NA KMETUI ODPRTTH VRAT NA RUSOVEM NAD POLHOVIM GRADCEM
Gozd rešuje kmetijo
Hribolazd, ki jih zanese na Rusovo, kBlično gorsko kmetijo pod 871 metrov visokim gozdna-tim Špiljem nad Polhovim Gradcem, lahko zauži-jejo zvrfaano prgišče izletniške romantike, kakrš-ne so bili vajeni že pred mnogimi leti: pot kar nekaj časa vodi po ozkem, s stnnimi bregovi obdanem Potrebujevševem grabnu, po kateiem se vije tudi potok Velika Božna, nato pa se mimo prostranih hribovskih senožeti in skozi pramene gozdov vzpne stnno navzgor proti Rusovem. Prvi teden v juniju so tamkjašnji bregovi oživeli, vse je bilo v znamenjn košnje, in marsikje se je namesto ropota modernih kosilnic slišalo še Svistenje kos.
»Ne gre drugače, nekaj moramo pokositi še na roke, kajti teren je strm in skalnat,« je bil ves v delu tudi gospodar na Rusovem Ladvik Rus, ki je z družino ravnokar spravljal seno. Vsepovsod je dišalo po senu in zrak je migetal v rahli soparici, ki je naznanjala pravo poletje. Na kmetiji Rusovih imajo včasih več, včasih manj rok za delo, se je pošalil gospodar, saj sin Marko hodi tudi v službo, hči Milka pa še študira.
»Če bi živeli samo od živinoreje, najbrž ne bi šlo. Rešuje nas gmajna. Včasih sem posekal kak tovornjak lesa tudi za Hojo iz Polhovega Gradca, zdaj pa ga le tu pa tam za kako strehico in za drva. Ta tudi prodajamo. Mislil sem že, da se bom lahko upokojil, a so me »pfivezali« še za tri leta, tako dolgo bom namreč še plačeval za penzijo.«
Rusovo s svojo edinstveno razgledniško lego je kot nalašč za izletnike. Zato so se Rusovi že pred leti odločili za kmetijo odprtih vrat. Izletniki pri-hajajo bolj ob vikendih, nam je povedal podjetni gospodar, ob sobotah in nedeljah, seveda če je le lepo vreme. Največ obiskovalcev imajo spomladi in jeseni, poleti pa jih ni, kajti tedaj se večina raje odloči za višjegorje. Na Rusovem (tu poteka tudi polhograjska planinska transverzala) lahko po-strežejo kar z dvema štampiljkama - za Špilj in za Srednji vrh.
»Obiskovalci lahko pri nas dobijo kosilo, seve-da če ga poprej naročijo, (po telefonu). Drugače pa lahko postrežemo z domačim narezkom in dobrim šnopcem-tepkovcem,« pravi Ludvik Rus
in nam zaupa, da je pred leti prihajal k njim tudi novinar Rado Radešček. Sicer pa največ izletni-
Lmdrik ««*.- *Na kmetjji bOloU me amutfka dehn,
kov pride iz Ljubljane. PriSleki lahko na Rusovem občudujejo tudi pravi pravcati mlin. Ludvik ga je kupil žc pred tridesetimi leti, zdaj pa ga, kot pravi, ne uporabljajo več, kajti ceneje je, če pelje-jo žito mleti h Potrebuješu v Potrebuješev graben. Družini Ludvika Rusa nikoli ne zmanjka dela. Ce ga ni zunaj v strmem bregu ali v gozdu, je v hiši. Toda domačim še na misel ne pride, da bi tarnali. »Ce si tu gori nekaj časa, se na vse nava-diš, pa neka^ko živiš,« je njihova maksima.
BRANKO VRHOVEC