



■



.


PRAKTIČNI

v

ČEBELAR

Priredil

Fr. Donat Jug.

LJUBLJANA 1934.

Založilo »Čebelarsko društvo za Slovenijo" v Ljubljani.

56856

o^c 'o

Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Čeč).

Predgovor.

Leta 1734. se je na Breznici ob vznožju mogočnega Stola
na Gorenjskem rodil Anton Janša,  čigar dvestoletnico rojstva
bomo obhajali letos. Ni ga menda čebelarja v Sloveniji, ki bi mu
ne bilo znano ime tega velikega sina našega naroda, čebelarja
svetovne slave, ki si je s svojimi klasičnimi književnimi deli
postavil večen spomenik.

Njegovemu geniju in njegovemu velikemu spo¬
minu posvečam to skromno delo.  To storim tem rajši,
ker so v njem zbrani in v celoto povezani čebelarski nauki
samih domačih čebelarjev, lahko rečem Janševih učencev no¬
vejše dobe.

Bodi mi dovoljeno, da na tem mestu izrečem zahvalo vsem
tistim slovenskim čebelarjem, ki so s svojim znanjem pripomogli
k zgradbi tega spomenika.

V imenu slovenskih čebelarjev se pa še posebno zahvaljujem
..Čebelarskemu društvu za Slovenijo" v Ljubljani,
da je knjigo kljub kritičnemu času založilo, gg. odbornikom za
strokovni pregled in popolnitev spisa, prof. Slavku Raiču pa še
posebej za jezikovni pregled.

Brezje na Gorenjskem, na novega leta dan, 1934.

Fr. Donat Jug.

1 *

Uvod.

Čebelarstvo je v Sloveniji zelo priljubljeno, pa ne samo
pri kmečkem stanu, temveč tudi pri drugih, ki se ga oprijemljejo
iz različnih, toda večinoma idealnih razlogov.

Odkar se je v Ljubljani ustanovilo „Čebelarsko društvo za
Slovenijo", se je storilo marsikaj tudi za povzdigo čebelarstva
in izobrazbo čebelarjev. Časopis »Slovenski Čebelar", ki ga
društvo izdaja že od prvega leta svojega obstoja, to je od leta
1898. dalje, je članom najboljša opora. Dopisujejo mu najboljši
čebelarski strokovnjaki in tem se moramo čebelarji največ za¬
hvaliti, da smo se naglo dvignili na višjo stopnjo čebelarske
izobrazbe. Če se pa primerjamo z drugimi narodi, moramo
vendar priznati, da je naša strokovna književnost še jako skromna.
Razen 37 letnikov »Slovenskega Čebelarja" imamo le prav malo
porabnih knjig čebelarske vsebine.

Zaradi tega se mi je zdela nujno potrebna knjiga, ki bi
obsegala vsa najpotrebnejša navodila za praktično sodobno čebe¬
larjenje in bi rabila posebno čebelarju začetniku. Kajti čebelar
ne more zbirati in proučevati čebelarskih naukov in čebelarskih
navodil, ki so raztresena po raznih letnikih »Slovenskega Čebe¬
larja"; saj tudi ni več vseh številk starejših letnikov.

Zato sem se lotil tega potrebnega dela in sestavil pričujočo
knjigo; spisana je poljudno in je zgolj strokovne vsebine. Kar
se tiče znanosti o čebelah in njihovem življenju, vsebuje knjiga
le toliko, kolikor je potrebno, da ve vsak praktičen čebelar.

Knjiga je razdeljena na štiri dele:

I. del obsega splošni nauk o čebelarstvu in njega namenu,
o načinu, kako naj po njem pričnemo čebelariti, o panjih, čebel¬
njakih i. t. d.

II. del govori o čebelah in njih življenju ter poudarja teore¬
tične pojme čebelarstva, kolikor jih mora vedeti vsak čebelar,

6

posebno še začetnik; končno o čebelnih boleznih in kako mo¬
ramo čebele pred njimi varovati.

III. del daje praktična navodila za ravnanje s čebelami,
z roji i. t. d.

IV. del razpravlja o medu in vosku, kako jih čistimo, sprav¬
ljamo, uporabljamo in prodajamo, ter o ostalih čebelarskih
opravilih.

Knjigo sem priredil na podlagi svoje mnogoletne izkušnje
in svojega čebelarskega znanja. V njej priporočam le to, kar
sem sam spoznal za dobro in praktično. Tuje književnosti za
praktični del te knjige nisem uporabljal, pač pa sem sprejel
praktične nasvete in navodila domačih strokovnjakov in pisateljev
iz »Slovenskega Čebelarja". Dotična dela so navedena na zadnji
strani knjige.

Čeprav je knjiga namenjena v prvi vrsti čebelarjem, jo
priporočam tudi drugim, posebno mladini, in vsem tistim, ki se
količkaj zanimajo za čebele in naravo.

Kratka zgodovina čebelarstva.

Že v starem veku je človek poznal čebelo. Veljala je od
nekdaj kot zgled pridnosti, složnega, vzajemnega dela, redoljub-
nosti, snage, varčnosti, zvestobe, poguma, vztrajnosti, čuječnosti,
bistroumnosti in smotrenosti. Med je bil važno zdravilo, hrana
bogov in ljudi, vosek pa pomemben v bogoslužju, zdravilstvu in
gospodinjstvu; pri maziljenju mumij je bil starim Egipčanom
prav tako potreben, kakor Grkom in Rimljanom za pripravljanje
njih pisalnih ploščic.

V deželah z milim podnebjem je človek med lahko pridobival
tudi od divjih čebel, sicer pa se je že zgodaj domislil, da nudi
tej marljivi živalci v svoji bližini primerno bivališče in ji s tem
omogoči, da kljubuje mrazu in vremenskim neprilikam.

Skoro do konca 17. stoletja je bila čebelna družina za
človeštvo knjiga, zapečatena s sedmimi pečati. Vemo pa, da so
že v starem Egiptu prevažali čebele po Nilu na pašo in tudi
sveto pismo često govori o medu. Iz starega veka imamo o čebeli
tudi že nekaj točnejših sporočil; najbolje je o tej sončni ptičici
pisal grški modrijan Aristotel  (384—322 pr. Kr.), največ pa
razpravlja o njej rimski pesnik Vergil  (70—19 pr. Kr.). Toda
nihče izmed teh ni odlomil pečatov tajnosti polne knjige matere
narave, kaj šele, da bi jo odprl, po njej listal in nam povedal
o življenju čebel kaj zanesljivega.

Šele bogoverni Nizozemec jan Swammerdam  (naravo¬
slovec v Amsterdamu, 1637—1680) je začel odkrivati skrivnosti
iz življenja čebel. Pričel je z znanstvenim opazovanjem, dal
čebelo pod drobnogled, določil spol matice, pojasnil razliko med
troti in čebelami, ter dognal bistvo čebelnega družinskega življe¬
nja. Svoja znanstvena opazovanja je zbral v knjigi, ki je bila
prevedena v latinščino in je znana pod imenom „Biblia naturae".

Od tedaj se je veselo oznanilo o čebeli po svetu vedno
bolj širilo, skrivnosti so se polagoma znanstveno pojasnjevale.

8

Ant. Reaumur (francoski fizik in zoolog, 1683—1757) nam je
odkril tajnost zgradbe satja, pravo čudo stavbne umetnosti;
izumil je tudi stekleni panj, da je lahko opazoval življenje čebel.

Za njim se je pojavil francoski Švicar, že kot deček oslepeli
Frangois Huber  (rojen v Ženevi 1.1750.), ki ni nikoli videl
niti čebel, niti satja, ki pa je v svoji ljubezni do te živalce kljub
slepoti s pomočjo svojega spretnega služabnika Burnena proučil
življenje čebel, kakor še nihče pred njim. Kot sad svojega življen-
skega truda je izdal dragoceno knjigo o novih ugotovitvah pri
čebeli (Nouvelles observations sur les abeilles 1789).

Svetovni sloves uživa tudi njegov sodobnik Slovenec Anton
Janša,  ki je izredno obogatil čebelarsko znanost, opirajoč se
na lastne bogate praktične izkušnje. Najprej je spisal v
nemškem jeziku »Razpravo o rojenju čebel" (1771). Obsežnejša
knjiga »Popolni nauk v čebelarstvu", ki jo je spisal tudi v nem¬
ščini, je izšla šele po njegovi smrti 1.1775. S to znamenito knjigo
se je uvrstil med prve svetovne čebelarske znanstvenike. Do
malega vse, kar je takrat zapisal, je trajne vrednosti; to potrjuje
tudi dejstvo, da je peta nemška izdaja te knjige izšla še 1. 1900.

Prvo slovensko izdajo Janševe knjige »Popolni nauk o čebe¬
larstvu", je priredil Janez Goličnik, župnik v Grižah na Štajerskem;
tiskana je bila v Celju 1.1792. »Razprava o rojenju čebel" je
izšla v slovenščini 1.1906. v Ljubljani. Prevod je oskrbel Avgust
Bukovec. Druga slovenska izdaja »Popolnega nauka o čebelar¬
stvu" je izšla 1.1906., tretja pa 1. 1922. obe v Ljubljani. Priredil
jih je nadučitelj Frančišek Rojina — Prevod »Razprave o rojenju

čebel", ki ga
je leta 1776.
oskrbel P. P.
Glavar, je
ostal, žal, v
rokopisu in
seje vrhtega
izgubil.

L. 1814.
je izumil ge-

a nijalni ukra¬
jinski čebe-
lar Peter
Ivanov Lč

Sl. 1. Prokopovičev panj, rešetka in satnik.

9

Prokopovič (rojen 1. 1775. v Palčiky v Ukrajini, umrl 1. 1840.)
panj, ki je imel v medišču cele satnike, medišče pa z matično

rešetko ločeno od plodišča. Toda glas Prokopovičevega velikega
izuma ni šel preko meje Rusije. Zato velja Poljak Janez

Sl. 2. Janez Dzierzon

10

Dzierzon (rojen 1.1811. v Lovkovicah v Šleziji, umrl 1.1906.)
za izumitelja panja s premičnim satjem, četudi so bili njegovi
panji opremljeni zgolj z vrhnjimi letvicami za sate. Velika nje¬
gova zasluga je, da je izum objavil in so se ga zaradi tega
čebelarji splošno oprijeli.

Dzierzon je pojasnil tudi več skrivnosti iz življenja čebel;
odkril je partenogenezo, t. j. deviško sposobnost zaroda (troti
nastanejo iz neoplojenih jajčec). Ko pa je baron Avgust Ber-
lepsch (1815—1877) Dzierzonov izum izpopolnil s tem, da je
izumil cele okvire za sate, so se na stežaj odprla vrata napred¬
nemu čebelarstvu in čebelarski zna¬
nosti.

Za napredek praktičnega čebe¬
larstva sta bila največje važnosti še
dva druga izuma: izum satnice in točila.
Prve satnice (umetno satje) je izdelal
mizar J. M e h r i n g (1816—1878), ki je
svoj izum 1. 1857. prvič opisal, leta
1858. pa prvič razstavil v Stuttgartu.

Drugi in neobhodno potrebni
pripomoček novodobnega čebelar¬
stva, točilo, pa je 1. 1865. prvič pred
javnostjo razkazal major Hruška
(rojen na Moravskem).

Da tudi Američani v Zedinjenih
državah v tem pogledu niso zaostali,
je samo ob sebi umljivo. Tam se je
najprej zelo razširil Langstrothov panj, nato Dadantov in še več dru¬
gih. Za napredno čebelarstvo v Ameriki ima velike zasluge A. J.
Root,  ki je 1.1862. ustanovil lastno tovarno za čebelarske potreb¬
ščine in izdajal svoj čebelarski list »Gleanings in Bee Culture", ki
ga je 45 let sam urejeval. Američani imenujejo Roota čebelarskega
pionirja. Seznanil se je z Langstrothom in Dadantom,
nakar so ti trije možje z združenimi močmi delovali za povzdigo
čebelarstva v Ameriki. Njim se morajo Američani zahvaliti, da
je čebelarstvo pri njih na tako visoki stopnji.

Okoli leta 1885. se je pojavil na čebelarskem obzorju
pastor Ferd. Gerstung  iz Ossmannstedia v Nemčiji. Ta je
celih 40 let deloval za modernizacijo čebelarstva. Bil je odličen
strokovnjak in raziskovalec življenja čebel, pri tem pa izredno

Sl. 3. J. Mehring.

11

Sl. 4. Major Hruška.

belna družina razvija neovirano,
plodišča neprimerna, in sicer
čebelne družine, ki si je
zgradila gnezdo v neovira¬
nem prostoru. Po teh na¬
čelih je zgradil tudi svoj
panj, ki mu pri nas pravimo
*gerstungovec“.

Po omenjenih izumih
se je umno čebelarstvo
lahko mogočno razmahnilo
v vseh kulturnih deželah.
Odtlej pišejo o čebeli vsi
kulturni narodi, opevajo jo
pesniki, občudujejo naravo¬
slovci, priporočajo nje po¬
snemanje učitelji in socio¬
logi; tisoči knjig, knjižic in
člankov je napisanih o njej
— mnogo več kakor o ka¬
terikoli drugi živali.

polemičen teoretik in prak¬
tik. Spisal je več zname¬
nitih čebelarskih knjig. S
svojimi zanimivimi in po¬
učnimi članki je mnogo
pripomogel k razvoju če¬
belarstva ne le v Nemčiji,
temveč tudi drugod. Po¬
sebne zanimivosti je do¬
gnal glede reda, ki vlada
v čebelnem plodišču, zla¬
sti, da zalega matica v
v obliki krogle. Opozarjal
je na škodljivost satnikov
malih mer in uvedel za
velikost sata racionalno
(najprimernejšo) mero, t. j.
40 X 25 cm,  ker je dognal,
da se le pri tej meri če-
Dokazal je, da so dvonadstropna
na podlagi bistrih opazovanj

SI. 5. Ferd. Gerstung.

12

Razvoj čebelarstva v naših krajih.

Čeprav stari narodi niso mnogo vedeli o življenju čebel, so
se vendar naši pradedje že v srednjem veku z vnemo bavili s
čebelarstvom. Dr. Grudnova knjiga »Zgodovina slovenskega

naroda" (str. 27.) omenja, da so
Slovenci čebele pasli že v svoji
prvotni domovini na južnem Ru¬
skem, kjer so bili obsežni lipovi
gozdovi. Ko so se preselili v
sedanjo domovino, so tudi tu
pridno čebelarili. Izsekavali so
na ugodnih prisojnih krajih ob¬
širne gozdne obronke, ki so se
kmalu prerastli z resjem. Tu so
imele čebele bujno pašo. V mno¬
gih listinah so taki pašniki iz¬
rečno omenjeni. Najstarejši ur¬
barji ali zapiski o davščinah iz
6. stol. izpričujejo, da so morali
podložniki dajati graščakom za
davek poleg drugih pridelkov
tudi med in vosek. Ista knjiga
navaja na str. 438., da je bilo
čebelarstvo v 12. stol. med našim ljudstvom že zelo udomačeno.
Posebno so ga takrat pospeševali samostani, ki so pridno če¬
belarili, ker so rabili mnogo voska za cerkvene potrebe.

To so dokazi, da je čebelarstvo v našem narodu že od
nekdaj ukoreninjeno.

Ni znano, kako so čebelarili naši pradedje, ko so se naselili
v sedanjih krajih; gotovo je bil njihov način čebelarjenja prav
preprost. Saj se dobijo še sedaj sledovi starodavnega »ulja",
t. j. po koncu postavljenega ali pa ležečega drevesnega dupla.
Po Istri in nekaterih dalmatinskih otokih čebelarijo preprosti
kmetje še dandanes v prilično takih »panjih", t. j. 70 cm  visokem
pokončnem panju, ki je zbit iz štirih klanih desek, brez sleherne
notranje opreme.

Kdaj so uvedli v naših krajih tako zvane kranjiče, ni znano.
Bržkone so jih prinesli s seboj rimski naseljenci, kajti rimski
pisatelj Calumella  (50 po Kr.) popisuje v svoji 9. knjigi panje

Sl. 6. Dalmatinski panj.

13

natančno take oblike, kakršna je sedanja oblika kranjiča. V
tem panju so naši pradedje čebelarili že v starih časih. Janša
je ta panj v toliko izpopolnil, da mu je določil enotno mero
(19 X 37 X 79 cm).  Učil je tedanje čebelarje, kako lahko pri¬
delajo ob dobri paši
več medu s tem, da
dajejo na panje na¬
klade. Taka naklada
je tudi lahko panj, ki
mu je bilo dno odtr¬
gano. To je bil nekak
predhodnik današnje¬
ga medišča. Janša je
popisal tudi poseben
voz na gugala za pre¬
važanje.

Anton Janša
se je rodil 20. maja
1734. leta na Breznici
na Gorenjskem pod
slamnato streho, ka¬
kor toliko naših slav¬
nih mož. V čebelarstvu
je bil samouk; pred

svojim nastopom na Sl. 7.

čebelarski šoli na Du¬
naju ni imel posebne šolske izobrazbe. Kdor pa čita njegovi
knjigi, se ne more načuditi njegovemu bistroumnemu in pravil¬
nemu opazovanju. Čebela mu ni bila nikaka zaprta knjiga, njegovo
bistro oko in velik um sta odkrila marsikatero njeno tajnost. V
njegovih knjigah ne najdejo niti strokovnjaki današnjega dne
lahko nauka, ki bi o njem mogli dvomiti. Janšo je 1. 1770. cesarica
Marija Terezija nastavila kot prvega čebelarskega učitelja na
Dunaju; na tem odličnem mestu je imel priliko, da pokaže svoje
izredno čebelarsko znanje in spretnost.

Za časa Janše je bilo čebelarstvo po naših krajih že zelo
razvito, a čebelarili so Slovenci s kranjiči splošno skoraj do
konca 19. stol.; nekateri čebelarijo tako še danes.

Odkar je Dzierzon izumil panj s premičnim satjem, čebe¬
larski strokovnjaki po vseh evropskih državah kar tekmujejo,

14

kako bi pospešili čebelarski napredek. V zadnjih desetletjih se
je pojavilo nešteto panjev raznih oblik s premičnim satjem.
Povsod so se kosali, kdo bo sestavil najboljši in praktičnejši panj.

Kaj pa mi Slovenci, ali smo mar v tem času mirovali? Nismo;
tudi pri nas je že nad pol stoletja delovanje na čebelarskem polju
zelo živahno. Ko se je pričel razvijati po svetu nov način čebe¬
larjenja s panji s premičnim satjem, so se za take panje začeli
najprej zanimati čebelarji naših izobraženejših krogov. Župnik
Janez Sumper  v Skočidolu na Koroškem je bil prvi, ki je
I. 1862. kranjiča »mobiliziral*. Opremil ga je z devetimi podol¬
žnimi polsatniki s trivoglato zgornjo letvico. Panj je bil 71 cm
dolg, 42—47 1 / 2  cm  širok in 16—18 1 / 2 cm  visok; imel je torej
isto prostornino kakor Janšev panji Priporočali so ga pod imenom
skočidolski  panj.

Leta 1873. ustanovljeno »Kranjsko društvo za umno čebe¬
larstvo* je kmalu za Sumperjevim panjem začelo priporočati
kranjski družbeni panj,  ki so se ga čebelarji precej poprijeli.
Tudi ta panj je bil podoben kranjiču; opremljen je bil s prečnimi
satniki v velikosti 16 X 24 cm.  Kmalu pa ga je začel izpodrivati
dzierzonovani kranjski panj,  ki ga je priporočal bohinj¬
ski župnik L. Porenta.  Tudi ta panj je imel obliko kranjiča, sicer
pa je bil popolnoma podoben omenjenemu družbenemu panju.

Značilno za vso to dobo
je, da so vsa takratna priza¬
devanja po uvedbi panjev s
premičnim satjem temeljila,
kar se tiče oblike novega panja,
na kranjiču.

Prvi panji velike mere
so se pojavili okoli 1. 1890.
Priporočal jih je ljubljanski
čebelar Peter Pavlin, kije
nanj vplival američan Frank
Ben ton.  Tudi ti panji (pavli-
novci) so imeli obliko kranjiča,
seveda neprimerno večjega.
Že je kazalo, da se jih bodo
čebelarji splošno oprijeli, toda
na plan je stopil tedanji ured¬
nik »Slovenskega Čebelarja*,

15

Frančišek Rojina, ki se
je takoj po ustanovitvi seda¬
njega društva z veliko vnemo
začel zanimati za gerstungovca
in kesneje tudi za francoski
panj (Droryjevega sestava).

Ta dva panja sta čvrsto začela
izpodrivati pavlinovce.

Na Štajerskem se je takrat
uveljavljal dunajski panj, ki ga
je propagiral zaslužni potovalni
učitelj Jan. Jurančič.

Toda večina čebelarjev je
še vedno čebelarila v kranjiču.

Ta panj se pri nas drži tako
dolgo časa zato, ker je bila v
naših krajih kupčija z živimi
čebelami jako razvita. Za
njen razvoj ima največ zaslug
Emil Ravenegg  (baron
Rotschiitz), ki je leta 1859
večji meri izvažati. Ustanovil je velečebelarstvo v Podsmreki pri
Višnji gori in spisal več čebelarskih knjig. Pozneje so se bavili
z izvažanjem čebel v veliki meri zlasti Mihael Ambrožič v Moj¬
strani, Egidij Jeglič na Selu pri Žirovnici, Fran Košak na Gro¬
supljem in Janez Strgar v
Bitnjah, ki še sedaj izvaža v
vse dele sveta. Inozemstvo je
z rastočim zanimanjem kupo¬
valo našo sivko; prišel je celo
iz Amerike znameniti čebelar
Frank Benton, ki je nekaj časa
pri nas vzrejal matice za izvoz.
Svetovna vojna in razmere po
vojni so izvoz čebel skoraj
popolnoma ustavile. Kljub te¬
mu je naša čebela še dan¬
danes svetovno znana kot naj¬
boljša.

Sl. 9. Frančišek Rojina.
kot prvi začel kranjsko čebelo v

Sl. 10. Jan. Jurančič.

16

Slovenski čebelarji so do¬
slej imeli že več organizacij
za pospeševanje čebelarstva.
Kakor že gori omenjeno, so
leta 1873. ustanovili tako dru¬
štvo, ki je iudi izdajalo list
„ Slovenska čebela".  Iz¬
hajal je od leta 1873.—1882.
S prenehanjem društva je tudi
njemu ugasnilo življenje. Toda
že leto nato so čebelarji usta¬
novili novo »Čebelarsko in
sadjerejsko društvo", ki je iz¬
dajalo od leta 1883.—1889.
»Slovenskega čebelarja
in sadjerejca".  Po pro¬
padu tega društva je prevzel
vlogo pospeševatelja našega
čebelarstva »Kmetovalec".  Njegov urednik Gustav Pirc je
bil iskren prijatelj čebelarjev. Zlasti na njegovo pobudo je bilo
leta 1898. ustanovljeno
sedanje »Čebelarsko
društvo  za  Slovenijo".

Takrat se je pričela za
naše čebelarstvo nova do¬
ba. Na plan so stopili prvi
domači mojstri in jeli z
največjo vnemo delovati
za napredek. Društvo je za¬
čelo izdajati glasilo »Slo¬
venski Čebelar  “.Okoli
njega so se strnili naboljši
čebelarji strokovnjaki, ki
so priporočali napredni
način čebelarjenja s pre¬
mičnim satjem.

Največje težave so bile
v tem, da še nismo imeli
enotnega panja. Toda ta¬
kratni urednik »Sloven-

Teew-

Sl. )2. Anton Žnideršič.

Sl. 11. Gustav Pirc.

17

skega Čebelarja", Frančišek Rojina, je takoj po ustanovitvi društva
začel opozarjati na pomanjkljivosti panjev majhne mere in na
hibe pavlinovcev. Priporočal je Gerstungov panj in mu s svojim
spretnim peresom kmalu pripomogel do veljave; s tem je postavil
trden temelj sedanjemu našemu čebelarstvu. Poleg Rojine ima
velike zasluge tudi Anton Žnideršič,  ki je do konca vojne
čebelaril z več sto panji v Ilirski Bistrici. Tudi njemu je najbolj
ugajal Gerstungov panj, toda sčasoma se je prepričal, da ni
povsem pripraven za naše kraje, ker ni prikladen za prevažanje.
Ustrezal mu pa ni tudi za to, ker ga moramo opravljati od zgoraj
in ne moremo torej teh panjev zlagati v skladanico. Ugajala pa
mu je pri teh panjih velikost satnika (41 X 26 cm).  Ker je ta
mera za naše kraje primerna in odgovarja tudi normalnemu
razvoju čebelne družine, jo je obdržal. Panj pa, ki se mu je za
naše razmere zdel bolj primeren, je bil Albertijev listovni panj,
ki ga opravljamo od zadaj. V tem panju so sati usmerjeni proti
žrelu. Žnideršič ga je opremil s satniki zgoraj omenjene Ger-
stungove (racionalne) mere. Panj so čebelarji krstili za »Žnider¬
šičev panj" (A. Ž. panj). Za prevažanje na pašo je posebno
pripraven in ga lahko zlagamo v skladanico. Naglo se je razširil
po vseh slovenskih pokrajinah in smo z njim Slovenci dobili
enoten novodoben panj, ki je postal že pravcata narodova last.

Praktični čebelar

2

I. DEL.

Splošni pojmi o čebelarstvu.

Cebelna hrana.

Čebele se preživljajo s tremi naravnimi snovmi: s cvetnim
nektarjem,  ki ga pretvarjajo v med, s cvetnim prahom
(obnožino) in vodo.  Ako jim katerakoli teh snovi primanjkuje,
je njihov življenjski obstanek ogrožen. V sili je nadomestilo za
med samo raztopljen sladkor (tak, kakršnega uživamo v kavi),
vendar je čebelam primerna hrana le v zimskem času, ko miru¬
jejo. Za hrano čebelnega naraščaja pa sladkor ni, ker nima v
sebi tistih snovi, ki jih čebelni organizem potrebuje.

Čebele nabirajo v prirodi po raznih medečih cvetlicah in
rastlinah nektar  (medečino). To je sladka in dišeča tekočina
ali cvetlična rosa, ki jo cvetovi izločajo iz posebnih žlezic
(mednikov). Vsebuje poleg vode in sladkorja nekaj dušičnatih
snovi in nekaj rudninskih. Čebele ga nabirajo po cvetlicah in
spravljajo v posebni medni mehurček, ki jim ga je narava prav
za to ustvarila; prinašajo ga v panj in odlagajo v celice (voščene
lončke), kjer se zgosti v med. Nektar izločajo nekatere cvetlice
in cvetoča drevesa po gozdih, poljih in livadah, večkrat pa tudi
gozdno igličasto drevje, n. pr. smreka, jelka in macesen.

Obnožino  nabirajo čebele na cvetnih prašnikih. Ko sede
čebela na cvet, si nagrebe s prašnikov obnožino na zadnji dve
nogi, ki sta poraščeni z dlačicami, da se nanje prijema cvetni
prah (pelod). Po cvetju brodi toliko časa, da si napolni oba koška
na nogah s kepicama prahu. Nato odnese obnožino v panj, jo
osmuka v celico ter z glavo trdno stlači. Ker čebele zbirajo
cvetni prah na nogah in prinašajo na nogah, zato imenujemo v
splošnem to čebelno hranilo obnožina.

Obnožina vsebuje mnogo dušikovih snovi (beljakovine) in
maščobo ter je skoraj najpotrebnejša in najvažnejša čebelna

20

hrana, posebno za zalego. Neogibno potrebna je za rast zaroda,
pa tudi dorasle čebele jo potrebujejo, zlasti ob dobri paši. Tudi
matica in trotje ne morejo živeti brez nje. Ker je med skoraj
brez dušika, ki brez njega nobeno živo bitje ne more živeti,
pitajo čebele matico, trote in zalego s tako hrano (mlečkom),
ki je v njej tudi dušik.

Poleg medu in obnožine je potrebna čebelam tudi voda;
dodevajo jo medu in obnožini, da napravijo mleček, redko če-
belno hrano. Ako čebele spomladi zaradi mraza ne morejo
dobiti vode, se zalega v panju množi počasi.

Vodo nabirajo čebele najrajši po rosnih rastlinah ali po
mokrem lesu ter na mokrih tleh. Kadar je pa zjutraj vetrovno
in suho, da ni rose, stikajo za njo okoli studencev, potokov, v
sili tudi okoli luž in napajališč. V panju je ne odlagajo v celice
kakor med in obnožino, ampak jo donašajo le sproti za vsak¬
danjo porabo, sicer bi se jim v panju spridila, satje pa bi
plesnilo. Potrebna jim je samo spomladi in poleti, dokler gojijo
zalego. Pozimi pa, ko mirujejo, jim zadostuje tista, ki je v
medu.

O čebelni paši v splošnem.

Cebelna paša je pri čebelarstvu glavna stvar.
Ako je ni v bližini, je čebelarjenje nemogoče. Čebelar mora sam
vedeti, kje in kdaj je dobra paša, da zamore čebelarjenje po
tem uravnati. Uspeh čebelarstva je odvisen od množine medečih
rastlin v kakem kraju, n. pr. sadnega drevja, robinije (akacije),
lipe, domačega kostanja, medečega grmovja, travniških cvetlic
ter raznih gozdnih cvetlic in gozdnega drevja. Čebelar mora
tudi vedeti, koliko ajde sejejo v njegovem kraju.

Razlikujemo pomladansko, poletno in jesensko pašo. Malo
krajev ima vse tri paše.

Za uspešno čebelarjenje je važna zgodnja paša, posebno
zaradi obnožine, ki jo nudijo čebelam zlasti vrba, leska, troben¬
tice in teloh. Zgodnje pomladanske medeče rastline so: resje,
spomladni žafran, borovnica, češnja, češplje in drugo sadno
drevje.

Paša je zelo odvisna od lege kraja,  kjer rastejo
medeče rastline. N. pr. v hribovitih krajih, kjer je več naravnih
zatišnih obronkov, ali pa v bližini večjih hribov in gora, ki so
obrnjene proti jugu ali jugozapadu, da je ves dan sončno ter

21

so kraji zavarovani pred ostrimi vetrovi (zavetne lege), je že
zgodaj spomladi vse v cvetju, medtem ko se drugod, n. pr, v
osojnih legah ali na odprtem polju, iste vrste rastlin šele pre¬
bujajo. Panji v zavetni legi že živo napredujejo, medtem ko oni,
ki so na odprtem polju, lahko trpijo pomanjkanje hrane.

Tudi na medenje cvetja zelo vpliva lega kraja.
V zavetnih legah, ki so zavarovane pred severom ali pred severo¬
vzhodnimi vetrovi, medijo rastline mnogo bolj kot v krajih, ki so
izpostavljeni mrzlim sapam. Južni vetrovi cvetju ne škodujejo,
ampak medenje še pospešujejo, medtem ko ga nasprotni vetrovi
zadržujejo, ker cvetje suše. Medenje rastlin je zelo odvisno tudi
od vremena. Ako je vreme sončno, tiho in mirno ter so noči
nekoliko soparne, proti jutru pa hladne, se cvetlice orosijo in
mede zelo obilno. Dolgotrajna suša in huda vročina pa medenje
jako zavira. Isto velja za suhe vetrove; kadar piha sever ali
severovzhodnik ali pa burja, ne medi nobena rastlina. Čebele
sicer obletavajo cvetje, a nabero le malo ali pa nič.

Veliko škodo delajo medečim rastlinam pogosti
hudi in mrzli nalivi,  ki medeče cvetje tako sperejo, da
prekine medenje za več dni. Pogosti topel in lahek dež pa
cvetju ne škoduje, ampak medenje še pospešuje. Kadar pa
traja v dobi glavne paše deževno vreme dva do tri tedne skupaj,
imamo navadno slabo čebelarsko letino.

Čebelarstvo ni tedaj odvisno zgolj od dobre ali slabe
čebelne paše, ampak tudi od vremena. Naj je še toliko cvetja,
ako zadržuje čebele slabo vreme, da ne morejo na bero, ne
zaleže vsa čebelarjeva umetnost nič.

Pogoji za uspešno čebelarstvo.

Kakor je znano, je čebelarstvo panoga kmetijstva, ki se pa
nekoliko razlikuje od drugih panog, n. pr. od živinoreje ali pa
od sadjarstva. Živinorejec mora imeti primerno posestvo, dober
in praktičen hlev ter primerne zmožnosti za negovanje živine.
Za čebelarstvo zadostuje košček zemljišča ali majhen vrt, kamor
čebelar lahko postavi primeren čebelnjak. Kajti čebela izkorišča
travnike, polja in gozdove, kolikor jih pač more doseči. Vendar
je tudi uspešno čebelarstvo navezano na nekaj pogojev.

Prvi in glavni pogoj  je, da je v bližini primerna če-
belna paša.  Paša traja lahko enakomerno od zgodnje spomladi
do jeseni, brez večjih presledkov, ali pa je samo nekoliko

22

tednov prav izdatna. Ako je v kakem kraju samo kratka glavna
paša, vozi čebelar v drugem času čebele lahko drugam na
pašo. Kraj pa, kjer ni vse leto nobene paše, sploh ni za
čebelarstvo.

Nadalje bo čebelar uspešno čebelaril le, če je kraj, kjer
misli čebelariti, v zavetni legi.  Odprto polje ni ugodno,
posebno ne, ako je obrnjeno proti severu. Na takem polju me¬
deče rastline le redkokdaj medijo, ker suh severni veter mednike
sproti izsuši. Tudi je na odprtem polju čebelam večkrat otežko-
čen izlet, posebno spomladi.

