books, 1964).
9	Cf. B. Paul, »Interview Techniques and Field Relationships«, v A. L. Kroeber, ed., An-
thropology Today (Chicago: University of Chicago Press, 1953), str. 430-51.
10	Nekaterim neizkušenim ali prisilnim raziskovalcem, ki se boje, da bodo zgrešili po-
membne dogodke, ne uspe stvoriti dovolj prostora za pazljivo analitično pisanje memoranda.
Ista napaka je značilna tudi za raziskovalce, ki delajo z drugimi vrstami kvalitativnih podat-
kov.
11	In spet, kar je res za terensko delo, je, kot se zdi, enako res za raziskovanje, ki uporablja
druge vrste kvalitativnih podatkov, kot npr. zgodovinski materiali, v kontrastu z, denimo, raz-
iskovalci, ki uporabljajo kvantificiranje metode vsebinske analize na skritih podatkih.
12	Cf. A. Strauss, L. Shatzman, R. Bûcher, D. Ehrlich in M. Sabshin, Psychiatric Ideologies
and Institutions (New York: Free Press, 1964), pogl. 2. Za intervjuje po terenskem razisko-
vanju gl. H. Becker, B. Geer, E. Hughes in A. Strauss, Boys in White (Chicago: University of
Chicago Press, 1963).
13	Čeprav je skrajno neverjetno, paje vseeno nekaj možnosti, da dodatni podatki povzroče
»eksplozijo« sicer zaključenega analitičnega ogrodja in prisilijo raziskovalca, da porabi mesece
in leta, preden je dovolj zadovoljen z izsledki, da jih je pripravljen objaviti. To tveganje se ne
omejuje na delo s kvalitativnimi podatki, je pa zanj še posebej značilno.
14	Dve nedavni študiji, ki sta primerjali atribute specifičnega tipa organizacije, uporablja-
joč pri tem mnoge take organizacije pri mnogih narodih, sta: W. A. Glaser, »American and
Foreign Hospitals: Some Sociological Comparisons«, v E. Freidson, ed., The Hospital in Mo-
dern Society (New York: Free Press, 1963), str. 37-73; in M. Kaplan, »The Western European
Scientific Establishment in Transition«, v American Behavioral Scientist, š 6 (December,
1962), 17-20.
• 274
15	Logika naše strategije ustreza Nagelovi direktivi glede »kontroliranega raziskovanja« v
vsaki znanosti: »Vendar pa mora vsaka veja raziskovanja, ki cilja na zanesljive splošne zako-
ne, ki zadevajo empirično snov, uporabiti postopek, ki ima, če že ni striktivno kontrolirano
eksperimentiranje, vsaj bistvene logične funkcije eksperimenta v raziskovanju« (E. Nagel, The
Structure of Science; Harcourt, Brace & World, 1961, str. 453). Mi smo to metodo uporabili
v študiji, ki bo priobčena v prihodnji knjigi, Awareness of Dying.
16	G. J. Q. Wilsonove ostre kritike D. C. Thompsona The Negro Leadership Class, v Ame-
rican Sociology Review, 28 (December 1963), 1051-52.
17	Upoštevaj celotno diskusijo okoli te točke pri R. Bendix, »Concepts And Generaliza-
tions in Comparative Sociological Studies«. American Sociological Review, 28, (Avgust, 1963)
532-39.
18	Prvi zagovorniki iskanja negativnih primerov v sociologiji so se bodisi osredotočili nanje
znotraj ene strukture bodisi so se odpovedali eksplicitnemu osredotočenju na strukturalne po-
goje. Raje so se osredotočili na iskanje negativnih pripetljajev znotraj kategorij analize, pod
katere so nakopičili cele vrste pozitivnih pripetljajev. Becker in Geer, op. cit., str. 287-88; in
a. Lindesmith, Opiate Addiction (Bloomingdale: Principia, 1947), pogl. 1.
19	To temo obširno razvija H. Zetterberg, v On Theoryland Verification in Sociology
(Totowa, N. J.: Bedminster Press, 1963). Pomembno je razlikovati med raziskovalčevim pre-
pričanjem v veijetnost lastnih teoretičnih zaključkov in prepričanjem v jasnost perspektiv
ter pomenov subjektov, ki jih raziskuje. Raziskovalci so pripravljeni strinjati se, da njihove
teoretične opredelitve predstavljajo tudi verodostojne interpretacije.
20	Kot dokaz o možnostih, kijih ima terensko delo, koje zaupanje enkrat vzpostavljeno,
glej R. Wax, »Twelve Years Kater;: An Analysis of Field Experience«, American Journal
of Sociology, 63 (1957), 133—42.
21	Najbolj vnet »kvantitativni« raziskovalec lahko napiše metodološki prispevek »na pa-
met«, ne da bi zbiral in kodiral podatke, ker preprosto zaupa v svoje znanje. Doživel ga
je in bil pri tem uspešen. Bralci mu bodo veijeli, ker so njegove izkušnje očitne. S pisanjem
članka pa je skorajda opravil terensko delo na samemu sebi.
22	Verodostojno posredovanje je raziskovalčeva naloga, ki je v bistvu zelo podobna vlogi
realističnega romanopisca. Pri drugem je običajno analitični okvir, oz. njegova interpretacija
veliko bolj implicitna, kot pri raziskovalcu. Pisateljeva taktika, s katero vpliva na bralčevo
imaginacijo družbene stvarnosti, je bolj subtilna, ker ima pri posredovanju več svobode.
Včasih je tudi njegova opisna naloga lažja, ker je analitični okvir enostavnejši. Veliki pi-
satelji morajo nič manj kot posredovati poglede na družbo, ki jih bralec že dolgo občuti kot
kompleksne in realne (tj. resnične). Trdimo, da ne gre zoperstavljati raziskovalcev pisate-
ljem, marveč le pokazati na podobnosti in različnosti nalog, ki so za njih reprezentativne.
23	O konceptih, ki uvajajo občutljivost (sensitizing concepts) glej H. Blumer, »What Is
Wrong with Social Theory«, American Sociological Review, 19 (February, 1964), 3-10, ci-
tirano s strani 9.
24	Prizadevanja v tej smeri predstavlja H. L. Zetterberg, Social Theory and Social Practice
(Totowa, N. J.: Bedminster Press, 1962), pogl. 3. Koncepti so lahko tudi jasno opredeljeni
tako, da so pravilno merjeni z obstoječimi tehnikami, če raziskovalec želi testirati kvanti-
tativne hipoteze, ki iz teh konceptov izhajajo.
26	Ct., B. Bergergeijev pregled J. Colemanove kvantitativne študije: The Adolescent So-
ciety, v Social Problems, 10 (1963), 394-400; in J. O. wilson, op. cit. In če je analiza kvan-
titativna ali kvalitativna, kasnejše generacije znanstvenikov jo bodo razveljavile, ko jo bodo
umestile v razširjen kontekst javne retorike; ct., »Appendix: A Note on Imagery in Urban
Sociology«, in A. Strauss, Images of the American City (Glencoe: Free Press, 1961), pp..
255-58.
27	Na primer, ko preberemo o terenskem delu med delavci v tovarni, sumimo, da je in-
terpretativni pristop (celo če se nanaša na delavce) potrebno korigirati, ker administrativni
delavci niso bili enako proučevani. Kakšne korekcije so potrebne, prav gotovo ni tako lahko
razbrati: nekateri sociologi so npr. študirali državne umobolnice iz izhodišč, ki so si jih iz-
• 275
posodili v psihiatriji in so tako tudi strukturo in delovanje teh ustanov interpretirali iz kvazi-
psihiatričnih vidikov. Ustrezne korekcije je predlagal vsaj en del bralcev, ki so kasneje sami
proučevali državne umobolnice in prišli do odstopajočih zaključkov o tovrstnih institucijah
(R. Bucher in L. Schatzman, »The Logic of the State Mental Hospital«, Social Problems,
9/1962, 337-49). Ta dodaten vidik kaže, da bralci niso vselej le bralci; ampak da lahko po-
stanejo tudi raziskovalci področij, o katerih so brali.
28	Upoštevaj Nagelovo razpravo o družbenih zakonih.
29	Za nekaj (ali mnogo) različnih komentarjev, ki se tičejo trivialnih rezultatov »natanč-
nih« kvantitativnih raziskav, glej: o prizadevanju za znano, R. K. Merton, »Problem Fin-
ding in Sociology«, v R. K. Merton, L. Broom, in L. S. Cottrell, Jr.; eds; Sociology Today
(New York: Basic Books, 1959), IV-I; o neuporabnosti za teoretično konstrukcijo, Zetter-
berg, On Theory and Verification in Sociology; in o njihovi vrednosti za verifikacijo tistega,
kar je že znano, A. Etzioni, »Book Review«, American Journal of sociology, 67 (Jan., 1962),
466.
30	»Medtem ko se ne moremo zanašati na stimuliranje raziskovalcev za izvajanje ključnih
testov teorij srednjega dometa, so ti raje posebej stimulirani s koncepti, ki takšne teorije se-
stavljajo (H. Hyman, »Reflection on the Relations Betwen Theory and Research«, The Cen-
tennial Review, 7, no. 4 /Fall, 1963/, 449).
31	Ignoriranje vloge, ki jo ima substantivna teorija, relevantna za dano substantivno pod-
ročje, v večini primerov rezultira v prepričanju, da je mogoče formalne teorije neposredno
aplicirati na to področje in da te formalne teorije pokrivajo vse potrebne koncepte in hi-
poteze. Posledice se kažejo v posiljevanju podatkov, zanikanju relevantnih konceptov in hi-
potez, ki se pojavljajo. Če raziskovalec prepusti, da se substantivni koncepti in hipoteze ob-
likujejo sami po sebi, ga to usposobi, da lahko preceni katera od različnih formalnih teorij
vključuje njegovo substantivno teorijo, kar mu omogoča, da bolj zaupa in manj posiljuje
svoje podatke (ali, da je bolj objektivno in manj teoretično omejen). To pomeni, da ne gre
preprosto uporabljati Parsonsovih kategorij samih po sebi, ampak je treba videti, če se vežejo
na pojavljajočo se substantivno teorijo problema na katerega smo usmerjeni.
32	Izstopajoč primer »utemeljene« družbene teorije so H. S. Beckerjevi The Outsiders
(New York: Free Press, 1962).
33	W. I. Thomas in F. Znaniecki, The Polish Peasant in Europe and America (New York:
Knopf, 1918).
34	Glej H. S. Becker in B. Geer, »participant Obsevation and Interviewing: »A Compa-
rison«, Human Organization, 16 (1957) 28-34; M. Trow, »Comment«, Human Organiza-
tion, 16 (1957), 33-35; in Becker in Geer, »Rejoinder«, Human Organization, 17 (1958),
39-40.
Prevod: B. B. in P. D.
• 276
Orlando Fais BORDA
KAKO RAZISKOVATI REALNOST, DA JO SPREMENIMO
(za prakso)
Uvod
Relativno malo je takšnih priložnosti, da bi se človekovo življenje lahko ne-
posredno soočilo s temeljnimi procesi družbene spremembe. Privilegij moje ge-
neracije je prav doživljanje tega procesa; z vsemi prednostmi in težavami, ki ga
nudi sodobni razvoj. Naša odgovornost - kot članov znanstvene skupnosti - pa
je (po)jasniti to transformacijo ter izluščiti za razumevanje ustrezne podatke ter
na osnovi tega pomagati pri oblikovanju prihodnosti.
Kako kombinirati to življenjsko in to racionalno v teh procesih radikalne spre-
membe - to predstavlja bistvo problema, s katerim se soočamo. To pa je v osnovi
ontološki problem splošnih koncepcij, od katerih tudi mi nismo izvzeti. Ali po-
sebej: kakšne zahteve nam je postavila in nam postavlja realnost spremembe,
kakšno vlogo imamo znanstveniki, naše pojmovanje ter uporaba znanosti? Kajti
v življenju ne delujemo samo kot ljudje, marveč tudi kot tisti, ki se pripravljajo
na študij in kritiko družbe ter sveta.
Naša specialna delovna orodja so v večini primerov referenčni zariši in teh-
nike, s katerimi je že vrsta zaporednih generacij znanstvenikov poskušala interp-
retirati realnost. Toda prav dobro se zavedamo, da takšna delovna sredstva ne
posedujejo svojega lastnega življenja, temveč jim smisel dajemo šele mi - šele te-
daj so učinkovita na različnih področjih življenja in (spo)znanja. Spričo tega pa
seveda ne moremo spregledati družbenega, političnega in ekonomskega pomena
našega dela, ter konsekventno temu izbiramo za svoj cilj tisto, kar se ujema z našo
vizijo družbene odgovornosti. Tako osmišljamo tudi naša življenja.
