Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani b 2 9 8 6 8 5 T -c/fi__ I TISKARSTVO NA SLOVENSKEM TISKARSTVO NA SLOVENSKEM ZGODOVINSKI ORIS LJUBLJANA 1968 Po literaturi in gradivu Ivana Matičiča sestavil BRANKO BERČIČ 298685 , VII. 1979 » Utt8U*** sf * Izdal in založil Odbor za proslavo 100-letnice grafične organizacije na Slovenskem Ob stoletnici strokovne organizacije slovenskih tiskarskih delavcev UVOD Človek je sledove o svoji materialni kulturi, ne da bi se tega zavedal, že od vsega začetka v večji ali manjši meri puščal za seboj povsod tam, kjer je prebival oziroma se iz življenjske nuje premikal. To arheološko gradivo materialne narave pa odkriva tudi zgodnje človekove od¬ nose v njegovi duhovni sferi, in sicer predvsem tiste, ki manifestirajo njegovo pojmovanje naravnih pojavov in z njimi povezanih nadnaravnih sil. Drugače je z dokumen¬ tiranjem človekovega delovanja, ki ni neposredno vezano na eksistenčni in kultni ritem njegovega delovnega dne. Želja, da bi ovekovečili in ohranili dokumente o svojem ustvarjalnem razmišljanju in delovanju, se je prav gotovo porodila že v prastarih človeških skupnostih, vendar tega dandanašnji časovno ni mogoče natančneje opredeliti. Vsa najstarejša civilizacijska področja od vzhodnega Sredozemlja in Bližnjega vzhoda, prek Indije in Kitajske do otokov Pacifika in do Amerike so ohranila pričevanja o duhovni kulturi svojih ljudstev. To je na eni strani poj¬ movna govorica raznih predmetov, posamičnih ali medse¬ bojno povezanih in različno oblikovanih (npr. školjke, ka¬ menje, cvetje, pasovi, vozlasti kipuji, rovaši itd.), na drugi strani pa razni načini mehanskega zapisovanja misli. Sem sodi pisava s podobami (piktografija iz civilizacije kamene dobe v Evropi, med ameriškimi Indijanci, Eskimi) in po¬ enostavljenimi risbami (ideografija, npr. na Kitajskem), klinopis (Prednja Azija 3500—600 pr. n. e.), hieroglifi (Egipt ok. 3000 pr. n. e., Hetiti ok. 1400 pr. n. e.), linearna pisava (Kreta 1650—1200 pr. n. e.), pisava na pečatnikih ali amule¬ tih (Prednja Indija 2500—2000 pr. n. e.), pisava Majev in Aztekov (500 pr. n. e. do 1500), pisava Velikonočnega otoka in druge. 7 Nekako okrog leta 1700 pr. n. e. je na ozemlju Fenicije (današnje Sirije) doživela kretska linearna pisava svojo pre¬ obrazbo v genialno preprosto oblikovane pismenke za po¬ samezne fonetične glasove, ki so kot sestavni del organizi¬ rane abecedne celote postale osnova za ves nadaljnji razvoj pisave v moderni civilizaciji. Pomenska karakteristika abe¬ cednega sistema je ostala vselej enaka, čeprav so bile nje¬ ne zapisane črke zelo različno oblikovane (starosemitski in starofeničanski alfabet, kanaanska, aramejska, brahmijska, hebrejska, davanagarijska v Indiji, burmanska, javanska, tamilska in druge pisave). Po feničanski pisavi je nastal tudi stari grški alfabet (11. stoletje pr. n. e.), ki je postal osnova za vse evropske pisave. Nekako v 7. stoletju pr. n. e. se je na tleh Apeninskega polotoka med Etruščani grški alfabet začel prilagajati njih jeziku, dokler ga niso Rimljani nekako v 3. stoletju pr. n. e. izoblikovali v lati¬ nico, ki je postala skupna pisna oblika vsega zahodnega sveta. Konec 10. stoletja se je iz grške pisave razvila od latinice oblikovno močno razlikujoča se glagolica, pisava nekaterih južnoslovanskih narodov (Bolgari do 12. stoletja, Hrvati); skoraj hkrati z glagolico se je na južnoslovan¬ skem področju Balkanskega polotoka pojavila še ena abe¬ ceda za zapisovanje slovanskega bogoslužnega jezika, ciri¬ lica, ki se je razvila in uveljavila pri Makedoncih, Srbih, Črnogorcih, Bolgarih in na Ruskem, nekaj časa pa so jo uporabljali tudi Romuni in Albanci. Dandanes je po svetu najbolj razširjeni črkopis latinica (večji del Evrope in Afrike, Amerika, Avstralija); druge pomembne pisave so še cirilica (južnovzhodna Evropa in področje Sovjetske zveze), kitajska pisava, indijska, arabska, japonska, korej¬ ska, etiopska, kifinak (srednja Afrika), vanska (jugozahod¬ na Afrika), gruzinska, armenska, grška in hebrejska. PREDZGODOVINA TISKA Zapisana beseda na pisne podlage različnih vrst, kot so od najstarejših časov sem bili kamen, kost, drevesna skorja, les, palmovi listi, usnje, glinene ploščice, papirus, povoščene lesene in slonokoščene tablice idr., predstavlja prvo obliko mehanske ohranitve človekovih misli, do¬ gnanj in dogodkov v času in o svetu, ki ga je obdajal, da 8 bi se vse to ohranilo za prihodnost. Počasneje in z večjim trudom si je človeštvo osvajalo spoznanje, kako zapisane izdelke ljudskega uma, kadar se je kazala potreba kot npr. pri uradnih označevanjih in pri besedilih masovnega po¬ mena, reproducirati in jih uporabljati enako kot izvirnike. Najprej je seveda šlo za fiksiranje zapisov na takšno pismo podlago, da bi bilo nato omogočeno njih razmnoževanje. Kot naj starejši pripomočki takšne vrste se nam razkrivajo pečatniki in amuleti iz 3. tisočletja pr. n. e. iz severoza¬ hodnega dela Prednje Indije. Na njih so bili reliefno izde¬ lani motivi iz živalskega in rastlinskega sveta s kratkimi napisi, ki jih je bilo mogoče odtiskovati v kako mehkejšo materijo. Nekako iz istega časa so se ohranili odtisi s pe¬ čatniki v glinaste ploščice na področju Mezopotamije, ki so služili kot lastniška oznaka za gradivo tedanjih knjiž¬ nic, setavljenih iz zapisov besedil na glinastih ploščicah. Znano je, da so Egipčani uporabljali podobne pečatnike, ki so bili narejeni iz lesa. Še zanimivejši pa so mezopo¬ tamski cilindrični valji iz žgane gline, • s katerimi so v mehko glino odtiskovali reliefno upodobljene simbole in mitološke prizore. Podobne načine odtiskovanja je pozneje uporabljala še grškorimska civilizacija (pečatniki iz kovin ali dragega kamenja, kamnite plošče), zaslediti pa jih je mogoče tudi pri starih Slovanih. Vendar je bilo treba na poti do pravega tiskanja pre¬ magati še dvoje osnovnih težav: kako valjasto reliefno predlogo (matrico) izpopolniti, da bo ploščata in da bo z njo mogoče nanašati na podlago za odtiskovanje ne reli¬ efne podobe predloge, ampak njen barvni odtis, ter kako doseči, da bi bilo mogoče črke oziroma simbole predloge premikati in jih odtiskovati v različnih ustreznih kombi¬ nacijah. Prve uspehe v obeh smereh so dosegli na Kitaj¬ skem in v drugih deželah Daljnega vzhoda. Razmnoževanje s pečatniki v religiozne namene je znano s Kitajskega od 3. stoletja pr. n. e. dalje. Že v prvih stoletjih našega štetja pa so uvajali odtiskovanje z napisa¬ nih kamnov, ki so jih prevlekli s tušem. Najbolj znan je primer odtiskovanja besedil šestih konfucijskih kanonskih del, ki jih je dal leta 175 nadzornik državnih dokumentov vrisati v kamnite plošče pred vrati v visoko šolo v Pe¬ kingu. Tisk s kamnitnimi bloki, blok tisk, se je zlasti širil po budističnih samostanih Kitajske, Japonske in Koreje. 9 Naraščajoča potreba po pospešenem razmnoževanju predvsem verskih besedil in s tem v zvezi po hitrejšem izdelovanju odtiskovalnih predlog je privedla do zame¬ njave materiala, iz katerega so bile predloge narejene. Trdi in težje obdelovani kamen je zamenjal les, priprav¬ ljen v obliki ustreznih plošč. Znano je, da je kitajski cesar Ven-ti konec 6. stoletja naročil natisniti večje število knjig po postopku blok tiska s kamnitimi oziroma lesoreznimi predlogami. Postopek lesoreznega blok tiska je tekel ta¬ kole: besedilo so napisali s tušem na papir in ga položili na gladko leseno ploščo, a ko so ga sneli, je ostal na njej odtis zrcalne slike besedila, nakar so izrezali mesta, ki naj ostanejo bela, izbočena mesta pa prebarvali ter končno položili na lesorez list papirja, ki je vpil barvo in z njo prevzel pozitivni odtis besedila. Med redke po tem postop¬ ku narejene knjige, ki so se ohranile, spada Diamant-Sutra iz leta 868. 2e v 10. stoletju so začeli poleg lesorezov upo¬ rabljati tudi v kovinske plošče vrezane predloge besedil, ki naj se razmnožijo. V času dinastije Sung (10.-—13. sto¬ letje) je prišlo do prvega razcveta lesoreznega blok tiska. Konec 10. stoletja je nastala tudi obsežna zbirka 5000 zvezkov kanonskih budističnih del Tripitaka, ki so jo v ok. 20 odtisih posneli po 130.000 lesenih ploščah. Največjo razširjenost pa je knjižni blok tisk doživel na Kitajskem pod dinastijo Ming v 14.—17. stoletju. Že v čas uveljavljanja blok tiska segajo tudi začetki kitajske tipografije. Kovač Pi Šeng je v letih 1041—1049 izumil način za modeliranje črk. Iz žilave gline je zmode- liral posamezna kitajska pisna znamenja, jih zbral skupaj v stavek in namestil na železno ploščo, ki je bila prevle¬ čena z lahko taljivo in hkrati hitro strdljivo maso iz smre¬ kove smole, papirnega pepela in voska; ploščo so segreli, da so se črte vtopile v staljeno maso, jih poravnali po višini, stavek obarvali s tušem in položili nanj fini papir ter na¬ redili določeno število krtačnih odtisov; po končanem od- tiskovanju so ploščo s črkami spet segreli, stavek odtalili, izločili črke in jih, sestavljene v drugi vsebinski zvezi, ponovno uporabili. Ker se tiskarska barva z ilovnatih črk ni dobro odtiskovala, so v začetku 14. stoletja najprej za¬ čeli črke izdelovati iz cina (kositra), vendar so se prehitro obrabile. Zato so kmalu začeli uporabljati črke, ki so bile izrezane iz lesa. 10 Kitajski postopek so v začetku 15. stoletja nadalje izpopolnili na Koreji. Ker so se lesene črke rade poškodo¬ vale, so jih začeli vlivati iz kovinske litine. Skrb za to delo so naložili posebnemu državnemu uradu, ki je tudi tiskal knjige. Odlični kaligrafi so izdelovali iz lesa zrcalne mo¬ dele za posamezne pismenke, ki so jih vtiskovali v strjeno blato z morskega obrežja in tako dobili kalup, v katerega so nalili bronovo zlitino, jo ohladili, da se je strdila ter nato odmočili blatasto maso, izločili kovinske pismenke, jih še fino obdelali in nato uporabljali pri tiskarskem postopku, ki je bil enak kitajskemu postopku z lesenimi črkami. Tak način tiskanja se je na Kitajskem in na Ko¬ reji obdržal vse do 18. stoletja. Kitajski in korejski leseni oziroma kovinski premični tiskarski slikovni znaki njihove pisave so zaključili krog iskanj in prizadevanj za iznajdbo primernega načina za razmnoževanje zapisanih človekovih misli. Iznajdba tiska v Evropi je po vsej verjetnosti bolj ali manj posredna prilagoditev daljnovzhodnih dosežkov na tem področju in njihova nadaljnja izpopolnitev. Kot sta se s Kitajskega blok tisk in uporaba premičnih tiskarskih znamenj širila proti vzhodu do Koreje in Japon¬ ske, tako so to kitajsko tiskarsko znanje prenašali na svo¬ jih osvajalnih pohodih v 13.—15. stoletju njihovi sosedje Mongoli proti zahodu. Z njimi je blok tisk prišel v Perzijo in se v času križarskih vojn že uporabljal v Egiptu. Prve vesti in podatke o dosežkih na področju tiskarstva so po¬ sredovali zahodnemu svetu svetovni popotniki, ki so kot trgovci, misijonarji ali pustolovci prišli celo do dežel Dalj¬ nega vzhoda, dokler niso končno prenesli križarji tehnike tiskanja po lesorezih iz arabskih dežel naprej v Evropo, ki je kot pred tem znanje o izdelavi papirja prevzemala sedaj po podobni poti slikovni, lesorezni in tkaninski blok tisk. Od tiskarskih spretnosti se je v Evropi kot prvi odsev križarskih posredovanj pojavil in uveljavil lesorezni tisk na tkaninah. Kmalu pa je tudi Zahod začel kot podlago za odtiskovanje uporabljati papir, katerega proizvodnja se je vse bolj širila. Najprej so nastajali odtisi svetniških po¬ dob, biblijskih prizorov in drugih slikovnih tiskov, pozneje pa so le-tem začeli dodajati tudi kratka besedila. Tako so se sredi 14. stoletja pojavile v Evropi igralne karte, ki so bile po vzorcu iz vzhodnih dežel izdelane v slikovnem leso- 11 Mpigl tionis qticppofttua(i)S pač tftmaoiattugfignif ration 3 raMMfrompIet autiuufsf S(mif.<3ui0fCafu6 fm.©uotcafiKj iBtiO'€Unfflf t ndt H ‘jl» i paSas im itmmi pvefet KS mUtaf srtau aa&t ff" " ‘ ute uoiummi ttotame- btnnnto o» tr rapto? nmfftrai • ato a* , poBoioru rartote tu trauftonr^ tti kam :quč tibru nulli Duboi t$ a to mirnem am mrto-opto raffrarara pto upate criši rfc Mn^hd^tthm . itorcs prr« n?« iiajsfea k& otiraš magtaraio; epa Sito rniuhrn rfprttjmfjonf & to puram m qur fmbmms. po* nm mimg 80i0 tr oamtonr • ra uto? mSs mmm frito tioquwni. l^r^iSijantotos-naoom fi 'rao-rams teiruaute tam?-a pubtoodua touuif ams astrgiJ , ptotofe&ttfi q> sprani? apto JA oponaorfsno&uftibiis rsmtocm uu Srama tof&ma t graca:ut umi m att* faiuro mipoub fro m amiuabus • t mim.f^sa apaSolipau rum pm&urcr tolto. tJjrpterps?' UuSuni uno te. Ukh «ttm? splste p tora qto trema- $M bnn&afc stoto &ŠM a sp« MibtoteJttSKt k p j reto? š ato to : -i .•mm*' ^ 5 i|iwnptls«Bft8fe» —p fpram &gM s8««ipra f fit.ilhiifos pttUuu fnpra mm $to [pffianf f»a i tona mpnmms-jrt pira ato« to aprams mviln |tpaia sc rnjuc m. it omfcfe pcct? £!{fis ibxa torna mratoutm-ffis fcMarmrpm&cmf parna puaan- cifbamquu p os manqiua rabte ramam fcnipmaui? aqua:uea mmi .. x _ . lapncabimmi Iprniu foto ao ps8 poSra uftp as amMfranč jato frcu vfjteroa boo te. $0imr 9 mnunir* iue apaftoJu.frcr mn« n? i uirgito vvaat numogtot mm trato. tmr. »giHanfe-fecRtornitoirr.lra?a* m apoirbo? tonitarepa Mi dooaa 'i imwm anoamras apna i tabuna gfepr ptao fpintu famto: buo t apicparato mau^r hm fmbfo-gttas toitomcaman onn« Oni hMi miusmonr ofimbtr: m«Kq5{r StgElsirS uf«uSi{& mon- ftrmuf.£iu iJOHirajžurartnbmaoru aituu npo8olaos pmftas i niuiifo no fiaturun bts in 6cu pirno-n 61 io pbtromormraio-omnonf ab ajufo «e 6uta • fma touacr rfcthoms mi mmm lainptrnf: to i»uiu rofum mano ne ajmSoto adibua sam ■ JtSru estra teto tottarar bito c iftnffft.lte fcgatott mjUiržnto Oni brca ustm oBrutrct? fermonr: ff- proimus tatjuto Ja&tnnmbno repo f ra uri momttuft sur pta pofmr s' Im * pn^art:£rb atopimg t»«uma fliper ' umiraš fpirims M*»uns: % ttms ? mub« ufeo m $ to n m orara mssj itfamana-i to as ulrirau am.fr mm btt fifrfemorabusilha toa< ms ti nutes fito« ra ub miis tem. Irarup mnratof m «Ut mran sitičmr inio um aStmra urna ilios i rto« f ateqm r bitoi.$m to 5 « bu*0 8ans afjnato ni ttUl c ^ir lijfna q ntonpms ift « notne i tonit umi i n qu?a0mob« raoiihs ram nimnu i dum. lam rruitfi trn ibraj&trara a merat qii! uorafotrar«q«! i mm ibffiifalr.fiibtitti tetots cra.ife tam , Gutenbergov natis 42-vrstične latinske Biblije dotiskana 42-vrstična latinska Biblija, ki je ostala najlepše in vzorno tiskarsko delo brez vrstnika vse poslej. Potem ko je moral zapustiti svojo prvo tiskarno, je Gutenberg menda našel možnost za nadaljevanje svojega dela v mestu Bamberg, kjer naj bi leta 1458 dokončal tisk 18 36-vrstične Biblije. Kmalu zatem se je bil moral vrniti na¬ zaj v Mainz in si tod organizirati novo tiskarno. V njej je leta 1460 natisnil latinski besednjak in slovnico J. Balbisa Catholicon. Pet let pozneje je predal tiskarno svojim na¬ slednikom, sam pa prevzel službo pri mainškem nadškofu in knezu Adolfu Nassauskemu in leta 1468 umrl v svojem rodnem kraju, ki mu gre po Gutenbergovi zaslugi naslov zibelke evropskega tiskarstva. Prvo Gutenbergovo tiskarno sta v Mainzu vodila na¬ prej Johann Fust in Peter Schoffer, drugo pa v Eltvilleu Gutenbergova sorodnika brata Heinrich in Nikolaus Bech- termunze. Iz obeh tiskarskih delavnic je do leta 1480 pri¬ šlo že ok. 100 tiskov. Na drugi strani pa so tiskarsko dejav¬ nost začeli samostojno opravljati tudi Gutenbergovi učenci, ki so razširjali novo umetnost v druga mesta Nemčije in po sosednjih deželah. V Nemčiji so poleg imenovanih treh v Mainzu, Bambergu in Mainzu-Eltvilleu vznikle tiskarne v Kolnu (1465), Augsburgu (1468), Niirnbergu (1470), Spe- yerju (1471), Ulmu (1472), EGlingenu (1472), Erfurtu (1473), Leipzigu (1481), Mtinchnu (1482), Berlinu (1484), Heidel¬ bergu (1484), Regensburgu (1485), Stuttgartu (1486), Ham¬ burgu (1491), Tiibingenu (1498) in v drugih mestih, tako da je do leta 1500 delovalo v nad 50 nemških krajih čez 220 tiskarskih delavnic. Še večji razmah je doživljalo ti¬ skarstvo v Italiji, kjer se je v istem časovnem obdobju pojavilo nad 530 tiskarskih delavnic, od teh prva nekje v gornji Italiji (ok. 1462), nato pa v Subiacu (1465), Rimu (1467), Benetkah (1469), Fulignu, Milanu, Neaplju, Treviju (vse 1470), Bologni, Ferrari, Firencah (vse 1471) in v vrsti drugih italijanskih mest. V sosednji Franciji je v tistem času zaživelo nad 160 tiskarn, med njimi prva leta 1470 v Parizu. Druga področja Evrope so sprejemala tiskarstvo v naslednjem vrstnem redu: Basel 1468, Utrecht 1469, Bu¬ dimpešta 1473, Valencija 1474, Westminster 1476, Bruselj 1476, Krakov 1476, Plzen 1476, Sevilla 1477, Ženeva 1478, Ziirich 1478, Oxford 1478, Praga 1478, Barcelona 1478, Lon¬ don 1480, Dunaj 1482, Odense 1482, Stockholm 1483, Lisbona 1489, Kobenhavn 1490 itd. Skupno je na področju Evrope v prvih petdesetih letih razvoja tiskarstva, vključno do leta 1500, delovalo že nad 1100 tiskarn, v katerih je bilo natisnjenih nad 16.200 Izdaj. 2 * 19 V častni krog utemeljiteljev evropskega tiskarstva se uvršča tudi jugoslovansko geografsko področje, kjer sta v času pred letom 1500 v štirih krajih delovali dve tiskar¬ ski delavnici. Leta 1482 je bila v Kosinju ustanovljena prva hrvaška glagolska tiskarna, ki je od leta 1494 dalje delo¬ vala v Senju. Na črnogorskem Cetinju pa je bila leta 1493 ustanovljena prva cirilska tiskarna, ki je bila kmalu zatem prenesena na Obod. Glede na glagolske oziroma cirilske črke, s katerimi sta ti dve tiskarnici opravljali svoje kul¬ turno poslanstvo, jima pripada v razvoju, pomenu in vlogi evropskega tiskarstva pomembno mesto. 20 TEMELJI SLOVENSKEGA TISKARSTVA Slovensko ozemlje ni zabeleženo med področji, kjer je tekla zibelka novi tiskarski umetnosti. Vzrok temu so bile neugodne gospodarske in kulturne razmere, v katerih so živeli prebivalci te deželice na prehodu od Panonske nižine, Krasa in Beneške nižine do vzhodnega alpskega pogorja. Vodilna družbena plast je na eni strani pripadala tuje¬ rodni nemški fevdalni zemljiški gosposki, na drugi strani pa konservativni katoliški visoki cerkveni oblasti, katere obredni jezik je bil latinski, občevalni pa tudi ne sloven¬ ski. Jezik preprostega ljudstva, ki je poseljevalo to deželo, je bil upoštevan samo pri najosnovnejših verskih ceremo¬ nijah in kdaj pa kdaj tu in tam tudi pri najpotrebnejših upravnih opravilih. Izobrazba v tujem jeziku in v tujih krajih mu je bila praktično skoraj nedostopna. V gospo¬ darstvu je prevladovala agrarna struktura, nekaj za dnevne življenjske potrebe najosnovnejše obrti, v večjih naseljih prvi zametki trgovstva, skromni poskusi rudarjenja. Pa še ta gospodarska zmogljivost je bila teritorialno in lastniško močno razdrobljena, brez večjih in ekonomsko močnejših meščanskih naselbin. Glavni življenjski utrip je prinašal tranzitni promet, ki je v obliki tovorništva po dolgem in počez prečkal deželico ter jo povezoval z bolj razgibanimi sosednjimi pokrajinami. Čez vse to pa je ležal občutek negotovosti zaradi bojev med plemiškimi dinastijami in zaradi nenehno rastoče neposredne turške nevarnosti, kar je ob rahljajoči se cerkveni disciplini nagibalo družbeni položaj in življenje posameznika v splošno krizo. Za kulturna ognjišča so v tem času na Slovenskem še vedno veljali predvsem samostani in nekateri drugi cer¬ kveni organizmi. Samo le-ti so mogli postati — ob malen¬ kostni udeležbi posvetne gosposke — potencialni konsu- menti izdelkov nove tiskarske dejavnosti. Vesti o začetkih 21 in razvoju tiskarstva in prve tiskane knjige so prihajale na Slovensko po obeh starih trgovskih poteh iz bližnje gornje Italije in iz nekoliko bolj oddaljene južne Nemčije. Na zahodu so bili najbližji kraji, kjer so gojili novo tiskar¬ sko umetnost, Čedad in Videm pa Treviso in Benetke, na severu Passau in Augsburg. PRVI STIKI S TISKOM Sodeč po letnicah natisa tistih inkunabul, ki so še dan¬ danes ohranjene v hraniliščih na Slovenskem, so mogle prve tiskane knjige začeti dotekati v deželo v sedemdesetih letih 15. stoletja. V Benetkah in Augsburgu so natisnili prve knjige sicer že 1468. oziroma 1469. leta, vendar se nahajajo v slovenskih hraniliščih šele izdaje beneških tiskarjev Vin- delinusa de Spira, Nicolausa Jensona in Adama de Amber- gaua iz let 1471 in 1472. Podobno je z augsburškimi tiski, ki se začenjajo z letom 1468: najstarejši na Slovenskem ohranjeni primerki so delo tiskarjev Giintherja Zainerja in Johanna Schiisslerja iz leta 1470. Čedadsko-videmski tiskar iz let 1480—1485 s svojimi maloštevilnimi tiski ni vzpostavil zveze s sosednjim slovenskih tržiščem. Soraz¬ merno poznega datuma je tudi prva zveza s Trevisom, ki je vpeljalo tiskarstvo že leta 1471, saj sta kot najzgodnejša zastopana Dionysius Bertochus in Peregrinus Pasqualibus z izdelkom iz leta 1482, medtem ko je obdonavski Passau zastopan s tiskom, ki je izšel v tretjem letu tamkajšnjega tiskarskega delovanja, in sicer izpod tiskalnice mojstrov Benedikta Mayrja in Conrada Stachla v letu 1482. O dokaj zgodnjem poznavanju med interesenti na Slovenskem bi mo¬ gli govoriti izdaji obeh Gutenbergovih naslednikov J. Fusta in P. Schofferja iz let 1460 in 1471, tiski iz Strasbourga iz 1470 in 1471, Rima iz 1470, Niirnberga iz 1471, EBlingena iz 1472, Milana iz 1472, Padove iz 1472, Mantove iz 1472, Basla iz 1474, Parme iz 1474/75, Ulma iz 1475, Blaubeurena iz 1475/78, Speyerja iz 1477, Reutlingena iz 1478, Firenc iz 1478, Vicence iz 1478 in Lyona iz 1478. V celem je bilo v času svojega nastajanja ali pozneje na slovensko ozemlje uvoženih najmanj 850 različnih prvotiskov v čez 1000 iz¬ vodih, ki jih je izdelalo 227 tiskarskih delavnic v 45 krajih Nemčije, Italije, Francije, Švice, Nizozemske, Avstrije, Češke in Črne gore. 22 Oprema tiskarne in delo v njej sredi 16 . stoletja Iz tujih dežel dotekajoči prvotiski so se ustavljali v knjižnicah različnih samostanskih redov, ki so si bili od 12. stoletja dalje vzpostavljali svoja izhodišča za bogoslužno delo tudi med Slovenci. Ker tiskana knjiga ni bila več tako dragocena in redka kot prej rokopisna, se je krog njenih zbiralcev in uporabnikov močno razširil. Na zahodni, pri¬ morski strani so bili to benediktinci v Rožacu na Furlan¬ skem, v Mužacu na Rezijanskem in v Štivanu, minoriti v 23 Gorici, Trstu in Kopru, frančiškani na Sveti gori, kapucini v Gorici in kanoniški kapitelj v Čedadu. Na Koroško so prihajale inkunabule k benediktincem v Št. Juriju ob jezeru, v Osojah, Millstattu, Št. Pavlu in v Kloštru, h cistercijan- cem v Vetrinju, h premonstratom v Grebinju, k minoritom v Beljaku in k avguštincem v Velikovcu in v Dobrli vesi. Na Kranjskem so s prvotiski dopolnjevali svoje srednje¬ veške knjižnice cistercijanci v Stični in Kostanjevici, bene¬ diktinci v Gornjem gradu, križarji v Metliki in Ljubljani, kartuzijani v Bistri in Pleterjih, avguštinci in jezuiti v Ljub¬ ljani, ljubljanska škofija na svojem sedežu in v Gornjem gradu, vikariat na Jesenicah, izmed posvetne gosposke pa menda grofje Auerspergi in morda še kdo. Na Štajerskem so knjige prihajale h kartuzijanom v Žiče in Jurklošter, k dominikancem v Ptuj in Novi Klošter, h križarjem v Ve¬ liko Nedeljo, k minoritom v Ptuj, Celje, Maribor in Ormož in k avguštincem v Muto in Radgono. Glede na to je bilo slovensko ozemlje v času začetkov tiskarstva in neposredno zatem dovolj na široko in na gosto posejano s hranilišči zgodnjih izdelkov črne umetnosti in v sorazmerno veliki količini. Po vsebini so bila to v naj¬ večjem številu religiozno-filozofska dela, kot so biblija, bi¬ blijski komentarji, liturgija, misali, oficiji, psalterji in teo¬ loški spisi, kar je glede na krog odjemalcev razumljivo. Bila pa so vmes tudi posvetna filozofska dela, standardna zgodovinska dela, kronike, specialne zgodovinske mono¬ grafije in priložnostni govori, pravna dela, med njimi kodi¬ fikacijska teoretična in pravno administrativna, leposlovna dela iz starogrške, latinske klasične in humanistične in itali¬ janske literature, leposlovni komentarji in potopisi, srednje¬ veška in humanistična književnoteoretična dela z retoriko, filološka dela s področja ožje lingvistike, leksikografije in slovnice, teksti s področja prirodnih ved, in sicer splošno prirodoznanstveni, medicinski, farmacevtski, ekonomski in astronomski, ter dela s področja eksaktnih ved, kot sta matematika in vojaške veščine. Žal, da zbrano bogastvo duha in znanja, razen redkih izjem, ni moglo služiti pro- svetljevanju slovenskega ljudstva, ki je ob vsem tem osta¬ jalo neuko in zaostalo. 24 Prvi tiskarji slovenskega rodu Slovensko področje vendarle ni ostalo samo pasiven konsument dosežkov kulturne revolucije, ki jo je prebudil izum tiskarstva. Če že ni v okviru njegovih meja v času zgodnjega tiska obratovala nobena tiskarska tiskalnica, je pa na drug način dalo svoj prispevek k širjenju tiskar¬ stva in tiskane besede. Dva črni umetnosti zapisana delavca, izhajajoča iz slovenske sredine, sta znana; vsi drugi, ki so po vsej verjetnosti še šli po njuni poti, so ostali anonimni in pozabljeni sodelavci bolj znanih mojstrov, ali pa so se njihova samostojna dela porazgubila. Prva tiskarska znanca sta: Matevž Cerdonis in Jernej Pelušič. Matevž Cerdonis (Matthaeus Cerdonis de Windischgretz) je bil rojak iz Slovenj Gradca in je živel v drugi polovici 15. stoletja. Če naj latinizirani priimek govori o njegovem prvotnem poklicu, je bil najprej strojar. Tiskarstva se je verjetno izučil v Benetkah, in sicer najbrž pri mojstru Erhardu Ratdoltu iz Augsburga (1446/47—1527/28). Le-ta je v Benetkah deloval v desetletju 1476 — 1486 ter izdal šte¬ vilna in obsežna dela liturgične, matematične in astronom¬ ske vsebine ter slovel kot uvajalec prvih tipografskih knjiž¬ nih okraskov, kot so obrobne letve in s cvetjem kombinirane inicialke. Na Cerdonisovo zvezo z Ratdoltom navaja tudi dejstvo, da je Cerdonis uporabljal, potem ko se je osamo¬ svojil, klišeje iz delavnice beneškega mojstra. V letu 1482 je Matevž Cerdonis odprl lastno tiskarsko delavnico v italijanskem mestu Padovi, potem ko je tod krajši čas poskušala svojo umetniško in komercialno srečo že desetina tiskarjev. Padova je dobila prvo tiskarno že pred desetimi leti, ko sta mojstra Bartholomaeus de Val- dezoccho in Martinus de Septem Arboribus spomladi leta 1472 izdala neko literarno delo Giovannija Boccaccia. V za¬ četku je padovansko tiskarstvo živelo predvsem od dela za učenjake tamkajšnje univerze. Vendar je pri tem zna¬ čilno, da naročila niso bila toliko strokovno znanstvena, ampak po večini humanistično literarna. Z leti pa je obseg naročil začel upadati 'in padovanske tiskarnice so prihajale vedno bolj v odvisnost od neprimerno bolj razvite in kon¬ kurenčne trgovine s knjigami v Benetkah. Za B. Valdezoc- chom (1472 — 1484) so se v Padovi zvrstili še naslednji ti¬ skarji: Laurentius Canožius (1472 — 1477), Leonardus Achates 25 J4 (n mm w fW§fafo&dmt ###.1 f <0*4 car puiU ni pijitue pienu® uuuic vel rntrni Miti** % Jiu$t£ dačam iMi>» abs® m cc»i»tf| }ark*tp%4 (%** W‘-48. Martcra caa« sptkw; • Mp< i t *H‘4kfp4 &eifflr f«|«ram i'ab».;c odonfaiim etan titul« aq i|*ioruatra sdlx>f fpttfii rciho, ct 3 ppm«,ii}ttin?M$tkr $Sj^$w$}0 rpiuii epid-mu v.i o,c ic.licef prat« poliaUMmere ikbcto mumpSiikre i fiidcictn ;c8adunt.‘j.m8Sfn«it^ <'-& ut* bi Bcrfiin qa;btw alupulrer u.f rmosjeticctcf vt tpfeiu uc ob« diciiiie ep v* veteran® fumat oc niso, jsbiabtcomatfemp« ti disst ad acctcf raccm m.jlile Mbitcatc: pbncttrum i fcttSMU Bornim tjiiinucijfarum 14111 poiti® % man tmperant cui aiv nu cbv’dmnrabfc|3 meta; tonferaec ne® .1 maku aru®; srtmi ende.nfposl Josiija ccmpoia bciid ftne pirniu to majema®* Cefte tmpoitif fim0£r47'>,V*0 'a 9 vi|bft 0 * Stran latinske knjige, ki je bila izdelana v tiskarni Matevža Cerdonisa, z navedbo tiskarjevega imena in s podatkom o času natisa v zadnjih dveh vrsticah. 26 (1472/73), Conrardus de Padelborn (1473/74), Albertus Sten- dal (1476), brata Henricus in Nicolaus de Haarlem (1476), Johannes Herbort (1475—1480), Petrus Maufer (1474—1479), Bernardinus Celerius (1479/80), Gallus Bonus (1476), Bern- hardus Septemcastrensis (1478), Dominicus Siliprandus (1480), Matevž Cerdonis (1482—1487) in Hieronymus de Durantibus (1493—1497). Z zadnjim je obstalo tudi delo padovanskih tiskarskih tiskalnic, ker njih lastniki niso več mogli zdržati beneške konkurenčnosti. Karakteristična za tiskarstvo v Padovi je nekakšna posebna nagnjenost do gotske črkovne umetnosti, ki se je odrazila pri izdelavi mnogih pravnih in medicinskih knjig. Srednje velika tiskarnica Matevža Cerdonisa je razpo¬ lagala z zelo skromnim črkovnim materialom, in sicer z enim samim tipom majhne gotice. Klišeje si je po potrebi izposojal pri E. Radtoldu v Benetkah. V petih letih svojega delovanja je Cerdonis natisnil blizu 60 manj obsežnih knjig različne vsebine. Večinoma so bila to poljudno znanstvena dela s področja medicine, matematike, prava in jezikoslov¬ ja ter polemični in prigodniški spisi. Posebnost njegovih spiskov je, da je namesto štetja listov uporabljal štetje polovičnih tiskovnih pol. Leta 1487 je Cerdonisa doletela usoda vseh njegovih padovanskih tiskarskih prednikov. Zaprl je delavnico in se izselil. Domnevno naj bi odpotoval za mojstrom E. Rad- toldom, ki je leto dni prej zapustil Benetke, v Augsburg in tam delal kot pomočnik v njegovi novi tiskarni (obrato¬ vala v letih 1486—1522). Tudi Jernej Pelušič (Bartholomaeus Pelusius, Justino- politanus), ki je bil doma iz Kopra, je menda začel svojo tiskarsko kariero v bližnjem naj večjem centru zgodnjega tiskarstva v Italiji, Benetkah. Tu naj bi najprej delal pri mojstru Aldusu Manutiusu (1449/50—1515), ki je s svojo tiskarno v letih 1495 — 1500 zaslovel kot izdelovalec visoko kvalitetnih tiskov in kot reprezentant beneške renesančne tipografije, ki je prav prek njegove tiskarne reformatorsko vplivala na evropsko tiskarstvo. Kot humanistični učenjak si je prizadeval za znanstveno neoporečno predstavitev kla¬ sične helenske in italijanske humanistične literature. Spe¬ cializiral se je za tisk z grškimi črkami, katerih obliko je kot črkorezec več let izboljševal in končno izoblikoval prvi resnično uporabljivi, značilnostim grške pisave ustrezajoči 27 tip grške tiskarske abecede. Ob tej specializirani tiskarski usmeritvi si je Manutius izposloval tudi privilegij za iz¬ dajanje grških tekstov. Nekako v letu 1497/98 sta Jernej Pelušič in Gabrijel Bračič z otoka Brača (Gabriel Bracius Brasichellensis) pri¬ dobila partnerja Joannesa Bissolusa in Benedictusa Man- giusa iz Caprija za ustanovitev tiskarne, ki bi konkurirala podjetju A. Manutiusa. Ker so bili vsi pred tem Manu- tiusovi pomočniki, so dobro poznali tehniko njegovega dela ter posneli in izpopolnili enega izmed estetsko zelo ugod¬ nih tipov njegovih kurzivnih grških črk. S temi črkami so leta 1498 v Benetkah natisnili dve grški knjigi, in sicer Phalarisove Epistolae in nekaj Ezopovih spisov; tretje delo njihove tiskarne je bil natis Ficinusovega latinskega teksta De triplici vita. Manutius je seveda sprožil tožbo zaradi nedovoljenega prisvajanja njegovih privilegiranih pravic za tiskanje grških tekstov. Dva družabnika, Bissolus in Man- gius, sta tedaj premestila svojo delavnico v Milano in se tako izognila beneškemu sodstvu, medtem ko o nadaljnji usodi Pelušiča in Bračiča ni nobenih podatkov. Prekratek čas je delovalo Pelušičevo združeno tiskar¬ sko podjetje, da bi moglo prispevati kaj več k razvoju zgodnjega tiskarstva. Kolikor je bil nastop družabnikov na eni strani nelojalen, pa je na drugi strani izoblikoval nov tip kurzivnih grških črk, ki je dopolnil tedanjo grško tipografijo. Obseg delovanja te beneške tiskarnice je bil dokaj skromen, vendar po vsebini natisnjenih del huma¬ nistično usmerjen. Takšna je morala biti tudi duhovna usmerjenost tvorcev teh tiskov Jerneja Pelušiča in tova¬ rišev. Oba prvotiskarja, ki sta izšla s slovenskega ozemlja, Slovenjgradčan Matevž Cerdonis in Koprčan Jernej Pe¬ lušič, sta se uveljavila kot pospeševalca začetkov tiskar¬ stva na tujem, v Benetkah in v Padovi. Ne onadva ne kdo drug pa ni zanesel semena črne umetnosti na slovenska tla. Do sredine 16. stoletja tudi ni znano nobeno drugo slo¬ vensko ime, ki bi kjerkoli na tujem delovalo na področju tiskarstva in s tem prispevalo k razvoju tuje kulture, če tega poslanstva že ni moglo opravljati na domačih tleh. Dosti drugačen je bil glede tega položaj med južnoslovan¬ skimi sosedi, Hrvati, Črnogorci, Bosanci in Srbi. 28 Prve tiskarne na jugoslovanskih tleh Slabih 40 let po iznajdbi tiska je bila na slovanskem jugu ustanovljena prva tiskarna. Gre za glagoljaško hrva¬ ško tiskarnico, ki jo je leta 1482 v mali liski vasi Kosinj menda osnoval hrvaški fevdalec Anž Frankopan VIII. Brinjski in jo je vodil diakon Broz Kolunič-Doljanin. Tu sta bila z glagolskimi črkami natisnjena Breviar (1483) in Misal (1484), nakar je bila tiskarnica zaradi turških vpa¬ dov preseljena v Senj, kjer je bil sedež področne škofije. Iz naslednjih desetih let ni nič znanega o delovanju ti¬ skarne. V letu 1494 pa je v Senju izšel novi Misal in dve leti pozneje Spovid opčena (1496), za katerih natis je po¬ skrbel sam senjski škof Andrijan z Mutine. Zatem se je kontinuiteta tiskarstva v Senju spet pretrgala za nadalj¬ njih enajst let, nakar je v dveh nepopolnih letih 1507—1508 izšlo še sedem glagolskih knjig. Tiskarska dela je opravil mojster Grgur Senjanin, ki je prišel sem iz Benetk, stavila in korigirala sta kanonika Urban iz Otočca in Tomaž Ka- tridarič, vodstvo podjetja pa je pripadlo vikarju in arhi- diakonu Silvestru Bedričiču, v čigar poslopju je tiskarna delovala. Med tem časom je črnogorski vladar Durde Crnojevič leta 1493 ustanovil na Cetinju prvo cirilsko srbsko tiskar¬ no. Črnogorski suveren se je bil za časa svojega bivanja v Benetkah (1479—1481) prav gotovo seznanil s tamkajš¬ njim močno razvitim tiskarstvom, kakor verjetno tudi s Frankopani, ustanovitelji glagolske tiskarnice v Kosinju, in pod tem vplivom prišel do svoje odločitve. Tiskarno je vodil menih Makarije in kot prva cirilska tiskana knjiga je v začetku leta 1494 izšel Oktoih prvoglasnik. Do pre- stanka delovanja tiskarne po letu 1496 je bilo v njej izde¬ lanih še pet cirilskih knjig (Oktoih petoglasnik, Psaltir, Molitvenik, Cvjetni triod, Četveroevandelje), od teh neka¬ tere še na Cetinju, druge pa na Obodu, kamor je bila tiskarna medtem premeščena. Kosinj, Senj, Cetinje in Obod so edini jugoslovanski kraji, v katerih so v drugi polovici 15. stoletja delovale tiskarnice, ki so prispevale v zakladnico evropskih prvo- tiskov svoj delež, obsegajoč 4 tiske v glagolskem in 6 ti¬ skov v cirilskem črkopisu. Vsa nadaljnja tiskarska prizade¬ vanja na tem geografskem področju pa segajo že v nasled¬ nje 16. stoletje. 29 V bosenskem trgu Gorazdu na Drini sta brata Burad in Teodor Ljubavič na pobudo duhovnika Božidarja Go- raždanina iz samostana Mileševa ustanovila tiskarno, ki je v letih 1519—1523 natisnila štiri knjige. V letih 1527 — 1535 naj bi Hermagoras Kraft v Zagrebu natisnil nekaj geo¬ grafskih kart, kakor je zabeleženo v kasnejši literaturi. Menda je bila naslednica nekdanje kosinjsko-senjske ti¬ skarne tista, ki je v letih 1530 — 1531 pod vodstvom mo- druškega in senjskega škofa Šimuna Kožičiča-Benja delo¬ vala na Reki in v kateri sta tiskarja Dominik in Bartolo- mej iz Bresciae odtisnila sedem glagolskih knjig. V srbskem samostanu Rujno ob reki Cetini zahodno od Titovega Užica je v letu 1537 izšla knjiga evangelijev, ki jo je ali z upo¬ rabo lesenih črk ali lesoreza izdelal menih Teodosije. Nek drug menih, Dimitrije po imenu, je v samostanu Gra- čanica na Kosovem polju po nalogu novobrdskega mitro- polita Nikanora napisal in v letu 1539 natisnil srbski ciril¬ ski osmoglasnik. Temeljiteje od vseh dotedanjih poskusov so se na tiskanje knjig pripravili v samostanu Mileševo pri Prijepolju. Samostanki iguman Danilo je poslal svoja meniha Nikanora in Savo in banjškega igumana Mardarija v Benetke, da so od tam prinesli vse, kar je potrebno za tiskanje. Tiskarsko delo sta vsaj pri prvi knjigi, ki je izšla leta 1544, opravila meniha Mardarije in Teodor. Iz mile- ševske tiskarne sta v letih 1544—1545 izšla dva, dvanajst let pozneje, v letu 1557, pa še tretji tisk, tokrat z novimi črkami, ki so bile po vsej verjetnosti izrezane in ulite v tem samostanu. Medtem se je pojavila prva tiskarna tudi v Beogradu. Ustanovil jo je knez Radiša Dmitrovič, njega delo pa je pri tem podprl dubrovniški trgovec s knji¬ gami Trojan Gundulič. Edino doslej znano knjigo te ti¬ skarske delavnice je v letu 1552 izdelal menih Mardarije iz samostana Mrkšina crkva. Menih Mardarije pa je svoje tiskarsko znanje uporabljal še štirinajst let pozneje. Bil je vodja tiskarne v Mrkšini crkvi blizu Užica, kjer je pod pokroviteljstvom smederevskega mitropolita Zaharije in mrkšinskega igumana Save ob sodelovanju meniha Živka in diakona Radulena natisnil evangelistar kot zadnjo na srbskih tleh natisnjeno srbsko knjigo do prve polovice 19. stoletja. Glagoljaški hrvaški Misal iz tiskarnice v Kosinju 30 y« t Wanux3 mK?iTirfhiti f ium ramio mtso grilnnsALriujn/n (bgrnsASt/otlmuinraih \nli>i1lio!frano | niiaihgmstnijjaunoomAiasiinai.-v j $ifixuisinuitfi smlrtfo .wuiio mbxo )\ x pffi anji nSnjiguJaiM,'# - .i S' 9 unotfogAojfsoE FjThdboilf'.MT?o ifi S73trbg©airviaFmiifljnii.':rrnixriDth TTJitiiljjJ ?ifixiTb8aanoiTha^ajrt fmi vfc •&> wxfi oitlntfUPKD sr‘v f £ > irax[j)|M[h}X-trbiti'5fili(fbJ c j'tfgu ) | 3xiThrfbn E eimorti™ jli/ilitrbili fs \ jmbiji piHsi-di [urh^oju^i tnfrajritn »jmrvi nijj(flifiQ03) apuiijfoo c t'3 J iniojotflisejioampDrlivsvil^o^sm fiSeflfiromtniui^k^anginujs /tragiogtragtragso gtrilfsjpgihjuMiun fl eto aatfttk' ansbri^i [mtotrai tfbrhjpirgMi sjaStragso ^to to Dbsri!iDnw3bili juitiDi!t tsrn>trnnr!i a eTrb* w?Fian|6[mxirijF' g fitnjg^hTratiifimirfiSb^t 7 apuii tiho mjUsmio St,go IUIifritraBttihAl DtufilijfinnD Filhtftio artraiTif?tnj ,w trti ihto (i!8©gwoFgeiiTto mt.gogaun v«'] oni ifitfi [un iliplbili AuvAihranl tmgUbJMO BAS 53tTbgr ■3JI1 ih ostmi fSTujp to aspth \an 9 Qiirfimig- f Poes ostra 1 Ftiiosfuepgo Ftfio^tJb ih tuiBbsanihfcjSftt-fawi Dspiaih BAbRinoFgR, tma-i/i trarg [fljnormsA \ ObFi ifigetftgtJfjgso-atiDpnoftii ura Sffrmoi.iiFonbgfrlmifSTnniafTrffgF cJ miatfliili trarfiMFiliB'gatt'dtia>vanis aiDnilimbomigio' psaaifinlitraimou otuiiSbaiiKjgasuuiliaAatnjrhtraiJb ai FgafvvoaneEtrmsrhAaoirIfiifli FoivdfijuatSrhthiPB kantifk fg^a ) nnovo onfttastraa ^irm soina nn joffatftia ^tffisatrarhFgoftii pgju DDgihtfo LiatiDoijab«'OFomgso , ii'''' sapstjonanit pgstrajffbatm&RFgo riffSsz*1Uotf)mbniity\iiavim!ii m PO^gStraatraihMggPOrihtmgSinj ^LTpDffl»run3S(rairrtiwnbanr39(ra f gjp Fg^ihongStraSJI) fihaiflffia va irjiOT omami npttnnpmn&o ali>tr[)iii ;/ fflSO J9fiW S* 1 rUJSfttl||'>a'V' 3 * mziatraEUie«'ltljh»tf3Knjo rrfm^nnrobD |l ilfiabiivoaaaj £k ■ D|itoaTTxm,Daw?3. gis cik?3<^Ij. jpra» vmmAčtivtiii • v mu iftrc Oj o<.ihtttni/»i» KTOBilipuihmi mm «rarb[}t»lvwi cramsitn rihDOTMn etffitraih?''- \ »umi rrfriKfmmo rha. Ai ^ma rtfvm BAStjflO fB-a|U0tra: UltLilitragSO 'jjiilhisoiiiiniafljoiopBtoonDinimbiniAif ^eroe;®Jj /,y9ii3g |33&2Trtf o-nii Sl ji$&sx- qpsxo jG Piiufbo ga.j^Lgo ubMbaHPorga plinih FOI. VI e36oUrh OintlDIUJFU« rihiinFSbdbo [tog-suiraa pnoatnj a pQtjJlio ihdlij }ujitfOFga iudsmi ,. J, f Mibitrai PnFiF^ga tmstfti _ lili F^g gnmtbuFg gcmJhiiraathi iraihio' SFrfi[lB^i>gDni?oi!i a(higA>;S llIlifriiUHtfOFgOAli fcaKih iflbih gotffi F>-j&ihtfgiothtPtfgmi »asaii asn5 rli 31 OME/KCRLTpOhlJH llOKAdtlbrtMlH g p k KArOI^ROAH HClAhMHTIKPO KHjDKBL^ pA^AHVHblMHKHIHMMH gHJ.tTRL^LBl.^KrdEArOBfptl UH MEMLXp?P n Bi10K4XL nOcntUltHKML CTr’OJ,jcJ HAIOG' KIH3KI. L'5> trm m m qpKR.iM • iin.iniK.ix ciiojSi(cncm;K)Knnr«u : c MOPACHblKL- RLIICflAL HKMifCAiiBOtAOBiKJTpi'f AhVM/P ORLtJ.HHCTBT nOKA.lMIUMJrOE^CTBJ-MAfCJKfichit I1CLB3P jCTrtbte HCTiipifj.VLTOl qJ(H HAHRLtnfRilfCUrfii HAHm'mr«i(lfA!bKBfx5 ; tp4J,HHCnp.iBAHTH • HACTKCOVCL pj.HniOTLI|UBUJH,r(fM4Ci£J.tAOEA(BAI4TH • J.34phlMCf,4Mltt JJ>BfAttli(M rfirfMHribfrA L|LpMOtBHIUJ^5kJ^pjKLCl|lEHOHM6KI.M4K.fp'.( t pC^KO J.f AHC4J tič. npil BC(u3c[p{HMOM MHTpoilCAHTf 3*TC HOMKyp BAH j AC- BLAlTO^d Upr CAMLJ, 4 •AHMf, » }. Cirilski črnogorski Oktoih iz tiskarnice na Cetinju 32 TISKANJE PRVIH SLOVENSKIH KNJIG Na Slovenskem se z novim 16. stoletjem splošne poli¬ tične, gospodarske in kulturne razmere niso popolnoma nič spremenile, vsaj na bolje ne, kar zadeva odnose in raz¬ mere med preprostim slovenskim kmečkim ljudstvom. Bili so domala brezpravni in tlačeni od vseh strani. Posvetna in cerkvena gosposka je obkladala kmečki stan z novimi dajatvami, prebujajoče se meščanstvo ga je izkoriščalo z monopolno pravico do obrti in trgovine, vrh vsega pa so še vse češči turški vpadi ven in ven terjali novih človeških in gospodarskih žrtev. Prepuščenemu tujemu političnemu in družbenemu pritisku ter upravno in cerkveno admini¬ strativno razkosanemu med razne dežele z bolj ali manj samostojnim notranjepolitičnem življenjem, se med slo¬ venskim življem niti ni mogla razviti zavest o rodovni skupnosti. Z okrepljenim priseljevanjem Nemcev se je kre¬ pil vpliv njih jezika, ki je izpodrival latinščino kot uradni in občevalni jezik višjih slojev. Slovenščina je ostajala jezik nižjih plasti in je še bolj izgubljala svojo veljavo. Upoštevana ni bila niti pri uradnem poslovanju v tem času ustanovljene prve slovenske škofije v Ljubljani, tako da so si morali nižji duhovniki za versko službo med sloven¬ skimi verniki še naprej po potrebi pomagati s sproti pre¬ vedenimi teksti iz tujih jezikov. Slabo razvito tujejezično šolstvo je služilo predvsem cerkveni rabi, splošna kulturna raven, najsi bo prevzeta iz latinskega ali nemškega pod¬ ročja, ni bila posebno visoka. Vendar so se v globini takš¬ nega neugodnega stanja počasi pripravljali pogoji za kva¬ litetni premik tako v splošnih družbenih odnosih kot tudi v odnosu Slovencev do vsepovsod naokrog njih uveljav¬ ljajoče se tiskarske umetnosti. Proces se je začel pri krhanju in podiranju od sred¬ njega veka sem postavljene cerkvene stavbe, ki jo je na znotraj vedno bolj razjedala rahljajoča se disciplina, po¬ vzročena zaradi slabega gmotnega stanja nižje duhovščine, in ideološka trenja, katerih neposredni izraz je postajalo reformacijsko versko gibanje, na zunaj pa slabilo izgub¬ ljanje monopola nad posvetnimi pravicami, kot so izo¬ brazba, znanost in politična oblast, povzročeno s prodi¬ rajočimi nazori nanovo obujenih humanističnih pogledov na življenje in svet, ki so nosili v sebi klice duhovne in moralne družbene preobrazbe. 3 33 Prvi slovenski tiski V takšnem stanju je bila za Slovence posebno srečna okolnost, da je prav ta čas začela rasti, se oblikovati in navsezadnje tudi odločilno posegati v dogajanje na njih področju enkratna osebnost velikega reformatorja Primoža Trubarja. Revolucionarnost Trubarjevega reformatorstva se od¬ raža v njegovem izpovedovanju slovenstva in poudarjanju jezikovne skupnosti vseh Slovencev, bivajočih v raznih deželnoupravnih organizmih, v prikazovanju reve kmeč¬ kega prebivalstva in opozarjanju na odgovornost posvetne in cerkvene gosposke za takšno stanje, v načrtno zastav¬ ljenem delovanju za organiziranje samostojne slovenske cerkvene organizacije in v vsestranski akciji za vzposta¬ vitev takšnega šolstva tudi na Slovenskem, ki bo služilo tako prosvetljevanju preprostih ljudi kot doseganju visoke izobrazbe. Posebno stopnjo Trubarjeve revolucionarne an¬ gažiranosti pa odraža njegov ustvarjalni odnos do knjige, do njenega duševnega in tehničnega izdelovanja in do njene pr osvetljevalne vloge. Prva srečanja s tiskano knjigo je mladi Trubar do¬ življal v času svojega šolanja, in sicer na Reki in v Trstu s hrvaško glagoljaško, latinsko in italijansko, v Salzburgu in na Dunaju še z nemško. Latinske in nemške verske knjige je moral od vsega začetka uporabljati pri svojem bogoslužnem in pridigarskem opravilu. Bil je dovolj raz¬ gledan, hkrati pa tudi tolikanj praktičen mož, da ne bi kaj kmalu prišel do spoznanja, kako zelo bi mu bile pri pridi¬ garskem delu med domačimi slovenskimi verniki potrebne knjige v rodnem slovenskem jeziku; s pomočjo tiskanih knjig bi se neuki ljudje tudi mogli naučiti branja in se usposobiti za neposredno uresničevanje vedno poudarjane misli luteranskih reformatorjev, naj vsak vernik sam spo¬ znava božjo besedo v svojem materinem jeziku. Začel je pripravljati ustrezna besedila in le naklučju njegove živ¬ ljenjske usode, ki ga je prav tedaj pregnala v tujino, je pripisati, da je prva slovenska tiskana knjiga nastala v nemškem mestu Tiibingenu. In ker je bilo nadaljnje izhajanje slovenskih knjig v 16 . stoletju odvisno od tre¬ nutnega stanja v odnosih med uradno veijavno katoliško in reformirano protestantsko cerkvijo, oziroma od budno¬ sti prve in jakosti druge, je večji del novih Trubarjevih 34 Primož Trubar v tiskarni. (Po bakrorezu Saše Šantla v Narodni galeriji v Ljubljani) knjig in knjig njegovih sodelavcev moral biti natisnjen v tujih krajih in samo skromnejši del na domačih tleh. Enake so bile seveda tudi možnosti za delovanje tiskarskih delavnic na Slovenskem. Tako je slovensko tiskarstvo v drugi polovici 16. sto¬ letja v enem samem primeru in hkrati tudi prvič oprav¬ ljalo svoje poslanstvo na domačih tleh v Ljubljani, kjer je bila natisnjena šestina (11) v tem času izišlih slovenskih prvotiskov. Vse druge sočasne slovenske knjige so izdelali tuji tiskarji na tujem, skupno 9 mojstrov črne umetnosti v šestih mestih. Najpomembnejše slovensko tiskarsko sre¬ dišče se je po zaslugi Trubarjeve literarne dejavnosti raz¬ vilo v Tiibingenu na Wurttemberškem, in sicer v tiskarski delavnici Urlicha Morharta starejšega in Georga Gruppen- bacha. Kot drugo pomembno tiskarsko mesto sledi Witten~ berg na Saškem s tiskarno Johanna Kraffta. Nadalje se je slovenska beseda tiskala še v Regensburgu pri Johannu Burgerju, v Gradcu pri Zachariasu Bartschu, Hansu Schmidtu in Georgu Widmanstetterju, v Frankfurtu pri Johannu Spiessu in v Niirnbergu pri Eliasu Hutterju. 3 * 35 ! ffarcr&iMu* Til bcr TiP»i£>t|iCid Oprijet)! 1 ffltnbc cmer fiirijcn 2lit|jicgmijJ injcfmtjtvajj. jmn ter lira« rim vub etn prebi j 'vem rc4> ten ©fmiben/je/?c(r/bur>{> pbilepmnbunt 3Uineum. 2lnufr«rFit pobmijljene /Tare« rtm vfaft JblomF more v« nebu prptu ¥j*‘M f.t. Kelta mjiM ur £? Cfnutrictttur Damam wnner[ipa. f urra. J!fccct>miuni Virb bet Firm CaKibifimia 3 « bet T0mtHf4>cn Gprmb. 2tne 'Sujutcc / ta K!? fc tf (SOlabitn« preproih ©iouenet roago vtrarftin >bnftt brati imitujbtti > 1 ) 11 !? fo tubi ty vrjjft?? ftufi tc ferftbmtffc "pete m« mr« COolvtae / t« fe prepifane ©0 atu« 0 « pct)?«tiU vfcl? ©loucnjoti, Rom. xiiH. Er oh lingu* conf itebitur Deo. P ' Trubarjev katekizem in abecednik, natisnjena leta 1550 pri Ulrichu Morhartu v Tubingenu, sta prvi slovenski tiskani knjigi Tiibingen Izdelovalec prve slovenske knjige in utemeljitelj po¬ membne ttibinške tiskarske družine Ulrich Morhart sta¬ rejši je bil doma iz Augsburga. Tiskarstva se je morda izučil ali pa potem vsaj delal v Strasbourgu, kjer si je leta 1518 s poroko pridobil meščansko pravico in v naslednjem letu 1519 odprl lastno tiskarno, ki je delala do leta 1522. Zaradi prestopa na stran verskih reformatorjev je moral leta 1523 Strasbourg zapustiti in se je preselil v Tiibingen. Tu je svojo obrt nadaljeval do leta 1554, ko je umrl. Iz njegove delavnice v Strasbourgu in Tubingenu je izšlo nad 80 tiskov, ki so obsegali dela latinskih klasikov, Erazma Rotterdamskega, Filipa Melanchthona, katoliške polemične spise, nemške pesmi, zgodovinske publikacije Kasparja Churrerja in seveda prvi dve slovenski knjigi Primoža Trubarja Catechismus in Abecedarium iz leta 1550. Po Morhartovi smrti je tiskarno nadalje vodila nje¬ gova vdova iz tretjega zakona Magdalena. Pri tem sta ji pomagala njena sinova iz prejšnjega zakona Oswald in 36 Georg Gruppenbach, medtem ko je sin Ulrich Morhart mlajši imel v letih 1557—1568 lastno tiskarno. V tem času je bilo v delavnici umrlega mojstra Morharta natisnjenih nadaljnjih 21 slovenskih knjižnih del, med njimi Trubar¬ jeva nova izdaja Abecedariuma in Katehizma (1555), posa¬ mezni deli Novega testamenta (1555—1567), Artikuli (1562), Cerkovna ordninga (1564), prva izdaja pesmarice Eni psal¬ mi (1567) in Klombner-Juričičeva pesmarica Ene duhovne pejsni (1563). Vdova in sin Georg Gruppenbach sta v tem času vodila tudi tiskarno Ungnadovega biblijskega zavoda v bližnjem Urachu, iz katere je v letih 1560—1564 prišlo 31 hrvaških tiskov v glagolici, cirilici in latinici, medtem ko je drugi sin Oswald od leta 1560 delal v Ulmu, kjer je imel v času 1563—1569 tudi lastno delavnico. Po materini smrti (1570) sta tiskarno svojega očima dve leti (1570—1571) skupno vodila oba brata Gruppen- bacha, po Oswaldovi smrti pa je prevzel njeno vodstvo sam Georg Gruppenbach, pod čigar imenom je tiskarna delovala v letih 1571—1606. Njeno delo je bilo zelo uspeš¬ no, saj je natisnila nekaj stotin različnih knjig, med njimi wiirttemberško deželno pravo in več izdaj cerkvenih pe¬ smaric, številna dela Martina Cruciusa in Jakoba Andre- aeja in 13 slovenskih knjig. Med njimi so tri Trubarjeve izdaje cerkvenih pesmi (1574, 1575, 1579), Katehismus z dvejma izlagama (1575), zadnji del prvega natisa in celotni drugi natis Novega testamenta (1577, 1582), Formula con- cordiae (1581) in prevod Lutrove Hišne postile (1595), na¬ dalje Matije Trošta prevod Andreaejevega nagrobnega go¬ vora Primožu Trubarju (1588), molitvenik in katekizem v ponovni izdaji Felicijana Trubarja (oboje 1595) in Lu¬ trov katekizem v prevodu Janža Znojilška (1595). V celoti je tiskarna Ulricha Morharta in njegovih naslednikov v 45 letih natisnila 36 slovenskih tiskov, kar dosega sko¬ raj dve tretjini vse slovenske knjižne produkcije v drugi polovici 16. stoletja. Wittenberg Tiskar Johann Krafft starejši, največkrat imenovan Crato, je bil po rodu iz Usingena v obrenski pokrajini Nassau. V Wittenberg- je prišel menda po smrti znameni- 37 Dalmatinova Biblija je bila v letu 1583 izdelana v tiskarni Johanna Kraffta v Wittenbergu tega tamkajšnjega tiskarja Georga Rhausa na pobudo Me- lanchthonovega prijatelja Johanna Crata in osnoval tiskar¬ no, ki je delovala tja do začetka 17. stoletja. V letih 1549 do 38 1578 jo je vodil sam, nato po njegovi smrti do leta 1587 dediči, nakar je v letih 1587—1589 delovala pod imenom Zachariasa Kraffta, v letih 1590—1614 pa jo je vodil Jo¬ hann Krafft mlajši. Prispevek te tiskarne k pomenu ti¬ skarstva za Slovence je nadvse pomemben. V letih 1584 in 1585, ko so jo vodili dediči umrlega Johanna Kraffta starejšega, je bilo tu natisnjenih šest slovenskih knjig, med njimi dve tako važni, kot sta Jurija Dalmatina prevod Bi¬ blije in prva slovnica slovenskega jezika Adama Bohoriča Arcticae horulae succisivae de latinocarniolana literatura. Med ostalimi tiski so še Dalmatinove izdaje cerkvene pe¬ smarice in molitvenika (1584) ter wiirtemberškega kate¬ kizma in agende (1885). Regensburg Johann Burger iz Regensburga je bil najprej od leta 1558 dalje v Straubingu ob Donavi knjigotržec, od leta 1560 pa tudi tiskar. V petih letih je naredil čez 50 tiskov, nakar se je s tiskarno preselil v Regensburg. Tu je deloval 25 let (1565—1590), ko ga je nasledil sin Andreas Burger (1591—1596), za njim pa so tradicijo tiskarne nadaljevali Bartholomaus Graf (od 1597 dalje) in njegovi nasledniki. V Regensburgu je Johann Burger tiskal spise državnega zbora, sočasne časopise in priložnostne spise, med prvimi njegovimi tiski pa sta tudi dve slovenski knjigi. Že leta 1566 je izšla večjezična Otročja biblija, ki jo je priredil Sebastijan Krelj, naslednje leto pa istega avtorja prevod Spangenbergove postile z naslovom Postila slovenska. Gradec Tiskarji Morhart in Gruppenbach iz Tubingena, Krafft iz Wittenberga in Burger iz Regensburga so delovali v ča¬ su pred ustanovitvijo prve tiskarne na slovenskem ozem¬ lju, zato jih smemo šteti, čeprav na tujem delujoče tujce, za predhodnike slovenskega tiskarstva. Njim moremo pri¬ družiti še graškega mojstra Zachariasa Bartscha, ki je leta 1574 natisnil prvo in edino v tem stoletju izišlo slo¬ vensko knjigo katoliških avtorjev, in sicer Lenarta Pa- cherneckerja delo z latinskim naslovom Compendium Ca- techismi Catholici. Bartsch je bil najprej črkorezec, leta 1563 pa je odprl tiskarsko delavnico, v kateri je sprva de- 39 lal skupaj s tiskarjem Tobiasom Lauterbachom, od leta 1566 dalje pa samostojno. Leta 1576 si je pridobil opremo tiskarja Andreasa Francka, ki je bil naslednik prvega gra¬ škega tiskarja Alexandra Leopolda (od 1559 dalje), ter po¬ stal tako neposredni nadaljevalec graške tiskarske tradi¬ cije. Vendar so bili Bartschevi uspehi, zaradi tedanjega težkega gospodarskega položaja, bolj skromni; vsega je na¬ tisnil okrog 30 del. Leta 1579 je bil Bartsch po sodnem sporu z jezuiti obsojen na odvzem tiskarne. Za njim je delavnico kot nameščenec deželne uprave vodil njegov po¬ močnik Hans Schmidt (z latinskim imenom Johannes Fa- ber). Le-ta je v 1592. letu natisnil Hieronyma Megiserja slovar Dictionarium quatuor linguarum, ki je upošteval tudi slovenski jezik. Schmidt je že leta 1599 prenehal s svo¬ jim delovanjem v Gradcu; kot protestant je bil izgnan iz dežele, močno pa ga je že nekaj let prizadevala tudi konkurenca novega graškega tiskarja. To je bil Georg Widmanstetter, ki je bil najprej stavec in korektor pri munchnskem tiskarju Adamu Bergu, leta 1585 pa ga je štajerski nadvojvoda Karl poklical v Gradec za dvornega tiskarja. Widmanstetter je vodil graško tiskarsko podjetje v letih 1587—1618 in se uveljavil kot izrazit protirefor- macijski tiskar. Med drugim je natisnil tudi Megiserjevo zbirko pregovorov Paroimiologias (1592), med katere je vključenih tudi nekaj slovenskih besedil. Frankfurt, Niirnberg Naj na tem mestu omenimo še dva tuja tiskarja, ki sta konec 16. stoletja, ko smo ostali Slovenci spet brez lastne tiskarne, tiskala knjige, ki so upoštevale tudi slo¬ venska besedila. Prvi je bil Johann Spiess, ki je začel ti¬ skarski poklic kot stavec pri tiskarju Nicolausu Henricusu v Oberurselu, v letih 1572—1610 pa uspešno vodil lastno tiskarsko podjetje v Frankfurtu ob Mainu in deloval vmes nekaj let tudi v Heidelbergu (1581—1585). Leta 1593 je natisnil Megiserjevo večjezično zbirko očenašev Specimen quadraginta... linguarum, v katero je uvrščen tudi oče- naš v slovenskem jeziku. Drugi je bil nemški učenjak Elias Hutter (1553—1605), ki je leta 1599 v Niirnbergu ustanovil tiskarno in v njej še istega leta natisnil lastno večjezično priredbo sv. pisma Biblia sacra, v katere prvo knjigo je uvrstil tudi besedilo v slovenskem jeziku. 40 ZAČETKI SLOVENSKEGA TISKARSTVA Medtem ko je tiibinški tiskarski mojster Morhart ti¬ skal prve slovenske knjige, se je začela uresničevati ideja o ustanovitvi posebne tiskarne, ki naj bi izdelovala pro¬ testantske verske knjige za celotno južnoslovansko pod¬ ročje, to je v slovenščini in hrvaščini ter v latinskem, gla¬ golskem in cirilskem črkopisu. Na čelu nove akcije je spet stal Primož Trubar, ki je misel o prevajanju njegovih del v hrvaški jezik zapisal že leta 1557. Tiskarski zavod v Urachu Prevajalsko delo je res steklo že leta 1557, priprave za ureditev potrebne tiskarne pa so se začele šele v letu 1560. Ob materialni podpori štajerskega plemiča Ivana Ungnada, barona Sovneškega, ki je kot verski pregnanec bival v Urachu pri Tiibingenu in bil svetovalec wurttem- berškega vojvode Krištofa, in pod Trubarjevim vodstvom se je obojega dela oprijel hrvaški glagoljaški pop Stjepan Konzul, župnik iz Starega Pazina, ki je že od leta 1552 kot verski pregnanec služboval po raznih krajih južne Nemčije. Jeseni 1561 so bile najprej izdelane in nabav¬ ljene glagolske črke, spomladi naslednjega leta cirilske, pozneje pa še v latinici in v nemški frakturi. Toda nove tiskarne, ki naj bi delovala v Urachu, kljub vsej prizadevnosti ni bilo mogoče urediti tako hitro, kot so se v novem biblijskem zavodu, ki mu je bil Ivan Ung- nad lastnik in blagajnik, Primož Trubar organizator in ravnatelj, Stjepan Konzul pa prevajalec v hrvaščino in korektor, nabirali za tisk pripravljeni rokopisi. Zato so sklenili, da bodo spočetka tiskali svoje izdaje v Morhartovi tiskarni v Tiibingenu, ki sta jo vodila mojstrova vdova in njen sin Georg Gruppenbach. Prvo tako izišlo delo je bilo nadaljevanje Trubarjevega slovenskega prevoda Novega testamenta, ki je bilo natisnjeno v prvih mesecih leta 1561. Pozneje so v okviru biblijskega zavoda izšle še tri sloven¬ ske knjige, sicer pa je bilo njegovo delovanje usmerjeno predvsem v izdajanje hrvaških knjig, tiskanih v glagolici in cirilici. Trubar sam, ki je kot organizator zavoda in njegove tiskarne popolnoma uspel, se kot njegov ravnatelj delu ni mogel v celoti posvetiti, ker so ga ovirala neka¬ tera nasprotovanja med sodelavci, vloga verskega refor- 41 matorja pa ga je že sredi leta 1562 ločila od Uracha in ga privedla nazaj v Ljubljano. Tradicijo slovenskega tiskarstva je v času, ki loči delovanje založniško-tiskarskega zavoda v Urachu in na¬ stop prvega na Slovenskem delujočega tiskarja v drugi polovici sedemdesetih let 16. stoletja, vzdrževal tihi in marljivi tiskarski delavec Lenart Mravlja. Po rojstvu je bil Ljubljančan (rojen v petdesetih letih 16. stol.) in je pred letom 1563 obiskoval stanovsko šolo Lenarta Budine v Ljubljani. Bil je nadarjen mladenič, ki bi se po prepri¬ čanju vodje ljubljanskih protestantov Matevža Klombnerja mogel razviti v dobrega pridigarja. Na pamet je znal vse slovenske pesmi, ki jih je pela ljubljanska protestantska občina in bil zato ravno pravšnji za pomočnika pri njih prvem natisu v Ungnadovem biblijskem zavodu v Urachu. V Urach je Mravlja prišel sredi avgusta 1563 in postal tiskarski vajenec. Sodeloval je pri natisu dveh slovenskih knjig, že omenjene Klombner-Juričičeve pesmarice (1563) in Trubarjeve Cerkovne ordninge (1564), ter pri tiskanju vrste hrvaških knjig. V biblijskem zavodu, kjer je oprav¬ ljal tudi pisarska in računska dela, je Mravlja ostal do dokončnega prenehanja njegovega delovanja v letu 1565. Morda je že v tem zadnjem času in nadalje delal v Mor- hartovi tiskarni v Tiibingenu ter bil 8. junija 1566 vpisan na tamkajšnjo univerzo kot »typographus Labacensis«, ljubljanski tiskar. Kmalu nato je bil verjetno zaposlen pri tiskarju Johannu Burgerju v Regensburgu, ki je v letih 1566—1568 natisnil nekaj Kraljevih slovenskih in Konzu¬ lovih hrvaških besedil. V Ljubljano se je Mravlja verjetno vrnil leta 1575 in odtlej delal v tiskarni Janža Mandelca, prvega tiskarja na slovenskih tleh. Jeseni 1581 je bil izbran za nadzornika, da bi v tuji tiskarni, ki bo prevzela tiskanja Dalmatinove Biblije, tolmačil stavcem težko čitljiva mesta slovenskega rokopisa ter uvrščal sholije in konkordance. Tako je aprila 1583 z Dalmatinom in drugimi odpotoval na Saško v Wit- tenberg in v tiskarni naslednikov Johanna Kraffta starej¬ šega uspešno opravil zaupano mu korektorsko delo. V za¬ četku februarja 1584 se je s tovariši vrnil v Ljubljano in sodeloval 9. marca 1584 še pri sestavljanju obračuna za natis Biblije in drugih sočasnih wittenberških slovenskih tiskov. Nadaljnje delovanje slovenskega tiskarskega delav- 42 ca Lenarta Mravlje, ki je bil v tem času šele v tridesetih letih svoje starosti, pa je ostalo neznano. Po vsej verjet¬ nosti se je nadaljevalo in zaključilo nekje na tujem. Tiskarski poskusi na slovenskih tleh Čim se je Trubar spomladi 1560 odločil, da se bo na poziv kranjskih deželskih stanov in tamkajšnjih novover- skih pristašev vrnil v Ljubljano, se je odprlo vprašanje tiskarne. Tega, kar je začel snovati na Nemškem, ni hotel ob dobrih obetih za uspeh kar tako zavreči. Zato je v juliju 1560 prosil wurttemberškega vojvodo Krištofa in kranjske deželne stanove, naj pri kralju Maksimilijanu iz¬ poslujejo dovoljenje, da bi v Ljubljani ustanovili tiskarno in biblijski zavod, ki bi skrbela za tiskanje verskih knjig v slovenskem in hrvaškem jeziku in katerih delo bi bilo sredi Slovencev in v neposrednji soseščini Hrvatov dosti uspešnejše kot v Tubingenu. Vojvodovi svetovalci so me¬ nili, da morajo v tej zadevi dati pobudo predvsem pred¬ stavniki s Kranjskega, česar pa le-ti menda niso podvzeli. Domnevno naj bi na vojvodovo osebno intervencijo za uresničitev Trubarjeve zamisli kralj v prepričanju, da do¬ voljenja za ustanovitev protestantske tiskarne v Ljubljani pri katoliškem cesarju Ferdinandu ne bi mogli doseči, pri¬ poročil, naj bi takšno podjetje raje ustanovil baron Ungnad v Urachu. Tako se je tudi zgodilo in prva akcija za usta¬ novitev prve tiskarne na slovenskih tleh je propadla. V tem času se je za ustanovitev tiskarne v Ljubljani začel zanimati strasbourški tiskar Augustin Fries (prav¬ zaprav: Mellis), doma iz Franekerja v vzhodni Friziji na Nizozemskem. V začetku tridesetih let je bil prišel v Zii- rich, delal tam najprej kot pomočnik pri znamenitem ti¬ skarskem mojstru Krištofu Froschauerju starejšemu, v le¬ tih 1540 do 1549 pa vodil lastno tiskarsko delavnico. Iz Ziiricha se je preselil v Strasbourg, kjer je samostojno deloval v letih 1550—1556, nato pa bil tam tiskarski po¬ močnik. Znan je predvsem kot natiskovaleč narodnih pesmi in druge folklorne literature, enolistnih tiskov in slik s kratkimi besedili. Vsekakor je Fries moral vedeti za Trubarjevo zamisel o ustanovitvi protestantske verske tiskarne v Ljubljani, pa je menda že v decembru 1561 prvič prišel sem, da bi se 43 pogovoril o možnostih za ustanovitev samostojne tiskarske delavnice v tem mestu. Kaže, da prvi poskus ni rodil uspe¬ ha, vendar Fries ni odnehal. Čez slabega pol leta je že drugič prišel v Ljubljano, da bi tokrat zadevo uredil z no¬ vim superintendentom slovenske protestantske cerkve Pri¬ možem Trubarjem samim, ker je pač vedel, da je le-ta isto nameraval speljati že malo pred tem in ker je do¬ mneval, da bo Trubar želel svoje literarno delo nadaljevati tudi v svojem novem okolju. Friesov vnovični prihod v Ljubljano je za nekaj ted¬ nov prehitel Trubarjevega. Ta čas čakanja je tiskar ver¬ jetno izkoristil za to, da je pridobival ljubljanske prote¬ stantske meščane in stanovske kroge za nakup tiskarske opreme in da je izdelal nekaj enostavnih tiskov. Sicer ni imel s seboj nobenih drugih priprav za tiskanje razen ne¬ kaj velikih lesenih črk in z njimi je brez tiskalnice na¬ tisnil nekaj izrekov iz sv. pisma, menda tudi sramotilnih pesmi zoper duhovščino in rimokatoliško cerkev pa tudi nekaj slabih poskusov slovenskih svetopisemskih prevodov. Trubar bi sicer prav gotovo želel imeti vso dejavnost za izdajanje slovenskih in hrvaških verskih knjig ob sebi v Ljubljani, ker bi tod laže organiziral sodelavce in tudi razpečavanje knjig, vendar ni hotel konkurirati komaj vtečenemu Ungnadovemu podjetju v Urachu, pa tudi ni želel še bolj razburjati nasprotnih mu katoliških krogov, ki so pri cesarju Ferdinandu takoj ostro nastopili zoper njim sovražne Friesove tiskarske poskuse, in tako kvariti svojega še ne dovolj trdnega položaja. Zato je na večkrat¬ na Friesova vprašanja odgovarjal, naj si kot tiskar ne dela nobenih načrtov s hrvaškimi tiski, še manj, da bi postal vodja hrvaškega tiskarskega podjetja, ker je delo za po¬ trebe južnoslovanskega področja vpeljano že drugje in bo on sam onemogočil vsako tiskarjevo prizadevanje v tej smeri; kolikor pa bi le-ta ravnal proti njegovemu nasvetu, bo neprizanesljivo zavrnjen. Trubar tudi ni hotel pripo¬ moči, da bi Fries prišel do denarja za ureditev kakršne koli tiskarne v Ljubljani. Tako je Fries poleti 1562 vnovič zapustil Ljubljano, ki je še naprej ostala brez tiskarske delavnice. Tiskarski poskusi, ki jih je Fries med svojim nekajtedenskim biva¬ njem v Ljubljani izdelal, naj bodo to samo enolistni izreki iz sv. pisma ali pa protikatoliške pesmi in ddrugi drobni 44 natisi, pa so prav gotovo prvi ljubljanski, še več, prvi slo¬ venski tiski. Žal, da se niso ohranili. Naj omenimo še dve tiskarski delavnici, ki sta v času pred nastopom Janža Mandelca kratek čas delovali na se¬ verovzhodnem robu slovenskega ozemlja V Prekmurju. Obe sta tiskali za potrebe sosednjega madžarskega oziroma hrvaškega kulturnega področja in, razen lokacijsko, nista v nobenem oziru povezani s slovenskim tiskarstvom. Prva je v letih 1537—1541 delovala v Uj Szigetu, v Železni sto¬ lici na posestvu prekmurskega grofa Tomaža Nadasdyja (1498—1562). V njej je pod grofovo zaščito in z njegovo podporo tiskal svoja dela utemeljitelj madžarskega kalvi¬ nizma Matyas Devay (ok. 1500—1545). Druga je bila po¬ tujoča tiskarna, ki je v letu 1873/74 izdelala na posestvu madžarskega velikaša Nikolaja Banffyja v Dolnji Lendavi (Also Lendva) nekaj madžarskih tiskov. Tiskarno je vodil Rudolf Hoffhalter, sin znanega knjigotržca in tiskarja polj¬ skega plemiškega porekla Rafaela Hoffhalter j a (Skrze- tuski), ki je po bivanju na Nizozemskem in v Ziirichu v letih 1556—1563 deloval na Dunaju, bil kot protestant od tam izgnan in ustanovil tiskarno v Debreczinu. Po oče¬ tovi smrti leta 1568 je Rudolf Hoffhalter nekako do leta 1572 vodil tiskarno v Debreczinu, nato pa kot potujoči tiskar v letih 1573 in 1574 tiskal tudi v Lendavi, od ko¬ der je v drugi polovici leta 1574 odšel v Nedelišče in delal tam v hrvaški protestantski tiskarni grofa Jurija Zrinj¬ skega starejšega. Prva tiskarna na Slovenskem Z zamudo 130 let od Gutenbergove iznajdbe tiska ter nad 90 let po nastanku prve hrvaške in 10 let manj po nastanku prve srbske tiskarne je končno tudi na Sloven¬ skem prva tiskarska tiskalnica odtisnila prve tiske. Poleti 1575 je začela v Ljubljani delovati tiskarska delavnica Janža Mandelca. Kje in kdaj je bil Mandelc rojen, ni znano. Po neki domnevi izvira njegov rod morda z Reke, kjer je bil leta 1472 mestni pisar neki Bartolomej Manlius, kakor se je tudi Mandelc podpisoval na svojih latinskih tiskih, drugi spet navajajo, da izhaja z Nemškega, od koder naj bi ga poslal v Ljubljano sam Primož Trubar. Če bi zadnji podatek ustrezal resničnosti, naj bi Mandelc pred tem delal 45 JESVS S ERAH. t JU NEGOVE 'Ev¬ nuhe (Latinski ECCLE5I- : ASTICVS,) sa vfc shlahc ludy> j : fiufcb s* Kcrizhanskc hitfme Ozhc j cc tnu Matere, vilouenski Iesik j ftolmazhetie, sucifUt pregledane, j mu sVcd enim kratkim nuz* mm regishtrom, sdai per* uizh Drukanc. \ fampr ] i ber inu dc bi obes Dan inu *. zh« Nush gofpodovak, inu Luzh od Temnteiozbde. Inu Bugic vidil, de k bdu dobrtu Inu te i$ vezhera inu utira b*E obetem Daru f NuBogSe rcfctsIU Gana* ie Voda ckut • »tozbimilmj %iayim» SvirmamiaTusJ^« zJUxtL.de nadStmlo, pod TcrdtvtlUot^t NcW, Icfeaio. Inu Bug ie Kvarit veOk« Baktie, inu vfe uhiaht Svirtnt, »fav« fctf* Untdtbc b akaterfcaik ieVoda ganaai, vlafatpo fvo^ afaiah«, A Poskusni list za natis Dalmatinove Biblije (1580) je bil zadnji izdelek tiskarne Janža Mandelca v Ljubljani (29). Zaradi svoje starosti in okoliščin, v katerih so nasta¬ jali in katerim so bili v naslednjem obdobju izpostavljeni, štejejo Mandelčevi tiski med velike redkosti črne umet¬ nosti. 4 49 Neuspešni obnovitveni poskusi Z izgonom Janža Mandelca in prenehanjem poslova¬ nja njegove tiskarne v Ljubljani se začenja obdobje stolet¬ nega premora v razvoju tiskarstva na Slovenskem. Zastoj in nazadovanje sta na splošno dve osnovni značilnosti, ki odražata sočasni družbeni položaj v odnosu do slovenskega prebivalstva v okvirih tedanje avstrijske države. Smer njenega notranjepolitičnega razvoja je vse bolj postajala izrazito absolutistična. Deželni vladar je postopoma zdru¬ ževal vso oblast v svojih rokah, medtem ko je moč fevdal¬ nega plemstva slabela. Absolutistična oblika državnega vodenja pa je na drugi strani pospeševala razvoj merkan- tilnega gospodarstva in trgovskega kapitalizma, kateremu so se odpirala vedno nova prometna pota ter krepila mate¬ rialno moč meščanstva. Pri tem je bilo za Slovence usodno, da je bila vrhnja plast meščanstva, ki je skozi rast manu- fakturnega gospodarjenja in trgovine postajala ekonomsko močna in družbeno vplivna, nemškega rodu ali pa ponem¬ čena. Slovenskega pokolenja so bili med meščani cehovski obrtniki, ki so, vklenjeni v prerasle fevdalne gospodarske odnose, naglo izgubljali svojo veljavo in propadali. V mar¬ sičem se je poslabšal tudi položaj slovenskega kmečkega življa. Dolgoletna vojskovanja, ki so divjala po Evropi od Benečije do obal Severnega morja in stalno grozila od tur¬ ške strani, so se sicer neposredno dotaknila samo zahod¬ nega in vzhodnega robu slovenskega ozemlja, vedno hujši vojni davki pa so neposredno prizadevali vse prebivalstvo. Stopnjevalo se je tudi izkoriščanje kmečkega stanu po zem¬ ljiški gospoščini, ki si je razširjala svoje imetje, hkrati pa povečavala podložniška bremena. Družbeno popolnoma podrejen se slovenski kmet tudi kulturno ni mogel dvigniti. Po protestantih uvajane šole na deželi so katoliški krogi popolnoma zanemarili, pa tudi število nemških mestnih šol je bilo neznatno. Veljalo je geslo, da je ljudstvo tembolj katoliško verno, kolikor bolj neuko je. Delni napredek je doseglo srednje in visoko šol¬ stvo, ki je pridobilo nekaj gimnazij ter višjih kurzov iz filozofije in bogoslovja. Vendar je bila ta stopnja izobra¬ ževanja dostopna predvsem meščanskim in plemiškim otro¬ kom tujega rodu in le redkim družbeno zapostavljenim Slovencem. Še tisto, kar so slovenski protestantski pisci 50 ustvarili na področju literature za cerkveno in šolsko rabo, so rekatolizacijske komisije neusmiljeno uničevale. V takšnem političnem, gospodarskem in kulturnem vzdušju tudi slovensko tiskarstvo ni moglo najti ugodnih tal za svoj nadaljnji razvoj. Tuja posvetna oblast gotovo ni bila zainteresirana za pospeševanje literarne oziroma tiskarske tradicije v jeziku, ki ni imel uradne veljave. Prej bi bilo to potrebno cerkveni oblasti pri njenem ver¬ skem delu med preprostim slovenskim ljudstvom. To toliko bolj, ker so bili slovenski protestanti v komaj minulem obdobju pokazali, kako sta knjiga in tisk uporabna in uspešna pomočnika pri razširjanju verskih naukov in zapo¬ vedi. Med katoliško duhovščino je to zavest prvi javno izpričal prav največji uničevalec slovenskih protestantskih knjig, tedanji ljubljanski škof Tomaž Hren. Ljubljanski rojak Tomaž Hren (1560—1630), ki je bil od leta 1588 ljubljanski katoliški kanonik, leta 1599 pa postal tukajšnji škof, je kmalu nato z nekaterimi uradnimi dekreti izpričal svoj pozitivni odnos do cerkvenega urado¬ vanja v svojem rodnem jeziku. Hkrati je zbiral slovenske nabožne pesmi, molitve in katekizemske tekste ter jih želel izdati v knjižni obliki. Morda mu je bil dvajset let stari nasvet graškega nuncija deželnemu vladarju, naj bi za uspešnejši boj proti protestantski knjigi v notranjeavstrij¬ skih deželah ustanovili nekaj tiskarn, uradno vodilo, ne¬ posredna spodbuda pa prav gotovo njegova uradna ško¬ fijska izdaja slovenskih evangelijev v priredbi jezuita Janeza Čandeka, ki jo je leta 1615 natisnil v Gradcu pri Juriju Widmanstetterju, da se je odločil ustanoviti v Ljub¬ ljani tiskamo. Še istega leta je sestavil predračun stroškov za ureditev tiskarne in že v februarju 1614 so se na ško¬ fijski sinodi posvetovali, kako naj bi načrt finančno izvedli. Hren je predvidel, da bi potrebni kapital dobili iz posojil¬ nice, ki jo je prav tako nameraval hkrati ustanoviti. Po njegovem naročilu je bilo v Ljubljano pripeljanih nekaj stotov črk, nadaljnjo skrb za delo tiskarne pa je prepustil jezuitskemu samostanu. V tem času pa je bil škof Hren imenovan za cesar¬ skega namestnika v Gradcu, kjer je odslej stalno bival do leta 1621. Akcija za ustanovitev tiskarne je v njegovi odsotnosti zastala, zlasti še, ker jezuiti niso kazali zanjo kakega večjega navdušenja, čeprav so se tudi sami ukvar- 4 * 51 j ali s prevajanjem verskih besedil v slovenščino, od kate¬ rih je bil medtem leta 1615 v Augsburgu pri tiskarju Chri- stophoru Mangiu natisnjen Čandkov prevod Canisijevega malega katekizma. Zadeva s tiskarno je znova oživela šele po Hrenovi vrnitvi v Ljubljano. V začetku leta 1625 je prosil vodstvo jezuitskega reda v Rimu, naj dovoli ustanovitev tiskarne v jezuitskem kolegiju v Ljubljani jn uspel dobiti njihovo priporočilo. Položaj je bil videti že toliko ugoden, da se je v oktobru 1625 dogovoril z ljubljanskim trgovcem Hansom Hiillerjem, da bo iz Benetk nabavil tiskarsko črnilo, papir in kolekcijo črk, ljubljanski knjigovez Johann Weber pa naj bi prevzel vezavo knjig. Samo o imenu tiskarja ni nikjer nobenega podatka. Za tiskanje bi sicer morali skr¬ beti jezuiti, ki pa so se vztrajno izgovarjali, da se dela zaradi nepoznavanja tiskarske umetnosti ne upajo lotiti. Menda pa je bila osnovna prepreka drugje: Hren je jezui¬ tom izročil črke in drugo tiskarniško opremo pod pogojem, da natisnejo njegovo rokopisno slovensko pesmarico, njim pa zahteva in tudi vsebina same pesmarice nista bili po volji. Tako ni moglo priti do končne realizacije Hrenovega načrta, ki bi dal Ljubljani drugo tiskarsko delavnico. Hrenovo akcijo je skušal čez deset let izpeljati njegov škofovski naslednik Rajnald Scarlichi (u. 1640). Sredi leta 1636 je nameraval poklicati v Ljubljano tiskarja in je zato prosil mestni magistrat, naj oskrbijo zanj začasno stano¬ vanje. Dne 14. julija 1636 je magistrat odločil, da škofu ne more ustreči, ker bi bili stroški za tiskarsko osebje preve¬ liki, ter opozoril, da tiskarna brez papirnice ne bi mogla delovati in da jezuiti, kljub velikim stroškom, že pod ško¬ fom Hrenom niso upali prevzeti dela. Zaradi nerazumeva¬ nja mestnega magistrata in nasprotovanja jezuitov je tako po Hrenu začeta akcija za ustanovitev tiskarne v Ljub¬ ljani, tik pred svojo uresničitvijo, sedaj dokončno propadla. Nakupljena tiskarniška oprema je obležala v jezuitskem kolegiju, dokler ni bila leta 1667 prodana jezuitom v Za¬ grebu, kjer so se tedaj začeli pripravljati na ustanovitev stalne tiskarne. Izza časa brezuspešnih Hrenovih prizadevanj za obno¬ vitev tiskarske tradicije v Ljubljani izvirajo prvi zanimivi poskusi za uvedbo nove obrtne umetnosti na zahodnem 52 obrobju slovenskega etničnega ozemlja. V furlanskem Vid¬ mu je deloval tiskar Giovanni Battisti Natolini, pri kate¬ rem je leta 1607 devinski servit italijanskega rodu pater Alasia da Sommaripa natisnil zanimivo izdajo italijansko- slovenskega slovarčka z nekaj verskimi teksti pod naslo¬ vom Vocabulario Italiano e Schiauo. Žal je bil to samo zanimiv enkratni pojav. Kako desetletje pozneje je v bene- čanskem Kopru deloval drugi tiskar italijanskega rodu Antonio Turrini. Vendar mu tamkaj posel ni uspeval in se je preselil v Trst, kjer je računal na podporo mestnega sveta. Zanj je leta 1625 lepo natisnil v latinščini izdani tržaški mestni statut, vendar je predvsem izdeloval uradne tiskovine in se bavil s prodajo šolskih knjig. Toda tudi v Trstu ni bilo ne piscev ne dovolj odjemalcev knjig, zato se je ob pomanjkanju dela Turrini celo ukvarjal z mislijo, da bi se s tiskarno preselil v Ljubljano, kjer se je nadejal boljšega uspeha. Do uresničitve te zamisli iz neznanih vzrokov ni prišlo. Leta 1644 je Turrinijeve skrbi in tiskar¬ sko delovanje v Trstu prekinila smrt, ki je za polnih sto let pretrgala tiskarsko tradicijo tega mesta. Vsa skromna tiskarska dejavnost ob zahodni slovenski meji je sicer navrgla v slovensko kulturno zakladnico dra¬ gocen slovstveni biser, v celoti pa priča samo o neuspeš¬ nem poskušanju, da bi si tiskarstvo na našem severno- jadranskem področju našlo ugodna tla za svoje ukoreni- njenje in za nadaljnji razvoj, ki bi mogel prispevati svoj delež tudi k porajanju tiskarstva na Slovenskem. 53 OBNOVITEV SLOVENSKEGA TISKARSTVA (1678—1828) Sto let po svojem nastanku je bilo moderno tiskar¬ stvo razširjeno že po vsej Evropi. Od Dublina (1550) in Stockholma (1483) na severu do velikega števila italijan¬ skih tiskarskih delavnic na jugu ter od Lizbone (1489) na zahodu do Moskve (1553) in Beograda (1552) na vzhodu je izpod tiskarskih tiskalnic prihajalo leto za letom vedno več izdelkov črne umetnosti, ki so kulturno oplajali evrop¬ ske narode. V naslednjih dveh stoletjih se je tiskarstvo v Evropi, vzporedno z rastjo gospodarskega blagostanja ter kulturnega in znanstvenega delovanja, vedno bolj utrje¬ valo in izpopolnjevalo, tako glede na zadovoljevanje potreb v posameznih deželah kot v tehničnem oziru. Kot močan val je novi tehnični dosežek planil tudi čez meje starega kontinenta in preko širnih morij. Slabih pet¬ deset let po Kolumbovem odkritju je delovala prva tiskar¬ ska delavnica tudi že na ameriških tleh, in sicer v Mehiki (1539). Razmeroma kmalu se je pojavila prva tiskarna v Limi (1584) na južnoameriškem podkontinentu, medtem ko se je začelo uveljavljati tiskarstvo v tedanjih kolonijah Severne Amerike šele sredi 17. stoletja. Najprej je dobil svojo tiskarsko delavnico Cambridge (1639), za njim pa med večjimi mesti Los Angeles (1640), Boston (1675), Phila¬ delphia (1685), New York (1693), Charleston (1731), Ports¬ mouth (1756), Wilmington (1761), New Orleans (1764) in Portland (1785), medtem ko sta se na kanadskem severu vključila v ta krog Quebec in Montreal (oba 1759). Po Južni Ameriki se je tiskarstvo vpeljalo v glavnem v 18. stoletju: 1700 Argentina, 1703 Paragvaj, 1706 Brazilija, 1738 Kolum¬ bija, 1754 Ekvador, 1764 Venezuela, 1776 Čile. Na azijska tla se je začela evropska tiskarska tehnika širiti od sredine 16. stoletja dalje in se je pojavila leta 1556 v Goi (Zahodna 55 Indija), 1591 na Japonskem, 1610 v Libanonu, 1644 v Šang¬ haju, 1674 v Bombaju, 1706 v Alepu (Sirija), 1737 v Co- lombu, 1772 v Madrasu, 1778 v Kalkuti, 1820 v Teheranu in 1827 v Burmi. V Afriki se je tiskarstvo razvilo šele proti koncu 18. stoletja (1784 Capetown, 1821 Kairo, 1825 Mada¬ gaskar), medtem ko je bila prva tiskarna v Avstraliji usta¬ novljena šele leta 1802 (Sydney). Širjenje, uveljavljanje in nadaljnje razvijanje tiskar¬ stva so predvsem pospeševali novi duhovni tokovi, ki so drug za drugim zajemali evropski kontinent. Tako je refor¬ macijsko gibanje 16. stoletja v Nemčiji in sosednjih deželah začelo preobražati tisk od dotlej bolj ali manj umetniških izdelkov, ki naj bi dali tiskani besedi ugodno obliko, jo umetnostno okrasili ter tiskali z izbranimi črkami in na dobrem enotnem papirju, v sredstva množičnejše potroš¬ nje, pri katerih ni bila več toliko pomembna njihova zuna¬ nja podoba in kvaliteta uporabljenih materialov. Takšen odnos do tiskarstva in njegovih izdelkov je iz Italije izha¬ jajoči duh renesanse znova usmeril k pojmovanju tiskar¬ stva kot umetnosti. Oblikovanje tiskov je sledilo duhovnim in umetnostnim težnjam časa ter aktivno sodelovalo pri uveljavljanju stilnih kvalitet, novosti in posebnosti, ki so jih prinašali s seboj renesansa, barok in rokoko. Kot nosilci tiskarske umetnosti so se začele uveljavljati mogočne tis¬ karske družine južnih in zahodih evropskih dežel. V Italiji je najbolj značilen primer tiskarna Alda Mantia in nje¬ govih naslednikov iz Benetk; v središču močno razvijajo¬ čega se in kvalitetnega francoskega tiskarstva je bila dru¬ žina Estienne iz Pariza; njeno vlogo je na Nizozemskem igrala tiskarska družina Plantin iz Antwerpna, za njo pa družina Elzevier iz Leidna. Njihovi tiski so po tipografski strani primer skrbnega in okusnega izbora in oblikovanja črk, izdelave papirja in razvrstitve tiskarskega stavka, po umetnostni opremljenosti pa dovršena, stilno oblikovana umetniška dela, bodi pri notranji opremi knjig bodi v nji¬ hovi vezavi. Vendar napredek v kvaliteti tiskarskih del ni mogel rasti samo iz večje in popolnejše ročne spretnosti tiskar¬ skih mojstrov, temveč so bile potrebne tudi tehnične izbolj¬ šave tiskarskih naprav in orodja. Gutenbergova tiskarska tiskalnica z dvema horizontalno položenima lesenima plo¬ ščama, od katerih so na spodnjo, ki je bila stabilna, polo- 56 žili tiskarski stavek, ga premazali s tiskarsko barvo in polo¬ žili nanj papir, z zgornjo, ki je bila premična, pa na spodaj položeno gradivo mehanično pritiskali in tako dobili odtis stavka, je nespremenjena obratovala še dolga desetletja. Delo z njo je bilo naporno in počasno, število odtisov niz¬ ko. Prvo pomembnejšo izboljšavo predstavlja pričetek uporabljanja okvira, s pomočjo katerega so mogli pripra¬ viti za tisk in istočasno odtisniti več strani, kar je pome¬ nilo določeno pospešenje pri delu. Večje pospešen j e in olajšanje truda hkrati je prinesla novost nizozemskega tiskarja Willema Janszoona Blaeuja iz Amsterdama, ki je leta 1620 izdelal tiskalnico, pri kateri je spodnjo, doslej mirujočo ploščo preoblikoval v voziček, ki ga je pri odtis- kovanju mehanično pomikal pod prešo in izpod nje. Dolo¬ čeno izboljšavo je sto let po Gutenbergovi smrti prispeval Dauer iz Niirnberga, ko je leseni vijak tiskalnice nado¬ mestil z medeninastim. Takšna je ostala ta najvažnejša tiskarska naprava nadaljnjih dvesto let. Šele leta 1772 je Friedrich Wilhelm Haas zgradil v Baslu prvo železno ti¬ skalnico, ki se pa zaradi premajhnih prednosti v primer¬ javi z leseno tiskalnico in večjih nabavnih stroškov ni mo¬ gla hitreje uveljaviti. V večji meri so jo začeli uporab¬ ljati šele potem, ko jo je leta 1800 Anglež Charles Stan- hope izpopolnil. Pravo tehnično revolucijo za tiskarstvo pa so pomenile konstrukcije Nemca Friedricha Koniga. Leta 1811 je bila po njegovi zamisli izdelana prva tiskarska tiskalnica, pri kateri je ves postopek od vložitve papirja do odtisa stavka tekel mehanično. Leto dni nato je Konig skonstruiral že prvi cilindrični tiskarski stroj. Zgornjo pre¬ mično ploščo tiskalnice je nadomestil z vrtečim se cilind¬ rom ter s tem zmanjšal pritisk na formo s stavkom in povečal hitrost odtiskovanja, tiskarsko barvo pa je nana¬ šal s posebnim sistemom valjčkov. Zmogljivost tega tiskar¬ skega stroja je še podvojil, ko je leta 1814 uporabil dva cilindra in tako izkoristil za odtiskovanje tudi povratno pot vozička s stavkom. Svoje pomembno delo za razvoj tiskar¬ stva je Konig zaključil leta 1816 z izdelavo parnega tiskar¬ skega stroja, ki je istočasno odtiskoval sprednjo in hrbtno stran tiskarske pole papirja ter še povečal hitrost tiskanja. Z nadaljnjim izpopolnjevanjem Konigovih iznajdb so poz¬ neje nastajali moderni hitri tiskalni stroji. Vzporedno' s tiskalnico so se izboljševale tudi druge tiskarske priprave. Nastajali so stilom dobe ustrezajoči 57 Konigov prvi brzotiskalni stroj iz leta 1811 tipi, oblike in velikost črk, izpopolnjevalo se je njihovo ulivanje in način pripravljanja tiskarskega stavka za od- tiskovanje, medtem ko je samo stavljenje besedila ostajalo še naprej ročno. Uvajali so se različni novi sistemi za pri¬ pravljanje tiskarske podloge. Tako je po prvih neuspelih poskusih Johannesa Miillerja iz Leidna (okrog leta 1700) in Williama Geda iz Edinburga (1725) Francoz Firmin Didot iz Pariza leta 1795 izdelal prvi tisk z uporabo ste- reotipije, pri čemer je utrdil celo stran besedila in s tako dobljeno ploščo delal odtise. Že omenjeni Ch. Stanhope pa je leta 1804 ta sistem dopolnil z uporabo mavčnih matric pri izdelavi stereotipnih plošč. Nekako vzporedno z izobli¬ kovanjem stereotipije je Nemec Alois Senefelder iz Miinch- na leta 1796 prvi uvedel litografski postopek za odtisko- vanje risb in slik. Pri tem je uporabil kemično svojstvo posebne vrste apnenca s fino zrnato strukturo, katerega suha in čista površina vpija sliko, ki je nanj narisana s tušem, v katerem so raztopljene maščobe, ko pa se nato površina premaže z raztopljeno gumiarabiko, se le-ta na mastnih mestih ne prime, sama pa odbija zatem naneseno tiskarsko barvo, ki jo sprejema na apnenec vrisana slika, katero se v preši ročno ali mehanično odtiskuje na papir. Pri slikovnem opremljanju tiskov pa so se predvsem uve- 58 Senefelderjev litografski tiskalni stroj iz leta 1818 Ijavljali bakrorezi, ki so vse bolj izpodrivali lesorezno teh¬ niko, ker so bolje ustrezali želji po umetniško bolj pre¬ finjenem likovnem izrazu. Z vsemi temi izboljšavami gra¬ fične tehnike so poleg visokega tiska (knjigotisk) mogli nastopiti svojo razvojno pot tudi prvi začetki ravnega tiska (litografija) in globokega tiska (bakrotisk). Razmere in dogajanje na slovenskem ozemlju v sto petdesetletnem obdobju med koncem 17. in začetkom 19. stoletja so verno odsevale sočasni družbeni razvoj in stanje v okviru avstrijske monarhistične države, na katere vrata so vse močneje trkali novi evropski družbeni tokovi. Kre¬ pitev državnega absolutizma je usmerjala ves družbeni politični, gospodarski in kulturni razvoj. Slovenci kot nesa¬ mostojen manjši narod so bili v vseh ozirih še naprej od¬ visni od tujih gospodarjev. Njih etnično ozemlje je bilo razdeljeno med več dežel, tako da so bili le na Kranjskem v pretežni večini, na Štajerskem in Koroškem, na Primor¬ skem in v Prekmurju pa bolj ali manj prevladovani po nemškem, italijanskem in madžarskem življu. Slovenski rod je še naprej pripadal predvsem kmečkemu stanu, ven¬ dar se je tudi vedno močneje uveljavljal med meščan- 59 stvom kot rokodelec in trgovec. Vplivnejši in močnejši sloj meščanstva, ki je v novih gospodarskih pogojih ekonomsko napredoval in se razvijal v smeri mladega kapitalizma, pa je še naprej pripadal tujcem ali potujčencem. Izven avto¬ nomnih mest in državnih posestev je vsa zemlja, na kateri je delal slovenski kmet, pripadala številnim posvetnim in cerkvenim zemljiškim gospostvom lastnikov tujega rodu, izmed katerih so eni z gospodarskim izkoriščanjem agrarne in neagrarne produkcije postajali veleposestniki in vele- podjetniki (rudniki, fužine, železarne, steklarne itd.), drugi oddajali svoja zemljišča v zakup ter prevzemali vodilna mesta v državni upravi in vojski. Slovenski proizvajalci so se kot kmečki podložniki in mali rokodelci razvijali v de¬ lavski proletariat. V smeri sprostitve materialne in splošne odvisnosti so med slovenskim prebivalstvom učinkovale terezijanske in jožefinske gospodarske in zemljiške refor¬ me, ki so na eni strani ščitile in osvobajale podložnika, na drugi strani pa zavezovale in obremenjevale podjetnika. K dvigu splošne kulturne ravni je vodila reformirana splošna šolska obveznost, ki je odprla večjo možnost šola¬ nja tudi za preproste Slovence. Slovenski jezik je dobival nekaj veljave pri najosnovnejših oblikah šolanja (podežel¬ ske šole) in državnega uradovanja (razglasi patentov), ved¬ no bolj pa je vdiral v javno delovanje cerkve. In kolikor so na eni strani nove reforme predvsem krepile državni centralizem in germanizacijo, so na drugi strani omogo¬ čale začetek nacionalne in kulturne prebuje nenemških narodov. Laični izobraženci, uradništvo, meščanski podjet¬ niki in trgovci so s svojim razsvetljensko usmerjenim poj¬ movanjem sveta oživljali družbeno in kulturno življenje, ki je tudi na Slovenskem izoblikovalo prva zabavišča, gle¬ dališče, filharmonijo, čitalnice, knjižnice in znanstvene družbe ter ojačeno potrebo po knjigi in časopisju in seveda tudi po tiskarnah za njih produciranje. Med pospeševalci teh družbenih dejavnosti so se začeli uveljavljati tudi izo¬ braženci, ki so izšli iz domačega slovenskega ljudstva in začenjali skrbeti za njemu potrebne kulturne vrednote. Novo kulturno vzdušje in obrtna podjetniška aktivnost sta ustvarjala tudi za delovanje tiskarstva na Slovenskem pogoje, ki so bili ugodnejši kot kdajkoli dotlej. Tiskarstvo je bilo kot drugod po Evropi tudi v okviru avstrijske drža¬ ve koncesionirana (omejena) obrt, za opravljanje katere so prosilcem sprva dajali dovoljenja deželni stanovi, pozneje 60 pa deželna vlada in mestni sveti. Pri podeljevanju tiskar¬ skih obrtniških dovoljenj je odločilno vplivala uradna pre¬ soja lokalnih potreb po tej vrsti obrtnih storitev, število prebivalstva določenega mesta ali okoliša, prosilčeva na¬ rodna in politična pripadnost, njegova moralna neoporeč¬ nost, osebna veljava in pridobljeni privilegiji, medtem ko je bila strokovna usposobljenost v začetku sicer tudi odlo¬ čujoča, pozneje pa vedno manj. Na splošno je bila pot do lastne tiskarske obrtne delavnice polna ovir in težav. Ker pa je bilo mogoče tiskarsko koncesijo tudi podedovati ali priženiti, so se tega lažjega načina za gospodarsko osamo¬ svajanje zelo pogosto posluževale tudi starejše generacije tiskarjev na Slovenskem. Od zadnjih desetletij 17. stoletja dalje so začeli v slo¬ venske dežele prihajati tiskarski mojstri, ki so utemeljili svojo obrt v vseh večjih slovenskih mestih. Tako se je v Ljubljani obnovila tiskarska tradicija v letu 1678, medtem ko je Celovec dobil prvo stalno tiskarno v letu 1659, Trst leta 1757, Celje 1788, Ptuj 1791, Maribor 1795, Postojna v začetku 19. stoletja. Med lastniki teh prvih tiskarn skoraj ni slovenskega priimka, ampak gre predvsem za priseljence iz tujine ali za domačine tujega rodu. Med njimi so se kot drugod po svetu tudi na Slovenskem pojavile nekatere izrazito tiskarske družine, kot so bili na primer Majerji, Kleinmayrji in Egri. Slovenski tiskarski zarod se je pri njih šele priučeval nove umetnosti in obrti, jo s svojim pomočniškim delom krepil ter zbiral izkušnje za poznejši samostojni nastop. VALVASORJEVA BAKROREZNICA IN TISKARNA Čast, da prvi nadaljuje prekinjeno tiskarsko tradicijo na Slovenskem, je pripadla domačemu plemiču italijan¬ skega rodu Janezu Vajkardu Valvasorju (1641—1693). Rojen v Ljubljani in izšolan na Nemškem se je po bojih zoper Turke znova odpravil na daljna potovanja po Nem¬ čiji, Italiji, severni Afriki, Franciji in Švici, kjer se je ukvarjal s prirodnimi znanostmi, starinoslovjem, zgodovin¬ skimi vedami, s preučevanjem krajev, ljudi in njih živ¬ ljenja ter se leta 1672 vrnil nazaj v domovino. Tu si je kupil gradove Bogenšperk, Črni potok in Lichtenberg blizu Litije ter se sedaj ves pdsvetil študiju in raziskovanju ožje 61 domovine Kranjske. V spremstvu sluge in psa jo je večkrat prejezdil podolž in počez, preiskaval arhive, spraševal ljudi, se vzpenjal na gore in se spuščal v jame, zapisoval, meril in risal ter tako zbiral gradivo za svoja poznejša domoznanska dela. Ker v deželi ni bilo tiskarskega obrata, ki bi mogel pripraviti številno slikovno gradivo, kot je bilo po vzorcu sočasnih tujih avtorjev nujno potrebno za opremo Valva¬ sorjevih topografskih del, je leta 1678 na gradu Bogen- šperku uredil lastno bakroreznico in tiskarno za bakroreze. Okrog sebe je zbral risarje in bakrorezce, ki so pod nje¬ govim vodstvom izdelovali potrebne slike. Med risarji so znani Ivan Koch, Johannes in Peter Werex, Jernej Ram- schissl in A. Bauer, med bakrorezci pa Andrej Trost, Ma¬ tija Greyscher, Pavel Vitezovič (Ritter), Peter Mungerstorf in neki Azelt. Kot prvi izdelek Valvasorjeve bakrotiskarne na Bogenšperku je leta 1679 izšla pasijonska knjižica z latinskim naslovom in s slikami prizorov iz Kristusovega trpljenja brez besedila. V bakroreznici na Bogenšperku so nastajali tudi bakro¬ rezi, ki so bili odtisnjeni v vseh Valvasorjevih topografskih knjigah, izdanih od leta 1679 dalje. Tiskarska dela je pri tiskih z nekaj več besedila povečini opravljal ljubljanski tiskar J. K. Mayr, tiski, ki vsebujejo samo slikovno gradivo brez besedila, pa so mogli biti v celoti izdelani v bogen- šperški bakrotiskarni. Med prve spadajo (vse latinsko na¬ slovljene) topografija sodobne vojvodine Kranjske (1679), topografija sodobne nadvojvodine Koroške (1681), ponazo¬ ritev prizorišč človeške smrti (1682); sem sodita tudi knjigi, ki sta izšli v Niirnbergu v založbi knjigarja Wolfganga Moritza Endterja in v nemškem jeziku: Popolna topogra¬ fija stare in sodobne nadvojvodine Koroške (1688) in Slava vojvodine Kranjske (1689). Med samostojne bogenšperške tiske pa bi mogli uvrstiti topografijo lamberških gradov, trdnjav in gospostev na Kranjskem (1679), Ovidove Meta¬ morfoze (1680), topografijo solnograške Koroške (1681) ter zemljevide Kranjske (1684), Koroške (1685) in Hrvaške (1685). V navedenih Valvasorjevih knjigah je bilo objavljenih nad 1200 različnih podob, vse po bakrorezih, ki so nastali v delavnici na Bogenšperku in kateri pripada naslov prvega in najstarejšega tiskarskega umetniškega zavoda na Sloven- 62 Grad Bogenšperk, kjer je delovala Valvasorjeva bakroreznica in tiskarna skem. Celotna Valvasorjeva grafična zbirka pa je obsegala nad 10.000 grafičnih listov. Izdaja obsežne topografije o deželi Kranjski, ki je prinesla njenemu avtorju veliko slavo, pa je obenem pomenila tudi konec Valvasorjeve bakrorezne delavnice in tiskarne. Zaradi velikih stroškov je moral vse svoje imetje prodati. Knjižnico in grafično zbirko je leta 1690 kupil zagrebški škof Aleksander Mikulič. V skromnih razmerah je obnovitelj slovenske tiskarske tradicije Janez Vajkard Valvasor umrl leta 1693 v Krškem, kjer je bil pre¬ živel zadnje leto svojega bogatega in delavnega življenja. OBNOVITEV TISKARSTVA V LJUBLJANI Sredi druge polovice 17. stoletja oživljeni ljubljanski krog nabožnih pisateljev in znanstvenih raziskovalcev, iz¬ med katerih so prvi pisali za preprosto domače verno ljud¬ stvo v slovenskem, drugi pa za učeni svet v latinskem in nemškem jeziku, je moral svoje knjige tiskati izven domače dežele, ker tu že sto let ni bilo nobene tiskarne. Tako sta 63 med drugim morala ravnati tudi obnovitelja slovenske lite¬ rarne tradicije, tedanji ribniški župnik Janez Ludvik Schon- leben (1618—1681) in novomeški kanonik Matija Kastelec (1620—1688). Obema je ljubljanski knjigar Janez Krstnik Helm kot založnik poiskal tiskarja v štajerskem Gradcu, kjer je bila leta 1672 natisnjena Schonlebnova izdaja Evan¬ gelijev in listov, leta 1678 pa Kastelčeve Bratovske bukvice sv. roženkranca; slednje delo je založnik tiskal v tiskarni Widmanstetterjevih dedičev. Schonleben je že pred tem iz¬ dal več prigodniških nagovorov, bogoslovnih razprav in pridigarskih zbirk v latinščini in zgodovinskih spisov v nem¬ ščini ter nekatere med njimi tiskal v Salzburgu pri tiskarju Melhiorju Haanu. V tem mestu je od okoli leta 1660 deloval tudi knjigar in tiskar Janez Krstnik Mayr, ki je zaradi svoje strokovne in poslovne uspešnosti prav v teh letih dobil čast¬ ni naslov dvornega in akademskega tiskarja. Plodni teolo¬ ški in domoznanstveni pisatelj Schonleben je glede na vse nujnejše potrebe literarnih delavcev domače kranjske de¬ žele in kot poznavalec salzburških tiskarskih razmer sprožil akcijo, da bi tiskar Mayr odprl delavnico tudi v Ljubljani. J. L. Schonleben, tedaj stolni dekan v Ljubljani, je v prvi polovici leta 1678 priporočil kranjskim deželnim stano¬ vom prošnjo salzburškega tiskarja Janeza Krstnika Mayrja, da bi smel v Ljubljani ustanoviti tiskarno in knjigarno. Kolikor bi dobil dovoljenje deželnih stanov in njihovo fi¬ nančno pomoč, bi prosilec tiskarno uredil že pred koncem leta in podjetje nadalje redno vzdrževal. Na seji 18. julija 1678 je bilo prošnji ugodeno in tiskarju odobrena redna letna podpora 200 goldinarjev. Mayr je pripravil vso po¬ trebno opremo, pridobil tiskarske delavce in drugo potrebno osebje ter že jeseni 1678 svojemu salzburškemu podjetju pridružil še njegov ljubljanski del. Za to priložnost je iz¬ dal katalog knjig, ki jih je za začetek svojega knjigotrške¬ ga delovanja pripeljal s seboj iz Salzburga, dne 25. no- verpbra pa je prišla iz nove ljubljanske tiskarne prva knji¬ ga, in sicer nabožni latinski tekst Mariae absque naevo labis originalis conceptae... elogium. Tako se je začela živahna aktivnost druge ljubljanske tiskarne, ki je pod vodstvom družine Mayr v petdesetih letih svojega delovanja natis¬ nila vrsto del v latinskem, nemškem in slovenskem jeziku. V prvih letih so bila med njimi nekatera znamenita gene- aloška in domoznanska dela kot J. L. Schonlebna genealo- 64 Prvi slovenski tisk ljubljanskega tiskarja Janeza Krstnika Mayrja 2 BRATOVSKE BVQVtCE g 3 S. ROS H EN’^ KRANZA. . 