JLisi 7S.
V torek f fiimovea
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za	celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in i/j, za
ene kvatre 1 gold. in io kr. Za celoletno pošiljanje na doni v Ljubljani se odrajtuje še Va gold.	Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
■ .... --------------e——e— ———-
Knjiga grofa Leva Tiiuna
od sedajnili razmer s posebnim
v
pogledam na Celie.
Kolikor več spoznavamo, de na zaupanju naroda k vladarstvu se narterdniši stavi bla-govitost dežele, toliko radovedniši zaslišimo
besede, ki spričujejo vest tistih mož, kterim je prestol osodo domovine izročil. Radosti smo bili napoljeni prebiraje, kar je g. minister Hach bil podložnim uradnikam povedal, veselili smo se , slišaje, kako odkrito tiste poprijeina, ki si še vedno domišljujejo, de store zadosti, ako se le na videz kakih takih ustavnih šeg derže, skrivoma pa tako delajo, kakor so popred zraven postav skrivne instrukcije velevale. Veselili smo se, ker smo bili vterjeni v boju proti tem , ki hočejo postave noviga veka s tem podkopavati, de bahaje se, kakor de bi oni bili edino dobromisleči, zopet tje gledajo, od kodar bi nas le nove homatije nazaj pripeljali zamogle. Minister Bach se je jako vslužil prihodnimu srečnejšimu rodu, de je očitno tako politiško hinavstvo odbil, in de je tem posvetil, ki niso hotli viditi cilj in konca, kteri je pred nami in ne za nami.
Ravno tako radovedni smo segli po knjižici , ktero je g. minister izobraženja grof Lev Thun na svitlo izdal. To knjigo je že več slavjanskih časopisov in večidel ojstro preso-jevalo. Mi poslovenimo tukej tiste mesta, ktere nam za slavjansko narodnost vneto serce g. ministra odkrivajo.
Že v predgovoru najdemo sledeče besede od važnosti materniga jezika: „Kjer gre za narodne reči, ima narodni jezik nar veči moč, ker zadene jasnost in gotovost misel, tako de se vsaka misel, v drugim jeziku mi-slena nekoliko pomeni, ako se v njem izgovori. In tudi ne more nihče za terdno vediti, ali njegove misli k tem pot najdejo, k kterim jih je obernil, ako jih v njih jeziku ne pove."
Od narodnosti govori v knjigi tako: „Na-rodnost je prirojena ljubezen, ktero rojaki eniga plemena k sebi čutijo, zvestoba, ktera jih veže k njih jeziku in k njih šegam in prizadetje, de bi k vsem, kar je koristno k naravnim izobraženju in razvitju človeštva, tudi v svojih lastnih oblikah ali formah svoje pripomogli in deležni bili. Ravno tako bi si der-žavna moč (Staatsgewalt) ne imela prilastiti razsodbe čez to, kje de je v kakim znanstvu resnica, ktera vera de bolj izveliča, ravno tako bi ne smela biti stranka v boju narodnih forem, v kterih se človeštvo izobrazuje. Njena naloga je braniti, de bi se v ti kakor v vsih drugih rečeh nikomur krivica in sila ne godila, de bi nihče prisiljen ne bil opustiti pot, po kteri se mu hoditi ljubi, zunej ako se dotakne ptuje pravice."
Na drugim mestu pravi: „Ko se je vsevladna deržavna moč lotila predpisovati postave tudi narodnimu razvitju, so mogli iz tega v Austrii hudi prepiri vstati. Vlada je skerbela za nemško in madjarsko narodnost, Slavjanstvo je pa tlačila." —
„PoIitika narodnosti nemške in madjarske je protila, Austrio na dve polovici raztergati V obojni polovici bi pa bilo Slavjanam od-zvonilo. Sovražniki Austrije so tudi njeni sovražniki bili." —
„Austrija bi bila v letu 1848 gotovo saj za čas nehala biti, ko, bi se bili Slavjani na Ceskim, Ogerskim in Hervaškim v poprej-šnih desetletjih podali ponemčenju, zmadjar-jenju, kamor jih je vlada silila."
„Ne da se tajiti, de je Slavjanstvo leta 1848 austrijansko deržavo ohranilo." —
„Zdaj je deržavna moč vse dovolila, kar se je od nje v prid narodnosti tirjati moglo: to je enakopravnost."
„Cilj in konec Slavjanov mora biti, de bi se vzdignili k ti važnosti in imenitnosti v delih človeštva, ktero so drugi veliki evropejski narodi že dosegli. Enakopravnost je k temu neogibljivi pogoj, ali nič druziga kakor pogoj. Kdor bi hotel Slavjane z enakopravnostjo prekaniti in tirjati od njeh, naj lepo zdaj pri miru ostanejo in roke krizama derže, bi ravno tako nasprotno ravnal, kakor če bi hotel čer-nim sužnikam v Ameriki emancipacijo dovoliti, ali s tem pogojem, de bi ne derznili želeti premoženja, tudi vikši omike ne, in de bi se v družbinskim življenju ne imeli za enake belim. Naj pomaga enakopravnost temu, kdor iz nje ne koristva? Najprej si morajo torej Slavjani pomagati; oni nimajo samo pravice do tega, temuč so tudi dolžni, poslužiti se svojih moči in ne zakopavati daru, kteriga jim je Gospod zaupal." —
,jNarodni čut je za narod to, kar je čast za posamezniga človeka. Le nizka duša prestane nemarno, če se ji tudi pristojna važnost odreče. Narod, kteri tebi nič meni nič terpi, de se zasramuje in njegovo ime graja, velik narod, kterimu nič za to ne gre, de bi ne stal za vsemi drugimi in nič na sveti ne veljal; tak narod bi bil reven prikazek. Stanovitna znotrajna moč pa je edino sredstvo, ki zamore narod k veljavi na svetu pripeljati. Dokler za drugimi zastaja glede znotrajne
moči in omike, se mu sicer s pripravljenimi sredstvi od zunej zamore za nekaj časa dati podoba enake veljave, ali nikoli ne podstava."— „Zamore biti, de se tu in tam še odreče otroku podučevanje v jeziku, njemu edino razumljivim, ali de ta ali uni uradnik strankam svoj jezik vsiliti skuša, zamore biti in mnogokrat se še prigodi zavoljo ljudske strasti, de bo kdo ta ali uni deželni jezik zaničeval; ali nikjer ne bo manjkalo pomoči zoper tako podiranje enakopravnosti, pred nobenim sod-ništvam ne deržavnem ne pred sodbo očitniga mnenja se ne bo dalo izpeljati, de gre kaki-mu deželnimu jeziku prednost in nikjer se ne bode iskati zamogel po postavah dokaz, po kterim je prepovedano se tega ali uniga jezika poslužiti. Kadar pa postava enako varje slednji jezik, katero pravilo bo razsodilo, kteriga se treba poslužiti? V tem se po pameti ne da drugo pravilo misliti, kakor pravilo pri-merjenosti?" ■—
„Nismo še le po sušcu 1848 prepričanje dosegli, de se po češko (torej tudi po slovensko) učiti mora ne samo v teh šolah, kjer učenci nemško ne razumejo, ampak de se mo rajo ustanoviti češke stolice (katedre) na vik ših šolah vsake verste. Škoda je za domo vino in rop doprinešen na narodnih močeh ko mladenč, prisiljen dolgo let samo nemško slišati, brati, pisati, govoriti, misliti, na zadnje nezmožen postane, z narodam, iz kteriga je, se pogovarjati, in v njega po svoji stop nji izobraženje prenašati."