Ti filozofski problemi - koncepcija dela in njegova teoretična artikulacija - so
bili nenehno, včasih celo tesnobno prisotni v kolumbijski skušnji, ki jo je doživ-
ljala skupina družbenih raziskovalcev in katero smo poskušali osmisliti v zadnjih
letih (1970-1976). To, kar poskušamo sedaj artikulirati, z nekaterimi specifični-
mi elementi, je samo del doživljajsko-racional(izira)nega procesa, ki smo ga živeli.
To seveda ne pomeni, da so rešeni ali preseženi opisani problemi; toda prepričani
smo, da so ta uvodna razmišljanja - ki so obenem tudi skupek (saldo) naše skušnje
- del nedvomno potrebne in neizbežne diskusije. Slednja ima že svetovne razsež-
nosti, in zaris kolumbijske problematike se širi povsod tam, kjer se je v zadnjih
desetletjih poskušalo zavestno sprožiti revolucionarne spremembe, ki pa so kas-
neje bodisi propadle bodisi zavile v nepričakovane ali nasprotne smeri. Gre torej
za izredno pomemben in nujen teoretično-praktičen problem.
Ni torej neobhodno potrebno analizirati karakteristike kolumbijske skušnje
kot akcijsko »raziskovanje« (akcijska »študija«), ki sicer tvori poglavje zase v pri-
čujočem delu; to je bilo tudi povod za nastanek nekaterih publikacij ter obsežnih
kontroverznih odzivov, tako znotraj Kolumbije kot tudi na širšem mednarodnem
področju.1 Za cilj pričujoče študije bodi dovolj, da v grobih potezah zgolj naka-
žemo naslednje karakteristike te skušnje:
1. Napor akcijskega raziskovanja se je usmeril v razumevanje zgodovinskega
in družbenega položaja kolumbijskih delavskih, kmečkih ter indijanskih skupin,
• 277
ki so najbolj podvržene protislovjem kapitalistične ekspanzije ter spričo tega na-
jbolj izkoriščani in nerazviti del naše družbe.
2.	To delo je impliciralo razvijanje zelo uvodnih eksperimentov (sondiranja),
kako povezati družbeno-zgodovinsko pojmovanje z rezultati raziskovanja v prak-
so lokalnih (zavestnih) organizacij (društev in/ali političnih strank) znotraj kon-
teksta razrednega boja v Kolumbiji.
3.	Takšni eksperimenti ali sondaže potekajo v petih ruralnih in obmorskih
področjih ter v dveh mestih Kolumbije, vanje pa so vključeni tako strokovnjaki
kot intelektualci; le-ti so v akcijske študije vključeni kot člani lokalnih skupin,
posebej društev.
4.	Že od samega začetka je bilo to delo/skušnja neodvisno od katerekoli po-
litične stranke ali skupine, čeprav smo v času našega dela realizirali nekaj kon-
taktnih oblik sodelovanja in izmenjave s tistimi političnimi organizacijami, ki so
kazale zanimanje za takšno poskusno metodologijo.
Poleg tega se je prav s takšno skušnjo skušalo odgovoriti na tista vznemirljiva
vprašanja praktičnega delovanja in »zavezanosti« kolumbijskih intelektualcev
oziroma znanstvenikov posebej, ki se soočajo z zahtevami realnosti družbene
spremembe. Te odgovore je avtor pričujočega zapisa skušal podati v prejšnjih le-
tih (od leta 1967 dalje).
Čeprav ti poskusi raziskovanja-akcije niso bili vedno koherentni ter so vsebo-
vali neizogibne napake, pa so zarisali nekatere parametre, ki vsekakor zaslužijo
podrobnejšo analizo. Porajali so vzpone in padce, nerazumevanje in preganjanja,
vzpodbude in polemike. Prav zato velja oceniti to skušnjo s ciljem, ugotoviti tisto
reprezentančno znotraj radikalnega procesa transformacije in kar ni vprašanje
samo naše generacije, marveč tudi zanamcev. Kajti v poskusu združevanja znanja
in akcije - teorije in prakse - je vsebovan nenehni in nedovršen - kot v Sizifovi
kazni - npr. razumeti, popraviti in preseči vzpetino brez konca, polno težav in
ovir. Takšne prepreke skuša človek preseči, odkar svet stoji.
Da bi se izognili nepotrebnim diskusijam, velja že takoj na začetku pojasniti
gnoseološke osnove pričujočega dela, ki jih lahko strnemo na naslednji način:
1.	Problem odnosa med misliti in biti - med občutkom in fizičnim - se razreši
z opazovanjem materialnega, nam zunanjega, neodvisnega od naše zavesti; in to
materialno ne vsebuje samo ugotovljivih in dokazljivih komponent narave člo-
veka, temveč tudi osnovne, primarne pogoje človeške eksistence.
2.	Problem oblikovanja in redukcije vèdenja se ne razreši z raz-ločevanjem
stvari-na-sebi, marveč z vzpostavljanjem razlik med (spo)znanim ter še vedno
neznanim. Vsako (spo)znanje je nedokončno ter spremenljivo ter je prav spričo
tega podvrženo dialektičnemu presojanju; izvira iz nevednosti ter napora, da se
prav slednjo reducira, da se doseže večjo popolnost ter natančnost.
3.	Problem odnosa med misliti in delovati se razreši v prepoznavanju realne
dejavnosti stvari, do katerega se pride zgolj skozi prakso, ki je - v tem smislu -
pred refleksijo. Tu se kaže objektivna resnica, ki je materija v gibanju.
4.	Problem odnosa med obliko in vsebino se razreši z možnostjo, preseči nje-
govo indiferentnost v praksi in ne zgolj z intuitivnim ali kontemplativnim obna-
šanjem; vsaka stvar se nam daje kot nerazvozljiv kompleks oblike in vsebine -
od tu nerazdružljivost teorije in prakse, subjekta in objekta.
• 278
O zdravem razumu
Nekatera regionalna raziskovanja so se pričela v skoraj romantičnem pojmo-
vanju »ljudstva«, in to do te mere, da so v mnenjih in obnašanju ljudstva videla
vso revolucionarno resnico. Ta očitno napačna tendenca verovanja, da se »masa
nikoli ne moti«, je izhajala iz političnih šol, kjer se je poudarjala osebna iden-
tifikacija učenca in intelektualcev z masami, zahtevajoč otipljive dokaze privrže-
nosti - kot npr. žulji na rokah - ter frančiškanski način življenja, poudarjajoč pod-
obnost z življenjem bajtarjev ter samotnih ruralnih zaselkov, kjer je potekalo
delo. V praksi pa ta »populistični mazohizem« ni privedel nikamor: ni bila ravno
najboljši način približati se delavskim množicam, ki niso niti intelektualno niti
človeško poštene; tako seje pristalo v skrajnem objektivizmu, kije lasten drobno-
meščanskim intelektualcem (Mandel, 1972; 51-61).
Kot reakcija na akademski intelektualizem, iz katerega so izhajali številni raz-
iskovalci, se je očitno želelo preizkusiti znanstveno potencialnost v povezavi z
bazo, oblikujoč referencialne skupine, sestavljene iz kmetov, delavcev in indijan-
cev (Fais, 1976: 58-61) (Gramsci, s.f.: 81). Cilj je bil zmanjšati razdaljo med roč-
nim ter intelektualnim delom, ter da bi se kmetje, delavci in indijanci na ta, spi-
ritualni način, izmaknili nadvladi intelektualcev. Prizadevali so si vzpodbuditi
najbolj napredujoče posameznike teh skupin, da bi zasedli vsaj nekatera mesta
v raziskovanju in analizi, ki so do tedaj veljala za monopol tehnikov in birok-
ratov.
Ob odsotnosti neke polnejše jasnosti ideološke orientacije dela - razen zelo
splošne in nekoliko naivne ideje o skupnem iskanju proletarske zavesti z masami
-	je kaj kmalu vzplamtela gorečnost političnih strank, ki je hotela prikazati to-
vrstno delo »neodvisnih intelektualcev« kot »prostovoljno« - z namenom seveda,
da v drugi plan potisne aktiviste in organizirane politične kadre (raziskovalce-mi-
litante). Tovrstne politične težave so preprečevale polno udejanjanje metodološ-
kih principov.
Prve ideje o takšni vrsti dela so šle - morda ne tako precizno interpretirane
-	v drugo smer; ni šlo za tekmovanje s političnimi strankami ali njihovimi po-
sameznimi člani: šlo je za neposredno pedagoško-politično skušnjo z delavnimi
razredi. Izvor je imela pri Gramsciju oziroma njegovi tezi o potrebi, »uničiti pred-
sodek, da je filozofija nekaj izredno težavnega, kajti gre za dejavnost, lastno do-
ločeni kategoriji specializiranih učenjakov«.2 Nasproti temu seje, skupaj z Gram-
scijem, verjelo, da obstaja neka »spontana filozofija«, vsebovana v jeziku/govorici
v obliki skupka znanj in pojmovanj, v zdravem razumu ter v sistemu verovanj
in folklora; čeprav nekoherentna in razpršena, pa vseeno poseduje določene vred-
note za artikulacijo praksisa na ljudskem nivoju. Gramsci je opozarjal na veliko
slabost levega bloka, ki »ni znal oblikovati ideološke enotnosti med tistimi zgoraj
in tistimi spodaj (kot je to storila katoliška cerkev), med preprosteži in intelek-
tualci«, kar je velikega pomena za razbitje akademske tradicije ter uveljavitev ak-
ciji privrženih intelektualcev. Poleg tega se po Gramsciju »vsa filozofija spreminja
-	ali vsaj tendira - v zdravi razum prav tako omejenega področja (lastnega vsem
intelektualcem),« kar seveda relativizira problem ter ojača odločitve tistih skupin
raziskovalcev, ki se odločajo za približevanje, kontaktiranje z bazo določene re-
gije (Gramsci, s.f.: 69-70.3
Seveda, niti Gramsci niti omenjeni intelektualci niso poskušali uvesti nove
znanosti v individualno življenje množic. Hoteli so dati kritičen prispevek že ob-
• 279
stoječi dejavnosti; »filozofija intelektualcev« naj bolj verno upošteva dejanske rea-
litete ter na ta način postane kulminacija napredka zdravega razuma. Kot trdi
tudi sam Gramsci, zdravi razum implicira princip resne vzročnosti, ki se razvija
morda bolj natančno in neposredno kot pa v ponujenih in poglobljenih filozof-
skih sodbah ali skozi sofistične tehnične observacije. Tu so opazni pomembni
predhodni primeri, utemeljeni na transformacijah vsakdanje skušnje filkozofskega
ali znanstvenega (spo)znanja: pri Kantu npr., čigar newtonianske interpretacije v
»Kritiki čistega uma« soi zaznamovane z racionalnostjo, ki ni nič drugega kot
zdravi razum njegove dobe (Wright Mills, 1969:111) ali pri Galileu, čigar »teorija
zagona«, izražena v njegovih prvih spisih o mehaniki (»De motu«), je bila izraz
takratnega splošnega mnenja o gibanju, piše pa se začetek 15. stoletja (Feyera-
bend, 1974:63, 189.4
Poglejmo sedaj, kako seje princip zdravega razuma uvajal v naše terensko delo
v Kolumbiji; pri tem naj še enkrat opozorimo na eksperimentalno in preliminar-
no naravo te dejavnosti.
Najprej je bilo potrebno upoštevati znanje in mnenja, ki so jih z sondažo dobili
od relevantnih oseb v določeni regiji in skupnostih. To se je predvsem nanašalo
na socio-ekonomske probleme omenjenih področij ter njihovo prioriteto, kar je
za posledico imelo večje zaupanje v raziskovalce. Dejanska polnost te kmečke
skušnje se je kazala v organizaciji konkretne akcije, kot npr. zasedba zemlje, v
interpretaciji poljedelstva kot tehnike in načina življenja, v prevzemu navad in
uvajanju nove prakse v tradicionalne sredine, pri izkoriščanju botanike in zdra-
vilnih zelišč, glasbi ter gledaliških oblikah v specifičnih regionalnih okoliščinah.