1: 3 V’ kup sloshcna Viška , ta Flaltcr, ali lioshenhrars^ f>ct~ , *?fj naiftimi J&rranoftmt moliti: tudi kalil le 1 more eniniu Bolniku k* isyeJ i&ka»\u ' » wn,a K“i- »:■# Molitve pral JjtuviJjo, imtS.Ob* j , / 5 /, 143 .(^ 111 . ^ Vhjpai sloshoiu skusi MATTHIA CASTELZAj ’ | 'Choraria , inu Bcncficiau S, Ro- j shenkmpa xi NovimMcft«, Stiskan « 3 «* Liiblani skusi Ja&«tx 1 *•§ Bapt. Mayerja Desheblaga BiKiutfe Hm- kaa*a, u' tem kiti 1684 . giji grofov Blagajev (1680) in Auerspergov (1681) in zgodo¬ vinsko delo Carniolia antiqua et nova (1681) ali Valvasor¬ jevi topografiji sodobne Kranjske (1679) in sodobne Koro¬ ške (1681), deželni zakonik za Kranjsko (1680), znameniti Schreibkalender (od 1680 dalje), za katerega je tiskar in založnik Mayr dobival od deželnih stanov 100 tolarjev pod¬ pore, in drugi znanstveni in nabožni spisi, vsi v latinskem ali nemškem jeziku. Po treh letih je ustanovitelj J. K. Mayr prepustil vodstvo ljubljanskega podjetja sinu Jožefu Tadeju Mayrju, sam pa delal le v rodnem mestu Salzburgu. Novi lastnik je vodil tiskarno do svoje smrti v letu 1695, nakar jo je pod njegovim imenom nekako do leta 1705 upravljala vdova Ana Barbara. Jožef Tadej Mayr je leta 1684 uspel, da so mu deželni stanovi zvišali letno podporo na 300 goldinar¬ jev. V tem času so bila v tiskarni družine Mayr natisnjena tudi prva slovenska dela. To so bili nabožni spisi Matije Kastelca: nova izdaja Bratovskih bukvic (1682), Nebeški cil (1684), Kratki zapopadik potrebnih katoliških naukov (1685) in Navuk christianski (1688). V letih 1698 in 1700 sta bili tu natisnjeni tudi tretja in četrta knjiga znamenitih baroč- 5 65 nih slovenskih pridig Janeza Svetokriškega Sacrum promp- tuarium. Med tujejezičnimi tiski tega časa, katerih avtorji so bili domači literarni in znanstveni ustvarjalci, je bila Valvasorjeva slikovna ponazoritev prizorišč človekove smrti (1682), dela nekaterih članov ljubljanske akademije opero- zov kot npr. humanista Jurija Andreja Glaviča, jurista in numizmatika Ivana Štefana Florijančiča, medicincev Marka Grbca in Bolfenka Widmayerja, poleg njih pa še računski priročniki Janeza Jakoba Kaernerja, novi natisi deželnih zakonikov in uredb, številni koledarji, nabožne knjige in drugo. Vendar je sčasoma postajalo delo v tiskarni manj kvalitetno, tako da je leta 1690 deželna uprava zahtevala, naj si podjetje oskrbi boljšega stavca in potrebnega korek¬ torja. Leta 1697 pa je bila zaradi prevelikih deželnih iz¬ datkov podpora Mayrjevi tiskarni in knjigarni znižana na 200 goldinarjev in odtegnjena vsakršna pomoč za izdajanje koledarjev. Za vdovo Ano Barbaro je prevzel tiskarno in knjigarno tridesetletni Janez Jurij Mayr. Podjetje je kot zadnji nje¬ gov lastnik iz družine Mayr vodil okrog 25 let in dosegel v tem času pomembne tiskarske uspehe. Še nadalje je tiskal dela ljubljanskih operozov, katerih dejavnost se je vse moč¬ neje razvijala, in tiskom že omenjenih članov Florijančiča in Grbca dodal še spise zgodovinarja Janeza Gregorja Dol¬ ničarja, pesnika Aleša Sigmunda Dolničarja ter jurista in politika Franca Alberta Pelzhofferja. Natis nekega Pelz- hofferjevega političnega teksta je povzročil tudi prvo poli¬ cijsko zaplembo v Mayrjevi tiskarni. Poleg navedenega so tiskali številne teološke in nabožne spise, Watzsteinove pri¬ redbe gledaliških del, nove izdaje deželnih zakonikov, v le¬ tih 1707—1708 krajši čas tudi prvi nemški časnik na slo¬ venskih tleh z naslovom Wochentliche Ordinari-Zeitung. Natisnjena so bila tudi številna slovenska dela. Najprej zadnja knjiga pridig Janeza Svetokriškega (1707), nato Hipolitov vzorec latinsko-nemško-slovenskega slovarja Dic- tionarium trilingue (1711), njegovi novi izdaji Bohoričeve slovnice iz leta 1584 pod naslovom Grammatica latino-ger- manico-slavonica (1715) ter Evangelijev in listov (1715) in njegov prevod iz Tomaža Kempčana z naslovom Bukvice od slej da (1719), nadalje prevod Bellarminovega Kratkega zapopadka christjanskega navuka (1728), četrta izdaja Evan¬ gelijev in listov (1730) in Ahacija Steržinarja Pejsem od teh velikih odpustikov (1730). Med najbolj pomembne slo- 66 venske izdaje Mayrjeve knjigarne sodi po vzorcu nemških kmečkih koledarjev prirejena Nova krajnska pratika, ki je od leta 1726 dalje verjetno redno izhajala, vendar ni znano, od kdaj je to skromno, a množično izobraževalno sredstvo za preproste kmečke ljudi ljubljanski založnik tudi sam tiskal. Janez Jurij Mayr je leta 1730 oziroma 1731 prenehal s tiskarsko dejavnostjo. Z njegovo smrtjo v letu 1733 se je končalo delovanje Mayrjeve tiskarske družine, ki je leta 1678 obnovila slovensko tiskarsko tradicijo in jo uspešno opravljala skozi 50 let. Tiskarsko obrtno dovoljenje, ki ga je dobil Janez Krstnik Mayr, ni nikoli več zamrlo. Preha¬ jalo je iz rodu v rod in s tiskarno vred od ene tiskarske družine na drugo ter vzdrževalo tiskarsko tradicijo vse do najnovejše dobe. Od zadnjega predstavnika Mayrjeve družine je okrog leta 1731 prevzel njihovo podjetje Adam Friderik Reichard, ki je kot tiskar in knjigar delal v Ljubljani menda že od leta 1728. Kupil je Mayrjevo tiskarno in knjigarno ter sko¬ raj 30 let izvrševal vsa tiskarska dela za upravne in kul¬ turne potrebe osrednjega slovenskega področja. Bil je urad¬ ni mestni in deželni tiskar, v zadnjih letih svojega življenja pa je opravljal tudi dolžnosti mestnega sodnika, kar govori o njegovi meščanski veljavi. Poleg uradnih tiskovin za ljubljanski mestni magistrat in za deželne ustanove je Reichard o va tiskarna izdelala nad 50 tiskov. Med njimi so bili predvsem teksti verskonabožne vsebine v slovenskem, nemškem, latinskem in italijanskem jeziku, nekaj pa je bilo tudi del z drugih strokovnih pod¬ ročij. V tujih jezikih so bila to teološka dela redovnih in svetnih duhovnikov Feliksa Poecka, Joannesa Nanija, Al¬ berta Pongratza, Joannesa Polanca, Georgiusa Samnitza in drugih, Carolusa Perizhofferja zgodovinski priložnostni spis, pravno delo Josefusa Hermannusa, Franza Steinberga poročilo o Cerkniškem jezeru (1758), nekaj disertacij gojen¬ cev jezuitskega kolegija in nekaj tekstov za potujoče gleda¬ liške družbe, ki so nastopale v Ljubljani. Nekako polovica vseh tiskov Reichardove tiskarne pa je bilo slovenskih nabožnih del. Med njimi so bile poljudno nabožne knjige Frančiška Paglovca (Tobijove bukve, 1733; Evangelija inu branja, 1741, 1754, 1758; Zvesti tovarš, 1742, 1745; Tomaža Kempensarja bukve, 1745; Sveta vojska, 1747), 5 * 67 Tiskarska delavnica sredi 18. stoletja pridige Jerneja Basarja (1734) in Mihaela Kramerja (Pal- marium empyreum, 1743), katekizem Franca Klapšeta (Sy- nopsis Catechetica, 1743, 1757), molitveniki Jakoba Škerla (1735, 1740), romarske pesmi Filipa Jakoba Repeža (Romar¬ ske bukvice, 1757) in razne druge nabožne pesmi, premiš¬ ljevanja in molitve. Razen redkih del obrobnih slovenskih piscev, ki so bila v tem času natisnjena izven slovenskega področja, je Reichardu uspelo za svojo tiskarno pridobiti domala vso slovensko literarno produkcijo svojega časa. Kaže, da je bil spreten podjetnik, tiskarski izdelki pa pri¬ čajo o kvalitetnem tiskarskem mojstru. A. F. Reichard je vodil tiskarno do svoje smrti v letu 1757. V testamentu je določil za dediča svojega sina iz drugega zakona Antona, njegovi materi Ani Elizabeti pa naložil, naj do sinove polnoletnosti kot skrbnica vodi pod¬ jetje s pomočjo izkušenega faktorja. Vdova je vodila tiskarno še nekako dve leti, do leta 1759, ko jo je prodala Janezu Juriju Heptnerju. 68 Tiskar Janez Jurij Heptner je kot novi lastnik vodil nekdanjo Majorjevo oziroma Reichardovo tiskarsko podjetje nadaljnjih pet let. Enako kot njegova predhodnika je tudi Heptner imel naslov uradnega deželnega tiskarja. Svojo založniško in tiskarsko dejavnost je še bolj izrazito kot pred njim Reichard usmeril na področje nabožne in ver¬ ske literature, tako da so bili, razen uradnih tiskov za po¬ trebe mestne in deželne uprave, tiski drugačne vsebine med njegovimi izdajami zelo redki. Druga značilnost Hept¬ ner jevega delovanja se odraža v dejstvu, da so bila med njegovimi tiski večidel že zastopana dela v slovenskem jeziku, medtem ko so le-ta prej dosegala nekako polovico produkcije ljubljanskega tiskarja. Med Heptnerjevimi tiski v latinskem jeziku so bila za sredino, v kateri je tiskarna delovala, gotovo najbolj pomembna gimnazijska šolska izvestja, ki so se tiskala od leta 1762 dalje. Drugi tujejezični natisi pa obsegajo pred¬ vsem verska dela domačih jezuitskih in drugih redovniških avtorjev tujega rodu (kot npr. Ellffen, Seybold idr.), iz kate¬ rih izstopajo pogovori med bratoma vojakom in trgovcem, ki jih je napisal rektor ljubljanskega jezuitskega kolegija Dillherr (1763). Slovenski Heptnerjevi tiski so predvsem ljudsko nabožne vsebine. Med njimi je bila nova izdaja Paglovčevega Zvestega tovarša (1760), Repežev molitvenik Nebešku blagu (1764), več izdaj Parharmerjevega katekizma (1760 — 1762), prevod Leonarda Portomavriškega Poti sve¬ tega križa (1762), nova priredba molitvenika Evangelia inu branie (1764), misijonske pesmi in molitve, romarske pesmi, litanije in drugi podobni nabožni teksti. Med slo¬ venskimi tiski izstopa Pohlinova Abecedika (1765), po Tru¬ barjevih abecednikih prva samostojna slovenska knjižica te vrste, namenjena pouku branja. Plodno Heptnerjevo tiskarsko delovanje pa je leta 1764, ko je bil star komaj 40 let, pretrgala smrt. Tiskarjeva vdova Marija Terezija je podjetje samostojno oziroma skupaj z družabnikom StrauBom vodila še do konca leta 1764, nakar je z njeno vnovično poroko tiskarna že tretjič zamenjala ime svojega lastnika. Okrog leta 1760 je menda prišel v Ljubljano Janez Friderik Eger in se kot tiskarski pomočnik po vsej verjet¬ nosti zaposlil pri edinem takratnem ljubljanskem tiskarju J. J. Heptnerju. Po mojstrovi smrti se je Egrovo ime prvič 69 pojavilo na ljubljanskih tiskarskih izdelkih v letu 1764, verjetno v svojstvu družabnika Heptnerjeve vdove Marije Terezije roj. de Gersoni. V letu 1765 je sledila njuna po¬ roka ter z njo priženitev tiskarne in sprememba njenega lastništva. J. F. Eger je začetnik ljubljanske tiskarske družine, ki je opravljala v mestu to obrt nad sto let. Bil je pod¬ jeten, delaven, imovit in ugleden mož ter v letih 1782—1786 celo ljubljanski župan. V prevzetem podjetju je Eger za¬ ložniško in knjigotrško delovanje odrinil malo bolj na stran, večji poudarek pa je veljal tiskarstvu. Tiskal je za lastno založbo in za knjigotržce, kot so bili Lovrenc Bernbacher, Mihael Promberger, Viljem Henrik Kom, Alojzij Raab in Vincenc Ruziczka iz Ljubljane in Ignac Kremžar iz Kranja. Leta 1777 je prevzel zalogo šolskih knjig za Kranjsko, v na¬ slednjih letih (1778, 1779) pa si je pridobil tudi izključno pravico za izdajanje in tiskanje šolskih knjig; pogodba o tem je bila obnovljena leta 1800, vendar je Egrova vdova že leta 1781 to pravico odstopila ljubljanskemu tiskarju Andreju Gasslerju. Poleg tujejezičnih šolskih knjig so iz Egrove tiskarne prihajala gimnazijska šolska poročila in nekateri drugi tiski v latinščini ter uradne tiskovine in samostojne knjižne izdaje v nemščini. Med zadnjimi velja omeniti Granellijevo topografsko delo o Ljubljani (1766), publikacije družbe za kmetijstvo in uporabne umetnosti, poslovno informativno glasilo Wochentlicher Kundschaftsblatt der Herzogthums Krain (1775—1776) ter kot posebno pomembna tiska Antona Tomaža Linharta zgodovinsko delo Versuch einer Geschich- te von Krain (1788) in njegovo pesniško zbirko Blumen aus Krain (1781). Od slovenskih del je bila pri Egru natisnjena večina knjig, ki so značilne in pomembne za obdobje razsvetljen¬ stva na Slovenskem, nadaljevala pa se je tudi serija verskih in nabožnih knjig za ljudstvo. Med slednjimi je bila npr. tretja izdaja Paglovčevega Zvestega tovarša (1767), pre¬ vod Hevenesijevega Svetega posta (1770), razne izdaje Branj in evangelijev (1768, 1772, 1777), zlasti pa je bilo tudi po tiskarski strani veliko in pomembno delo natis prvih knjig Japljevega in Kumerdejevega prevoda sv. pisma (od 1791 dalje). Od del slovenskih preporodnih avtorjev je Eger na¬ tisnil Pohlinovo Kraynsko grammatiko (1768, 1783), njegov slovarček Tu malu besediše treh jezikov (1781) in šolski 70 Tiskar Janez Friderik Eger iz Ljubljane je izdajal in tiskal tudi prvi slovenski časnik učbenik Bukuvce za rajtengo (1781), tri zvežčiče prvega slo¬ venskega literarnega almanaha Pisanice (1779—1781), Lin¬ hartovo Županovo Micko (1790) kot prvo slovensko dram¬ sko besedilo, Novi krajnski pratiki pridružil še Vodnikovo Veliko pratiko (1795—1797) in Malo pratiko (od 1798 dalje) itd. Začetki slovenske posvetne in umetne literature so do¬ bili v Egrovi tiskarski delavnici močno zaslombo. Med naj¬ pomembnejša Egrova založniška in tiskarska dejanja pa prav gotovo spada izdajanje prvega slovenskega in tedanji nemški Laibacher Zeitung konkurenčnega časnika, ki se je imenoval Lublanske novice in ga je v letih 1797—1800 urejal Valentin Vodnik. Ko je leta 1799 tiskar Janez Friderik Eger umrl, je tiskarno še dve leti vodila njegova vdova Marija Terezija Eger. Leta 1801 je nekdanja Mayrjeva, Reichardova, Hept- nerjeva in tedanja Egrova tiskarska delavnica spet zame¬ njala lastnika, Egrovo ime pa je malo pred tem sin Janez Leopold prenesel na drugo ljubljansko tiskarno. V času, ko je Janez Friderik Eger začenjal s svojo tiskarsko in knjigotrško dejavnostjo, so bili pogoji zanju ugodni tudi zategadelj, ker je bila njegova tiskarna še vedno edina v Ljubljani in ker tudi na knjigotrškem področju 71 ni bilo pomembnejših tekmecev. Z leti pa se je začelo sta¬ nje spreminjati. Že konec šestdesetih let 18. stoletja so za¬ čele v Ljubljani poslovati kar tri trgovine s knjigami, ki so jih vodili Alojz Raab, Lovrenc Bernbacher in Mihael Prom- berger. V osemdesetih letih so se jim pridružili Ignac Alojz Kleinmayr, Viljem Korn, Ignac Merk in Vincenc Ruziczka, pozneje pa še Janez Jurij Licht in Anton Degotardi. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi na področju ti¬ skarstva. Tu je najprej poskušal dobiti dovoljenje za uredi¬ tev druge tiskarne v Ljubljani knjigotržec Ignac Merk. Po prvem neuspehu je v teku leta 1781 poskusil drugič ter v podkrepitev svoje vloge navedel, da je Egrov tisk pre¬ drag, da živi le-ta zelo udobno in da je v Ljubljani tiskar¬ skega dela dovolj za dve delavnici. Okrožni urad je 20. de¬ cembra 1781 poslal prošnjo v rešitev mestnemu magistratu, ta pa je vprašal za mnenje tiskarja Egra. Eger je seveda z vsemi argumenti branil svoj mono¬ polni položaj. Opozoril je oblast, da je literarna dejavnost na Kranjskem slabša kot v drugih avstrijskih in v nemških deželah, zato tiskanje knjig ni donosno in ne zaposluje v celoti niti ene same tiskarne. Vir zaslužka predstavlja samo delo za urade, katerega pa je v Ljubljani manj kot npr. v Gradcu, kjer opravi vse delo prav tako ena sama tiskarna; tudi če bi bilo naročil več, bi vse zmogla opraviti njegova tiskarna. Poleg tega je vložil v ureditev tiskarne veliko denarja in ima na njej še 5000 goldinarjev dolga. Dve ti¬ skarni v Ljubljani nikakor ne bi mogli uspevati, ob nižjih cenah tiskarskih storitev pa ne bi bilo mogoče vlagati sred¬ stev v izpopolnjevanje tiskarne in bi nastajala škoda. Eger je zavračal tudi očitke o udobnem življenju, v obrambo svojega gmotnega položaja pa postavil trditev, da bi se ob uglednem meščanu, ki ne opravlja navadne obrti, ampak plemenito in posebej zaščiteno umetnost, nihče ne smel spotikati, tudi če bi bil resnično bogat. Glede zaščite svoje obrti se je skliceval na obljubo cesarice Marije Terezije, da v Ljubljani ne bo ustanovljena druga tiskarna, če se ne bo po njej pokazala resnično skrajna potreba. — Ob upoštevanju vseh Egrovih ugovorov, njegovih cehovskih privilegijev in z najvišjega mesta danih zagotovil je ljub¬ ljanski mestni magistrat ugotovil, da ni potrebe po usta¬ novitvi še ene tiskarne v Ljubljani in v začetku leta 1782 Merkovo prošnjo odklonil. 72 Prav v letu 1781, ko si je Merk brezuspešno prizadeval za ustanovitev nove tiskarne v Ljubljani, je cesar Jožef II. uzakonil nove predpise o cenzuri in tisku. Po njih je v pristojnosti lokalne deželne uprave ostalo samo še izdaja¬ nje dovoljenj za tiskanje brošur, molitvenikov in časopisov, o vsem drugem pa je odločala centralna cenzurna komi¬ sija na Dunaju, katere presojanje je bilo precej široko¬ grudno. Nove gospodarske in notranjepolitične razmere pa so rahljale tudi cehovske vezi in lokalno zaprtost ter omo¬ gočale med drugim nastajanje novih tiskarn tudi proti volji dotedanjih tiskarjev in lokalnih oblasti. Tako se je zgodilo, da je že spomladi 1782 dobil z Dunaja dovoljenje za uredi¬ tev tiskarne v Ljubljani celovški tiskar Ignac Alojz Klein- mayr. Še isto poletje je 24. avgusta 1782 enako dovoljenje z Dunaja za ustanovitev tretje tiskarne v Ljubljani prejel tudi ljubljanski knjigarnar Mihael Promberger, ki pa menda te pravice ni nikoli uveljavil. Štiri leta pozneje pa je končno uspel tudi Ignac Merk, tako da so ob zatonu 18. stoletja delovale v Ljubljani tri tiskarne: Egrova, Kleinmayrjeva in Merkova. Kleinmayrji so bili založniška in tiskarska družina, ki se je bila na obeh navedenih delovnih področjih dotlej močno uveljavila na Koroškem. V Celovcu so imeli od leta 1640 lastno knjigarno, od leta 1692 dalje pa tudi tiskarno, ki je bila druga najstarejša v tej deželi. Poleg pospeševanja literature v latinskem in zlasti v nemškem jeziku, čbmur je bila dejavnost Kleinmayrjeve tiskarne predvsem name¬ njena, so se bili njeni lastniki od tridesetih let 18. stoletja dalje vedno pogosteje vključevali tudi med razširjevalce slovenske slovstvene tvornosti in natisnili nekaj slovenskih nabožnih del. Od leta 1771 dalje je podjetje vodil Ignac Alojz Klein- mayr, prvi član te tiskarske družine, ki zaradi svoje de¬ javnosti že zasluži ime pospeševalca slovenske kulturne tvornosti in tiskarstva na Slovenskem. Prvo si je bil pri¬ dobil s številnejšimi natisi slovenskih knjig, med katerimi niso bila več samo nabožna dela, ampak tudi narodnostno in kulturno preporodna. Pot k drugemu pa mu je odprl novi avstrijski tiskovni zakon, ki je omogočil, da je Klein- mayrjevo podjetje prišlo do še ene tiskarne, in to na Kranj¬ skem. Ignac Alojz Kleinmayr je 17. aprila 1782 dobil od pristojnega urada osrednje avstrijske državne uprave na 73 Ignac Alojz KXeinmayr, utemeljitelj tretje tiskarske delavnice v Ljubljani Dunaju dovoljenje, da sme ustanoviti tiskarsko delavnico tudi v Ljubljani. Prostor zanjo si je podjetni tiskar kaj hitro pridobil prav v središču mesta na Mestnem trgu. Uspešna celovška izkušnja je prispevala, da si je 20. de¬ cembra izposloval še dovoljenje za tiskanje in izdajanje nemškega časnika za potrebe novega kroga svojih odjemal¬ cev, ki je z naslovom Wochentlicher Auszug aus Zeitungen začel izhajati še istega leta in se leta 1784 preimenoval v Laibacher Zeitung. V ljubljanski knjigarni in tiskarni je I. A. Kleinmayr zalagal in tiskal predvsem manjše nemške patriotične spise avtorjev, kot so bili Laurič, Pinhak in Knauer, nadalje priročni Laibacher Schreibkalender, leta 1784 pa je dobil tudi dovoljenje za izdajanje deželnoknežjih predpisov. V po¬ slovni podjetnosti tega nemškega priseljenca je dobila ne¬ kaj opore tudi prerodna literarna dejavnost v slovenskem jeziku. Tako je na eni strani tiskal nabožna dela kot npr. več izdaj postnih evangelijev v Pohlinovi priredbi, Rupni¬ kovo cerkveno pesmarico (1784) in Bastiančičev pouk o zakramentih (1783), na drugi strani pa prevod Wolsteinove knjige o boleznih goveje živine (1792) ter hkrati pripadal ožji Linhartovi družbi in leta 1790 natisnil njegovo kome¬ dijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Ignac Alojz Kleinmayr je leta 1794 prepustil vodenje ljubljanske tiskarne in knjigarne svoji ženi Tekli roj. Lie- 74 ber, celovški del podjetja v avgustu istega leta dal v najem J. Kiimmelu in A. Gelbu, sam pa se je preselil na posestvo v Žužemberku, kjer je imel papirnico. Vendar Tekla Klein- mayr tiskarne in knjigarne sama ni dolgo vodila. Že 15. marca 1795 ju je za deset let prepustila v najem tiskarju Andreju Gasslerju. Pri tem si je pogodbeno zagotovila letno po 800 goldinarjev in 50 '°/o rabata od prodane zaloge v knjigarni. Po moževi smrti (umrl 1802 v Žužemberku) je vdova kot pravna dedinja prosila za podaljšanje pridob¬ ljenih tiskarskih, knjigotrških in časopisnih pravic, kar ji je ljubljanski okrožni urad na priporočilo mestnega magi¬ strata odobril 18. avgusta 1802. Z letom 1804 je Gassler pre¬ kinil najemno pogodbo in Tekla Kleinmayr se je za vode¬ nje tiskarne in knjigarne v nekaj naslednjih letih pogodila z Jurijem Stadelmannom, po njegovi smrti (1807) pa spet za krajši čas sama prevzela posle v svoje roke. V januarju 1809 je za šest let pogodbeno prenesla vse tiskarske in za¬ ložniške pravice na tiskarja Jožefa Sassenberga, ki je tako pod svojim imenom vodil Kleinmavrjevo ljubljansko pod¬ jetje ves čas francoske okupacije. V teh vojnih letih je tiskarna zašla v večje težave in le sodelovanje s Klein- mayrjevo žužemberško papirnico jo je menda rešilo gospo¬ darskega propada. Z januarjem 1815 je vodstvo podjetja spet prevzela Tekla Kleinmayr sama in ga obdržala do svoje smrti v letu 1817. Tedaj sta Kleinmayrjevo družinsko imovino na Kranjskem prevzela starejša sinova Ignaca Alojza in Tekle ter si jo razdelila takole: Karel (roj. 1797 v Ljubljani) je postal lastnik papirnice v Žužemberku, Ignac pa je prevzel tiskarno in knjigarno v Ljubljani; najmlajši sin Ferdinand (roj. 1801 v Žužemberku) se je okoli leta 1825 vrnil v Celovec in tam nadaljeval iz konca 17. stoletja izvirajočo družinsko tiskarsko tradicijo. Ignac Kleinmayr (roj. 1795 v Žužemberku) je deloval v Ljubljani predvsem kot nemški tiskar in založnik. Zlasti se je trudil za vzdrževanje časnika Laibacher Zeitung, katerega pouku, kulturi in zabavi namenjeno prilogo Lai¬ bacher Wochenblatt, ki jo je bil leta 1804 vpeljal tedanji najemnik podjetja J. Stadelmann, pa je z letom 1819 na¬ domestil z literarno in poučno bolj kvalitetnim časopisom Illyrisches Blatt. V njem je bilo objavljenih zlasti mnogo domoznanskih zgodovinskih in zemljepisnih člankov, za slovenski slovstveni razvoj svojega časa pa je pomemben 75 zaradi Prešernovih in Čopovih prispevkov. Leta 1827 je Illyrisches Blatt natisnil prvo objavljeno Prešernovo pesem Dekelcam (z vzporedno nemško prepesnitvijo An die Mad- chen) in pozneje (1830—1838, 1842—1846) še več njegovih slovenskih in nemških pesnitev. Čop pa je v tem časopisu dobil možnost za svoje razpravljanje v zvezi s slovensko abecedno vojsko (1833). Pomembnejših slovenskih tiskov odslej Kleinmayrjeva ljubljanska tiskarna ni več izdelovala. Podjetni lastnik je v naslednjih desetletjih njeno delova¬ nje postopoma razvijal in širil ter se uveljavil tudi kot sodelavec ljubljanske mestne uprave, raznih gospodarskih in kulturnih institucij. Prizadevanje Ignaca Merka v letu 1781, da bi si osno¬ val v Ljubljani lastno tiskarno, takrat niso uspela prav zaradi krepkega cehovskega in meščanskega položaja te¬ danjega edinega ljubljanskega tiskarja J. F. Egra. Dobra štiri leta pozneje pa je mestni magistrat, ki mu je isti Eger še pred kratkim načeloval kot župan, moral v spremenje¬ nih družbenih razmerah ponovno Merkovo prošnjo ugodno rešiti. Tako se je v letu 1786 dotedanji Egrovi in Kleinmayr- jevi pridružila še tretja tiskarska delavnica, ki jo je vodil tiskar Ignac Merk. In ne samo to. Mestni magistrat je šel še dlje in 11. avgusta 1786 na Merkovo prošnjo celo sklenil, da mu bo dajal v tiskanje svoje objave —• kar je bila do¬ tlej izključna pravica Egrove tiskarne — če si pridobi ljub¬ ljansko meščanstvo. Dne 16. avgusta je Merk že postal ljubljanski meščan, istočasno pa mu je mestni magistrat sporočil, da bo z novim letom prejemal v natis njihove uradne objave. Ali je v teh nekaj letih res tako upadla Egrova veljava, ali je premetenemu Merku morda res uspela konkurenčna ponudba z nižjimi cenami, s katero je bil grozil že leta 1781? Na drugi strani pa je novi ljubljan¬ ski tiskar uspešno konkuriral tudi Kleinmayrjevi dejav¬ nosti, in sicer prav na njegovem monopolnem področju. Leta 1788 je namreč začel izdajati drugi ljubljanski nemški časnik z imenom Merkische Laibacher Zeitung. Nov uspeh Merkove podjetnosti je tudi predstavljala v letu 1794 z državno upravo sklenjena pogodba, da ji bo v naslednjih desetih letih dobavljal vse potrebne uradne tiskovine. Nekateri prispevki v Merkovem nemškem časniku dajo slutiti, da je njegov tiskar z določenimi simpatijami 76 spremljal tedanje francosko revolucionarno gibanje, med¬ tem ko so drugi pojavi zopet pomenili določeno uslugo slo¬ venskemu preporodnemu gibanju, čeprav je bil sicer tudi Merk do njega prav tako indiferenten kot vsi drugi tedanji tiskarji in ni na primer pokazal pripravljenosti, da bi dal v svojem časopisu veljavo tudi slovenščini. Pa tudi med Merkovimi knjižnimi tiski so bili slovenski zelo redki, saj sta znana samo dva z nabožno vsebino: Redeskinijev pre¬ vod Bonove Kratke viže (1789) in molitvenik za podeželske fare (1795). Tiskal je še Krajnsko pratiko, ki jo je v pri¬ merjavi s prejšnjimi izdajatelji toliko reformiral, da je golo pratikarsko vsebino dopolnil z mesečnimi ugankami v slovenskem jeziku. Z duhovnim preporodom na Kranj¬ skem se je Merk posredno povezal preko tiskanja nekaterih italijanskih gledaliških del, ki so bila predstavljena v ljub¬ ljanskem gledališču. Sicer pa je tiskal nemško nabožno in posvetno literaturo, v svojstvu tiskarja deželnega glavar¬ stva pa tudi znameniti Instanz-Schematismus za vojvodino Kranjsko (1795—1796). V starosti komaj 46 let je Ignac Merk 14. aprila 1797 umrl in zapustil vse svoj imetje mladoletni hčeri Mici, kateri varuh je bil dr. Josip Piller. Merkova tiskarna je kmalu nato s prodajo prešla v druge roke. Kupec Merkove tiskarne je bil mladi ljubljanski knjigo- tržec Anton Degotardi. Že pred tem je moral biti znanec Merkove družine, saj se je poročil z njihovo služkinjo Re¬ gino Cirkovo. Podatki o njegovem kratkotrajnem tiskar¬ skem delovanju so zelo borni: omenja se samo nadaljevanje Merkove Laibacher Zeitung in natis slovenske kmečke pra¬ tike za leto 1799. Že 4. januarja 1800 je namreč Degotardi umrl, star komaj 27 let, in prepustil imetje svoji vdovi. Tiskarno je od Degotardijeve smrti dalje menda vodil Janez Leopold Eger, ki je verjetno že dotlej v njej delal, po poroki z vdovo Regino Degotardi pa leta 1800 postal njen novi lastnik. Tako sta kako leto dni obstajali v Ljubljani dve tiskarni z Egrovim imenom: prvotna, ki jo je po smrti njenega ustanovitelja J. F. Egra do oktobra 1801 vodila njegova vdova Marija Terezija Eger, in ta, ki jo je sedaj priženil njun sin J. L. Eger. Novi lastnik nekdanje Merkove tiskarne Janez Leopold Eger (1773—1829) je bil ■sin ustanovitelja Egrove tiskarske 77 družine v Ljubljani Janeza Friderika. Tiskarstva se je iz¬ učil v očetovi tiskarni, vendar se zdi, da odnosi med rodi¬ teljema in njunim sinom niso bili najboljši. Tako Janez Leopold po očetovi smrti ni postal lastnik stare Egrove tiskarne, niti ne po materini smrti (1802) dedič družin¬ skega premoženja, ker je mati leto dni prej tiskarno pro¬ dala A. Gasslerju. Sam je delal pri drugih tiskarjih in tako ga srečamo kot sodelavca svojega starostnega vrst¬ nika A. Degotardija, novega lastnika dotedanje Merkove tiskarne v Ljubljani. Po Degotardijevi smrti se je 20. julija 1800 poročil z njegovo vdovo in priženil lastništvo prav tiste tiskarne, proti katere ustanovitvi se je bil pred leti njegov oče tako vztrajno boril. Razplet dogodkov je pri¬ vedel do tega, da je iz domače tiskarske hiše odrinjeni sin Janez Leopold nadaljeval tiskarsko tradicijo Egrove rodbine kot novi lastnik tiskarne nekdanjega prvega nji¬ hovega obrtnega tekmeca Ig. Merka, ki je odslej nosila Egrovo ime nad sedem desetletij. Vendar so prav v začetnem obdobju pri vodenju nove tiskarne J. L. Egra ovirali veliki politični pretresi in iz njih izvirajoče ekonomske težave tega časa. Dolgoletne napoleonske vojne in težka davčna bremena, ki so jih na¬ lagale tako avstrijske kot francoske oblasti, so močno pri¬ tiskale na vse ljubljanske tiskarje, ki so bili prizadeti že z zmanjšanim obsegom naročil. V takšnem položaju se je še toliko bolj občutila konkurenca treh, pozneje celo štirih tiskarskih obratov. Iz Egrove tiskarne je med drugim prišlo nekaj po¬ membnih sočasnih slovenskih knjig. Takšni sta bili na pri¬ mer Vodnikovi deli Abeceda za prve šole (1811) in Pisme¬ nost (1811). Posebnost Egrovega tiskarskega delovanja predstavljajo slovenski tiski v novem črkopisu metelčici, saj je menda v tistem času samo njegova tiskarna razpo¬ lagala s takšnim črkovnim gradivom. Tako je najprej na¬ tisnil nemško pisano Metelkovo slovnico slovenskega je¬ zika (Lehrgebaude der slowenischen Sprache, 1825), nato pa v metelčici (1825—1827) vrsto nabožnih in poučnih del Janeza Zalokarja in Blaža Potočnika, dveh najbolj vnetih podpornikov Metelkovega črkopisa. Od nemških tiskov je bilo krajevno najbolj pomembno nadaljevanje Merkovega časnika Laibacher Zeitung (do konca junija 1807), kate¬ remu je v prvi polovici leta 1807 dodajal nemško literarno prilogo. 78 Pifmenoft * I I Gramatiki s a JPervt Shal** V’ LUBtANi Kad&U Leopold Bg#r, t $ 21« Knjiga iz tiskarne Janeza K, preosj v'n»!rt. Leopolda Egra V aprilu 1829 je tiskar Janez Leopold Eger umrl. Ob mladoletnem sinu Francu Ksaverju (roj. 1819) je podjetje nadalje vodila njegova tretja žena, vdova Rozalija Eger. Leta 1801 se je med samostojnimi tiskarskimi obrtniki v Ljubljani pojavilo novo ime, Andrej Gassler. Gassler je bil prišel od neznano kje v Ljubljano vsaj že v devetde¬ setih letih 18. stoletja, ko je tod zabeležen kot hišni po¬ sestnik in knjigarnar. Že 15. marca 1795 je sklenil z de¬ dinjo Kleinmavrjevega podjetja Teklo Kleinmayr deset¬ letno najemno pogodbo za njihovo ljubljansko tiskarno in knjigarno proti letnemu plačilu 800 goldinarjev. Obenem je prevzel v komisijsko prodajo s 50 %> rabatom tudi vso Kleinmayrjevo knjigotrško zalogo, ki je bila na razpolago v Ljubljani, Leipzigu in drugod. Vendar je v najem pre¬ vzeta tiskarna še naprej delovala pod svojim starim ime¬ nom. Gasslerjevo ime se je uradno uvrstilo med ljubljan¬ ske tiskarje šele leta 1801, ko je od vdove Marije Terezije Eger 10. oktobra odkupil pravico za izdajanje šolskih knjig na Kranjskem in obenem prevzel tudi njeno tiskarno. Se¬ daj je podjetni Gassler združeval v svojih rokah tradiciji dveh naj starejših ljubljanskih tiskarskih delavnic: Mayr- 79 jeve iz leta 1678, ki je bila doslej v lasti Egrov, in Klein- mayrjeve iz leta 1782. Njegov edini ljubljanski konkurent je bil J. L. Eger, novi lastnik nekdanje Merkove tiskarne. Med Gasslerjevimi tiski so bila predvsem nadaljevanja oziroma novi natisi del, ki so prej izhajala pri obeh nje¬ govih prednikih. Tako je pod dotedanjim tiskarjevim ime¬ nom še naprej tiskal in izdajal Kleinmayrjev nemški čas¬ nik Laibacher Zeitung, od slovenskih knjig pa je bila na ta način izdana in natisnjena Vodnikova prireditev Ku¬ harskih bukev (1799). Ime tiskarja Gasslerja so nosili le tisti tiski, ki so bili izdelani v bivši Egrovi tiskarni, sedanji njegovi lastnini. Med takšnimi slovenskimi knjigami so bili: dva dela Jakominijevega krščanskega nauka (1801) v pri¬ redbi A. Reye, drugi natis Kumerdej eve čitanke za pode¬ želske šole z naslovom Vodenje, ponatisa Breznikove Večne pratike (1803) in Gollmayerjevega prevoda Mezanguyeve Svete maše (1803), natis evangelijev in listov (1803) po Japljevi in Kumerdejevi izdaji novega testamenta idr. Še predno je potekla desetletna najemna pogodba, ki jo je bil sklenil z vdovo Kleinmayrjevo, se je Gassler od¬ ločil opustiti svoje ljubljansko podjetje. V drugi polovici leta 1803 je v dunajskem časniku Wiener Zeitung razglasil, da prodaja v Ljubljani tiskarno in knjigarno z vsemi pri¬ padajočimi jima pravicami. Še pred koncem leta, nekako v mesecu novembru 1803, je nekdanja Mayrjeva tiskarna na Mestnem trgu spet menjala lastnika: kupil jo je tiskar Janez Retzer. A. Gassler se je neposredno za tem preselil na Dunaj in tam menda prevzel vodstvo bratove tiskarne. Po nenadnem Gasslerjevem odhodu iz Ljubljane je vdova Tekla Kleinmayrjeva kaj hitro našla novega najem¬ nika rodbinske knjigarne in tiskarne. Bil je to Jurij Sta- delmann, doma iz Bregenza, ki je dotlej (1802—1804) služ¬ boval kot praktikant v licejski knjižnici v Gradcu. Vodstvo Kleinmayrjeve ljubljanske tiskarne in knjigarne je moral prevzeti nekako v začetku leta 1804. Stadelmann je bil izobraženec z literarno in znanstve¬ no ambicijo. Že v Gradcu je urejal literarno prilogo sploš¬ nega časnika za Notranjo Avstrijo, s prihodom v Ljubljano pa je prevzel skrb za nadaljnje izhajanje Kleinmayrjeve Laibacher Zeitung, ob kateri je že s 1. marcem 1804 usta¬ novil literarno-znanstveno tedensko prilogo za pouk in za¬ bavo Laibacher Wochenblatt. S tem, da je bil kot urednik 80 naklonjen obravnavanju domoznanskih tem v obliki zgodo- vinsko-topografskih člankov ali biografij, je bil posredna opora tudi preporodnemu gibanju na Slovenskem. Preko sodelavcev svojega časopisa se je približal celo prijateljem Zoisovega kroga. Sestavljal je seznam dotedanjih ljubljan¬ skih tiskov, zbiral inkunabule in si s časom uredil bogato osebno biblioteko. O Stadelmannovem tiskarskem delova¬ nju skoraj ni poročil, niti niso posebej evidentirani more¬ bitni njegovi sočasni slovenski tiski. Vsekakor pa je bila njegova dejavnost v prvi vrsti posvečena izdajanju in ure¬ janju časopisa ter knjigotrštvu, medtem ko je tiskarstvo zaostajalo. Jeseni 1806 je Stadelmann resno zbolel in že 15. ja¬ nuarja 1807 umrl. Vodstvo tiskarne in knjigarne je za krajši čas spet prevzela njuna lastnica vdova Tekla Klein- mayr. Enako kot Stadelmann je bil za Ljubljančane prišlek tudi drugi Gasslerjev naslednik Janez Krstnik Retzer. V Ljubljani se je naselil šele potem, ko je na oglas v Wie- ner Zeitung proti koncu leta 1803 kupil Gasslerjevo tiskar¬ no in hišo na Mestnem trgu ter njegovo pravico do tiska¬ nja in zalaganja osnovnošolskih knjig in do knjigotrške obrti, s slednjim pa tudi prevzel večjo zalogo knjig. Ven¬ dar je bil vse to storil brez poprejšnjega soglasja ljubljan¬ skega mestnega magistrata in si zato nakopal precejšnje težave. Popolnoma v redu je bilo samo z dovoljenjem za opravljanje tiskarske obrti, kar kaže, da je bil Retzer po vseh zahtevah tedanjega časa kvalificiran tiskar. Drugače pa je bilo s knjigotrštvom. Že sredi novembra 1803 sta ljubljanska knjigotržca V. H. Korn in J. J. Licht pri mest¬ nem magistratu uradno izpodbijala Gasslerjevo pravico do prodajanja knjigotrških pravic, ker da si jih ne on ne njegova prednica vdova M. T. Eger nista bila nikoli pri¬ dobila. Zato je magistrat v začetku decembra 1803 do konč¬ ne odločitve Retzerju prepovedal opravljati knjigotrško obrt. Le-ta se je seveda pritožil in z Gasslerjevo pomočjo skušal na vseh instancah tja do dvorne pisarne doseči zase ugodno rešitev spora. Tako je 6. aprila 1804 ljubljanski mestni magistrat Retzerju potrdil samo pravico do oprav¬ ljanja tiskarske obrti in do zalaganja šolskih knjig, knjigo¬ trških pravic pa ne; le-ta se mu je začasno posrečilo doseči s 81 šele 2 . avgusta 1804 na ponovno pritožbo. Vendar ome¬ njena ljubljanska knjigotržca nista mirovala in ljubljanski okrožni urad je sredi decembra 1804 odločil, da mora Re- tzer prenehati s knjigarno. Čeprav je Retzer brez uspeha predlagal kompromisno rešitev spopa, po kateri naj bi mu ali dopustili samo razprodajo kupljene knjižne zaloge ali pa naj bi le-to prevzela v spor zapletena ljubljanska knji¬ garnarja, se je pravdanje vleklo do 11. aprila 1806, ko je po dokončni razsodbi dunajske dvorne pisarne Retzer pravdo izgubil. Zaradi negotovega položaja na področju knjigotrštva, si je Retzer medtem toliko bolj prizadeval za utrditev svo¬ je tiskarske veljave. Že februarja 1804 je prosil deželne stanove, naj mu obnovijo uradni naslov stanovskega ti¬ skarja in knjigarja v deželi Kranjski, katerega si je bila, skupaj s pripadajočimi pravicami, pridobila že stara Major¬ jeva tiskarna, ki je bila sedaj v njegovi lasti. Šele na ponovno urgenco so kranjski stanovi 16. oktobra 1804 prošnji ugodili. Vendar ta naslov ni vseboval več tolikšne¬ ga upoštevanja prednostnih pravic pri tiskanju uradnih publikacij kot včasih. Za stanove je v tem času tiskal na primer tudi J. L. Eger; v času francoske okupacije pa sta tiskar Eger in knjigar Licht tiskala in zalagala tudi šolske knjige, čeprav je bila ta pravica uradno priznana edino Retzerju. Ta je svojima tekmecema povračal milo za drago in je kljub prepovedi tiskal knjige za lastno prodajo. Med ljubljanskimi tiskarji in knjigarji je tako potekal hud kon¬ kurenčni boj, ki so ga narekovali pomanjkanje tiskarskega dela, padec gospodarske blaginje in negotovi vojni časi. Retzer pa je poleg tega imel še številno družino, obilno zalogo knjig, ki jih je bil prevzel od Gasslerja in ni tiskal nobenega časnika kot npr. njegova konkurenčna tiskarja Kleinmayr in Eger oziroma pod Francozi delujoča nova uradna tiskarna, ki jo je vodil iz Trsta prišli tiskar Jožef Sardi. Iz Retzerjeve tiskarne so poleg normalnošolskih knjig za slovenske in dvojezične nemško-slovenske šole najprej prihajali ponatisi nabožnih del, ki so prej izhajala že pri njegovih prednikih Gasslerju in J. Fr. Egru, čeprav si je istočasno lastil pravico do ponatisa izdaj slednjega tudi njegov sin J. L. Eger, lastnik nekdanje Merkove tiskarne. Poleg takšne versko izobraževalne literature, kot so bile različne izdaje katekizmov, evangelijev, cerkvenih pesmi, 82 Janez Krstnik Retzer je natisnil prvo slovensko pesniško zbirko Verini*;, P e f m e > ■ a a pokufhina m v* tub 1 * n i, N»tifa«ac per Jo*n«u Rczet;u, Uoi križevega pota, maš pa tudi nova izdaja sv. pisma, je Re- tzer natisnil nekaj posvetnih preporodnih tekstov. Za pro- svetljevanje preprostega ljudstva je služila pratika (1805 do 1812), za šolsko rabo abecedničarski Plateltaf (1808), Debevčeva Majhine pripovedvanja (1809) ter Vodnikova Abeceda ali azbuka (1812) in njegov prevod Lhomontove francoske slovnice (1811), slovenskemu slovstvenemu pre¬ porodu pa natis prve samostojne slovenske pesniške zbir¬ ke, Valentina Vodnika Pesme za pokušino (1806). Po smrti prve Retzer j eve žene je hiša na Mestnem trgu pripadla hčeri Mariji, oče pa se je leta 1810 drugič poročil z Ljubljančanko Marijo Klemenčič in se v nasled¬ njih letih preselil v hišo na vogalu sedanje Gosposke ulice in Židovske steze. Nemara se je sem ali pa že v tem času na Breg preselila tudi tiskarna. Retzer j evo tiskarsko delo¬ vanje je potekalo v vztrajnem trdem delu, s katerim mu je uspelo premagovati neizprosen konkurenčni boj, čeprav ga je pri tem ovirala bolezen, ki ga je že osemintrideset- 6 * 83 letnega spravila v grob. Umrl je 12. maja 1815 in pre¬ pustil tiskarno ovdoveli drugi ženi Mariji. Ta je leto dni sama vodila podjetje ob pomoči tiskarskega faktorja Jožefa Skerbine, nato pa se z njim poročila in prenesla od Mayrja sem izhajajočo tiskarsko tradicijo na novega lastnika. Omenjeno je že bilo, da je v letih francoske zasedbe v Ljubljani delovala še četrta tiskarna. Potreba po njej se je pokazala, ko je francoski generalni guverner Ilirskih provinc maršal Marmont v smislu veljavnega državnega cenzurnega dekreta konec julija 1810 ustanovil v Ljubljani glavno cenzuro za ilirske dežele in ji med drugim naložil skrb za izdajanje uradnega periodičnega lista, ki bi prina¬ šal vladne dekrete, politične in druge novice in ki naj bi izhajal v dveh izdajah: ena v francoščini in nemščini, dru¬ ga v italijanščini in ilirščini. Med pripravami za izdajanje lista pa je glavni cenzor J. Benincasa ugotovil, da nobena izmed obstoječih ljubljanskih tiskarn ni sposobna prevzeti v tiskanje štirijezičnega časnika, ker niso razpolagale z ustreznim črkovnim gradivom. Tako je prišlo do ustano¬ vitve Ulmprimerie Imperial du Gouvernement des Pro- vinces Illyriennes. Za vodjo nove tiskarne je generalni guverner že 11. julija 1810 imenoval tržaškega tiskarja Jožefa Sardija, ki naj bi svojo tamkajšnjo tiskarno premestil v Ljubljano. Selitev Sardijeve tiskarne pa je potekala zelo počasi. Ne¬ kaj zaradi tega, ker je Sardiju primanjkovalo denarja za plačilo nastalih stroškov, nekaj zaradi intrigiranja njego¬ vega tržaškega tiskarskega tekmeca Colettija, ki je toliko uspel, da so Sardijevi upniki konec avgusta 1810 dosegli celo zaplembo njegove tiskarne. Sardiju je s pomočjo fran¬ coskih oblasti uspelo svoj problem toliko urediti, da je v septembru tiskarna vendarle začela delovati in da je 3. oktobra 1810 izšla prva številka uradnega časnika z na¬ slovom Telegraphe Officiel des Provinces Illyriennes, ven¬ dar samo v francoskem jeziku, ker je dotlej Sardiju uspelo pridobiti samo enega stavca. Italijanska in nemška izdaja sta začeli izhajati šele pozneje, ko so prišli v tiskarno stav¬ ci z znanjem vseh treh jezikov in ko je tiskarna dobila nemške črke, katerih Sardi v svoji tržaški tiskarni prej ni imel. V ilirskem (hrvaško-dalmatinskem ali morda celo v slovenskem) jeziku časnik ni nikoli izhajal. Konec no¬ vembra 1810 je bil guvernerju predložen obračun celotnih 84 stroškov za prevzem tiskarne, s čimer je bila ustanovitev tiskarne dokončno izpeljana. Poleg Telegrapha so v tej tiskarni tiskali še druge večjezične (vključno slovenske) uradne tiskovine, morda tudi nemške šolske knjige, med¬ tem ko samostojne slovenske knjige niso izdelali nobene. Z odhodom Francozov v letu 1813 je francoska uradna tiskarna prenehala delovati. Njeno opremo in črke je od¬ kupil ljubljanski tiskar J. Sassenberg. Ime Jožef Sassenberg (1773—1849) je bilo že dalj časa znano v ljubljanskih tiskarskih krogih. Ljubljančan po rojstvu se je bil neznano kje izučil tiskarske obrti, nato pa delal kot tiskarski pomočnik. Od leta 1801 dalje je bil zaposlen pri enem ljubljanskih tiskarjev. V januarju 1809 je za dobo šestih let pogodbeno prevzel v najem Klein- mayrjevo tiskarno, knjigarno in pravico za izdajanje nem¬ škega časnika. Zavezal se je plačevati letno 700 goldi¬ narjev najemnine, izpolnjevati že prej sklenjene pogodbe¬ ne obveznosti do drugih dveh ljubljanskih tiskarjev J. L. Egra in Retzerja ter voditi podjetje pod naslovom zakup- niče Tekle Kleinmayr. V času francoskih vojn in njihove uprave tudi Sassenbergu kot vsem drugim ljubljanskim tiskarjem delo ni moglo kaj prida uspevati. Ukinjena je bila tudi tedanja skupna Eger-Kleinmayerische Laibacher Zeitung. Kot je znano, je v dobi francoske zasedbe Sassen¬ berg natisnil samo francosko Tournalovo zbirko zakonov in moralnih naukov za mladino ilirskih pokrajin (1812) in nemški šematizem ljubljanske škofije (1813) ter pri tem, kljub drugačnemu pogodbenemu dogovoru, nastopal z last¬ nim imenom. Po odhodu Francozov je začel Sassenberg v oktobru 1813 spet izdajati in tiskati Vereinigte Laibacher Zeitung, z januarjem 1814 pa oživel še njeno tedensko pri¬ logo Laibacher Wochenblatt. V želji po osamosvojitvi je Sassenberg še pred izte¬ kom najemne pogodbe v oktobru 1814 prosil gubernij za podelitev koncesije za lastno tiskamo. V utemeljitvi svoje prošnje je med drugim navedel, da si je nabavil potrebne tiskarske naprave (odkupil je nekdanjo francosko tiskar¬ no), da je doslej opravljal tiskarsko delo v splošno zado¬ voljstvo, da je v svoji stroki popolnoma izučen in da je Ljubljani ob obstoječih treh potrebna še četrta tiskarna, ker je pri vsakem večjem naročilu treba iskati pomoči tiskarn iz drugih krajev. Zaradi še negotovih političnih 85 razmer in nasprotovanja vseh treh med seboj povezanih ljubljanskih tiskarn, Kleinmayrjeve, Egrove in Retzerjeve, je gubernij prošnjo odklonil. Toda Sassenberg ni popustil. V septembru 1816 je prošnjo obnovil ter v njeno podkre¬ pitev pokazal na primer, ko so se morale prejšnje leto, zaradi premajhne zmogljivosti ljubljanskih tiskarn, uradne tiskovine za potrebe ljubljanskih gubernijskih uradov ti¬ skati v Celju in v Gradcu, svoje nasprotnike iz tiskarskih vrst pa razkril, da je med njimi samo eden, ki je v stroki popolnoma izučen in poseduje potrebna pomočniška spri¬ čevala. Ob priporočilu okrožnega urada in mestnega magi¬ strata je končno po dveletnem prosilčevem prizadevanju gubernij 26. novembra 1816 podelil Sassenbergu pravico za ustanovitev lastne tiskarne. Naknadni protest treh ljub¬ ljanskih tiskarjev je bil zavrnjen in Ljubljana je dokončno dobila četrto stalno tiskarno, ki je bila, kar zadeva njeno osnovno opremo, nadaljevanje pred leti utemeljene fran¬ coske tiskarne. Sassenberg si je uredil tiskarno na Glavnem trgu in se uspešno spustil v konkurenčno tekmo ljubljanskih ti¬ skarjev. Pri tem je bil dovolj spreten in podjeten, da mu je uspelo tiskarno trajno zaposliti z izdelovanjem tiskovin za davčne in monopolne urade na Kranjskem. Poleg tega pa je tiskal za ljubljanske založnike A. H. Hohna, J. Kle- mensa, Giontinija idr. nemške in slovenske knjige. Med slovenskimi tiski so bili le takšni z nabožno vsebino kot npr. novi natisi Mesenguyeve Svete maše (1822, 1826) in Tomaža Kempčana Poti k nebesom (1825), Albrechtov Ker- ščanski katoliški nauk (1828) in Veritijevo Življenje svet¬ nikov (1828). Sassenbergovi tiski so se pred vsemi izdelki drugih ljubljanskih tiskarn prijetno odlikovali po svoji grafični dovršenosti in tako uspešno tekmovali za prido¬ bivanje nadaljnjih naročil ter za rast ugleda, veljave in blagostanja svojega mojstra. Po poroki z ovdovelo Marijo Retzer je v letu 1816 postal Jožef Skerbina novi lastnik in nadaljevalec tiskar¬ ske tradicije v delavnici, ki jo je bil pred štiridesetimi leti utemeljil drugi ljubljanski tiskar J. K. Mayr. Skerbina je bil kajžarski sin s Koroškega. Kje se je izučil tiskarske obrti in kje je delal, preden je prišel za pomočnika in fak¬ torja k Retzerju v Ljubljano, ni znano. Vendar je priže¬ njena tiskarna bila v njegovi lasti samo kratek čas. Že 86 25. decembra 1819 je komaj triintridesetleten umrl in pod¬ jetje je dalje vodila ovdovela žena Marija, odslej pod imenom svojega drugega moža. Pogosto menjavanje lastni¬ kov in bolezen sta ob težjih gospodarskih pogojih, pomanj¬ kanju dela in zaradi tega še ostrejšem konkurenčnem boju vplivala, da je delovanje nekdanje ugodno stoječe Retzer- jeve tiskarne začelo pešati. Nepismena vdova Marija Sker- bina se je pri vodenju poslov morala predvsem opirati na poštenost svojih tiskarskih delavcev, pri tem pa skrbeti za štiri mladoletne otroke. Že ob smrti Jožefa Skerbine je bila tiskarna zadolžena, v naslednjih letih pa so se dolgovi samo še povečavah. Ob tem pa je bilo potrebno še izpopolnjevati tiskarsko opre¬ mo in nabaviti nove črke, da bi tiskarna mogla izvrševati nova naročila in zmogla vzdržati v ostri konkurenci. V bo¬ ju za obstoj je vdovi zadnja leta zelo pomagal stolni dekan Urban Jerin, ki je kot višji šolski nadzornik prepuščal Skerbinovi tiskarni v delo vse osnovnošolske knjige, zla¬ sti katekizme in dajal predujme. Med natisnjenimi učbe¬ niki za elementarni pouk je bilo tudi nekaj slovenskih kot npr. Vodnikov Abecednik ali plateltaf (1817). Drugi slo¬ venski tiski, ki so izšli iz Skerbinove tiskarne, so bili pred¬ vsem nove izdaje nabožnih knjig, ki so bile predtem na¬ tisnjene v isti tiskarski delavnici še pod Gasslerjem in Egrom. To so bili ponatisi Listov in evangelijev (1817, 1820, 1826), Skrinjarjeve Molitve grešnika (1817) in Klementini- jevega Križovega pota (1817), natis postnih evagelijev (1817) idr. Izjema med njimi je natis Nove kranjske pra¬ tike, ki je izšla vsaj za leti 1818 in 1819. Tiskarno v hiši na Bregu je vdova Marija Skerbina vodila vse do svoje smrti 30. avgusta 1827, pri tem pa ji je zadnja leta pomagala najstarejša hčerka iz prvega za¬ kona Frančiška Retzer. Njo je mati v oporoki imenovala za univerzalno dedinjo z naročilom, naj dalje vodi tiskarno ter tako vzdržuje sebe, mlajšo sestro in oba polbrata; za delo v tiskarni naj si pridobi izkušenega in poštenega fak¬ torja, poslovanje podjetja pa naj nadzira knjigotržec Hen¬ rik Viljem Korn. Ker so bili vsi štirje otroci mladoletni, je deželno sodišče uradno poverilo varuštvo nad Frančiško in njeno sestro iz prvega materinega zakona z J. Retzer- jem knjigotržcu Kornu, obema otrokoma iz zakona z J. Skerbino pa je bil določen za varuha ljubljanski meščan Franc Mey. 87 Nova lastnica tiskarne je tako v svojem sedemnajstem letu starosti postala hči Janeza Retzerja Frančiška Retzer. Njen položaj res ni bil vreden zavidanja, prej pomilova¬ nja. Tiskarske pravice in tiskarniška oprema, stanovanjska oprema in obleke, to je bilo vse njeno premoženje, kate¬ rega vrednost in terjatve za zadnja opravljena dela so komaj za nekaj deset goldinarjev presegale skupne dolgo¬ ve. Med upniki so bili papirničar Tengg iz Beljaka, Hay- kulova livarna črk, ljubljanski knjigotržec Henrik Adam Hohn, tiskarski pomočnik Čerin, otroški inštruktor, zdrav¬ nik, mesar, trgovec, krojač, čevljar, mizar, mokarica idr., največji pa kanonik Urban Jerin. Le-ta se je tudi sedaj — kakor je bil že prej pomagal materi —• na vso moč trudil, da bi uredil težke premoženjske razmere mladoletnih Re¬ tzer jevih in Skerbinovih otrok. V takšnih razmerah tiskarna kako leto dni ni mogla kaj prida delovati, tiskarski pomočnik Čerin pa si je prav gotovo poiskal kje drugje boljšo zaposlitev. Tiskarna je bila v tem času tudi dokaj skromno opremljena. Razpo¬ lagala je z eno boljšo in eno slabšo tiskalnico, z okrog 11 centi starih in 220 funti novih črk, s kotličkom za kuhanje barv, s 3 okviri in 3 vrstomeri, s stiskalnico za papir, z 10 tiskarskimi čolnički, s polico za črke, s staro omaro z nastavkom in s posteljo s posteljnino. Šele po dobrem letu dni se je stanje toliko uredilo, da je tiskarna Frančiške Retzer spet natisnila nekaj del, med njimi Ja¬ neza Ciglerja slovenske Molitve za bolnika in šematizem ljubljanske škofije za leto 1829. Ti in drugi tiski so bili verjetno izdelani že potem, ko se je v tiskarni konec julija 1828 zaposlil novi stavec Jožef Blaznik. UVAJANJE TISKARSTVA PO SLOVENSKIH DEŽELAH Koroška Izmed vseh deželnih področij avstrijske države, med katera je bilo razdeljeno slovensko etnično ozemlje, je bila Koroška prva, ki si je bila v Celovcu vzpostavila nepre¬ kinjeno tiskarsko tradicijo, katere delovanje je bilo po¬ membno tudi za splošni slovenski kulturni razvoj. Celov¬ ška tiskarska dejavnost je bila sicer ob svoji ustanovitvi in še dolgo potem namenjena predvsem nemškemu delu 88 koroškega prebivalstva, vendar je že sam njen obstoj in njeno delovanje prebujalo hotenje in potrebo po njeni razširitvi na drugi, slovenski narodnostni skupnosti pripa¬ dajoči del koroškega življa. Da je do tega prišlo, sta mo¬ rali preteci še dve dolgi stoletji, medtem pa so se nemški celovški tiskarji tu in tam pojavljali tudi kot pospeševalci slovenske literarne tvornosti in posredni sooblikovalci slo¬ venskega kulturnopolitičnega dogajanja na Koroškem. Menda je bil prvi celovški tisk neko Schonlebnovo la¬ tinsko delo, ki ga je leta 1659 natisnil tiskar Kramer. Izpod njegove tiskalnice je v naslednem letu prišlo tudi prvo v nemškem jeziku natisnjeno delo, medtem ko se ni bil vključil med natiskovalce slovenske književnosti. Ta vloga je šele čez sedem desetletij pripadla enemu izmed nada¬ ljevalcev njegove tradicije iz tiskarske rodbine Kleinmayr. Nosilci rodbinskega imena Kleinmayr so se doselili v Celovec sredi 16. stoletja iz Solnograškega. Znano je, da so se od leta 1640 dalje uveljavljali kot knjigarnarji. Prvi tiskar v družini je bil Matija Kleinmayr, ki si je leta 16>92 uredil v Celovcu lastno tiskarsko delavnico in se tako pri¬ družil prvemu celovškemu tiskarju Kramerju oziroma na¬ daljeval po njem začeto mestno tiskarsko tradicijo. Med natiskovalce slovenskega literarnega repertoarja pa se tudi on še ni bil vključil. To je storil šele njegov naslednik Janez Friderik Kleinmaijr. Poleg latinskih in nemških ti¬ skov nosita ime njegove delavnice tudi dve slovenski knji¬ gi iz prve polovice 18. stoletja. Leta 1731 je natisnil prvi del Rogerijevih pridig Palmarium empyreum, leta 1744 pa drugo izdajo Megiserjevega slovarja Dictionarium quatuor linguarum, ki je poleg latinskega, nemškega in italijan¬ skega upošteval tudi slovenski jezik. V času, ko so tiskar¬ no vodili njegovi dediči, sta iz nje izšli še dve slovenski nabožni knjigi, in sicer Lavrenčičeve misijonske pesmi (1752) in prevod Canisijevega katekizma (1762). Z letom 1771 je prevzel vodstvo podjetja Ignac Alojz Kleinmayr, ki se je deset let pozneje z ustanovitvijo svoje druge in nove tiskarne v Ljubljani kot prvi iz te tiskarske družine uvrstil med neposredne pospeševalce tiskarstva na Slovenskem. V svoji celovški tiskarni je med slovenskimi teksti natisnil predvsem vrsto del koroškega slovenskega preroditelja Ožbolta Gutsmana, tako npr. slovnico Windi- 89 sche Sprachlehre (1772), dvojezični Deutsch-Windisches Worterbuch (1789), prireditev nedeljskih in postnih evan¬ gelijev (1780), več izdaj velikega katekizma, ponatis prote¬ stantskega molitvenika iz leta 1584 in druga nabožna dela. Pomemben je tudi natis Wolsteinove knjige o boleznih goveje živine (1792). Bolj razgibana in obsežnejša je bila seveda Kleinmayrjeva tiskarska dejavnost v latinskem in zlasti v nemškem jeziku. Eno pomembnih njenih manife¬ stacij predstavlja npr. ustanovitev in tiskanje prvega ce¬ lovškega časnika Klagenfurter Zeitung (od 1777 dalje). Leta 1794 je Ignac A. Kleinmayr tiskarsko dejavnost opustil in se umaknil na svoje posestvo v Žužemberk na Dolenjsko. V avgustu tega leta je dal obe svoji celovški podjetji, tiskarno in knjigarno, za letnih 2000 goldinarjev v najem Janezu Filipu Kummlu in Antonu Gelbu. V na¬ slednjem obdobju, ki ga karakterizirajo razburkani sve- tovnopolitični dogodki in gospodarska kriza, je delovanje tiskarne upadlo. Od slovenskih del je bilo poleg običajnih molitvenih knjižic izdelanih nekaj ponatisov Gutsmanove slovnice in njegovega prevoda velikega nemško-slovenske- ga katekizma, Jarnikov prevod Jedra krščanskih resnic (1820) in morda tudi njegov molitvenik za otroke (1817). Zadnji tisk je izšel že samo z Gelbovim tiskarskim ime¬ nom, ki je sam vodil podjetje še do leta 1825. Tedaj se je v Celovec vrnil Ignacov sin Ferdinand Kleinmayr, prevzel očetovo tiskarno in knjigarno ter v razširjenem obsegu nadaljeval njegovo delo. Izza časa, ko je prevzel rodbinsko tiskarno Ig. A. Kleinmayr, je delovala v Celovcu tudi še druga tiskarska delavnica. To konkurenčno podjetje, ki je vključevalo tudi knjigarno, je vodil Jožef Schrotter. Zaenkrat ne razpola¬ gamo s kaj več podatki o njegovem delovanju, znano pa je, da se je tudi on uvrstil med razširjevalce slovenske literarne tvornosti. V zadnjih tridesetih letih 18. stoletja je natisnil nekaj nad deset slovenskih knjižic. Med njego¬ vimi tiski, ki obsegajo abecednik (1790), cerkveno pesma¬ rico (1784), Kristjanske resnice (1770), križev pot Leonarda da Porto Maurizia (1793), postni evangelij (1795), nekaj molitvenikov (1773, 1788) in drugih nabožnih knjig, so bila večinoma dela, ki jih je priredil koroški narodni buditelj Ožbolt Gutsman. Po letu 1800 se na slovenskih celovških tiskih ne omenja več Schrotterjevo ime. 90 V letu 1801 je prevzel Schrotterjevo tiskarno novi lastnik Janez Leon, ki je bil tudi založnik šolskih knjig. Nadaljeval je delo svojega prednika, pri tem pa vedno bolj širil svoje zanimanje za slovenske tiske. Posebej tesno je bil povezan s koroškim slovenskim preporoditeljem Urba¬ nom Jarnikom. Ker je želel razširjati svojo tiskarsko de¬ javnost, je Jarnika pogosto priganjal k literarnemu delu, da bi dobil v natis čimveč slovenskih tekstov, ki bi jih ljudstvo rado bralo. Tako izvirajo iz prvih desetletij Leo¬ novega delovanja nekateri zelo zanimivi slovenski tiski nabožne in posvetne vsebine. Med prve sodi npr. Japljev prevod latinske pesmi o Ribičih tih ludij (1803), mali kate¬ kizem (1806) in morda tudi Jarnikov molitvenik za otroke (1817), med druge pa brambovske pesmi (1809), zanimiva Schusterjeva litanija o hudih ženah (1808) ter Jarnikova literarna antologija Zber lepih vukov za mladino (1814) in prevod praktičnega priročnika za kmetovalce Sadjereja (1817). V kasnejših letih se je število slovenskih del, ki so prihajala iz Leonove tiskarne, neprestano množilo, tako da je njegov obrat vedno bolj dobival značaj slovenske tiskar¬ ne in s tem tudi oblikoval svoj pomen v razvijanju tiskar¬ stva na Slovenskem. Tako kot na literarnozgodovinskem področju zavzema tudi v zgodovini tiskarstva na Slovenskem svojsko mesto koroški bukovnik Andrej Schuster Drabosnjak (1768—ok. 1825). Bil je kmet v Zvrhnjih Drabosnjah pri Kostanj ah nad Vrbskim jezerom ter originalen vaški samouk in vse- znalec. Sam se je bil naučil čitati in pisati ter je vneto prebiral vse tiske, ki so mu prišli pod roke, med njimi celo verske knjige slovenskih protestantskih avtorjev iz 16. stoletja. S prirojeno sposobnostjo za literarno obliko¬ vanje različnih dogodkov in tem je sam pisal verzificirane poučne tekste, v katerih je kritično prikazoval življenje na deželi in delil moralne nauke, pisal ljudske zgodbe o Kralju Matjažu in drugih v miselnost preprostih ljudi pro- niklih osebnostih ter prevajal in prirejal verske igre. Ven¬ dar ni ostal samo pri pisanju, pripovedovanju in uprizar¬ janju svojih besedil. Omislil si je tudi preprosto tiskarnico s primitivno opremo ter se kot samouk poskusil tudi v ti¬ skarskem poslu. Nekako v prvem desetletju 19. stoletja je tako postavil in natisnil petero svojih pesmi: Ena lepa celo nucna letania od tah hudah žein, Spet ena nova očitna 91 f A SION TU j £ ✓ F 0 P I$ V A N J £ T E II. J' L E I N l A E j 1 'J ff JESUSA- KRISTUSA INU . f r NEGOVE . SKALOS1 NE ' j M AT A Jt B M A R I E ; DE Tl 2 A, i' * , X* P»*«>n j« venVa uSVr is ’ - ajtiih BukuU katere fe j«v.«>ujsžo || Krillussiu s!isi)!«sj,i ati ■ g Sfetfiu&ud? j ■ itsa tfdfuk dane a* tem lete oj AsiAfejis Slin! ft -rja Drabosaik* «ug3 parcaai^d Sur* n' Korantu«., ftuuA:' Eden izmed tiskov koroškega slovenskega tiskarja samouka Andreja Schusterja Drabosnjaka 92 spoved za piance inu za vinske bratre, Ena žavba, Ena nova pesem od napitah bratov in Raimi od mlinarjov. Nadalje je leta 1811 natisnil prevod Cochemove nabožne povesti v prozi Marijin pasijon, okoli leta 1818 pa daljšo poučno pesnitev z abecednim akrostihom Svovenji OBAC. Zaradi nedovoljenega tiskarskega delovanja je Schuster prišel v spor z oblastjo in celo v ječo. Popolnoma predan literar¬ nemu in splošnemu ljudsko prosvetiteljskem delu pa je zanemaril kmetijo in se je moral navsezadnje preživljati kot dninar. Drabosnjak je svojo kmečko proletarsko živ¬ ljenjsko usodo združeval z romantično pietetnim odnosom do osnovnih vrednot človekovega bivanja, verovanja in hotenja ter vse to prepletel z entuziazmom ljudskega pro- svetitelja v najširšem pomenu, ki je v svojem delovnem krogu združil v organsko celoto izvirno umetniško ustvar¬ janje, reproduciranje ustvarjenih vrednot in njih grafično oblikovanje. Drabosnjakova primitivna tiskarna je bila prva postojanka za utemeljitev samostojnega slovenskega tiskarstva na Koroškem. Primorska Medtem ko se je bilo tiskarstvo v osrednjem delu Slo¬ venije in na njeni severni meji že kar dobro vpeljalo ter pridobivalo prve izkušnje in prispevalo prve, a tudi že pomembne dosežke h kulturnemu razvoju slovenskega na¬ roda, je bilo nastajanje prvih rednih postojank grafične stroke na zahodnem, primorskem predelu dokaj počasnej¬ še. Kljub temu, da je bil Trst precej živahno trgovsko sre¬ dišče in da so po njegovem zaledju tekle trgovske poti proti severu in severovzhodu, je bilo zanimanje za nove duhovne tokove in za njih posredovalce v obliki tiskov in tiskarjev komajda zaznavno. Nemara je takšnemu neza¬ nimanju za ureditev lastnih tiskarskih delavnic bila vzrok bližina in privlačna sila kulturno visoko stoječih Benetk na eni strani in odročna lega od večjih avstrijskih kulturnih središč na drugi strani. Tako se je zgodilo, da sta bili prvi dve knjigi na Vipavskem nastalih slovenskih pridig zna¬ menitega baročnega pisatelja Janeza Svetokriškega v letih 1691 in 1695 natisnjeni v Benetkah pri tiskarju Zahariji Conzattiju. Marljivi karmeličan pater Ireneo della Croce pa je konec 17. stoletja brezuspešno priporočal tržaškemu mestnemu svetu, naj uredi tiskarno, v kateri bi mogel tiskati 93 svojo zgodovino mesta, ki je bila pozneje (1698) natisnjena v Benetkah. O nespremenjenem pomanjkanju smisla za osamosvojitev mesta na področju grafične obrti kaže pri¬ mer, da so Tržačani drugo izdajo svojih statutov (1727) tiskali v sosednjem Vidmu. V Trstu se je tiskarstvo zakoreninilo šele sredi 18. sto¬ letja po prizadevanju predsednika trgovinske intendance grofa Nikolaja Hamiltona, ki je za pospeševanje trgovstva potreboval najrazličnejše tiskovine in tiske. V letu 1755 mu je vse potrebne poslovne tiskovine izdelal Nemec Josip Zentz. Že v naslednjem letu 1756 pa je bila v Trstu usta¬ novljena podružnična tiskarna dunajskega mojstra Janeza Tomaža Trattnerja, ki jo je kot faktor vodil Franjo Matija Vinkovič. Slednji je večkrat nastopal tudi kot samostojni natiskovalec. Medtem ko je Zentz tiskal samo v nemščini in italijanščini, je tiskarna Trattner-Vinkovič izdelovala tudi tiske v latinščini, hrvaščini in slovenščini. Iz nje so izšli tudi trije za slovensko kulturno zgodovino zanimivi tiski: Andohtliva zaveza (Vinkovič 1757) in dve izdaji la¬ tinskega priročnika Compendium Ritualis Labacensis z nemškim in slovenskim dodatkom (Trattner 1757, Vinkovič 1771). Vendar so bili Trattnerjevi in Vinkovičevi tiski slab¬ še kvalitete. Boljša je bila tiskarna menihov mehitaristov, ki je v Trstu delovala od leta 1776 dalje ter v različnih jezikih in črkopisih tiskala predvsem bogoslovna in na¬ božna dela za potrebe delovanja svojega samostanskega redu v Grčiji in na Bližnjem vzhodu. Tiskala je tudi v go¬ tici in latinici in za lokalne potrebe, vendar ni znan noben njen tisk v slovenskem jeziku. Bolj ugodna od tržaških so bila tla za uspevanje ti¬ skarstva v Gorici. Tu se je v letu 1754 najprej za kratek čas ustavil dunajski tiskar Janez Tomaž Trattner, vendar se tod ni trajneje zadržal, temveč je odšel naprej v Trst. Še istega leta pa se je v Gorici na poziv in ob podpori nadškofa Karla Attemsa naselil Benečan Josip Tommasini, ki ga je kasneje nasledil sin Jakob. Njemu se je kot sode¬ lavec pridružil učeni Josip Coletti. Videti je, da so po¬ svetna in cerkvena oblast in privatni interesenti tako obil¬ no zalagali tiskarno z naročili, da se je pokazala možnost in potreba za ureditev še ene tiskarne v Gorici. Odprl jo 94 je leta 1772 Valerio de Valeri iz Čedada, ki je kmalu zatem začel izdajati tudi prvi tamkajšnji časnik, tednik Gazzetta Goriziana (1774—1776). V vseh teh letih pa v Gorici ni bil natisnjen noben slovenski tisk. Šele leta 1800 je Tomma- sinijeva tiskarna kot prvi goriški slovenski tisk izdelala katekizem v slovenskem jeziku. Pač pa sta v sosednjem Vidmu bili leta 1775 natisnjeni dve Repeževi nabožni pe¬ smarici: pri bratih Galičič Romarske bukvice, pri bratih Murero pa Romarsku drugu blagu. Tržaški gubernij medtem ni bil menda več zadovoljen z delom Vinkovičeve tiskarne in se je začel z naročili obra¬ čati na Tommasinija v Gorici. Na predlog svojega sode¬ lavca je Jakob Tommasini leta 1784 odprl v Trstu podruž¬ nico svoje goriške tiskarne in prepustil njeno vodstvo Josipu Colettiju. Ta je še istega leta začel izdajati in tiskati urad¬ no glasilo L’Osservatore Triestino in si je s spretnim po¬ slovanjem že leta 1786 pridobil lastništvo nad tiskarno. S časnikom in s privilegijem cesarsko-kraljeve gubernijske tiskarne si je Colleti zagotovil bolj ali manj normalno obratovanje tiskarne tja do svoje smrti leta 1815. V letu 1805 je bila tu natisnjena tudi drobna verska knjižica Pasjon, ki predstavlja hkrati edini slovenski tisk iz Coletti- jeve tiskarne. Tiskarstvo pa se je tudi v Trstu vedno bolj razširjalo. Že v letu 1794 so poleg tiskarne mehitaristov in J. Co~ lettija v mestu delovale še tiskarne založnikov Wage, Fleisa in Ivana Sperandija, leta 1807 pa tudi tiskarni Ga¬ šperja Weissa in vdove Bezek. Leta 1810 so mehitaristi odšli na Dunaj. Njihovo tiskarno je tedaj kupil Luigi Sola, čigar ime se je v času snovanja francoskega okupacijskega uradnega glasila Telegraph Officiel omenjalo hkrati z že znanimi tiskarji Colettijem, Weissom in vdovo Bežek ter z novincem Jožefom Sardijem, ki pa se je že poleti 1810 preselil v Ljubljano, kjer je postal vodja na novo ustanovlje¬ ne francoske državne tiskarne. Vendar je moralo biti delova¬ nje večine izmed navedenih novih tržaških tiskar j ey dokaj kratkotrajno in nepomembno. Isto velja tudi za tiskarno Antonija Maldinija, ki je sicer leta 1811 natisnila zname¬ nito delo tržaškega notarja Vincenca Franula de Weissen- thurn, italijansko pisano slovnico slovenskega jezika s po¬ natisom Linhartove komedije Matiček se ženi kot bralnim vzorcem. 95 Primorski tiskar samouk Valentin Stanič Bolje se je razvila edino tiskarna založnika Gašperja Weissa, ki si je bil kmalu pridobil tudi nekdanjo samo¬ stansko tiskarno mehitaristov. Leta 1814 je začel začasno izdajati časnik Gazzeta di Trieste, po Colettijevi smrti leta 1815 pa je vlada njemu zaupala tiskanje vseh uradnih ti¬ skovin in tudi glasila Osservatore Triestino. Okrog leta 1824 je pričel v Weissovi tiskarni delati tržaški rojak slo¬ vanskega porekla Ivan Marinič, ki je kasneje nadaljeval njeno tradicijo kot samostojni tiskar. Colettijevo tiskarno pa so njegovi nasledniki ob samih privatnih naročilih še nadalje vzdrževali v dokaj skromnejšem obsegu kot prej. Kljub vsej razgibanosti tiskarskega dogajanja na trža- ško-goriškem področju v desetletjih ob zaključku 18. in na začetku 19. stoletja, to delovanje ni navrglo skoraj nobe¬ nih pobud za nadaljnji razvoj tiskarstva na Slovenskem. Izjemno redki in vsebinsko skromni slovenski tiski tudi niso mogli kaj več prispevati k narodnostnemu in kultur¬ nemu preporodu tu prebivajočega slovenskega ljudstva, kot se je to sočasno odvijalo v kranjskem in koroškem okolišu. Značilnost posebne vrste v preporodnem smislu in v zgodovini slovenskega tiskarstva predstavlja kot enako¬ vredni pendant koroški Drabosnjakovi tiskarni na Primor¬ skem tako imenovana Staničeva tiskarnica. Njen ustano¬ vitelj, lastnik in edini uporabljalec je bil preporoditelj 96 Valentin Stanič (roj. 1774), ki je po zaključnem študiju teologije lete 1802 prišel za kaplana na Banjščice. Poleg svojega poklicnega dela je kmetoval in drvaril, opravljal najrazličnejše obrtniške posle, poučeval mladino in pro- svetljeval odrasle, zlagal in prirejal posvetne in cerkvene pesmi ter se končno lotil tudi njihovega natiskovanja. Od nekod si je nabavil nekaj starih črk in preprosto tiskalnico, nato pa sam stavil besedilo, tiskal in vezal svoje tiskarske izdelke. Izza službovanja na Banjščicah je znan samo tisk Pesm per predomišlovajnu Jesusoviga terplenja iz leta 1807. Lete 1809 je bil Stanič postavljen v Ročinj in je vzel s seboj seveda tudi svojo tiskarnico. Iz ročinjskega časa so znani natisi pesmi sv. Rešnjemu telesu Sacris so- lemniis (1813), pesmi o žalostni Materi božji Stabat mater (1816) in pesmi Na moje lube šolerje in šolerce (1816). Sta¬ ničev odhod iz Ročinja leta 1819 pomeni hkrati tudi konec delovanja njegove tiskarnice. Kot kanonik in višji šolski nadzornik v Gorici je odslej mogel svoje literarne poskuse tiskati v pravi tiskarni. Tako mu je tiskar Peter de Valeri leta 1822 natisnil zbirko Pesme za kmete inu mlade ludi, v kateri opeva kmečka opravila in šolarske motive. Štiri leta pozneje pa je pri bratih Mattiuzzi v Vidmu tiskal do¬ kaj izvirno oblikovane Molitve in premišlovanja (1826). S svojim amaterskim tiskarskim delovanjem je Stanič po¬ stavil preproste in svojske temelje slovenskemu tiskarstvu na Primorskem, kakor je bilo preprosto in samosvoje tudi njegovo literarno delovanje. Obe sicer neznani tiskarni v Gorici in Vidmu pa po Staničevi zaslugi zavzemata spo¬ štljivejše mesto v snovanju tiskarske tradicije na zahod¬ nem robu slovenskega etničnega ozemlja kot vse njune prednice v minulem obdobju. Štajerska in Prekmurje V primerjavi z drugimi pokrajinami so bili pogoji za utemeljitev tiskarstva v severovzhodnem predelu sloven¬ skega narodnostnega ozemlja najmanj ugodni. Ozemeljsko področje slovenske Štajerske in Prekmurja je ležalo ob robu območja njunih deželnih gospodarskih, upravnih in kul¬ turnih središč, ki so se nahajala v trdnem avstrijsko-nem- škem in madžarskem svetu. Agrarno-obrtna ekonomska struktura prebivalstva je še bolj prevladovala in segala tja v osrčja počasi razvijajočih se mestnih naselij. Urad- 7 97 ništvo in izobraženstvo je bilo maloštevilno in tujerodno. Tudi narodnobuditeljska težnja duhovništva, kolikor je izhajalo iz slovenskih domov, se je začela prebujati in uveljavljati dokaj pozno, osnovnošolska vzgoja pa je za¬ radi večjega števila in močnejšega vpliva tujerodnih, pred¬ vsem nemških naseljencev še z večjo zamudo in težavami kot drugje na slovenskem etničnem ozemlju pridobivala prve začetke poučevanja v slovenskem jeziku. To velja zlasti za štajersko področje. Ugodnejši je bil uradni položaj slovenščine, vsaj kar se cerkvene rabe tiče, v Prekmurju. Edino na tem pod¬ ročju Slovenije preostali protestantski pastorji so še na¬ dalje gojili svoje versko delo v narodnem jeziku. Za to pa so potrebovali novih knjig in pomoči tiskarske obrti. In ker ni bilo ne širše potrebe ne iniciativnosti za ureditev tiskarskih delavnic, ki bi prevzemale v delo slovenske tekste, na njihovem in sosednjem južnoštajerskem področ¬ ju, so se prekmurski protestantski pisatelji posluževali ti¬ skarn v krajih na tujem, kjer so se bili šolali. Tako je že leta 1715 tiskal Ferenc Temlin svoj slovenski mali kate¬ kizem v mestu Halle na Saškem pri tiskarju Andreju Zeitlerju. V istem mestu je bil leta 1725 natisnjen tudi prekmursko-slovenski abecednik in tod sta v letih 1747 do 1771 tiskala svoje molitvenike, katekizem, abecednik in prevod sv. pisma učitelja iz Nemes-Csoja Mihael Sever in Štefan Kuzmič. Nekaj pozneje so po zgledu protestant¬ skih verskih nasprotnikov slovstveno zaživeli tudi prek¬ murski katoliški duhovniki. Tako je župnik iz Kančovcev Mikloš Kuzmič v letu 1780 pri Jožefu Siessu v Sopronu natisnil slovenski abecednik, pri tiskarju Andreju Leyka- mu v Gradcu pa knjigo nedeljskih in prazničnih evange¬ lijev. Med natiskovalce prekmurskega slovstvenega reper¬ toarja se je pred koncem stoletja uvrstil še tiskar Anton Siess iz Sombathelyja, kjer je leta 1796 prvič izšla zbirka mrliških pesmi učitelja Štefana Šijarta iz Domanjševcev. Slovenska Štajerska je dobila prvo tiskarno šele de¬ vetdeset let za prvo ljubljansko tiskarno, in sicer leta 1788 v Celju. Za prvega tiskarja na tem področju Štajerske velja Franc Anton Schiitz, rojen 4. septembra 1753 najbrž v Ce¬ lovcu na Koroškem. Potem ko se je v sedmih letih izučil tiskarstva, je med drugim službovanjem pomagal ustano¬ viti prvo nemško tiskarno v Lvovu na Poljskem (1771), 98 sredi osemdesetih let pa verjetno delal pri enem izmed ljubljanskih tiskarjev. Morda res na pobudo delavnega šolnika in prosvetitelja Blaža Kumerdeja, ki je bil leta 1886 prišel iz Ljubljane v Celje za okrožnega šolskega nad¬ zornika, je ta ljubljanski tiskar (najverjetneje J. Fr. Eger) leta 1788 ustanovil v Celju svojo podružnično tiskarno, katere vodstvo je zaupal Schtitzu. Ta je delavnico vodil do leta 1791, ko si je osnoval lastno tiskarno, medtem ko je ljubljanski lastnik prodal svojo celjsko podružnico knji¬ garnarju Fr. J. Jenku. Ker pa na premajhnem celjskem tržišču konkurenca dveh tiskarn ni bila vzdržna, se je Schiitz že v naslednjem letu s svojo delavnico preselil v Ptuj. V obeh celjskih tiskarskih obratih, ki ju je vodil, je Schiitz tiskal predvsem kurende in uradne tiskovine pa tudi kak manjši tisk literarnega značaja. Po Schiitzovem odhodu je v Celju tiskarsko tradicijo nadaljeval Franc Jožef Jenko. Že v letu 1785 ga viri na¬ vajajo kot celjskega meščana, trgovca in knjigarja. Moral je biti veljaven mož, saj je bil v letih 1788 in 1791—1792 celo mestni župan oziroma sodnik. Slovenec po rodu je našel stik s preporodno delujočimi rojaki svojega okoliša ter s svojim založniškim in tiskarskim delovanjem pospe¬ ševal slovensko knjižno produkcijo. Dokler je bil samo knjigarnar, je izdaje lastne založbe tiskal v Ljubljani ali v Celju. Tako so izšle Rupnikove Pejsne od keršanskega vuka (1784), O. Gutsmana nemško pisani učbenik slovenščine za samouke (1786), prevod Prennerjeve knjige za tolažbo bol¬ nikov in veliki katekizem (oboje 1787) ter Breznikova več¬ na pratika (1791). Potem ko je bil leta 1791 odkupil ljub¬ ljansko podružnično tiskarsko delavnico, ki jo je dotlej vodil Schiitz, je do leta 1796 v lastni tiskarni natisnil in izdal vsaj še šest slovenskih del. Med njimi je bila Za- gajškova slovenska slovnica (1791), medtem ko je za tisk pripravljeni rokopis njegovega nemško-slovenskega slovar¬ ja tiskar menda izgubil, Golečnikov prevod Janševega pri¬ ročnika za čebelarje (1792) in Šimončevo priredbo pasijona (1794). Podjetni tiskar je poleg teh in drugih slovenskih tiskov izdal še vrsto nemških del, ki so bila predvsem na¬ menjena duhovščini, vmes pa tudi kako literarno besedilo, kot je bila Kalchbergova drama o celjskih grofih (1791) ali knjižna zbirka Damenbibliothek (1793). Ko je v letu 1794 mariborski okrožni urad želel urediti v tem mestu 7 99 ANTONA J AN S HAJA Zefsarskiga ZhcbfUarja. POPOLNOMA PODVUZHEN JE , VSSE ZHEBELLAR&E. NA RAJ SA ENO VISfIO TAISTI OD SVOJEM &HEBELL MESTECA, »K BJ NJE PODIRAL?, V O 4 A IVI C RILI ' j. fcln bogstijifbi Dobiihek, Koktr dofehnulu , jr.hki) fsdobijo. a. Vcutlcr vfse Zh?b?Ile pcr fhiulcjnji, inu dobii 3 Vlr>2hy ohranijo. 3. Ufsakateri Pain Zh$bfU da fvoje Iteerd lohku užbivajo, inu fhc ivojisn Eri am fapttftijo. Na mnogo Proflmjo is NemlMiga, na Rjayiuku jjreflaatOT«-, i«u s’nekaterim Pomcrkvsjnam pogrni ranu. OD JOANNESA GOLITSCHNIKA Fajmoffeir* v Grisiu ua Stajerfkitn. V’ ZEL Ll, L Ouftflfnr,-iau fe »ajde pcr Fr. Jof. Jenko, 1 7 D- Eden prvih slovenskih tiskov iz delavnice Franca Jožefa Jenka v Celju tiskarno, si je celjski tiskar Jenko prizadeval, da bi mu dovolili preseliti tiskarno iz Celja v Maribor, vendar brez uspeha. Prav gotovo so pri tem odločali Jenkovi spori z z oblastjo zaradi večkratnega omalovaževanja cenzurnih predpisov ter neizpolnjevanja dajatev in žaljenja upravnih uradnikov, ko so prav to leto hoteli z eksekucijo izterjati Jenkove zaostale obveznosti. In tako se je zgodilo, da je tokrat Schiitz izpodrinil njega ter mu povrnil neljubi kon¬ kurenčni nastop izpred nekaj let. Jenkovo ime so nosili celjski tiski še do leta 1796, nakar je njegovo delovanje v tem mestu zamrlo. Tiskarja Fr. J. Jenka je nasledil Sebastijan Kaiser, o čigar poslovanju so podatki zelo skopi. Znano je, da je v času svojega delovanja, ki pade nekako med leta 1796 in 1810, Kaiserjeva celjska tiskarna natisnila vsaj tri, mor¬ da štiri slovenske tiske. Iz leta 1804 datirajo anonimne hvalne pesmi, v letu 1805 je bila natisnjena brošurica s poukom o sejanju prediva, tu se je tiskala nova izdaja malega abecednika in morda tudi Aličeve brambovske pesmi. Vsaj od leta 1805 dalje je tiskarno vodila Kaiser¬ jeva vdova Elizabeta in dediči. 