469
Naši problemi
Naloge sodobne vzgoje
Znamenja kažejo, da kapitalistični proizvajalni sistem umira in da spremljajo to smrt siloviti krči, ki pretresajo vse sodobno življenje.
Tako gospodarsko kakor politično in kulturno življenje trpi zaradi teh krčev in v milijonih src se je porodila tiha želja, da bi bila ta agonija z vsem trpljenjem vred čim krajša.
Umirajoči pa se smrti boji. Ta strah se ne odraža samo v mrzličnih gospodarskih ukrepih in drakoničnih političnih odlokih, pač pa tudi v vsem našem vzgojstvu.
3 Rue du Le Peletier je nesrečna. Po požaru opere, glej, novo hudo nesrečo, ki je zadela to četrt. Ravnokar so odprli pri Durand-Ruelu razstavo, ki naj bo slikarska. Slučajni obiskovalec nedolžno vstopi in njegovim očem se pokaže stra-hovit prizor. Pet, šest norcev, med njimi ena ženska, se je sestalo, da razstavljajo svoja dela. Vzbujajo smeh in so obupni. Razkrivajo najglobljo nevednost v risbi, sestavu in barvitosti. Kadar se otroci igrajo s papirjem in barvami, napravijo bolje. Gg. Guillaumin, Pissarro itd. prav zares ne zaslužijo, da bi se ustavljali pred njimi.
Vzgojstvo sega s svojim delom najdlje v bodočnost, saj oblikuje mladino. S tem daje poleg gospodarstva smer razvoju družbe. Zaradi tega je v smisla današnjih gospodarjev sveta prav in stanju ustrezajoče, če se ravno mladiia ne oklene misli na kako spremembo, če se v njej zasidra prepričanje, da bi pomenila smrt današnjega proizvajalnega sistema le konec in začetek novega življenja. Ta nezavedna, pa tudi  zavestna težnja daje značaj  današnjemu vzgojstvu.
Vodilne sile nimajo interesa, še manj pa potrebe, da bi ustvarile v s/ojem vzgojstvu pogoje, ki bi mladim ljudem omogočali objektivno spoznanje dejanskega stanja, v katerem se nahaja družba na današnji stopnji razvoja. Mladina ne sme imeti časa, da bi preučevala sodobne družbene odnose in da bi spoznala vsaj najpreprostejše sociološke zakonitosti, ki kažejo na bodoči razvoj družbe. Zaposlena je do tolike mere z učenjem cesto za življenje malo pomembne snovi, da ji ne preostaja časa ne za razmišljanje o sodobnih življenjskih problemih, ne za samostojni študij socioloških zakonitosti. Uči naj se za šolo, za drugo bo imela časa pozneje, ko dozori.
V osnovni šoli za šolo, v meščanski in srednji šoli za šolo, celo na uiiverzi za šolo in za izpite!  Za  kruh!
Kjer pa sodeluje mladina mesto šolanja v procesu proizvajanja, izpolri njen čas delo od rane zore do poznega mraka na polju, duha ubijajoče delo v ovarni in delavnicah.
Mladina naj  dela in se naj uči!
Če trpi pri tem pod usodnim pritiskom agonije — kakor trpijo danes starši, bratje, sestre, prijatelji, če bo trpela po končanem študiju, uku ali po izprtju zaradi brezposelnosti, se to danes ne da preprečiti in spremeniti.
Toda  kakšne bi  naj  bile potem danes  naloge vzgoje?
Kakor si nasprotujeta zastareli proizvajalni sistem in tiho se porajajoča nova družba, tako si nasprotujejo tudi naloge vzgoje, če jih gledamo z vidika trabantov današnjega proizvajalnega sistema ali pa z vidika pravega vzgojitelja, ki gleda v bodočnost, s trdno vero v lepše, človeka vrednejše življenje in s še trdnejšo vero v mladino.
Z vidika trabantov so naloge vzgoje na današnji stopnji razvoja naslednje:
Mladini  ni  treba preučevati  stanja   današnjega   proizvajalnega  sistena.
Pri delu se mora v proizvajalnem procesu in v šoli zaposliti tako, di ne bo imela časa za razmišljanje in za študij  socioloških  dejstev.
Vzgojiti se mora v duhu idej in načel kapitalističnega proizvajalnega sistema. Vse drugo se ji prikaže kot nemogoč absurd.
Mladi ljudje se morajo brezpogojno podrediti avtoriteti odraslih. Sami ne smejo tega, kar trdi avtoriteta, samostojno ocenjevati. Ideje in vrednote prevzemajo kratko in malo od  odraslih.