V teh dejavnostih seje zabeležilo veliko več uspehov kot pa polomij, kar potrjuje
stoletno prepričanje o intelektualnih in ustvarjalnih potencialih ljudstva.
Kasneje so pripšle na vrsto ideje in informacije, ki naj bi v bazi ilustrirale ali
modificirale zdrav razum ter ga spremenile v »zdravo pamet« (Gramsci). Ta pro-
blem je začrtal najbolj splošno tezo o usodi (spo)znanja. Po eksplikaciji se takšno
aktivno raziskovanje ne zadovoljuje zgolj z nakopičevanjem podatkov kot npr.
epistemološke vaje, ki kot takšne prinašajo odkrite zakone ali principe neke čiste
znanosti, niti z izdelovanjem magisterskih tez in doktorskih dizertacij. Takšno
raziskovanje ne služi niti uvajanju reform, pa čeprav bi bile še kako potrebne, naj-
manj pa za očuvanje statusa quo. V takšnem aktivnem raziskovanju se deluje z
namenom, ideološko in intelektualno oborožiti izkoriščane razrede družbe, da bi
na ta način prevzeli aktivno vlogo v zgodovini. To je tudi končni smisel in usoda
(spo)znanja, kar daje praxisu vrednot ter izpolnjuje revolucionarno privrženost.
Ker je bil izvor številnih informacij na terenu samem, seje (spo)znanje tja tudi
vračalo. Slednje se seveda ni moglo vračati na kakršenkoli način: moralo je biti
sistematično in urejeno, brez nadutosti. V tem je skušalo slediti znanemu maois-
tičnemu principu »od množic za množice« (glej opombo 11). Pozornosti je bila
deležna tudi vietnamska skušnja pri uporabi ljudske kulture v revolucionarne na-
mene (Mao, 1968, 111:119; Chinhin Giap, 1974:5, 25,102; Chinh in Giap,
1972:55-58).
Princip »sistematičnega vračanja« je zahteval največ energije in povzročil naj-
več polemik - morda prav zategadelj, ker se je dotaknil nekaterih očitno po-
membnih elementov, ki pa so jih društva in politične organizacije potisnile v
ozadje. Kajti zagotoviti si razumevanje svojega početja, pisanja ali govorjenja lah-
ko zariše mejo med uspešnostjo ali neuspešnostjo političnega ali družbenega de-
• 280
lovanja. Še tako prosvetljen filozof kot je bil Fichte seje zanimal za komunikacijo
svojih idej, brez pomislekov je »prevedel« nekatere svoje sicer komplicirane trak-
tate, da bi na ta način »prisilil bralca k razumevanju«, kot je sam dejal, s »tako
jasno razlago kot je luč sonca, da doseže čim številnejše občinstvo« (1801).
Najmanj, kar implicira napor komunikacije, je prepoznati možnosti razume-
vanja novih idej, med množicami seveda najprej. Če že niso vsi ljudje tudi for-
malno filozofi, tedaj so vsaj tisti spontani filozofi v veliki večini, je dejal Gramsci.
V primeru kolumbijske skušnje se je pokazal problem, kako priti do množic, in
to ne z enostavno novinarsko ali šolsko informacijo (s katerimi so verjetno že pre-
cej bombardirane), marveč z znanstvenim (spo)znanjem realnosti, ki bi obliko-
vala zavest razredne revolucionarnosti ter s tem pretrgala vezi alienacije, kiji pre-
prečuje razumeti realnost ter artikulirati njihov boj in kolektivno obrambo (Man-
del, 1974:61-69).5
Potem smo preučevali aktivnosti, ki bi razbile - pa čeprav samo delno - kul-
turne bariere kmečkih, delavskih ter indijanskih množic. Principe in tehnike ko-
munikacije smo skušali prilagoditi položaju v Kolumbiji, upoštevajoč precejšnjo
promankljivost političnega in izobraževalnega razvoja množic. Apliciralo seje to-
rej že znano pravilo, pričeti z delom pri politični zavesti množic ter jih sukcesivno
popeljati do »dobrega pomena« ter razredni revolucionarni zavesti. Ta velikanska
naloga pa je ostala nedokončana tako na državnem kot na regionalnem nivoju,
in to zaradi različnih vzrokov - nekatere bomo opisali kasneje - med katerimi
pa je vsekakor bilo najpomembnejše dejstvo, da niso aktivni raziskovalci na no-
ben način mogli prevzeti vlogo politične avantgarde, čeprav bi se tu tudi dejansko
čutila praznina.
Kljub tem težavam pa se je pedagoško-politična izkušnja lahko nadaljevala
vsaj v nekaterih aspektih.
Na prvem mestu je naraščajoči pomen študij, ki so osmišljale in povečale učin-
ke delovanja društev in političnih organizacij, vzpodbudil številna zgodovinska in
socio-ekonomska dela o posameznih področjih Kolumbije (atlantska obala, pa-
cifiška obala, Antioquia, Cauca in Kaukaška dolina). Na ta način se je »pokrilo«
tako pomembno problematiko kot je izvor latifundijev, zgodovina skupnosti, zgo-
dovina ljudskega gibanja, aktualni položaj osnovnega šolstva, faktorji represije ter
državnega nasilja, itd.
Te študije smo zastavili skupaj s tistimi iz baze (predvsem z najbolje napre-
dujočimi posamezniki, upoštevaje že omenjeno ljudsko izkušnjo, določenost
prednosti in ciljev osnovnih skupin, ter kontrolo informacije. Na ta način smo
objavili, v soglasju z bazo ter v enostavnem izrazoslovju, knjige kot so »Zgodo-
vina kmečkega vprašanja v Kolumbiji« (1975), »Načini produkcije in družbene
formacije na atlantski obali« (1974), »Indijansko vprašanje v Kolumbiji« (Ignacio
Torres Giraldo, 1975), »V obrambo moji rasi« avtorja Manuel Quintin Lama
• (1972), Torres Giraldovo »Marijo Cano, uporniško žensko« (1973), »Tu je ta
stvar«, itd.
Na drugem mestu je treba omeniti pripravo in publiciranje tekstov, ki smo jih
pripravili skupaj z najbolje napredujočimi lokalnimi kadri; teksti so bili lahko čit-
ljivi in razumljivi, bili so na nek način rezultat terenskega dela (»Lomagrande«,
»Tinajones«, »Felicita Campos«, »El Boche«, itd.). Na ta način so bile tamkajšnje
množice prve, ki so se seznanile z izsledki raziskovanja. Da bi ohranili ta utrip,
smo s posredovanjem kadrov, v obliki priročnikov in kratkih tečajev, prenašali
• 281
tehnike in potrebno znanje. Tem oblikam smo kasneje dodali še avdiovizualni
material, kratkometražne filme (»Morje in ljudstvo«, »Čas sečnje«, itd.), diapo-
zitive, ter na koncu izobraževalne magnetofonske posnetke ter glasbene in gleda-
liške skupine iz njihovega domačega kraja.
Na tretjem mestu: leta 1974 smo ustanovili revijo »Alternativa«, namenjeno
kritiki politike in opozicije; njen namen je bil tudi razširiti sodelovanje z mno-
žicami, vključno z nekaterimi deli drobne buržoazije in srednjega razreda v Ko-
lumbiji. Nesluteni uspeh te revije - v petih mesecih je z 52.000 izvodi postala dru-
ga najbolj razširjena revija v državi - je nakazoval dobro usmeritev, vsaj v po-
litiziranju srednjega sektorja. Pri tem so sodelovale tudi pomembne levičarske
skupine. Toda primarna naloga, ohranjati stike z delavskimi, kmečkimi in indi-
janskimi množicami na tak revijalen način, je vodila v bučno javno in državno
krizo, ki seveda ni pozitivno vplivala na zastavljene projekte ter na njihove no-
silce (vključno s pomožnimi skupinami), kar je vodilo v vse večjo razcepljenost
revije ter v njeno začasno ukinitev.6 Tako je komunikacija (na novinarskem pod-
ročju) z množicami le malo prispevala k prevladovanju alienacije in nevednosti
in približevanju »dobremu namenu«, zahvaljujoč predvsem nevezanemu »kani-
balizmu« in zmedi, ki je vladala okrog ciljev same revije, v povezavi seveda z in-
teresi odgovornih skupin.
Na četrtem mestu moramo omeniti naslednje: ob posebnih kratkih tečajih ter
poenostavljenemu tekstu »Vprašanja metodologije« (1974) seje najbolj usposob-
ljenim kadrom pojasnilo preproste tehnike družbenega in ekonomskega razisko-
vanja (tistega, ki jim je najbolj dosegljiv), da bi na ta način lahko sami nadaljevali
in realizirali (brez naših predhodnih določil) svoje lastne študije z minimalno
mero sistematizacije in analize, ne da bi se zatekali po nasvetu ali zunanji pomoči:
hoteli smo vzpodbuditi »autoraziskovanje« skupnosti in na ta način odpraviti
problem nadzora nad delom ter vprašanje »za koga« raziskovanje.
In na koncu - kot smo že prej nakazali - se je poskušalo sprejeti neposreden,
preprost in jasen jezik, s katerim smo posredovali rezultate raziskovanja. Za to
je bilo potrebno revidirati koncepte in definicije, potolči znanstveno-akademsko
nadutost specialistično blebetanje, kar nam je začrtalo nove oblike objavljanja ter
bolj odprto intelektualno ustvarjalnost.
Referenčne skupine ljudstva, ki so se v začetku kazale kot alternativa akade-
mikom in intelektualcem, so se kmalu oblikovale po vodilnih eksperimentalnih
kadrih, ki so posedovali določeno analitično sposobnost. Toda njihov vpliv je bil
bolj praktičen kot teoretičen, bolj političen kot znanstven. Čeprav so bile precej
koristne, se je striktno znanstvena diskusija nadaljevala med profesionalci, ki so
se identificirali z napredujočim raziskovalnim delom, in katerim so prinašali vtise
- zdravo pamet - baze.
Navkljub velikim težavam pa so te dejavnosti včasih in v nekaterih aspektih
naravnost presenečale. Težave in nerazumevanje so bile prvenstveno politične na-
rave - spomnimo se samo prej opisanih obtožb na račun »prostovoljcev«. Toda
glavna težava pri vodenju in interpretaciji teh elementov izobraževanja, komu-
nikacije in politizacije je po našem mnenju v delni pozabi dialektičnega procesa,
ki ga vsebuje praxis, ki bi ljudskim množicam povedal ideološke principe in ure-
jajoče (spo)znanje njihove lastne skušnje, kar bi omogočalo napredovanje spre-
membe njihovega sveta.7 Ali z drugimi besedami: množice, povezane s temi raz-
iskovanji, so sicer ideološko napredovale, toda ne v zadostni meri, kajti filozofija
• 282
in (spo)znanje (rezultante aktivnega raziskovanja) se niso prevajali - na tem ni-
voju - v razsvetljeno zdravo pamet, urejeno in koherentno, v »dober pomen«, ki
bi politično akcijo dvignil nad že obstoječo. Uspelo se je dobiti informacije za
bazo, dobili smo znanstvene podatke, prišlo je do številnih publikacij in vzpod-
budilo se je gibanje; toda delo se ni izkristaliziralo v višjih organizmih ali v bolj
ambicioznih nalogah družbene transformacije.
To slednje niso mogle opraviti raziskovalne skupine (skupine za akcijsko
raziskovanje), kajti implicira politične organizacije in institucionalno permanent-
nost, kar pa jim ni bilo na razpolago: že od vsega začetka so te skupine bile »spuš-
čene« kot nekakšni spontani kadri. Prav tako ni bilo mogoče trdneje artikulirati
tega početja skupaj z obstoječimi revolucionarnimi partijami - čeprav je prišlo
do več pozitivnih poskusov - predvsem zaradi obojestranskega nezaupanja, kar
pa se je kasneje pokazalo za neutemeljeno.