100 Vdova Elizabeta Kaiser se je 22. julija 1810 poročila z Jožefom Bachom, ki je s tem postal lastnik tiskarne in si pridobil privilegij okrožnega tiskarja. Bacho (roj. 1769 menda v Zagrebu) je izviral iz madžarske plemiške rod¬ bine, njegov oče pa je bil svoj čas trgovec v Trstu. Leta 1799 je bil J. Bacho še uradnik celjskega okrožnega urada, pozneje pa je menda postal tiskar. Nekdanjo Kaiserjevo tiskarno je vodil skozi tri desetletja, od katerih je bilo prav začetno s svojimi vojnami in gospodarsko krizo huda preizkušnja zanj. Poleg tiskov v nemškem jeziku, med ka¬ terimi je bila tudi A. Zupančiča brošura o izletu iz Celja v Lichtenwald, je v času 1817—1826 natisnil vsaj 10 slo¬ venskih knjig. Te so bile v večini primerov verske in na¬ božne vsebine kakor npr. molitvenik Jurija Verdineka (1820), prevodi Jakominovega molitvenika (1820) in razlage sv. maše (1823) ter Porto Maurizijevega križevega pota (1822), knjiga nedeljskih evangelijev (1822), brošura sveto¬ pisemskih pričevanj o Kristusovem vstajenju (1822), popi¬ sovanje svetega leta (1826) idr. Nekatere slovenske knjige pa so imele tudi globlji, prosvetljevalski namen kot npr. Ješenakovi nauki kmečkim ljudem o prvi zdravniški po¬ moči (1817) in Knoblov prevod zgodbe o sv. Genovefi. O Bachovem nadaljnjem tiskarskem delovanju, vsaj kar zdeva širjenje slovenskih slovstvenih prizadevanj, ni no¬ benih podatkov več. Menda je kot tiskar deloval v Celju, kjer je umrl leta 1854, še do štiridesetih let, ko je prodal tiskarno svojemu mestnemu konkurentu J. K. Jeretinu. Že kmalu po ureditvi samostojne tiskarske delavnice v Celju je Fr. A. Schiitz spoznal, da za dva tiskarja v tem mestu ne bo ne dela ne kruha. Zato se je z uradno vlogo obrnil na štajersko deželno oblast, naj bi mu dovolila usta¬ novitev tiskarne v Ptuju. Graški gubernij je prošnjo 24. septembra 1791 ugodno rešil, o čemer je Schutza obvestil mariborski okrožni urad 3. oktobra 1791. Tiskar je svojo preprosto tiskarno preselil iz Celja v Ptuj menda šele v le¬ tu 1792. Tega leta je svojo obrtno pravico razširil še na prodajanje pisarniških potrebščin. Pozneje so ga imenovali celo knjigotržca, kar bo brez dvoma ustrezalo dejanskemu stanju, saj sicer ne bi mogel vzdrževati kabineta za čita- nje knjig (čitalnice). Podjeten kot je bil in željan stalne j- šega dela je leta 1793 prosil, da bi smel izdajati nemški časopis Inn- und erblandische Zeitung, vendar ni dobil 101 Franc Anton Schiitz, zaslužni utemeljitelj tiskarstva na Štajerskem dovoljenja pristojne oblasti. Še celo navzkriž je prišel z njo, ko je to leto natisnil neko nemško pesem brez pred¬ hodnega cenzorskega pristanka; obsojen je bil na 25 gol¬ dinarjev globe, na posebno prošnjo pa mu je bila kazen po dveh letih črtana. Poleg omenjenega nemškega delca sta od vseh Schiitzovih ptujskih tiskov znana samo dva slovenska in en kajkavski. V letu 1793 je natisnil četrto izdajo molitvenika Hitra inu gladka pot, v letu 1795 pa Volkmerjev prevod latinske cerkvene hvalnice Te Deum laudamus in kajkavsko nabožno pesem Nebeški pastir, ki jo je napisal kapucin slovenskega belokranjskega rodu Gregor Malevac. Med Schiitzove tiske spada končno tudi lesorezna upodobitev Ptuja, ki prikazuje mesto iz časa tiskarjevega bivanja v njem. To malo podeželsko mestece brez pomembnih uradov in šol, za potrebe katerih bi mo¬ gel izdelovati uradne in druge ustrezne tiskovine, gotovo ni moglo tiskarju Schiitzu nuditi dovolj dela. Zato je že leta 1794 prosil za preselitev svoje tiskarske delavnice v okrožno mesto Maribor, kjer bi vsekakor imel ugodnejše pogoje za tiskarsko delo in za življenje. Maribor je bil konec 18. stoletja okrožno središče za obdravski del spodnje Štajerske z močneje kot v Ptuju ali Celju razvitim gospodarskim, trgovskim in družbenim živ¬ ljenjem, katerega kulturno raven je ob običajnem osnov¬ nem šolstvu dopolnjevala edina na slovenskem Štajerskem delujoča gimnazija. To okolje je obetalo osnovne pogoje 102 tudi za uspešno delovanje tiskarske obrti kot proizvajalca upravnemu, gospodarskemu in kulturnemu razvoju potreb¬ nih grafičnih izdelkov. Potem ko je še pravočasno posredoval za zavrnitev celjskega konkurenta Fr. J. Jenka, je bil ptujski tiskar Fr. A. Schiitz od svojega mestnega magistrata 8. novembra 1794 obveščen o pristanku deželnega gubernija z dne 11. oktobra i. L, da sme pod istimi pogoji kot pred leti v Ptuj sedaj svojo tiskarno preseliti v Maribor. Ni pa dobil so¬ glasja, da bi tudi v Mariboru delovala njegova čitalnica, ker bi nekaj takšnega bilo mogoče dovoliti samo v dežel¬ nem glavnem mestu in je bilo zato odločeno, da jo mora ukiniti, knjige pa razprodati. Tako se je Schiitz nasled¬ njega 1795. leta preselil v Maribor ter si uredil tiskarno in bivališče v prvem nadstropju hiše na vogalu Glavnega trga in Dravske ulice. Prostor je obsegal 6 sob, 2 čumnati, kuhinjo in predsobo. Tiskarna je bila skromno opremljena, tiskalnica lesena, tiskarsko črnilo pa so si sami kuhali kar pred hišo na ulici. Podjetni Schiitz se je leta 1795 pote¬ goval še za koncesijo, da bi smel odpreti tiskarno tudi v Judenburgu, vendar brez uspeha. Prav tako ni uspel leta 1797 v prizadevanju, da bi dobil uradni naslov okrož¬ nega tiskarja. Ne glede na to pa je bil njegov glavni na¬ ročnik brez dvoma prav mariborski okrožni urad s stal¬ nimi potrebami po tiskanju kurend, cirkularjev, tabel in drugih uradnih tiskovin. Zraven tega je Schiitzova tiskar¬ na natiskovala šolska poročila, kakor tudi literarna dela v nemškem in slovenskem jeziku. Kljub prvotni prepo¬ vedi je vsaj do leta 1797, ko je bila dokončno uradno uki¬ njena, delovala tudi v Mariboru Schiitzova bralnica knjig, kot prej v Ptuju pa je še naprej opravljal verjetno tudi knjigotrške posle. Iz zadnjih let Schiitzovega vodenja ti¬ skarne so znani tudi slovenski tiski, ki jih je natisnil za mariborskega knjigoveza in knjigarja Jožefa Muzingerja ter se z njimi posredno vključil v preporoditeljsko dejav¬ nost na slovenskem Štajerskem. To so bili: Volkmerjeva hvalnica o kmečkem stanu in tobaku (1807), nova izdaja Breznikove večne pratike (1808) in drugi natis malega be¬ sedišča (1809) kot slovensko-nemškega slovarčka in učne knjige slovenskega jezika. Za utemeljitev tiskarstva na slovenskem Štajerskem — v Celju, Ptuju in Mariboru — prizadevno in pomembno-delovanje tiskarja Fr. A. Schiitza 103 j HVALA $ fKMETIZHKEGA STANA § i Mb, n ?J ■TOB AZIIIE T R A Ve| X -■ V-DVEH PES M AH fj ► . sm>5/en,v. 1 ' il i ... ■. v.Lfc-n | 5 - a s 1 S o 7 . | v.makbuhcl, •■ Si *H-iUe pcr )o!Vphu Martil ■^Ifldrziiiger Bukvarju. Priiifkanar pri Fr. .Sch&tzu Prvi slovenski tisk iz tiskarne Fr. A. Schiitza v Mariboru je 27. marca 1809 prekinila smrt kot posledica jetike, te skoraj nerazdružne spremljevalke tiskarskih delavcev v starejših časih. Tiskarno v Mariboru pa je nadalje vodil njegov pastorek Ignacij Dunšek. Svojega krušnega očeta je v vodenju tiskarne Ignacij Dunšek nasledil, ko je bil star komaj dvaindvajset let (roj. ok. 1787). O njegovem delovanju, ki je padlo ravno v čas vojna in gospodarske krize, so razpoložljivi podatki zelo pičli. Tiskarna je še naprej delala v istih prostorih in z ena¬ ko skromno opremo kot dotlej. Znano je, da je Dunšek v letu 1810 prosil za soglasje, če sme zvišati ceno nekate¬ rim tiskovinam in da je 30. decembra 1811 ob sprejemanju med mariborske meščane prisegel kot okrožni tiskar. Ob¬ seg in predmet poslovanja njegove tiskarske delavnice sta po vsej verjetnosti ostala enaka kot prej: uradne tiskovine ter redki nemški in slovenski knjižni tiski. Od slednjih je iz Dunškove tiskarne doslej znana samo prva izdaja Ver- dinekovega molitvenika Vsakdanji kruh (1810). Neporočeni Ig. Dunšek je komaj trideset let star umrl že 29. avgusta 1817, podjetje pa je z oporoko izročil svojemu pomočniku Jožefu Janschitzu. 104 Tiskar Jožef Karel Janschitz je bil sin uradnika pri okrožnem uradu v Mariboru in potomec stare mariborske rodbine, ki se je že v 15. stoletju priselila v mesto iz so¬ sednjega Pobrežja. Rojen 17. marca 1794 v isti hiši, kamor se je leto dni pozneje vselil Schutz s svojo tiskarno, je že v svojih mladostnih letih bil v neposrednem stiku s tiskar¬ skim delom. V tako rekoč hišni tiskarni se je pri Schiitzo- vem nasledniku Dunšku tudi izučil tiskarstva in po odpu¬ stitvi iz vojaščine spomladi 1817 pri njem nadaljeval z de¬ lom. Toda že nekaj mesecev pozneje je mojster Dunšek umrl in v oporoki zapustil tiskarno svojemu pomočniku Janschitzu, ki je za odškodnino moral izplačati Dunškovim sorodnikom 3000 goldinarjev. Tri dni po prednikovi smrti je novi lastnik tiskarne 1. septembra 1817 zaprosil deželno oblast za podelitev koncesije za samostojno opravljanje tiskarske obrti. Graški gubernij je 26. novembra prošnjo ugodno rešil, o čemer je prosilca uradno obvestil maribor¬ ski okrožni urad 13. decembra i. 1. in Janschitz je s triin¬ dvajsetimi leti postal samostojni tiskarski obrtnik. Sredi naslednjega leta (1818) se je poročil z Ano Lebarjevo, hčerjo mariborskega mesarja in gostilničarja, od katerega je čez deset let (1828) kupil v Dravski ulici eno najstarej¬ ših mariborskih hiš, ki je svoj čas služila za ječo, in vanjo preselil tiskarno. Ob izredni naklonjenosti okrožnega urada je Janschitz kot okrožni tiskar dolga leta tiskal vse ku- rende in druge tiskovine za potrebe tega in vseh drugih uradov mariborskega okrožja, in sicer v splošno zadovolj¬ stvo svojih naročnikov. Kolikšen je bil obseg drugih ti¬ skarskih izdelkov Janschitzove tiskarne, ni znano. Vmes sta bila menda samo dva slovenska tiska, nova izdaja Ver- dinekovega molitvenika (1824) in Kremplov nemško-slo- venski katekizem (1826), kar bi kazalo, da je bil Maribor v tem času skoraj popolnoma izločen iz slovenskih kultur¬ nih prizadevanj. Manjše število slovenskih in verjetno tudi nemških mariborskih tiskov je morda treba pripisati ra¬ stočemu konkurenčnemu poseganju graških tiskarjev na južnoštajersko področje, kar je v naslednjih letih vedno bolj občutila predvsem Janschitzova mariborska tiskarna. Vodilni štajerski slovenski preporodni literarni delavci so v tem času večje število svojih del tiskali v deželnem glavnem mestu, podobno kot je bil svoj čas eden vodilnih kulturnih delavcev ljubljanskega preporodnega kroga dis- 105 kalceat o. Marko Pohlin ob svojih ponovnih bivanjih v ce¬ sarskem glavnem mestu uporabljal za natiskovanje svojih del tamkajšnje tiskarne. Tako so na Dunaju pri Leopoldu Kaliwodi tiskali Pohlinovega Limbarja in prevod Canisi- jevega malega katekizma (oboje 1768), pri Christianu Gros- serju prevod pridig J. N. Tschupicke (1785), kratkočasne uganke (1788), prevod Beckerjevih naukov za kmečke po¬ trebe (1781) in veliki slovar Glossarium slavicum (1792), pri Janezu Tomažu Trattnerju pa poskus slovenske poetike Adjumentum Poesos Carnioliae (1798). Zdaj pa so v Grad¬ cu v tiskarni Alojza Tuscha natisnili Primčev prevod Franklinovega molitvenika in abecednik (oboje 1812), pri Andreju Leykamu obe Primčevi nemško slovenski čitanki (1813, 1814) ter Danjkovo izdajo nedeljskih in prazničnih evangelijev (1817), abecednik in dva molitvenika (vse 1824), cerkveno pesmarico, dve knjigi prevoda sv. pisma in veliki katekizem (vse 1826) ter končno pri Andreju Kienreichu Danjkovo nemško pisano slovnico slovenskega jezika (1824). Tako so se tiskarji avstrijskih velikih mest podobno kot na drugi strani slovenskega etničnega ozemlja njihovi italijanski stanovski tovariši, vključevali med po¬ srednike za razširjevanje slovenske književnosti ter kul¬ turne in nacionalne preporodne misli. 106 RAST SLOVENSKE TISKARSKE OBRTI (1828—1918) V začetku 19. stoletja je tiskarska umetnost zaklju¬ čevala svoj osvajalni pohod v širni svet. Nova obrtna de¬ javnost se je uveljavila na vseh zemljinah in se razširila po vseh deželah. Postajala je vedno pomembnejši činitelj kulturnega in tudi gospodarskega življenja posameznih narodov. S povezovanjem obeh funkcij, ekonomske in kul¬ turnopolitične, se je začela oblikovati končna podoba in vloga tiskarstva v modernih družbenih odnosih. Bolj ko so se tiskarske delavnice množile, bolj se je povečevala potreba po njih izdelkih. In obratno: tiskarski izdelki nekega določenega geografskega področja so bili tisti, ki so odpirali željo in potrebo po ustanavljanju novih tiskarskih delavnic na drugih, sosednjih področjih. Rastoče nasičevanje posameznih področij s tiskarskimi obrati pa je porojevalo novo kvaliteto v razvoju tiskarstva. Tako ime¬ novana črna umetnost se je spreminjala v obrtno spretnost in v proizvodno obrt vedno večjih zmogljivosti. Za 19. sto¬ letje značilna družbena dogajanja so takšen razvoj tiskar¬ stva samo še pospeševala. Različnih ideoloških dogem spro¬ ščujoče se duhovno življenje s svobodnejšim prelivanjem novih političnih idej ter z nezadržno rastočo kulturno in znanstveno tvornostjo je dajalo tiskarstvu možnosti in od njega zahtevalo večjo in večjo produkcijo tiskane besede. Tehnična revolucija tega stoletja pa je poleg drugih iz¬ najdb in dosežkov podprla tudi nadaljnji razvoj tiskarskih proizvajalnih sredstev, da so ostajala kos svojim razširje¬ nim nalogam. Reči moremo, da so sočasna prizadevanja za napredek tehnike v velikem obsegu koristila prav tiskar¬ stvu. Potem ko so po zaslugi Fr. Koniga stekli prvi cilin¬ drični tiskalni stroji in so v Angliji njegove iznajdbe pri- 107 merno dopolnili ter leta 1825 izdelali prvi mehanično gnani zaklopni tiskalni stroj, so bila prizadevanja pospeševalcev tiskarske tehnike osredotočena predvsem v iskanje načina, kako bi posneli črkovni stavek, da pri tem ne bi bilo treba tiskati z dragocenim stavnim gradivom, marveč s pomočjo njegovih odlitkov na primerne matrice. Prvi po¬ skusi z mavčnimi matricami niso dali zadovoljivih rezul¬ tatov, ker so bile le-te preveč občutljive in uporabne za en sam odtis. Zato je bila za razvoj stereo topi j e toliko bolj pomembna iznajdba papirne matrice, katere izumitelj je bil Claude Genoux leta 1829. Pri tem je uporabil več pol svilenega papirja in dve poli neklejene lepenke, jih zlep¬ ljene z rženim lepilom položil na črkovni sestavek ter ga v to plast vtisnil po postopku krtačnega odtisa; nato je vdolbine na hrbtni strani odtisa zapolnil s posebnim pra¬ hom in tako narejeno matrico posušil. Njena največja odlika je bila, da je bila koščeno trda in uporabna za večje število odtisov. Poleg stereotipije se je v 19. stoletju iz niza izumov in iznajdb razvila tudi galvanoplastika, ki je napredovala zlasti po uvedbi električnega toka in spozna¬ nju njegovih kemičnih učinkov. Izboljšave na področju stereotipije so pripomogle tudi k nadaljnjemu razvoju tiskalnih strojev. Z uporabo prin¬ cipa stereotipije je leta 1846 Anglež Applegath skonstruiral prvo rotacijsko tiskalnico, ki je do leta 1862 tiskala lon¬ donski časnik Times. Za razliko od Konigovega cilindrič¬ nega tiskalnega stroja, pri katerem je s papirjem vrteči se valj odtiskoval besedilo z ravno ležečega stavka, je bil le-ta pri rotacijskem tiskalnem stroju v obliki posnetka v matrico tudi nameščen na valju. Oba valja, eden z matrico in z njim dotikajoči se drugi, sta se vrtila v isti smeri, med njima z enako hitrostjo premikajoči se papir pa je prevzemal z matrice odtis besedila. Pri tem tiskalnem po¬ stopku so mogli začeti uvajati tudi v svitkih pripravljeni tiskarski papir, kar si je bil že leta 1835 zamislil Anglež Rowland Hill. Ob nadaljnjih izpopolnitvah je leta 1863 Američan Bullock izdelal prvi zares zadovoljivo skonstrui¬ rani rotacijski stroj, ki je bil dobro uporaben tudi za ti¬ skanje časnikov. Vse značilnosti modernega rotacijskega stroja pa je združevala za tiskanje Timesa leta 1866 spe¬ cialno zgrajena tako imenovana Waltherjeva tiskalnica: pa¬ pirni zvitek, naprave za vlaženje papirja, tiskanje po obeh straneh, rezalna naprava in avtomatično izlaganje poti- 108 Applegathov tiskalni stroj iz leta 1832 skanih pol; bila je zgled za nadaljnji razvoj rotacijskih tiskalnih strojev. Tako so okrog leta 1873 rotacijski tiskalni stroj izboljšali z vlažilnim in zgibalnim aparatom, leta 1878 je bil izdelan prvi spremenljivi tiskalni stroj, pri katerem so mogli format tiskov po potrebi spreminjati, leta 1890 je bil vpeljan rotacijski tiskalnik »dvojček«, od Walther- jevega 4-stranskega je prišlo do 16, 32 in 64-stranskih ti¬ skalnih strojev, uredili so pnevmatične transportne napra¬ ve za papir, uvedli več barvilcev, povečala se je obrato¬ valna hitrost strojev, rasla je njih zmogljivost itd. Manj skokovito se je razvijal mali ali zaklopni tiskalni stroj. Njegov sistem tiskanja s pritiskom ravne ploskve na tiskar¬ ski stavek se je toliko spremenil, da je bil stavek name¬ ščen navpično, tiskalna ploščad s papirjem pa je najprej naredila nihljaj od 30° do 90°, da je prišla v paralelni po¬ ložaj s stavkom in bila šele nato pritisnjena obenj. Prvotni ročni in nožni pogon tiskalnih strojev je pozneje zamenjal mehanični pogon z uporabo pare in elektrike. Tehnično izpopolnjeni tiskalni stroji so potrebovali vedno več in hitreje pripravljenega tiskarskega stavka. Ročno stavljenje besedila ni moglo več zadovoljevati ra¬ stočih potreb po tiskarskih izdelkih. Tako so že v prvih 109 desetletjih 19. stoletja Angleža Forster in Church in Da¬ nes Sorensen poskušali skonstruirati primeren stavni stroj, vendar brez večjih uspehov. Pomembnejši je bil patent Karla Kastenbeina iz Kassela v letu 1871 za stavni in od¬ lagalni stroj, ob katerem so delali štirje delavci: stavec, spiralec, odlagalec in pomožni delavec. Leta 1880 sta Green in Burr skonstruirala stroj s stavnim in odlagalnim apara¬ tom, ki je potreboval samo tri delovne sile, stavni in od¬ lagalni stroj Američana Thorna pa že samo stavca in spi- ralca. Pravo in revolucionarno razrešitev problema je pri¬ nesel šele stavni stroj Linotype, ki ga je leta 1884 izumil Ottmar Mergenthaler v Baltimoru v Ameriki. Za delo stroja, ki je mogel ulivati cele vrste, je bil potreben en sam stavec, njegova delovna zmogljivost pa je bila štirikrat večja kot pri ročnem stavljenju. Tehnični postopek teče s pomočjo matric, ki se z udarjanjem na posamezne črke tipkalnice zbirajo v vrsto, le-to poseben vzvod pomakne pred kalup, kjer se ulije in zdrsne na zbiralni čoln, ma¬ trice pa se avtomatično vrnejo na prvotna mesta v žlebovih matričnika. Prvi stavni stroj te vrste je začel delovati leta 1886 v časopisnem podjetju New York Tribune. Štiri leta pozneje je prišel na tržišče v letu 1888 skonstruirani stavni stroj Američanov Johna Rogersa in Freda Brighta sistema Typograph. Tudi ta stroj je temeljil na principu ulivanja celih vrst, le da je bila njegova konstrukcija bolj enostavna, črkovne matrice pa nameščene na kovinskih paličicah, ki so razvrščene na stroju v obliki koša. Leta 1896 je Američan Tolbert Lanston obogatil tiskarstvo za stavni stroj sistema Monotype. Od prejšnjih se je kon¬ strukcija tega stavnega stroja razlikovala po ločenih strojih za stavljenje in ulivanje; delovni postopek je bil osnovan na principu uporabe izluknjanega papirnega traku, ulival pa ni celih vrst, marveč posamezne črke. V letu 1913 je bil izdelan še prvi stavni stroj Intertype, ki ga je izumil W. S. Scudder in je pomenil nadaljnjo izpopolnitev strojev tipa Linotype. Ob tolikšnem tehničnem razvoju tiskalnih in stavnih strojev pa so napredovali tudi drugi tiskarski postopki in pripomočki. Že leta 1838 je Danec Lauritz Brandt izdelal ročni ulivalni stroj. Popolni ulivalni stroj sta v letu 1862 izumila Robert Johnson in Stains Atkinson iz Londona, strojni tovarnar Foucher iz Pariza pa je leta 1883 njuno iznajdbo še bistveno izboljšal. Za estetsko kvaliteto tiskar- 110 Bullockov tiskalni stroj iz leta 1869 skih izdelkov so grafični delavci skrbeli z novimi slogi in rezi črk ter z novimi postopki za ilustrativno opremljanje tiskov. Nekdanjemu lesorezu, bakrorezu, radiranki in od začetka 19. stoletja uveljavljujoči se litografiji se je za¬ čela pridruževati fotografija in kemigrafija. Izumitelju fo¬ tografije Louisu Jaquesu Mande Daguerreu je sledila vrsta nadaljevalcev, ki so z izpopolnjevanjem fizikalnih in ke¬ mičnih postopkov pripeljali razvoj fotografije od primi¬ tivnih daguerrotipij do pankromatičnih plošč. Dosežki na področju fotografije so bili sproti koristno uporabljeni v grafični stroki. Že leta 1822 je Francoz Nicephore Niepce izumil jedkalni postopek, pri katerem je uporabil kemični učinek svetlobe. Za njim je Sukov spoznal občutljivost z beljakovino in želatino povezanih kromovih soli za svet¬ lobo, Fox Talbot in Francoz Pointevin pa sta njegovo do¬ gnanje uporabila za izdelavo kopij na pigmentni papir in postavila temelj za moderni prenosni postopek v bakroti- sku. Medtem je leta 1833 H. W. Eberhardt prvi jedkal pe- rorisbe na cinkovi plošči; pozneje je Hofel uporabil prvot¬ ni litografski prenosni postopek tudi za kovinske plošče, ki jih je nato jedkal, Tissier pa je z navaljanjem klišeja s tiskarsko barvo in premazom s stopljenim asfaltom izumil nov jedkalni postopek ter ga izpopolnil. Medtem ko je bil postopek za izdelovanje črtnih klišejev v celoti zadovoljivo rešen že pred koncem šestdesetih let, je izum rastrskega klišeja uspel šele leta 1882 Georgu Meisenbachu, čigar do- 111 sežek je dokončno izpopolnil Levy leta 1890. Nekako v istem času je uspel tudi prvi kvalitetni tribarvni tisk kot izkoristek sočasnih dosežkov barvne fotografije na pod¬ ročju grafične stroke in kvalitetni skok v primerjavi z Senefelderjevimi prvimi poskusi večbarvnega tiska po li¬ tografskem postopku iz leta 1826. Grafično stroko zadnje četrtine 19. stoletja je obogatil še Kličev izum heliogra- vure (1879) in bakrotiska z rakljenj (1891). Sledil je še Scholzov patent (1892) za tiskalni postopek z aluminijastih plošč (algrafija) in njih zamenjava s cinkovimi ploščami (1905) ter dokončna uveljavitev litografije na kovinskih ploščah, in sicer po uvedbi prvih bakrotiskalnih strojev in posrednega tiska v ofsetnem tiskalnem stroju konec pr¬ vega desetletja v novem 20. stoletju. Na Slovenskem je družbeno dogajanje tega obdobja razpeto med notranjepolitična presnavljanja, ki so se vrsti¬ la od utrjevanja avstrijske upravne in politične oblasti v ponovno zasedenih ozemljih nekdanjih francoskih ilirskih provinc, prek vladavine v političnem duhu svete alianse usmerjenih absolutističnih režimov Metternicha in drugih vsenemških avstrijskih politikov ter kratkotrajnejših druž¬ benih pretresov, ki so se kot odmevi pariške revolucije iz leta 1830 izraziteje odrazili v dunajski marčni revoluciji leta 1848, do poskusa preobrazbe centralistične avstro- ogrske monarhije pod Taafejem v smeri federativne dr¬ žavne ureditve, katere končni rezultat je bil razpad stare avstrijske fevdalno-buržoazne države ob koncu svetovne vojne v letu 1918. Politična in gospodarska veljavnost je sprva še nadalje ostala v rokah tod prebivajočih nemških fevdalnih in meščanskih naseljencev, katerih idejna mi¬ selnost je bila v svoji osnovi konservativna, čeprav je sča¬ soma postajala dostopna tudi za modernejše, liberalistične nazore. Le-ti so prihajali do odraza predvsem v bolj pod¬ jetniški gospodarski dejavnosti in samo v manjši meri tudi na področju političnega življenja. Najštevilnejši nosilec slovenskega nacionalnega in go¬ spodarskega potenciala je še nadalje bilo podeželsko kmeč¬ ko ljudstvo. Kmečka odveza, ki je kmetstvo rešila vele¬ posestniškega jarma, je za krajši čas resnično izboljšala njih gmotni in družbeni položaj, vendar so prejšnji eko¬ nomski pritisk kmalu nadomestile državne in drugačne davčne dajatve, gospodarski liberalizem pa ob uvajanju 112 napredne modernizirane proizvodnje ni prizanašal s kraj¬ šimi ali pa tudi močnejšimi krizami, ki so povzročale fi¬ nančne polome, brezposelnost, prodajanje kmečkih gospo¬ darstev in izseljevanje na tuje. V ugodnejšem družbenem položaju je bilo slovensko prebivalstvo v trgih in mestih, ki si je poleg obrtniške pridobivalo vedno večjo trgovsko veljavo, segalo pa pogosteje tudi po državnih in drugih javnih službah. Slovensko meščanstvo je postajalo gonilna sila v narodnostnem in političnem razvoju, ki se je vedno jasneje in določneje oblikoval v smeri izvajanja na tabo- raških shodih deklariranih teženj po kulturno samostojni in upravnopolitični zedinjeni Sloveniji ter se uresničeval v okviru svetovnonazorskih načel in praktičnih nastopanj dveh organiziranih političnih grupacij, klerikalne in libe¬ ralne. Uvajanje modernega gospodarstva z razširjanjem obrti in njenim preraščanjem v industrijske oblike proiz¬ vajanja materialnih dobrin pa je ob kmečke delavce uvr¬ ščalo tudi vedno večje število obrtniških in industrij škili delavcev. Le-ti so pod vplivanjem delavskega gibanja v sosednjih deželah in ob ugodnejših pogojih za poklicno in osebno prosvetljevanje postopoma postajali samostojna po¬ litična silnica, ki je ob kritičnem odnosu do obeh vodilnih slovenskih političnih usmeritev iskala in si sčasoma tudi izoblikovala samostojno pot delovanja v slovenski druž¬ beni skupnosti. Pospešeno uveljavljanje v prejšnjih ob¬ dobjih povsem zapostavljenega in ob tla pritisnjenega slo¬ venskega življa v vsem javnem življenju je bilo pogojeno s precejšnjimi spremembami v odnosu avstrijskih uradnih predstavnikov do upoštevanja zunanjih manifestacij slo¬ venskega narodnega bivanja ter z izboljšanjem pogojev za pridobivanje temeljne izobrazbene stopnje v narodnem je¬ ziku in bolj odprtimi možnostmi za doseganje višjih šolskih in strokovnih kvalifikacij, kar vse je bilo plod vztrajnih in napornih stoletnih prizadevanj pripadnikov slovenske etnične skupnosti, da si priborijo veljavo samostojnega naroda. Pomembna vloga pri kulturnem osveščanju slovenske¬ ga ljudstva in vedno večji delež v razvijanju narodnega gospodarstva je v tem času in njegovi družbeni situaciji pripadla tiskarstvu. Tiskarske delavnice so razširjale ob¬ seg svoje proizvodnje, preraščale v večja zasebna obrtna podjetja, postopoma modernizirale svoje obrate in posta¬ jale privlačno gospodarsko področje za združevanje in opla- s 113 janje finančnega kapitala. Tiskarsko delo je ponovno po¬ stajalo družbeno ugledno, njegovi raznovrstni izdelki pa prepotrebni za nemoteno nadaljnjo gospodarsko poslovanje ter kulturno in politično rast dežele. Tedanja tiskarska središča so svojo obrtno tradicijo nadalje utrjevala, pri¬ dobljene koncesije so prehajale iz rodu v rod, od enega lastnika na drugega, poleg starih pa so začenjali delovati novi tiskarski obrati, ki so se vedno pogosteje vkoreninjali tudi po novih pokrajinskih središčih. V Ljubljani so se štirim prvotnim tiskarnam pridru¬ žile še štiri nove, v njih pa se je zvrstila vrsta prizadev¬ nih ter bolj ali manj uspešnih tiskarskih delavcev; posebno mesto med njimi pripada pač velikemu slovenskemu ti¬ skarju Jožefu Blazniku ter dvema zadružno organizirani¬ ma tiskarskima podjetjema, Narodni tiskarni in Katoliški tiskarni. Na deželnem področju Kranjske so tiskarski obrti začela kar po vrsti odpirati vrata vsa večja mestna naselja, in sicer: Novo mesto (1840), Postojna (1851), Kranj (1888), Kamnik (1900), Kočevje (1903), Krško (1905) in Idrija (1911). Nič manj učinkovit ni bil pohod tiskarstva na Štajersko in v Pomurje. V Mariboru so dotlej edini tiskarski hiši začele konkurirati štiri nove tiskarske delavnice, med njimi dve izrazito slovensko nacionalno opredeljeni, Narodna ti¬ skarna in Tiskarna sv. Cirila. Politični boj med nemškim in slovenskim življem je tudi Celju navrgel drugo tiskar¬ sko koncesijo, medtem ko je Ptuj z manjšimi presledki še nadalje vzdrževal svojo tiskarsko tradicijo. Med novo osvojena tiskarska kraja moremo šteti Mursko Soboto (1884) in Dolnjo Lendavo (1896), medtem ko se je obrt pr¬ vič pojavila tudi v Gornji Radgoni (1906) in v Brežicah (1909). Vedno bolj živahna in obsežna je postajala tiskar¬ ska dejavnost tudi na primorski strani. V Trstu so se ti¬ stim italijanskim in slovenskim tiskarskim delavnicam, ki so nadaljevale tradicijo prejšnjega obdobja, priključevale številne nove, med katerimi jih je kar okrog 15 izdelovalo tudi slovenske tiske; posebno pomembno vlogo sta med njimi odigrali tiskarna Viktorja Dolenca in tiskarna Edi¬ nost. Podobna, čeprav ne tako močno razvejana, je bila tiskarska dejavnost v Gorici. Slovenski tiski so prihajali iz sedmih tiskarskih hiš, med katerimi so ostala zlasti zasluž¬ na imena Paternollija, Gabrščka in Narodne tiskarne. Med tiskarskimi kraji tega področja pa se je znova pojavilo ime mesta Kopra (1906). Bolj skromna od primorske je 114 Kastenbeinov stavni stroj iz leta 1883 bila tiskarska dejavnost na Koroškem. Dvema prej sloven¬ skim tiskom odprtima tiskarnama v Celovcu je v sedem¬ desetih letih odvzela ta del njunega poslovanja novo usta¬ novljena in pomembna tiskarna Družbe sv. Mohorja. Druge nove celovške tiskarne so služile predvsem nemštvu in sta le dve med njimi priložnostno izdelali tudi nekaj sloven¬ skih tiskov. Enako, z eno samo izjemo v korist slovenstvu, je bilo stanje med tiskarji tudi v Beljaku. Vzporedno z razširjanjem tiskarske obrti in njenih de¬ lavnic je naraščalo tudi število tiskarskih delavcev. Med¬ nje so se vedno bolj prevladujoče uvrščali slovenski roja¬ ki. Po prestalih učnih letih so po obrtnem običaju še vedno odhajali na nekajletno pomočniško prakso v tuje dežele in se zatem kaj radi vračali nazaj v domovino ter prevzemali mesta vodilnih tiskarskih delavcev, ki so bila dotlej v glavnem še vedno v rokah priseljenih tiskarskih mojstrov. Po tej poti se je ob osamosvajanju slovenske tiskarske obrti krepil tudi slovenski tiskarski stan, tako na strokov¬ nem področju kot na področju družbenega udejstvovanja. Po vzoru svojih kolegov na Avstrijskem in v drugih tujih deželah so tudi tiskarji na Slovenskem konec leta 1867 pod vodstvom v Ljubljano priseljenega stavca Karla 8 * 115 Rheina sprožili priprave za ustanovitev svojega strokov¬ nega društva. Že 9. februarja 1868 je bil v Ljubljani usta¬ novni občni zbor Izobraževalnega društva za tiskarje, ka¬ terega prvi predsednik je postal faktor Egeričine tiskarne Anton Klein; temu prvemu delavskemu društvu na Slo¬ venskem sta še isto leto sledili društvi tiskarskih delavcev v Celovcu in v Trstu, nekaj pozneje pa tudi v Mariboru. Dvaintridesetim društvenim ustanoviteljem iz tiskarskih vrst se je neposredno zatem pridružilo še nad 20 veljavnih ljubljanskih meščanov kot ustanovni oziroma podporni člani, tako da je organizacija že v začetnem obdobju štela okrog 60 članov. Društvo je sprva prirejalo poučne shode svojega član¬ stva s predavanji, organiziralo poučevanje nemščine, uved¬ lo strokovni pouk za tiskarske vajence ter uredilo dru¬ štveno knjižnico in čitalnico. Že v prvem letu obstoja so ustanovili podporno blagajno za bolne, onemogle in potu¬ joče stanovske tovariše in tudi pristopili k izdelavi enotne mezdne pogodbe. Le-ta je bila med lastniki tiskarn in ti¬ skarskimi pomočniki prvič sklenjena v letu 1869 ter dolo¬ čala obojih pravice in dolžnosti pri opravljanju delovnega razmerja. Spomladi 1872 se je med slovenskimi grafičarji pojavilo prvo resnejše mezdno gibanje, ki je privedlo do sklenitve nove in natančnejše kolektivne pogodbe, katera je ostala v veljavi celih 18 let. V letu 1873 je društvo usta¬ novilo podporno blagajno za pomoč nezaposlenim članom, po nekaj letih pa začelo izplačevati pogrebnino in podporo vdovam umrlih članov, bolniško podporo in imelo vrsto let tudi lastnega društvenega zdravnika. Seveda je društvo prirejalo redne letne Gutenbergove slovesnosti, veselice, plese, izlete in druge družabne sestanke ter večkrat posku¬ šalo ustanoviti pevske klube oziroma druge oblike društve¬ nega delovanja. Z ustanavljanjem tiskarskih delavnic izven deželnega središča se je razširjalo navzven tudi društveno delovanje, kar se je odrazilo tudi v preimenovanju organizacije v Dru¬ štvo tiskarjev, kamnopiscev in kamnotiskarjev na Kranj¬ skem (1879) oziroma v Društvo tiskarjev na Kranjskem (1895). Od leta 1885 dalje je ljubljansko društvo izdajalo tiskana poročila o svojem delovanju. Decembra 1894 so se vse tiskarske organizacije avstrijske države vključile v osrednjo Zvezo avstrijskih tiskarskih društev in prek nje urejale svoje stanovske in predvsem tarifne zahteve. Po- 116 sledice velikega potresa leta 1895 so vzbudile potrebo po ustanovitvi dobrodelnega tiskarskega društva, ki je nudilo pomoč sirotam umrlih društvenih članov. Kmalu zatem je bilo poleg prvotne tiskarske delavske organizacije ustanov¬ ljeno še društvo lastnikov tiskarn (1899), nekaj let pozneje pa še sekcija avstrijske faktorske zveze (1908). Med žrtva¬ mi septembrskih protinacionalnih izgredov avstrijskih var¬ nostnih organov leta 1908 je bil tudi strojnik ljubljanske Narodne tiskarne Rudolf Lunder. V smislu izpopolnjevanja strokovnosti svojih članov in javnega uveljavljanja tiskar¬ ske stroke je društvo podprlo izdajanje prvega slovenske¬ ga tiskarskega glasila Tiskarski obzornik (1909), sodelovalo leta 1909 na prvi grafični razstavi in leta 1913 pri ustano¬ vitvi deželnega gremija tiskarjev in kamnotiskarjev, ki naj bi urejal in združeval dejavnost vseh izvajalcev tiskarske obrti in zagovarjal koristi društvenih članov. Organizacija je v tem času štela že nad 180 članov in se je zaradi prila¬ goditve pravilom avstrijske strokovne zveze preimenovala v Društvo tiskarskih in črkolivskih pomočnikov na Kranj¬ skem. — Podobno kot na Kranjskem se je organizacijska povezanost tiskarskih delavcev razvijala tudi na sloven¬ skem Štajerskem in Primorskem. Slej ko prej je bilo težišče društveno organiziranega delovanja slovenskih in drugih avstrijskih tiskarjev na področju uveljavljanja njihovih stanovskih in življenjskih interesov. Že v letu 1890 po daljšem času obnovljena mezdna pogodba je bila prilagojena razmeram časa in je med drugim določala najnižjo dopustno tedensko mezdo, povišanje plačila za postavljenih 1000 črk in lestvico za sprejemanje vajencev. Z letom 1896 pa je začel veljati splošni avstrijski mezdni cenik, ki je predstavljal napre¬ den vzorec za sklepanje skupnih delovnih in mezdnih do¬ govorov v tiskarnah. Z njim je bil določen 9-urni delavnik, 6 plačilnih skupin glede na življenjske pogoje posameznih krajev, minimalne tedenske mezde, cena za postavljenih 1000 črk, sprejemanje vajencev in vzpostavljeno razsodi¬ šče za urejanje sporov med delodajalci in tiskarskimi po¬ močniki. Cenik je bil vsako četrto leto obnovljen in po¬ pravljen, pri čemer je v letu 1905 prišlo do resnih neso¬ glasij med pogajajočima se stranema in do občutnega pa¬ sivnega odpora po vseh tiskarnah v državi. Najbolj oster Pa je bil boj ob obnovitvi cenika v letu 1913. Razlike med predlogi lastnikov tiskarn in tiskarskih pomočnikov so bile 117 tako velike, da so se pogajanja po nekaj dneh razbila. Zato je naraščal pasivni odpor delavcev, tiskarnarji pa so grozili z odpustitvijo vseh članov pomočniške organizacije. Spor se je razrasel v stavko, ki je v času od konca decembra 1913 do sredine februarja 1914 po vsej državi zajela nad 12.000 pomočnikov in okrog 2.000 pomožnih delavcev. V Ljubljani na primer stavka ni imela tolikšnega obsega, ker sta vodstvi Narodne tiskarne in Učiteljske tiskarne pristali na kompromisno začasno tarifo. V tem času je bil najprej 21. decembra 1913 sklican v Mestnem domu zaupni shod delavcev ljubljanskih tiskarn, na katerem je društveno vodstvo pojasnjevalo vzroke in nastanek mezdnega giba¬ nja ter pozvalo k organizirani enotnosti in vztrajnosti v boju za osnovne delavske pravice; 20. januarja 1914 je bil organiziran še javni shod, da so voditelji tiskarskih delav¬ cev obvestili javnost o pravih vzrokih stavkovnega gibanja ter ovrgli mnoge lažne in zlonamerne informacije. Stav¬ kajoči ljubljanski tiskarji so se vzorno zadržali in pokazali svojo visoko moralno zavest med drugim tudi s prostovolj¬ nim čiščenjem snega z mestnih ulic. S posredovanjem osrednje vlade je bila sprejeta nova avstrijska tiskarska tarifa, ki je prinesla nove izboljšave socialnega položaja zaposlenih grafičnih delavcev (polurno skrajšanje delovne¬ ga časa ob sobotah, določitev samo 5 draginjskih območij, po letih pomočniškega staža določeni minimum plačila, zvi¬ šanje zaslužka za posamezne kategorije tiskarniških delav¬ cev, nedeljsko delo je bilo zakonsko določeno le kot izjem¬ no in dvojno plačano idr.) in predstavljala nedvomni uspeh v dejavnosti organizacije grafičnih delavcev. Pol leta kasneje je izbruhnila prva svetovna vojna. Mnogo tiskarskih delavcev je moralo obleči vojaško suknjo in prepustiti svojo življenjsko usodo krvavi tragiki bojišč. Naročila po tiskarskih izdelkih so se občutno zmanjšala, kar je privedlo do skrajšanja delovnega časa in do pove¬ čanja nezaposlenosti. Normalizacijo in ponovni razcvet ti¬ skarske dejavnosti je tudi na Slovenskem prinesel šele za¬ ključek štiriletne vojne in gospodarska konjuktura v prvem povojnem obdobju. 118 TISKARSTVO V LJUBLJANI V drugo četrtletje 19. stoletja je Ljubljana vstopala s štirimi delujočimi tiskarnami: poldrugostoletna tradicija prvotne Mayrjeve tiskarne je bila v rokah mlade Franči¬ ške Retzer; Ignac Kleinmayr je nadaljeval petdesetletno tradicijo rodbinske tiskarske obrti; prav tako petdesetletno tradicijo prvotne Merkove tiskarne je vzdrževala vdova Rozalija Eger; kot zadnji novinec pa je v mestu deloval še tiskar Jožef Sassenberg. Kleinmayrjeva ljubljanska tiskarna se je iz desetletja v desetletje vedno bolj uveljavljala kot eno najbolj uspeš¬ nih tiskarskih podjetij tako v kvaliteti svojih obrtnih sto¬ ritev kot pri komercialnem uspehu. Podjetni lastnik Ignac Kleinmayr je premestil tiskarno z Mestnega trga v novo zgrajeno poslopje na vogalu nekdanje Kolodvorske in Dal¬ matinove ulice, za knjigarno pa najel prostore v prav tako novi stavbi na Kongresnem trgu. Leta 1832 je sodeloval pri ureditvi litografije v tiskarni Rozalije Eger, ki so jo sofinancirali vsi štirje tedanji ljubljanski tiskarji; zaradi deficitnega poslovanja se je družba leta 1853 razšla. Leta 1827 si je Ig. Kleinmayr pridobil za knjigovodskega sode¬ lavca Fedorja Bamberga, potomca saške graščinske druži¬ ne, in si v času njegovega prvega bivanja v Ljubljani (do leta 1842) z njegovo pomočjo še utrdil položaj vodilnega nemškega tiskarja in založnika. Čez nekaj let (1846) se je Fedor Bamberg znova vrnil h Kleinmayrju, se poročil z njegovo hčerjo Teklo in se mu priključil kot družabnik. Odslej se je podjetje imenovalo Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. Slednji je od leta 1852 dalje do svoje smrti samostojno vodil tiskarno in knji¬ garno in urejal Laibacher Zeitung. Časopis je bil kot urad¬ no nemško glasilo na dostojni višini, ki so jo predvsem podpirale njegove leposlovne oziroma znanstvene priloge. Ko je leta 1849 prenehala izhajati priloga Ulyrisches Blatt, ,ki je zaradi Prešernovih in Čopovih prispevkov ostala po¬ membna tudi za slovensko literarno zgodovino, je po ne¬ kajletnem premoru pričela izhajati znanstvena priloga Blatter aus Krain (1857 — 1865), ki je prinašala obilo lokal¬ nih zgodovinskih, zemljepisnih in etnografskih člankov. V času Bambergovega vodstva je tiskarna pridobila dva 119 Poslopje tiskarne Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v nekdanji Kolodvorski ulici v Ljubljani večja Sieglova tiskalna stroja, ki sta omogočala hitrejše tiskanje časnikov in tiskovin, namesto dotedanjega raz¬ svetljevanja delovnih prostorov z lojenkami pa vpeljala plinsko razsvetljavo. Po zgodnji očetovi smrti je leta 1869 prevzel vodstvo podjetja komaj enaindvajsetletni sin Otomar Bamberg, ki se je bil za tiskarja in knjigarnarja strokovno izobrazil pri Manzu v Augsburgu. Pod njegovim več kot petdesetletnim vodstvom se je nekdanja Kleinmayrjeva tiskarna preobra¬ zila v eno najmodernejših tiskarniških podjetij v Ljub¬ ljani. O. Bamberg je podaljšal in nadzidal dotedanje tiskar- niško poslopje, po načrtih arhitekta Fabianija pozneje zgradil novo obsežno palačo, tiskarno in knjigoveznico pa opremil z modernimi stroji. Že leta 1901 si je kot prvi v Ljubljani nabavil stavni stroj Linotype, ki so mu kmalu sledili nadaljnji trije novejše izdelave in večje zmogljivo¬ sti, leta 1907 pa do takrat najmodernejši dvoobratni brzo- tiskalni stroj znamke The Miehle. Tiskarna je razpolagala z najboljšimi delavci (običajno okrog 80 zaposlenih, od tega do polovice kvalificiranih tiskarjev) in si s kvalitet- 120 nimi, tudi večbarvnimi izdelki pridobivala vedno nove naročnike. Kar zadeva tiske, je bil tudi Otomar Bamberg sprva predvsem nemški tiskar in založnik, zlasti za potrebe av¬ strijskih deželnih in vojaških uradov ter domačih gospo¬ darskih krogov. Od osemdesetih let dalje pa je postopoma v vedno večjem obsegu tiskal tudi slovenske knjige. Med njimi so bili učbeniki za osnovne in srednje šole, zlasti pa so pomembni natisi leposlovnih del Josipa Stritarja (1887 do 1899), Frana Levstika (1891—1895) in Ivana Tavčarja (1896—1902), ilustrirane in ljudske izdaje Prešernovih pesmi (1900), Aškerčevih Balad in romanc (1890), druge izdaje Gregorčičevih Poezij (1885), prve izdaje Cankarjeve Erotike (1899), Župančičevih Samogovorov (1908) itd. Vzor¬ ne izdaje teh in drugih slovenskih del so imele velik vpliv na nadaljnji razvoj slovenske lepe knjige. Otomar Bam¬ berg je imel precej dobre zveze s predstavniki slovenske literarne modeme, zlasti z Ivanom Cankarjem, in s sočas¬ nimi slovenskimi likovnimi umetniki ter se v odnosu do njih često izkazal kot kulturni mecen. Dolgo vrsto let je bil tudi predsednik društva tiskarjev v Ljubljani. Po končani prvi svetovni vojni je O. Bamberg leta 1919 prodal tiskarno in njene zgradbe ob Dalmatinovi in Miklošičevi ulici delniški družbi, sam pa se umaknil na svoj gradič Impolco pri Sevnici, kjer je umrl leta 1934. Tako je leta 1919 zamrlo ime ljubljanske nemške tiskarske rodbine Kleinmayr, ki se je v tem mestu pojavilo leta 1782 z odprtjem njihove druge tiskarske delavnice ter vztra¬ jalo celih 137 let, čeprav od tega zadnjih 73 let v sodelo¬ vanju z drugo nemško rodbino, Bambergi in v njihovi po¬ sesti. Delovanje Kleinmayr-Bambergove tiskarne si je s svojim notranjim strokovnim razvojem in s svojimi tiskar¬ skimi izdelki izoblikovalo pomemben delež pri rasti tiskar¬ stva na Slovenskem in slovenske duhovne kulture. Izmed ostalih treh ljubljanskih tiskarn se je sredi prve polovice prejšnjega stoletja najbolje znašla najmlajša med njimi, Sassenbergova. Dobro ime, ki si ga je bil Jožef Sassenberg upravičeno pridobil z izvrstno kvaliteto' svo¬ jih tiskarskih izdelkov, mu je še nadalje ohranjevalo in širilo krog naročnikov. Ljubljanskim knjigovezom, ki so bili obenem tudi založniki tedaj bujno idoče nabožne lite¬ rature, je med drugim "tiskal tovrstne slovenske izdaje, 121 kot je bilo npr. Veritijevo Razlaganje svetiga evangelija (1830), Dolinarjeve Pesme v nedele celiga leta (1829), več natisov Baragove Dušne paše (1830, 1831, 1835), Ciglerjeve Molitve za bolnike (1830), Rantovih Sedem postnih pridig (1834), knjižici o cerkvenih svetnicah in mučenicah Filo- meni (1845) in Tereziji (1846) idr. Trajno pa je zaposlil svojo tiskarno, ko mu je leta 1833 uspelo, da je dobavlja¬ nje tiskovin za davčne urade in monopolne uprave na Kranjskem razširil na izdelovanje vseh potrebnih uradnih tiskovin za celotno ljubljansko in novomeško okrožje. Ven¬ dar je ob tem delu že občutil rastočo podjetnost obrtnega tekmeca Jožefa Blaznika, novega lastnika Retzerjeve ti¬ skarne. Da mu le-ta s cenejšo ponudbo ni prevzel tiskanja uradnih tiskovin, se je Sassenberg zavezal plačevati Blaz¬ niku določeno letno rento. Sicer pa je znano, da je Sassen¬ berg živel v skromnih razmerah. Vrednost njegove tiskar¬ ne na Glavnem trgu so nekaj let pozneje ocenili na 800 goldinarjev, ob 1300 goldinarjih varščine, ki je bila nalo¬ žena pri graškem tiskarju Kienreichu. Bil pa je tiskar Sassenberg tudi družaben človek in je po tej poti prihajal tudi v družbo s pesnikom Francetom Prešernom. Oba sta bila namreč člana nejavnega muzi- kalno-humorističnega društva, ki se je poleti 1844, dokler njegova dejavnost zaradi nasprotovanja policije ni za¬ mrla, sestajalo pri gostilničarju Liningerju v Šiški. Izpri¬ čano je, da je za zabavo na dan 22. julija 1844 prispeval tiskar Sassenberg transparent, na katerem je v nemškem jeziku pisalo: »Ljubezen, prijateljstvo in sloga naj poživ¬ lja naše društvo!« Morda je bila v tem napisu vsebovana tudi maksima Sassenbergovega življenja, ki se je izteklo 8. januarja 1849. Lastništvo tiskarne in vsega drugega imetja je po oporoki pripadlo Sassenbergovi vdovi Mariji, medtem ko je tiskarno vodil njen dotedanji poslovodja Jo¬ žef Rudolf Milic. Slednjemu v korist se je Marija Sassen¬ berg po dveh letih odpovedala tiskarski koncesiji in pre¬ dala tiskarno novemu samostojnemu obrtniku. Nekdanjo Merkovo tiskarno je po smrti Janeza Leo¬ polda Egra vodila njegova vdova Rozalija Eger. Nemara se je prav ta tiskarna tudi sedaj kot že v prejšnjih letih najteže prebijala skozi konkurenčni boj štirih ljubljanskih tiskarskih delavnic za svoj obstanek in napredek. Čez ne¬ kaj let se je materi pri vodenju podjetja pridružil sin 122 Časopis iz tiskarne Rozalije Eger v Ljubljani Franc Ksaverij Eger (roj. 12. novembra 1819), tako da je tiskarna nadalje delovala pod naslovom Rozalija Eger in sin. Tiskarna je bila opremljena z eno ročno in dvema Sieglovima brzotiskalnicama. Tu je bila v juliju 1832 ure¬ jena prva litografija v Ljubljani, ki so jo na Blaznikovo pobudo kot enako udeleženi pogodbeniki ustanovili vsi štirje tedanji ljubljanski tiskarji. Vendar je litografija iz leta v leto poslovala z deficitom, zaradi česar so se dru¬ žabniki v letu 1853 razšli. Egeričina tiskarna je med drugim tiskala dvojezični deželni zakonik in vladni list za Kranjsko, ki je od leta 1849 dalje izhajal pod večkrat spremenjenim naslovom, zbirko gledaliških iger Slovenska Talija (od 1867), Vilhar¬ jeve pesmi (1852) in igre (1865—1866), medtem ko je tiska¬ nje pratik po letu 1847 proti letni odkupnini prepustila J. Blazniku. Od periodičnih sočasnih tiskov, ki so prispe¬ vali h kulturnemu in političnemu dogajanju na Sloven¬ skem, so iz Egeričine tiskarne na primer izšli trije letniki Navratilovega poljudnega časopisa za mladino in odrasle Vedež (1848—1850), pozneje pa mladoslovenski politični časnik Naprej, ki ga je v letu 1863 za izdajatelja Miro¬ slava Vilharja urejal Fran Levstik. 123 Po zgodnji sinovi smrti (1860) je tiskarno spet vodila sama vdova Rozalija Eger, po njeni smrti (23. maja 1871) pa je podjetje za kratek čas prešlo v lastništvo Leopoldine Eger, hčere iz drugega zakona Janeza Leopolda Egra. V tem času je v Egrovi tiskarni že vrsto let delal stavec Anton Klein, ki je vdovi Rozaliji pomagal voditi obrt kot faktor in poslovodja. Potem ko je že sredi leta 1872 umrla tudi Leopoldina Eger, je postala lastnica podjetja Rozali- jina hči Julijana Eger por. Materna. Le-ta je čez leto dni dala tiskarno v najem njenemu dotedanjemu poslovodji Kleinu in njegovemu družabniku Ivanu Kovaču, bivšemu faktorju Narodne tiskarne v Ljubljani. Tako je nekdanja Merkova tiskarna ponovno spremenila svoje poimenovanje. V najtežjih pogojih je v drugo četrtino stoletja vsto¬ pala naslednica najstarejše ljubljanske tiskarne. Njeno z upniki obremenjeno lastništvo je prešlo na ramena ne¬ izkušene Frančiške Retzer, ki je bila zaradi mladoletnosti še sama pod skrbništvom, poleg tega pa je morala skrbeti za mlajšo sestro in še mlajša polbrata. Vsa prizadevanja ljubljanskega mestnega magistrata in skrb dobrih mešča¬ nov, ki jim je bilo zaupano varuštvo nad mladoletnimi otroki in njihovim premoženjem, bi kaj težko rešila na¬ slednico stare Mayrjeve tiskarne propada, če se ne bi v za¬ devo vmešal ambiciozni stavec Jožef Blaznik, ki se je ko¬ nec julija 1828 zaposlil v tiskarni Frančiške Retzerjeve. Njegova težnja po pridobitvi samostojne tiskarske obrti se je tesno povezala z ozdravljenjem hirajoče Retzerjeve ti¬ skarne. Jožef Blaznik se je rodil v družini idrijskega lekar¬ narja 7. februarja 1800. Tiskarstva se je začel učiti v ljub¬ ljanski tiskarni Janeza Krstnika Retzerja in uk zaključil pod njegovim naslednikom Jožefom Skerbino 1. januarja 1817. V septembru 1818 se je po običaju tedanjih obrtni¬ ških pomočnikov napotil v svet in si šest let izpopolnjeval strokovno znanje pri raznih tiskarjih v Gradcu, Regens¬ burgu in Mainzu. Zatem se je preko Švice in Italije vrnil v domovino in se leta 1824 zaposlil kot faktor v tiskarni papirničarja Janeza Jurija Tengga v Beljaku. Strokovno dobro usposobljen in hkrati izredno delaven se je Blaznik kaj kmalu začel ozirati za možnostjo osamosvojitve. Ker papirničar Tengg ni imel tiskarskega obrtnega dovoljenja, ampak mu je na podlagi očetove koncesije vodil tiskarno 124 faktor Blaznik, je le-ta, hoteč gospodarjevo hibo izkori¬ stiti sebi v prid, v začetku junija 1828 vložil prošnjo, da se mu izda dovoljenje za ustanovitev lastne tiskarne v Be¬ ljaku. Vendar je beljaški okrajni urad vzel v zaščito svo¬ jega uglednega meščana Tengga in zavrnil Blaznikovo prošnjo. V pričakovanju takšnega izida Blaznik ni čakal križem rok, ampak si je medtem že začel pripravljati novo možnost. V času svojega službovanja v Beljaku je Blaznik brez dvoma spremljal tiskarsko dejavnost v Ljubljani in jo do¬ bro poznal. Zato je vedel, da bi vsaka nanovo odprta tiskar¬ ska delavnica še otežila materialni položaj tedanjih štirih in nje same kot pete, kolikor bi oblasti sploh bile priprav¬ ljene podeliti novo tiskarsko koncesijo. Po smrti ene izmed družinskih nosilk tiskarske obrtne pravice vdove Marije Skerbina in ob mladoletnosti njene dedinje Fračiške Retzer se je sposobnemu tiskarskemu faktorju možnost za osamo¬ svojitev kar ponujala. To toliko bolj, ker je bil v Retzerjevi oziroma Skerbinovi hiši in tiskarni znan že izza svojih učnih let. Tako je z 28. julijem 1828 začel delati kot stavec v tiskarni Frančiške Retzer j eve, istočasno pa ga je varuh mladoletnih otrok Franc Mey pritegnil tudi v pomoč pri urejanju zapuščinskih vprašanj po pokojni Mariji Skerbi¬ novi in že z 9. septembrom 1828 je Blaznik prevzel tudi vodstvo podjetja. Naslednji meseci so ob oživljenem delu v tiskarni potekali v urejanju potrebnih formalnosti za poroko s Frančiško Retzer (25. maja 1829), ki je Blazniku prinesla uradno obrtno dovoljenje in lastništvo naj starejše ljubljanske tiskarne na eni ter obveznost za poravnavo vseh dolgov za Marijo Skerbinovo in skrb za njene tri ne- doletne otroke na drugi strani. Pred 150 leti ustanovljena Mayrjeva ljubljanska tiskarna je že sedmič menjala last¬ nika. Pod njegovim vodstvom bo dosegla svoj tretji in naj¬ višji vzpon, ki ga označujejo imena: družina Mayr — J. Fr. Eger — J. Blaznik. Blaznik je trezno in premišljeno pristopil k obnavlja¬ nju tiskarničine in k rasti svoje osebne veljave. Sprva je bil zadovoljen s skromnim, drobnejšim delom. Tiskal je uradne okrožnice in objave, gledališke liste za nemško deželno gledališče in do leta 1831 normalnošolske učne knjige, za katerih potrebe si je dal rezati in uliti celo črke v metelčici, ko se je za krajši čas uveljavila v slovenski šoli. Za tiskanje šolskih -knjig, ki je bilo leta 1831 prene- 125 Jožef Blaznik, znameniti slovenski tiskar seno na centralizirano dunajsko založništvo ljudskošolskih knjig, se je Blaznik sam in skupaj z drugimi ljubljanskimi tiskarji pozneje ponovno, a brez uspeha potegoval. Zato pa si je s kvalitetnim in solidnim delom pridobival vedno širši krog naročnikov. Te je seveda prevzemal tudi svojim konkurenčnim stanovskim kolegom, ali pa si je od njih pustil celo izplačevati letno odkupnino kot npr. od Sas- senberga, da jim s cenejšimi ponudbami ni odvzemal na¬ ročil okrožnih uradov za redno tiskanje potrebnih uradnih obrazcev in navodil. Za ljubljanske in celjske knjigoveze je tiskal razna nabožna dela, za škofijski urad šematizme ter abecednike, katekizme in drugo, istočasno pa bil tudi krepka opora literarnemu prizadevanju slovenske radi¬ kalno demokratične inteligence Prešernovega in Čopovega kroga. Med najbolj pomembne Blaznikove tiske tega časa prav gotovo spada pet knjižic literarnega almanaha Krajn¬ ska čbelica (1830, 1831, 1832, 1833, 1848) in Prešernova pes¬ nitev Krst pri Savici (1836). Kot izkušen tiskar pa se je Blaznik dobro zavedal, da je delavnici mogoče zagotoviti stalno delo le s tiskanjem periodičnih publikacij. V letu 1838 je tudi v tem prizade¬ vanju uspel. Začel je dvakrat tedensko izdajati in tiskati nemški poučno-leposlovni list Carniolia (1838—1846), ki je objavljal domoznanske članke o Kranjski in Slovencih, 126 nemške izvirne ali v nemščino prevedene pesmi in prozo narodnega in umetnega izvora, ocenjeval je slovenske in hrvaške novo izišle knjige in poročal o ljubljanskem gle¬ dališkem življenju. Poleg drugih je v časopisu sodeloval tudi France Prešeren z nemškimi izvirnimi ali iz sloven¬ ščine prevedenimi pesmimi. Istega leta začeta akcija za izdajanje slovenskega političnega lista s slovstveno prilo¬ go oziroma pozneje obnovljena akcija za samo literarni slovenski list je zaradi nasprotovanja šefa avstrijske poli¬ cije žal propadla. Prav tako Blaznik ni uspel, ko je s pred¬ lagano nižjo ceno skušal svojemu konkurentu Kleinmayrju. prevzeti tiskanje uradnega časnika Laibacher Zeitung oz. njemu priključenih uradnih objav. Vendar neutrudno delav¬ ni tiskar ni odnehal. Že je s predstavniki Kmetijske družbe aktivno sodeloval v snovanju za ustanovitev slovenskega poljudnega kmetijsko-obrtniškega lista, ki se je prav po Blaznikovi zaslugi preoblikoval v splošni slovenski časnik in od leta 1843 dalje izhajal z naslovom Kmetijske in ro¬ kodelske novice. Sprva je bil Blaznik samo njegov tiskar, po nekaj letih pa tudi lastnik. Leto dni pozneje (1844) je podjetni Blaznik v povezavi s Kmetijsko družbo začel tiskati Novo pratiko, ki se je z naslednjim letom preobli¬ kovala v Malo pratiko in v Veliko pratiko, ter si z njuno visoko naklado pridobil trajno in donosno zaposlitev ti¬ skarne, čeravno je moral svojim konkurentom R. Egerici, J. R. Miliču in Ig. Kleinmayrju plačevati letno odkupnino, da so opustili tiskanje pratik v lastnih izdajah. Vendar med nenehnim prizadevanjem za uvrstitev čim večjega števila in obsega periodičnih tiskov med stalne izdelke svoje tiskarne Blaznik ni zanemarjal natiskovanja in tudi samostojnega zalaganja knjižnih izdaj. Tako je med drugim prišlo do izida in natisa Korvtkove zbirke Sloven¬ ske pesmi kranjskiga naroda (1839—1844, 5 knjig), Smole¬ tovih izdaj Pesmi Valentina Vodnika, Garrikove komedije Varh in Linhartovega Veselega dne (vse 1840), Vodniko¬ vih Kuharskih bukev (1842), Baragovih Zlatih jabolk (1844) in dveh verskih knjig v jeziku čipevskih Indijancev, Pir¬ čevega Kranjskega vrtnarja (1845) ter tudi do prav gotovo najpomembnejšega Blaznikovega tiska, Poezij Franceta Prešerna (1847). Medtem je prišlo revolucionarno leto 1848, ki je z uki¬ nitvijo tiskarske cenzure prineslo Blazniku novih spodbud za razširitev njegove dejavnosti. Sredi leta so izšli iz nje- 127 gove tiskarne kar trije novi listi: slovenski in nemški cerk¬ veni tednik in prvi slovenski politični časnik Slovenija, ki je izhajal dvakrat tedensko. V letu 1849 pa je za založnika J. Giontinija začel tiskati prvi poskus slovenskega družin¬ skega tednika Pravi Slovenec. Od vseh navedenih se je trajno obdržal samo Slovenski cerkveni časopis (pozneje preimenovan v Zgodnjo Danico), medtem ko sta nemški cerkveni tednik in Pravi Slovenec ugasnila že naslednje leto, Slovenijo pa je obnovljeni avstrijski državni absolu¬ tizem zatrl v marcu 1850. Po ponovnem brezuspešnem pri¬ zadevanju, da bi Novice postale slovenski uradni list, je Blaznik že z aprilom 1850 dosegel, da je smel izdajati sa¬ mostojen slovenski uradni list Ljubljanski časnik, ki je dvakrat na teden izhajal do konca leta 1851. V naslednjih letih je iz Blaznikove tiskarne med drugim prišla še vrsta Bleiweisovih Slovenskih beril za nižje gimnazijske razre¬ de (1850—1855), Levstikova pesniška zbirka (1854), več katekizmov, obrednikov in šematizmov za potrebe ljub¬ ljanske škofije, nov popoln prevod sv. pisma (1856—1859, 6 knjig), prvi, nemško-slovenski del velikega Wolfovega slovarja v Cigaletovi redakciji (1860), da ne navajamo po¬ drobneje različnih in številnih tiskov za Mohorjevo druž¬ bo, Kranjsko kmetijsko družbo, Slovensko matico in za druge naročnike. Pri tem velja posebej poudariti, da je Blaznik deloval predvsem kot tiskarski razširjevalec in za¬ ložnik slovenske literarne produkcije ter da je nemški delež dokaj skromen in manj pomemben. Z okusno obliko¬ vanimi tiski je mnogo prispeval tudi k nadaljnjemu raz¬ voju slovenske lepe knjige. Vzporedno z nenehnim razširjanjem produkcije so se morale povečavati tudi delovne zmogljivosti Blaznikove tiskarne. Medtem ko sta leta 1829 delala v tiskarni samo dva stavca, jih je bilo leta 1835 že pet, deset let pozneje enajst in leta 1847 štirinajst. V času, ko je Blaznik prevzel tiskarno, je bila le-ta obremenjena z nad 500 goldinarji dolga. Že v prvem letu poslovanja pod novim gospodarjem je podjetje ustvarilo 2541 goldinarjev zaslužka, v letu 1830 že 2292 goldinarjev čistega dobička in tako postopoma na¬ prej, da je bilo npr. v letu 1848 ob 16.838 goldinarjih do¬ hodka doseženih 7216 goldinarjev čistega dobička, deset let pozneje pa se je dohodek povečal na 22.280 goldinar¬ jev in čisti dobiček na 8534 goldinarjev. Blaznik je ustvar¬ jeni zaslužek preudarno vlagal v izpopolnjevanje svoje 128 tiskarne in v širjenje svojega podjetja. Tako so že leta 1832 na Blaznikovo pobudo vsi štirje ljubljanski tiskarji kot delničarji v tiskarni Rozalije Eger uredili prvo lito¬ grafijo v Ljubljani. Vendar se to skupno podjetje ni ob¬ neslo. Zato je še pred njegovo likvidacijo (1853) Blaznik, ki je bil edini med družabniki tudi strokovnjak v litogra¬ fiji, že leta 1847 nabavil kamnotiskarski stroj in uredil v svoji tiskarni lastno litografijo, ki pa je dobro in uspešno delovala. Že v letu 1845 je kupil hišo, v kateri je dotlej njegovo podjetje samo gostovalo ter odslej veljal za pre¬ možnega in uglednega ljubljanskega meščana. Takšen družbeni položaj je Blazniku pripadal popolnoma zaslu¬ ženo, saj je v desetih letih uspešnega samostojnega delo¬ vanja dvignil svojo tiskarno na prvo mesto med sorodnimi podjetji v Ljubljani in se s kvaliteto njenih izdelkov povz¬ pel celo na evropsko višino. V letu 1851 je v Postojni odprl podružnico svoje tiskarne, ki jo je prvotno namenil svo¬ jemu sinu Rihardu, a jo je že leta 1856 prodal Maksu Šebru. Ves svoj kapital, ki je znašal 60.000 goldinarjev, je Blaznik pozneje raje vložil v papirnico Leykam-Jose- phustal. Kot predvsem v svoje delo zaverovani podjetnik, vajen strogega reda, kratkobeseden in osornega vedenja, se Blaznik ni kaj več udejstvoval v javnem življenju. Bil je od ustanovitve član Izobraževalnega društva za tiskarje v Ljubljani in njegov predsednik v drugi poslovni dobi ter član trgovinske in obrtniške zbornice. Manj sreče je imel Blaznik v zasebnem življenju. Oba sina, ki ju je vzgajal za svoja naslednika, sta mlada umrla, neposredno za njima pa je izgubil tudi ženo Frančiško. Videč, da v družini nima tiskarskega naslednika, ki bi za njim prevzel vodstvo podjetja, je Blaznik spomladi 1871 ponudil tiskarno z založniškimi pravicami in hišo vred v nakup Slovenski matici, ki si je prav tedaj bila pridobila lastno tiskarsko koncesijo, vendar zaradi visoke prodajne vrednosti njegov predlog ni mogel biti sprejet. Jožef Blaznik je vodil podjetje še v visoki starosti sedem¬ desetih let in umrl 23. junija 1872. Končala se je trda in delavna življenjska pot tiskarskega delavca, ki mu po pra¬ vici gre ime velikega slovenskega tiskarja. Njegova stro¬ kovna razgledanost in neugnana aktivnost sta na eni strani prispevali, da se je tiskarska tehnika tudi na Slovenskem neprestano izpopolnjeval^, in se dvignila na sočasno evrop- 9 129 Najpomembnejši tisk iz delavnice J. Blaznika v Ljubljani sko višino, na drugi strani pa pretrgali cehovske odnose med tiskarskimi obrtniki in jih usmerili na pot svobod¬ nega razvoja v konkurenčnem boju nastajajočega kapita¬ lističnega gospodarstva. Delokrog Blaznikove tiskarne je segal na sever do Celovca, na jug do Siska, na vzhod do Varaždina in do Benetk na zahodu. Po smrti Jožefa Blaznika je podjetje prešlo v last nje¬ govih hčera Frančiške, Albine in Aleksandrine. Za poslo¬ vodjo tiskarne je mestni magistrat določil njenega faktorja Janeza Krajca, ki je ostal tu do svojega odhoda v Novo mesto v letu 1877. Medtem se je Aleksandrina Blaznik leta 1875 poročila z odvetniškim koncipientom in poznej¬ šim slovenskim politikom dr. Josipom Poklukarjem, ki je prevzel vodstvo tiskarne in nadzorstvo nad celotnim pod¬ jetjem, katero so leta 1878 njegovi lastniki preimenovali v javno trgovsko družbo Blaznikovi nasledniki. Po smrti dr. J. Poklukarja (1891) je podjetje dalje vodila vdova Aleksandrina s sinovoma Jožefom in Antonom. Le-ti so v letu 1901 dotedanjo javno trgovsko družbo preosnovali v komanditno družbo z enakim imenom. Podjetje je pod ne¬ strokovnim in slabim vodstvom iz leta v leto nazadovalo. Vzdrževalo se je predvsem s tiskanjem množičnih perio¬ dičnih izdaj, ki jih je bil za tiskarno pridobil že Jožef 130 Blaznik (pratike, Novice, Zgodnja Danica, knjige Sloven¬ ske matice, zapisniki sej deželnega zbora idr.) in nekaterih novejših (npr. Slovenska čebela, Slovenec 1873—1883, Kme¬ tovalec, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, Planin¬ ski vestnik, Slovenski list, Slovenski čebelar, Omladina, Notranjec, Belokranjec, Lovec, Carniola). V obnovo in izpo¬ polnjevanje tiskarne lastniki niso dosti vlagali. Tako sta bila oba stara tiskalna stroja na ročni oziroma nožni pogon šele leta 1898 zamenjana s strojem novejše konstrukcije, pozneje pa sta bila nabavljena še dva stroja. V litografiji so delali ročno vse do leta 1902, ko so nabavili mali ploski tiskalni stroj ter mu leta 1908 dodali še večjega in prvi brzotiskalni stroj. V primerjavi s sočasnim razvojem dru¬ gih konkurenčnih ljubljanskih tiskarn je tiskarna Blazni- kovih dedičev precej zaostajala. Ustvarjene presežke pod¬ jetja so lastniki uporabljali predvsem za svoje osebne po¬ trebe. V jeseni 1920 so se končno odločili, da podjetje pro¬ dajo delniški družbi, ki se je osnovala na pobudo skupine ameriških slovenskih socialistov. Ob tako aktivnem konkurentu, kot je bil Jožef Blaz¬ nik, je bilo težko vzdržati tekmo. To je občutil v zadnjih letih pred svojo smrtjo že stari Jožef Sassenberg in toliko bolj pozneje njegova vdova. Ta se je sicer z ostrim in od¬ ločnim nastopom proti Blazniku za nekaj let osvobodila plačevanja odkupnine, da oni ni s cenejšo ponudbo prevzel Sassenbergovih stalnih naročil, vendar se novemu lastniku tiskarne Jožefu Rudolfu Miliču niso obetali boljši časi. Milic je bil sin oskrbnika Auerspergove graščine v Soteski pri Žužemberku (roj. 17. aprila 1817). Tiskarske obrti se je izučil v Ljubljani in pozneje postal faktor v Sassenbergovi tiskarni. Po gospodarjevi smrti je na njegovo izrecno, v testamentu zapisano željo kot poslovodja nadalje vodil tiskarno, katere lastnica je postala vdova Marija Sassen¬ berg. Ta je s koncem leta 1850 odložila tiskarsko koncesijo v prid svojemu poslovodji, kateremu je deželna uprava že 9. januarja 1851 podelila pravico do vodenja lastne tiskar¬ ne. Tedaj je vdova Sassenberg testamentarično določila za univerzalno dedinjo svojo petdesetletno hčer Marijo, s katero se je J. R. Milic 10. februarja 1851 poročil in tako postal lastnik tiskarne, ki je odslej poslovala pod njego¬ vim imenom. Tiskarno je vodil najprej na Glavnem trgu, pozneje na Starem trgu. 9 131 Tiskarski strokovnjak in organizator Anton Klein Kot njegov prednik je tudi Milic še naprej tiskal urad¬ ne tiskovine in nabožno literaturo, medtem ko je tiskanje pratike proti letni odkupnini prepustil tiskarju Blazniku. Poleg tega se je zlasti usmeril na izdelovanje različnih ljudskošolskih tiskovin in poročil. Bil je soustanovitelj, lastnik in tiskar strokovnega časopisa Učiteljski tovariš (od 1861 dalje), tiskal je Marnov Jezičnik (1862—1892), Vilharjeve Pesmi (1860), zbirko Slovenska zemlja (1892 do 1901) ter pridobil svoji tiskarni v natiskovanje še nekatere druge periodične izdaje (npr. Slovenski pravnik 1870 do 1872, Cerkveni glasbenik). S svojim konkurentom Blazni¬ kom je bil po smrti Marije Sassenberg v sodnem sporu zaradi že omenjene odkupnine, katere izplačevanje je bila le-ta pred leti samo odložila, ne pa se je osvobodila; Milic je bil obsojen na plačilo vsote 516 goldinarjev. Sicer pa so se Milicovi tiski odlikovali po preprostosti in ličnosti. Po smrti J. R. Milica (21. februarja 1888) je tiskarno naprej vodila vdova iz drugega njegovega zakona Ljudmila Milic. Leta 1895 je vodstvo tiskarne prevzel sin Rudolf Milic (roj. 20. oktobra 1871), ki se je bil izučil tiskarstva pri Mohorjevi družbi v Celovcu. Že nekaj let pozneje pa je bila Sassenberg-Milicova tiskarna prodana novim last¬ nikom in je od leta 1901 dalje poslovala pod naslovom Zadružna tiskarna. 132 V drugi polovici 19. stoletja se je med ljubljanskimi tiskarji uveljavila še ena močna osebnost. To je bil Anton Klein (roj. 11. marca 1830 v Ljubljani). Po prvem razredu gimnazije je vstopil kot vajenec v tiskarno Rozalije Eger in se tu izučil obrti. Po končani učni dobi je po običaju odšel na pomočniško vandranje v tujino in delal kot sta¬ vec v Innsbrucku. Zaradi očetove smrti se je moral že po dveh letih vrniti k domačim v Ljubljano. Zaposlil se je kot stavec v Egeričini tiskarni ter sčasoma napredoval do fak¬ torja in poslovodje. Potem ko se je v lastništvu podjetja izmenjalo nekaj članov Egrove rodbine, je dedinja Julijana Eger por. Materna s 1. junijem 1873 oddala tiskarno nje¬ nemu dolgoletnemu poslovodji v najem. Le-ta si je poiskal družabnika v bivšem faktorju Narodne tiskarne v Ljub¬ ljani Ivanu Kovaču in tiskarna je odslej nekaj časa poslo¬ vala pod imenom Klein & Kovač. Po smrti svojega soproga je Julijana Materna leta 1893 tiskarno dokončno prodala in Anton Klein je postal novi lastnik prvotne Merkove tiskarske delavnice izpred sto let. Kleinova tiskarna in litografija sta delovali v Špital¬ ski ulici. Tiskali so zlasti uradna poročila, programe in muzikalije. Med večjimi deli velja omeniti priročno izdajo nemško-slovenskih Zakonov in ukazov za vojvodino Kranj¬ sko (od 1887 dalje) in natis Gregorčičevih Poezij (1882), od periodičnih tiskov pa strokovno glasilo Slovenski čebelar in sadjerejec (1883 — 1889). Anton Klein se je močno udejstvoval v javnem življe¬ nju. Bil je leta 1868 med ustanovitelji prve strokovne orga¬ nizacije slovenskih tiskarskih delavcev ter njen dolgoletni član in predsednik. Več let je bil ljubljanski občinski od¬ bornik, od leta 1889 deželni poslanec, podpredsednik trgov¬ ske in obrtne zbornice ter upravni odbornik in pisarniški ravnatelj ljubljanske mestne hranilnice. S takšnim svojim delovanjem si je A. Klein ustvaril ime in veljavo ne samo kot tiskarski strokovnjak, ampak tudi kot prvi pomemb¬ nejši javni delavec iz tiskarskih vrst. Umrl je v visoki sta¬ rosti sedemdesetih let 19. avgusta 1901. Vodstvo tiskarne je za njim prevzel sin Adolf Klein, vendar je že maja 1904 umrl. Njegova vdova Terezija je dve leti pozneje (1906) tiskarno in litografijo, nameščeni v dveh hišah v Špitalski ulici, prodala na novo ustanovljenemu Učiteljskemu dru- štvu, ki si je takoj zatem pridobilo koncesijo za opravljanje tiskarske in kamnopisne obrti ter ustanovilo Učiteljsko tiskarno. Za čas in družbeno dogajanje v njem je značilna epizoda okrog poskusa za ustanovitev tiskarne Slovenske matice kot osrednje knjižne in znanstvene družbe na Slo¬ venskem. Njen predsednik dr. Etbin H. Costa je na odbo- rovi seji 9. februarja 1871 predlagal, naj bi Slovenska ma¬ tica vložila prošnjo za odobritev samostojne tiskarske in kamnotiskarske obrtne dejavnosti, ki naj bi društvu pri¬ našala dohodke za izvajanje njegovega osnovnega založni¬ škega programa; obenem naj bi bila pridobljena tiskarska koncesija, če že ne resnični poskus tiskarske osamosvojitve, pa vsaj sredstvo za zadrževanje stopnjujočih se plačilnih zahtevkov raznih tiskarjev za izdelovanje Mati činih publi¬ kacij. Konec februarja je bila oddana uradna prošnja in že 26. marca 1871 je deželna vlada koncesijo odobrila. Dva meseca pozneje je dr. Costa poročal odboru, da ostareli ljubljanski tiskar Blaznik ponuja Matici v nakup svojo tiskarno z zgradbo in vsemi založniškimi pravicami vred. Posebej izbrana komisija, kateri je bila zaupana gospo¬ darska presoja zadeve, je konec avgusta odsvetovala nakup Blaznikove tiskarne, ker Matica ne bi zmogla kupčije brez dolga, hkrati pa se je izrekla za ureditev nove lastne tiskarne. Že tedaj pa je odbornik dr. Radoslav Razlag opomnil, da izvedba akcije ne bi bila v skladu z Matičinimi pravili in da more o tem odločati edino občni zbor. Le-ta je 12. februarja 1872 na Bleiweisov predlog naročil dru¬ štvenemu odboru, naj glede ustanovitve in poslovanja ti¬ skarne dobi ustrezne informacije pri Mohorjevi družbi, pretrese vse pravne pomisleke ter o tem poroča na na¬ slednjem zboru. Posebna komisija, v kateri so bili dr. Janez Bleivveis, dr. Radoslav Razlag, France Souvan, Ivan Vilhar in Anton Lesar, je od poslovodje Egeričine tiskarne A. Kleina dobila predračun stroškov za ureditev tiskarne, opravila povoljne poizvedbe v Celovcu pri Mohorjevi tiskarni in predlagala, naj Matičin odbor začne s pripravami za ustanovitev last¬ ne tiskarne brez predhodnega soglasja občnega zbora. Te¬ mu se je upiral le dr. Razlag, vztrajajoč na potrebi po spremembi društvenih pravil. Tedaj je društveni tajnik A. Lesar pod določenimi pogoji in zagotovili vodstva Sloven- 134 ske matice celo sam bil pripravljen odpreti tiskarno na podlagi Matičine koncesije. Lesarjev predlog sicer ni bil sprejet, obveljal pa je njegov predračun za ureditev in poslovanje tiskarne, ki bi v najslabšem primeru, brez tujih naročil, poslovala z minimalno izgubo, že ob 50 tiskovnih polah dela za druge naročnike pa bi bili kriti vsi stroški poslovanja. Odboru Slovenske matice so štirje, konserva¬ tivni politični usmerjenosti pripadajoči člani izbrane komi¬ sije, brez soglasja petega člana, liberalno usmerjenega dr. Razlaga, na seji 9. julija 1872 predlagali v sklepanje odlo¬ čitve o ustanovitvi tiskarne z glavnico 10.000 goldinarjev, o ustrezni preureditvi prostorov v pritličju Matičine hiše za potrebe tiskarne in o zaupanju vseh pripravljalnih del trem društvenim članom, ki naj izberejo vodjo tiskarne in le-to do 1. novembra 1872 pripravijo za začetek poslo¬ vanja. Kot posebna ugodnost je bila pri tem upoštevana pravkaršnja smrt tiskarja J. Blaznika. Ob enotnem nasto¬ pu tistih članov Matičinega odbora, ki so bili pristaši prav¬ kar snujočega se delniškega društva Narodna tiskarna ozi¬ roma podporniki mariborske mladoslovenske tiskarnice, so le-ti uspeli, da nobeden izmed predlogov za ustanovitev ti¬ skarne na osnovi koncesije Slovenske matice ni dobil ustrezne večine glasov. Ta negativni izid prizadevanj sta¬ roslovenskih predstavnikov v vodstvu Slovenske matice za ureditev tiskarne, ki bi mogla služiti tudi njihovim politič¬ nim ciljem, je bil sporočen občnemu zboru Slovenske ma¬ tici dne 26. septembra 1872, ki ga je ob ponovnem po¬ litično obarvanem spopadu pripadnikov obeh političnih struj sprejel na znanje ter tako odložil v arhiv in v po¬ zabo možnost za ustanovitev pete tiskarne v Ljubljani. Pri spremljanju razvoja prvih ljubljanskih tiskarn od druge polovice 17. stoletja dalje je zanimivo in značilno dejstvo, da so vse štiri prvotne in skozi desetletja nepreki¬ njeno nasledovane tiskarske delavnice v prvih dvajsetih letih 20. stoletja prešle iz zasebne lastnine posameznika ali njegove družine v posest združenega privatnega kapitala. Najprej je podlegla pritisku modernejšega ekonomskega sistema najmlajša med njimi, nekdanja Sassenbergova ti¬ skarna iz leta 1816, ki je iz rok Milicove družine leta 1901 prešla v Zadružno tiskarno. Naslednja je doživela enak razvoj druga po starostni lestvici, nekdanja Merkova tiskarna; za njim jo je prevzel Degotardi pa rodbina J. L. 135 Egra in Kleinova družina ter je po 120 letih bila leta 1906 temelj novi Učiteljski tiskarni. Leta 1872 ustanovljena Kleinmayrjeva tiskarna, ki je v 137 letih svojega obstoja pripadala samo dvema družinama, ustanoviteljevi in Bam- bergovi, se je leta 1919 reorganizirala v Delniško tiskarno. Najdaljšo, celih 242 let dolgo pot pa je prešla najstarejša med njimi, nekdanja Mayrjeva tiskarna iz leta 1678. Vrsta njenih lastnikov teče od članov Mayrjeve rodbine prek Reicharda, J. Fr. Egra, Gasslerja, Retzerjeve in Skerbinove družine do Blaznika in njegovih dedičev, dokler se leta 1920 ne prelije v delniško družbo z imenom J. Blaznika nasledniki. Takšna je bila pot in v modernejšem času neiz¬ bežna usoda pionirjev slovenske tiskarske tradicije, na ka¬ tere temeljih so s širšimi zamahi nadaljevale svojo rast mlajše in v novem gospodarskem duhu vzrasle generacije slovenskih tiskarjev in gospodarstvenikov. Prvi poskus združevanja finančnih sredstev za uredi¬ tev večjega tiskarskega podjetja v Ljubljani je bil storjen v začetku sedemdesetih let. Nekaj let prej si je bila sku¬ pina liberalnih mladoslovenskih politikov in gospodarstve¬ nikov v Mariboru osnovala lastno politično glasilo Sloven¬ ski narod in svojim potrebam ustrezajočo tiskarno. V tem času pa sta se dva iz skupine naprednih štajerskih slo¬ venskih politikov preselila v Ljubljano: odvetnik dr. Rado¬ slav Razlag in zdravnik dr. Josip Vošnjak. V njiju dveh je dobila močno oporo ljubljanska skupina mladoslovenskih politikov, ki jo je vodil dr. Valentin Zarnik, hkrati pa se je nakazovala kot uresničljiva težnja, preseliti njih časnik Slovenski narod v središče odločanja o slovenski politiki in kulturi, v Ljubljano. Tako se je že v začetku novembra 1871 sestal priprav¬ ljalni odbor za ustanovitev delniškega društva z imenom Narodna tiskarna, katerega predsednik je bil dr. Razlag, tajnik pa dr. Vošnjak. Njihovo akcijo je še pospešilo dej¬ stvo, da so politični nasprotniki že pred dobrega pol leta dobili koncesijo za ustanovitev tiskarne Slovenske matice. Ureditev le-te so s spretnim nastopanjem uspeli onemogočiti in z organiziranim ukrepanjem med somišljeniki, ki je po¬ tekalo sporazumno z lastniki tiskarne v Mariboru, dosegli, da je pristojna deželna oblast v juliju 1872 dala soglasje za ustanovitev društva, katerega ustanovni občni zbor je bil 14. septembra 1872. Prvi predsednik upravnega odbora 136 Martin Jelovšek, prvi faktor Narodne tiskarne v Ljubljani Narodne tiskarne je postal dr. Karel Ahačič iz Ljubljane, članstvo pa je sestavljalo še po šest odbornikov iz Ljub¬ ljane in s Štajerskega ter po eden iz Trsta in iz Gorice. Ob ustanovitvi delniškega društva je bilo podpisanih 430 del¬ nic (od prvih 500 razpisanih) po 100 goldinarjev in vplača¬ nih že 30.000 goldinarjev. Ustanovitelji delniškega društva so se najprej pogajali z dediči Blaznikove oziroma Egrove tiskarne in z J. R. Mili- com za odkup ene dotedanjih ljubljanskih tiskarn. Ker pa pogajanja niso uspela, so sklenili ustanoviti novo samo¬ stojno tiskarno. Prve prostore zanjo so dobili v hiši Luke Tavčarja na Celovški cesti, kjer je bil v tem letu odprt tudi hotel Evropa. Iz mariborske tiskarne, ki je od začetka leta 1873 dalje uradno delovala kot podružnica ljubljanske Na¬ rodne tiskarne, konec leta 1874 pa bila prodana Janku Pajku, so prenesli v Ljubljano le del črkovnega gradiva, vse potrebne osnovne tiskarske stroje pa so kupili v ino¬ zemstvu. Tako je v Ljubljani začela delovati že peta tiskarska delavnica. V prvih letih je Narodna tiskarna razpolagala z enim velikim brzotiskalnim in s tremi manjšimi tiskarskimi stroji. Prvi njen faktor je bil stavec Martin Jelovšek, prvi gospodar (ravnatelj) pa Peter Grasselli. V oktobru 1875 se 137 je tiskarna selila v Kolmanovo hišo na Kongresnem trgu, v maju 1888 v hišo banke Slavije na Turjaškem trgu, v avgustu 1892 pa v Deklevovo hišo na Kongresnem trgu, kjer je ostala do konca leta 1903. Že v letu 1901 je delni¬ ško društvo, katerega predsednik je že od leta 1888 dalje bil dr. Ivan Tavčar, začelo z akcijo za gradnjo lastnega tiskarniškega poslopja. Pridobili so si stavbišče v središču mesta ob Knafljevi ulici in 7. januarja 1904 se je tiskarna zadnjič selila, tokrat v novo lastno stavbo. Okoli leta 1908 je tiskarna obogatila svoj strojni park s prvim rotacijskem strojem in z dvema stavnima strojema Linotype, katerima se je v letih prve svetovne vojne pridružil še tretji stavni stroj istega tipa. Leta 1900 je bilo v tiskarni zaposlenih okoli 20 tiskarskih delavcev. Narodna tiskarna je bila ustanovljena predvsem z na¬ menom, da bi tiskala politični časnik Slovenski narod. To svojo osnovno nalogo je začela izpolnjevati 6. oktobra 1872. Delo pa je bilo vedno zahtevnejše, saj se je začetna nakla¬ da časnika 1000 izvodov dnevno v slabih petdesetih letih dvignila na 12.000 izvodov dnevno, razširil pa se je tudi njegov obseg. Poleg tega je tiskarna v prvih letih pona- tiskovala podlistke iz Slovenskega naroda za knjižno zbir¬ ko Slovenska knjižnica (1876—1880), kar je pozneje nada¬ ljevala v letu 1906 ustanovljena samostojna Narodna knji¬ garna. Med drugimi knjižnimi tiski, ki so prišli iz Narodne tiskarne, so bili npr. Jurčičevi izbrani spisi (1882—1892, 1908—1909), drugi zvezek Gregorčičevih Poezij (1888), An¬ ton Knezova knjižnica Slovenske matice (od 1894), Narodna knjižnica (1889—1894), Tavčarjevi povesti 4000 (1891) in Izgubljeni Bog (1900), zbrani spisi Valentina Zarnika (1888), Koblarjeva Zgodovina fara ljubljanske škofije (1884—1890), Župančičevi pesniški zbirki Čaša opojnosti (1899) in Pisa¬ nice (1900), spisi Miroslava Malovrha in drugi. Izmed slo¬ venskih periodičnih tiskov so poleg Slovenskega naroda tukaj tiskali še liste Slovenski tednik (1873—1875), Ljub¬ ljanski zvon (od 1881), Slovenski pravnik (od 1881), Škrat (1883—1885), Obrtnik (1883—1884), Slovan (1884—1887), Zadruga (1884—1887), Rogač (1886—1888), Slovanski svet (1888—1890), Brus (1889—1891), Rodoljub (1891—1904), De¬ lavec (1893/94), Zvonček (od 1900), Slovenska knjigarna (1900—1903), Narodnogospodarski vestnik (1901—1903), Slo¬ venski Sokol (1904—1914), Slovenski trgovski vestnik (od 138 Si !?.'». V l.jtililjmii, 6. »kiolira. fMstiko ilrtiNfvfi i t i. ivklato js -i’.' Ž4I trtlllliili i .•» »Ww mil*«* «» Mki «* 'Zilem e*, delam«.*#. *5 V apr ),»■«< ...UsM i. dr, »v. Ua v MatHiova e '44! .j- 4, «ii* * - a e«p v '3 * '£3Cf pl.: S. 'ir. I ««i. |lvH Trvtea.iftb * 41! / srn fi. •*>*k s . „. . ; .iv. 3. l;»si»i .1 Jlajk »■ Hailil.ifrt t '.'i- k »ml 1»a>■ i v- t 'Ki pl.. ;•>. i It v Matila-rK * pl'«* sl - il. dr. Val, /.arnik * > n.« s s K**, it j II. iV«<*t k -< ?, i c t * fi« pl.. I V Vikto* v i;«M * 1*11 ?! frabiti «■> «•? ta;. |>M. Val.ir.tK i l pl : H- Tetk :*< pl. H>1 b' V p jafri-jdo v a lili aiI-. ais : . >li I. liibirt v KatiV.fi * i’3< J al.. 4. >1r. ,lll'«ltt M»*> *• l.isbljniii * :->t vi : S l.»k. T»**M v izb¬ ijala t, 1«J gl.: * Vr.l>«till ("Mia .-lw. ' I i* p! : (imf. V Klasi# * l,i*bfiam » Hf> rf. l«>.lil!l H-. «' PC-. *«re* F* Ki ml. It*;?!.- dr. .1. :-.V;,;.v..y i Šar«*!«/ i i Ijffk V *ksf» <*•» b»ii'. >t v-e kbnaaatsii. td|»om Vrteli aninji-. «» l»« »•>*« < »JiMt Sfer«**** * ^»^i»M st«*««* (.iiali .«!»;>’ ji.iitivi »iai- ji uk* »j***«*! ;i labidvs >-ifn Is Kprtilj« ilv«a ‘t ut ssmiliii rS/Kak. ejtf.viajs nav.-- moji, .|il'.!i earellaK $slava<«rt .srt sna4j, ?tt at.-, (»sinslii. ■ '"iifii.. it. as i;#'ii>>i aop> vi.-is ttrttirtlba, lem«? v-its-i, -b» ie •'. '-.•la feifasav vilam ttos» iKiJiieiU;«. J’i>sk- it«; iKsltiaa l.isli. 'lak« «|ia5si>, aa ii.'ifii« v pe-rbsaiS ial»-iil>, ... ■:a jirslftiif, 'lian jo w»r «a uitii»|..»« >>(8tko as »v« «>!»>-«* tajit • 4» s«?« Irtjef vlilieu lif: ! fiK-lj ;- b* « M.-titja n# ;-Sa>.>-.-isi.'< > i | > i » v Viamti Jsrtl,!# * !jg>!>U «.li, ptipttai« »ia-ilJSi ,,‘ilaslK'ftA JI »t:« s kussji« aaj išasrtii 'bi> a«i.rtlj-k>> ilft:*R>. v jkb« »t»pi ,feat k« je tt ■!» b<4rt Ut ilr.f'K4 »Vlrt llnttj.il", * is- rtis.ii t»de s»iivfta>i imii $i44Um #•;.•• Ij«t» «. listek. I* HhkI^o. h t: Zniivt v lisrbj« .... pri ii»v8r«A .atirtžef« vlaka rtfl.l ttmMnt. I i l»> t--k.i B»lik..vll, is iaiiKi svliii pi fisetl k».V:. .Is i, baja j« slevai.aiiib «>i. 'V(* «S Viprtt«lfel vtl-3m! ve«!<‘ sv»l:i*ia liv«, 1?» Iv.lj « a.'ts*t«n« iii t* RS srnji «• ie »feitej ve? Kij« | n. e-, j« '»altrrtb ».ve4"v, («jK)Wa g»>-j*>i5.iv. ?.«lit>la> aa vI.tlfino.Ki ie i*.js>i««W el»'i i.-.iloi .s ak. . aalabatji jx.»«iiy. j«l iii fijsi" ve.j .ftS p„ «bi. fraatsv, Rovsre v4 Kali (ivj-fe ■>•* kval 4alje pspAlsik f»je »asi., melik- e >'"t«o i". k“V ledi*, ali pa > s, I. ii#t..va »fnlla tarti. «v.-j j. .In s« mvinue f , #tii5«abe emrtj« «i«il Ijmlaii, jt »f,Wi> asaas u*?jj»v..r tmvil jKi|«'l.likl *« i- >aii#5 le »t«vn) h>t i.lsii«ij”, ali i ki-ii »avmlsfb itaiijii 1.5 «•» rtanat^ i-vilsvef be»e1* j« vrtati tu aa 1«4 |1 |I(««S:ivk! -.i»l j .j »rtlifcs jMiblMft.i.slv ko ki .< S»tai «11 :> fitnimian wt v t i'a^.s .1 e. .la! »sati« ..lij , f i-vrtk« -,<■ •: i.el«Mrtf<-li ;t|(4i «aa 1 t v-; .I I, <-(%«!< «: j« 8ll>i SBtKrtl IfRvaiii ai.-j, ki «v i«j?.j« e«4j(4et iieb>\l ps{«>lr^k.