86
Effectiveness of a physiotherapy-kinesiology treatment programme in young 
athletes with osgood-schlatter syndrome
Abstract
Osgood-Schlatter syndrome (OSS) is a sports injury or inflammation of the patellar ligament that has recently become increasingly common in 
young athletes. OSS occurs between the ages of 10 and 15 years in boys and between the ages of 8 and 13 years in girls. It can be associated with 
excessive sporting loads, the type of loads, the sporting terrain and the physical growth of adolescents. The aim of this study was to determine 
the short-term effects of a physiotherapy-kinesiology treatment programme in young athletes with OSS. Twenty active young athletes aged 
13–16 years were invited to participate in the treatment programme and underwent a 6-week guided physiotherapy and exercise programme 
(18 sessions). At the beginning and end of the programme, we measured data on body composition, knee joint mobility, contractile properties 
of the anterior (RF) and posterior (BF) thigh muscles, and pain levels using the VAS scale. The results of the study confirm the positive effects of 
a physiotherapy-kinesiology treatment programme on young athletes with OSS. The programme helped increase overall muscle mass and the 
dominant and non-dominant leg muscle mass, as well as reduce the percentage of fat mass. In both the dominant and non-dominant leg, using 
the TMG method, we found statistically shorter contraction time, increased muscle tone and decreased muscle abdominal displacement in RF 
and BF, respectively, whereas the relaxation time of RF and BF was statistically significantly reduced only in the dominant leg. The programme 
also significantly reduced the VAS pain level in young athletes with OSS. 
Keywords: Physiotherapy, exercise, Osgood-Schlatter syndrome, diagnosis, youth sport
Izvleček
Osgood-Schlatterjev sindrom (OSS) je športna poškodba oz. obolenje na-
rastišča patelarnega ligamenta, ki je v zadnjem času v izjemnem porastu 
med mladimi športniki. Pri fantih se OSS pojavi med 10. in 15. letom, pri 
dekletih pa med 8. in 13. letom. Povezan je lahko s prekomernimi špor-
tnimi obremenitvami, tipom obremenitev, športnim terenom in telesno 
rastjo mladostnikov. Namen raziskave je bil ugotoviti kratkoročne učinke 
fizioterapevtsko-kineziološkega programa zdravljenja mladih športnikov 
z OSS. V program zdravljenja smo povabili 20 aktivnih mladih športnikov, 
starih od 13 do 16 let. Opravili so 6-tedenski vodeni program fizioterapije 
in vadbe (18 obravnav). Na začetku in ob koncu programa smo z meritvami 
pridobili podatke o telesni sestavi, gibljivosti kolenskega sklepa, kontrak-
tilnih lastnostih sprednje (RF) in zadnje (BF) stegenske mišice ter stopnji 
bolečine po lestvici VAS. Rezultati raziskave potrjujejo pozitivne učinke fi-
zioterapevtsko-kineziološkega programa zdravljenja mladih športnikov z 
OSS. S programom smo povečali celostno mišično maso ter mišično maso 
dominatne in nedominatne noge ter zmanjšali odstotek maščobne mase. 
Tako pri dominantni kot nedominantni nogi smo pri RF in BF z metodo 
TMG ugotovili statistično krajši čas krčenja, povečal se je mišični tonus oz. 
zmanjšal pomik trebuha mišic, čas relaksacije RF in BF pa se je statistično 
značilno skrajšal le pri dominantni nogi. S programom smo tudi občutno 
znižali stopnjo bolečine po lestvici VAS pri mladih športnikih z OSS.
Ključne besede: fizioterapija, vadba, Osgood-Schlatterjev sindrom, 
diagnostika, šport mladih
Mit Bračič*, 
 Frane Erčulj**
Učinkovitost fizioterapevtsko-kineziološkega 
 programa zdravljenja pri mladih športnikih 
 z Osgood-Schlatterjevim sindromom
*Univerza Alma Mater Europaea – Evropski center Maribor
**Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani
šport in zdravje
87
 „Uvod
Osgood-Schlatterjev sindrom (OSS) je po-
škodba narastišča patelarnega ligamenta 
(osteohondroza kolena), ki je v zadnjem 
času v izjemnem porastu med mladimi 
športniki v pubertetnem obdobju (Neu-
haus idr., 2021). Prvič je bila v razpoložljivi 
literaturi omenjena že leta 1903 (Osgood 
1903; Schlatter 1903). Povezana je s preko-
mernimi športnimi obremenitvami, tipom 
obremenitev, igralno površino in telesno 
rastjo mladostnikov. Rezultat je v večini 
primerov močno otečeno koleno in ne-
zmožnost športnega udejstvovanja zaradi 
močne bolečine. Pacienti v večini primerov 
občutijo močno bolečino pri hoji po sto-
pnicah navzdol, pri dolgotrajnem sedenju 
v šoli, pri počepanju in teku po trdi površini 
(Gholve in sod., 2007). V literaturi zasledimo 
podatek, da je v svetu vsaj 10 % mladih, 
obolelih za Osgood-Schlatterjevim sindro-
mom (OSS). Pri fantih se OSS pojavi med 10. 
in 15. letom, pri dekletih pa med 8. in 13. 
letom (De Lucena idr., 2011). 
Večina raziskav opisuje konservativno fizi-
oterapevtsko zdravljenje poškodbe z in-
tervencijo telesne vadbe (Guldhamer idr., 
2019). V Sloveniji tovrstnih raziskav niso 
izvajali, zato nimamo podatkov o incidenci 
OSS pri mladih športnikih. Pri OSS ne po-
znamo konkretnega vzroka nastanka po-
škodbe, obstaja pa sum, da zaradi športnih 
obremenitev prihaja do mikropoškodb na 
narastišču patelarnega ligamenta. Večje so 
obremenitve in večji je vlek ligamenta oz. 
mišice rectus femoris, večja je možnost za 
nastanek poškodbe pri mladem športniku 
(De Lucena idr., 2011). OSS se lahko pojavi 
tudi pri odraščajoči mladini, ki v kratkem 
času hitro zraste (10 cm ali več v letu dni). 