Čeprav to malo storjeno na tem pedagoško-političnem področju, paje vseeno
postalo jasno, kako pomembno je razumevanje prepričanja množic in njenih vo-
diteljev, da bi se jih pripravil do akcije - in to učinkovite akcije: morda je to bil
dejanski način, da se »psihologijo razreda« spremeni v razredno zavest; pomagati
v spreminjanju »razreda na sebi« v »razred za se« (Lukacs 1975: 55, 83, 223, 225;
Feyerabend 1974:82). Kolikor nam je znano, se še ni našel drugačen način, kako
spremeniti zdravo pamet v znanstveno (spo)znanje, niti kako mu dati potrebne
dinamične elemente za njegovo lastno politično prevladovanje. Na tem področju
še vedno ostaja odprt izziv; toda ta izziv je v veliki meri namenjen levičarskim
revolucionarnim partijam kot takim, kot pa tej nalogi posvečenim intelektual-
cem.8
Iz španščine prevedel
Jadran Sterle
P.S.: Izbor poglavij iz knjige Orlando Fais Borda: El problema de como investigar la rea-
lidad para transformarla, Ediciones Tercer Mundo, Bogotá, 1979 (druga izdaja) je opravil
Franko Adam (prev. str. 11-16 ter str. 40-51)
1	Raziskovanje-akcijo je od leta 1970 realiziralo več kolumbijskih institucij; zaradi ne-
katerih razlogov je najbolj poznana Fundación Rosca de Investigación y Acción Social (Ros-
cova fundacija za raziskovanje in socialno akcijo, 1970-76), kateri je pripadal tudi avtor teh
vrstic. Med najvplivnejšimi in najbolj razširjenimi publikacijami naj omenimo: Fundación
Rosca 1972, 1974a, 1974b in 1975. Potrebno paje razlikovati med akcijskim »raziskova-
njem« in »militantnim raziskovanjem«, ki ga opravljajo znanstveni kadri znotraj partijskih
organizacij ter je podvrženo njihovim usmeritvam in potrebam.
2	»Vsi ljudje so filozofi« (Gramsci s.f.: 61 ).
3	Temu nasproti pa je za Fichteja »ljudska filozofija« polna zmot in napak, kajti ne more
»nuditi dokazov o stvareh kot dejstvih« ter jih ne more »posredovati« (Fichte 1913, 11:46).
4	Severnoameriškemu politiku Adlai Stevensonu se pripisuje naslednjo misel: »V prepro-
stih ljudeh leži vizija in cilj. Razkrivajo sc jim stvari, ki ostajajo velikim zakrite. In prav
velike resnice, ki so tako očitne (med preprosteži), so drugod tako zatemnjene« (Time, 24.
januarja 1977: 17).
5	To znanstveno (spo)znanje očitno proizvajajo akcijski znanstveniki kot tudi militantje,
povezani z bazo in zasledujoč metodološke principe, ki jih avtor predstavlja v tem delu.
• 283
6	Avtor pričujočih vrstic si je prizadeval organizirati dve reviji - obstoječo ter drugo za
bazo. V tem prizadevanju ga je podpiral tudi pisatelj García Márquez, glasnik druge strani,
toda ta sporazum je zavrnila nova založniška skupina iz Bogote, ki se je - povsem zgrešeno
- zmagoslavno obnašala. Vmesna formula »Alternativa del Pueblo« (Alternativa ljudstva)
je propadla v zelo kratkem času - v šestih mesecih. Druga »Alternativa« (skupina Garcie
Márqueza) je bila decembra 76. začasno suspendirana; s kritiko kolumbijske družbe in dr-
žave pa si je pridobila zaslužno mesto. Aprila 77. je ponovno začela izhajati.
7	Od tu izhaja znana razprava o »ideološki injekciji« ljudskim množicam od zunaj, ki
jo je Lenin razrešil na ta način, da je sprejel politiko intelektualcev in partijskih kadrov ter
sledil Marxovim in Engelsovim usmeritvam v zvezi s teorijo družbenih razredov (V. I. Lenin
1944; I: 121, Cf. Moura 1976: 106-108). Ta politika se vsekakor lahko obogati z »dialo-
gom«, ki presega razlike med subjektom in objektom ter preprečuje unilateralno usmeritev
od goraj navzdol tako novega (spo)znanja kot nove ideologije.
8	Ena izmed možnosti je temeljito preštudiiati fiziokratsko interpretacijo zdrave pameti
kot »javnega mnenja« - ki ga oblikuje kolektivna refleksija, slednjo pa usmerjajo sposobni
filozofi - ter kot konkretno aplikacijo praxisa (politična kontrola in družbena akcija); cf. Ha-
bermas 1974; 74-81.
• 284
Hartwig BERGER:
»Tematska zavest« kot vodilni pojem emancipatorsko usmerjene socialne
raziskave*
Pričujoči rokopis se omejuje na kritično analizo raziskovalnih metod, ki imajo
prednost v integrativnem socialnem raziskovanju pri doumevanju socialnih
orientacij. Pokaže naj, da ti raziskovalni instrumentariji, na osnovi svojih, z do-
ločenimi družbenopolitičnimi opredeljenji razložljivih, restrikcij in predrugačenji
pomena območja predmeta »družbena zavest« niso sprejemljivi za socialna raz-
iskovanja, ki naj sopripravijo in zahtevajo praktično emancipacijo zatiranih raz-
redov od poznokapitalističnega gospostva. Za to primerne metode niso izpeljive
iz kritične analize; lahko jih pridobimo šele v povezavi vsebinskih raziskovalnih
in izobraževalnih programov.
Kljub temu naj bo ob zaključku danih nekaj nasvetov, ne sicer k metodičnemu
konceptu emancipatorične socialne raziskave, vendar pa k njenemu možnemu
vodilnemu pojmu o »družbeni zavesti«. Ta opozorila se navezujejo na predstavo
o socialno psihološkem pojmu stališča. Značilna za pojem »stališče« je bila nje-
gova redukcija na ločeno dimenzijo vrednotenja, ločitev od območja socialnega
ravnanja, dodelitev individualnim nosilnim subjektom, prevzem veljavnosti, ki je
odvisna od situacije in ciljna orientacija na enopomenske referenčne objekte, ki
jih največkrat definirajo družboslovni raziskovalci.
V razmejevanju med navedenimi značilnostmi pojma stališče se razvija pojem
socialne orientacije, ki bi lahko bil vodilen za emancipatorske raziskovalne pro-
grame. V jezikovno analitični argumentaciji je pojasnjeno, da za socialno držo v
neposrednem socialnem občevanju najprej omenjeni pojmovni znaki »opredelit-
ve«, namreč ločitev kognitivnih, evaluativnih in akcijsko orientiranih komponent
socialnih orientacij, vsekakor ne veljajo. Posplošitev teh elementarnih socialnih
drž v tip zavesti o družbenih temah, ki je opisan kot »tematska zavest«, kaže da-
lje, da ta pojem predpostavlja kolektivne nosilne subjekte, interpretacijske vzorce
vezane na situacije ter prek nosilnih subjektov definirane dotične objekte - tri
nadaljnje pojmovne značilnosti »opredelitve« za »tematsko zavest« torej niso
ustrezne.
Pojem tematska zavest bo dalje pojasnjen ob študijah k načinu javnega izra-
žanja. Sociolingvistični avtorji so v načinu javnega izražanja vedno videli podre-
jen medij dejanskega spoznanja in njene jezikovne predstave. Sledeč njim, gotovo
ne moremo zagovarjati pojem »tematska zavest« kot vzgled za raziskovalne pro-
grame z emancipatorično izobraževalno zahtevo. Navezujoč na izsledke metodo-
loške kritike pa bomo ovrgli sociolingvistično »hipotezo deficita«.
* Poglavje iz knjige: H. Berger: Untersuchungsmethode und soziale Wirklichkeit, Szo-
kamp, 1974, str. 163-179
• 285
Socialna država in tematska zavest
Na ravni neposrednega socialnega občevanja se artikulirajo socialne drže v iz-
jave, ki določenim osebam ali interakcijskim grupam pripišejo socialne ali psi-
hične značilnosti. Take vrste stavki so na primer: »Ti si pa grd«, »Peter je pre-
kleto agresiven«, »Roza mi je všeč«, »Fant, Jakob slabo izgleda!« Te stavke ne
moremo zadostno analizirati niti kot vrednostna stališča, niti kot trditve s stvarno
vsebino, niti se njihov smisel ne da določiti neodvisno od določenih socialnih po-
gojev med govorcem in stališčem referenčne osebe. Tako ne podaja izjava: »Fant,
Jakob slabo izgleda!« enostavno le neko telesno ali duševno stanje zaradi katerega
Jakob ravnokar trpi, temveč je istočasno izraz obžalovanja in vsebuje posredno
pripravljenost aktivno pomagati k izboljšanju Jakobovega sedanjega stanja. Ta
kontekst izjave, ki oblikuje njeno rabo in s tem tudi smisel, je lahko podan s po-
jasnjujočimi izjavami kot: »Žal nam je«, »O njegovih težavah bi se morali z njim
pogovoriti«. Izjave, ki indicirajo socialno držo vsebujejo torej istočano opis stanja,
stališče vrednotenja in posebne tendence ravnanja govorca kot tudi pričakovanja
o akcijah referenčne osebe (»Peter je agresiven« - Pazi, nadrl te bo, če mu boš
zdaj ugovarjal«).
Te smisel določujoče implikacije izjav o socialni drži postanejo jasne, če si jih
mislimo prestavljene iz njihovih vsakdanjih uporabnih zvez v situacijo nekega
znanstvenega eksperimenta, ki naj razišče učinek določenih preparatov na pois-
kusne osebe. Za smisel protokola eksperimenta - na primer »Zdaj postane P0 X1
agresiven« - je popolnoma vseeno ali eksperimentator obžaluje manipulirano
osebo ali pozneje morda prek nasprotnega poiskusa P0 X pomaga odstraniti
umetno povzročeno agresivnost. Angažirano stališče eksperimentatorja in neka-
tere akcijske tendence se šele takrat vnesejo v opis stanja, če bi P0 X nepričako-
vano in nasproti planiranim pravilom poteka poiskusa začel besno tuliti. Ta pri-
mer bi lahko vodjo poiskusa prestrašil, da bi ukrenil vse potrebno za pomiritev
razdražene osebe, kar pa ni predvidel v svojem raziskovalnem programu - stavek:
»Ampak zdaj pa je postal agresiven« bi bil potem izraz socialne drže do osebe
»P0 X«; vsekakor kaže s tem tudi na hitro prekinitev eksperimenta.
Formalno popolnoma ustreza razviti pojem socialne drže definiciji socialno
psihološkega pojma stališče kot kombinacije kognitivnosti, vrednotenja in akcijs-
ke tendence, čeravno se javlja v izjavah, ki so vezane na situacijo in ima lahko
le trenutno veljavo. Odločilna razlika paje, da so te komponente v pojmu stališče
načeloma ločljive in zaradi tega tudi ločeno dojeto mišljene. Izločitev evaluativne
dimenzije je predpostavka merjenja stališč na vertikalnih skalah, ločitev od svo-
jega akcijsko dimenzionalnega prvega pogoja, da bi stališča lahko bila zapopade-
na v neki kvietistični situaciji spraševanja. Nasprotno pa so v socialni drži te tri
dimenzije spojene na tak način, da izključenje ene dimenzije odločno spremeni
smisel izjave, ki podaja socialno držo: to naj pojasni analizo izjav k socialnim dr-
žam.
Po svoji sintaktični strukturi se zdi, da kažejo izjave kot: »Henrik izgleda ža-
losten«, »Dieter je prekleto agresiven« duševna stanja ali vzorce vedênja nagovor-
jenih in da navajajo k temu vrednostna stališča in možne reakcije govorca. Ven-
dar postane z ločitvijo deskriptivne vsebine pomen izjave ali popolnoma smiselno
prazen, vkolikor so téma duševna stanja, ali pa prosta za različne pomenske mož-
nosti, kijih ni mogoče subsumirati pod »žalost« in »agresivnost«, vkolikor je in-
tendirana deskripcija vzrocev vedênja.
• 286
Najprej k mentalističnemu programu, ki deskriptivne ali kognitivne vsebine
socialnih drž interpretira kot introspektivno dostopna stanja kakor žalost ali jeza:
ne more pojasniti kako lahko nosilce socialne drže sploh prida pomembnosti iz-
javam o tovrstnih stanjih naslovljenca. Tako ideja o posedanjenju introspektivnih
stanj drugih oseb kot obenem model njihovih introspektivnih dostopnosti sta na-
mreč prisiljena k miselnim predpostavkam, ki naravnost nasprotujejo njihovi ve-
ljavnosti.