Te besede so narvažniši, in ako je je grof Thun te besede popred, kakor ga svitli cesar v ministertsvo poklical, pisal, od njih zdaj ko minister odstopiti ne more in ne sme!
Narodna jednakopravnost.
Stara Austrija je imela narode gospodo-vaječe in robovajoče. Lanska prekucija je vsim narodam austrijanskim donesla jednake pravice: „jednakopravnost vsih narodov" je postalo geslo austrijansko. Narodi robovajoči (sužni) so pozdravili leto geslo z veliko radostjo in pohvalo; — narodi gospodovajoči pa tudi niso več mogli pred svetam tako nepravični biti, da bi bli hoteli drugim sosednim narodam prikratiti prirojene, naravne pravice.—
Narodna jednakopravnost pa ni le samo od austrijanskih narodov izrečena in tirjana, temuc je tudi od vlade proglašena in zagotovljena: „Vsi narodi imajo jednake pravice, in vsak narod ima nerazžaljivo pravico, svojo narodnost in jezik varovati in omikovati", veli o. od svitlega cesarja prostovoljno austrijanskim narodam podane ustave. —
Dolgo in težko, pa vender poterpežlivo in mirno, smo mi Slovenci, — mi sto in sto let robovajoči, potlačeni narod —, pričakovali tisto zlato dobo, ki se bojo naše goreče želje in prošnje po svetej cesarskej besedi spolnovale v tistej meri, ktera je v danej ustavi in jo dopolnovajočih postavah obljublena.
Sedaj pa, ki je vojska na Ogerskim in Laškim — bodi Bogu hvala! — srečno in slavno dokončana, in se bo zlati, živo potrebni mir v dežele in serca spet povernil, sedaj se bo naše vladarstvo „unitis viribus" „zjedinjeno močjo" poprijelo važnega, tode tudi težkega dela: „novo Austrijo na podlagi narodne jednakopravnosti staviti, ja clo stvariti.
Mnogo se od narodne jednakopravnosti piše in bere, govori in prekarja; zato naj bo nam dovoljeno, da tudi mi v Sloveniji od nje kej pregovorimo, in odkritoserčno povemo, kaj pravilo (Princip) resnične in osestrene narodne jednakopravnosti po naših mislih tirja, in kaj mi Slovenci od njega sčasam pričakujemo. —
Najprej in najbolj jo bomo mende zadeli, ako si za zvezdo predhodnico izvolimo besede ministra gosp. grofa Stadion-a, ki jih je v poslednej seji deržavnega zbora izrekel: »Ministerstvo razumi pod jednakopravnostjo narodnost, da se enej narodnosti v tistih okrajih, v kterih prebiva, ravno tisto in v ravno tistej meri podeli, kar druga narodnost v svojih okrajih ima;" to je po našim takole: „ Dajte Slovencem v slovanskih okrajih ravno tisto in v ravno tistej meri, kar Nemci in Lahi v svojih okrajih imajo.
Primerimo lete besede javnemu živlenju , in pokažimo, kako mi Slovenci pravično iz-pelanje narodne jednakopravnosti zastopimo, želimo in pričakujemo.
Uvedenje narodne jednakopravnosti v javno živlenje zadene posebno: cirkov, učivnice in urade.
Kar najprej cirkvo zadene, se razumi samo od sebe. da se v župah (farah) ene jedine narodnosti božja služba in keršanski nauk v ljudskim jeziku opravljati mora. Do-
sada so se povsod farne matice v nemškim jeziku vodile, v novej Austriji mora to nehati; kar od božje službe. velja tud od župnih matic ali javnih bukev, in mi nevidimo nobeniga vzroka, zakaj bi tudi vsi drugi spiski (Register) nemogli se vesti v ravno tim jeziku, zakaj bi te jezik ne smel ali ne mogel biti uradni jezik pri tej župi, zakaj bi ne smele ali ne mogle vse pisma, izdane od take župe, sostavljene biti samo v tem, naj bojo že dopisi (Korrespondenz) ali listi stranam izročeni.