Zategnjenost oz. povečan mišični tonus, ki 
je posledica hitre rasti dolgih kosti (stegne-
nice), lahko povzroči močan vlek patelarne-
ga ligamenta na narastišče pod kolenom 
(Tzalach idr., 2016). 
Prekomerne trenažne obremenitve mladih 
športnikov so vzrok za draženje narastišča 
mišice kvadriceps in oteklino, nastalo kot 
posledica vnetja mehkih struktur okoli na-
rastišča pogačične kite. V tem obdobju je 
tudi telesni razvoj pomemben dejavnik, 
ki vpliva na pojav OSS ob prekomernem 
naporu (hitro se povečuje telesna višina 
in s tem tudi telesna masa) (Smith in Va-
racallo, 2019). Skupna hipoteza o etiologiji 
OSS predlaga, da je možen vzrok asinhro-
ni razvoj kosti (stegnenice) in mehkih tkiv 
(sprednja stegenska mišica), zlasti mišice 
rectus femoris med puberteto (Tzalach idr., 
2016). Sila vleka mišice povzroči draženje 
in v hujših primerih delno avulzijo apofize 
tibialnega tuberkula. Sila vleka se poveča z 
intenzivnimi športnimi aktivnostmi in zla-
sti po obdobjih hitre rasti, ki se pojavljajo 
v puberteti (Smith in Varacallo, 2019). Pojav 
OSS po navadi traja od 6 do 18 mesecev 
(Midtiby idr., 2018). Pri 20–30 % primerov 
se OSS pojavi na obeh kolenih (bilateral-
no), v večini primerov pa je pojav zaznati 
na enem kolenu, po navadi na dominantni 
okončini, ki je bolj obremenjena pri špor-
tnih aktivnostih (Vaishya idr., 2016).
Pri zdravljenju OSS so pomembni ključni 
elementi dobre klinične diagnoze, med 
drugim anamneza, klinični testi in instru-
mentalni pregled z uporabo različnih sli-
kovnih tehnik, kot je radiografija, ki omo-
goča pregled normalne osifikacije apofiz. 
Uporabna sta tudi ultrazvok in magnetna 
resonanca, saj lahko odkrijeta otekanje 
mehkih tkiv pred tibialno tuberoziteto, 
edem patelarne tetive, infrapatelarni bur-
zitis in edem kostnega mozga (Gholve idr., 
2007).
Pri pregledu literature (Neuhaus idr., 2021; 
Lucenti idr., 2022; Circi idr., 2017) in v klinič-
ni praksi zasledimo, da zdravniki v večini 
primerov mladim športnikom ob pojavu 
poškodb priporočajo le počitek ter tako 
počakajo, da bolečina sama izzveni. To 
lahko traja tudi leto dni ali več (Hefti, 2015). 
Trenerji športnikov v večini primerov niso 
seznanjeni z vzroki in posledicami OSS. 
Fizioterapevtska stroka še nima enotnega 
mnenja o tem, kako ravnati v postopkih 
zdravljenja OSS. V zadnjih desetih letih 
smo zasledili, da so mladi športniki v Slo-
veniji v določeni starosti večji in težji ter da 
imajo v povprečju večjo maščobno maso 
(Športnovzgojni karton, 2024). Podoben 
trend povečanja telesne rasti in odstotka 
maščobne mase lahko zasledimo tudi po 
drugih državah po svetu (Phelps idr., 2024). 
Večja telesna masa in nizka mišična moč 
sta tudi dejavnika, ki lahko povzročita OSS, 
zaradi močnega vleka patelarnega liga-
menta na narastišče. Mišična moč mladih 
športnikov je v večini primerov na nizki 
ravni in tako niso sposobni velikih obreme-
nitev v trenažnem procesu (Neuhaus idr., 
2021; Lucenti idr., 2022; Circi idr., 2017). Eden 
izmed pomembnih dejavnikov pri pojavu 
OSS je tudi dominantnost okončin (domi-
nantna noga) (Gholve idr., 2007), ki je lahko 
pri določenih športnih disciplinah eno-
stransko močno obremenjena. Omenimo 
lahko asimetrične športne discipline, kot 
so nogomet, tenis, košarka, ples, umetno-
stno drsanje in rokomet, ki v večjem deležu 
obremenijo dominantno okončino – nogo 
(pri desničarjih levo in pri levičarjih desno 
okončino) (Bračič, 2010).
Glavni morfološki dejavniki tveganja za 
pojav OSS so: 1) visoka telesna višina, 2) 
povišana telesna masa oz. indeks telesne 
mase (ITM), 3) zmanjšana gibljivost stegen-
skih mišic (sprednja in zadnja stegenska 
mišica), 4) višina notranjega vzdolžnega 
loka stopal (tveganje se poveča z višjim 
stopalnim lokom), 5) predhodna diagnoza 
Severjeve patologije (Watanabe idr., 2018), 
6) dorzalna fleksija gležnja, omejena na 10° 
ali manj (Šarčević, 2008), 7) tibialna rotacija 
(povečanje kondilomaleolarnega kota in 
zunanja rotacija tibije) (Gigante idr., 2003) 
ter 8) sočasen pojav valgusa kolen in pro-
nacije stopal (Wilner, 1969). 
Po mnenju avtorjev je dolgoletna proble-
matika v slovenskem športu nesistemati-
čen pristop v telesni pripravi, ki je nujen za 
preventivo pred poškodbami kolenskega 
sklepa, saj je iz študij in klinične prakse zna-
no, da večina športnih tehnik in obreme-
nitev povzroča oz. zahteva velik napor oz. 
obremenitev mišičevja nog in kolenskega 
sklepa (Erčulj in Bračič, 2014; Hadžić idr., 
2013; Erčulj idr., 2012; Erčulj idr., 2011; Erčulj 
in Bračič, 2011; Bračič idr., 2009; Bračič idr., 
2008).
