¦            J. E. Bogomil:
I                    »Fant, ali si neumen!"                    '
I    ^5=3
P        ]---------akor preproge so bili travniki. Vrtovi kakor pregrinjala, polna
Kcvetja in zelenja. Majnik prihaja. Majnik! Povsod lepota, bajna in čarna kakor iz devete dežele.
¦        ^                   Pepi se je zagledal v pisano cvetje. A ga ni dolgo samo B       ^rihV^   gledal. Šel in ga nabral, pa povezal v — če ne ravno krasen, m      pa vendar čeden šopek.                                                                                     j I              Vesel ga je prinesel v hišo.                                                                       ¦ I               »Oh, kako je lep!« je začul pohvalo iz maminih ust.                           1
¦                 »In kako lepo diši! Poduhajte, mamakc                                           ,1
¦               »Zaresk                                                                                         *
¦                 »Na, pa še ti!«
¦                Tudi sestrica Pavlica je bila deležna dobrote, da je smela približati
¦       svoj topli nosek lepemu šopku, ki ga je nabral in povezal sam Pepi. m       Poduhala ga je in — na vso moč kihnila. Seveda! Ker tako močno diši. K       O je bila porednica!
I                                    82
Kuharica Roza, hišna Minka, oelo papa v pisarni — nihče ni imel fa dan miru pred Pepijem. Vsi so hvalili njegov šopek in vonj njegov.
Kar pijan je bil Pepi same hvale ta dan.
Na travi v vrtu je ležal stari čuvaj, mrki Hektor. Tudi njemu — kajpak, prijatelju! — mora Pepi pokazati, zakaj ga danes vsi hvalijo.
Kaj bo šele Hektor naredil? Saj je Pepi slišal, kako se je pred kratkim učila Pavlica: >Pes bolj slabo vidi, natanko pa sliši in posebno dobro voha. Zato ga rabijo lovci, da jim zasleduje divjačino.« Pa bi bil vesel Pepi tudi pasje pohvale.
»No — ali bo kajk -
Bolj pa, ko se je Pepi trudil, da bi dosegel pri Hektorju kako znamenje pasje zadovoljnosti, bolj se je stari čuvaj nevoljen umikal, bolj se pačil, bolj čemerno gledal, kakor bi hotel reči: »Fant, ali si neumen! To ni zamel Zame je košček klobase. Taka rec rni diši. In če bi jih bilo več, bi pa še lepše dišalo. Tudi meso bi rad duhal, celo kosti bi se ne branil. In če ni drugega, mi diši tudi kos kruha. Tudi mleko imam rad, celo voda mi včasih dobro stori. Toda — trava?! Pa saj to še trava ni. Fant, ne bodi neumen!«
Tistega dne si Pepi in Hektor nista bila posebno prijatelja. A proti večeru, ko je Pepijev šopek snedel zajec, je Pepi tudi Hektorju dobro-hotno odpustil in pozabil na žaljivo pasje vedenje.