Zelo važen pogoj je slednjič, da v kraju ni preveč čebel.
Okrožje večjega čebelarstva obsega približno 13 km 2  zemeljske
površine. To se pravi: čebele letijo na pašo do 2000 m  zračne
daljave v krogu na katerokoli stran čebelnjaka. Le v izrednih
primerih v poletnem času, ko medi gozd (jelka), letijo tudi
3000 do 4000 m  daleč. V zgodnji pomladi pa lete le 500 do
1000 m  daleč, kajti takrat radi hladnega zraka ne morejo dalje,
ker bi prej obnemogle in otrpnile. V enem čebelnem okrožju
se more preživljati v srednji čebelni letini 200 do 400 močnih
čebelnih družin, takih, kakršne so v A. Z. panjih. Vsak močen
panj pa potrebuje med letom za svojo prehrano 40 do 60 kg
medu in cvetnega prahu, t. j. 10 do 12 kg  čez zimo, 40 do 50 kg
pa za zalego in prehrano družine čez leto. Ob dobri čebelni
letini nabero posamezni močni panji tudi več, t. j. 70 do 80 kg,
ob izredno dobri letini, kadar n. pr. medi gozd, pa tudi do 100 kg.
Tedaj dobi čebelar po 10 do 20 kg  medu od panja, ob izredno
dobri letini pa 30 do 40 kg  kot nagrado za trud in delo s čebe¬
lami. To kaže, da mora dati čebelni okoliš, ki obsega ploskev
13 km 2 ,  20 do 40.000 kg  medu, da se preživi 400 močnih družin
in da prejme tudi čebelar svoje plačilo. Ako bi pa bilo v kakem
okrožju več čebelarjev, n. pr. dva, ki imata vsak po 400 panjev,
bi ne bil uspeh tako povoljen, kajti toliko bere nudi kako
čebelno okrožje le redkokje in redkokdaj. V takem kraju bi se
morala oba čebelarja omejiti vsak na 200 panjev, ako bi bili
štirje, vsak na 100 panjev.

To bi moral upoštevati vsak, preden prične čebelariti.

So pa tudi izjeme, kadar n. pr. medi gozd ali obsežno
ajdovo polje. Tedaj je v enem čebelnem okrožju dovolj bere
iudi za več tisoč panjev. Toda ta trditev ni vedno zanesljiva,

23

kajti ajda se ne obnese prav vsako leto. Še manj so zanesljivi
gozdovi.

Kadar pa pride taka slaba letina, da posamezni panj ne
more nabrati med letom niti 50 kg  medu, je izguba. Čebelar
ne dobi zase nič, slabše panje pa mora še krmiti.

Kdo naj čebelari?

Čebelarstvo ni obrt, zato zanje niso potrebni nobeni obrtni
predpisi. Čebelari lahko kmet, obrtnik, delavec, uradnik, učitelj,
duhovnik, sploh kdorkoli, če ima le kraj, kjer hoče čebelariti,
naravne pogoje, ki smo o njih pravkar govorili. Komur se nudijo
ti pogoji in ima veselje ter dovolj časa, lahko prične s čebelar¬
jenjem, ker mu nihče ne more tega braniti. Dosedaj še ni zakona,
ki bi čebelam branil, da ne bi letele na sosedovo polje na
pašo. Ko čebela izleti iz panja, ni več v čebelarjevi oblasti;
zunaj je svobodna in leti, kamor jo vodi nagon; k nabiranju
hrane. Škode pa čebele tudi nikomur ne delajo, o čemer bomo
še pozneje razpravljali.

Kdor torej čuti v sebi veselje do čebel in do dela, ki je s
čebelarjenjem združeno, naj se loti posla marljivo in vztrajno,
vedno pripravljen, da premaga vse ovire, ki se utegnejo poja¬
viti. Preskrbi naj si dobre panje in zgradi primeren čebelnjak;
kupi naj si čebele dobrega, plemenitega rodu in pripravno orodje.
Nabavi naj si le to, kar je res potrebno in kar pri izkušenih
čebelarjih velja za dobro.

Čebelarstvo v naših krajih ne donaša toliko, da bi mogel
kdo z njegovim donosom preživljati sebe in svojo družino.
Pri nas je po večini planinsko podnebje, ki je za čebelarstvo
malokje posebno ugodno. Zato pa pri nas ni čebelarjev po
poklicu, ali so vsaj zelo redki. Zaradi tega je v naših krajih
čebelarstvo le postransko opravilo,  ki se radi ukvar¬
jamo z njim poleg svojega poklica, bodisi iz gmotnih (dobičko¬
nosnih) ali iz idealnih razlogov ali pa zaradi zabave.

Čebelarstvo iz gmotnih razlogov.

Ko se pričnemo zanimati za kako novo podjetje, se navadno
najprej vprašamo, ali se nam bo izplačalo, ali celo, ali nam bo
podjetje donašalo potrebnih dohodkov za preživljanje. Ze prej
smo govorili o glavnih pogojih uspešnega čebelarstva. Poleg

24

tega naj se čebelar začetnik vpraša, ali ima dovolj zmožnosti,
dovolj veselja do dela, ali razpolaga s potrebnimi sredstvi, ali
ima končno dovolj prave ljubezni do čebel, kar še prav posebej
poudarjam. Ako na vsa ta vprašanja lahko odgovori povoljno,
mu je uspeh že skoraj zagotovljen. V nasprotnem primeru bi mu
ves trud in vse učenje nič ne pomagalo, ker prirodnih sil ne
more premeniti, brez dela in sredstev pa ne more ničesar doseči.
Poleg tega naj se zaveda, da se bo moral mnogo učiti in da
bodo prva leta učenja in izkušenj in zaradi tega dohodki precej
pičli. Nikomur ne svetujemo, da bi začel z velikim številom
panjev, ker že malo število napravlja začetniku mnogo skrbi in
dela. Tako se izogne nepotrebnim velikim stroškom in v primeru
začetnih neuspehov tudi prevelike škode.

Čebelarstvo bi najlaže primerjali s sadjarstvom. Ko sadjar
zasadi nov sadovnjak z mladimi drevesci, še zdaleč ne misli,
da bo imel od njih že prihodnje leto kaj koristi, pač pa se nadeja
kaj malega šele čez kakih pet ali šest let; čez deset do petnajst
let bo dobil že toliko, da bo ob kaki dobri sadni letini preostalo
nekaj zanj. Le redko kateremu donaša sadjarstvo toliko, da bi
se mogel preživljati samo z njim.

Podobno razmerje dobimo pri čebelarstvu. Tudi ta panoga
je odvisna od dobre ali slabe letine kakor večina drugih kme¬
tijskih panog. Nobena ne prinaša kar čez noč velikih dobičkov.
Lahko pa trdimo, da nam bo čebelarstvo, ako se ga oprimemo
resno in vztrajno, donašalo toliko, kakor katerakoli druga pa¬
noga.

Dandanes je mnogo laže pričeti s čebelarjenjem kakor v
času pred petdesetimi in več leti. Takrat ni bilo čebelarske
književnosti, ne primernih panjev, ne satnic in točila. Kakšna
razlika med takrat in danes. Med lahko prodamo, ako imamo
lepo blago. Potem pa novi izumi in izpopolnjeni načini čebelar¬
jenja, ki nam je z njimi mogoče pridelati mnogo več medu na
panj nego svoj čas!

Kadar čebelar začetnik svoje čebelarstvo uredi toliko, da
nima več večjih letnih stroškov, kadar že dobro pozna pašne
razmere svojega kraja in se jim ve prilagoditi, in kadar si je
pridobil že toliko prakse, da zna ob vsaki priliki čebelam pravo¬
časno pomagati in se izogniti raznim neprilikam, tedaj šele sme
upati, da mu bo čebelarstvo vsaj deloma v gmotno pomoč.

25

Čebelar začetnik, ki se bo pridno učil iz čebelarskih knjig
in časopisov, se bo kmalu lahko izognil mnogim čebelarskim
neprilikam. Nečesa pa ne bo mogel preprečili: neugodne letine.
A to čebelarju ne sme jemati poguma, kajti ta nadloga spremlja
vse kmetijske panoge.

Tu in tam se zgodi, da čebelar kljub vsem ugodnostim nima
uspeha. Vzrok je lahko različen. Zanikrnost nevednost, trma,
okornost in večkrat tudi skopost so pogostoma vzrok, da ima
čebelar ob koncu leta izgubo in se potem neupravičeno jezi in
tarna, da „muha ne da kruha". Ta očitek zadene najbolj tiste,
ki se branijo strokovne izobrazbe, ki nočejo naročati in čitati
čebelarskih knjig in časopisov. Pri tej priliki naj še omenim, da
tisti, ki je pričel čebelariti iz golega pohlepa po medu, oziroma
denarju, navadno dolgo ne čebelari, kajti pri čebelarstvu moramo
iskati poleg direktnih gmotnih koristi še druge splošno gospo¬
darske in duševne dobrine, ki si jih hočemo v naslednjem
ogledati.

Korist čebelarstva v kmetijstvu.

Čebela ne koristi le
čebelarju, ampak vsakemu
kmetovalcu,posebno še sa¬
djarju. Marsikdo se niti ne
zaveda, da čebele spo¬
mladi oprašujejo sadno
cvetje; kadar je namreč po¬
mlad slaba, da čebele ne
morejo brati po sadnem
drevju, navadno ni dosti sa¬
dja, čeprav je obilo cvetelo.

Znano je, da imajo
nekatere rastline dve
vrsti cvetov, t. j. cvete mo¬
škega in ženskega spola.
Čebele  in druge žužel¬
ke prenašajo cvetni
prah s cveta na cvet
in ga s tem oprašuje¬
jo. Če bi ne imeli čebel,
lahko trdimo, da bi ne imeli

Sl. 13. Desna veja brez sadu, ker je bila med
cvetenjem zavita v tul, leva polna sadežev,
ker so čebele cvetje neovirano obletavale.

26

niti polovico toliko sadja, kot ga imamo. Ne da se tajiti, da
tudi druge žuželke, razni hrošči, muhe, metulji, čebele samo-
tarke, čmrlji i. t. d. nekoliko sodelujejo pri opraševanju cvetov,
ali vse ne zaležejo toliko kot čebele, ki najbolj izletavajo vprav
ob času, ko je sadje vse v cvetju, v mesecu aprilu, maju in
juniju. Po natančnem opazovanju so našli na cvetju sadnega
drevja 88°/ 0  domačih čebel, 5% divjih čebel in metuljev,
7°/ 0  muh, os, mravelj, hroščev in drugih žuželk. Zaradi velike
množine čebel smemo trditi, da čebele tisočkrat več koristijo
sadnemu drevju nego druge žuželke. Posebno važno je to, da
čebela obletava le eno vrsto rastlin. N. pr. čebela, ki bere po
češnjevem cvetju, gre od češnje do češnje, dokler jih more kaj do¬
seči, in se za češpljevo cvetje ne zmeni, dasi leta mimo njega. Kaka
druga čebela pa obira češpljevo cvetje in se za češnjevo ne briga.
Tako čebela smotreno oprašuje vedno le isto vrsto rastlin. Druge
žuželke tega ne delajo, temveč obiskujejo cvete raznih rastlin,
kamor že prilefe, kar je pa za oprašitev cvetov brez pomena.

Oprašitev sadnega cvetja izvršijo v pretežni večini le čebele,
kajti od drugih žuželk prezimijo le samice, ki še ne izpodre-
de novega zaroda, ko cvete sadno drevje. Zato spada že samo
zaradi tega v vsak večji sadni vrt tudi primerno število panjev.
Ameriški velesadjarji radi plačajo čebelarjem spomladi vse
stroške za prevoz čebel, da le dobe kakšnega, ki jih pripelje v
njih sadovnjake na pašo.

Čebela je že po velikosti telesa najbolj primerna žuželka
za opraševanje cvetja. Ko sede na cvet, da bi posrkala iz med-
nikov med, se nehote dotakne prašnikov in pelod se prime
njenih dlačic. Pri beri ga potem prenaša s cveta na cvet in
oprašuje cvetne pestiče, da se morejo oploditi. S tujim pelodom
oprašeni cvet neha kmalu mediti, se čez nekaj dni ospe in na
peclju prične rasti sad. V deževnih dnevih pa, ko čebele ne
morejo izlefavati, cvete sadno drevje navadno dolgo; ker ga
žuželke ne opraše, medi kar naprej; slednjič se cvetje ospe,
nato odpadejo še peclji. Jasno je torej, zakaj cvet izloča
nektar: hoče privabiti čebelo, da bi ga oprašila. Sicer prenaša
cvetni prah od cveta do cveta tudi veter, vendar mnogo manj
kakor čebele in tudi ne pri vseh vrstah cvetov.

Resnično je, da vlada v prirodi prečudno lep red in smo-
trenost. Čebele so odvisne od cvetja, cvetje od čebel, drug
brez drugega ne morejo obstati.

27

Čebele pa ne oprašujejo samo sadnega drevja, ampak
tudi druge poljske in vrtne semenske rastline, seveda tudi ajdo.
Ako v jeseni čebele ajde ne morejo brati, le malo obrodi.
Zato pravi že pregovor: „Ako čebele ajde ne obero, žgancev
ne bo!“

Čebele torej obiskujejo cvetlice, da dobe na njih živež, hkrati
pa posredujejo oprašitev, brez katere je izključeno snovanje
semena in s tem množitev rastlin. Rastline potrebujejo torej
žuželk za svoj obstanek. Množile bi se sicer tudi brez njih, pa
bi se sčasoma izrodile. To bi najprej opazili na sadju: na
jabolkah, hruškah in češpljah. Kadar spomladi zaradi slabega
vremena žuželke ne oplode cvetja, odpade mnogo cvetnih
pecljev, četudi je bilo po cvetenju lepo vreme; kar jih pa
ostane, se ne razvijajo povoljno; sadje ostane drobno in zani*
krno; zakaj tega marsikateri kmetovalec ne ve.

Ako upoštevamo še druge koristi, ki jih imamo v splošnem
od čebel (da nam dajejo n. pr. vosek in med, v katerem je
toliko zdravilnih snovi in tečne hrane za staro in mlado), lahko
nepretirano trdimo, da koristijo čebele v splošnem
desetkrat več drugim ljudem kakor čebelarju samemu.
Zato postopajo napačno nekateri kmetovalci, če se n. pr. sosed
nečebelar radi čebel ne razume s sosedom čebelarjem. Čebela
naj ima povsod prostost in naj jo ljubi vsak, četudi ni čebelar,
kajti čebela koristi vsakomur, škode pa ne dela nikomur.

Idealna ali duševna korist čebelarstva.

Vsak človek ima poleg svojega poklica nagnjenje še do
kakega zabavnega opravila, ki si z njim po napornem službenem
delu vedri duha. Nekateri ljudje ljubijo knjige, nekateri godbo,
nekateri se radi zabavajo med svojimi prijatelji, bodisi v gostilni,
na sprehodu ali na izletu. Tudi čebelarstvo je neke vrste du¬
ševna zabava; spada gotovo med najkoristnejše in je nedolžna
ter hkrati tudi zdrava.

Čebelarstvo nam prinaša dvojno korist: duševno
in gmotno.  Negovanje in oskrbovanje čebel je lepo opravilo,
ki povzdiguje dušo in srce, lepo opravilo za vsakega človeka,
za vsak stan, opravilo, ki prinaša mnogo veselja in duševnega
užitka v najlepšem letnem času. To opravilo nas vodi v čudežni
svet te ljubke živalce, in nam v prav majhnem prostoru odkriva

28

skrivnost prirode. Čebelarstvo se ne imenuje kar tako „ poezija
kmetijstva"; navaja človeka, da opazuje prirodo ter se zanima
za njene pojave, ki bi jih sicer morda niti ne opazil; pri tem
občuduje neskončno modrost Stvarnikovo.

Čebele so naše male pridigarice, ki nas učijo, da je Bog
neskončno mogočen, moder in dobrotljiv v naravi, in s tem
naukom močno vplivajo na človeški značaj. Zato so čebelarji
navadno prijatelji narave, dobri, skrbni družinski očetje ter

v

iskreni državljani. Čebele zelo spominjajo na božji klic: „V potu
svojega obraza boš jedel svoj kruh". Delo čebelarjevo
je plemenito in vedno zabavno,  posebno ob nedeljah
in praznikih; ko drugi tratijo čas po gostilnah in zabaviščih,
pregleduje in neguje on svoje panje. Čebelarstvo je čebelarju
vir veselja, zabave in blagoslova.

Oskrbovanje čebel in potrebna opravila ne kršijo nedelj¬
skega posvečevanja, ako čebelar ne zanemari službe božje. Ta
dela spadajo k negovanju živali in tudi tukaj lahko porabimo
besede Zveličarjeve: „Komu izmed vas bo padel osel ali vol v
vodnjak in ga ne bo izvlekel takoj v soboto?" Seveda je tako delo
tem prej dovoljeno, ako je čebelar ves teden zadržan in ima
le ob nedeljah in praznikih čas, da se ukvarja s čebelami.

Čebelarstvo veže čebelarja na dom.  Kadar nima
drugega opravka, gre k svojim čebelam, kjer najde več razve¬
drila nego v krčmi. Zaradi čebel ne zapušča lahkomiselno svo¬
jega doma, ker ga skrbe njegove ljubljenke. Čebelarjenje mu
je igra, ki donaša še največ dobička, v čebelni družbi se vedno
dobro počuti. Čebelarjenje sili človeka, da se giblje v prosti
naravi, in to zelo koristi njegovemu zdravju. Zanimanje za rastline,
ki dajejo čebelam hrane, ga sili, da opazuje naravo, mu odpira
oči, da vidi, kako lep je svet in kako mila je domovina, ki mu
redi tisoče in tisoče čebel. Zato postane čebelar tudi goreč
domoljub; že zaradi čebel ljubi svojo domovino.

Red, ki ga vidi čebelar  dan za dnem v panju, vpliva tudi
nanj tako, da se nevede navadi reda  in da ga nered
vznemirja.

Mirno, smotreno delo  pri čebelah miri čebelarja  v
težkih dneh življenja. Pri odprtem panju pozabi tudi najnadlež-
nejše skrbi, tako da ne obupa ob udarcih usode, ki zadenejo
prej ali slej vsakega zemljana.

29

Pravi čebelar, ki čebelari iz ljubezni, nikdar
ne opusti čebelarstva, čeprav ga potarejo slaba
letina in druge neprilike. Vsako pomlad začenja z
novo gorečnostjo ter čebelari do sive starosti; le
smrt ga loči od čebel.

Ali je čebela domača žival?

Razen znanih domačih četveronožcev in perutnine si je človek
udomačil tudi dve žuželki: sviloprejko in čebelo. Sviloprejka se je
v sužnosti spremenila, da sploh ni več sposobna za prosto
življenje, dočim si je čebela ohranila toliko nagiba k svobodi
in je svojo naravo tako malo izpremenila, da živi v prosti naravi
prav tako, kakor je živela nekdaj, če prevari nerodnega čebelarja
in jo ucvre v svobodo. Sicer je imela čebela tudi v službi človeka
dolgo časa posebno svobodno stališče, da jo je bilo komaj
mogoče imenovati domačo žival.

Prvotno čebelarstvo je bilo kaj enostavno. Človeku je bilo
le do tega, da je imel čebele v bližini, da jim je mogel v
potrebi vzeti medu; za drugo se ni zmenil. Za to je moral dobiti
divjo čebelno družino in ji nuditi bivališče, enako prirodnemu,
t. j. votlo drevo ali zaboj, ki so ga naši pradedje imenovali ulj.
Takega bivališča so se čebele seveda takoj privadile.

V prvih časih čebelarjenja je bila torej vez med človekom
in čebelo kaj rahla. Čebela je bila docela prosta človekovega
vpliva, le bivališče je imela v njegovi bližini. Človek se je zanimal
za čebele zgolj toliko, kolikor je bilo neobhodno potrebno, da
jim je mogel pobrati med. V takem položaju čebele skoraj ne
moremo imenovati domače živali.

Toda polagoma so se začele razmere izpreminjati. Človek
je začel opazovati življenje čebel, da bi se z njihovo pridnostjo
okoristil kolikor najbolj mogoče in da bi po možnosti odpravil
vse, kar mu je pri čebelarjenju delalo težave. Pridobljene izkušnje
je začel spretno izrabljati, pri tem pa je prišel s čebelo v ožje
stike. Najusodneje je posegel v svobodno čebelno gospodarstvo,
ko je v panj obesil satnike in s tem čebele primoral, da so
stavile satje tako, kakor je on hotel; od tedaj je omejeval čebelno
prostost vedno bolj. Novodobni čebelar pa vodi življenje čebel
skoraj popolnoma po svoji volji: odkazuje jim poseben prostor
za plodišče, posebnega za medišče; določa množino trotje zalege,
vodi, združuje, vrača, zabranjuje ali nareja roje; vzreja, dodaja

30

ali zamenjuje matice in s tem skrbi za izboljšanje čebelne dru¬
žine. S takim ravnanjem je človek čebele skoraj docela podredil
svoji volji. Zveza, ki jo je sklenil človek s čebelo, mu pa prinaša
mnogo truda in skrbi; radi tega se sedanje čebelarstvo zelo
razlikuje od prvotnega.

Čebela je v novodobnem čebelarstvu tako odvisna od člo¬
veka, da jo moramo smatrati za domačo žival.

Čebelno bivališče.

V tem poglavju bomo govorili o čebelnem bivališču —
panju  — in o zavetišču za panje — uljnjaku ali čebelnjaku.

Kdor se je odločil, da postane čebelar, naj mu bo prva skrb,
da čebelicam, ki si jih namerava nabaviti, postavi primeren dom.

Sl. 14. Tipično ameriško čebelarstvo.

Kakšen naj bo čebelnjak, bi morala biti postranska stvar
čebelarju začetniku, ko še nima čebel. Važnejše je, kje naj
stoji. Čebelna družina seveda potrebuje zavetja, prostora, ki v
njem biva, t. j. ulja ali panja, in pa primerne strehe, ki pod njo
postavljamo panje, da so zavarovani pred vremenskimi nezgo¬
dami. V Ameriki in tudi drugod imajo običajno take panje, ki
nimajo skupne strehe, ker jih razpostavljajo kar na planem vsak¬
sebi. Panji so tako izdelani, da so odporni proti vročini in mrazu
in ima vsak svojo streho. V naših krajih pa takih ne moremo
uporabljati, ker je preveč padavin ter je v jeseni in pozimi zrak

31

preveč vlažen. Panji začnejo kmalu trohneti, čebele se v njih
slabo počutijo in satje v njih pozimi rado plesni. Tudi zaradi
ropanja po ajdovi paši jih ne moremo priporočati. V naših krajih
uporabljamo že od nekdaj čebelnjake, kjer postavljamo panje
drugega vrh drugega v skladanico, vse pod eno streho. Zato
nastane za čebelarja začetnika vprašanje, kje naj postavi čebel¬
njak, da bo prijal čebelam in tudi čebelarju. To vprašanje se
pa ne da tako lahko rešiti. Kdor hoče umno čebelariti s panji
s premičnim satjem, bo imel pri čebelah mnogo opravila, zlasti
v dobi rojenja, ki traja precej dolgo. Kdor pa hoče biti celo
vzoren čebelar, ima skoraj sleherni dan v letu kaj opravila pri
čebelah. Zato spada čebelnjak v bližino čebelarjevega doma ali
vsaj ne daleč od njega. Najboljša lega za čebele je v kakem
zavetju, n. pr. v kaki dolini ali pa pred bregom, večjim gričem,
kjer je čebelnjak zavarovan pred mrzlimi severnimi ali severo¬
vzhodnimi vetrovi. Se boljši je tam, kjer ni samo čebelnjak v
zavetni legi, ampak tudi vse pašno polje v oddaljenosti dveh do
do treh kilometrov, kjer rastejo medeče rastline. Zato najlaže
in najuspešneje čebelari tisti, ki ima tudi svoj dom in svoje po¬
sestvo v takem kraju. Vendar se da čebelariti tudi na odprtem
polju, toda ne s takim uspehom kot v zatišju. Pročelje čebel¬
njaka mora biti vsaj do dveh, treh popoldne na soncu in ne
sme biti zastavljeno. Visoka drevesa in visoke hišne stavbe v
bližini čebelnjaka čebele pri izletavanju na pašo in pri vračanju
zelo ovirajo. Večja mesta in trgi pa sploh niso za čebelarstvo.
V predmestjih 'in v malih vaseh pa lahko postavimo čebelnjake,
če le paša ni predaleč. Čebelnjak naj stoji kjerkoli; najbolje
je, da je obrnjen proti jugovzhodu. Ako je obrnjen proti jugu,
pripeka sonce v poletnem času prehudo panjem v žrelo. Ako
je obrnjen proti vzhodu, pa sonce spomladi že okoli poldneva
izgine izpred čebelnjaka; čebele, ki se vračajo premražene s
paše domov, padajo pred čebelnjakom na tla in se ne morejo
več dvigniti, ker je v senci že prehladno.

Najbolj ugodna lega za čebele je tam, kjer je spomladanska
paša v bližini, kajti od nje je odvisen celoletni čebelni razvoj.
Kjer je ni, ni ugodno za čebelarstvo. Zato ni vseeno, kje stoji
čebelnjak!

Lahko bi si kdo mislil: čebele letijo tudi daleč na pašo,
ako je ni blizu. Res je to. Kjer roj vsadimo, tam je doma, tja
donašajo čebele vsakdanji živež. Če je paša blizu, ga donašajo

32

hitreje in brez velikega truda; ako je pa daleč, je preskrba
živeža počasna, pičla ter združena z velikim naporom in velikimi
žrtvami, ki so včasi zelo usodne za panj. Zato je v naših krajih
zelo malo takih leg, kjer se da brez težav idealno in uspešno
čebelariti. Za čebelarja, ki je zaradi domače slabe paše pri¬
moran čebele prevažati na pašo drugam, pa čebelarjenje več¬
krat ni več idealno, lahko opravilo, ampak prav naporno delo,
ki marsikomu zagreni veselje do čebel. Vendar se marsikdo
temu delu ne more izogniti.

Sl. 15. Čebelnjak Antona Rojine v Zgornji Šiški pri Ljubljani.

Končno naj še omenim, da čebele ljubijo mir, posebno
pozimi. Zato tak kraj, kjer so blizu tovarne, mlini, žage, kovač¬
nice, kjer je neprestan ropot in nemir, ni primeren za čebele.
Prav tako ni dobro, če stoje blizu prometnih cest, kjer drvijo
dan za dnem vozovi in avtomobili, kajti cestni prah čebelam ne
prija. Tudi blizu velikih rek in jezer ni dobro zanje, ker na po¬
letih čez vodo popadajo vanjo in se jih mnogo pogubi. Moč¬
virnat in vlažen kraj tudi ni za čebele. Čebelnjak mora biti na
suhem prostoru. Najboljši je kamenit in peščen svet, če mogoče

33

nekoliko na vzvišenem kraju, da voda ob kakem nalivu naglo
odteka in ne more do čebelnjaka.

Za uspešno čebelarjenje se nudi pač še vedno najlepša
prilika kmečkim gospodarjem na deželi, ki imajo vse ugodnosti
doma. Čebelnjak lahko postavijo kar poleg gospodarskega po¬
slopja ali pa v sadovnjaku ter imajo s čebelami veliko manj
stroškov in težav kot čebelarji v mestih, ki morajo čebele pre¬
važati na deželo na pašo. Dal Bog, da bi se kmečki sinovi
pričeli že bolj brigati za to plemenito panogo gospodarstva.

Kakšen naj bo čebelnjak?

Od čebelarja samega je odvisno, kakšen čebelnjak bo po¬
stavil. Petični čebelarji si postavijo lične zidane ali lesene
uljnjake; v njih niso samo panji, ampak še shramba za čebe¬
larske potrebščine ter še poseben prostor za točenje medu.

Čebelnjak moramo prilagoditi panjem, ki mislimo z njimi
čebelariti, kajti vsake vrste panji imajo svoj način opravljanja
in svojo mero. Za kranjiče zadostuje preprost čebelnjak, toda za
A. Z. panje je treba že nekaj boljšega, ker so tudi panji dražji.
Čebelar ima tudi veliko večje veselje do čebel in do čebelarstva,
ako je poleg panjev tudi čebelnjak lično izdelan, kar je tudi v
okras vrtu ali kraju, kjer stoji.

Čebelar začetnik navadno misli, da mora imeti najprej če¬
belnjak. Pa ne gre tako hitro! Dokler se šele učimo in vežbamo
in dokler še ne vemo, ali bo kaj s pričetim čebelarstvom, ne
kaže, da bi vtaknili v čebelnjak večjo vsoto denarja. Začetnik
naj si omisli najprej zasilen uljnjak, t. j. preprosto utico za kakih
pet do deset panjev. Postavi naj jo v bližini, kjer namerava
zgraditi pravi čebelnjak, ali pa pri hiši ali pri gospodarskem
poslopju v kak primeren kot. Glavno je, da čebele lahko ne-
virano izletavajo in da so panji na suhem ter zavarovani pred
mokroto. Pozimi moramo tak zasilni čebelnjak skrbno zapažiti.
Z njim se lahko zadovolji začetnik 3—4 leta. Potem šele, ako
mu čebelarstvo dobro kaže in ni izgubil veselja do čebel, naj
prične graditi pravi čebelnjak; v zasilnem čebelnjaku je pač
težko opravljati čebele in se lahko zgodi, da zaradi tega izgu¬
bimo veselje do čebelarstva.

Pri zgradbi novega čebelnjaka se moramo v prvi vrsti ozi¬
rati na število panjev, ki mislimo z njimi čebelariti. Temu številu

Praktični čebelar 3

34

Tloris .

PRe.RE.2..

se mora”prilagoditi tudi velikost čebelnjaka. Za A. Ž. panje de¬
lajo enostranske čebelnjake po enotnem načrtu za 15, 18, 21
do 36 panjev; za 60 do 90 panjev pa mora biti že večja zgradba,

kajti najboljši čebelnjak je tisti, ki
ima vso sprednjo stran zastavljeno
| s panji, ker čebele najlepše pre-
• zimijo, če so panji v strnjeni skla-
danici. Preden začnemo čebelnjak
graditi, se o tem posvetujmo s pre-
j udarnim in izkušenim čebelarjem.
Delo oddajmo vestnemu tesarju ali
mizarju, pred vsem takemu, ki se
razume tudi na izdelovanje panjev.
Načrt naj naredi le vešča roka, ki
se razume na čebelarstvo.

Pri stavbi novega čebelnjaka
je treba upoštevati več važnih reči.

1. Čebelnjak mora biti znotraj
prostoren, da se čebelar pri oprav¬
ljanju čebel v njem lahko neovirano
giblje.

2. Spodnja vrsta panjev ne sme
biti pri tleh, ampak vsaj 30—50 cm
od tal. Podlaga, ki na njej stoje
spodnji panji, mora biti lesena, do¬
volj močna in brez večjih razpok,
da se med panji in podlago ne redi
škodljivi mrčes.

3. Čebelnjak mora biti svetel;
imeti mora vsaj eno okno, če ne
več, kar je odvisno od velikosti.
Zavarovan mora biti pred prepihom,
ker ga čebele ne ljubijo; pa tudi
čebelarju ne koristi.

4. V čebelnjaku mora biti ne¬
kaj prostora ali vsaj nekaj polic za
orodje, ki ga pogostoma rabimo,
in pa vsaj ena omara za rezervno

Sl. 16 . Načrt čebelnjaka v zna- sat j e in take reži > ki  J ih  J e treba
čilnem slovenskem slogu. imeti zaprte.

*»0CLe.P op strpimi.

35

5. Čebelnjak mora imeti tudi nekaj podstrešja, da spravimo
gori reči, ki jih potrebujemo le ob določenih časih.

6. Ako je čebelnjak lesen, morajo biti stene dvojne vsaj
tam, kjer so v stiku s panji, in naj bo med zunanjo in notranjo
steno vsaj 15 cm  praznega prostora, ki ga zatlačimo z ostružki,
pazderjem ali s šotnim zdrobom. Taka stena brani čebele pozimi
pred mrazom, poleti pa pred hudo vročino.

7. Čebelnjak mora biti vedno zaprt, kajti razen
čebelarja ne sme imeti v njem nihče opravka!

Kdor pa misli čebelariti samo za zabavo s 4—6
panji, ne potrebuje čebelnjaka; poleg hiše naj si na¬
redi le ličen premakljiv čebelnjaček.

Tak čebelnjaček napravi lahko vsakdo po svojem
okusu. Zato ni nikakih predpisanih oblik; prirejen pač
mora biti tako, da rabi svojemu namenu. Umeriti ga
je treba po obliki panjev, ki jih mislimo vanj postaviti.

Najličnejši je pokončen za 4—6 panjev. Za naše raz¬
mere bi bil najprimernejši tak, da postavimo vanj 4
A. Z. panje, dva in dva drugega vrh drugega, vrhu
njih pa še dva eksportna. Pri nabavi premičnega
čebelnjačka moramo upoštevati dvoje važnih stvari:
izdelan naj bo tako, da lahko v njem čebele tudi
prezimujemo, in naj ne bo toliko težak, da bi se ne
dal prestaviti iz kraja v kraj.

1. Izdelujejo jih na dva načina: take, ki so se¬
stavljeni iz posameznih delov, da jih lahko pri prena¬
šanju razderemo in prenesemo drugam v posameznih
kosih, ali pa take, ki so trdno spojeni s panji, samo
streha je premična. Pri prvih moramo imeti še po¬
sebej panje, da jih vanj postavimo, pri drugih jih ni
treba, ker so že v čebelnjačku samem urejeni pro¬
stori za čebelne družine.

2. Imeti morajo krajne stene z dvojnim pažem; prazen
prostor med stenami zatlačimo s suho tvarino, ki varuje čebele
pred vročino in mrazom. Zadaj za vrati mora biti še toliko pro¬
stora, da za zimo panje lahko pošteno zapažimo.

3. Morajo biti vestno in lično izdelani ter z različnimi živimi
oljnatimi barvami popleskani, da so v okras hiši in vrtu. Streha
mora biti lična in tako izdelana, da jo lahko snamemo celo; s
tem je prenašanje čebelnjačka olajšano.