<."v, ki 1 V'"*; •* & ! sorazmerno veliko število tiskarskih delavnic, ki se pojavljajo, a njih dejavnost spet kmalu zamre. To je izrazito opazno zlasti v gospodarskem središču dežele in pristaniškem mestu Trstu. Vendar so številne tiskarnice, ki so sicer pripadale lastnikom slovenskega imena in rodu, v glavnem služile italijanskemu in nemškemu tržišču te obmorske dežele. Večina med njimi je le tu in tam natisnila kako slovensko knjigo ali časnik. Ne po imenu, po svojem delovanju izra¬ zito slovenske tiskarne so v vsem tem stoletnem obdobju tako v Trstu kot v Gorici bile morda po dve ali tri delav¬ nice iz druge polovice tega časa. Trst V Trstu se je svojima slovanskima tiskarskima predni¬ koma faktorju Vinkoviču in tiskarski vdovi Bežek v letu 1824 priključil domačin Ivan Marinič. Potem ko je kot tiskar dalj časa živel v raznih mestih Italije, se je tega leta vrnil v rodni Trst in se zaposlil v tiskarni Gašperja Weissa. Videti je, da je tiskarna že po nekaj letih prešla v Marini- čevo last. Njegovo ime se je vsaj od leta 1827 dalje začelo pojavljati na italijanskih, hrvaških in drugih tiskih, ki so prihajali iz nekdanje Weissove tiskarne. Še nadalje so tod tiskali italijanski časnik Osservatore Triestino (do 1843) ter med drugim natisnili pomembno, v italijanščini pisano bio¬ grafsko delo o znamenitih Istranih polihistorja Petra Stan¬ koviča (1828/29), njegovo izdajo hrvaškega krščanskega nauka (1828), dve knjigi hrvaških prevodov raznih gledali¬ ških del (1843, 1844) in tudi vsaj eno slovensko knjigo: pre¬ cej obsežne Molitoune bukve (1827). Naslednji tržaški tiskar, ki se je vključil v slovenski kulturni krog, je bil »vladarski natiskar« I. Papš. V letu 1846 je natisnil Berilo za drugi razred malih šol na kme¬ tih. Podobno Berilo za mladino v nedeljskih šolah je bilo v letu 1850 natisnjeno v neki neimenovani tiskarni. To bi mogla biti ali omenjena Papševa tiskarna ali kaka druga tako imenovana »vladarska tiskarnica«, ki je istega leta za primorsko založništvo šolskih knjig natisnila tudi Jeranovo priredbo Zgodb svetega pisma. Funkcijo uradne državne tiskarne je v tem času imela tudi tiskarna Avstrijskegp, Lloyda, v začetku štiridesetih 185 let osnovanega društva za pomorski promet. V desetletjih sredi 19. stoletja je med drugim natisnila tudi nekaj slo¬ venskih del, zlasti časnikov in časopisov. Od knjižnih ti¬ skov so znani Cegnarjev prevod Schillerjeve drame Va- lenštajn (1866), zbirka leposlovno-poučnih spisov Pod lipo (1869), Godinov Kratek razgovor o bolj važnih dosedanjih iznajdbah (1876) in informativni priročnik Vojaška dolžnost (1879), periodičnih tiskov pa cela vrsta. To sta bila najprej prva slovenska tržaška časopisa, mesečnika Slavjanski ro¬ doljub (1849) in Jadranski Slavjan (1850) pozneje pa ne¬ uspeli poskus tednika Goriški oglednik (1862), polmesečniki Ilirski primorjan oz. Slovenski Primorec (1866—1868), Tr¬ žaški ljudomil (1866), Jadranska zarja (1869—1870), Pomor¬ stvo in trgovina (1870—1871) in glasilo slovenskega politič¬ nega društva Edinost (od 1876) ter humoristično satirični mesečnik Juri s pušo (1869—1870). V sedemdesetih letih je bila po kaka posamezna slo¬ venska knjiga ali časopis natisnjena tudi v nekaterih dru¬ gih tržaških tiskarnah. Za založnika A. Reicharda je ne¬ imenovana tiskarna v letu 1871 izdelala prvo knjigo sveto¬ pisemskega novega testamenta. V tiskarni Rupnik in drugi so v letu 1871 tiskali politični in poučni štirinajstdnevnik Primorec, natisnili pa tudi leposlovni almanah Pomladan¬ sko cvetje (1871). V letu 1872 je v neimenovani tiskarni nastal Godinov obsežnejši Opis in zgodovina Trsta. Tiskar B. Appolonio je v letu 1878 izdelal knjižico Materin blago¬ slov, Bello in Pastori pa sta istega leta natisnila in založila brošurico o življenju tržaškega patrona sv. Justa. V tiskar¬ ni K. Amatija je bila natisnjena brošurica z življenjepisom tržaškega narodnega delavca Josipa Godine-Verdeljskega (1876), izpod njenih tiskalnih strojev pa sta prihajala tudi humoristični polmesečnik Jurij s pušo (1884—1886) in go- spodarskopolitični list Slovenski delavec. Nova tiskarna, ki jo je vodil France Hvala, je z junijem 1880 prevzela tiska¬ nje političnega tednika Edinost, še v istem letu pa je izde¬ lala tudi Nauk o gospodinjstvu (1880). Sredi osemdesetih let je v Trstu začela obratovati prva tiskarna, ki ji gre ime slovenskega podjetja. Ustanovil jo je v letu 1884 trgovec in politik Viktor Dolenc. Mož je bil primorski rojak (roj. 22. decembra 1841 v Senožečah) ter je po šolanju v Postojni in Gorici služboval kot knjigo- 186 Tiskarnar Viktor Dolenc iz Trsta vodja po raznih primorskih krajih, se udejstvoval v na¬ rodnem političnem življenju in bil med ustanovitelji, last¬ nik in urednik goriškega političnega tednika Soča. Leta 1877 se je preselil v Trst in se uveljavil kot trgovec pa tudi kot aktiven delavec na socialnem, političnem, gospodar¬ skem in narodnovzgojnem področju. Bil je predsednik de¬ lavskega podpornega društva in vodilni funkcionar pri po¬ litičnem društvu Edinost, pri Sokolu in pri podružnici na¬ rodnoobrambne Ciril-Metodove družbe. V letu 1884 je pre¬ vzel uredništvo političnega lista Edinost, za katerega ne¬ odvisno izhajanje si je uredil lastno tiskarno. Le-to je V. Dolenc vodil do leta 1887, po ustanoviteljevi smrti pa njegovi dediči. Ti so tiskarno v letu 1898 prodali Francu Poliču, vendar je še nadalje poslovala pod prvotnim ime¬ nom oziroma kot tiskarna Dolenc-Polič. V Dolenčevi tiskarni je bila natisnjena cela vrsta slo¬ venskih del. Med knjižnimi tiski je bila npr. zbirka Gla- serjevih prevodov indijskih dramskih del Indijska Talija (1885, 2 zvezka), Cegnarjev prevod Schillerjevega Viljema Tella (1886), adresni koledar in kažipot po Trstu (1884), poročilo o delovanju Ciril-Metodove družbe (1891) in še nekateri leposlovni in politični spisi. Številnejši od teh so bili periodični tiski. Poleg Edinosti so v .Dolenčevi tiskarni izdelovali polmesečnik Slovanski svet (1891—1894), ilustri- 187 rani humoristični list Brivec (1891—1897), politični tednik Novičar (1893), ženski literarni tednik Slovenka (1897), de¬ lavski mesečnik Svoboda (1898), tednik Novi list (1899 do 1908) s prilogo Mali novičar (1899—1903), Plutov naciona¬ listični dnevnik Jutro (1912) in socialnodemokratsko glasilo Zarja (1915). Istočasno s tiskarno V. Dolenca je v Trstu delovalo še nekaj drugih tiskarskih obratov, med katerimi so neka¬ teri natisnili tudi po nekaj slovenskih knjig. Tako je na primer Avgust Levi v letu 1885 natisnil knjigo pesmi z na¬ slovom Lira in cvetje. Tiskarna Tomažič (Tomasich) je v devetdesetih letih tiskala nekatere slovenske časnike kot npr. poučni štirinajstdnevnik Primorski list (1893—1894) ter periodični glasili prometnih in obrtniških delavcev De¬ lavec (1897——1898) in Svoboda (1897). Več slovenskih knjiž¬ nih tiskov je izdelal tiskar L. Hermanstorfer. Med njimi so bili Voditelj po Traberjevem panoptiku in anatomičnem muzeju (1896), zbirka prevedenih in izvirnih pesmi Blaža Bevka (1910) in Vodopivčev prevod igre Na krivih poteh (1910). V tej tiskarni so poldrugo leto tiskali tudi tedensko glasilo krščanske socialistične stranke Zarja (1908—1909). V letu 1898 je začela v Trstu delovati nova slovenska tiskarna, katere iniciator je bilo slovensko politično dru¬ štvo za tržaško okolico. Po društvenem glasilu Edinosti, katerega natiskovanju je bila novo ustanovljena tiskarska delavnica prvenstveno namenjena, se je obrat imenoval Tiskarna Edinost. Od otvoritve 2. aprila 1898 dalje je ti¬ skarna najprej gostovala v ulici Torre bianca, potem pa od leta 1904 v tržaškem Narodnem domu, dokler se ni v letu 1914 vselila v lastno stavbo v Ulici sv. Frančiška. Leta 1911 je postal tehnični vodja tiskarne znani tiskarski strokovnjak Miroslav Ambrožič. Poleg časnika Edinost je tiskarna od začetka svojega delovanja nadaljevala s tiskanjem dotlej iz Dolenčeve ti¬ skarne prihajajočega humorističnega lista Brivec (1898 do 1902) in ženskega mesečnika Slovenka (1898—1902). Ob na¬ vedenih treh pa so tiskali še celo vrsto drugih slovenskih periodičnih izdaj kot npr. mesečnika tržaške kmetijske družbe Gospodarski list (1898—1901) in Vinarski in vrtnar¬ ski list (1901—1902), delavski polmesečnik Svetilnik (1901 do 1903) in tednik Narodni delavec (1909—1911), humori¬ stični tednik Škrat (1903—1904), Časopis jugoslovanskih 188 Tiskarna Edinost je nekaj let gostovala v Narodnem domu v Trstu železniških uradnikov (od 1*911), Društveni glasnik tržaške Slovenske čitalnice (od 1911) in Vestnik tržaške sokolske župe (1912—1914) in druge. Večje je bilo tudi število slo¬ venskih knjižnih tiskov. Sprva so bile med njimi predvsem leposlovne knjige in gledališka dela zabavne vsebine, po¬ zneje pa so se vse češče pojavljala tudi poljudnoznanstvena dela in izvirni literarni teksti kot npr. pesmi Ksenije Prun kov e in Jože Lovrenčiča; nadalje so tod natisnili Italijanom namenjeno slovnico slovenskega jezika (1916), žepni kole¬ darček Vedež (1916—1918), priročnike za telesno vadbo in razne druge tiske. Nekateri tiski so izšli v lastnem založ¬ ništvu tiskarne. Tiskarna Edinost je s svojimi številnimi slovenskimi tiski uspešno nadaljevala narodno in kulturno poslanstvo na tem izpostavljenem delu slovenskega narodnostnega ozemlja, kot ga je v širšem obsegu pred njo začelo gojiti že tiskarsko podjetje Viktorja Dolenca. V močnem konku¬ renčnem boju se je uspešno uveljavila tudi kot narodna gospodarska organizacija. Še nekaj tržaških tiskarskih podjetij je v času do kon¬ ca prve svetovne vojne prispevalo svoje grafične izdelke 189 k razvoju slovenskega kulturnega in političnega življenja. Tiskarna Werk je tiskala prve letnike glasila jugoslovanske socialne demokracije Rdeči prapor (1898—1902), za njo pa je ta delavski politični tednik (1903—1905) prevzela tiskar¬ na in litografija Emilia Samba. Drugo socialistično glasilo Delavski list se je v letih 1908—1909 tiskalo pri M. Susmelu v tiskarni Moderna, kjer je nekaj let pozneje našlo zato¬ čišče tudi glasilo zveze avstrijskih zidarjev in sorodnih strok Stavbinski delavec (1911). Na koncu bodi omenjena še tiskarna Brunner in drug, kjer je bila sredi vojne na¬ tisnjena Blaža Bevka pesniška zbirka Domorodni glasi (1-915) in dva dela Resovih vojnih potopisnih reportaž Ob Soči (1916—1917). Slovenski delež tržaškega tiskarstva v obravnavanem stoletnem obdobju je obeležen z dvema karakterističnima potezama. Prvič: nastopanje slovenskih dejavnikov, ki so bili nosilci tiskarske tradicije in literarne produkcije, je bilo izrazito enotno in temelj eno predvsem na narodnostnem principu, tako da notranja politična razlikovanja niso pri¬ hajala do izraza. In drugič: v vrsti slovenskih tiskov pre¬ seneča veliko število naprednih delavskih publikacij, ki so predstavljale (zlasti periodična glasila) osnovno bazo za uveljavljanje mlade slovenske socialnodemokratične politič¬ ne usmeritve. Gorica Čeprav v enakih družbenih pogojih razvijajoče se kot na Tržaškem, vendar rastoče v svojskih lokalnih razmerah, se je tiskarstvo v Gorici v svojih najbolj značilnih razvoj¬ nih potezah oblikovalo dokaj drugače. Po številu v tem času delujočih tiskarskih delavnic je to področje precej zaostajalo za tržaškimi zmogljivostmi, zato pa je vsaktera med njimi bolj upoštevala tiskanje slovenskih del, kar je glede na etnična razmerja v obeh pokrajinskih središčih popolnoma umevno. Prihajalo pa je do večje politične di~ ferenciranosti, v čemer so v mestu ob Soči našla svoje odmeve osrednja slovenska strankarska nasprotovanja in hotenja. Slovensko kulturno tradicijo je med goriškimi tiskarji tega časa posredno prvi nadaljeval Janez Paternolli, ko je 190 v letu 1838 natisnil drugo in razširjeno izdajo Staničeve knjige Pesme za kmete ino mlade ljudi. Paternollijeva ti¬ skarna je delovala ves čas do prve svetovne vojne in na¬ tisnila še nekatera slovenska dela. Med knjižnimi tiski so npr. bile povesti Štefana Kocijančiča (1847), zbirka itali¬ janskih, nemških in slovenskih pregovorov (1850), več na¬ tisov iz italijanščine prevedenih Soavejevih Podučnih po¬ vesti (1851, 1870, 1876), Levčeva biografija Valentina Sta¬ niča (1873), knjižnica o goriški kmetijski in gozdarski raz¬ stavi (1891), Zakonodavstvo (1896), slovensko-italijanski slovarček idr. Od leta 1872 dalje so pri Paternolliju tiskali tednik mladoslovensko usmerjenega političnega društva za Goriško Sočo (do 1880), za njim pa še nekatere slovenske časnike kot npr. glasilo kmetijskega društva Gospodarski list (1881—1901) in uradno glasilo deželne uprave Samo¬ uprava (1906—1913), ki se je pozneje preoblikovalo v edi¬ cijo sejnih poročil goriško-gradiščanskega deželnega odbora. V večjem številu je takratno v Gorici izhajajoče slo¬ vensko časopisje tiskal Janez Krstnik Seitz. Tako se je poleg nekaterih knjižnih del pri njem že od leta 1869 tiskal polmesečnik kmetijskega društva Gospodarski list (do 1876), kakor tudi prvi letnik naprednega političnega časnika Soča (1871). Le-ta se je moral naslednje leto umakniti katoliško- federalističnemu tedniku Glas (1872—1875), leta 1877 pa je Seitzova tiskarna prevzela v tiskanje še poučni gospodar¬ ski list Kmetovalec, ki je s tem letnikom spremenil ime v Gospodarski list in nadaljeval poslanstvo svojega pred¬ nika in starejšega svojega soimenjaka. Gospodarski pol¬ mesečnik Kmetovalec je prej (1875—1876) izdelovala tiskar¬ na Mailing, ki je v sedemdesetih letih natisnila tudi nekaj drobnejših slovenskih knjižnih tiskov. Več slovenskega je v zadnjem dvajsetletju prejšnjega stoletja natisnila goriška Hilarijanska tiskarna. Njeni tiski so bili predvsem katoliško duhovno in politično usmerjeni. Takšen je bil mesečni list za slovensko verno ljudstvo Cvetje z vrtov sv. Frančiška (od 1880), kakor tudi četrtlet- nik goriškega učiteljstva Šola (1880—1885) in ideološko borbeni Rimski katolik (1889—1896). Tu so nekaj let tiskali tudi politični časnik Soča (1881—1891), poučljivi Primorski list (1895—1900) in krščanskosocialistični štirinajstdnevnik Delavski prijatelj (1898—1<900). Med sicer redkejšimi slo- 191 venskimi knjižnimi tiski Hilarijanske tiskarne je bila naj¬ pomembnejša Zgodovina tolminske fare (1901). Z devetdesetimi leti je v Gorici začela delovati tiskar¬ ska delavnica, ki je od leta 1893 dalje nosila častno ime »prva slovenska tiskarna«. Njen lastnik je bil markiz Anton Obizzi, po rodu Slovenec. Sprva je razpolagal s skromno opremljeno tiskarnico, ki je imela en sam ročni tiskalni stroj. S finančno pomočjo goriškega narodnjaka Andreja Gabrščka, ki je potreboval za izdajanje svojega političnega lista bolje urejen tiskarski obrat, pa je Obizzi kmalu pri¬ šel do modernega tiskalnega stroja in ga v tedenskih obro¬ kih odplačeval svojemu upniku pri obračunavanju njegovih tiskov. V Obizzijevi tiskarni so izdelovali politični tednik Nova Soča (1889—1892) s štirinajstdnevno gospodarsko prilogo Gorica (1890—1891) ter njuna naslednika, časnika Soča (1892—1893) in Primorec (1893). Ko sta oba časnika v letu 1893 prešla v Gabrščkovo samostojno tiskarno, je tiskar Obizzi sam izdajal in urejal politični polmesečnik Sloga (1893—1895) in list za narodno gospodarstvo, obrt in trgo¬ vino Goriški vestnik (1894—1896). Poleg naštetih časnikov je Obizzi natisnil tudi nekaj slovenskih knjižnih del, med njimi žaloigro Loterist (1889) in Poezije Fr. Podkrajška (1891). Po prestanku obeh lastnih časopisov je Obizzijeva ti¬ skarna v skromnejšem obsegu delovala še do leta 1899, ko so jo odkupili ustanovitelji snujoče se goriške Narodne tiskarne. Ustanovitelja »prve slovenske tiskarne« v Gorici, iz katere delovanja sta izšli obe večji njeni naslednici, Gabrščkova Goriška tiskarna in Gregorčičeva Narodna ti¬ skarna, srečamo malo pozneje kot družabnika tiskarne Pallich & Obizzi, ki je od slovenskih izdaj tiskala tedensko glasilo goriške kmečke stranke Naš glas oz. Kmečki glas (1907—1910) in uradni deželni mesečni list Samouprava (1910—1911). Ob tem ko je Andrej Gabršček sodeloval pri moderni¬ ziranju Obizzijeve tiskarne in s plačevanjem tiskarskih uslug pravzaprav sam sebi odplačeval prijatelju dano’ po¬ sojilo, je sprevidel, da bi se že ob takratni omejeni njegovi izdajateljski dejavnosti izplačalo ustanoviti lastno tiskarno. Načrtovano izdajanje knjižnih zbirk mu je to presojo samo 192 še potrjevalo. Zato si je pridobil tako imenovano malo tiskarsko koncesijo, ki je dovoljevala tiskanje lastnih pu¬ blikacij in tiskovin ter v letu 1893 ustanovil svojo zasebno Goriško tiskarno. Prva dva tiskalna stroja je kupil od neke go riške italijanske tiskarne, drugo opremo in potrebščine pa na Dunaju in v Leipzigu. Tiskarsko delavnico je uredil na dvorišču neke hiše v nekdanji Gosposki ulici, v njenih obcestnih prostorih papirnico in knjigarno, drugje v zgrad¬ bi pa še uredništvo, upravo in ekspedit svojega široko za¬ snovanega podjetja. Po nekaj letih uspešnega poslovanja se je Gabršček že potegoval za popolno tiskarsko koncesijo. Vsi tedanji ti¬ skarji, trgovska zbornica in goriški magistrat so podelitvi koncesije nasprotovali, češ da je v mestu že dovolj tiskarn za potrebe tega področja. Deželno namestništvo je prošnjo res zavrnilo, vendar se 'je Gabršček ob podpori slovenskih občin, društev, korporacij in državnih poslancev pritožil na pristojno avstrijsko ministrstvo ter v letu 1898 končno uspel. Istega leta je v Pulju kupil Martinolichevo tiskarno, jo preuredil in premestil v nove prostore ter jo poimenoval kot Narodno tiskarno A. Gabršček. Za vodjo te svoje po¬ družnice je postavil dotedanjega vodjo svoje Goriške ti¬ skarne Josipa Krmpotiča. Vendar puljsko podjetje ni uspe¬ valo, kakor je bil Gabršček pričakoval in zato ga je kmalu prodal konzorciju pod vodstvom istrskega politika dr. Mat¬ ka Lahinje. Goriški tiskarski obrat pa je Gabršček nadalje razvijal, razširjal delovne prostore in opremljal delavnico z novimi stroji, črkovnim in drugim stavnim gradivom. Nabavil je celo cirilske črke in za vajo, da bi se ljudje naučili te črke brati, natiskoval znane Gregorčičeve pesmi v latinici in cirilici, ki jo je spočetka moral celo sam staviti, ker stavci niso poznali srbskega alfabeta. V letu 1912 si je nabavil stavni stroj Linotype, ki je bil prvi v goriških tiskarnah. V tem času je Goriška tiskarna zaposlovala okoli 25 de¬ lavcev. Prvi tisk Goriške tiskarne je bila 37. številka Gabr- ščkovega političnega lista Soča dne 7. septembra 1893, ki se je odslej tiskal tu do svojega prestanka v januarju 1915. Hkrati je tiskarna tiskala tudi drugo glasilo slovenske na- rodnonapredne stranke na Goriškem Primorec (1893 do 1915), ki je sprva izhajalo kot priloga Soči, po nekaj letih 13 193 Ustanovitelj Goriške tiskarne Andrej Gabršček pa kot samostojen časnik. Tema osnovnima periodičnima tiskoma so se pozneje za določen čas pridružili še nekateri drugi kot npr. idrijski politični polmesečnik Jednakoprav- nost (1901), zdravstveno vzgojni mesečnik Knajpovec (1904 do 1906) ter dva napredna časopisa, socialistični kulturno¬ politični mesečnik Naši zapiski (1911—1914) in dvomesečnik za znanost in kulturo Veda (1911—1915). Drugi, kulturno pomembnejši del dejavnosti Goriške tiskarne in njenega lastnika pa predstavlja izdajanje cele vrste zbirk sloven¬ skih knjižnih tiskov po zgledu Jana Otta iz Prage. Že takoj v prvem tednu obratovanja Goriške tiskarne je izšel prvi zvezek široko zasnovanega natiskovanja prevodov iz slo¬ vanskih književnosti in izvirnih domačih del v zbirki Slo¬ vanska knjižnica (1893—1912, 186 snopičev). Njej je sledila podobno zasnovana Knjižnica za mladino (1895—1896), Ve¬ nec slovanskih povesti (od 1896), Salonska knjižnica (1897 do 1911), Svetovna knjižnica (1900—1911) in zbirka gleda¬ liških del Talija (1902—1910). Pomemben Gabrščkov pe¬ riodični tisk je bil tudi priročni Kažipot (1894—1903) za področje Goriške, Gradiščanskega, Trsta, Istre in obmejne Kranjske. Tem kontinuiranim knjižnim tiskom se pridru¬ žuje še nekaj samostojnih knjižnih del kot npr. Davorina Hostnika slovar in slovnica ruskega jezika (1897), koledarji in razne druge slovenske publikacije. 194 Ustanovitelj Narodne tiskarne v Gorici dr. Anton Gregorčič Uspešno poslovanje Goriške tiskarne je najprej močno zavrla, nato pa popolnoma onemogočila prva svetovna voj¬ na. Ne samo, da sta bila tiskarna in njen lastnik pri av¬ strijski oblasti v nemilosti zaradi propagiranja slovanske literature, ampak je tiskarniško opremo zaseglo za svoje potrebe deloma avstrijsko, deloma italijansko vojaštvo in jo razneslo po vsem avstrijsko-italijanskem vojnem pod¬ ročju. Tako je v vojnem divjanju Goriška tiskarna A. Ga¬ brščka docela izginila, potem ko je v maju 1915 izdelala svoje zadnje tiske. Kot osnovno sredstvo za uspešnejše vodenje političnega boja katoliške stranke proti narodnonapredni stranki na Goriškem se je v letu 1899 rodila v Gorici nova tiskarna. Pobudnik zanjo in njen dolgoletni vodja je bil politik dr. Anton Gregorčič, ki je organiziral poseben konzorcij in ob sodelovanju A. Coroninija odkupil opremo tedanje Obizzi- jeve tiskarne. Novo podjetje je začelo pod imenom Narodna tiskarna obratovati v prostorih odkupljene tiskarne in se v letu 1900 preselilo v neke druge najete prostore, dokler se ni 1908. 1. nastanilo v pritličju novo zgrajenega Gregor¬ čičevega doma. Ob svoji ureditvi je tiskarna razpolagala z ročno stavnico in enim tiskalnim strojem, v letu 1913 pa si je pridobila stavni stroj Linotype. Takrat je zaposlovala 15 delavcev. Spočetka je delo v tiskarni strokovno vodil faktor Josip Marušič, ki ga je pozneje nasledil Ludvik Lu- 13 ' 195 kežič. Vojna tudi tej slovenski tiskarni ni prizanašala. Leta 1915 jo je zasegla italijanska vojaška oblast in njeno opre¬ mo deloma odpeljala v Krmin, deloma v San Georgio di Nogaro, tiskarniške prostore pa uporabila za vojaške po¬ trebe. A. Gregorčič je ustanovil Narodno tiskarno predvsem z namenom, da bi v njej tiskal glasilo svoje idejnonazorske in politične skupine. Od sredine julija 1899 dalje je izpod njenega tiskalnega stroja prihajal, najprej enkrat nato dva¬ krat tedensko, politični časnik Gorica (do 1914), kateremu se je po dveh letih pridružil poučni tednik Primorski list (1901 — 1913), nato pa še verski list Cvetje z vrtov sv. Fran¬ čiška (1904 — 1915), kmetijski list Primorski gospodar (1905 do 1915), tednik Novi čas (1909—1915) ter nazadnje kot na¬ domestilo za ustavljena lista Gorico in Primorski list ted¬ nik Goriški list (1914 — 1915). V Narodni tiskarni so izde¬ lovali tudi razne uradne in poslovne tiskovne ter natisnili vrsto brošur političnega in strokovnega značaja ter lepo¬ slovnih knjižnih del, od katerih so nekatera izšla v založbi same tiskarne. Med knjižnimi tiski so bili pomembnejši zlasti: četrti zvezek Poezij Simona Gregorčiča (1904), nje¬ gov prevod svetopisemske knjige Job in 118 psalm (1904) in natis njegovih izbranih pesmi v nemškem prevodu Adria-Klange (1907), pesniška zbirka Ivana Preglja Roman¬ tika (1910), gledališka burka Iva Cesnika Pogodba (1914) in prvo letno poročilo slovenske gimnazije v Gorici (1913/14). Delovanje Narodne tiskarne je bilo sredi leta 1915 zaradi vojnih razmer prekinjeno in se je nadaljevalo po zaključku vojne v letu 1919. Koper, Italija Poleg Trsta in Gorice je v prvem desetletju našega stoletja tiskarstvo ponovno našlo svoje delovno področje tudi v Kopru. Tam je okrog leta 1906 delal tiskar Carlo Priola, o čigar dejavnosti pa so doslej znani podatki zelo skromni. Od slovenskih njegovih tiskov sta zabeležena sa¬ mo poučni časopis za negovanje zdravja, vzgojo otrok in zabavo z naslovom Domači zdravnik, ki je kot mesečnik izhajal v letu 1906 in delavski polmesečnik Železničar (od 1908 dalje). Tu in tam je bila tudi v tem času kaka slovenska knjiga natisnjena na sosednjem italijanskem narodnostnem pod- 196 ročju. Tako je na primer Salezijanska tiskarna v Torinu v letu 1895 natisnila publikacijo Sotrudniki salezijanski, iz tiskarne S. Bernardino v Sieni pa je tik ob koncu vojne izšel priročnik V. Bandelja Italijanščina za Slovence (1918). TISKARSTVO NA KOROŠKEM Enaki družbeno-politični pogoji kot ob zahodni meji slovenskega narodnostnega ozemlja so spremljali razširja¬ nje slovenske tiskane besede in z njo vred razvoj sloven¬ skega tiskarstva tudi na njegovem severnem področju, na Koroškem. Deželna in mestne uprave so bile trdno v rokah nemškega življa, ki je stal tudi na trdnejših ekonomskih pozicijah. Kmečko področje slovenskega dela dežele ni moglo nastopiti s tolikšno gospodarsko močjo in politično veljavo, medtem ko je bil krog slovenske inteligence ome¬ jen predvsem na nižjo duhovščino po vaseh in v nekaterih mestih. Razumljivo je, da sta počasneje utrjujoča se nacio¬ nalna zavest in ekonomska moč njenih nosilcev šele dosti pozneje kot drugod na Slovenskem mogli privesti do osa¬ mosvojitve nacionalnih prizadevanj tudi na področju ti¬ skarstva. Do takrat pa sta, vsaka s svojim deležem, naka¬ zovali potrebo po slovenski tiskarni in pot do nje obe nem¬ ški celovški tiskarni, Kleinmayrjeva in Leonova. Tiskarji iz Beljaka pri tem razvoju skoraj niso bili udeleženi. Celovec Tiskarsko tradicijo svoje družine je v tem času nada¬ ljeval Ferdinand Kleinmayr (roj. 1801 v Žužemberku), ki se je bil okrog leta 1825 vrnil v Celovec ter prevzel vod¬ stvo očetove tiskarne in knjigarne. Obe dejavnosti je razvil v razširjenem obsegu, vendar je deloval predvsem kot nem¬ ški tiskar. Med nemškimi in latinskimi tiski pa se je kdaj pa kdaj pojavil tudi kak slovenski naslov in med njimi tudi nekateri zelo pomembni. Največji prispevek slovenski kulturni in politični akci¬ ji na Koroškem je Kleinmayrjeva tiskarna dala v petdese¬ tih in šestdesetih letih, ko je širši krog sodelavcev Antona Janežiča pospešeno izvajal kulturni in politični preporod slovenskega koroškega življa ter s svojo akcijo prekosil celo delovanje osrednjega-slovenskega kulturnopolitičnega 197 kroga v Ljubljani. V bolj sproščenem porevolucijskem času so tu tiskali poljudnopoučni in leposlovni list Sloven¬ ska bčela (1850—1853), ki je iz mesečnika prerasel v tednik, prve številke tednika za šolo in dom Šolski prijatelj (1852), dvojezični Deželni zakonik in vladni list za koroško kro- novino (1850 — 1852) oziroma Deželnovladni list za Koroško vojvodino (1853—1859) in prvi slovenski politični časnik Slovenec (1865—1867), ki je izhajal celo dvakrat, trikrat tedensko. Med knjižnimi tiski tega časa so poleg nekaterih verskih in nabožnih publikacij in pripovedk Krištofa Schmida za otroke (1832) bila predvsem po Janežiču prire¬ jena dela kot npr. zbirka ljudskega blaga Cvetje slovanske¬ ga naroda (1852), berili za šolske potrebe Cvetnik (1865) in Cvetnik slovenske slovesnosti (1858) ter več izdaj nemško pisanega učbenika slovenščine za Nemce (od 1849) in žep¬ nega slovarčka slovenskega in nemškega jezika (1850 do 1851), nadalje nekaj zvezkov mohorjanskih Slovenskih ve¬ černic (1866, 1867), Einspielerjev Politični katekizem za Slovence (1865) in kak prevod tujega leposlovnega dela v slovenščino. Med poznejšimi Kleinmayrjevimi slovenski¬ mi tiski so bili npr. še Kmetijski listi (1874 — 1877) koroške kmetijske družbe in slovenska priloga nemških gospodar¬ skih poročil za Koroško (od 1908). V večjem obsegu je slovensko kulturno in literarno dejavnost na Koroškem podpiral celovški tiskar Janez Leon. Že prej zainteresiran za slovenski preporod in do¬ volj naklonjen tiskanju slovenskih del je takšen svoj odnos do kulturnih prizadevanj slovenskega koroškega življa ohranil še nadalje in bil do ustanovitve slovenske tiskarne poleg ljubljanskega Blaznika glavni natiskovalec izdaj ce¬ lovške Mohorjeve družbe. Kot pooblaščeni založnik šolskih knjig je Leon v tem obdobju natisnil najprej nekatere slovenske šolske knjige za podeželske osnovne šole, med njimi eno izmed izdaj Slomškove knjige Blaže in Nežika v nedeljski šoli (1857) in šolski list Slovenski prijatelj (1852 — 1871). Od srednje¬ šolskih učnih knjig je bila tu natisnjena popravljena izdaja znamenite Janežičeve slovenske slovnice s pregledom slo¬ venskega slovstva (1863). Dolga je tudi vrsta Leonovih slo¬ venskih nabožnih in leposlovnih verskovzgojnih tiskov, ki obsegajo molitvenike, pesmarice, evangeljske nauke, raz¬ lage zakramentov, sveto pismo, cerkveno zgodovino in živ- 198 ljenje krščanskih vzornikov. Tiskom te vrste so bili blizu natisi različnih mladinskih spisov Krištofa Schmida. Največje pa je med Leonovimi slovenskimi tiski bilo število izvirnih ali prevedenih narodnih in umetnih lepo¬ slovnih besedil. Tako je bila tu natisnjena nova izdaja Ahaclove zbirke koroških in štajerskih pesmi (1833), svo¬ bodno obdelani prevod H. Stoweja zgodbe Stric Tomaž ali. življenje zamorcev v Ameriki (1853), Cegnarjeva zbirka Pesmi (1860), Janežičev zbornik Cvet slovenske poezije (1861), njegova široka zasnovana knjižna zbirka Cvetje iz domačih in tujih logov (1861—1867, 21 knjig), prva izdaja Jurčičeve povesti Jurij Kozjak (1864) in vrsta takšnih del v posameznih zvezkih Slovenskih večernic. Iz Leonove ti¬ skarne so prihajali tudi nekateri pomembni slovenski pe¬ riodični tiski. Takšne so bile na primer Slomškove Drobti¬ nice (1850—1858), Janežičeva Slovenska koleda (1857—1858) ter njegov poskus literarnega časopisa Glasnik slovenskega slovstva (1854), ki se je po nekaj letih uresničil v kvali¬ tetnem lepoznansko-poučnem listu Glasnik slovenski (1858 do 1867) in prvi letniki polmesečnika za pouk in kratek čas Besednik (1869—1871). Znameniti po vsebini in tiskar¬ ski strani so bili tudi nekateri Leonovi slovenski strokovno poučni tiski kot npr. Karla Robide izvirni deli Zdravo telo (1846) in Domači zdravnik (1854) ter prevod J. N. Rohlwe- sove knjige Domače živinozdravstvo (1856), kakor tudi Tuškov oz. Erjavčev prevod Pokornyjevega Rastlinstva oz. Živalstva (oboje 1864). Tiskar J. Leon je tako v času do vključno šestdesetih let prejšnjega stoletja natisnil kakih sto slovenskih del in se uveljavil kot najpomembnejši tujerodni pospeševalec slovenske tiskarske produkcije na mešanem narodnostnem ozemlju dežele Koroške. Pozneje pa je slovenska dejavnost Leonove tiskarne popolnoma zamrla. Temu je bila na eni strani vzrok ustanovitev samostojne slovenske tiskarne v Celovcu, na drugi strani pa verjetno tudi hiranje same tiskarne, saj si je J. Leon mlajši na primer v začetku osemdesetih let prizadeval, da bi se kot tiskar uveljavil v Mariboru na Spodnjem Štajerskem. Z nastopom petdesetih let je začelo slovensko narodno- budno gibanje na Koroškem dobivati novo preroditeljsko vsebino in prve oblike trdnejše organizacijske povezanosti. Kaplan Andrej Einspieler- kot politični in profesor Anton 199 Janežič kot kulturni organizator sta od leta 1852 dalje zbi¬ rala slovenske narodnjake v članstvu Društva sv. Mohorja, pozneje reorganiziranega v Mohorjevo družbo, in okrog njegovega kulturnopolitičnega programa, v januarju 1864 pa je v Celovcu zaživela slovenska čitalnica. Že v prvih mesecih čitalniške dejavnosti se je med njenimi člani po¬ rodila tudi misel o lastni tiskarni. V kratkem času je bilo podpisanih za 3000 goldinarjev deležev po 25 goldinarjev, kar je znašalo nekako polovico potrebnega kapitala za ure¬ ditev tiskarske delavnice. Do konca leta 1865 je zbiranje de¬ narja toliko napredovalo, da je po pretehtanem sklepu čital¬ ničnega odbora njen predsednik trgovec Bernard Rossbachei zaprosil za dodelitev tiskarske koncesije. Sredi marca 1866 je prosilec sicer prejel odklonilni odgovor, vendar celovški čitalničarji in v ozadju stoječi mohorjani niso klonili. Za svoje prizadevanje so pridobili mestni odbor, trgovsko zbor¬ nico, cerkveno predstojništvo ter z dokumentirano prošnjo, v kateri so pokazali, koliko tiskov za potrebe celovških naročnikov mora biti oddanih v delo tiskarjem v Gradcu, na Dunaju in v Ljubljani, na jesen akcijo obnovili. Kljub lepim besedam državnega ministra in na njih slonečem upanju prosilca Rossbacherja pa je bila, zaradi nasproto¬ vanja deželne vlade, prošnja ob koncu leta 1866 vnovič odklonjena. V prizadevanjih za ustanovitev slovenske tiskarne je nato napočil krajši premor. Šele namera Nemca A. Koflerja, da si pridobi pravico za ureditev tretje celovške tiskarne, je akcijo znova oživela. Sedaj je tudi formalno prešla iniciativa v roke odbora Mohorjeve družbe. Le-ta je v ja¬ nuarju 1868 odklonil Koflerjevo povabilo, naj bi družba s svojim kapitalom sodelovala pri ustanovitvi njegove za¬ sebne tiskarne in vztrajno razmišljal, kako bi si olajšal napore in bremena pri izdajanju svojih knjig. Konec ja¬ nuarja 1870 so potrebe toliko dozorele, da je odbor prosil svojega člana Rossbacherja, naj poizve, kaj vse je potrebno ukreniti za ustanovitev družbine tiskarne. Že v aprilu 1870 so vse ustrezne priprave zaupali posebnemu pripravljal¬ nemu odboru, v katerem sta bila poleg Rossbacherja še A. Einspieler in M. Šerbicelj. Čez leto dni, 21. marca 1871, je bila pri celovški deželni vladi uradno vložena prošnja za odobritev tiskarske koncesije Družbi sv. Mohorja v Celovcu. Tokrat je bil mestni odbor tisti, ki si je iz nemško nacionalnih razlogov prizadeval proti ustanovitvi sloven- 200 ske tiskarne. Vendar dunajska vlada njegovih ugovorov ni upoštevala in je z odlokom 19. maja 1871 brez zadržkov prošnji Mohorjeve družbe ugodila. Sedaj so naglo stekle zaključne akcije. S 1. septem¬ brom je bil za strokovnega vodjo priprav za ustanovitev nove tiskarne nastavljen Josip Gole, bivši faktor Blazni- kove tiskarne v Ljubljani. V Rossbacherjevi hiši na vogalu takratnega Trga sv. Duha in Bel jaške ceste so pridobili in pripravili ustrezne prostore in jih opremili s potrebnim pohištvom, od firme Mayer & Schleicher kupili črkostavno gradivo, v Siglovi tovarni pa naročili tiskalne stroje, ki so bili dobavljeni 21. novembra. Tako je 1. decembra 1871 začela v Celovcu obratovati Tiskarnica družbe sv. Mohora (od 1889: Tiskarna Družbe sv. Mohorja). Njen prvi uprav¬ nik je postal B. Rossbacher, tehnični vodja pa J. Gole. Nova tiskarna je takoj prevzela v delo vse izdaje svoje ustanoviteljice Mohorjeve družbe, rada pa opravljala tudi vsa druga slovenska naročila, saj je bila bogato oskrbljena s črkostavnim gradivom. Obseg njenega dela je iz leta v leto naraščal. Leta 1874 je npr. natisnila 144.880, dve leti pozneje (1876) pa že 160.890 izvodov knjig. Za tako rastočo dejavnost so postajali prvotni tiskarniški prostori pretesni. Zato je družba v aprilu 1878 odkupila hišo barona Ster- necka na Benediktinskem trgu. Po navodilih novega uprav¬ nika tiskarne J. Goleta, ki je vodil podjetje že od leta 1875 dalje, so stavbo delno preuredili in 1. septembra 1878 pre¬ selili tiskarno pod lastno streho. V oktobru istega leta so odkupili še Bruggerjevo knjigoveško delavnico in tako do¬ segli popolno osamosvojitev celotne tiskarniške proizvod¬ nje. S tem so bili ustvarjeni vsi pogoji za nadaljnji razmah podjetja, o katerega gospodarski uspešnosti govori podatek, da je čisti dohodek leta 1876 znašal nekaj nad 9000 goldi¬ narjev, v letu 1880 pa že skoraj 40.000 goldinarjev. Po odhodu J. Goleta je z aprilom 1885 tehnično vod¬ stvo tiskarne prevzel Alojzij (Vekoslav) Legat, dotedanji vodja Milicove tiskarne v Ljubljani, upravno vodstvo pod¬ jetja pa je bilo že v oktobru 1884 zaupano Šimnu Janežiču. Pod novim vodstvom se je tiskarna tehnično modernizirala, razširila knjigoveznico in poslovanje podjetja upravno bo¬ lje uredila. Nenehno naraščanje števila članov Mohorjeve družbe pa je dvigalo naklade tiskov in razširjalo družb in založniški program, kar je kmalu zahtevalo novo razširitev tiskarniških prostorov. Da-bi temu odpomogli za daljši čas. 201 V Mohorjevem domu v Celovcu je od leta 1893 dalje delovala Tiskarna Družbe sv. Mohorja je družbin odbor kupil zemljišče in zgradil novo veliko stavbo, ki naj bi v celoti krila prostorske potrebe za tiskar¬ no, knjigoveznico in upravno poslovanje Mohorjeve družbe. Za leto 1894 namenjene publikacije so tiskali že v novem Mohorjevem domu na Vetrinjskem obmestju. V prvih letih novega stoletja je tiskarna razpolagala s štirimi velikimi in dvema manjšima tiskalnima strojema in z bogato ob¬ novljeno zalogo črkostavnega gradiva. Poleg faktorja je zaposlovala 6 stavcev, 2 tiskarja, 2 vajenca in večje število pomožnih delavcev. Z letom 1909 je po Legatovi smrti pre¬ vzel tehnično vodstvo tiskarne stavec Ivan Kolenc. Tiskarna je uspešno delovala vse do jeseni 1918, ko SO' iz vojnih raz¬ mer izšle prve težave, in to prav v času, ko so mohorjeve knjige dosegle svojo najvišjo naklado (92.000 izvodov). V maju 1919 je nemško vojaško poveljstvo ustavilo redno delo tiskarne in jo proglasilo za vojaško. Stanje se je za krajši čas delno normalizirajo šele v juniju 1919 z zasedbo Celovca po jugoslovanski vojski. V prvem, skoraj petdesetletnem obdobju svojega po¬ slovanja je Tiskarna Družbe sv. Mohorja z ogromnim števi¬ lom slovenskih tiskov, ki so bili namenjeni predvsem pre¬ prostim slovenskim ljudem na Koroškem in po drugih slo¬ venskih deželah, opravila veliko in pomembno kulturno 202 poslanstvo. Prvi njeni tiski so bile knjige redne mohorske zbirke za leto 1872 ter časopisa Besednik (1872—1878) in Slovenski prijatelj (1872—1883). Sicer pa je periodičnih glasil Mohorjeva tiskarna v vsem tem času tiskala soraz¬ merno malo. Poleg omenjenih dveh samo še slovanski vzajemnosti in prosvetljevanju namenjeni časnik Slavjan (1873—1875), v družbini založbi izhajajoči slovstveni in znanstveni mesečnik Kres (1881—1886), politično glasilo koroških Slovencev Mir (1882—1906) in njegovo zabavno- poučno prilogo Domači prijatelj (1897—1898). Glavnino mohorjevih tiskov so predstavljale knjižne izdaje. Med njimi gre posebno mesto okrog 70 zvezkom Slo¬ venskih večernic in skoraj 50 letnim Koledarjem Družbe sv. Mohorja. Drugi knjižni tiski so segali v največji meri na področja nabožnega slovstva, šolstva, leposlovja, zgo¬ dovine, naravoslovja, kmetijskega gospodarstva, nekaj pa tudi na druga strokovna področja (pravo, vojne veščine, politika). Šolstvu je bilo namenjenih npr. več natisov Jane¬ žičevega Cvetnika, njegove Slovenske slovnice in slovensko- nemškega slovarja, Praprotnikov Slovenski spisovnik (1879), Šumanova Slovenska slovnica (1884), Sketovo Slovensko berilo (1886) in poznejša Slovenska čitanka v več natisih ter Aljaževa Slovenska pesmarica (1896—1900); leposlovje je poleg manj pomembnih moralnovzgojnih povesti vklju¬ čevalo tudi Stritarjeva dela Pod lipo (1895), Jagode (1899), Zimski večeri (1902) in Lešniki (1906), več natisov Sketove Miklove Zale, Zbašnikovo povest Za srečo (1901), ilustrirano izdajo Gregorčičevih Poezij (1908), Meškovo dramsko sliko Na smrt obsojeni (1908) in mladinske spise Mladim srcem (1911—1912), Medvedovo zbirko Slovenskih legend (1910), Ganglove Tri rodove (1910), Cankarjeve Troje povesti (1911), knjigo Slovenskih balad in romanc (1912), ilustrirano izdajo Jurčičevega Desetega brata (1912) in Detelovo Trojko (1915); med zgodovinskimi deli so natisnili Staretovo Občno zgodovi¬ no (1874—1888), Kleinmayrjevo Zgodovino slovenskega slov¬ stva (1881), Križaničevo Zgodovino svete katoliške cerkve (1883—1887) in Grudnovo Zgodovino slovenskega naroda (od 1910) ter Žigonovi dela France Prešeren poet in umet¬ nik (1913—1914) in Prešernova čitanka (1915). Najpomemb¬ nejšo vlogo pa so odigrali tiski Mohorjeve tiskarne s pod¬ ročja naravoslovja in kmetijskega gospodarstva kot npr. Vošnjakovo Umno kletarstvo (1873), Povšetov Umni kmeto¬ valec (1875—1877), Kuraltov Umni sadjerejec (1878), Erjav- 203 čeve Naše škodljive živali (1880) ter Domače in tuje živali v podobah (1888—1893), Schreinerjeva Fizika (1889—1891), Dularjev Domači živinozdravnik (1890) in Umna živinoreja (1894—1895), Podgorcev Domači zdravnik (1892), Cilenško- ve Naše škodljive rastline v podobi in besedi (1892), Rohr- manovo Poljedelstvo (1897—1902), Kosijev Umni kletar (1901), Koprivnikov Domači vrtnar (1903), Lakmayerjev Umni čebelar (1907), Poljančeva Mineralogija in geologija (1909) ter njegov Prirodopis živalstva (1910). Od drugih knjižnih tiskov bodi omenjen še Einspielerjev Politični ka¬ tekizem za Slovence (1873), vrsta Komelovih vojaških stro¬ kovnih del, Tavčarjev Slovenski pravnik (1883—1888) in Homanova Postrežba bolnikom (1899). Navedeni in vsi drugi tiski pričajo o marljivi in vztrajni dejavnosti slovenske tiskarne na narodnostno mešanem koroškem področju, ki ji glede na vsebinsko pestrost, število izdaj, zlasti pa glede na višino naklad brez dvoma gre eno prvih mest v sloven¬ skem tiskarstvu do leta 1918. V Celovcu so v tem obdobju delovale še nekatere tiskar¬ ske delavnice. Največja med njimi je bila tiskarna Jožefove družbe, ki je bila med vsemi celovškimi tiskarnami tudi najbolje opremljena. Razpolagala je s 3 do 4 stavnimi stroji in z dvema rotacijskima tiskalnima strojema ter je med drugim tiskala dnevnik Karntner Zeitung (od 1894). Prizadevanju Mohorjeve družbe izrazito politično nasprotno nemško podjetje je slovenske tiske dosledno odklanjalo. Popolnoma nemške manjše tiskarne so v tem času imeli še tiskarji Raunecker, Karl Roschnar, Jager in Birnbacher, enaka je bila tudi tiskarna Gutenberghaus. Izjemo pred¬ stavljajo en slovenski tisk iz tiskarne Bertschinger & Heyn, in sicer Kazalo za določanje telesnine lesa (1876) ter dva tiska iz tiskarne J. & R. Bertschinger: Haderlapove Koro¬ ške bukvice slovenskemu ljudstvu v poduk in kratek čas (1887—1890) in Koroški kmetski list (1898—1900) kot pri¬ loga uradnemu nemškemu glasilu. Beljak Navedbe o zadnjih celovških tiskarjih veljajo tudi za sočasne beljaške tiskarje. Tam je v tem obdobju prav tako delovalo že več tiskarn, vendar nobene med njimi ni mo¬ goče všteti med krog pospeševalcev slovenskega tiska. Vse 204 so bile predvsem usmerjene v izdelovanje tiskovin za nem¬ ško narodnostno področje. Med temi nemškimi beljaškimi tiskarji so bili Tengg, Muhr in njegovi nasledniki, Weiler in J. Gitschthaler. Edino v tiskarski delavnici F. Hoffmanna je bila v letu 1860 kot edini slovenski tisk iz Beljaka na¬ tisnjena molitvena knjižica Janeza Sumperja Višarski ro¬ mar, ki obsega tudi zgodovino in popis tega romarskega kraja. 205 SLOVENSKO TISKARSTVO MED OBEMA VOJNAMA (1919—1945) Stoletje tehnične revolucije je bogato obdarovalo tiskar¬ sko obrtno proizvodnjo s pomembnimi iznajdbami in do¬ sežki. Skonstruirani in vpeljani so bili stroji za oba osnovna tiskarska delovna postopka, za stavljenje in za tiskanje, strojno oziroma mehansko je začela potekati večina njiju spremljajočih del, medtem ko je pri pripravljanju tiskar¬ skega in ilustrativnega gradiva vse večji napredek prina¬ šalo uveljavljanje različnih kemijskih postopkov. V nasled¬ njem časovnem obdobju med dvema svetovnima vojnama je bil tehnični napredek na področju tiskarstva usmerjen predvsem v izpopolnjevanje in moderniziranje doseženih pridobitev ter v njihovo čim močnejše razširjanje. Nenehno so se povečavale tudi potrebe po komercialnih izdelkih in kulturnih dobrinah tiskarske obrti, ki je od nekdanje častit¬ ljive črne umetnosti s krepkim zamahom prehajala v in¬ dustrijo. Osnovni tipi stavnih strojev Linotype, Typograph in Intertype so se razvijali v različnih izpopolnjenih mode¬ lih z enim ali več matričniki ter z izboljšano tipkalnico in ulivalnim postopkom. Leta 1921 so začeli tudi uporabljati že med vojno (1916) izumljeni stroj Škota Ludlowa za uli¬ vanje celih vrst, ki niso bile postavljene strojno, temveč iz ročnik črk, kar je zlasti prihajalo prav pri izdelovanju prospektov, oglasov, okraskov, razpredelnic in polnilnega stavnega gradiva. Pomemben dosežek modeme tehnike je bila leta 1932 v Chicagu skonstruirana naprava za stavlje¬ nje na daljavo, ki je z električnim daljinskim vodenjem povezovala v Teletype sistem matični stavni stroj in stavne stroje v različnih krajih tega omrežja. K večjemu izkoriščanju zmogljivosti in brezhibnej- šemu obratovanju je bilo. usmerjeno tudi izboljševanje 207 strojnih naprav in drugih delovnih postopkov na področju grafičnih tehnik visokega, ravnega in globokega tiska. Cilindrski in zaklopni tiskalni stroji so postajali vedno bolj hitri in količinsko bolj zmogljivi, zlasti se je razširjala pro¬ izvodnja in uporabljanje zaklopnih in cilindrskih avtoma¬ tov ter rotacijskih tiskalnih strojev različnih tipov in mo¬ delov. Ob njih so se izpopolnjevali posamezni sestavni in pomožni strojni deli kot vlagalni in drzalni aparati, barv- nica, zgibalni stroji in drugi. Uvajanje novih materialov, kemijskih sestavin in tehničnih postopkov je pogojevalo nove kvalitete na področju stereotipije, galvanoplastike, kemigrafije, litografije, ofsetnega tiska in bakrotiska, več¬ barvnih grafičnih izdelkov in umetniškega tiska. Na Slovenskem se je v času po končani prvi svetovni vojni odvijala velika družbena preobrazba. Z razpadom stare avstrijske države je prenehalo stoletja trajajoče nem¬ ško nadvladje nad pretežnim delom slovenskih pokrajin; takšen državnopolitičen odnos je še nadalje obveljal samo na večjem delu Slovenske Koroške, medtem ko je na Slo¬ venskem Primorskem avstrijsko državno oblast zamenjala italijanska. V okviru nove jugoslovanske države se je Slovenija uveljavila kot samostojna upravna enota sicer centralistično urejenega upravnega sistema. Dotlej v uve¬ ljavljanje nacionalne samobitnosti usmerjena prizadevanja na kulturnem, gospodarskem in političnem področju so do¬ bila drugačne interese in cilje. Na prvo mesto je stopal svobodni gospodarski razmah kot osnova za utrjevanje in rast drugih nacionalnih potreb. Ugodna geografska lega in oblikovanost narave je slo¬ venskemu ozemlju dala pogoje za raznovrstno in obsežno notranje gospodarsko življenje in za opravljanje važne funkcije v mednarodni menjavi materialnih dobrin. Zaradi bogatejše industrijske tradicije in razvitosti kot v drugih delih nove države je slovensko gospodarstvo že v povojnem obdobju gospodarske izgradnje uspešno uporabilo to svojo prednost ter se v dobi gospodarske konjunkture in inflacije močno uveljavilo, se opremilo z modernimi produkcijskimi sredstvi in se preuredilo na nacionalno produkcijsko teh¬ niko. Ob treh glavnih industrijskih panogah, tekstilni, lesni in kovinski, se je razvijalo izkoriščanje rudnih virov in vodne energije, krepila in razraščala se je raznolika obrtna dejavnost, notranja in mednarodna trgovina in promet, 208 v povečanem obsegu je zaživelo turistično gospodarstvo in se v modernem smislu obnavljalo kmetijsko gospodarstvo. Desetletju splošne gospodarske rasti in ekonomske uspeš¬ nosti so sledila krizna trideseta leta, ki so se nadaljevala v splošno kritičnost za narodni obstanek v okupacijskih letih druge svetovne vozne. Podobna ekonomski je bila tudi podoba razvoja na področju družbene nadgradnje. Zdaj, ko ni bilo več nepo¬ sredne nacionalne ogroženosti, se je prosvetna dejavnost razmahnila v tolikšno širino, da na Slovenskem skorajda ni bilo več nepismenega človeka. Omrežju slovenskih osnov¬ nih šol so se priključile številne splošne in strokovne sred¬ nje šole, skoraj do popolnosti se je organizacijsko in peda¬ goško razvila prva slovenska univerza, delovala so številna strokovna in znanstvena društva, ki so ob univerzni znan¬ stveni dejavnosti soustanavljala slovensko akademijo zna¬ nosti, živahna je bila dejavnost številnih kulturnih in umet¬ niških institucij, ki se je na široko razpredla med ljudi v obliki mnogoterih ljudskoprosvetnih aktivnosti. Najbolj na široko in globoko pa je prodirala tiskana beseda in odigra¬ vala izredno pomembno vlogo na področju prosvetnega, strokovnega, gospodarskega in idejnega osveščanja na Slo¬ venskem. Tako je konec tridesetih let izhajalo samo na slovenskem področju v okviru Jugoslavije skoraj 800 knjiž¬ nih publikacij v nakladi okrog pol milijona izvodov letno in okrog 250 periodičnih izdaj v množičnih nakladah, ki so dnevno dosegale nad 50.000 izvodov, ob nedeljah in praz¬ nikih pa se vzpenjale na okrog 200.000 izvodov. Samo knjige je izdajalo 10 založniških družb (Mohorjeva, Vodnikova in Cankarjeva družba, Slovenska matica, Slovenska šolska matica, Mladinska matica, Delavska založba idr.), 12 spe¬ cializiranih knjižnih založništev (Modra ptica, Hram, Aka¬ demska založba, Umetniška propaganda, Naša založba. Evalit idr.) in 13 knjigarn oziroma tiskarn; med slednjimi so se s samostojno založniško dejavnostjo ukvarjale Učitelj¬ ska tiskarna, Narodna tiskarna, Delniška tiskarna, Tiskarna Merkur in Blaznikova tiskarna v Ljubljani ter Tiskarna sv. Cirila in Ljudska tiskarna v Mariboru. Poleg teh so nastopale kot izdajatelji in založniki številne strokovne, politične in druge organizacije ter različni gospodarski in upravni organizmi, ki so za opravljanje svojih nalog iz dneva v dan potrebovali številne drobne tiske in obrazce. 14 209 Za zadovoljitev tolikšnih potreb po grafičnih izdelkih se je moralo slovensko tiskarstvo primerno organizirati in raz¬ viti. Obsežne zahteve in ugodne gospodarske razmere prvega povojnega desetletja so omogočile razširjanje starih tiskar¬ skih obratov in ustanavljanje novih. Tako je v letu 1938 de¬ lovalo na Slovenskem 42 podjetij grafične stroke, med njimi 37 tiskarn, 3 litografije in 2 klišarni. Samo v Ljubljani se je število tiskarn povečalo na 14 obratov, v mestu pa sta delovali tudi 2 litografiji in obe klišarni; Maribor je imel 5 tiskarn in litografijo, Celje 3 tiskarne, Kranj in Ptuj po dve, po ena tiskarna pa je delovala v Novem mestu, Krškem, Kočevju, Kamniku, Grobljah, na Viru, v Stražišču, na Jese¬ nicah, v Gornji Radgoni, Murski Soboti in Dolnji Lendavi. Med njimi je bila polovica takih, ki so nadaljevale tradicijo prejšnjih tiskarn, druga polovica pa je nastala v povojnem obdobju. Daljši ali krajši čas je slovensko tiskarsko pro¬ dukcijo razširjalo in dopolnjevalo dejavnost tiskarstva v ožji Sloveniji še 5 tiskarn v Trstu in tri v Gorici ter dve tiskarni v Celovcu in ena v Borovljah. V letih gospodarske konjunkture so slovenske tiskarne do skrajnosti izrabile svojo staro strojno opremo in si na¬ bavile nove moderne tiskarske stroje in drugo tehnično opremo ter si uredile boljše delovne pogoje v sodobno gra¬ jenih stavnicah in prostornih strojnicah. Tehnično najbolj moderno opremljena so bila tri tiskarska podjetja: Jugo¬ slovanska in Narodna tiskarna v Ljubljani in Mariborska tiskarna v Mariboru. Občutno pa je nadaljnji vzpon sloven¬ skega tiskarstva prizadela gospodarska kriza tridesetih let, od katere si tja do konca druge svetovne vojne tiskarska podjetja niso opomogla. Začetna, nekoliko slabša kakovost tiskarskih izdelkov se je stalno izboljševala ter ob vse večji strokovni usposobljenosti in skrbi dosegala solidne in z gra¬ fičnimi izdelki na tujem tekmujoče rezultate. Ti so bili delo domačih tiskarskih strokovnjakov in delavcev, ki so na ključnih strokovnih delovnih mestih uspešno nadomestili še v prvem povojnem desetletju številne tuje tiskarske stro¬ kovnjake. Organizacija slovenskih grafičnih delavcev, ki je v letih prve svetovne vojne samo životarila, si je v novih družbenih razmerah morala najti novo obliko organizacij¬ skega delovanja in stanovske aktivnosti. Toda še preden so za pretrgano zvezo z vodstvom avstrijske grafične orga- 210 nizacije na Dunaju našli ustrezno nadomestitev v okviru nove jugoslovanske države, sta se dogodili dve pomembni zadevi. Z januarjem 1919 je začel za vso obrt industrijskega značaja veljati 8-urni delavnik, v marcu istega leta pa se je pod političnim vodstvom prosovjetskega revolucionar¬ nega vzdušja širom po Evropi začelo tudi med slovenskimi grafičnimi delavci odprto mezdno gibanje za izboljšanje njihovih življenjskih pogojev, ki je preraslo v ostro stavko. Od sredine oktobra do začetka decembra 1919 je stavkalo vse kvalificirano in pomožno tiskarsko in knjigoveško de¬ lavstvo. Ob materialni podpori zagrebške tiskarske organi¬ zacije ter zaradi neenotnosti med lastniki tiskarn in inter¬ vencije deželne vlade v korist stavkajočih je stavka skoraj v celoti uspela. Med stavko vzpostavljena zveza s sosednjimi hrvaškimi tiskarskimi delavci se je nadaljevala s posveti vseh jugo¬ slovanskih grafičnih delavcev o ustanovitvi skupne orga¬ nizacije, ki so v decembru 1920 privedli do združitvenega kongresa v Zvezo grafičnih delavcev in delavk Jugoslavije s sedežem v Zagrebu. V desetih tiskarskih središčih Jugo¬ slavije so delovale podružnice osrednje zveze, med njimi tudi v Ljubljani za celotno slovensko področje. Konec oktobra 1921 se je tedanje Društvo grafičnih delavcev Slo¬ venije na občnem zboru še formalno izreklo za pristop k zvezi jugoslovanskih grafičnih delavcev, samo pa odslej pokrivalo področje Slovenije z omrežjem poverjeništev, katerih sedeži so bili v Celju, Kamniku, Kranju, Mariboru, Novem mestu, Krškem in Murski Soboti. Vendar so člani in vodstvo slovenske grafične organizacije kmalu začeli spoznavati slabosti in izrekati svoje nezadovoljstvo s cen¬ tralistično vodeno jugoslovansko tiskarsko stanovsko orga¬ nizacijo. Zaradi takšnih stališč se je vnel celo oster spor z vodstvom zveze, v kateri so proticentralistične tendence zmagale šele na izrednem kongresu leta 1933, ko je bila vzpostavljena Zvezna organizacija jugoslovanskih tiskar¬ skih delavcev. V Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu, Beogradu in Novem Sadu so odslej delovale samostojne osnovne or¬ ganizacijske enote, v okviru slovenske pa so še nadalje obstajala poverjeništva v Celju, na Jesenicah, v Kamniku, Kočevju, Kranju, Mariboru, Novem mestu, Ptuju in na Viru pri Domžalah. Po specialni strokovni in ljubiteljski pripadnosti so znotraj teritorialno razdeljene slovenske grafične organizacije delovali še sekciji tiskarjev in knjigo- 14 * 211 vezov, klubi ročnih stavcev, lito-kemigrafov in pomožnih delavcev, športni klub, šahovski krožek in druge občasne enote za izvajanje posameznih strokovnih in društvenih aktivnosti. Tiskarski faktorji pa so bili kot vmesni člen med delavstvom in podjetniki še nadalje organizirani v sa¬ mostojni Zvezi faktorjev Slovenije, ki je leta 1933 postala članica in podružnica združenja faktorjev Jugoslavije. Eden glavnih organizacijskih delavcev med slovenskimi tiskarji je v tem času bil Dragotin Kosem. Prvi vidnejši rezultat delovanja jugoslovanske zveze grafičnih delavcev je bila v maju 1922 z zvezo grafičnih podjetij sklenjena kolektivna mezdna pogodba in tarifa za delo v grafičnih podjetjih. Ker pa z njo ni bilo zaobseženo tudi knjigoveško delo in so ostali knjigoveški delavci neza¬ ščiteni pred samovoljo delodajalcev, je konec junija izbruh¬ nila najprej stavka delavcev v samostojnih knjigoveznicah, katerim so se zatem priključili tudi knjigovezi v nesamo¬ stojnih knjigoveških delavnicah. Stavka je trajala do začet¬ ka avgusta, ko je bila sprejeta tarifa za delo v tiskarniških knjigoveznicah, medtem ko je v samostojnih knjigovezni¬ cah prišlo do sporazuma šele v oktobru 1922. V letu 1'925 je to splošno tarifo zamenjala nova Tarifa za delo v gra¬ fičnih podjetjih na ozemlju Slovenije. V drugih predelih države tega niso storili, zato je po sporih med delavci in lastniki tiskarn prišlo ali samo do podaljšanja veljavnosti stare tarife (Zagreb) ali pa celo do stavk (Beograd). Na Slovenskem je izbruhnila naslednja tiskarska stav¬ ka v februarju 1931, in sicer samo v tiskarni Sava v Kra¬ nju. Do obsežnejšega in ostrejšega stavkovnega gibanja pa je med slovenskimi tiskarji prišlo ob pogajanjih za obnovi¬ tev tiskarske tarife v letu 1934. Zaradi razlikujočih se sta¬ lišč so že začetni razgovori kaj kmalu zastali in v ozračju je visela splošna stavka. Vendar so tokrat po nekaj dni konec junija stavkali samo v Blaznikovi tiskarni in v Če- mažarjevi litografiji v Ljubljani, ker sta vodstvi podjetij hoteli samovoljno uvesti kar neustrezne zagrebške tarifne odnose. Nove slovenske tarife, ki naj bi bila sprejeta v ju¬ niju 1935, pa delodajalci niso hoteli uveljaviti, temveč so predlagali podaljšanje veljavnosti stare tarife, na kar orga¬ nizacija grafičnih delavcev ni mogla pristati. Tako je s 1. julijem 1935 nastalo breztarifno stanje in boj med na¬ sprotnima stranema se je do kraja zaostril. Ljubljanska Narodna tiskarna je prva izprla vse organizirane tiskarske 212 delavce in namesto njih sprejela nove. Iz solidarnosti do odpuščenih tovarišev je prišlo do delne stavke v ljubljan¬ ski tiskarni Sloveniji. V spor se je vmešala banska uprava kot posrednik, vendar brez uspeha. Tako so z 9. julijem tiskarski delavci ali sami začeli zapuščati obrate ali pa so bili izprti. Stavkovno gibanje se je iz Ljubljane razširilo tudi v Maribor, Celje in v druge kraje ter zajelo 17 gra¬ fičnih podjetij s 472 delavci. Zaradi nesoglasja v deloda¬ jalskih vrstah je stavka v posameznih podjetjih trajala različno, od 5 tednov do 6 mesecev. Po posredovanju uprav¬ ne oblasti je bilo sredi avgusta dogovorjeno, naj kot za¬ časna do nadaljnjega velja dotedanja slovenska grafična tarifa. Večina tiskam je takrat znova začela redno obra¬ tovati, le Delniška tiskarna v Ljubljani se je dogovoru pri¬ družila šele konec oktobra, medtem ko je Narodna tiskarna v Ljubljani ostala netarifno podjetje. Dogovor slovenskih tiskarnarjev in tiskarjev iz leta 1935 je bil šele konec leta 1937 ustrezno dopolnjen, med drugim tudi z določilom o omejenem sprejemanju novih vajencev, ker se je v kriz¬ nih gospodarskih letih vse bolj povečevala brezposelnost tudi med tiskarskimi delavci. Organizacija slovenskih ti¬ skarjev si je v tem času močno prizadevala, da bi bila do¬ ločila kolektivnih pogodb o delovnih pogojih uradno raz¬ glašena s strani banske uprave, vendar v tem ni uspela. Edini oblastveni poseg v urejanju socialnih zadev na pod¬ ročju tiskarstva je prinesla državna uredba o minimalnih mezdah iz leta 1937. Sicer pa je do druge svetovne vojne v glavnem ostala v veljavi konec leta 1937 izpopolnjena tiskarska tarifa in v letu 1938 uveljavljena nova knjigo- veška kolektivna pogodba. Poleg aktivnosti za izboljšanje gmotnega in socialnega položaja svojih pripadnikov se je organizacija slovenskih grafičnih delavcev ukvarjala še z vrsto drugih stanovskih in organizacijskih vprašanj. Vzgoji in izpopolnjevanju ti¬ skarskih kadrov je bila namenjena grafična strokovna šo¬ la, ki je pod vodstvom dr. Jože Glonarja in za njim dr. Karla Pirjevca delovala od jeseni 1924 dalje. Društveno iniciativo za njeno ustanovitev je finančno podprla tudi zvezna grafična organizacija, gremij in združenje grafičnih podjetij ter zbornica za trgovino, obrt in industrijo. V kra¬ jih izven Ljubljane so za strokovnost tiskarskih delavcev skrbeli občasni učni tečaji, poskrbljeno pa je bilo tudi za odhajanje na strokovno izpopolnjevanje in specializacijo 213 v tujino. V tem smislu je društvo vzdrževalo strokovno knjižnico in podpiralo izhajanje strokovnih publikacij, kot so bile npr. Tiskarska pisma (1921—1925), revije Sloven¬ ski tisk (1-929—1932), Prosvetni glasnik (1938—1941) in Gra¬ fična prosveta (1940/41), priročniki za tiskarsko in knjigo- veško izrazoslovje (Matičič 1923, Savinšek 1937) ter Knaf- ličev Traktat o tiskarstvu (1930) in Ambrožičev priročnik Tiskarstvo (1937). Prirejenih je bilo več razstav grafičnih izdelkov (1927, 1928, 1931, 1934) in slovesno praznovani 60- oz. 70-letnica društvenega delovanja (1928, 1938). Ob takš¬ nih priložnostih je društvo poskrbelo za slavnostno sloven¬ sko izdajo Grafične revije (1928, 1938) oziroma za posebne spominske in zgodovinske publikacije, kot sta bila npr. Spominski zbornik (1938) in Štrekljev pregled Organiza¬ cija grafičnega delavstva v Sloveniji (1939). Na področju zdravstvenega varstva je društvo leta 1929 organiziralo splošni zdravniški pregled vsega članstva in izdelalo na njegovih rezultatih temelječo analizo zdrav¬ stvenega stanja med tiskarskimi delavci. Z letom 1931 je bila ponovno uvedena lastna zdravstvena služba, ki je v po¬ trebnih primerih posredovala v korist posameznih članov pri zdravstvenih in socialnih ustanovah (npr. pokojninsko zavarovanje). Za delovanje in položaj grafične stroke kot sestavnega dela slovenskega gospodarstva v njegovi so¬ časni kapitalistični obliki ureditve pa je brez dvoma po¬ sebej pomemben dosežek pomenilo zakonsko priznanje ti¬ skarstva kot koncesionirane obrti, za kar se je predvsem zavzemala slovenska grafična organizacija. Pri vsem svo¬ jem delovanju pa je društvo najtesneje sodelovalo z orga¬ nizacijo slovenskih tiskarskih faktorjev, ki je bila zasluž¬ na zlasti za strokovno vzgojo in za kulturne manifestacije tiskarskih delavcev na Slovenskem. Posebno mesto zavzema v okviru organizacije sloven¬ skih tiskarjev njena gospodarska dejavnost. Tako je bila npr. leta 1924 ustanovljena Produktivna zadruga knjigo¬ vezov in sorodnih strok, leta 1932 pa zadruga Dom grafi¬ kov. Slednja je imela za nalogo, da prevzame v upravo tedanji dom organizacije v Ljubljani, da ustanavlja do¬ move grafikov v drugih večjih slovenskih tiskarskih sredi¬ ščih in da upravlja z društvenimi zemljišči in z Zadružno tiskarno. O lastnem domu osrednje organizacije tiskarjev na Slovenskem so tekle razprave že od potresa v letu 1895 dalje, zlasti pa v letu 1901 in takoj po končani prvi sve- 214 tovni vojni. Težnja je začela dobivati realno osnovo šele sredi leta 1928, ko je društvo ob ugodni priložnosti kupilo gradbeno parcelo na vogalu Miklošičeve in Masarykove ulice v Ljubljani. Po sklepu občnega zbora leta 1929 je iz¬ brani gradbeni odbor poskrbel za ustrezne tehnične pred¬ priprave, sodeloval s projektantom pri izdelavi gradbenega načrta, pridobil od zvezne grafične organizacije in pri de¬ narnih zavodih potrebna finančna sredstva in v začetku septembra 1930 se je gradnja začela. Že 25. oktobra 1931 je bila slovesna otvoritev palače Grafike, njena dokončna ureditev pa zaključena v maju 1932. Na svojih zborovanjih pa grafični delavci niso obrav¬ navali samo ozkih stanovskih in strokovnih zadev, ampak so se kot svobodna sindikalna organizacija uveljavljali tudi ob obravnavanju političnih dogodkov in stanja. Pri tem se njihova stališča niso skladala z reagiranjem uradnih me¬ ščanskih političnih strank, ampak so že po naravi svojega poslanstva bila bliže idejnemu presojanju in akcijskemu delovanju naprednih delavskih političnih grupacij, sociali¬ stičnih in komunističnih. Kot pripadnik slednjih se je med tiskarskimi delavci najvidneje uveljavljal Jože Moškrič, ki je bil zaposlen v Jugoslovanski tiskarni v Ljubljani. Vselej je odločno branil delavska stališča, se s posebno vnemo zlasti zavzemal za ureditev položaja pomožnega delavstva, pojasnjeval naloge delavskega razreda v boju proti impe¬ rializmu in opozarjal na rastočo nevarnost fašizma. Njego¬ va opozorila pred fašizmom in imperializmom so začela dobivati stvarno veljavo z okupacijo slovenske domovine od spomladi 1941 dalje. Ne samo, da sta vojna in italijansko-nemško-madžar- ska okupacija močno okrnili dejavnost tiskarn na Sloven¬ skem, temveč so zavojevalci izvajali svoje represalije tudi nad slovenskimi grafičnimi delavci in onemogočili vsakršno resnično aktivnost njihove sindikalne organizacije. Le-ta je na ljubljanskem področju npr. v glavnem opravljala samo svojo socialno podporno funkcijo, sicer pa životarila v okviru smernic nadrejenih okupatorskih oblasti, medtem ko sta bila drugje po Sloveniji njen obstoj in dejavnost v celoti zatrta. Mnogi napredni slovenski tiskarji pa so se vključili v narodnoosvobodilno gibanje ter ali kot ilegalci in aktivisti ali kot partizanski borci s tiskarskimi izdelki oziroma z orožjem v roki prispevali svoj delež v boju za nacionalno in socialno osvoboditev slovenskega naroda. 215 LJUBLJANA V novo obdobje, ki ga razmejujeta dve svetovni vojni, so vstopile ljubljanske tiskarne v nekoliko spremenjeni podobi. Svoje delovanje so brez zunanjih sprememb in ob morebitnih manjših notranjih premikih nadaljevale Na¬ rodna tiskarna (ustanovljena 1872), Zadružna tiskarna (ust. 1901), Učiteljska tiskarna (ust. 1906), tiskarna Maksa Hrovatina (ust. 1912) in Zvezna tiskarna (ust. 1917). Dote¬ danja Katoliška tiskarna se je ob manjših notranjih pri¬ lagoditvah v letu 1919 preimenovala v Jugoslovansko ti¬ skarno. Večje spremembe sta doživeli ostali dve zasebni tiskarski podjetji. Otmar Bamberg je leta 1919 prekinil delovanje svoje tiskarne s firmo Ig. pl. Kleinmayr - Fed. Bamberg in jo prodal novo ustanovljeni delniški družbi, tiskarna pa je dobila ime Štampa oziroma Delniška tiskar¬ na (1920). Enako je ravnala tudi Poklukarjeva rodbina kot lastnik tiskarne Blaznikovih naslednikov in podjetje leta 1920 prodala drugi novo osnovani delniški družbi, ki je tiskarni ohranila ime J. Blaznikovi nasledniki. Tem osmim predvojnim tiskarskim podjetjem so se v ugodnem gospodarskem ozračju začele pridruževati šte¬ vilne manjše tiskarne oziroma litografije in klišarne. Že leta 1920 sta začeli obratovati litografija Josipa Čemažarja in tiskarnica Viljema Galeta, v letu 1922 Salezijanska ti¬ skarna in leta 1923 tiskarna delniške družbe Merkur kot edini večji novo ustanovljeni tiskarski obrat. Njej sta sle¬ dili še klišarni Jugografika (1924) in Stanka Deua (1928) ter tiskarnice Franca Jereba (1929), Andreja Severja (1929), Grafika (1930), bratov Tuma (1934) in druge manjše samo¬ stojne oziroma obratne tiskarne in litografije pri večjih gospodarskih organizacijah in javnih službah (npr. pošta, železnica, papirnica Ivana Bonača, tovarna Saturnus). Narodna tiskarna je še naprej ostala v rokah delni¬ škega društva, sestavljenega iz predstavnikov slovenskega liberalnega meščanstva, ki se je iz slovenske nacionalno- napredne politične osnove preusmerjalo v jugoslovansko demokratično in nacionalistično strankarsko pripadnost. Do smrti dr. Ivana Tavčarja so bili delničarji združeni še na osnovi starih medsebojnih obveznosti in pravic. Leta 1926 so bila sprejeta nova pravila, po katerih se je zvišala del¬ niška glavnica in povečalo število delnic za novih pet sto. 216 Tedaj je večina delnic prešla iz rok Tavčarjeve družine v posest somišljenikov iz mlajše strankine politične gene¬ racije, ki sta jo vodila dr. Gregor Žerjav in dr. Albert Kramer. Slednji je leta 1929 postal tudi predsednik uprav¬ nega odbora Narodne tiskarne in ta položaj obdržal do leta 1943. Obrati Narodne tiskarne so bili v dvajsetih letih tega stoletja dodatno in moderno opremljeni. Povečala se je predvsem strojna stavnica, v letu 1927 pa je bila nabav¬ ljena nova velika rotacija z zmogljivostjo 10.000 obratov na uro. Tako je v letih tik pred drugo svetovno vojno tiskarna razpolagala z enim starejšim in enim novim rota¬ cijskem strojem, s tremi brzotiskalniki, s po enim avto¬ matičnim, ameriškim in manjšim tiskalnim strojem, s sedmimi stavnimi stroji in z napravo za stereotipiranje. Bila je med najmodernejšimi ljubljanskimi tiskarnami ter ob specializaciji za časopisni tisk najširšega obsega raz¬ polagala s popolno tehnično opremo za višinski tisk in za izdelovanje knjig, časopisov in priložnostnih tiskovin vseh vrst v eni ali več barvah. O njeni tehnični zmogljivosti govori podatek, da je sredi tridesetih let letno porabila do 12.000 kg tiskarskega barvila in potiskala 100 ton pa¬ pirja ter da je zaposlovala 76 oseb, od tega 53 tiskarskih delavcev. Da bi omogočila svoji tiskarni neodvisno oskrbo¬ vanje z naraščajočimi klišarskimi in litografskimi strokov¬ nimi uslugami, je delniška družba leta 1924 ustanovila še klišarno, ki je poslovala kot samostojno podjetje pod ime¬ nom Jugografika. Še nadalje je Narodna tiskarna tiskala predvsem perio¬ dične izdaje, med njimi na prvem mestu seveda politični časnik Slovenski narod in vse druge liste in revije, ki so nadaljevali svoje izhajanje tudi v povojnih letih in so že prej bili izdelek njenih tiskarjev in strojev. V novembru 1924 so prevzeli tiskanje drugega dnevnika Jutro, katerega obseg se je hitro širil, naklada pa dosegla čez dvajset, ob nedeljah tudi čez trideset tisoč izvodov. Poleg teh so iz Narodne tiskarne prihajali še drugi periodični tiski kot npr. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (1919—1921), Poštni glasnik (1922—1932), literarni in politični tednik Slovanska misel (1923), ilustrirani tednik Življenje in svet (od 1927), glasilo Narodne strokovne zveze Delo (1928 do 1931), štirinajstdnevnik NašžE doba (1920), radijski tednik 217 Poslopje Narodne tiskarne v Ljubljani Naš val (od 1934), dnevnik Narodne prosvete Glas naroda (1935/36), Mariborski večernik Jutra (od 1935) in drugi listi. Med knjigami, ki jih je Narodna tiskarna natisnila v tem času, so bile izdaje Tiskovne zadruge, zlasti zbirka Slovenski pesniki in pisatelji, Vodnikove družbe, založbe Dobra knjiga in drugih. Z izpopolnjevanjem tiskarniške opreme se je tudi knjižni tisk Narodne tiskarne vedno izboljševal in končno dosegel zelo kvalitetno stopnjo, kar govori tudi o kvaliteti njenih grafičnih strokovnih delavcev. Grafični delavci Narodne tiskarne so bili strokovno in politično dobro organizirani. Iz boja njihove organiza¬ cije z upravo podjetja za izboljšanje socialnih in življenj¬ skih pogojev se je v letu 1935 rodila stavka, ki se je kmalu razširila v splošno stavko vsega grafičnega delavstva v Sloveniji. Stavka se je skoraj v vseh drugih tiskarnah že 218 po osmih tednih z uspehom zaključila, tu pa je trajala mnogo dlje. Vodstvo tiskarne se je skušalo iz mučne situa¬ cije začasno reševati s stavkokazi in je nov tarifni spo¬ razum z lastnimi delavci sklenilo šele po dveh letih. Šele poslej so se razmere v tiskarni znova normalizirale, na vodstvu podjetja pa je ostala krivda za nastalo gospodar¬ sko škodo in za padec ugleda, ki sta izvirala iz slabše strokovne kvalitete v tem času opravljenih del in iz nikoli zbrisanega političnega madeža. Po porazu znotraj svoje politične stranke in po držav- no-političnih spremembah, ki so nastale z vključitvijo Slo¬ venije v novo jugoslovansko državo, se je nekdanji glavni član odbora Zadružne tiskarne dr. Ivan Šušteršič moral umakniti iz javnega delovanja. Predsedniške posle je v zadrugi od leta 1918 dalje najprej opravljal odvetnik dr. Vladimir Pegan, leta 1922 pa je bil za predsednika novega odbora, katerega član je bil tudi pisatelj Fr. S. Finžgar, izbran profesor dr. Valentin Rožič. V letu 1926 je na podlagi odkupa prešla Zadružna tiskarna v last Katoli¬ škega tiskovnega društva, ki je bilo že lastnik tedanje Jugoslovanske (prej Katoliške) tiskarne. Vendar sta obe tiskarni ostali ločeni in samostojni, skupno vodstvo jima je predstavljal samo društveni upravni odbor, ki ga je takrat vodil prelat Andrej Kalan. Pod novimi gospodarji se je tiskarna v letu 1927 preselila iz svojih dotedanjih prostorov na bivši Dunajski (tedanji Tyrševi) cesti za dese¬ tino hiš naprej v dvoriščno poslopje Medij atove hiše, kjer je ostala do današnjih dni. V začetku štiridesetih let so bili že pripravljeni načrti za popolno preureditev tiskarne in za nadzidavo poslopja, a je nova svetovna vojna njih izvedbo onemogočila. V prvih povojnih letih je bila Zadružna tiskarna zelo slabo opremljena. Razpolagala je z dvema brzotiskalnima strojema znamke Augsburg in Frankental, s tiskarskim strojem tipa Viktorija in z enim manjšim tiskarskim stro¬ jem. V letu 1922 nabavljeni novi stavni stroj je zaradi pomanjkanja naročil večkrat stal brez dela, dokler ga ni v letu 1927 odkupila Narodna tiskarna. V Zadružni tiskarni so se še nekaj povojnih let občutile posledice njene nekda¬ nje politične eksponiranosti in se podjetje, kljub tedanji tiskarski konjunkturi, ni moglo aktivneje vključiti v go¬ spodarsko življenje. Ob tiskanju običajnih obrazcev, lepa- 219 kov in letakov, vabil in uradnih tiskovin, mesečne revije Narodni gospodar ter nekaj manjših in kratkotrajnih me¬ sečnikov in tednikov (Samouprava 1918, Uradnik 1920 do 1921, Pravica 1922 — 1924, tržiški Cerkveni glasnik 1924— , Vera in življenje 1928—, Jugoslovanski obrtnik 1930 — 1931), je ostajal finančni rezultat poslovanja Učiteljske tiskarne deficiten. Stanje se je začelo izboljševati v drugi polovici tri¬ desetih let, v času, ko je vodstvo podjetja prevzel Maks Blejec. Začeli so obnavljati zastarele stroje in opremo. Na¬ bavili so trimatrični stavni stroj in tri nove brzotiskalne stroje tipov Planeta, Automatic in Heidelberg ter zaposlili na njih 3 strojne stavce, 10 ročnih stavcev in 3 tiskarje. V tem času so začeli tiskati nekaj novih periodik kot npr. mesečnik Izseljeniški vestnik (1931 — 1934), Naš zvon (od 1932), Vestnik prosvetnih zvez in Rafael (oba od 1935), tednik Slovenija (od 1936), polmesečnika Na mejah in Naš prijatelj (oba od 1936) idr. Najpomembnejši periodični tisk Zadružne tiskarne je gotovo mesečnik za gospodarstvo, kulturo in politiko Dejanje (1938 — 1941). Tu so tiskali tudi posamezne knjižne izdaje raznih ljubljanskih založnikov, med katerimi so bile nekatere bogato ilustrirane, večbarv¬ ne oziroma bibliofilske, med zadnjo vojno pa tudi zbirke Mohorjeve družbe. Kvaliteta izdelkov Zadružne tiskarne je stalno rasla, kljub temu pa je tiskarna vselej ostajala za svojo partnerico v okviru Katoliškega tiskovnega društva Jugoslovansko tiskarno. Bila je nekakšna rezerva za pri¬ mer, če bi pri delovanju društva ali zaradi politično močno izpostavljenega delovanja vodstva Jugoslovanske tiskarne le-ta zašla v kakršnekoli težave. Medtem je doživljala Učiteljska tiskarna nagel vzpon. Povojna inflacija, močan začetni tempo nove izgradnje gospodarstva in nove države, organizacija novega šolstva z uvajanjem novih učnih knjig, vse to je prineslo pod¬ jetju velik razmah delovanja in seveda tudi gospodarske uspehe. Novi predsednik upravnega odbora je leta 1919 postal Ivan Bernot, podpredsednik pa Engelbert Gangl, ki je leta 1928 prevzel predsedniško mesto. Desetletje po¬ zneje se je zaradi novega zadružnega zakona, ki je na¬ sprotoval zadružni obliki združevanja kapitala, Učiteljska tiskarna preosnovala v delniško družbo. Ustanovni zbor reorganizirane delniške družbe je bil 9. julija 1940, za 220 predsednika njenega upravnega odbora pa je bil izvoljen Ivan Mehle. Ravnatelj tiskarne je bil ves čas med obema vojnama France Štrukelj, faktorja pa Maks Dachs in Vladi¬ mir Koželj. Že v letu 1918 se je tiskarna materialno toliko opo¬ mogla, da je mogla nabaviti nekaj novih strojev in opreme: najmodernejši stavni stroj, dva brzotiskalna stroja, novo garnituro črk in drugo črkostavno gradivo. Istočasno si je tiskarna uredila lastno knjigoveznico, tovarno učil in šol¬ skih potrebščin, v bivši Kleinovi prodajalni pa v novem¬ bru 1919 odprla novo knjigarno in prodajalno svojih iz¬ delkov za šolske potrebe. Knjigarna je pozneje odprla še podružnici v Mariboru (1932) in v Celju (1940), tovarna učil in šolskih potrebščin pa ni dajala predvidenega eko¬ nomskega učinka in je bila 1928 odprodana. V letu 1935 je začel obratovati foto-kemični oddelek za izdelovanje svetlopisnega papirja Jasnit in kopirnica načrtov. V času gospodarskih kriz je cvetoči razmah tiskarne nekoliko za¬ stal, medtem ko je ob grafičarskih stavkah, ki so v Uči¬ teljski tiskarni vselej zajele ves kolektiv, produkcija po¬ polnoma prenehala. Najhujše gospodarske posledice pa je tiskarni prinesel spor z združenjem jugoslovanskih učite¬ ljev, ki se je odrazil na občutnem začasnem padcu naročil za šolske knjige in druge šolske tiskovine. Poleg izdelovanja vsega višinskega tiska s stereotipijo in rotacijo se je ti¬ skarna specializirala za znanstvena jezikoslovna dela in v tiskanju višinske trikromije. Ob koncu tridesetih let je tiskarna razpolagala s tremi stavnimi stroji, 4 malimi in 4 brzotiskalnimi stroji, 2 dvoobratnima tiskalnima stroje¬ ma, z rotacijskim strojem in z nad 20.000 kg črkovnega materiala, knjigoveznica pa z 2 avtomatičnima zlagalnima, 3 rezalnimi, 5 šivalnimi in enim rastrirnim strojem in z zlatilno prešo. Po moderni opremi in kvaliteti svojih iz¬ delkov je zavzemala Učiteljska tiskarna eno vodilnih mest v slovenski grafični industriji. O obsegu njenega proizvod¬ nega dela govori letna poraba 16 vagonov papirja, 1 vagona lepenke in okrog 1200 kg tiskarskega barvila ter zaposlitev nad 120 delavcev in uslužbencev. Učiteljska tiskarna je še nadalje v prvi vrsti služila stanovskim potrebam njenih ustanoviteljev in razširjanju mladinske literature. Tu so se tiskali listi Učiteljski tova¬ riš, Popotnik, Zvonček, Prosveta (od 1924), Edinstvo (1926 do 1928), Naš rod (od 1929) ter knjižne izdaje Mladinske 221 matice. Poleg tega so v založništvu lastne knjigarne izdali in v tej tiskarni natisnili okrog 100 šolskih knjig in po¬ možnih učbenikov ter nad 150 izvirnih oziroma prevede¬ nih leposlovnih knjižnih del, nekatera monumentalna umetniška dela (npr. barvne reprodukcije Groharja in Šubicev) in težka jezikoslovna znanstvena dela, kot je bila npr. Ramovševa Historična gramatika slovenskega jezika. Dolga vrsta pa je raznih političnih, strokovnih in zabavnih bolj ali manj periodičnih časopisov in časnikov, ki so se v medvojnih letih krajši ali daljši čas tiskali v Učitelj¬ ski tiskarni. Med njimi so na primer bili strokovni časnik Delavec (do 1923), mesečnik Demokracija (1919), dnevnik Jugoslavija (1918—1921), mesečniki Svoboda (1919—1920), Sokol (1919), Sokolič (od 1919), tednik Ljudski glas (1919 do 1920), železničarski Službeni list (1919—1923), strokovni mesečnik Zdravje (1920-1924), ljubljanski Gledališki list (od 1920) in revija Maska (1920/21), socialistična politična lista Nova pravda (1921) in Enakost (1921), glasilo Vojni invalid (od 1921), leposlovni mesečnik Rdeči pilot (1922), nacionalistični tednik Orjuna (1923—1928), Časopis za je¬ zik, književnost in zgodovino (1923—1931), strokovna re¬ vija Etnolog (od 1926), kulturna revija Odmevi (1929 do 1933), družinski mesečnik Žika (od 1929), Zadružni vestnik (od 1930), tednik Pohod (1932—1933), Kronika slovenskih mest (od 1934) in drugi. Ustrezne značaju tiskov so bile njih naklade. Te so se pri znanstvenih delih gibale okrog 500 izvodov, pri lepo¬ slovju segle do 5000 izvodov, pri časnikih tudi do 10.000 izvodov, pri šolskih knjigah pa se dvignile do 30.000 iz¬ vodov in pri mladinskih listih celo do 50.000 izvodov. Po¬ leg vsega navedenega je Učiteljska tiskarna izdelovala več¬ barvne razglednice, šolske zvezke, šolske in uradne tisko¬ vine in vse vrste tiskov za gospodarske potrebe. Kvaliteta tiskarskih in vseh drugih izdelkov je bila vedno na stro¬ kovni višini in primerno estetsko oblikovana. Stara Mer- kova tiskarna je po poldrugem stoletju od svoje ustano¬ vitve v svoji naslednici Učiteljski tiskarni prerasla v veliko in moderno grafično podjetje. Neverjetno se je v povojnih letih razvila edina pred¬ vojna zasebna tiskarna, ki jo je vodil Makso Hrovatin. Konjukturno gospodarsko vzdušje je omogočilo, da si je v Nemčiji in na Dunaju nabavil najmodernejše tiskarske 222 stroje z vlagalnimi aparati in črkovno gradivo za boljše tiskovine, zlasti bogata pa je bila njegova zaloga lesenih črk za lepake. Tako so ob koncu tridesetih let v Hrova¬ tinovi tiskarni v Wolfovi ulici obratovali 3 brzotiskalni stroji, 3 male tiskalnice in 2 stavna stroja Linotype. V tem času je v tiskarni delalo 13 tiskarjev in stavcev, skupno pa je tiskarna v času največjih naročil zaposlovala do 30 delavcev in delavk. Predvojnemu drobnemu tisku so se v naslednjih letin v vedno večjem številu začeli priključevati različni perio¬ dični tiski, v lastni založbi pa je Hrovatin natisnil tudi ne¬ kaj knjig za mladino. Tiskarna ni bila tako izrazito poli¬ tično opredeljena kot večina njenih ljubljanskih vrstnic, preseneča pa med njenimi tiski veliko število neodvisnih, radikalnih in delavskih, socialističnih in komunističnih gla¬ sil. Zaradi svojega političnega značaja so bile to večinoma kratkotrajnejše izdaje, medtem ko je bilo za redno zaposli¬ tev tiskarniških zmogljivosti poskrbljeno z natiskovanjem uradnih tiskovin, tabelarnih del in strokovnih periodičnih izdaj. Med temi je bil npr. tednik Trgovski list (1918 do 1922), mesečniki Planinski vestnik (1919—1932), Moj dom (od 1921), Strojevodja (1924—1928), Zadrugar (od 1924), Lučka z neba (1931—1933), Bojevnik (1934—1936) in drugi. Vrsta politično angažiranih glasil se začenja s socialistično Bakljo (1919) in komunističnim Vstajenjem (1919) ter se prek Delavskega lista (1922—1932), ki ga je urejal sam Makso Hrovatin, nadaljuje z Majskim listom (1922), Pro¬ letarsko mladino (1923), Unijo (1923), Rdečim praporom (1923), Kladivarjem (1923—1924), Radikalom (1923—1924), Socialistom (1934), Republikanskimi novicami (1925), Sa¬ moupravo (1927), Slovenijo (1932—1935) in drugimi. Pri Hrovatinu sta bili tiskani tudi napredni kulturni reviji Lepa Vida (1922) in Kritika (1925—1927), kakor tudi No¬ vice, ki so jih leta 1919 stavkajoči grafični delavci izdajali kot nadomestilo za začasno neizhajajoče redne slovenske časnike. Hrovatin je deloval v raznih društvih, zlasti pomemb¬ no pa je bilo njegovo delo za slovensko planinstvo, ko je kot sekvester vseh nemških planinskih društev v Sloveniji izpeljal njih likvidacijo v korist Slovenskemu planinskemu društvu. Bil je aktivni sodelavec v Društvu tiskarnarjev Slovenije in v Zvezi tiskarnarjev Jugoslavije ter je obema nekaj časa tudi predsedoval. Med zadnjo vojno je italijan- 223 Tiskarski strokovnjak Alojzij Hofler sko vojaštvo tiskarno zasedlo, nakar so jo najprej le-ti in pozneje še Nemci izropali, lastnik M. Hrovatin pa je bil obsojen pred okupacijskim vojnim sodiščem. Tako je ne¬ posredno pred prvo svetovno vojno porojena osma ljub¬ ljanska tiskarna zaključila svoje delovanje v okupacijskem nasilju druge svetovne vojne. Neposredno pred koncem prve svetovne vojne usta¬ novljena Zvezna tiskarna je takoj po vojni še nadalje delo¬ vala v prostorih nekdanje Milicove tiskarne na Starem trgu, v letu 1920 pa se je preselila v Wolfovo ulico. V tem času se je bil njen lastnik Anton Pesek kot politik narod- no-socialistične stranke močno vključil v politično dejav¬ nost in je bil v juniju 1921 celo izvoljen za ljubljanskega župana. Politični boji in sodni procesi, ki so neposredno za tem sledili, so onemogočili potrditev Peskove izvolitve in se zaključili z njegovim političnim in gospodarskim polo¬ mom. Oba Peskova denarna zavoda, Zvezna hranilnica in posojilnica in Ljubljanska hranilnica, sta propadla, časopis Jugoslavija je prešel najprej v lastništvo konzorcija in leta 1922 iz njegovih rok v lastništvo novinarskega delniškega društva v Zagrebu, lastnica tiskarne pa je leta 1923 postala Jadransko-podunavska banka. Vsa ta leta je tiskarno vodil kot faktor in ravnatelj Alojzij Hofler, ki je poskrbel, da so lastniki uvideli potrebo po njenem povečanju in modernizaciji. Nabavljeni so bili 224 novi stavni stroji in rotacija ter tiskarna v osnovi preure¬ jena za knjižni in časopisni stavek. Dobro je bila oprem¬ ljena tudi s črkovnim gradivom, med njim z vsemi vrsta¬ mi cirilskega pisma in z notnim stavkom. Razen gospodarskih tiskov vseh vrst je Zvezna tiskarna v tem času natisnila čez 150 različnih knjig in brošur — deloma v lastni založbi, deloma za druge naročnike — med njimi knjižno zbirko Splošna knjižnica ter nekaj ruskih knjig in pesmaric. Tu se je poleg tega tiskala vrsta perio¬ dičnih listov, med njimi največ narodno-socialističnih in radikalističnih glasil. Med temi je bil poleg mesečnika Demokracija (1918) predvsem dnevnik Jugoslavija (1918 do 1919), za njim pa še časopisi Narodni socijalist (1919), Nova pravda (1920—1924), Delo (1921), Delavske novice (1921), Strokovna borba (1922—1923), Jutranje novosti (1923), Ra- dikalski glasnik (1923—1925), Narodni dnevnik (1923 do 1925), Samouprava (1925), Kladivar (1927) in drugi. Od nepolitičnih listov so se v Zvezni tiskarni tiskali mesečnik Upokojenec (1921—1926), tednik Kmetijski list (1923—1924) in drugo slovensko strokovno glasilo za grafične delavce Tiskarska pisma (1921—1925, skupaj 7 številk), ki ga je kot pred leti Tiskarski obzornik spet izdajal in zalagal in v tej tiskarni tiskal njen ravnatelj Al. Hofler. Le-ta je kot eden vodilnih slovenskih grafičnih delavcev svojega časa tudi vseskozi skrbel, da je bila vsem tiskarskim izdelkom Zvez¬ ne tiskarne posvečena posebna strokovna pozornost. V letu 1926 so vzeli od lastnika Jadransko-podunavske banke Zvezno tiskarno v najem njen dotedanji ravnatelj Alojzij Hofler in oba faktorja Albert Kolman in Oton Far- nik. Podjetje je odslej delovalo pod imenom Tiskarna Slo¬ venija. Ravnatelj tiskarne Hofler (roj. 22. decembra 1866 v Ljubljani) se je bil tiskarstva izučil v tiskarni Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani in nato delal kot korektor v Linzu, Mariboru, Celju in v Ljubljani, kjer je leta 1900 postal faktor Milicove in poznejše Zadružne tiskarne, odšel leta 1912 v Sarajevo in nato spet v Maribor ter se končno leta 1918 vrnil v Ljubljano za faktorja Zvezne tiskarne, katero je pozneje vodil kot ravnatelj. Po izteku najemne dobe je leta 1930 tiskarno kupil tedanji ravnatelj Jugoslovanske tiskarne Karel Čeč, a jo kmalu prodal naprej Francu La- pajnetu in faktorju Albertu Kolmanu, ki jo je s svojima sinovoma Božidarjem in Yladimirom vodil dalje. 15 225 Tiskarski strokovnjak Karel Čeč, dolgoletni vodja Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani Tiskarna Slovenija je s prevzetimi tiskarskimi stroji in ob nekaterih poznejših dopolnitvah razpolagala s takšno tehnično opremo, da se je mogla še bolj kot njena prednica posvetiti vsem oblikam kvalitetnega višinskega tiska. Raz¬ polagala je s stavnim strojem Linotype, s stereotipijo, 2 brzotiskalnima, 4 zaklopnimi in enim malim tiskarskim strojem, v knjigoveznici, ki je bila opremljena samo za lastne potrebe, pa z rezalnikom, perforirnico in šivalni- kom za zvezke in bloke. Izdelovali so knjige za lastno in za druge založbe kot npr. za Modro ptico, Cankarjevo družbo, Saturo, Krekovo knjižnico, Umetniško propagando, Hram, za univerzo idr. V lastni založbi so natisnili nekaj izvirnih in prevedenih leposlovnih del, nekatera strokovna dela in spominske spise, med njimi Štrekljev pregled Orga¬ nizacija grafičnega delavstva v Sloveniji (1939). Med poseb¬ nosti tiskarne sodi izdelava slovarjev ter izvirnih teden¬ skih, mesečnih in žepnih koledarjev. Številni so bili med tiski tiskarne Slovenije časniki in časopisi, med katerimi pa so prevladovala strokovna gla¬ sila pred političnimi, ker vodstvo tiskarne ni bilo izrazito povezano z nobeno politično stranko. Vendar je bila vsa ta periodika kratkotrajnega veka kot npr. socialistični Majski spis (1927) pa mesečniki oziroma tedniki Posredo¬ valec (1927—1928), Enotnost (1927 — 1929), Jugoslovanski srednješolec (1927—1928), Merkur (1928—1932), Jurij s pušo (1928), Vojni invalid (od 1928), Mladi junak (1929—1934), 226 Poštar (1929—1934), Babiški vestnik (od 1929), Žar (1929 do 1933), Športni list (1930—1933), Zabavni list (1931), Elek¬ trotehniški vestnik (od 1931), Beseda o sodobnih vprašanjih (1932—1935), Lepa Vida (1932), Književnost (1932—1935), Akademski glas (1933—1936), Brazda (1934—1936), Šport (1934), Po božjem svetu (od 1934), Radiotehnik (1934—1935), Zbor (od 1936), 1551 (od 1936) in drugi. Naklada posamez¬ nih listov se je običajno gibala med 600 in 3000 izvodi, v izjemnih primerih tudi do 10.000 izvodov (Vojni inva¬ lid). O obsegu opravljenega dela govori tudi podatek o letni porabi 20—35 ton papirja. Po ustanovitvi nove jugoslovanske države je Katoliško tiskovno društvo dotedanjo Katoliško tiskarno leta 1919 preimenovalo v Jugoslovansko tiskarno. To se je zgodilo brez kakih večjih organizacijskih sprememb. Društvo je še nadalje vodil prelat Andrej Kalan, tiskarno pa njen dote¬ danji ravnatelj Karel Čeč (roj. 3. novembra 1877 v Ljub¬ ljani). Le-ta se je bil za tiskarja izučil v Krajčevi tiskarni v Novem mestu in bil od leta 1904 tehnični vodja podruž¬ nice Katoliške tiskarne v Postojni, že od leta 1906 dalje pa je vodil ljubljansko Katoliško tiskarno. Njemu gre pred¬ vsem zasluga za preureditev in tehnično modernizacijo Katoliške tiskarne in za nadaljnjo rast Jugoslovanske tiskarne v veliko, sodobno grafično podjetje. Če se je tiskarna v zadnjih letih pred prvo svetovno vojno in med njo zaradi prejšnjih velikih investicij le ma¬ lenkostno izpopolnjevala in je vojna njen tehnični napre¬ dek začasno zaustavila, so povojne ugodne gospodarske razmere omogočile njen nov, še večji razmah. Najprej so bili nabavljeni tiskarski stroji, med njimi druga rotacija in novi stavni stroji. V letu 1919 je bila urejena moderna klišarna za enobarvni in večbarvni tisk, leta 1920 moderna litografija z oddelkoma za ofset in fotolito, leta 1924 kom¬ pletna črkolivnica, v letu 1925 pa so uvedli bakrotisk. Do¬ polnjevanje in modernizacija strojne in druge opreme je potekala vzporedno z razvijanjem posameznih dejavnosti in s širjenjem podjetja tudi vsa naslednja leta do druge svetovne vojne. Tako je ob izbruhu vojne Jugoslovanska tiskarna razpolagala z 9 stavnimi stroji, 2 velikima rotaci¬ jama, 5 dvoobratnimi, 7 brzotiskalnimi in 7 manjšimi tiskarskimi stroji, njena litografija z 2 ofsetnima in enim kamnotiskalnim strojem in z bronzimim aparatom, bakro- 15 * 227 tisk z 2 brzotiskalnima strojema in pobakrevalnico, kli- šarna s 5 velikimi fotografskimi aparati ter stereotipija z aparatom za preganje matric, kompletno črkolivnico in ponikljevalnico. Prav tako je bila dodatno opremljena tudi knjigoveznica, ki je svojo dejavnost razširila na izdelova¬ nje usnjene galanterije ter raznih poslovnih knjig, knji¬ govodskih kartotek in drugih pisarniških potrebščin. Šte¬ vilo v podjetju zaposlenih se je sčasoma dvignilo skoraj na 300 delavcev in uslužbencev. Zaradi tolikšne razširitve obratov in obsega dela so bile potrebne tudi nekatere druge preureditve. Nabavljen je bil tretji Dieslov motor z generatorjem za 100 KM, po¬ možnemu skladišču prvotno namenjeno četrto nadstropje tiskarniške zgradbe je bilo uporabljeno za klišarno, lito¬ grafija pa se je preselila v preurejeno staro tiskarniško poslopje na dvorišču. V letu 1928 je morala tiskarna za zadovoljitev naraščajočih potreb svoje prostorske kapaci¬ tete razširiti z nakupom bližnje stavbe na Poljanskem nasipu. Takšen tehnični razvoj je uveljavil tiskarni ime najmodernejšega grafičnega podjetja v državi, ki je po opremi moglo tekmovati tudi z znanimi inozemskimi pod¬ jetji svoje stroke. Tako opremljena je bila Jugoslovanska tiskarna uspo¬ sobljena za izdelovanje vseh vrst višinskega, priložnost¬ nega, časopisnega, rotacijskega in umetnostnega tiska, ki je postal njena specialnost. Na tem področju je tiskarna izdelovala enobarvne ali večbarvne kamnotiske, ofsetni tisk, fotolitografije, bakrotiskarske umetniške reproduk¬ cije v eni ali več barvah ter kemigrafske ploskanice vseh vrst in oblik v cinku, elektronu, bakru in medenini. Svoje tehnične prednosti in možnosti je znala izkoristiti že takoj po prvi svetovni vojni in imela dolga leta skoraj monopol na vse državne tiskovine kot npr. znamke, tiskovine za po¬ što in železnico; tu se je pretiskaval celo denar. Bilo je izdelanih tudi mnogo tiskovin za urade in organizacije ter gospodarskega, poslovnega, reklamnega in propagandnega značaja v visokih nakladah, v več barvah in tudi v več jezikih. Za domači knjižni trg je Jugoslovanska tiskarna natis¬ nila več sto izvirnih in prevedenih leposlovnih knjig, stro¬ kovnih in znanstvenih del, slovarjev, mladinskih spisov, glasbenih tiskov ter teoloških, liturgičnih, cerkvenih in na¬ božnih del. Posebej naj omenimo samo v sklopu istega last- 228 niškega koncerna organizirano založniško deiavnost Jugo¬ slovanske knjigarne z njenimi knjižnimi zbirkami (Lepo¬ slovna knjižnica, Zbirka domačih pisateljev, Zbirka mla¬ dinskih spisov, Kosmos, Liudski oder), veliko pronagandno delo v bakrotisku Kraljevina Srba, Hrvata i Slovenaca (1927), jubilejno publikacijo Universitas Alexandrina (1929) ter nrvih šest zvezkov Slovenskega biografskega leksikona (1925—1935). Dolga pa je vrsta periodičnih glasil, ki jih je tiskala Jugoslovanska tiskarna. Izmed tistih, ki jih je orevzela od svoje predvojne urednice Katoliške tiskarne, nai bodo ome¬ njena samo najglavnejša: Slovenec, Domoljub, Bogoljub in Naša moč, Dom in svet, Čas in Slovenski učitelj ter Angelj- ček, Vrtec in Mentor. Njim so se v letih med obema voj¬ nama poleg drugih pridružili še dnevniki Večerni list fl 919 do 1920), Novi čas (1921—19221 in Slovenski dom (od 1935), tedniki in štirinajstdnevniki Plamen (1921), Pravica (1925), Ilustrirani Slovenec (1924—1932), Naš šport (1926), Delav¬ ska pravica (1928), Slovenski list oziroma Ponedeljski Slo¬ venec (od 1928) in Radio Ljubljana (od 1929) ter mesečniki in druga periodična glasila kot npr. Slovenka (1919), Jugo¬ slovanski obrtnik (1919—1926), Bogoslovni vestnik (od 1920), Vestnik slovenske prosvetne zveze (1920—1935). So¬ cialna misel (1922—1927), Vigred (1926—1933), Katoliški misijoni (1923—1929), Občinska uorava (1924—1927), Križ na pori (1924—1927), Posest (1924—1930), Orlič (1925 do 1929), Satura (1925), Posredovalec (1926). Razgled (1927 do 1928), Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (od 1927), Samouprava (1928—1930), Ilustraciia (1929—1931), Arhitek¬ tura (1931—1934), Planinski vestnik (od 1933). Kronika slo¬ venskih mest (od 1934), Bodočnost (od 1934), Straža v vihariu (od 1934), Znanstveni vestnik (1934—1935), Luč (od 1935) in drugi. Pri znanstvenih in strokovnih časopisih je bila naklada nekaj nižja, medtem ko se je že pri mla¬ dinskih glasilih precej dvignila in je pri nekaterih poli¬ tičnih listih segla v deset tisoče (npr. leta 1937 Slovenec 17.000—33.000 izvodov, Domoljub in Bogoljub po 26.000, Naša moč nad 100.000 izvodov). Pri takšnem obsegu dela je Jugoslovanska tiskarna letno porabila okoli 100 vagonov rotacijskega papirja in 50 vagonov knjižnega papirja. Pri tem so bila vsa dela oprav¬ ljena v grafični tehniki prve vrste, zlasti knjižni in umet¬ niški tiski pa tudi dovršeno estetsko oblikovani. Tako je 229 tudi po kvaliteti svojega dela Jugoslovanska tiskarna stala med prvimi grafičnimi podjetji v Sloveniji in v državi. — Med okupacijo je tiskarna delovala pod spremenjenim imenom ter kot Ljudska tiskarna dočakala konec vojne. V letu 1919 se je pojavilo med ljubljanskimi tiskar¬ nami še eno novo ime. Zadnji zasebni lastnik nekdanje Kleinmavrjeve tiskarne Otomar Bamberg je s 1. oktobrom 1919 prodal tiskarno in knjigoveznico na novo osnovani del¬ niški družbi, ki je svojemu grafičnemu podjetju najprej nadela ime Štampa, delniška tiskarna v Ljubljani. Prvi predsednik delniške družbe je bil dr. Josip Lavrenčič, rav¬ natelj tiskarne pa Otomar Bamberg mlajši. Že od leta 1920 dalje je bilo tehnično vodstvo tiskarne v rokah Miroslava Ambrožiča (roj. 15. julija 1885 v Kranju), ki je bil pred tem tehnični vodja in ravnatelj tiskarne Edinost v Trstu (1911 do 1918), v naslednjem letu 1921 pa postal tudi ravnatelj najnovejše ljubljanske tiskarne, ki se je medtem preime¬ novala v Delniško tiskarno. Delniška tiskarna je nadaljevala delo s tehnično opre¬ mo svoje prednice, ki je pred vojno sodila med največja in dobro urejena tiskarska podjetja v Ljubljani. Ugodni povojni gospodarski položaj je delo tiskarne še bolj raz¬ gibal. Množila so se naročila, raslo je število zaposlenih, ki je v tridesetih letih preseglo številko štirideset, poslovni uspehi pa so omogočali nadaljnji tehnični razvoj tiskarne. Poleg nekaterih izpopolnitev v opremi je tiskarna v letu 1926 uredila oddelek za bakrotisk in organizirala oddelek za osnutkarstvo lepih tiskovin. Tako je svoj dotedanji ob¬ seg višinskega tiska, ki je omogočal tiskanje knjig in revij, razširila na izdelovanje barvnih reprodukcij, umetniških tiskovin in reklamnih publikacij. V septembru 1929 je po kupni pogodbi, ki jo je sklenila z Otomar jem Bambergom starejšim, iz dotedanjega najemnika tiskarna končno po¬ stala lastnik tiskarniške stavbe v Dalmatinovi ulici in po¬ slovne stavbe ob Miklošičevi cesti. Velika stavka grafičnih delavcev v letu 1935, ki je sledila junijskemu tarifnemu sporu med delavci in lastniki tiskam, je močno omajala trdnost poslovanja Delniške tiskarne. Delavskim zahtevam nasprotujoče stališče vod¬ stva delniške družbe, ki je po petih mesecih izrednega notranjega stanja kot zadnja med lastniki tiskarn šele 30. 