Pri dopisih tudi na urade, poslovavše v drugim jeziku, ni najmajnše težkoce (Schvvie-rigkeit), ker smo terdno prepričani, da bode pri popolnim in dokončnim izpelanju narodne jednakopravnosti obveljalo leto pravilo, da mora v deželah namešanih sleherni javni uradnik popolnama znati vse v deželi navadne jezike. — Tudi to nič ne dene, da kaka stran (Parthey) ne razumi jezika, vkterim so župni listi napisani. Postavimo, da je kdo nagodno (zufallig) na Francozkim rojen in keršen; če si oskerbi kerstni list, bode gotovo pisan po francozko, če ravno on morebiti še besedice ne zastopi. —
Pri mešanih župah, je gledati na to, alj ste oboje narodnosti u jednakim številu, alj pa je jedna v očitnej majnšini. U pervim pri-merleju se mora kak božja služba, tak tudi keršanski nauk u obeh jezikih deržati, in sicer po dogovoru alj pogodbi redoma za obe strani tako, da se jedno nedeljo te in te opravila ob tej in tej uri v slovenskim, uno nedeljo pa v drugim jeziku opravlajo. Tukej naj bodi potoženo, da se na Koroškim za Slovence na nemškej meji: v Kernskim gradu (Karnburg), št. Martnu, Blatogradu itd. slabo slabo skerbi, ja de se u nekterih župah na pol slovenskih še sv. evangeli ne bere; Bog daj, da bi se teh Slovencov kdo usmilil! — Matice bi se morale voditi po slovensko in po nemško alj že v d veli bukvih, alj v jedneb bukvih z dvema glavami. Po tem bi se morali tudi ravnati listi na podlagi teh matic stranam uzročeni; na primer: dete slovenskih starišev bi se zapisalo v slovensko matico, pa tudi kerstni list bi se mu po slovensko naredil; in nasprot. Na ta način bi se v okom prišlo pokvarjenju imen, kar se dosihmal ve-likobart zgodi in mnogo zmešnjav napravi za to, ker se ime po pravopisu ptujega v matico zapiše. — V kterim jeziku pa župnik ali fajmošter take župe svoje dopise in spiske vesti hoče, bodi mu po volji nehamo , ker se v tim nobenomu škoda ne godi, in tudi nobene pravice alj uzroka ni, k temu alj uno-mu njega siliti. —
Pri farah, kjer je jedna narodnost v majnšini, bi blo najlepši, da se ta majnšina vtelesi drugej župi jednake narodnosti; če je pa to nemogoče, mora ta majnšina zastran božje službe zadovoljna biti z mejnšoj pravi-coj tako, da bi se božja služba primerno številu obeh stran na tretjo ali četerto nedeljo čredila. Kar se pa tiče župnih matic, ter inde izdanih listov, mora ravno to veljati, kar od jednakoinešanih velja, dopisi in spiski pa bi se morali vesti v jeziku večine.
Kar zadene naj više duhovne oblasti ali stopnje, to je škofovo svetovavstvo (konsi-storium), se samo od sebe razumi, da vse, kar se razpošle na vse dehantije v škofiji, mora biti napravleno v obeh jezikih; dopisi pa na pojedine dehantije naj bojo v jeziku, kteri je pri ovej dehanliji uradni jezik. Kteri jezik je pri škofovomu svetovavstvu kancelijini ali poslovni (Kanzleisprache), to je po tem vse jedno, naravno in priležno bi vender blo, ako bi se izvolil jezik, kterega se večina v škofiji posluži.
Ravno tako, kakor v cerkvi, se mora narodna jednakopravnost uvesti tudi v šole.
Samo od sebe se razumi, da se mora u nižjih ali ljudskik šolah jedne edine narodnosti ves navk prodavati u ljudskim jeziku. Povsod se to naravno in potrebno zdi, pojdi k
Nemcem, Laham, Ogram, ja pojdi h Kinezam; samo pri Slovencah je blo in je žalibože! še sedaj drugači, je narobe: u čisto slovenskih šolah se navk deluje terdo slovenskim otroči-čem u nemškim jeziku! To nenaravno, neumno, škodlivo — in sam Rog ve, kaj še — ravna-nje, je po visokim ministerskim ukazu prepovedano; da bi se po tem ukazu le tudi ravnalo, ne tako, kakor dosihmal! — „Pri tej reči, pravijo češke narodne novine, bi se ne smelo gledati alj poslušati na želje prebivavcev, ker imamo dosti priložnost videti ali slišati, da čisto slovenski kraji v svojim popačenim razumu želijo proti svojej lastnej koristi nemške šole! Temej ne velja izgovor, da ljudi sami najbolj vedo in spoznajo svoje potrebe; zakaj če to pravilo zadobi občno veljavnost, bi vlada morala vsakemu, ki od nje kej želi, po volji biti, brez da bi pogledala na to, jeli njegovo želje nje primerno (billig) eli ne. Naša vlada ve dobro svojo dostojnost ali veljavo (Au-toritat) uzderžati proti željem jej nemilim, naj se tudi svoje veljave posluži proti željem oče-vidno neumnim." —
U mešanih župah, kjer jedna narodnost nad drugo nobene očitne prevage nema, bi imeli se poskerbeti dvojne šole, alj pa napraviti u jednej šoli dva oddelka (Abtheilung). Pri takih šolah bi pa ne smela dostojnost (VVurde) pervega učitelja ali predstojnika šole vezana biti le samo na jeden izmed tam navadnih jezikov, tako da bi navk u drugim vselej samo pomočniku (Gehilf) bil ponehan; temuč ista dostojnost bi se morala alj pravi-lama (regelmassig) črediti med Slovenci in drugimi, alj pa po zaslugi sedati brez obzira na to ali uno narodnost. U vsakim oddelku bi se perjohe (Katalog) vodile u naučnim jeziku, v kterim bi se tudi dajali izkazi in sve-dočbe; uradni dopisi morali bi se vesti u tistim jeziku, u kterim podučuje predstojnik šole. —
U mešanih župah, u kterih je jedna narodnost u majnšini, naj bo za toto majnšino postavlen poseben pomočnik; mesto šolskega predstojnika naj pa vselej zastavlja učitel u tistim jeziku, ki ima u župi prevago. Tu je uradni jezik tisti, u kterim večina govori. Morebiti bi se u takih krajih moglo tako pomagati, da bi se otroci majnšine v bližnjo šolo pošilali, če ni preveč od rok ali od-ležna. —
(Konec sledi.)