Sl. 17.
Ameriška
odletnica
za okno v
čebel¬
njaku.

j*

36

4. Premični čebelnjaček naj stoji poleti na vrtu ali pri kaki
hišni steni, pozimi pa ga spravimo v kak tak kraj, da je pod
streho, bodisi v gospodarsko poslopje ali h kaki hišni steni, da
ga lahko primerno zavarujemo pred zimo. Lahko ga pa spravimo
tudi v kako suho klet. Glavno je, da imajo čebele dosti čistega
zraka in popoln mir. Čebelarji pa, ki imajo poleg premičnega

Sl. 18. Premični čebelnjaček Fr. D. Juga na Brezju na Gorenjskem.

čebelnjačka še drug, večji čebelnjak, navadno ne prezimujejo
čebel v čebelnjačku, temveč jih spravijo čez zimo v čebelnjak,
prazen čebelnjaček pa kam pod streho.

Pri nas v Sloveniji bi čebelarstvo v premičnih čebelnjačkih
ustrezalo kvečjemu na šolskih vrtovih in pri takih zasebnikih, ki
imajo nekaj vrta, pa jim ni do čebelarstva v večjem obsegu,
temveč le za domačo zabavo in opazovanje življenja čebel. Po-

37

udarjam pa, da je treba tudi pri takem malem čebelarskem
obratu znanja, kako s čebelami ravnati.

Pri večjih čebelarstvih imamo premične čebelnjačke le za
nekako izpopolnitev glavnega uljnjaka, bodisi za opazovanje
družin ali pa za roje. Kdor n. pr. čebelari na med ter ima v
svojem čebelnjaku že ves prostor zastavljen z A. Z. panji, ki jih
ima tudi pozimi vse naseljene, nima spomladi kam vsajati rojev;
pomaga si lahko na ta način, da si nabavi premičen čebelnjaček
za roje, kakršnega kažeta sliki 18.

Ta čebelnjaček je nerazdeljiv in ima 8 oddelkov za 8 rojev.
V njih je po 8 satnikov običajne mere za A. Z. panje. Vsako
spomlad jih opremimo z novimi satniki, ki vanje vdelamo cele
satnice. Na te vsadimo roje prvce. Če je čebelnjaček trdno
izdelan, se v njem prav lepo razvijajo. Oddelki morajo biti tako
prirejeni, da lahko, če treba, družine tudi združimo. V ločilni
deski mora biti nalašč zato prirejena odprtina, ki je vedno
zaprta, le ob združitvi dveh družin jo odpremo, pa je delo oprav¬
ljeno. Jeseni pred ajdovo pašo ali pa po njej združimo vse roje
s plemenjaki v čebelnjaku, da na ta način ojačimo slabe panje
z zalego in mladimi čebelami. Hkrati pomladimo plemenjakom
tudi satje, oziroma zamenjamo staro z mladim, kar je velike
važnosti. Prazen čebelnjaček spravimo do prihodnje pomladi.
Med tem časom ga lahko uporabljamo za shrambo rezervnega satja.

Kako začnemo čebelariti.

Prva naloga čebelarja začetnika je, da se najprej teoretično
izobrazi. Naroči naj si kak čebelarski list in preskrbi kako dobro
čebelarsko knjigo, ki naj jo pridno prebira, da dobi o čebe¬
larstvu že poprej nekaj pojmov in presodi, ali je kraj, kjer misli
čebelariti, za čebelarstvo ugoden. Postavi naj si zasilen uljnjak
in naj spomladi — ne v jeseni! — kupi nekaj panjev čebel pri
zanesljivem čebelarju, ki je vsaj eno uro oddaljen od njegovega
doma. Ako bi kupil panje od bližnjega soseda, ki so se spo¬
mladi že vleteli, bi se vse stare čebele vrnile na stari dom in
kupec bi bil s tem oškodovan.

Čebelarju začetniku priporočam, da poskusi najprej s kra-
njiči, ki so še vedno najcenejši; kupi naj 3 do 4. Ako jih ne
more dobiti, ali če nima veselja do njih, naj kupi 2 močna A. Ž.
panja. Panjev, ki pri nas še niso preizkušeni, naj začetnik ne
kupuje. Pri nakupovanju naj se ravna po sledečih navodilih.

38

1. Čebel ne izbiraj sam, ker še ne poznaš panjev po no¬
tranji vrednosti, ampak naprosi zanesljivega čebelarja, ki stvar
razume, da izbere dobre plemenjake.

2. Ne kupuj čebel pri čebelarju, ki ni na dobrem glasu.
Preden kupčijo skleneš, naj tvoj zaupnik presodi vrednost čebel.
Ako kupuješ kranjiča, ga preglej natančno, da doženeš, koliko
ima čebel, živeža, zalege in če so čebele zdrave.

3. Glede cene velja pravilo : Panj plačaj po vrednosti, če-
belno družino pa, ako je čvrsta in dobro obetajoča ter ima
potrebni živež, po trenutni trgovski ceni.

4. Ko je kupčija sklenjena, počakaj večera, da panjem lahko
zamašiš žrela, potem jih spravi na kakršenkoli način domov.

5. Ne naročaj čebel iz tujine. Čebele našega domačega
plemena so najboljše; posebno pazi, da kupiš čiste sive kra-
njice brez rumenih obročkov na zadku.

6. Ne kupuj čebel v takem kraju, kjer je kaka kužna če-
belna bolezen. Lahko bi se tudi pozneje dognalo, da so bile
čebele okužene; zato se že pri sklepanju kupčije dogovori
zaradi povračila škode.

7. Doma spravi čebele v čebelnjak, če ga še nimaš, pa v
zasilnega ter jih tesno skupaj zloži in odeni.

O negovanju čebelne družine je govor v tretjem delu te
knjige.

Panji.

Predvsem se mora čebelar začetnik odločiti, kako bo čebe-
laril; Ali hoče pridobivati med ali roje, t. j. ali hoče čebelariti
zaradi medu ali zaradi kupčije z živimi čebelami, kajti za vsak
način je treba imeti posebne panje. Kdor se odloči za prido¬
bivanje rojev in plemenjakov za prodajo, temu zadostujejo panji
kranjiči; komur je pa za med, mora imeti panje s premičnim
satnikom večje mere. Kdor pa želi čebelariti iz obeh namenov,
mora imeti obe vrsti panjev.

Čebelar začetnik naj prične čebelariti s kranjiči, kajti za
prvo pcskušnjo bi mu bili panji s premičnim satjem predragi.
Kranjiči so najcenejši in jih je povsod lahko dobiti. Ako bi pa
bilo treba delati nove, naj jih naredi le mizar.

Izdelani morajo biti iz 2 cm  debelih desk. Pokrov je dolg
70 cm,  prav tako tudi stranici, podnica z brado vred pa 77 cm.
Deske morajo biti postružene, brez rež in večjih grč. Panj ima
na obeh koncih končnici tako prirejeni, da jih lahko odvzamemo;

39

sprednja končnica, ki ima tudi žrelo, mora biti poslikana ali
pleskana. Pravilna kranjičeva zunanja mera je: dolžina brez
brade 70 cm,  širina 57 cm,  višina (v svetlobi) pa 16 cm.

Sl. 19. Izdelovanje kranjiča.

Panjev s premičnim satjem je dandanes že mnogo vrst in
različnih oblik. Vsaka dežela ima tako rekoč svojega. Pri nas
smo se oprijeli Alberti-Znideršičevega ali kratko rečeno A. Z.
panja. Ker se je pri nas obnesel in prevladuje že skoraj povsod,
bomo v tej knjigi obravnavali poleg kranjiča le ta panj.

40

■v

A. Z. panj.

Izumitelj tega panja, Anton Žnideršič, je v svoji knjigi „Naš
panj“, opisal ta panj do podrobnosti. Toda tam so pomotoma

navedene nekatere nepravilne
mere. Zaradi tega se mi zdi po¬
trebno, da ga natančno popišem.

A. Ž. panj spada med tako
zvane podolžne panje, ker so
sati bolj dolgi nego visoki. Me-
dišče je iste velikosti kakor plo-
dišče. V plodišču in medišču je
po 9 satnikov tako imenovane
racionalne mere (26X41 cm,  zu¬
naj merjeno). V rabi so pa tudi
A. Ž. panji z 10 sati.

Notranja višina panja je
58 cm,  dolžina oboda samega
(brez vrat in sprednje končnice)
59^2 cm.

Obod panja  naj bo iz¬
delan iz 22 mm  debelih suhih
smrekovih desk, če le mogoče brez grč. Premične grče moramo
odstraniti, nastale luknje pa strokovnjaško zadelati z drugim
lesom. Deske
morajo biti
spahnjene na
utor in pero
ter zlepljene.

Za obod pa
ne smejo biti
vse enako ši¬
roke, marveč
različne širi¬
ne, da se med
seboj vežejo.

Če bi bile vse
enako široke
in bi sčasoma
lep odnehal,

41

bi se panj pri prenašanju lahko preklal. Vogli oboda naj bodo
staknjeni na zobe (cinkani), ne pa zbiti z žeblji. Prav dobro je,
ako zadaj na vseh voglih in spredaj na spodnjih ob zunanjem
robu vdelamo in pritrdimo z vijaki železne kotnike, kakor jih
rabijo običajno za okna. S tem ojačimo obod in onemogočimo,
da bi se vogli pri prevažanju krušili.

Sprednja stena  pa  n j a od verande do vrha je dvojn  a,
da zadržuje mraz in vročino. Pri verandi je notranjost panja
zaprta samo z notranjo končnico. Prostor med zunanjo in no¬
tranjo končnico je natrpan s strugotinami ali s pazderjem. No¬
tranja končnica je sestavljena iz 2 cm  debelih prečnih desk, ki
so spojene na brazdo, da vežejo druga drugo. Deske so 1 cm
daljše kot notranja širina panja. Vse te deske stanjšamo ob
straneh 8 mm  na široko, vrhnjo pa tudi zgoraj; potem šele
lahko porinemo zbito končnico v utor, ki smo ga napravili v
obe stranici in v strop panja. Da je notranja končnica bolj
trdna, je pribita na okvir, ki je napravljen iz 2 cm  debelih letvic.
Širina okvira mora biti enaka notranji širini panja. Njegova
spodnja, prečna letvica sega do verande in tvori s svojim spod¬
njim licem strop verande. Zgornja prečna letvica se dotika
stropa panja.

Brada za medišče  je nepremična. Napravljena je iz
7 cm  široke in 2 1 / 2  cm  debele letve iz trdega lesa. Na znotraj
je izrezana tako, da se dotika notranje končnice. Ker mora biti
k panju dobro pri¬
trjena, napravimo
na obeh stranskih
letvicah okvira no¬
tranje končnice
l a / 2  cm  široke iz¬
reze, ki vanje potem
potisnemo primer¬
no izrezano brado
prav do notranje
končnice. Brado pri¬
trdimo na notranjo
končnico še z dve¬
ma vijakoma. V sre¬
dini notranje strani
brade je izrezana

42

6 cm  dolga in 9 mm  globoka odprtina, ki je zvezana z enako
odprtino v spodnji letvici okvira na notranji končnici. Zvezo
tvori rov, ki je 6 cm  širok in 9 mm  globok. Napravimo ga na
ta način, da pribijemo v sredino notranje končnice dve 9 mm
debeli in 2 cm  široki letvici, ki morata segati od spodnjega roba
zgornje brade do spodnje letvice okvira. Pribijemo ju 6 cm
vsaksebi. Nanje pribijemo enako dolgo, 10 cm široko in 11 mm
debelo deščico. Samo ob sebi umevno je, da moramo izdolbsti
tudi v spodnji letvici okvira enako veliko odprtino kot zgoraj v
bradi. Ves ta rov od zgornjega žrela do verande tvori be-
galnico,  ki je pri žrelu v medišču običajno zaprta s ploče¬
vinasto zaporico.  Lice brade je na ven nekoliko posneto.
Tudi oba konca brade sta radi lepše oblike okroglo posneta.

Nad brado in med stranskima letvicama okvira je na no¬
tranjo končnico privita 4 cm  široka in 2 cm  debela letvica, ki
vanjo izdolbemo v sredi in na spodnjem robu 6 cm  široko
in 1 cm  visoko žrelo za medišče.  Spodaj na obeh straneh

žrela napravimo 5 mm  glo¬
boko in 1 mm  visoko zare¬
zico, kamor potisnemo za¬
porico za begalnico. Slično
odprtino moramo napraviti
tudi v notranjo končnico.

Zunanja končnica
panja  je sestavljena iz
15 mm  debelih in po mož¬
nosti enako širokih preč¬
nih deščic, ki so pribite na
stranice panja, vrhnja pa
tudi na desko stropnico. De¬
ščice segajo do zunanjih
robov panja in morajo biti
spojene na brazdo. V sre¬
dini deščice, ki se dotika
zgornje brade, napravimo
žrelo v isti velikosti in
obliki, kot je odprtina v
prečni letvici okvira, ozi¬
roma v notranji končnici.
Spodnji rob zadnje deščice

Sl. 23. Pogled na notranjost sprednje
stene A. Z. panja.

43

nad verando naj se ne krije s spodnjim robom spodnje letvice
okvira, ki je pritrjen na notranjo končnico; oddaljen naj bo od
njega 1 cm.  Tako nastala brazda rabi za brezhibno zapiranje
verande s spodnjo brado. Zrelo v medišču je zaprto z zagozdo
iz trdega lesa. Da ne pade ven, je ta zavarovana z majhnim
škrnjakom.

Panj ima pri spodnjem žrelu verando.  Spodaj v notranjo
končnico urežemo primerno odprtino za zagozdo iz trdega
lesa.  Vanjo urežemo še 12 cm  dolgo in 8 mm  visoko žrelo.
Da zagozda ne pade ven, pritrdimo v les nad'njo dva primerna
škrnjaka.

Spodnja brada  je pritrjena na spodnjo desko panja z
dvema sklopnima sponama (šarnirjema). Pri prevažanju na pašo
zapiramo verando z brado. Zrela nam potem ni treba posebej
mašiti, marveč ga pustimo odprtega, ker zaklopljena brada itak
onemogočuje uhajanje čebel. Da se zaklopljena brada ne more
odpreti, jo držita dva škrnjaka, ki sta zavita v les blizu spodnjega
roba spodnje prečne končnice. Dobro je, če napravimo na bradi na
eni strani ali pa na obeh okrogli
luknjici  v premeru 1'8 cm.

Luknjici rabita čebelam v skrajni
sili za dušnik, zlasti ako bi

kak zlobnež zaprl verando z Sl. 24. Kvačnica.

brado.

Za razstoj satnikov  v panju rabimo jeklene,
dobro pocinkane kvačice,  ki ne smejo biti ne pre¬
dolge, ne predebele, da ne koljejo lesa. Zabijemo jih
v les z zabijačem za kvačice.  Da jih zabijemo
v pravilni razdalji, uporabljamo šablono,  ki je pri¬
rejena nalašč za to. Pri tem moramo paziti, da so
razdalje med normalno širokimi satniki (25 mm)  točno
36 in 1 / 2  mm  velike, razdalja od stranskih satnikov do
stranic panja pa 11 mm.  Pokončne letvice satnikov
se smejo zajesti med kvačice le toliko, da je razdalja
med njimi in notranjo kon¬
čnico oziroma okencem
približno 10 mm  velika.

Ako je razdalja večja, če¬
bele tam kaj rade napra¬
vijo prizidke. Razdalja pa Sl. 26. Šablona za zabijanje kvačic.

Sl. 25. Za
bijač za
kvačice.

44

ne sme biti manjša kakor 6 mm,  sicer čebele ne morejo prehajati
čez satnike. Kvačic pa v notranjo končnico ne smemo zabijati v
popolnoma ravni vrsti, ker se razmeroma tanka končnica sicer kaj
rada razkolje. Prav nič ne bomo pri delu ovirani, ako je nekaj kva¬
čic pribitih za kak mm  više ali niže. V medišču in plodišču
pribijemo na notranjo končnico 4 vrste kvačic, 2 v medišču, 2 v
plodišču. Zgornja vrsta v medišču je oddaljena od stropa 4 cm,
v plodišču 3 cm  od matične rešetke. Obe spodnji vrsti kvačic
sta oddajeni od zgornjih 20 cm.  V okenci zabijemo kvačice po
sredini prečnih letvic.

Mesto kvačic rabimo tudi kvačnice iz enega kosa,  ki
so izdelane iz močne pocinkane pločevine.

Satnik  je zbit iz 25 mm  širokih letvic. Zgornja in spodnja
sta po 39'6 cm  dolgi in po 12 mm  debeli, stranski pa po 26 cm
dolgi in po 7 mm  debeli. Gornja letvica ima na notranji strani
točno po sredini 3 mm  širok in 2 mm  globok žlebiček za
satnico.  Letvice ne morajo biti postružene.

Satniki stoje v plodišču in medišču na gredah, treh po 7 mm
debelih poljeklenih in pocinkanih palicah,  ki so za 2 cm
daljše, kot je notranja širina panja. Za panj na 9 satov so dolge
34 + 2 = 36 cm,  za panj na 10 satov pa 39 1 / 2  cm.  Da jih na¬
mestimo v panju, moramo izvrtati znotraj v obeh stranicah oboda
8 mm  široke in 1 cm  globoke luknjice.  Na eni strani napravimo

od vsake luknjice navzgor
7 cm  dolgo izdolbino, kije
pri luknjici 1 cm  globoka, na¬
vzgor pa polagoma prehaja v
ploskev stranice. Tako zamo-
remo palice vtakniti v panj
in jih tudi iz njega vzeti, dasi
je obod že zbit. V medišču
mora biti spodnji rob teh
luknjic točno 27‘4 cm  oddaljen
od panjevega stropa, v plo¬
dišču tudi 27’4 cm  od okvira
za matično rešetko. Sredina
prve palice je oddaljena od
notranje končnice 6 cm,  sre¬
dina druge 22 1 / 2  cm,  tretje
39 cm.

Sl. 27. Okvir za malično rešetko.

45

Medišče loči od plodišča matična rešetka  iz cinkove
pločevine ali iz kovinskih paličic. Rešetka je pritrjena oziroma
vdelana v lesen okvir, ki je 8 mm  debel, 45 cm  dolg in pri
panju z 9 sati 33’8 cm,  z 10 sati 37’3 cm  širok. Okvir je v sredi
počez zvezan s 3 cm  široko deščico. Napravljen mora biti iz
tako širokih deščic, da ima točno v sredini med palicami dve
po 23 X 13 cm  veliki odprtini za rešetko. Ta je pozimi pokrita
z dvema deščicama, ki sta 6 mm  debeli, 15‘5 cm  široki in 24‘5 cm
dolgi. Na okviru je okoli obeh odprtin za rešetko, izvzemši na
strani pri okencu, pritrjen okvirček  iz 2 1 / 2  mm  debelih in

1 x / 2  cm  širokih letvic. Notranji rob letvic mora biti oddaljen od
roba odprtin točno 1'2 cm.  V ta okvirček namestimo deščice za
pokrivanje matične rešetke ali pa pločevinasto zaporo, ki jo
porinemo pod palico, kadar nameravamo uporabljati begalnico.

Okvir za rešetko sloni na dveh nosilcih  iz pločevine, ki
jih pribijemo na obeh stranicah oboda tako, da je njih zgornji
rob od stropa oddaljen 28 1 / 2  cm.  Mesto teh nosilcev lahko za¬
bijemo na vsako stran v označeni višini po štiri 2 mm  debele
žičnike brez glavic; iz lesa naj mole točno 1 cm.

Panj ima dve okenci,  eno za plodišče, eno za medišče.
Izdelamo jih iz 3 1 / 2  cm  do 4 cm  širokih in 2 cm  debelih letvic,
ki jih staknemo na roglje. Okenci sta pri panju z 9 sati široki
33'8 cm,  pri panju z 10 sati 37 3 cm.  V plodišču je okence visoko
29 4 cm,  v medišču 27‘6 cm.  Okence v plodišču ima nožiči, ki
ju tvorita podaljška stranskih letvic. Spodnji rob spodnje prečne
letvice mora biti 2‘3 cm  od tal. Odprtina spodaj pri okencu je
potrebna, da moremo čebele v plodišču krmiti z običajnim
pitalnikom iz pločevine. Zapremo jo z leseno deščico,  ki
je 4 cm  široka, 7 mm  debela, dolga pa kakor je okence široko.
Spodaj v sredi ima zarezo za pitalnikov vrat. Držita jo dva
škrnjaka, ki jih zavijemo v spodnjo prečno letvico okenca tik
nad zgornjim robom deščice, na vsako
stran enega, 5 */ 2  cm  od krajnega roba
okenca. V sredino spodnje letvice
pritrdimo tudi obroček z babico,
da laže odpiramo okenca. Na notranjo
stran okenc pribijemo mrežo iz po¬
cinkane žice; zanke so velike 2 do

2 1 I 2  mm.  Okenca pritrjujemo k stra¬
nicama panja z zapahi  iz pocinkane Sl. 28. Prečna zapora za okence.

46

železne pločevine (znamka Strgar), ali pa z leseno prečno
zaporo.  Ta letvica je iz trdega lesa; široka je 3*3 cm,  debela
1 cm,  dolga pa 36 cm  (za panj z 9 sati), oziroma 39 1 / 2  cm  (za
panj z 10 sati). Na vsakem koncu, 4 cm  od kraja, je vdelan
lesen vijak, ki je 3 1 / 2  cm  dolg in 1 1 / 2  do 2 cm  debel. Da mo¬
remo zaporo uporabljati, izdolbemo v stranici panja v višini
polovice okenc 1 cm  globoke, 1'2 cm  široke in 4 cm  dolge utore.
Na eni stranici, najbolje na levi, morata biti utora navzgor pri¬
merno podaljšana, sicer zapor ni mogoče potisniti v vodoravno
lego. Utorov ne smemo napravljati tik okenc, marveč približno
1 cm  stran. Prečna zapora rabi izborno čebelarjem, ki preva¬
žajo na pašo.

Zadaj ima panj vratca,  ki je vanje vdelana premična
tablica,  da jo lahko snamemo, kadar hočemo dati čebelam
mnogo duška, n. pr. pri prevažanju. Okvir za vratca je izdelan
iz 2 cm  debelih desk, tablica pa iz 9 mm  debelih. Da se tablica
ne more bušiti, ima zgoraj na notranji strani in spodaj na zu¬
nanji strani vdelano 2 cm  široko in 1'3 cm  debelo prečno letvico
iz trdega lesa. Vdelati jih moramo 8 cm  pod zgornjim robom
tablice, oziroma 8 cm  nad spodnjim. Tablica za dušnik mora biti
vdelana v vratca tako globoko, da je ravna z zunanjim licem
okvira. Zato moramo rob dušnika okoli in okoli posneti tako
globoko, kakor je debela tablica. Ta brazda je ob straneh široka
5 mm,  zgoraj in spodaj pa 10 mm.  Dušnik je enako velik pri
panjih z 9 in 10 sati. Širok je 23 cm,  visok 42 cm.  Lahko ga še
zapremo s pocinkano žično mrežo, ki jo pribijemo na notranji
strani. Mreža pa je potrebna le prevaževalcem in še tem samo
takrat, kadar uhajajo čebele pri okencih, ali če je v hudi sili
treba čebelam dati prostora tudi med okenci in vratci. Kdor pa
čebel ne prevaža, mu dušnikov sploh treba ni.

Ročica na vratcih  mora biti 2 cm  krajša nego so vratca
široka; vogla morata biti posneta, sicer ni mogoče na stežaj
odpirati posameznih panjev, kadar so v skladanici.

Vratca nasadimo s primernimi tečaji, kakor sobna vrata ali
okna, ali pa s tečaji na vijak, z babico in kljukico. Da se vratca
dobro zapirajo, napravimo po robu na notranji strani okoli in
okoli 5 mm  globoko brazdo, kakršna je pri vsakih vratih ali
oknu.

V rabi so tudi A. Ž. panji brez verande in tudi brez ame¬
riškega žrela. Naravno je, da sega potem zunanja končnica panja

47

do zagozde za ameriško žrelo, ali če tega nimamo, prav do
spodaj. Pri takih panjih seveda ni mogoče namestiti begalnice
med obema končnicama.

Poleg opisanega A. Ž. panja imamo še polovični A. Ž. pan j,
ki je brez medišča.  Ta panj ima navadno 7—9 satnikov
iste mere kot pravi A. Z. panj. Zadaj ima vratca in zamreženo
okence, spredaj pa žrelo in brado kot kranjič. Notranja širina
panja s 7 sati je 26^2 cm,  z 9 sati pa 34 cm.  Znotraj je panj
visok 29 cm,  globok pa 50—55 cm.  Notranja končnica, ki so
vanjo zabite kvačice, je 2 cm  debela.

Take panje uporabljamo za roje namesto kranjičev in za
prodajo rojev s satjem vred. Zato jih imenujemo tudi eks-
portne panje.  Posebno jih priporočam čebelarju začetniku. Če
kupi kak roj od soseda čebelarja, ga lahko vsadi v eksportni
panj, ki naj ga poprej opremi s satnicami. Če je pa začel če-
belariti s kranjiči, je dobro, če prve roje iz njih vsadi prvo leto
v te vrste panjev, da se v njih vadi že prvo leto dela s pre¬
mičnim satjem. Drugo spomlad pa si že lahko nabavi nekaj

48

pravih A. Ž. panjev z mediščem ter jih naseli z roji iz ekspor-
tovcev. Na ta način pride hitreje do prav močnih A. Z. panjev.
Toda o tem bomo še natančneje razpravljali v tretjem delu knjige.

v

Nekaj pripomb k izdelovanju A. Z. panjev.

1. Les za izdelavo A. Z. panjev mora biti popolnoma suh;
deske morajo biti stare vsaj 2 do 3 leta; hraniti jih je treba
na suhem prostoru. Ako izdela mizar panj iz slabo presušenega
lesa, se to sčasoma zelo maščuje. Ko naselimo v tak panj če¬
bele ter nastane v poletnem času v njem zaradi obilice čebel
sopara, zunaj je pa vreme suho, tedaj se prične les krčiti in
poči na več krajih, tako da nastanejo 5—10 mm  široke razpoke,
ki jih čebele niti zadelati ne morejo. Čebelar si pa takrat, ko
je panj poln čebel, tudi ne more dosti pomagati, posebno če
ga ima v skladanici. Zgodilo se je že marsikomu, da se je sredi
poletja panj razklal na dvoje. Zato svetujem neizkušenim čebe¬
larjem, naj skrbijo sami za dober in zanesljivo suh les, preden
dajo mizarju delat nove A. Ž. panje.

2. Panji  morajo biti po zunanji obliki in po meri vsi
enaki,  ker jih v čebelnjaku zlagamo v skladanico, navadno v
tri vrste drugo vrh druge. Dokler imamo le malo panjev, ki so
vsi v eni vrsti, se ne pozna dosti, če je kateri za kak cm  višji
ali nižji. Kadar jih imamo pa več, da jih moramo zložiti drugega
vrh drugega, nam pa delajo težave panji, ki so drugačne mere,
ker jih ne moremo zložiti lepo. V skladanici nastanejo reže, ki
ki jih moramo zamašili, sicer je med panji in v čebelnjaku
prepih. Najsi imamo kakršnokoli število panjev, vsi morajo biti
enako visoki in široki, potem ne bomo imeli pri skladanju ne¬
prijetnosti.

3. Še natančnejši moramo biti glede mer za no¬
tranjost panja.  Vsi premični deli, seveda tudi obod, morajo
biti skrajno natančno narejeni. Vsaka skažena stvar nam dela
pri opravljanju čebel težave in neprijetnosti. Čebela mora imeti
v panju pri vseh prehodih in ob straneh panja ter pod stropom
6—8 mm  prostora, nič več in nič manj. Ako je med stropom in sati
n. pr. več kot 8 mm  prostora, ga čebele poleti, ko je dobra paša, pre-
moste z voščenimi prizidki in jih tako pritrdijo na strop, da jih le s
težavo izvlečemo iz panja. Tudi ob straneh satov ne sme biti
več prostora kakor 1 cm,  ker bi čebele na tisti strani krajnega
sata, ki je obrnjena proti obodu, celice močno podaljšale in bi

49

teh satov potem drugod ne mogli uporabljati. Prav tako kvarno
bi bilo, ako bi bili prehodi v panju manjši kot 6 mm.  V tem
primeru bi se čebele ne mogle kretati neovirano.

Razstojišča za satnike morajo biti  v panju na¬
tančno razdeljena.  Satniki stoje 11 ’/ 2  m/n vsaksebi. Krajna
satnika sta od stranice oboda oddaljena po 11 mm.  Tako do¬
bimo tudi pravilno notranjo širino panja, in sicer za panj na
9 satov: 9 satnikov po 2 1 / 2  cm —  22 1 / 2  cm,  8 razdalj med satniki
po 115 cm —  9'2 cm  in dve razdalji med stranskima satnikoma
in stranicami panja po 1'1 cm = 2'2 cm.  Skupaj torej 22 5 -f-
-f~ 9 2 -)- 2.2 cm  ■= 33'9 cm,  ali okroglo 34 cm.  Za panj z 10 sati
dobimo pravilno širino 37 1 / 2  cm,  ako prištejemo k širini panja
z 9 satniki še 3‘65 cm,  t. j. prostor, ki ga zavzemata en satnik
in ena razdalja med satniki. Dognano je sicer, da je v panjih
z nepremičnim satjem (v kranjičih) naravna razdalja od srede
do srede sata le 35 mm,  a ker čebele v dobri paši celice neko¬
liko potegnejo in pa zaradi trotje zalege smo v A. Z. panjih to
razdaljo povečali na 36 1 / 2  mm.

4. Okvir za matično rešetko mora biti lično iz¬
delan,  da se ne veriži. Rešetka mora biti obrušena, da nima
ostrih robov, sicer si čebele pokvarijo krila, ko lezejo skozi njo.
Zato imajo čebelarji rajši matične rešetke iz kovinskih paličic.
Reže matične rešetke morajo biti obrnjene podolgem, proti žrelu,
ne proti stranicam panja, in sicer zato, ker tako čebele laže
prehajajo iz plodišča v medišče naravnost iz ulic in ker tako
tudi rešetko laže snažimo. Paziti moramo še posebno, da ni med
sati v plodišču in matično rešetko več kot 10 mm  prostora.

5. Velike važnosti je, da so v panju in na okencih vse kva-
čice pravilno zabite.  Zabijati jih moramo primerno globoko
in v popolnoma enaki razdalji drugo od druge. Za pravilno
zabijanje je potrebna nalašč za to izdelana železna šablona z
natančno vrezanimi razdaljami. Narediti jo more le dober kovač
ali ključavničar po natančni risbi iz 3 cm  širokega in 34, ozi¬
roma 37 x / 2  cm  dolgega kosa pločevine. Pri zabijanju kvačic
uporabljamo poseben železen zabijač, ki je nalašč za to na¬
pravljen.

6. Okenci ne smeta biti pretesni,  ker jih potem
komaj izvlečemo iz panja in s tem čebele preveč razburjamo.
Preveč ohlapno pa zopet ne smeta biti narejeni, da skozi od-

Praktični čebelar

4

50

prtine pri stranicah panja čebele ne uhajajo v prostor za vratci.
Mreža mora biti dobro pocinkana in ne sme biti niti pregosta
niti preredka. Vratca morajo biti izdelana lično in dobro, da se
ne zapirajo pretesno. Vendar se morajo zapirati dobro, da v
panju ni prepiha.

7. Zreli in bradi morata biti tudi pravilno iz¬
delani.  Za spodnje žrelo je pravilna mera 12 cm  širine in 8 mm
višine. Višje ne sme biti, ker je potem nevarnost, da se pozimi
splazi v panj kaka miška. Za zgornje žrelo je dovolj, če je
6 cm  široko, visoko pa mora biti zaradi zaporice za begalnico
10 mm.  Pri A. Z. panjih delajo že v splošnem tako zvana ameriška
žrela, ki zavzemajo vso notranjo širino panja. Odprtina je 20 mm
visoka, široka pa toliko, kolikor je panjeva končnica, torej pri
panjih z verando 20 mm.  Zaprta je s posebno zagozdo, v kateri
je vrezano običajno žrelo v velikosti 12 X 0’8 cm.  Zagozda mora
biti narejena iz trdega lesa, bodisi bukovega ali orehovega.
Prirezana mora biti natančno po odprtini. Dobro je, če sta v
sprednje lice zagozde privita dva vijaka z babico, ki naj molita
iz lesa vsaj 15 mm,  da jih je mogoče s prsti prijeti in zagozdo
iz odprtine potegniti ali poriniti nazaj. Vijakov pa ni treba, če
imamo kratko železno kljukico z ročajem, ki z njo zagozdo prav
lahko pri žrelu potegnemo iz odprtine. Zaradi tega mora biti
zagozda narejena tako ohlapno, da jo z lahkoto iztaknemo in
brez težave vtaknemo.

Te vrste žrelo ima namen, da pozimi čebele laže nadzoru¬
jemo in da panj lahko snažimo tudi od spredaj. Ob prav dobri
paši in če so panji zelo močni, lahko odstranimo zagozdo. Tako
naredimo pri panju tako zvano ameriško žrelo.

8. Kakor na zunanjo obliko panjev, tako moramo paziti tudi
na enotnost notranjih premičnih delov.  Vsi morajo biti
glede mere enako izdelani. Le v takih panjih je prijetno čebe-
lariti; tako odpade tudi mnogo neprijetnosti pri opravljanju
čebel Kjer pa tega ni, mora biti vsak panjev del posebej za¬
znamovan s številko tistega panja, ki je bil zanj narejen.

9. Noben mizar, ki še ni delal A. Ž. panjev, naj se ne loti
njih izdelovanja prej, dokler nima pred seboj dober, popoln
vzorec panja od kakega drugega mojstra ali čebelarja. Umni
čebelar mora sam nadzorovati mizarja,  ako hoče,
da bodo v čebelnjaku vsi panji enotne mere.

