FERDO GODINA, VIRAGOVA VERONA. V zbirki Viragova Verona je Ferdo Godina zbral nekatere starejše novele. Domala vse izhajajo iz tiste doživljajske osnove, ki se je oblikovala v pisateljevi mladosti. Svet teh Godi-novih no\el je Prekimirje z vsemi takimi značilnostmi, kot jih našemil (Občinstvu tako  plastično   posreduje  Miško   Kranjec,  samo  da   Godina   bolj   pušča
* Franci Zagoričnik. Agamemnon. Državna založba Slovenije 1963.
554
ob strani eksistenčno težo svojega človeka, saj ga močneje zanimajo njegove osebne strasti in že kar primitivni nagoni, ki ne glede na stan in na stopnjo osveščenosti orjejo po ljudeh.
Eden od elementov, ki sestavljajo ta doživljajski svet. je izobražujoča se mladina. Ta iz zaostalega Prekmurja odhaja v šole ter potem v domače vasi prinaša duha po tujih mestih. Toda relacija mesto — vas rabi pisatelju le za formiranje človeške podobe, ne povzroča pa v novelah tudi idejnih problemov ali kakih drugih, iz družbene situacije izvirajočih dilem. Godinovi dijaki in študentje so potemtakem le nekoliko svojstveni družbeni sloj. ki se polagoma odtujuje domačemu prebivalstvu, poležava ob Muri in se zvija v krčih prebujajoče se spolne slasti. Na io temo so napisane tri novele v zbirki: Ljudje, Dva človeka in Viragova Verona. Seveda je pisatelj zgodbe in ljudi skiciral iz toliko neurejenega spoznanja o usodnosti mladostnega erotičnega iskanja, da novele zbujajo vtis samo gole narativnosti, ki se le prerada zgoščuje v sen-zualnih prigodah.
Vsekakor se erotika v novelah bolje sklada z miselnostjo oziroma s pri-rodnostjo ljudi takrat, kadar njeni nosilci ostajajo tipični predstavniki ne-osveščenega Prekmurja. Tu je včasih celo videti, kot da pisateljev izraz ne more dohajati zakrite erotične sile — tak primer bi bila nemara Povest o Modlifevi Jeli — in končni učinek je potemtakem bolj medel kot silovitost teme: vendar je pisatelj v Čuričevi zgodbi iz novele Ljudje, še posebej pa v zadnji noveli Sagajev Tinč in njegova mati. uspel toliko uskladiti svoj izraz s prvobitnimi nagoni svojih Prekmurcev. da potem o njegovem uspešnem prizadevanju po avtentičnosti ne more biti več dvoma. Sagajev Tinč, njegova mati in Gombareva Kata sodijo med najbolj polnokrvne osebe v zbirki in čisto gotovo takšni ljudje živijo, se ljubijo in sovražijo v vsakem času in okolju, (oda v tem, kot ga prikazuje Godina, se zdijo še posebno pristni in naravni.
Kar je bilo prej rečeno za študirajočo mladino, ki se odtujuje Prekmurju in se v razpetju med mestom in vasjo zapira v iskanje svoje osebne zadostitve, velja tudi za izseljence, ob katerih Godina prav tako ne išče splošnejših eksistenčnih ali čustvenih dilem, pač pa mu izseljenci pomenijo opisovanja vredno zanimivost le toliko, kolikor se v domači kraj vračajo s spremenjenimi pogledi na odnose med ljudmi in med spoloma še posebej oziroma s potencirano slo po zadoščanju. kakršna že skoraj diši po mestnem razvratu. Podoba take vaške razvratnice je Berglezova L'la i/ novele Ela ljubi, ki se je vrnila iz Francije in zdaj kot razbrzdana žival čaka na sproščenje svoje sle. čeprav je novela dokaj kompaktno izdelana, pa je vendar Elina čutnost iztrgana iz njenega bistva, je preveč opazen privesek njene izseljenske usode in bolj plod avtorjevega pisateljskega čopiča kot pa posledica resnične življenjske potrebe.