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Ljubljana 16. Septembra. Po Ljubljanskih ulicah vozovi derdrajo, konjki dirjajo in nezmerna množica se vali na ravnost proti kolodvoru. Na dunajski cesti stoji visok častni lok s smrečjem ovit in z cvetličnimi venci preprežen, na verhu se slovenska in cesarska zastava razvijate. Na prejnici samo slovenske , na kolodvoru slovenske , štajerske, austrijanske in bandera vsih krajnskik mest vihrajo, pod njimi se njih razni gerbi bleske-čejo, in spodej na desni Slovenija na levi Štirja desnico podaja, kterima od zadaj Austrija roke strinja, vse tri v narodnih barvah načertane, na strani visoki prestol, šker-lata bleskajoč. Okinčana pero ne popiše. Ljudi neštevilna množica radovedno to ogleduje in občuduje. Ko ura pet odbije, se iz daljine prikaže černi dim, topovi na gradu zagro-mijo, v vsih cerkvah zapojejo zvonovi. Zdaj prižvižgata dva hlapona, „Laibach in Triglav" v krasni kolodvor, ki sta bila z živio sprejeta. Nadvojvoda Albrecht, ki je z svojim prihodani železnico od Celja do Ljubljane od-perl stopi zdaj iz voza in mnogo drugih gospodov, med kterimi smo tudi podmaršala Šul-ciha vidili, ki bo Ljubljani vedno v blagim spominu. Potem, ko ljubljanski knezo-
škof železnico blagoslovi, odrinejo vsi v mesto med gromam topov in zvonenjem po vsih cerkvah. Pred bolnišnico pridši so bili sprejeti in pozdravljeni od belo oblečenih dekli-čic, ki so na s smerčjem pokritim odru stale z cvetličnimi venci v rokah. Narodna straža je oba kraja ceste od kolodvora noter do hiše deželnega poglavarja obstopila, železnico pa krajnski in horvaški vojaki.
Na večer se je nadvojvoda v glediše in potem v kazino na veselico podal. Mesto je bilo razsvitleno. Veselilo je nas, ker smo skorej povsod slovenske barve vgledali, posebno pa so nas mnogi napisi v slovenskem jeziku s sladko radostjo navdali, samo občna želja našiga mladiga cesarja viditi, se ni spol-nila; vender se nadjamo , de ga bomo v kratkim v našim nestu sprejeli. —	C.
#	Po sklepu ministerstva je v Terstu in v celim ilirskim primorji stan obsede nehal. —
*	„Konst. list iz štajerskiga" (se ve, de protivnik ustavnih pravic Slovencov) poda prošnjo iz slovenskiga Štajerja na ministerstvo znotrajnih zadev. V taisti se protestira zoper preloženje kresije iz Celja v Marburg in se dokaže, de je ministerstvo samo zato doljni Štajer v eno kresijo združilo, ker je na Slovence pomislilo. Ker je torej namen te naredbe narodna enakopravnost bil, se morajo tudi temu namenu primerne sredstva rabiti. De se je pa kresijska oblast v Marburg preložila, to ni nikakor primerno sredstvo, slovensko enakopravnost zagotoviti, ker je Marburg v vsem in povsod le z Nemci potegoval; na kresijskih zborih bi bila v Mar-burgi žalostna za Slovence. Drugačne mesta ste pa Ptuj in Celje. Dalej se tudi prošnja podpira s pogledam na narodopis in kupčijo.
Konst. list pristavi neumno opombo, iz ktere se vidi, de mu je le na nemški konsti-tuciji kaj ležeče. Bog daj Ie iskrico poštenosti tem ljudem! —
Zgod. dan. piše: Tirolska dežela je bila dozdaj zgol katolška, ter seje z vso močjo branila vrinjenju krivoverstva. Tudi ondašnje poglavitno mesto Inspruk seje prav katolško obnašalo. Koliko pa so zadnji časi ljudi spremenili, je pokazal sklep mestnih odbornikov 13. in 15. Velikoserpana. Mestni fajmošter gosp. J. Am-berg je namreč predlog storil, de bi se le katolški cerkvi očitno obhajanje božje službe dopustilo. Z večino glasov pa je bil ta predlog overžen; tedaj se je tudi nekatolčanam očitno opravljanje svoje božje službe in s tem nase-Ijenje v deželi dovolilo. Tukej se vidi, koliko je na tem ležeče, de se le pošteni zares katolški možje v zbore in odbore volijo.
Deržavna ustava 4. Sušca t. 1. ktero je med nami Zgodnja Danica še nar bolj in narpopred hvalila, kakor njeni bravci še gotovo pametvajo, pa pravi v drugim od podstav-nih pravic:
„Vsaka od postave spoznana cerkev in versko družtvo ima pravico, službo božjo oeitno v družbi opravljati."
To ustavo je presvitli cesar austrijanskim narodam podelil, in ako se na pastirsko pismo 37 na Dunaju zbranih vikših pastirjev spomnimo, se nekoliko čudimo, de kaj taeiga ravno v Zgodnji Danici beremo. —
V Polič anali 12. t. m. Danas pred poldnem je prišel sem prevsv. g. ban in berž za njem hrabri serbski general Štefan K n j i-čanin. Velika množica se je bila zbrala pri železnici, viditi, oba toliko glasovita junaka. V ravno tisti dobi je prišla novica po telegrafu, de pride tudi maršal Radecky iz Laškiga za pol ure. Okoli ene po poldne pride tudi zares maršal z f-z-m, Hessam na posebnim parovozu. Ta primerlej, de so trije tako glasoviti možje v Evropi skupej prišli, je ganil ne le njih ampak tudi celo množico. Potem ko je ban pozdravil: Radeckiga, stopi tudi general Knjičanin med nje. Maršal Ra-decky mu poda desnico in ga serbsko s temi
besedami pozdravi: »Meni je drago, da vidim junaka, koi je pomogao pobediti buntovnike carstva." General Knjičanin mu odgovori »Meni je još draže, što imam sreču ovako iznenada poznati onog slavnog muža, koi je uzderžao carstvo od propasti." Množicu je vekala neprenehama; Živio Radecky, Jelačič in Knjičanin!	(Nar.Nov.)
