Gaja Pöschl
Vinko Möderndorfer: Razhajanja.
Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2007.
Vinko Möderndorfer je slovenski javnosti znan predvsem kot pisatelj, gledališki in filmski režiser, dramatik in esejist, čeprav je svojo literarno pot začel kot pesnik in je tej zvrsti ostal zvest do danes - pričujoča pesniška zbirka je že štirinajsta. Predanost pesniškemu izražanju veje pravzaprav iz vsega njegovega umetniškega ustvarjanja, ljubezen do literature kot estetskega ideala pa je njegovo najmočnejše orožje pri raziskovanju sveta - tistega v knjigah, na odru, za kamero, pa tudi, ali celo predvsem, tistega resničnega, v katerem živi.
Poleg pristne ljubezni do literarnega izražanja Möderndorferjevo ustvarjanje od samega začetka izrazito zaznamujeta erotika in erotičnost; zdi se - kakor je že ob njegovi predzadnji pesniški zbirki Skala in srce ugotovil Blaž Lukan -, da avtorjevo pisanje kar "samo od sebe" zaide k Erosu. Ta ga vodi, da brez sramu opisuje svoje spolne izkušnje in fantazije, hkrati pa skozi prizmo erotičnega nazora omili bolečino čustvenega sveta. Vsaka človekova erotična izkušnja, v kateri se jaz pred onim do podrobnosti razgali, je namreč nujno vedno tudi končna, končnost in minljivost pa prinašata s seboj bolečino osamljenosti, ki jo lahko premaga le brezpogojno zaupanje v novo, skorajšnjo erotičnost. Gre pravzaprav za sklenjeni krog medsebojnih človeških stikov, za nezavedno prepuščanje vedno novim željam, za večno hrepenenje po sočloveku, za iskanje svoje od nas davno ločene polovice in za prepričanje, da se bomo našli le, če se bomo drug drugemu popolnoma predali in prepustili. To so občutki in želje vseh, ki ljubijo ali želijo ljubiti, le da jih pesniki s svojim izbrušenim občutkom za besede, trenutek in ozračje predstavijo izostreno in estetsko ter jih tako ozavestijo tudi bralcem svojih verzov.
Prav zato nikakor ni naključje, da najnovejša pesniška zbirka Vinka Mödern-dorferja, ki je po avtorjevih besedah spontano nastajala med letoma 1999 in 2006, nosi naslov Razhajanja. Ne gre le za eno, usodno in dokončno prekinitev ljubezni, ampak za večkratno prekinjanje odnosov oziroma za
ponavljajoč se odmik človeka od sočloveka, pesnik pa se hkrati tako jezikovno kakor tematsko razhaja s svojo dotedanjo pesniško in osebnoizpovedno izkušnjo. Čeprav sta bili ostrina in brezkompromisnost Möderndorferjevega pesniškega izrazja do neke mere značilni tudi za vsaj nekatere pesmi iz njegove predzadnje zbirke (npr. za Tako te pogrešam) in lahko pri nekaterih jezikovnih postopkih opazimo kontinuiteto zanj značilnih pesniških postopkov, se zdi, da so Razhajanja njegovo najiskrenejše pesniško delo doslej. Če je bil v prejšnji zbirki razdvojen med skalo in srce, med ostrino in mehkobo ljubezenskega sveta, se je tokrat nekako vrnil k svojim ljubezenskim e-mailom iz dela Temnomodro kot september, le da je tam predvideni ljubezenski razhod tokrat dobil osrednje mesto.
Pri številnih izmed več kot sedemdesetih pesmi, ki jih je v Razhajanjih razdelil na štiri tematske sklepe (Ljubezen se je spet razsula, Ženske, Ko zapreš ena vrata in odškrneš druga in Razjedati kot kisel dez), nas avtor preseneti s formo, nekoliko nenavadno za pesnika prostega verza in svobodne oblike. Vrača se namreč k sonetu - netipičnemu, brez rime in ritma, a prav zato z značilno dvodelnostjo tako ostro izpovednemu, da se izbira te klasične oblike zdi skoraj nujna. Kakor da prav popolna sonetna oblika in njegova neizčrpna pripovedna moč avtorju omogočata spopadanje z bolečino v najtežjih trenutkih spoznanja, da je ljubezen končana, razhod pa neizbežen in nujen. Prav zato so Möderndorferjevi tokratni soneti tako lepi in hkrati tako kričeče otožni, prav vsak izmed njih pa s svojimi verzi sporoča, da je za vsakimi vrati, ki jih v ljubezni odpreš, za vsemi okni, knjigami, predali in krstami le eno spoznanje - to, "da je vsako slovo slabo slovo / in da je na drugi strani zid z napisom: prepozno".
