Mojca ©trajher Vse Titove smrti "Smrt je odvisna od tega, kako je kdo živel. Če ste naredili kaj koristnega, vas bo to preživelo. Tudi če je kdo imel koristno vlogo v življenju, sveta še ne bo konec, ko bo umrl. Kar je naredil, bo za zmeraj ostalo. Veliko je odvisno od tega, kaj je kdo naredil za državo ali za ljudstvo. Zgodovina je dolg proces. Ljudje nikoli ne pozabijo, kaj je bilo dobrega pri kakem državniku. Tega dobrega v njegovih dejanjih se bodo zmeraj spominjali. Imamo pregovor: srečen je, kdor večno živi. To v resnici pomeni, da je naredil kaj dobrega." Josip Broz-Tito V izseku iz Titovega govora je slutiti še eno izmed razsežnosti kulta osebnosti; življenje kulta po smrti človeka, okoli katerega je kult nastal. To se najbolje in najbolj veličastno pokaže ravno v spominskih obeležjih, ki so najeksplicit-nejši, najlaže razumljivi mediji mitske samopodobe, njena govoreča orodja. UTELE©ENI KULT VODITELJA Ob razmišljanju o Titu se kaj hitro utrne spomin na precej prireditev in spomenikov, povezanih z njegovim imenom in delom. Njegov rojstni dan, 25. maj, je bil celo razglašen za praznik - dan mladosti, ko naj bi se "srečala mladost tradicije in obljuba prihodnosti; prireditev je bila prikazana kot slavje mladih, torej tistega dela populacije, ki ima v vseh totalitarnih sistemih privzdignjen položaj" (Velikonja 1996, 95). Ob tem se spomnimo še njihovih besed v šolskih E spričevalih, obredov, kot so sprejem med pionirje in mladince, štafeta mladosti, ® kurirčkova torbica, najboljši študenti pa so bili nagrajeni še s t. i. "Titovo šti-® pendijo". Značilna je bila tudi statuomanija - v vseh večjih mestih je bil po-| stavljen Titov kip (posebej na prizoriščih velikih bitk, taborišč iz druge sveto-^ vne vojne ...), po njem so bila poimenovana tudi mesta - eno v vsaki od šestih s 206 republik SFRJ (Titovo Velenje, Titograd, Titovo Užice, Titova Korenica ...), glavne ulice v mestih, trgi, muzeji ... Umetniki tistega časa pa so z njegovim likom ustvarili nešteto število slik, knjig, pesmi ... Mit Josipa Broza-Tita se je materializiral prav v teh praznovanjih, jubilejih in spomenikih, njegovih zborovanjih in govorih, shodih, ki so bili medijsko in politično sproducirani. Takratni apologeti in propagandisti niso skoparili s pohvalami na račun njegove osebnosti. "Zaradi njegovega razkola s Stalinom so ga primerjali z Luthrom, Henrikom VIII. in celo z bibilijskim Davidom; zaradi spretnosti, s katero je vladal nad tako pisano nacionalno skupnostjo, kot je bila jugoslovanska, so ga imeli za zadnjega Habsburžana; zaradi totalitarizma njegovega režima pa so ga označevali z vzdevki 'balkanski Cezar' ali 'boter' v mafijskem pomenu besede" (Pirjevec 1995, 358). Tita so omenjali vsi takratni politiki, in sicer kot "političnega genija, krotilca ljudi in živali, vodjo, sposobnega obvladati sebe in druge, ali kot je dejal Henry Kissinger: bil je človek, 'čigar oči se niso vedno smejale skupaj z njegovim obrazom'" (ibid). Pridobil si je najvišje državne časti: maršalski naslov, dosmrtni predsedniški mandat, bil je trikratni narodni heroj. Prisodili so mu tudi neomejene organizacijske in duhovne sposobnosti, saj je vladal še na smrt bolan z bolniške postelje. Mit