Namen raziskave je bil ugotoviti kratkoroč-
ne učinke fizioterapevtsko-kineziološkega 
programa zdravljenja na posamezne tele-
sne komponente: 1) telesno mišično maso 
ter mišično maso dominantne in nedomi-
nantne noge, 2) živčno-mišične kompo-
nente, kot so čas krčenja mišice, in odmik 
krčenja mišice dominantne in nedominan-
tne okončine, ter 3) znižanje stopnje bole-
čine po lestvici VAS pri mladih športnikih z 
Osgood-Schlatterjevim sindromom.
 „Metode
Vzorec preiskovancev
V vzorec preiskovancev je bilo vključenih 
20 aktivnih mladih športnikov moškega 
spola, starih od 13 do 16 let, z diagnozo 
Osgood-Schlatterjev sindrom (stari 13 let – 
N4, 14 let – N2, 15 let – N2 in 16 let – N12). 
Preiskovanci so opravili pregled (meritve) 
na začetku in ob koncu programa zdravlje-
nja. V obdobju meritev smo od preiskovan-
cev zahtevali, da so razmeroma spočiti, da 
niso izvajali visoko intenzivnih treningov 
neposredno oz. dan pred meritvami ter da 
88
so poskrbeli za ustrezno prehrano in hidri-
ranost. V času fizioterapevtskih postopkov 
niso izvajali trenažnega procesa v šoli ali 
klubu.
Protokol meritev
Meritve oz. diagnostiko smo izvajali v labo-
ratoriju fizioterapevtske klinike Global Tre-
atment Clinic v Ljubljani. Tam smo izvajali 
tudi fizioterapevtsko-kineziološki program 
zdravljenja mladih športnikov z Osgood-
-Schlatterjevim sindromom. 
Izvedene so bile naslednje 
meritve: 
1) Analiza telesne sestave (sistem Tanita 
780 MA, Bia Technology, Japonska: telesna 
višina (TV), telesna masa (TM), % maščobne 
mase, % mišične mase, % mišične mase do-
minantne in nedominantne spodnje okon-
čine, indeks telesne mase (ITM)).
2) Pri vseh preiskovancih smo opravili 
merjenje TMG – tenziomiografija (TMG – 
TMG-BMC, Slovenija), to je diagnostična 
metoda za ugotavljanje in vrednotenje 
kontraktilnih lastnosti mišic. Je nein-
vazivna detekcija kontraktilnih lastnosti 
skeletnih mišic s tehniko selektivnega mer-
jenja časovnih potekov radialnih odmikov 
trebuha mišice (Toskić idr., 2022). Analizirali 
smo dvosklepne mišice rectus femoris (RF) 
in biceps femoris (BF) na dominantni in ne-
dominantni nogi. Izmerjeni parametri: 1. TC 
– čas krčenja, 2. Dm – največja amplituda 
oz. odmik krčenja mišice.
3) Preiskovanci so izpolnili vprašalnik o sto-
pnji bolečine (VAS). Vizualna analogna le-
stvica je psihometrični merilni instrument, 
s katerim merimo intenzivnost bolečin ob 
določeni poškodbi, ker jih ni mogoče ne-
posredno izmeriti v kliničnih študijah (Go-
uld idr., 2001). V našem primeru smo merili 
stopnjo bolečine, ki jo bolnik čuti ter sega 
na lestvi od 0 – brez bolečine do 100 – veli-
ka bolečina (Powell idr., 2001, 29). Operativ-
no je VAS vodoravna črta, dolžine 100 mm, 
z besednimi deskriptorji na vsakem koncu 
(Yang idr., 2021). 
Prva (začetna) meritev vsakega preiskovan-
ca je bila opravljena dan pred začetkom 
programa zdravljenja, druga (končna) me-
ritev pa dan po zaključku programa (po 6 
tednih oz. po 18. terapiji).
Program fizioterapevtsko-kine-
ziološkega zdravljenja OSS
Zaporedje izvajanja postopkov večkompo-
nentnega programa fizioterapevtsko-kine-
ziološkega zdravljenja mladih športnikov 
z OSS, pripravljenega na podlagi z dokazi 
podprte fizioterapije in aplikativne kinezio-
logije, predstavljamo v nadaljevanju.
Preiskovanci so izvajali 3 terapije na teden 
v trajanju 6 tednov (skupaj 18 obravnav), 
nato so sledile kontrolne meritve v točki 2. 
Dnevi terapij so si sledili: ponedeljek – sre-
da – petek. Študija je trajala 24 tednov, saj 
smo v trajanju 6 tednov izvajali program 
zdravljenja s 5 preiskovanci hkrati.
Aktivacijo mišičevja smo izboljševali s kine-
zioterapevtskimi postopki (vadba za moč 
mišičevja nog), čemur sta sledili metodi fi-
zioterapije udarni globinski valovi (fokusni 
– ESWT) in magnetoterapija EMMT.
Potek programa fizioterapev-
tsko-kineziološkega zdravljenja 
OSS 
1) Ogrevanje: kolo 10 min – frekvenca pe-
daliranja 60 vatov (sobno kolo)
2) Vadba po izdelanem protokolu vaj za 
vsakega preiskovanca glede na sposob-
nosti: vsako vajo so izvajali v 3 serijah po 
10 ponovitev; odmor med serijami 1 min, 
med vajami 2 min, na začetku programa (1. 
obravnava) smo pri vsakem preiskovancu 
izmerili največjo moč 10 RM in potem do-
ločili mejne teže:
 • stiskanje žoge s koleni z zadržkom 2 sek,
 • dvig na prste na eni nogi (leva in desna 
noga – med menjavo nog ni bilo odmo-
ra),
 • izteg kolka s kablom enonožno (leva in 
desna noga – med menjavo nog ni bilo 
odmora),
 • upogib kolena na napravi enonožno 
(leva in desna noga – med menjavo nog 
ni bilo odmora),
 • ekscentrično spuščanje opornice z eno 
nogo (ekstenzija kolen z obema nogama) 
– zadržek opornice 3 sek in počasno spu-
ščanje v začetni položaj.