Duševna stanja, takšna je predpostavka montalizma, so dojemljiva le kot sa-
mospoznanja direktno prizadetega subjekta. V nasprotju k zaznavanju zunanjih
objektov se lahko določijo le relativno k vsakokratni lastni subjektivnosti. Ima-
ginativno posedanjenje duševnih stanj drugih, ki jih zahteva mentalistični pro-
gram, pa napravi nujno ravno abstrakcijo te subjektivne zveze - kar torej naspro-
tuje definiciji duševnih kot tudi bistveno subjektivnih stanj. Vrh tega tiči že v ideji
introspektivne samoizkušnje nasprotje, ki predpostavlja neko popredmetenje iz-
kušenj, ki svojo neposrednost izpeljejo ravno iz neke ne-objektivirajoče prezence
pred vsakim spoznavnim aktom. Model notranje izkušnje ne more biti pojasnjen
kot zaznavanje zunanjih objektov, torej tudi ne kot v jezikovni opis prestavljen
kognitivni akt.2
Ravno tako spodleti vedênjsko dispozicionalni program, ki interpretira stavke
o socialnih držah kot skrajšane deskriptivne navedbe o vzorcih vedênja, tj. kot
urejeno množico vedênjskih potekov, ki v specifičnih okoliščinah pripadajo na-
govorjeni osebi. Najprej ti vzorci vedênja nikakor niso enoznačno in popolnoma
navedljivi. Nemogoče je na primer vzorcu »agresivnost« prirejene načine vedênja
in situacijska stanja urediti v zaključeno in zvezno določeno množico, ki naj
skupno tvori vzorec vedênja »agresiven«.
Neodvisno od te metodične težave, ki ovrže celo behavioristično zahtevo re-
dukcije na »stimulus-response« - zakonitost, je vedênjsko dispozicionalni pro-
gram zaradi tega neizpeljiv, ker so vedênjski vzorci, ki so nakazani s socialnimi
držami različni po specifičnih interakcijskih odnosih med nosilci in naslovljenci
socialnih drž - da o sociokulturnih razlikovanjih popolnoma molčimo. Nekdo je
na vsakokrat drugačen način agresiven nasproti svojemu delovnemu kolegu, svo-
jemu pivskemu tovarišu, svoji prijateljici ali bežnemu znancu. Neupoštevaje spe-
cifična socialna razmerja med različnimi občevalnimi partnerji ni mogoče spraviti
vse te različne vzorce vedênja na isti imenovalec »agresivnost«. Vseskozi simpa-
tični vzorec vedênja do pivskega tovariša lahko, kadar je izražen bežnim znan-
cem, velja kot izraz precejšnje agresivnosti. Iz tega dejanskega stanja moramo za-
ključiti, da ne določa socialne drže opazovan in protokoliran vzorec vedênja, da
mnogo bolj odločujoče soustvarja vsebino izraza specifičen interakcijski odnos
med nosilcem in naslovljencem drže. S tem vstopajo stališča vrednotenja in ak-
cijske tendence »nosilca« konstitutivno v kognitivno vsebino izjave. Ali formu-
lirano drugače: kognitivna vsebina socialne drže ni ločljiva od njene evaluativne
in njene akcijsko orientirane dimenzije.
Kot kognicije se tudi vrednostne ocene lahko ločijo od socialnih drž le za ceno
temeljite spremembe pomena. Najprej sicer kaže, da lahko neka oseba P. v izjavi
»Dieter je prekleto agresiven« implicirano vrednotenje posebno formulira - »To
mi ni všeč«. Vendar so ravno tako dobro zamišljene situacije, v katerih bi P. sta-
lišče nasproti Dietru povezal z vrednotenjem: »To mi je všeč«. Da bi ločili obe
vrednotenji, s tem drži, mora znati P. to utemeljiti. Prvi slučaj lahko, na primer,
• 287
tako pojasni: »Neprestano me nadira in to mi gre na živce«, in v drugem slučaju
»Dobro je usekal po pendrek vihtečih kifeljcih«. Ker je torej vrednostna ocena
P-ja izpopolnjena šele prek svoje utemeljitve, je nezadostno definirana, če naj opi-
še le pozitivni ali negativni karakter neke socialne drže. Nezadovoljstvo z Diet-
rovo agresivnostjo je lahko tudi tako utemeljeno, daje P. v skrbeh za njegovo po-
čutje - »Imeti mora težave s svojo prijateljico - to mi ni všeč«. S tem stališčem
povezana vrednostna ocena bi bila napačno analizirana, če bi jo neodvisno od
njene vsebinske pojasnitve enostavno določili kot negativno ocenitev agresivnosti.
V toliko je bil pojem socialne drže definiran kot enotnost kognicije, zastopa-
nega stališča in interakcijskega odnosa med osebami. Ta določitev pa je lahko
razširjena s socialnimi objektivnimi simboli in socialnimi situacijami kot refe-
renčnimi poli drže. Socialne drže se artikulirajo tudi v izjavah kot: »Preko per-
sonalne kartoteke me obravnavajo kot zapornika«, »Odmori so tako kratki, da
moramo hrano goltati«, »Po delu na tekočem traku sem vsak dan popolnoma iz-
črpan«. V njih se očitno povezujejo določene spoznavne vsebine z vrednotenji na
tak način, daje njihova ločitev izvedljiva le za ceno spremembe pomena. Reduk-
cija izjave prek personalne kartoteke na goli opis bi se skrčila na opis prakse per-
sonalnega urada, ki je popolnoma akceptabilen za vodstveno strukturo, s tem pa
ni jasnejša posebna izkustvena dimenzija nosilca drže. Ravno tako spačeno učin-
kuje zvajanje izjave nazaj na vrednostne akte, kot je izvršeno pod metodičnim pri-
tiskom merjenja stališča. Vrednotenje, ki tiči v izrazu »obravnavajo kot zaporni-
ka« sploh ne more biti adekvatno ocenjeno neodvisno od kognitivne vsebine, ki
nosilca drže veže z zaporniško situacijo. Ugotovitev, na primer, da je negativno
stališče v citiranih izjavah opazno ekstremnejše kot tisto v stavku »S personalno
kartoteko je določeno nepravično ravnanje z delavci«, je zelo približna in nera-
zumljiva, ker se obe izjavi tega vrednotenja vežeta tako na eno kot drugo kog-
nitivno oceno situacije.
Vsebina pomena takšnih na situacijo in objekt vezanih drž pa je nezadostno
analizirana, če ne upoštevamo njihovih dejanskih orientacij. Najprej se vključuje
v njihov smisel, da nosilec drže izvaja določena dejanja - izjava o delu na tekočem
traku se npr. navezuje indirektno na dejavnosti govorca v delovnem procesu.
Vendar tudi situacija govora sama implicira določena ravnanja: vsaka govorna
dejavnost je v kontekstu dejavnosti, ki presega ta akt in sama postavlja odgovor-
nost ravnanja določene vrste. K izjavam s čisto kognitivno zahtevo - torej znan-
stvenemu protokolu opazovanja - kažejo usodno razliko takšne, ki nakazujejo so-
cialne drže: medtem ko lahko v določanju vsebine pomena čisto deskriptivnih iz-
jav najprej abstrahirarno od njihovih zvez ravnanja, je veljavnost in pomen stav-
kov o držah s to zvezo konstitutivno določena. Tako bi bila veljavnost izjave
»Personalni urad me obravnava kot zapornika« takrat dvomljiva, če se govorec
šali ali jo izgovori popolnoma brezbrižno - ker neudeleženost bi lahko interpre-
tirali kot depresivni akt. V gestikuliranju in intonaciji izjave je predstavljen tudi
njen pomen. Končno nakazuje »stavek drže« določeno posledično ravnanje, ki
ga je treba upoštevati pri presoji njegove veljavnosti. Tako bi bila izjava »Za vo-
lanom se počutim moža« gotovo potem neveljavna, če bi se govorec, kljub po-
nujajoči se priložnosti, odrekel šofiranju ali če bi za volanom dajal vtis nesreč-
nika. Ravno tako zgoraj citirani stavki k delovni situaciji razpoznajo latentno pri-
pravljenost k spreminjajočim akcijam ali - negativni primer te pripravljenosti -
da se mizerne situacije ne bo dalo spremeniti.
• 288
Pojem socialna držaje zdaj v toliki meri orisan, daje možna njegova razširitev
k pojmu »tematska zavest«, ki je kontradiktoren socialno psihološkemu pojmu
sta^šče.
Vnaprej opozarjamo, da je pojem »tematska zavest« razumeti kot idealiziran
mejni primer dejanske družbene zavesti, tako kot označuje pojem »stališče« na-
sprotni mejni primer. V nasprotju s socialno psihologijo, ki podreja primernost
svojega koncepta od »attitude« do dejanske strukture socialne orientacije, je »te-
matska zavest« eksplicitno normativno določena. Ta postopek ustreza različnim
spoznavnim interesom: tukaj razviti pojem naj da orientacijski model za eman-
cipatorično usmerjene raziskave, ki ne zapopadejo primarno dane zavesti, temveč
naj dajo pobudo za razumevanje družbenega položaja med adresati. Nasprotno
povzdigne integrativna socialna raziskava iz drugih spoznavnih interesov izpelja-
no zahtevo po zapopadenju danih vsebin zavesti in se omeji - tako bi morala po-
kazati kritika metod - na normativne modele prilagojeni zavesti, ki kvazi pred-
stavlja idealno končno stanje integracijskih naporov vladajočih razredov v po-
znem kapitalizmu. To nasprotje med zahtevo po realitetnih vsebinah pojma sta-
lišče ter v dejanskosti normativni orientaciji pojma in metode označuje centralno
življenjsko laž integrativnega socialnega raziskovanja.
Skicirane sledeče opombe k idealno tipični strukturi socialnih orientacij je raz-
umeti le kot trenutni dogovor. Njihova funkcija je bolj v preprečevanju brezper-
spektivnosti, ki lahko rezultira iz kritike metod, in ne da bi hoteli razviti končni
alternativni model k socialno psihološkemu pojmu stališča.
Tematska zavest se tvori kot interpretacija socialnih drž, katerih posebno
osebnostno, objektivno in situacijsko referenco razširja za orientacijo o splošnej-
ših družbenih temah. Medtem ko npr. stavek »Veleposestnik A plačuje najnižjo
možno mezdo« podaja socialno držo poljedelca do osebe A in njuno ekonomsko
prakso, kaže stavek »Veleposestniki izkoriščajo poljedelce« na element tematske
zavesti; medtem ko stavek »Po delu na tekočem traku sem vedno izčrpan« opisuje
neko držo, predstavlja stavek »Delo v industrijskih obratih nas uničuje« del te-
matske zavesti. Medtem ko se torej drže omejujejo na konkretne socialne situa-
cije, meri tematska zavest na aspekte splošnih družbenih razmerij. Strukturne
značilnosti tematske zavesti oziroma tematskih orientacij, v katere se vključuje,
so v razmejitvi od pojma »stališče« določljive na sledeč način:
1) V atematski zavesti so kognicije, stališča vrednotenja in akcijske orientacije
integrirane tako, da ima izključitev ene teh dimenzij za posledico spremembo po-
mena. Ta značilnost tematske orientacije logično izhaja iz njene določitve kot ge-
neralizacije socialnih drž. Neodvisno od tega pa se da zagovarjati iz funkcij te-
matskih orientacij, ki v nasprotju k nekaterim znanstvenim teorijam družbe - v
neposrednem nasprotju k potrebam in interesom njihovih nosilcev - razvijajo
razumevanje družbenega stanja in so usmerjene na to, da odprejo perspektive rav-
nanja k spremembi razmer - ali da v negativnem mejnem primeru - izražajo re-
signativno odrekanje spremembam, ko se le-te zdijo nemogoče. Ravno izraziti od-
nos do interesov nekega socialnega gibanja je pogoj za to, da se ne degenerirajo
v - ideološke - orientancijske vzorce, ki opravičujejo zatrte interese.
Tematske orientacije torej principielno ne razvijajo vladajoči razredi, ki inte-
resno vezanost svojih tolmačenj položaja v znanstvenih teorijah na primer, za-
meglijo prek svoje očitno vrednostno nevtralne predstavitve, razvijajo se v na-
sprotju k tem kot tolmačenja položaja podjarmljenih razredov. Da bi adekvatno
• 289
razumeli tematske orientacije podjarmljenih razredov moramo analizirati spoz-
navne vsebine z ozirom na interese njihovih nosilcev in v njih formulirane per-
spektive ravnanja. Resničnost je v socialnih gibanjih vedno pojem, ki kot resnično
spoznanje ne more biti zadovoljivo opisan, temveč ki sovsebuje idejo »pravičnos-
ti« in intenco za ustvarjanjem »pravične družbe«. Predpolitično pojasnjujejo to
že idiomi pogovornega jezika, ki se odlikujejo z mešanjem afektivno zasedenih
simbolnih struktur s kognitivnimi vsebinami izjav in s tesno zvezo z aktivnostmi
ravnanja. Tukaj obstaja jasna diferenca do znanstvenega jezika, ki meri na vred-
nostno proste formulacije in tvorbo čim bolj čistih, od neposrednih akcijskih
orientacij ločenih opisov in pojasnitev.