Josipa Broza-Tita se je oblikoval v prostoru in času, ki je potreboval in ustvaril veliko mitologijo, se potrjeval skozi leta v različnih oblikah in se končal več kot dostojanstveno, s "pogrebom vseh časov", kot svetišče pa je bila zasnovana tudi njegova spominska hiša na Dedin-ju. Druga, simbolična smrt Tita se je zgodila kasneje, okoli leta 1991, ob razpadu "njegove idealne države", kljub temu pa spomin nanj v mnogih ljudeh še vedno živi. CENA MRTVIH JUNAKOV Pomembnost osebe se prav gotovo vidi tudi na družbeni konstrukciji in percepciji njene smrti. Dober primer je že število zbranih ob pogrebu, število obiskovalcev pokojnika ob parah in njegovega 207 Foto: Matej Povse groba. Prav zato je pogosto v zgodovini smrt vladajočih kraljev in poglavarjev pomenila več kot le konec posameznikovega življenja. Postala je nekakšno združba simbolov, ki so predstavljali vsako posamezno smrt v določeni družbi. "Smrt voditelja kot najmočnejši naravni simbol je ogrozila obstoj in nadaljevanje celotne družbe, zato se ne moremo čuditi navideznemu protislovju v javni razglasitvi iz obdobja renesančne Francije, ko so šele po kraljeve, pogrebu javno izrekli znamenite besede 'Kralj je mrtev. Naj živi kralj!' Tu ni mogoče govoriti o pokojnem kralju niti o njegovem nasledniku, temveč o instituciji kraljestva, ki sta jo oba predstavljala" (Telban 2001, 46). Prav posebej pa je bila vedno cenjena smrt junakov ali kot je napisal Thomas (1980, 85) "mrtvi junaki imajo še večjo ceno kot živi", največ časti pa je v prejšnjem stoletju pripadlo prav politikom. Tudi Titova smrt 4. maja 1980 ob 15.05 je zelo razburkala javnost, tako tisto, ki mu je bila naklonjena, kot ono, ki mu ni bila. Dobrica Cosic, srbski pisatelj in politik, ki je bil v mladosti Titov zaupnik, kasneje pa grešnik in na koncu odpadnik, je na dan Titove smrti v svoj dnevnik zapisal: "Zdi se mi, da je nekaj jasno: 4. maja 1980 je umrla 'titovina', umrla je monarhija ... Nič več ne bo dvorov, 'Galeba',1 Genove, 'modrega vlaka',2 eska-drilj, jaht, unikatnih mercedesov, divizij, ki varujejo progo, da lahko gre 'Modri vlak' varno mimo s svojim zaspancem, ki gre v lov na 'kapitaliste' . Konec je pompa, španskega, titovskega, 'proletarskega' protokola, zaustavljanja prometa, pustošenja vrtov, uničenja cvetov v cvetličnjaku,3 tal, posutih s cvetjem, da bi jih poteptal njegov mercedes ter njegovi varnostniki in policisti ..." (Cosic v Nikšic, 2000). Hrvaški književnik Miroslav Krleža, ki je umrl dve leti za Titom, pa je ob maršalovi smrti napisal: "Bil je srečen človek. Niti za trenutek ni podvomil v svoje ideale, a pustil jih je več od vseh, o katerih so potomci naših pesnikov, politikov, vladarjev in vojskovodij sanjali stoletja. Za dolgo kolono svojih mrtvih divizij gre Tito preko - preko Romanije. Gre daleč, na nepregledne poljane narodnih pesmi, kot da je od tam tudi prišel" (Krleža v Nikšic, 2000). Galeb se je imenovala Titova vila v Igalu, ki je merila pet tisoč kvadratnih metrov, okoli nje pa je bilo osem hektarov zemljišča, prav tako pa se je imenovala njegova ladja, ki so jo zgradili v Genovi okoli leta 1936 (glej Niničic, 1996). Gre za legendarni Titov 'modri vlak', ki je imel pet salonov z 12 sedeži, svečani