3) Udarni globinski valovi – fokusni (ESWT) 
za pogačično tetivo (3., 6., 9., 12., 15. tera-
pija) (Masterpuls MP 50, Storz, Švica). Pnev-
matično generirani akustični pulzi (UGV) 
se prenašajo v telo skozi celotno boleče 
področje z uporabo mobilnega aplikatorja 
(Slika 1). Postopek aplikacije UGV: preisko-
vanec je sedel na fizioterapevtski mizi, ko-
leno je imel pokrčeno 90°. Udarne valove 
smo aplicirali v patelarni ligament z močjo 
1,5 bara v trajanju 2000 Hz (Chen idr., 2022). 
Po apliciranju udarnih valov je sledila proti-
bolečinska terapija EMMT.
Slika 1. Aplikacija udarnih globinskih valov 
(ESWT) na pogačično tetivo
4) Magnetna terapija – magnetolith 
(EMMT) (protibolečinska terapija sledi po 
UGV in vadbi za moč): 3000 impulzov (8 – 6 
Hz) – protibolečinska terapija (Slika 2). Zu-
najtelesna magnetotransdukcijska terapija 
(EMTT) z MAGNETOLITH omogoča regene-
racijo tkiva po poškodbi (Knobloch, 2022).
Slika 2. Magnetna terapija EMMT
Obdelava in analiza podatkov
Podatke smo vnesli v program Microsoft 
Office Excel in jih nato statistično obdelali 
s programom IBM SPSS Statistics 23. Pred 
izvedbo primerjav rezultatov in napredka 
smo s Shapiro-Wilkovim testom opravili 
še test normalnosti porazdelitev številskih 
spremenljivk. V primeru odstopanja spre-
menljivk od normalne porazdelitve smo za 
namene testiranja razlik med skupinama 
šport in zdravje
89
in v času uporabili neparametrične teste 
(Mann-Whitneyjev test, hi-kvadrat test, 
Wilcoxonov preizkus). Primerjalna statistič-
na analiza je bila uporabljena pri analizi in 
primerjavi telesnih značilnosti preiskovan-
cev, pri telesnih in živčno-mišičnih kompo-
nentah ter pri stopnjah bolečine po lestvici 
VAS v 1. in 2. merilni točki (pred izvedbo 
programa zdravljenja in po njej).
 „Rezultati
V Tabeli 1 so prikazani rezultati začetnega 
in končnega merjenja telesne višine (TV), 
telesne mase (TM) in indeksa telesne mase 
(ITM) ter razlike med obema merjenjema. 
Rezultati kažejo statistično značilno pove-
čanje telesne mase (TM) med začetnim in 
končnim merjenjem (Z = –2,451, p = 0,014), 
medtem ko pri telesni višini (TV) (p=1,000) 
in indeksu telesne mase (ITM) (p > 0,05) 
razlik nismo zaznali.
Tabela 2 prikazuje dodatne antropome-
trične podatke o preiskovancih za začetno 
in končno merjenje, in sicer za maščobno, 
kostno in mišično maso ter mišično maso 
dominantne in nedominantne noge. Pri 
testiranju razlik med začetnim in končnim 
merjenjem se pokaže, da obstajajo stati-
stično značilne razlike pri vseh spremen-
ljivkah razen v kostni masi. Tako lahko ugo-
tovimo nižjo raven maščobne mase (p = 
0,001) in višjo raven celotne mišične mase 
(p = 0,000) ter tudi mišične mase domi-
nantne (p = 0,000) in nedominantne (p = 
0,000) noge (Tabela 2, Slika 3). 
Tabela 3 prikazuje rezultate začetnega in 
končnega merjenja kontraktilnih lastnosti 
mišice rectus femoris (RF) na dominantni 
in nedominantni nogi z uporabo metode 
TMG. Pri testiranju razlik med začetnim in 
končnim merjenjem se pokažejo statistič-
no značilne razlike pri času krčenja (Tc) in 
pomiku trebuha mišice Dm (p = 0,000) tako 
pri dominantni kot nedominantni nogi (p = 
0,000). Čas relaksacije mišice (Tr) se sicer v 
povprečju skrajša tako pri dominantni kot 
nedominantni nogi, a razlike ne presežejo 
meje statistične značilnosti na ravni 5-od-
stotne napake.
Rezultati Wilcoxonovega preizkusa kažejo, 
da je tudi pri kontraktilnih lastnostih mišice 
biceps femoris prišlo do statistično značil-
nih razlik med začetnim in končnim mer-
jenjem v večini parametrov (Tabela 4). Pri 
dominantni nogi sta se statistično značilno 
skrajšala tako čas krčenja (Tc) kot tudi čas 
relaksacije (Tr). Prav tako se je skrajšal po-
mik trebuha mišice (Dm). Podobno velja za 
nedominantno nogo, le da se pomik trebu-
ha mišice ni statistično značilno skrajšal (p 
= 0,057).
Eden izmed ključnih ciljev fizioterapev-
tskega zdravljenja je zmanjšanje bolečine. 