230 Tiskarski strokovnjak Miroslav Ambrožič oktobra podpisala sporazumni dogovor za rešitev krize, je imelo za posledico občuten padec pri obsegu tiskarničnega poslovanja in iz tega izvirajočo skrajno kritično ekonomsko situacijo v podjetju. Vodstvo delniške družbe je bilo pri¬ siljeno v prodajo svoje imovine, pri čemer sta bili v za¬ četku leta 1936 najprej na vrsti obe nazadnje pridobljeni stavbi. Knjigoveznica je bila prodana njenemu večletnemu vodji Jožetu Žabjeku, oprema za bakrotisk Mariborski tiskarni, tiskamo samo pa so 11. maja 1936 prevzeli drugi delničarji. Upravnemu odboru nove delniške družbe je predsedoval Emil Podkrajšek. Odprodana tiskarniška oprema in izguba naročnikov sta postavili nove gospodarje v dokaj nezavidljiv položaj. Vendar so bili med gospodarskimi organizacijami, poli¬ tičnimi strankami in strokovnimi združenji postopoma pri¬ dobljeni novi naročniki in tiskarna si je ob priključenem ji in razširjenem založniškem delovanju Emila Podkrajška kmalu opomogla. Tik pred drugo svetovno vojno so postali tiskarniški prostori že toliko tesni, da so jih morali ustrez¬ neje preurediti. Tako je Delniška tiskarna dočakala povoj¬ no nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij. Ob ustanovitvi Delniška tiskarna od svoje prednice ni podedovala kaj prida njenih rednih naročnikov, zlasti ne izdajateljev periodičnih glasil, s katerimi so si vse druge 231 Poslopja Delniške tiskarne v Ljubljani takratne ljubljanske tiskarne izdatno zaposlovale svoje pro¬ izvodne zmogljivosti. Na splošno je seznam časnikov in časopisov, ki so prihajali izpod strojev Delniške tiskarne, dokaj skromnejši kot število periodik pri njenih konku¬ rentih, pa še ti so bili predvsem mesečniki revijalne obli¬ ke. Od leta 1918 dalje so tu natiskovali slovenski Uradni list (do 1930) in srednješolski mesečnik Preporod (do 1921), od leta 1919 Časopis za jezik, književnost in zgodovino (do 1920), od leta 1920 pa tednik Kmetijski list (do 1921). V tem času so prevzeli tudi tiskanje kulturne revije Ljub¬ ljanski zvon (do 1936). Edini politični dnevnik je bilo prav¬ zaprav Jutro (1920—1925), ki je ob nekaterih drugih tiskih pričalo o idejni orientaciji vodstva Delniške tiskarne k jugoslovanski demokraciji. Poleg navedenih so med dru¬ gimi tiskali še naslednje liste: Njiva (1921—1922), Vidov- dan (1921), Pondeljek (1921), Vesna (1921), Organizator (od 1922), Unija (1923), Zbori (1925—1934), Prosvetni glas¬ nik (1926), Nova pravda (1926—1927), Skovir (1928—1929), Naš obzor (1929—1933), Žena in dom (od 1930), Bojevnik (1931—1933), Pohod (od 1936), Misel in delo (od 1935), Pri¬ jatelj (od 1936) itd. 232 Značilnejši od periodičnega je za Delniško tiskarno knjižni tisk. Med njenimi stalnimi naročniki je bila npr. Tiskovna zadruga z vrsto knjig leposlovne in poučne vse¬ bine ter Vodnikova družba s številnimi svojimi izdajami; pozneje se jima je pridružila še knjižna zbirka lastne za¬ ložbe Evalit. Med pomembnejšimi knjižnimi tiski Delniške tiskarne bodi omenjen Album slovenskih književnikov (1928), jubilejna zbornika O. Župančiča (1928) in R. Jako¬ piča (1929), Ruplovi Slovenski protestantski pisci (1934) in Kidričeva monografija o Prešernu (1936, 1938). Prav ti tiski pričajo o visoki grafični strokovnosti sodelavcev Delniške tiskarne in o posebni skrbi za estetsko oblikovno izvedbo njenih izdelkov. Večje reorganizacijske pretrese je takoj po prvi sve¬ tovni vojni in pozneje doživljalo tudi najstarejše ljubljan¬ sko tiskarsko podjetje, katerega lastniki so v zadnjem času bili dediči Jožefa Blaznika. Le-ti so jeseni 1920 podjetje prodali delniški družbi, ki se je bila organizirala v sep¬ tembru tega leta. Pobudo za ustanovitev delniške družbe, ki naj bi oskrbela socialnodemokratsko politično gibanje na Slovenskem z lastno tiskarno kot osnovo za razširjanje socialističnega tiska in ideologije, je dal eden strankinih voditeljev Anton Kristan. Za pridobitev potrebne materi¬ alne podpore pri uresničevanju zamisli se je s posebno spo¬ menico obrnil na slovenske ameriške delavske organizacije, pozneje pa sta tja odpotovala osebno agitirat še dr. Perič in Franc Svetek. Akcija je uspela in socialistično Jugoslo¬ vansko republičansko združenje iz Chicaga je postalo glav¬ ni delničar novo ustanovljene družbe. Preostali del delnic je pripadel ljubljanskim socialnim demokratom in članom rodbine Poklukar, dotedanjim lastnikom Blaznikove tiskar¬ ne, ki je odslej dalje poslovala pod imenom Tiskarski in li- tografični zavod, knjigoveznica in založništvo J. Blaznikovi nasledniki. Direktor novega grafičnega podjetja je postal publicist in politik Albin Prepeluh. Politični nesporazumi med raz¬ ličnimi frakcijami socialistov in spori med delničarji glede vodenja podjetja so privedli do tega, da so po razhodu Kristanove skupine delničarjev ter po prodaji delnic Po- klukarjeve rodbine v letu 1923 in delnic skupine ameriških slovenskih socialistov v letu 1924 ostali solastniki podjetja 233 same še Albin Prepeluh (55 °/o delnic), Simon Kmetec kot zastopnik družbe Cunard Line (30 °/o in Mihael Rožanc (15%), tehnični vodja tiskarne. Od leta 1929 dalje je za¬ radi podpore pri snovanju mlade slovenske univerze, ki jo je nudila s tiskanjem znanstvenih revij, tiskarna nosila v svojem naslovu še častni pridevek »univerzitetna tiskarna«. V tem času si je bil A. Prepeluh pridobil deleža obeh svo¬ jih sodelničarjev in ostal po letu 1933 edini lastnik pod¬ jetja, katerega delnice je porazdelil med svojo družino, sam pa do svoje smrti 20. novembra 1937 kot ravnatelj vodil podjetje. Za njim je postala lastnica podjetja vdova Pavla in njeni otroci, tiskarno pa je kot njihov zastopnik nadalje vodil Franjo Kralj. Pod vodstvom Blaznikovih dedičev je tiskarna močno zaostala za hitrim sočasnim razvojem grafične stroke in v nekaj desetletjih izgubila vodilno mesto med ljubljan¬ skimi tiskarnami. Njeno delovanje je oživelo šele pod vod¬ stvom socialnodemokratične delniške družbe. Le-ta je že leta 1920 kupila sosednjo hišo na Bregu in preuredila obe poslopji za razširitev tiskarne in litografije. V tem in na¬ slednjih letih je bila oprema tiskarne dopolnjena z enim stavnim strojem ter s po enim velikim brzotiskalnim in malim tiskarskim strojem, litografija pa z velikim tiskal¬ nim strojem. V letu 1926 je bila urejena kartonaža z vso potrebno strojno in drugo opremo. Nekaj let pozneje je tiskarna dobila še dva velika brzotiskalna stroja, lito¬ grafija pa je bila izpopolnjena z bronzirnim strojem in z malim tiskalnim strojem. Tako je bilo grafično podjetje Blaznikovih naslednikov sredi tridesetih let moderno oprem¬ ljeno z vsemi potrebnimi tiskarskimi stroji za višinski tisk, s popolno litografijo in s popolno kartonažno delav¬ nico ter se je poleg opravljanja tipografskih, litografskih in kartonažnih del deloma bavilo tudi z založništvom. V tem času je bilo v podjetju zaposlenih preko 100 delav¬ cev in uslužbencev. Tako opremljena je bila tiskarna sposobna izdelovati vse poslovne, industrijske in umetniške tiskovine, koledarje in pratike ter knjižne, revialne in časopisne tiske. Tu so svoj čas tiskali celo znamke, kolke ter poštne in bančne vrednostne tiskovine. V glavnem se je skozi delo tiskarne Blaznikovih naslednikov uresničevala težnja po razširjanju socialistično in progresivno usmerjenih časnikov ter literar¬ nih in splošnih kulturnih časopisov, večinoma tednikov in 234 mesečnikov. Glasila takšne vrste so npr. bila Avtonomist (1921—1925), Kres (1921), Prerod (1922—1934), Vidovdan (1922—1925), Zarja (1922—1923), Trije labodje (1922), Lesni delavec (1922—1923), Ljudski dnevnik (1923), Ljudski ted¬ nik (1923—1924), Socialist (1924—1925), Slovenska misel (1924), Ženski list (1924—1926), Pod lipo (1924—1928), Gruda (1924—1931), Svoboda (1925—1927), Naša bodočnost (1925 do 1926), Majski spis (1925), Delavska politika (1926), Rast (1927—1931), Jugoslovanski obrtnik (1927—1929), Ogenj (1928—1931), Svobodna mladina (1928—1929), Križ (1928 do 1932), Omladina (1933—1934), Sodobnost (od 1933), Ljud¬ ska pravica (1935-—1936), Slovenska zemlja (1935—1936), Slovanski svet (1935), Delavski obzornik (1935—1936), Mlada pota (1935—1936), Stara pravda (1936) in druga. Tu sta se tudi tiskala družinska lista Domači prijatelj (1927—1928) in Roman (1929—1932). Posebno veljavo si je tiskarna pridobila s tiskanjem številnih znanstvenih in strokovnih časopisov, med kateri¬ mi so bili Zbornik za umetnostno zgodovino (od 1921), Novi zapiski (1921), Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (1922—1927), Zdravje (od 1925), Geografski vestnik (od 1929), Zdravniški vestnik (1930—1932), Prirodoslovne raz¬ prave (od 1931), Tehnika in gospodarstvo (od 1934), Ribiško- lovski vestnik (od 1934), Rudarski zbornik (od 1936) in drugi. Poleg teh tiskov je dolga vrsta knjižnih del, ki so bila izdelana ali za sicer skromno lastno založniško dejav¬ nost ali za druge izdajatelje, med katerimi so bili ljub¬ ljanska univerza, slovenska Akademija znanosti, Nova za¬ ložba in zlasti Slovenska matica. Med najbolj pomembne knjižne tiske se uvrščajo Iz. Cankarja Zgodovina likovne umetnosti v Zahodni Evropi (od 1926), Zbrani spisi Ivana Cankarja (20 zvezkov, 1925—1936), Kidričeva Zgodovina slovenskega slovstva (1929—1938) in Melikova Slovenija (1935—1936). Vsi izdelki tiskarne Blaznikovih naslednikov so se odlikovali po resnično brezhibni strokovni izvedbi. V takšno živahno delovanje tiskarne je udarila druga svetovna vojna. Že v letu 1940 je podjetje poslovalo v zmanjšanem obsegu, z okupacijo v letu 1941 pa je tiskarna izgubila 60 °/», litografija celo 80% naročil. Že v maju 1941 je delovanje podjetja v celoti prenehalo in zaposleni so prejeli kolektivno odpoved. Kasneje je delo nekoliko oži¬ velo, vendar ni doseglo niti desetine predvojnega obsega. 235 Napredno usmerjeni tiskarski delavci so že od poletja 1941 ilegalno sodelovali z narodnoosvobodilnim gibanjem. Med na novo ustanovljenimi podjetji grafične stroke v Ljubljani, ki so nastala v prvih letih po končani prvi sve¬ tovni vojni, je gotovo najpomembnejše tisto, ki ga je zbu¬ dila k življenju skupna akcija slovenskih gospodarskih krogov. Težavne povojne razmere na področju industrije in trgovine, ko je bilo potrebno vložiti velike napore v njuno obnovo, so združile predstavnike trgovskih, obrtnih in industrijskih stanovskih organizacij v želji po tesnej¬ šem medsebojnem sodelovanju za zaščito skupnih poslov¬ nih interesov. Pri uspešnem izvajanju te naloge pa so močno občutili pomanjkanje primernega javnega občila. Zato so po iniciativi predsednika Zveze trgovskih gremijev za Slovenijo veletrgovca Ivana Jelačina mlajšega že v de¬ cembru 1919 na zborovanju vseh gospodarskih korporacij in organizacij ustanovili konzorcij, ki naj organizira iz¬ dajanje glasila in izvede priprave za ustanovitev samo¬ stojne tiskarne. Potem ko je odbor konzorcija najprej v letu 1920 spremenil v svoje glasilo dotedanji tednik trža¬ ških gospodarskih krogov Trgovski list (tiskal ga je Makso Hrovatin) ter nato izposloval uradno dovoljenje za usta¬ novitev delniške družbe in popolno tiskarsko koncesijo, je dne 21. decembra 1921 sklical ustanovni občni zbor trgov- sko-industrijske delniške družbe Merkur. Za prvega pred¬ sednika upravnega sveta je bil izvoljen veletrgovec Andrej Šarabon. Sledila je nagla izvedba zaključne akcije: kupljeno je bilo zemljišče ob Gregorčičevi ulici, pripravljeni potrebni načrti, zgrajeno tiskarniško poslopje in opremljeno z moder¬ nimi, v inozemstvu kupljenimi tiskarskimi stroji. S l.janu- arjem 1923 je že začela obratovati nova ljubljanska tiskar¬ na, ki se je po svoji lastnici imenovala Merkur. Tehnično vodstvo tiskarne je bilo v rokah ravnatelja Andreja Severja in faktorja Franca Ojstriša, skupno pa je bilo v njej za¬ poslenih 26 oseb. Ob začetku svojega poslovanja je tiskarna razpolagala z 2 stavnima strojema, 2 velikima brzotiskal- nima in 3 malimi tiskalnimi stroji, z določeno količino črkovnega gradiva in z ročno knjigoveznico. V letu 1929 je prišlo do večje spremembe v lastništvu družbinih delnic. Deleže tedanjih lastnikov je na pobudo takratnega bana Dravske banovine inž. Dušana Serneca 236 odkupila Hranilnica Dravske banovine. Sernec si je kot kraljevi zaupnik po tej poti pripravil možnost za izdajanje samostojnega političnega dnevnika, ki bi v duhu novega državnega režima nastopal proti tedanjima dnevnikoma vodilnih slovenskih političnih strank. Pod novim lastnikom in od leta 1928 pod novim tehničnim vodjem Otmarjem Mihalekom se je podjetje zelo moderniziralo in povečalo obseg svojega poslovanja. Tako je ob koncu tridesetih let tiskarna razpolagala s 5 stavnimi stroji, z rotacijskim stro¬ jem, opremljenim tudi za barvni tisk, s 5 brzotiskalnimi in 3 malimi tiskalnimi stroji, s popolno opremo za stereo- tipijo in s strojno opremljeno manjšo knjigoveznico. Število zaposlenih je naraslo čez petdeset. Tiskarna je bila preko hranilnice pravzaprav last bano¬ vine. Vendar ta v nobenem oziru ni omejevala njenega delovanja ali politično vplivala na usmerjanje njenega delovnega programa. Hkrati pa kljub lastniški povezanosti tiskarna ni uživala nobenih prednosti pri tiskanju banovin¬ skih tiskovin, ki so se še naprej oddajale v delo na podlagi licitacij. Tiskarna Merkur je v prvi vrsti izdelovala tiskovine in drobnejše tiske za potrebe svojih ustanoviteljev iz vrst slovenskega gospodarstva. Tako je bil prvi tisk izpod nje¬ nih strojev Trgovski list, ki se je kot časopis za trgovino, obrt, industrijo in denarništvo odslej trikrat tedensko tiskal v svoji matični tiskarni. Pozneje je tiskarna osnovala lastno knjižno založbo, v kateri je izdajala razna poučna in lepo¬ slovna dela, zbirko zakonov in uredb, uradni list banovin¬ ske uprave idr. V tej tiskarni je poleg drugih občasnih naročnikov tiskala vse svoje knjižne izdaje založba Modra ptica. Od časnikov je tiskarna Merkur natiskovala nekatere izrazito delavske ter neodvisne in napredne liste, kot so npr. bili Delavske novice (1923—1924), Strokovna borba (1923—1924), Glas svobode (1923—1924), Kmetski list (od 1924), Slovenski dom (1924), Organizirani železničar (1924 do 1925), Majski spis (1925, 1926), a tudi nekaj izrazito režimskih in jugoslovansko nacionalističnih kot npr. dnev¬ nik Jugoslovan (1930—1931) in tednik Pohod (1933—1936). Od strokovnih, kulturnih in družinskih glasil so iz te ti¬ skarne prihajali Kres (1922—1923), Mladina (1924—1928), Program (1924—1926), Auto (od 1926), Naš šport (1926), Kurent (1929), Mali trgovec (1929—1931), Modra ptica (od 237 1929), Družinski tednik (od 1932), Gospodinja (od 1932), Val (1932), Planinski vestnik (od 1932), Samouprava (od 1933), Proteus (od 1933), Praktična gospodinja (1934—1935), Misel in delo (1934) in še nekatera. O obsegu proizvodnje tiskarne Merkur govori letna poraba okrog 40 ton rotacijskega papirja in okrog 70 ton papirja za ploski tisk. S kvaliteto svojih izdelkov in s točnim izvrševanjem naročil je tiskarna uspešno tekmovala z drugimi grafičnimi podjetji v Slove¬ niji in v drugih predelih države. V istem povojnem času in enakem gospodarskem vzduš¬ ju kot ustanovitelji tiskarne Merkur je dobil koncesijo za opravljanje tiskarske obrti tudi Viljem Gale in že v letu 1920 osnoval v Rožni dolini samostojno tiskarnico. V. Gale je bil rojen v Ljubljani leta 1892 in se je tiskarstva izučil v Učiteljski tiskarni (1907—1911) ter nato delal v tiskarnah D. Hribarja, Kleinmayr-Bamberg, v Kranju, v Zadružni tiskarni in v Zvezni tiskarni v Ljubljani. Svojo sprva akci- denčno tiskarno je opremil s stavnim strojem, z brzotiskal- nim in z dvema manjšima tiskalnima strojema. V glavnem je izdeloval priložnostne tiskovine, prospekte in druge drob¬ ne tiske in tudi reklamne barvotiske. Pozneje je Galetova strokovno dobro opremljena tiskarna natisnila tudi nekaj knjig, med katerimi sta gotovo najbolj uspeli Gladnikovi umetniški izvedbi Prešernovega Krsta pri Savici (1936) in Sonetnega venca (1937). Izmed periodičnih glasil so se tu tiskali strokovni mesečniki Gospodar (1931—1932), Fortuna (1932—1933) in Mlinar (1933) ter Vestnik založbe Nova knjiga (1934) in prosvetni list Novi vek (1935). Galetova tiskarna je bila idealno in vzorno urejena, njeni tiski pa vseskozi kvalitetni. Delovala je do nacionalizacije v letu 1946. Poleg Galetove tiskarne je v letih med obema vojnama delovalo v Ljubljani še nekaj manjših tiskarskih obratov. Nekateri med njimi so bili samostojni, drugi so delovali kot delovne enote v sestavu večjih gospodarskih oziroma negospodarskih organizmov negrafične stroke. Ne glede na tehnično opremljenost in na obseg njihovega dela te ti¬ skarne nimajo kakega večjega pomena in vloge niti pri razvoju slovenske tiskarske obrti niti v sočasnem kultur¬ nem dogajanju na Slovenskem. 238 Že v letu 1922 je začela na Rakovniku v okrilju salezi¬ janskega samostana delovati Salezijanska tiskarna. Oprem¬ ljena z dvema stavnima ter z večjim in manjšim tiskal¬ nim strojem je z lastnim redovniškim osebjem predvsem izdelovala tiskovine in drobne tiske za potrebe svojega matičnega in drugih salezijanskih samostanov. Med njene večje tiske sodijo dvomesečnik Salezijanski vestnik (od 1923) z vrsto prilog (Salezijanski koledarček 1929—1931, Misijon¬ ska mladež 1930—1931, Veri in omiki 1931—1933, Življenje sv. Boška 1934—), mesečnik Mala cvetka (od 1936) in zbirka nabožno moralističnih spisov Knjižice. Tiskarna je razpo¬ lagala tudi z manjšo lastno knjigoveznico. V letu 1929 sta začeli delovati dve akcidenčni tiskarni. Na Celovški cesti je odprl svoj obrat Franjo Jereb, v Mo¬ stah pa Andrej Sever. Opremljeni za drobna grafična dela sta tiskarnici izdelovali predvsem trgovske in priložnostne tiskovine, Jerebova pa tudi reklamne barvotiske. Leto dni pozneje (1930) je na Kongresnem trgu začela obratovati grafična delavnica Cirila Sitarja, ki je bila pod imenom Tiskarna Grafika organizirana kot delniška za¬ druga. V letu 1939 se je preselila v neko dvoriščno stavbo na Resljevi cesti. Opremljena je bila za opravljanje vseh drobnih tiskarskih del, a se je v glavnem ukvarjala s tiska¬ njem in dobavljanjem poslovnih tiskovin za urade, trgo¬ vino in obrt. Pomembnejši njen izdelek je Adresar mesta Ljubljane (1934). V okviru tiskarne je pod firmo Sitar & Svetek deloval tudi poseben oddelek za izdelovanje štam¬ piljk in etiket. Večji grafični obrat je predstavljala Tiskarna bratje Tuma, ustanovljena oktobra 1934 v Mostah, katere lastniki so bili Ostoj, Boris, Zoran in Branimir Tuma. Tiskali so vse vrste tiskovin, v glavnem pa vrečke in druge ovojne pripomočke z eno- do petbarvnim tiskom na celofan, alumi¬ nijsko folijo ali papir vseh vrst, in sicer v anilinskem tisku in v knjigotisku. Tiskarna je bila svoji specialnosti pri¬ merno in moderno opremljena. Razpolagala je s kompletno stavnico, 3 brzotiskalnimi stroji, 3 avtomatičnimi zaklop- nimi tiskalnimi stroji, 2 avtomatoma z napravo za več¬ barvni tisk, popolnim anilinskim brzorotacijskim strojem za štiribarvni tisk, vrsto rezalnih in pomožnih strojev ter s kompletno mehanično delavnico. O velikem obsegu po¬ slovanja govorijo podatki o nakladah do milijona kosov posameznih tiskovin, o ojcrog 100 zaposlenih delavcih ter 239 o letni porabi 1,200.000 m 2 celofana, 8000 kg aluminijeve folije, 50 ton specialnega in 250 ton običajnega papirja. V letih druge svetovne vojne je bila tiskarna bratov Tuma aktivno vključena v delokrog ilegalnih protiokupacijskih tiskarskih tehnik. Po vojni je bilo v letu 1946 podjetje likvidirano. Ob navedenih manjših samostojnih tiskarnah je po¬ trebno omeniti vsaj nekatere najvažnejše ljubljanske obrat¬ ne tiskarne. Kartonažna tovarna Ivana Bonača je imela lastno hišno tiskarno za izdelovanje etiket, naslovov, re¬ klamnih napisov in drugih drobnih tiskovin, ki so bile potrebne pri finalni proizvodnji kartonažnih izdelkov. Na Šentjakobskemu trgu je delovala poštna tiskarna, ki je tiskala vse potrebne tiskovine za poštne urade. Podoben tiskarski obrat je imela direkcija državnih železnic urejen v Kolodvorski ulici, v katerem so izdelovali vse tiskovine za železniško službo in železniške vozne listke. Ob spremljanju razvoja tiskarstva v Ljubljani smo mogli ugotoviti, da je mesto že v začetku tridesetih let 19. stoletja poleg takratnih štirih tiskarskih dobilo tudi prvo litografsko delavnico. Delovala je od leta 1832 v ti¬ skarni Rozalije Eger, ustanovili pa so jo na pobudo Jožefa Blaznika kot družabniki vsi štirje ljubljanski tiskarji. Že v letu 1847 pa si je J. Blaznik osnoval lastno litografijo. Medtem ko pri Egerici litografsko delo ni uspevalo in je počasi zamrlo, so se Blaznikovi kamnotiskarski izdelki hitro in vedno močneje uveljavljali ter mu prinašali lepe do¬ hodke. Do konca prve svetovne vojne je ostala Blaznikova delavnica edino litografsko podjetje, ki je delovalo na področju nekdanje Kranjske in slovenskega dela Štajerske. Prvo konkurenčno grafično podjetje, ki si je ob tiskarni Blaznikovih dedičev omislilo litografsko delavnico, je bila Jugoslovanska tiskarna (1921). Velika povojna potreba po litografskih izdelkih, ki je presegala zmogljivosti Blaznikove litografske delavnice, tako da so jih porabniki morali uvažati iz inozemstva, je botrovala ustanovitvi specializiranega litografskega pod¬ jetja. Ustanovila sta ga v decembru 1920 družabnika Josip Čemažar in Edvard Stuchly. Podjetje je pod imenom Lito¬ grafija Josip Čemažar prva leta obratovala v novo zgra¬ jenih prostorih na Friškovcu. Glavni lastnik in strokovni vodja je bil Ljubljančan Josip Čemažar (roj. 20. marca 1891), 240 ki se je bil poklica izučil v Blaznikovi litografiji (1904 do 1908), nato pa odšel na delo v Nemčijo, kjer se je strokovno izvrstno izpopolnil. Sprva je litografija delovala z opremo, ki jo je Čemažar kupil od tiskarja Ludvika Munza v Neustadtu in katere osnovni element sta predstavljala dva litografska brzo- tiskalna stroja. V začetku je bil obseg litografskega dela manjši in ga je zmagovalo šest kvalificiranih delavcev, ki so bili razen enega domačina vsi tujci. Postopna rast stro¬ kovnega ugleda in naročil je v letu 1927 privedla do selitve litografije v nove prostore in do izpopolnitve njene opre¬ me. Podjetje se je nastanilo v Igriški ulici in si nabavilo prvi stroj za ofsetni tisk. V letu 1935 so uredili lastno knji¬ goveznico in kartonažo, ki sta bili organizirani na tovarniški proizvodni način ter odprli obrat za izdelovanje koledarjev, ki je sčasoma prerasel v tovarniški obseg. Tako je tik pred drugo svetovno vojno podjetje razpolagalo z dvema lito¬ grafskima brzotiskalnima strojema, z dvema modernima ofsetnima strojema in z več najmodernejšimi pomožnimi stroji na električni pogon, za kar je služilo 16 elektromo¬ torjev s skupno 36 KM, ter s popolnoma opremljeno knji¬ goveznico, kartonažno delavnico in tovarno koledarjev. Število zaposlenih se je dvignilo na okrog 120 ljudi. Izdelovali so najrazličnejše poslovne tiskovine, zemlje¬ vide, delnice, plakate, slike, notne tiske, skripta, vrečke za semena, etikete (tudi v nakladi do 5 milijonov kosov) in druge litografske izdelke. Produkcijska posebnost so bili koledarji vseh vrst, ki jih je podjetje tudi samo zalagalo. O velikem razširjanju proizvodnje govori tudi naraščajoča poraba papirja, ki je dosegla tudi do 50 vagonov letno. Krog odjemalcev je segal preko okvira Slovenije na vso državo in izven nje, saj je Čemažarjev umetniški zavod za litografijo veljal za eno največjih podjetij svoje stroke pri nas, katerega izdelki so bili visoko kvalitetni. V tem povojnem vzdušju se je na Slovenskem začela uvajati še ena grafična stroka -— litografija na pločevino. Prvo delavnico te vrste v Ljubljani je aprila 1921 ustanovil Emil Lajovic, prostore pa je imela v Komenskega ulici. Že v letu 1923 je bilo v Mostah zgrajeno tovarniško po¬ slopje, namenjeno novemu industrijskemu podjetju ploče¬ vinastih izdelkov, ki je kot delniška družba Saturnus za¬ čelo poslovati v letu 1924. V to veliko industrijsko podjetje 16 241 sta se kmalu zatem vključili tudi obe manjši litografiji na pločevino, ki sta se bili v tem času pojavili v Ljubljani: delniška družba Uranus z Viča in obrtna delavnica Teo¬ dorja Korna s Poljanske ceste. Saturnusova litografija na pločevino je ob širjenju proizvodnje pločevinastih izdelkov močno pogrešala pred¬ vsem kvalificirane litografske strokovnjake, zato si jih je pridobivala iz drugih takratnih litografij in jih usposab¬ ljala za svoje specialistično grafično delo. Poleg stalnega izpopolnjevanja litografije si je podjetje uredilo tudi mo¬ derno obratno tiskarno. Oba obrata sta bila vseskozi pre¬ obložena z delom, izdelki slovenske litografije in tiska na pločevino pa so prek državnih mej dosegli celo dežele Bližnjega vzhoda. V prva deseta povojna leta datira tudi ustanovitev prvih ljubljanskih klišarn. Najprej se je z opremo za iz¬ delovanje klišejev oskrbela Jugoslovanska tiskarna, ko si je v letih 1919—1920 nabavila najmodernejše fotografske aparate in druge potrebne pripomočke. Narodna tiskarna je šele v letu 1924 ustanovila posebno tiskovno in založno družbo Jugografika, ki je izdelovala ploskanice vseh vrst za višinski tisk, zlasti pa klišeje za dnevni tisk. Leta 1941 je postal lastnik klišarne, ki je imela svoje delovne pro¬ store na Sv. Petra nasipu, njen dotedanji poslovodja Metod Badjura in jo vodil do konca druge svetovne vojne. V letu 1928 je ustanovil tretji obrat te vrste Stanko Deu v Dalma¬ tinovi ulici. Tudi to podjetje je bilo registrirano kot delni¬ ška družba in je v moderno opremljenih delavnicah iz¬ delovalo klišeje vseh vrst. GORENJSKO IN DOLENJSKO Ljubljana kot središče slovenske upravne enote v novi jugoslovanski državni ureditvi je po svoji geografski legi pripadala nekdanji avstrijski deželi Kranjski, ki je po novi razvrstitvi pokrajin razpadla na dve manjši regiji, Gorenj¬ sko in Dolenjsko. V času pred prvo svetovno vojno so na področju obeh pokrajin obratovale tiskarne v Novem me¬ stu, Kranju, Kamniku, Kočevju in Krškem. Vsa navedena mesta so svojo tiskarsko tradicijo nadaljevala tudi v ob¬ dobju med dvema svetovnima vojnama, in sicer v največ- 242 jem obsegu v Kranju, s precej povečano aktivnostjo v Ko¬ čevju in z nekako enako dejavnostjo kot prej v Kamniku, medtem ko je le-ta v Novem mestu in v Krškem nazado¬ vala. Na novo so tiskarski obrati začeli delovati na Viru (1918) in v Grobljah (1929) pri Domžalah, na Jesenicah (1932) in v Tacnu (ok. 1940). Kranj V Kranju je še nadalje delovala Tiskarna Tiskovnega društva, ki se je organizacijsko v letu 1920 toliko preosno- vala, da so bili odtlej njeni lastniki združeni na zadružni osnovi. Nekdanja pomanjkljiva in zastarela tiskamiška oprema je bila sčasoma nadomeščena, tako da sta konec tridesetih let tiskarna in njena knjigoveznica veljali za moderno opremljeni delovni enoti za izdelovanje vsako¬ vrstnih tiskovin in v knjigoveško stroko spadajočih del. V stavnici so razpolagali s stavnim strojem in dopolnjenimi garniturami črk, v strojnici pa s po enim velikim in manj¬ šim tiskalnim strojem. Ob tiskarstvu in knjigoveštvu se je podjetje v manjšem obsegu bavilo tudi z založništvom in je zaposlovalo skupno do 20 oseb. Za odnos vodstva tiskar¬ ne do tiskarskih delavcev je značilno, da izza leta 1933 ni priznavalo kolektivne tarife za tiskarsko delo. Poleg raznih brošur, dnevnih tiskovin ter štanc in barvnih etiket za kranjsko tovarno gumastih izdelkov so še nadalje izdelovali predvsem različne periodične tiske. Od predvojnih časnikov in časopisov sta iz te tiskarne še naprej prihajala politični tednik Gorenjec in mesečnik Pri¬ jatelj narave (do 1921), na novo pa so se jima že v prvih povojnih letih pridružila glasila orlovske organizacije Orlič (1922—1924), Mladost (1923—1924), Orlovski vaditelj (1923 do 1926) in Vigred (1923—1925), izseljeniško glasilo Naš zvon (1925—1927) ter nabožna lista Zamorski otrok (1929 do 1933) in Kranjski zvon (od 1929). Vmes so nekaj let tiskali časopis za zbirateljski šport Kolektor (1924—1926), zatem pa Novine Slovenske krajine (1932—1933), mesečnike Mentor (od 1932), kroparsko-kamnogoriški Zadrugar (1933 do 1935), Ljudski oder (1934) in Pevec (1934) ter tednik Slovenija (1935—1936). Po okupaciji leta 1941 so Nemci v tej tiskarni nekaj časa tiskali svoj politično-propagandni nemško-slovenski list Karawanken Bote, pozneje pa del tiskamiške opreme 16 * 243 razbili in jo v jeseniški železarni pretopili, preostale stroje in črkovno gradivo pa prepeljali v tiskarno Sava. Tako je pod okupatorjevimi uničevalnimi udarci prenehal poslovati slovenski tiskarski obrat, ki je bil neposredni nosilec za¬ četkov tiskarske tradicije v Kranju in ki je svojo naj večjo veljavo dosegel pod vodstvom izkušenega tiskarja Ivana Lampreta v času od polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne. Druga kranjska tiskarna Sava je v Kokrškem pred¬ mestju na osnovi tiskarske koncesije prvega kranjskega ti¬ skarja Ignaca Reša poslovala še vse do leta 1920, ko si je končno pridobila lastno obrtno dovoljenje. V letih tiskar¬ ske konjunkture so dopolnili obrat z nekaj rabljenimi ti¬ skalnimi stroji iz nekaterih ljubljanskih tiskarn in kupili tudi tri nove tiskalne stroje, tako da so v letu 1930 npr. tekli v strojnici 4 veliki, 2 srednja in 5 malih tiskalnih strojev, v stavnici pa je delal en stavni stroj. Tiskarna je bila v celoti opremljena za opravljanje višinskega tiska ter je imela lastno knjigoveznico in knjigarno. V tem času je zaposlovala 15 kvalificiranih in do 20 pomožnih tiskarskih in knjigoveških delavcev. Od svoje predvojne dejavnosti je tiskarna še nadalje tiskala razne brošure in tiskovine, zlasti za potrebe poštne in železniške službe, cenike in etikete, močno pa razvila izdelovanje blokov in šolskih zvezkov ter natiskovala tudi šolske knjige. Od periodičnih tiskov so iz tiskarne Sava prihajali Uradni list državnih železnic (1919), glasilo vrt¬ narjev in rejcev malih živali Prijatelj narave (1921—1926), železničarski mesečnik Zadrugar (1932—1933), glasili sokol¬ ske organizacije Vestnik gorenjske sokolske župe (1925 do 1926) in Vestnik sokolskega društva v Kranju (1927—1928), humoristični polmesečnik Škrat (1927—1928) in tednik sen¬ zacionalističnega leposlovja Zabavni list (1932), politični tednik Triglav (1933), glasilo zadruge državnih uslužbencev Zadružni vestnik (od 1936), tednik Sobota (1937 — 1938) itd. Izdelki te tiskarne niso bili na glasu dobre kvalitete, čemur je bila vzrok pogosta nelojalna konkurenčnost, kakor tudi premajhna skrb za zaposlovanje dobro kvalificiranih ti¬ skarskih strokovnjakov. Nepravilni odnosi vodstva tiskarne do zaposlenih orga¬ niziranih tiskarskih delavcev so 16. februarja 1931 sprožili v tiskarni Sava splošno stavko. Neposredni vzrok za takšen 244 ukrep je bilo pogosto zaposlovanje neorganiziranih pomož¬ nih delavcev, nalaganje strojnikom večjih delovnih dolž¬ nosti, kot je bilo dopustno in sprejem neorganiziranega stavca, ki je delal tudi na nadštevilnih tiskalnih strojih, samovoljno odtegovanje zaslužka zaradi naključno povzro¬ čene škode in spori zaradi neporavnanih denarnih obvez¬ nosti, odpust delavskega zaupnika idr. Po sedmih dneh stavke je tiskarna začela obratovati s stavkokazi in je od¬ povedala tarifni sporazum. Stavkajoči delavci so bili od¬ puščeni, vendar so po posredovanju tiskarske strokovne organizacije dobili nove zaposlitve v drugih podjetjih ali pa so kot nezaposleni prejemali podporo. Vodstvo tiskarne je proti nekaterim tiskarskim aktivistom sprožilo celo sodni postopek, tiskarna pa je ostala med redkimi netarifnimi tiskarskimi podjetji v Sloveniji. Ob okupaciji so Nemci postavili tiskarni svojega komi¬ sarja ter ji priključili del opreme tiskarne Tiskovnega dru¬ štva, misijonsko tiskarno iz Grobelj in frančiškansko ti¬ skarno iz Tacna. Tu so nekaj časa tiskali svoje glasilo Ka- rawanken Bote in tednik Gorenjec (1944), sicer pa v pre¬ težni meri le nemške tiskovine. Spomladi 1927 je dobilo kranjsko področje tretji ti¬ skarski obrat. Stavec Albin Pogačnik (1889—1934), ki se je bil tiskarstva izučil v podjetju Globus v Budimpešti in v povojnih letih služboval v Ljubljani, je v Stražišču usta¬ novil akcidenčno tiskarno in jo po mednarodnem filateli¬ stičnem krožku, katerega ustanovitelj in predsednik je bil, poimenoval Kolektor. Tiskarna je bila opremljena z izbra¬ nim črkovnim gradivom, z dvema modernima ter z večjim in dvema manjšima rabljenima tiskalnima strojema. Pre¬ vzela je tiskanje prvega slovenskega filatelističnega lista Kolektor (1027—1933), ki ga je A. Pogačnik sam izdajal in urejal, poleg tega pa izdelovala akcidenčne tiskovine, pro¬ spekte, lepake, tabele ter nekatere drobne in večbarvne tiske. Poleg lastnika in članov njegove družine, od katerih sta sinova po očetovi smrti dalje vodila podjetje, so bili v času najuspešnejšega poslovanja v tiskarni zaposleni še 3 kvalificirani in 6 pomožnih tiskarskih delavcev. Kot do¬ ber tiskarski strokovnjak je Pogačnik vedno skrbel za red¬ no poslovanje svojega podjetja in za dobro kvaliteto nje¬ govih tiskarskih izdelkov. 245 Kamnik V bližnjem mestu Kamniku je še nadalje deloval tiskar Anton Slatnar. Že pred vojno uspešno tiskarsko podjetje je v letih med obema vojnama nadalje razvijalo precejšnjo aktivnost. V letu 1922 je Slatnar kupil hišo na Glavnem trgu ter v preurejeno pritličje njenega zadnjega trakta pre¬ selil svojo tiskamo, ki je odtlej tu delovala do konca svo¬ jih dni. Tiskarniško opremo je dopolnil s po enim večjim in manjšim tiskalnim strojem ter vzorno uredil tiskarniške prostore. Po Slatnarjevi smrti (1926) je vodstvo podjetja pre¬ vzela njegova vdova, tehnični vodja tiskarne pa je postal Rajko Kos. Pet let pozneje (15. avgusta 1931) sta tiskarno s pripadajočim delom hiše odkupila stavca Ludvik Vodnik in Anton Knez ter jo pod naslovom Tiskarna Slatnar vodila do druge svetovne vojne. Nova lastnika sta tiskarno opre¬ mila z novim stavnim strojem in z aparati za stereotipijo ter obnovila črkovno gradivo. Podjetju sta pridružila še popolnoma opremljeno knjigoveznico in z vsemi temi izpo¬ polnitvami znatno izboljšala njegovo opremljenost in raz¬ širila proizvodne zmogljivosti. Slatnarjeva tiskarna je poleg tiskovin za urade, dru¬ štva in gospodarska podjetja še nadalje izdelovala leposlov¬ ne in znanstvene tiske za ljubljanske in druge založnike ter tiskala vrsto tedensko, štirinajstdnevno ali mesečno iz¬ hajajočih časnikov in časopisov. Med slednjimi so bili po¬ skusi lokalnih političnih glasil Kamničan (1921, 1935) Mengšan (1930) in Domžalec (1935), strokovni listi Foto¬ amater (1932—1935), Drama (1933—1935) in Naši psi (od 1936) mladinski časopisi Orlič (1921), Naša volja (od 1936), Naša misel (od 1935) in Naš dan (od 1936), revije Gruda (od 1938), Praktična gospodinja (1935—1937) in Žena (od 1938), zabavni in ilustrirani časniki Novi tednik (1933), Ilustrovani tednik (1935), Naše morje (od 1936) in drugi. Kvalitetne eno ali večbarvne knjižne in periodične tiske je izdeloval delovni kolektiv, ki je konec tridesetih let štel nekaj nad 15 delavcev. V začetku okupacije so Nemci tiskamo za nekaj tednov zaprli, nakar so pod vodstvom komisarja njeno delovanje v zelo okrnjenem obsegu obnovili. Kolektiv tiskarne je aktivno sodeloval v narodnoosvobodilnem boju in zalagal partizanske tiskarne na kamniškem področju s papirjem, 246 tiskarsko barvo, v letu 1944 pa zbral popolno črkovno gra¬ divo za partizansko tiskarno 4 M, ki je delovala pri Sv. Trojici in v Kropi pri Bočni. Vir Na gorenjskem področju se je v okvir slovenskega ti¬ skarstva v času med obema vojnama uvrstilo še pet krajev, od tega dva v neposredni bližini Domžal. Tam je na Viru že od konca prve vojne dalje delovala manjša tiskarnica Josipa Krmpotiča, bivšega tiskarja v Pulju, ki se je bil sem izselil pred italijansko zasedbo Istre. Poleg tiskarne, kjer so bili zaposleni 3 stavci, je delovala še kartonažna delavnica in knjigoveznica. Izdelovali so predvsem različ¬ ne tiskovine in drobnejše tiske pa tudi kako knjigo in kak periodični tisk. Med slednjimi sta bila npr. lokalni list Domžalec (1925) in edina izišla številka zabavnega časopisa Grlica (1927). V letu 1927 je Krmpotičeva tiskarna prene¬ hala delati in je zašla v konkurz. Na javni dražbi (1928) so njeno osnovno opremo odkupili ljubljanski lazaristi in jo pozneje uporabili pri ureditvi lastne tiskarne. Na osnovi koncesije propadle Krmpotičeve tiskarne in zaradi precejšnje potrebe po tiskovinah v dokaj razvitih industrijskih obratih tega okoliša sta stavec Alojzij Sitar iz Kamnika in tiskarski strojnik Peter Veit z Vira pri Domžalah tamkaj v letu 1928 ustanovila novo tiskarsko podjetje z imenom Tiskarna Veit in drug. S finančno po¬ močjo tvrdke Chromos iz Samobora pri Zagrebu je tiskar¬ na iz prvotnega skromnega obsega zrasla v srednje veliko in moderno opremljeno tiskarsko podjetje. Razpolagali so z dvema večjima tiskalnima strojema in z večjo količino izbranega novega črkovnega gradiva. Nekako tja do leta 1938, ko so nabavili stavni stroj, so namreč vse svoje tiske, tudi knjige in periodiko, stavili ročno. Zaradi tega je ti¬ skarna stalno zaposlovala do 4 ročne stavce, kakovost nje¬ nih izdelkov pa je bila zaradi dobrega črkovnega gradiva splošno priznana. Posebno pozornost je tiskarna vseskozi posvečala izde¬ lavi kvalitetnih tiskovin, s katerimi je zalagala interesente iz svojega bližnjega okoliša in iz Ljubljane. Poleg raznih drobnih tiskov so natisnili vrsto knjig za Akademsko za¬ ložbo in za druge naročnike ter nekatere periodične pu~ 247 blikacije. Med njimi so bili dijaški mesečnik Mentor (1930 do 1932), ilustrirani Rejec malih živali (1934), revija za propagando turizma Naša pot (1934), literarno informa¬ tivni dvomesečnik Hramovi zapiski (1934—1935), grafično kvalitetno izdelano glasilo slovenskih likovnih ustvarjalcev Umetnost (od 1936) in drugi periodični tiski. Veitova tiskarna je uspešno delovala vse do začetka druge svetovne vojne in nemške okupacije. V času narod¬ noosvobodilnega boja so partizanske tiskarne dobivale iz Veitove tiskarne najrazličnejše tiskarske potrebščine in opremo, tiskarske delavce in v januarju 1944 celo večji avtomatični tiskalni stroj. Groblje Na materialni dediščini Krmpotičeve tiskarne je s 1. novembrom 1929 začela v bližnjih Grobljah delovati Misi¬ jonska tiskarna, last ljubljanskih lazaristov. Osnovno ti- skarniško opremo so si bili pridobili z odkupom dveh brzo- tiskalnih in zaklopnih tiskalnih strojev nekdanjega Krm- potičevega tiskarskega obrata, pomanjkljivo opremljeno stavnico pa takoj dopolnili z novim stavnim strojem. Sča¬ soma so oba zaklopna tiskalna stroja nadomestili z najmo¬ dernejšimi avtomati, tehnično izpopolnili oba stara brzo- tiskalna stroja in tako popolnoma avtomatizirano strojnico usposobili za maksimalno izrabljanje njenih zmogljivosti. Pozneje je tiskarna dobila še en stavni stroj, si izpopolnila zalogo črkovnega gradiva in povečala število tiskalnih stro¬ jev na osem. Poleg tega so uredili stereotipijo, ob tiskarni pa ustanovili strojno opremljeno knjigoveznico. Prvi vodja celotnega tiskarskega podjetja je bil misijonar Godina, teh¬ nični vodja tiskarne pa Janko Strnad. Misijonska tiskarna je imela neomejeno koncesijo za tiske vseh vrst in je poleg različnih tiskovin največ izde¬ lovala razne verske in nabožne knjige in periodične izdaje, od katerih je nekatere tudi sama zalagala. V tiskanje več¬ jega števila periodičnih glasil je tiskarno vodila težnja po čim popolnejšem izrabljanju razpoložljivih strojnih zmog¬ ljivosti, po katerih se je uvrščala med večja slovenska ti¬ skarska podjetja. Tu so med drugim natiskovali mesečnik Katoliški misijoni (od 1929), Naš list (od 1930), Tuji svet (od 1930), Kres (od 1931), Vigred (od 1933), Lučko z neba 248 (1934—1935) in Ljudski oder (od 1935), dijaški tednik Mi mladi borci (od 1936), tednik Slovenski delavec (od 1937) in nekatere druge časnike in časopise. Zaradi tako obsežne proizvodnje je Misijonska tiskarna zaposlovala tudi nad 40 delavcev, med katerimi je bilo večje število redovnikov lazaristov. Le-ti so zmanjševali režijske proizvodne stroške, kar je omogočalo, da je tiskarna nastopala na tržišču z niz¬ kimi cenami in uspešno konkurirala drugim tiskarskim podjetjem. Ob okupaciji leta 1941 so Nemci zasegli tudi Misijon¬ sko tiskamo. Večji del njene opreme so odpeljali v Celovec, nekaj pa v nekdanjo tiskarno Sava v Kranju, ki je pod nemškim komisarjem poslovala tudi v vojnih letih. Jesenice V drugi polovici tridesetih let so se med slovenske ti¬ skarske kraje vključile tudi Jesenice. Tam je tiskarno ustanovil koroški rojak Anton Blažej (roj. 1898), ki se je bil tiskarstva izučil v prevaljski Mohorjevi tiskarni in v Blaz- nikovi tiskarni v Ljubljani ter nato kot stavec služboval v Mohorjevi in Zvezni tiskarni v Celju. Ko je bila leta 1932 na dražbi Korenčinova tiskarnica v Slovenj Gradcu, je za ceno prodaje lastne stanovanjske hiše odkupil osnovno tiskarniško opremo, ki je obsegala dva tiskalna stroja in 20 črkovnjakov obrabljenega črkovnega gradiva. Prizade¬ vanja za pridobitev tiskarskega obrtnega dovoljenja pa so Blažeju uspela šele potem, ko je v letu 1936 opravil v Ljubljani tiskarski mojstrski izpit. Dodeljeno tiskarsko koncesijo je Blažej začel uporab¬ ljati s 1. avgustom 1937, ko je začela obratovati njegova tiskarnica na Jesenicah. Po začetnih poslovnih težavah je pridobil za svojega stalnega naročnika Kranjsko industrij¬ sko družbo ter zanjo in za druge porabnike zgornjega dela Gorenjske izdeloval različne gospodarske in uradne tisko¬ vine, lepake, prospekte, večbarvne etikete in druge drobne tiske. Poleg tega so v tiskarni natisnili tudi nekaj brošur in knjižnih izdaj. Od začetne skromnosti se je dejavnost Blažejeve tiskarne vztrajno razširjala ter materialno in ka¬ drovsko krepila. V letih pred vojno so bili v njej zaposleni že 3 stavci, tiskar in 2 pomožni delavki. Strojna oprema je obsegala veliki in tri male tiskalne stroje, stavnica pa je 249 bila izpopolnjena z novim črkovnim gradivom. Med oku¬ pacijo je tiskarna delovala v skromnejšem obsegu, in sicer skoraj samo za potrebe jeseniške železarske industrije. Tacen V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno so si v Tac¬ nu pod Šmarno goro uredili lastno tiskarno ljubljanski frančiškani. V njej so tiskali skoraj izključno publikacije, ki so jih potrebovali pri organizacijskem in verskem delo¬ vanju svojega redu. Tiskarna je bila med drugim oprem¬ ljena s stavnim strojem in z novim črkovnim gradivom. Med okupacijo so Nemci zasegli tudi to tiskarsko opremo in jo priključili kranjski tiskarni Sava. Kočevje Na širšem dolenjskem področju je v času med obema vojnama prišlo do najobsežnejše tiskarske aktivnosti v Ko¬ čevju. Prej v okviru lokalnih potreb delujoča tiskarna Jožefa Pavličica je sedaj obseg svojega dela močneje raz¬ vila in se na široko vključila v tiskarsko dejavnost svojega širšega pokrajinskega kakor tudi osrednjega slovenskega področja. Pavličkova tiskarna je seveda še nadalje najprej oskr¬ bovala kočevske Nemce in njihove organizacije s tiskovi¬ nami gospodarskega, splošnega upravnega in političnega značaja, med katerimi so bili tudi nekateri nemški časniki (npr. Gottscheer Bote). Prav tako pa so našla v Pavličkovi tiskarni zatočišče številna slovenska delavska in druga na¬ predna glasila, ki so bila socialistično ali celo komunistično politično obarvana. Med njimi sta bili dve izdaji časnika Ujedinjenje (1920), tednik Ljudski glas (1921), polmesečnik Železničar (1920) in njegov naslednik Novi železničar (1921), časopisa Strokovna borba (1924) in Lesni delavec (1923 do 1925), tednika Delavsko-kmetski list (1924—1926) in Enot¬ nost (1926 — 1927), mesečnika Zapiski delavsko-kmečke ma¬ tice (1925) in Delavski športni list (1927) in drugi. Od poli¬ tičnih glasil so v Kočevju npr. tiskali še radikalistične pol¬ mesečnike oz. mesečnike Radikal (1921—1922), Ljudska sa¬ mouprava (1926—1927) in Nova samouprava (1927—1929) ter nacionalistično usmerjenega Kočevskega Slovenca (od 1938). Od kulturnopolitičnih revij so tu tiskali Tank (1927), Klas (1934) in Dramo (1935), strokovno publicistiko sta za- 250 stopala Rejec malih živali (od 1935) ter Lan in konoplja (1935 do 1936) itd. V drugi polovici tridesetih let je Pavličkova tiskarna poleg druge tiskarske opreme razpolagala s po enim malim in velikim brzotiskalnim strojem, ob katerih so razen lastnika tiskarne samega delali še štirje kvalifi¬ cirani tiskarski delavci. Druga svetovna vojna ter z njo združena selitev ko¬ čevskih Nemcev in nemškutarjev na Nemško je prizadela tudi kočevsko tiskarno. J. Pavliček je sicer sprva poskušal svojo tiskarno zamenjati za tiskarno H. Saxa v Mariboru, vendar le-ta na takšen predlog ni pristal. Poslej kočevska tiskarna nekaj časa ni obratovala, dokler ni po kapitulaciji Italije v septembru in oktobru 1943 dober mesec dni s pol¬ no zmogljivostjo tiskala za potrebe partizanske vojske in drugih narodnoosvobodilnih organov. Pred neposredno nato sledečo nemško ofenzivo pa je bila vsa nekdanja Pavličko¬ va tiskamiška oprema evakuirana iz Kočevja na varnejša mesta v gozdovih zalednega gorskega sveta, kjer je nadalje opravljala svoje poslanstvo pri razširjanju narodnoosvobo¬ dilnega tiska. Novo mesto V Novem mestu je tiskarsko tradicijo nadaljevalo ti¬ skarsko podjetje J. Krajec nasledniki, ki je bilo v lasti Katoliškega tiskovnega društva iz Ljubljane. V prvem po¬ vojnem obdobju je tiskarno vodil Anton Gregorec. Pod njim je podjetje doživelo nadaljnjo notranjo reorganizacijo in se tudi formalno preimenovalo v Podružnico Jugoslo¬ vanske tiskarne v Ljubljani. V letu 1933 je bila opuščena knjigoveznica, leto dni pozneje pa še v okviru podjetja delujoča knjigarna, tako da je kot podružnica ljubljanske tiskarne deloval samo tiskarski obrat. V tem času je tiskar¬ na razpolagala s po enim večjim in manjšim tiskalnim strojem starejše proizvodnje in s 6 pomožnimi tiskarskimi stroji ter je zaposlovala do 10 oseb. Izdelovali so uradom in gospodarstvu potrebne tisko¬ vine, šolska izvestja in podobne publikacije za šole in dru¬ ge interesente na tem področju Dolenjskega, pa tudi knjiž¬ ne tiske in periodična glasila. Slednji tiski so bili bolj maloštevilni in so npr. obsegali lokalni politični tednik Slovenske ljudske stranke Sedanjost (b921—1922), zadružni mesečnik Dolenjske novice (1924) in verski mesečnik Križ 251 (od 1931). Številnejši od periodik so bili natisi knjižnih iz¬ daj za Krekovo knjižnico in za Našo knjigo Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani. Med najpomembnejše novomeške ti¬ ske tega obdobja velja šteti vrsto slovarjev, in sicer za srbohrvaški, češki, francoski, nemški, latinski in italijanski jezik v več izdajah, od katerih je bila vsaka natisnjena v 3000 do 6000 izvodih. Na splošno pa je aktivnost novo¬ meške tiskarne, v primerjavi z dejavnostjo v prejšnjem stoletju pod vodstvom J. Krajca, upadla in je bilo podjetje tudi dejansko le podružnica svojega matičnega obrata v Ljubljani. Po razpadu stare jugoslovanske države in fašistični okupaciji je novomeška tiskarna s koncem decembra 1941 prenehala obratovati. Po italijanski kapitulaciji so 11. sep¬ tembra 1943 tudi ta dolenjski tiskarski obrat prevzeli in oživeli partizanski tiskarji. Bombardiranje Novega mesta in nemška ofenziva pa sta že po nekaj dnevih narekovala evakuacijo tiskalnih strojev in druge tiskarniške opreme v varnejše partizansko zaledje. Krško Potem ko je Anton Pesek leta 1917 tiskarno v Krškem zaradi vojnih razmer priključil svojemu ljubljanskemu ti¬ skarskemu podjetju, je obsavski okoliš nekaj časa ostal brez tiskarske obrti. Vendar sta takoj po končani svetovni vojni že v letu 1918 krško tiskarsko tradicijo obnovila nek¬ danja najemnika bivše Zadružne tiskarne v Krškem brata Rumpret. Tiskarna bratov Rumpret je bila sredi tridesetih let opremljena z dvema brzotiskalnima in dvema zaklop- nima tiskalnima strojema, z 8 pomožnimi tiskarskimi stroji ter je zaposlovala 6 oseb. Imela je tudi lastno knjigovez¬ nico. Kljub sorazmerno dobri tehnični opremljenosti, tiskar¬ na ni kdove kako opazno posegala v širši konkurenčni boj slovenskih tiskarskih podjetij. Od slovenskih periodičnih publikacij je tiskala samo mesečnik Jugoslovanski učite- ljiščnik (1919) in socialnodemokratsko glasilo Naprej (1923); enake politične pripadnosti je bil tudi v Krškem tiskani nemški list Vorwarts. Sicer pa je tiskarna bratov Rumpret verjetno predvsem izdelovala različne uradne in komer¬ cialne tiskovine, s katerimi je nemara stregla tudi sosed¬ njemu hrvaškemu področju, in druge drobne tiske. 252 ŠTAJERSKO IN POMURJE V severovzhodnem predelu Slovenije je v tiskarstvu Maribor še naprej obdržal vodilni položaj. Ob zaključku vojne so v mestu obratovali štirje tiskarski obrati, in sicer: najstarejša mariborska tiskarna, ki jo je vodila vdova Ka¬ rolina Kralik, izrazito slovenska Tiskarna sv. Cirila ter izrazito nemški tiskarni Karla Rabitscha in Jožefa Most- bocka. V popolnoma spremenjenih narodnopolitičnih in novih državnih razmerah, ki so zlasti močno odjeknile v tej pred vojno močni postojanki štajerskega nemštva, je nemoteno mogla nadaljevati svojo dejavnost samo Tiskarna sv. Cirila. Nemške mariborske tiskarne so prenehale po¬ slovati in so se reorganizirale v dve tiskarski podjetji slo¬ venskih delničarjev, ki sta nadaljevali tiskarsko tradicijo kot Mariborska tiskarna in kot Ljudska tiskarna. Tem trem tiskarskim podjetjem sta se v drugi polovici dvajsetih let pridružili še tiskarna Hinka Saxa (1926) in Podravska tiskarna (192-9) ter nekaj samostojnih litografskih obratov. Slično mariborskemu je bilo stanje tudi v drugih tiskar¬ skih mestih na Štajerskem in v Pomurju. Od dotedanjih tiskarn so svoje delo nadaljevale Zvezna tiskarna v Celju, medtem ko je delovanje njene mestne politične tekmice tiskarne Celea v drugi polovici tridesetih let popolnoma presahnilo, Blankejeva tiskarna v Ptuju, Balkanyijeva ti¬ skarna v Dolnji Lendavi in Zemljičeva tiskarna v Radgoni, murskosoboška tiskarna pa je odslej obratovala pod novimi lastniki in imeni. Tem tiskarskim obratom pa se je v času med obema vojna pridružilo več novih. V prvih povojnih letih sta začeli obratovati tiskarna Panonija v Gornji Rad¬ goni in tiskarna Rode & Martinčič v Celju; njima so se v dvajsetih letih pridružile v Celje preseljena Mohorjeva tiskarna in Ptujska tiskarna ter samo nekaj let delujoči tiskarni z imenom Panonija v Murski Soboti in v Ljuto¬ meru; v letih pred drugo svetovno vojno pa še ptujska podružnica Cirilove tiskarne iz Maribora in Tiskarna sv. Družine v Murski Soboti. Maribor Potem ko je pod političnim pritiskom avstrijskih ob¬ lasti Tiskarna sv. Cirila v vojnih letih v svojem delovanju nekoliko zastala, se je njeno poslovanje toliko bolj raz- 253 mahnilo v prevratnem času ter v narodnostno svobodnih in gospodarsko sproščenih razmerah povojnega obdobja. Med prevratom je Cirilova tiskarna delala pod vodstvom generala Rudolfa Maistra ter z mnogimi plakati, letaki in drobnimi narodnopolitičnimi tiski v polni meri izpolnila svojo narodno dolžnost v boju za severno slovensko mejo. V povojnih letih pa si je v okrilju svojega lastnika Katoli¬ škega tiskovnega društva prizadevala čimprej doseči druge, tehnično bolje razvite mariborske tiskarne, kakor tudi raz¬ širiti svojo poslovnost. V obojem je tiskarna dosegala vid¬ nejše uspehe od leta 1927 dalje, ko sta jo vodila Franc Hrastelj kot komercialni in Albin Hrovatin kot tehnični ravnatelj. Medtem ko je sredi dvajsetih let tiskarna poleg dveh stavnih strojev razpolagala z dvema polstoletnima tiskal¬ nima strojema ter s po enim dvoturnim, zaklopnim in manj¬ šim tiskalnim strojem, je v naslednjih letih vodstvu tiskar¬ ne uspelo, da je zastarelo in obrabljeno opremo počasi od¬ prodalo, za lastne potrebe pa nabavljalo nove stroje. Tako je tiskarna pridobila še en stavni stroj, štiri moderne tiskal¬ ne stroje, zgibalni in šivalni stroj in rotacijo za stereotipijo. Ob petdesetletnici svojega obstoja (1935) je Cirilova tiskarna razpolagala z vsemi najmodernejšimi stroji za knjigotisk, barvni tisk, stereotipijo in rotacijski tisk. Tik pred začetkom druge svetovne vojne je tiskarna pridobila še drugo rota¬ cijo. Poleg dobro opremljenih tiskarskih obratov je Cirilova tiskarna razpolagala s prav tako dobro opremljeno knjigo¬ veznico ter imela papirno trgovino in knjigarno z več pro¬ dajalnami (v Mariboru, Ptuju, Trbovljah) in lastno založ¬ ništvo. Konec tridesetih let si je v Ptuju osnovala še po¬ družnično tiskarno. V podjetju je bilo zaposlenih nad 50 oseb, od tega čez 30 kvalificiranih ali pomožnih tiskarskih delavcev. Tiskarna sv. Cirila je izdelovala vse vrste tiskovin za državno upravo, župne urade in gospodarska podjetja, ti¬ skala molitvenike, šolske knjige ter knjižne izdaje lastne Cirilove knjižnice, Jugoslovanske knjigarne v Ljubljani in drugih založnikov in druge knjižne tiske. Poleg le-teh so njeni tiskarski stroji natisnili večje količine različnih perio¬ dičnih izdaj, ki so dosegale tudi po več deset tisoč izvodov naklade. Glavni periodični tisk Cirilove tiskarne je še na¬ dalje ostal tednik Slovenski gospodar. Od predvojnih časo¬ pisov in časnikov sta se tu tiskala še neodvisni politični 254 list Straža (do 1925) in znanstveni četrtletnik Časopis za zgodovino in narodopisje (do 1923). V povojnem prevrat¬ nem času je Cirilova tiskarna tiskala Glasnik Narodnega sveta v Ptuju (1918), informativno politični list Katoliškega tiskovnega društva Male novice (1918—1919), tednik koro¬ ških Slovencev Mir (1919—1920) in drugi obmejski tednik Murska straža (1920). Njim so sledili Gledališki list (1919), ki je nato izhajal pod naslovom Zrnje (1920/21), narodno- socialistični časnik Pravda (1920), teološki glasili Duhovni vestnik (1924—1932) in Vzajemnost (od 1933), politični list Naša straža (1925—1926), polmesečni Železničarski vestnik (1927), verska lista Kraljestvo božje (1927—1930) in Nedelja (od 1928), ilustrirani strokovni mesečnik Naše gorice (1929), politično glasilo Slovenske ljudske stranke Mariborčan (1927), mesečnika Gospodarski list (1929—1935) in Naše slike (1930—1936), glasilo izseljencev Rafael (1931—1935), mariborska izdaja političnega časnika Slovenec (1931—1933), Gostilničarski vestnik (od 1931), tednik Delavska fronta (od 1936), narodnoobrambno glasilo Slovenska straža (od 1936) in nekateri drugi časniki in časopisi. Živahno dejavnost Tiskarne sv. Cirila je prekinila nem¬ ška okupacija. Tako so skoraj polnih šest desetletij aktivno odvijajočo se kulturnopolitično dejavnost slovenskega ti¬ skarskega podjetja nasilno pretrgali prav tisti, proti katerih interesom je bila prvenstveno usmerjena. Leta 1942 so oku¬ patorji tiskarno dokončno likvidirali ter vse njene stroje in drugo opremo premestili v Mariborsko tiskarno. Dosti drugačen je bil povojni razvoj tistega maribor¬ skega tiskarskega podjetja, ki je v lastništvu dedičev Leo¬ polda Kralika nadaljevalo najstarejšo tiskarsko tradicijo v obdravskem gospodarskem in kulturnem središču spod¬ njega Štajerskega. Že od konca julija 1919 dalje je bila tiskarna in njeni tiski pod nadzorstvom novo organizirane jugoslovanske državne oblasti, ko pa je bil s podpisom saintgermainske pogodbe 10. septembra 1919 Maribor do¬ končno priključen k Jugoslaviji, se je takratna lastnica ti¬ skarne Karolina Kralik odločila podjetje prodati. Tako je prišlo 18. septembra 1919 do kupne pogodbe, po kateri je bila dotedanja Kralikova tiskarna prodana pripravljalnemu kon¬ zorciju za ustanovitev delniške družbe Mariborska tiskarna. Isti konzorcij je mesec dni pozneje (11. oktobra 1919) od¬ kupil tudi Rabitschevo tiskarno in litografijo, saj se je to 255 komaj vpeljano nemško grafično podjetje, ki je že prej s težavo životarilo v konkurenčnem boju mariborskih tiskar¬ jev, znašlo v enakem položaju kot tiskarna dedičev Leopol¬ da Kralika. V imenu pripravljalnega konzorcija je dr. Franjo Lipold že 23. septembra 1919 vložil pri ministrstvu za trgovino in industrijo v Beogradu prošnjo za ustanovitev tiskarni- ške delniške družbe ter 22. oktobra 1919 prejel odlok o začasnem, 19. decembra 1919 pa o dokončnem dovoljenju za izvedbo načrtovane akcije in o odobritvi predloženih pravil. Mariborska eskomptna banka je izvedla subskrip- cijo delnic za glavnico v znesku 2,000.000 kron in do fe¬ bruarja 1920 od razpisanih 10.000 prodala že 7118 delnic, ostanek pa prevzela sama. Dne 6. marca 1920 je bil usta¬ novni občni zbor delniške družbe, na katerem je bil za predsednika upravnega odbora izvoljen Hinko Pogačnik, tovarnar iz Ruš. Slabi poslovni uspehi podjetja in gospo¬ darska kriza so v juniju 1926 privedli do likvidacije delni¬ ške družbe in do reorganizacije podjetja na zadružni osnovi, dokler ni bila tudi le-ta ukinjena in je podjetje prešlo v lastništvo Hinka Pogačnika in njegove ožje rodbine. V prvem obdobju obstoja je bilo delovanje Mariborske tiskarne organizirano tako, da je v Jurčičevi ulici obrato¬ vala tiskarna, v Strossmajerjevi ulici pa litografija. V letu 1921 je bila ob tiskarni organizirana knjigoveznica in za stavnico zgrajeni novi prostori v prvem nadstropju tiskar- niške stavbe. Leta 1933 je bil ustanovljen oddelek za ani- linski tisk, v letu 1-939 pa urejena kompletna nova klišarna. Prvi ravnatelj Mariborske tiskarne je bil Stanko Detela, tehnični vodja pa faktor Lojze Strašnik. Ob svoji ustano¬ vitvi je tiskarna razpolaga s po enim stavnim in rotacij¬ skim in s po dvema večjima in manjšima tiskalnima stro¬ jema ter je zaposlovala 24 delavcev. Tiskarniška oprema je bila najprej dopolnjena z večjo količino novega črkovnega gradiva, nato pa skozi leta z dodatnimi in novimi tiskal¬ nimi stroji, medtem ko so bili stari stroji odprodam. Širje¬ nje tiskarniških kapacitet pa je narekovalo, da je lastnik začel načrtovati gradnjo novih poslovnih prostorov. V letih 1935—1936 je bil najprej odkupljen in nato porušen stari mlin v Kopališki ulici, na njegovem mestu pa sezidana nova zgradba, ki je bila ob vselitvi proizvodnih obratov v letu 1937 po načinu gradnje in po svojih tehničnih na¬ pravah najmodernejše tiskarniško poslopje v državi. 256 m m m m m si ut m sii hi hi ni hi iii m m m hi m m m « m m us m m m m m m m m m m iii m iii m m m us m m m H h k I s. O 3 s H A m . m T j S « A » « A 8. D Iii Iii III Iž- i I Poslopje Mariborske tiskarne V novih poslovnih prostorih se je Mariborska tiskarna razvila v največje tiskarsko podjetje v Mariboru, ki je konec tridesetih let obsegalo oddelke za knjigotisk, litogra¬ fijo s kamnotiskom, ofsetni tisk in bakrotisk, klišarno, knjigoveznico, anilinski tisk, kartonažo, reklamni in plaka- terski zavod ter založništvo časopisja, revij in knjig. Tedaj je podjetje razpolagalo z naslednjimi stroji in aparaturami: 6 stavnih strojev, rotacijski stroj, 4 brzotiskalni stroji, 2 tiskalna avtomata, 4 mali tiskalni stroji, veliki in mali brzotiskalni stroj, rotacijski stroj za anilinski tisk, ofsetni tiskalni stroj, brzotiskalni stroj za kamnotisk, litografski tiskalni stroj, 3 pretiskalni stroji, stereotipija, fotomehanič- ne in reprodukcijske aparature, kompletno opremljena kli- šarna, v knjigoveznici več knjižnih šivalnih strojev in strojev za lepljenje, lakiranje in zlati tisk ter številni drugi manjši pomožni stroji in tehnični pripomočki, ki so skupaj omogočali opravljanje del v vseh grafičnih panogah. V letih največjih poslovnih uspehov je Mariborska tiskarna za¬ poslovala okrog 150 oseb, med njimi tik pred drugo sve¬ tovno vojno na primer 70 kvalificiranih in 30 pomožnih tiskarskih delavcev. Le-ti so bili strokovno organizirani in v vseh tarifnih in stavkovnih gibanjih solidarni z drugimi grafičnimi delavci na Slovenskem. Vendar ni v samem podjetju nikoli prišlo do kakih pomembnejših sporov med njegovim vodstvom in delavstvom, ker so oboji pri urav¬ navanju razrednih nasprotij dosledno spoštovali in izpol¬ njevali določila kolektivnih delovnih in tarifnih pogodb. Mariborska tiskarna se je v skladu s svojimi pravili že od vsega začetka ukvarjala z vsemi posli, ki sodijo v 17 257 tiskarstvo, knjigotrštvo, knjigoveštvo in založništvo. Med njimi je pripadlo prvo mesto časopisnemu tisku. Od svojih prednikov je prevzela še nadaljnje izdajanje in tiskanje Kralikovega nemškega časnika Mariborer Zeitung, seveda s spremenjenim programom, medtem ko je Rabitschevo Volkszeitung ukinila. Protiutež temu nemškemu je bil slo¬ venski, socialistično usmerjeni dnevnik Mariborski delavec (1919—1920), ki je bil najprej tiskan še v Rabitschevi tiskar¬ ni (1918—1919) ter ga je kmalu nadomestilo glasilo demo¬ kratov Tabor (1920—1927), nato pa Mariborski večernik Jutra (1927—1934). Med drugimi periodičnimi tiski so bili npr. še Kmetska moč (1920—1923), Splošni prometni vest¬ nik (1920—1922), Časopis za zgodovino in narodopisje (od 1924), Zrnje (1921/22), Drama (1921/22), Narodni list (1922), Šah (1923—1925), Mariborski gledališki list (1923—1925), Severna straža (1924—1-925), Konjerejec (1925—1930), Naš sokolski dom (1925), Sokolski vestnik župe Maribor (1925/26). Kurent (od 1926), Mariborski klopotec (1926—1928), Držav¬ ni upokojenec (1928—1930), Arhiv za zgodovino in narodo¬ pisje (od 1930), Pohorska politika (1931), Triglavanski listi (1932—1934), Razori (od 1933), Borba (1933—1935), Piramida (od 1936), Neodvisnost (od 1936) itd. Iz naslovov političnih glasil je mogoče razbrati idejno usmerjenost tiskarne, ki je bila predvsem nacionalistična, vendar so bili njeni tiskar¬ ski stroji na razpolago tudi nekaterim politično neodvisnim listom. Med knjižnimi tiski velja omeniti nekaj šolskih knjig in prevodov iz tujega leposlovja ter natise izvirnih pesni¬ ških zbirk (npr. Glazer, Maister, Šnuderl). Poleg tega je tiskarna izdelovala seveda tudi različne drobne tiske, tisko¬ vine in komercialne tiske, etikete, plakate, razglednice, zemljevide in vse druge vrste grafičnih izdelkov. Ob okupaciji so Nemci 10. septembra 1941 zasegli vse premoženje Mariborske tiskarne in ustanovili svojo Mar- burger Verlags-Druckerei. Sem so bili v letu 1942 ob likvi¬ daciji Tiskarne sv. Cirila premeščeni tudi njeni stroji in oprema. Tedanje vodstvo podjetja je nekaj strojev odpro¬ dalo in preuredilo tiskarno predvsem za časopisni tisk. Tu so še nadalje tiskali Marburger Zeitung, nemškutarski slo¬ venski tednik Štajerski gospodar, nadalje list Steierland in druge frontne časopise v raznih jezikih. Ob bombnem napadu na Maribor 18. novembra 1944 je bila tiskarna močno poškodovana in je do osvoboditve obratovala v zelo skrčenem obsegu. Dan osvoboditve 9. maj 1945 je nekdanja 258 Mariborska tiskarna pozdravila z množičnim natisom pro¬ glasa svojim meščanom: Maribor svoboden! Konec prve svetovne vojne in prevratni čas je začrtal novo usodo tudi mariborski tiskarni Jos. Mostbocka. Tiskar sam se je bil v negotovi politični situaciji umaknil iz Mari¬ bora, medtem pa je tiskarno vodila njegova žena. Prav ta¬ krat je v času splošne stavke grafičnega delavstva jeseni 1919 uprava socialnodemokratičnega glasila Naprej iskala možnost za ustanovitev lastne tiskarne, ki naj bi služila slovenskemu socialističnemu tisku. Zato se je prišel tiskar Ivan Lampret pogajat z Mostbockovo ženo za odkup tiskar¬ ne ter svoje poslanstvo hitro in uspešno opravil. Lastniki nove tiskarniške delniške družbe z imenom Ljudska tiskar¬ na so bili Bolniška blagajna, Konsumno društvo za Slove¬ nijo in Nakupovalna zadruga v Ljubljani. In medtem ko so drugod po Sloveniji stavkali, so v tej tiskarni polnih šest tednov delali v treh izmenah in zaposlovali vse maribor¬ sko tehnično osebje. Ob ustanovitvi leta 1920 je bil sedež novega podjetja v Ljubljani, pozneje pa so ga premestili v Maribor. Ob odkupu tiskarske koncesije in tiskarniškega inven¬ tarja je bila Ljudska tiskarna opremljena s 3 velikimi in 3 malimi tiskalnimi stroji in s črkovnim gradivom, ki je bilo predvsem gotsko, latinsko pa za uporabo pri sloven¬ skem besedilu precej pomanjkljivo. Prvi poslovodja Ivan Lampret in njegovi nasledniki so poskrbeli, da se je tiskar¬ na glede črkostavne in strojne opreme postopoma izpopol¬ nila, lastniki pa so medtem odkupili še zemljišče in tiskar- niško poslopje in ga delno preuredili. Sredi tridesetih let je tiskarna že posedovala 2 stavna stroja, ameriški samo- vlagalni stroj, 2 brzotiskalna stroja, 5 manjših tiskalnih strojev in zgibalni stroj. Obseg svojega poslovanja je toliko razvila, da je letno porabila okrog 30.000 kg papirja in za¬ poslovala čez 30 ljudi. Ljudska tiskarna je bila ustanovljena predvsem za raz¬ širjanje socialističnega tiska in je to svoje poslanstvo tudi v polnem obsegu izpolnjevala. Tiskala je največ časopisje ter v manjši meri tudi knjige, razne drobne tiske in tisko¬ vine, v prevratnih dneh celo bankovce za mariborsko mest¬ no občino. Kot prvi časnik je Ljudska tiskarna natisnila glasilo jugoslovanske socialnodemokratske stranke Naprej (1920—1922), za njim pa Majski spis (za leta 1920, 1926, 17 * 259 1928), glasili socialistične stranke Enakost (1920—1923) in Socialist (1923), Delavsko politiko (od 1926), mesečnik ene¬ ga svojih ustanoviteljev Konsumnega društva za Slovenijo Konzument (1921—1932), socialistični znanstveni mesečnik Naši zapiski (1922), tednika narodno radikalne stranke Naša vas (1923) in Narodni gospodar (1924—1925), glasila delav¬ skih strokovnih organizacij Delavec (od 1924), Obrtniški list (1924), Ženski list (1926—1934), Ujedinjeni železničar (od 1925) in Privatni nameščenec (od 1935), neodvisno de- lavsko-kmečko glasilo Delo (1926—1927), Prosvetni glasnik (1927 28), marksistični mesečnik Svoboda (1929—1936), ilu¬ strirane mesečnike Naše gorice (1927—1928), Prijatelj (1935 do 1936) in Žena in dom (1935—1936), nestrankarski gospo¬ darski tednik Razgled (1933—1934), delavski politični me¬ sečnik Ljudski glas (od 1935) ter nekatere druge časnike in časopise. Med knjižnimi tiski Ljudske tiskarne so bile npr. izdaje Cankarjeve družbe in založbe Žena in dom. Tumovo delo Pomen in razvoj alpinizma (1930), prva slo¬ venska izdaja Marxovega Kapitala (1933) in druge knjižne izdaje. Svojo nad dvajsetletno koristno aktivnost, namenjeno predvsem razširjanju socialistične miselnosti in boju za pravice delovnih ljudi, je Ljudska tiskarna morala nasilno prekiniti v aprilu 1941 ob nemški zasedbi Maribora. Oku¬ pator je tiskarno v naslednjih vojnih letih izkoriščal za svoje potrebe, bombni napad na mesto v novembru 1944 pa je tudi to mariborsko tiskarsko podjetje močneje po¬ škodoval. Po končani vojni Ljudska tiskarna ni več ob¬ novila samostojnega poslovanja in je bila njena preostala oprema priključena nekdanji Mariborski tiskarni. Med tiskarske obrate, katerih ustanovitev datira v čas pred prvo svetovno vojno, spada tudi tiskarna Hinka Saxa. Prvotno je delovala v Idriji, a se je zaradi protislovenskega fašističnega nasilja v zasedenem Slovenskem Primorju leta 1925 preselila v Maribor. Tu si je v Prešernovi ulici Sax uredil poslovne prostore svojega podjetja, ki je poleg tiskar¬ ne obsegalo tudi knjigarno. Saxova tiskarna je izdelovala predvsem tiskovine, cenike, šolska poročila, brošure in druge drobne tiske. Po desetletju delovanja v novem okolju se je uspela toliko uveljaviti in razviti, da je razpolagala s 5 tiskalnimi in 4 pomožnimi tiskarskimi stroji in da je zaposlovala okrog 260 10 oseb. Poleg akcidenčnih del je Sax natisnil tudi nekaj knjig, med njimi nekatere celo v lastni založbi. Za tiskanje številnejših periodičnih izdaj pa tiskarna ni bila primerno opremljena ter je izdelala samo nekatera manj pomembna in kratkotrajnejša glasila kot npr. Sokolski vestnik župe Maribor (1926/27) in Naš sokolski dom (192-9), glasilo za agrarno reformo in posestne zadeve Domačija (1928—1930), poskus delavskega političnega lista Nova država (1933) in mesečnik Zadružni gospodar (od 1935). Po zasedbi Mari¬ bora so Nemci Hinka Saxa v juliju 1941 zaprli iz izgnali v Srbijo, njegovo tiskamo pa pozneje priključili mariborski Podravski tiskarni. V sredino dvajsetih let datirajo tudi začetki edine mari¬ borske tiskarne, ki je bila na novo ustanovljena v času med obema vojnama. Trije delničarji, med katerimi je bil tudi tiskar Emil Jakhel, so 1. februarja 1924 ustanovili tiskarsko zadrugo z imenom Umetniški zavod Ažbe, ki je bila leta 1929 preimenovana v tiskarsko družbo Podravska tiskarna. Tiskarna je pozneje prešla v lastništvo Kmetijske eksportne zadruge, iz katere konkurzne mase jo je v za¬ četku aprila 1933 odkupil tedanji faktor Mariborske tiskar¬ ne Lojze Strašnik (roj. 1897, se izučil za stavca v Cirilovi tiskarni in tam služboval do leta 1930, ko je prešel v Mari¬ borsko tiskarno). Začetno opremo tiskarne je predstavljalo večinoma rab¬ ljeno črkovno gradivo, rabljen veliki tiskalni stroj, mali tiskalni stroj in nov zaklopni tiskalni stroj. Novi lastnik je z leti izpopolnil opremo z novim črkovnim in okrasnim stavnim gradivom, z novim stavnim strojem in z dvema novima tiskalnimi strojema, starega pa je odprodal. Po letu 1938 je bila tiskarni priključena še knjigoveznica, opremljena z vsemi potrebnimi napravami za knjižno ve¬ zavo ter za izdelovanje zvezkov in blokov. V tiskarni in knjigoveznici je bilo zaposlenih do 20 oseb. V Podravski tiskarni so izdelovali predvsem akcidenč- na tiskarska dela, kot so uradne, trgovske, gospodarske in druge priložnostne tiskovine, razglednice (tudi v barvah) in različne brošure, tu in tam pa tudi kak knjižni tisk in kako periodično glasilo. Nekaj manjših knjižnih del je tiskarna tudi sama založila. Med periodičnimi tiski so bili npr. Posredovalec dela (1928), ilustrirani strokovni kmetij¬ ski mesečnik Naše gorice (1930) in revija Roditeljski list 261 (1937—1939). Dobra strojna oprema in dobro usposobljeni kvalificirani tiskarski delavci so zagotavljali vseskozi kva¬ litetne tiskarske izdelke. Ob okupaciji so Nemci lastnika tiskarne Lojzeta Straž¬ nika zaprli in izgnali v Srbijo, tiskarski obrat pa nekaj pozneje združili z zaplenjeno Saxovo tiskarno in ju skupaj vodili dalje kot Buchdrukerei H. Sax. Po vojni sta oba iz¬ gnanca še leto dni svojo tiskarsko dejavnost združevala pod firmo Podravske tiskarne, nakar je Stražnik svoj delež prodal ljubljanski poštni tiskarni, Saxovo imetje pa je bilo nacionalizirano. Kakor je bilo že navedeno, je prvo litografijo v Mari¬ boru leta 1895 ustanovil Karel Rabitsch. Le-ta je bila v letu 1919 priključena Mariborski tiskarni in v njenem okri¬ lju modernizirana (modernejši tiskalni stroj, ofsetni stroj, fotolitski oddelek, reprodukcijski aparat idr.), tako da se je močno razširila njena zmogljivost in se izboljšala kvali¬ teta izdelkov, ki so osvajali nova domača in tuja tržišča. Drugo litografsko delavnico si je leta 1921 omislil Leon Slamič. V njej je sprva delal sam z ženo, sčasoma pa za¬ poslil tudi kvalificiranega tiskarja in nekaj pomožnih de¬ lovnih moči. Vendar se podjetje ni moglo- razviti. Že v letu 1925 je odpustil vse delavce in ostal spet sam z vajencem. Toda litografija je zapadla novim težavam, nakar jo je pre¬ vzel v lastništvo trgovec Vilko Weixl. Ta je začel zaposlo¬ vati nekvalificirane in strokovno neorganizirane delavce, zaradi česar so bili izdelki njegove litografske delavnice podpoprečne vrednosti. V letu 1931 si je uredilo lastni litografski oddelek te¬ danje kartonažno podjetje Benčina in drug, ki je poslovalo že od leta 1900 dalje. Do takšne odločitve je privedlo- rastoče število naročil za kartonažo, ki so bila odvisna tudi od lito¬ grafskega dela. Toda, kakor sta si lastnika Leo in Nataša Benčina s težavami uspela pridobiti litografsko koncesijo, tako njuni izdelki v začetku niso dosegli zaželenega uspeha, ker so bili zaradi slabo usposobljenih delavcev slabše kva¬ litete. Šele po letu 1934, ko se je litografija kadrovsko iz¬ boljšala s kvalificiranimi strokovnimi delavci, se je začela hitreje razvijati. Kljub gospodarski krizi je podjetje dobro napredovalo in si v kratkem času pridobilo več stalnih na¬ ročnikov. Pozneje so poleg litografskega nabavili še ofsetni stroj in opravljali vsa v litografsko stroko spadajoča dela. 262 Celje V Celju se je od obeh predvojnih tiskarn v povojnem času in v nadaljnjih letih med obema vojnama uspešneje razvijala Zvezna tiskarna. Kolikor je kot slovenski gospo¬ darski organizem, zlasti v vojnih letih, zaradi avstrijsko- nemškega političnega pritiska prej doživljala kritične tre¬ nutke, se je sedaj njena veljava in dejavnost toliko bolj sprostila in povečala. Predvojni strojni opremi, ki je ob¬ segala stavni stroj in štiri tiskalne stroje, so že v letu 1919 dodali dva tiskalna stroja, v letu 1938 pa še enega. Teh¬ nično vodstvo tiskarne se je v tem obdobju nekajkrat menjavalo, vendar je bilo najdalj v rokah Milana Cetine. Modernizirano podjetje je zaposlovalo do 20 delavcev ter je s svojimi zmogljivostmi in s kvaliteto svojih izdelkov moglo zadovoljiti pretežni del potreb po grafičnih izdelkih celotnega svojega gospodarsko precej razvitega področja. V Zvezni tiskarni so izdelovali tiskovine za urade, go¬ spodarske organizacije, denarne zavode, društva in korpo¬ racije, lepake in razne drobne tiske pa tudi knjige in perio¬ dične tiske. Zlasti številni so bili slednji. Od predvojnih časopisov je svoje izhajanje nadaljeval samo list za za¬ družništvo in kmetijstvo Zadruga (do 1930). Takoj po vojni pa je Zvezna tiskarna sama začela izdajati in seveda tudi tiskati politični informativni list Nova doba (od 1919) ter prevzela v tisk tednik koroških beguncev Jugoslovenski Korotan (1919) in Vestnik sokolske župe v Celju (1919 do 1922). Pozneje je tiskala še vrsto drugih časnikov in časo¬ pisov, med njimi npr. socialnodemokratski dnevnik Naprej (1923) in tednik Ljudski glas (1923), mesečnike Gostilničar¬ ski list (1923—1930), Jugoslovanski klesar in kipar (1924), Državni upokojenec (1926—1927), Vestnik sokolske župe Celje (od 1930), Jugoslovanska misel (1931—1932) in Hme¬ ljarski vestnik (od 1934), humoristična lista Škrat (1925) in Muhe (1926—1927), zdraviliško turistično glasilo Rogaška Slatina (1924—1927), politični tednik Kmetski glasnik (1927) itd. Politična usmerjenost glasil, ki so prihajala iz Zvezne tiskarne, je bila predvsem nacionalistična, posamezna med njimi pa so bila neodvisna ali celo socialnodemokratska. V letu 1941 je nemški okupator Zvezno tiskarno likvi¬ diral, njeno opremo pa priključil Mohorjevi tiskarni. Tako je po polstoletnem poslovanju, ki je bilo večidel posvečeno uspešnemu boju slovenstva proti celjskemu in štajerskemu 263 nemškutarstvu, ta narodna tiskarska postojanka v Celju pod nacističnim terorjem, ki si je zaman prizadeval na silo deželo narediti nemško, slednjič zamrla. Drugemu predvojnemu celjskemu grafičnemu podjetju, društveni tiskarni Celea je bilo usojeno še krajše življenje kot njeni slovenski konkurentki. V novi državi je izrazito nemško usmerjeno podjetje izgubilo mnogo naročnikov, vendar je njegova tiskarna obratovala še do aprila 1937. V glavnem je tiskala nemški časnik Ciliier Zeitung, pozneje preimenovan v Celjeer Zeitung in v Deutsche Zeitung. Poleg tega je za svoje ožje področje izdelovala priložnostne tiskovine, reklamne publikacije in koledarje, večje količine svojih tiskov pa pošiljala nemškemu prebivalstvu v drugih krajih Slovenije in v Banatu. Ob likvidaciji je tiskarna poleg druge opreme razpolagala s štirimi tiskalnimi in ne¬ kaj pomožnimi tiskarskimi stroji. Glavni del tiskarniškega inventarja in stroje je odkupila tovarna tiskarniške opreme Chromos iz Zagreba, nekaj pa tudi novo ustanovljena celj¬ ska tiskarna Rode & Martinčič. V ugodnem gospodarskem vzdušju prvih let po za¬ ključku prve svetovne vojne je bila v Celju ustanovljena še tretja tiskarna. Ustanovili so jo v letu 1921 trije grafični strokovnjaki, brata Anton in Adolf Rode in njun sorodnik Ivan Martinčič, ki je bil glavni delničar in je novo pod¬ jetje s firmo Brata Rode & Martinčič tudi vodil. Tiskarna je razpolagala s 3 velikimi starimi in 2 malima novima tiskalnima strojema ter z veliko količino novega črkovnega gradiva; ker niso imeli stavnega stroja, so vsa besedila stavili ročno. V okrilju tiskarne je delovala tudi knjigo¬ veznica. V tem grafičnem podjetju srednje velikosti so tiskali različne tiskovine za gospodarske potrebe in priložnostne drobne tiske. Natisnili so tudi nekaj knjižnih del, ki so izšla v njihovi lastni mladinski založbi. Od periodičnih gla¬ sil je tiskarna Rode & Martinčič najprej tiskala republi¬ kanski politični tednik Naša vas (1921—1922) in njegovo nadaljevanje Republikanec (1922—1923), poskus vseslovan¬ skega vzajemnostnega glasila Zarja (1922) in poljudnoznan¬ stvenega dijaškega mesečnika Svitanje (1922) ter mladinski polmesečnik Naš dom (1922—1923), za njimi pa še liste kot npr. pustno glasilo Kurent (1923—1925), gospodarski meseč- 264 nik Slovenski Llovd (1923—1924), lokalni časnik Celjske novice (1924), filatelistično glasilo Orient (1924), znanstveni četrtletnik Geografski vestnik (1925—1928), mesečnik Trez¬ nost (1931—1934), glasilo delovnih žena Ženski list (1935) in nekatera druga periodika. Tiskarna je obratovala tudi v času nemške okupacije med drugo svetovno vojno, po njej pa je bila nacionalizirana. Podobno kot idrijski tiskar Hinko Sax v Mariboru je v Celju dobila po vojni zatočišče celovška Mohorjeva tiskar¬ na. V tistih usodnih in ponesrečenih prizadevanjih za osvo¬ boditev Slovenske Koroške in za njeno vključitev v novo jugoslovansko državo se je izkazalo kot nujno, da se hkrati z jugoslovansko vojsko iz Celovca umakne tudi slovenska tiskarna Družbe sv. Mohorja. S pomočjo jugoslovanske voj¬ ske se je tiskarna v juliju 1919 preselila na Prevalje in tam začasno obratovala nekaj let. Ker pa Prevalje niso bile primeren kraj za nadaljnji razvoj tiskarne, se je njeno vodstvo odločilo za novo selitev. Pri izbiranju med več mesti so se končno odločili za Celje. Mohorjeva družba je kupila trgovsko hišo v Prešernovi ulici in na njenem dvo¬ rišču sezidala novo poslopje za tiskarno. Vnovična preseli¬ tev tiskarne je bila opravljena v času od konca oktobra do začetka decembra 1927. Tako je Mohorjeva tiskarna dobila nov dom, ki je nudil prostora tudi novo ustanovljeni knjigarni in trgovini s pisarniškimi potrebščinami, ki je od leta 1934 imela podružnico tudi v Ljubljani. V Celju je prevzel tehnično vodstvo Mohorjeve tiskar¬ ne Fran Milavec, ki je pri tem delu sodeloval že od leta 1924 dalje. Delo v tiskarni je začelo spet potekati normalno. Njena tehnična oprema je bila dopolnjena z drugim stavnim strojem in s tremi novimi tiskalnimi stroji. Konec tridesetih let je podjetje v tiskarni, knjigoveznici, založbi, knjigarni in papirni trgovini zaposlovalo okrog 50 delavcev in usluž¬ bencev. Ob takšni tehnični in dobri kadrovski zasedbi je tiskarna z lahkoto obvladovala tiskanje rednih letnih zbirk Mohorjeve družbe, ki so dosegale naklado okrog 250.000 izvodov in poleg njih izdelalo še do 30 različnih drugih naročil, kot so bili knjižni tiski za druge založnike, naj¬ različnejše tiskovine v eno ali večbarvnem tisku, nekateri periodični in različni drobni tiski. Glavnino izdelkov Mo¬ horjeve tiskarne so vseskozi predstavljale prav knjižne iz¬ daje, medtem ko so s tiskanjem periodik v manjšem ob- 265 Poslopje Mohorjeve tiskarne v Celju segu začeli šele v letu 1923, ko je začel izhajati družbin družinski mesečnik Mladika. Pozneje so tiskali še verska mesečnika Nedelja (1929—1930) in Zagorski zvonovi (od 1935), strokovni glasili Slovenski hmeljar (od 1930) in Slo¬ venski gospodarski list (1934—1935), drugi družinski meseč¬ nik Klasje (1933—1935), družbin Književni glasnik (od 1934), kulturno-socialni obzornik Brazda (1936) in še nekatere druge časopise. Dejavnost Mohorjeve tiskarne je bila prav gotovo najbolj množični prispevek nekega grafičnega pod¬ jetja k razširjanju slovenske tiskane besede in kulture. V aprilu 1941 je Mohorjevo tiskarno zasegel nemški okupator. Nekaj pozneje so ji priključili stroje in drugo opremo likvidirane Zvezne tiskarne ter vodili podjetje na¬ prej pod imenom časnika Cillier Zeitung, pozneje pa kot Siidost-Druck. Poleg omenjenega nemškega lista so v oku¬ pacijskih letih tu tiskali uradne tiskovine in druge nemške tiske. 266 Ptuj Skoraj poldrugostoletno tiskarsko tradicijo Ptuja kot enega najstarejših tiskarskih mest na Slovenskem je v času med obema svetovnima vojnama nadaljevalo grafično pod¬ jetje W. Blanke, ustanovljeno sredi prejšnjega stoletja. V okviru podjetja, katerega lastnik je v tem času bil Her¬ bert Blanke, je delovala tiskarna, knjigoveznica, knjigarna, predelovalnica papirja in trgovina s papirjem. Obrat je letno porabil do 10 ton papirja in je zaposloval 10 delavcev. Opremljenost tiskarne se ni dosti izboljšala od časa pred prvo svetovno vojno. Zato se tudi obseg njenega po¬ slovanja ni kaj prida spremenil in je prej nazadoval kot napredoval. Še naprej so izdelovali tiskovine za urade, šole, trgovske in druge lokalne gospodarske organizacije ter redke knjižne tiske. Izdajanje in tiskanje nemškega lista in v nemškem duhu urejevanega slovenskega tednika se ni več obnovilo. Izpadle periodične tiske je v prvih povojnih letih nadomestil politično-gospodarski tednik Jugoslovan¬ ske demokratske stranke Ptujski list (1919—1922), medtem ko je dijaško glasilo Vila (1922) zamrlo že po prvem po¬ skusu. Drugih pomembnejših publikacij ta ptujska tiskarna ni natisnila. Njeno obratovanje je prenehalo takoj po za¬ ključku druge svetovne vojne. V drugi polovici dvajsetih let je v Ptuju začel poslovati drugi manjši tiskarski obrat z imenom Ptujska tiskarna. Ustanovil ga je izučeni stavec Alojz Šuler. Tiskarna je v letu 1928 tiskala Glasnik željezničkih činovnika, pozneje pa kratek čas izdajala in tiskala neodvisni politični tednik Narodna sloga (1931—1932). Sicer pa je tiskarna izdelovala predvsem merkantilne tiskovine. Poleg navedenih dveh tiskarskih obratov je v Ptuju konec tridesetih let začela obratovati še podružnica Cirilove tiskarne iz Maribora, ki pa je bila poslovno vezana na vodstvo matičnega podjetja. Murska Sobota Na območju Pomurja se je tako kot prej tudi poslej tiskarstvo najbolj živahno razvijalo v Murski Soboti. V po¬ vojnem prevratnem času je sredi julija 1918 dotedanja 267 Balkanyijeva tiskarna prenehala poslovati. Odslej je delo¬ vala pod oblastjo republikanske vlade za Prekmurje in se s slovensko inačico svojega naslova imenovala Slovenska krajinska tiskarna, njen lastnik pa je bila Murskosoboška hranilnica. Tiskarna je nadaljevala s tiskanjem soboškega madžarskega časnika ter pozneje izdelovala madžarske in slovenske razglase (1919) civilnega komisariata za Prek¬ murje. V tem času je bil natisnjen v prekmurščini pisani koledar za leto 1920 in prvih 19 številk neodvisnega po¬ litičnega tednika Prekmurski glasnik (1920). Od 12. decembra 1920 dalje je soboška tiskarna začela nositi naslov Prekmurska tiskarna. Še nadalje je ostala v lastništvu denarnega zavoda, ki se je odslej imenoval Prek¬ murska banka. Nekako v tem času se je v tiskarni zaposlil Izidor Hahn, ki se je bil tiskarstva izučil pri Balkanyiju, ter že leta 1922 prevzel njeno vodstvo. Izposloval je, da je bila tiskarna opremljena z novim velikim in malim tiskal¬ nim strojem in preurejena na električni pogon. Hahn je pozneje prevzel tiskamo v najem, ob njej pa vodil še lastno knjigoveznico in papirnico. Poleg njega, ki je bil tiskarski strojnik, so v tiskarni delali še do štirje stavci in nekaj pomožnih delavcev. Tiskali so v madžarskem in slovenskem jeziku ter izde¬ lovali tiskovine, drobne tiske, brošure, vodnike, šolska izve¬ st ja, molitvenike, katekizme, nekatere knjižne prevode in vsa leta po več izdaj koledarjev za razne naročnike (Evan¬ geličanski kalendar, Kalendar Srca Jezusovega, Dober Paj¬ daš Kalendarium). Tiskali pa so tudi madžarske in sloven¬ ske časnike in časonise, med njimi že omenjeni Prekmurski glasnik (1920 — 1922), politični in kulturni tednik Morszka krajina (1922—1927), verski Duševni list (od 1922) z več prilogami, tednika Murske novine (1924 — 1925) in Kmečka moč (1927), verski glasili Marijin list (1929 — 1932) in Ma¬ rijin ograček (od 1932), tednik za gospodarstvo, prosveto in politiko Murska krajina (od 1932), polmesečnik Novi čas (1932) in napredno literarnopolitično revijo Mladi Prekmu¬ rec (1926—1940). V času madžarske okupacije v letih zadnje voine je tiskarna nosila madžarski naslov Vendvideki konyvnyomda (Vendskokrajinska tiskarna) in tiskala predvsem madžarski lokalni časnik in druge tiske v tem jeziku. V prekmurski slovenščini je bilo natisnjenih samo nekaj koledarjev. 