vagon, nekaj vagonov za prevoz avtomobilov, in s katerim je predsednik pogosto potoval, pripeljal pa je tudi njegovo krsto z Ljubljane do Beograda (glej Niničic, 1996). Pri tem misli Cosic na Hišo cvetja, ki so jo zgradili na območju cvetličnjaka na Dedinju. "UMRL JE ČLOVEK, KI SMO GA IMELI NAJRAJŠI" Hajdukova tekma s Crveno zvezdo na Poljudu v Splitu se je končala po 43 minutah vpričo množice navijačev, ki so jim objavili novico o Titovi smrti. Zbrani so zapeli: Drute Tito, mi ti s kunemo, da sa tvogaputa ne skrenemo ... Ko-memoracijo je množica nadaljevala z državno himno, končala pa z mirnim in počasnim odhodom s stadiona. Delavci popoldanskih izmen, ki so delale tudi v nedeljo, so ob nenadni novici zaustavili stroje in se zbirali ob Titovi podobi. Štafeta mladosti je obstala v Slunju, udeleženci karavane "bratstvo in enotnost" pa so iz Karlovca, kjer so slavili dan osvoboditve mesta, odpotovali domov v Kragujevac. V Titovem rojstnem kraju Kumrovcu se je ljudsko žalovanje umaknilo v domove. Na Trgu partizanov v Titovem Užicu se je okrog spomenika zbralo tisoč mladih. Še isti dan so objavili sklep predsedstva SFRJ, da prevzame funkcijo predsednika predsedstva SFRJ Lazar Koliševski in funkcijo podpredsednika Cvijetin Mijatovic, hkrati pa so objavili še prvi ukaz novega predsednika predsedstva SFRJ o tem, s kolikimi topovskimi salvami bodo v glavnem mestu in v središčih socialističnih republik počastili Titov spomin na dan pogreba. Ljudstvo je takrat izvedelo, kakšno bo slovo od pokojnega predsednika Tita iz Ljubljane do Beograda, kjer se bo v poslopju skupščine SFRJ več kot dva dni vil poslovilni mimohod in kjer bo 8. maja pogrebni sprevod popeljal pokojnika do zadnjega počivališča na Dedinju. Seveda so v smrt maršala takoj vključili medije, ki so poročali o vsakem premiku Titovih posmrtnih ostankov. Televizija je spremljala potovanje njegove krste od Ljubljane do Beograda, s svojimi televizijskimi programi se je neposredno vključilo v prenos pogrebne slovesnosti še štirideset držav (od Japonske in Kitajske, vse Evrope do Nikaragve in Peruja). Dan po smrti so bile že navsezgodaj na ulicah posebne izdaje časnikov, v katerih je bil razglas centralnega komiteja ZKJ in predsedstva SFRJ. Po radiu in televiziji je Mitja Ribičič prebral razglas: "Smrt nam je vzela človeka, ki so ga vsi kontinenti naše Zemlje priznavali za največjo osebnost našega časa ... Umrl je človek, ki smo ga imeli najrajši in ki so ga zaradi njegove človeške veličine morali spoštovati celo sovražniki. Umrl je človek, o katerem je mogoče reči, da je prvi državnik v zgodovini, ki ga je obkrožalo toliko resnične ljudske ljubezni kot doslej še nobenega ... Smrt izjemne osebnosti je nepopisna izguba. Zlasti smrt Tita, ki je kot zgodovinski pojav neponovljiv. Razlika med Titom in podobnimi zgodovinskimi osebnostmi je v tem, da Tito ni bil sam, ampak je bilo z njim naše ljudstvo, vsi naro- | o di in narodnosti Jugoslavije, bila je nepregledna množica zatiranih in tlačenih ^ in nekaterih osvobojenih po vsem svetu ..." (Poč 1980, 70). Slavilni govor je J tako dodatno poudaril pomen mrtvega, objavljeno je bilo tudi sporočilo o se- ^ s 209 demdnevnem splošnem žalovanju, ki bi ga