Preiskovanci, ki smo jih zajeli v raziskavo, 
poročajo o precejšnjem zmanjšanju su-
bjektivnega občutenja bolečine po lestvici 
Tabela 1
Telesna višina, masa in ITM – primerjava med začetnim in končnim merjenjem (pred progra-
mom zdravljenja in po njem)
n = 20 Začetno mer-jenje
Končno mer-
jenje
Wilcoxonov preizkus
Z (p)
Telesna višina 
(cm)
Min-Max 141,0–193,0 141,0–193,0
0,000 (1,000)Me 177,0 177,0
M (SD) 173,1 (14,1) 173,1 (14,1)
Telesna masa 
(kg)*
Min-Max 30,0–82,3 29,8–85,0
–2,451 (0,014)Me 67,5 67,6
M (SD) 62,7 (16,0) 63,1 (15,9)
Indeks telesne 
mase (kg/m²)
Min-Max 14,4–24,8 14,4–24,8
–1,281 (0,200)Me 20,8 20,8
M (SD) 20,5 (2,8) 20,5 (2,8)
Opomba. Min – minimalna vrednost; Max – maksimalna vrednost; Me – mediana; M – povprečna 
ocena; SD – standardni odklon
Tabela 2
Maščobna masa, kostna masa, mišična masa, mišična masa dominantne in nedominantne 
noge – primerjava med začetnim in končnim merjenjem (pred programom zdravljenja in po 
njem)
n = 20 Začetno merjenje Končno merjenje
Wilcoxonov pre-
izkus
Z (p)
Maščobna  
masa (%)*
Min-Max 3,9–20,9 4,0–19,2
–3,361 (0,001)Me 10,8 9,9
M (SD) 11,2 (4,6) 10,3 (3,9)
Kostna masa 
(kg)
Min-Max 1,5–3,7 1,5–3,7
0,000 (1,000)Me 2,9 2,8
M (SD) 2,8 (0,6) 2,8 (0,6)
Mišična masa 
(kg)*
Min-Max 25,9–72,0 29,0–74,5
–3,926 (0,000)Me 54,4 56,6
M (SD) 52,7 (13,4) 54,8 (13,4)
Mišična masa, 
dominantna 
noga (kg)*
Min-Max 5,4–13,1 5,9–13,9
–3,927 (0,000)Me 9,6 10,3
M (SD)- 9,4 (2,1) 9,9 (2,2)
Mišična masa, 
nedominantna 
noga (kg)*
Min-Max 4,8–12,6 5,7–13,6
–3,932 (0,000)Me 9,3 10,1
M (SD) 9,0 (2,1) 9,8 (2,2)
Opomba. Min – minimalna vrednost; Max – maksimalna vrednost; Me – mediana; M – povprečna 
ocena; SD – standardni odklon
90
VAS. To kažejo velike razlike med začetnim 
in končnim merjenjem pri mediani in pov-
prečnih vrednostih, predvsem pa to potrju-
je Wilcoxonov preizkus (p = 0,000). Doblje-
ne vrednosti tudi močno presegajo kriterij 
(10 od 100), ki ga raziskovalci pojmujejo kot 
klinično pomembno spremembo pri ado-
lescentih (Powell idr. 2001, 29).
 „Razprava
Rezultati študije jasno potrjujejo pozitiv-
ne učinke fizioterapevtsko-kineziološkega 
programa zdravljenja na mladih športnikih 
z OSS. S programom smo povečali celo-
stno mišično maso ter mišično maso domi-
natne in nedominatne noge ter zmanjšali 
odstotek maščobne mase. Z merjenjem 
kontraktilnih lastnosti mišic rectus femoris 
in biceps femoris smo pri dominantni in 
nedominantni nogi ugotovili krajši čas kr-
čenja, povečal pa se je tudi mišični tonus 
oz. zmanjšal pomik trebuha mišic. Čas re-
laksacije mišice se je statistično značilno 
skrajšal le pri mišici biceps femoris, tako pri 
dominantni kot nedominantni nogi. S pro-
gramom zdravljenja smo občutno znižali 
subjektivno stopnjo občutenja bolečine po 
lestvi VAS oziroma močno presegli kriterij 
(10 od 100), ki ga raziskovalci pojmujejo kot 
klinično pomembno spremembo pri ado-
lescentih (Powell idr. 2001).
Po mnenju večine avtorjev je glavni vzrok 
za pojav OSS trajni vlek tetive pogačice in 
ponavljajoča se obremenitev, ki jo povzro-
či močan in silovit vlek mišice kvadriceps 
(rectus femoris, vastus lateralis, vastus 
medialis) in pogačične kite (patelarni li-
gament), nameščene na apofiznem hru-
stancu sprednjega tibialnega tuberkula, v 
kombinaciji s spremembami, ki se zgodijo 
med hitro telesno rastjo (hitra rast kosti ste-
gnenice) (Kartini in sod., 2022). Spremembe 
v obdobju pubertete so zlasti zanimive v 
kontekstu mladinskega športa, ko se pojavi 
»pospešena rast mladostnika«, pri deklicah 
v starosti približno 8–10 let in pri fantih v 
starosti 10–12 let (Largo idr., 1978; Preece 
in Bines, 1978). Točka največjega pospeška 
rasti (višina vrha hitre telesne rasti), za kate-
rega so značilni hitri »skoki telesne višine« 
okoli 7–9 cm na leto pri deklicah in 8–10 cm 
na leto pri fantih, je pri deklicah v starosti 
okoli 11–13 let, fantje pa to točko dosežejo 
okoli med 13. in 15. letom (Largo idr., 1978; 
Preece in Bines, 1978). 
Vendar pa zaznavamo velike razlike v času 
in velikosti med posamezniki, pri čemer 
je lahko točka največjega pospeška rasti 
od 9. do 15. leta pri dekletih in od 12. do 
17. leta pri fantih. Razlike je mogoče opa-
ziti tudi med deli telesa (telesni segmenti) 
pri istem posamezniku, kjer distalne kosti 
(noge) dosežejo največjo hitrost v mlajši 
starosti v primerjavi s kostmi, ki ležijo višje 
(trup) (Malina idr., 2004). To obdobje mla-
dostnikov zaznamuje tudi pospešen razvoj 
telesne mase – največja hitrost pridobi-
vanja telesne mase je okoli 7–9 kg na leto 
pri deklicah in 9–11 kg na leto pri fantih. Ta 
proces se začne približno v starosti 12–14 
let pri deklicah (razpon: 11–15 let) in starosti 
13–15 let pri dečkih (razpon: 13–16 let) (Tan-
ner idr., 1965). 