In še en element je. ki se v novelah pogosto pojavlja. To je erotika mladih semeniščnikov in duhovnikov. Godina komaj opazno nakazuje misel. da so dijaki iz Prekmurja bolj po sili ter iz potrebe kot pa i/, prepričanja odhajali v semenišče ter postajali oznanjevaki krščanske morale. Toda problem poklicnega iskanja, ki naj bi imel korenine v socialni mizeriji ali v neprosvetljeni miselnosti, je spet samo obrobnega pomena, ker pisatelja bolj zanima iskanje ženske pri ljudeh, pri takih torej, ki bi se ji pravzaprav za celo življenje morali odpovedati. Da  je problem duhovniške erotike svoje dni
555
pisatelja zelo pritegoval, dokazuje tudi njegov roman Bele tulpike. ki je bil napisan približno ob istem času kot Virago\a Verona. A medtem ko je v romanu z globljo psihološko vzročnostjo in posledičnostjo začrtal erotično pot mladega duhovnika, ker je v obširnejšem tekstu pač imel več možnosti za to, je v novelah reševal nasprotje med poklicnim poslanstvom in telesnostjo le z golimi scenami. Zato je kaplan Mesaric iz novele Viragova Verona samo navaden ženskar in nič drugega, Ferenc in Vanč iz novele Dva človeka sta le dva navadna mladostnika, ki se sicer pripravljata na bogoslovje in ju ženska kot večino drugih mladih ljudi nenavadno priteguje, a vsa ta dejstva sama na sebi, pa naj bodo še tako privlačno opisana, še ne pomenijo dobre literature. Ne pomenijo zato. ker tu manjka še nekaj, in to je odkrivanje tistega najintimnejšega in najpretresljivejšega v človeku, zaradi česar se obrača naša življenjska pot in nas sili v dejanja, ki oporekajo trdno zasidranim normam neke družbene sredine. Godina je najbrž začutil težo te umetniške zahteve, a jo je rajši obšel in zato Vanča kar naenkrat zagledamo pred oltarjem, medtem ko se Ferenc brez posebnih notranjih bojev odloči za svojo pot. S tega vidika je še bolj zunanje, torej s samimi scenami, očrtan kaplan Mesaric, ki v nas upravičeno zbuja domnevo, da je v prikazovanju duhovniške erotike šlo pisatelju prej za protiduhovniško tendenco kot pa za odkrivanje protislovij polnega človekovega notranjega sveta.
Izmed vseh ljudi, ki stopajo v bogoslovje ali pa so že daleč v poklicu, je še najbolje izdelan plebanuš Cakič iz istoimenske novele. Sicer je tudi tu prej omenjena tendenca kar precej vidna, a navzlic temu je plebanuševa pojavnost resničnejša. bolj živa. njegovo gledanje na čas in na ljudi okrog sebe je sad dolge življenjske poti in utrjenega prepričanja, ali z drugo besedo: plebanuš Čakič tak, kot je. mora ravnati tako. kot ravna, zakaj njegovo moralistično ukrepanje je porojeno v njegovem bistvu, v katerem dokaj razločno slutimo težo dolgoletnega odpovedovanja, ki v človeku zmeraj rodi takšne ali drugačne komplekse. Čakičeva negativnost je v noveli res tudi nekoliko namerna, a ob njem je Godina s tolikšno prepričljivostjo postavil novi svet ob starega, moralno normo ob resnično življenje, da ta negativnost v osebnosti starega plebanuša  nikakor  ni  več sama  sebi  namen.
Od vseh do zdaj omenjenih novel se po miljeju loči le novela Beg v temo, ki je postavljena v vojaško sredino. A loči se bolj po okolju kot po pisateljskem izrazu. Tudi tu imamo mnogo objektivnega označevanja: avtorjevega subjekta ni čutiti nikjer, njegova spoznanja o življenju komaj rahlo prenikajo skozi  nekoliko nenavadne, bolj   ekstremne kot povprečne ljudi.
Zbirka novel Viragova Verona plastično odkriva Godinove začel ne pisateljske kvalitete in njegov pogled na ljudi iz nekdanjega Prekmurja. Sicer se novele večinoma ne dvigajo nad deskriptivno povprečnost, a vendar marsikje začutimo živega človeka, ki si je iz prabitne težnje po zadoščanju samega sebe uravnaval odnos do sredine, v  kateri  je moral  živeti.
Jože   Šifrer
556