lahko imenovali tudi predpisano žalovanje, saj se v sodobni družbi, ko javno žalovanje izginja (in smrt tabuizira), le-to predpiše le ob "posebnih" priložnostih. ŽALOVALNA HISTERIJA Pogreb je najbolj institucionaliziran in simboličen del smrti, Titov pogreb pa je bil veličasten. Pogrebni sprevod izpred beograjske železniške postaje se je tako začel s šesterico visokih častnikov, ki je ves čas stala ob krsti. V sprevod je bilo vključenih veliko državniških simbolov. Krsta je bila prekrita z jugoslovansko zastavo, kar Poč oriše z besedami: "Zastava je odevala hrastovino kot bi simbolično vsa Jugoslavija objemala svojega Tita" (Poč 1980, 79). Pohod do skupščine je spremljala množica ljudi, ob zvokih Leninove pogrebne koračnice je osem generalov Jugoslovanske ljudske armade poneslo krsto do mrtvaškega odra. Pokrili so jo z državno zastavo in obstali ob njej na prvi častni straži. Ob krsto so položili blazinice z vsemi jugoslovanskimi in tujimi odlikovanji, ki si jih je prislužil predsednik Tito v dolgem obdobju partizanskega in državniškega delovanja. Najprej sta venec h krsti položila Titova sinova Žarko in Mišo, za njima pa je k odru prišla pokojnikova žena Jovanka Broz. Nato so položili vence predsedstva SFRJ, predsedstva CK ZKJ, skupščine SFRJ najvišji predstavniki teh forumov in organizacij, ki so zapovrstjo tudi izrekali sožalje članom pokoj -nikove družine. Razvrstile so se prve častne straže, ki so se potem izmenjavale podnevi in ponoči, ko so prihajali polagat vence najvišji državniki sveta, in množica Beograjčanov ter ljudi iz drugih krajev SFRJ. Pred kupolo skupščine SFRJ se je v štiriinšestdesetih urah žalovanja zvrstilo devetsto častnih straž, ki so se menjavale na štiri minute, vsako minuto pa je šlo mimo odra s Titovo krsto kakšnih sto dvajset ljudi. Smrt je torej pri ljudeh povzročila žalovanje, ki pa se je ob smrti "tako pomembne" osebnosti razlila čez vse meje. Povzročila je nekakšno histerijo, saj so se ljudje ob Titovi smrti bali za lastno prihodnost in prihodnost Jugoslavije. Pomembno je tudi, da so se v žalovanje vključili predstavniki pravoslavne, rimskokatoliške, muslimanske, židovske verske skupnosti v Jugoslaviji, ki so poslali sožalne brzojavke in priredili komemoracije, na katerih so poudarjali, da je bil Tito človek, ki se ni nikdar boril proti verskim čustvom in ki se je do duhovščine vedel tako, kot to more edinole velik in human politik in državnik. V slovo od Tita so v cerkvah imeli tudi maše. Na pogreb je prišla večina svetovnih politikov in dostojanstvenikov iz 127 držav. Ob krsti, položeni na lafeto, je stopalo častno spremstvo, ki je bilo sestavljeno iz desetih oficirjev ter desetih rudarjev in kovinarjev, s katerim je bila tudi na Titovi zadnji poti podkrepljena njegova teza o bratstvu in edinosti. To se je udejanilo tudi na treh tribunah na Dedinju, ko so se tam zbirali ljudje vseh ras, kultur, položajev, kar so apologetiki tistega časa obračali v svoj prid ali kot piše Poč: "Kot da je na tisti zeleni tribuni sredi zelenega Dedinja nenadoma vzcvetela kar najbolj slikovita podoba neuvrščenosti. Enakopravnosti. Človečnosti." (Poč 1980, 214). Simbolno so slovo maršala podkrepili še z jugoslovansko himno, pesmijo 