Slovenske Novine pišejo: Dobili smo 12 dan t. m. veselo oznanilo, da se bode zkoz naše mesto maršal grof Radecky po železnici na Dunaj peljal. To oznanilo se je kakor blisk razglasilo, in hitelo je vse staro in mla do na kolodvor tam našega siviga junaka vidit.
Ena kompanija narodne straže z bandero in muziko je stala na kolodvoru pod zapoved-ništvam našega verlega gospoda V. Gurnigga Ravno je ura jednajst odbila in zažvižgal je hlapon na mostu črez Savino: — vsih oči bile so v tisto stran obernene, od ktere ima maršal priti. Zdaj zagledamo junaškega sivčeka, očeta avstrianske armade. „Vivat" in »Živio"
je iz vsih ust po kolodvoru zadonelo, muzika je austriansko godovnico zagodila in maršal je z odkrito glavo iz voza prikimoval in z njegovim slavovenčanimi lasi je zrak igral. Podal je prijazno iz okna svojo roko krožnemu poglavarju, gospodu J. šmelcerju. Potem je iz voza stopil, in ko je narodna straža pred njim defilirala, je tud gospodu zapovedniku roko stisnil. Muzika je zdaj Radecky - Marš zaigrala, in ni ga bilo na kolodvoru človeka, ki bi se ne bil od veselja jokal. Črez nekaj časa se je maršal v drugi voz vsedel, in se iz Celja odpeljal spremljen od naših gorečih želj, da bi ga nam mili bog še dolgo ohranil.
Včiraj, v sredo ob šestih popoldne smo spremili truplo rajncega gospoda Jožefa Šu-ler, c. k. profesorja v latinskih šolah in duhovnika iz Solnograške nad-dieceze.
Previden z svetimi sakramenti je po kratki bolezni 11. dan t. m. zutraj ob treh svoje živlenje sklenil, ktero je do 63. leta svoje starosti peljal, brez da bi bil kadaj bolen bil.
Rejen je bil rajnci v Serfhausu na Tirolskim, in letos mesca Šusca je bilo 30 let, kar so ga za profesorja poterdili; poprej je bil 20 let profesor v Inspruku, zdaj pa 10 let Celji.
Nad njim so zgubili učenci umniga, mla-dosti-Ijubega učitelja, njegogi tovarši in znanci zvestiga, odkritoserčniga prijatla, in vbogi vsmileniga dobrotnika. Bog mu daj večni mir in pokoj!
Is Gorice. — O svetim Jerneji je bla tukajšnimu gluhomutišču v veliko razveselje-nje rejencov in njih učenikov posebna čast došla. Trije po vsim Slovenskim visoko spošt vani, mnogosloveči možje, namreč: slavni pisatelj Vinoreje in Kemije, visokočastiti gospod fajmošter Matija Vertovc, občnočislani vrednik Novic, gospod Dr. Bleiweis in častito znami gospod Dr. Strupi so ga bli obiskali. Prijatli in podporniki vsega, kar v prid človeštva tekniti in kar blagostanje in slavo drage domovine povikšati zamore, so ti iskreni
venskim in laškim branji in pisanji, pregledaj nekaj jim predloženih poskusopisov, zrisov rokodelskih izdelkov in orodij tih učeneov, jih z vidnim znamnjein svoje zadovoljnosti za njih pridnost in obnašanje razveselijo in obil no obdarujejo. Potem prehodijo tudi še druge sobe, delavnice in spravnice celiga prostorni ga pohištva, obdaniga od dveh prostornih dvo riš za sprehajanje in izurjenje včeneov tudi v telesni gibčnosti, in oskerbljeniga z velikim vertam za narpotrebniši kuhinske sadeže. Sled nič naprošeni zapustejo tudi svoje imena last noročno zapisane v imenik obiskavcov, v vedni spomin veseliga dneva njih prihoda, in se po slovijo, sprejeti od serčnih pozdravljanj in za hvale tih sirotic in njih učenikov za čast obis kanja in za njih darove. — Hvala takim go spodam!
Hervaška iu slavouska dežela
V Zagrebu 11. t. m. Snoči v 9 je od šel naš občno ljubleni gost, vitez general Kni čanin čez krapino v Preč. Njega je vsaka domorodna duša serčno pozdravila. In kdo bi ne pozdravljal in poštoval nepremagljiviga ju naka, ali junaka hvalevredniga značaja (ka rakterja), ki narodno vsemu drugimu tega sveta predpostavlja! Njemu je cel naš narod dopadel, kteriga do zdaj še vidil ni, ali zlo ga je zabolelo, de naši ptuj jezik bolj od svojiga materniga čislajo. Neki gospej je rekel oci, „Za božjo voljo, čemu vam je nemški jezik zraven vašiga lepiga in kramiga narečja? Žalostno in napčno, dokler se boste sramovali v svojim ponosnim jeziku govoriti'" Tudi to je očital Zagrebčanam, de niso o< anjskiga leta sem, če tudi nobene nevarnosti ni bilo, za prid domovine nič storili.
(Narodne Novine).
Slovenci! vtisnite si tudi-vi te besede vo v serce, ker vas enako zadenejo.
zi
domorodci na svojim znanstvinim popotvanji prišli ogledati tudi to ljudomilo napravo, vte-meljeno v leti 1840 od njih prijatla, gorečiga ljudoljuba rajnciga korarja, gospoda Valentina Staniča. Ona šteje zdej že čez 30 rejencov obojiga spola iz Goriškiga in Primorskiga, pa nektere tudi iz bolj daljnih krajev, tode prostora ima dovolj še za veliko veči število. Po-dučevani bodo ne le samo v keršanskim navku in v navadnih ljudskošolskih predmetih od treh domačih učenikov po slovensko in po laško, ampak zunej šolskih ur vsakteri po svojim nagnenji in veči pripravnosti tudi še vkakšnim rokodelstvi zunej staniša pri mestnih rokodelcih, in dekleta v ženskih opravkih in vmetno-stih od domače učenice. Zvedeti v kakšnim stani se znajde in kako napredva ta naprava, stopijo imenovani gospodje narpred v učilnico, slišijo in vidijo eno kratko poskušnjo v slo-
Zagreb 14. t. m. Vpravljajoči odbor Zagrebške županije je imel zopet včeri sejo v kteri se je razglasila po zapovedi banskiga svetvavstva deržavna ustava in je bilo stolnim sodnikam vkazano, tudi v njih okolicah jo raz glasiti. Zraven je bilo sklenjeno, bana zaprositi, de bi se kmalo deželni zbor sklical. Slišimo de je bilo tudi v zapisnik vzeto, de ima do shoda deželniga zbora stara ustava veljavi ostati in de se je nova samo v znanje razglasila. Županijski liskus je protestiral proti deržavni ustavi in proti banovi prepovedi ob-čniga snida (Generalcongregation), ki je bil 17. t. m. odločen.	(Agramer Ztg.)
v
leska dežela.