51

10. Skrbimo, da so panji tudi zunaj lično izdelani,  po¬
sebno pročelja.

Nove panje moramo najprej zunaj in znotraj napojiti z
vročim firnežem, zunanjo končnico pa popleskati  z živo
oljnato barvo. Najvidnejše in najtrpežnejše barve so bela, rumena,
rjava, zelena in siva; živordeča na solncu pobledi. Vsak panj v
vrsti naj ima drugo barvo, da je pogled na čebelnjak tem pri¬
jetnejši.

Na vsak panj napravimo s šablono še lično zaporedno
številko.  Za slikanje številk uporabljajmo belo, rumeno in črno
barvo. Številka nam rabi potem pri panju kot njegovo krstno
ime. Številka, ki je spredaj, mora biti tudi na vratcih, na tablici
v vratcih, na okencih, na okviru za matično rešetko in na prečnih
zaporah, da jih pri opravljanju panjev ne zamenjujemo s pre¬
mičnimi deli drugih panjev.

Barve na panjih  je treba vsaka tri leta obnoviti, kar
lahko storimo pozimi ali zgodaj spomladi v večernih urah, ko
čebele še ne izletavajo redno. Ako pa hočemo, da panji ohra¬
nijo vedno lepo, svežo in živo barvo, je priporočno, da jih vsako
spomlad in vsako jesen prevlečemo z dobrim, čistim in prvo¬
vrstnim lakom, kakršnega navadno rabijo kolarji za vozove. Pre¬
vleče jih lahko vsak čebelar sam, da ima le pravi lak in primeren
čopič. Za en panj je treba do 2 dkg  laka za enkratno lakiranje,
kar je primeroma majhen strošek. Kupimo ga lahko tudi več
skupaj, ker se v zamašeni steklenici ohrani več let, ne da bi se
zgostil ali spridil.

Kakor je za vsako ročno obrt potrebno dobro in praktično
orodje in oprema, da se delo laže izvršuje, prav tako je tudi
delo v čebelarstvu odvisno od dobrih, praktičnih panjev.

Satniki.

Velika pridobitev umnega če¬
belarstva so satniki, to je leseni
okviri, ki v njih čebele stavijo satje.

Skoraj vsaka vrsta panjev pa ima
drugačno mero satnikov; le ulice
in letvice so skoraj povsod enake.

Različna je lega satnikov. Nekateri
panji jih imajo počez (prečno delo),

SI. 30. Strojček za prirezovanje
letvic.

4 *

52

nekateri po dolgem (A. Ž. panj).
Nekateri panji imajo visoke in
ozke satnike, nekateri pa široke
in nizke.

O sestavi satnikov za A. Z
panj glej str. 44! Izdelovanje sat¬
nikov je sicer čisto preprosta reč,
vendar jih na roko ni mogoče
izdelati lepo in se tudi ne iz¬
plača. Navadno nažagajo letvice
mizarji iz lepih smrekovih desk
na strojni žagi.

Za prirezovanje posameznih
letvic uporabljamo posebno pri¬
pravo, ki je na njej odmerjena
dolžina za pokončne letvice in
posebej za podolžne. (Glej sli-
Sl. 30 a.  Strojček za zbijanje satnikov, ko 30!)

Za zbijanje satnikov moramo
imeti zopet poseben strojček, ki vanj denemo vse satnikove let¬
vice, da jih lahko pravilno zbijemo; tako satnik ni prav nič
vegast in je pravokoten. Taki satniki so vsi do milimetra enaki.
(Glej sl. 30o!)

Ti dve pripravi mora imeti vsak čebelar sam, ako hoče, da
bo imel v vseh panjih enake satnike.

Ko naroči pri mizarju nove satnike, naj mu izroči ti svoji
pripravi, da mu z njih pomočjo nažaga in zbije satnike. Sicer
se čebelar polagoma tudi sam privadi tega dela, da ima le pra¬
vilno nažagane letvice. Navedeni pripravi sta čisto preprosto
izdelani in jih lahko naredi vsak mizar, da jih le enkrat vidi.
Žičniki za satnike morajo biti 35 do 40 mm  dolgi in precej
tanki. V vsak vogel zabijemo dva. Ako so letvice nažagane lepo,
je igrača satnike lično in trdno zbiti. Žive robove na spodnjih
voglih moramo nekoliko obrezati ali popiliti, da se satniki pri
potiskanju v panj ne zatikajo ob palice.

Satnice.

Satnice so zelo tanke, voščene plošče, ki so vanje vtisnjene
osnove čebelnih celic. Na teh osnovah napravijo čebele cele
sate. V rabi so v vseh kulturnih deželah in je dandanes le malo

53

čebelarjev, ki jih ne bi upo¬
rabljali.

Satnice izdelujejo če¬
belarske organizacije in raz¬
na čebelarska podjetja s
posebnimi stroji ali s sti¬
skalnicami. Izdelovanje sat-
nic se dandanes ne izplača
posameznemu čebelarju, ki ima le malo panjev, ker jih lahko
dobi drugod za denar ali pa v zameno za vosek proti plačilu
stroškov za izdelovanje.

Kako je satnice uporabljati in kako pridobivati vosek za
satnice, o tem bomo razpravljali v tretjem in četrtem delu te
knjige. Tukaj naj nas zanima le, kako vdelamo satnice v satnike,
da jih moremo uporabljati v panjih.

Satnice za A. Z. panje dobivamo navadno že prirezane po
meri, ki je za kak cm  manjša, kot je notranja mera satnika.
Satnice so v toplem vremenu prožne ter se ne lomijo; v mrzlem
vremenu, zlasti pozimi, so pa trde in zelo krhke. To velja po¬
sebno za satnice, ki jih napravimo sami z ročno stiskalnico.
Zato jih vdelavamo v satnike le spomladi in poleti. Ker so tanke
in prožne, jih celih v panju ne moremo uporabljati drugače,
kakor da jih v satnike pritrdimo s tanko žico.

Zažičevanje satnic.

Satnice zažičujemo na razne načine, pokončno
ali podolgem, nekateri pa pokonci in še poševno.

Večletna praksa je pokazala, da se komu obnese po¬
končni način, komu pa podolžni. Vsak naj zažičuje
tako, kakor se mu bolj obnese. Večina čebelarjev
zažičuje satnice za A. Ž. panje s tremi podolžnimi
žicami, satnico pa pri zgornji letvici še zalije z vo¬
skom, da ne zdrkne iz utorčka.

Žica mora biti zelo tanka, prožna in dobro po¬
črnjena. Žgana železna žica, kakršno navadno rabijo
za vezanje cvetlic, ni za rabo, ker rada rjavi. Tudi
žica iz medi (rumena) ni zato, ker se v satju na njej

napravi zeleni volk. V poštev pride torej samo dobro S1 ,? 2- D “ r '

gelj za vrta-

pocinjena 0'32 — 0'35 mm  debela železna žica. Dobi nje luknjic.

54

se v prodajalnah čebelarskih potrebščin, ali pa v
trgovini z železnino.

Za en satnik A. Z. panja potrebujemo 1‘60 m  žice.
Preden jo pritrdimo v satnik, moramo izvrtati v satni-
kovih stranskih krakih 6 lukenj. Za vrtanje je najbolje
12 mm  dolgo, precej tanko Šilce ali pa primeren dur-
gelj. V vsaki letvici izvrtamo tri luknjice po 6 cm
vsaksebi, računajoč od zgoraj navzdol. Da naredimo
luknje v enaki razdalji, ne da bi bilo treba vsak sat¬
nik posebej meriti, si pomagamo na ta način, da
naredimo po letvici satnika umerjeno šablono iz plo¬
čevine, ki vanjo napravimo tri luknje v enaki razdalji.
Šablono položimo na stransko letvico ter s šilom
izvrtamo skozi šablono luknjo v les. Na ta način
'za vrtanje* lahko enakomerno izvrtamo v eni uri luknjice za 20
lukenj. do 30 satnikov.

Preden napeljemo žico,
zabijemo na gornjem in spod¬
njem voglu satnika 15 mm
dolg žebljiček, a le do polo¬
vice, da okoli njega ovijemo
en konec žice; šele potem pa
žebljiček popolnoma zabijemo.
Nato napeljemo žico po luk¬
njicah trikrat skozi satnik. Vse
to izvršimo z enim kosom
žice. Pri luknjicah žico neko¬
liko napnemo, da se zaje v
les, ko jo vpognemo. Zadnji
konec žice navijemo dvakrat okoli žebljička, ki je na spodnjem
voglu satnika. Nato tudi tega popolnoma zabijemo v les. S tem
se žica še bolj napne.

Pritrjevanje satnic.

Pri tem opravilu potrebujemo tele reči: vosek, posodo
za topljenje voska, desko za pritrjevanje satnic, kolesce za uti¬
ranje žice in svetiljko, odnosno gorilec ali pa vrelo vodo za
ogrevanje kolesca.

1. Satnice je mogoče pritrjevati v satnike le, če so dosti voljne
(prožne). Ako jih pritrjujemo zgodaj spomladi, ko so še trde in

55

krhke, jih moramo poprej segreti
v topli sobi ali pa v kuhinji na ta
način, da jih razložimo po mizi;
najbolj je pripravna topla kuhinja.

V poletnem času jih pa lahko pri¬
trjujemo v vsaki sobi; ako niso za¬
dosti voljne, jih denemo na milo

S1.35.Svetiljka za zalivanje satnic.

sonce.

2. Za pritrjevanje satnic na zgornjo
letvico satnika potrebujemo nekoliko vo¬
ska. Ako nimamo topilnika za vosek z
gorilcem in cevko ali pa svetiljke za zali¬
vanje satnic in segrevanje kolesca, pri¬
trdimo satnice na tale način: Vosek
raztopimo na štedilniku v posodici, kije
za to namenjena, ali pa v navadnem
lončku. Ko je tekoč, vzamemo zažičeni
satnik, položimo satnico na žico ter po¬
tisnemo njen zgornji rob v satnikov utor
biček). Potem primemo previdno z eno
satnik s satnico ter ga nagnemo proti
navzdol; z drugo roko zajamemo z malo ž
tekoči vosek ter ga vlijemo v satnikov i
ček. Ker držimo satnik poševno, teče \
po utoru navzdol do konca in pritrdi ves zgornji rob satnice k
lesu. Nato počakamo nekoliko sekund, da se vosek v utoru
strdi. Potem ga odložimo in z delom nadaljujemo. Satnike skla¬
damo navzkriž drugega vrh drugega.

3. Ko smo zalili vse satnice z voskom, začnemo utirati žico.
Pri tem opravilu potrebujemo primerno desko, ki na njo polo¬
žimo satnico s satnikom vred. Deska mora biti nekoliko mili¬
metrov manjša kot je notranja mera satnika, tako da satnica leži
na deski, satnik pa je okoli nje. Debela mora biti točno 11 mm;
na spodnji strani sta pribiti dve letvici, ki morata biti toliko
daljši, da molita roglja na obeh straneh kaka 2 cm  čez deščico.
Na teh rogljih leži satnik. (Sl. 37!)

4. Žico utiramo v satnico s posebnim kolescem iz medi,
ki je nalašč za to prirejeno. Podobno je kuhinjskemu kolescu
za testo, samo da imajo njegovi zobje po sredini plitev žlebiČek

(žle-

roko

sebi

ličko

■lebi-

osek

Sl. 37. Deščica za
pritrjevanje satnic.

56

Sl. 38. Kolesce za uliranje žice v
satnice.

za žico; nasajeno je na lesenem
ročaju. (Sl. 38!) Pred uporabo ga
moramo dobro segreti na gorilcu
ali v vreli vodi. Nato namočimo
gornjo ploskev deščice z vodo in polo¬
žimo nanjo satnik s satnico, tako da je
žica zgoraj. Razgreto kolesce nastavimo
previdno in urno na žico in hitimo z njim
po žici do drugega konca. Ker je kolesce
vroče, se pod zobmi vosek topi ter se
s tem žica zaje v satnico, hkrati se pa
tudi zalije z voskom, da ne more več
odstopiti. Kolesca ne smemo preveč trdo
pritiskati. Ko smo utrli prvo žico, utremo
še drugo in tretjo. Ako se kolesce med
delom ohladi, ga segrejemo ponovno.
Ako ne moremo tega dela opravljati v
kuhinji pri ognjišču ali štedilniku, lahko
» delamo tudi v sobi, imeti pa moramo

pripravo za topljenje voska in gretje kolesca. V trgovinah s
čebelarskimi potrebščinami lahko dobimo različne priprave, ki
so za ta opravila nalašč prirejene.

Utiranje žice je zelo enostavno. Hitro nam gre od rok, ko
se ga privadimo. Začetnikom pa svetujem, naj poprej opazujejo
kakega čebelarja, preden se sami lotijo utiranja. Opis je vedno
kolikor toliko pomanjkljiv in ni vsakomur umljiv.

Satnice pritrjujejo v satnike na različne načine, a jaz sem
opisal tistega, ki je najboljši in najbolj praktičen.

Sl. 39. Topilnik za vosek.

Sl. 40.
o)  Čebela
(delavka).

II. DEL.

A.  Čebelna družina in njeno udejstvovanje.

Sestavil prof. Jos. Verbič.

Čebela je žival, žuželka, ki more dalje časa živeti in ohra¬
niti svoj obstoj le v večji, pravilno sestavljeni družini.

Popolno čebelno družino nam predstavlja na veji
viseč roj ali v poletnem času panj, naseljen s čebe¬
lami. Družina sestoji iz čebel delavk, matice in
trotov.  Čebele delavke imenujemo kratko „čebele".

Navadne družine imajo po 20—50 tisoč čebel.

V velikih panjih jih more biti tudi do 80 tisoč, kadar
so na višku razvoja. Vsa zelo mnogovrstna gospodar¬
ska dela v panju in zunaj njega izvršujejo čebele. Za
razmnožitev čebel in za nadomeščanje odmrlih čla¬
nov so pa nesposobne, ker so spolno nepopolne
samice.

Kakor ne more čebela živeti sama zase, se
tudi čebelna družina ne more obdržati brez pri¬
merno opremljenega stanovanja. Ako ga novo na¬
stali družini ne odkaže človek, si ga poišče sama :
ali kako drevesno duplo, večjo luknjo v zidu, skalno
duplino, da, včasih celo kak prazen panj. Se preden
se izseli iz doma, ki ji je postal radi prevelike
razmnožitve družinskih članov pretesen, razpošlje
nekaj čebel, da izslede in očistijo  novo sta¬
novanje. Kar se pred vselitvijo ni storilo, se naredi
pozneje. Treščice, bilke, lističe in vse, kar ne pre¬
sega njihovih moči, odneso iz panja. Skrb za red
in snago jim je prirojena lastnost in se jih drži
vse življenje.

Prvo delo v novem stanovanju je, da ga opremijo, in sicer
s satjem,  ki  ga napravijo čebele iz proizvoda lastnega telesa,

b)  Matica.

c)  Trot.

58

iz voska. Na strop panja pritrdijo ozko, navzdol visečo, tanko
letvico, ki jo daljšajo v ravni črti ob stropu in od tam navpično
navzdol; to je začetek satove osrednje stene. Na tej izdelujejo
sproti, in sicer na obeh straneh, skoraj vodoravne, le malo po¬
ševno navzgor obrnjene šesterostranične, prizmatične manjše in
večje pravilne posodice. Manjše imenujemo čebelne, večje pa
trotovske celice. Ob posebnih prilikah pa zapazimo na robovih

satja še posebno ve¬
like, navzdol viseče
matične celice ali ma-
tičnike. Na prehodih
med čebelnimi in tro-
tovskimi celicami ter
ob stropu in stenah na¬
stanejo tudi nepravilne
celice, ki jih imenuje¬
mo prehodne in ob¬
stranske celice.

Čebele začnejo
izdelovati več satov
hkratu ali vsaj v krat¬
kih časovnih presled¬
kih. Vzporedno s prvo
letvico si napravijo v
razdalji 35 do 37 mm
drugo, tretjo i. t. d.
Vsaka je osnova no¬
vega sata. Ker puščajo
čebele med sati po
10 mm  široke ulice,
Sl. 41. Kos sata z vsemi različnimi celicami. znaša debelina vsa¬
kega sata  25 do

27 mm.  Človek, ki čebele izkorišča, jim olajša delo s tem, da
jim vstavi umetne osrednje stene, to so tanke voščene plošče,
ki imajo vtisnjene začetke celic; imenujemo jih satnice. Čebelar
jih pritrdi v gibljive okvire, v satnike.

Satje služi čebelam kot posoda za hrano.  Odrasle če¬
bele se hranijo zlasti z medečino (nektarjem), t. j. s sladkim,
zelo vodenim sokom, ki ga dobijo v cvetju in na rastlinskih
listih. Ker pa viri hrane prepogosto usahnejo in ker čebele za-

59

radi neugodnega vremena ne morejo tudi cele mesece v naravo,
prinašajo ob paši medečino v medovnem želodčku domov ter
si zbirajo in kopičijo zaloge medu.

Medečina pa bi se pokvarila, če bi ji čebele ne dodajale
iz svojih žlez posebnih snovi in jo izpreminjale v med.
Med je v začetku tako redek, da teče iz satja, ako ga nagnemo.
Čebele mu odvzemajo vodo deloma s tem, da ga v panju več¬
krat prenesejo. Zgosti se pa tudi, ker mu voda izhlapi v zrak,
ki postane radi tega vlažen. Čebele krepelijo s krili  ob
žrelu; s tem odvajajo vlažni zrak in dovajajo novega, suhega
ter tako pospešujejo zorenje medu. Zrel med pokrijejo z vošče¬
nimi pokrovci.

Nabiranje medečine je zelo zamudno. Mnogo napora in
moči je treba, da se zaloga za malenkost poveča. Ena glavica
rdeče detelje, obstoječa iz okoli 20 cvetov, da n. pr. le 0.000793 g
medu; da naberejo čebele na njej 1 kg  medu, morajo obrati
7,500.000 njenih cvetov.

Satje pa služi še drugemu, nič manj važnemu namenu. V
njem se rodi in dorašča  čebelna zalega. Razvije se iz jajčec
ki jih matica polaga na dno celic. Matica  je spolno razvita
in oplemenjena samica;  v vsakem panju je praviloma samo
ena. Ni je težko najti, ker je znatno daljša od drugih čebel.

Edino delo matice  je, da zalega jajčeca. Vzrejo zalege
in vsa druga dela oskrbujejo čebele. Z zaleganjem prične ma¬
tica februarja in zalega ob dobri paši do avgusta, ob ugodnem
vremenu tudi še v septembru. Število jajčec in doba zaleganja
je odvisna od raznih okolnosti.

Matica začne zalegati v določenem redu, kakor je opisano
v „Spomladanski dobi" in kakor kaže nazorno slika 42*).

Prehranjevanje razvijajoče se zalege povzroča čebelam ve¬
liko truda. Poleg.medu, ki ga čebele zbirajo ob zgornjih delih
satja, so neobhodno potrebne še velike množine cvetnega
prahu in vode.  Čebele prinašajo cvetni prah v svojih ob-
nožnih koških kot obnožino in ga odlagajo pod zalogo medu
v celice nad zalego ali pa v nezaležene sate neposredno
za zalego. Vodo prinašajo le sproti; z njo razredčujejo že
zrel med. Najmlajše čebelne ličinke pa ne uživajo razredče¬
nega medu in cvetnega prahu neposredno. Mlade čebele pro-

*) Slika se sicer od opisa v »Spomladanski dobi“ nekoliko razlikuje,
vendar ne bistveno.

60

izvajajo iz teh snovi v posebnih žlezah krmilni  sok  (mleček)
in ga bruhajo skozi usta na dno zalezenih celic. Proizvajanje
krmilnega soka je zelo podobno proizvajanju živalskega mleka.

Sl. 42. Kako začne matica spomladi zalegati.

Razvijajoča se zalega ima telesno toplino 34—35° C.  Čebele
se morajo brigati, da ta toplina ne pade  in da se gola za¬
lega ne prehladi in ne odmrje. Mlade čebele tvorijo stalno nad
njo nepretrgan plašč, ki jo varuje, da ne izžareva svoje telesne

61

toplote. Ko zalega neha jesti in pride čas, da se začne pre¬
obražati v popolne žuželke, jo pokrijejo z voščenimi, zrak pro-
puščajočimi pokrovci.

Čebele skrbno varujejo  svoje imetje.  Ob žrelu name¬
ščene stražarice preiščejo posebno ob slabi paši vsako došlo
čebelo in puščajo v panj le članice lastne družine. Tudi večjim
živalim se z uspehom stavijo v bran.

Za zimo se čebele dobro pripravijo. Luknje in razpoke v
panjih zadelajo z za d el a vin o, ki jo napravljajo iz rastlinske
smole in voska; smolo prinašajo v panje tako kot cvetni prah.
S tanko plastjo zadelavine prevlečejo tudi stene, da se jih ne
prijema vlaga. Z njo zožijo včasih tudi preveliko žrelo ali pa
obdajo mrtve živali, ki jih ne morejo izvleči iz panjev.

Znatne morajo biti zaloge medu za dolgo zimo. Čebele
niso tako ustvarjene kot nekatere druge žuželke, ki preživijo
mrzli letni čas brez hrane. Čebele bi pozimi  pomrle, če bi
ne imele tik poleg sebe ali nad seboj zadosti hrane,  ki z
njo proizvajajo telesno toploto. Telesno toploto si pa varujejo
na ta način, da se stisnejo tesno skupaj  in tvorijo z za¬
sedenimi deli satov gručo, od katere oddaja toploto le površina.

Matica skrbi neposredno za razmnoževanje čebelne družine
in ne opravlja nobenega drugega dela ne v panju in ne zunaj
njega. Za nabiranje hrane ni sposobna, ker ima nabiralne or¬
gane preslabo razvite. Zadnje velja tudi za trote,  t. j. čebelne
samce. Matico in trote hranijo čebele s krmilnim sokom. Sami
si le v sili iščejo v panju medu; vendar brez krmilnega soka
kmalu oslabe.

Trote spoznamo po njihovi velikosti in zavaljenosti. Panji
jih nimajo skozi vse leto, temveč se pojavljajo navadno samo
pred obnovo matic in med njo. Čebelarji njih število v modernih
panjih zelo omejujejo. Potrebno jih je le toliko, kolikor je novih
matic, je jih pa mnogo več, ker to zahteva zakon narave, ki
skrbi za vzdrževanje plemena.

Čebele se ob napornem delu kmalu zdelajo in žive poleti
približno le okoli 6 tednov, čez zimo pa se obdrže tudi 8 me¬
secev. Življenska doba trotov traja 3 do 6 mesecev.

Kar čebele delajo, vrše za skupen blagor vse družine. Dela
so porazdeljena na vse člane. Najmlajšim je odkazana oskrba
zalege. Ko dorastejo in stopi na njihovo mesto naraščaj, začno

62

opravljati druga dela v panju. Starejše čebele prinašajo cvetni
prah, medečino in vodo; v sili pa tudi te strežejo zalegi.

Čebele se prav uspešno bore za svoj obstanek in s tem
tudi za korist čebelarja, ker so njihovi organi čudovito mojstr¬
sko ustvarjeni za posel, ki ga z njimi opravljajo. To bodo po¬
kazali naslednji odstavki.

B.  Telo čebele in njeno življenje.

Po Zander-Humekovem spisu v 24. leiniku „Slov. Čebelarja”
priredil prof. Jos. Verbič.*)

1. Zakaj ga moramo poznati?

Že zdrav razum veleva, da je treba natančno poznati stvar,
ki se z njo bavimo. Rokodelec mora poznati zunaj in znotraj
svoje orodje, strojnik svoje stroje. Prav tako je potrebno in ko¬
ristno, da kmetovalec pozna zemljo, zlasti pa živali, ki jih redi
in išče pri njih čim večjih dohodkov.

In čebelar? Zanj velja še prav posebno ta zahteva. Ni za¬
dosti, da so mu znani razni pripomočki in naprave umnega
čebelarstva, ampak mora najprej poznati čebelo samo in vse
njene življenske potrebe, pogoje in posebnosti. Cim popolnejše
je to spoznanje, tem laže in pravilneje lahko uravnava vsa dela
v praktičnem čebelarstvu.

Malo pa je čebelarjev, ki bi se bolj živo zanimali za po¬
samezno čebelno bitje, kako je ustvarjeno, kako delujejo zunanji
in notranji deli njenega telesa (organi), kako sploh poteka živ¬
ljenje posamezne čebele v čebelni družini. Zato si tudi marsi-
kakega pojava v zapletenem čebelnem življenju ne znajo razlagati
in zato tudi v praktičnem čebelarstvu ukrenejo marsikaj, kar je
v nasprotju s čebelno naravo, in zato ne dosežejo vedno za¬
želenih uspehov.

Poznavanje čebele, njenega telesa in njenega življenja
je potrebno vsakemu čebelarju, ki hoče delati z umom in
srcem,  ki hoče čebelariti v soglasju s prirodo  in njenimi
večnimi zakoni.

‘)  Do odstavka »Rojenje čebel".

63

2. Vnanjost čebelnega trupla.

Že površen pogled na čebelo nas prepriča, da se njeno
truplo deli na tri dele, ki so med seboj ločeni po globokih za-

Sl. 43. Čebelno truplo (trot, brez nog in brez kril).
g  glava, o  oprsje, z zadek, h  hrbtovina, i  trebušina.
Številke od 1 do 11 označujejo obročke.

režah, in sicer na glavo, oprsje in zadek.  Glavo z oprsjem
in oprsje z zadkom vežeta kratki, jako tanki cevki.

Glava  je ploščata in ima, ako jo pogledamo od spredaj,
obliko trikotnika v surovem obrisu. V oglu, ki je obrnjen navzdol,

p

A  C

Sl. 44. Glava A)  matice, B)  čebele, C)  trota,
s seslavljene oči, p  pikčaste oči, 1  tipalnice, k  koren, r  ročnik, b  bič,
oš  oglavni ščit, g  grizala, ri  rilček, br  brazda.

64

je ustna odprtina z grizali in rilčkom. Na obeh ostalih za¬
okroženih oglih so velike sestavljene  (mrežaste) oči,  ki se¬
gajo globoko navzdol proti grizalom. Pri trotu so oči najbolj
razvite, tako da se obe polovici na temenu skoro stikata. Na
čelu so v trikotu tri pikčasta očesa.  Matica jih ima vrhu
čela, čebele skoro na temenu, trot pa sredi čela. Sredi spred¬
njega dela glave sta blizu skupaj kolenčasti tipalnici,  sesto-
ječi iz dveh delov. Prvi člen, ki se drži glave, je najdaljši in
se imenuje ročnik. Njegov spodnji, kroglasti del tiči gibljivo
v globelici. Drugi konec nosi bič, sestoječ iz 11 (pri trotih 12)
kratkih členkov. Od srednjega pikčastega očesa navpično do
sredine nad tipalnicama in od ondod poševno na obe strani do
grizal je potegnjena brazda.  Ploskev ob vsaki strani navpične
brazde je lice,  med poševnima brazdama pa oglavni ščit.
Spodnji del glave je globoko izrezan; odprtina vodi v grlo in
požiralnik. Zadnji del glave ima odprtino, ki je v zvezi z oprsjem.

Oprsje,  ki nosi zgoraj dva para kril, spodaj tri pare nog,
tvorijo štirje obročki. Sprednji trije so pravi oprsni, četrti pa je
vmesni obroček. Prvi prsni obroček (predprsje) je sam zase
gibljiv in odzgoraj malo viden. Na njem je priraščen sprednji
par nog. Drugi obroček (sredoprsje) je na obe strani močno
razvit in tako razširjen, da skoro popolnoma pokriva prvi in
tretji obroček. Spodaj nosi srednji par nog, zgoraj pa sprednji
par kril. Na tretjem obročku (zaprsje) je priraščen spodaj tretji
par nog, zgoraj pa zadnji par kril. V njega je vrinjen četrti
vmesni obroček. Zadnji trije obročki so med seboj trdno zraščeni.

Zadek  je jajčast in se proti koncu zožuje v konico. Se¬
stavljen je prvotno prav za prav iz devetih obročkov, vidimo jih
pa samo šest. Pri trotu so se tudi zadnji trije skoro popolnoma
ohranili. Pri matici in delavki so zadnji trije obročki zakrneli in
preobraženi v želo. Vsak obroček se deli v dve polovici. Večja,
zgornja polovica, hrbtovina, sega čez manjšo, spodnjo, trebušino.
Navzad vedno manjši obročki se vrivajo v sprednje kakor deli
pri daljnogledu. Veže jih pa mehka, gibljiva kožica. Ta ureditev
daje zadku možnost, da se lahko širi in daljša.

Vse čebelno truplo obdaja enoplastna povrhnica,  ki iz¬
loča na zunaj kit in. Ta je izprva mehek, na zraku pa kmalu
skrepeni v trdo kitinjačo.  Med členki in obročki ostane kitin
tanek in gibljiv. Barve je različne. Ko mlada čebela prileze iz
celice, je mehka in svetla. Na zraku se pa kitin kmalu strdi in

65

potemni. Tudi krila so iz enake snovi, samo da so prozorna in
prožna. Kitinjača, ki nadomestuje kožo in kosti,  tvori nekak
oklep ali votlino, v kateri so notranji organi.

Po vsem truplu je čebela porasla s kitinastimi dlačicami
razne oblike in dolgosti.

3. Gibala (noge in krila).

a)  Noge. Kakor vse žuželke, ima tudi čebela tri pare
okončin  (nog): sprednji, srednji in zadnji par.

Cebelne nožiče imajo razne naloge. Vsakdo ve, da nosijo
truplo, ga drže v ravnovesju ter ga po potrebi premikajo. Manj
znano bi pa utegnilo biti, da so noge tudi nekaki glavniki in
ščetke, ki z njimi čebele snažijo svoj život. Noge pa jim rabijo
tudi pri nabiranju cvetnega prahu, obnožine. Končno jim služijo
tudi kot orodje pri gradbi satja.

Ce opazujemo čebelo pri hoji, vidimo, da premika vedno
hkrati po tri noge, na treh pa sloni truplo. Pri vsakem koraku
prestavi eno nožico na eni in po dve na drugi strani. Sprednji
par je najšibkejši in obrnjen naprej; srednji par je dokaj krep¬
kejši; nastavljen je nazven. Najbolj razvit je zadnji par in je
obrnjen navzad. Vsi trije pari so v bistvu enako sestavljeni: iz
10 različno velikih roženastih členkov, ki so vsajeni drug v dru¬
gega, kakor smo rekli o zadku. Tanjši konec vsakega členka
sega v lijasti, debelejši konec sprednjega. Členki so spojeni
med seboj z mehko, gibljivo kožico. Okončine so v celoti jako
gibke. Gibčnost posameznih členkov pa ni posebno velika, ker
so zgibi z dveh strani stisnjeni in se zaradi tega členki pregib-
Ijejo samo v eni smeri, kakor n. pr. rezilo pri žepnem nožu. Le
prvi člen je gibljiv na vse strani.

Prvi, stožčasti člen, ki je vsajen v život, se imenuje kol ček.
Vanj je vtaknjen v pravem kotu ob rte c, ki preide v močno
stegno, to pa v golen.  Nato sledi 5 členkov, ki tvorijo skupaj
stopalce.  Končni, deseti člen, nosi dva ostra viličasta krem¬
peljca,  ki sta pri vsakem izmed treh čebelnih bitij malce dru¬
gače ustvarjena. Med krempeljcema je podolgasti oprijemalni
mehurček.

Po raskavih ploskvah (po listju, lesu, papirju, satju i. t. d.)
se oprijemlje čebela s krempeljci  in leze jako urno, spretno
in varno ne samo po navpičnih stenah, ampak tudi po stropu.
Ostre krempeljce zabada namreč v razne majčkene jamice in

Praktični čebelar

5

66

vdrtine. S krempeljci se čebele obešajo tudi druga na drugo,
ko visi roj v obliki grozda na veji ali v praznem panju. Prav
tako se sprimejo tudi pri gradbi satja. Hodeč po zelo gladkih
ploskvah, kakor so steklo, uglajene kovine
i. t. d., skrči čebela krempeljce in se opri-
jemlje s prej imenovami oprijemalkami
(mehurčki). Kako čebela to doseže, še ni
popolnoma dognano.

Po čebelnem truplu, ki iz njega štrli
vse polno jako tankih dlačic, se nabirajo
majhne smeti in raz¬
ličen prah. Čebela je
pa tako snažna žival,
da ne trpi na sebi
niti najmanjše smeti.

Zato se ob vsaki pri¬
liki „pokrtači“, in sicer
s sprednjima in sred¬
njima nogama glavo
in oprsje, z zadnjima
pa krila in zadek. Na
zgornjem členku sto¬
palca (pete) sprednjih
nožič ima polkrožno
zajedo, ki je znotraj
na gosto porasla z
dlačicami, da je kakor
zaokrožen glavniček.

Tej zajedi nasproti, ob
spodnjem delu goleni,
štrli pa na široko raz¬
vit trn.  Z glavničkom
in trnom si čebela čisti tipalnice  ne¬
štetokrat na dan. Z glavničkom seže po
tipalnici, skrči nogo in tako s trnom zapre
glavniček; nato potegne tipalnico skozi za-
prtino; to ponovi tolikokrat, da je tipal-
nica čista.

Na vseh treh parih nog imajo čebele
na zgornjem, zelo podaljšanem členu sto-

SI. 45. Sprednja noga
čebele.

k  kolček, o  obrtec,
s stegno, g  golen,
st  stopalce, kr  krem¬
peljci, m  mehurčasta
oprijemalka.

Sl. 46. Del sprednje noge.
g  del goleni, p  gornji
člen stopalca, z zajeda
z glavničkom, t  trn,
šč  ščet.

67

Jr.  -v«.

r \

palca nekako ščet (krtačico) iz daljših, gostih, poševno nastav¬
ljenih dlačic. S temi ščetmi si po potrebi očistijo „kožušček“.
Saj večkrat vidimo, kako potegujejo s sprednjima in srednjima
nogama čez hrbtišče in glavo, z zadnjima pa ometajo krila in
zadek. Tako vsa tri čebelna bitja. Čebela
ometa s ščeticami sprednjih in srednjih
nog tudi cvetni prah s prašnikov ter ga
kopiči na zadnjih nogah (zato obnožina).