'Druže Tito mi ti se kunemo' ter 'Internacionalo', v pogrebnem govoru pa se je od pokojnika z močno subjektivno noto poslovil še Lazar Koliševski: "Z besedami ni mogoče izraziti bolečine, ki jo čutimo, ker odhajaš od nas, pa tudi ne ponosa, ker smo to imeli. (...) Počivaj v miru." (glej Poč 1980, 224). Petnajst minut čez tri so zagrmele še topovske salve in zatulile sirene, kar se je zgodilo še nekaj let po Titovi smrti, potem pa je tudi ta običaj spomina usahnil. MOGOČNOST SPOMENIKOV Grobnice so del na smrt vezane ekonomije, kot jo je imenoval Morin (Morin, 1981: 31), saj so že stara ljudstva veliko energije porabila prav za zidanje veličastnih posmrtnih megalitov.4 "Mogočnost spomenikov je fizični posnetek razmerja med neminljivim kolektivnim duhom in individualno podreditvijo: posameznik je le delček mozaično nasnovane celote, brezimni drobec v CD r> --CD 4 Kibori, ki živijo na visokih planotah Madagaskarja, celo življenje gradijo grobnice zase. Na Kitajskem so ^ premoženje posameznika po njegovi smrti cesto porabili za zidanje njegove grobnice. (Morin, 1981: 31) ^ njeni veličastni konstrukciji" (Velikonja 1996, 92). O zadnjem Titovem prebivališču je le malo virov, večinoma so to le fotografije notranjosti in zunanjosti grobnice, medtem ko kakšnih velikih razprav o pomenu grobnice ni. Prva ugotovitev, ki se poraja ob Hiši cvetja, je posnemanje starih kultur in velikih civilizacij, saj je "sprva samo kralj imel pravico, da se bo njegovo truplo povilo s trakovi, položilo v grobnico in balzamiralo, zato da bi se ohranilo, kar je bilo povezano tudi s tem, da je bilo le za njega jasno, da mu bodo bogovi sodili in da bo večno živel na onem svetu" (Morin 1981, 57). S tem se posamezniku izkaže izredna čast. Tako so recimo bili posebej posvečeni grobovi Napoleona I., de Gaulla, Lenina, Edith Piaf, kamor je bil vstop omejen. Drugo skrajnost pa predstavljajo t. i. zločinci proti človeštvu, npr. Mussolinijevo mrtvo telo so skrili, prav tako je bilo prikrito tudi mesto, kjer so pokopali Hitlerjeve kosti. DEDINJE - SREDIŠČE PREDKRŠČANSKEGA SVETIŠČA Položaj spomenikov ni naključno izbran, saj se "proslave odvijajo na točno določenih mestih, ki imajo ali pridobijo posebno veljavo. Ti sveti kraji postanejo zbirališča romarjev nove mitologije, zlasti med obredi. Na mitingih, zborovanjih, jubilejnih srečanjih naj bi bili dokazani moč neposrednosti, spontanost zbranih ljudi, ki aktivno sodeljujejo v slavju, in zlitje z voljo vodje". Prav tako so prostori, kjer stojijo spomeniki ali se zbirajo množice ob državnih praznikih, ponavadi kraji tragičnih porazov in pobojev, "prelita kri pa postane velik dogodek novega političnega ali nacionalnega bajeslovja" (Velikonja, 1996: 89-92). Dedinje, kjer v Spominskem centru stoji Hiša cvetja, ob njej pa še bivša Titova rezidenca, lovska koča, nekoč pa je bil tam še Titov fotolaboratorij in ogromen botaničen vrt, naj bi bilo po podatkih srbskih zgodovinarjev Cajkanovica in Kostica središče predkrščanskega svetišča. Ime se namreč navezuje na belega boga Deda, ki za razliko od Crnboga simbolizira dobrega, svetlega duhovnega zaščitnika. Dedinje ima lastnosti svetišča tudi po tem, da leži med dvema potočkoma (Topčidersko in