/
Narodni Noviny podajo naslednje pismo slavniga českiga historika g. Palackiga iz Švajce na g. Trojana:
V Bazileji 2. t. m. V dolžnost si štejem, dati Vam in po Vam tudi drugim prijatlam in rodoljubam, kolikor mi čas dopusti, kratko novico, kako de tukej Bazileji živini in kaj de počnem. Pridši dne 22. p. m. sem v mestu, sem bil sprejet s tako vljudnostjo in postrežljivostjo, kakoršno sim si le želeti zamogel. Zato tudi nisem potreboval priporočivnih pisem, ktere sem s sabo Bazilejo prinesel. Za nekaj dni sim mislil, de sim že vse za me važno spoznal in sim se že k odhodu pripravljal. Ko mi je pa 28.
m. g. bibliotekar Perlach dovolil, sam pre-jirati rokopise tukejšne stare biblioteke, sini tam našel dva dozdej čisto neznana spisa, za češko in občno zgodovino pa silo imenitna. Oba spisa prideta od M. Joana Stojiča Du-brovniškiga (Johannes de Bagusio), ki sta se tukej v izvirnim pisateljevim rokopisu ohranila: eden ima za predmet natanjčno zgodovino Sienskiga koncilija (1. 1423 — 1424), ki je dozdaj sploh malo znan, če prav je zavoljo svoje obsege in osode zlo važen bil; drugi pa ima naslov. Tractatus, quomodo Bo-
hemi redueti sunt ad unitatem ecclesiaeK in obseže 94 listov v fol. drobniga pisma, če prav ne zadene daljšiga časa kakor od mesca augusta 1431 do 10. sušca 1433. Iz tega že zamorete skleniti, de pove take natanjčne reči, ktere se druje ne najdejo. Bero se v njemu tistočasne pisma, tudi češke , v veliki množici, se ve de vse v latinšini, p. nekoliko pisem Bokycanovih, tudi od Prokopa Goliga in na-nj, od Matevža Lavda iz Hlumčan itd. Morete misliti si, de dan in noč delam, de bi si to izpisal, kar je za me važniga. Jutri mislim delo dognati, in po jutranjem mislim pot nastopiti nazaj čez Frankfurt. Na Nemškim me v nekterih krajih še čaka delo, vender mislim se še ta mesec v domovino pover-niti, ktera mi je toliko v sercu. —
Ogerska dežela.
Iz Slovaškega 4. t. m. »Slavjanska narodnost v gornjem Oger-skem je sanjarija nekterih panslavistov, Slav-jan ne čuti in ne razodeva poželjenja, de bi se mu enakopravnost podelila, še manj pa, de bi samostalnost njegove narodnosti spoznana bila, on tiho želi, ker je zadovoljen z mad-jarskim opravilnim jezikom, z madjarskim opravništvom!" Tako vpijejo in dokazujejo protivniki Slavjanov, de bi očitno mnenje in vlado pri delu Ogerske reorganizacie premotili.
Mi poznamo vzroke molčanja slavjanske narodnosti. Slavjan molči, ker so ga blago-vitni Madjari od 800 let sem molčati navadili, ker niso kakor z osebo, ampak kakor z rečjo z njim ravnali: Tot nem ember! (Slavjan ni človek). On molči, ker vsakterega, kdor se zavolj svoje narodnosti svoj glas krepko povzdignuti prederzne, ultramadjari ko panslavista, ko komunista zatožijo, ker o pomanjkanju vsih pozitivnih kaznovavnih postav pri svojem madjarskem ali madjariziranem sodniku ne brambe, ne varnosti za svoje ustavno pravo ne zadobi.
Slavjan molči, ker njegovi smertni sovražniki, madjarski puntarji, ko roparske trume v deželi razprosterti, še zmiraj javno varnost in prosto komunikacio spodkopujejo in slavjanski narodnosti groze.
Kje in kako se če tedaj pri takih okoljšinah Slavjan razodeti? Javni uradnik in njegov sodnik v deželi je narberžeje Madjar, ki ga sovraži; vlada v Beču je oddaljena, in zanj pri sedajnim stanu reči skoro nedohod-Ijiva, in zdaj hudovoljno in zvijačno hočete od obrekovanih Slavjanov prosto izustenje v interesih njihne narodnosti tirjati, in zdaj jim ločete njihno od prevrata tirjano molčanje za zlo vzeti, in jih za prilizune gosp. Košuta imeti? —
Pustite enkrat že deržavno ustavo med Slavjani razglasiti, vpeljite srenjski red, ot-mite Slavjana grozovlade plemstva, madjar-skih uradnikov in vojsknih vlačugarjev (Gu-erillas), vpeljite po deržavni ustavi zagotovljene civilne in kriminalne postave za brambo in ovarvanje oseb in premoženja vbogega ljudstva (misera contribuens plebs), pripustite mu, de dobrote prostega tiska vživa, z eno besedo: naredite, de bo deržavna ustava resnica in Slavjan svoboden, in vi bote pravi glas tudi zdaj še k molčanju obsojenega Slavjana zaslišali. Do tistega časa pa to molčanje dobiček Madjarov tolmačiti, in hoteti, de bi se za podlago deželne vravnave vzelo, bi ravno toliko bilo, kakor obstanek pezanega človeka za prostovoljnega imeti. Ne, vlada, ci je naj pravičneje vsih načel, načelo ena-topravnosti v deržavno ustavo vzela, ki se je prizadevala, v vsih drugih kronovinah lokalne razmere in mnenje ljudstva po nepri-stranih komisarih spoznati, vlada bo to molčanje bolje razumela! —	(Prese.)