Golen zadnjih nog je namreč na zunanji
strani globeličasta. Plitvo globelico pre¬
grinjajo ščetinice ter tako ustvarjajo košek.

Z ostrim trnom  na spodnjem koncu goleni
srednjih nog osmuka čebela obnožino iz
koškov v celice.

Na zunanji strani med golenjo in
zgornjim členkom stopalca zadnjih nog je
globoka zareza, ki tvori nekake klešče.

Prej so mislili, da s temi naravnimi kle-
ščicami prijema čebela voščene luskinice,
ki ob gradnji satja stopajo na dan izpod
trebušnih obročkov, in jih podaja v čeljusti.

Sedaj pa vemo, da služijo za prenašanje
cvetnega prahu s ščeti v koške. Omenim
naj še, da povzročajo gibanje nog mišice
upogibnice in izteznice, ki so posebno
razvite v obrtcu in stegnu. V golenu in
stopalcu se pa podaljšujejo le v kite.

b)  Krila. Čebele imajo po dva para
kril. Sprednji, večji par izraste iz stranske
vezi med nahrbtno in trebušno polovico
drugega oprsnega obročka. Drugi, manjši
par je pa vraščen v stranskem stiku tre¬
tjega oprsnega obročka.

Največja krila ima trot; posamezno
krilo sprednjega para meri po dolgem

11 ^/2  mm,  po širini blizu 4 mm.  Krila matice in delavke so pri¬
bližno enako velika. Sprednje krilo meri po dolgem 9 x / 2  mm >
po širini pa malce čez 3 mm.

Krila so iz prav tanke prosojne kožice in na videz gladka.
V resnici so pa porasla s kratkimi dlačicami. Preprežena so

Sl. 47. Del zadnje noge
(znotraj).

g  del goleni, p  gornji
člen stopalca, k  klešče.

68

v določenem redu z žilicami ali rebrci, ki dele vsako krilce v
polja (celice). Rebrovje daje krilcem potrebno vez in trdnost.

Ako čebela počiva, zgrne krila po zadku tako, da zakriva
sprednji večji par zadnja krilca. Če pa hoče zleteti, razprostre
krila vodoravno na obe strani in na čudovit način spoji obe
krili vsake strani v dve trdni ploskvi. Na sprednjem robu zadnjih
krilc je namreč povprečno 20 navzgor in nazaj zavitih kljukic,
ki se zapno, ko čebela krilca razprostre, v roženasto gubo na
nasproti ležečem robu sprednjega krila. Ko čebela sede, iztakne
zopet sprednja krilca iz omenjenih zobcev in jih zgane povrh
zadnjih po zadku.

Mehanizem, ki goni krila pri poletu, je čudovito sestavljen
in tako zapleten, da ga ni lahko razumeti, zlasti ne brez dobrih
risb. Ta prirodni motor goni močno mišičevje v oprsni votlini.
Pri letanju gibljejo čebele krila navzgor in navzdol. Pri gibanju
kril navzdol udarjajo z vso njihovo ploskvijo na zrak in se nanj
opirajo. Pri gibanju navzgor pa ga režejo le z njihovimi ostrimi

robovi. Obe vrsti gibanj
vežejo tako, da pišejo
konci prednjih kril po
zraku osmice. V eni se¬
kundi napravijo krila baje
190 navpičnih mahljajev.

Čebela lahko nosi v
zraku poleg svoje lastne
teže prilično še kake tri
četrtine iste teže. Tako jo večkrat opazujemo, da z mlado, nerazvito
mrtvico s precejšnjo lahkoto zleti v višave. Dorastla sestrica, ki je
pravkar preminula, ji pa dela največkrat velike preglavice, ko jo
vleče iz panja in jo hoče leteč odnesti s panjeve brade. Pre-
mnogokrat jo potegne pretežko breme s seboj v sneženi grob.

Tudi glede hitrosti  čebela ne zaostaja za svojimi divje
živečimi sorodnicami. Baje leti prazna s hitrostjo 65 km  na uro.
Potemtakem bi preletela vsako minuto več kakor 1 km.  Obložena
z obnožino in nektarjem pa zmore komaj polovico te hitrosti.

Sl. 48. Pol, ki jo napravijo konci
sprednjih kril pri letanju.

4. Usta.

Usta so pri žuželkah sestavljena vobče dokaj bolj zamotano,
kakor pri višje organiziranih živalih. To velja še posebno za
čebelo, katere usta sestoje iz grizočih in sesajočih

69

organov. Jasno umevanje jako otežuje tudi to, ker so posa¬
mezni ustni deli zelo majhni. Le kdor zna uporabljati drobnogled
ali pa vzame na pomoč vsaj dobre risbe, si more ustvariti pravo
sliko o tem organu in njegovem delovanju.

Ustna votlina je, kakor že povedano, na spodnji strani glave.
Okrog te votline so razporejeni vsi tisti organi, ki tvorijo skupaj
usta  v širšem pomenu besede. Cebelna usta so tako sestav¬
ljena, da lahko sprejemajo in žvečijo trdne snovi (cvetni prah,
vosek i. t. d.). Poleg tega pa čebela lahko uživa tekočine (vodo,
nektar); za to ima sesalo, ki ga z vsemi postranskimi členi
skupaj imenujemo
r i 1 č e k.

Opisali bomo
posamezne ustne
dele v tistem redu,
kakor so razvršče¬
ni okrog ustne vo¬
tline od spredaj
navzad. Opis se
nanaša vobče na
čebelo delavko. V
kolikor se njeni
ustni organi ne uje¬
majo z matičnimi
in trotovimi, bomo
omenili posebej.

Tik pod oglav-
nim ščitom, ki ga
na pričujoči sliki
prav dobro vidimo,
visi navzdol giblji¬
va roženasta krpa,
sprednja ust¬
nica.  Na vsaki
strani ustnice na
nekoliko navzad
potisnjeni močni,
roženasti sp red-
nji čeljusti,  ki
jih vidimo brez

Sl. 49. Cebelna glava od spredaj.
o  oglavni ščit, su  sprednja ustnica, sč  sprednja
čeljust, srč  srednja čeljust, zč  zadnja čeljust,
p  pipalke, j  jeziček.

70

AC

vsakega povečala. S lemi kleščicami čebela obdeluje prašnike po
cveticah, ko nabira obnožino, žveči cvetni prah, obliči in pritr¬
juje voščene luskinice, ko stavi
satje. S sprednjimi čeljustmi
pa tudi prijema razne tuje
predmete in mrtvice, ki jih
hoče izvleči iz panja. Tujo če¬
belo zgrabi za noge ali za
krila in jo mrcvari tako dolgo,
da jo prežene ali pa piči. Ma¬
tične sprednje čeljusti imajo
oster zobec; z njim odreže
pokrovec na matičniku, pre¬
den zleze iz njega. Trotove
sprednje čeljusti se tudi precej
razlikujejo od čebelnih. Zaradi
lažjega izražanja imenujemo
sprednjo ustnico in sprednje
čeljusti grizalo.

Manj pregleden in teže
razumljiv je sesajoči del če¬
belnih ust, ki ga zovemo ril-
ček. Sestavljen je v bistvu iz
dveh delov, ki sta gibljiva sicer
vsak zase, delujeta pa le skup¬
no in v tesni zvezi med seboj.
Ako pogledamo povečano če-
belno glavo od strani, vidimo
prav razločno oba dela. Tik
za sprednjimi čeljustmi sta vi¬
soko v glavo segajoči sred¬
nji čeljusti,  ki sestojita od
zgoraj navzdol iz stožerjev,
širokih debel  in kljunasto
ukrivljenih k o s i r j e v. Zadnji
del je vraščen med obema
deloma sprednjih čeljusti in
se imenuje skupaj zadnja
čeljust;  ima prav tako več
delov. Zgoraj pod grlom je

Sl. 50. Cebelna _

glava od strani. '

oš  oglavni ščit, su  sprednja ustnica,
sč  leva sprednja čeljust,

s stožer j , ...

srednjih
d  deblo . ..

k  kosirja J

po  podbradek i

ob  obradek
p j  prijezičnika
/ jeziček
p  pipalki
j k  jezičkova konica

zadnje

čeljusti

rilček.

71

podbradek, ki preide navzdol v žlebast obradek.  Ta je podalj¬
šan v dolg jeziček,  ki ga obdajata zgoraj od obeh strani dva
prijezičnika  in dve dolgi štiričlenasti pip alki.

Ako čebela položi srednji čeljusti navzdol drugo ob drugo,
nastane na znotraj odprt žlebič, in ako istotako stakne pri¬
jezičnika in pipalki zadnje čeljusti, nastane žlebič z nasprotne
strani. Oba žlebiča se na ta način strneta v cevko,  v kateri
se premika jeziček. V takem položaju mora biti rilček, ako hoče
čebela z njim srkati tekočine.

jeziček  je nežen in jako gibljiv, malce čez 6 mm  dolg
izrastek, nastal iz kosirjev zadnje čeljusti. Ojačen je od zunaj
s kitinastimi obročki, ki ga oklepajo v kratkih presledkih in so
naperjeni z navzdol štrlečimi dlačicami. Gol je
le majhen del jezička na spodnjem koncu. Tudi
zgoraj blizu korena na sprednji strani med obema
prijezičnikoma je opaziti podolgasto plitvo glo-
belico, ki je brez dlačic. Pravijo, da le-sem
položi matica ali mlada čebela svoj jeziček,
kadar prosi hrane. Končuje se jeziček s koci¬
nasto lopatico.

Iz slike je razvidno, da jeziček prav za prav
ni cevast, kakor se navadno misli, ampak žle-
bičast. Robovi žlebiča segajo tesno drug do
drugega in tvorijo na ta način res nekako la-
sasto cevko.

Jeziček deluje le v zvezi s srednjima in
zadnjo čeljustjo, strnjenimi v cevko. Ako naj
čebela posrka le prav malo tekočine (n. pr.
pri nabiranju nektarja iz cvetnih čašic), iz¬
tegne jeziček iz prej omenjene cevke, nastale
iz srednjih čeljusti, prijezičnikov in pipalk zad¬
nje čeljusti ter trohico tekočine nekoliko po¬
briše  (poliže) z lopatico slično kakor s čopičem.

Nato potegne jeziček nazaj v cevko in šele od na koncu jezička,
tod v pravem pomenu besede posrka  tekočino. 1  lopatica.
Kadar pa ima na razpolago večjo množino te¬
kočine (vodo, med v celicah, sladkorno raztopino i t. d.), si
srkanje olajša in delo pospeši; rilček (ne samo jeziček) pomoči
tako globoko v tekočino, da jo srka že s cevko, ki jo tvorijo
čeljustni deli, ne le s samim jezičkom. Ko s srkanjem preneha,

Sl. 51. Jezičkova
konica od strani
(200 krat povečana)
i  žlebič, g  goljava

72

si ril ček osnaži z glavničkom na sprednjih nogah ter ga potem
zaklopi navznotraj po spodnjem delu glave tako, da se popol¬
noma skrije in se od spredaj vidijo samo sprednja ustnica in
sprednji čeljusti.

Rilček matice in trota se v bistvu seveda ujemata z rilčkom
čebele. Le jeziček je pri obeh veliko krajši in zato popolnoma
nesposoben za nabiranje nektarja. Pač pa lahko matica in trot
uživata med iz celic. Matici pa vobče tega ni treba, ker jo
pitajo čebele.

5. Zelo.

Večina čebelarjev navadno misli, da je čebelno želo pre¬
prosta navadna iglica, ki jo čebela zabode v meso in ki se po

njej pocedi
nekaj strupa
v rano. Tako
se tudi vidi,
ako opazuje¬
mo želo samo
površno z ne¬
oboroženimi
očmi. Kdor pa
ga preišče
n  nožnica, i žlebič, b  bodalci. pod drobno¬

gledom in ga

razdene na vse njegove dele, ki jih je okroglo dvajset, se šele
prepriča, kako zapleteno je sestavljen ta aparat in kako čudo¬
vito je njegovo delovanje. Popolno ume¬
vanje je zelo otežkočeno zaradi tega,
ker je organ jako majhen in ves skrit v
zadkovi konici. Središče, ki so okrog
njega razvrščeni posamezni deli žela, je
2 1 / 2  mm  dolg žlebič,  ki leži na dese¬
tem trebušnem obročku.

Ob obeh robovih žlebiča ležita tanki
bodalci,  ki se ob njih lahko premikata
gor in dol po posebnem tiru tako za¬
nesljivo, da se ne moreta zmakniti na to
ali ono stran. Zunanja konca obeh bodalc
sta oborožena s pretankimi, nazaj obrnje¬
nimi ključicami.  Vse te dele, ki se s

Sl. 53. Žlebič in bodalci
v prerezu.

i  žlebič, b  bodalci, t  tirnica.

73

prostim očesom vidijo kot enostavna iglica, pokaže čebela iz
zadka, ako se razburi in hoče pičiti. Drugi deli so skriti v zadku
in redno ne morejo na dan. Le ako ostanejo bodaičasti deli v
rani, se izdere tudi ostali aparat iz zadka in ostane na rani,
kjer bi ga lahko opazovali, ako bi bolečina ne bila prehuda.

K želu spa¬
data tudi dve žle¬
zi strupenici,
ki izločata čebel-
ni strup.  Daljša,
glavna žleza je
do 21 mm  dolga,
črevesasto za¬
motana in se
končuje z dvema
kratkima odrast¬
koma. Pri matici
sta ta dva od¬
rastka zelo dolga
(glej si. 60). Na
drugi strani je
razširjena v me¬
šiček, kjer se na¬
bira strup. Po¬
men krajše žleze
še ni povsem po-
pojasnjen. Obe
žlezi se iztekata
v betič, odkoder
se strup, ko če¬
bela piči, pocedi

V rano po votli- Sl. 54. Čebetno želo s svojimi organi,

niči med Žlebi- ž  daljša, krajša žleza strupenica, m  mešiček, b  betič,
čem in obema m ‘  mišice, n  nožnica, bo  bodalce,

bodalcema.

Cebelni strup je posebna snov (alkaloid) neznane kemične
sestave, tekočina, čista kakor voda, kiselkastogrenkega okusa. Iz
nje puhti aromatičen vonj, ki spominja na mravljinčno kislino. Od
tod tudi napačna domneva, češ da je čebelni strup mravljinčna
kislina.

74

Kadar čebela hoče pičiti, skrivi zadek in močna mišica po¬
tisne žlebič in obe bodalci hkrati  v kožo. V tistem hipu
se drugi deli žela sprožijo in bodalci začneta delovati na ta
način, da se zelo hitro premikata gor in dol ob robovih žlebičev
in se na ta način nekako s silo zarijeta v kožo. Istočasno se
pocedi tudi kapljica strupa v rano in se pomeša s krvjo.

Ako čebela piči čebelo, nastane v krhki kitinjači ohlapna
luknjica, iz katere napadalka navadno izlahka zopet izvleče želo.
Drugače pa je, ako piči človeka ali kako žival, ki ima prožno
kožo. Bodalci z nazaj obrnjenimi ključicami se zapičita v prožno
kožo, ki se strne, in čebela ne more izvleči žela. Ko hoče odleteti,
se navadno ves organ z žlezami vred izdere iz zadka ter ostane
na mestu uboda. Tako ranjena čebela seveda v kratkem pogine.

Učinek strupa je pri človeku jako različen. Vobče se ne
more trditi, da bi bil človeškemu zdravju ali celo življenju ne¬
varen, razen ako čebela piči na jezik ali v goltanec. V tem pri¬
meru lahko sapnik naglo tako oteče, da se človek zaduši. Na¬
vadno pa povzroči čebelni pik trenutno hudo bolečino in močno
oteklino, ki splahne že v par dneh brez kakih slabih posledic.
Večina čebelarjev se v krajšem ali daljšem času navadi na strup.
Bolečino sicer čutijo, a oteklina se ne pojavlja več. Nekatere
osebe se pa vse svoje žive dni ne navadijo na čebelni strup.
Redki so, ki bi tudi izpočetka sploh nič ne otekli. Se bolj redki
so ljudje, ki so tako občutljivi, da omedle ali celo zbole, če jih
piči več ali celo le ena čebela.

Vpliv čebelnega pika na živali je prav tako različen. Neka¬
tere manjše sesavce in ptice lahko umori v kratkem času. Najbolj
nevaren je konjem. Ne.sicer zaradi strupa samega, ampak za¬
radi tega, ker jih tako razburi in prestraši, da naravnost zbesne
in se pri tem na kakršenkoli način ponesrečijo.

Zelo matice je mnogo bolj razvito kakor želo delavke. Upo¬
rablja ga le v boju z drugo matico in pa pri zaleganju.

Trot nima žela.

6. Prebavila.

Organe, po katerih se giblje sprejeta hrana, imenujemo pre¬
bavila.  Vobče je to cevast kanal, ki se začne v ustih in konča
na koncu zadka (zadnjica). V širšem pomenu besede mu lahko
rečemo tudi črevo.  Navadno je pri živalih ves prebavni organ
veliko daljši kakor telo; zato je v telesni duplini mnogokrat zvit.

75

Črevo čebele meri 35 mm,  črevo matice 39 mm,  trotovo celo
47 mm.

Prebavni organ odrasle čebele se loči v tri bistveno raz¬
lične dele, in sicer v ozek dovajalni kanal  z zbirališčem za
nektar, v srednje črevo  ali želodec in zadnji del,  kjer se
nabirajo neprebavne snovi in odvajajo iz telesa.

Ustna votlina prehaja v ozko cevko, ki tvori grlo.  Skozi
vrat in oprsje vse do zadka vodi požiralnik.  Ta se v spred¬
njem delu zadka razširi v kroglast jako raztezen mehurček, ki
ga imenujemo golšo  (medni želodček). Hrana, sprejeta skozi
grlo in požiralnik, se v golši nabira, oziroma shranjuje, da se
pozneje odloži ali prebavi. (Primerjaj golšo pri kurah!) Sele
srednji del prebavnega organa je pravi čebel ni želodec,
ker je ustvarjen tako, da prebavi hrano, ki jo čebela spusti vanj
iz golše. Golša pa ne prehaja kar naravnost v želodec, ampak
je vmes nekaka lijaku podobna zaklopnica  (ventil), ki z njo
čebela po volji zapira prehod iz golše v želodec.

Sl. 55. Prebavila odrasle čebele.

u  usta, g  grlo, p  požiralnik, go  golša, z  zaklopnica, z  želodec, t  tanko
črevo, b  blatnik, za  zadnjica, s sečnice, r  rektalne žleze.

Širši, glavičasti konec te zaklopnice moli namreč v golšo,
tanjši, cevasti in pravokotno zaviti konec pa je vtaknjen v že¬
lodec. V normalnem stanju je zaklopnica zaprta, tako da iz
golše ne more niti trohica hrane v želodec.

Kadar hoče čebela hrano prebaviti, začne glavica, ki moli
v golšo, delovati kakor sesalka in tekoča hrana (nektar, med,

76

sladkorna raztopina), ki je lahko pomešana tudi s cvetnim pra¬
hom, teče v tankem curku v želodec. Drugi konec zaklopnice,
ki moli v želodec, pa zabranjuje, da hrana ne more nazaj
v golšo.

Starejši prirodoslovci so mislili, da pripravlja čebela v že¬
lodcu krmilni sok, ki z njim prehranja zalego, in da ga potem
po potrebi spušča skozi prej opisano zaklopnico, skozi golšo,
požiralnik, grlo in usta v celice. Novejši raziskovalci pa to od¬
ločno zanikajo, ker so dognali, da iz želodca na noben način
ne more hrana nazaj v sprednje dele, saj to pot zapira zaklopnica
med želodcem in golšo. V želodcu se tvorijo torej neposredno
le tiste snovi in sokovi, ki jih čebela potrebuje za vzdrževanje
in delovanje lastnega telesa.

V tretji odsek čebelnih prebavil spada tanko črevo  in
pa prostorni blatnik.  V tanko črevo se iztekajo tudi mnogo¬
številne sečnice  (Malpighijeve cevke), ki izločajo iz krvi in od¬
vajajo iz telesa razne nerabljive snovi. (Primerjaj ledvice pri
sesavcih!) Blatnik je vrečasta cev z jako razteznimi stenami. V
njem se nabira, zlasti v zimskem času, blato, ki ga zadržuje
čebela ob ugodnih razmerah lahko celo do 6 mesecev. V blat¬
niku je šest podolgovatih žlez (rektalne žleze), ki najbrž tudi
odvajajo škodljive snovi iz telesa.

Končno moramo omeniti še nekatere druge žleze, ki pri¬
pravljajo potrebne snovi in sokove za redno delovanje posa¬
meznih organov, pa tudi za prehranjevanje mladega zaroda.
(Primerjaj na primer žleze slinavke in mlečne žleze pri se¬
savcih!)

Čebelna ličinka ima samo eno žlezo, ki izloča pajčevinasto
nitko; iz nje sprede mešiček, ko se zabubi. Dorasla čebela ima
več raznih žlez, ki se iztekajo v usta.

Najobširnejša in najvažnejša je goltna žleza,  ki jo imajo
samo delavke. Ta žleza izpolnjuje vse praznine v glavi okrog
možganov in okrog drugih organov. Svoj iztok ima takoj zadaj
za usti v grlu. Kakor trdijo najnovejši anatomi, pripravlja čebela
s to žlezo krmilni sok, kar je jako verjetno, ako pomislimo, da
jo ima samo čebela in da je proizvajanje tega soka, kakor je
bilo že prej omenjeno, v prebavnih organih (želodcu) nemogoče.
Najbrž deluje pri izločanju krmilnega soka (čebelnega mleka)
tudi še kaka druga žleza, zlasti ustna slinavka.

77

7. Dihala.

Živalsko življenje prav lahko primerjamo z gorenjem. Kakor
mora v peč ali gorečo svetilko neprestano dohajati zrak, ako
hočemo, da ogenj, oziroma luč ne ugasne, prav tako neogibno
potrebno je za vsako žival, ako naj se ohrani pri življenju, da
venomer sprejema vase zrak. In kakor ogenj takoj ugasne, čim
se ustavi pritok zraka, ugasne tudi živalsko življenje, ako pre¬
neha dotekati zrak v organizem. Brez zraka, ki sestoji iz kisika
in dušika, ni gorenja, ni življenja.

Prav za prav prihaja za gorenje in življenje v poštev le
zračni kisik;  dušik je stranskega pomena. Pri uporabi kisika
pa nastane ogljikova kislina (ogljikov dvokis), ki jo organizem
venomer izloča iz sebe. To
neprestano dovajanje zraka
v telo in odvajanje oglji¬
kove kisline imenujemo di¬
hanje,  in organe, ki di¬
hanje izvršujejo, dihala.

Človek in višje razvite
živali sprejemajo zrak skozi
nos ali usta in sapnik v
pljuča. Tu pride zrak v stik
s krvjo, ki prevzame iz
njega kisik in odda oglji¬
kovo kislino, da se odstrani
po isti poti iz telesa. Pri
žuželkah so pa dihala po¬
polnoma drugače ustvar¬
jena. Vse truplo žuželke je
prav za prav enotno dihalo.

Zrak prihaja v žival skozi
več zelo majhnih odprtin
ali luknjic, ki jih imenujemo
dihalnice  (stigme). So
na oprsju in zadku v kožici,
ki veže hrbtovino in trebu-
šino. Iz dihalnic prehaja
zrak v brezštevilne zračne
cevke, vzdušnice  (tra-

Vi

Vr

V 3

r m  1

> j.

5 d

(d

7 d

d

Sl. 56. Vzdušnice (traheje) v čebeinem telesu.
Vi—Vz  vzdušni mehovi (črni).

Id — 9d  dihalnice (stigme).

78

heje), ki je z njimi v določenem redu prepreženo vse telo in
vsi njegovi organi.

Čebela ima deset parov dihalnic, in sicer tri pare na oprsju,
sedem parov na zadku. Dihalnice niso preproste luknjice, ampak
nekake zaklopnice, ki se pri dihanju odpirajo in zapirajo.

Vzdušnice  so najbolj razvite v zadku in so tam razširjene
v dva velika zračna meha. Tudi v oprsju in v glavi se širijo v
večje mehove. Iz teh mehov izhajajo tanjše cevke. Te se zopet
cepijo v pretanke cevčice, ki prepletajo vse organe in se na¬
posled izgubljajo med staničevjem. Povrhnica vzdušnic ima
znotraj odporne, špiralasto zavite kitinaste nitke, ki jačijo cevke,
da ne ohlape.

Čebela diha na ta način, da napenja in krči zadek. Ko se
obročki oddaljujejo drug od drugega, se dihalnice odpirajo in
zaradi zunanjega zračnega tlaka udira zrak skozi dihalnice, se
preliva po vzdušnicah ter oddaja organom kisik, od njih pa
sprejema ogljikovo kislino. Nato se dihalne mišice skrčijo in
obročki se zopet vrivajo drug v drugega ter iztiskajo zrak iz
telesa. To se ponavlja jako hitro. Dr. Zander je dognal, da dihne
čebela v minuti 150 krat. Pravijo tudi, da proizvaja z dihalnicami
razne glasove (n. pr. matica, ko „poje“).

Z dihanjem je v najtesnejši zvezi proizvajanje telesne
toplote. Ko se namreč zračni kisik, ki dohaja pri dihanju v živ
organizem, spaja s hrano, nastaja toplota. V tem pogledu pa
se čebele močno razlikujejo od drugih žuželk in so nekako v
sredi med toplokrvnimi in mrzlokrvnimi živalmi. Toplokrvne živali
imajo vedno enako telesno toploto (37—44° C), ne glede na
zunanje izpremembe. Pri mrzlokrvnih živalih, h katerim spadajo
tudi žuželke, se pa telesna toplota ravna po zračni toplini.
Zato so te živali tako ustvarjene, da pozimi lahko otrpnejo, ne
da bi poginile. Pojavlja se sicer tudi pri čebeli menjajoča se
telesna toplina, toda samo do določene meje. Ako namreč zračna
toplina odneha pod tisto najnižjo toplino, pri kateri čebelin or¬
ganizem lahko še redno deluje, zamore z večjim uživanjem
hrane in z večjim dovajanjem zraka (močnejšim dihanjem) te¬
lesno toploto zvišati in vzdržati na potrebni višini. Tega pa ne
zmore sama zase kot samostojno bitje, ampak le zadružno v
velikih naselbinah. Človek jo pa podpira s tem, da jo obda s
slabimi prevodniki toplote (panj, odeja) in jo tako obvaruje, da
prehitro ne izrabi svojih življenskih sil in da ne „pokuri“ preveč

79

dragocenega kuriva (medu). Iz tega sledi, da potrebuje čebela
toplo stanovanje in tudi pozimi mnogo zraka, ker brez njega ni
dihanja, brez dihanja ni toplote, ni življenja.

Navadno trdijo, da je v čebelnem gnezdu pozimi veliko
nižja toplina kakor spomladi in poleti. Francoski naravoslovec
Parhon pa je mnenja, da znaša toplina v panju (v čebelnem
gnezdu) poleti in pozimi okrog 32 do 34° C.

8. Srce in krvni obtok.

Fizično življenje vsakega živega bitja se vrši na ta način,
da sprejema hrano, ki jo v prebavilih in s sodelovanjem zrač¬

nega kisika pretvarja v re¬
dilne snovi. Te prehajajo v
kri,  ki se neprestano pre¬
taka po vsem telesu in
oddaja redilne snovi orga¬
nom, hkrati pa sprejema
od njih neuporabljive iz¬
mečke in jih oddaja orga¬
nom, kijih izločajo iz telesa.
Organ, ki oskrbuje to ne¬
pretrgano pretakanje krvi
po telesu, je srce.

Tudi v tem pogledu se
čebela jako razlikuje od
vretenčarjev. Cebelna kri
ni rdeča,  ampak je čista,
brezbarvna tekočina,
ki v njej plavajo sila majhna
krvna telesca. Ta tekočina
se ne pretaka po žilah kakor
pri vretenčarjih, ampak na¬
polnjuje vse praznine med
organi. Srce, ki je zopet
popolnoma drugače ustvar¬
jeno, skrbi za to, da kri ne
zastane, ampak da se brez
odmora preliva po vsem
telesu.

s srčna cevka (bela), sp  srčni prekati,
smer krvnega obtoka,
i živčni vozli (črni).

80

Čebelno srce je dolga cevka, ki se začne v glavi, gre skozi
oprsje in pod hrbtnimi deli obročkov skoraj do konca zadka.
V glavi je cev odprta, v zadku pa zaprta.

Zadnji konec srčne cevi je predeljen v pet, drug v drugega
segajočih prekatov (oddelkov). Vsi skupaj tvorijo nekako sesalko,
ki poganja kri v prej omenjeni tok po telesu. Prekate ločijo
med seboj zaklopnice, ki se odpirajo v smeri proti glavi. Vsak
prekat ima ob obeh straneh ozko odprtino (pobočno režo) z
zaklopnico, odpirajočo se na znotraj. Posebno mišičevje razteza
in krči srčne prekate in ureja na ta način enakomeren krvni
obtok. Ko se razširijo srčni prekati, udere kri iz obsrčne
votline skozi pobočne reže v notranjost. Nato se prekati skrčijo,
zaklopnice pobočnih rež se zapro in kri ne more nazaj, ampak
hiti od prekata do prekata po srčni cevki skozi oprsje in se v
glavi izliva v praznino. Odondod se premika po vsem telesu
nazaj proti zadku. Spotoma obliva vse organe in jim oddaja
potrebne snovi.

Na svoji poti po spodnjem delu zadka obkrožuje preba¬
vila,  zlasti srednje črevo, ter se ob njih navzame vseh za živ¬
ljenje potrebnih snovi. S temi snovmi nasičena pride do odprtin
v prekatu, kjer jo srce posrka in požene zopet nazaj v glavo.
Preobilica redilnih snovi se kopiči kot tolšča na raznih krajih
telesa, ali pa čebela izloča kot vosek ali kot krmilni sok
(mleček) za prehranjevanje mladega zaroda. Največjo zalogo
tolšče si pripravi čebelna ličinka. Uporabi jo v dobi preobrazbe
za tvorbo novih organov.

Omenili smo že, da kri ne prinaša organom samo potrebnih
redilnih snovi, ampak odvaja tudi neporabne tvarine ter jih od¬
daja večinoma po sečnih odvajalkah v zadnji del črevesa (blat¬
nik), nekaj jih pa zbira v telesu samem v posebnih stanicah
(enocitih). Ti sicer silno neznatni odpadki ostanejo do smrti v
čebelnem telesu.

9. Živčevje in čutila.

Vsakdo lahko opazuje, da se vsi čebelni življenski pojavi
uravnavajo po zunanjih vtiskih, dojmih in dražljajih. Ko čebela
pogleda iz panja, se vrne, če začuti, da dežuje; če se nebo
pooblači in začno padati prve kaplje dežja, popusti najboljšo
pašo ter jo ubere brzih kril proti domu. Na velike razdalje
ovoha vire za nektar. Zleti naravnost na pasišče, ne da bi se

81

kam zaletela. Z lahkoto se znajde ne samo v zraku, ampak tudi
v temnem panju. V popolni temoti opravlja v panju vsa mnogo¬
vrstna dela, pa se nikdar ne zmoti in nič ne zgreši.

Vse zunanje vtiske sprejema čebela s čutili,  ki so v zvezi
z osrednjim živčevjem.  Živčevje vodi in uravnava delovanje
posameznih organov.

Osrednje čebelno živčevje  je sestavljeno iz živčnih
vozlov (ganglije), ki so vse križem zvezani med seboj in z vsemi
organi po živčnih nitkah, na ven pa se končuje v čutilih. Najbolj
razvita sta živčna vozla v glavi (nadgoltnik in podgoltnik). To
so čebelni možgani.  V oprsju sta zopet dva različno velika
živčna vozla, v zadku jih je pa pet; leže po dolgem tik ob
trebušini. (Glej sliko na str. 79.)

Najvažnejša čutila, organi za vid, tip, sluh, voh in okus,
so na glavi. Vobče so čutila pri žuželkah (razen oči) prav malo
znana, ker so sila majhna in je zlasti zaradi tega prav težko
dognati, kako delujejo. Vendar je toliko dokazano, da tvorijo
vsa čutila kitinaste izrastke, ki so občutljivi za razne zunanje
vtiske, in da so po živčnih občutnicah v stalni zvezi z osrednjim
živčevjem (možgani).

Posebno čebelne tipalnice se smatrajo že od nekdaj za
sedež raznih čutil. S tipalnico čebela pred vsem tiplje,  razen
tega pa tudi voha in sliši.  Na tipalnicah so torej čutila za
tip, vonj in sluh. Omeniti pa moramo mnenje nekaterih novejših
raziskovalcev, ki sodijo, da so organi za sluh na golenih pred¬
njih nog.

Predmete, po katerih čebela lazi, obtipa s tipalnicami in
sprejema vtiske s silno majhnimi tipalnimi lasci, ki tiče v plitvih
jamicah; od tod vodi živec v osrednje živčevje in prenaša vtiske
na znotraj. Slične tipalne občutnice ima tudi jeziček.

Poleg teh tipalnih lasec imajo čebele na tipalnicah veliko
število nizkih, stožčastih grbic, ki mole deloma iz kitinjače, de¬
loma se poglabljajo v stožčaste vdrtine. S temi organi če¬
bela voha.

Na tipalnicah so pa naposled tudi jamice, ki jih pokrivajo
gibljivi kitinasti poklopci, občutljivi za zračne valove. Z njimi
sprejema čebela zvočne vtiske, z njimi sliši (slušnice). Omenjenih
tipalnih, vonjalnih in slušnih organov so anatomi našteli na tipal¬
nicah več tisoč. Iz tega je razvidno, kako neizmerno majhni so
in kako težko je z gotovostjo dognati način njihovega delovanja.