Vsi vplivi, ki bi izhajali od kod drugod in ki bi tako vzgojo motili se morajo izločiti ali že v kali zatreti! Šola se izloči iz toka živega življenja, tovarna in obrat hočeta imeti mladino samo za sebe.
To bi bile osnovne naloge stare vzgoje, ki vlada še vedno, vkljub temu da se ne ozira niti na osnovna načela ne pedagogike ne sociologije ne mladinske psihologije. Na mladino, ki bi jo naj vzgajala, sploh ne misli, razvoja iu zahtev sodobne družbe ne pozna.
470
Naloge vzgojitelja pa, ki se je poglobil v sociologijo, psihologijo in v pedagogiko, ki pozna mladinsko duševnost in razvoj družbe, so nujno povsem drugačne. Gre mu za zdrav razvoj mladine in za zdrav razvoj družbe. Dobro se zaveda, da ne sme biti v takem razvoju coklja temveč gonilna sila, ki usmerja moči mladine po svoji najboljši vesti v zdravo smer.
Iz tega poglobljenega gledanja na pedagoške probleme izvirajo za vzgojo mladine  naslednje  smernice:
Mladina, zlasti že odraslejša, ima najbolj občutljivo duševnost za zdrave in nezdrave pojave v družbi. Po svoji naravi je odkrita, brezkompromisna, borbena. Mladina je uho, ki prisluškuje tajnim procesom v organizmu človeške družbe, ki strastno doživlja vse nove pojave ter poskuša tudi realizirati nove ideje. Za realizacijo  novih  idej  išče  neprenehoma  tudi  novih poti.
Mladina in vsak po duhu mlad človek se hoče že po naravnem zakonu razvijati, rasti in napredovati.
Vsak posameznik pa se razvija lahko le na podlagi sposobnosti in darov, ki mu jih je dala narava. Sam mora prostovoljno sprejemati in prebavljati duševno hrano, kakor jo potrebuje za svojo rast, kakor jo potrebuje za rast svoje naravne dispozicije.
4. Vzgoja prinaša mladini v razvoju le zadostne hrane ter ji razkriva korak za korakom bogastvo znanja, ki si ga je pridobilo človeštvo do danes; a ne samo znanja, tudi globine in tajne življenja ter človeške duševnosti, vzroke in gibalne sile zgodovinskih dogodkov.
Vzgojitelj ne prikriva mladini resnice. Resnica mu je vodilno načelo pri razmotrivanju o gospodarskih, političnih in kulturnih pojavih a tudi bioloških in socioloških dejstvih.
Vzgojitelj, ki se ravna po načelih moderne pedagogike, sociologije in psihologije, odklanja nasilje nad mladino. Brezsmiselno preobremenjevanje s snovjo smatra za škodljivo, saj samo ovira mladina v njenem razvoju. Avtoritativne, zunanje discipline ne priznava in ne zahteva, pač pa poskuša doseči pravo notranjo disciplino, ki jo mladina sama ustvarja v šoli in pri delu. Razviti poskuša v mladini samostojno, kritično mišljenje in samostojno ocenjevanje. Namesto učenja za šolo učenje za življenje ter spoznavanje najvažnejših nacionalnih, gospodarskih, političnih kulturnih in tudi socioloških problemov. Na mesto dela zaradi dela in zaslužka stavi delo zaradi družbe in za družbo.
To so smernice modernega vzgojitelja, bodisi da izhaja bolj iz sociološkega ali bolj iz psihološkega  stališča. V njih  smislu  nas  čakajo  naslednje naloge:
Vzgoji mladine najširših plasti našega naroda, tako učeče se kakor delovne, je treba posvečati največjo skrb in pažnjo. Omogočiti ji je treba svoboden razvoj in krepko rast v tesnih stikih s sodobnim življenjem. Odpraviti je treba vsako nasilje nad mladino in vsako preobremenjevanje s snovjo. Zunanja disciplina naj se zamenja z globljo notranjo, ki je potrebna za pravi uspeh v šoli in pri delu. Vzgojitelj mora imeti pri svojem delu popolno svobodo, da mu je zgolj resnica lahko vodilo, tudi na primer pri zgodovinskem in biološkem pouku. Učni načrti naj bodo samo okvirni, učne knjige samo pripomoček pri delu. Na mesto učenja snovi za šolo je treba uvesti samostojno delo, kritično mišljenje in svobodno ocenjevanje. Pač pa je potrebno razvijati od prvih početkov socialni čut. Preozka nacionalistična vzgoja se naj včleni kot nacionalna vzgoja v občečloveško. Pedagoški študij za učitelje vseh vrst šol se mora razširiti in poglobiti ter tako pripraviti reformo našega šolstva.                                                                  Franc Žgeč.
471