I e po 1 i t i § k i del.
Ki* c s.
(Iz Karintie od leta 181«.)
Dolgost svojo den steguje Rast prot poldnu obračuje, Zemle tek se vstanovi; Trudna tekara počiva, Svojga dela plačo vživa Se bogata veseli.
Sonce gorko zrak peržaga, Celi vteče vreča zraga, Trudno telo se poti; Klas rumcnklast že perhaja, Kruh vsakdanji nam podaja Glad perstrašen pobeži.
Serpi bliskajo po njivah Zdetna je, k je bla prej v rivah Pesmi v žetvi se glaso;
V	žito serpov šum ženjice Silijo, noj prepelice
V	svojim begu strašijo.
V	senožeti senoseki
Tam per hlad šumečej reki S petjain kose brusijo;
V	seči trava z rožo pade, Fletne deklice pa rade Njim na sledu jo sušo.
Senca goram se perklanja Cirkovnik pa zgon poganja, Da Marija se česti, Hlad pahla zahodnik v licc, K spanji vabi gmetne tiče, Luč nebeška se mrači.
Zdaj peržaga Nevideči Zgorne luči, da leteči Žarki zemli ovetijo. Kaj pa tam-Ie po planinah, Gorah, hribeh noj ladinah Za, ni ognji vstajajo?
Slišim preveselo petje™ Vriskanje, mladenčov vrctje, Streli z pukš skoz gozd berčo; Kolce vlečejo goreče Z ognja, na obilnost sreče Ljubic viš jih gonijo.
Zdaj mladenči noj deklice Mično kakor golobice
V	kroglej rejži rajajo; Skopnjaki noj žalikžene
V	loge letajo zelene, Kresu slavo epevlajo.
Stari kres! nekda očovim Našim svet, al nam sinovim Skoro iz spomina vzet; Tvoja glava celo siva Bode nam vselej čestliva, Kolkorkrat boš spet začet!
Naj se zemla v krogle vala Slava tvoja bo obstala Vsaki rod te bo eestil! Toti svet sedaj pre-ide Ti pa boš, al že otide , Druge rode veselil.
U. J.
Nekdajna Ciorutanija je bla slovenska.
(Dalje.)
Ponemčanje Koroške dežele.
(Karintia od leta 1826 list 15. Spisal Urban Jaruik).
Sedajni Nemško-Korošci so večidel stari Gorutanski Slavjani, ter z Celti in pozdej z Nemci, posebno Bojarskega roda, namešano narodno koleno. V tistih severnih krajih, kjer sedaj Nemci prebivajo, nosijo gore, reke, potoki, gozdi, homci, njive, travniki, logi, gradi, vesi, hiše itd. itd. dobre dve tretjine slovenskih, več ali manj ponemčenih imen; in to je neizbrisljivi dokaz , da so v teh krajih nekdaj Slovenci stanovali.
i. Dokaz po imenih rek.
Imena rek so brez dvombe naj starejše; zakaj pastir in oratar potrebuje in jišče tiste
kraje, kjer potrebne vode ne pomankuje. Preden so ble stanovitne naselišča, so že imele reke in potoki svoje imena.
A. Bel e (Weissenbaehe).
Ime »Vellach" ,,Fella" je gotovo slovenska „Bela" ali »Biela", kar se pravi po nemško „ Weissenbach." Bela je pridavno ime, pri kteromu majnka ,?reka" ali »voda." Takih „Bel" je mnogo na Koroškim:
1.	»Fella", ktera pri Žabnicah vre, in na Benetskiin v Tagliamento se zlije; tudi »Ponteba", »Pontafel" ima od „Bele" svoje ime: namesti »Pontfela" ,,1'ontbela".
2.	„\Veila", ktera iz gore »Plockner" na nemškej Žili v Žilo (Gail) teče.
3.	„Vellach" ktera ne daleč od št. Ma-hora iz bližne gore pride, dvema vesima „Ober-in Unter-Vellach" imena da, ino v bližno jezero teče.
4.	»Moli" namesti »Bel", kakor se tudi „Miss" od Slovencov »Miela" in „BieIa" imenuje. Priča temu je terg „Obervellach" ležeč na „Moll-i", in bele pene, kterih je tista Moli polna.
5.	„ Fella" v doljnej ali želcznej kapli (Biela).
6.	„VeIiach" neki okraj in potok v Gra-deškim kantonu Motniške doline (Metnitzthal), kjer je tudi Černa (Schvvarz-) in »Motnica" (Trubenbačh).
7.	,,Weissenbach", kteri pride iz nemškega Bleiberga; na njegovim iztoku v Dravo stoji fužina »Vellach" na „Beli".
8.	Bčla oder Vellach, kraj in potok v Timenskej fari (Timenitz).
9.	„Miss" v Černskej dolini se zove pri tamošnih Slovencih „ Bela ali Mčla". Ves „Miss" se pravi po slovensko „Možice"; in potem so Nemci tudi potok kerstili „Miss", kterega bi bli imeli po pravici po slovenskim imenu »Bela" imenovati „Vellacli" ali „Weissen-bach".
B. Mure in Čeme (Schwarzflusse und Sclmarzbache).
1.	„Mura" die Mur v nekdajnej Goru-taniji, kraljica čern (Sclnvarzfliisse). Spomni
se na Gerško: uctupos, in nemško „Mur". V »slovenskim je še več takih besed; postavim: „Mur", čern žuželka ali keber, „muri" čern vol, »uiavra" černa krava, „murni" pl. die Brombeere, kakor jih v nekterih krajih tudi nemci imenujejo. — Slovenskej „muri" ste podobne »Morave" na Moravskim in Serbskim.
2.	„Murica" der Sclnvarzbach blizo Za-vodnje (Gmiind).
3.	V ustanovavnim pismu (Stiftungsur-kunde) Kerške škofije se tudi bere od neke „Murice" (usque ubi aqua, qua dicitur Muri-za, in gurkam delluit.) Potemtakim je blo na scdajnim Koroškim več muric (Miirz).