268 Ko je bila v prvi polovici dvajsetih let Prekmurska ti¬ skarna preobremenjena z naročili za različna tiskarska de¬ la, se je porodila misel o ureditvi druge tiskarne v Murski Soboti. Do uresničitve zamisli je prišlo v letu 1926, ko je bila na zadružni osnovi ustanovljena Tiskarna Panonija. Prvi predsednik tiskarske zadruge je bil odvetnik dr. Slav¬ ko Vesnik, po njegovem izstopu pa je zadrugo vodil trgo¬ vec Franc Čeh. Tiskarna je razpolagala z dobrimi stroji, ki so bili odkupljeni od njene soimenjakinje v Gornji Rad¬ goni ter je dobivala dovolj naročil. Tako so v tiskarni Pa¬ noniji poleg drugih tiskovin in drobnih tiskov izdelali ne¬ kaj knjižnih tiskov, v največji meri pa so natiskovali pe¬ riodične publikacije. Med njimi poleg koledarja Dober Pajdaš Kalendarium (1927—1929) nekaj letnikov lista No- vine za Vogrske Slovence (1926—1929), zadnji številki po¬ litičnega, gospodarskega in kulturnega tednika Naše novine (1926) in prvo številko glasila za agrarno reformo in po¬ sestne zadeve Domačija (1927), tednika Kmečka moč (1927) in Glas naroda (1-928) ter nabožni mesečnik Marijin list (1928—1929). Vendar tiskarna ni dolgo uspevala. Konku¬ renčni boj in druga nasprotovanja so jo po treh letih po¬ slovanja privedla do stečaja (1929). Strojno opremo je od¬ kupila Prekmurska tiskarna. Ze od leta 1924 dalje je tekla akcija za ustanovitev še ene tiskarne, ki je pozneje dobila svoj sedež v Murski So¬ boti. Za tiskarsko koncesijo je bil takrat zaprosil upokojeni župnik v Čresnovcih Jožef Klekl in s Francem Jerebičem iz Gornje Radgone snoval podjetje, ki naj bi v Prekmurju prevzelo vlogo mariborske Cirilove tiskarne. V oktobru 1929 je bilo izstavljeno uradno dovoljenje za ustanovitev tiskarniške zadruge z imenom Tiskarna sv. Družine. Sedaj so organizatorji izdelali statut zadruge, začeli zbirati del¬ ničarje in se pogajali s tovarno Chromos v Zagrebu za nakup tiskarske opreme. Vendar so se priprave za ureditev tiskarne odvijale zelo počasi, tako da je marca 1933 po¬ tekel prvi rok za začetek tiskarničnega obratovanja, z oktobrom 1933 tudi drugi rok in konec leta 1936 je kon¬ cesija kot neizkoriščena celo zapadla. Klekl je sicer že od jeseni 1933 razpolagal z enim samim manjšim tiskalnim strojem, si sredi decembra celo pridobil za poslovodjo snu¬ joče se tiskarne nekdanjega slovenjgraškega tiskarja Fran¬ ca Korenčina ter se z Misijonsko tiskarno v Grobljah do- 269 govoril glede tiskanja eventualno dobljenih naročil, vendar vse to brez končnega rezultata. V februarju 1937 je Klekl moral ponovno zaprositi za dodelitev tiskarske obrti in tudi uspel. Brez uspeha pa so ostala prizadevanja, da bi mariborska Cirilova tiskarna na podlagi njegove koncesije ustanovila v Murski Soboti svojo podružnico, kakor tudi da bi kako drugače sodelovala pri nakupu in ureditvi Kleklove tiskarne. Konec leta 1940 pa je Kleklu končno vendarle uspelo urediti svojo katoliško tiskarno v Murski Soboti. Pri Chromosu v Zagrebu je na¬ kupil tiskarske stroje, v tamkajšnji Jezusovi tiskarni dobil črkovno gradivo in zadnje decembrske dni je izdelal prve poskusne tiske. Slovesna otvoritev Tiskarne sv. Družine je bila 6. januarja 1941. Vendar je nova soboška tiskarna do zasedbe prekmur¬ skega dela Slovenije po madžarski vojski poleg nekaterih drobnih tiskov uspela natisniti samo nekaj številk časnika Novine in eno samo številko mesečnika Marijin list. Med okupacijo je tiskarna obratovala pod madžarskim imenom, vendar v močno omejenem obsegu, ker je imela pri tiska¬ nju prednost nekdanja Prekmurska tiskarna. Dolnja Lendava Medtem je v Dolnji Lendavi še nadalje obratovala ti¬ skarna, katere lastnik je bil Ernest Balkanyi. Potem ko je bil v letu 1918 izgubil svojo podružnično tiskarno v Murski Soboti, je odtlej deloval samo v svojem lendavskem obratu. Tiskarna v tem času ni doživljala kakih pomembnejših notranjih sprememb in tehničnih izpopolnitev. Še naprej je izdelovala predvsem najrazličnejše tiskovine in drobne tiske ter po kako knjigo verske vsebine. Pogosteje kot prej pa so med njenimi tiski bile razne periodične izdaje. Pred¬ vojni madžarski časnik je sicer odpadel in sta ga v pre¬ vratnih dneh nadomestila dva kratkotrajnejša lista v ma¬ džarskem jeziku, večje pa je bilo število slovenskih časni¬ kov in časopisov. Med njimi je bila vrsta že večkrat ome¬ njenih Kleklovih izdaj kot Novine, Marijin list, Marijin ograček in Kalendar Srca Jezušovega ter vzgojno izobraže¬ valni mesečnik Slovenska Krajina (1926—1927). V povoj¬ nem prevratnem času so v Balkanyijevi tiskarni tiskali tudi revolucionarne Rdeče novine (1919), pozneje pa komunistični tednik za gospodarstvo in prosveto Ljudska pravica (1934 270 Spominska plošča na tiskarni Ernesta Balkanyija v Dolnji Lendavi % H J i| ,| 51 5« mi;Ali \ l.HfM i ' i i t; \ i J I t* > I H Vil £\ H « do 1935) in napredno revijo Mladi Prekmurec (1936—1938). Tiskarna je delovala do leta 1947, ko je bila ob organiza¬ cijskem preurejanju slovenskega tiskarstva ukinjena. Radgona Tiskarsko tradicijo so nadaljevali tudi na področju Radgone. Tam je tiskar Franc Zemljič v letih 1919 in 1920 tiskal glasilo obmejnih Slovencev Murska straža. Že 16. ja¬ nuarja 1920 pa so v Gornji Radgoni ustanovili koman- ditno družbo z imenom Tiskarna Panonija, katere vodja je bil poslovodja gospodarske zadruge Franc Jerebič. Takoj so razglasili, da prevzemajo vsa v tiskarsko stroko spada¬ joča dela, čeprav je bila tiskarna uradno priznana šele v januarju 1921. Leto dni pozneje je prišlo do sprememb med družabniki ter je vodstvo družbe in tiskarne prevzel tiskarski faktor Janko Sušeč, ki se je bil obrti izučil v rad¬ gonski tiskarni Franca Zemljiča. Tiskarna se je večkrat selila in konec tridesetih let zaposlovala 3 delavce. Poleg raznih tiskovin in drobnih tiskov za lokalne po¬ trebe je radgonska tiskarna Panonija izdelala tudi nekaj pomembnejših publikacij. Med knjižnimi tiski je bilo ne¬ kaj koledarjev (v slovenskem in madžarskem jeziku), pes¬ niška zbirka, prekmurski lovski in ribiški zakon in turi¬ stično propagandna publikacija Prlekija vas vabi (1935). Med periodičnimi glasili pa so bili tedniki Murska straža (1920—1924), radikalistična Samouprava (1922—1923) in na- rodnosocialistični Naš dom (1923—1925). Tiskarna Panonija je po nemški zasedbi v letu 1941 in do nasilne izselitve lastnikove družine delovala v skr¬ čenem obsegu, ker je okupatorska oblast podpirala radgon¬ skega tiskarja Zemljiča. V letu 1946 je po smrti Janka 271 Sušca tiskarna dokončno prenehala obratovati, njeni ti¬ skarski stroji pa so bili prepeljani v Ljubljano na Srednjo tehniško šolo. Ljutomer Podjetni gornjeradgonski tiskar Janko Sušeč si je že od leta 1923 dalje prizadeval razširiti svojo dejavnost tudi na Ljutomer. Vendar mu je to uspelo šele v juliju 1928, ko je z družabnico Anico Sert ustanovil komanditno druž¬ bo Tiskarna Panonija. Obrtno dovoljenje je bilo tiskarni odobreno 10. januarja 1929. Tiskarniški obrat, ki je deloval v eni sami sobi neke stavbe na ljutomerskem glavnem trgu, je bil nekakšna neuradna podružnica Suščeve gornjeradgonske tiskarne enakega imena, saj je bil le-ta tudi njegov poslovodja. V začetku je razpolagal s 4 regali črk, z manjšim tiskalnim strojem na nožni pogon ter s strojem za perforiranje in re¬ zanje papirja, kasneje pa je bil uveden motorni pogon in tiskarna smotrneje preurejena. Izdelovali so tiskovine in drobne tiske kot npr. kataloge vinskih razstav, sporede konjskih dirk in slično. Dne 29. junija 1933 je ljutomerska tiskarna prenehala delovati, njeno opremo pa je prevzel J. Sušeč v svojo tiskarno Panonijo v Gornji Radgoni. PRIMORSKO IN KOROŠKO Obsežno področje s slovenskim prebivalstvom poselje¬ nega ozemlja na Primorskem in na Koroškem je na teme¬ lju mirovnih pogodb, sklenjenih po končani prvi svetovni vojni, ostalo izven osvobojene matične dežele v novi jugo¬ slovanski državi. Kljub mednarodno sprejetim obveznostim in danim zagotovilom o spoštovanju obstoja in nadaljnjega razvoja slovenskih narodnostnih manjšin v mejah sosed¬ njih držav Italije in Avstrije, pa so vse te dolžnosti in ob¬ ljube ostale neizpolnjene. Možnosti za politično, gospodar¬ sko in celo za samostojno kulturno življenje in delovanje Slovencev so se iz leta v leto zmanjševale in poslabševale, dokler niso morale pod nasiljem italijanskega fašizma in nemškega nacizma popolnoma zamreti. Ker je sovražni pritisk veljal predvsem slovenski be¬ sedi kot najbolj vidni in glasni oznanjevalki narodne pri- 272 padnosti, so bila v prvi vrsti tarče njegovih napadov prav slovenska tiskarska podjetja. Že sicer je bilo število tistih slovenskih tiskarn na obeh področjih, ki so izšle iz vojne vihre, močno skrčeno, vedno bolj nevzdržne družbenopoli¬ tične razmere pa so jih utrinjale drugo za drugo. Tudi na¬ klonjenost tujerodnih tiskarjev do slovenskih tiskov je kaj hitro presihala. Tako je prej tudi na področju slovenskega tiskarskega udejstvovanja živahni Trst stopal v novo obdobje z eno samo izrazito slovensko tiskarno (Edinost), njej ob stran pa se je pozneje postavilo še eno tiskarsko podjetje (Spa¬ cal). Več sreče je imela Gorica, ki je bila že zaradi svoje geografske lege manjši trn v peti italijanskemu nacionali¬ stičnemu pohodu. Vojno preživeli Narodni tiskarni sta se z uspešnim delovanjem pridružili še dve slovenski tiskarni (Katoliška tiskarna, Lukežič). Edina slovenska tiskarna v Celovcu (Mohorjeva tiskarna) je bila že takoj po zaključku vojne prisiljena na preselitev v svobodno domovino. Enako je morala malo pozneje ukrepati tudi v notranjosti Pri¬ morskega delujoča slovenska tiskarna v Idriji, medtem ko so se drugje delujoče in slovenski besedi naklonjene tiskar¬ ne ali tiho umaknile iz boja (Postojna) ali pa v njem niso mogle dlje vzdržati (Velikovec, Borovlje). Na Primorskem se je slovensko tiskarstvo obdržalo do začetka tridesetih let, na Koroškem je usahnilo že več kot desetletje prej. Kakega večjega uspeha ni doživelo tiskarstvo niti na osvobojenem delu Slovenskega Koroškega (Prevalje, Slovenj Gradec). Trst Dve tiskarni sta pred prvo svetovno vojno bili v Trstu osnovni podpornici slovenskega tiska — iz vojne je izšla samo ena: Tiskarna Edinost. Njeno vodstvo je v letu 1918 prevzel dotedanji tehnični vodja Miroslav Ambrožič; ko so ga leta 1920 Italijani izgnali, mu je sledil Franc Babuder. Tiskarna je bila v tem času dobro opremljena, saj je pre¬ mogla 2 stavna stroja, rotacijo, 3 velike in 2 mala tiskalna stroja ter je ob pomožnem osebju zaposlovala po 6 ročnih in strojnih stavcev. Poleg drugih tiskovin je še naprej ti¬ skala politični dnevnik Edinost in ob njem še dobro število drugih slovenskih periodičnih izdaj. Med njimi so bili ted¬ nik za kulturna vprašanja Njiva (1919), glasilo Zveze slo¬ vanskih učiteljskih društev Učiteljski list (1920—1926) in 18 273 njen mladinski mesečnik Naš rod (1921—1926), ženski me¬ sečni reviji Jadranka (1921) in Ženski svet (1923—1928), slovenska izdaja glasila civilnega komisariata za Julijsko Benečijo Uradni vestnik (1921), strokovno glasilo Pravni vestnik (1921—1928), vestnik delavskih zadrug Zadrugar (1921—1925), tednik Novice (1924—1927) in družinski me¬ sečnik slovanskih srednješolcev Naš glas (1925—1927). Ti¬ skarna je tudi sama zalagala razne knjižne izdaje. V letu 1927 pa je bila v njenem okrilju ustanovljena književna zadruga Luč, ki je izdajala letni zbornik in po dve lepo¬ slovni deli, dve leti pozneje pa še knjižna zbirka Biblioteka za pouk in zabavo. Vendar ta plodna dejavnost ni potekala ne neovirano ne dolgo časa. Dne 29. novembra 1918 so Italijani tiskarno prvič napadli, svoje uničevalno početje pa ponovili v juli¬ ju 1920 in dvakrat v decembru istega leta; v tem letu je bil izgnan tudi tiskarnični ravnatelj M. Ambrožič. V okto¬ bru 1923 je prišla zahteva o dvojezičnem tiskanju Edinosti, Kar je sicer obveljalo le kratek čas. Nato so drug za dru¬ gim sledili odloki o ustavitvi listov Novi rod, Učiteljski list in Novice, medtem ko so drugi listi prenehali izhajati zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. V začetku septem¬ bra 1928 pa je fašistična oblast prepovedala tudi tiskanje Edinosti. Navsezadnje je bila tiskarna leta 1930 uradno preimenovana v Tipografia Consorziale (Zadružna tiskarna) in kmalu nato zaprta; takrat ali pozneje je bilo odpeljane tudi precej njene opreme (rotacija, stereotipija, stavni stroj, 2 tiskalna stroja in druge tiskarske potrebščine). Tako je po treh desetletjih uspešnega tiskarskega in kulturnega po¬ slanstva prenehalo delovati najpomembnejše slovensko ti¬ skarsko podjetje v Trstu. Med drugimi tržaškimi tiskarnami prvih povojnih let sta bili dve, ki sta se s posameznimi natisi vpisali med sodelavce slovenskega tiskarstva v tem narodnostno meša¬ nem gospodarskem in kulturnem središču Slovenskega pri¬ morja. Tiskarna Lloyd, je kot v odsev svoji nekdanji ob¬ sežni tiskarski dejavnosti v slovenskem jeziku v tem času tiskala menda samo še slovensko izdajo glasila civilnega komisariata za Julijsko Benečijo Uradni vestnik (1919 do 1920). Druga je bila tiskarna Lavoratore, ki je natisnila prve letnike slovenskega glasila Komunistične stranke Ita¬ lije Delo (1920—1923). 274 Pomembnejše mesto je med pospeševalci slovenskega tiska v Trstu pripadlo tiskarskemu podjetju S. Spacala (Stabilimento Tipografico Silvio Spazzal). Natisnilo je več¬ je število slovenskih del, med njimi vrsto periodik. Tako je nadaljevalo tiskanje komunističnega lista Delo (1923 do 1926) in glasila zavednega ženstva Jadranka (1921—1923) ter natisnilo tudi neuspeli začetek nacionalističnega meseč¬ nika Primorska omladina (1923), več letnikov informativno poučnega, a hkrati ostro polemičnega tednika proti brez¬ barvnemu političnemu slogaštvu Mali list (1923—1927) in po desetih številkah ugasli tednik Preporod (1926). Zaradi takšne podpore slovenskemu tisku, ki tiskarja Spacala zasluženo uvršča v krog slovenskega tiskarstva, kakor tudi zaradi družbeno napredne idejne usmeritve nje¬ govih tiskov, je postalo v oktobru 1930 tudi to tržaško gra¬ fično podjetje žrtev pustošenja italijanskih fašistov. V dru¬ gi polovici tridesetih let pa je italijanska državna oblast Spacalovo tiskarno likvidirala. S tem je slovenski tisk na Tržaškem izgubil svoje zadnje oporišče. V dvajsetih letih in do neposredno zatem sledečega po¬ polnega zatrtja slovenske tiskane besede so redki slovenski tiski prihajali še iz nekaterih drugih tržaških tiskarn. Tako je tiskarsko podjetje Stabilimento tipografico nazionale npr. tiskalo zadnji letnik delavskega mesečnika Zadrugar (1926), tiskarna bratov Mozetič (Mossetig) pa je nadaljevala tiska¬ nje tednika Mali list (1927—1929). Slovenske šolske knjige so tiskali še v naslednjih tiskarnah: L. Herrmanstorfer, Tipografia Sociale in Officine grafiche de la Editoriale hibreria. Gorica Tudi Gorica je bila v času pred prelomom stoletij in po njem močno razgibana na področju slovenskega tiskar¬ stva. Iz vojne vihre pa je izšla zelo okrnjena. Gabrščkova tiskarna je ostala porazgubljena nekje na frontnih bojiščih avstrijske armade in kot edina slovenska tiskarna na Go¬ riškem je v letu 1918 obnovila svoje delovanje Narodna tiskarna. Po italijanski armadi odpeljane tiskarske stroje so našli nekaj v Krminu, nekaj v San Giorgiu di Nogaro in drugje ter začeli tiskarno nemudoma obnavljati; doma je vojno preživel samo stavni stroj. Vodja podjetja dr. Anton 18 * 275 Gregorčič si je močno prizadeval, da bi le-to kljub spre¬ menjenim in neugodnim političnim razmeram čimprej za¬ čelo obratovati v svojem nekdanjem obsegu in kulturnem pomenu za primorske Slovence. Odkupili so vso preostalo opremo Gabrščkove tiskarne, med katero je bil tudi stavni stroj ter v letu 1922 nakupili nove tiskalne stroje in opre¬ mili moderno knjigoveznico. Od leta 1919 dalje je bil teh¬ nični vodja tiskarne Ludvik Lukežič, ki se je bil tiskarstva izučil in nato služboval v Gabrščkovi tiskarni v Gorici. Že v letu 1921 je tiskarna začela izdajati knjižno zbirko Go¬ riška matica, v letu 1923 pa so ob tiskarni in knjigoveznici ustanovili še založbo Narodna knjigarna, katere ravnatelj je postal pisatelj France Bevk. Po Gregorčičevi smrti (1925) je vodstvo celotnega podjetja prevzel L. Lukežič, ki je po¬ zneje kot večinski delničar postal tudi njegov lastnik. Narodna tiskarna je v času rastočega protislovanske- ga italijanskega nacionalističnega in fašističnega pritiska opravljala pomembno kulturno in narodnoobrambno po¬ slanstvo. V deset tisočih izvodih so njeni tiski prihajali vsako leto, njeni periodični tiski pa tedensko ali ob mesecu med narodnostno zatirane primorske Slovence, saj so samo izdaje Goriške matice dosegle 24.000 izvodov naklade in npr. humoristični list Čuk na palci (1921—1926) do 16.000 izvodov. Poleg tega, da je Narodna tiskarna tiskala tudi nekatere italijanske časnike (Popolo Friulano, Corriere di Gorizia, Spartaco) in nekaj časa celo fašistični propagandni tednik Nova doba (1922—1923), je izpod njenih tiskarskih strojev prihajala vrsta resnično slovenskih periodičnih ti¬ skov. Med njimi so bili politični tednik Goriška straža (1918—1923) in več mesečnikov: verski list Zbornik (1920 do 1923), ilustrirani družinski časopis Mladika (1920—1923), glasili slovenskih kulturnih društev Prosveta (1922) in Naš čolnič (1923—1924), Gospodarski list (1922) in Gospodarski vestnik (1923—1927), ženski list Slovenka (1922—1923) ter zbornik za pravni in upravni pouk Občinski prijatelj (1924), ki ga je Narodna tiskarna kratek čas sama izdajala in ga brezplačno pošiljala vsem slovenskim občinam. V letu 1927 je postal lastnik Narodne tiskarne njen glavni delničar in dotedanji vodja Ludvik Lukežič. Odslej je podjetje poslovalo pod naslovom Tiskarsko podjetje L. Lukežič in še nadalje obsegalo tiskamo in knjigoveznico, medtem ko je založba Narodna knjigarna prešla v lastni- 276 štvo zasebnega konzorcija (Libreria G. Carducci); Goriška matica je že leta 1925 postala samostojna zadruga. Lukežičeva tiskarna je začenjala svojo samostojno de¬ javnost prav v času vedno bolj naraščajočega fašističnega preganjanja in zatiranja slovenske tiskane besede. Doživ¬ ljala je ponovne fizične napade, zaplembe tiskov in razne gospodarske udarce, od leta 1930 dalje pa je morala po¬ slovati celo pod poitalijančenim imenom (Stabilimento tipo- grafico L. Lucchesi). Po vsem tem je razumljivo, da je število njenih slovenskih tiskov nenehno usihalo. Tako se je dejavnost Lukežičeve tiskarne morala vse bolj preus¬ merjati na izdelovanje raznih koledarjev, uradnih publika¬ cij, drobnih tiskov in tiskovin ter na knjižne in periodične tiske v italijanskem jeziku. Od slovenskih časopisov je menda natisnila samo zadnji letnik mesečnika tržaške za¬ družne zveze Gospodarski vestnik (1927). Vsi tiski Lukežičeve kot prej tudi Narodne tiskarne so bili grafično svojevrstno in kvalitetno izdelani. V razme¬ rah, kakršne so na Goriškem vladale v letih poostrene fa¬ šistične dominacije, pa Lukežičeva tiskarna ni mogla imeti takšnega kulturnega pomena za slovenski živelj tega pod¬ ročja kot prej Narodna tiskarna. Vendar ji je uspelo, da je tradicijo in izročilo slovenskega tiskarstva v Gorici ohra¬ nila do konca vojnih let. Stara goriška tiskarna Janez Paternolli, ki je od konca tridesetih let prejšnjega stoletja dalje natisnila med dru¬ gim tudi vrsto slovenskih knjižnih del in periodičnih gla¬ sil, je v času po prvi svetovni vojni tiskala menda samo kratek čas izhajajoči socialistični tednik Proletarec (1921). Nekaj več zanimanja za razširjanje slovenskih tiskov je v tem času izpričala nova goriška tiskarna, ki je delo¬ vala pod imenom G. Juch (Jug). Tiskala je nekatere slo¬ venske periodične izdaje kot npr. italofilska tednika Gori¬ ški Slovenec (1919—1921) in Nova doba (1923—1924), vest¬ nik vojnih oškodovancev Obnova Goriške (1922), neodvisni politični tednik Gmajna s satirično prilogo Monokelj (1923) ter krajši čas tudi tednik Goriška straža (1924) in glasilo prosvetnih društev Naš čolnič (1925). Že v letih pred prvo svetovno vojno je v Gorici delo¬ valo Katoliško tiskovno društvo, ki pa je svojo dejavnost močneje razvilo šele v času naj hujšega italijanskega priti- 277 Poslopje Zadružne tiskarne (pozneje: Katoliška tiskarna) v Gorici ska na primorske Slovence. Tako so v letu 1918 odprli knji¬ garno in papirnico, v letu 1923 pa na zadružni osnovi usta¬ novili še tiskarsko podjetje Zadružna tiskarna. Za ureditev te nove slovenske tiskarne je bil zlasti zaslužen bivši gori- ški poslanec Virgilij Sček. Društvo je kupilo primerno stavbo in jo preuredili za tiskarniške potrebe. Tiskarna je bila opremljena z dvema stavnima strojema, z dvema veli¬ kima in dvema malima tiskalnima strojema ter z zgibalnim strojem. Z vsemi potrebnimi stroji so> opremili tudi knjigo¬ veznico, ki jo je društvo odkupilo od lastnikov najstarej¬ šega obrtnega podjetja te vrste v Gorici družine Bednarik. Tiskarna in knjigoveznica sta v času svojega največjega obratovanja zaposlovali skoraj 50 ljudi. Prvi vodja tiskar¬ ne je bil Ludvik Špacapan, ki je pred vojno vodil tiskarno v Pazinu. ■— V letu 1926 je prišlo do organizacijske spre¬ membe v podjetju, ki se je odtlej imenovalo Katoliška tiskarna. Zadružna oz. Katoliška tiskarna je tiskala predvsem nabožno literaturo, ki jo je največ izdajala v lastni založbi Katoliški knjigarni. Razne knjižne tiske je izdelovala tudi za druga založništva, med njimi za Našo založbo v Trstu, ki je leta 1926 prešla v last goriškega Katoliškega tiskov- 278 nega društva, za Adrijo oz. Sigmo v Gorici, največ pa se¬ veda za Goriško Mohorjevo družbo, katere letne knjižne zbirke so dosegale tudi naklado do 90.000 izvodov. V času do leta 1930 je iz tiskarne prišlo nad poltretji milijon iz¬ vodov raznih slovenskih knjig. Poleg knjižnih tiskov pa so bili tu izdelani tudi številni časopisi in časniki, katerih na¬ klada se je gibala med 2000 do 18.000 izvodi. Med njimi so bili mesečnik goriške zadružne zveze Gospodarski list (1923—1928), politična tednika Goriška straža (1924—1928) in Novi list (1929—1930), prosvetarsko glasilo Naš čolnič (1926—1929), verska mesečnika Nedelja (1'926—1928) in Ja- selce (1927—1929), reklamni list Katoliške knjigarne Sta¬ ničev vestnik (1926—1928) in ilustrirani mesečnik za zaba¬ vo in pouk Družina (1929—1930). Ob naštetih in drugih pomembnejših tiskih pa so v tiskarni izdelovali tudi naj¬ različnejše tiskovine za urade, šole, gospodarske in dru¬ štvene organizacije, reklamne tiske in ves drugi drobni tisk različne vrste. Celotna dejavnost podjetja se je odvi¬ jala na trdni gospodarski osnovi ter s pomembnim kultur¬ nim in narodnoobrambnim poslanstvom. Razgibanega razvoja tega slovenskega tiskarskega pod¬ jetja ni moglo zaustavljati nobeno upravno in gospodarsko nasprotovanje in oviranje s strani italijanskih oblasti. Od¬ ločilni udarec mu je zadal šele politični sklep fašistične organizacije v letu 1930, da je treba ves slovenski tisk zatreti. Ko je oblast zasegla goriško Zadružno zvezo, kjer je imelo Katoliško tiskovno društvo najete kredite za ob¬ ratovanje svojih podjetij, je obstajala nevarnost, da bodo uničili tudi tiskarno. Nemudoma sta bila ustanovljena dva privatna konzorcija, ki sta odplačala dolg pri denarnem zavodu, odkupila tiskarno in knjigarno ter tako rešila obe slovenski gospodarski in kulturni postojanki pred italijan¬ skimi uničevalnimi načrti. Novi lastniki so nato predali tiskarno v najem nazaj Katoliškemu tiskovnemu društvu, da je nadaljevalo svojo tiskarsko dejavnost. Vendar se je ob stalnem zaplenjanju slovenskih tiskov njih število za¬ čelo naglo zmanjševati, produkcija v tiskarni je padala in podjetje je začelo gospodarsko hirati. O božiču 1934 je bilo poslovanje tiskarne uradno ustavljeno, v naslednjem letu 1935 pa lastnikom odvzeto obrtno dovoljenje in tiskarna dokončno uradno likvidirana. Vsa prizadevanja za obnovi¬ tev tiskarske koncesije so ostala brezuspešna. Tako je pod 279 udarci italijanskega fašizma končalo svoje delovanje še eno pomembno slovensko grafično podjetje v Slovenskem pri¬ morju. Po letu 1-935 so lastniki ukinjene Katoliške tiskarne dali del njenih prostorov in tiskarske opreme v najem manjšemu tiskarskemu obratu, ki je pod imenom bratov Budin pozneje deloval menda tudi v Mirnu pri Gorici ter opravljal predvsem akcidenčna dela. Njegov vodja Danilo Budin se je tiskarske obrti izučil v go riški Katoliški ti¬ skarni. Tako je ta goriški tiskarski obrat posredno nada¬ ljeval tradicijo Katoliške tiskarne in jo ohranil do konca druge svetovne vojne. Postojna Ob koncu prve svetovne vojne sta razen tistih v Trstu in Gorici na področju Slovenskega primorja obstajali še dve slovenski tiskarski podjetje. V Postojni je stoletno ti¬ skarsko tradicijo mesta in družinsko tiskarsko koncesijo nadalje vzdrževal tiskar Maks Šeber, ki je z letom 1919 prevzel po očetu vodstvo tiskarske delavnice. Kolikor je bilo v prejšnjem obdobju delovanje te sicer manjše tiskar- nice kar precej razgibano in pomembno tudi za širši slo¬ venski kulturni prostor, je v povojnem času njeno tovrstno delovanje v celoti prenehalo. V novih državnoupravnih razmerah, ko je bila Postojna z državno mejo odrezana od slovenskega kulturnega središča, katerega potrebam je ve¬ čidel služil kulturno pomembnejši del dejavnosti njene ti¬ skarne, ter ob italijanskem nadzorovanju in preganjanju slovenske tiskane besede, za kar so bili v obmejnem mestu še bolj občutljivi, se je Šebrova tiskarna usmerila v izde¬ lovanje akcidenčnih tiskarskih del. Kot takšna kulturno¬ politično nepomembna grafična delavnica se je obdržala ves čas italijanske okupacije do osvoboditve po drugi sve¬ tovni vojni. Idrija V zelo podobnem položaju je bila tudi v Idriji delujoča tiskarnica Hinka Saxa. Tiskarska delavnica je v tem času premogla en večji in dva manjša tiskalna stroja ter po¬ trebno črkovno gradivo. Še naprej se je vzdrževala pred- 280 vsem s tiskanjem različnih tiskovin za upravo idrijskega rudnika in za druge priložnostne naročnike. Tu in tam je natisnila tudi kak drobnejši ali manj pomembni sloven¬ ski tisk. Vendar tiskarni v razmerah fašističnega režima ni bila usojena daljša življenjska doba. Zato je Sax v letu 1925 zapustil Idrijo in italijansko državo ter se kot pri¬ morski izseljenec naselil v Mariboru. Tam je nadaljeval svojo tiskarsko dejavnost. Celovec Še slabši kot v Slovenskem primorju so bili po za¬ ključku prve svetovne vojne pogoji za delovanje slovenske¬ ga tiskarstva na Slovenskem Koroškem. Celovec, ki je bil že prej, zlasti zadnjih petdeset let od ustanovitve Mohorje¬ ve tiskarne sem, močna postojanka slovenskega tiskarstva, je na mah ostal skoraj brez možnosti za izdelovanje slo¬ venskih tiskov. Vojno stanje, ki je v prizadevanju za osvo¬ boditev Slovenske Koroške in za njeno priključitev k ma¬ tični domovini trajalo na tem področju od kapitulacije avstrijske armade v začetku novembra 1918 dalje, je one¬ mogočilo redno poslovanje te edine celovške slovenske ti¬ skarne. V maju 1919 je tiskarno zasedla celo avstrijska vojska in jo proglasila za vojaško. Tako je mogla tiskarna mohorjevsko knjižno zbirko za leto 1918 razposlati šele po jugoslovanski zasedbi Celovca v juniju 1919. Vendar tiskarni ni bilo več prisojeno daljše bivanje v tem mestu. Pariški mirovni pogovori so namreč določili, da se mora jugoslovanska vojska umakniti z osvobojenega koroškega ozemlja nad Dravo. In po skoraj petdesetletnem uspešnem poslovanju ni Mohorjevi družbi in njeni tiskarni, če nista hoteli biti od svojih nemških nasprotnikov uničeni, preostalo nič drugega, kot da sta se v juliju 1919 izselili iz Celovca. S pomočjo jugoslovanske vojske so inventar in opremo Mohorjeve tiskarne z vlakom prepeljali na Pre¬ valje, ki so bile izven koroškega plebiscitnega področja. V Celovcu je bilo v plebiscitnem času natisnjenih pred¬ vsem nekaj slovenskih glasil. Tako so neznano kje tiskali propagandne liste, ki so ali zagovarjali nemške interese kot Koroško Korošcem (1919—1920) in dvojezični Glas pra¬ vice (1921) ali bili naklonjeni Slovencem kot Hoo-rrruk (1920), v Leonovi tiskarni pa je bil tiskan neodvisni tednik 281 Koroška domovina (1920). Šest let pozneje so v celovški tiskarni Carinthia natisnili nekaj številk verskega meseč¬ nika Nedelja (1926). Velikovec, Borovlje Nekaj resnejših plebiscitnih glasil so pristaši in borci za vključitev Slovenske Koroške v novo jugoslovansko dr¬ žavo tiskali tudi v Velikovcu v tiskarni M. Zmuegga. To so bili politični tednik Jugoslovanski Korotan (1918—1919), mesečnik za slovensko koroško mladino Mlada Jugoslavija (1919—1920) in politični poltednik Korošec (1919—1920). V Borovljah pa so v tiskarni Drava tiskali glasilo zveze ko¬ roških ženskih društev Koroška zora (1920). — Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem je moralo pozneje svoje glasilo Koroški Slovenec (od 1921) in njegovo prilogo Mladi Korotan (od 1938) tiskati na Dunaju v ti¬ skarni Ant. Machat & Co. Tu je dunajski klub koroških akademikov tiskal tudi publikacijo o počitniškem zboro¬ vanju koroških slovenskih dijakov v Pliberku z naslovom Dijaki narodu (1927). Prevalje Po svoji preselitvi iz Celovca na Prevalje se je Mo¬ horjeva tiskarna 31. julija 1919 začasno nastanila v neki zasilni stavbi; po neuspelem izidu koroškega plebiscita je tu ostala do decembra 1927. Zaradi selitve in urejanja no¬ vih prostorov so mogli stroji Mohorjeve tiskarne ponovno steči šele po petih mesecih v decembru 1919. V času svo¬ jega poslovanja na Prevaljah se je tiskarna tehnično mo¬ dernizirala z nakupom prvega stavnega stroja, sicer pa obratovala z opremo, ki je bila prepeljana sem iz Celovca. Tiskarno je še nadalje vodil Ivan Kolenc, kateremu se je v septembru 1924 pridružil Fran Milavec. Takoj ko so tiskarski stroji znova stekli, so začeli iz¬ delovati knjižno zbirko Mohorjeve družbe za naslednje leto, kar je še naprej ostalo osnovno tiskarnično delo. Kljub odročni legi Prevalj pa je bila tiskarna stalno zaposlena tudi s tiskanjem za druge naročnike in je opravljala vsa potrebna akcidenčna dela za gospodarska podjetja na Rav¬ nah (jeklarna) in v Mežici (rudnik). Večji obseg je dobilo njeno delovanje z letom 1923, ko je začela tiskati izdaje 282 Zasilna stavba Mohorjeve tiskarne na Prevaljah novo zasnovane Mohorjeve knjižnice in ilustrirani družin¬ ski mesečnik Mladika. Vsako nadaljnje širjenje tiskarničnega poslovanja pa je zahtevalo preureditev in izpolnitev tiskarne in tudi njeno preselitev v kako večje kulturno središče. Vodstvo Mohor¬ jeve družbe in njene tiskarne je izbiralo med Mariborom, Celjem in Ljubljano ter se končno odločilo za Celje. Ko so bili tam zgrajeni novi tiskarniški prostori, se je konec oktobra 1927 začela druga selitev Mohorjeve tiskarne. Dru¬ gega za drugim so po železnici odpremljali 38 vagonov z družbinim imetjem in tiskarniško opremo, dokler ni bil 8. decembra 1927 naložen zadnji tovor. Preselitev so vodili družbin ravnatelj Josip Zeichen, poslovodja tiskarne Ivan Kolenc in Mirko Mikeln. Odslej je Mohorjeva tiskarna po¬ slovala v moderno opremljenih prostorih novo zgrajene ti- skarniške stavbe v Celju. Slovenj Gradec Konec dvajsetih let se je med slovenske tiskarske kraje za krajši čas uvrstil tudi Slovenj Gradec. Izučeni tiskar Franc Korenčin je tam ustanovil manjšo tiskarnico, ki se je imenovala Jadran. Opremljena je bila s starim črkovnim gradivom ter z dvema (večjim in manjšim) sta¬ rima tiskalnima strojema. Tiskarna je izdelovala tiskovine 283 in razne drobne tiske. Edini večji tiskarski poizkus je pred¬ stavljal natis treh številk humorističnega mesečnika Pavli¬ ha (1930). Vendar je lastnik tiskarne kmalu zašel v eko¬ nomske težave in v letu 1932 je prišlo do sodne dražbe. Opremo slovenjegraške tiskarne Jadran je tedaj odkupil Anton Blažej, tiskar Mohorjeve tiskarne v Celju, in si z njo pozneje na Jesenicah uredil samostojen tiskarski obrat. 284 ILEGALNE IN PARTIZANSKE TISKARNE Poraz nemškega cesarstva in avstrijske monarhije ter zmagoslavje meščanske demokracije na eni in boljševiške oktobrske revolucije na drugi strani sta v povojnih letih širom po Evropi sprožila močan val demokratizacije druž¬ benih odnosov znotraj na novo oblikovanih državnopoli- tičnih tvorb ter v tem burnem presnavljanju postavila v ospredje razreševanje naprednih teženj meščanskega in vse bolj razvijajočega se delavskega razreda. Takšen razvoj je v posameznih deželah nenehno zadeval na protiakcijo bur- žoazno-kapitalističnih političnih in gospodarskih formacij, na področju mednarodnih odnosov pa je v razrednem boju priborjene nacionalne in socialne pridobitve grozila uničiti nacifašistična reakcija. Nemški nacizem in italijanski faši¬ zem sta se bila do tridesetih let v svoji bazi tako utrdila, da sta vedno aktivneje začenjala igrati vplivno vlogo tudi na ostalih področjih Evrope. Potem ko je bila ob pomoči med¬ narodnega fašizma s kontrarevolucijo krvavo zrušena de¬ mokratična oblast v Španiji, je napadalnost fašističnih držav vse bolj zapletala mednarodni položaj, dokler ni za¬ čelo prihajati do bolj ali manj odkritih vojaških agresij, ki so odprle vrata novi svetovni vojni vihri. Grozilo je po¬ polno poteptanje demokracije v odnosih med ljudmi in na¬ rodi, nacionalno zasužnjenje in izguba socialnih pravic za vse in vsakogar, ki ni bil pripadnik nacifašistične samo¬ zvane višje rase in njihovega novega reda. Soočena s takšno temno grožnjo so še napredna idejna in politična gibanja z vsemi razpoložljivimi možnostmi in sredstvi začela boriti proti njej. Odpor je rasel tudi s strani naprednih in delavskih organizacij ter idejnih grupacij v okviru jugoslovanske države in v Sloveniji. Njihov boj je veljal tako domačemu monarhofašističnemu režimu kot mednarodni reakciji. Preteče nevarnosti in težke družbene 285 odgovornosti se je med vsemi naprednimi akterji najbolj zavedala Komunistična partija. Da bi učinkoviteje mogla razkrinkavati domače razmere in analizirati svetovne do¬ godke ter da bi čim uspešneje zajezila nacifašistično pro¬ pagando, je vzpostavila posebno področje partijske organi¬ zacije — partijsko tehniko. PARTIJSKA TEHNIKA PRED VOJNO Partijska tehnika naj bi skrbela za razmnoževanje in razširjanje napredne literature kot močnega orožja v boju proti domačim in tujim reakcionarnim silam. Za vodjo teh¬ nike je bil postavljen Dušan Kraigher, posebno skrb pa je njeni organizaciji posvečal tudi organizacijski sekretar CK KPS Tone Tomšič. Za to delo določeni partijski aktivisti so se pri izvajanju svojih nalog povezovali z grafičnimi de¬ lavci in tudi z nekaterimi lastniki tiskarn. Tako so v ne¬ katerih tiskarnah kot npr. v tiskarni Sloveniji, v Hrovati¬ novi in Blaznikovi tiskarni v Ljubljani, v Pavličkovi ti¬ skarni v Kočevju, v Slatnarjevi tiskarni v Kamniku, v Balkanyijevi tiskarni v Dolnji Lendavi ter v nekaterih dru¬ gih tiskarnah v Mariboru in Celju tiskali vrsto naprednih publikacij ter delavskih in kmečkih listov, ki pa so zaradi svojih političnih in idejnih usmeritev večinoma mogli iz¬ hajati le krajši čas. Med grafičnimi delavci so bili pri¬ dobljeni neposredni partijski sodelavci kot npr. Jože Mo- škrič v ljubljanski Jugoslovanski tiskarni, ki je svoje ti- skarniške tovariše pridobival za razne partijske akcije, ali neorganizirani simpatizerji, ki so skrivaj pripravljali in tiskali razne ilegalne napredne tiske. Potem ko zaradi poostrene režimske cenzure in poli¬ tične protiakcije ni bilo več mogoče naprednih tiskov le¬ galno razmnoževati v tiskarskih podjetjih, je vodstvo par¬ tijske tehnike začelo organizirati mrežo ilegalnih ciklostil- nih tehnik. Le-te so delovale v Ljubljani in njeni okolici, na Dolenjskem, v Beli krajini, na Gorenjskem in na Šta¬ jerskem. V okolici Ljubljane je bilo organiziranih več skrivnih skladišč nabavljenega tehničnega materiala (Za¬ log, Zadvor, Slape, Zadobrova, Kleče) za ciklostiranje, od koder so oskrbovali ilegalne tehnike v Ljubljani in po dru¬ gih krajih Slovenije. Najpomembnejši ciklostilni napredni tisk tega obdobja sta predstavljali dve številki informativ- 286 nega časnika Slovenski poročevalec, ki sta izšli v drugi po¬ lovici leta 1938. Tako izdelane ilegalne tiske so po poseb¬ nih zvezah in zanesljivih sodelavcih razširjali med ljudmi. Ilegalne tiskarne Največji uspeh partijske tehnike je predstavljala usta¬ novitev prve lastne tiskarske delavnice. Delovati je začela v februarju 1940 v Tacnu pod Šmarno goro in bila name¬ ščena v podstrešni sobici hiše Albina Novaka. Razpolagala je z malim tiskalnim strojem in z drugim najnujnejšim ti¬ skarskim gradivom. V tem prvem pravem tiskarskem obra¬ tu so delali v ilegalo umaknjeni najzanesljivejši partijski delavci Tomo Brejc, Dušan Kraigher in Ivan Plaskan, več¬ krat pa so prihajali v tiskarno tudi nekateri vodilni partij¬ ski funkcionarji. Za dobavljanje tehničnega gradiva in za razpošiljanje izdelanih tiskov sta skrbela Ivan Novak in Lojze Kebe. Čeprav med partijskimi delavci ni bilo izučenega ti¬ skarja, so vendar spretno natisnili brošuri Georgija Dimi¬ trova o kadrih in ob šestdesetletnici J. V. Stalina, gra¬ divo s partijske konference v juliju 1940, dve številki gla¬ sila CK KPS Delo (maj in junij 1940), štiri številke partij¬ skega Komunikeja in več letakov. V opreznosti pred orož¬ niško preiskavo so konec oktobra 1940 sklenili preseliti ti¬ skarno na drugo mesto, kjer bi mogla nemoteno nadaljevati svoje delo. S selitvijo ilegalne partijske tiskarne iz Tacna je vod¬ stvo partijske tehnike le-to reorganiziralo v dva tiskarska obrata. Črkovno gradivo, tiskarsko barvilo in zalogo papir¬ ja so prepeljali v hišo delavca Antona Dežmana v Sadinjo vas. Tiskalni stroj so nadomestili s posebno napravo, ki je delovala na principu postopka za krtačno odtiskovanje, pri čemer pa tisk ni bil tako lep in enakomeren kot pri tiskal¬ nem stroju. Vendar so mogli na tej tiskalni napravi izde¬ lovati tudi tiske večjega formata. Ko so oskrbeli še dodatno črkovno gradivo, je v decembru 1940 tiskarna začela redno obratovati. Poleg drugega so tu natisnili tri številke časnika Ljud¬ ska pravica (januar-februar 1941), po eno številko Dela, Komunikeja in glasila KPJ Proleter (vse januarja 1941), ce¬ lotno gradivo V. državne partijske konference KPJ in v 287 Hiša v Tacnu, kjer je v letu 1940 delovala ilegalna tiskarna vodstva Komunistične partije Slovenije italijanščini deklaracijo KP Italije. Izdelano literaturo sta iz Sadinje vasi v centralno skladišče v Zalogu, od koder je po zvezah odhajala v različne kraje, odnašala ter oskr¬ bovala tiskarno s potrebnim gradivom kurirja Lev Kova¬ čič in Mirko Zlatnar. Po okupaciji Slovenije v aprilu 1941 je ilegalna tiskarna v Sadinji vasi prenehala delovati. Tiskalni stroj, s katerim je razpolagala tacenska ile¬ galna tiskarna, so prepeljali v Vnanje gorice in ga name¬ stili pri kamnoseku Viktorju Novaku v podstrešni sobici. Skrb za ureditev tiskarne je bila namena Ivanu Plaskanu, kateremu je pri tiskanju pomagala domača hči Zinka No¬ vak; čez čas je Plaskana zamenjal vodja partijske tehnike Dušan Kraigher. Ker so vse glavne partijske tiske izde¬ lovali v bolj pri roki ležeči Sadinji vasi, so v Vnanjih go¬ ricah tiskali predvsem tista dela, ki niso bila tako nujna. Sicer pa podrobnosti o delovanju te ilegalne tiskarne še niso dokončno odkrite, zato tudi niso znani vsi njeni izdel¬ ki. Med njimi je bilo tudi nekaj letakov kot npr. poziv za 288 zbiranje in skrivanje orožja po kapitulaciji jugoslovanske vojske. Konec aprila 1941 je bila tiskarna zaradi vselitve italijanskega oficirja umaknjena iz Novakove hiše in po¬ leti 1941 odpeljana drugam. CENTRALNA TEHNIKA KPS MED VOJNO Po prihodu okupacijskih armad je delo ilegalnih teh¬ nik in tiskarn za hip zastalo, da se je moglo organizacijsko pripraviti za svoje nadaljnje uspešno delovanje v novih, še težjih delovnih pogojih. V položaju, ko je bilo ljudstvo oropano svobodnega slovenskega tiska in besede, sta vo¬ diteljici narodnoosvobodilnega boja Komunistična partija Slovenije in Osvobodilna fronta posvetili veliko skrb prav organiziranju in delovanju odporniškega tiska. Skrivno ti¬ skana slovenska beseda naj bi bila buditelj ica k uporu proti fašističnemu nasilju in pomembno orožje v boju proti oku¬ pacijski oblasti. Zato je dal CK KPS osvobodilnemu gibanju na razpolago svojo predvojno partijsko tehniko, katere naloge so se v spremenjenih pogojih delovanja razširile na nekatera sorodna delovna področja (gradnja objektov, ra¬ dio, pirotehnika idr.) in vsebinsko poglabljale. Organiza¬ cija se je glede na to preimenovala v Centralno tehniko KPS. Preoblikovana organizacija ilegalnega tiskarstva je raz¬ vila široko in močno aktivnost. Urejena je bila mreža iz¬ najdljivo zgrajenih in tehnično opremljenih skrivališč za ilegalce, za ilegalne tiskarne in tehnike in za tehnično gradi¬ vo, organizirano je bilo oskrbovanje s papirjem, matrica¬ mi, barvo in celo s stroji za tiskanje, vzpostavljene so bile dobre ilegalne zveze z vsemi pokrajinami okupirane Slo¬ venije. Centralna tehnika je krepila povezavo z grafičnimi delavci po tiskarnah, ki so dobavljali opremo za ilegalne tiskarne, na skrivaj stavili besedila ali celo tiskali narod¬ noosvobodilne tiske ter sodelovali pri izdelovanju ponare¬ jenih uradnih tiskovin okupatorskih oblasti za potrebe ilegalcev. Pri pridobivanju sodelavcev med poklicnimi ti¬ skarji je bil posebno aktiven predvojni tiskar komunist Jože Moškrič. Užival je zaupanje vodstva Centralne teh¬ nike in ugled med svojimi tovariši. Rezultat tega njego¬ vega delovanja je bil, da so bili v članstvo partije že v aprilu 1941 sprejeti tiskarji Stane Cimperman, Rudi Bu- 19 2&9 rič, Jože Borse in Ivan Štrekelj, ki so kmalu zatem začeli aktivno delovati v ilegalnih tiskarnah. Simpatizerji in so¬ delavci ilegalnega tiskarskega gibanja pa so postali še številni drugi tiskarski delavci (stavci, strojniki, cinkogra- fi, graverji) in celo nekateri lastniki tiskarn. Ilegalna aktivnost v legalnih tiskarnah Na podlagi tako zasnovane aktivnosti je Centralna tehnika mogla uspeti, da je v prvih mesecih okupacije, ko še ni razpolagala z lastno ilegalno tiskarno, mnogo osvobodilnega tiska izdelala v legalnih tiskarnah v Ljub¬ ljani. Med prvimi se je vključila v ilegalno dejavnost ti¬ skarna Bratje Tuma v Mostah, kjer je bila natisnjena ena številka glasila KPS Delo in Slovenskega poročevalca ter izdelane razne okrožnice, letaki, partizanske obveznice, štampiljke in drugi tiskarski izdelki za potrebe narodno¬ osvobodilnega boja. Ilegalno delovanje tiskarne je teklo vse do konca leta 1944, ko sta domobranska in nemška policija to njeno dejavnost odkrili ter ustrelili dva last¬ nika tiskarne, brata Borisa in Zorana Tumo. V Blaznikovi tiskarni so na pobudo Jožeta Borseta že poleti 1941 začeli zbirati tako imenovani narodnosvobo- dilni davek, jeseni pa je bila osnovana borbena desetina pod vodstvom Franca Zdešarja, ki je v tiskarni organizirala ilegalno delo. Spomladi 1942 je bila desetina vključena v Centralno tehniko in od takrat dalje delovala skoraj samo po njenih navodilih. Ilegalno tehnično delo desetine je vo¬ dil Vinko Jeršek. Izdelovali so mnoge uradne obrazce za potrebe doku¬ mentne tehnike, postavili besedilo za marsikatero publika¬ cijo ilegalnih tiskam, ki niso razpolagale z ustreznim čr¬ kovnim gradivom, natisnili so prve partizanske legitimacije, ponarejene krušne in živilske karte in bančne dokumente, zastavice in drobne tiske za trosilne akcije, stereotipirali štampiljke za organe OF in za enote partizanskih odredov itd. Med natisnjenimi letaki so bili tudi tiste iz serije V ime¬ nu Kristusa iz začetka leta 1943. Poleg tega je desetina s pomočjo direktorja podjetja Franja Kralja dobavljala gra¬ fični material za opremo ilegalnih tiskarn, med drugim okrog 8 ton raznega papirja. V podjetju so bila tudi skri¬ vališča orožja in municije. Ko je bila konec leta 1944 od- 290 krita ilegalna dejavnost Tumove tiskarne, druge ilegalne tiskarne na ljubljanskem področju pa so že prej prenehale delovati, je v zadnjih mesecih pred osvoboditvijo odpadlo na desetino Blaznikove tiskarne veliko ilegalnega tiskar¬ skega dela. V tem času so natisnili večje število letakov in razglasov, med njimi za dan osvoboditve posebno šte¬ vilko Slovenskega poročevalca in pozdravni lepak z naslo¬ vom Ljubljana pozdravlja osvoboditelje. Posebno mesto zavzema dejavnost tiskarne Slovenije, ki je že v predvojnem času natisnila vrsto naprednih pu¬ blikacij in glasil. Konec avgusta 1-941 so na podlagi klišejev, narejenih po tipkanem besedilu v legalni klišarni, natisnili številko glasila KPS Delo v nakladi 4000 izvodov. Tiskali so še mnogo različnega propagandnega materiala. Posebno pomoč razvoju ilegalnih tiskarn pa je lastnik tiskarne Al¬ bert Kolman izkazal s tem, da je na podlagi ponarejenih dokumentov kot staro železo prodal odporniškemu gibanju tiskalne stroje in črkovno gradivo. Za potrebe OF in Centralne tehnike je delal tudi tiskar- nar Ciril Sitar, ki je ponatisnil mnogo okupatorjevih do¬ kumentov in ponaredil vrsto okupacijskih žigov za potrebe dokumentne tehnike. Poleg navedenih so pri izdelavi prenekaterih ilegalnih tiskov in tiskovin, kakor tudi pri opremljanju ilegalnih tiskarn sodelovali še delavci drugih grafičnih podjetij kot npr. Ljudske tiskarne, Narodne tiskarne, Učiteljske tiskar¬ ne, litografije Jugografika in drugih. Ciklostilne tehnike V času, dokler niso začele delovati ilegalne tiskarne, je vodstvo Centralne tehnike močno razvilo dejavnost ci- klostilnih tehnik. Opremljene so bile z enostavnimi raz¬ množevalnimi stroji, kot so ciklostil, opalograf in šapiro- graf, ki zaradi svoje tehnične enostavnosti niso delali težav ne pri uporabljanju ne pri premikanju iz skrivališča v skri¬ vališče. Po tem tiskarskem postopku je bila izdelana velika količina narodnoosvobodilne literature, med njimi letakov, brošur ter političnih in vojaških glasil. Med prvimi izdelki ciklostilnih tehnik je bil Slovenski poročevalec, ki je sredi maja 1941 spet začel redno izhajati. Samo naklada tega gla¬ sila se je pri posameznih številkah gibala med 2000 do 5000 izvodov ter je konec leta dosegla skupno število okrog 19 * 291 132.700 izvodov. Tako obsežno delo je bilo mogoče opraviti samo z organiziranjem čim večjega števila ciklostilnih teh¬ nik. V Ljubljani jih je v tem času delovalo 55, v njeni ne¬ posredni okolici pa še štirinajst. Poleg teh so osvobodilni tisk Centralne tehnike razmnoževale tudi vedno številnejše ciklostilne tehnike na Dolenjskem, Gorenjskem, Štajerskem in v Slovenskem Primorju. Ilegalne tiskarne v Ljubljani Potem ko je Centralna tehnika za svoje delo pridobila nekaj poklicnih grafičnih delavcev, je začela organizirati delovanje ilegalnih tiskarn. V času od jeseni 1941 do po¬ mladi 1943 je v Ljubljani delovalo šest ilegalnih tiskarskih obratov. Prva ilegalna tiskarna v Ljubljani z imenom Podmor¬ nica je začela delovati septembra 1941 v podzemnem bun¬ kerju dvoriščne zgradbe ob Cesti na Brdo št. 95. Oprem¬ ljena je bila po eni verziji s tiskalnim strojem nekdanje ilegalne tiskarne v Vnanjih goricah, po drugi verziji pa s strojem, ki je bil kupljen v neki manjši zasebni tiskarni v Šiški. V začetku sta v tiskarni delala samo Dušan Krai¬ gher in Stane Cimperman. Ker pa je bilo dela vedno več, so jima pozneje pri tiskanju pomagali Viktor Avsenik, Rudi Burič, Slavko Krušnik, Srečko Pleško in Majda Vrhovnik, za odvažanje izdelanih tiskov pa je skrbel Anton Bizjak. V prvi ljubljanski ilegalni tiskarni so med drugim na¬ tisnili eno številko Dela, šest številk Osvobodilne fronte, žepno izdajo pesmi Mateja Bora Previharimo viharje, bro¬ šuro Zakaj je propadla Jugoslavija ter razne letake, slike, dokumente in borbena gesla v slovenskem in italijanskem jeziku. Potem ko je okupator začel Ljubljano obkrožati z žičnimi ovirami in je bil v neposredni bližini tiskarne po¬ stavljen italijanski vojaški blok, so postale razmere za delo ilegalnih tiskarjev vedno težje in njih početje močno tve¬ gano. Zato je tiskarna Podmornica 8. avgusta 1942 prene¬ hala delovati. V noči med 8. in 9. avgustom 1942 so tiskarji opremo prve ljubljanske ilegalne tiskarne prenesli v Kozarje in tam uredili nov ilegalni tiskarski obrat z imenom Dolomitska tiskarna. Tiskarna je delovala v udobnejšem prostoru kot njena prednica in je bila tudi tehnično bolje opremljena. 292 V tej hiši je delovala prva ljubljanska ilegalna tiskarna Podmornica V njej je delalo 5 tiskarjev, ki so v petih mesecih delova¬ nja natisnili tri številke Dela, prvo številko Delavske enot¬ nosti, več brošur in precej letakov v slovenskem, italijan¬ skem in nemškem jeziku. Zaradi varnostnih razlogov je tiskarna na tem mestu 11. januarja 1943 prenehala delovati in je bila v najhujšem snežnem metežu prepeljana v Dolomite na Hrušico. Tam je oprema ostala skrita, dokler niso dogradili novega bunkerja za namestitev tiskarne. Vendar le-ta še ni začela delovati, ko so Italijani izvedli na to področje Dolomitov ofenzivo in 19. marca 1943 izsledili tudi tiskarniški bunker. Objekt so uničili, tiskalni stroj pa odpeljali s seboj. Tako je po letu in pol uspešnega delovanja propadla prva ilegalna tiskarna narodnoosvobodilnega gibanja. Medtem je bila že v februarju 1942 ustanovljena v Ljubljani druga ilegalna tiskarna, ki se je po prostoru, v katerem je delovala, imenovala Tunel. Vodja Centralne tehnike Dušan Kraigher in Mitja Ribičič sta bunker zanjo uredila v zasebnem stanovanju na Emonski cesti št. 2. Pro¬ stor je bil dobro urejen in zavarovan s posebnimi signal¬ nimi napravami. Nova ilegalna tiskarna je bila opremljena z vsem potrebnim črkostavnim gradivom in z zaklopnim tiskalnim strojem na ročni pogon, ki ga je varnostna služba OF z drzno akcijo zaplenila v neki plavogardistični ilegalni tiskarni. Za vodjo tiskarne Tunel je bil postavljen Stane 293 Cimperman, v njej pa so izmenoma delali še Rudi Burič, Jože Neuman, Jure Ribičič in Majda Vrhovnik. Ilegalni tiskarji so brez pravega počitka delali noč in dan. Poleg številnih dokumentov, legitimacij, dovolilnic in drugih ponarejenih tiskovin so natisnili dve številki Dela, posebno izdajo Slovenskega poročevalca ob smrti Toneta Tomšiča in posebno izdajo Osvobodilne fronte. V začetku avgusta 1942 je tiskarna iz varnostnih razlogov svoje delo prekinila, da bi se izmaknila sovražnikovemu sumničenju ter se izognila nepotrebnim človeškim žrtvam in izgubi dragocene tiskarske opreme. Neposredno za tem je sredi avgusta 1942 začela obra¬ tovati tretja ljubljanska ilegalna tiskarna Tehnika. V Jer¬ nejevi ulici št. 46 v Šiški sta jo pod mizarsko delavnico Janeza Turka uredila Srečko Pleško in Ciril Lukman. V tej ilegalni tiskarni so delali poklicni grafičarji Alojz Ajdišek, Rudolf Babnik in Bojan Sekula. Komaj pa je tiskarna za¬ čela z delom, so že po nekaj dnevih zanjo zvedeli Italijani, vdrli v mizarsko delavnico in jo preiskali, vendar tiskar- niškega bunkerja niso odkrili. Po tem dogodku so tiskarji za nekaj časa prekinili delo. Toda še istega dne, ko so svojo dejavnost obnovili (23. sep¬ tembra 1942), so italijanski vojaki nenadoma znova vdrli v mizarsko delavnico in tokrat odkrili tudi tiskarno. V po¬ skusu preboja je padel tiskar Ajdišek, medtem ko sta bila tiskar Babnik in mizar Turk ujeta ter nekaj dni pozneje ustreljena kot talca. Skoraj istočasno kot prejšnja je konec avgusta 1942 začela v Ljubljani obratovati že četrta ilegalna tiskarna, ki so jo po iniciatorju ilegalnega tiskarstva in padlem he¬ roju poimenovali Tone Tomšič. Po zamisli Milana Škerla- vaja in ob sodelovanju Edvarda Kardelja in Lidije Šent- jurc je bil bunker za tiskarno pripravljen tik v soseščini sedeža italijanske policije v Šubičevi ulici št. 3. V prvem delu zgradbe je bilo gradbeno podjetje, v drugem delu pa knjigoveznica Silvestra Škerla, oba delujoča v sklopu Cen¬ tralne tehnike. Tik ob knjigoveznici je zidar Franc Petek zgradil bunker za tiskarno, vhod vanj pa je bil zakrit s knjižno polico, ki se je odmikala s pomočjo posebnega me¬ hanizma. V začetku bunker ni imel drugega izhoda, pozneje pa so za zasilni izhod naredili v stropu prekrito luknjo v 294 zgornji prostor, kjer je tedaj nekaj časa delovala ilegalna dokumentna tehnika. Tiskarniški prostor je bil brez dnev¬ ne svetlobe in slabo zračen. Na eventualno nevarnost je tiskarje opozarjala posebna električna varnostna naprava. Stroji in druga oprema za novo ilegalno tiskarno so bili na podlagi ponarejenih nakupnih dokumentov pripe¬ ljani iz tiskarne Slovenije. Vodja tiskarne je bil Lado Šu¬ bic, v njej pa so delali kot tiskarji Rudolf Burič, tov. Kar- taž, Srečko Pleško, Ivan Štrekelj in Milan Škerlavaj, ku¬ rirka Olga Verbič in kot odvažalec natisnjenega gradiva Niko Stare. Njihovi sodelavci v knjigoveznici so bili Anton Baggia, Zdenka Kisovec in Nada Smrajc. V začetku so mogli tiskarji v bunkerju zdržati samo po nekaj dni, kas¬ neje pa tudi po več tednov. Delo je teklo skoraj nepretrgoma in v velikem obsegu. Poleg letakov in gesel (ok. 500.000 kosov), ponarejenih kruš¬ nih kart in drugega drobnega tiska so tu natisnili posebno izdajo Slovenskega poročevalca (december 1942), dve šte¬ vilki Dela ter vrsto brošur kot npr. Ustavo ZSSR, Stali¬ novo Nacionalno vprašanje, Leninovo in Stalinovo razpravo O agrarnem in kmečkem vprašanju, članek G. Dimitrova o kadrih idr. Sčasoma pa delovanje ilegalne tiskarne ni osta¬ jalo več popolnoma neopazno za hišne stanovalce in za ne¬ katere druge njene stalne obiskovalce. Zasumili so nekaj tudi Italijani, vdrli v knjigoveznico in jo natančno preiskali. Vhoda v tiskamo sicer niso odkrili, našli pa so nekaj doka¬ zov o sodelovanju knjigoveznice z narodnoosvobodilnim gibanjem; zato so njene delavce aretirali in delavnico zape¬ čatili. V tistem času sta bila v sosednjem tiskarniškem bun¬ kerju dva tiskarja, ki sta se po odhodu preiskovalcev rešila z begom skozi zasilni izhod v stropu bunkerja. Tako je 22. februarja 1943 ilegalna tiskarna Tone Tomšič prenehala obratovati. Po ponovnem iskanju so jo Italijani odkrili šele 10. marca 1943 ter zaplenili tiskalni stroj in drugo opremo. Peta ljubljanska tiskarna Jama oz. Truga je v osam¬ ljeni stavbi na Vodmatu ob cesti Pod ježami začela delovati prve dni decembra 1942. Zgrajena je bila v skrivnem pro¬ storu pod mizarsko delavnico Alojza Jevnikarja. Bila je najbolje urejena med ljubljanskimi ilegalnimi tiskarnami. Za opremo s črkostavnim gradivom in tiskalnim strojem sta poskrbela Stane Cimperman in Rudi Burič, ki sta vse to pripeljala v pripravljene prostore pod zaščito varnostne 295 službe OF ob belem dnevu mimo italijanskih straž. Takoj zatem sta se oba požrtvovalno in brez počitka lotila tiskar¬ skega dela ter v kratkem času natisnila eno številko Slo¬ venskega poročevalca v velikem formatu, brošuro Sokolom in okrog 25.000 kosov raznih letakov. Zadnje tiske sta izdelala 22. decembra 1942, ker je ita¬ lijanska straža že naslednjega dne na poti od tiskarne na javko zaustavila kurirja in na njegovem vozu odkrila po¬ šiljko pravkar natisnjene ilegalne literature. K sreči je to opazil mizarski mojster Jevnikar in še pravočasno obvestil tiskarja na pretečo nevarnost preiskave, da sta se mogla umakniti iz bunkerja. Po nekaj dneh temeljitih preiskav, ko medtem tudi akcija OF za rešitev tiskalnega stroja in drugega tehničnega gradiva ni mogla uspeti, so Italijani tiskarno odkrili, zaplenili njeno opremo in aretirali lastnika mizarske delavnice, ki je bil pozneje obsojen na večlet¬ no ječo. Medtem je na Kodeljevem (Adamič-Lundrova ulica št. 34) pri Racetu že od avgusta 1942 delovala ilegalna Cinko- grafija. V njej je Zlato Močnik izdeloval klišeje za oprem¬ ljanje ilegalne literature in za ponarejanje okupatorjevih uradnih dokumentov. Po odkritju ilegalne tiskarne Jama so prepeljali sem tiskalni stroj iz opuščene tiskarne Tunel. Tedaj sta se Močniku pridružila še Stane Cimperman in njegova žena Karla, zunanje zveze pa sta vzdrževala Race in Zorova. V tej tiskarni so natisnili večje število dokumentov, krušnih kart, letakov, številnih posameznih ilegalnih časo¬ pisov, brošur in drugih tiskov. Po ustavitvi dela v tiskarni Tone Tomšič je od februarja 1943 dalje ostala Cinkografija edina ilegalna tiskarna na področju Ljubljane. Zaradi iz¬ daje pa so jo Italijani 3. aprila 1943 odkrili in ujeta tiskarja Močnika in Cimpermana pozneje pred vojaškim sodiščem obsodili na dosmrtno ječo. V času od septembra 1941 do aprila 1943, se pravi v letu in pol dni svojega delovanja so samo ljubljanske ile¬ galne tiskarne natisnile 19 številk petih periodičnih glasil v 23 izdajah, 13 brošur, 23 letakov in lepakov ter neugo¬ tovljivo število raznega drobnega tiska v skupno ocenjeni nakladi okoli 1,975.000 izvodov. Pri tem izračunu pa ni upo¬ števana velika množina narodnoosvobodilnih tiskov, ki so 296 jih v tem času izdelale številne ilegalne ciklostilne tehnike; teh je bilo v začetku leta 1942 samo na področju Ljubljane in njene bližnje okolice že okoli sedemdeset. Le-te so pona- tiskovale razne osrednje periodične izdaje kot npr. Sloven¬ skega poročevalca, Mlado Slovenijo, Slovenskega partizana in druga glasila ter od Centralne tehnike prejete politične brošure, zraven tega pa izdajale različne lastne publikacije in tiske. Iz tega moremo zaključiti, da je vodstvo OF vse¬ skozi tekoče obveščalo svoje pristaše o dogajanju doma in po svetu ter jih prek izdelkov svojih grafičnih delavcev usmerjalo v nove akcije. Partizanske tiskarne na Dolenjskem Potem ko je v prvih mesecih leta 1943 zamrlo delova¬ nje dotedanjih ilegalnih tiskarn v Ljubljani ter zaradi po¬ ostrene budnosti okupatorjev in domačih kvislingov za ustanavljanje novih ilegalnih tiskarskih postojank ni bilo ne ugodnih pogojev ne možnosti, so se ljubljanski grafični delavci priključili partizanskim vojaškim enotam ali pa se vključili v delo ciklostilnih tehnik, ki so delovale na pod¬ ročju t. i. Ljubljanske pokrajine. Takšna posebno močna ciklostilna tehnika je od jeseni 1942 delovala na področju Dolomitov, kjer se je v tistem času nahajalo vodstvo osvo¬ bodilnega gibanja. Imenovala se je Tehnika Glavnega po¬ veljstva (tudi: Dolomitska tehnika ). Spomladi 1943 se je z vodstvom vred preselila na Kočevski Rog in se priključila ciklostilni tehniki Urška 14, ki je bila malo pred tem orga¬ nizirana na Kraljevem kamnu. Odslej je ta tehnika raz¬ množevala vse osrednje narodnoosvobodilne tiske ter z nji¬ mi oskrbovala celotno dolenjsko področje in jih pošiljala v nadaljnje razmnoževanje ciklostilnim tehnikam na dru¬ gih področjih. Možnost za ustanovitev prve partizanske tiskarne je odprla šele kapitulacija Italije. Na Dolenjskem sta v tem času obstajali dve tiskarski podjetji: v Novem mestu podružnica ljubljanske Jugoslo¬ vanske tiskarne, v Kočevju Pavličkova tiskarna. Vodstvo Centralne tehnike je zato v tistih dneh zaupalo Milanu Škerlavaju nalogo, da organizira evakuacijo obeh tiskarn na skrivna mesta partizanskega področja. Prevzem novo¬ meške tiskarne je bil naložen sodelavcem Novomeške teh¬ nike, med katerimi sta bila poklicna tiskarja Miloš Velnar in Slavko Krušnik, v kočevsko tiskarno pa je odšla skupina 297 iz tehnike Urška 14, med njimi tiskar Ivan Melik. Obe tis¬ karni sta bili zasedeni neposredno po 8. septembru 1943, dnevu kapitulacije italijanske vojske. V novomeški tiskarni so partizanski tiskarji v času med 11. in 14. septembrom 1943 natisnili samo letak z razgla¬ som o prevzemu oblasti in splošni mobilizaciji ter nekaj drugih manjših tiskov. Na dan nemškega bombnega napada na Novo mesto, 14. septembra, je bila odrejena evakuacija obeh tiskalnih strojev, velikega brzotiskalnega na električ¬ ni pogon in malega tiskalnega stroja, in drugega tiskarske¬ ga gradiva. Zjutraj 15. septembra so oba stroja odpeljali do Jurke vasi, in od tod manjšega v tehniko Urška 14, veli¬ kega pa v osnovno šolo v Dolenji Brigi na Kočevskem. Tu je gradbena skupina Centralne tehnike že urejala prostor za namestitev brzotiskalnega stroja. Vendar je začetek nje¬ govega obratovanja preprečila nemška ofenziva. Partizan¬ ski tiskarji so se umaknili in Nemci so ob prihodu v vas našli v šoli tiskalni stroj ter ga onesposobili za delo. V kočevski tiskarni so partizanski tiskarji zasegli prav tako en veliki brzotiskalni stroj na električni pogon in en mali tiskalni stroj. V času med 10. septembrom in 21. ok¬ tobrom 1943 sta služila za natis šestih številk Slovenskega poročevalca, ene številke Ljudske pravice, 19 letakov in lepakov in 13 drugih drobnih tiskov v skupni nakladi 250 tisoč izvodov. Najštevilnejša je bila naklada posebne izdaje Slovenskega poročevalca s sklepi in resolucijo kočevskega zbora odposlancev slovenskega naroda in s poročilom o sod¬ nem procesu proti sodelavcem bele in plave garde. V tis¬ karni se je v tem času pod tehničnim vodstvom Ivana Me¬ lika zbralo kar 12 poklicnih tiskarjev in več pomožnih tiskarskih delavcev. Sredi oktobra je nekaj tiskarjev odšlo v tehniko Urška 14 na Rog, nekateri pa so se z malim tiskalnim strojem pred bližajočo se nemško ofenzivo umaknili na Goteniški Snežnik v ciklostilno tehnico Ivica. Večina tiskarjev pa je kljub ofenzivi vztrajala pri delu ob velikem brzotiskalnem stroju v Kočevju do 21. oktobra, ko so stroj začeli razdirati ter ga nato z drugim tiskarskim gradivom in papirjem od¬ peljali na skrivno mesto v gozdovih pod Goteniškim Snež¬ nikom, sami pa se zatekli k svojim tovarišem v tehniki Ivica. Prodirajoči nemški vojaki so bolj slučajno kot vedo- 298 Baraka partizanske tiskarske baze Grafika 11 A (pozneje: Tiskarna Triglav) pod Goteniškim Snežnikom ma našli skriti kočevski tiskalni stroj in ga močno poško¬ dovali, črkostavno in drugo tiskarsko gradivo pa razmetali po gozdu. Potem ko so se Nemci umaknili s področja pod Gote¬ niškim Snežnikom, so partizanski tiskarji pod vodstvom Milana Škerlavaja takoj začeli urejati tiskarsko bazo, ki se je od januarja 1944 uradno imenovala Grafika 11 A. Poleg ciklostilne tehnike Ivica so postavili novo veliko barako in v njej uredili pomožno tiskarno, v kateri so tiskalni stroj nadomestili s posebej skonstruirano napravo, ki je delovala na principu odtiskovanja krtačnih odtisov. Na tej primi¬ tivni ročni tiskalnici so vse do 1. marca 1944 odtiskovali vrsto časopisov, brošur in drugega drobnega tiska. Drugi obrat tiskarske baze so uredili pod samim vr¬ hom Goteniškega Snežnika, na mestu, ki ga je bil izbral komisar tiskarske baze Ivan Maselj-Lado in je po njem do¬ bil ime »Ladopunkt«. Tu so na posebno skritem prostoru v majhni baraki namestili mali kočevski tiskalni stroj in delo z njim zaupali manjši skupini najbolj zanesljivih tis¬ karjev. Stroj je stekel 21. novembra in do konca leta 1943 so tu natisnili Stalinovo brošuro Temelji leninizma, po eno številko glasil Naša žena in Kmečki glas ter dotiskali ob- 299 veznice za ljudsko posojilo. Za tem so začeli tiskati Kratko zgodovino VKPb. Poleg obeh tiskarskih obratov je v bazi deloval še ri¬ sarski oddelek, v katerem so slikarji, grafiki in tehniki izdelovali linorezne klišeje za opremo partizanskih tiskov in razne žige, nadalje knjigoveznica, razne tehnične delav¬ nice ter oskrbovalna in varnostna služba. V začetku leta 1944 je v bazi delalo 51 partizanov, od tega 12 poklicnih grafičnih delavcev. Zaradi naraščajoče potrebe po narodnoosvobodilnem tisku je vodstvo Centralne tehnike odločilo, da se usposobi za tiskanje novomeški brzotiskalni stroj, ki je ostal poško¬ dovan v šoli v Dolenji Brigi. V februarju 1944 je bilo po¬ pravilo opravljeno in 3. marca se je iz spodnjega obrata tiskarske baze na Goteniškem Snežniku preselila v vas sku¬ pina tiskarjev in osnovala partizansko tiskarno Grafika 12 A. Tu so izdelali vrsto tehnično dovršenih tiskov, ki so izhajali v visokih nakladah od 4000 do 15.000 izvodov. Med njimi je bilo 12 številk osrednjih glasil Slovenski poroče¬ valec, Ljudska pravica, Slovenski partizan in Kmečki glas, Kardeljeva brošura o II. zasedanju AVNOJ, brošura Sov¬ jetska Rusija in slovanske države ter nekaj lepakov. Tiskarna je v Dolenji Brigi delovala do 15. maja 1944, ko so jo zaradi izdaje in v nevarnosti pred sovražnim na¬ padom izselili v bližnje gozdove. V drugi polovici maja so nato težki brzotiskalni stroj in drugo tiskarsko opremo z velikimi napori preselili v spodnji obrat tiskarske baze na Goteniškem Snežniku. Tako je od začetka junija 1944 partizanska tiskarska baza na Goteniškem Snežniku razpolagala z dvema tiskal¬ nima strojema: veliki brzotiskalni je deloval v spodnjem obratu, mali pa v malokomu znanem zgornjem obratu »La- dopunkt«. V avgustu 1944 je Centralna tehnika bazo po¬ imenovala kot Tiskarno Triglav. To je bila idealna, velika partizanska tiskarna, v kateri je delalo 90 do 100 ljudi. V njej so prvič v zgodovini partizanskega tiskarstva posku¬ sili izdelati matrice za stereotipijo. Brzotiskalni stroj je sprva poganjal bencinski motor, pozimi 1944/45 pa so v ta namen uredili motor na lesni plin in električni dinamo, ki sta dajala tudi razsvetljavo in toploto tiskarniškim prosto¬ rom. 300 Tiskarna Triglav je ves čas svojega obratovanja natis¬ nila 134 številk osrednje izdaje narodnoosvobodilnih glasil Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Slovenski parti¬ zan, Naša vojska, Vestnik glavnega štaba NOV in POS, Delavska enotnost, Kmečki glas, Mladina, Mlada pest, Naša žena, Pionir, Novi rod, italijanski II corriere partigiano, Uradni list SNOS, bilten Tekmovanje zmage, poleg njih pa 40 brošur, 67 letakov in lepakov in 68 drugih drobnih tis¬ kov v skupni nakladi nad 1,722.000 izvodov. Delovanje tiskarne je prenehalo 15. aprila 1945, ko so se prek tega področja prebijale močne skupine četnikov in nedičevcev. Ti so odkrili spodnji obrat tiskarske baze z brzotiskalnim strojem in ga popolnoma razdejali, »Lado- punkta« z malim tiskalnim strojem pa niso našli. Tiskarji iz uničene tiskarne Triglav so se medtem zbrali v Dolenji Brigi in odšli proti središču osvobojenega partizanskega ozemlja v Beli Krajini prevzemat nove naloge. V času, ko so na Goteniškem Snežniku urejali parti¬ zansko tiskarsko bazo, je po prestani nemški ofenzivi 5. no¬ vembra 1943 začela pri Kraljevem kamnu na Rogu znova delovati tudi osrednja ciklostilna tehnika Urška 14, kamor so bili pred ofenzivo evakuirali mali tiskalni stroj novo¬ meške tiskarne. V januarju 1944 je v partizansko tiskarno preurejena tehnika dobila ime Grafika 13 A. Prvotno je tiskarna delovala v stari baraki, pozneje pa so za stavnico zgradili novo. Kadrovsko se je tiskarna okre¬ pila z nekaterimi poklicnimi tiskarji iz baze na Goteniškem Snežniku, nekaj pa jih je prišlo iz partizanskih enot. Tu so, dokler ni stekel brzotiskalni stroj v Dolenji Brigi, tiskali oba osrednja lista Slovenski poročevalec in Ljudsko pra¬ vico, ves čas svojega obstoja pa brošure, časnike in revije manjših formatov, ovitke za publikacije ciklostilne tehnike, ki je delovala v okviru tiskarne ter veliko drobnih tiskov. Tiskarna Grafika 13 A je delovala do julija 1944, ko je bila priključena novo ustanovljeni Partizanski tiskarni. Dne 16. junija 1944 je bil vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike Milan Škerlavaj začel akcijo za rekon¬ strukcijo kočevskega brzotiskalnega stroja, ki je močno poškodovan ležal v gozdovih pod Goteniškim Snežnikom, ponovno popravljen pa bi mogel odlično pomagati pri kritju naraščajočih potreb po narodnoosvobodilnem tisku. Na sed- 301 Objekti Partizanske tiskarne v bližini Podstenic na Kočevskem Rogu mih vozovih so razdejani stroj prepeljali v Belo Krajino, kjer so ga v partizanskih delavnicah popravili in ga nato odpeljali na Rog. Tam so v težko dostopni gozdni kraški vrtači v bližini Podstenic delavci gradbene ekipe Central¬ ne tehnike postavili pet barak za novo postojanko partizan¬ skega tiskarstva, ki je kmalu zatem (18. avgusta 1944) do¬ bila ime Partizanska tiskarna. Popravljeni brzotiskalni stroj je v novi partizanski tiskarni stekel 24. julija 1944, v istem mesecu pa so sem premestili tudi mali tiskalni stroj in vso opremo bližnje tiskarne Grafika 13 A. Partizanska tiskarna je imela lasten motorni agregat na lesni plin, ki je poganjal brzotiskalni stroj in razsvetljeval tiskarniške objekte, v katerih je de¬ lalo 80 ljudi. Tu so natisnili 135 številk časopisov Sloven¬ ski poročevalec, Ljudska pravica, Naša vojska, Slovenski partizan, Vestnik Glavnega štaba NOV in POS, Mladina, Naša žena, Nova Jugoslavija, Novice, Pregled dogodkov, Prosveta, Pavliha in v nemščini izhajajočega lista Osterrei- chischer Freicheitskampfer, 56 brošur, 85 letakov in lepa¬ kov in 189 drobnih tiskovin v skupni nakladi okrog 2,535.000 izvodov. 302 Zaradi nemško-domobranske ofenzive na Rog so 17. aprila 1945 delo v tiskarni ustavili. Tiskarji so razstavili oba tiskalna stroja in ju prepeljali na Vinico. Iz Bele Kra¬ jine so skupaj s tiskarji iz tiskarne Triglav odpotovali v Zadar in tam organizirali tiskarno, ki je delovala v okviru Baze glavnega štaba Slovenije v Dalmaciji. V januarju 1945 so poleg obeh že delujočih partizanskih tiskarn v Črnomlju ustanovili še Tehniko Glavnega štabe. NOV in POS. Vanjo so namestili popravljeni tiskalni stroj, ki so ga bili v začetku decembra 1944 pripeljali iz nekda¬ nje partizanske tiskarne 7 A v Kamniški Bistrici. Za stro¬ kovni kader je poskrbela Centralna tehnika, ki je novi tiskarni dodelila tudi Rudolfa Buriča, Jureta Ribičiča in Zvonko Popit iz obeh dolenjskih partizanskih tiskarn. Tu so izdelali predvsem 7 brošur propagandnega oddelka glav¬ nega štaba in nekaj časa tiskali glasilo OF za Dolenjsko in Notranjsko Novice. Zaradi premika glavnega štaba ob za¬ ključnih vojnih operacijah je tiskarna 27. aprila 1945 pre¬ nehala delovati. Partizanske tiskarne na Gorenjskem Tiskarstvo narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenj¬ skem je v prvem obdobju partizanstva razpolagalo samo z nekaj posameznimi tehničnimi razimnoževalnicami odporni¬ škega propagandnega tiska. Njih delovanje je bilo kam¬ panjsko, brez medsebojne povezave in enotnega vodstva. Organizirano podobo je ta del odporniške dejavnosti začel dobivati konec leta 1942, ko je vodstvo Centralne tehnike poslalo na Gorenjsko Adolfa Ariglerja z nalogo, da vzpo¬ stavi omrežje ilegalnih in partizanskih ciklostilnih tehnik. Akcija je ob sodelovanju pokrajinskega vodstva OF in go¬ renjskih partizanskih enot počasi, a vztrajno napredovala in jeseni 1043 je delovalo v tedanjem jeseniškem, kranj¬ skem, škofjeloškem in kamniškem okrožju že 11 ciklostil¬ nih tehnik, ki so razmnoževale narodnoosvobodilni tisk. Po uspeli vzpostavitvi osnovnega omrežja ciklostilnih tehnik se je pokazala potreba po organizacijskem centru narodnoosvobodilnega tiskarstva na Gorenjskem. Tako je bila v začetku leta 1944 v Davči ustanovljena Pokrajinska tehnika KPS za Gorenjsko, katere vodja je postal Adolf Arigler. Pokrajinska tehnika je imela nalogo, da je vodila 303 celotno organizacijo gorenjskih ciklostilnih tehnik in kmalu tudi partizanskih tiskarn, da je skrbela za tehnični in tis¬ karski kader ter za oskrbovanje tiskam in tehnik s po¬ trebno opremo in gradivom, da je razdeljevala rokopise v razmnoževanje in dajala podrobna navodila za delo. Ko so spomladi 1944 začele delovati partizanske tiskarne tako na kamniškem kot tudi na škofjeloškem področju, so v okviru Pokrajinske tehnike ustanovili grafični oddelek A, ki je zajemal kamniško okrožje in ga je vodil okrožni tehnik Karel Zupančič ter grafični oddelek B za škofjeloško okrož¬ je, ki je bil pod neposrednim vodstvom Pokrajinske teh¬ nike. Od poletja 1944 dalje pa so tiskarne kamniškega pod¬ ročja spadale neposredno pod Centralno tehniko KPS. Prva partizanska tiskarna na Gorenjskem je začela obratovati v kamniškem okrožju. Bila je to Tiskarna OK KPS Kamnik, ki jo je organiziral okrožni tehnik Karel Zu¬ pančič. Prostor zanjo so uredili v Šrajevi opekarni v Ra¬ domljah, manjši tiskalni stroj na nožni pogon in drugo tiskarsko gradivo pa so po dogovoru z lastnikom odpeljali iz tovarne vate na Viru pri Domžalah, kjer so ga uporab¬ ljali za tiskanje etiket. Delo tiskarne je vodil Karel Zupan¬ čič ob sodelovanju poklicnega tiskarskega strojnika Lojzeta Praprotnika in Helene Kalamiševske, ki je urejala eks- pedit. Prvi izdelek prve gorenjske partizanske tiskarne je bil ponatis Slovenskega poročevalca za 7. december 1943, ki je bil v dvobarvnem tisku natisnjen v drugi polovici decem¬ bra. Nadalje so ponatisnili še eno številko omenjenega gla¬ sila, natisnili Partizansko pesmarico, nekaj letakov, obraz¬ cev in novoletna voščila. Staviti in tiskati so začeli tudi brošuro o ustavi Sovjetske zveze, vendar so delo dokončali šele po preselitvi tiskarne na drugo mesto. Selitev tiskarne je bila potrebna iz varnostnih razlo¬ gov, ker je obstajala vedno večja nevarnost, da jo odkri¬ jejo Nemci ali opekarniški delavci. Sredi februarja 1944 so jo prepeljali v bunker, ki so ga bili medtem pripravili v gostem mladem smrekovem gozdu nad vasjo Rudnik. Tu je tiskarna svoje prejšnje ime zamenjala s šifro 7 A. Odslej je tiskarno vodil Lojze Praprotnik, z njim pa so delali še poklicni tiskarji Lado Jeretina, Rudi Snoj in Živko Vrtač¬ nik, dva kurirja in ekspeditorka. Ponatisnili so 11 številk osrednjih glasil Slovenski poročevalec, Ljudska pravica in 304 Kmečki glas ter natisnili 3 brošure (Ustava ZSSR, Odloki drugega zasedanja AVNOJ, Slovarček tujk) in večje število letakov, obrazcev in drugega drobnega tiska. Na tem mestu je tiskarna 7 A delovala do konca avgusta 1944, ko so jo zaradi poostrene kontrole s strani Nemcev in domobrancev preselili v Kamniško Bistrico. Novo postojanko za tiskarno 7 A so uredili v težko dostopnem koncu doline Kamniške Bistrice pod Mokrico. Dostop do nje je bil varno prikrit ter je vodil po strugi potoka, na koncu pa je bilo treba še splezati po smreki na višje ležečo pot do tiskarne. Tiskalni stroj so iz bunkerja pri Rudniku najprej prepeljali v opekarno v Radomljah, nato ga s kamionom odpeljali v Kamniško Bistrico, od ko¬ der so ga tiskarji sami s trudom spravili v pripravljeno barako. Tiskarna je ponovno začela obratovati v začetku septembra 1944, njeno osebje pa je ostalo v glavnem ne¬ spremenjeno. V kratkem času delovanja na tem mestu so v tiskarni ponatisnili 3 številke Slovenskega poročevalca in Ljudske pravice, največ pa izdelovali drobni tisk za potrebe narodnoosvobodilnih odborov. Že konec oktobra 1944 so tiskarji odšli v osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino, kamor so se v tistem času selile vse kamniške partizanske tiskarne. Med prevozom pa je tiskalni stroj padel z voza in se huje poškodoval, tako da so ga skritega pustili na Kamniškem. V novembru so nato tiskalni stroj odpeljali na Moravško in dalje čez Savo na Dolenjsko in v Belo Krajino, kjer so popravljenega upo¬ rabljali v Tehniki Glavnega štaba NOV in POS. Že v januarju 1944 pa je okrožni tehnik Karel Zupan¬ čič načrtoval ureditev druge partizanske tiskarne. S tiskar¬ jem Veitom na Viru pri Domžalah je bila dogovorjena akcija za zaseženje njegovega velikega avtomatičnega ti¬ skalnega stroja na električni pogon. Razstavljenega so od¬ peljali v vas Viševek na Moravškem, kjer so ga postavili v že prej primerno urejeni kletni prostor hiše Antona Roži¬ ča. Vendar so morali, da bi tiskalni stroj mogel steči, na¬ peljati v vas še električno energijo. S pomočjo tamkajšnjih kmetov je bilo v marcu 1944 tudi to delo opravljeno in ti¬ skarna 8 A oziroma 30 A je mogla začeti z natiskovanjem narodnoosvobodilne literature. Tu so tiskarji Lojze Praprotnik, Franc Pirnat, Jože Si¬ mončič in Drago Dolanc v glavnem ponatiskovali osrednja 20 305 Hiša v Viševku z bunkerjem, partizanske tiskarne 8 A oz. 30 A glasila Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Delavska enotnost in Mladina, poleg tega pa tiskali radijska poročila in letake. V juniju 1944 je do takrat nemoteno delo tiskarne prekinila nemška vojaška akcija proti partizanom tega pod¬ ročja, na koncu katere so požgali vas Viševek. Hiša, v ka¬ teri je bila nastanjena tiskarna, k sreči ni pogorela in ti¬ skanje se je moglo nadaljevati. Ob ponovnih spopadih med Nemci in partizani pa je padla na hišo nemška mina in jo zažgala. Ogenj sicer ni prodrl do kleti, kjer je bil ti¬ skalni stroj, vendar so ob gašenju požara domačini tiskarno odkrili, tako da je njeno delo moralo prenehati. Tiskarji so stroj skrili na varno mesto in ga sredi septembra 1944 odpeljali v Zgornjo Savinjsko dolino. Nemci so zaradi vedno pogostejšega pojavljanja narod¬ noosvobodilnih tiskov postajali vedno bolj pozorni in s podvojeno prizadevnostjo iskali partizanske tiskarne. Da bi prikrili delovanje tiskarne v Viševku, je okrožno vodstvo 306 OF odločilo v njeni bližini postaviti še eno partizansko tiskarno. Tako je v začetku maja 1944 začela v gozdu Ma- tetovega hriba blizu Vinj delovati tiskarna 4 M, ki je bila v juliju 1944 premeščena v gozd blizu Sv. Trojice. Nova tiskarna je bila opremljena s starejšim manjšim zaklopnim tiskalnim strojem na nožni pogon, ki so ga za¬ segli v tovarni barv v Dolu pri Ljubljani. V tiskarni je delalo 15 ljudi, med njimi poklicni tiskarji Franc Pirnat kot vodja tiskarne, Jože Simončič, Gustav Guzej in Mara Veit. Ponatiskovali so posamezne številke časopisov central¬ nih izdaj, tiskali letake in brošure ter izdelovali razne drobne tiske. Po nalogu vodstva Centralne tehnike pa so v dneh od 7. do 11. septembra 1*944 tiskalni stroj demonti¬ rali in ga 18. septembra, skupaj s strojem iz sosednje ti¬ skarne 30 A, odpeljali z Moravškega na osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini, kjer so v tem času obstajali ugodnejši pogoji za delovanje partizanskih tiskarn. Malo za tem so Nemci zvedeli za opuščeno tiskarsko bazo pri Sv. Trojici in jo požgali. Medtem je vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja za Gorenjsko sklenilo, da se glede na vse večje potrebe po njegovem tisku tudi na desnem bregu Save, kamor je na¬ rodnoosvobodilni tisk s kamniškega področja težje prihajal, ustanovi partizanska tiskarna. Nalogo so zaupali izkuše¬ nemu organizatorju ciklostilnih tehnik Edu Bregarju. Po njegovih navodilih so na desnem bregu Poljanske Sore pri vasi Log izkopali bunker in ga uredili za delo partizanskih tiskarjev. Tiskamo so opremili z malim tiskalnim strojem in omarico črk, dobljenima iz tiskarne Kolektor v Straži¬ šču po zaslugi aktivistke Naste Sešek. Z njenim ilegalnim imenom Julija so poimenovali tudi prvo partizansko tiskar¬ no na tem področju Gorenjskega, ki je začela delovati ko¬ nec marca 1944. V tiskarni je spočetka poleg Eda Bregarja delal le tiskar France Boštjančič in dva kurirja. Pozneje se jima je priključilo še pet delavcev, med njimi poklicna tiskarja Ludvik Pogačnik in Stanislav Hain, vodstvo pa je prevzel Boštjančič, ki je konec julija tiskarno premestil v podzemeljski bunker pri vasi Brode. V tiskarni Julija so natisnili večje število brošur, po¬ sameznih številk različnih glasil, letakov in raznih drugih drobnih tiskov, katerih naklada je samo v aprilu in maju znašala okoli 175.000 izvodov. Med tiski je bila najpomemb- 20 * 307 nejša zbirka Pesmi Mateja Bora, natisnjena v 4000 izvodih. Vendar le-ti, razen dveh ali treh, niso prišli med bralce, ker je bila celotna naklada 23. avgusta 1944 uničena ob belogardističnem odkritju in razdejanju tiskarne. Napadu so se utegnili umakniti le partizanski tiskarji. V pomladanskih mesecih leta 1944 je Edo Bregar ne¬ umorno pripravljal pogoje za ureditev druge svoje parti¬ zanske tiskarne, ki je v počastitev triletnega obstoja OF dobila ime Trilof. Že v začetku junija so namreč v Med¬ vodah in v Kranju sodelavci OF dokončali izdelavo večje¬ ga tiskalnega stroja na ročni pogon, za katerega je bil na¬ redil načrt Bregar sam. Z dvema drznima akcijama v ti¬ skarnah na Jesenicah (6. junija) in v Kranju (27. junija) je pridobil najnujnejšo količino črk in drugega tiskarskega gradiva in 3. julija 1944 je v grapi Beli potok, ki v Loč- niški dolini vodi h kmetu Kozjaku, tiskarna začela obra¬ tovati. V začetku jo je vodil Edo Bregar, sredi julija pa je vodstvo prepustil Francu Boštjančiču; od poklicnih tiskar¬ jev sta v tiskarni Trilof delala še Stanislav Hain in Jože Simončič, ki sta postavila in natisnila tudi prvi njen izde¬ lek, ponatis Delavske enotnosti za 20. junij 1944. Tiskarni Trilof pa ni bilo usojeno daljše delovanje na njenem prvotnem mestu. Ker je v njeni neposredni bližini začela medtem delovati še ena partizanska tiskarna in ker je vodstvo gorenjskega osvobodilnega gibanja želelo imeti tiskarno bliže pri roki, so odločili, da tiskarno Trilof pre¬ selijo v Davčo. Med selitvijo tiskarske opreme je 24. sep¬ tembra 1944 transportno četo pri prečkanju ceste pod Sv. Volbenkom v Poljanski dolini napadla motorizirana kolona nemškega vojaštva. V borbi je bila izgubljena večina črkov¬ nega gradiva in nekateri deli tiskalnega stroja, tiskar Lud¬ vik Pogačnik pa je obležal mrtev na bojišču. Ta nesreča je povzročila, da tiskarna v svojih novih prostorih v grapi nedaleč od kmeta Pogrivarja v Davči dalj časa ni mogla obnoviti svojega delovanja. To je uspelo šele 22. oktobra 1944, potem ko so bili nadomeščeni manjkajoči deli tiskal¬ nega stroja in s Primorskega pridobljenega nekaj črkov¬ nega gradiva. Kmalu pa je sledila druga nesreča. V noči med 2. in 3. novembrom 1944 se je zaradi dolgotrajnega deževja nad tiskarsko bazo sprožil zemeljski plaz ter zasul barako s strojnico in stavnico. Tiskalni stroj je pri tem ostal nepo- 308 Pri delu v partizanski tiskarni Trilof škodovan in tiskarji so ga s celotnim obratom vred preme¬ stili v opuščene barake Pokrajinske tehnike, ki so stale v bližini davškega kmeta Špana. Tu je tiskarna od 6. novem¬ bra 1944 dalje, razen prekinitve med zadnjo nemško ofen¬ zivo (21. marec — 15. april 1945), delovala do osvoboditve. Kot zadnji tisk so v noči med 9. in 10. majem 1945 natisnili osvobodilni proglas z naslovom Slovenci in Slovenke na Gorenjskem. V januarju 1945 je v tiskarni Trilof delalo 15 partizan¬ skih tiskarjev, med katerimi sta bila poklicna tiskarska de¬ lavca vodja tiskarne Franc Boštjančič in Janez Fister. V njej so natisnili 5 številk raznih glasil, 8 brošur, 68 leta¬ kov in 26 drugih drobnih tiskov v skupni nakladi okoli 440.000 izvodov. Skoraj vsi tiski so bili po tehnični izvedbi zelo dobri ter večinoma tiskani v več barvah in opremljeni z linorezi, ki so bili izdelani v grafičnem ateljeju Pokrajin¬ ske tehnike. Naj lepši izdelek tiskarne Trilof je bila z lino¬ rezi in vinjetami opremljena večbarvna bibliofilska izdaja Prešernove Zdravljice ob stoletnici njenega prvega natisa, ki sta jo opremila slikar Janez Vidic in arhitekt Marjan Šorli. V Ločniški dolini je po preselitvi tiskarne Trilof v Davčo nadalje obratovala že tretja Bregarjeva partizanska tiskarna. Nov tiskalni stroj, še večjega formata od prejš¬ njega, so po njegovih načrtih spet izdelali sodelavci OF v Medvodah in v Kranju. Prostor za njegovo namestitev 309 je Bregar izbral ob potoku, ki teče mimo kmetije Legastja ter nedaleč od bunkerja tiskarne Trilof zgradil nov bunker za drugo tamkajšnjo tiskarno. Ta je v priznanje za delo¬ vanje obeh organizatorjev gorenjskih partizanskih tiskarn Eda Bregarja, s partizanskim imenom Don, in Naste Sešek dobila ime Donas. Potem ko je bil tiskalni stroj izdelan, sta Bregar in Seškova 15. julija 1944 s ponovno drzno akcijo v Blažejevi tiskarni na Jesenicah pridobila še potrebno črkovno in drugo tiskarsko gradivo. Tiskarna je začela redno obratovati 20. avgusta 1‘944. Po odselitvi v soseščini ležeče tiskarne Trilof se je razširila še na njene prostore, 26. oktobra pa se je iz varnostnih razlogov preselila v nov bunker v sosednji grapi. V Ločniški dolini je tiskarna Donas delovala do 14. novembra 1944, nakar je bila po sklepu pokrajinskega vod¬ stva OF premeščena v grapo Orli v bližini vasi Rudno na Jelovici. V novi bazi so delali od 7. decembra 1944 do 19. marca 1945, ko so zaradi nemške ofenzive morali delo pre¬ kiniti. Razstavljeni tiskalni stroj in drugo opremo so po¬ skrili v globok sneg, tako da so Nemci 31. marca 1945 od¬ krili samo tiskarsko barako in jo zažgali. Po končani zadnji nemški ofenzivi je Bregar sklenil, da bo tiskarno Donas pre¬ peljal čez Jelovico v osvobojeno Bohinjsko dolino. Nova selitev tiskarne, ki so jo nastanili v Ukancu v vili dr. Ro¬ berta Neubauerja, je bila opravljena v prvih dneh maja 1945. Tu so nato 8. maja 1945 kot svoj zadnji tisk izdelali samo še lepak z osvobodilnim pozdravom Slovencem na Gorenjskem. Tiskarno Donas je ves čas njenega delovanja vodil njen ustanovitelj Edo Bregar. V tiskarni je v začetku delalo samo osem ljudi, v vsem času njenega poslovanja pa skup¬ no petnajst; med njimi sta bila edino Stanislav Hain in pozneje še Jože Novak poklicna tiskarja. Večkratne selitve in neugodne razmere pa niso mogle kaj dosti zavirati uspeš¬ nosti njenega delovanja. Tiskarna je bila že ob nastajanju določena za izdelovanje tiskov večjega formata in je kot takšna v septembru 1944 natisnila nekaj številk glasila pokrajinskega narodnoosvobodilnega vodstva za Gorenjsko Gorenjski glas. Vsega skupaj je natisnila 10 številk raznih časopisov, 10 brošur, 20 večjih lepakov in letakov in 23 drugih drobnih tiskov v skupni nakladi okrog 340.000 iz¬ vodov. Tudi njeni tiski so bili večinoma lepo opremljeni in tehnično dobro izdelani. 