Da enotnost dejanskih spoznanj, interesno vezanih stališč in akcijske orienta-
cije označuje tematsko zavest v prevratniških gibanjih postane indirektno jasno
ob družbenih teorijah - kot npr. zgodnjesocialistični, marksistični in anarhistični
-	ki so se poskušale priključiti družbenemu razumevanju takšnih gibanj. Pojmi
kot »izkoriščanje«, »osiromašenje«, »kriza« in »podružbljanje« nimajo le anali-
tične funkcije pojasnjevanja in členjenja družbenih razmerij, temveč vsebujejo
bistvene interesne orientacije in perspektive ravnanja delovnih razredov. V tem
oziru se tudi ni kot »znanstveni socializem« nastopajoči marksizem, v vsakem
primeru v svoji fazi nastajanja, nikoli omejil od alternativnih družbenih teorij z
emancipatorično ciljno usmeritvijo.
Primer k programu enotnosti vrednotenja, spoznavne vsebine in referenčnosti
ravnanja:
V južnoevropskih vaseh »rezervoarju« kapitalističnega trga delovne sile, stalno
slišimo mnenje: »Delo na polju je težje kot v tovarni«. Pozitivistično usmerjeni
socialni raziskovalec, bi to razlagal tako, da kmetje in poljedelski delavci delo v
tovarni vrednotijo višje kot delo na polju, diferenciral pa bi jih tako, da bi po-
iskušal zapopasti gradualne stopnje s skaliranim vprašalnikom. Končno bi lahko
odselitev kmečkega prebivalstva v industrijska mesta pojasnil kot sorazmerno
ustrezanje omenjenemu stališču. S tem sledi tem, v pojmu stališče povzetim raz-
iskovalnim maksimam: določi vrednotenje neke teme, jo uredi v vrednostni kon-
tinuum in jo postavi v odnos do možnih tendenc ravnanja nosilca stališča.
Raziskovanje tematske zavesti ne more ravnati tako, ne loči vrednostno vse-
bino tematske orientacije »Delo na polju je težje kot v tovarni« od vsebine izjave,
temveč poiskusi pojasniti, na katere določene značilnosti poljedelskega in tovar-
niškega dela se nanaša izjava - rezultat bi lahko bil, da delavci na poljih svojo
dejavnost zaradi svojega položaja kot brezpravni dninarji pojmujejo kot tršo,
obenem pa jasno registrirajo negativne značilnosti industrijskega dela - časovna
disciplina, socialna izoliranost, gospostvo vodstva. Tako zastavljena raziskava ni
izvedljiva kot kratkoročni vprašalnik, raziskovanim subjektom mora dati mož-
nost, da sami razvijejo svoj način videnja te teme. V tem razvoju je potrebno
upoštevati trenutno izkustveno ozadje o obeh oblikah dela in njegovo komuni-
kativno razširjanje v vasi. Tako igrajo v južni Španiji važno vlogo spomini na živ-
ljenje na velikih kmečkih posestvih - masovna ušiva prebivališča, skromna hrana
-	če ljudje na polju opredeljujejo kot posebno trdo. Šele po vsebinski diferenciaciji
iz načina videnja raziskovanih postane njihovo stališče k poljedelskemu in tovar-
niškemu delu jasnejše. Razumevanje dojemanja kot splošnega primerjanja vred-
not bi to diferencijacijo le zakrilo.
Podobno je mogoče referenčnost ravnanja vključiti v analizo tematske zavesti.
Na primeru to pomeni najprej zapopasti dojemanje dela na dejanskem vedênju
• 290
pri delu na deželi in v industriji. Npr. šele opazovanje socialnih in komunikacij-
skih odnosov v delovnem procesu pojasnjuje, kako je interpretirati izjave emig-
rantskih poljedelskih delavcev - tistih, ki se v tovarni socialno ne znajdejo. Za
pojasnitev tematske zavesti je ravno tako potrebno raziskati, zakaj se poljedelski
delavci odločajo za odpotovanje in katerim delovnim aktivnostim in formam na
deželi dajejo prednost. Tako opravlja v južni Španiji mnogo delavcev tudi potem
dejavnosti na svoj račun, če manj zaslužijo. Pred tem akcijskim ozadjem pred-
stavlja odklonitev dela na polju odklonitev njegovih kapitalističnih pogojev.
2)	V «attitude-research« odločajo znanstveniki o referenčnih objektih social-
nih orientacij, kijih želijo raziskati. Določijo pač območje raziskovanja »religija«
in jo razčlenijo v »krst«, »poroka« in »rituali smrti«. S temi dimenzijami značil-
nosti določijo potem možna religiozna izhodišča subjektov pred raziskovanjem.
Nasprotno študija o tematski zavesti prepušča razčlenjevanje in pojmovno dife-
rencijacijo socialne realitete subjektom raziskovanja. Določijo npr. območje
predmeta »religioznost« (ki bi ga že drugače poimenovali), njegov tematski razvoj
in pomen pojmov, s katerimi se v tem območju sporazumevajo. Njegova razčle-
nitev socialne realitete se lahko v osnovi razlikuje od pojmovnega rastenja pre-
formiranega merjenja stališč. Medtem ko bi morda socialni raziskovalec masovno
udeležbo vaščanov pri pogrebnih ceremonijah pojmoval kot indeks pozitivnega
stališča do uradne religije, pa je lahko v samoumevnosti udeležencev to ravnanje
zagotovitev socialne solidarnosti vasi. Za tematsko zavest prebivalcev bi bilo po-
tem »religioznost« bolj pripisati problemu ohranjanja funkcijske zmožnosti vaške
skupnosti; s pojmovno členitvijo raziskovalca stališč bi ne bila primerno zapo-
padena.
3)	Izhodišče tematskih orientacij so socialne izkušnje njihovih nosilcev. Po-
splošenje izkušenj nosilcev se ne pojavi s sistematičnim primerjanjem različnih
situacij, katerih skupne značilnosti potem dajo tematsko zavest. Mnogo bolj po-
stanejo posamezne situacije transparentne in interpretirajoče šele v tematski
orientaciji. Taje sredstvo za pojasnjevanje socialnih izkušenj, ne pa določitev pre-
hodnih aspektov izkušenj, ki so bili jasni že brez tematske orientacije.
Formalno lahko razmerje tematske zavesti do socialnih drž v konkretnih si-
tuacijah primerjamo z odnosom med pomenskimi pravili in njihovo uporabo v
jezikovni rabi. Jezikovno pravilo ne more biti izpeljano iz uporabnih primerov,
ker te uporabne primere šele pojmovno strukturira, torej pravilo, ki vsebuje skup-
nost, ki je v osnovi vseh posameznih primerov. Tako se poljedelec ne dokoplje
do zavesti o izkoriščevalskih razmerjih na deželi prek tega, daje večkrat ugotovil,
daje pri različnih posestnikih ob različnih priložnostih dobil malo mezdo. Mnogo
bolj vsebuje zavest o izkoriščanju posebno razlago, med drugim nizko mezdo, ki
s ponavljajočim konstatiranjem iste vsebine sploh ne more biti razvita. Tematske
orientacije se s tem razlikujejo tudi od stereotipov, oziroma depozitarnih oblik
zavesti, ki eksistirajo neodvisno od konkretnih izkustvenih in situacijskih odno-
sov. Tematske orientacije zmorejo pojmovno razumevanje socialnih izkušenj le,
če neprestano najdejo svojo uporabo in potrditev v procesu pojasnjevanja social-
nih situacij in v njih razvitih držah. Če izgubijo to referenco degenerirajo v od-
ložene oblike zavesti, ki so uporabne kot splošna stališča k določenim temam pri
poljubnih priložnostih, ne da bi njihovim nosilcem omogočile pojasnitev njihove
socialne situacije.
Študije k delovni zavesti vedno znova določajo konkretno in na izkušnje vezan
način mišljenja raziskovanih subjektov. »Pozornost vzbuja, da so (jim) dobesedno
• 291
izmaknjena tla izpod nog. če izgubijo možnost potrditi (svoje) stavke ob izkust-
venih predmetih, v situacijah ali ob sosedu.«3
Tako interpretirajo južnošpanski delavci svojo družbeno situacijo najprej ob
čutno oprijemljivih značilnostih - povzdigujejo mir podeželskega življenja in stal-
no odprta vrata stanovanjskih hiš, pojasnjujejo pomanjkljivosti mestnega življe-
nja ob hrupu na cesti, zaklenjenih hišah, podnebju in se pritožujejo pri delu v to-
varnah predvsem nad slabim zrakom, plinskimi parami, hrupom strojev. Te iz-
jave je vzeti dobesedno, obenem pa se navezujejo na kompleksnejše družbene raz-
mere na vasi, v mestu in v tovarni, katerih abstraktnim predstavam se delavci iz-
ogibajo. Raziskovanje tematske zavesti mora začeti s temi, na izkušnje vezanimi
izjavami in v pogovoru poiskusiti izvedeti, katere splošne značilnosti obravnava-
ne teme naj bi bile z njimi interpretirane in katerim nadaljnim interpretacijam
segajo delavci in pojasnjevanje njihovih izjav. Šele tako se lahko razloži, da se
»mir« vasi navezuje na socialno preglednost in socialno zaupnost v tej obliki živ-
ljenja. Ta metodični nastavek, ki se navezuje na direktne izkustvene izjave, po-
iskuša pojasniti dalekosežne interpretacije, je udejanjenje principa, tematsko za-
vest obravnava kot interpretacijo situacijsko vezanih izkušenj.
4) Tematske orientacije so kolektivne forme zavesti v dvojnem smislu: ne da-
jejo splošne interpretacije individualnih posameznih usod, temveč izpeljujejo so-
cialna stališča individuov iz družbenega položaja kolektiva. Zavest o izkoriščanju
se npr. vedno navezuje na položaj vsega delavstva neke regije.
V toliko ni nobene temeljne razlike do pojma stališče, ki socialne kolektive
ravno tako dopušča kot predmet izjave. V nasprotju k pojmu stališče pa je na-
pačno prevzeti individue kot nosilce tematske orientacije. Če delavec na polju ar-
tikulira podjarmljenje prek veleposestnika, govori kot reprezentant vseh poljedel-
skih delavcev neke regije, ne oznanja le svojega mnenja. Ta kolektivni referenčni
pol tematske orientacije4 je pojasnjen iz njene funkcije kot vzorec razlaganja so-
cialnih izkustev in situacij. Vsaka razlaga neke situacije je lahko - zopet analogno
k uporabi jezikovnega pravila - samovoljna in poljubna. Da bi preverili njeno pri-
mernost, se ne moremo sklicevati na značilnosti situacije, ker šele razlaga pojas-
njuje te značilnosti.
Zavest o izkoriščanju pač ne moremo utemeljiti z napotkom o nizki mezdi,
ker ta zavest mezdno razmerje interpretira v določeni perspektivi, ki iz dejstva
same višine mezde ni izvedljiva. Nizka mezda bi lahko ravno tako vodila k te-
matski orientaciji, da je situacija na trgu za poljedelske produkte slaba in razen
tega, daje ponudba delovne sile v tej regiji zelo velika. To pa gotovo ni pojasnitev
zavesti o izkoriščanju. Odločilna instanca utemeljevanja je veliko bolj - kot za
pravilno ravnanje po jezikovnih pravilih - proces intersubjektivnega sporazume-
vanja.5 Množica ljudi določi v tem komunikacijskem procesu pojasnjevanja skup-
nosti svojih socialnih situacij in jih formulira kot tematsko orientacijo. Intersjub-
jektivno izoblikovanje tematske zavesti je odločilen, čeravno nezadosten6 kriterij
njene legitimitete. Ta komunikacijski proces se seveda ne omejuje na institucio-
nalizirane situacije (kot zbori v tovarnah), temveč se dogajajo znotraj vsakodnev-
nih in ne vnaprej planiranih socialnih odnosov.