4.	„Marbach", pod Belo ali Weissen-bach na zgornej Žili.
5.	»iSotsch" od slovenske besede »čajna pokvarjeno „černa" blizo Čač v dolnej Žili.
6.	„Schwarzbach" v Motniškej dolini (Metnitzthal).
7.	„ Schvvarzbach" v Možinskej dolini (Thall Miss), ki v Belo teče.
8.	„Černa", po kterej se tudi fara v »Černeh" (Schwarzenbach" imenuje.
9.	„Schwarzenbach", kteri na iztočnej strani gore „Eisenhut" proti Muri teče.
Imamo toraj na Koroškim 9 „bel" in 9 „mur" in „čern".
C. Bistrice (Feistritzbache).
1.	Bistrica teče iz gore »Roischberg v Dravo.
2.	„	pri Saksenburgu
3.	„	pri št. Paternion
4.	„	pri Malentein
5.	„	v spodnej Žili
6.	„	pri Feldkirchen
7.	„	pri št. Jakopu v rožu
8.	„	pri Svečah v rožu
9.	„	pri Glančah
10.	„ pri Gradezu
11.	„ pri visokej bistrici (Hohenfeistritz
pri Svincu, Eberstein).
12.	„ pri Pliberku
13.	„ ktera iz „Jezere" (Seeland) na
Krajnsko teče.
14.	Unterfeistritz pri št. Walburgi
15.	Feistritzbacli pri št. Lenartu v Labudskej
dolini.
16.	Bistrica, ki se na jutrovej meji Koroške
v Dravo izlije.
Je toraj 10 bistric v nemškej, in 6 v slovenskej Koroškej.
D. Jezer niče tudi Zemice (Seebache).
1.	Fara „Sirnitz" na Nemškim; jezere sicer nobene tukaj več ni, pa je morebiti odtekla, kakor na več krajih; stara pravlica od neke jezere med tamošnjimi ljudmi še živi, in tudi lega te fare kaže na nekdajno jezero.
2.	Zernica pri Borovjih (Forolach.)
3.	„Liser" od izero, jezero See; in zares tudi pri št. Peter v lvačtalu iz jezere priteče. Čerka 1 nas tukaj nesme motiti, ker se to pri Nemcih večbart zgodi; postavim. Slovenci pravijo »Napolah" (auf den Feldern), nemci pa „Lampelach" v spodnej Žili; tudi v Moskej dolini je še sedaj: „Naplach" pokrajšeno »na polah.
Tudi na Češkim in Parskim je reka „Iser".
Druge „zernice" ali „jezernice" so že zib-nile, so že ponemčane.
E. Toplice (warme Quellen).
1.	„Topplitz" neki kraj v fari »Kellenberg" na Nemškim.
2.	„Topplitz" tople kopale blizo Belaka.
3.	„Tiebel" pri Feldkirhen; potok, ki po zimi nikolj ne zamerzne, in toraj fužinarjem pro lepo postreže.
„ Doblacherbad" zunaj Graca na Štajerskim mende tudi sem sliši.
F. Gozdnice (VVildbache).
Gozdnice od »gozd" „gojzd" to je: visoka, tema gora ali gosto zaraščen les.
1.	„Goss" potok, ki teče v Malendein na Nemškim; tista okolica se pravi po nemško: im Elend! na kar tudi »gozd" opomene.
2.	„Gossnitz", ktera priteče iz žalostnega, pustega krdja „Gossnitz."
3.	„Gostring"; v tem imenu se prikaže v poprejšnih „Goss" in Gossnitz" majnkajuči d, in se preverže v sorodni t; r so pa Nemci pridjali. Te potok je strašno silen in veliko škodo dela, tako je v letu 1810 velik kos št. Mahorska britofa ali pokopališča odnesel.
4.	„Gastein" v Solnogradskim; od začetka »gosdinja ves", kterej pravijo Nemci »Kii-stenberg" , kakor »kostanja ves"I
G.	D obe mi ce (Waldbache).
Dobrava se pravi les (VVald), pri nekterih tudi »pusta ravnina" (ode Flache); od tod: »Dobra", »dobrava", kterih je dosti na Koroškim.
1.	»Dobernitzbach" na nemškej Žili, ki v Žilo teče in tudi nekej vesi »Dobernitz" ime da.
2.	»Dobernbach" tudi na nemškej Žili.
H.	Dr a ž niče (Grabenbache).
Dražnica od staroslavenske besede »draga" Graben; »dragni" ali »drožnji" (Graben-).
1.	»Drassnitzen" kterih je več na nemškej
Žili.
2.	»Drassnitzen" kterih je tudi več v zgornej Dravnjej dolini.
3.	»Fragant" toliko, ko „dragont" Gra-benbach, v ktero tečeta potoka z slovenskimi izrazi: »Jasterm" ino »Ossanitz".
Morebiti so sem prišteti „Trestorf" in »Tresdorf" na Nemškim.
J. Suhe (Diirrenbache).
1.	»Zauchen" eno uro od Belaka, po slovensko	»Suha".
2.	»Dornbach" v Gmindskej dolini.
3.	»Zuche" „Zauchwinkel" vKerškej dolini.
4.	Suha pri Doberlej vesi (Eberndorf).
5.	Suhe v rožnej dolini;
6.	Suhe v št. Stefanskej fari na Žili.
K. Malinice ali mlinice (Muhlbache).
1.	»Malendein" blizo Zavodja (Giniind); po latinsko »molendinae" od »mola" »Muhle" „molere" mahlen; od tod tudi »Mallenthein".
2.	»Moledin" v nemškej Žili.
3.	»Malbach" blizo Moledine;
4.	„MaIingerbach" tudi na nemškej Žili.
5.	»Mullnitzbach" ravno tam; koncovka „nic" kaže na slovensko.
Vsi »Muhlbachi", kterih je mnogo na Koroškim.
(Dalje sledi.)
Smesniea.
Ovbe no! med predvčerajšnim veselim pet-ijem smo tudi nek čudno kavkanje čuli.