Praktični čebelar

6

82

Ob jezičkovem koncu je na vsaki strani 22 do 27 majhnih
kifinastih valjčkov, ki tvorijo čutila za okus. Podobne organe
so našli tudi v grlu in na zadnji strani prijezičnikov.

Najbolj razvito in tudi za preprostega, neoboroženega opa¬
zovalca dosti očitno čutilo so oči. Čebela ima dve vrsti oči.
Na temenu so po tri v trikotu stoječa enojna pikčasta očesa,
ob obeh straneh lica so pa iz premnogih posameznih klinastih
očesec sestavljene mrežaste  oči. (Glej sliko 44 na str. 63.)
Pikčaste oči so sestavljene prilično tako kakor pri vretenčarjih.
Na dnu jamice se razprostirajo vidne občutnice. Nad njimi je
poleg drugih delov prozorna, dvojnoizbočena kitinasta leča.
Vsako oko je zvezano po vidnih občutnicah z možgani.

Mnogo bolj zamotano so sestavljene mrežaste oči. Sestoje
iz štiri do pet tisoč posameznih neznansko majhnih piramidastih
očesec. Vsako očesce je samo ob sebi majhno pikčasto oko.

Od zunaj ga pokriva prozorna dvojnoizbočena kiti¬
nasta lečica. Pod vsako lečico je stožčast, prozoren
očesni koželj; ta nadomešča steklovino, ki je v
očesih drugih živali. Pod koželjem leži 8 do 9 po¬
dolgovatih vidnih občutnic (živčnih stanic), preha¬
jajočih na dnu očesca v živčne niti, ki so v zvezi
z možgani. Do vidnih občutnic pride svetloba skozi
lečico, koželj in po rabdomu, prozornem, stegnje¬
nem telescu, ki se vleče med njimi v smeri očesne
osi. Vsako očesce tiči v ovojku, sestavljenem iz
temnih celic, radi česar je glede svetlobe popol¬
noma ločeno od sosednih očesec.

Lečice vseh očesec se na površju stikajo v
obliki enako velikih šesterokotnikov, prav kakor
celice na satju. Stikališča očesec so obrasla z
dlačicami, ki branijo, da v oči ne pride cvetni prah.

Delovanje mrežastih oči je jako težko razum¬
ljivo in še docela nejasno. Vendar je dognano
toliko, da sprejema svetlobne učinke le celotno
oko, ne pa posamezno očesce. Čudno se zdi tudi
to, da imajo čebele in še razne druge žuželke
dvojne oči. Vendar se da doumeti. Naše oči so
gibljive v celoti in v posameznih delih; zlasti leča
se da bolj ali manj vzbočiti, radi česar morejo
nastati na vidnih živcih jasne slike predmetov, če-

/leča, k  koželj,
o  o vojek,
u  vidne občut¬

nice, r rabdom,
i živčna nit,
d  dlačica.

83

iudi so v raznih razdaljah. Oči se sproti prilagojujejo razmeram
in človek vidi razločno od blizu in tudi v precejšnjo daljavo.
Čebelne oči so pa toge (negibljive) in uravnane neizpremenljivo
na določeno razdaljo. Po raznih poizkusih in opazovanjih je s
precejšnjo gotovostjo dognano, da čebela s pikčastimi očmi
jasno vidi le tiste predmete, ki so v neposredni bližini in v temi.
Z njimi se n. pr. orientira v svoji najbližji okolici, v temnem
panju, na bradi, na cvetlicah, ko nabira cvetni prah in nektar —
sploh tedaj, ko miruje ali leze. V zraku uporablja velike mre¬
žaste oči, ki so prilagojene širšemu obzorju in veliki svetlobi.
V tej domnevi nas potrjuje dejstvo, da imajo nočne žuželke
samo pikčaste oči.

Najbolj razvite mrežaste oči ima trot.

10. Proizvajanje medu in voska.

Medu čebela ne najde v naravi, ampak ga proizvaja v golši
(mednem želodčku) iz cvetlične medečine (nektarja) in iz raznih
drugih sladkih sokov, ki jih dobi zunaj ali pa tudi v panju. Vsi
ti redki, sirovi sokovi so zelo vodeni in bi se kot taki hitro po¬
kvarili. Zato jih čebela tako predela in zgosti, da zadobe trajno
trpežnost; ne nabira jih namreč zgolj za vsakdanjo uporabo,
ampak hoče imeti tudi zalogo. To delo izvrši vprav mojstrsko;
njen izdelek je tako trpežen, da ga lahko hranimo leta in leta.

Ko čebela prileti s paše, izlije nabrano medečino skozi
usta v najbližjo celico, ki je prazna, oziroma, ki še ni polna, in
odhiti zopet na bero. Sele ponoči prenašajo čebele medečino
na določena mesta. To večkratno prenašanje, velika toplina v
panju (35° C) in neprestani prepih povzroče, da se tekočina
vedno bolj gosti, ker iz nje izhlapeva voda. Zgodi se, da ob
dobri paši močan panj izhlapi čez noč do poldrugi liter vode.
Pri večkratnem prenašanju nektarja iz celice v celico pa čebele
ne izločajo samo čezmerne vode, ampak mu dodajajo pri tej
priliki razne primesi, ki jih proizvajajo v posebnih žlezah. Ti
sokovi imajo v sebi razne kvasice, ki pretvarjajo trsni sladkor
v grozdni in sadni sladkor; pravimo, da ga invertirajo.  Sele
po teh dodatkih in pretvorbah zadobi nektar značilni okus in
vonj,  in ko se končno dovolj zgosti in je že na stalnem mestu,
navadno nad gnezdom ali za njim, ga čebele pokrijejo z
voščenimi pokrovci. Sele sedaj je nektar goden ali zrel in mu

6 *

84

pravimo med ali strd (ker se prej ali slej strdi in kristalizira).
Kdor potoči iz satja vsako kapljico sproti, čim jo čebele
naneso, ne toči medu, ampak sirovo, vodeno medečino, ki ji
še veliko manjka do medu in tudi ni trpežna. Zato Američani
ob dobri paši ne točijo sproti, ampak podkladajo pod napol¬
njena medišča prazna. Dokler med ni zadelan, tako dolgo prav
za prav ni popolnoma goden.

Ob ugodnih razmerah nabere in izdela čebela mnogo več
medu, kakor ga more uporabiti sama zase. Te čudovite lastnosti
nima nobena druga žuželka; človeku je dala povod, da je začel
gojiti čebelo kot domačo žival, ki donaša narodnemu gospodar¬
stvu milijonske vrednote.

Vosek  izločajo čebele iz posebnih voščenih žlezic,
ki so takoj pod zunanjo kitinasto povrhnico štirih trebušnih
obročkov na zadku (7.—10. obroček). Voščene žlezice ima samo
čebela. Matica in trot ne moreta proizvajati voska, ker nimata
za to organa. Voščene žlezice so sestavljene iz visokih valjastih
stanic, ki tvorijo na vsakem prej imenovanem obročku po dve,
podolgastim blazinicam podobni plasti. Čebela ima torej štiri pare
voščenih žlezic, ki se pa od zunaj ne vidijo, ker tiče obročki
globoko drug v drugem. Na videz je površina žlezic enotna tva¬
rina. Ako jo pa pogledamo močno povečano, vidimo, da je
luknjičasta kakor sito. Skozi te luknjice pronica vosek na vnanjo
stran obročkov, kjer se v obliki majčkenih belih luskinic nabira
v gubah med posameznimi polutami trebušine. Z zadnjima no¬
gama posega čebela ponje, jih nabada na dlačice, nosi v če¬
ljusti in ko jih zgnete, gradi z njimi satje.

85

Dolgo so mislili, da morejo samo mladice proizvajati vosek.
Novejši raziskovalci so pa dognali, da ta zmožnost ni odvisna
od starosti. Tudi starejše čebele lahko grade satje, in sicer
ob vsakem času, ako imajo le dovolj toplo gnezdo in dovolj
hrane.

Sl. 59. Čebela, ki proizvaja vosek.

A  Čebela sega po voščeni luskinici. B g  golen in st  stopalce
zadnje noge z luskinico e  na dlačicah prvega člena stopalca.

C Čebela nese luskinico k čeljustim.

Ko čebela preneha izločati vosek, usahnejo voščene žlezice.
Ni pa še dognano, ali se morejo iznova razviti, ako bi čebela
hotela zopet staviti satje.

Vosek je zmes cerotinove kisline in miricina; primešano
mu je še nekoliko melisne kisline, nekaj alkoholnih spojin in
več drugih snovi. Lažji je od vode in se tali med 61—63" C.
V vsakem pridelanem vosku je nekoliko cvetnega prahu, ki se
mu mehanično primeša pri kuhanju voščin; v voščinah je nam¬
reč vedno nekaj obnožine.

Izpočetka je vosek navadno bel, pozneje porumeni in po¬
rjavi. Ako se večkrat v vodi pretali in beli na solncu, zadobi
zopet prvotno belo barvo.

86

Razni raziskovalci trdijo, da použije čebela za proizvajanje
določene množine voska 10—20 krat toliko medu. To je pač le
trditev, ki se ne da točno dokazati. Toliko je pa gotovo, da gra¬
dijo čebele satje le tedaj, kadar imajo vsega v izobilju, najrajši
na spomlad ob dobri paši in toplem vremenu.

11. Spolovila in razplojevanje.

Življenje posameznega čebelnega bitja je razmeroma jako
kratko. Matica doživi kvečjemu štiri leta, trot tri do štiri mesece,
čebela poleti komaj šest tednov, pozimi pa šest do osem me¬
secev. V velikem številu odmirajo čebele v dobi, ko redno izle-
tavajo, torej od rane pomladi do pozne jeseni. V malo tednih
bi bili panji prazni, ko bi narava neprestano ne skrbela za na¬
raščaj, ki mora biti vsaj tolik, da nadomesti vsakdanjo izgubo.
Navadno pa je v prvi polovici leta mnogo večji, tako da moč
čebelne družine kljub neprestanemu odmiranju vendarle do neke
meje narašča. Proti jeseni se to razmerje izpreobrne. Porajanje
mladih bitij ponehava bolj in bolj, smrt pa kosi neprenehoma
dalje, mnogokrat še huje kakor poleti. Ko čebele pripravljamo za
zimo, imajo navadno polovico manj živali kakor ob času rojenja.
Pozimi razplojevanje popolnoma preneha za 3 do 4 mesece.
Zato je tudi odmiranje jako omejeno, ker čebele ne izletavajo,
ampak ostanejo v skupnem gnezdu in nimajo prilike, da bi se
ugonabljale.

V čebelni družini sta oba spola ločena. Matica je samica,
trot samec.  Njima je poverjena skrb za razplojevanje. Čebele
so pri tem poslu udeležene le neposredno, ker skrbe mlademu
naraščaju za „zibeike“, hrano in nego. Sicer so pa čebele za¬
krnele  samice. Zaradi tesnega prostora ob razvoju in zaradi
slabše hrane ostanejo njihova spolovila nerazvita.

Matica in trot sta torej spolni živali s popolnoma razvitimi
spolovili. Namenjena sta zgolj za razplojevanje in ne moreta
opravljati nobenega drugega posla niti v panju niti zunaj, ker
se na račun spolovil niso popolno razvili razni drugi organi,
zlasti usta, prebavila i. t. d. Glavni del matičnih spolovil
tvorita jajčnika, ki napolnjujeta velik del votline v zadku. Vsak
jajčnik obsega do 180 cevk, v katerih so nanizana jajčeca po-
dolgem drugo za drugim kakor biseri na niti. Vse cevke enega
jajčnika se iztekajo v jajčno vodnico. Obe jajčni vodnici se

87

spojita v nožnico, ki je v zvezi s semenskim mošnjičkom. V
njem hrani matica plodilo.

Kadar matica zale¬
ga, se odločajo iz spod¬
njega dela jajčnikov
zrela jajčeca drugo za
drugim in se pomikajo
po jajčnih vodnicah mi¬
mo semenskega moš¬
njička v nožnico. Ako
hoče matica zalegati
čebele, spusti k vsake¬
mu jajčecu, ko se po¬
mika mimo semenskega
mošnjička, nekoliko plo¬
dila in ga tako oplodi.

Kadar pa zalega trote,
je odprtina v semenski
mošnjiček zaprta in jaj¬
čece se zmuzne mimo
njega, ne da bi se
oplodilo.  Vendar pa
se tudi iz takega ne¬
oplojenega jajčeca iz¬
leže in razvije živo bitje,
toda le moškega spo¬
la. Matica torej po
svoji volji oploja
jajčeca.  Iz oplojenih se izvale v navadnih, tesnih celicah
čebele,  v visečih, prostornih matičnikih matice,  iz neoplo¬
jenih jajčec se pa izležejo vedno le troti,  najsi so zaležena
v trotovino ali v čebelno satje. Ta čudoviti naravni pojav, da se
namreč tudi iz neoplojenih jajčec razvijejo živa bitja, imenujemo
jalorodnost  (parlenogenezo). Pri čebeli jo je prvi dokazal
Dr. Dzierzon, sloveči in svetovno znani čebelarski prvak, ki je
izumil premične sate.

Trotova spolovila so po razvrstitvi posameznih delov precej
podobna matičnim. Tudi ta so popolnoma skrita v zadkovi votlini
in se končujejo na koncu zadka nad 12. obročkom tik pod zad¬
njico. V dveh modih  se izloča plodilo  (seme), ki se izceja

Sl. 60 . Matična spolovila.

/ jajčnika z jajčnimi cevkami, /o jajčna
vodnice, n  nožnica, sm  semenski mošnjiček,
£  žleza strupenica, m  mehurček za
strup, že  želo.

88

po obeh semenovodih v skupen nabiralnik, kjer se kmalu potem,
ko se trot izleže, zbere enkrat za vselej v nekaki semenski pu¬
šici in čaka ondi ugodne prilike za uporabo.

Ko mlada matica izleze iz matičnika, še nima docela razvitih
spolovil. Šele v nekaj dneh se razvijeta jajčnika in pripadajoči
stranski organi. Sedaj zleti na oplemenitev. Ko se je oklene
trot, se njegova semenska pušica z vso svojo vsebino (plodilom)
izprazni v matični semenski mošnjiček. Ko trot matico oplemeni,
pri priči pogine. Matica se nato znebi trota in se vrne v panj;
dobro oko večkrat lahko zapazi belo nitko, ki ji visi iz zadka;
to je del trotovih spolovil, ki so se odtrgala po izvršeni ople-
menitvi. Nekaj dni po tem izletu začne matica zalegah jajčeca.
Enkratna oplemenitev ji zadostuje za vse življenje. Plemenjenje
se izvrši le v zraku in ni dokazan niti en primer, da bi se bila
matica oplemenila v panju, dasi je na stotine trotov v njeni ne¬
posredni bližini.

Razvoj in delovanje spolovil je pri obeh spolih kaj različno.
Tvorba jajčec se začne pri matici šele potem, ko popolnoma
dorasla prileze iz matičnika. Pri trotu se pa plodilo razvija že
prej. Ko se trot izleže, je tvorba spolovil in semena že dokon¬
čana; ni pa seme zbrano v semenski pušici, kar se zgodi po¬
vprečno v osmih dneh. Matična spolovila delujejo vse življenje,
dokler zalega. Trot pa more rabiti spolovilo samo enkrat v
življenju, potem pa takoj pogine. Matica je v vsaki čebelni dru¬
žini samo po ena, trotov je pa na stotine ali celo na tisoče.
Ko mine doba plemenjenja matic, preženejo in pomore čebele
vse trote. Le brezmatični panji jih trpe na jesen in celo čez
zimo. Matica izleže na uro lahko čez 50 jajčec, na dan torej
okoli 1200. Ob zelo ugodnih razmerah (močna družina, mlada,
jako rodovitna matica, izvrstna paša meseca maja in junija) se
zviša to število tudi na 3000. Na leto izleže matica 100—200 tisoč
jajčec. 500 jajčec odtehta matico. Torej izleže na dan 2—6 krat
toliko teže, kakor tehta sama. Skozi vso poletno dobo pa stvori
in izleže jajčec za 400 kratno težo lastnega telesa. To izredno
rodovitnost podpirajo čebele na ta način, da matico obilno za¬
lagajo z najboljšo hrano.

Matična rodovitnost jame pešati navadno že v tretjem, go¬
tovo pa v četrtem letu, bodisi da zaradi pojemajočih telesnih
sil ne more več v zadostni meri tvoriti jajčec, bodisi da ji

89

začne primanjkovati plodila. Zaradi tega so starejše matice
čimdalje bolj nerodovitne in zalegajo čimdalje več trotov.

Matica se more oplemeniti v prvih dveh, treh ali štirih tednih
svojega življenja. Ako se iz kateregakoli vzroka v tem času ne
združi s trotom, ostane jalova.  Taka matica sicer tudi zalega,
toda iz jajčec se ležejo samo troti.

Večkrat se primeri, da kaka čebelna družina izgubi matico
v takem času, da si ne more vzrediti druge. Ako čebelar o
pravem času ne zapazi tega in ne reši panja iz opasnega po¬
ložaja, ostane stalno brezmatičen. Včasih se poloti matičnih
poslov v takem panju kaka čebela.  Njene tovarišice ji začno
podajati matično hrano in zaradi tega se sicer zakrnela spolo¬
vila vendarle toliko razvijejo, da začne leči jajčeca, in sicer
kar po več v eno celico.  Samo ob sebi je umevno, da se
morejo iz takih jajčec izleči samo troti.  Taka lažimatica,
trotovka,  se na zunaj nič ne loči od drugih čebel.

12. Razvoj čebel.

Doslej smo v glavnih potezah opisali vse najvažnejše or¬
gane čebelnega telesa in skušali pri vsakem na kratko omeniti,
kako deluje, oziroma kakšne življenske posle opravlja. Da bi
pa bil ta spis kolikor toliko popoln, preostaja, da končno še
pojasnimo, kako se čebelno bitje razvija od svojega početka —
od jajčeca — do popolne žuželke.

Viden začetek vsakega čebelnega bitja se pokaže v trenutku,
ko matica zaleže v celici jajčece. Vsak količkaj radoveden in
ukaželjen čebelar je že videl, kako stavi matica jajčeca. Najprej
pomoli glavo globoko v celico; menda zato, da jo otiplje, ali
je prazna in popolnoma čista. Potem stopi korak naprej, se
oprime z nogami satnih robov, sključi zadek in ga zarine skoraj
do dna celice. Pri tem ga nekoliko zasuče. Jajčece se prikaže
podolgem v nožnici med želom in 10. obročkom. Preden stopi
na dan, se v nožnici postavi povprek, da se njegov spodnji
konec dotakne žleze, ki izceja lepilo. Nato se zopet postavi v
podolžno lego in matica ga z žlebičem in 10. obročkom iztisne
na dan in prilepi pokonci v sredo na dno celice. Vse to opravilo
trpi komaj dobro minuto, tako da matica lahko zaleže v eni uri,
ako je nič ne moti, 50 jajčec in tudi več.

90

Nadaljnji razvoj čebelnega bitja, ki traja 15 — 24 dni, se deli
v tri dobe, in sicer v dobo jajčeca, v dobo odkrite ličinke ali
žerke in v dobo pokrite ličinke in bube.

A)  Doba jajčeca. Jajčeca vseh treh čebelnih bitij so na
pogled popolnoma enaka. Gode se tri dni v toplini panja, ki
znaša 34 — 35 H  C. Ako zaradi slabega vremena ali prešibke
družine toplina v panju nekoliko odneha, se razvoj lahko za-
kesni za kako uro. Jajčece se samo na sebi v teh treh dneh
na videz prav nič ne izpremeni. Le na njegovi legi spoznamo,
koliko je staro. Prvi dan stoji namreč pokonci. Cim bolj se pa
njegova notranjost razvija, tem bolj se nagiblje navzdol, tako
da stoji drugi dan močno poševno, tretji dan pa na dnu celice
že leži. V svoji notranjosti se čudovito hitro razvija, kajti že ob
koncu drugega dne se razločujejo pod drobnogledom posamezni

Sl. 61 . Prerez jajčeca.

z  zunanja kožica, n  nolranja kožica, u  usta, sč  srednje črevo,
b  blatnik, za  zadnica, m  možgani, z  živci, žl  čeljustna žleza,
v  vzdušnice, s srce.

organi nastajajočega bitja. Slika kaže v prerezu 2 x / 2  dneva staro,
močno povečano jajčece. Približno 72 ur potem, ko je bilo
jajčece zaleženo, mu poči kožica in iz nje se izmuzne majhen,
bel črviček, ki ni prav nič podoben svojim staršem. To je prav
za prav rojstvo čebelnega bitja.

B)  Doba odkrite ličinke. Mlado bitje, ki tehta komaj
3 / 10  miligrama, se zvije na dnu celice v kolaček in začne takoj
v pravem pomenu besede žreti krmilni sok;  zaradi tega jo
tudi imenujemo žerko. Krmilni sok izločajo čebele iz žlezovnika
in zalagajo z njim žerke tako obilo, da kar plavajo v njem.
Hrano uživajo, ko se počasi sučejo v krogu na dnu celice. Po¬
sebno obilo, prav za prav čez potrebo, založe čebele s krmilnim
sokom matično žerko. Umevno je, da ob taki postrežbi žerka čudo-

91

vito hitro raste. Drugi dan tehta čebelna žerka že 3 1 / z  miligrama,
tretji dan čez 33, četrti dan 100, peti dan 134, šesti dan pa
155 miligramov; v šestih dneh se torej zredi za več kakor pet-
stokratno prvotno težo (155 mg  : 0‘3 mg  = 516). Trotova žerka
tehta šesti dan celo 327 mg.  V 6—7 dneh se čebelna in trotova
žerka tako razvijeta, da se ne moreta ganiti v celici. Matična
žerka pa ima tudi še tedaj v matičniku dovolj prostora. Prve
tri dni dobivajo žerke vseh treh bitij čisti sok iz žlezovnikov,
pozneje pa dobiva tako hrano samo matica. Cebelne in trotove
žerke se morajo zadovoljiti s slabšo hrano. Čebele namreč pri-
mešavajo soku med in cvetni prah. V tej dobi se nakopičijo v
žerkah ogromne množine reservnih snovi; žival jih uporabi po¬
zneje za preobrazbo,  ki se izvrši brez vsake hrane.
Čudno je, da žerke kljub ogromni hrani, ki jo použijejo in pre¬
bavijo v tej dobi, ne izločajo nikakega trebeža. Ni še dognano,
ali se žerka levi. Doba žerke traja pri matici 5 dni, pri čebeli
5 1 l 2 —'6 dni in pri trotu 6 1 / 2 —7 dni.

Ko žerka v petih do sedmih dneh popolnoma doraste, se
ji hrana kar upre. V celici se zravna tako, da leži z glavo proti
izhodu. Takoj nato se ličinke delavk in trotov otrebijo, čebele
pa celice pokrijejo z vzbočenimi voščenimi pokrovci. Da se pa
ličinke ne zaduše, primešajo vosku cvetnega prahu, in tako po¬
krovci propuščajo zrak. Matičnike zadelajo čebele že prej,
preden je matična žerka dorasla, ker bi sicer padla iz matič-
nika, ko bi se v njem zravnala.

C)  Doba pokrite ličinke in bube. Ko čebele celice za-
pro, prepredejo ličinke notranjost celic z nekako prevlako in
pokrijejo z njo na dnu celice tudi svoje odpadke — pravimo,
da se zapredejo  (zapredek, kokon). Matica se zaprede samo
v spodnjem delu proti izhodu.

Ko je vse gotovo, se čebelna ličinka vleže na spodnjo stran
celice na hrbet — matična stoji na glavi — ter se popolnoma
umiri.  Zunaj ni opaziti na njej niti življenja niti kake izpremembe.
Njena notranjost se pa v 2—5 dneh prečudno izpremeni. Vsi
organi tolste ličinke se razkroje in se pretvorijo v popolnoma
nove oblike. Kmalu se začno zaznavati organi popolne žuželke.
Pokažejo se začetki kril, nog, tipalnic, čeljusti, čutil i. t. d. Toda
od vsega tega ni opaziti od zunaj prav nič, ker se žival pre¬
obraža znotraj pod prvotno belo kitinjasto kožico. Čez nekoliko
dni poči kitinjača in zdrkne kot bela srajčica na dno celice.

92

Sedaj je žuželka že precej podobna popolni čebeli, je pa
še bela, zunanji organi so še nepopolni, v celici se še nič ne
gane. Preobrazba se nadaljuje. Prvotna bela barva polagoma
potemni, oči se pokažejo najprej kot vijoličaste, pozneje kot
črne lise. Zatem se razvijejo pod nežno kitinjačo krilca, ki so
pa še na drobno zganjena ob životu. Prav tako se bolj in bolj
izpopolnjujejo drugi notranji in zunanji organi. Proti koncu te
dobe poči povrhna kožica, krilca se razpno in dorasla žuželka
začne gibati  z nožicami, z glavo in s tipalnicami. V kratkem
pregrize pokrovec in zleze na dan. Preobrazba je končana.
Mlada čebela razgrize pokrovec svoje celice iz sredine proti
kraju, matica in trot pa ga odstrižeta ob robu, tako da ostane
cel (trotovske kapice). Doba bube traja pri matici 5—7 dni, pri
čebeli 9—10, pri trotu pa 10 dni.

Pregled razvoja:

pri matici pri čebeli pri trotu

traja doba jajčeca 3 3 3 dni

doba odkrite ličinke (žerke) 5 5 l / 2 —6  6'/ 2 —7 „

doba pokrite ličinke in bube 7—9 12—13 14—15 „

celotna razvojna doba 15—17 20^2—22 2V/ 2  — 25  dni

Matica je takoj popolnoma godna, čim zleze iz matičnika.
Tretji, četrti dan že lahko izleti na oplemenitev. Čebela in trot
sta izpočetka precej klavrna in neokretna. Trot si naglo opo¬
more, tako da v nekaj dneh že navadno prvič izleti. Čebela
ostane v panju najmanj kakih 8 dni, preden izleti. Ako računimo
od dneva, ko je jajčece izleženo, mine 5—6 tednov, preden začne
čebela redno izletavati na pašo; trot je šele v 32 dneh goden za
plemenitev; matica pa gre že 20. dan po pleme in po 24 dneh
lahko že leže jajčeca.

C. Rojenje čebel.

Od marca meseca naprej se obseg čebelne zalege vedno
bolj širi. Sredi meseca aprila ima matica pri količkaj dobri paši
že 5 do 6 satov zaleženih, toplota postaja v panju vedno večja,
čebele začno potiti vosek in gradijo satovje. Dotok hrane v
panj narašča, narašča pa tudi proizvajanje krmilnega soka. Ma-

93

tiča dobiva vedno več hrane in leže vsak dan več jajčec, kakor
je rečeno že prej (str. 88).

Število čebel se vidno množi in vedno bolj utesnjuje prostor
v panju. Kmalu je v njem veliko več proizvajalcev krmilnega
soka kot odjemalcev. Beljakovina in tolšča, iz katerih sestoji
krmilni sok, silita čebele k nadaljnjemu delu; čebele začno gra¬
diti trotovino. Ko pride matica do trotovskih celic, jih zaleže z
neoplojenimi jajčeci; s tem je opravila bistveno pripravo za
rojenje.

Ličinke trotov so dobre odjemalke beljakovine in čebele
jih kar zalivajo s krmilnim sokom. Ko dorastejo, jih čebele po¬
krijejo in zvale; tedaj pričnejo graditi matičnike. Matica jih
zaleže z oplojenimi jajčeci in čebele preskrbijo izlegle ličinke
z obilnim krmilnim sokom. S tem se pa tudi matici bliža konec
delovanja v tem panju. Čebele jo ponehavajo pitati in zaleganje
jajčec skoraj preneha. V čebelnem organizmu zaostaja beljako¬
vina in tolšča, ker ni odjemalcev. Čebele začutijo, da se bo
treba ločiti in si poiskati novo bivališče. Tedaj jo lepega dne z
matico vred odkurijo iz panja — izrojijo, in sicer v času, ko so
nove matične ličinke godne in zadelane. Z rojem odidejo če¬
bele razne starosti. V panju ostanejo najmlajše čebele, ki še
ne morejo izletavati, in tudi starejše čebele delavke. Ker ima
panj izrojenec veliko mladih čebel in zalege, ki se še ni izlegla,
ne trpi dosti škode. V nekaj dneh se izvalijo nove mladice in
panj pride kmalu k moči; le čakati mora, da se mu zgodni
nova matica.

Močan roj, ki se loči iz panja, more imeti 10 do 25 tisoč
čebel in nekaj trotov. Ko se usede, ga čebelar vsadi v nov
panj in čebele se zadovoljijo s čebelarjevim ukrepom.

Peti ali šesti dan po roju se izleže mlada matica, ki naj
bo nova vladarica v panju. Če panj ne misli več rojiti, podro
čebele vse ostale matičnike, sicer jih pa goje naprej in panj
da še drugi roj, včasi še tretji ali četrti roj, kar pa mora če¬
belar preprečiti, ker so mu taki roji le v škodo.

Izrojenec. Ko gre iz panja zadnji roj, ali če čebelar pre¬
preči, da sploh ne more več rojiti, sprejmejo čebele matico, ki
se je zadnja izlegla, za vladarico svojega panja. V panju je
tedaj veliko mladih čebel in nič zalege. Poraba beljakovine v
čebelnem organizmu zastane, kajti v panju so trotje še edini

94

odjemalci krmilnega soka; godi se jim torej zelo dobro. V or¬
ganizmu mladih čebelic se prične vzbujati nagon po gojitvi
zalege. Zato priganjajo mlado matico k oplemenitvi že četrti
ali peti dan, potem ko se je izlegla.

Prvi izlet mlade matice iz panja je večkrat kratek in je
enak izletu mladih čebel, ki se ob lepih, sončnih dnevih med
12. in 14. uro prašijo zunaj panjev pred čebelnjakom. Preden
se matica odloči za svatbeni izlet, kroži pred svojim panjem,
da si zapomni svoj dom. Ta izlet sledi takoj prvemu, ali pa se izvrši
nekoliko pozneje in se more ob neuspehu tudi večkrat ponoviti.
Izlet gre v višavo. Kako visoko se dvigne matica in kako daleč
proč od čebelnjaka se združi s trotom, je odvisno od raznih
okoliščin; zgodi se lahko prav blizu, ali pa tudi v daljavi več
kilometrov. Radi izvenrodne oplemenitve priroda hoče, da se
trot in matica spojita le pod sinjim nebom. Nobena matica se
ne oplemeni v panju. Ko lepega, jasnega in sončnega dne ma¬
tica zapusti panj ter se dviga polagoma v višavo, jo opazijo
trotje, ki se med tem časom tudi zunaj spreletavajo, in se spustijo
v tropu za njo. Matica pa se dviga vedno više in više in le
najkrepkejši trot jo doseže ter se ž njo združi.

Oplemenjena matica se vrne na svoj dom. Oplemenitev se
more zaradi slabega vremena ali pomanjkanja trotov zavleči za
več dni in tudi za več tednov.

Ko se oplemenjena matica srečno vrne v svoj panj, zavlada
med čebelami v panju neizmerno veselje. Ta dan je za čebelno
družino pravo ženitovanjsko slavlje. Matico pričnejo mlade če¬
bele pitati s čistim krmilnim sokom, da se ji hitreje razvijejo
jajčniki, in v 2 do 4 dneh že prične zalegah jajčeca. Ako je v
tem času še dobra čebelna paša, zalega mlada matica silno
naglo. Čebele začnejo zopet obračati vso pozornost mladi za¬
legi. Trote vedno bolj zanemarjajo in odrivajo, in ako paša
preneha, jih kot nepotrebne jedce preženejo iz panjev.

Ce se maja ali junija meseca začenjajo čebele pripravljati
na roj, je dobro znamenje, da je v panju vse v redu. Nasprotno
pa velja o panju, ki ob tem času ne roji. Na roj se čebele ne
pripravijo iz več vzrokov:

1. zaradi pomanjkanja hrane  se čebelna družina ni mogla
ob pravem času razviti;

2. zaradi slabe matice,  ki ima premalo zaroda in je
torej v panju premalo čebel (slabič);

95

3. največkrat zaradi prepičle spomladanske paše,
ko čebele slutijo, da se v novem bivališču ne bodo mogle
preživeti.

Da se v dobrem, razvitem, majhnem panju ob rojih ne bi
vzbudil nagon po rojitvi, je le izjema. Nagnjenje k rojitvi je
odvisno od plemena čebel. Nekatera čebelna plemena so bolj
nagnjena k rojenju kakor druga.

Č.  Preleganje matic.

Zgodi se večkrat, da se nam spomladi panji dobro razvijajo
in v pravem času tudi rojijo, a ne vsi; nekateri nam zaostane
kljub temu, da je bil spomladi močan in enak drugim. To ni
brez vzroka. Ali je matica stara in se je izrodila, ali je nenadno
oslabela, da ne more več v taki meri zalegati, ali pa je na kak
način pohabljena, da čebele ne morejo ž njo rojiti. Krive so
pa lahko tudi vremenske razmere. Oslabelih matic čebele ne
trpijo dolgo. Ko imajo dovolj trotov, prisilijo matico, da zaleže
3 do 4 matičnike, in si vzrede novo matico. Cim se izleže prva,
podro in uničijo druge matičnike. Ko se jim mlada matica ople-
meni in prične zalegati, šele umore staro matico in jo vržejo
iz panja, ako ni že poprej padla.

Naravno preleganje matic se vrši navadno spomladi meseca
maja in junija. V izrednem primeru preležejo čebele tudi (isto-
letno) mlado izrojenčevo ali rojevo matico. Vzroki so: slaba in
nepopolna oplemenitev ali pohabljenost, da matica ne more
pravilno zalegati. Ko mlada matica zaleže nekaj jajčec, pa če¬
bele spoznajo, da ni sposobna za redno zaleganje, napihnejo
na njene prve ličinke matičnike in prično gojiti nove matice. Trotov,
kolikor jih še imajo, ne odganjajo, ampak jih redijo, dokler se
jim ne oplemeni druga matica.