Kineziološka vadba po izdelanem proto-
kolu vaj za vsakega preiskovanca glede 
 
52,7 54,8 9,4 9,9 9,0 9,8
0
10
20
30
40
50
60
70
80
Prvo merjenje Drugo merjenje Prvo merjenje Drugo merjenje Prvo merjenje Drugo merjenje
Mišična masa Mišična masa dominantna noga Mišična masa nedominantna noga
M
iš
ič
na
 m
as
a 
(v
 k
g)
**
** **
Slika 3. Mišična masa (celotna, dominantna noga, nedominantna noga) – primerjava med začetnim 
in končnim merjenjem (pred programom zdravljenja in po njem)
** Razlika za skupino med prvim in drugim merjenjem je statistično značilna (p < 0,05).
Tabela 3
TMG rectus femoris dominantna in nedominantna noga – primerjava med začetnim in konč-
nim merjenjem (pred programom zdravljenja in po njem)
n = 20 Začetno mer-
jenje
Končno mer-
jenje
Wilcoxonov 
preizkus
Z (p)
Domi-
nantna 
noga
Rectus femoris – 
čas krčenja mišice 
Tc (msek)
Min-Max 23,2–41,2 22,1–36,8
3,920 (0,000)Me 32,7 27,4
M (SD) 32,0 (5,2) 27,8 (4,0)
Rectus femoris 
– čas relaksacije 
mišice Tr (msek)
Min-Max 12,0–112,24 12,9–67,4
–1,867 (0,062)Me 24,7 23,6
M (SD) 44,1 (35,8) 28,9 (15,9)
Rectus femoris – 
pomik trebuha 
mišice Dm (mm)
Min-Max 3,1–11,8 3,0–7,1
–3,808 (0,000)Me 8,2 5,7
M (SD) 7,6 (2,3) 5,4 (1,3)
Nedomi-
nantna 
noga
Rectus femoris – 
čas krčenja mišice 
Tc (msek)
Min-Max 23,1–42,0 20,1–38,4
–3,622 (0,000)
Me 31,3 26,5
M (SD) 31,9 (5,1) 27,5 (4,9)
Rectus femoris 
– čas relaksacije 
mišice Tr (msek)
Min-Max 11,6–94,7 12,0–45,1
–1,952 (0,051)Me 17,2 17,0
M (SD) 32,8 (28,0) 21,9 (11,1)
Rectus femoris – 
pomik trebuha 
mišice Dm (mm)
Min-Max 5,5–10,7 4,3–7,6
–3,920 (0,000)Me 8,3 5,8
M (SD) 8,3 (1,5) 5,7 (0,8)
Opomba. Min – minimalna vrednost; Max – maksimalna vrednost; Me – mediana; M – povprečna 
ocena; SD – standardni odklon
šport in zdravje
91
na sposobnosti je pokazala kratkoročne 
učinke na povečanje telesne mase, celo-
stne mišične mase ter tudi mase domi-
nante in nedominante noge. Pričakovano 
pa smo z vadbo dosegli tudi zmanjšanje 
maščobne mase pri mladih športnikih. Iz-
bira vaj in obremenitev sta bili usmerjeni 
v krepitev sprednjih in zadnjih stegenskih 
mišic (rectus femoris in biceps femoris), 
primikalk kolka, iztegovalk kolka (glutealne 
mišice) in iztegovalk gležnja (meča). Po 18 
vadbenih enotah smo dosegli pričakovane 
pozitivne učinke, kar se je pokazalo tudi v 
izboljšanju časa krčenja in časa relaksacije 
ter povečanju mišičnega tonusa oz. zmanj-
šanju pomika trebuha mišic rectus femoris 
in biceps femoris na dominantni in nedo-
minanti nogi.
Asimetrija ravni moči med mišico kvadri-
ceps in zadnjimi stegenskimi mišicami (bi-
ceps femoris) ima velik vpliv na razmerje 
agonist – antagonist med obema dvoskle-
pnima mišicama kolenskega sklepa (Naka-
se idr., 2014). Vrsta drugih pomembnih gi-
balnih vzorcev ima velik vpliv na pojav OSS 
(skoki, sprinti, udarci z nogo in spremembe 
smeri teka), povečanje mišične mase in 
moč, ki se pojavi v puberteti (predvsem pri 
dečkih), zmanjšanje gibljivosti in rigidnost 
mišice kvadriceps (De Lucena idr., 2011). 
Na podlagi pridobljenih rezultatov lahko 
zaključimo, da je redni in sistematični tre-
ning moči mišic nog ključnega pomena za 
vzpostavljanje simetrije med sprednjo in 
zadnjo stegensko mišico ter vzdrževanje 
ustreznega mišičnega tonusa, saj s tem 
zmanjšamo zaplete in dolgotrajno odso-
tnost s treninga pri pojavu OSS.
Kombinacija kineziološkega in fizioterapev-
tskega programa zdravljenja OSS je dala 
pozitivne rezultate pri merjenju stopnje 
bolečine po lestvici VAS. Po opravljenem 
kineziološkem delu zdravljenja je namreč 
sledila fizioterapija z udarnimi globinskimi 
valovi (ESWT) in magnetno terapijo EMMT, 
s katero smo opazno znižali stopnjo bole-
čine pri vseh preiskovancih. Pred začetkom 
zdravljenja je bila stopnja bolečine viso-
ka (83,1 ± 5,9), po zaključenem programu 
zdravljenja pa nizka (10,1 ± 2,3). Rezultati 
raziskave kažejo, da lahko z izbranim pro-
gramom povečamo maso mišic nog ter 
tudi funkcionalne sposobnosti teh mišic 
(čas krčenja in relaksacije) in mišični tonus. 
S tem vplivamo tudi na zmanjšanje bole-
čin v kolenih pri mladih športnikih z OSS, 
kar je bistvenega pomena tako za običajno 
življenje (hoja v šolo, hoja po stopnicah, 
udejstvovanje pri športni vzgoji) kakor tudi 
za ponovno vključitev v trenažno-tekmo-
valni proces športnikov.