310 Partizanske tiskarne na Primorskem Na Primorskem se je partizansko tiskarstvo začenjalo in razvijalo v precej drugačnih razmerah in pogojih, kot so vladali v obeh osrednjih slovenskih pokrajinah, na Do¬ lenjskem in na Gorenjskem. Družbenopolitično dogajanje, v katerem je v zadnjega četrt stoletja živelo primorsko ljudstvo, so narodnoosvobodilnemu boju tega področja za¬ črtale določene posebnosti, ki so se odrazile tudi v odpor¬ niškem tisku. Le-ta je med prve primorske partizanske enote in med primorsko ljudstvo sprva prihajal iz osred¬ njih partizanskih tehnik in tiskarn na Dolenjskem. Redke samostojne ciklostilne tehnike so se na Primorskem začele pojavljati šele nekako spomladi 1943, v večjem številu pa so nastajale jeseni tega leta po kapitulaciji italijanske ar¬ made. V tem času je prišlo do reorganizacije narodnoosvo¬ bodilne civilne oblasti ter do močnejše okrepitve parti¬ zanskih enot in njihove aktivnosti. Potreba po slovenski tiskani besedi je postajala vedno večja tako s strani osvo¬ bodilnega gibanja kot tudi med primorskimi Slovenci. Raz¬ vile so se številne ciklostilne tehnike, kmalu pa se je po¬ kazala tudi nujnost po ustanovitvi prave partizanske ti¬ skarne na Primorskem. Pobudo za organizirano vodstvo narodnosvobodilnega tiskarstva in za čimprejšnjo ustanovitev tiskarne za pod¬ ročje zahodne Slovenije je v začetku leta 1944 dal Pokra¬ jinski narodnoosvobodilni odbor OF. Pri pokrajinskem vod¬ stvu Komunistične partije je bila tedaj po izkušnjah iz drugih predelov Slovenije osnovana Pokrajinska tehnika KPS za Slovensko primorje. Za njenega vodjo je bil z Dolenjskega poslan na Primorsko Ciril Lukman. Kot drugje je tudi tukaj Pokrajinska tehnika prevzela organizacijsko vodstvo ciklostilnih tehnik in kmalu zatem tudi partizan¬ skih tiskarn na Primorskem, skrbela je za tiskarski kader in za tehnično vzdrževanje tiskarskih baz, za zvezo med njimi ter za razdeljevanje rokopisov in za razpošiljanje izdelane literature. Prva prava partizanska tiskarna na Primorskem z ime¬ nom Ančka 222 je začela delovati sredi marca 1944 na Vo¬ grskem. V hiši Jožeta Šavorja so po izkušnjah Centralne tehnike že v februarju zgradili v kleti poseben tiskarniški bunker. Vanj so namestili manjši zaklopni tiskalni stroj, 311 nekaj črkovnega in drugo tiskarsko gradivo, ki ga je bil odstopil tiskarnar Budin iz Mirna pri Gorici. Črk pa je bilo tako malo, da so vsako stran morali tiskati dvakrat. Naknadno so nekaj črkovnega gradiva dobili še iz Lukeži- čeve tiskarne v Gorici in s posebno akcijo tudi v tam¬ kajšnji Katoliški tiskarni. V začetku sta v tiskarni delala samo dva poklicna tiskarja, in sicer Viktor Ilovar in Zden¬ ko Špacapan in pet drugih sodelavcev; pozneje se jim je pridružil še iz partizanske vojaške enote dodeljeni tiskar Jože Šuligoj. Do konca avgusta 1944 so v tiskarni Ančka 222 pona¬ tisnili 13 številk osrednjih glasil Slovenski poročevalec, Ljudska pravica in Partizanski zdravstveni vestnik ter 5 brošur, večino v nakladi do 5000 izvodov, zraven tega pa izdelali nekaj letakov in drugega drobnega tiska v skup¬ ni nakladi nad 200.000 izvodov. Potem ko so poleti Nemci ujeli tiskarja Šuligoja in še enega sodelavca tiskarne, je vodstvo Pokrajinske tehnike odločilo, da tiskarna na Vo¬ grskem preneha delovati. Osebje in oprema tiskarne je bila priključena partizanski tiskarni, ki je delovala pri Gorenji Trebuši. Spomladi 1944 je bila ustanovljena tudi tiskarna pro¬ pagandnega oddelka IX. korpusa. Uredili so jo v težko do¬ stopni grapi v bližini Gorenje Trebuše in jo po njenem vodji Lucijanu Jakolinu-Juliju poimenovali Julij 63. Ti¬ skarna je bila opremljena z večjim tiskalnim strojem na nožni pogon, ki so ga dobili iz Postojne, najverjetneje iz Šebrove tiskarne. Slabo pa je bila oskrbljena s črkovnim gradivom. Zato je tiskala predvsem različne obrazce za štab korpusa in njemu podrejene vojaške enote ter v ju¬ niju 1944 izdelala umetniško mapo Doreta Klemenčiča V imenu Kristusovih ran. Konec julija ali v začetku avgusta 1944 je tiskarna prešla iz vojaške uprave v sklop Pokrajinske tehnike. Te¬ daj so jo dodatno opremili s črkovnim in drugim tiskar¬ skim gradivom ter tudi kadrovsko ojačili. Do takrat je v tiskarni delalo 7 delavcev, od katerih sta bila samo Boltežar Gorup in Stanislav Kovač kvalificirana tiskarja. Tu so po¬ leg že navedenih tiskov začeli tiskati dotlej ciklostirano glasilo OF za Primorsko in Gorenjsko Partizanski dnevnik (13 številk), izdelali so ilustrirani ovitek za brošuro o črni roki in nekaj letakov. Iz varnostnih razlogov je sredi sep- 312 tembra 1944 tiskarna Julij 63 prenehala obratovati, osebje pa je do ureditve novega bivališča začasno prešlo v novo ustanovljeno tiskarno Slovenijo. Novo bazo za tiskarno Julij 63 so postavljali v ozki hudourniški grapi v bližini Stopnika. Zgodnji sneg in nem¬ ška hajka pa sta delo močno ovirala, tako da je bila baraka za tiskamo pripravljena šele sredi decembra 1944. Za opre¬ mo tiskarne so nabavili moderen avtomatični tiskalni stroj, ki pa je bil med potjo uničen ob zavezniškem bombnem napadu na Gorico. Zato so se morali še naprej zadovoljiti s svojim prejšnjim tiskalnim strojem in konec januarja 1945 je tiskarna začela ponovno delovati, odslej pod spre¬ menjenim imenom Doberdob. Vodstvo tiskarne je prevzel poklicni tiskar Stane Cimperman, z njim pa so delali še tiskarji Mirko Ferfolja, Stane Kovač, Boltežar Gorup, Ven¬ česlav Gorkič in Janez Lajevec, ki je z marcem 1945 kot novi vodja tiskarne zamenjal dotedanjega vodjo. Tiskarna Doberdob je bila sorazmerno dobro oprem¬ ljena in določena predvsem za tiskanje v italijanskem jezi¬ ku, ker je zaradi večje aktivizacije protifašistično usmer¬ jenega italijanskega delavstva v industrijskih središčih na Primorskem vedno bolj naraščala potreba po odporniškem tisku v njihovem jeziku. Tako so natisnili 7 številk glasila II nostro avvenire in tri brošure v italijanščini, poleg tega pa tri številke tekmovalnega vestnika V poslednji juriš in večje število letakov, ovitkov za ciklostilne brošure ter drobnih tiskov in obrazcev za vojaške in civilne organe v skupni nakladi okrog 394.000 izvodov. Med zadnjo nemško ofenzivo v aprilu 1945 je tiskarna Doberdob prenehala delovati in zaradi konca vojne svoje aktivnosti ni več ob¬ novila. Potreba, da bi čimprej mogli tiskati narodnoosvobodil¬ na glasila, ki so izhajala kot časniki, v običajni časniški obliki in v velikih nakladah, je narekovala vodstvu osvo¬ bodilnega gibanja in Pokrajinski tehniki za Primorsko na¬ logo, da pridobi večji in tehnično popolnejši tiskalni stroj od tistih, s katerimi so razpolagali v dotedanjih primorskih partizanskih tiskarnah ter da uredi novo tiskarno. Akcija je stekla v juniju 1944, ko je bil v težko dostopni grapi v Studencih pod Vogalci izbran prostor za postavitev ob¬ jektov za novo Tiskarno Slovenijo. Do avgusta 1944 so bile dograjene tri barake, v katerih so bili urejeni prostori za 313 Partizanska tiskarna Slovenija v Studencih pod Vogalci stavnico, strojnico, knjigoveznico, skladišče in za bivanje tiskarjev. Medtem so v Torinu kupili avtomatični tiskalni stroj in ga prek Milana, Gorice in Vogrskega mimo števil¬ nih sovražnikovih postojank prepeljali na Vogalce ter ga z velikim trudom po vrveh spustili v grapo in ga namestili v pripravljeni tiskarniški objekt. V tiskarno so postavili še mali tiskalni stroj iz bivše tiskarne Ančka 222. Električno energijo za pogon velikega tiskalnega stroja so dobivali prek dinama, ki ga je gnala ali v studencu postavljena tur¬ bina ali pa, ob pomanjkanju vode, bencinski motor. Dne 18. septembra 1944 je tiskarna Slovenija kot svoj prvi tisk izdelala tekočo številko Partizanskega dnevnika. Delo ti¬ skarne je vodil poklicni tiskar Rado Cenčič, ki je prej de¬ lal v tiskarni 11 A na Dolenjskem, ves tiskarniški kolek¬ tiv pa je štel najprej 30, pozneje tudi 50 članov; med njimi je bilo konec leta 1944 že 13 strokovnih grafičnih delavcev. Tiskarna Slovenija je največ tiskala različna narodno¬ osvobodilna glasila, za kar je bila najmoderneje oprem¬ ljena. Med njimi je bil na prvem mestu Partizanski dnev¬ nik, ob njem pa še Ljudska pravica, Na gospodarski fronti, Mladina, Slovenka, II nostro avvenire in Giuventu nuova, tekmovalni vestnik V poslednji juriš in Sten-čas, skupno 209 številk različnih periodičnih tiskov. Poleg tega so na- 314 tisnili še 8 brošur v slovenskem in italijanskem jeziku ter veliko število letakov, lepakov, obrazcev, parol in druge¬ ga drobnega tiska. Skupno je tiskarna Slovenija izdelala nad 2 milijona različnih tiskov za potrebe narodnoosvobo¬ dilnega boja. Svoje borbeno in kulturno poslanstvo je tiskarna Slo¬ venija v skriti grapi opravljala vse do 3. maja 1945, ko so natisnili posebno številko Partizanskega dnevnika ob osvoboditvi Trsta in Gorice. Partizanski tiskarji so se nato preselili v Trst, kjer so nadaljevali svoje delo v eni izmed tržaških tiskarn. Partizanske tiskarne na Štajerskem Še težji kot na Primorskem so bili pogoji za razvoj narodnoosvobodilnega gibanja in z njim za utemeljitev partizanskega tiskarstva na Štajerskem. Da bi uresničili cilj nacističnega vodstva, naj ta slovenska dežela postane nemška, so okupatorji izseljevali zavedno slovensko pre¬ bivalstvo, besno preganjali slovensko besedo in množično streljali talce za vsak najmanjši odpor. Partizansko giba¬ nje se je tod, po prejšnjih lokalnih akcijah, začelo bolj organizirano razvijati nekako od poletja 1942 dalje. Ven¬ dar je zaradi velikega okupatorskega terorja nad prebival¬ stvom in nemške vojaške moči moglo dobiti večji akcijski obseg šele od začetka leta 1944 po prihodu močnejših par¬ tizanskih enot z osvobojenega ozemlja, ki je na širšem do¬ lenjskem področju trdno zaživelo po kapitulaciji italijan¬ ske armade. Vzporedno s takšnim razvojem političnega in vojaškega položaja so se na Štajerskem razvijale tudi ci- klostilne tehnike kot prvi začetki tiskarstva v narodno¬ osvobodilnem boju. Le-te so bile v letih 1942 in 1943 še zelo redke, njih število pa je začelo rasti v letu 1944, ko se je narodnoosvobodilna dejavnost močneje razmahnila ter je z njo vred tudi osvobodilni tisk dobival nove naloge in je potreba po njem stalno naraščala. Organizacijo in vodstvo ciklostilnih tehnik je v tem času prevzela Pokrajinska tehnika KPS za Štajersko. Ži¬ vahna politična dejavnost pa je tudi na Štajerskem zahte¬ vala vedno obsežnejše delovanje od sicer že številnih ci¬ klostilnih tehnik, vendar te niso več zmogle opravljati vse¬ ga posla v potrebnem obsegu. Rasla je nujnost po ustano¬ vitvi partizanske tiskarne. T.edaj je Centralna tehnika po 315 osvoboditvi Zgornje Savinjske doline odredila, da bo tja premestila partizanske tiskarne, ki so dotlej delovale v kamniškem okrožju, a je bilo njih redno delo zaradi stal¬ nih nemških in domobranskih hajk močno otežkočeno. Za izvedbo nove organizacije tiskarstva na kamniškem področju in na Štajerskem je Centralna tehnika ustanovila poseben grafični oddelek za Gorenjsko, Štajersko in Koro¬ ško. Za vodjo reorganizirane partizanske tiskarske dejav¬ nosti je bil postavljen sodelavec Centralne tehnike Ivan Melik, dotedanji okrožni vodja tiskarn na kamniškem pod¬ ročju Karel Zupančič pa je prevzel novo dolžnost. Po po¬ svetovanjih, ki so tekla od junija 1944 dalje, je Ivan Melik v začetku septembra prišel ponovno na Moravško ter začel vzpostavljati novo tiskarsko organizacijo in pripravljati preselitev tamkajšnjih tiskarn. Potem ko se je bil povezal s političnim in vojaškim vodstvom narodnoosvobodilnega gibanja za Štajersko, se je 18. septembra 1944 začel prevoz tiskalnih strojev in druge opreme iz partizanskih tiskarn 30 A in 4 M ter v zadnjem času iz Veitove tiskarne na Viru pri Domžalah pridobljenega manjšega zaklopnega ti¬ skalnega stroja na električni pogon čez Menino planino v Zgornjo Savinjsko dolino. Grafični oddelek se je najprej nastanil v Homcu nad Bočno, pozneje pa se je premestil v Juvanje pri Radmirju. Vodil je gradnjo in urejanje partizanskih tiskarn, jih oskr¬ boval s tehničnimi potrebščinami in papirjem, dodeljeval posameznim tiskarnam tiske v delo ter sporazumno s Po¬ krajinsko tehniko določal višino naklad. Oddelek je razpo¬ lagal s 24 sodelavci in imel v svojem sestavu grafični atelje za opremljanje tiskov z ilustracijami, ekonomat, tehnično delavnico, mizarsko delavnico in skupno knjigoveznico za vse tiskarne svojega področja. Le-te so tudi vse svoje tiske po posebnih kurirjih oddajale vodstvu grafičnega od¬ delka, ki jih je nato dostavljalo kolportažni službi Pokra¬ jinske tehnike. Prav tako organizirano, kot je bilo celotno delovanje, je potekala tudi evakuacija in umik vseh tiskarn in grafičnega oddelka v decembrski nemški ofenzivi. So¬ delavci grafičnega oddelka so se umaknili na moravško področje in 23. decembra 1944 odšli na Dolenjsko, kjer so v okviru Centralne tehnike nadaljevali svoje delo. Za prvo partizansko tiskarno na Štajerskem so pripra¬ vili prostor na Brdu pri Šmartnem ob Dreti. V kletni 316 prostor hiše kmeta Krefla so namestili nazadnje pridobljeni manjši tiskalni stroj, stavnica pa je bila urejena v sosednji prazni kmečki hiši. Za pogon tiskalnega stroja so morali do Kreflove domačije napeljati tudi elektriko. Zadnje dni septembra je bila tiskarna 4 M ali Krim (po oznaki na ti¬ skih) dokončno urejena in 2. oktobra 1944 je že natisnila svoj prvi tisk, nemški poziv Avstrijcem na Spodnjem Šta¬ jerskem. V tiskarni je delalo šest partizanskih tiskarjev, med katerimi so bili strokovno kvalificirani njen vodja Franc Pirnat, Gustav Guzej in Leon Furlan. Tu so natisnili še dve strani humorističnega lista Toti list, nekaj letakov in obrazcev v skupni nakladi skoraj 52.000 izvodov, nakar so morali delo prekiniti. Za tiskarno so bili namreč zvedeli domačini in zato so jo 16. oktobra 1944 preselili drugam. Tiskarna je obnovila svoje delovanje na osamljeni gorski kmetiji Franca Encija v Mačkinem kotu pri Novi Štifti in se je odslej imenovala Pohorska tiskarna. Tiskalni stroj, ki so ga na tem neelektrificiranem področju morali preurediti za nožni pogon, so namestili v kletnem bunkerju, stavnica pa je bila v kmečki hiši. Tiskarniško osebje se je pomnožilo na 17 članov, med katerimi sta bila tudi dva novo prišla tiskarska delavca Valter Šaherl in Jože Kunej. Poleg raznih drobnih tiskov so natisnili pet številk Ljud¬ ske pravice in Kmečkega glasu in dve brošuri v skupni nakladi nad 62.000 izvodov. V dneh po 12. novembru 1944 je zaradi nemške ofenzive Pohorska tiskarna nehala obra¬ tovati. Tiskarji so se prek zasneženih gora umaknili na Moravško, od tam pa odšli na Dolenjsko nadaljevat svoje tiskarsko delo. Skoraj ob istem času kot tiskarna na Brdu je druga partizanska tiskarna začela obratovati v Kropi pri Bočni. Zanjo so uporabili opuščeno kegljišče posestnika in mli¬ narja Franca Kranjca, ga elektrificirali ter v njem uredili prostor za stavnico in strojnico, kamor so namestili avto¬ matični tiskalni stroj na električni pogon iz nekdanje mo¬ ravske partizanske tiskarne 30 A. Tiskarna je delovala pod imenom Podružnica Partizanske tiskarne. Vodil jo je Dra¬ go Dolanc; poleg njega je v tiskarni delal kot poklicni ti¬ skar Jože Simončič, vsi drugi pa so bili pomožni delavci. Tiskarna je začela delati v začetku oktobra 1944 in je obratovala kak mesec dni. Obseg njenega delovanja je bil 317 Stavba v Kropi pri Bočni, v kateri je delovala Podružnica Partizanske tiskarne dovolj skromen, saj je menda natisnila samo eno številko Slovenskega poročevalca, eno brošuro in 9 raznih drobnih tiskov v skupni nakladi skoraj 63.000 izvodov. Zaradi ne¬ nadnega nemškega vpada na to področje je 12. novembra 1944 tiskarna prenehala delovati. Ker tiskalnega stroja ni kazalo umikati na gorsko področje brez električne energije in ga tudi ni bilo mogoče prepeljati na Dolenjsko, kot je želelo vodstvo Centralne tehnike, so ga varno skrili, po vojni pa se je vrnil nazaj v Veitovo tiskarno na Vir, od koder je bil na začetku leta 1944 odšel gradit partizansko tiskarstvo. Tretja partizanska tiskarna v Zgornji Savinjski dolini je začela delovati 8. novembra 1944. Utemeljili so jo tiskarji iz opuščene partizanske tiskarne v Kamniški Bistrici, zato je tudi nadalje nosila šifro 7 A oziroma oznako Pravica na svojih tiskih. Prostor za tiskamo je bil pripravljen na sa¬ motni gorski kmetiji Alojza Jelšnika v Lenartu na obronku Lepenatke. V spodnjem prostoru kašče so namestili ti¬ skalni stroj na nožni pogon, ki je prej služil tiskarni 4 M na Moravskem, v hišici poleg kašče pa uredili stavnico in prostor za druge tiskarniške potrebe. 318 Tiskarno je vodil Rudi Snoj, ob njem pa sta kot po¬ klicna tiskarja delala še Jože Simončič in Lado Jeretina, medtem ko so bili drugi člani tiskarniškega kolektiva, ki je po prihodu delavcev iz ukinjene Podružnice Partizanske tiskarne sredi novembra 1944 štel 17 oseb, zaposleni s po¬ možnimi tiskarskimi deli, z ekspeditom literature in z oskrbovanjem obrata s tehničnimi in življenjskimi potreb¬ ščinami. Tiskarna je bila sorazmerno dobro založena s čr¬ kovnim gradivom, zato so mogli izdelovati tehnično dobro oblikovane tiske. Tiskali so brošure, Slovenskega poroče¬ valca, Ljudsko pravico, letake in drobne tiske, načrt za tiskanje štajerskega glasila OF Novi čas pa zaradi nemške ofenzive ni mogel več biti uresničen. V začetku decembra 1944 je morala prenehati z delom tudi ta zadnja partizanska tiskarna na Štajerskem. Tiskar- niško opremo so poskrili na varna mesta, partizanski ti¬ skarji pa so se v globokem snegu umaknili čez Veliko pla¬ nino na kamniško stran. Tam so jih Nemci 6. januarja 1945 v nekem starem tiskarskem bunkerju skoraj vse za¬ jeli in postrelili. Po končani nemški ofenzivi partizanske tiskarne v tem delu Štajerskega niso več obnovile svojega dela. Za oskrbo¬ vanje z narodnoosvobodilnim tiskom so skrbele štajerske ciklostilne tehnike in po kurirskih zvezah osrednje parti¬ zanske tiskarne na Dolenjskem. 319 TISKARSTVO ZADNJIH DESETLETIJ Moderni razvoj industrijske družbe je tudi na področju tiskarstva že dalj časa in vedno pogosteje postavljal zahte¬ vo po popolni vključitvi tiskarske produkcije v industrijski delovni proces. Nagli razvoj komunikacijskih sredstev, po celem svetu vse obsežneje razvijajoča se znanstvena priza¬ devanja, rastoča želja po uživanju literarnih stvaritev na eni strani ter potrebe proizvajalcev materialnih dobrin na drugi strani so nujno usmerjali grafično stroko k večji učinkovitosti njene dejavnosti. Tako je tehnični napredek, tako očiten na vseh področjih človekovega ustvarjanja, po¬ spešeno posegel tudi na področje grafičnega dela. Že v času pred prvo svetovno vojno in po njej so gra¬ fični stroki pripadajoča proizvajalna sredstva doživljala vedno nove izpopolnitve in izboljšave; druga svetovna voj¬ na, ki je v tekmi po čim večji uničevalni efektivnosti vzbujala tudi nove stvaritve na področju umskega in roč¬ nega dela in njej sledeča povojna eksplozija novih ustvar¬ jalnih dosežkov na področju tehnike pa je z modernimi prijemi še močneje kot prej posegla v grafično stroko. Na¬ stopil je čas novih oblik, novih gradiv in uporabe novih fizikalnih in kemijskih postopkov, racionalizacije delovnega ritma, kvantifikacije proizvodnih zmogljivosti, dviganja kvalitete in moderne organizacije proizvodnje tudi na pod¬ ročju tiskarstva. Modernizacija je segla na vsa strokovna področja tiskarskega dela in grafični delavec je moral svo¬ je osnovno strokovno znanje dopolnjevati z vedno boljšim poznavanjem fizike, kemije, mehanike, statike, elektrike, termike in optike, ki so v določeni meri stalno soudeležene pri tiskarskem delu. Novi tehnični dosežki, razvoj modernizacije in racio¬ nalizacije so bili že v prvem desetletju po zadnji vojni opazni pri vseh tiskarskih^ proizvajalnih pripomočkih in 21 321 postopkih. Tako so se pri pripravljanju predloge za tiska¬ nje v ročni stavnici pojavili med črkovnim gradivom poleg starih rezov črk z modernimi linijami popolnoma novi rezi črk ter gravure in okraski modernih oblik, ki jih izdelu¬ jejo moderno konstruirane črkolivnice. Les je pri regalih in črkovnjakih zamenjala lahka kovina ali celo umetna tvoriva, priročneje so oblikovani, opremljeni s patentnimi drsnicami in uporabljivi v raznih priročnih kombinacijah. Ročnemu stavcu so na razpolago priročno oblikovani in tehnično izpopolnjeni čolni ter razni novi tehnični pripo¬ močki kot npr. aparat za stavljenje razpredelnic, ki opravi delo hitro, preprosto in natančno, stroj za prirezovanje vo- galnic za uokvirjanje stavka, voziček za prevažanje stavka, avtomat za prirejanje vrst na brezhibno višino in debe¬ lino, žaga za prirezovanje vrst, črt in polnilnega materiala, stroji za rezkanje, vrtanje, rezanje, poliranje in brušenje stavka in merilni instrumenti vseh vrst. Odtiskovalnica je oblikovana že kot pravi tiskalni stroj s popolno barvnico, da je z njo možno odtiskovanje v več barvah in celo tiska¬ nje manjših naklad. Pri polnilnem gradivu izpodrivajo svinec in jeklo umetne mase. Velik napredek je bil storjen na področju strojnega stavljenja besedila. Poleg stavnih strojev starejših siste¬ mov Linotype, Intertype, Typograph in Monotype so se po¬ javili novi sistemi kot npr. Italtype in Romer. Modeme iz¬ vedbe vseh tipov stavnih strojev imajo vrsto izboljšav in izpopolnitev kot npr., da je v isti vrsti mogoče staviti navadno, polkrepko in kurzivno, tipkalnico je mogoče za¬ takniti ali zapreti, matričnike je mogoče izmenjavati, gonil¬ ni jermen je zamenjala sklopka, avtomatična izrivalna na¬ prava prihranja čas, izpopolnjena ohlajevalna naprava omogoča lepše ulivanje črk itd. Racionalnejši postopek in izboljšanje zdravstvenih pogojev hkrati pomeni zamenjava svinčeve zlitine s papirnimi trakovi in filmi ter uvajanje cele vrste fotostavnih strojev, kot so npr. Fotosetter, Mo- nophoto, Rotofoto, Linofilm idr. Osnovna značilnost različ¬ nih izvedb teh in drugih sistemov strojnega stavljenja je, da je ulivalno napravo zamenjala fotografska kamera. Tip- kalnica in matričnik opravljata svoji funkciji kot pri obi¬ čajnih stavnih strojih, le da so črke besedila perforirane v papirni trak, od koder jih fotografska naprava v zaželeni velikosti prenese na film; namesto svinčeve litine služi za nadaljnji tiskarski postopek fotografski negativ. Novi stav- 322 ni stroji imajo še nekatere druge izboljšave kot npr. avto¬ matično izravnavanje razmerij med črkami v postavljeni vrsti, preprosto in lažje razmikanje in spiranje vrst, učin¬ kovite vodne hladilne naprave (Lino-Thermex) so napelja¬ ne okoli vseh kalupov, možnost tiskanja v vseh mogočih črkopisih hkrati (Vari-Typer) idr. Fotostavni stroji so po¬ stali zelo pomembni tudi za razvoj ofsetne in bakrotiskar- ske tehnike. Tolikšna revolucionarna novost, kot so jo prinesli fo¬ tostavni stroji, se med drugimi tiskarskimi stroji ni poja¬ vila. Vendar so tudi stroji za knjižni tisk doživeli marsi¬ katero pomembno izboljšavo in modernizacijo. Tako so bile drsne tirnice nadomeščene s tirnicami na kotalke, uvedeni kroglični in valjčni ležaji, zaganjači so nadomestili jerme- nice in dosegli enakomeren tek motorja, celotno mazanje stroja ureja centralna naprava, barvnice so se razvile do štirih barvilcev, uvedeni so bili novi vlagalni aparati in naprava za čelno odlaganje pol, tiskarski strojniki razpo¬ lagajo z aparati za prirejanje, mehanično izravnanje in kontroliranje sestavkov itd. Predvsem pa je poleg moder¬ nejše konstrukcije povečana zmogljivost tiskalnih strojev. Prav tako so vrsto izboljšav doživeli tudi stroji za ofsetni tisk in za bakrotisk. Skonstruirane so bile naprave za bakritev in glajenje bakrotiskarskih valjev, ki so močno skrajšale ta postopek, uvedeno je bilo pokromanje valjev za podaljšanje njih trajanja in zaradi boljšega obarvanja, pogon je postal popolnoma avtomatiziran, uveden je zelo ekonomičen elastični bakrotisk z gumastega valja, obsta¬ jajo razni novi merilni instrumenti in naprave za bakro- tiskarski postopek itd. Med pomožnimi stroji je pomemb¬ nejša uvedba stroja za odtiskavanje časopisnih stolpcev in za poravnanje pol ter izboljšave pri bronzirnih strojih. Modeme konstrukcije ter veliko hitrost in zmogljivost do¬ segajo specialni stroji za anilinski tisk ter stroji za izde¬ lovanje kuvert in vrečk vseh velikosti. V knjigoveštvu se je pojavila množica strojev najrazličnejših konstrukcij, pri katerih je vodenje električno oziroma stiskanje hidravlično in avtomatizirano, zgibalni stroji so urejeni ali samo na žepe ali na žepe in zgibalne nože, popolnoma avtomatizi¬ rano je strojno izdelovanje platnic, močno avtomatizirani so stroji za lepljenje knjižnih hrbtov, izboljšane so naprave za vtiskovanje naslovov in okraskov itd. 21 * 323 Veliko je napredovala stereotipija, ki po kakovosti celo konkurira ofsetnemu tisku. Razpolaga z raznimi novimi vrstami matric, pri tehnični opremljenosti pa z napravami za polkrožno stereotipijo, z' avtomatiziranimi ulivalnimi na¬ pravami in raznimi obdelovalnimi stroji. Najpomembnej¬ ša je uvedba semperitnih matric in semperitnih stereotipi- ziranih gumastih klišejev, ki so močno kvalitetnejši od svinčenih, uporabni za rezanje umetniških tonskih plošč in katerih izdelava je popolnoma avtomatizirana. Pri izdelo¬ vanju klišejev je bil uveden fotoelektronski gravirni aparat (klišograf), ki brez kemičnih postopkov ter z uporabo umet¬ ne folije ali svinca izdela naenkrat izvlečke tudi za več¬ barvne klišeje. Nadalje je bilo uvedeno električno jedka¬ nje klišejev, ki daje kvalitetnejše rezultate, medtem ko je npr. pnevmatični jedkalni stroj in druga oprema za kli- šarne izdelana celo iz umetnih mas. Sicer pa je bilo naj¬ več novosti na področju reprodukcijske tehnike doseženih pri nadaljnjem razvijanju reprodukcijskih kamer. Pri ofset¬ ni tehniki tiskarskega dela je pomembna zlasti uvedba bimetalnih (baker, krom) plošč, naprav za kontrolo barv¬ nih izvlečkov in aklimatizacijskih naprav za sušenje pa¬ pirja ter velika izbira fotografskih plošč in filmov. Kot pomembna novost pa se je v Evropi po vojni začela raz¬ širjati serigrafija, to je tisk skozi sito ali filmski trak, pri čemer je mogoče uporabljati najrazličnejši material. Za ta najnovejši tiskarski postopek je bila izdelana že cela vrsta strojev od ročnih do zaklopnih in dvoturnih, ki omogočajo tudi tiskanje v več barvah. V ta bujni povojni razcvet grafične industrije, ki se je v naslednjih desetletjih še stopnjeval, se je slovensko tiskarstvo moglo vključiti s precejšnjo zamudo. Prej je moralo, kar v starih tehničnih pogojih, opraviti še po¬ membno gospodarsko, kulturno in politično poslanstvo pri obnavljanju domovine. Iz ruševin velike svetovne vojne vihre in herojskega narodnoosvobodilnega boja je zrasla prerojena jugoslovan¬ ska državna skupnost, katere sestavni del so ostali tudi Slovenci, zdaj pomnoženi s svojimi osvobojenimi rojaki v Slovenskem primorju. Nova država je bila ustavno urejena kot federativna združba enakopravnih jugoslovanskih na¬ rodov in socialno enakih delovnih ljudi, za kar so se borili in dajali svoja življenja številni partizanski borci, med 324 njimi tudi slovenski tiskarji. Socialistična družbena uredi¬ tev je prvič v zgodovinskem razvoju uvedla državno samo¬ upravnost slovenskega naroda ter tako v celoti položila njegov gospodarski in kulturni razvoj v njegove lastne roke. Z neslutenim tempom se je ob trdih naporih vseh delovnih ljudi v prvem povojnem obdobju odvijala obnova med vojno uničenega gospodarskega in kulturnega poten¬ ciala dežele, da se je le-ta nato mogel s polnim zamahom vključiti v napredno rast ožje slovenske in širše jugoslo¬ vanske družbene skupnosti. Pri tem bodi posebej omenjeno naglo razširjanje šolstva in kulture, razvijanje znanstvene dejavnosti ter velika potreba po knjigah, časopisih in čas¬ nikih za najširše sloje slovenskega ljudstva. Grafična industrija na Slovenskem je svoj povojni raz¬ voj začenjala na tehnični osnovi predvojnega slovenskega tiskarstva in na organizacijskih temeljih partizanskih ti¬ skarn iz časa narodnoosvobodilnega boja. Slednje je pred¬ stavljala Centralna tehnika KPS, katere organizacijsko vodstvo in tehnične službe so prišle v Ljubljano nekaj dni po osvoboditvi v maju 1945 ter se takoj ustrezno reorga¬ nizirale za opravljanje svoje dejavnosti v bistveno spre¬ menjenih okoliščinah. Najprej je bila ustanovljena Začas¬ na uprava tiska za Slovenijo, ki je imela nalogo, da pre¬ vzame slovenska grafična podjetja, skrbi za njih vodstvo in za nemoteno nadaljnje poslovanje. V drugi polovici maja 1945 je vodstvo slovenskega tiskarstva prevzel odsek za grafično industrijo pri Ministrstvu za industrijo in ru¬ darstvo LR Slovenije, vendar je bila tiskarska deiavnost že po nekaj mesecih podrejena novo ustanovljeni Upravi grafične industrije LRS, pozneje preimenovani v Glavno direkcijo grafične industrije LRS. Direkcija je bila di- rektivni, operativni, izvršni in kontrolni organ, ki je med drugim imel nalogo, da sprejema tiskarska naročila za vsa grafična podjetja v Sloveniji in jim jih dodeljuje v delo ter da vodi skupno finančno, plansko, proizvodno, perso¬ nalno in splošno administrativno službo. Konec leta 1946 je izšel zakon o konfiskaciji grafičnih podjetij, ki so prešla v državno last. Po uvedbi planskega gospodarjenja je bila izvedena reorganizacija grafične industrije, ki je likvidi¬ rala nekatere manjše grafične delovne organizacije in vzpo¬ stavila štiri močne tiskarske centre v Ljubljani, Kranju, Celju in Mariboru. V letu 1949 je bila direkcija izločena iz pristojnosti ministrstva in podeljena pod neposredno vod- 325 stvo CK KPS, dokler ni bila z začetkom leta 1950 ukinjena. Tedaj je bilo ustanovljeno Združeno grafično podjetje Slo¬ venije, ki pa je bilo že z marcem 1950 razformirano. Od takrat dalje je delovalo Grafično združenje LRS, ki je kot strokovno vodstvo slovenskega tiskarstva obstajalo do leta 1961. V prvem obdobju po osvoboditvi so bile tiskarne na Slovenskem osredno vodene in podrejene tako republiški upravni kot centralni politični oblasti. Z uveljavljanjem zakona o delavskem upravljanju je takšen način vodenja odpadel in slovenska grafična podjetja so postala neodvisne in samoupravne delovne organizacije. Slovensko tiskarstvo je tik pred vojno razpolagalo s 40 večjimi ali manjšimi tiskarnami javnega značaja. Od teh jih je bilo 14 v Ljubljani, 5 v Mariboru, 3 v Celju, po 2 v Kranju, Ptuju in Murski Soboti ter po ena na Jese¬ nicah, v Stražišču, v Kamniku, na Viru, v Grobljah, Tacnu, Kočevju, Novem mestu, Krškem, Gornji Radgoni in Dolnji Lendavi. Med okupacijo je bilo likvidiranih 9 tiskarskih obratov (Cirilova in Saxova tiskarna v Mariboru, Hrova¬ tinova tiskarna v Ljubljani, Zvezna tiskarna v Celju, Ti¬ skarna Tiskovnega društva v Kranju, Ptujska tiskarna, Misijonska tiskarna v Grobljah, Frančiškanska tiskarna v Tacnu in Tiskarna sv. Družine v Murski Soboti), Pavlič- kova tiskarna iz Kočevja pa je bila uničena v sestavu partizanskih tiskarn. Takoj po vojni, ob nacionalizaciji in sledeči ji reorganizaciji, je prenehalo delovati 18 tiskarskih obratov, tako da je ob novi organizacijski ureditvi sloven¬ skega tiskarstva delovalo samo še 11 večjih tiskarskih podjetij, od tega 8 v Ljubljani in po eno v Mariboru, Celju in Kranju. V naslednjem obdobju so bile na novo usta¬ novljene tiskarne v Šempetru pri Novi Gorici, Kopru, Mur¬ ski Soboti, Ptuju, Kočevju in Novem mestu, tako da je v 10 krajih delovalo skupno 17 tiskarskih podjetij. Na slo¬ venskem narodnostnem ozemlju zunaj državnih meja so začele znova delovati slovenske tiskarne v Trstu, Gorici, Celovcu in Podljubelju. Strokovna organizacija slovenskih tiskarjev, katere aktivnost je bila v času med obema vojnama tako močno dejavna, se je takoj po vojni na novo organizirala. Po do¬ seženi socialni osvoboditvi in odstranjeni kapitalistični družbeni ureditvi, ko je delavski razred prevzel oblast v svoje roke in sam razpolagal z vsemi narodnimi material- 326 nimi in duhovnimi dobrinami, je morala tiskarska organi¬ zacija svoj delovni program in svojo dejavnost ustrezno prilagoditi družbenemu razvoju. Vključila se je v novo splošno jugoslovansko sindikalno organizacijo. Po podjetjih so začeli ustanavljati osnovne sindikalne celice, prvo večje zborovanje vsega slovenskega tiskarskega delavstva pa je bilo 13. julija 1945 v Ljubljani. Takrat je bilo izvoljeno re¬ publiško tajništvo Zveze delavcev in nameščencev tiskarske industrije Jugoslavije, v avgustu in septembru pa so sledile ustanovitve krajevnih odborov grafične sindikalne organiza¬ cije v Ljubljani, Mariboru in Celju. Le-ti so pozneje prerasli v podružnice, ki so bile organizirane še v Kranju in v Ko¬ pru. Po vzpostavitvi organizacij v podjetjih, posameznih krajih in republikah je bil v aprilu 1946 prvi zvezni kon¬ gres nove sindikalne organizacije jugoslovanskega grafič¬ nega delavstva, ki se ga je udeležila tudi delegacija iz Slo¬ venije. V letu 1947 je bilo ukinjeno republiško tajništvo organizacije in je vse njeno delo prešlo na krajevne odbore, vendar je bil že na občnem zboru 27. avgusta 1950 ponovno ustanovljen Republiški odbor sindikata grafičarjev za Slo¬ venijo, medtem ko so bili krajevni odbori ukinjeni. V sep¬ tembru 1947 so ljubljanski tiskarski delavci organizirali drugi zvezni kongres jugoslovanskega grafičarskega sindi¬ kata. V letu 1-963 se je sindikat grafičnih delavcev ob sploš¬ ni reorganizaciji sindikatov vključil v novo organizirano sindikalno grupacijo delavcev industrije in rudarstva. Vmes in nadalje se je organizacijska oblika sindikalnega delova¬ nja slovenskih grafičnih delavcev redno prilagajala spre¬ membam, ki jih je doživljalo splošno jugoslovansko sindi¬ kalno gibanje. V vsebinskem delu svojega delovanja novi organizaciji slovenskih tiskarjev ni bilo več potrebno, da je v ostrih spopadih branila in uveljavljala koristi in interese svojega članstva, pač pa je kot iniciator in kot enakopravni partner sodelovala z drugimi političnimi in upravnimi organi pri reševanju vseh problemov, ki zadevajo tiskarstvo kot go¬ spodarsko panogo in njegove delavce. Svoja stališča je uve¬ ljavljala pri razreševanju organizacijskih vprašanj sloven¬ ske grafične industrije in pri obravnavanju socialnopoli¬ tičnih vprašanj na področju tiskarstva, ob tem pa se vklju¬ čevala v solidarnostno aktivnost za obnovo domovine, v kulturnoprosvetno in telesno vzgojno dejavnost. Ob spomi¬ nu na petdeset v vojni padlih tovarišev iz tiskarskih vrst, 327 katerim so v maju 1946 odkrili v palači Grafiki spominsko obeležje, so tiskarji sodelovali pri prostovoljnih delovnih akcijah ter tekmovali v dviganju proizvodnje in preseganju delovnih obveznosti. Na svojih delovnih shodih so obravna¬ vali organizacijo in povečanje proizvodnje, znižanje proiz¬ vodnih stroškov, kvaliteto izdelkov in tiskarskega materiala, nagrajevanje in tarifne pravilnike, zaposlovanje in delovna razmerja, zdravstveno in socialno varstvo, delavsko pre¬ hrano, strokovnost kadrov, racionalizatorstvo, normiranje dela, zaščito pri delu, bonificiran delovni staž, dopuste in rekreacijo, samoupravljanje v delovnih kolektivih in druga aktualna strokovna in družbeno-politična vprašanja. Veliko si je organizacija prizadevala za strokovno izo¬ brazbo in kulturnoprosvetno razvedrilo svojih pripadnikov. Predvojno obliko strokovnega šolanja mladih kadrov so izboljšali, poglobili in redneje organizirali. V šolskem letu 1945'46 so imeli grafičarji poseben oddelek v Strokovni nadaljevalni šoli za splošne in umetne obrti, od šolskega leta 1946'47 pa je delovala Državna grafična šola oziroma Državna grafična industrijska šola in od leta 1948/49 Gra¬ fični tehnikum z veljavo srednje strokovne šole. Obe šoli sta bili leta 1951 ukinjeni in tiskarski vajenci so bili ponov¬ no vključeni v Vajensko šolo raznih strok. V letu 1950 je bil kadrovski sestav v tiskarstvu zaposlenih delavcev na¬ slednji: 7 večkratnih mojstrov, 83 mojstrov, 120 višjih spe¬ cialistov, 123 samostojnih, 128 izučenih, 370 priučenih, 371 polpriučenih, 143 pomožnih in 34 nekvalificiranih tiskar¬ skih delavcev. Od leta 1955 je vzgojo strokovnih kadrov za potrebe tiskarstva prevzelo Združenje grafičnih podjetij Slovenije in vodilo Vajensko šolo grafične stroke, dokler ni bil leta 1960 osnovan šolski center za izobraževanje gra¬ fičnih delavcev, ki od leta 1962 dalje deluje kot Šolski cen¬ ter tiska in papirja. Za potrebe omenjenih šol in za dodatno strokovno izpo¬ polnjevanje kvalificiranih kadrov je strokovna organizacija izdala oziroma podpirala izdajanje vrste skript in učbeni¬ kov kot npr. o ročnem stavljenju (M. Blejec, O. Mihalek), o stavnih strojih (A. in B. Kolman), o knjižnem tisku (M. Blejec), o reprodukcijski tehniki (J. Korenčan, N. Potočnik), o knjigoveštvu (J. Križaj), o zlatem rezu (J. Žabjak) in o splošnih predmetih (slovenska slovnica, fizika, matematika, zgodovina, družbena ureditev). Med večjimi pomembnej¬ šimi strokovnimi publikacijami je bil Maksa Blejca Priroč- 328 nik za ročne stavce (1957), prevod Priročnika za tiskarje Georgesa Ziircherja (1952), publikacija Sodobno tiskarstvo (1955), kakor tudi jubilejne publikacije kot Zbornik sindi¬ kata grafičarjev Slovenije (1958), Stoletnica grafične orga¬ nizacije na Slovenskem (1968), slovenski številki Grafične revije (avgust 1953) in Grafičnega rada (oktober 1958). Vzgoji in informiranju članstva so služila številna glasila tiskarniških delovnih kolektivov in študijski krožki. Nekaj časa je deloval klub strojnih stavcev, ki je med drugim pri¬ redil strokovno ekskurzijo na Dunaj. Organizirane so bile grafične razstave (v Ljubljani, Celju in drugje), prirejani tiskarski tedni (npr. Celje 1947), obiskovane mednarodne grafične razstave (npr. Diisseldorf 1954), organizirana sve¬ čana proslavljanja jubilejev slovenske grafične organizacije ob 85, 90 in 100-letnici njenega delovanja in gojeno kul- turnoumetniško udejstvovanje v društvu »Jože Moškrič« (mladinski pevski zbor, moški pevski zbor, folklorna sku¬ pina, grafičarski orkester). S kulturnim programom so bile izpopolnjene tudi redne letne športne igre slovenskih gra¬ fičarjev, ki so manifestirale uspehe telesnovzgojnega dela klubov in sekcij po posameznih tiskarnah. Na področju prosvetnega in športnega delovanja so slovenski tiskarji gojili tradicionalno sodelovanje s stanovskimi tovariši iz drugih področij Jugoslavije. Kot v vseh prejšnjih obdobjih je ostala tudi v zadnjem času veljavnost slovenskih tiskarjev na vseh področjih družbenega dela aktivna in plodna. S svojim samostojnim družbeno-političnim delovanjem in s sodelovanjem na dru¬ gih delovnih področjih socialistične izgradnje so ponovno dokazali družbeno in gospodarsko vrednost svojega dela in si pridobili pravico, da se po uspešno opravljenih politič¬ nih, kulturnih in gospodarskih nalogah prvega povojnega razvojnega obdobja zdaj obrnejo k sebi, k pospešenemu re¬ ševanju lastnih problemov, med katerimi je največji mo¬ dernizacija proizvajalnih sredstev in čim večja industriali¬ zacija proizvodnega postopka. Le tako bodo mogli ujeti ko¬ rak z naglo napredujočim tiskarstvom po svetu ter se uspeš¬ no vključiti v nemir tekmovanja za tržišče in za vedno kvalitetnejšo proizvodnjo. 329 LJUBLJANA Pred vojno je v Ljubljani delovalo 14 večjih ali manj¬ ših samostojnih tiskarskih podjetij. Pod terorjem okupator¬ jevega divjanja je prenehala obratovati samo tiskarna Mak¬ sa Hrovatina, medtem ko so se druge, ob sicer zmanjša¬ nem obsegu svojega delovanja, prebile do osvoboditve. Hkrati s koncem vojne je zaključila svoje delovanje Sale¬ zijanska tiskarna, v času nacionalizacije in reorganizacije slovenskega tiskarstva pa so bile likvidirane ali priklju¬ čene k večjim tiskarskim podjetjem tiskarna Slovenija in tiskarna Viljema Galeta, ki sta. bili priključeni takratni tiskarni Slovenskega poročevalca, tiskarna Franja Jereba, ki je bila priključena Triglavski tiskarni ter tiskarni An¬ dreja Severja in bratov Tuma. Zadružna tiskarna je postala sestavni del grafične industrijske šole, tiskarno Grafiko pa so pridružili učnim delavnicam za usposabljanje gluhone¬ me mladine. Kot samostojne grafične delovne organizacije so od takrat dalje poslovala predvojna tiskarska podjetja J. Blaznikovi nasledniki, Delniška tiskarna, Učiteljska tis¬ karna, Narodna tiskarna, Jugoslovanska (Ljudska) tiskarna in Tiskarna Merkur, seveda ustrezno reorganizirane in pre¬ imenovane. V prizadevanju za večjo koncentracijo, moder¬ nizacijo in industrializacijo tiskarske dejavnosti so se poz¬ neje tri med njimi (nekdanje Narodna, Blaznikova in Del¬ niška tiskarna) združile v večji tiskarski kombinat. Od večjih predvojnih nesamostojnih tiskarskih obratov sta se bolj ali manj osamosvojili železniška in poštna tis¬ karna, medtem ko je tiskarna kartonaže Ivana Bonača še nadalje ostala obrat novo organizirane Kartonažne tovarne. Njim se je v povojnih letih pridružilo še nekaj novih sa¬ mostojnih tiskarskih obratov in večje število razmnoževal- nic, med katerimi so bile najpomembnejše tiskarne Narodne banke, Elektrotehniške prosvete, Univerzitetne založbe in Zavoda za statistiko. Od predvojnih litografij se je nadalje samostojno razvijala Čemažarjeva litografija in se pozneje kot Umetniški zavod za litografijo reorganizirala v mode¬ ren litografsko-tiskarski obrat večjega založniškega pod¬ jetja; litografsko-tiskarski obrat še nadalje deluje v tovarni Saturnus. Obe predvojni ljubljanski klišarni (Jugografika, Stanko Deu) sta bili po vojni ukinjeni in pridruženi tiskar¬ skim podjetjem. 330 Del prenovljene knjigotiskarske strojnice v Blaznikovi tiskarni v Ljubljani Najstarejše ljubljansko grafično podjetje, katerega na¬ stanek sega v leto 1678, je v decembru 1946 dobilo ime Blaznikova tiskarna. Med izvajanjem koncentracije sloven¬ skih tiskarskih podjetij so pod upravno vodstvo Blaznikove tiskarne nekaj časa (1948—1950) spadali tudi takratna Pro¬ svetna tiskarna (prej Merkur), Umetniški zavod za litogra¬ fijo (prej Čemažar), Celjska tiskarna (prej Rode & Martin¬ čič), Kamniška tiskarna (prej Slatnar), tiskarna Nanos v Postojni (prej Šeber) in tiskarna v Krškem (prej Rumpret). Drug sočasni ukrep, tipizacija grafične industrije, je zahte¬ val, da je bil litografski obrat Blaznikove tiskarne priklju¬ čen Umetniškemu zavodu za litografijo, kartonažni obrat pa Kartonažni tovarni v Ljubljani. V tem času so bile uki¬ njene Celjska tiskarna, Kamniška tiskarna in krška tiskar¬ na, njih oprema pa prepeljana v Blaznikovo tiskarno ozi¬ roma v novo organizirano Celjsko tiskarno; ukinjeno tis¬ karno Nanos v Postojni so preselili v Koper, ostali dve dotlej upravno pridruženi grafični podjetji pa sta postali popolnoma samostojni. Poslej je Blaznikova tiskarna poslo¬ vala kot izključno knjigo tiskarsko podjetje z lastno knji- 331 goveznico, ki jo je pridobila ob nacionalizaciji privatne obrtne delavnice (Šifrer). Tiskarna je v povojnih letih ustrezno preuredila pos¬ lovne prostore, poslužujoč se pri tem prezidav v svojih last¬ nih tiskarniških stavbah na Bregu št. 12 in 14. Posebno po¬ zornost pa so posvečali tiskarski strojni opremi. Najprej je bila opravljena temeljita obnovitev starih strojev, nakar je sledila izpopolnitev in z njo modernizacija tehnične opre¬ me. Tiskarna razpolaga z močno obnovljenim črkostavnim gradivom in opremo ročne stavnice, s 4 stavnimi stroji, 4 velikimi in 6 manjšimi tiskalnimi avtomati ter 5 velikimi in 3 manjšimi tiskalnimi stroji na ročno vlaganje. Poleg 2 stavnih in 9 tiskalnih strojev so bili na novo pridobljeni stroj za rezanje svinčenih vrst, stroj za fasetiranje klišejev, rezalni stroj, brusilni stroj, zgibalni stroj in še nekaj druge tehnične opreme za tiskarno in knjigoveznico. Tiskarna so¬ deluje z vsemi slovenskimi založbami ter zanje in za druge izdajatelje tiska knjige, brošure, časopise, časnike in dnev¬ ne tiskovine vseh vrst, od leta 1954 dalje pa tudi celofan¬ sko embalažo. Število zaposlenih v upravi, tiskarni in knji¬ goveznici znaša 160 oseb, obseg opravljenega dela pa je že v letu 1958 dosegel nad 7 milijonov potiskanih pol oz. 331,6 tone papirja, od tega dve tretjini knjig, brošur in revij in tretjina ostalih tiskovin. S 1. januarjem 1962 se je Blaznikova tiskarna kot eko¬ nomska enota vključila v novo združeno časopisno podjetje Delo, katerega namen med drugim je, da organizira veliko in moderno tiskarsko podjetje, ki bo s sodobno strojno opremo, z najmodernejšimi delovnimi postopki in z novo organizacijo dela zmožno konkurirati tudi na mednarod¬ nem tržišču. Knjigoveznica Blaznikove tiskarne je že bila premeščena v novo stavbo ČP Delo, medtem ko bo preseli¬ tev tiskarne sledila po dokončni dograditvi objekta. Tam bo Blaznikova tiskarna še uspešneje nadaljevala svojo 290 let staro tiskarsko tradicijo. Tradicijo druge ljubljanske tiskarne, ki jo je bil leta 1782 ustanovil Ignac Alojz Kleinmayr, je od predvojne Delniške tiskarne po osvoboditvi v letu 1947 prevzela Tri¬ glavska tiskarna. Le-ta naj bi bila hkrati tudi nadaljevalka tradicije partizanske tiskarne Triglav, ki je delovala na Goteniškem Snežniku in bila uničena v aprilu 1945. Sedež tiskarne je še naprej ostal v Dalmatinovi ulici št. 8. Tesni' 332 tiskarniški prostori so bili v povojnih letih delno preure¬ jeni, knjigoveznica pa je bila premeščena v prostore nek¬ danje Rojinove zasebne knjigoveške delavnice. Sredi leta 1947 je bil Triglavski tiskarni priključen nacionalizirani tiskarski obrat Franja Jereba iz Ljubljane in za leto dni tudi takratna Partizanska tiskarna, ki je nato prešla v se¬ stav Grafične industrijske šole. Tehnična oprema tiskarne, črkovno gradivo in stroji so bili že močno zastareli. Tako je deset let po osvoboditvi tiskarna razpolagala z 2 stavnima strojema ter z 10 veli¬ kimi in 6 malimi tiskalnimi stroji starejšega tipa. Da bi se mogli preusmeriti v izdelovanje kvalitetnejšega tiska, so v letih do 1962 nabavili 2 nova stavna in 6 novih tiskalnih strojev. Izpopolnjena je bila tudi knjigoveznica, ki je takrat razpolagala s 3 rezalnimi, 4 zgibalnimi, 4 šivalnimi in več pomožnimi stroji. V letu 1960 je tiskarna izdelala že 26 ton revij, 97 ton knjig, 205 ton obrazcev, 53 ton prospektov in katalogov in 26 ton cigaretne embalaže; skupna poraba pa¬ pirja je torej znašala 408 ton. Takrat je v podjetju delalo 152 oseb. S 1. januarjem 1962 se je tudi Triglavska tiskarna pri¬ pojila časopisnemu podjetju Delo in nadalje obratovala kot njegova ekonomska enota. V smislu urejanja novega mo¬ dernega tiskarskega podjetja je še bolj pospešeno potekala zamenjava stare strojne opreme. Pridobljenih je bilo 10 novih tiskalnih strojev, tako da je popolnoma obnovljena tiskarska strojnica v letu 1965 razpolagala z 20 tiskalnimi stroji. Opremljen je bil nov oddelek za predpripravo z žago in rezkalcem za svinčene plošče in z 2 odtiskovalnicama. Prenovljena je bila ulivalnica svinca ter nabavljen sodobni stroj za ulivanje svinca za stavne stroje in za podlaganje klišejev. Knjigoveznica je bila dopolnjena s strojem za pol- avtomatično tiskanje platnic s folijo ali barvo in s strojem za cepljenje usnja. Število zaposlenih se je dvignilo na 180 oseb, obseg proizvodnje pa je presegel letno porabo 500 ton papirja. Po količini izdeluje tiskarna največ najrazlič¬ nejših obrazcev, nakar sledijo knjige, prospekti in katalogi za turistično in gospodarsko propagando ter revije. Glavni naročniki del so Državna založba Slovenije, Cankarjeva založba, Mladinska knjiga in Slovenska akademija znanosti in umetnosti. 333 Načrtovani Dom tiska v Ljubljani s prostori za upravo in tiskarno ČP Delo (maketa) Skoraj tri četrt stoletja trajajočo tradicijo Narodne tis¬ karne je v maju 1945 prevzela njena naslednica Tiskarna Slovenskega poročevalca. Sprva je delovala pod upravnim in administrativnim vodstvom pristojnega oddelka za gra¬ fično industrijo ministrstva za industrijo in rudarstvo LR Slovenije, s 1. decembrom 1947 pa je prešla pod vodstvo glavnega odbora Osvobodilne fronte Slovenije, ki je tudi po poznejših spremembah v delovanju te politične organi¬ zacije in v vodenju gospodarstva obdržala nad tiskarno ustanoviteljske pravice. V letu 1947 so bili tiskarni priklju¬ čeni nacionalizirani obrati Tiskarna Slovenija, tiskarna Vi¬ ljema Galeta, klišarna Jugografika in knjigoveznica Ivana Lenarčiča. Dne 29. januarja 1955 je prišlo do združitve Tis¬ karne Slovenskega poročevalca ter časopisnih založniških podjetij Naš tisk in Tovariš v novo Časopisno založniško podjetje Slovenski poročevalec, v okviru katerega je tiskar¬ na poslovala kot samostojen obrat z naslovom Tiskarna ČZP Slovenski poročevalec. Po združitvi glasil Slovenski poročevalec in Ljudska pravica v dnevnik Delo so ustano- 334 vitel j i 1. maja 1959 podjetje reorganizirali v Časopisno pod¬ jetje Delo, tiskarno pa preimenovali v Tiskarno ČP Delo. V letu 1962 sta se temu podjetju pripojili še Blaznikova in Triglavska tiskarna; vse tri tiskarne delujejo kot ekonom¬ ske enote velikega in moderno zasnovanega založniškega in tiskarskega kombinata. Tiskarna je še nadalje imela svoje prostore v stari, za Narodno tiskarno zgrajeni stavbi v Tomšičevi ulici št. 1. Ob priključitvi nacionaliziranih tiskarskih obratov, klišarne in knjigoveznice so le-ti, zaradi pomanjkanja prostora v matičnem poslopju, morali še naprej poslovati na svojih dotedanjih mestih, kar je otežavalo poslovanje podjetja. Zato so bili leta 1952 izdelali načrte za novo stavbo Osvo¬ bodilne fronte, kjer naj bi imelo svoje prostore tudi tiskar¬ sko podjetje, vendar do njih uresničitve ni prišlo. Tiskarno Slovenskega poročevalca so delno izboljšali v maju 1955, ko sta se uprava in uredništvo časnikov preselila v sosed¬ njo stavbo v Tomšičevi ulici. V prvotnem tiskarniškem poslopju so uredili predvsem prostore za klišarno, z adapti- ranjem vseh dvoriščnih prostorov pa pridobili delovno po¬ vršino, ki je omogočila delno razširitev in obnovo stroj¬ nega parka ter ureditev skladišča za rotacijski papir in pomožnih prostorov. Šele po uveljavitvi načrtov za organi¬ zacijo združenega tiskarskega podjetja in spojitvi treh ljub¬ ljanskih tiskarn se je začela gradnja novega Doma tiska, ki je doslej že sprejel pod svojo streho nekatere delovne enote novega podjetja. Stanje strojne opreme je bilo po vojni tako kritično, da je morala tiskarna najprej opraviti generalni remont vseh tiskarskih strojev, kar je bilo zaključeno v letu 1948. Takoj zatem je sledilo prvo obdobje izpopolnjevanja in tehničnega izboljševanja stare tiskarne. Do leta 1955 je bila sodobno preurejena ročna stavnica, strojna stavnica pa raz¬ širjena in s povečanjem števila stavnih strojev ob dveh no- no nabavljenih na skupno 12 stavnih strojev postala naj¬ modernejša in največja v Sloveniji. V reorganizirani me- ternici je bil mehaniziran materialnik. Nespremenjen je ostal oddelek tiskalnih strojev, ki je razpolagal s 7 velikimi in 7 malimi tiskalnimi stroji ter z veliko rotacijo, medtem ko je bila še starejša rotacija odpravljena. Do večje obno¬ vitve in razširitve strojnega parka je moglo priti šele po¬ tem, ko je bilo v letu 1962 dokončano adaptiranje tiskalni¬ ške zgradbe. Nabavljen je bjl nov rotacijski stroj s stereo- 335 tipijo in kalandrom, brzotiskalni stroj, 2 manjša tiskalna stroja, 4 stavni stroji, aparata za ulivanje črk in za uliva¬ nje črt in rezalni stroj za tiskarno, zgibalni stroj, stroj za šivanje hrbtov in stiskalni avtomat za knjigoveznico ter fotoaparat in najnovejši klišograf za klišarno. Samo v tis¬ karni je bilo v letu 1964 zaposlenih 25 ročnih in 49 stroj¬ nih stavcev, 3 korektorji, 7 tiskarjev, 12 vlagalk, 4 stereo- tipizerji, 18 pomožnih delavcev ter več tiskarskih vajencev. Tiskarna je vseskozi tiskala predvsem glasila, ki jih je izdajala njena ustanoviteljica Socialistična zveza delov¬ nega ljudstva Slovenije ter vanjo vključene in druge druž- beno-politične organizacije, oziroma periodične tiske in druge publikacije, ki so izhajale v okviru domačega časo¬ pisnega založniškega podjetja. Med njimi so dnevnik Slo¬ venski poročevalec oz. Delo, vrsta tednikov kot npr. Te¬ denska tribuna, Tovariš, Komunist, Mladina, Pionirski list in Dolenjski list, štirinajstdnevnik Naši razgledi in nekaj mesečnikov. Poleg tega je izpod njenih tiskarniških strojev prišlo večje število časopisov in knjig za druge založnike, med katerimi so bili najpogosteje uprava Slovenskega na¬ rodnega gledališča, Slovenska matica, Mladinska knjiga, Državna založba Slovenije ter razna strokovna društva, iz¬ delujejo pa tudi tiskovine vseh vrst. Obseg dela in letna produkcija tiskarne nenehno rasteta. Tako je sredi petde¬ setih let tiskarna porabila letno 1100 ton papirja za časo¬ pisni in 100 ton za knjižni in revialni tisk, deset let pozneje pa za časopisje že 3500 ton in za knjige, revije in druge tiske 1700 ton papirja. S preselitvijo podjetja v novi Dom tiska se bo v prihodnje proizvodnja tega velikega grafič¬ nega gospodarskega organizma še povečala in z njo vred še nadalje rasla njegova vloga v gospodarskem, političnem in kulturnem življenju Slovenije. Predvojna Učiteljska tiskarna, nadaljevalka 160-letne tradicije nekdanje Merkove tiskarne, je v prvih povojnih letih nekajkrat menjala svoje ime. Takoj po osvoboditvi so jo poimenovali Ljubljanska tiskarna, v letu 1947 je postala Stamparija Ministarslva unutrašnjih poslova FNRJ, leta 1950 pa je dobila svoj sedanji naslov Tiskarna Jože Moškrič. V njenem imenu živi spomin na predvojnega naprednega tiskarskega delavca in narodnega heroja Jožeta Moškriča (1902 — 1943), ki je prvi razvijal partijsko delo med grafi- čarji, od prvih dni okupacije sodeloval pri vzpostavljanju 336 Nova tiskarska strojnica ČGP Delo v Ljubljani ilegalnih tiskarn v Ljubljani in potem politično delal v par¬ tizanskih enotah, dokler ga niso v februarju 1943 belogar¬ disti bolnega ujeli in ga po zverinskem mučenju ubili. Tis¬ karna je še nadalje delovala v dvoriščni stavbi ob Nazor¬ jevi ulici št. 6. Tiskarniško poslopje, ki je bilo v ta namen zgrajeno v letu 1910, je zaradi povečavanja proizvodnih zmogljivosti postajalo tesno že v letih med obema vojnama, v prvih le¬ tih povojne tiskarske konjunkture pa je ta pomanjkljivost postajala vedno bolj občutna. Da bi si ustvarili boljše de¬ lovne pogoje, so v letu 1947 zgradbo dvignili za eno nad¬ stropje, pozneje (1956) pa še zgradili prizidek v prvem nad¬ stropju. To je omogočilo novo ureditev tiskamiških od¬ delkov in v tistem času najmodernejše ljubljanske knjigo¬ veznice ter namestitev nove klišarne in štampiljame z gravirnico. Tiskarna je v prvem povojnem obdobju raz¬ polagala s 3 stavnimi stroji ter 5 velikimi in 6 manjšimi tiskalnimi stroji. V naslednjih letih je bila zastarela stroj¬ na oprema delno zamenjana in izpopolnjena, tako da je tiskarna v letu 1965 imela v stavnici 7 stavnih strojev, v tiskalnem oddelku pa 8 velikih in 5 malih tiskalnih avtomatov, 7 zaklopnih strojev in knjižno rotacijo. Klišarna je takrat razpolagala s 3 fotoreprodukcijskimi kamerami, z 2 kopirnima aparatoma in 6 jedkalnimi stroji. V podjetju je bilo zaposlenih 160 delavcev, med njimi 14 strojnih in 14 ročnih stavcev in 12 tiskarjev, 11 klišarjev in 6 knjigo¬ vezov. 22 337 Pred modernizacijo in razširitvijo strojne opreme je tiskarna porabila letno okoli 180 ton papirja, v letu 1965 pa se je obseg proizvodnje povečal že na okoli 700 ton po¬ tiskanega papirja. Tiskarna je vseskozi tiskala nekatere mesečne periodične publikacije, leposlovne, šolske in znan¬ stvene knjižne tiske za založbe Kmečka knjiga, Mladinska knjiga in Obzorja, kataloge in prospekte v večbarvnem tis¬ ku, koledarje ter priložnostne tiskovine in obrazce. Klišar- ska dela je opravljala tudi za druga tiskarska podjetja, z izdelki štampiljarne pa so oskrbovali skoraj vso Slovenijo. Ljudska tiskarna, naslednica predvojne Jugoslovanske tiskarne, ki je vzdrževala tradicijo v letu 1883 ustanovljene Katoliške tiskarne, je bila po osvoboditvi reorganizirana v Tiskarno Ljudske pravice. Poimenovana je bila po zatr¬ tem predvojnem in v ilegali narodnoosvobodilnega gibanja obnovljenem glasilu Komunistične partije Slovenije, pod katere vodstvom je v prvih povojnih letih tudi delovala. Pozneje je prešla v sestav novo ustanovljenega Časopisnega založniškega podjetja Ljudska pravica in nadalje delovala kot njegova delovna enota z imenom Tiskarna ČZP Ljud¬ ska pravica. Od junija 1945 do junija 1947 je pod njeno upravno vodstvo spadala tiskarna v Novem mestu, ki je nosila ime podružnice matičnega tiskarskega podjetja. Tiskarna je prevzela prostore svoje prednice v Kopi¬ tarjevi ulici št. 2. Kljub temu, da je bilo tiskarniško pos¬ lopje pred vojno med najbolj smotrno urejenimi objekti te vrste v državi ter zgrajeno ob upoštevanju prihodnjega razvoja tiskarske tehnike in v njem delujočih tiskarskih obratov, so se že v prvih povojnih letih pokazale nujne po¬ trebe po izboljšanju delovnih pogojev. Prostori strojne stavnice in tiskalnih strojev so postali pretesni, klišarna pa je še nadalje delovala v starih in nehigienskih prostorih. Z manjšimi adaptacijami in raznimi prezidavami so bile dosežene možnosti za najnujnejše preureditve delovnih pro¬ storov, dokler niso bili končno pripravljeni načrti za rekon¬ strukcijo vseh tiskarniških prostorov in opreme. Gradbeni del rekonstrukcije je bil izpeljan v letih 1958—1960. Pri tem je bilo ohranjeno samo tiskarniško poslopje, ki je bilo dograjeno v letu 1908, dvoriščna stavba in vsi provizoriji, kakor tudi novo odkupljeni objekti med Kopitarjevo in Ka¬ piteljsko ulico pa so bili porušeni. Ob Kopitarjevi ulici je bila zgrajena nova petnadstropna upravna zgradba za po- 338 Staro in novo (v ozadju) poslopje tiskarne ČZP Ljudska pravica v Ljubljani trebe tiskarne ter uredništev nekaterih časnikov in Cankar¬ jeve založbe. Za njo je zrasel nov industrijski tiskarniški objekt s tremi etažami: v zgornjo etažo so bile nameščene tri tiskalne strojnice za knjigotisk, ofsetni tisk in bakro- tisk, v srednji sta dobila prostore knjigoveznica in ekspe- dit, v spodnji etaži pa so bili urejeni prostori za skladišča, mehanično in mizarsko delavnico in za garaže. Preostala starejša stavba je bila adaptirana in preurejena za stavnice, reprodukcijo bakrotiska, litografijo in klišarno. Vsi delovni prostori so bili razvrščeni po smotrnem tehnološkem po¬ stopku. Naslednji ukrepi rekonstrukcije so veljali tehnični opremi tiskarne. V ročni stavnici so bili nabavljeni novi črkovnjaki, črkovno gradivo je bilo obnovljeno na lastnem ulivalnem stroju in je bilo uvoženega le nekaj akcidenč- nega stavnega gradiva; stavnica in meternica sta bili opremljeni z novimi žagami za rezanje vrst. Strojna stavni¬ ca razpolaga po nakupu 6 novih stavnih strojev s 13 stavni¬ mi stroji; že od leta 1954 dela v tiskarni tudi stavni stroj si¬ stema Monotype, ki je opremljen s 3 tipkalnimi, 2 ulival- nima strojema za ulivanje knjižnega stavka in z ulivalnim strojem za črke. Meternica časopisov je dobila nov stroj za kalandriranje časopisnih stkani, izdelovanju predlog za ti- 22 » 339 skanje časopisov služeča svinčena stereotipija pa ima aparat za sušenje matric, aparat za ulivanje zaokroženih plošč časopisnih strani in 2 rezkalna aparata za obdelavo odlitih plošč. Časopisna rotacija ima dva agregata po 16 strani. Tudi knjigotisk je bil dodatno opremljen ter se je 13 stav¬ nim pridružilo 7 novih tiskalnih strojev in knjižna rotacija. Hkrati s slednjo je bila leta 1958 uvedena plastična stereo¬ tipija, kjer se izdelujejo klišeji iz plastične mase za knjižno rotacijo in ki je opremljena s kalandrom, z 2 rezalnima strojema in z mlinom za predlavo plastične mase. Knjigo¬ tisk je opremljen tudi z montažno mizo, 2 rezalnikoma, z regali za razporejanje in zapiranje sestavkov in z odtisko- valnim aparatom. Fotografska delavnica, ki izdeluje repro¬ dukcije za klišarno in fotolitografijo, je svojo opremljenost povečala na 7 reprodukcijskih kamer, med katerimi je ena velika izpred vojnih let. Nekaj nove opreme je pridobila že prej sorazmerno dobro oskrbljena klišarna in litogra¬ fija. Tako razpolaga klišarna s 4 jedkalnimi stroji, 2 od- tiskovalnima pušama, 2 rezkalnima in s fasetirnim strojem; v litografiji razpolaga brusilnica ofsetnih plošč s 3 zrnjal- nimi stroji, ofsetni tisk pa je opremljen s 7 stroji, nabav¬ ljenimi skoraj v celoti po vojni. Izpopolnjena je bila tudi oprema bakrotiskarne, ki poleg dveh reprodukcijskih ka¬ mer razpolaga s 3 tiskalnimi stroji, 2 bakrilnima strojema in s strojem za kromanje ter z aparati za brušenje in poli¬ ranje, za sušenje in za prenos pigmenta in z drugimi teh¬ ničnimi pripomočki. Čisto na novo je bila urejena knjigo¬ veznica, ki je bila močno mehanizirana in skoraj do popol¬ nosti opremljena s številnimi novimi knjigoveškimi stroji. S tako obsežnim vlaganjem v izpopolnitev opreme in z modernizacijo poslovanja je tiskarni uspelo še nadalje ohraniti sloves najbolj kvalitetnega grafičnega podjetja v državi. Svoj ugled si je bila pridobila s kvalitetnimi izdel¬ ki, za kar pa so poleg moderne strojne opreme zaslužni tudi tiskamični grafični strokovnjaki. Ker je zaradi svo¬ jega obsežnega poslovanja tiskarna vselej potrebovala ve¬ liko število dobro kvalificiranih tiskarskih delavcev, je ved¬ no posvečala veliko skrb tudi vzgoji strokovnega kadra, tako da je bilo v podjetju stalno zaposlenih poprečno 50 učencev. Tiskarna je v letu 1965 na primer zaposlovala 440 delavcev in uslužbencev. Le-ti so do leta 1959 večji del svojega dela vlagali v natiskovanje periodičnih glasil poli¬ tičnih in drugih družbenih organizacij, med katerimi je bil 340 na prvem mestu dnevnik Ljudska pravica, za njim pa Ljubljanski dnevnik, Delavska enotnost, tednika Tovariš in Pavliha, nekateri mesečni časopisi in drugi revialni tiski kot npr. reprezentančna revija Jugoslavija idr. Med naroč¬ niki knjižnih tiskov je bila vseskozi na prvem mestu Can¬ karjeva založba, ob njej pa vse druge ljubljanske in izven- ljubljanske založbe. Poleg tega je tiskarna ves čas izdelo¬ vala tudi raznobarvne prospekte, umetniške reprodukcije, reprezentančne tiske, etikete, embalažne in druge tiskovine. Celotni obseg proizvodnje je že v letu 1955 dosegel porabo okoli 900 ton papirja letno, po opravljeni rekonstrukciji pa se je naglo povečavah Specializirani tiskarniški oddelki (klišarna, litografija, bakrotiskarna) opravljajo strokovne usluge tudi za druga ljubljanska grafična podjetja. V letu 1923 ustanovljena tiskarna Merkur je bila po osvoboditvi najprej preimenovana v Prosvetno tiskarno in bila upravno povezana z Blaznikovo tiskamo. S 1. okto¬ brom 1949 pa je prišla pod upravo Planske komisije LRS in si privzela ime Tiskarna Toneta Tomšiča, ki ji je ostalo tudi po osamosvojitvi. Ime povezuje tiskarno s spominom na narodnega heroja in iniciatorja prvih ilegalnih narodno¬ osvobodilnih tiskarn v Ljubljani. Podjetje je nadaljevalo svojo dejavnost v tiskarniškem poslopju v Gregorčičevi ulici št. 25 a, ki je bilo v ta namen zgrajeno ob ustanovitvi tiskarne. Kljub sorazmerno novim in moderno opremljenim tis- karniškim prostorom so le-ti postajali ob nenehno rasto¬ čem obsegu dela iz leta v leto tesnejši, tako da se je poka¬ zala potreba po njih razširitvi, za kar so bili pripravljeni vsi potrebni načrti. Pred začetkom gradbenih del pa si je tiskarna najprej izpopolnila in modernizirala svojo strojno in drugo tehnično opremo. V ročni stavnici so nabavili novo in sodobno črkovno gradivo in zadostno količino polnilnega materiala. Štirim starim stavnim strojem se je pridružil še peti. Z nakupom 7 novih tiskalnih strojev se je njih šte¬ vilo povečalo na 16, med katerimi so 4 veliki, 5 srednjih, 6 malih in rotacijski tiskalni stroj. Stereotipija se je z ne¬ kaj novimi pridobitvami tehnično izpopolnila in je oprem¬ ljena s hidravličnim kalandrom, z električnim aparatom za topljenje svinčene litine, ki je uporaben za ulivanje blokov za stavne stroje, ploskih stereotipnih odlitkov in podložkov za klišeje, dalje s strojem, za površinsko obdelavo ulitih 341 podložkov, z 2 žagama za rezanje polnolivov in svinčenih vrst in z aparatom za merjenje črkovne višine. Izdatno je bila v zadnjih letih z ustreznimi električnimi stroji na novo opremljena tudi knjigoveznica. Tiskarna je v prvih povojnih letih tiskala največ čas¬ nike, med njimi pretežno tednike, takoj za njimi pa so sledile najrazličnejše tiskovine. Sorazmeroma manjšega ob¬ sega so bili knjižni tiski, ki so vsebovali znanstvena dela, slovarje, leksikone, šolske in leposlovne knjige, medtem ko je bilo mesečno ali redkeje izhajajočih publikacij raznih strokovnih organizacij vedno precejšnje število. Sčasoma se je proizvodnja vsebinsko močno spremenila, s tem da se je tisk časnikov za polovico zmanjšal, tiskanje knjig in brošur pa dvakratno povečalo. Tako je v letu IS64 tiskar¬ na porabila 420 ton papirja, od tega za izdelovanje obrazcev 220 ton, za časnike 80 ton, za knjižne tiske 70 ton, za revi- alni tisk 30 ton in za reklamni tisk 20 ton. V tiskarni je bilo takrat zaposlenih 136 oseb, od tega 12 strojnih in 10 ročnih stavcev, 14 tiskarjev in 4 knjigovezi. Po opravljenih gradbenih delih se bo podjetje še nadalje moderniziralo in povečevalo obseg svojega dela. Pred vojno po dejavnosti razgibana Zadružna tiskarna, ki je nadaljevala delo v letu 1902 ustanovljene tiskarne Dragotina Hribarja, je po vojni najprej nekaj mesecev delovala kot Mladinska tiskarna, nakar je bila, v spomin na večje število iz tega tiskarskega obrata odšlih tovarišev v partizane in na njeno sodelovanje v času narodnoosvo¬ bodilnega boja, preimenovana v Partizansko tiskarno. V letih centralističnega vodenja slovenskega tiskarstva je ti¬ skarna dobivala veliko naročil. Delovala je v svojih pred¬ vojnih prostorih na Titovi cesti in s predvojno opremo. Samostojno je Partizanska tiskarna prenehala obratovati konec junija 1947, ko je bila najprej priključena Triglav¬ ski tiskarni, z julijem 1948 pa je postala tiskarna Grafične industrijske šole. Tako je po 45 letih delovanje tega tiskar¬ skega obrata v širši slovenski javnosti presahnilo in pre¬ vzelo nase odgovornost za praktični del šolske vzgoje slo¬ venskega tiskarskega naraščaja. Podobna vzgojna naloga je bila po vojni namenjena tudi v letu 1930 ustanovljeni tiskarni Grafiki, katere last¬ nik je bil bivši gojenec zavoda za usposabljanje govorno 342 Novo poslopje tiskarne Učnih delavnic Zavoda za gluho mladino v Ljubljani in slušno prizadete mladine Ciril Sitar. Po nacionalizaciji je bilo podjetje dodeljeno Zavodu za gluho mladino in 2. maja 1948 začelo v svojih dotedanjih prostorih na Res¬ ljevi cesti ponovno delovati kot Učne delavnice Zavoda za gluho mladino. Po okrepitvi zavodove dejavnosti so se de¬ lavnice in z njimi vred tudi tiskarna v oktobru 1963 pre¬ selile v novo zgrajene delovne prostore v ulici Bežigrad št. 8. Učne delavnice so že od ustanovitve dalje obsegale tiskarno, litografijo in knjigoveznico. Tiskarska delavnica je začela delovati s 4 starimi tiskalnimi stroji in z rezalnim strojem, litografska pa s starim kamnotiskalnim strojem. S požrtvovalnim prizadevanjem vodstva in ob naklonjeno¬ sti pristojnih organov so delavnice poleg novih delovnih prostorov sčasoma pridobile tudi dodatno in boljšo strojno opremo. Tiskarna je dobila 6 novih tiskalnih strojev, nov rezalni stroj in rabljen stavni stroj. Za litografijo so bili nabavljeni 3 litografski tiskalni stroji in pretiskalnik. Knji¬ goveznica pa je dobila prvi šivalnik in zgibalnik ter nekaj drugih manjših strojev za obdelavo papirja in lepenke. V učnih delavnicah je bilo v letu 1964 zaposlenih 168 delav- 343 cev, v prvih 15 letih svojega delovanja pa so med drugimi usposobile 8 ročnih stavcev, 3 tiskarje, 4 litografske pre- tiskarje, 2 litografska tiskarja in 15 knjigovezov. Njih iz¬ delki obsegajo navadne in večbarvne poslovne tiskovine, prospekte, brošure, knjige, tovarniška glasila, etikete, sli¬ kanice, plakate, propagandne tiske, koledarje in razno em¬ balažo. Med tistimi nesamostojnimi tiskarskimi obrati, ki so prej delali samo za potrebe svojih matičnih delovnih orga¬ nizacij, se je v povojnem času najbolj razvila tiskarna pri direkciji državnih železnic. Najprej pod imenom Tiskarna državnih železnic in pozneje kot Železniška tiskarna je še nadalje obratovala v prostorih železniške direkcije v Pija- dejevi ulici št. 39. Od leta 1947 dalje se je začela močno razširjati in izpopolnjevati. Mimo knjigo tiska so ustanovili še litografski oddelek, tiskarno voznih kart in knjigovez¬ nico. Prvotno je tiskarna razpolagala s 6 stroji za knjigo- tisk, s po enim strojem za litografijo in za ofsetni tisk ter s 15 tiskalniki za vozne karte. V teku let je nabavila še 2 stavna stroja, tiskalni stroj, 2 rezalna in zgibalni stroj ter kopirno aparaturo za litografijo. Ko se je v letu 1962 od podjetja ločila in osamosvojila zagrebška tiskarna voz¬ nih kart, se je ta tiskarniški oddelek reorganiziral in na¬ dalje deloval z 9 tiskalniki, katerih letna zmogljivost je znašala 90 milijonov voznih kart. Poleg železniških tiskajo tudi vozne karte za pomorski, rečni in avtobusni potniški promet. Izdelujejo še vse vrste etiket v ofsetnem tisku in razne druge drobne tiske, tiskovine, večje število časopis¬ nih periodičnih tiskov ter vedno več prospektov, brošur in drugih knjižnih tiskov. V podjetju je zaposlenih nekaj nad sto ljudi. Podoben razvoj je doživela nekdanja hišna tiskarnica poštne direkcije. Reorganizirala se je v Tiskarsko založ¬ niško podjetje PTT s sedežem na Levstikovem trgu št. 3. Čeprav se prostorsko ni nič razširila, pa je tiskarna preure¬ dila in popolnoma obnovila svojo strojno opremo. Za roč¬ no stavnico so nabavili novo črkovno gradivo in drugo opremo ter za strojno stavnico stavni stroj, uvedli so 10 manjših oziroma večjih tiskalnih strojev, za stereotipi j o kupili garnituro za izdelovanje plastičnih odlitkov za tisk, 344 knjigoveznico pa opremili z 2 rezalnikoma in 2 šivalniko- ma, z zgibalnikom in drugo tehnično opremo. V zadnjih letih se je zmogljivost tiskarne močno po¬ večala, tako da je konec leta 1964 zaposlovala 45 oseb. Podjetje je posebej pristojno za tiskanje poštnih, telegraf¬ skih in telefonskih obrazcev in vrednotnic, obrazcev za mednarodni in notranji poštni promet ter poštnih stro¬ kovnih publikacij, poslovnih knjig, telefonskih imenikov, periodičnih publikacij, biltenov, zbornikov, katalogov, ko¬ ledarjev in rokovnikov, vedno več pa tiska tudi razglednic, kuvert, brošur, splošnih periodičnih tiskov in knjig za druge naročnike. V letu 1920 ustanovljena litografija Josipa Čemažarja je tudi v povojnih letih ostala edino samostojno grafično podjetje te vrste v Ljubljani. Po nacionalizaciji se je pre¬ imenovala v Umetniški zavod za litografijo in še naprej delovala v tesnih prostorih v Igriški ulici št. 6. V času upravne povezave z Blaznikovo tiskarno in tipizacije slo¬ venske grafične proizvodnje je v letu 1948 zavod prevzel litografski obrat te tiskarne, v letu 1951 pa se je izpopolnil s knjigo tiskom nekdanje Partizanske tiskarne. Ob izvajanju tipizacije se je zavod usmeril izključno na litografijo ter opustil oddelka za kartonažo, ki je prešel v ljubljansko Kartonažno tovarno in za torbarstvo. Tehnična oprema litografije se je v prvem povojnem desetletju dopolnila z omenjenim prevzemom Blaznikovega litografskega obrata, delno modernizacijo pa je predstavljala zamenjava dveh starih kamnotiskalnih strojev s po enim večjim in manjšim litografskim tiskalnim strojem novejšega sistema. Podjetje je uvedlo tudi anilinski tisk ter v tem času zaposlovalo 110 ljudi. Tiskali so večbarvne ilustrirane mladinske časo¬ pise in nekaj drugega periodičnega tiska, v glavnem pa izdelovali razne pisarniške in embalažne tiskovine, etikete, koledarje in druge merkantilne tiske. Do večje spremembe je v podjetju prišlo v letu 1958, ko sta se Umetniški zavod za litografijo in podjetje za iz¬ delavo papirne konfekcije Karton pripojila k založniškemu podjetju Mladinska knjiga. Reorganizacija podjetij je tekla v okviru načrta, da se glede na perspektivne potrebe in razvoj grafične dejavnosti uredita specializiran ofsetni tisk z vsemi reprodukcijskimi oddelki in najsodobneje avto¬ matizirana knjigoveznica. Grafični del združenega podjetja 345 Nova zgradba tiskarne ZGP Mladinska knjiga v Ljubljani je začel odtlej poslovati pod imenom Založniško grafično podjetje Mladinska knjiga, grafična proizvodnja. Ker v do¬ tedanjih slabih, tesnih in lokacijsko ločenih delovnih pro¬ storih sploh ni bilo mogoče razviti kake večje in tehnolo¬ ško dobro organizirane proizvodnje, je bila leta 1965 zgra¬ jena nova in moderno projektirana industrijska poslovna stavba za Bežigradom (Titova cesta št. 145). Vzporedno z gradnjo novih poslovnih prostorov je po¬ tekalo tudi izpopolnjevanje in modernizacija tehnične opremljenosti novih proizvodnih obratov. V litografiji so uredili specialno litografsko stavnico ter jo opremili s foto- stavnim strojem sistema Monophoto in z vso potrebno apa¬ raturo za opravljanje odtisov in korektur. Nabavili so po 2 ofsetna tiskalna stroja za enobarvni in za dvobarvni tisk in 2 ofsetni rotaciji. V fotografski delavnici so namestili nov velik reprodukcijski fotoaparat, najsodobnejše avtover- tikalne snemalne kamere in povečevalnik. Uvedli so nov oddelek za lakiranje in plastificiranje tiskovin. Popolno¬ ma so avtomatizirali knjigoveznico ter jo opremili z naj¬ sodobnejšimi stroji za zgibanje, zbiranje in lepljenje poti¬ skanih pol, za izdelavo platnic in vplatničenje, za izdelavo vseh vrst šolskih zvezkov in z drugimi pomožnimi stroji. 346 Celotna rekonstrukcija obratov grafične proizvodnje je usmerjena v visoko specializacijo ofsetnega tiska vseh re¬ produkcijskih tehnik in knjigoveštva na popolnoma indu¬ strijskem načinu proizvodnje. Grafična proizvodnja podjetja je v letu 1965 zaposlo¬ vala 300 delavcev, od tega nad 100 kvalificiranih in viso¬ ko kvalificiranih. Ti skrbijo za čim kvalitetnejše izdelke večbarvne ofsetne tiskarske tehnike, ki jih ima podjetje v svojem založniškem programu. Tiskajo mladinske slikanice, ki izhajajo tudi v koprodukciji z drugimi založbami v drža¬ vi ali celo v tujini, nadalje ilustrirane mladinske in sploš¬ ne leksikone, šolske knjige, mladinske revialne tiske, re¬ producirane umetniške slike, barvne koledarje, razglednice in druge tiskovine. Izdelujejo tudi šolske zvezke, pisarniške knjige in papirno konfekcijo. S svojimi tiskarskimi izdelki so se začeli uspešno uveljavljati tudi na tujem tržišču. Ob tem velikem litografskem podjetju je začela leta 1951 v okviru ljubljanske mestne uprave delovati skrom¬ nejša Mestna litografija. Osnovala se je iz ustrezne pre¬ ostale opreme reorganizirane šole za grafične delavce in z odstopljenim starim kamnotiskalnim strojem Umetniškega zavoda za litografijo. V letih 1953 do 1963 se je obrat razvil v samostojno podjetje Litografija Moste, ki se je nato pri¬ ključilo podjetju Jugoreklam. Poleg starega kamnotiskal- nega stroja so se sčasoma opremili s 4 manjšimi ofsetnimi tiskalnimi stroji, z manjšo stavnico in manjšim zaklopnim tiskalnim strojem ter z nekaterimi drugimi stroji za teh¬ nično razmnoževanje tiskov. Uvedli so tudi ročni sitotisk na blago, steklo in celofan, tisk na trak, nekatere druge razmnoževalne postopke in lakirnico. Izdelujejo v glavnem etikete, plakate, notne tiske, obrazce, kartonsko embalažo in drugo. Litografski tiskarski obrat kot nesamostojni del gospo¬ darske delovne organizacije deluje že od dvajsetih let dalje v tovarni Saturnus v Mostah. Tu so do leta 1945 tiskali na pločevino samo manj zahtevno embalažo, medtem ko so po vojni začeli izdelovati tudi zahtevnejše litografske tiske za ribjo, mesno in prehransko industrijo. Temu primerno se je morala prilagoditi tudi tovarniška litografska tiskar¬ na in se usposobiti za delo s specialnimi laki in tiskarskimi barvami, ki so odporne tudi proti sterilizaciji. Zaradi po- 347 večane tovarniške proizvodnje se je zmogljivost tiskarne v zadnjih dvajsetih letih štirikrat povečala. Preuredili so oddelke za pripravo in obdelavo tiskarskih predlog (foto¬ grafija, risalnica, kopirnica, pretisk, brusilnica), tiskalni oddelek pa opremili s štirimi vrstami specialnih lakirnih in tiskalnih strojev ter s tehničnimi pripomočki za eloksi- ranje napisnih ploščic raznih debelin in v več barvah. V tiskarniških oddelkih tovarne je zaposlenih 140 ljudi. V večjem obsegu je še nadalje deloval tiskarsko-lito- grafski obrat predvojne kartonaže Ivana Bonača, ki je po nacionalizaciji prevzel ime Kartonažna tovarna. Tudi obseg njene proizvodnje se je v povojnih letih močno povečal, kar je narekovalo izpopolnitev tovarniškega tiskarskega obrata. Le-ta je pred vojno deloval v okviru obrata poti¬ skane embalaže ter je obsegal skromno stavnico in ti- skalnico, katerih zmogljivosti niso mogle kriti vseh potreb tovarne, tako da je bilo kartonažno podjetje vezano tudi na usluge različnih grafičnih podjetij. Da bi se Kartonažna tovarna glede tega osamosvojila, je ob koncu leta 1954 uredila nov litografsko-tiskarski obrat, ki obsega risalni- co, litografijo, kopirnico z brusilnico, ofsetno tiskalnico z 2 strojema za dvobarvni in 3 stroji za enobarvni tisk, roč¬ no stavnico, tiskalnico s 4 tiskalnimi stroji, stavnico izsekal, izsekovalnico in finalizacijo. Obrat izdeluje vse vrste po¬ tiskane papirne in pločevinaste embalaže, etikete, prospek¬ te, koledarje in druge drobne tiskovine. Med tistimi pomembnejšimi tiskarskimi obrati, ki so se pojavili šele v povojnih letih, je bila Tiskarna Narodne banke. Nastala je iz hišne tiskarnice, ki je bila last Cen¬ tralne Narodne banke za Slovenijo in so jo v letu 1947 tehnično izpopolnili. Pozneje se je interni bančni tiskarni- ški obrat osamosvojil in postal samostojna gospodarska delovna organizacija. Tiskarna posluje v Lepodvorski ulici št. 23. Opremljena je z enim stavnim in 9 tiskalnimi stroji novejše proizvodnje. Poleg tiskarskih obratov je organizi¬ rana tudi knjigoveznica. V tiskarni dela skupno 50 oseb, letni obseg proizvodnje pa dosega porabo 200 ton papirja. Tiskajo predvsem tiskovine in strokovno literaturo za po¬ trebe denarnih zavodov v Sloveniji, vse pogosteje pa pre¬ vzemajo naročila za knjižne tiske drugih interesentov. 348 V letu 1960 je bila ustanovljena Tiskarna Elektroteh¬ nične prosvete, ki je delovala v Jamovi ulici na Mirju. Na novo urejena tiskarnica je bila vzorno opremljena z novim stavnim strojem, ki je imel tudi matrice za matematični stavek in za formule ter s starejšim tiskalnim strojem. Tiskali so v prvi vrsti Elektrotehniški vestnik in druge strokovne publikacije z elektrotehniškega področja. Leta 1963 je tiskarno prevzela leto dni prej ustanov¬ ljena založba za izdajanje učnih pripomočkov za študij na višjih in visokih šolah ter jo preselila v prostore univerze na Trgu revolucije št. 11. Tam je začela poslovati kot Tiskarna Univerzitetne založbe. Uredili so ročno in strojno stavnico z osnovnim črkostavnim gradivom in stavnim strojem, tiskalnico s starejšim tiskalnim strojem za knjigo- tisk, razmnoževalnico z manjšim ofsetnim in s 3 ciklostil- nimi razmnoževalnimi stroji ter knjigoveznico z rezalnico papirja, galanterijskim in broširnim oddelkom. V proizvod¬ nem sektorju založbe je zaposlenih 20 oseb. Poleg visoko¬ šolskih učbenikov in skript tiskajo tudi znanstvene publi¬ kacije in različne strokovne periodične tiske. Poleg navedenih večjih grafičnih obratov si v zadnjih desetletjih po podjetjih in zavodih vse češče ustanavljajo manjše tiskarnice za kritje lastnih potreb po različnih ti¬ skovinah in razmnoženinah. Ti obrati so včasih skromno opremljeni s starimi tiskarskimi ali enostavnimi razmnože¬ valnimi stroji, včasih pa tudi z najmodernejšimi tiskalnimi pripomočki. Sledijo osnovni podatki o nekaterih pomemb¬ nejših tiskarskih obratih takšne vrste: Podjetje za grafično in predelovalno industrijo Ku¬ verta je bilo ob nacionalizaciji leta 1947 združeno z nek¬ danjim grafičnim podjetjem bratov Tuma, ki je že pred vojno razpolagalo z večjimi tiskarskimi napravami special¬ ne vrste. S tem se je od izdelovanja kuvert proizvodnja v podjetju razširila tudi na izdelovanje raznih vrečk in potiskanega ovojnega papirja. Poleg ustrezne strojne opre¬ me v osnovnih proizvodnih obratih podjetja razpolaga ti- skarniški obrat z anilinskim brzorotacijskim strojem, 3 ti¬ skalnimi stroji in 5 pomožnimi tiskarskimi stroji; tiskanje poteka z uporabo gumastih klišejev. Tiskarski obrat so¬ deluje pri izdelovanju kuvert, pisemskega papirja, raznih vrst vrečk, ovojnega papirja in druge potiskane papirne embalaže. 349 Šolska tiskarna Tehniške srednje šole obratuje že od leta 1945 dalje. Razpolaga s pomanjkljivim črkostavnim gradivom, s stavnim strojem in z 2 tiskalnima strojema starejše proizvodnje. Izdelujejo predvsem tiske za matični in za druge sorodne šolske zavode, razen tega pa za zu¬ nanje naročnike različne tiskovine, vabila, plakate, brošure in celo periodične publikacije. Tovarna Litostroj si je v letu 1949 uredila hišno tiskar¬ no, ki izdeluje obrazce za podjetje in kake druge drobne tiskovine. Razpolaga z ročno stavnico, 4 tiskalnimi stroji in s strojem za ofsetni tisk. V njenem okviru deluje tudi dokumentacijska fotoreprodukcija. Kranjska tovarna Iskra si je leta 1954 v Ljubljani organizirala proizvodno enoto za tehnični tisk. Po postopku sitotiska opremljajo z napisi radijske skale, komandne plo¬ šče za električne aparature, sestavne dele raznih aparatur in izdelujejo še nekatere druge drobne tiskarske izdelke. Tiskajo na kovino, plastiko, pločevino, aluminij in blago. Litografska dela manjšega obsega izdeluje tiskarnica Centralnega zavoda za napredek gospodinjstva, ustanov¬ ljena leta 1960. Opremljena je s pisalnim stavnim strojem in z ofsetnim tiskalnim strojem. Tiskajo etikete, diplome, vabila, plakate, razne biltene, brošure in druge drobnejše publikacije. Nuklearni inštitut Jožef Stefan razpolaga od leta 1961 dalje s hišno tiskarnico, ki je opremljena s pisalnim stav¬ nim strojem in tiskalnim strojem ter z aparaturo za ksero- grafiranje. Tiskajo za potrebe inštituta. Podjetje Reklamservis razpolaga z lastnim malim ti¬ skarskim obratom od leta 1964. Opremljen je z 2 tiskal¬ nima strojema, 2 ciklostilnima razmnoževalnikoma in s strojem za jeklotisk. Poleg običajnih tiskov razvijajo tudi globinski tisk in barvni tisk. Njih izdelki so predvsem re¬ klamnega značaja kot npr. etikete, značke, prospekti, ka¬ talogi in podobni tiski. Elektrogospodarska skupnost ELES ima opremljeno razmnoževalnico za hišne potrebe. Razpolaga z regalom črk, zaklopnim tiskalnim strojem, 2 malima ofsetnima ti¬ skalnima strojema in z aparaturo za kserografiranje. Opravlja tudi nekatera dela za zunanje naročnike. S hišno tiskarnico večjega obsega razpolaga tudi Pro¬ svetni servis. Opremljena je z 2 modernima malima stro¬ jema za ofsetni tisk in z aparati za ciklostiranje. Tiskajo 350 publikacije za kulturno, umetnostno in filmsko vzgojo, za ljudske odre ter notne in druge tiske, ki jih potrebujejo pri svojem delovanju kulturne in prosvetne organizacije. Manjše hišne razmnoževalnice, opremljene s starejši¬ mi ali novejšimi ciklostilnimi in podobnimi modernimi raz¬ množevalnimi aparati delujejo še pri Dopisni delavski uni¬ verzi, Radioteleviziji, Republiškem zavodu za statistiko, Zavodu za statistiko in proučevanje gospodarstva, Komu¬ nalnem zavodu za socialno zavarovanje, Inštitutu za gozd¬ no in lesno gospodarstvo ter še v nekaterih drugih delov¬ nih organizacijah. GORENJSKO IN DOLENJSKO Na območju osrednje Slovenije, ki obsega gorenjsko in dolenjsko geografsko področje, je tik pred zadnjo vojno v 10 krajih delovalo 11 tiskarskih obratov, in sicer dva v Kranju ter po eden na Jesenicah, v Stražišču, Kamniku, na Viru, v Grobljah, Tacnu, Kočevju, Novem mestu in Krškem. Izmed njih so kot žrtve vojnih razmer prenehale že med vojno obratovati štiri tiskarne. Tiskarno Tiskov¬ nega društva v Kranju so Nemci delno uničili, ostanek pa priključili tiskarni Sava; tej tiskarni so priključili tudi Misijonsko tiskarno iz Grobelj in Frančiškansko tiskarno iz Tacna. Pavličkova tiskarna v Kočevju pa je po partizan¬ ski zasedbi mesta začela obratovati v sistemu partizanskih tiskarn in je bila delno uničena v nemški ofenzivi, delno pa priključena drugim partizanskim obratom. Druge gorenjske in dolenjske tiskarne so vojno sicer srečno prestale, vendar večinoma niso več dolgo obstajale. Po nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij so bile v letu 1947 ali priključene večjim tiskarnam ali pa ukinje¬ ne in razprodane. Tako je bila tiskarna Antona Blažeja na Jesenicah prepeljana v Ljubljano; tiskarna Kolektor v Stražišču je bila ukinjena in razprodana; Slatnar jeva tiskarna iz Kamnika, ki je po osvoboditvi kratek čas po¬ slovala kot Kamniška tiskarna, je bila leta 1949 priklju¬ čena Blaznikovi tiskarni v Ljubljani, s katero je bila že prej upravno povezana; tiskarna Veit in drug na Viru pri Domžalah je po nacionalizaciji prenehala delovati; v Novem mestu je do ukinitve, v letu 1947 delovala podružni- 351 ca tiskarne Ljudska pravica iz Ljubljane; tiskarna bratov Rumpret iz Krškega je bila leta 1949 priključena Blazni- kovi tiskarni v Ljubljani, s katero je bila že prej upravno povezana, del njene opreme pa je prešel v novo organi¬ zirano Celjsko tiskarno. Po zaključeni reorganizaciji ti¬ skarstva v Sloveniji je na celotnem področju Gorenjskega in Dolenjskega delovala ena sama tiskarna, in sicer v Kranju. Njej sta se po nekaj letih pridružili na novo usta¬ novljeni tiskarni v Kočevju in v Novem mestu. Nekaj manjših tiskarnic in razmnoževalnic se je pojavilo tudi po nekaterih drugih krajih, vendar delujejo samo za potrebe posameznih delovnih organizacij. Kranj Tiskarsko tradicijo Kranja je po dobrih petdesetih letih njenega dokaj živahnega delovanja nadaljevala samo še povojna naslednica nekdanje tiskarne Sava, ki se je najprej poimenovala kot Gorenjska tiskarna. Pozneje je postala sestavni del Časopisnega podjetja Gorenjski tisk in dobila ime Tiskarna ČP Gorenjski tisk, v okviru katerega posluje kot samostojna ekonomska enota. Delovne prostore ima v stari tiskarniški stavbi na Koroški cesti št. 8, ki pa je bila sredi petdesetih let ustrezneje preurejena. V prvih povojnih letih je tiskarna razpolagala z 2 stavnima ter 2 velikima in 4 malimi tiskalnimi stroji.‘Sča¬ soma si je tehnično opremo izpopolnjevala in modernizi¬ rala ter si poleg tiskarskih obratov uredila še klišarno in knjigoveznico. Iz tujih in domačih črkolivnic si je nabavila novo črkovno gradivo, dodatni polnilni material in črte pa si ulivala na novo montiranem ulivalnem stroju. Sredi šestdesetih let so v tiskarni obratovali že 4 stavni stroji, mali časopisni rotacijski stroj ter 12 večjih oziroma manj¬ ših tiskalnih strojev. Klišama je bila urejena po sodobnih delovnih metodah in dobro opremljena, tako da izdeluje poleg običajnih tudi barvne klišeje najfinejših kvalitet. Knjigoveznica je bila dodatno opremljena z zgibalnim in šivalnim strojem, tako da zmore tudi serijsko vezavo v več¬ jih nakladah. Vsa leta po vojni so tiskali različna gorenjska glasila, med njimi vseskozi predvsem tednik Glas Gorenj¬ ske, nekatere strokovne časopise (npr. Železar), posamezne knjižne izdaje za slovenske založbe ter prospekte, plakate, koledarje in tiskovine, ki jih izdelujejo tudi v barvnem 352 tisku. V celotnem podjetju je zaposlenih čez 130 ljudi, od tega samo v tiskarni 55 kvalificiranih in pomožnih grafič¬ nih delavcev. Novo mesto Novomeška predvojna tiskarna, ki je tu poslovala kot podružnica Jugoslovanske tiskarne iz Ljubljane, je v težkih vojnih letih hkrati doživljala najveličastnejše obdobje v tradiciji tiskarstva dolenjske metropole. Z vključitvijo več¬ jega dela njene opreme, med njo dveh tiskalnih strojev, v dejavnost partizanskega tiskarstva, je bila ob svoji part¬ nerici iz Kočevja edina legalna tiskarna na Slovenskem, ki se je bila tako rekoč v celoti aktivno vključila v narod¬ noosvobodilno gibanje. Novomeška tiskalna stroja sta pred¬ stavljala osnovno opremo za ureditev prvih partizanskih tiskam Grafika 12 A v Dolenji Brigi, Urška 14 ali Grafika 13 A na Rogu, Tiskarne Triglav na Goteniškem Snežniku in Partizanske tiskarne na Robu. Del novomeške tiskarske opreme je bil uničen v vojnih spopadih, del pa je bil upo¬ rabljen v drugih partizanskih tiskarskih obratih. Po osvo¬ boditvi je bil v začetku junija 1945 v Novem mestu sicer znova odprt tiskarski obrat, ki je deloval kot podružnica tiskarne Ljudska pravica iz Ljubljane, vendar je bil že v juniju 1947 v smislu reorganizacije tiskarske dejavnosti na Slovenskem ukinjen. Tako se je po skoraj 130 letih za nekaj časa pretrgala pomembna tiskarska tradicija Novega mesta. Po dobrih desetih letih je občinski ljudski odbor Novo mesto z ustanovitvijo podjetja Knjigotisk, katerega dejav¬ nost naj bi obsegala tiskarno, knjigoveznico in kartonažo, obnovil prekinjeno novomeško tiskarsko tradicijo. Sprva je podjetje delovalo v prostorih na Cesti komandanta Staneta, v juniju 1960 pa se je preselilo na Glavni trg št. 14. Ti¬ skarna je slabo opremljena. Razpolaga z enim novim in nekaj starimi malimi tiskalnimi stroji, stavljenje predlog za tiskanje pa poteka ročno. Ročno je tudi vse delo v knji¬ goveznici. V podjetju je v vseh treh obratih zaposlenih okrog 15 delavcev. Tiskarna izdeluje vse vrste akcidenčnih in drobnih tiskov, zaradi pomanjkljive tehnične opremlje¬ nosti pa še ne zmore tiskanja knjig in periodičnih tiskov. 23 353 Kočevje Enako kot novomeška je tudi predvojna kočevska ti¬ skarna Jožefa Pavlička doživljala v vojnih letih svoje naj¬ bolj burne čase. Po krajši prekinitvi obratovanja je po partizanski osvoboditvi Kočevja kratek čas kar na svojem prvotnem mestu z vsemi zmogljivostmi izdelovala razne narodnoosvobodilne tiske, po evakuaciji iz mesta pa na¬ stopila pot partizanske tiskarne. Njena tiskarska oprema in dva tiskalna stroja sta služila za ureditev prvih partizan¬ skih tiskarn Grafika 11 A, Tiskarne Triglav na Goteniškem Snežniku in Partizanske tiskarne na Rogu. V Kočevje pa se ta v narodnoosvobodilnem boju sodelujoča tiskarska oprema ni nikoli več vrnila; nekaj jo je bilo uničene v bojih, nekaj pa jo je ostalo v taborišču partizanske tiskar¬ ne Triglav na Goteniškem Snežniku. Obnovljeno je bilo tiskarstvo v Kočevju šele leta 1955 z ustanovitvijo podjetja, ki je dobilo ime Tiskarna Urška. Nova tiskarna je prevzela poimenovanje po nekdanji osred¬ nji partizanski ciklostilni tehniki in poznejši partizanski tiskarni Urška, ki je delovala na Rogu in katere sodelavci so v oktobru 1943 prevzeli takratno kočevsko tiskarno. Nekaj let pozneje je bilo kočevsko tiskarsko podjetje reor¬ ganizirano v časopisno založniško podjetje Kočevski tisk s sedežem na Ljubljanski cesti št. 18. Tiskarna si je uredila ročno in strojno stavnico, ti¬ skalno strojnico, knjigoveznico in ekspedit. Oba strojna od¬ delka sta bila nameščena v adaptirane prostore stare stav¬ be, ročna stavnica in knjigoveznica pa v nove prostore, ki so bili zgrajeni ob ustanovitvi podjetja. Tiskarna je oprem¬ ljena večinoma s staro, deloma z novo tiskarsko opremo. V ročni stavnici razpolagajo z nekaj regali starega in s 3 regali novega črkovnega gradiva, strojna stavnica ima 2 stavna stroja, tiskalnica pa 3 tiskalne avtomate in 7 drugih tiskalnih strojev. Nekaj osnovne strojne opreme je tudi v knjigoveznici (zgibalnik, šivalnik in drugi manjši stroji). Zaposlenih je nekaj nad 50 delavcev. Tiskajo mesečnike, knjige, brošure in prospekte ter razne komercialne tiske in uradne tiskovine. 