Če panj ni na višku in je v njem le malo zalege, storimo
bolje, da odstranimo v panju vse matičnike in odprto zalego
ter mu dodamo novo matico, ako imamo kako oplemenjeno v
reservi, in sicer na ta način, kakor zamenjavamo matice. Kajti
če čakamo, da se v panju izgodni nova matica, panj preveč
oslabi, preden začne mlada matica zalegati.

96

D.  Panj pride ob matico.

Neredkokrat se zgodi, da pride čebelna družina ob matico,
bodisi da matica nenadno oslabi in zboli ter pogine, ali pa jo
doleti kaka nesreča. Radi oslabelosti in bolezni pade največ
matic med zimskim počitkom, po nesreči pa spomladi in poleti,
in sicer največkrat zaradi čebelarjeve neprevidnosti. Največ
matic se pa pogubi v dobi rojenja in plemenjenja.

Izguba matice je za čebelno družino največja nesreča in
se je čebele takoj zavedo. To izgubo spoznamo že zunaj pri
panju. Čebele v panju postanejo nemirne, tekajo sem in tja in
prav žalostno šumijo ter se zelo dolgo ne umirijo. Tekajo ne¬
mirno tudi po bradi, ko da nekaj iščejo.

Ako panj izgubi matico pozimi, si čebele same ne morejo
pomagati, dokler jim čebelar ne pride na pomoč. Če jo pa iz¬
gubi spomladi ali poleti, ko je v panju že zalega, si čebele
same pomagajo s tem, da si iz čebelne zalege vzredijo novo
matico. Za ta namen si zbero nekaj do 3 dni starih čebelnih ličink.
Nad njimi zgrade matične celice (matičnike) ter ličinke v njih
obilno krmijo s čistim krmilnim sokom. Take matičnike nategnejo
čebele torej kar na satju, kjer je slučajno še mlada čebelna zalega.

Ako dobimo tedaj v panju matičnike, zgrajene na čebelnih
celicah med zalego, je to zanesljivo znamenje, da matice ni več
v panju — izgubil jo je nenadno na ta ali oni način; stisnil jo
je lahko po nerodnosti tudi čebelar.

Ko se izleže prva zasilna matica, jo čebele sprejmejo z
največjo radostjo, druge, še ne godne matice pa uničijo in po-
mečejo iz panja. Ako je bila vzrejena matica iz več kot 3 dni
stare ličinke, je manjša kot rojeva in ni dobra, dasi se ople-
meni; ni rodovitna in živi kratko časa.

Izguba matice pri roju ali pa pri izrojencu je zelo občutna,
kajti roj (drugec ali pevec), ki je imel neoplemjeno matico, nima
v novem bivališču še nobene zalege. Prav tako je nima tudi
izrojenec. Pri tem je v času, ko se mu godnila mlada matica, že
dozorela vsa prejšnja zalega. Ako izgubi taka čebelna družina
matico, si ne more pomagati, ker nima možnosti, da bi si vzre¬
dila novo.

Izgube matic pri rojih in izrojencih so pogostne, kajti matica
izleti na oplemenitev in marsikatera se več ne vrne, ker jo do¬
leti zunaj kaka nezgoda. V splošnem se računi, da se zgubi pri

97

plemenitvi povprečno 10—20% matic. Nezgode so lahko različne:
Ko se matica v zraku pri plemenitvi združi s trotom, trot pri tem
opravilu pogine. Ako se ga matica ne more hitro iznebiti, pade ž
njim vred na tla ter se more poškodovati, ali pa jo lahko požre
kaka žival. Matico lahko nenadno zaloti pri plemenjenju tudi
slabo vreme, vihar, ploha i. t. d. Zgodi se, da se matica prepla¬
šena in razburjena vrača domov ter po nesreči zaide v kak drug
panj, kjer jo čebele takoj zgrabijo in umorijo. Nadalje lahko
postane matica tudi plen kake ptice.

Pa tudi čebelar sam lahko povzroči izgubo matice. Pri pre¬
gledovanju plodišča lahko n. pr. po nerodnosti matico stisne
med sati in jo stre. Če mu oplemenjena matica zleti s sata
v zrak, ni vselej izgubljena, ker se pogosto vrne skozi žrelo v
svoj panj. Mlade, pravkar oplemenjene in neoplemenjene matice
so zelo gibčne in plahe, zato takrat ni dobro brez važnega
vzroka jemati čebelne sate iz plodišča.

Čebelar mora biti ob času plemenitve mladih matic zelo
previden in pazljiv, da vsakemu panju v nezgodi hitro pomaga
s tem, da tistemu, ki je izgubil matico, doda drugo, če je mo¬
goče, že oplemenjeno. S tem je panj hitro rešen. Zato mora
vsak čebelar imeti vedno nekaj malih družinic z oplemenjenimi
maticami v reservi. Kako se to dela, o tem bomo razpravljali
pri praktičnih delih v tretjem delu te knjige.

Ako panj izgubi matico na plemenitvi in ga čebelar prezre
ali se sploh ne briga zanj, ostane čebelna družina v takem ob¬
upnem stanju nekaj tednov. Če ni od nobene strani pomoči
v panju je pa še veliko mladih čebel, prično čebele nekatere
mlajše delavke obilo krmiti z matično hrano; tem se radi tega
jajčniki nekoliko razvijejo, da prično leči jajčeca. Zalega na¬
vadno več čebel delavk hkrati; zaležejo kar po več jajčec v
eno celico. Čebele, ki gojijo zalego, pa pustijo v vsaki celici
samo po eno jajce. Ker so jajčeca čebel delavk neoplojena, se
iz njih izležejo sami trofje, čeprav so rastli v čebelnih celicah
in so dobivali čebelno hrano. Ti trotje so manjši kot navadni
trotje, a večji kot čebele delavke. Njihovim ličinkam čebele ce¬
lice nekoliko podaljšajo in napravijo čez nje zelo vzbočene po-
krovce. Tako zalego imenujemo grbasto. Slično se dogaja spo¬
mladi v panjih, v katerih je pozimi odmrla matica.

Ako se matica iz kateregakoli vzroka ni oplemenila, zalega
tudi ona neoplojena jajčeca, ki se iz njih izležejo sami trotje.

Praktični čebelar

7

98

Ker niso trotje za nobeno porabo, se samo po sebi razume, da
se taka družina kmalu uniči.

Ako čebelar opazi nesrečo pravočasno, preden se izležejo
prvi trotje, se takemu panju še da pomagati, če ima še veliko
čebel. Drugače je pa bolje, da se taka čebelna družina kar
uniči, kajti njene čebele, kar jih je še, nimajo nikake vrednosti
več, ker so že stare.

E.  Skrb za dobro čebelno pleme.

Dobra, rodovitna matica je prvi pogoj za uspešni razvoj
vsakega panja. Kakor skrbi umni živinorejec, da ima v hlevu vso
živino najboljšega plemena, ki mu da največ koristi, tako mora
skrbeti tudi praktični čebelar, da ima v svojem čebelnjaku v
vseh panjih samo prvovrstne matice. Plemenska rodnost se pri
čebelah prav tako razlikuje, kakor pri vseh drugih domačih
živalih.

Toda nas čebelarjev v naših slovenskih krajih ne skrbi, od¬
kod bi dobili dobro čebelno pleme, ker imamo sami že od staro¬
davnih dni svetovno priznano najboljšo čebelno pasmo. Naša
„kranjica“ slovi po vsej Evropi, in še celo v Ameriko in na ja¬
ponsko jo uvažajo. Nam je le treba paziti, da se naša domača
„sivka“ ohrani brez vsake tuje primesi. Toda čeprav imamo
lastno dobro čebelno pasmo, se vendar njena plemena razliku¬
jejo med seboj po pridnosti in rodovitnosti. Čebelar ima lahko
v svojem čebelnjaku veliko čebelnih družin s čebelami iste
pasme, ki so torej po zunanjosti vse enake, vendar se čebele
posameznih panjev razlikujejo med seboj. Ene so zelo marljive
nabiralke medu in obnožine, druge manj. V nekaterih panjih so
čebele zelo krotke in pohlevne, da jih čebelar z lahkoto uprav¬
lja; ako jih razdraži, se kmalu umirijo. Druge so pa tako hude
in srdite, da jim človek pride komaj blizu; ako so razdražene,
se ne umirijo zlepa. Vse dobre in slabe lastnosti pa podedujejo
čebele po matici in po trotu. Zato mora biti prva in najvažnejša
skrb vsakega čebelarja, ako hoče imeti dobre, marljive in krotke
čebele, da jim odbira vedno dobre starše.

Skrbeti za dobre, plemenite in rodovitne matice je težka
stvar. Veliko si pomagamo, ako sprejemamo roje le od najbolj¬
ših plemenjakov in da slabšim panjem izmenjavamo matice z

99

onimi, ki smo jih vzredili v boljših plemenjakih. Kako se pri tem
postopa, bomo razpravljali pri praktičnih delih v tretjem delu
te knjige.

Težko stališče imamo v tem oziru glede trotov, kajti ople-
menitev matic ni v čebelarjevi oblasti. Matica se oplemeni zunaj
v zraku lahko z najboljšim ali pa tudi z najslabšim trotom do¬
mačega ali sosedovega čebelnjaka, ki ima mogoče čebele slab¬
šega plemena. Na ta način se lahko zanese v domač čebelnjak
slab rod z različnimi slabimi čebelnimi lastnostmi.

Ne morem dovolj poudariti potrebe čistokrvno oplemenjenih
matic. Drugi narodi skrbe za to mnogo več kot mi.

V Švici so ustanovili leta 1898. na otoku „Ufenau“ na Zii-
riškem jezeru prvo plemenilno postajo za oplemenitev matic.
Ta otok so si izbrali zato, ker je toliko oddaljen od čebelarjev,
da je izključeno, da bi prišla tja odkod drugod kaka čebela.
Na tem otoku so pričeli gojiti čebele in trote pod društvenim
nadzorstvom iz najboljšega švicarskega plemena. Tja so društve-
niki prinašali mlade matice v posebnih panjičkih na oplemenitev.
Ker se je ta poizkus obnesel dobro, so pričeli Švicarji ustanav¬
ljati take plemenilne postaje tudi po drugih krajih. Švicarska
država jih sama ščiti in podpira in tako se švicarska čebela
vedno bolj čisti in oprošča tujih slabih primesi.

Po zgledu Švice so pričeli pozneje ustanavljati take ple¬
menilne postaje tudi po drugih krajih, posebno na Moravskem,
Avstrijskem in po raznih drugih deželah. Plemenilne postaje se
navadno ustanavljajo v kakem oddaljenem, samotnem kraju, ki
je obdan z gorovjem ali je sredi gozdov.

Matice prenašajo ali prevažajo na plemenilno postajo v
malih panjih plemenilnikih. Te panjiče pustijo na plemenilni po¬
staji toliko časa, da se matice oplemenijo; ko pričnejo zalegati,
jih spravijo domov 'ter z njimi zamenjajo slabše ali starejše
matice v domačih panjih.

V naših krajih imamo plemenilnih postaj še malo, zato so
čebelarji navezani še sami nase.  Ako bi se vsak posamezni
čebelar zavedal dejstva,  kako silno škoduje sebi in drugim,
če sam pri svojih čebelah ne skrbi za dobro in čisto pleme
matic in trotov,  bi bilo kmalu bolje.

Pred vsem je treba obračati več pozornosti na vzrejo
dobrih, plemenitih trotov.  To dosežemo najlaže s tem, da

7 *

100

v dobrih plemenjakih, ki imajo dobre in rodovitne matice, vzre¬
dimo zgodaj spomladi mnogo trotov. Pri takih panjih pa, ki
imajo čebele ali matica kako slabo lastnost (premajhno rodo¬
vitnost, srditost, slabe nabiralke medu i. t. d.), moramo pa tro-
tovsko zalego kolikor mogoče omejiti.  Da bi panju vzrejo
trotov popolnoma zabranili, tega ne smemo storiti, ker bi rav¬
nali s čebelno družino protinaravno. Pač pa lahko pustimo ta¬
kemu panju prav malo trotovine in dopustimo njegovi čebelni
družini, da vzredi trote prav pozno, da se izlegajo šele v času,
ko se so mlade matice že oplemenile s troti, ki so se izlegli
prvi. Potem nam ne morejo trotje slabših panjev nič škodovati.
Za vzrejo dobrih plemenskih trotov bi se morali zanimati vsi čebe¬
larji, posebno pa še v takem kraju, kjer je več čebelarjev v enem
okolišu; ako je le eden zanikarnež med njimi, lahko vsem škoduje.

Matice se oplemene s troti iz čebelnjakov, ki so po več
kilometrov oddaljeni. Če se čistokrvni, dobri čebelni rodovi med
seboj plemenijo, n. pr. da se oplemeni matica iz enega čebel¬
njaka s trotom iz drugega čebelnjaka, ki ni s to matico nič v
sorodu, je to dobro, ker se osveži rodna kri. Potem se v takem
kraju, kjer je več čebelarjev v bližini, ni bati, da bi se čebele
izprevrgle. Pomniti pa moramo še posebej, da ne smemo večkrat
zaporedoma plemeniti istorodnih družin med seboj. To se zgodi
pri čebelarju, ki živi v kakem oddaljenem ali samotnem kraju,
kjer ni 5—6 km  naokrog nobenega čebelarja. Pri takem čebe¬
larju se plemenijo matice samo s troti lastnega čebelnjaka in
pridejo sčasoma trotje in matica preveč v ožje sorodstvo. To
pa vpliva slabo na rodovitnost matic in kakovost čebel. Tak
čebelar si mora od časa do časa preskrbeti matice od drugih
čebelarjev, bodisi z izmenjavanjem ali nakupom rojev. Zadosti
je, da kupi ali zamenja samo en plemenjak in vzredi v njem spo¬
mladi kolikor mogoče novih mladih matic ter jih porazdeli drugim
panjem. To se da izvršiti na razne načine; a o tem bo več
govora pri praktičnih delih v tretjem delu te knjige.

Samotni čebelarji bi po naših krajih lahko imeli zasilne ple-
menilne postaje; k njim bi donašali drugi čebelarji po dogovoru
plemenilnike z mladimi maticami na plemenjenje. Čebelarji se v
takih zadevah lahko sami med seboj organizirajo, le zavednosti
in dobre volje je treba.

Poleg naše so še druge čebelne pasme. Italija ima svojo
posebno pasmo; italijanske čebele so rumeno pasaste. V Nemčiji

101

in drugih severnih krajih imajo čebele, ki so bolj črne barve
koi naše. Za naše kraje so naše sive čebele boljše kot katere¬
koli druge, ker so marljivejše, krotkejše, rodovitnejše, rajši roje
ter so bolj utrjene in prilagodene našemu mrzlemu podnebju.
Tudi so odpornejše proti kužnim boleznim i. t. d. Najboljši dokaz
o vrednosti naše čebele je dejstvo, da inozemci tako radi segajo
po naši „kranjici“; ž njo izboljšujejo svoja plemena.

■v

F.  Cebelne bolezni.

Prof Jos. Verbič *)

Uvod.

Cebelne bolezni so prizadele čebelarjem že ogromno škodo.
Izpraznile so mnogo čebelnjakov in v nekaterih pokrajinah za
dalj časa onemogočile čebelarstvo. Očitne velike škode pa se
niso pojavljale samo v preteklosti in v tujini, temveč se dogajajo
še dandanes in tudi v naši domovini. Čebelar J. B. v Z. S. je v
zimi 1. 1928./29. izgubil 60 čebelnih družin. V istem času je če¬
belar M. na V. prišel ob 300 in spomladi 1. 1931. še ob 100 panjev.
V časopisu „Srp. Pčelar" iz 1. 1933. na str. 269. beremo, da je
šolski upravitelj v Gradini prišel ob vse čebele in žrtev čebelne
bolezni je postalo eno največjih slavonskih čebelarstev, obsto¬
ječe iz 200 najmodernejših panjev.

Skoda pa ne nastane samo, ako odmre mnogo čebelnih družin,
temveč tudi tedaj, ako nam čebele počasi slabe in ne pridejo do
svoje moči, ko jo najbolj potrebujejo. To se pa pogosteje dogaja,
kakor si mislimo, in se tega niti ne zavedamo. Take čebele nam
večkrat ne morejo dati niti polovice toliko dohodkov kot zdrave.

In kdo nosi krivdo, da neovirano propada narodno premo¬
ženje in da ga ne moremo tako izkoriščati, kakor bi ga lahko?
Nevednosti Vsaka bolezen se da preprečiti ali vsaj zatreti, da
se ne razpase in ne zapusti pretežkih posledic, a bolezni je
treba poznati in imeti nekaj dobre volje. Ta potreba je tem
večja, ker so nekatere čebelne bolezni nevarne tudi človeškemu
zdravju in ker se je razpasla tik za mejo naše države in naše
banovine nova, opasna bolezen, ki nam more občutno zmanjšati
dohodke iz čebelarstva in izvoz naših čebel za daljšo dobo ali
za vedno zapreti.

*) Ponatis njegovega spisa »Čebelne bolezni".

102

Nepoznanje čebelnih bolezni je pri nas splošno. I preprosi
čebelar i omikanec tavata v temi in si ne znata in ne moreta
pomagati. Nimata prilike, da bi se seznanila z vzroki bolezni in
z obrambnimi sredstvi. Primernih navodil v našem jeziku je
malo, pa še ta so nepopolna ali zastarela. Slučajna predavanja
in kratki tečaji zapuščajo dojme, ki kmalu oblede in zapadejo
pozabljenju. Vsi ti nedostatki so mi dali povod, da sem sestavil
ta spis. Pri sestavljanju sem lastne izkušnje izdatno spopolnil
z izsledki, ki so jih v učbenikih in strokovnih člankih objavili
sloveči znanstveniki kot dr. A. Borchert, dr. F. Leuenberger, dr. O.
Morgenthaler in dr. E. Zander. Pregledal sem tudi opis čebelnih
bolezni ing. Ig. Pobegajia. Omejil sem se na najvažnejše in snov
priredil tako, da bo razumljiva vsakomur, kdor ima splošno
šolsko izobrazbo. Zato sem uverjen, da bo spis vsem čebelarjem
dober učitelj in trajen svetovalec pri bolezenskih pojavih.

I. O čebelnih boleznih vobče.

Kakor pri človeku in domačih živalih, imamo tudi pri čebe¬
lah nalezljive in nenalezljive bolezni.  Največ škode v
čebelarstvu napravijo nalezljive ali kužne bolezni,  ki preha¬
jajo s čebele na čebelo. Preidejo ali prelezejo pa le bolezenski
povzročitelji, ki so po veliki večini silno majhna, zelo enostavna
živa bitja, rastlinice ali živali. Čebele se jih nalezejo, ko se do¬
tikajo obolelih ali že mrtvih tovarišic ali predmetov in hrane, ki
so bili v zvezi z bolnicami. Le nekatere bolezenske povzroči¬
telje prenese veter, ali pa v pravem pomenu besede prelezejo
z živali na žival.

Nalezljive bolezni imenujemo tudi kužne, ker imajo večkrat
iste posledice, kakor jih je nekdaj imela nalezljiva človeška
kuga, t. j. naglo odmiranje v strahotnem številu. Povzročiteljem
nalezljivih bolezni pravimo kužila, nalezljivo bolne čebele so pa
okuženke. Snovi, ki z njimi zatiramo povzročitelje teh bolezni,
nazivljemo razkužila. Namesto »razkužiti" rečemo večkrat „des-
inficirati". Nalezljive bolezni so zelo nevarne;  njihovi po¬
vzročitelji se namreč zelo hitro množe,  so v določenih
oblikah zelo odporni  in se ne dajo lahko zatreti; so tudi
tako majhni,  da jih s prostim očesom niti ne vidimo. Zato ne¬
poučeni ljudje ne vedo, kje naj bi jih preganjali. Dokler pa ne
odstranimo vseh povzročiteljev, ne moremo misliti na ozdravljenje.

103

Nenalezljive bolezni ne prehajajo  z obolele živali na
drugo, zdravo. Povzročajo jih slaba hrana, pokvarjen zrak, po¬
manjkanje hrane in zraka, mraz in slični činitelji. Če zboli eno
bitje radi slabe hrane, ne zboli tudi drugo, ki ima dobro hrano,
pa naj pride s prvim v kakršnokoli dotiko. Vzroke nenalezljivih
bolezni lahko spoznamo  in odstranimo; s tem prepre¬
čimo vsako širjenje  bolezni.

II. Bolezni čebelne zalege.

1. Huda gniloba (kuga čebelne zalege).
a)  Splošna označba.

Z izrazom »čebelna gniloba" imenujemo že od nekdaj vsako
bolezen, pri kateri čebelna zalega odmrje, se razkroji in se spre¬
meni večinoma v bolj ali manj neprijetno dišečo tvarino. Znan¬
stveniki so dognali, da so povzročitelji gnilobe različni, da znaki
radi nje odmrlih ličink niso povsem enaki in da bolezen ne
zapušča enakih posledic. Ugotovili so več vrst gnilobe.

Najnevarnejša je huda gniloba,  ki se imenuje tudi ame¬
riška gniloba ali kuga čebelne zalege.  Huda gniloba je
zelo nalezljiva  in po vsem svetu razširjena bolezen ter po¬
vzroča čebelarjem neverjetno škodo.

b)  Znaki hude gnilobe.

Huda gniloba se odraslih čebel ne prime; napada le zalego,
ki oboli, ko je še nepokrita. Dokler so okužene ličinke žive, se
na videz ne razlikujejo od zdravih. Odmrjejo  približno teden
dni po okužitvi, in sicer en dan do štiri dni, potem ko so jih
čebele pokrile s pokrovei.  Tedaj izgube svojo bleščečo
belo barvo in polno obliko; postanejo rjavkaste kakor bela kava,
potemne za nekaj časa še bolj in končno dobe črnorjavo barvo.
Odmrle ličinke se z zunanjo kožico vred v 15 do 20 dneh spre¬
mene v sluzasto tekočo, lepljivo in vlečljivo snov. Ako vtakneš
vanjo vžigalico in jo zopet izvlečeš, se nekaj gnile tvarine po¬
tegne kot nit iz celice. Dolžina teh niti presega 4 cm.  Taka vleč-
ljivost odmrle zalege je važen znak hude gnilobe.

Pokrovci nad zamrlo zalego navadno potemne, nekoliko
upadejo in se ne dvigajo nad rob celic, kakor pri zdravi zalegi;
včasih se celo pogreznejo. Čebele napravijo semtertja v njihovi
sredi 1 do 3 mm  široke, nepravilne luknjice,  ali jih tudi od-

104

Sl. 62. Gnila snov, ki se vleče.

stranijo, ne morejo pa odnesti
utekočinjene zalege.

Gnila tekoča snov se suši
in se v 3 tednih spremeni v
tanko, rjavo skorjico,  ki leži
vedno po vsej dolžini na
spodnji strani celice,
redkokdaj le na njenem dnu,
nikoli pa ne samo ob njenem
zgornjem robu. Skorjica je na
površju medla (ne blesteča)
in raskava, se trdno drži pod¬
loge in se ne da odstra¬
niti.  Skorjice v celicah opa¬
zimo le, ako gledamo od
zgoraj poševno na spodnje
stene celic. V starem, počr¬
nelem satju jih pa sploh težko
zaznamo. Ne smemo jih zame¬
njati s podobnimi posušenimi
čebelnimi odpadki, ki ostanejo ob zgornjem robu celic. Omembe
je vredno, da postanejo suhe, popolnoma strjene skorjice, ki jih je
povzročila huda gniloba, zopet vlečljive,
ako jih nekoliko namočimo z vodo.

Na zalegi, napadeni po hudi gni¬
lobi, ne opazimo posebnega vonja,
le sati, na katerih se je gniloba že
zelo razpasla, imajo, čim jih poteg¬
nemo iz panja, nekakšen splošno gni¬
loben vonj, ki se pa večkrat kmalu
izgubi. Ako pa panji s hudo gnilobo
razširjajo močan, neprijeten vonj, iz¬
vira ta od činiteljev, ki se redno po¬
javljajo le pri pohlevni gnilobi.

Toplota zelo pospešuje razvoj
hude gnilobe, zato se najbohotneje
razvija v poletnem času.

Bolezen se ne loti vseh ličink ... . , . . ..

v  Sl. 63. Iskanje skorjic.

istočasno. V okuženih panjih vidimo Vidimo jih v smeri puščice o,
v poletnem času satje z zdravo od- ne pa v smeri puščic b  in c.

105

krito in pokrilo zalego in med njo raztresene celice z nevzbo-
čenimi celimi ali načetimi pokrovci, z ostanki odmrlih ličink

pod njimi. V pozni jeseni ostanejo na takem satju samo bolj ali
manj pokrite ali tudi popolnoma odprte celice z gnilobno skorjico.

Nepravilno porazdeljena zalega  razne starosti in
poškodovani pokrovci  so navadno prvi znaki, ki vzbude v

Sl. 64. Od hude gnilobe napaden sat — poleti.
(Fot. dr. L. Hribar.)

106

čebelarju sum, da nekaj ni v redu. Ne smejo ga pa prestrašiti
pokrovci z luknjicami, ki jih čebele še niso dodelale, ali ki so
jih poškodovale voščene vešče, pa tudi ne oni celi pokrovci,
ki jih najdemo včasih v jeseni po slabi letini v mediščih nad
praznimi  celicami.

SI. 65. Od hude gnilobe napaden sat — v jeseni.

Huda gniloba ne poneha nikdar  sama od sebe, temveč
se širi vedno bolj. Čim več ličink napade, tem manj čebel se
izvali. Čebelna družina kljub dobri paši in zdravi matici vedno
bolj slabi.  Tudi dodajanje zdrave zalege je ne more rešiti.
Njena neizbežna usoda je popoln pogin.  Zgodi se celo, da
oslabele čebele zapuste svoje propadajoče domovanje. Naj¬
večkrat pa tak panj izgubi nagon samoobrambe in postane žrtev
roparic, ki s plenom odnašajo tudi bolezenske kali.

c)  Povzročitelj hude gnilobe.

Hudo gnilobo povzroča silno majhna glivica, ki spada med
bacile. Bacili so valjasta, po zunanji obliki kratko narezanim
nitkam ali podolgastim mravljinjim jajčecem podobna, s tanko
kožico obdana sluzasta živa bitja, ki jih s prostim očesom nikdar
ne moremo videti. Najdaljši bacili merijo le nekaj tisočink mm.
Hranijo se z živalskimi ali rastlinskimi tvarinami. Ob ugodnih
življenskih pogojih (zadostna hrana, primerna toplina) narašča
njihovo število neverjetno hitro. En bacil more imeti v 12 urah
milijon naslednikov. Množe se tako, da se začne bacil v sredi

107

med obema koncema zoževati in se končno razdeli v dve po¬
lovici, ki v najkrajšem času dosežeta velikost prvotnega bacila
in se zopet delita.

Ako bacilu zmanjka hrane, se njegova vsebina zgosti in
skrči v oblo telesce, ki se obda s trdo zunanjo kožico; pravimo,
bacil je dobil trajno obliko ali spremenil se je v tros.

Trosi se ne hranijo in ne dele ter v hudem mrazu in v ve¬
liki vročini obdrže svojo življensko silo. Ako jih človek, žival ali
kak drug činitelj prenese na ugodno podlogo, vzklijejo, če so
dani tudi drugi življenski pogoji, in se zopet spremene v podol¬
govate bacile, ki se hranijo, rastejo, se množe in vrše dalje
svojo življensko nalogo.

Bacil hude gnilobe se imenuje bacillus larvae (čitaj larve).
Njegova hrana je staničje čebelne ličinke. Vanjo pride s hrano,
ki jo čebele podajajo svoji zalegi.

Bacili se v ličinki silno razmnože.

V eni sami se jih kmalu gosti več
milijonov. Ko bacili razdenejo li¬
činko, se spremene v trose. Po¬
sušene skorjice  ob spodnjih
stenah celic sestoje skoro iz sa¬
mih trosov  hude gnilobe. Ce se
čebele z rilčkom, tipalnicami, no-
žicami in drugimi deli dotaknejo
razpadajočih ličink ali skorjic, raz¬
nesejo kužilopovsem panju,
torej po njegovih stenah, satnikih,
medu, cvetnem prahu i. t. d. To se
godi približno tako kot pri človeku, ki prime sveže pobarvan
predmet in z neosnaženimi rokami umaže vse, česar se dotakne.

Ako pridejo trosi po hrani v čebelne ličinke, se spremene
v bacile in začnejo zopet svoje pogubonosno delo. Trosi bacila
larvae se razvijejo le pri toplini nad 20° C, radi česar bolezen
izbruhne in se širi, kakor smo rekli, posebno v poletnem
času.  Silno so trdoživi, pa tudi dolgoživi. Ako jih poparimo
z vrelo vodo, ne poginejo, ampak šele, ako jih kuhamo v čisti
vodi 10 minut, v medu pa pol ure. Sonce jim pride do živega,
ako jih obseva 30 — 40 ur. Dokazano je tudi, da so se po
40 letnem mirovanju, čim so prišli na ugodno podlogo, spre¬
menili v živahno delujoče bacile.

SI. 66. Bacillus larvae, ki se
spreminja v trose (po While-u).

108

č)  Kako pride povzročitelj hude gnilobe v panje
in kako se širi.

Pri nas so to bolezen že pogosto prenesli čebelarji s
pitancem  od obolelih čebel. Takemu medu so lahko primešani
trosi bacila larvae. S hrano pridejo v prebavila čebelnih ličink.
Tudi z že rabljenimi, kupljenimi in ne temeljito razkuženimi
panji  prenesemo kužilo v domač čebelnjak. Se laže okužimo
čebele s starim satjem,  če ima že opisane gnilobne skorjice
iz posušenih ostankov odmrlih ličink.

Z nevarnostjo okužbe nam preti nadalje staro, kupljeno ali
izposojeno,  nerazkuženo orodje,  n. pr. točilo, ki ga je upo¬
rabljal čebelar s hudo gnilobo. Tak čebelar more tudi s svo¬
jimi rokami  in s svojo obleko prenesti kužne trose v tuj
čebelnjak. Zelo mnogokrat prenesejo bolezen ropajoče če¬
bele. Najmočnejši panji  so v največji nevarnosti, ker so
najpodjetnejši in najprej iztaknejo in napadejo bolnega oslab-
ljenca, ki jim brez odpora prepusti poleg medene zaloge tudi
povzročitelje bolezni. Podobno delo opravljajo tudi čebele, ki
so se zaletele. Najnovejše preiskave so ugotovile, da so tudi
razne živalice, kakor voščene vešče,  slaninarji i. t. d. prena¬
šalci bolezenskih trosov.

Še laže, kakor iz čebelnjaka v čebelnjak, se širi huda gni¬
loba iz bolnega panja v sosedne zdrave ali od sata do sata.
Pri tem delu tekmujejo čebele z nepoučenim čebelarjem, ki ne
spozna bolezni pravočasno in ki prijema vse sate  in oprav¬
lja vse čebele, bolne in zdrave, z nerazkuženimi rokami,
ali rabi pri vseh čebelah isto orodje  (točilo, omelce i. t d.)
in prestavlja sate  brez preudarka iz panja v panj.

d)  Kako se varujemo te bolezni.

Ako dobiš hudo gnilobo v svoj čebelnjak, boš imel poleg
škode še veliko truda, da jo boš odpravil. Ostala ti bo pa še
skrb, ali ne bo enaka usoda zadela še druge, do sedaj zdrave
družine. Zato je bolje, da čebelariš tako, da se bolezen ne bo
preselila k tebi. Ni ga sicer sredstva in načina, da bi se za¬
nesljivo ubranil hude gnilobe in drugih nalezljivih bolezni, vendar
je veliko upanja, da se boš obvaroval teh nadlog, ako se boš
ravnal po tehle navodilih.

109

Skrbi, da bo imela čebelna zalega vedno dovolj naravne
hrane  in da ne bo trpela radi mrazaI Vsaka bolezen se prime
rajši oslabljencev kot čvrstega zaroda.

Ne pitaj čebel z medom, če nimaš jamstva,  da izvira iz
neokuženega čebelnjaka!

Ne kupuj ali vsaj ne porabljaj starih panjev, orodja, posod,
preden jih nisi temeljito razkužil!  Ne zanašaj se, da jih
je oprostil nevarnosti čas, ker že več let niso bile v rabi! Bo¬
lezenski trosi žive desetletja.

Ne kupuj  nikdar starega satja,  da bi ga deval v panje!
Satje je sedež raznih bolezenskih kali.  Cim starejše je,
tem bolj je nevarno. Zato postopno, a redno izmenjavaj vse črno
in neprosojno satje in ga nadomeščaj s satnicami! Vsaj v štirih
letih naj se obnovi vse satje, ki je služilo za zaleganje. Pro¬
izvajanje voska je tudi življenska potreba čebel. Ce jih v tem delu
trajno oviraš, jih telesno slabiš. Sicer pa čebele izločujejo vosek,
četudi ga ne morejo porabiti. V tem primeru spuščajo voščene
luskice na dno panja, kjer gredo v izgubo.

Dobro opazuj zalego in satje  svojih čebel! Zato imaš po¬
sebno priliko, kadar prestavljaš  zalego v medišče, pri točenju
in pri zazimljevanju. Posebno pazi na hirajoče čebele!

Skrbi za na j večjo snago  v panjih, na orodju in v vsem
čebelarskem obratu!

Bodi vedno v zvezi s čebelarji sosedi  in se zanimaj
tudi za zdravstveno stanje njihovih čebel. Ako pa tebi obole čebele,
opozori na to sosede, da bodo tem skrbneje pazili na svojo žival.

e)  Zatiranje hude gnilobe in drugih kužnih bolezni.