 „Zaključek
Na podlagi pridobljenih rezultatov lahko 
zaključimo, da smo z izbranim fizioterapev-
tsko-kineziološkim programom dosegli 
pomembne kratkoročne učinke zdravljenja 
mladih športnikov z Osgood-Schlatterje-
vim sindromom, kar je zagotovo pomemb-
no za teorijo in prakso fizioterapije in ki-
neziologije v Sloveniji. Menimo, da lahko z 
izbranim kombiniranim programom fizio-
Tabela 4 
TMG biceps femoris dominantne in nedominantne noge – primerjava med začetnim in konč-
nim merjenjem (pred programom zdravljenja in po njem)
Prvo merjenje Drugo mer-
jenje
Wilcoxonov 
preizkus
Z (p)
Domi-
nantna 
noga
Biceps femoris – 
čas krčenja mišice 
(msek)
Min-Max 27,2–60,0 23,4–41,6
–3,920 (0,000)Me 38,7 31,7
M (SD) 40,2 (9,3) 31,7 (5,5)
Biceps femoris 
– čas relaksacije 
mišice (msek)
Min-Max 28,5–99,0 23,4–45,2
–3,920 (0,000)Me 44,5 33,8
M (SD) 49,3 (17,9) 34,5 (6,0)
Biceps femoris – 
pomik trebuha 
mišice (mm)
Min-Max 3,0–7,9 3,1–6,8
–3,323 (0,001)Me 5,5 4,8
M (SD) 5,7 (1,5) 4,7 (0,9)
Nedomi-
nantna 
noga
Biceps femoris – 
čas krčenja mišice 
(msek)
Min-Max 21,2–59,4 20,1–45,1
–3,920 (0,000)Me 37,6 30,9
M (SD) 39,2 (13,0) 30,4 (6,7)
Biceps femoris 
– čas relaksacije 
mišice (msek)
Min-Max 28,6–100,1 23,4–61,3
–3,920 (0,000)Me 49,4 34,7
M (SD) 61,7 (24,8) 36,5 (8,6)
Biceps femoris – 
pomik trebuha 
mišice (mm)
Min-Max 1,9–8,4 2,3–6,1
–1,904 (0,057)Me 4,7 4,3
M (SD) 5,0 (1,9) 4,4 (1,0)
Opomba. Min – minimalna vrednost; Max – maksimalna vrednost; Me – mediana; M – povprečna 
ocena; SD – standardni odklon
* Razlika med skupinama je statistično značilna (p < 0,05).
Tabela 5
Bolečina na lestvici VAS – primerjava med začetnim in končnim merjenjem (pred programom 
zdravljenja in po njem)
Začetno merjenje Končno merjenje
Wilcoxonov 
preizkus
Z (p)
Ocena VAS 
(0-100)
Min-Max 74,0–92,0 7,0–15,0
–3,922
(0,000)
Me 83,0 10,0
M (SD) 83,1 (5,9) 10,1 (2,3)
Opomba. Min – minimalna vrednost; Max – maksimalna vrednost; Me – mediana; M – povprečna 
ocena; SD – standardni odklon
* Razlika med skupinama je statistično značilna (p < 0,05).
92
terapije in kineziološke vadbe občutno pri-
pomoremo pri zdravljenju mladih športni-
kov z OSS ter jih na ta način hitreje vrnemo 
v trenažno-tekmovalni proces, tako lahko 
prej začnejo trenirati v polni intenzivnosti 
in s polnim obsegom.
Splošno razumevanje telesnih sprememb, 
ki jih doživljajo mladostniki ob prehodu iz 
otroštva v odraslost, ključno za vse, ki de-
lajo v športu mladih, ozaveščenost o vpra-
šanjih, povezanih s tveganjem za nastanek 
poškodb, pa lahko omogoči mladim špor-
tnim talentom, da ostanejo v svojem špor-
tu in razvijejo svoj polni športni potencial. 
 „Literatura
1. Osgood, R. B. (1903). Lesions of the tibial tu-
bercle occurring during adolescence. Boston 
Med. Surg. J., 148, str. 114–117.
2. Športnovzgojni karton (2024). Zaskrbljujoči 
trendi telesnega in gibalnega razvoja otrok 
in mladine v šolskem letu 2023/24. Delovno 
gradivo. 11. junij 2024.
3. Phelps, N. H. in sod. (2024). Worldwide tren-
ds in underweight and obesity from 1990 to 
2022: a pooled analysis of 3663 population-
-representative studies with 222 million chil-
dren, adolescents, and adults. Lancet. 2024, 
March 16, 403(10431), str. 1027–1050.
4. Neuhaus, C., Appenzeller – Herzog, C. in Fa-
ude, O. (2021). A systematic review on con-
servative treatment options for Osgood-Sc-
hlatter disease. Physical Therapy in Sport 49 
(2021), str. 178–187.
5. Schlatter, C. (1903). Verletzungen des sch-
nabelforminogen fortsatzes der oberen ti-
biaepiphyse. Beitre Klin. Chir. Tubing, 38, str. 
874–878.
6. Gholve, P. D., Saurabh, S., Widmann, K. R. in 
Green, D. (2007). Osgood-Schlatter synro-
me. Current opinion in Pediatrics 19 (1), str. 
44–50.
7. De Lucena, G., dos Santos, C. in Guerra, R. O. 
(2011). Prevalence and associated factors of 
Osgood-Schlatter Syndrome in a populati-
on-based sample of Brazilian adolescents. 
The American Journal of Sports Medicine, 
39 (2), str. 415–420.
8. Guldhammer, C., Rathleff, M., Jensen, H. in 
Holden, S. (2019). Long-term prognosis and 
impact of Osgood-Schlatter disease 4 ye-
ars after diagnosis. Orthopaedic Journal of 
Sports Medicine, 7(10).
9. Tzalach, A., Lifshitz, L., Yaniv, M., Kurz, I. in 
Kalichman, L. (2016). The correlation betwe-
en knee flexion lower range of motion and 
Osgood-Schaltter`s syndrome among ado-
lescent soccer players. British Journal of Me-
dicine and Medical Research, 11(2), str. 1–10.
10. Smith, J. M. in Varacallo, M. (2019). Osgood 
Schlatter’s disease (tibial tubercle apophysi-
tis). StatPearls. Treasure Island (FL.).