Mokroluško rečico) in je za to podobno svetiščem, ki so jih zgodovinarji našli v Nemčiji, Sloveniji, na Ceškem - od koder so prišli Slovani in kamor so se naselili (Brkovic, 2001). Tita so na njegovo željo namreč pokopali v Užiški ulici 15 v Beogradu, v E kompleksu njegovega posestva v Dedinju. Maršal se je pred smrtjo z generalom ® in svojim ožjim prijateljem Nikolo Ljubičicem pogovarjal o tem, kje si želi biti ® pokopan. "Ko razmišljam, da me pokopljete v Beogradu, se spomnim, da sem tu | začel delovati, največ sem delal v Beogradu, najvažnejše in največje odločitve ^ sem tu sprejel ... Nikoli si ga ne želim zapustiti. Ti poznaš moj cvetličnjak na s 212 dvorišču Užiške ulice 15. Želel bi si, da me tam pokopljete. Od tam je lep razgled na Beograd" (Broz v Nikšic, 2000). Tito je Beograd poudarjal tudi kot glavno mesto jugoslovanske skupnosti, kjer se ustvarja in kuje bratstvo in enotnost. V govoru leta 1945 v Beogradu je dejal: "Beograd ... šele zdaj postaja zares glavno mesto vseh Jugoslovanov, mesto, ki ga bodo ljubili vsi narodi Jugoslavije, saj so zanj prelivali kri vsi sinovi Jugoslavije. Od tod, iz Beograda, morajo sevati tiste vodilne misli, ki so nas nosile skozi te težke dni - ideja bratstva in enotnosti in ideja velike in srečnejše Jugoslavije ..." Mesto pokopa so objavili v prisotnosti 31 predsednikov republik, štirih kraljev, petih princev, šestih podpredsednikov republike, sedmih predsednikov parlamenta, 22 predsednikov vlad, 13 podpredsednikov vlad, 47 ministrov za zunanje zadeve in velikega števila šefov partij, ministrov in diplomatov s celega sveta, ceremonijo pa je ameriška novinarska agencija UPI opisala kot "največji zbor svetovnih voditeljev našega časa, če ne kar celotne zgodovine" (Nikšic, 2000). Titov mavzolej je pravzaprav zasnovan podobno kot cerkev, steklena streha pa se trikotno dviga ob srednji ladji. Ladja imenujem to sredino prav zato, ker ima resnično podobo cerkvene ladje, ki je s stebri ločena od okrajnih delov mavzoleja, ki nista bistvenega pomena. V središču grobnice, na tleh, ki imajo podobo križa, je pravokoten Titov grob iz belega marmorja, ki je pokrit z marmornato ploščo, na kateri so z zlatimi črkami izpisane besede Josip Broz Tito ter letnici njegovega rojstva in smrti 1892-1980. Tu je izredno pomembna simbolika središča, ki je pogost simbol boga. "Središče je geometrična simbolizacija izvora, žarišča in jedra vseh kozmičnih sil in nasprotij. Je torej par exellence simbol poenotenja, prežemanja in sinteze" (Musek 1990, 172). V mavzoleju je bila predpisana grobna tišina, štirje stražarji, oblečeni v nebesno modre uniforme, pa so stali v njegovih kotih. V ZNAMENJU ROŽ Ob imenu Hiša cvetja resda sprva ne pomislimo na njegov globlji pomen, vendar se v njem skrivata dve pomembni besedi, ki sta vsaka po svoje s smrtjo še kako povezani. Ime cvetja verjetno izhaja tudi iz dejstva, da je na prejšnjem mestu kasnejšega Spominskega centra in mavzoleja stal cvetličnjak, ob Titovem grobu pa je bilo posajeno nešteto rož. Krsta, grob, grobnica ali pokopališče _ so bili v slovanskem izročilu participirani kot simbol hiše, doma na "drugem £ svetu", kar se je začelo pogosto pojavljati v sami terminologiji. Mnogo imen za