Primer za kolektivni nastanek in veljavo tematske zavesti je družbenopolitični
proces oblikovanja andaluzijskega socialnega gibanja ob koncu stoletja. Bilo bi
popolnoma napačno, če bi razumeli anarhistične ideje poljedelskih delavcev kot
češče nastopajoča mnenja individuov. Primerno interpretirana so kot kolektivna
zavest, ki pa ne nastane po naravni poti kot umska predelava enakega položaja
• 292
poljedelcev, temveč se tvori iz intenzivnega procesa razumevanja v pogovornih
grupah in med kolektivi prek poročil (potujoči delavci, časniki).
Kot rezultat takšnih kolektivnih sporazumevanj zastopajo delavci emfatično
»resnične ideje«. Za raziskovanje tematske zavesti izhaja iz tega maksima, da
mora vzpostaviti komunikacijsko zvezo raziskovanih s temo, se torej ne sme
omejiti na posredovanje rezultatov te komunikacije v določenih socialnih orien-
tacijah.
1	P0 X = poiskusna oseba X
2	Podrobneje k tej, od Witgensteina izvirajoči argumentaciji: Berger, 1972, stran 34 in da-
lje.
3	Negt/Kluge 1972, str. 89-90.
4	Še Popit in ostali določijo kolektivni singular »delavec« kot temo in nosilca družbene
slike (str. 169 in dalje). Interkulterelno določa ta študija Juana Martineza o družbeni zavesti
južnošpanskih poljedelcev (1968). Kolektivne socialne orientacije so, prek standardiziranih
intervjujev, ki so pod pritiskom ustvarjanja osebnih mnenj, komaj zapopadljive. Zaradi tega
je oprl Martinez svojo raziskavo na opazovanje z udeležbo in proste razgovore, Popit in os-
tali uporabljajo komaj strukturiran in spraševalec naj čim manj usmerja intervju.
5	K utemeljitvi te teze: Berger 1972, str. 138 in dalje.
6	Nezadosten, ker je lahko ta proces razumevanja ideološko spačen. Tukaj se ne moremo
lotiti težkega problema raiskovanja ideološke zavesti - vendar zahteva teza o kolektivnem
nastanku tematske zavesti dvojno razmejitev: prvič, ni več akceptabilna domneva, da ko-
munikacija, ki je osvobojena gospostva, med avtonomnimi individui zagotavlja ideologij
prosto družbeno zavest; drugič, postanejo marksistične pozicije nevzdržne, ki sicer pravilno
vidijo ideologije osnovane v objektivni družbeni strukturi, iz tega pa zaključujejo, da spon-
tana delavska zavest zapade objektivnemu videzu produkcijskih razmer, medtem ko šele
znanstveno spoznanje družbenih struktur lahko preseže prevare empirične zavesti.
Temu razumevanju oporeka to, da je vsekakor Marx nastanek ideološke zavesti v ka-
pitalizmu vezal na rušenje neposrednih družbenih odnosov in s tem na razširjajočo socialno
privatizacijo. Tako nastane fetišizem blaga, če se produkcija odvija v obliki neodvisnih pri-
vatnih del; družbene produktivne sile se kažejo le zato kot kapital, ker se v kapitalizmu pri-
ncip kooperativnega dela ni popolnoma uveljavil; videz ekvivalentne menjave v mezdi dobi
svojo senzibilnost iz urejevanja privatnih pogodb o delu.
Če torej ideološka zavest »korelira« s privatiziranimi življenjskimi in produkcijskimi for-
mami, postavlja »leninistično« zoperstavljanje ideološko določene delavske zavesti in spoz-
nanja družbe prek partijske inteligence te razmere na glavo. Ker so v mezdnem delavstvu
kolektivni socialni odnosi še najmočneje pričujoči, je spontano izpostavljeno najmanjšim in-
tegrativnim ideologijam; ker poteka delo inteligence izrazito privatizirano in živijo njeni
predstavniki večinoma v močni socialni izolaciji, v nasprotju z industrijskimi delavci, se nji-
hovi miselni produkti prej enačijo z »objektivnim videzom« kapitalistične družbe.
B.L.
SINOPSISI
• 294
UDK: 303. 022
interpretativna paradigma, deobjektivizacija, zbiranje podatkov, komunikativno
terensko raziskovanje
Frane Adam: Kvalitativna metodologija in akcijsko raziskovanje v sociologiji
Časopis za kritiko znanosti št. 53-54/1982
Tekst, oz. disertacija s tem naslovom je razdeljen na tri dele. V prvem se avtor u-
kvarja s kritiko kvantitativno empiričnega pristopa s stališča raziskovalec - razisko-
vani, v drugem s kvalitativno metodologijo oz. s konceptualizacijo optimalnega mo-
dela terenskega raziskovanja, v tretjem z glavnimi točkami aplikativnega akcijskega
raziskovanja.
Metoda oz. tehnike raziskovanja niso nevtralno orodje, ki objektivno meri določe-
ne dimenzije objekta, temveč te metode in tehnike v znatni meri diktirajo in deter-
minirajo polje raziskovanja. To pa po drugi strani pomeni, da empirično razisko-
vanje s svojimi metodami igra aktivno vlogo, ki iniciira, reformulira in refokusira
teoretski interes.
UDK: 303. 022
interpretative paradigm, deobjectivisation, data collection, communicative field re-
search
Frane Adam: Qualitative methodology and action research in sociology
Časopis za kritiko znanosti 53—54/1982
The text resp. thesis carrying this title is divided into three parts. In the first part the
author deals with the criticism of quantitative empiric approach from the standpoint
the researches - the objeck of research, in the second one with the critism third with
the critism of the main items of applicative action research.
Research methods resp. techniques are not a neutral instrument, objectively evalua-
ting certain dimensions of the object, but they in a considerable way do dictate and
determine the field of research. In other words: empiric research with its methods
plays an active role, which intiaties, re-formulates and re-focusses the theoretic
interest.
• 295
UDK: 303. 022
paradigme d'interprétation, désobjeetivation, collecte dtes données, recherches sur
le terrain assurant la communication
Frane Adam: Méthodologie qualitative et recherches actives en matière de sociolo-
gie
Časopis za kritiko znanostino. 53-54/1982
L'article, à savoir le travail de diplôme portant le même titre, comporte trois parties.
Dans la première, l'approche quantitativement empirique se trouve critiquée du po-
int de vue des rapports existant entre la personne qui enquête et celle qui est l'objet
de l'enquête. Dans la seconde, l'auteur aborde la question de la méthodologie quali-
tative à mettre en oeuvre, autrement dit celle de la conceptualisation d'un modèle de
recherches sur le terrain qui serait le meilleur possible. Dans la troisième, enfin, sont
données les principales caractérastiques d'un programme de recherches à appliquer
de façon active
Méthode et techniques de recherches ne se comportent pas à la maniere d'ung in-
strument neutre qui mesurerait de façon objective telle dimension de l'objet étudié,
au contraire, elles jouent un rôle actif, le champ de la recherche se trouvant en gran-
de partie déterminé par elles. Il s'en suit que de par ses méthodes la recherche empi-
rique grâce à ce rôle actif stimule la réflexion théorique, fixe ses orientations et ses
contres d'intérêt, contribue à son élaboration.
UDK: 303. 022
interpretaives Paradigma, Deobjektivisierung, Sammeln von Angaben, kommuni-
kative Forschung des Gebiets
FRANE ADAM: Qualitative Methodologie und Aktionsforschung in der Soziolo-
gie
Zeitschrift für die Kritik der Wissenschaft 63-54/1982
Der Text, beziehungsweise die Dissertation mit diesem Titel ist in drei Teile geteilt.
Im ersten Teil setzt sich der Autor mit der Kritik des quantitativ-empirischen Zu-
tritts vom Standpunkt Forscher - Erforschender auseinander, im zweiten Teil mit
der qualitativen Methodologie, beziehungsweise mit der Konzeptualisierung des
optimalen Modells der Gebietsforschung, im dritten Teil mit den Hauptpunkten der
applizierenden Aktionsforschung.
Die Methode, bzw. die Technik der Forschung ist kein neutrales Gerät, das objektiv
die bestimmten Dimensionen eines Objekts mißt, sondern diese Methoden und
Techniken diktieren und determinieren in beträchtlichem Maß das Forschungsfeld.
Das jedoch bedeutet von der anderen Seite, daß die empirische Forschung mit ihren
Methoden eine aktive Rolle spielt, die das theoretische Interesse initiiert, reformu-
liert und refokussiert.
I
296
UDK: 303.025 : 311
kritika meščanske objektivnosti, kritika empiričnega raziskovanja, socialna statisti-
ka, kvantifikacija, družbeno določena produkcija podatkov
Milan Mesić: Družbena pogojenost (empiričnega) raziskovanja družbe
Časopis za kritiko znanosti 53-54/1982
Socialna statistika (njen instrument so empirična raziskovanja) ima posebno vlogo v
reprodukciji vladajočega (meščanskega) pogleda na svet. Zdravemu razumu člove-
ka sodobne meščanske družbe se prikazuje kot gola tehnika, njeni razultati pa kot
tehnični, vrednoltno nevtralni, objektivni "izsledki" o družbi, enostavno, kot podat-
ki
Avtor prikaže empirična družbena raziskovanja v drugi luči, kot družbeno dejav-
nost, kot določeno družbeno dejavnost in končno kot družbeno določeno dejav-
nost. Metode in tehnike empiričnih raziskovanj potemtakem ne izgledajo kot kli-
nično, adiaforično zbiranje, obdelovanje in prezentiranje podatkov o družbi, tem-
več kot eden od načinov produciranja podatkov, kot določeni način produciranja. Z
določenim načinom raziskovanja prispemo do določenega predmeta raziskovanja;
predmet in metoda sta medsebojno odvisni in pogojeni z družbenim kontekstom.
UDK: 303. 025 : 311
criticism of burgeois objectivity, criticism of empiric studies, social statistics, quanti-
fication, socially determined data production
Molan Mesić: Social conditionality of the (empiric) studies of society
Časopis za kritiko znanosti 53-54/1982
Social statistic (empiric studies being its instrument) has a special role in reproduci-
ton of the rulling (burgeois) ideology. To the common sense of the moder burgeois
man it appears to be a pure technique, its results being technical, valuationally neu-
tral, objective "results" on society, simply as data.
The author shows the empiric studies of society in a different way, namely as a social
activity, as a determined social activity and finally as a socially determined activity.
The methods and techniques of empiric studies therefore do not seem as clinical, in-
different acquisition, processing and presentation of data on society, but as one of
the methods of data production, as a certain method of production. Through a de-
termined method af study a determined object of study can be reached; the object
and the method are interdependent and conditioned by the social context.
• 297
UDK: 303.025 : 311
critique de l'objectivité bourgeoise, critique de l'investigation empirique, statistique
sociale, quantification, production de donnée socialement déterminée
Milan Mesić: Conditionnement social de l'investigation (empirique) de la société
Časopis za kritiko znanosti 53-54/1982
La statistique sociale, qui utilise comme instrument les investigations empiriques,
tient un rôle particulier dans la reproduction de la conception du monde dominante
bourgeoise. Au bon sens de qui fait partie de la société bourgeoise contemporaine
cette statistique apparaît comme une technique pure et simple, ses résultats comme
des données techniques, échappant aux partis—pris, objectives, bref comme une in-
formation sûre sur la société.
L'article montre les investigations sociales empiriques sous un autre jour, d'abord
comme une activité sociale, puis comme une activité sociale déterminée, enfin com-
me une activité socialement déterminée. Les méthodes et les techniques des investi-
gations empiriques n'apparaissent plus comme un processus clinique "adiaphori-
que" de collecte, d'élaboration et de présentation de données sur la société, mais
comme un des modes possibles de production de données, comme un mode détermi-
né de production. Avec tel mode d'investigation on appréhende tel objet d'investi-
gation; l'objet et la méthode sont interdépendants et conditionnés par le contexte
social.
UDK: 303.025 : 311
Kritik der bürgerlichen Objektivität, Kritik der empirischen Forschung, soziale Sta-
tistik, Quantifikation, gesellschaftlich bestimmte Produktion der Angaben
MILAN MESIĆ: Die gesellschaftliche Bedingtheit der (empirischen) Forschung
der Gelellschaft
Zeitschrift für die Kritik der Wissenschaft 53-54/1982
Die soziale Statistik (ihr Instrument sind empirische Forschungen) hat eine beson-
dere Rolle in der Reproduktion der herrschenden (bürgerlichen) Anschauung auf
die Welt. Sie zeigt sich dem gesunden Verstand eines Menschen der zeitgenössi-
schen bürgerlichen Gesellschaft als kahle Technik, ihre Resultate jedoch als techni-
sche, wertlich neutrale, objektive Forschungsergebnisse über die Gesellschaft, ein-
fach nur als Angaben.