11. Lucenti, L., Sapienza, M., Caldaci, A., de Cr-
tisto, C. in Testa, G. (2022). The Etiology and 
Risk Factors of Osgood–Schlatter Disease: A 
Systematic Review, systematic review. Chil-
dren, 9(826).
12. Midtiby, S. L., Wedderkopp, N., Larsen, R. T., 
Carlsen, A. F., Mavridis, D. in Shrier, I. (2018). 
Effectiveness of interventions for treating 
apophysitis in children and adolescents: 
protocol for a systematic review and net-
work meta-analysis. Chiropr Man Ther, 26:41.
13. Vaishya, R., Azizi, A. T., Agarwal, A. K. in Vijay, 
V. (2016). Apophysitis of the tibial tuberosity 
(Osgood-Schlatter disease): A review. Cureus, 
8(9), str. 780.
14. Circi, E., Ataly, Y. in Beyzadeoglu, T. (2017). Tre-
atment of Osgood–Schlatter disease: review 
of the literature. Musculoskeletal surgery, 
June, 2017.
15. Hefti, F. (2015). Pediatric Orthopedics in prac-
tice. Springer.
16. Bračič, M. (2010). Biodinamične razlike v ver-
tikalnem skoku z nasprotnim gibanjem in 
bilateralni deficit pri vrhunskih sprinterjih. 
Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, 
Fakulteta za šport.
17. Bračič, M., Hadžić, V. in Erčulj, F. (2009). Kon-
centrična in ekscentrična jakost upogibalk 
in iztegovalk kolena pri mladih košarkaricah 
= Concentric and eccentric strength of the 
knee flexors and extensors of young female 
basketball players. Šport: revija za teoretična 
in praktična vprašanja športa. 2009, 57(1/2), 
str. 83–87.
18. Bračič, M, Hadžić, V. in Erčulj, F. (2008). Kon-
centrična in ekscentrična jakost upogibalk 
in iztegovalk kolena pri mladih košarkarjih 
= Concentric and eccentric strength of the 
knee flexors and extensors of young ba-
sketball players. Šport: revija za teoretična in 
praktična vprašanja športa. 2008, 56(3/4), str. 
84–89.
19. Erčulj, F. in Bračič, M. (2011). Primerjava mor-
foloških značilnosti najboljših evropskih in 
slovenskih mladih košarkaric. Šport: revija za 
teoretična in praktična vprašanja športa. 2011, 
59(1/2), str. 80–85.
20. Erčulj, F. in Bračič, M. (2014). Morphological 
profile of different types of top young fe-
male European basketball players. Collegium 
antropologicum, Collegium antropologicum. 
Supplement. 2014, vol. 38, no. 2, str. 517–523.
21. Erčulj, F., Bračič, M. in Jakovljević, S. (2011). 
The level of speed and agility of different 
types of elite female basketball players. Fac-
ta Universitatis. Series, Physical education and 
sport. 2011, vol. 9, no. 3, str. 283–293.
22. Erčulj, F., Jakovljević, S., Bračič, M. in Štrum-
belj, B. (2012). Prirejeni intervalni vzdržlji-
vostni test „30-15IFT“ in njegova uporaba v 
košarki. Šport: revija za teoretična in praktična 
vprašanja športa. 2012, 59(1/2), str. 35–42.
23. Hadžić, V., Erčulj, F., Bračič, M. in Dervišević, 
E. (2013). Bilateral concentric and eccentric 
isokinetic strength evaluation of quadriceps 
and hamstrings in basketball players. Colle-
gium antropologicum, Collegium antropo-
logicum. Supplement. 2013, vol. 37, no. 3, str. 
859–865.
24. Gould, D., Kelly, D., in sod. (2001). Examining 
the validity od pressure ulcer risk assessment 
scales: developing and using illustrated pa-
tient simulations to collect the data. Visual 
analogue Scale. Journal of Clinical Nursing, 
10(5), str. 697–706.
25. Powell, V., Kelly, A. in Williams, A. (2001). De-
termining the minimum clinically significant 
difference in visual pain score for children. 
Annals of emergency medicine, 37(1), str. 
28–31.
26. Yang, S., Tae-Beom, S. in Young-Pyo, K. (2021). 
Effects of aqua walking exercise on knee jo-
int angles, muscular strength, and visual sca-
le for patients with limited range of motion 
of the knee. Journal of Exercise Rehabilitati-
on, 17 (4), 269.
27. Chen, Y., Lyu, K., Lu, J., Zhu, B., Liu, X., Li, Y., 
Long, L., Wang, X., Xu., H., Wang, D. in Li, S. 
(2022). Biological response of extracorporeal 
shock wave therapy to tendinopathy in vivo. 
Frontiers in Veterinary Science, July 2022.
28. Knobloch, K. (2022). Knochenstimulation 
4.0 – Kombination aus EMMT und ESWT bei 
Humeruspseudarthrose. Unfallchirurg, 125, 
323–326.
29. Watanabe, H., Fujii, M., Yoshimoto, M., Abe, 
H., Toda, N., Higashiyama, R. in Takahira, N. 
(2018). pathogenic factors associated with 
Osgood-Schlatter disease in adolescent 
male football players. The Orthopaedic Jo-
urnal of Sports Medicine, 6(8).
30. Šarčević, Z. (2008). Limited ankle dorsiflexi-
on: a predisposing factor to Morbus Osgo-
od Schlatter? Knee Surg Sports Traumatol 
Arthrosc, 16(8):726–728.
31. Gigante, A., Bevilacqua, C., Bonetti, M. G. in 
Greco, F. (2003). Increased external tibial 
torsion in Osgood-Schlatter disease. Acta 
Orthop Scand, 74(4), 431–436.
32. Willner, P. (1969). Osgood-Schlatter’s disease: 
etiology and treatment. Clin Orthop Relat 
Res., 62, 178–179.
doc. dr. Mit Bračič
info@drmitbracic.com