Kljub tematiki in občasnemu omahovanju, ko pesnik ne najde "moči za nadaljevanje", pa te pesmi nikakor niso otožne in ne dajejo občutka, da avtor svoja razhajanja obžaluje ali da nostalgično hrepeni po minulih ljubeznih. Prav nasprotno - to se kaže tudi v oblikovni podobi pesmi, ki se zaradi odsotnosti ločil in velikih začetnic zdijo kakor trenutek, ujet v večnosti časa -, avtor se vsake nove ljubezni ali morda le ljubezenske fantazije (navsezadnje je lirski subjekt vedno le avtorjeva, četudi osebna, konstrukcija) veseli in njeno "školjko novo zaklenjenih skrivnosti" opazuje z radostnim pričakovanjem. Vedno znova se razveseli drobnih ljubezenskih pripetljajev - ti so lahko na trenutke že skoraj grobo spolni, pogosto sicer nekoliko bolj romantični, nikoli pa preveč patetični ali neokusni -, se z njimi poigrava, jih opisuje in uživa v tem, da bralca pretrese s svojo neposrednostjo. Hkrati se vseskozi zaveda njihove minljivosti in skorajšnje končnosti. In potem vnovičnega začetka, nadaljevanja nekje drugje, v drugi zgodbi, do drugega konca, do novega razhoda.
Möderndorfer se s pesmimi poklanja vsem svojim ljubicam, pri tem ne pozabi niti na gledali{~e, ki ga pozna "kot staro novo ljubico"; ljubi ga, "~eprav ga njegov vonj ne prevara ve~", in je verjetno ena njegovih najdlje trajajo~ih zaljubljenosti. Ljubicam, pa ne gre samo za priležnice, ~eprav so tudi te del njegovih fantazij, se sku{a na svoj na~in tiho, nekaterim pa celo poimensko, nekako zahvaliti, jim nameniti {e nekaj verzov in - ~eprav le v pesmi - {e nekoliko podalj{ati trenutke pred neizbežnim razhodom, ne glede na to, da je ta pravzaprav pri{el že zdavnaj. Vsaka njegova ljubezenska izku{nja je namre~ po svoje edinstvena, najlep{a ali najvznemirljivej{a, in ~eprav le enemu dekletu napi{e "kje si? tebe najbolj pogre{am", je ta vzklik pravzaprav namenjen vsem, s katerimi si je kdaj delil posteljo ali celo srce.
V zbirki poleg sonetov najdemo tudi nekaj pesmi v prostem verzu, vse brez klasi~ne rime ali stopice. Nekatere izmed njih zaradi poante, izražene s prav zadnjo besedo, spominjajo celo na nekak{en žalosten aforizem, druge, dalj{e, pa s svojo pripovednostjo elegi~no obžalujejo izgubljeni spomin. Eno izmed zadnjih pesnik kon~uje takole: "neko~ bom na{el besedo ki bo znala / narediti tvoje roke za peruti in tvoje prsi / za izvir neko~ bom na{el pravo besedo / ki za~enja svet od konca do za~etka ^ poiskati prave zloge za pravi trenutek / za besedo ki bo potem kot neko~ svet / z mano oplodila tvoj trebuh kot seme". Prav iskrenost, prepri~anost teh zadnjih Möderndorferjevih verzov osmi{lja vse njegove prej{nje pesmi. Če pesnik verjame, da bo neko~ na{el pravo ^ besedo - to lahko razumemo kot metaforo za ljubezen, žensko, sre~o ali kar koli drugega, s ~imer bo uresni~il svoj obstoj, je povsem razumljivo, zakaj jo tako brez obžalovanja vedno znova i{~e; pri tem ho~e le živeti v ljubezni. V ljubezni trenutka, ki se, ~e ga zamudi{, nikoli ne vrne, ampak postane tvoj najhuj{i sovražnik. Zato je treba vedno iti le naprej, vra~anja nimajo smisla: "da bi se ponovno vrnil / prepri~an da so vra~anja / lahko vedno nov za~etek / pa ni bilo tako".
Tveganje v ljubezni je verjetno enako pesnikovemu tveganju pri izro-~anju svojih verzov papirju in bralcem v upanju, da jih to ne bo spremenilo oziroma da ne bodo napa~no razumljeni. V sodobnem svetu, polnem nasilja, hrupa in nerazumevanja, je tu in tam treba zavpiti v svet, da je ljubezen {e vedno navzo~a, le njena dolžina se je iz romanti~ne ve~nosti spremenila v niz trenutkov, intenzivnih in krutih; morda pa je danes prav to edino {e mogo~e. Möderndorferjeva Razhajanja so prav tak{en krik -pristen in pretresljiv, kot pravi Boris A. Novak, predvsem pa izredno pogumen in odkrit -, ki nas s svojo neposredno izreko opominja, da ljubezen {e vedno živi. Pa ~eprav v nenehnih razhajanjih.