Der Autor zeigt die empirischen Forschungen der Gesellschaft in einem anderen
Licht, als eine gesellschaftliche Tätigkeit, als eine bestimmte gesellschaftliche Tätig-
keit und nicht zuletzt auch als eine gesellschaftlich—bestimmte Tätigkeit. Die Me-
thoden und Techniken der empirischen Forschungen sehen demnach nicht als klini-
sches, adiaphorisches Sammeln, Verarbeiten und Präsentieren der Daten über die
Gesellschaft aus, sondern als eine der Arten der Datenproduktion, als eine be-
stimmte Art der-Produktion. Mit der bestimmten Art der Forschung gelangt man
zum bestimmten Gegenstand der Forschungen; der Gegenstand und die Methode
hängen von einander ab und sind mit dem gesellschaftlichen Kontext begründet.
• 298
UDK:330.18
Smith Adam, List Friedrich, Marx, klasična ekonomija, marksistična ekonomija,
proizvodne sile, način proizvodnje
DRENOVEC Franček: Smith, List in Marx: Iskanje vzrokov bogastva
Časopis za kritiko znanosti 53—54/1982
Avtorjev namen je, pogledati v nekatere tipične lastnosti razvoja ekonomske teori-
je v zadnjih dvesto letih, predvsem v usodo prvobitnega programa klasične ekono-
mije, ki zastavlja raziskovanje vzrokov bogastva in ne samo raziskovanje njegovega
ekonomskega bivanja. V rokah klasične ekonomije je bil ta program zelo hitro po-
zabljen, ohranja pa se kot jedro družboslovne analize industrijskega načina proiz-
vodnje od 19. stoletja naprej pri Marxu in marksistih. Sledi analiza Marxove in kas-
nejših marksističnih izpeljav tega namena, ki je usmerjena v identifikacijo tistih
konkretnih mest teorijskega sistema, na katerih vodijo različne marksistične varian-
te ali v dosledno ohranjanje namena, ali pa v njegovo popolno razvrednotenje — ki
natančno odgovarja načinom razkroja zgodnjega klasičnega /buržoaznega/ progra-
ma.
UDK:330.18
Smith Adam, List Friedrich, Marx, classical economy, marxist economy, forces of
production, mode of production
DRENOVEC Franček: Smith, List and Marx: Searching for the Causes of Wealth
Časopis za kritiko znanosti 53—54/1982
The author takes a look at some characteristics of the past two hundred years' deve-
lopment of economic theory, concerning mostly the outcome of the original classical
programme of inquiry into the causes of wealth, not simply into the economic exi-
stence of wealth itself. In the hands of the classical economists, this programme was
very soon forgotten, and has survived as the core of social research into the indu-
strial mode of production with Marx and Marxists in general. An analysis of Marx's
and later Marxist development of this principle follows, aiming at the identification
of those places in the theoretical system, from which different Marxist extrapola-
tions lead either to the consistent conservation of the principle, or to its complete de-
valuation - in a way that corresponds exactly to the forms of disintegration of the
early classical /bourgeois/ programme.
• 299
UDK:330.18
Smith Adam, List Friedrich, Marx, klassische Ökonomie, marxistische Ökonomie,
Produktionskräfte, Produktionsart
DRENOVEC FRANČEK : Smith, List, Marx: Das Suchen nach den Ursachen des
Reichtums
Zeitschrift für die Kritik der Wissenschaft 53-54/1982
Die Absicht des Autors ist, sich den Einblick in einige typische Eigenheiten der Ent-
wicklung der ökonomischen Theorie in den letzten zweihundert Jahren zu verschaf-
fen, vor allem in das Schicksal des ursprünglichen der Ursachen Programms der
klassischen Ökonomie, das sich das Untersuchen der Ursachen des Reichtums zum
Ziel gesetzt hat, und nicht nur das Untersuchen seiner ökonomischen Existenz. In
den Händen der klassischen Ökonomie ist dieses Programm sehr schnell in Verges-
senheit geraten, als Kern der soziologischen Analyse der industriallen Art der Pro-
duktion bleibt es jedoch bei Marx und den Marxisten ab dem 19. Jahrhundert be-
wahrt. Es folgt eine Analyse der Ableitungen dieses Prinzips durch Marx und späte-
re Marxisten, das zur Indentifikation jener konkreten Stellen des theoretischen Sy-
stems gerichtet ist, von denen verschiedene marxistischen Varianten entweder zum
konsequenten Bewahren dieses Prinzips führen, oder zu seiner vollkommenen Ent-
wertung — die exakt den Formen des Zerfalls des frühen klassischen /bourgeoisen/
Programms entspricht.
UDK:330.18
Smith Adam, List Friedrich, Marx, économie classique, économie marxiste, forces
de production, mode de production
Drenovec Franček: Smith, List et Marx: Recherches sur l'origine de l'enrichisse-
ment
Časopis za kritiko znanosti 53—54 /1982
Il s'agit pour l'auteur d'envisager certaines des caractéristiques de l'évolution de la
théorie économique pendant ces deux cents dernières années, notamment de voir ce
qui est arrivé au programme initial de l'économie classique, lequel prévoyait des in-
vestigations sur les causes de l'enrichissement, et pas seulement sur le mode d'exi-
stence économique de la richesse. Les tenants de l'économie classique proprement
dite allaient très rapidement l'oublier et l'abandonner, cependant qu'il va se conser-
ver en tant que noyau de l'analyse sociale du mode de production industrielle, à par-
tir du 19ème siècle et de façori continue, dans l'oeuvre de Marx et de sesdisciples.
Suit une analyse de la réalisation du dessein en question par Marx et les marxistes,
laquelle s'attache à indentifier çt à préciser concrètement les prémisses théoriques
dont partent les différentes variantes marxistes, celles qui s'attachent de façon con-
séquente à conserver ledit dessein, comme celles qui vont lui faire subir une com-
plète dévalorisation tout à fait en rapport avec le processus de décomposition du
programme initial de l'economie classique bourgeoise.
• 300
UDK: 330.185 LIST: 141.821:330.148
nacionalna ekonomija, teorija vrednosti, teorija produktivnih sil, prvotna akumula-
cija, družbena reprodukcija, družbena kritika
Tomaž MASTNAK: VPRAŠANJA RAZVOJA KAPITALIZMA IN SOCIALI-
STIČNA KRITIKA. Ob Marxovi kritiki Friedricha Lista
Časopis za kritiko znanosti 53-54/1982
Ob prevodu Marxove kritike Friedricha Lista v slovenščino avtor rekonstruira
"predmet" Marxove kritike: Listovo življenje in delo, njegove predloge za reformo
ekonomske teorije in prakse, njegovo socialno teorijo in poglede na razvoj kapita-
lizma v Nemčiji.
Marxovo kritiko Lista postavlja najprej v kontekst drugih sodobnih kritik Listove
ekonomije /z leve, z desne in iz centra/, prikaže genezo kritike F. Lista v celotnem
Marxovem in Engelsovem delu ter na osnovi tega dokazuje, da je zgodovinski po-
men te kritike v diferenciranem zavračanju tako ekonomskega protekcionizma kot
teorij svobodne trgovine in konstituciji nove, revolucionarno socialistične pozicije
kritike. V Marxovi in Engelsovi kritiki F. Lista kot sistematizatorja ekonomskih žel-
ja nemške buržoazije in najnaprednejšega sodobnega nemškega ekonomista vidi
moment oblikovanja ekonomske platforme delavskega gibanja v buržoaznodemo-
kratični revoluciji 1848/49.
UDK: 330.185 LIST: 141. 821:330.148
national economy, theory of value, theory of productive forces, accumulation, so-
cial reproduction, social criticism
Tomaž Mastnak: Questions of the Development of Capitalism and the Socialistic
Criticism /On Marx's Criticism of Friedrich List/
Časopis za kritiko znanosti 53-54/1982
On the occasion of the translation ob Marx's criticism of Friedrich List's life and
work, his socialiheory and viewpoints of the development of capitalism in Germa-
ny.
The author places Marx's criticsm od List in the context of other contemporary criti-
cisms of List's economy (from the Left, from the Right and from the Center), pre-
sents the genesis of F. List's criticsm in the complete work of Marx and Engels an on
this basis he demonstrates that the historical meaning of this criticism is in the differ-
entiated rejection of economical protectionism as well as theories of gree trade and
in the constitution of the new revolutionary socialistic position of criticism. In Marx
and Engel's criticism of List as a systematizer of economic wishes of the german bur-
geoisie and the most progressive german economist of that period the author sees a
motive of forming the workers movement economip platform in the burgeois - dc-
mocratis revolution in 1884/49.
• 301
UDK: 330.185 LIST: 141. 821:330.148
économie politique, théorie de la valeur, théorie des forces de production, accumu-
lation primitive, reproduction sociale, critique sociale
Tomaž Mastnak: Les questions de l'évolution du capitalisme et la critique socialiste
à propos de Friedrich List et de sa critique par Marx.
Časopis za kritiko znanosti 53-54/1982
La traduction en slovène de la critique de l'oeuvre de Friedrich List par Marx fournit
à l'auteur l'occasion de reconstruire "l'objet" critiqué par Marx, à savoir la vie et l'o-
euvre de List, ses propositions relatives à une réforme de la théorie et de la pratique
économiques, sa théorie sociale, enfin ses idées quant au développement du capita-
lisme en Allemagne.
L'auteur place d'abord la critique de Marx dans le contexte des autres critiques qui,
à l'époque, prenaient pour cible l'économie de List (critiques de droite, de "gauche et
du centre); il montre que la genèse de cette critique se trouve dans l'oeuvre tout
entière de Marx et d'Engels, moyennant quoi, il démontre que son importance hi-
storique gît dans la.réfutation différenciée tant du protectionnisme économique que
de la théorie du libre - échange ainsi que dans la constitution d'une position critique,
neuve, révolutionnaire et socialiste. Dans cette critique,\par Marx des aspirations
économiques de la bourgeoisie allemande, de cet économiste allemand le plus avan-
cé de son époque qu'était Friedrich List, l'auteur aperçoit un moment de la forma-
tion de la plateforme économique de la classe ouvrière pendant la révolution démo-
cratique bourgeoise de 1848/49.
• 302
UDK: 330.185 LIST: 141. 821:330.148
Nationale Ökonomie, Theorie des Wertes, Theorie der Produktionsfräfte, ur-
sprüngliche Akkumulation, gesellschaftliche Reproduktion, Gesellschatfskritik
TOMAŽ MASTNAK: Die Frage über die Entwicklung des Kapitalismus und die
sozialistische Kritik. Anläßlich der Kritik Marx' an Friedrich
List
Zeitschrift für die Kritik der Wissenschaft 53-54/1982
Anläßlich der Übersetzung Marx' Kritik an Friedrich List ins Slovenische rekon-
struiert der Autor den "Gegenstand" der Kritik Marx': Lists Leben und Werk, seine
Vorschläge für die Reform der ökonomischen Theorie und Praxis, seine soziale
Theorie und seine Ansichten auf die Entwicklung des Kapitalismus in Deutschland.
Der Autor stellt zunächst die Kritik Marx' an List in den Kontext anderer zeitgenös-
sischer Kritiken an Lists Ökonomie /von links, rechts und aus der Mitte/, er zeigt die
Genese der Kritiken F. Lists im gesamten Werk Marx' uns Engels' und versucht auf-
grund dessen zu beweisen, daß die geschichtliche Bedeutung dieser Kritik in der dif-
ferenzierten Zurückweisung sowohl des ökonomischen Protektionismus wie auch
der Theorien des freien Handels und der Konstitutionen einer neuen, revolutionä-
ren und sozialistischen Position der Kritik liegt. In der Kritik Marx' und Engels' an
F. List als des Sistcmatisators der ökonomischen Wünschc der deutschen Bourgeoi-
sie und als des fortschrittlichsten deutschen Ökonomisten sieht er den Moment der
Gestaltung der ökonomischen Plattform der Arbeiterbewegung in der bourgeois-
-dcmokratischen Revolution 1848/49.