354 ŠTAJERSKO IN POMURJE V severovzhodnem predelu Slovenije je bilo tiskarstvo vselej močno razvito. Tako je tik pred vstopom Jugosla¬ vije v drugo svetovno vojno v 6 mestih obstajalo kar 14 tiskarskih podjetij. Od tega je 5 tiskarn obratovalo v Ma¬ riboru, 3 v Celju, po 2 v Ptuju in Murski Soboti in po ena v Gornji Radgoni in Dolnji Lendavi. Takoj ob izbruhu vojne je v aprilu 1941 prenehala delovati Tiskarna sv. Dru¬ žine v Murski Soboti, njena oprema pa je bila po končani vojni nacionalizirana in prepeljana v Ljubljano. V času nemške okupacije so bila ukinjena nadaljnja štiri tiskarska podjetja. V Mariboru so Nemci takoj po prihodu zaprli ti¬ skarno Hinka Saxa in jo priključili Podravski tiskarni, ukinjeno Tiskarno sv. Cirila pa v letu 1942 priključili Ma¬ riborski tiskarni. Prav tako je bila takoj ob okupaciji uki¬ njena Zvezna tiskarna v Celju in njena oprema prepeljana v obrate Tiskarne Družbe sv. Mohorja. Ptujsko tiskarno pa so Nemci v okupacijskih letih popolnoma razdrli in jo od¬ peljali neznano kam. Tako je na štajerskem in pomurskem področju dočakalo konec vojne še 9 bolj ali manj delujočih tiskarskih obratov. V času revolucionarnega spreminjanja družbenih in lastniških odnosov po osvoboditvi in vzpostavljanja novih organizacijskih oblik za delovanje slovenskih tiskarskih podjetij je prišlo tudi na tem področju Slovenije do na¬ daljnjih sprememb v razvoju tiskarstva. Obstali sta samo dve večji tiskarni, vse druge pa so prenehale delovati. Ljudska tiskarna v Mariboru, ki je bila med vojno moč¬ neje zbombardirana, je bila že leta 1945 priključena k Mariborski tiskarni; del opreme mariborske Podravske ti¬ skarne je bil v oktobru 1946 prodan poštni tiskarni v Ljub¬ ljano, del pa nato nacionaliziran in takrat je tiskarna pre¬ nehala delovati; tiskarna Rode & Martinčič v Celju je po nacionalizaciji nekaj časa delovala še kot Celjska tiskarna, z julijem 1948 pa jo je prevzela Blaznikova tiskarna v Ljubljani, s katero je bila že prej upravno povezana; ti¬ skarna W. Blanke v Ptuju je takoj po osvoboditvi prene¬ hala delovati in bila menda v celoti prepeljana v Make¬ donijo kot pomoč slovenske grafične industrije pri vzpo¬ stavljanju makedonskega tiskarstva; tiskarna Panonija v Gornji Radgoni je bila ob nacionalizaciji ukinjena, njeni tiskarski stroji pa prepeljani v Srednjo tehniško šolo v 23 * 355 Ljubljano; v istem času sta bili ukinjeni tudi Prekmurska tiskarna v Murski Soboti in Balkanyijeva tiskarna v Dolnji Lendavi. Po letu 1947 sta imeni tiskarskih krajev obdržala samo še Maribor in Celje; šele čez nekaj let sta bili znova ustanovljeni tiskarni v Ptuju in v Murski Soboti. Poleg teh tiskarskih podjetij je v nekaterih krajih (npr. Maribor, Celje, Velenje) zraslo tudi nekaj internih manjših tiskarnic in razmnoževalnic za potrebe posameznih delovnih kolek¬ tivov. Maribor Po 150 letih bogatega in pomembnega kulturnega in gospodarskega razvoja tiskarske dejavnosti v obdravskem središču štajerskega dela Slovenije, kjer je pred vojno de¬ lovalo celo pet tiskarskih podjetij, je po povojni ureditvi tiskarskih razmer na Slovenskem v Mariboru obstala samo Mariborska tiskarna. Svoje delo je nadaljevala v trinad¬ stropni tiskarniški stavbi v Kopališki ulici, ki je bila med okupacijo ob bombardiranju Maribora do polovice poru¬ šena, takoj po vojni pa popravljena in obnovljena. Da bi bile materialne težave še večje, je v letu 1953 del stavbe zažgala strela in je takrat požar uničil celotno klišarno. V tistem času so v tiskarni delovali oddelki za knjigotisk, časopisni rotacijski tisk, litografijo, anilinski tisk ter kli- šarna in knjigoveznica. Tehnična opremljenost tiskarskih obratov se je delno povečala že med okupacijo ob priključitvi Cirilove tiskar¬ ne, nekaj pa še po osvoboditvi, ko je tiskarna prevzela opre¬ mo ukinjene Ljudske tiskarne. Tako je sredi petdesetih let tiskarna razpolagala s 5 stavnimi stroji, 7 večjimi, 5 sred¬ njimi in 6 malimi tiskalnimi stroji, v litografiji pa sta obratovala kamnotiskalni in ofsetni tiskalni stroj. Vsi stroji so bili nabavljeni že pred vojno, vendar so bili še dobro ohranjeni, staro ročno stavnico pa so obnavljali z moderni¬ mi regali. V podjetju je bilo zaposlenih nad 180 delavcev. Izdelovali so časnike kot npr. Večer in nekatere tednike, različna periodična glasila gospodarskih delovnih organi¬ zacij, knjižne tiske za mariborsko založbo Obzorja, za Pre¬ šernovo družbo in za nekatere druge slovenske založbe ter uradne in gospodarske tiskovine za ves severovzhodni del Slovenije. 356 Poslopje tiskarne ČP Mariborski tisk V juniju 1962 je prišlo do združitve Mariborske tiskar¬ ne in časopisnega podjetja Večer v Časopisno podjetje Mariborski tisk. V januarju 1964 se je združenemu pod¬ jetju priključilo še industrijsko podjetje MEPA, ki se je bavilo z grafično predelovalno dejavnostjo. Cilj opravljene integracije je bila vzpostavitev ugodnejših pogojev za na¬ daljnji razvoj tiskarske dejavnosti v Mariboru ter za bolj¬ še pokrivanje potreb po njenih izdelkih na gospodarskem, kulturnem in političnem področju družbenega dela. S kon¬ centracijo strojne opreme in zaposlenih strokovnih kadrov se je podjetje uvrstilo med velika grafična podjetja v Sloveniji. Da bi pripravili osnovne delovne pogoje za perspek¬ tivni razvoj podjetja in za njegovo reorganizacijo na mo¬ derni proizvodni proces, so najprej začeli z rekonstrukcijo delovnih prostorov in strojne opreme. Z izgradnjo dodat¬ nega tiskarniškega poslopja naj bi bila v letu 1969 omo¬ gočena razširitev in preureditev poslovnih oddelkov. Njih število se je z izvajanjem specializacije v proizvodnji po¬ večalo in se razširilo še na™ kartonažo. Ročna stavnica je 357 bila dokončno opremljena z novimi regali ter z večjo koli¬ čino sodobnega črkostavnega gradiva. V pripravi je mon¬ tiranje strojev za ulivanje črk in naslovov in ureditev oddelka za predpripravo predlog za tiskanje. Strojna stavnica je bila dopolnjena s štirimi novimi stavnimi stroji, tako da razpolaga z desetimi. V oddelku za knjigotisk so bili stari in dotrajani tiskalni stroji nadomeščeni in izpo¬ polnjeni z novimi, v celoti pa obratuje 24 tiskalnih strojev vseh štirih standardov. Rotacijski tisk razpolaga še vedno z enim samim rotacijskim strojem. V litografiji deluje 6 ofsetnih tiskalnih strojev za tiskanje v več barvah. Kli- šarna ima velike proizvodne zmogljivosti in je usposoblje¬ na tudi na sodobni maskirni postopek in izdelavo klišejev. V knjigoveznici poteka rekonstrukcija za uvedbo popol¬ noma mehaniziranega delovnega postopka in so bili v ta namen nabavljeni že številni novi stroji (stroj za izsekava¬ nje, šivalni, lepilni, elektronski rezalni stroj in drugi manj¬ ši pomožni stroji); delujeta tudi specialni delavnici za umetno in serijsko knjigoveštvo. Sredi šestdesetih let je bilo v podjetju zaposlenih nad 660 delavcev, od tega 47 v ročni stavnici, 20 v strojni stav¬ nici, 66 v knjigotisku, 13 v klišarni in 50 v litografiji. Glavni izdelki podjetja so še nadalje ostali časopisni in drugi rotacijski tiski, glasila gospodarskih organizacij in strokovnih združenj, v povečanem obsegu knjižni tiski ma¬ riborske in drugih slovenskih založb, ilustrirane šolske revije, večbarvne razglednice, etikete in druge tiskovine, vrečice in druga papirna in kartonska embalaža ter obi¬ čajni in galanterijski knjigoveški izdelki. Poleg samostojnega tiskarskega podjetja je bilo tudi na področju Maribora ustanovljenih nekaj večjih oziroma manjših tiskarskih obratov in hišnih tiskarnic pri nekate¬ rih gospodarskih in drugih delovnih organizacijah. Najpo¬ membnejša je bila vsekakor tiskarska dejavnost grafične industrije MEPA, ustanovljene leta 1947. Podjetje se je ukvarjalo s predelavo papirja in ga pri tem tudi tiskarsko opremljalo. Organizirali so si tiskarski obrat, litografijo, klišarno in knjigoveznico. V tiskarni je poleg ročne stav¬ nice obratoval stavni stroj in 10 tiskalnih strojev. Lito¬ grafija je razpolagala s kamnotiskalnim in ofsetnim tiskal¬ nim strojem, obratoval pa je tudi stroj za anilinski tisk. Izdelovali so predvsem razne vrste tiskovin, embalažne in 358 druge podobne tiske, tiskali pa tudi nekatere periodične publikacije in manjše knjižne tiske. V letu 1964 se je pod¬ jetje priključilo ČP Mariborski tisk. V okviru Tovarne avtomobilov in motorjev deluje od leta 1945 dalje kot samostojni oddelek tovarniška razmno- ževalnica. Obrat je bil sorazmerno dobro opremljen in je razpolagal s starejšim manjšim tiskalnim strojem, z ofset¬ nim tiskalnim strojem ter s po dvema kopirnima in raz¬ množevalnima aparatoma, poleg tega pa še z nekaterimi pomožnimi stroji (rezalni stroj, perforirni stroj idr.). Ob razmnoževalnem oddelku je bila organizirana tudi knjigo¬ veznica. Izdelujejo tiskovine, tehnično dokumentacijo in razne drobne tiske za potrebe podjetja. Tudi obrtno proizvodno podjetje ALMA si je leta 1961 kot poseben obrat ustanovilo majhno tiskarnico. Opremlje¬ na je z zaklopnim tiskalnim strojem in z anilinskim tiskal¬ nim strojem. Črkovnega gradiva nimajo, ker pri tiskanju uporabljajo cinkove in gumaste klišeje. Tiskajo polietilen¬ sko embalažo. Manjša tiskarnica je bila v letu 1963 ustanovljena še v tovarni Metalna. Razpolaga z ofsetnim tiskalnim stro¬ jem in s ciklostilnim razmnoževalnikom. Izdeluje obrazce, tabele, brošure in podobne tiske predvsem za potrebe pod¬ jetja, delno pa tudi za zunanje naročnike. Tiskarska dejavnost je poleg drugega predmet poslo¬ vanja tudi v invalidskem podjetju Bodočnost in v obrtnem podjetju Grafičar, ki sta si v zadnjem času uredila manjša tiskarska obrata. Celje Reorganizacija in združevanje slovenske grafične in¬ dustrije v prvih letih po osvoboditvi sta tudi Celju pustila eno samo tiskarsko podjetje. To je bila predvojna Mohor¬ jeva tiskarna, ki je najprej nekaj let poslovala kot tiskov¬ na in produktivna zadruga Tiskarna Družbe sv. Mohorja, od leta 1950 dalje pa kot državno gospodarsko podjetje Celjska tiskarna. V letu 1959 je prišlo do združitve tiskar¬ skega podjetja in lokalnega lista Celjski tednik v časopisno podjetje Celjski tisk, v katerega okviru je odtlej tiskarna poslovala kot ekonomska enota. Tiskarna je kot edini nosi¬ lec 160-letne celjske tiskarske tradicije nadaljevala delo v pred vojno zgrajeni tiskarniški stavbi na sedanjem Trgu 359 Del strojnice v tiskarni ČP Celjski tisk V. kongresa št. 3, ki je bila zaradi razširjene proizvodnje nadzidana, za njene potrebe pa je bilo adaptirano tudi pritličje sosednje zgradbe. V Mohorjevo tiskarno so bili že med okupacijo pre¬ meščeni stroji takrat ukinjene Zvezne tiskarne, tako da je v prvem povojnem obdobju razpolagala s 3 stavnimi in 14 tiskalnimi stroji iz predvojnega časa. V naslednjih letih je bila dotrajana strojna oprema zamenjana z novo in delno tudi izpopolnjena. Nabavljena sta bila 2 nova stavna stroja, tako da so v strojni stavnici obratovali štirje, med tiskal¬ nimi stroji pa je bilo 8 starih zamenjanih z novimi. Dodat¬ no je bila nabavljena tudi stara rotacija, še nadalje pa je ostalo kritično stanje v ročni stavnici, ker je bilo vse črko- stavno gradivo močno obrabljeno. V okviru tiskarniške delovne enote deluje še klišarna, knjigoveznica in karto- naža. V celoti je bilo sredi šestdesetih let v tiskarni zapo¬ slenih skoraj 200 ljudi, od tega v stavnici in tiskalnici po 35, v klišami 7, v knjigoveznici 40 in v kartonaži 50 kvali¬ ficiranih in pomožnih delavcev. Tiskajo knjige za Mohor¬ jevo družbo, Državno založbo Slovenije ter tu in tam še za kako drugo založbo, glasilo lastnega podjetja Celjski tisk, 360 nekatere štirinajstdnevnike in mesečnike, prospekte ter raz¬ ne druge drobne tiske in tiskovine za potrebe celjskega področja. Tudi v Celju in na njegovem širšem področju se je v zadnjih letih pojavilo nekaj manjših internih tiskarn in razmnoževalnic. Tako so na primer v letu 1961 takšen obrat ustanovili v tovarni AERO. Opremljen je z nekaj črkov¬ nega gradiva, 2 novima strojema za ofsetni tisk, 3 stroji za večbarvni anilinski tisk in z 2 ciklostilnima aparatoma. Za potrebe podjetja izdelujejo tiske na svilo in dekorativ¬ ni papir, etikete, reklamne prospekte, formularje, tovarni¬ ško glasilo in druge tiske. V decembru 1959 je ustanovil tiskarnico za lastne po¬ trebe rudnik lignita Velenje. Obrat razpolaga z regalom črkostavnega gradiva, stavnim strojem, manjšim tiskalnim strojem, novim strojem za ofestni tisk in s ciklostilnim razmnoževalnikom. Izdeluje tiskovine za potrebe rudnika. Ptuj Po večletnem premoru je bilo v juliju 1954 v Ptuju spet ustanovljeno podjetje, ki naj bi nadaljevalo več kot 160 let staro, čeprav nekajkrat prekinjeno tiskarsko tra¬ dicijo tega mesteca. Pod firmo Ptujska tiskarna je podjetje začelo obratovati 1. avgusta naslednjega leta 1955 v starih in tesnih prostorih na Slovenskem trgu, v letu 1959 pa se je preselilo v svetle in velike delovne prostore v Jadranski ulici št. 17. Ob tiskarni je urejena tudi knjigoveška in kar- tonažna delavnica. Tiskarna je opremljena z večidel novim črkostavnim gradivom, s starim stavnim strojem in z 8 tiskalnimi stroji, od katerih so trije novi. Knjigoveznica razpolaga s po dve¬ ma rezalnima, šivalnima in perforirnima strojema in z nekaterimi drugimi pomožnimi stroji. Nekaj stare strojne opreme ima tudi kartonaža. V podjetju je zaposlenih okoli 80 ljudi, ki ob dvoizmenskem delovnem dnevu predelajo okrog 200 ton papirja. Izdelujejo vse tiskovine, razen knjiž¬ nih in periodičnih tiskov, knjigoveška dela in kartonažno embalažo. 361 Stavba Pomurske tiskarne v Murski Soboti Murska Sobota V letu 1953 je okrajno vodstvo političnih organizacij začelo akcijo za ponovno ustanovitev tiskarne v Murski Soboti, ki je začela kot Obmurska tiskarna poslovati 1. maja 1954. Leto dni nato je bilo v Soboti organizirano časopisno in založniško podjetje Pomurski tisk, h kateremu se je priključila tudi soboška tiskarna, ki odtlej deluje pod imenom Pomurska tiskarna. Tiskarna obratuje v prostorih bivše tovarne perila v Kocljevi ulici št. 7, ki so bili leta 1955 močno preurejeni. Prvotno je tiskarna delala z dvema starima tiskalnima strojema, od katerih eden je bil svoj čas v partizanski ti¬ skarni na Kočevskem Rogu. Ob pomoči svetovne luteran¬ ske zveze je bila ob ustanovitvi tiskarne nabavljena naj¬ nujnejša tiskarska oprema, spomladi 1955 pa prvi novi ti¬ skarski stroji. Z nadaljnjim rednim dopolnjevanjem opreme si je tiskarna obnovila ročno stavnico s črkovnim gradivom ter pridobila 2 stavna stroja, 4 tiskalne stroje in ofsetni tiskalni stroj. Strojno je bila opremljena tudi knjigoveznica (zgibalni, šivalni, zlatilni in 2 rezalna stroja). V podjetju je bilo sredi šestdesetih let zaposlenih okrog 180 ljudi, od tega samo v tiskarni okrog štirideset. Tiskajo časnik Po- 362 murski vestnik, glasilo za madžarsko narodnostno manjši¬ no, knjige za Pomursko založbo, koledarje, prospekte, raz¬ ne tiskovine in ves preostali drobni tisk. PRIMORSKO V tistem delu Slovenskega primorja, ki je bil po drugi svetovni vojni priključen matični domovini, je v letih pred vojno in med njo delovala samo manjša akcidenčna tiskarna Maksa Sebra v Postojni. V času nacionalizacije in reorganizacije grafične Industrije je bila postojnska ti¬ skarna preimenovana v tiskarno Nanos in od julija 1948 delovala pod upravnim vodstvom Blaznikove tiskarne v Ljubljani. Že v naslednjem letu pa je bila tiskarna v Po¬ stojni ukinjena in prepeljana v Koper, kjer so bili njeni stroji porabljeni pri urejanju novega tiskarskega podjetja. Tako je postojnska Šebrova tiskarna odigrala pomembno vlogo pri vzdrževanju kontinuitete slovenskega tiskarstva na Primorskem. Na novo sta bili na Primorskem po osvo¬ boditvi ustanovljeni dve tiskarni, in sicer v Novi Gorici in v Kopru. Ob obeh večjih in samostojnih grafičnih podjetjih pa so bili v zadnjih letih ponekod urejeni tudi manjši ti¬ skarski obrati za potrebe posameznih delovnih organizacij. Nova Gorica Z novo državno razmejitvijo je bilo osvobojeno pod¬ ročje Slovenskega primorja odrezano od obeh svojih gospo¬ darskih in kulturnih središč Trsta in Gorice. Da bi odpra¬ vili nenormalno stanje, je začela tostran meje ob stari Go¬ rici rasti Nova Gorica kot upravno, gospodarsko in kul¬ turno središče severozahodnega dela Primorske. Tako je bil med drugimi gospodarskimi in negospodarskimi orga¬ nizmi 15. decembra 1947 ustanovljen tudi tiskarski obrat, ki je sprva deloval kot sestavni del knjigoveznice pri po¬ slovalnici ljubljanskega založniškega podjetja Mladinska knjiga v Šempetru. Zatem se je tiskarski obrat osamosvojil in pod imenom Goriška tiskarna deloval do konca leta 1960. Z januarjem naslednjega leta je začelo v Novi Gorici poslovati novo časopisno založniško podjetje Soča, organi¬ zirano z združitvijo knjigarne Naša knjiga, časnika Pri¬ morske novice in Goriške •tiskarne, ki je še nadalje kot 363 Goriška tiskarna v Šempetru pri Novi Gorici delovna enota novega podjetja obratovala pod dotedanjim naslovom. V letu 1955 se je Goriška tiskarna iz tedanjih začasnih prostorov preselila v novo zgrajeno poslopje v Šempetru. Skromno začetno tiskarsko opremo si je bila ob ustano¬ vitvi pridobila z odkupom male italijanske privatne tiskar¬ ne Giuliani v Kopru, pozneje pa jo toliko dopolnila, da se je v celoti tehnično usposobila za knjigotisk. V tiskarni je zaposlenih nad 50 oseb, v njenem okviru pa deluje tudi knjigoveznica. Tiskajo knjige, časopise, drobne tiske in vse vrste tiskovin. Koper Na pobudo takratnega gospodarskega odseka Istrskega narodnoosvobodilnega odbora v Kopru in ob pomoči Glav¬ ne direkcije grafične industrije v Ljubljani so v Kopru kot novem upravnem, gospodarskem in kulturnem središču jugovzhodnega dela osvobojenega Slovenskega primorja v letu 1948 ustanovili tiskarno Jadran. Novo tiskarsko pod¬ jetje so za začetek opremili z najosnovnejšo količino črko- stavnega gradiva in z nekaj starimi tiskalnimi stroji iz 364 Poslopja tiskarne ČZP Primorski tisk v Kopru tiskarne Nanos v Postojni, iz neke ukinjene italijanske ti- skarnice v Piranu in iz Ljubljane. Tiskarna je začela z de¬ lom v marcu 1949 in imela svoje prve poslovne prostore ob robu mesta na Cesti JLA. V letu 1958 sta se tiskarna Jadran in koprska založba LIPA združili v enotno časo¬ pisno založniško podjetje Primorski tisk. Pri tem so obra¬ tom tiskarne priključili opremo manjše italijanske koprske tiskarne, ki jo je bila založba odkupila v letu 1957. V okviru novega podjetja se je tiskarni odprla mož¬ nost za rekonstrukcijo prostorov in tehnične opreme. Ker pa so bili prav tiskarniški prostori popolnoma neuporabni za organizacijo smotrne grafične proizvodnje, si je tiskarna najprej morala poskrbeti za ustrezne delovne pogoje. Tako je bilo v letih 1’959—1960 zgrajeno sodobno urejeno tiskar- niško poslopje v Ulici 15. maja (št. 6), v katero se je tiskar¬ na vselila v aprilu 1960. Potem ko je bilo z ureditvijo no¬ vih delovnih prostorov omogočeno funkcionalno delovanje tiskarne in odprta perspektiva njenemu nadaljnjemu raz¬ voju, je od leta 1961 dalje sledila prepotrebna moderni¬ zacija in izpopolnitev tehnične in strojne opreme. V ročni stavnici je bilo obnovljeno in dopolnjeno črkostavno gra- 365 divo, v strojni stavnici nameščeni 3 stavni stroji, število tiskalnih strojev pa se je povečalo na 11, pri čemer so bili starejši stroji zamenjani z novejšimi. Na novo je bila na¬ bavljena kompletna oprema za klišarno in za lakirnico, knjigoveznica pa opremljena z več modernimi stroji. V celotnem podjetju je bilo sredi šestdesetih let zapo¬ slenih skoraj 100 ljudi, od tega okrog 35 v tiskarniških oddelkih. Tiskarna tiska en tednik, več mesečnih periodič¬ nih tiskov, knjižne tiske za založbo lastnega podjetja in tudi za druge naročnike, v eni ali več barvah prospekte, kataloge, albume, koledarje, etikete in razglednice ter druge uradne in merkantilne tiskovine. ZAMEJSKE SLOVENSKE TISKARNE Slovensko tiskarstvo v zamejskih področjih Slovenske¬ ga primorja in Slovenske Koroške je v zadnjem predvoj¬ nem obdobju popolnoma zamrlo. Pod nemškim nacionali¬ stičnim pritiskom je Koroška izgubila zadnjo slovensko ti¬ skarno že v letu 1919, ko se je tiskarna Mohorjeve družbe pred grozečim ji uničenjem preselila v že takrat osvobo¬ jeno koroško okrožje na Prevalje. Na Primorskem pa je nekaj let pozneje (1925) z izselitvijo v svobodno Slovenijo rešil obstoj svoje tiskarske dejavnosti Hinko Sax iz Idrije. Druge slovenske tiskarne na Primorskem so bile obsojene ali na represalije fašističnih italijanskih oblasti ali pa na bedno životarjenje brez sleherne možnosti za kakršnokoli uveljavljanje na gospodarskem in zlasti na slovenskem kulturnopolitičnem področju. V Trstu je bila slovenska ti¬ skarna Edinost zapečatena že leta 1930. V Gorici se je Narodna tiskarna pred neposrednim uničenjem izognila s tem, da je prešla v roke privatnega tiskarskega podjetnika Ludvika Lukežiča in se tako brez pravice do tiskanja slo¬ venske besede prebila skozi fašistično diktaturo do osvo¬ boditve. Drugo goriško slovensko tiskarsko podjetje Kato¬ liško tiskamo so oblasti leta 1935 zaprle; s svojo tehnično opremo je pozneje deloma prispevala k delovanju manjše tiskarne bratov Budin v Gorici oziroma v Mirnu pri Gorici. Z nepomembnim in brezbarvnim životarjenjem se je do osvoboditve uspela obdržati tudi tiskamica Maksa Šebra v Postojni. Ne z aktivnim delovanjem, marveč z opreznim in v neopaznost umaknjenim eksistiranjem je Lukežiču, 366 Budinu in Šebru uspelo ohraniti kontinuiteto slovenskega tiskarstva na Primorskem v naj novejši čas. Po propadu fašističnega režima v Italiji in nacistične vladavine v Avstriji se je po vojni obnovila slovenska ti¬ skarska dejavnost tako na zamejskem Primorskem kot na Koroškem. Takoj z začasno osvoboditvijo so zaživele slo¬ venske tiskarne v Trstu in v Gorici ter nadaljevale z delom tudi potem, ko sta obe mesti ponovno pripadli Italiji, nekaj let pozneje pa tudi v avstrijskem delu Slovenske Koroške v Celovcu in v Podljubelju. Trst Slovensko tiskarstvo so v Trstu obnovili partizanski ti¬ skarji iz tiskarne Slovenije, ki so se po osvoboditvi mesta v prvih dneh maja 1945 preselili sem in v tiskarni itali¬ janskega časnika II Piccolo nadaljevali tiskanje pokrajin¬ skega glasila OF Partizanski dnevnik (od 13. maja Pri¬ morski dnevnik). Medtem ko so gostovali v omenjeni ita¬ lijanski tiskarni, so partizanski tiskarji po 15 letih znova odprli slovensko tiskarno Edinost. S pomočjo osrednjega vodstva slovenskega tiskarstva in tiskarne II Piccolo jim je uspelo tiskarno obnoviti in jo tehnično opremiti. V tem času je tiskarna posedovala 3 stavne stroje, rotacijo, 6 ti¬ skalnih strojev ter izpopolnjeno stereotipijo in kemigrafijo. V letu 1948 so tiskarniško stavbo v Ulici sv. Frančiška (št. 20) preuredili in začeli obnavljati tudi njeno tehnično opremo. Tiskali so slovenske (Ljudski tednik) in italijanske časnike (Unita operaia, II Progresso) in druge publikacije. Po ustanovitvi delniške družbe Založništvo tržaškega tiska je tiskarna Edinost prešla v njeno lastništvo in bila leta 1952 oddana v najem Zadrugi tiskarjev, ki so jo pre¬ imenovali v tiskarno Graphis. To ime je tiskarna obdržala tudi po letu 1956, ko jo je po razpustitvi tiskarske zadruge prevzela v zakup delniška družba pod vodstvom nekdanje¬ ga direktorja tiskarne Jura Štavarja. V tem času je tiskar¬ na svojo strojno opremo že v celoti obnovila in jo izpopol¬ nila z novim tiskalnim strojem. Z najnovejšimi stroji so nadomestili tudi opremo manjše lastne knjigoveznice. V tiskarni in knjigoveznici je bilo sredi šestdesetih let zapo¬ slenih okrog 15 delavcev, ki so bili vsi slovenske narod¬ nosti in so se po letu 1950 izučili tiskarske obrti prav v tej tiskarni. Takrat so tiskali slQ,venski tednik Novi list, nekaj 367 slovenskih literarnih, mladinskih in kulturnih revij, neka¬ tera italijanska glasila ter razne prospekte, kataloge, kole¬ darje in druge tiskovine v obeh jezikih in tudi v več bar¬ vah. Založništvo tržaškega tiska je medtem v letu 1948 v prostorih nekdanje Ciril-Metodove slovenske šole v Ulici Montecchi (št. 6) ustanovilo novo slovensko tiskarno z na¬ slovom Tiskarski zavod ZTT. Tiskarno so opremili z novimi tiskarskimi stroji in drugimi tehničnimi napravami. Ure¬ dili so stavnico z novim črkostavnim gradivom, z ulivalno aparaturo in z 8 stavnimi stroji. Nabavili so veliko rotacijo ter uredili stereotipijo in klišarno, ki je največja v tem delu države. Postavili so tudi lastno mehanično delavnico za popravljanje tiskarske strojne opreme. V podjetju, ki deluje kot rotacijska tiskarna in klišarna, je bilo pred ne¬ kaj leti zaposlenih okoli 40 oseb. Tiskali so pretežno sama periodična slovenska in italijanska glasila, med njimi npr. Primorski dnevnik, Ljudski dnevnik, Delo, Gospodarstvo, Unita operaia, 11 Progresso in druga. Gorica Tudi v Gorici je bila slovenska tiskarska aktivnost ob¬ novljena z njeno osvoboditvijo po slovenski partizanski vojski v prvih dneh maja 1945. Tedaj je obnovila svoje delovanje od leta 1335 dalje zaprta bivša Zadružna oz. Katoliška tiskarna, ki jo je Katoliško tiskovno društvo kot njen lastnik dalo v najem založbi partizanskega tiska. Po novi državni razmejitvi v letu 1947 je bilo to sodelovanje prekinjeno, že tako gospodarsko izčrpano tiskarsko pod¬ jetje pa je izgubilo večino svojih naročnikov in odjemalcev. Zato je Katoliško tiskovno društvo polovico tiskarniške opreme prodalo novo ustanovljeni tiskarni Adria v Trstu, drugo pa dalo v najem goriški tiskarni bratov Budin. Po tem kratkotrajnem povojnem delovanju goriških sloven¬ skih tiskarskih podjetij v troje sta tako znova obstali samo dve — obe predvojni tiskarni, Lukežičeva in Budinova. Tiskarna Ludvika Lukežiča je kljub vsemu preganja¬ nju fašističnih oblasti in gospodarskim udarcem vzdržala do povojnega časa. Ob vseh nevšečnostih, ki jih je bila doživela, je ostala med največjimi tiskarskimi podjetji v 368 Gorici. Poleg tiskarne delujeta v njegovem sestavu še knji¬ goveznica in mizarska delavnica. Vsi obrati podjetja so bili v povojnih letih opremljeni s skupno 30 različnimi stroji, vendar so zaposlovali samo 16 oseb. V svojem gospodar¬ skem in kulturnopolitičnem delovanju podjetje v spreme¬ njenih družbenih okoliščinah pač ni moglo več doseči to¬ likšne veljave kot v prvih letih svojega obstoja oziroma še takrat, ko je pripadalo Narodni tiskarni. Sedaj je Luke- žičeva tiskarna tiskala nekatere slovenske časnike (Soča, Matajur) in drobne tiskovine ter različne italijanske tiske in tiskovine, za katere si je prizadevala pridobiti naročnike po vsej Italiji do Poadižja in Sicilije. Svojo dejavnost na področju slovenskega tiska je mo¬ gla po drugi svetovni vojni razširiti tudi tiskarna bratov Budin, ki je dotlej v skrčenem obsegu poslovala v najetih prostorih in s stroji nekdanje Katoliške tiskarne. Potem ko je Katoliško tiskovno društvo v letu 1947 del svoje tiskar¬ ne odprodalo, je tiskarna Budin razširila z njo sklenjeni najemniški odnos na vso preostalo tiskarniško opremo in na vse prostore. Uredila si je sodoben tiskarski obrat, ki je bil ob drugem opremljen z modernim stavnim strojem, z dvema avtomatičnima in več manjšimi tiskalnimi stroji ter je zaposloval 12 oseb. Tiskali so sorazmerno veliko sloven¬ skih del, med njimi tednik Katoliški glas, knjige Mohorjeve družbe, Trinkov koledar, molitvenike in katekizme, oprav¬ ljali pa seveda tudi naročila za različne italijanske tiske. Celovec Ob 80-letnici svoje ustanovitve in po več kot tridesetih letih, odkar je bila primorana odseliti se, je v Celovcu v avgustu 1951 znova začela obratovati Tiskarna Družbe sv. Mohorja. K njeni obnovitvi so mnogo pripomogli prijatelji Mohorjeve družbe in mohorjanske knjige v ZDA, ki so z darovi in z naprej vplačano družbino članarino zbrali toli¬ ko denarja, da so kupili stavni stroj, za vso drugo opremo pa je moralo poskrbeti vodstvo družbe samo. Tako so ure¬ dili tiskarski obrat, ki je poleg črkostavnega gradiva raz¬ polagal z 2 stavnima strojema in 6 tiskalnimi stroji. Ure¬ dili so tudi lastno knjigoveznico, ki je opremljena s 5 knji- goveškimi in enim pomožnim strojem. V tiskarni je bilo sredi šestdesetih let zaposlenih čez 20 delavcev in usluž- 24 369 bencev. Vseskozi so izdelovali predvsem slovenske tiske, med njimi npr. 3 tednike, 2 mesečnika, knjige Mohorjeve družbe, šolske knjige, molitvenike, prospekte, letake in razne druge drobne tiske. Tiskajo pa tudi publikacije in tiskovine v nemškem, angleškem in francoskem jeziku. Podljubelj V avgustu 1953 je začela v Podljubelju pri Borovljah delovati tiskarna založniške in tiskarske družbe Drava, ki ima sicer svoj sedež v Celovcu. V najetih in za tiskarno preurejenih prostorih so uredili manjši tiskarski obrat, ki razpolaga s črkostavnim gradivom, stavnim strojem in 3 tiskalnimi stroji, ki so večinoma starejše proizvodnje. Last¬ ne knjigoveznice nimajo. V tiskarni je zaposlenih do 10 oseb, ki poleg slovenskega tednika izdelujejo razne drobne tiskovine v slovenskem in nemškem jeziku. SKLEP Nekaj več kot pol tisočletja je preteklo, odkar je na svetu začela delovati prva tiskarna, ali bolje rečeno, je bila natisnjena prva knjiga, Gutenbergova Biblija. Samo sto let manj sta stari prvi dve slovenski knjigi, Trubarjeva katekizem in abecednik, ki sta Slovence in njihov jezik uvrstila v krog kulturnih evropskih narodov. Že sedemde¬ set let prej pa se je slovenski rojak Matevž Cerdonis na tujem z uspehom uvrstil med pionirje tiskarske črne umet¬ nosti. Tiskarstvo pa je kaj kmalu prišlo tudi do praga slo¬ venske domovine. V službi tujih kultur se ji je zdaj pri¬ bližalo z vzhoda (Uj Szeged 1537) in bežno stopilo celo na njena tla (Dolnja Lendava 1573), zdaj od zahoda (Videm 1607), zdaj od juga (Koper okoli 1615—1620, Trst 1652), zdaj s severa (Celovec 1659). Vmes se je za kratek čas, toliko da je vrglo seme nacionalnega tiskarskega delovanja, zaustavilo v letih 1575—1582 tudi v osrčju domovine v Ljubljani. Trdno in za stalno pa se je tod ustalilo šele sto let pozneje, ko so vzklila semena prvega slovenskega ti¬ skarja Janža Mandelca in pognala neuvenljivo rast. Valva¬ sorjev grad Bogenšperk in Ljubljana z Mayrjem sta v letu 1678 odprla tiskarstvu na Slovenskem nezadržljivo pot 370 razvoja. V 18. stoletju se je slovensko tiskarstvo zanetilo še v Celovcu (1731) in Trstu (1757), v Celju (1788), Ptuju (1791/ 92) in Mariboru (1795). V začetku 19. stoletja so se sloven¬ ski tiski začeli pojavljati že v Gorici (1800), na Zvrhnjih Drabosnjah (med 1800 in 1810) in na Banjščicah (ok. 1807), v Novem mestu (1819) in v Postojni (pred 1825), v drugi polovici stoletja pa še v Beljaku (1860), Murski Soboti (1884), Kranju (1888) in Dolnji Lendavi (1889/90). Na ste- žaj pa so se odprla na Slovenskem vrata tiskarstvu v na¬ šem stoletju, ko so se kot novi tiskarski kraji pojavljali kar po vrsti: leta 1900 Kamnik, 1903 Kočevje, 1905 Krško, ok. 1906 Koper in Radgona, ok. 1909 Brežice, 1910 Idrija, 1918 Velikovec, 1919 Prevalje in Vir, 1920 Borovlje, 1927 Stražišče, 1928 Ljutomer, 1929 Groblje, ok. 1930 Slovenj Gradec, 1937 Jesenice, ok. 1940 Tacen, 1947 Šempeter pri Novi Gorici in 1953 Podljubelj pri Borovljah. V 35 tiskar¬ skih krajih na slovenskem narodnostnem ozemlju je daljši ali krajši čas ter v večjem ali skromnejšem obsegu slo¬ venske tiske izdelovalo 65 tiskarskih delavnic, izmed kate¬ rih so mnoge v teku let izmenjale celo vrsto lastnikov. Najmočnejše tiskarsko središče je vseskozi bila Ljubljana s 14 tiskarskimi obrtmi; njej sledita Gorica in Maribor s petimi, Celovec, Trst in Celje s tremi, Ptuj, Murska Sobota in Kranj z dvema, medtem ko je v vseh drugih krajih de¬ lovala po ena tiskarska obrtna delavnica. Ob vrsto običajnih tiskarskih podjetij pa moremo na Slovenskem postaviti še prav tako številne in po vseh po¬ krajinah Slovenije razvrščene tiskarske obrate ilegalnega in partizanskega tiskarstva iz prve polovice štiridesetih let našega časa. Ilegalne tiskarne so že v letu 1940 delovale v Tacnu, Sadinji vasi in Vnanjih Goricah, od leta 1941 da¬ lje pa v okupirani Ljubljani. Partizanske tiskarne pa so po vrsti nastajale v Kozarjih (1942) ter v Kočevju, Novem mestu, na Kočevskem Rogu, Goteniškem Snežniku, v Do¬ lenji Brigi (vse 1943), pri Podstenicah (1944) in v Črnomlju (1945) na Dolenjskem oz. v Beli krajini; v Radomljah (1943), nad Rudnikom, v Viševku, pri Logu, pri Vinjah, pri Sv. Trojici, v Ločnici, pri Brodeh, v Kamniški Bistrici, Davči, pri Rudnem (vse 1944) in v Ukancu (1945) na Go¬ renjskem; na Vogrskem, pri Gorenji Trebuši, v Studencih pod Vogalci (vse 1944) in pri Stopniku (1945) na Primor¬ skem ter na Brdu pri Šmartnem ob Dreti, v Kropi pri Bočni, pri Novi Štifti in v Lenartu pod Lepenatko (vse 24 * 371 1944) na Štajerskem. Na navedenih mestih je delovalo 9 ilegalnih in 19 partizanskih tiskarn, ki so zaradi pogojev, v katerih so morale delati, često menjavale svoje postojan¬ ke in tudi svoja imena. V prvem obdobju svojega poslovanja, se pravi, že v času nastajanja je odigralo slovensko tiskarstvo pomembno poslanstvo pri prizadevanjih za uveljavitev slovenskega jezika v krogu evropskih literarno snujočih narodov. Za¬ tem je bila nad dve sto let tiskarska obrt nerazdružljiv sestavni del kulturne in nacionalne rasti slovenskega na¬ roda. Gospodarska stran tiskarske dejavnosti se je začela močneje odražati in tekmovati s svojo kulturnopolitično namembnostjo šele od zadnjega preloma stoletij sem, ko so tiskarske delavnice druga za drugo prehajale v večje gospodarske enote proizvodne obrti. Sredi takšnega razvoja je moralo slovensko tiskarstvo v letih zadnje vojne poseči celo v neizprosni boj za očuvanje gole nacionalne eksisten¬ ce. Sodobni razvoj gospodarstva pa je tudi slovensko gra¬ fično proizvodnjo usmeril v korak z naprednimi procesi moderne industrijske družbe. Nekdanja črna umetnost po¬ staja ena izmed modernih industrijskih panog, vendar s to pomembno značilnostjo, da ne zadovoljuje samo material¬ nih, temveč predvsem duhovne potrebe današnjega sloven¬ skega človeka in njegove družbene skupnosti. V letu 1975 bomo praznovali 400-letnico utemeljitve tiskarstva na Slovenskem, letos pa poteka 290. leto nepre¬ kinjene slovenske tiskarske dejavnosti. Oba jubileja zago¬ tavljata Slovencem dostojno mesto med kulturami evrop¬ skih narodov. In kakor je dosedanji razvoj slovenskega tiskarstva vseskozi dajal močan prispevek kulturnopolitični in gospodarski rasti naroda, tako bo ob široko odprtih družbenoekonomskih perspektivah tudi njegov prihodnji razvoj uspešno nadaljeval bogato in častno tradicijo tiskar¬ stva na Slovenskem. 372 DODATEK TISKARSKI KRAJI IN TISKARNE NA SLOVENSKEM Razvrstitev upošteva abecedni red krajev in kronološko zapovrstie posameznih tiskarjev in tiskarn, kakor so si sledili kot nadaljevalci prvotnih oziroma začetniki novih tiskarskih obratov (koncesij). Pri po¬ manjkljivo dokumentiranih tiskarjih in tiskarnah so v oklepaju za ime¬ nom navedeni samo osnovni orientacijski podatki o času njih delovanja oziroma tiskanja slovenskih izdaj. 375 376 377 Idrija 378 Kropa (pri Bočni) Podružnica Partizanske tiskarne 1944, oktober—november Krško Zadružna tiskarna 1905—1917 najemnika brata Rumpret 1910—1911 najemnik Ivan Koželj 1911—1912 lastnik Anton Pesek 1915—1917 Tiskarna bratov Rumpret 1918—1947 Tiskarna 1947—1949 Lenart (pri Gornjem gradu) Partizanska tiskarna 7 A ali Pravica 1944, november— dec. Ljubljana Mandelc Janž Mayr Janez Krstnik Mayr Jožef Tadej vdova Ana Barbara Mayr Janez Jurij Reichard Adam Friderik vdova Ana Elizabeta Heptner Janez Jurij vdova Marija Terezija Eger Janez Friderik vdova Marija Terezija Gassler Andrej Retzer Janez Krstnik vdova Marija Skerbina Jožef vdova Marija hči Frančiška Retzer Blaznik Jožef hčere Frančiška, Albina in Aleksandrina Tiskarna Blaznikovi nasledniki (lastniki dediči) Tiskarna J. Blaznikovi nasledniki (delniška družba) Blaznikova tiskarna ČP Delo, obrat Blaznikova tiskarna 1575—1581 1678—1681 1681—1695 1695—1705 1705—(1730/31) (1730/31)—1757 1757—1759 1759—1764 1764— 1765 1765— 1799 1799—1801 1801—1803 1803—1815 1815— 1816 1816— 1819 1819—1827 1827—1829 1829—1872 1872—1878 1878—1920 1920—1946 1946—1961 1961— 379 Kleinmayr Ignac Alojz žena Tekla najemnik Andrej Gassler 1795—1803 najemnik Jurij Stadelmann 1804—1807 najemnik Jožef Sassenberg 1809—1814 Kleinmayr Ignac Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg vodja Ignac Kleinmayr 1846—1852 vodja Fedor Bamberg 1852—1869 vodja Otomar Bamberg 1869—1919 Štampa Delniška tiskarna Triglavska tiskarna CP Delo, obrat Triglavska tiskarna 1782—1794 1794—1817 1817—1846 1846—1919 1919— 1920 1920— 1947 1947—1961 1962— Merk Ignac Degotardi Anton vdova Regina Eger Janez Leopold vdova Rozalija in sin Franc Ksaverij hči Leopoldina hči Julijana najemnika Anton Klein in Ivan Kovač 1873—1893 Klein Anton Klein Adolf vdova Terezija Učiteljska tiskarna Ljubljanska tiskarna Štamparija Ministarstva unutrašnjih poslova FNRJ Tiskarna Jože Moškrič 1786—1797 1797—1800 1800 1800—1829 1829—1871 1871— 1872 1872— 1893 1893—1901 1901—1904 1904—1906 1907—1945 1945—1947 1947—1950 1950— LTmprimerie Imperiale du Gouverne- ment des Provinces Illyriennes 1810—1813 Sassenberg Jožef vdova Marija Milic Jožef Rudolf vdova Ljudmila Milic Rudolf Zadružna tiskarna Zvezna tiskarna (zamenjava obrata) Tiskarna Slovenija 1816—1849 1849—1850 1851—1888 1888—1895 1895—1901 1901—1917 1917—1926 1926—1947 380 Narodna tiskarna Tiskarna Slovenskega poročevalca Tiskarna ČZP Slovenski poročevalec Tiskarna ČP Delo 1872—1945 1945—1955 1955—1959 1959— Katoliška tiskarna Jugoslovanska tiskarna Ljudska tiskarna Tiskarna Ljudske pravice Tiskarna ČZP Ljudska pravica 1883—1919 1919—1941 1941—1945 1945—1955 1955— Hribar Dragotin 1902—1917 Zvezna tiskarna 1917 Zadružna tiskarna (zamenjava obrata) 1917—1945 Mladinska tiskarna 1945 Partizanska tiskarna 1945—1947 Obrat Triglavske tiskarne 1947—1948 Tiskarna Grafične industrijske šole 1948—■ Hrovatin Makso 1908—1943 Gale Viljem Litografija Josip Čemažar Umetniški zavod za litografijo ZGP Mladinska knjiga, grafična proizvodnja Salezijanska tiskarna Tiskarna Merkur Prosvetna tiskarna Tiskarna Toneta Tomšiča Sever Andrej Jereb Franjo Tiskarna Grafika Učne delavnice Zavoda za gluho mladino, tiskarna 1920—1947 1920—1947 1947— 1958 1958 — 1922— 1945 1923— 1945 1945—1949 1949— 1929—1947 1929— 1947 1930— 1948 1948— Tiskarna bratje Tuma Ilegalna tiskarna Podmornica Ilegalna tiskarna Tunel Ilegalna tiskarna Tehnika Ilegalna tiskarna Tone Tomšič Ilegalna tiskarna Jama oz. Truga Ilegalna tiskarna Cinkografija •• 1934—1947 1941, sept.—1942, avgust 1942, februar — avgust 1942, avgust—sept. 1942, avgust—1943, febr. 1942, december 1942, avgust—1943, april 381 382 384 Radomlje 25 . 385 386 25 * 38 ' LITERATURA Ahn Friedrich, Johann Mannels iateinische Druekwerke (1575 •—1605). Mittheilungen des osterreichischen Vereins fiir Bi- bliothekswesen IV, 1900, str. 1—7, 25—27, 45—56; tam V, 1901, str. 1—8. Ahn Friedrich, Newe Zeytungen aus Johann Mannels Drucker- presse. Mittheilungen des osterreichischen Vereins fiir Bi- bliothekswesen II, 1898, str. 1—9, 29—32, 66—72. Andrejka Rudolf, Znameniti slovenski obrtniki (1575—1940). Ljubljana 1940. Aničič Dragutin, Razvice bibliografske i topografske veštine, značaj i važnost knjigoštamparstva. Beograd 1932. Benzig Josef, Buchdruckerlexikon des 16. Jahrhunderts. (Deu- tsches Sprachgebiet.) Frankfurt 1952. Bogeng G.A.E., Geschichte der Buchdruckerkunst. I.—II. Band. Hellerau—Berlin 1930—1941. Bohatta Hanns, Einfiihrung in die Buchkunde. Wien 1927. Breyer Mirko, O starim i rijetkim jugoslavenskim knjigama. Zagreb 1952. Breyer Mirko, Siidslavische Rara und Rarissima. Wien—Leip¬ zig—Ziirich 1937. Bulovec Štefka, Bibliografija slovenskega tiskarstva 1868—1968. Stoletnica grafične organizacije na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 89—138. — V tem temeljnem bibliografskem delu o slovenskem tiskarstvu zajete literature posebej ne na¬ vajam! Gspan Alfonz —• Josip Badalič, Inkunabule v Sloveniji. Ljub¬ ljana 1957. Kidrič France, Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. Ljubljana 1930. Kidrič France, Zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana 1929 —1938. Kolerič Antonija — Marjan Pertot, Bibliografija slovenskega tiska v Italiji med dvema vojnama 1918—30. IV. 1945. Trst 1966. (Ciklostirano.) Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937. Krall Jože, Delež grafičnih delavcev pri razvoju slovenskih ilegalnih in partizanskih tiskarn v letih 1940—1945. Stolet- 388 niča grafične organizacije na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 45—87. Krall Jože, Razvoj in delo centralnih partizanskih tiskarn »Tri¬ glav« in »Partizanske tiskarne« od kapitulacije Italije do osvoboditve. Ljubljana 1967. (Tipkopisna znanstvena obde¬ lava teme za Sklad Borisa Kidriča v Ljubljani.) Kulundžič Zvonimir, Zgodovina knjige. Ljubljana 1967. Lehmann-Haupt Hellmut, Das amerikanische Buchwesen. Leip¬ zig 1937. Letopis Matice slovenske za 1871, 1872—1873, Ljubljana 1872 —1873. GL: VI. in VII. Poročilo o delovanju slovenske Matice v Ljubljani od 1. septembra 1870. leta do 1. julija 1873. leta. Levec Fran, Valentin Stanič. Gorica 1873. Ljublinskij V. S., Na žare knigopečatanija. Leningrad 1959. Mal Josip, Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba. Celje 1928. Matičič Ivan, Tiskarstvo na Slovenskem od njega početkov do leta 1965. Ljubljana 1965. (Tipkopis v arhivu Šolskega cen¬ tra tiska in papirja v Ljubljani.) Moder Janko, Iz zdravih korenin močno drevo. Iz zgodovine Družbe sv. Mohorja. Prvi del. Celje 1952—1953. Moder Janko, Mohorska bibliografija. Celje 1957. Oris razvoja in dela grafične organizacije na Slovenskem. (Se¬ stavili Joško Jurač, Vinko Kralj, Peter Kusterle, Riko Pre- singer in Stane Kovač.) Stoletnica grafične organizacije na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 13—44. Orožen Janko, Celska kronika. V Celi 1854. Pogačnik Jože, Iz zgodovine Mohorjeve družbe. Celje 1936. Pock Friedrich, Von der deutschen Presse in Untersteier. Siid- steiermark, Graz 1925, str. 182—189. Prijatelj Ivan, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgo¬ dovina 1848—1895. (Z opombami Antona Ocvirka in Dušana Kermavnerja.) I—•. Ljubljana 1955—. Eadics Peter, Tomaž Chron, pesnik, mecen umeteljnosti in podpornik vednosti. Letopis Matice slovenske za 1878, Ljub¬ ljana 1878, str. 21—22. Schleimer Hans, Zur Matthaeus Cerdonis de Windischgretz. Zentralblatt fur Bibliothekswesen XXXVIII, Leipzig 1921, . , str. 113—115. Schoitz Julius Franz, Abriss der altesten steirischen Drucker- geschichte. Zentralblatt ftir Bibliothekswesen LVI, Leipzig 1939, str. 536—546. Simonič Franc, Slovenska bibliografija. I. del: Knjige. (1550 do 1900.) Ljubljana 1903—1905. Slovenska bibliografija. I—. Ljubljana 1948—. Slovenski narod in Narodna tiskarna. Razglednik »Jutra«, Ljubljana 1943, str. 174—176. Spominski zbornik Slovenije. Ljubljana 1939. 389 >k Strastil von Strassenheim Theodor, Bibliographie der im Her- zogtume Karnten bis 1910 erschienen Druckschriften. Kla- genfurt 1912. Šlebinger Janko, Slovenska bibliografija za 1. 1907—1912. Ljub¬ ljana 1913. Šlebinger Janko, Slovenski časniki in časopisi. Bibliografski pregled od 1797—1936. Razstava slovenskega novinarstva v Ljubljani, Ljubljana 1937, str. 1—175. Tavzes Janko, Slovenski preporod pod Francozi. Ljubljana 1929. Turk Josip, Tomaž Hren. Ljubljana 1928. Wurzbach Constant, Biografisches Lexikon des Kaiserthums Oesterreich. Wien 1856—1891. Zgodovina slovenskega slovstva. I—. Ljubljana 1956—. 390 IMENSKO KAZALO s tiskarstvom povezanih krajev, organizacij in oseb Achates, Leonardus 25 Adolf Nassauski (knez in nad¬ škof v Mainzu) 19 Ahačič, Karel 137 Ajdišek, Alojz 294 Alep 56 Amati, K. (tiskar v Trstu) 186, 386 Ambergau, Adam de 22 Ambrožič, Miroslav 188, 214, 230, 231, 273, 274 Amsterdam 16, 57 Amstetten 156 Andrijan z Mutine (škof v Se¬ nju) 29 Antwerpen 56 Applegath, Augustus 108, 109 Appolonio, B. (tiskar v Trstu) 186, 386 Arigler, Adolf 303 Atkinson, Stains 110 Attems, Karel 94 Auersperg (družina) 24, 131 Augsburg 19, 22, 25, 27 36, 52, 120 Avignon 16 Babnik, Rudolf 294 Babuder, Franc 273 Bacho, Jožef 101, 176, 177, 375 Badjura, Metod 242 Baggia, Anton 295 Balkanyi, Ernest 183, 184, 253, 268, 270, 271, 286, 356, 377, 383 Baltimore 110 Bamberg 18, 19 Bamberg (družina) 121, 136 Bamberg, Fedor 119, 120, 380 Bamberg, Otomar ml, 230 Bamberg, Otomar st. 120, 121, 145, 216, 230, 380 Banffy, Nikolaj 45 Banjščice (na Banjški planoti) 97, 371, 375 Barcelona 19 Bartolomej (tiskar iz Bresciae) 30 Bartsch, Zacharias 35, 39, 40 Basel 19, 22, 57 Batthyany (družina) 48 Bauer, A. (risar pri J. V. Val¬ vasorju) 62 Bechtermiinze, Heirich 19 Bechtermiinze, Nicolaus 19 Bednarik (družina) 278 Bedričič, Silvester 29 Beli potok (v Ločnici pri Sori) 308 Beljak 24, 115, 124, 125, 197, 204, 205, 371, 375 Benčina, Leo 262 Benčina, Nataša 262 Benetke 19, 22, 25, 27—30, 52, 56, 93, 94, 130 Benincasa, Bartolomeo 84 Beograd 30, 55, 211, 212, 256 Berki 183 Berlin 19 Bernot, Ivan 220 Bertochus, Dionysius 22 Bevk, France 276 Bežek (tiskarska vdova v Tr¬ stu) 95, 185 Birnbacher (tiskar v Celovcu) 204 Bissolus, Johannes 28 Bistra (samostan pri Vrhniki) 24 Bizjak, Anton 292 391 Blaeu, Willem Janszoon 57 Blanke, Herbert 267 Blanke, Wilhelm 181, 253, 267, 355, 384 Blaubeuren 22 Blaznik (dediči) 136, 137, 140, 152 Blaznik, Albina 130, 379 Baznik, Aleksandrina por. Po¬ klukar 130, 379 Blaznik, Frančiška 130, 379 Blaznik, Jožef 88, 114, 122— 132, 134—136, 152—154, 159, 167, 175, 178, 198, 201, 233, 234, 240, 241, 379, 384 Blaznik, Rihard 129, 154 Blaznikova tiskarna (Ljublja¬ na) 331, 332, 334, 341, 345, 351, 352, 355, 363, 379 Blaž, Franc 147 Blažej, Anton 249, 250, 284, 310, 351, 387 Bleiweis, Janez 134, 135 Blejec, Maks 220, 328 Boben, Vinko 151, 152, 384 Bock (tiskar v Gradcu) 167 Bogdan, Jožef 183, 377 Bogenšperk (pri Litiji) 61—63, 370, 375 Bologna 19 Bombaj 56 Bonač, Ivan 216, 240, 330, 348 Bonus. Gallus 27 Borovlje 210, 273, 282, 370, 371, 375 Borse, Jože 290 Boston 55 Boštjančič, France 307—309 Brač 28 Bračič, Gabrijel 28 Brandt, Lauritz 110 Brdo (pri Šmartnem ob Dreti) 316, 317, 371, 375 Bregar, Edo 307—310 Bregenz 80 Brejc, Tomo 287 Brežice 114, 184, 371, 375 Brigth, Fred 110 Brno 161 Brode (v Poljanski dolini) 307, 371, 375 Brože, Leon 173 Brugger (knjigovez v Celovcu) 201 Bruselj 19 Budimpešta 19, 183, 245 Budin (bratje) 280, 312, 366— 369, 377 Budin, Danilo 280 Budina, Lenart 42 Bullock, William 108, 111 Burger, Andreas 39 Burger, Johann 35, 39, 42 Burič, Rudi 289, 290, 292, 294— 296, 303 Cambridge 55 Canosius, Laurentius 25 Capetown 56 Castaldi, Panfilio 15, 16 Celerius, Bernardinus 27 Celje 24, 61, 86, 98—103, 114, 145, 152, 161, 162, 168 176— 181, 210, 211, 213, 249, 253, 263—266, 283, 284, 286, 325— 327, 329, 355, 356, 359—361, 371, 375, 376 Celjska tiskarna (Celje) 331, 352, 355, 359, 360, 376 Celovec 61, 73, 75, 88—91, 98, 115, 116, 130, 134, 157, 159, 161, 164 173, 197—204, 210, 221, 225, 249, 265, 281, 282, 326, 367, 369—371, 376 Cencič, Rado 314 Centralna tehnika KPS 286, 289, 290—292, 297, 298, 300— 303, 315, 316, 318, 325 Cerdonis, Matevž 25-—28, 370 Cetinje 20, 29 Charleston 55 Church, William 110 Cimperman, Karla 296 Cimperman, Stane 289, 292— 296, 313 Cirk, Regina por. Degotardi 77 Coletti, Josip 84, 94—96, 385 Colombo 56 Conzatti, Zaharija 93 Coronini, A. 195 Costa, Etbin Henrik 134 Coster, Laurens Janszoon 15 Crato, Johann 38 Crnojevič, Djurdje 29 Časopisno podjetje Delo (Ljub¬ ljana) 332—335, 379, 380 392 Časopisno založniško podjetje Ljudska pravica (Ljubljana) 338, 381 Časopisno založniško podjetje Pomurski tisk (Murska So¬ bota) 362, 383 Časopisno založniško podjetje Primorski tisk (Koper) 365, 378 Časopisno založniško podjetje Slovenski poročevalec (Ljub¬ ljana) 334, 381 Časopisno založniško podjetje Soča (Nova Gorica) 363, 383 Čeč, Karel 143, 156, 225—227 Čedad 22, 24 Čeh, Franc 269 Čemažar, Josip 212, 216, 240, 241, 330, 331, 345, 381 Čerin (tiskarski pomočnik pri Frančiški Retzer) 88 Černe, Anton 180 Cetina, Milan 263 Čresnovci (v Prekmurju) 269 Črnomelj 303, 371, 376 Dachs, Maks 221 Daguerre, Louis Jacques Man- de 111 Dalmatin, Jurij 46 Danilo (iguman v Mileševu) 30 Davča (v Selški dolini) 303, 308, 309, 371, 376 Debreczin 45 Degotardi, Anton 72, 77, 78, 135, 380 Degotardi, Regina roj. Cirk 77, 78, 380 Delniška tiskarna (Ljubljana) 136, 158, 209, 213, 216, 230, 233, 330, 332, 380 Detela, Stanko 256 Deu, Stanko 216, 242, 330 Devay, Matyas 45 Dežman, Anton 287 Didot, Firmin 58 Dimitrije (menih v Gračanici) 30 Dmitrovič, Radiša 30 Dobrla ves (v Podjuni) 24 Dol (pri Ljubljani) 307 Dolanc, Drago 305, 317 Dolenc, Viktor 114, 186—189, 386 Dolenja Briga (na Kočevskem) 298, 300, 301, 353, 371 376 Dolnja Lendava 45, 114 183, 184, 210, 253, 270, 271, 286, 326, 355, 356, 370, 371, 377 Dolomiti 292, 293, 297 Dom grafikov (Ljubljana) 214, 215 Dominik (tiskar iz Bresciae) 30 Dominkuš, Ferdinand 168 Društvena tiskarna D. Hribar (Celje) 145, 161, 178—180, 376 Društvo grafičnih delavcev Slovenije (Ljubljana) 211 Društvo tiskarjev, kamnopis- cev in kamnotiskarjev na Kranjskem (Ljubljana) 116 Društvo tiskarjev na Kranj¬ skem (Ljubljana) 118 Društvo tiskarjev Slovenije (Ljubljana) 223 Društvo tiskarskih in črkoliv- skih pomočnikov na Kranj¬ skem (Ljubljana) 117 Državna grafična industrijska šola (Ljubljana) 328, 333 Dublin 55 Dunaj 19, 45, 73, 80, 94, 106, 155, 157, 160, 161, 163, 165, 168, 172, 193, 200, 211, 222, 329 Dunšek, Ignaci) 104, 105, 382 Durantibus, Hieronymus de 27 Diisseldorf 329 Eberhardt, H. W. 111 Edinburg 58 Eger (družina) 61, 78, 80, 137 Eger, Franc Ksaverij 79, 123, 380 Eger, Janez Friderik 69—73, 76—78, 82, 87, 99, 125, 136, 375, 379 Eger, Janez Leopold 71, 77—80, 82, 85, 86, 122, 124, 136, 380 Eger, Julijana por. Materna 124, 133, 380 Eger, Leopoldina 124, 380 Eger, Marija Terezija vdova Heptner 70, 77—79, 81, 379 Eger, Rozalija 79, 116, 119, 122—124, 127, 129, 133, 134, 152, 167, 240, 380 Einspieler, Andrej 199, 200 Eltville 19 Elzevier (družina) 56 Enci, Franc 317 Endter, Wolfgang Moritz 62 Erdody (družina) 48 Erdossy, Barnabas 183 Erfurt 19 EBlingen 19. 22 Fabiani, Maks 120 Farnik, Oton 225 Feltre 15 Ferdinand I. (nemški cesar) 43, 44 Ferfolja, Mirko 313 Ferrara 19 Finžgar, Franc Šaleški 219 Firence 19, 22 Fister, Janez 309 Fleis (založnik in tiskar v Trstu) 95 Forster, Conrad 15 Forster, John 110 Foucher (tovarnar v Parizu) 110 Franck, Andreas 40 Frančiškanska tiskarna (Ta¬ cen) 245, 250, 326, 351, 385 Franeker 43 Frankfurt 35, 40 Frankopan, Anž VIII. Brinjski 29 Fries, Avguštin 43-45 Froschauer, Krištof st. 43 Fuligno 19 Furlan, Leon 317 Fuss, Nandor 184 Fust, Johannes 15, 17, 19, 22 Gabršček, Andrej 114,192—195, 275, 276 Gale, Viljem 216, 238, 330, 334, 381 Galičič (bratje) 95 Gangl, Engelbert 220 Gassler, Andrej 70, 75, 78—82, 87, 136 379, 380 Ged, William 58 Gelb, Anton 75, 90, 376 Genoux, Claude 108 Gitschthaler, J. (tiskar v Be¬ ljaku) 205 Giuliani (tiskar v Kopru) 364 Glavna direkcija grafične in¬ dustrije LRS (Ljubljana) 325, 264 Glonar, Joža 213 Goa 55 Gole, Josip 173, 201 Goražd (na Drini) 30 Goraždanin, Božidar 30 Gorenja Trebuša (pri Voj- skem) 312, 371, 377 Gorenjska tiskarna (Kranj) 352, 353, 378 Gorica 24, 94, 95, 97, 114, 137, 155, 184—186, 190—196, 210, 273, 275—280, 312—315, 326, 363, 366—369, 371, 377 Goriška tiskarna (Nova Gorica) 363, 364, 383 Goriška tiskarna A. Gabršček (Gorica) 193—195, 377 Gorkič, Venčeslav 313 Gornja Radgona 114, 210, 253, 269, 271, 272, 326, 355, 377 Gornji grad 24 Gorup, Boltežar 312, 313 Goteniški Snežnik 298—301, 332, 353, 354, 371, 377 Gotz, Franc 166 Gračanica (na Kosovem polju) 30 Gradec 35, 39, 40, 51, 64, 72, 80, 86, 98 101, 105, 106, 124, 158, 164, 167, 168, 172, 173, 175, 180—182, 200 Graf, Bartholomaus 39 Grafična predelovalna indu¬ strija MEPA (Maribor) 357-— 359, 383 Grafični tehnikom (Ljubljana) 328 Grafično združenje LRS (Ljub¬ ljana) 326 Grasselli, Peter 137 Grebinj (na Koroškem) 24 Green, Samuel 110 Gregorčič, Anton 195, 196, 275, 276 Gregorec, Anton 251 Greyscher, Matija 62 Grm (pri Novem mestu) 154 Groblje (pri Domžalah) 210, 243, 245, 248, 249, 269, 326, 351, 371, 377 394 Grosser, Christian 106 Griinbaum, Marko 182, 183, 383 Gruppenbach, Georg 35, 37, 39, 41 Gruppenbach, Oswald 37 Gundulič, Trojan 30 Gussing 48 Gutenberg, Johann 15 — 19, 45, 56, 57, 116, 370 Guzej, Gustav 307, 317 Haan, Melhior 64 Haarlem 15 Haarlem, Henricus de 27 Haarlem, Nicolaus de 27 Haas, Friedrich Wilhelm 57 Hahn, Izidor 268 Hain, Stanislav 307, 308, 310 Halle 98 Hamburg 19 Hamilton, Nikolaj 94 Hasse (tiskarnar v Welsu) 165 Haykul (livarna črk) 88 Heidelberg 19, 40 : Henricus, Nicolaus 40 Heptner, Janez Jurij 68, 69, 71, 379 Heptner, Marija Terezija roj. De Gersoni 69, 70, 379 Herbort, Johannes 27 Herman, Miha 172 Herrmanstorfer, L. (tiskar v Trstu) 188, 257, 386 Hilarijanska tiskarna (Gorica) 191, 192, 377 Hill, Rowland 108 Hinterholzer, Engelbert 164 Hofel, Blasius 111 Hoffhalter, Rafael 45 Hoffhalter, Rudolf 45, 47, 377 Hoffmann, F. (tiskar v Belja¬ ku) 205, 375 Hofler, Alojzij 145, 146, 224, 225 Homec (nad Bočno) 316 Hrastelj, Franc 254 Hren, Tomaž 51, 52 Hribar, Dragotin 145, 146, 178—180, 238, 342, 381 Hrovat, Urban 154 Hrovatin, Albin 254 Hrovatin, Makso 147, 216, 222 — 224, 236, 286, 326, 330, 381 Hrušica (v Dolomitih) 293 Htiller, Hans 52 Hutter, Elias 35, 40 Hvala, France 186, 386 Idrija 114, 124, 159, 161, 162, 260, 273, 280, 281, 366, 371, 378 Iglič (papirnica v Ljubljani) 147, 148 Ilegalne tiskarne: Cinkografija (Ljubljana) 296, 381 Dolomitska tiskarna (Kozar¬ je) 292, 293, 378 Jama oz. Truga (Ljubljana) 295, 296, 381 Podmornica (Ljubljana) 292, 293, 381 Tehnika (Ljubljana) 294, 381 Tiskarna KPS (Tacen, Sa~ dinja vas, Vnanje gorice) 287—289, 358, 387 Tone Tomšič (Ljubljana) 294—296, 381 Tunel (Ljubljana) 292, 293, 296, 381 Ilovar, Viktor 312 Impolca (pri Sevnici) 121 Imprimerie Imperiale du Gou- vernement des Provinces Illyriennes (Ljubljana) 82, 84, 85, 95, 380 Innsbruck 133 Ireneo della Croce (karmeli¬ čan v Trstu) 93 Izobraževalno društvo za ti¬ skarje (Ljubljana) 116 Jager (tiskar v Celovcu) 204 Jakhel, Emil 261 Jakolin, Lucijan 312 Janežič, Anton 200 Janežič, Simen 201 Janschitz, Ana por. Kralik 164, 165 Janschitz, Ana roj. Lebar 163 Janschitz, Anton 163 Janschitz, Edvard 163—165, 167, 172, 181, 382 Janschitz, Jožef Karel 104, 105, 162, 163, 382 Janschitz, Leopoldina por. Sveti 164, 165 395 Janschitz, Marija 164, 382 Janschitz. Viktor 164, 165 Jelačin, Ivan 236 Jelenc, Luka 148 Jelovica 310 Jelovšek, Martin 137, 167, 168, 170 Jelšnik, Alojz 318 Jenko, Franc Jožef 99 100, 103, 375 Jenson, Nicolaus 22 Jereb, Franjo 216, 239, 330, 333, 381 Jerebič, Franc 269, 271 Jeretin (družina) 152 Jeretin, Edvard Jožef 177, 376 Jeretin, Janez Krstnik 101, 176, 177, 376 Jeretin, Jurij Florijan 177, 376 Jeretina, Lado 304, 319 Jerič, Jožef 140, 142 Jerin, Urban 87, 88 Jeršek, Vinko 290 Jesenice 24, 210, 211, 243, 249, 250, 284, 308, 310, 326, 351, 371, 378 Jevnikar, Alojz 295, 296 Johann (tiskarski pomočnik pri L. J. Costerju) 16 Johnson, Robert 110 Jošt, Franjo 180 Jožef II. (avstrijski cesar) 72 Judenburg 103 Jug, G. (tiskar v Gorici) 277, 377 Jugografika (Ljubljana) 216, 217, 242, 291, 330, 334 Jugoreklam (Ljubljana) 347, 382 Jugoslovanska tiskarna (Ljub¬ ljana) 145, 210, 215, 216, 219, 220, 225, 227—230, 240, 242, 286, 330, 338, 381 Jugoslovanska tiskarna, po¬ družnica (Novo mesto) 251, 252, 297, 298, 353, 384 Jurka vas (pri Novem mestu) 298 Jurklošter 24 Juvanje (pri Radmirju) 316 Kairo 56 Kaiser, Elizabeta 100, 101, 375 Kaiser, Sebastijan 100, 375 Kalamiševska, Helena 304 Kalan, Andrej 219, 227 Kaliwoda, Leopold 106 Kalkuta 56 Kamnik 114, 159—161, 210, 211, 242, 246, 247, 286, 304 305, 319, 326, 351, 371, 378 Kamniška Bistrica 303, 305, 318, 371, 378 Kamniška tiskarna (Kamnik) 331, 351, 378 Kardelj, Edvard 294 Karel II. (avstrijski nadvojvo¬ da) 47 Kartaž (tiskar v ilegalni ti¬ skarni Tone Tomšič) 295 Kartonažna tovarna (Ljublja¬ na) 330, 331, 345, 348 Kassel 110 Kastenbein, Karel 110, 115 Katoliška tiskarna (Gorica) 273, 278—280, 312, 366, 368, 369, 377 Katoliška tiskarna (Ljubljana) 114, 141—145, 148, 155, 156, 159, 216, 219 227, 229, 338, 381 Katoliško tiskovno društvo (Gorica) 227—279, 368, 369 Katoliško tiskovno društvo (Ljubljana) 142, 154—156, 219, 220, 227, 251 Katoliško tiskovno društvo (Maribor) 168, 171—173, 354 Katridaric, Tomaž 29 Kebe, Lojze 287 Keszthely 182, 183 Khisl, Janž 46 Khisl, Jurij 46 Kienreich, Andrej 106, 122 Kisovec, Zdenka 295 Kleče (pri Ljubljani) 286 Klein (družina) 136, 148 Klein, Adolf 133, 380 Klein, Anton 119, 124, 132—134, 149, 167, 221, 380 Klein, Terezija 133, 148, 380 Kleinmayr (družina) 61, 73, 75, 79, 80, 85, 89, 119—121, 136 Kleinmayr, Ferdinand 75, 90, 197, 198, 376 Kleinmayr, Ignac 75, 76, 119— 121, 127, 380 396 Kleinmayr, Ignac Alojz 72—75 82, 89, 90, 332, 376, 380 Kleinmayr, Janez Friderik 89, 376 Kleinmayr, Karel 75 Kleinmayr, Matija 89, 376 Kleinmayr, Tekla 74, 75, 79— 81, 85, 86, 380 Kleinmayr, Tekla por. Bam¬ berg 119 Klekl, Jožef 270 296, Klemenčič (tiskar v Postojni) 154, 384 Klemenčič, Marija por. Retzer 83 Klič, Karel 112 Klombner, Matevž 42 Klošter (na Koroškem) 24 Kmetec, Simon 234 Knaflič, Vladimir 214 Knez, Anton 246 Knjigotisk (Novo mesto) 353, 384 Kobenhavn 19 Koblar, Anton 158 Koch, Ivan 62 Kočevje 114, 160 210, 211, 242, 243, 250, 251, 286, 297, 298, 326, 351—354, 371, 378 Kočevski Rog 297, 298, 301— 303, 353, 354, 362, 371 Kofler, A. 200 Kolenc, Ivan 202, 282, 283 Kolman, Albert 225, 291, 328 Kolman, Božidar 225, 328 Kolman, Vladimir 225 Koln 16, 19 Kolunič-Doljanin, Broz 29 Konig, Friedrich 57, 58, 107, 108 Konzul, Stjepan 41 Koper 15, 27, 28, 53 114, 196, 326, 327, 331, 363—366, 370, 371 Kordeš, Lavoslav 171, 172, 175, 383 Korenčan, Janez 328 Korenčin, Franc 249, 269, 238, 284 Korn, Teodor 242 Korn, Viljem Henrik 81, 87 Kos, Rajko 246 Kosem, Dragotin 212 Kosinj 20, 29—31 Kostanjevica 24 Kovač, Ivan 124, 133, 167, 380 Kovač, Stanislav 312, 313 Kovačič, Lev 288 Kozarje (pri Ljubljani) 292, 293, 371, 378 Kozjek (kmetija v Ločnici pri Sori) 308 Koželj, Ivan 161, 379 Koželj, Vladimir 221 Kožičič-Benjo, Simun 30 Krafft, Johann ml. 39 Krafft, Johann st. 35, 37—39 42 Krafft, Zaeharias 39 Kraft, Hermagoras 30 Kraigher, Dušan 286—288, 292, 293 Krajec, Fani 153 Krajec, Janez 130, 142, 152— 154, 227, 252, 384 Krajec, Marija 153 Krakov 19 Kralik, Karolina 166, 167, 253, 255 Kralik, Leopold 165, 166, 172, 176, 255, 256, 258, 382 Kralj, Franjo 234, 290 Kraljevi kamen (na Kočev¬ skem Rogu) 297, 301, 378 Kramer (tiskar v Celovcu) 89, 376 Kramer, Albert 217 Kranj 70, 114, 156—159, 210— 212, 230, 238, 242, 243, 249, 250, 308, 309, 325—327, 351— 353, 371, 379 Kranjc, Franc 317 Krefl (kmetija na Brdu pri Šmartnem ob Dreti) 316 Kristan, Anton 233 Krištof Wurfctemberški (nad¬ vojvoda) 43 Križaj, Jakob 328 Križnarič, Ivan 173 Krmin 196, 275 Krmpotič, Josip 193, 247, 248, 387 Kropa (pri Bočni) 247, 317, 318, 371, 379 Krško 63, 114, 146, 160, 161,210, 211, 242—245, 252, 326, 331, 351, 352, 371, 379 "Krušnik, Slavko 292, 297 397 Kumerdej, Blaž 99 Kiimmel, Janez Filip 75, 90, 376 Kunej, Jože 317 Lahinja, Matko 193 Lajevec, Janez 313 Lajovic, Emil 241 Lampret, Ivan 157, 158, 244, 259, 378 Lanston, Tolbert 110 Lapajne, Franc 225 Lauterbach, Tobias 40 Lavrenčič, Josip 230 Lebar, Ana por. Janschitz 105 Legastja (kmetija v Ločnici pri Sori) 310 Legat, Alojzij (Vekoslav) 201, 202 Leiden 56. 58 Leipzig 19, 79, 193 Lenarčič, Ivan 334 Lenart (pod Lepenatko) 318, 371 Leon, Janez ml. 164, 171, 199, 383 Leon, Janez st. 91, 197—199, 376 Leon, Marija 171—173, 383 Leopold, Alexander 40 Lesar, Anton 134, 135 Lever, Andrej 161 Levi, Avgust 188, 386 Levstik, Fran 152, 153 Leykam, Andrej 98, 106 Leykam-Josephustal (papirni¬ ca) 129 Licht, Janez Jurij 81, 82 Lima 55 Linhart, Josip 158 Lininger (gostilničar v Šiški nad Ljubljano) 122 Linz 225 Lipold, Franjo 256 Litografija Moste (Ljubljana) 347, 382 Lizbona 19, 55 Ljubavič, Djuradj 30 Ljubavič, Teodor 30 Ljubljana 24, 35, 42—53, 61, 63—89, 95, 99, 114—150, 154— 161, 167, 169, 170, 175, 178— 179, 200, 201, 209, 210, 212, 213, 215—242, 249, 251, 252, 265, 283, 286, 290—297, 325—327, 329—353, 355, 356, 363—365, 370, 371, 379—382 Ljubljanska tiskarna (Ljublja¬ na) 336, 382 Ljudska tiskarna (Ljubljana) 230, 291, 330, 338, 381 Ljudska tiskarna (Maribor) 158, 209, 253, 259, 260, 355, 356, 383 Ljutomer 253, 272, 371, 382 Ločnica (pri Sori) 308—310, 371, 382 Log (v Poljanski dolini) 307, 371, 382 London 19 Lorene, Karel 171, 383 Los Angeles 55 LudIow, Washington 207 Lukežič, Ludvik 195, 196, 273, 276, 277, 212, 366, 368, 369, 377 Lukman, Ciril 294, 311 Lunder, Rudolf 117 Lvov 98 Lyon 22 Mačkin kot (pri Novi Štifti) 317, 371, 382 Madras 56 Magolič, Srečko 145, 179, 180 Mailing (tiskar v Gorici) 191, 377 Mainz 15—17, 19, 124 Maister, Rudolf 254 Makarije (menih na Cetinju) 29 Maksimilijan (avstrijski kralj) 43 Maldini, Antonio 95, 386 Mandelc, Janž 42, 45—50, 370, 379 Mangius, Benedictus 28 Mangius, Christophor 52 Manlius, Bartolomej 45 Mantova 22 Manutius, Aldus 27, 28, 56 Manz (tiskar v Augsburgu) 120 Mardarije (iguman banjški) 30 Mardarije (menih v Mileševu) 30 Maribor 24, 61, 99—105, 114, 116, 136, 137, 151, 158, 162— 176, 181, 199, 209—211, 213, 398 225, 251, 253—263, 267, 281, 283, 286, 325—327, 355—359, 371, 382, 383 Mariborska tiskarna (Maribor) 176, 210, 231, 253, 255—260, 262, 355—358, 382 Marija Terezija (avstrijska cesarica) 72 Marinič, Ivan 96, 185, 386 Marmont, Auguste Frederic Louis Viesse de 84 Martinčič, Ivan 264 Martinolič (tiskar v Pulju) 193 Marušič, Josip 195 Maselj, Ivan 299 Matetov hrib (pri Vinjah) 307 Matičič, Ivan 214 Mattiuzzi (bratje) 97 Maufer, Petrus 27 Mayr (družina) 61, 67, 69, 71, 79, 80, 82, 84, 119, 124, 125, 136 Mayr, Ana Barbara 65, 66, 379 Mayr, Benedikt 22 Mayr, Janez Jurij 66, 67, 379 Mayr, Janez Krstnik 62, 64, 65, 67, 86, 136. 370, 379 Mayr, Jožef Tadej 65, 379 Medvode 161, 308, 309 Mehle, Ivan 221 Meisenbach, Georg 111 Melik, Ivan 298, 316 Mergenthaler, Ottmar 110 Merk, Ignac 72, 73, 76—78, 80, 82, 119, 122, 124, 133, 135, 148, 336, 380 Merk, Mici 77 Mestna litografija (Ljublja¬ na) 347, 382 Metlika 24 Mey, Franc 87, 125 Mihalek, Otmar 237, 328 Mikeln, Mirko 283 Mikuž, Lavoslav 158 Milano 15, 19, 22, 28, 316 Milavec, Fran 265, 282 Mileševo (pri Prijedoru) 30 Milic (družina) 135, 145, 146, 159 Milic, Jožef Rudolf 122, 127, 131, 132, 137, 145, 160, 201, 224, 380 Milic, Ljudmila 132, 380 Milic, Rudolf 132, 145, 225, 380 Millstatt 24 Miren (pri Gorici) 208, 312, 366 Misijonska tiskarna (Groblje) 245, 248, 249, 269, 326 351, 377 Mladinska tiskarna (Ljubljana) 342, 381 Močnik, Zlato 296 Mokrica (v Kamniških Alpah) 305 Montreal 55 Monyoro-Kerek 48 Moravče 305, 316—318 Moskva 55 Morhart, Magdalena 36, 37, 41, 42 Morhart, Ulrich ml. 37 Morhart, Ulrich st. 35—37, 39, 41 Mostbock, Jožef 166, 176, 253, 259, 383 Moškrič, Jože 214, 286, 289, 336 Mozetič (bratje) 275, 386 Mravlja, Lenart 42, 43 Mrkšina crkva (pri Užicu) 30 Mudrovčič, Ilija 155 Muhr (tiskar v Beljaku) 205 Miiller, Johannes 58 Miinchen 19, 58 Mungerstorf, Peter 62 Munz, Ludvik 241 Murero (bratje) 95 Murska Sobota 114, 182, 183, 210, 211, 253, 267—270, 326, 355, 356, 362, 363, 371, 383 Muta 24 Nadasdy, Tomaž 45 Narodna tiskarna (Gorica) 114, 195, 196, 273, 275—277, 366, 369, 377 Narodna tiskarna (Ljubljana) 114, 117, 118, 124, 133, 135— 140, 145, 147, 148, 159, 161, 169, 178, 209, 210, 212, 213, 216—219, 242, 291, 330, 334, 381 Narodna tiskarna (Maribor) 114, 137, 166, 169, 170, 382 Narodna tiskarna A. Gabršček (Pulj) 193 399 Narodna tiskarnica F. Skaze in drugov (Maribor) 135, 136, 169, 382 Natolini, Govanni Battisti 53 Neapelj 19 Nedelišče 45, 48 Nemet-Keresztur 48 Nemet-Ujvar 48 Neubauer, Robert 310 Neuman, Jože 294 Neustadt 241 New Orleans 55 New York 55 Ničman, Henrik 142 Niepce, Nicephore 111 Nikanor (menih v Mileševu) 30 Nikanor (metropolit v Novem brdu) 30 Nova Gorica 326, 363, 364, 371, 383 Nova Štifta (pri Gornjem gra¬ du) 317, 371 Novak, Albin 287 Novak, Ivan 287 Novak, Jože 310 Novak, Viktor 288, 289 Novak, Zinka 288 Novi Klošter (pri Polzeli) 24 Novi Sad 211 Novo mesto 114, 142, 150—154, 156, 210, 211, 227, 242, 243. 251, 252, 297, 298, 326, 338, 351—353, 371, 383, 384 Niirnberg 19, 22, 35, 40, 57, 62 Oberursel 40 Obizzi, Anton 192, 377 Obmurska tiskarna (Murska Sobota) 362, 383 Obod (pri Cetinju) 20, 29 Odense 19 Ojstriš, Franc 236 Orli (pri Rudnem) 310 Ormož 24 Osoje (na Koroškem) 24 Otorepec, Jakob 173 Oxford 19 Padelborn, Conrardus de 27 Padova 22, 25, 27, 28 Pajk, Janko 137, 170—172, 383 Papš, I. (tiskar v Trstu) 185, 386 Pariz 19, 56, 58 Parma 22 Partizanska tiskarna (Ljub¬ ljana) 333, 342, 345, 381 Partizanske tehnike in tiskar¬ ne: Ančka 222 (Vogrsko) 311, 312, 314, 387 Doberdob (Stopnik) 313, 385 Dolomitska tehnika (Dolo¬ miti) 297 Donas (Ločnica, Rudno, Ukanc) 310, 382, 385, 386 Grafika 11 A (Goteniški Snežnik) 299, 300, 354, 377 Grafika 12 A (Dolenja Briga) 300, 353, 376 Grafika 13 A (Kraljevi ka¬ men) 301, 302, 353, 378 Ivica (Goteniški Snežnik) 298, 299 Julij 63 (Gorenja Trebuša) 312, 313, 377 Julija (Log, Brode) 307, 308, 375, 382 Krim (Brdo pri Šmartnem ob Dreti) 317, 375 Novomeška tehnika (Novo mesto) 297, 384 3 A oz. 30 A (Viševek) 305- 307, 316, 317, 387 Partizanska tiskarna (Pod- stenice) 301—303, 353, 354, 362, 384 Podružnica Partizanske ti¬ skarne (Kropa pri Bočni) 317—319, 379 Pohorska tiskarna (Mačkin kot) 317, 382 Pravica (Lenart pod Lepe- natko) 318, 319, 379 7 A (Rudnik, Kamniška Bi¬ strica, Lenart) 303—305, 318, 319, 378, 379, 385 4 M (Vinje, Sv. Trojica, Brdo pri Šmartnem ob Dreti) 247, 307, 316—318, 375, 385, 386 Tehnika Glavnega povelj¬ stva (Dolomiti) 297 Tehnika Glavnega štaba NOV in POS (Črnomelj) 303, 305, 376 400 Tiskarna OK KPS Kamnik (Radomlje) 304, 385 Tiskarna Slovenija (Studen¬ ci pod Vogalci) 313-315, 367, 387 Tiskarna Triglav (Goteniški Snežnik) 299—301, 303, 332, 353, 354, 377 Trilof (Ločnica, Davča) 308— 310, 376, 382 Urška 14 (Kraljevi kamen, Kočevje) 297, 298, 301, 353, 354, 378 Passau 22 Pasqualibus, Peregrinus 22 Paternolli, Janez 114, 190, 191, 277, 377 Pavliček, Jožef 160, 250, 251, 286, 297, 298, 326, 351, 354, 378 Pegan, Vladimir 219 Pelušič, Jernej 25, 27, 28 Perušek, Rajko 153 Pesek, Anton 146, 161, 224, 252, 379 Petek, Franc 294 Perič, Ljudevit 233 Pevalek, Leopold 148 Philadelplva 55 Pi Šeng 10 Piller, Josip 77 Piran 365 Pirc, Ciril 158 Pirjevec, Karel 213 Pirnat, Franc 305, 307, 317 Plantin (družina) 56 Plaskan, Ivan 287, 288 Pleško, Srečko 292, 294, 295 Pleterje 24 Plzen 19 Podkrajšek, Emil 231 Podljubelj (pri Borovljah) 326, 367, 370, 371, 384 Podravska tiskarna (Maribor) 253, 261, 262, 355, 383 Podstenice (pod Kočevskim Rogom) 301, 371, 384 Pogačnik, Albin 245 Pogačnik, Hinko 255 Pogačnik, Ludvik 307, 308 Pogrivar (kmetija v Davči) 308 Pointevin, Alphons Louis 111 Poklukar (rodbina) 216, 233 Poklukar, Anton 130 Poklukar, Josip 130 Poklukar, Jožef 130 Pokrajinska tehnika KPS za Gorenjsko 303, 304, 309 Pokrajinska tehnika KPS za Slovensko primorje 311—313 Pokrajinska tehnika KPS za Štajersko 315, 316 Polič, Franc 187 Polo, Marko 15 Pomurska tiskarna (Murska Sobota) 362, 363, 383 Popit, Zvonka 303 Portland 55 Portsmouth 55 Postojna 61, 114, 129, 143, 154— 156, 186, 227 273, 280, 312, 331, 363, 365, 366, 371, 384 Potočnik, Miro 328 Praga 16, 19 Praprotnik, Lojze 304, 305 Prekmurska tiskarna (Murska Sobota) 268—270, 356, 383 Prepeluh, Albin 233, 234 Prepeluh, Pavla 234 Prešeren, France 122 Prevalje 265, 273, 281-283, 366, 371, 384 Priola, Carlo 196 Produktivna zadruga knjigo¬ vezov in sorodnih strok (Ljubljana) 214 Promberger, Mihael 73 Prosvetna tiskarna (Ljubljana) 331, 341, 381 Prufening (pri Regensburgu) 15 Ptuj 24, 61, 99, 101—103, 114, 151, 164, 181, 182, 210, 211, 253, 254, 267, 326, 355, 356, 361, 371, 384 Ptujska tiskarna (Ptuj) 253, 267, 326, 355, 361, 384 Pulj 193, 247 Quebec 55 Queiser, A. (tiskar v Amstet- tenu) 156 Rabitsch, Karel ml. 175, 176, 253, 255, 258, 383 26 401 Rabitsch, Karel st. 157, 262, 383 Rar-e (družina) 296 Radgona 24, 184, 253, 271, 371, 384 Radomlje 304, 305, 371, 385 Radulen (diakon v Mrkšini crkvi) 30 Rakusch, Janez 177, 178, 376 Ramschissl, Jernej 62 Rapoc, Franc 168 Ratdolt, Erhard 25, 27 Raunecker (tiskar v Celovcu) 204 Razlag, Radoslav 134—-136 Regensburg 19, 35, 39, 42, 124 Reichard, Adam Friderik 67— 69, 71, 136, 379 Reichard, Ana Elizabeta 68, 379 Reichard, Anton 68, 186 Reka 30, 45 Republiški odbor sindikata grafičarjev za Slovenijo (Ljubljana) 327 Reš, Ignac 156—158, 244, 378 Retzer (družina) 136 Retzer, Frančiška por. Blaznik 87, 88, 119, 124, 125, 129, 379 Retzer, Janez Krstnik 80—88, 122, 124, 379 Retzer, Marija 83, 379 Retzer, Marija roj. Klemenčič 84, 86 Reutlingen 22 Rhaus, Georg 26 Rhein, Karel 115, 116 Ribičič, Jure 294, 303 Ribičič, Mitja 293 Rim 19, 22 Ročinj (pri Kanalu) 97, 385 Rode, Adolf 264 Rode, Anton 264 Rogers, John 110 Romih, Tomaž 161 Roschnar, Karl 204 Rossbacher, Bernard 200, 201 Rožac (v Furlaniji) 23 Rožanc, Mihael 234 Rožič, Anton 305 Rož’č, Valentin 219 Rudnik (pri Radomljah) 304, 305, 371, 385 Rudno (v Selški dolini) 310, 371, 385 Rujno (pri Titovem Užicu) 30 Rumpret (brata) 161, 252 331, 352, 379 Ruše 256 Sadinja vas (pri Ljubljani) 287, 288, 371, 385 Salezijanska tiskarna (Ljub¬ ljana) 216, 239, 381 Salezijanska tiskarna (Torino) 197 Salzburg 64 Samba, Emilio 190, 386 Samobor 247 San Georgio di Nogaro 196, 275 Sarajevo 211, 225 Sardi, Jožef 82, 84, 95 Sarvar 48 Sassenberg, Jožef 75, 85, 86, 119, 121, 122, 126, 131, 132, 135, 380 Sassenberg, Marija 122, 131, 132. 380 Sassenberg, Marija por. Milic 131 Saturnus (tovarna v Ljublja¬ ni) 216, 241, 242, 330, 347, 348 Sava (iguman v Mrkšini crkvi) 30 Sava (menih v Mileševu) 30 Savinšek, Franc 214 Sax, Hinko 159, 161, 162, 251, 253, 260—262, 265, 280, 281, 326, 355, 366, 378, 383 Scarlichi, Rajnald 52 Schmidt, Hans 30, 40 Schoffer, Peter 17, 19, 22 Schonleben, Janez Ludvik 64 Schrotter, Jožef 90, 91, 376 Schiissler, Johann 22 Schuster, Andrej (Drabosnjak) 91—93, 96, 387 Schiitz, Franc Anton 98—105, 151, 163, 181, 375, 376, 382, 384 Scudder, Wilbur Stephen 110 Seitz, Janez Krstnik 191, 377 Sekula, Bojan 294 Senefelder, Alois 58, 59, 112 Senj 20, 29, 30, 32 Senjanin, Grgur 29 402 Senožeče 186 Septem Arborius, Martinus de 25 Septemcastrensis, Bernhardus 27 Sernec, Dušan 236, 237 Sert, Anica 272 Sešek, Nasta 307 310 Sever, Andrej 216, 236, 239, 330, 381 Sevilla 19 Sicz 48 Siena 197 Siess, Anton 98 Siess, Jožef 98 Siliprandus, Dominicus 27 Simončič, Jože 305, 307, 308, 317, 319 Sisak 130 Sitar, Alojzij 247 Sitar, Ciril 239, 291, 343 Skaza, Franc 168, 169, 172 Skerbina (družina) 136 Skerbina, Jožef 84, 86—88, 124, 379 Skerbina, Marica vdova Ret- zer 87, 125, 379 Škerl, Silvester 294 Slamič, Leon 262, 383 Slape (pri Ljubljani) 286 Slatnar, Anton 159—161, 246, 286, 378 Slavonska Požega 184 Slovenj Gradec 25, 28, 249, 269, 273, 283, 284, 371, 385 Slovenska krajinska tiskarna (Murska Sobota) 268, 383 Smrajc, Nada 295 Snoj, Rudi 304, 319 Sodražica 147 Sola, Luigi 95, 385- Sombathely 98 Sopron 98 Sorensen, Christian 110 Soteska (pri Žužemberku) 131 Souvan, France 134, 135 Spacal, Silvio 273, 275, 386 Sperandi, Ivan 95 Speyer 19, 22 Spiess, Johann 35, 40 Spira, Vindelinus de 22 Spritzel, Ignacij 182 Stachel, Conrad 22 Stadelmann, Jurij 75, 80, 81, 380 Stanhope, Charles 57, 58 Stanič, Valentin 96, 97, 375, 385 Stare, Niko 295 Stendal, Albertus 27 Sterlekar, Anton 148 Stična 24 Stockholm 19, 55 Stopnik (ob Idrijci) 313, 371, 385 Strasbourg 17, 22, 36, 43 Stražnik, Lojze 256, 261 Straubing 39 Stražišče (pri Kranju) 210 245, 307, 326, 351, 371, 385 Strnad, Janko 248 Stuchly, Edvard 240 Studenci (pod Vogalci) 313, 314, 371 Stuttgart 19 Subiaco 19 Susmel, M. (tiskar v Trstu) 190 Sušeč, Janko 271, 272 Sv. Trojica na Moravškem) 247, 307, 371, 385 Sv. Volbenk (v Poljanski do¬ lini) 308 Sveta gora 24 Svetek, Franc 233 Sydney 56 Šaherl, Valter 317 Šanghaj 56 Šarabon, Andrej 236 Šavor, Jože 311 Šček, Virgilij 278 Šeber (družina) 143, 155, 156 Šeber, Maks ml. 155, 156, 280, 312, 331, 363, 366, 367, 384 Šeber, Maks st. 129, 154, 155, 384 Šeber, Rihard 143, 155, 156, 384 Šek, Avgust 184, 375 Šempeter (pri Novi Gorici) 326, 363. 364, 371 Šentjurc, Lidija 294 Šerbicelj, M. 200 Šifrer, Matija 332 Škerlavaj, Milan 294, 295, 297, 299, 301 26 ' 403 Škofja Loka 304 Šolski center tiska in papirja (Ljubljana) 328 Šolski center za izobraževanje grafičnih delavcev (Ljublja¬ na) 328 Šorli, Marjan 309 Špacapan, Ludvik 278 Špacapan, Zdenko 312 Špan (kmetija v Davči) 309 Šraj (opekamar v Radomljah) 304 Št. Jurij ob jezeru (na Koro¬ škem) 24 Št. Pavel (v Labotski dolini) 24 Štamparija Ministarstva unu- trašnjih poslova FNRJ (Lju¬ bljana) 336, 380 Štavar, Jure 367 Štivan 23 Štrekelj, Anton 214 Štrekelj, Ivan 290, 295 Štrukelj, France 221 Šubic, Lado 295 Šuler, Alojz 267 Šuligoj (tiskar v partizanski tiskarni Ančka 222) 312 Šušteršič, Ivan 145—147, 219 Tacen (pod Šmarno goro) 243, 245, 250, 287, 288, 326, 351, 371, 385 Talbot, William Henry Fox 111 Tandler, Henrik 150, 151, 383 Tandler, Konstantin 151, 383 Tandler, Marija 151, 383 Tanšič, Hugon 168 Tavčar, Ivan 138, 216, 217 Tavčar, Luka 137 Teheran 56 Tengg, Janez Jurij 88, 124, 125, 205 Teodor (menih v Mileševu) 30 Teodosije (menih v Rujnem) 30 Till (trgovec in akcidenčni ti¬ skar v Ljubljani) 147 Tiskarna Adria (Trst) 368 Tiskarna Avstrijski Lloyd (Trst) 185, 186, 386 Tiskarna Bello & Pastori (Trst) 186, 386 Tiskarna Bertschinger & Heyn (Celovec) 204, 376 Tiskarna Brata Rode & Mar¬ tinčič (Celje) 253, 264, 265, 331, 355, 376 Tiskarna Brunner in drug (Trst) 190, 386 Tiskarna Carinthia (Celovec) 282, 376 Tiskarna Celeia (Celje) 178, 253, 264, 376 Tiskarna CP Celjski tisk (Ce¬ lje) 359—361, 376 Tiskarna ČP Delo (Ljubljana) 334—337, 381 Tiskarna ČP Gorenjski tisk (Kranj) 352—353, 378 Tiskarna ČP Mariborski tisk (Maribor) 357—359, 382 Tiskarna ČZP Kočevski tisk (Kočevje) 354, 378 Tiskarna ČZP Ljudska pravica (Ljubljana) 338—341, 381 Tiskarna ČZP Primorski tisk (Koper) 365, 366, 378 Tiskarna ČZP Slovenski poro¬ čevalec (Ljubljana) 334—336, 381 Tiskarna direkcije JDŽ (Lju¬ bljana) 240, 344, 382 Tiskarna direkcije PTT za Slo¬ venijo (Ljubljana) 240, 344, 382 Tiskarna Dolenc & Polič (Trst) 187, 386 Tiskarna Drava (Borovlje) 282, 375 Tiskarna Drava (Podljubelj pri Borovljah) 370, 384 Tiskarna Družbe sv. Mohorja (Celje) 249, 253, 263, 265, 266, 284, 355, ?59, 360, 376 Tiskarna Družbe sv. Mohorja (Celovec) 115, 132, 134, 157, 159, 173, 201—204, 265, 273, 281, 366, 369, 370, 376 Tiskarna Družbe sv. Mohorja (Prevalje) 282, 283, 384 Tiskarna državnih železnic (Ljubljana) 344, 382 404 Tiskarna Edinost (Trst) 114, 188, 189, 230, 273, 274, 366, 367, 386 Tiskarna Elektrotehniške pro¬ svete (Ljubljana) 330, 349, 382 Tiskarna Globus (Budimpešta) 245 Tiskarna Grafične industrij¬ ske šole (Ljubljana) 342, 381 Tiskarna Grafika (Ljubljana) 216, 239, 330, 342, 381 Tiskarna Graphis (Trst) 367, 368, 386 Tiskarna Gutenberghaus (Ce¬ lovec) 204 Tiskarna Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg (Ljubljana) 145, 157, 159, 216, 225, 230, 238, 380 Tiskarna J. Blaznikovi nasled¬ niki (Ljubljana) 136, 209, 212, 216, 233—236, 286, 290, 291, 330, 379 Tiskarna J. Krajec nasledniki (Novo mesto) 154, 251, 384 Tiskarna J. & R. Bertschinger (Celovec) 204, 376 Tiskarna Jadran (Koper) 364, 378 Tiskarna Jadran (Slovenj Gra¬ dec) 283, 284, 385 Tiskarna Jože Moškrič (Ljub¬ ljana) 336—338, 380 Tiskarna Jožefove družbe (Ce¬ lovec) 204 Tiskarna Katoliškega tiskov¬ nega društva (Postojna) 156, 227, 384 Tiskarna Kolektor Stražišče 245, 307, 351, 385 Tiskarna Lavoratore (Trst) 274 Tiskarna Leonove družbe (Ce¬ lovec) 281, 376 Tiskarna Ljudske pravice (Ljubljana) 338, 381 Tiskarna Ljudske pravice, po¬ družnica (Novo mesto) 338, 351—353, 384 Tiskarna Lloyd (Trst) 274, 386 Tiskarna mehitaristov (Trst) 94-96, 385 Tiskarna Merkur (Ljubljana) 209, 216, 236—238, 330, 331, 341, 381 Tiskarna Moderna (Trst) 190, 386 Tiskarna Nanos (Postojna) 331, 363, 365, 384 Tiskarna Narodne banke (Ljubljana) 330, 348, 382 Tiskarna Pallich & Obizzi (Gorica) 192, 377 Tiskarna Panonija (Gornja Radgona) 253, 269, 271, 272, 355, 377 Tiskarna Panonija (Ljutomer) 253, 272, 382 Tiskarna Panonija (Murska Sobota) 253, 269, 383 Tiskarna Rupnik in drugi (Trst) 186, 386 Tiskarna S. Bernardino (Siena) 197 Tiskarna Sava (Kranj) 158, 159, 212, 244, 245, 249, 250, 351, 352, 378 Tiskarna Slatnar (Kamnik 246, 247, 331, 351, 378 Tiskarna Slovenija (Ljubljana) 225—227, 291, 334, 380 Tiskarna Slovenske matice (Ljubljana) 134—136 Tiskarna Slovenskega poroče¬ valca (Ljubljana) 330, 334, 381 Tiskarna Styria (Gradec) 158, 173 Tiskarna sv. Cirila (Maribor) 114, 172—175, 180, 209, 253— 255, 258, 261, 269, 270, 326, 355, 356, 383 Tiskarna sv. Cirila, podružni¬ ca (Ptuj) 253, 254, 367, 384 Tiskarna sv. Družine (Murska Sobota) 269, 270, 326, 355, 383 Tiskarna Stampa (Ljubljana) 216, 230, 380 Tiskarna Tiskovnega društva (Kranj) 158, 243—245, 326, 351, 378 Tiskarna Toneta Tomšiča (Ljubljana) 341, 342, 381 405 Tiskarna Univerzitetne založ¬ be (Ljubljana) 330, 349, 382 Tiskarna Urška (Kočevje) 354, 378 Tiskarna Veit in drug (Vir) 247. 248, 351, 387 Tiskarski zavod ZTT (Trst) 368, 386 Tiskarsko založniško podjetje PTT (Ljubljana) 344, 345, 355, 382 Tiskovno društvo (Kranj) 158 Tisso, Ferdinand 164, 182, 384 Tomažič (tiskar v Trstu) 188, 386 Tommasini, Jakob 94, 95, 377, 385 Tommasini, Josip 94, 377 Tomšič, Anton 167, 168, 172 Tomšič, Tone 286, 294, 341 Torino 197, 314 Trattner, Janez Tomaž 94, 106, 377, 385 Trbovlje 254 Trevi 19 Treviso 22 Triglavska tiskarna (Ljublja¬ na) 330, 332—334, 380, 381 Trost, Andrej 62 Trst 23 53, 61, 82, 84, 93—96, 101, 114. 116, 137, 184—190, 196, 210, 230, 273—375, 280, 315, 326, 363, 366-368, 370, 371, 385, 386 Trubar, Primož 34—37, 41, 43— 45, 370 Tubingen 19, 34—37, 39, 41, 43, 46 Tuma (bratje) 216, 239, 240, 290, 291, 330, 349, 381 Tuma, Boris 239, 290 Tuma, Branimir 239 Tuma, Ostoj 239 Tuma, Zoran 239, 290 Turk, Janez 294 Turrini, Antonio 53, 385 Tusch, Alojz 106 Učiteljska tiskarna (Ljublja¬ na) 118, 134, 136, 148—150, 209, 216, 220—222, 238, 291, 330, 336, 380 Učiteljsko tiskovno društvo (Ljubljana) 148 Učne delavnice Zavoda za glu¬ ho mladino, tiskarna (Ljub¬ ljana) 343, 344, 381 Uj Sziget 45, 370 Ujhazi, Miksa (N. Hirschl) 182, 183, 383 Ukanc (v Bohinju) 310, 371, 386 Ulm 19, 22, 37 Umetniški zavod Ažbe (Mari¬ bor) 261, 383 Umetniški zavod za litografijo (Ljubljana) 330, 331, 345, 347, 381 Ungnad, Ivan 37, 41—44, 47 Ungnad, Ludvik 47 Uprava grafične industrije LRS (Ljubljana) 325 Urach 37, 41—44, 46, 47 Uranus (litografija v Ljublja¬ ni) 242 Urban iz Otočca (kanonik v Senju) 29 Usingen 37 Utrecht 19 Vajenska šola grafične stroke (Ljubljana) 328 Valdezoccho, Bartholomaeus de 25 Valenci j a 19 Valeri, Peter de 97, 377 Valeri, Valerio de 95, 377 Varaždin 48, 130 Valvasor, Janez Vajkard 61— 63, 370, 375 Veit, Mara 307 Veit, Peter 247, 305, 316, 318 Velenje 356, 361 Velika Nedelja 24 Velikovec 24, 273, 282, 371, 386 Velnar, Miloš 297 Verbič, Olga 295 Vernay (tiskar na Dunaju) 165 Vesnik, Slavko 269 Vetrinj (pri Celovcu) 24 Vicenca 22 Videm 22, 53, 94, 95, 97, 370 Vidic, Janez 309 406 Vilhar, Ivan 134, 135 Vinica 303 Vinje (Dol pri Ljubljani) 307, 371, 386 Vinkovič, Franjo Matija 94, 95, 185, 385 Vir (pri Domžalah) 210, 211, 243, 247, 248, 304, 305, 316, 318, 326, 351, 371, 387 Viševek (na Moravskem) 305, 306, 371, 387 Vitezovič, Pavel 62 Vnanje gorice (pri Brezovici pod Ljubljano) 288, 292, 371, 387 Vodnik, Ludvik 246 Vogalci (grapa Kanomlje) 313, 314, 371, 387 Vogrsko 311, 314, 371, 387 Vošnjak, Josip 136, 168 Vrhovnik, Majda 292, 294 Waga (založnik in tiskar v Trstu) 95 Waldenstein 47 Waldvogel, Procop 16 Walther, John 108 Weber, Johann 52 Weiler (tiskar v Beljaku) 205 Weis, Gašper 95, 96, 185, 386 Weixl, Vilko 262, 383 Wels 165 Werex, Johannes 62 Werex, Peter 62 Werk (tiskar v Trstu) 190, 386 Westminster 19 Widmanstetter (dediči) 64 Widmanstetter, Georg 35, 40, 51 Wilmington 55 Wittenberg 35, 37—39, 42 Wosetzky, I. 169 Začasna uprava tiska za Slo¬ venijo (Ljubljana) 325 Zadar 15, 303 Zadobrova (pri Ljubljani) 286 Zadruga tiskarjev (Trst) 367 Zadružna tiskarna (Gorica) 278, 279, 368, 377 Zadružna tiskarna (Krško) 146, 160, 161, 379 Zadružna tiskarna (Ljubljana) 132, 135, 145-147, 214, 216, 219, 220, 225, 238, 330, 342, 380 Zadvor (pri Ljubljani) 286 Zagreb 30, 52, 101, 211, 212 Zaharije (mitropolit v Smede¬ revu) 30 Zainer, Giinther 22 Zalog (pri Ljubljani) 286, 288 Založniško grafično podjetje Mladinska knjiga, grafična produkcija (Ljubljana) 346, 347, 381 Založništvo tržaškega tiska (Trst) 367 Zarnik, Valentin 136 Zdešar, Tone 290 Združenje grafičnih podjetij Slovenije (Ljubljana) 328 Združeno grafično podjetje Slovenije (Ljubljana) 326 Zeichen, Josip 283 Zeitler, Andrej 98 Zemljič, Franc 184, 253, 271, 384 Zentz, Josip 94, 385 Zlatnar, Mirko 288 Zmuegg, M. (tiskar v Velikov¬ cu) 282, 386 Zorova (sodelavka ilegalne ti¬ skarne Cinkografija) 296 Zrinjski, Jurij st. 45, 48 Zupančič, Anton 142, 143 Zupančič, Karel 304, 305 Ziirchner, Georges 329 Ziirich 19, 43, 45 Zveza avstrijskih tiskarskih društev (Dunaj) 116, 160 Zveza delavcev in nameščen¬ cev tiskarske industrije Ju¬ goslavije, republiško tajni¬ štvo za Slovenijo (Ljublja¬ na) 327 Zveza faktorjev Slovenije (Ljubljana) 212 Zveza grafičnih delavcev in delavk Jugoslavije (Zagreb) 211 407 Zveza slovenskih posojilnic (Celje) 178, 180 Zveza tiskarnarjev Jugoslavije (Beograd) 223 Zvezna organizacija jugoslo¬ vanskih tiskarskih delavcev 211 Zvezna tiskarna (Celje) 180, 181, 249, 253, 263, 264, 266, 326, 355, 360, 376 Zvezna tiskarna (Ljubljana) 146, 161, 216, 224, 225, 238, 380, 381 Zvrhnje Drabosnje (nad Vrb¬ skim jezerom) 91—93, 371, 387 Žabjek, Jože 231, 328 Železniška tiskarna (Ljublja¬ na) 344, 382 Ženeva 19 Žerjav, Gregor 217 Žiče (samoston pri Slovenskih Konjicah) 24 Živko (menih v Mrkšini crkvi) 30 Žužemberk 75, 90, 197 408 ZAGOVOR Spomladi 1967 sem na ponovno izraženo željo članov od¬ bora za proslavo stoletnice ustanovitve strokovne organizacije slovenskih grafičnih delavcev prevzel nalogo 1 , da sestavim pre¬ gled o razvoju tiskarstva na Slovenskem. Pri tem sem se zavedal osnovne težave, na katero sem tudi opozoril odgovorne tiskarske funkcionarje: Ce naj bo zgodovinski pregled napisan v letu stoletnega jubileja 1968, potem bo nujno- moral biti sestavljen samo na osnovi doslej objavljene literature in žal ne bo mo¬ goče poseči po arhivalnih virih, ki bi mogli dosedanje po¬ znavanje slovenske tiskarske zgodovine v mnogočem dopolniti oziroma popraviti morebitna zmotna tolmačenja. Zaradi drugih obveznosti sem mogel z delom začeti jeseni 1967. Od decembra tega leta dalje mi je bila na voljo biblio«- grafija o slovenskem tiskarstvu v letih 1868 do 1968, ki jo je za zbornik Stoletnica grafične organizacije na Slovenskem (Ljubljana 1968) sestavila Štefka Bulovec. V tej bibliografiji zbrani podatki, zlasti pa članki Janka Šlebingerja, Janka Gla¬ zerja in Janeza Logarja so mi bili bogat vir informacij za starejša obdobja slovenskega tiskarskega razvoja, medtem ko so mi raziskave Jožeta Kralla služile pri obravnavanju ilegal¬ nega in partizanskega tiskarstva. Kot dopolnilo k poznavanju slovenskega tiskarstva pred vojno- in zlasti kot' vir za obdelavo njegovega povojnega razvoja mi je bilo na voljo tipkopisno gradivo Ivana Matičiča o slovenskem tiskarstvu do leta 1965. S tem letom se zaključuje tudi tu objavljeni zgodovinski oris. Iz povedanega je razvidno, da pričujoči pregled o- razvoju tiskarstva na Slovenskem ne more biti popoln in dokončen. Je zgolj oris zgodovinskega razvoja slovenskega tiskarstva, pri čemer so morala ostati nekatera poglavja nedodelana, nekateri problemi ne dovolj raziskani in razpoložljivi podatki ne vselej preverjeni. Vseh teh pomanjkljivosti se dobro zavedam ter prepuščam boljšim poznavalcem in prihodnjim raziskovalcem slovenskega tiskarstva, da jih ob uporabi dodatnega gradiva izpopolnjujejo in popravljajo. Kljub temu pa menim, da bo knjiga priročen vodnik po zgodovinski preteklosti in sedanjosti tiskarstva na Slovenskem. Konec poletja 1968. Avtor 409 c VSEBINA UVOD. 7 Predzgodovina tiska. 8 Srednjeveška knjiga in Slovenci. 13 Začetki tiskarstva v Evropi.15 TEMELJI SLOVENSKEGA TISKARSTVA. 21 Prvi stiki s tiskom.22 Prvi tiskarji slovenskega rodu 26 — Prve tiskarne na jugo¬ slovanskih tleh 29 Tiskanje prvih slovenskih knjig.33 Prvi slovenski tiski 34 — Tubingen 36 — Wittehberg 37 ■■ — Re¬ gensburg 39 — Gradec 39 — Frankfurt, Niimberg 40' Začetki slovenskega tiskarstva.41 Tiskarski zavod v Urachu 41 — Tiskarski poskusi na sloven¬ skih tleh 43 — Prva tiskarna na Slovenskem 45 — Neuspešni obnovitveni poskusi 50 OBNOVITEV SLOVENSKEGA TISKARSTVA (1678—1828) 55 Valvasorjeva bakroreznica in tiskarna.61 Obnovitev tiskarstva v Ljubljani.63 Uvajanje tiskarstva po slovenskih deželah.88 Koroška 88 — Primorska 93 — Štajerska in Prekmurje 97 RAST SLOVENSKE TISKARSKE OBRTI (1828—1918) . . 107 Tiskarstvo v Ljubljani.119 Tiskarstvo na Kranjskem.150 Novo mesto 150 —• Postojna 154 — Kranj 156 — Kamnik 159 — Kočevje 160 — Krško 160 — Idrija 161 Tiskarstvo na Štajerskem in v Pomurju.162 Maribor 162 — Celje 176 — Ptuj 181 — Murska Sobota 182 — Dolnja Lendava 183 — Radgona, Brežice 184 Tiskarstvo na Primorskem.184 Trst 185 — Gorica 199 —■ Koper, Italija 196 Tiskarstvo na Koroškem.197 Celovec 197 — Beljak 204 411 SLOVENSKO TISKARSTVO MED OBEMA VOJNAMA (1919—1945). 207 Ljubljana.216 Gorenjsko in Dolenjsko.242 Kranj 243 — Kamnik 246 — Vir 247 — Groblje 248 — Jesenice 249 — Tacen 250 — Kočevje 250 — Novo mesto 251 — Krško 252 Štajersko in Pomurje.253 Maribor 253 — Celje 263 — Ptuj 267 — Murska Sobota 267 — Dolnja Lendava 270 — Radgona 271 — Ljutomer 272 Primorsko' in Koroško.272 Trst 273 — Gorica 275 — Postojna 280 — Idrija 280 — Celovec 281 — Velikovec, Borovlje 282 — Prevalje 282 — Slovenj Gradec 283 ILEGALNE IN PARTIZANSKE TISKARNE.285 Partijska tehnika pred vojno ..286 Ilegalne tiskarne 287 Centralna tehnika KPS med vojno.289 Ilegalna dejavnost v legalnih tiskarnah 290 — Ciklostilne tehni¬ ke 291 — Ilegalne tiskarne v Ljubljani 292 — Partizanske tiskarne na Dolenjskem 297 — Partizanske tiskarne na Gorenj¬ skem 303 — Partizanske tiskarne na Primorskem 311 — Parti¬ zanske tiskarne na Štajerskem 315 TISKARSTVO ZADNJIH DESETLETIJ.321 Ljubljana.330 Gorenjsko in Dolenjsko.351 Kranj 352 —■ Novo mesto 353 — Kočevje 354 Štajersko in Pomurje.355 Maribor 356 — Celje 359 — Ptuj 361 — Murska Sobota 362 Primorsko.363 Nova Gorica 363 — Koper 364 Zamejske slovenske tiskarne.366 Trst 367 — Gorica 368 — Celovec 369 — Podljubelj 370 Sklep .370 DODATEK.373 Tiskarski kraji in tiskarne na Slovenskem (s pregled¬ nim zemljevidom v prilogi).375 Literatura.388 Imensko kazalo s tiskarstvom povezanih krajev, orga¬ nizacij in oseb.391 Zagovor.409 Vsebina.411 412 * IZDAJATELJ SE ZAHVALJUJE SKLADU SR SLOVENIJE ZA POSPEŠEVANJE ZALOŽNIŠTVA ZA FINANČNO PODPORO IN PAPIRNICI VEVČE ZA PODARJENI PAPIR Branko Berčič TISKARSTVO NA SLOVENSKEM Zgodovinski oris Izdal in založil Odbor za proslavo 100-letnice grafične organizacije na Slovenskem (zanj odgovarja Zlatko Močnik) Tisk in vezava tiskarna »Toneta Tomšiča«, Ljubljana Klišeji tiskarna ČZP Ljudska pravica, Ljubljana Tiskano na 1210 g papirju za umetniški tisk EMONA, izdelek papirnice Vevče Naklada 1200 izvodov Ljubljana 1969 NARODNA IN UNIUERZITETNA KNJIŽNICA 0000003G410 I ; I*-« > > k BERČIČ-TISKARSTVO NA SLOVENSKEM