Na prvem mestu naj navedem, da moramo, ako se je po¬
javila pri nas huda gniloba ali kaka druga kužna bolezen, ali
ako le sumimo, da se je to zgodilo, po veterinarskem zakonu
bolezen takoj prijaviti predsedniku občine, ta pa sreskemu na¬
čelstvu. Preiskavah in zatirati hudo gnilobo sme po novem pra¬
vilniku za pobijanje čebelnih kužnih bolezni le oblastveni vete¬
rinar ali čebelarski bolezenski strokovnjak. Ker je pa veterinarjev
premalo, čebelarskih bolezenskih strokovnjakov pa sploh ni¬
mamo, si bodo morali čebelarji večkrat sami pomagati.

Ce hočemo hudo gnilobo ali katero drugo nalezljivo bole¬
zen zatreti, moramo pokončati vse njene povzročitelje
na čebelah in na vseh predmetih, ki so prišli z bolnimi čebelami

110

v stik. Kako daleč so povzročitelji razpršeni in kje jih moramo
iskati, nam pove zdrav razum in nasveti raziskovalcev.

Živih čebel  in zalege ne moremo tako lahko raz¬
kužiti  kot človeka ali pa večje živali, ki jim damo zdravila ter
jih okopljemo, da jih tako znotraj in zunaj oprostimo škodljivih
trosov. Zato jih pokončamo ter sežgemo  ali globoko za¬
kopljemo. Sežgemo tudi živo in odmrlo zalego  z okuženim
satjem vred in vse manj vredne pripomočke. Medeno in neza-
leženo satje moremo z upoštevanjem skrajne previdnosti uporabiti
v običajne namene. Panje pa in vso še ostalo njihovo vsebino,
ki ima še kako večjo vrednost, in vse orodje, ki smo ga upo¬
rabljali pri okužencu, odrgnemo in operemo z 10odstotno vrelo
raztopino sode  v vodi (1 kg  sode na 10 litrov vode), ali pa
jih ožgemo v plamenu. Pa tudi razkužbe čebelnjaka ter lastnih
rok in obleke ne smemo opustiti.

Preden se lotimo dela, moramo natančno ugotoviti, kateri
panji so zapadli bolezni. Treba je preiskati vse čebelne
družine,  in sicer temeljito,  kajti če prezremo in pustimo v
panju le eno celico  z gnilo zalego ali gnilobno skorjico, bomo
morali mučno razkuževanje prej ali slej brezpogojno ponoviti.

Pri hudi gnilobi je temeljitost tem bolj potrebna, ker imamo
večkrat poleg nje tudi pohlevno gnilobo, ki ima nekoliko dru¬
gačne, vendar zelo podobne znake, ali ni tako nevarna kot prva
in bi nas mogla odvrniti od pravih obrambnih ukrepov.

Ce smo vse panje najvestneje pregledali, vse za oko oku¬
žene družine uničili in razkuženje po vseh predpisih izvršili, še
nismo gotovi, da se ne bo bolezen zopet ponovila. Morda smo
spregledali nevidne bolezenske trose, ki so jih čebele nepo¬
sredno pred razkuževanjem prinesle v zdrave panje in jih pri¬
mešale še neporabljenemu medu. Zato mora biti lastnik raz¬
kuženih panjev še leto dni na straži,  da pri prvem pojavu
zagrabi do tedaj skritega sovražnika.

f)  Navodilo za preiskovanje in razkuževanje.

Kakor hitro smo opazili v kakem panju sumljive znake kužne
bolezni, moramo takoj vse panje preiskati. Vsakdo, ki prevzame
to delo, mora postopati tako, da ne bo bolezni zanesel v zdrave
panje in število okužencev pomnožil.

To mu bo uspelo zlasti z vztrajnim  in neprestanim raz¬
kuževanjem  rok  in rabljenega orodja že med delom. Kot

111

razkužilo za roke nam služi poleg brisače voda, ki ji prime¬
šamo na vsak liter  100—200 c/n 3  salmijakovca ali 30—50 cm 3
surove karbolne kisline ali 50 cm 3  formalina (je brez vonja!) ali
20 cm 3  lizola. Pri zadnjem razkužilu, ki je najbolj poznano in
razširjeno, rabimo prekuhano vodo ali deževnico. Za odmerjanje
razkužil se poslužujemo, ako nimamo drugih mer, zdravilskih
stekleničic; te imajo namreč na dnu vtisnjene številke, ki kažejo
število cm 3 .

Poleg enega teh razkužil za roke  si še pred začetkom
preiskave pripravimo za razkuževanje orodja svetilko na špirit
ali na bencin.  Navadna sveča bi bila le za prav največjo silo.

Pri preiskavi rabimo kolikor mogoče malo orodja.  Vži¬
galice, kadilnik in vsak predmet,  ki ne pride s preiskovanim
panjem v neposredno dotiko, prijemajmo  vedno le z raz¬
kuženimi rokami. Orodje  (klešče, dleto), ki je prišlo v
stik s panjem, pa ga držimo z očiščeno roko, povlecimo
takoj,  ko ga nehamo rabiti in preden ga odložimo, počasi
skozi plamen,  ki naj ga obliže preko vsega okuženega ali
sumljivega površja.

Okenca iz vsakega panja položimo na kozico, ki smo jo
pregrnili s polo časopisnega papirja. Tja postavimo tudi eden
ali dva pregledana sata, druge pa vteknimo takoj nazaj v panj.
Za odstranjevanje čebel rabimo pri vsakem panju  posebno
kurje pero,  če je sploh potrebno.

Po preiskavi vsake družine, pa naj jo najdemo zdravo ali
bolno, vstavimo okenci, si razkužimo roke in potem šele za¬
primo panj, da ne okužimo vratec od zunaj. Vžigalice  in
kurje pero,  ki smo jih rabili pri preiskavi in tudi papir  s ko¬
zice devajmo sproti  v posebno škatlo  (posodo). Ko delo
končamo, jo z vsebino vred vrzimo v ogenj.

Pri pregledovanju večjega števila panjev si je treba ne¬
štetokrat razkužiti roke, kar delo zelo zavleče. Zato je najbolje,
da pregledovanje in poznejše razkuževanje vršita dve osebi
istočasno. Ena prijema in oskrbuje predmete, o katerih smo
prepričani, da niso okuženi, kakor svetilko, kadilnik, vžigalice i. dr.,
pomočnik pa se bavi s sumljivimi in okuženimi, kakor z okenci,
satniki itd.

Kakor smo že rekli, se lahko pri gnilobi varamo. Isto velja
za vse kužne bolezni. Popolnoma zanesljivo se dajo dognati
te bolezni le s preiskavo z drobnogledom, kar vrši pri nas

112

brezplačno državni veterinarski bakteriološki zavod v Ljubljani.
Ako smo zasledili panje, o katerih se nismo z gotovostjo pre¬
pričali, da so okuženi in kako so okuženi, prepustimo končno
ugotovitev bolezni omenjenemu zavodu.

V ta namen naj položi preiskovalec kos izrezanega sata z
odmrlo zalego (s čim manj medu) v trden, če je mogoče per¬
gamenten papir, in naj ga z razkuženimi rokami vanj zavije.
Potem naj vse skupaj zavije še v navaden papir, položi omot
v lesen zabojček in ga vanj zabije, ali pa v škatlo iz lepenke,
ki jo preveže z vrvico. Na zabojček ali škatlo naj napiše naslov
drž. veterinarskega bakteriološkega zavoda,  doda kot odpo-
šiljatelj še svoj naslov  in opazko „čebelna kužna bo¬
lezen".  Tako zavarovan sat naj odpošlje. Ako imamo več
sumljivcev, moramo poslati kose satja iz raznih panjev. Po
prejemu izvida bakteriološkega zavoda je treba začeti z raz¬
kuževanjem.

Razkuževanje in zatiranje bolezni se vrši po temle navodilu.
Zvečer,  ko so se vrnile vse čebele domov, pri okuženem
panju žrelo dobro zaprimo  in čebele zažveplajmo.  Drugi
dan prinesimo v sobo, kjer se dajo okna in vrata dobro zapreti,
skledo z že opisanim razkužilom za roke, potem brisačo, strgulo
ali več ostrorobnih kosov stekla, svetilko na špirit ali bencin (naj¬
boljša je spajalka) in vse orodje, ki smo ga rabili v čebelnjaku
in ki še ni razkuženo. Vse to naložimo na veliko mizo, ki se
da omiti. Poleg nje postavimo na eno stran na tla kozico, na
drugo pa položimo veliko polo trdnega zavojnega papirja ali
za silo nekaj plasti časopisnega papirja. Poleg tega je potrebno,
da imamo še eno mizo ali vsaj pregrajeno mesto, kamor po¬
stavimo posodo za medeno satje, posodo za voščine in kamor
bomo devali razkužene predmete. V kuhinji pa moramo imeti
pripravljeno vrelo raztopino sode v vodi (1 kg  sode na 10 / vode).

Ako nimamo delovnega plašča, slecimo suknjo in telovnik
in si predpasajmo širok in dolg kuhinjski predpasnik; nato
prenesimo okužene panje v sobo in jih postavimo na mizo.

Vsak panj odprimo, snamimo vratca in okenca, jih položimo
na mizo in se spravimo na sate. Raz vsakega ometimo mrtve
čebele na pripravljeni papir in ga postavimo na kozico. Iz sat¬
nikov izrežimo potem zaporedoma 1. kose satov z vso zdravo
in odmrlo zalego in jih vrzimo na ometene čebele; 2. kose

113

satov z medom in praznim satjem in jih položimo v pripravljene
posode, ne da bi se le-teh od zunaj doteknili.

Sedaj se lotimo panja. Mrtve čebele s panjevega dna
stresimo na že ometene. Tja pridejo tudi prazni satniki, vsa
zadelavina in voščeni drobiž, ki ga s panjevih sten, nosilcev,
palic, rešetke, zapornic in okenc ostržemo s strgulico ali kosci
stekla.

Nato vse lesene sestavine panjev in njihove obode znotraj
in zunaj dobro odrgnimo in operimo z riževo ščetjo ali s cunjo,
namočeno v raztopini vrele sode, kovinske dele pa ožgimo. Kar
smo storili s panji, napravimo tudi z vsem pripravljenim in rab¬
ljenim orodjem. Vse, kar je razkuženo, postavimo na neokuženo
mesto. Razkužene predmete prijemljimo le z rokami,
ki smo jih prej razkužili.  Potem prinesimo papir z mrtvimi
čebelami, zalego in drobirjem na prosto, kjer nam je pomočnik
daleč od čebelnjaka izkopal jamo in napravil v njej dober ogenj,
in tam vse skupaj požgimo.  Posode z medom in voščinami
dobro zaprimo,  da ne morejo čebele vanje. Po razkužitvi
sperimo z raztopino sode še mizo in pod delavnice. Prvi del
razkuževanja je tako opravljen. Zato slecimo delovni plašč ali
srajco in predpasnik in jih dajmo v perilo.

Zvečer istega dne ali naslednje jutro razkužimo z vrelo
raztopino sode podlago, ki so na njej stali panji, naletno desko,
čebelnjakovo sprednjo steno in njegova tla. Potrebno je tudi, da
tla pred čebelnjakom polijemo z apnenim beležem, jih prekop¬
ljemo in nasujemo z novim peskom ali zemljo.

Ako smo sate iz okuženih panjev, ne izvzemši medišč,
pomešali z drugimi in postavili v skupno omaro, moramo pre¬
topiti vse satje, ako nimamo priprav in sredstev, da bi jih raz¬
kužili. Omaro pa razkužimo prav tako kot panje.

Lepe slamnate blazine oprostimo po dr. Alt. Borchertu
nevarnih trosov, ako jih okrtačimo in za več dni izpostavimo
sončnim žarkom, vendar tako, da ne pridejo čebele do njih.

Praznih kranjičev in manj vrednih  panjev, orodja
in satnikov sploh ne razkužujmo,  temveč jih vrzimo v ogenj.

Po razkuževanju izvršimo o prvi priliki še tale dela. Raz¬
kužene panje dobro operimo s čisto vodo, da izgube vonj po
sodi, in jih presušimo na soncu. Nekateri čebelarji zahtevajo, da
te panje razkužimo še s kleparsko spajalno svetilko na bencin.

Praktični čebelar

8

114

Ta svetilka se za ta na¬
men res dobro obnese,
ker deluje hitro in te¬
meljito. Treba pa je, da
znamo z njo ravnati. Go¬
reti mora s širokim pla¬
menom, ne z ozkim, kar
dosežemo s posebnim
gorilnikom. S takim pla¬
menom hitro ožgemo in
dobro razkužimo ostr¬
gane panje ter vse le¬
sene in kovinske pred¬
mete, ker sežemo z njim
tudi v vse kote, špranje
in druge odprtine. Les
ožgemo le toliko, da na
vsem površju enakomer¬
no porjavi, ne pa, da
počrni.

Pri nas smo že mno¬
go panjev z uspehom raz¬
kužili samo s spajalko. Če pa hočemo isto delo izvršiti dvakrat,
je bolje, da rabimo spajalko pred sodo, tako ni treba čakati,
da se panj osuši.

Okužen med v satju in iztrčan med iz takega satja, varno
shranjen v posebni posodi, ima kot človeško živilo isto vrednost
kakor vsak drug med, zelo nevaren pa je čebelam. Da ga
iztočimo, ne rabimo točila, ker ga je težko razkužiti. Zato tako
medeno satje v zaprtem prostoru na drobno zrežimo in z ro¬
kami iztisnimo, ali pa drobno narezane kosce stresimo na sito
in postavimo na gorko, da se med izcedi v podstavljeno posodo.
Tak med moramo porabiti čim prej. Če ga razred¬
čimo  z vodo v razmerju 1 :1 in ga potem kuhamo, da pol
ure vre, je razkužen  in bi ga smeli brez škode pokladati
tudi čebelam. To dejstvo nas ne sme zapeljati, da bi kupovali
med v okuženih krajih, ga razkuževali in krmili ž njim čebele.
Prevažanje, shranjevanje  in vsa dela ž njim nudijo pre-
mnogovrstno priliko, ki nam more nakopati dolgotrajno
skrb  in veliko škodo.

Si. 67. Spajalna svetilka na bencin z gorilnikom
za širok plamen.

115

Iztisnjeno ali izcejeno satje in iz okuženca izrezane nezaležene
voščine čim prej prekuhajmo in izločimo iz njih vosek. Tropine
vrzimo v ogenj. Vosek, ki ga hočemo porabiti v čebelarstvu, je
treba še posebej razkužiti. Raztaljenega kuhamo  eno  uro  v
vreli vodi, ki ji je dodane na vsak liter 1 / i  kg  kuhinjske soli.
Potem ga pa zaradi varnosti in da mu odvzamemo sol, pustimo
še drugič enako dolgo vreti v neslani vodi.

Okuženo satje  se da tudi z zalego  vred razkužiti.
Dr. Gutzelman svetuje, da naj zato odkrijemo  na satju vse
celice, iztočimo med in potopimo  sate v njih naravni legi
v vodo,  ki jo imamo v kaki primerni posodi. Da se ne dvignejo
izvode,jih obtežimo z opeko ali kosom železa. Po dveh urah
jih  vzamemo iz vode in stresemo iz njih vso tekočino.
Pa to je šele priprava. Za razkuževanje si nabavimo kovinsko
posodo, ki se da dobro zapreti in ki je nekoliko daljša in višja
kakor satniki. Širina se ravna po tem, koliko satov hočemo hkrati
razkužiti. V posodo nalijemo zmes alkohola  (špirita) in for¬
malina,  ki ga prodajajo drogerije. Na 4 kg  alkohola vzamemo
1 kg  40 odstotnega formalina. V to zmes potopimo satje in ga
obtežimo tako kakor prej v vodi. Po 48 urah vzamemo
satje  iz razkužila. S točilom poženemo razkužilo iz celic in
ga zopet vlijemo v njegovo posodo. Razkužene sate obesimo za
10—16 dni v zračen prostor, da se razdiše in posuše. To razku¬
ževanje je drago in dolgotrajno ter se ne izplača.

Pri vseh teh delih z medom, satjem in voskom moramo pa
vedno misliti na to, da imamo opraviti  z nevarno, okuženo
snovjo,  in se po tem tudi ravnati.

g)  Zdravljenje hude gnilobe.

Čebele s hudo gnilobo lahko tudi zdravimo. Način zdrav¬
ljenja je v bistvu še vedno tak, kakor ga je opisal naš Janša.
Oprijeli so se ga Nemci, Rusi in Američani, ga po svoje spre¬
menili in dosezajo baje lepe uspehe. Dr. Alf. Borchert priporoča
takole postopanje. Zdravimo le družine, ki niso preveč oslabele,
in sicer spomladi ali v zgodnjem poletju, ako so pašne in vre¬
menske razmere ugodne. Pozno zvečer vzamemo sat za satom
iz okuženega panja, ga poprskamo z vodo in ometemo vse
čebele po kovinskem sipalniku v čist, prazen panj ali zabojček,
ki ga potem zaprtega postavimo za 48 ur v hladno klet, ne da
bi dali čebelam hrane. Po 48 urah vzamemo zopet zvečer nov

8 *

116

ali dobro razkužen panj, ki smo ga opremili s samimi sat-
nicami,  in ga postavimo na tla. Pred njega, ne v njega,
stresemo okužene čebele in jih pustimo, da zlezejo vanj. Ko
so vse notri, panj zapremo, ga postavimo na prvotno mesto in
čebele dobro pitamo. Preden čebele izdelajo satnice in nasta¬
vijo novo zalego, so se oprostile vseh bolezenskih kali, ki so
jih imele na sebi in v svojih prebavilih. Zelo oslabele družine
prej združimo in jim pustimo najboljšo matico. Nikdar pa ne
smemo okuženega oslabljenca združiti z zdravo družino, ker bi
sicer njena zalega obolela.

Dr. Borchert smatra v svojem najnovejšem delu (iz 1.1934.)
zdravljenje za negotovo in dr. Zander pravi v svoji knjigi, da je
na opisani način ozdravil mnogo družin, ali pristavlja: Ako
bi se v kakem panju bolezen ponovila, je treba
zdravljenje ponoviti.

Te izjave nam kažejo, da zdravljenje ni zanesljivo.
Poleg tega moramo upoštevati še tole. Pri pretresanju se
lahko zgubi  več okuženih čebel, kise rešijo v druge
panje in jim okužijo zalego. Pri zdravljenju čebel imamo s
panjem, orodjem, medom, voskom i. t. d. isto delo, kakor pri uni¬
čevanju čebel. Pri zdravljenju rešimo torej samo čebele. Te naj
nas leto dni drže v stalnem strahu, kdaj se bo bolezen zopet po¬
javila v dozdevno ozdravljenih in mogoče še v sosednih, znova
okuženih panjih, in kdaj bomo zopet izgubljali čas z najnepri-
jetnejšim poslom v čebelarstvu: z razkuževanjem. Noben še tako
lep plemenjak ni vreden takih skrbi. Zato smatrajmo žveplo in
ogenj za najboljše sredstvo proti hudi gnilobi. Zdravljenje naj
bi se poskušalo le v popolnoma okuženih, samotno stoječih
čebelnjakih, kjer ne more nikomur škodovati.

2. Pohlevna gniloba.

a)  Bolezenski znaki.

Pohlevna gniloba, ki se imenuje tudi evropska gniloba, je
prav tako kužna bolezen  in ima precej sličnosti s hudo
gnilobo, vendar se laže zatre in ne napravlja toliko škode kot
huda gniloba. Napada ličinke vseh treh čebelnih bitij; obolele
ličinke pa redno poginejo še prej, preden se zabubijo;
le redkokdaj jih čebele prej opremijo s pokrovci.

117

Obolele ličinke lahko porumene, odmrle pa se spremene
v rjavkasto, gnilo tvarino, ki razširja močan smrad; zato imenuje
ljudstvo to bolezen popolnoma opravičeno „usmrajenost“. Vonj,
ki ga razvija gnila zalega, je po kakovosti različen. Včasih je
izrazito kiselkast, včasih pa ga moremo primerjati z vonjem
potnih nog ali pokvarjenega čevljarskega lepa. Iz tega in še
drugih vzrokov lahko delimo pohlevno gnilobo na kislo in
smrdljivo gnilobo.

Gnila zalega obleži pri obeh vrstah na dnu celic, večkrat pa
tudi na njihovi spodnji strani. Pri kisli zalegi ohrani odmrla ličinka
zunanjo kožico celo, njena vsebina pa postane vodeno kašnata
in čebele jo morejo iznosi ti iz panja.  Pri smrdljivi zalegi
pa razpade vsa ličinka s kožico vred v sluzasto tvarino, ki se
razleze po spodnji strani celic in se posuši v svetlo rjavo
skorjico  z na videz gladko, svetlo površino. Čebele jo le
s težavo odstranijo iz celic.

Važen znak pohlevne gnilobe je, da zgnita tvarina ni
vlečljiva  in se torej ne potegne v obliki niti iz celice, ako
potegnemo iz nje vžigalico, ki smo jo vanjo vtaknili. Po dr.
Fr. Leuenbergerju more biti malo vlečljiva.

Prigodi se, da se poleg pohlevne gnilobe pojavi
tudi huda,  in tedaj je le v nekaterih celicah vlečljiva gnila snov.

Pri pohlevni gnilobi imamo presledkasto zalego, ker ne
obole vse ličinke istočasno. Med zdravo pokrito ali odkrito za¬
lego zapazimo nepokrite celice z odmrlo zalego ali pa prazne
celice, iz kaierih so čebele odmrle ličinke že odnesle.

b)  Povzročitelji pohlevne gnilobe.

Pohlevno gnilobo povzročajo bacili in bacilom podobni
koki (o bacilih beri pri hudi gnilobi!). Povod, da oboli čebelna
zalega za pohlevno gnilobo, je vedno bacillus pluton. To je
silno drobna glivica, ki pride s hrano zalegi v prebavno du¬
plino, kjer se razmnoži in umori svojega gostitelja. Trosov menda
ne tvori. Bacil, ki ostane v odmrli in posušeni ličinki, ne more
več oživeti. Po dr. Leuenbergerju se ohrani v črevesju odraslih
čebel, kjer ne naredi nikake škode, pač pa more preiti zopet
na zdravo zalego.

Bacillus pluton le načne  ličinko in povzroči njeno obo¬
lenje in smrt, razkroje jo pa druge glivice,  ki so drugače
neškodljive. Pri kisli gnilobi se udeležuje zlasti streptokokus

118

apis (streptococcus apis Maasen), pri smrdljivi pa bacillus alvei.
Vsi ti povzročitelji uspevajo in se množe pri navadni sobni toplini,
zato se pohlevna gniloba javlja od pomladi do pozne jeseni. Od¬
porni ti povzročitelji niso posebno. Pri toplini 80 ® C  poginejo vsi,
zato je razkuževanje panjev lažje kot pri hudi gnilobi. Bacillus
pluton izgubi svojo življensko silo že po enem letu,  zato po¬
raba nerazkuženih panjev in orodja po preteku te dobe ni nevarna.

c)  Širjenje in zatiranje.

Okuževanje se vrši podobno, a ne tako lahko kot pri hudi
gnilobi, ker se bacillus pluton, ki ga raznašajo čebele po panjih,
kmalu posuši in pogine. Znanstveniki trdijo, da pospešuje po¬
stanek in širjenje te gnilobe neprimerna in nezadostna hrana
in nepovoljne toplotne razmere. Zato čebele v gorkem letnem
času in pri dobri paši večkrat same brez naše pomoči ozdra¬
vijo. Vedno moramo torej skrbeti, da ne trpe v nobenem
pogledu.

Pri preiskavi moramo biti zelo vestni in vztrajni, ker se
pcleg pohlevne gnilobe večkrat v istem panju pojavi tudi kuga
čebelne zalege.

Pohlevno gnilobo pobijamo po dr. Alf. Borchertu takole. Če
so okuženi samo posamezni sati, jim izrežemo zalego in jo
požgemo. Če se je pa bolezen v močni družini že zelo razpasla,
ujamemo v bolnem panju matico in jo zapremo za tri
tedne  v matičnico, da ne more zalegah. Med tem odneso
čebele vse bolne in mrtve ličinke in očistijo celice. Čebelar
mora skrbeti, da so čebele medtem na gorkem,  kar doseže
s tem, da jim zoži plodišče  (pri nas s slepimi sati) ter ga
odene s slamnicami; v brezpašni dobi mora te čebele dnevno
krepko krmiti.  Po preteku navedenega roka damo družini
mlado, krepko matico ali pa zrel matičnik, ali pa spustimo
staro matico, da začne zopet zalegah. Oslabele družine zdra¬
vimo šele potem, ko smo jih združili.

Iz tega navodila vidimo, da si pri zdravljenju ohranimo še
zdravo zalego in satje in da se izognemo razkuževanju. Spo¬
znamo pa tudi, da je zdravljenje precej dolgotrajno in malo
obetajoče. Tri tedne so čebele brez zalege, radi česar seveda
oslabe. Poleg tega še ni gotovo, ali se ne bo bolezen zopet
ponovila. Zato bo najbolje, da čebele, pri katerih se je bo¬
lezen pojavila, zažveplamo in jih vržemo v ogenj.

119

Požgimo tudi satje z zalego, ostalo satje pa pretopimo
v vosek. Med porabimo za človeško hrano. Panj, orodje in
čebelnjak pa razkužimo tako kot pri hudi gnilobi.

Pohlevno gnilobo moramo po veterinarskem zakonu takoj
prijaviti občinskemu predstojniku.

3. Gnilobi podobne bolezni.
a)  Mešičkasla (vrečasta) zalega.

Bolezen, ki da odmrlim čebelnim ličinkam vrečasto obliko,
je nalezljiva,  a navadno ne napravi mnogo škode in premine
največkrat sama od sebe. Po¬
javi se najrajši spomladi. Za¬
lega odmrje prve dni, potem
ko jo čebele pokrijejo. Sprva
porumeni, pozneje porjavi, pa
je na sprednjem delu vedno
nekoliko temnejša in ožja kot
na zadnjem koncu. Zunanja
kožica ostane cela, vsebina
pa se spremeni v vodeno
kašnato snov. Odmrla ličinka
je podobna nekaki vrečici ali
mešičku. To obliko tudi ob¬
drži, ko se posuši in skrči,
le njen zgornji, tanjši konec (glavica) se kljukasto zavije. Čebele
napravijo v pokrovcih nad tako zalego manjše ali večje luknjice,
ali pa pokrovce z zalego vred odstranijo. Bolezen zatiramo na
isti način kakor pohlevno gnilobo.

b)  Gniloba trotovine.

Pri trotovcih, posebno pri takih, ki imajo mlado, neople-
menjeno  matico, opazimo večkrat, da trotovska zalega v
navadnih čebelnih celicah zvodeni in odmrje kakor pri po¬
hlevni gnilobi; odmrje pa zaradi zunanjih vplivov  in  ni
kužna.

Tako odmrlo in tudi obglavljeno zdravo trotovsko zalego,
ki je v lepih, novih satih, porazdelimo med zdrave, močne dru¬
žine, da odstranijo ličinke in osnažijo celice.

Sl. 68. Sveža mešičkasla zalega
(po dr. Borcherlu).

120

c)  Prehlajena zalega.

Zgodi se, da se čebele v panjih radi nepričakovano nastalega
hudega mraza stisnejo ter zapuste del zalege. Ta nezgoda zadene
slabe čebelne družine, ki so nenadoma izgubile mnogo čebel,
ali če smo prezgodaj odprli medišče  z namenom, da
bi satje obvarovali pred veščami, ali če smo prestavili le po¬
samezne zalezene sate v medišče.

Zapuščena zalega vseh starostnih dob odmrje, posivi, pozneje
skoraj počrni, njena notranjost pa zvodeni. Odmrle ličinke in
bube se polagoma posuše in se sčasoma spremene v lušči-
nice, ki leže na stenah celic in padejo iz njih, ako na sat v
primerni legi nekoliko potolčemo. Ko se vreme izboljša, očistijo
celice ojačene čebele same.

4. Poapnelost in okamenelost.

Pri teh boleznih nam delajo škodo plesni. Navadne plesni
so splošno znane rastline, ki žive navadno na neživih tvareh.

Tudi v vlažnih panjih
jih vidimo včasih ob
koncu zime na mrtvih
čebelah, ki so oble¬
žale v kakem kotu.
Posebne bele in ze¬
lenkaste plesni se pa
semtertja na koncu
pomladi in poleti na¬
selijo na živi čebelni
zalegi vseh starosti, jo
pokrijejo z nitasto pre-
vlako, poženejo vanjo
vlakna ier jo docela
prerastejo. Odmrle li¬
činke ne zvodene
in se ne skrčijo,
temveč obdrže svojo
obliko in tako otrde ;
zato rečemo, da o ka¬
men e. Ličinke posta-

Sl. 69. Kos sala s poapnelo zalego. nejo belkasto sive

(Po Claussenu.) in poleg lega črno in

121

zelenkasto lisaste. Lise so tvorišča silno majhnih, drobnih
zrnec, t. j. trosov, ki imajo pri plesnih isti pomen kot seme pri
cvetočih rastlinah. Čebele, čebelar in tudi gibajoč se zrak jih
raznašajo po panju in okolici ter širijo bolezen. Omeniti hočem
dve bolezni, ki jih povzročajo plesni na čebelni zalegi: po-
apnelost in okamenelost.

Pri poapneli zalegi  oprede ličinke neka bela plesen
(pericystis apis), ki se razraste včasih tudi preko roba celic.
Ta gliva ne napravi velike škode in premine sama. Vendar zelo
priporačajo, da napadeno satje odstranimo in sežgemo. Te plesni
ne smemo zamenjati z drugo belo plesnijo, ki se v zimskem
času razpase po obnožini ter jo uničuje, čebelni zalegi pa menda
ne škoduje.

Zelo nevarna pa je zelenkasta plesen  (aspergillus
flavus), ki se loteva čebelnih ličink in jih spreminja v oka-
menelo zalego.  Njeni mnogoštevilni, lahko gibljivi trosi

Sl. 70. Kos sata z okamenelo zalego.

(Po dr. Zandru.)

Celice poleg X so napolnjene z zelenimi Irosi.

122

vzkale tudi v odraslih čebelah, v drugih  domačih živalih
in celo v človeku. V človeških očesnih in dihalnih sluznicah izzo¬
vejo vnetja in težka obolenja. Zato zatiramo okamenelost prav tako
kakor hudo gnilobo. Da zabranimo trosom pristop v naše telo,
si pred razkuževanjem zvežemo vlažno ruto preko ust in nosa.

III. Bolezni odraslih čebel.

1. Nosemavost (nosematoza).
a)  Splošna označba.

Nosemavost je nalezljiva bolezen  odraslih čebel, ki
strahotno gospodari po čebelnjakih. Dr. E. Zander, sloveči raz¬
iskovalec tega zla, meni, da zahteva več žrtev, kakor vse druge
čebelne bolezni skupaj. Razširjena je po vsem svetu in tudi
pri nas hudo nastopa. Njena posebno slaba lastnost je, da biva
lahko dalj časa neopažena po naših čebelnjakih in da izbruhne
z vso silo le ob posebnih prilikah.

b)  Po čem spoznamo nosemavost.

Znak nosemavosti je, da starejše čebele  konec zime in
v prvih pomladanskih mesecih kljub zadostni hrani odmirajo v
nenavadno velikem številu.

Ako čebele proti koncu zime radi mraza ne morejo izleta-
vati, odmirajo na satih, padajo na panjevo dno in ga pokri¬
jejo tudi po več cm  na debelo.  Večkrat ostane v takih
panjih le peščica čebel, ki se žalostno gnetejo okoli matice.

V letih, ko je vreme ugodnejše, bolne čebele z bolj ali
manj napetim zadkom zapuščajo panje, padajo po tleh, kjer
lezejo sem ter tja, se zbirajo v male skupine in se trepetaje s
krili poslavljajo od življenja. Večkrat tudi opazimo, da se po¬
skušajo dvigniti od tal, a posrečijo se jim le mali skoki. Tudi
pri tem pojavu se zgodi, da se panji v kratkem času po¬
polnoma izpraznijo.  V obeh navedenih primerih imamo
opraviti z zelo nevarno hudo nosemavost  j o, ki ima značaj
kuge in ji zato Nemci pravijo tudi črevesna kuga.

Treba je pa takoj tukaj pripomniti, da omenjeno padanje iz
panjev, odskakovanje od tal in umiranje ni zanesljiv znak nose¬
mavosti, ker te pojave opazujemo tudi pri drugih boleznih. Zato
tudi mnogokrat rabljeni izraz „brezletnost“ ne more označiti
nosemavosti in nobene posebne, poedine bolezni.

123

Značilno za nosemave čebele je, da so pozimi zelo  ne¬
mirne in da porabijo izredno mnogo hrane.  Zalo se jim
polni črevo z neprebavnimi snovmi in čebele silijo iz panjev,
pa se več ne vrnejo.

Preobilica hrane da že sama povod, da se sproži griža. Če
pa nosemave čebele prezimujejo na neprimernem medu, n. pr.
na hojevem ali listnem, in nimajo prilike za večkratno čiščenje,
se nepreprečljivo združita nosemavost in griža in povzročita
najgnusnejše slike, ki jih more nuditi čebelarstvo. Vse, kar je v
panju, pa tudi njegova zunanja sprednja končnica in brada, je
na debelo pokrito z rumenorjavkastim, kislo dišečim, redkim
blatom, ki se počasi posuši in potemni. Takim družinam ni pomoči.

Nosemavost ne gospodari vedno z enako krutostjo. Včasih
pobira čebele le v manjši množini in polagoma  ter
tako slabi družine in jih zadržuje, da glede naraščanja števila
ne napredujejo z zdravimi. Dogaja se, da površen čebelar te bo¬
lezni niti ne opazi, ker nadomeščajo izgubo mnogoštevilne mla¬
dice, ki se porajajo v tem času. V tem primeru govorimo o
pohlevni nosamavosti.

Bolezen nastopa meseca februarja, marca in aprila, redko¬
kdaj se zavleče do julija, ko redno preneha. Vendar obdržijo
nekatere čebele bolezenske kali, jih oddajajo naprej in jih tako
prenesejo v zimo, ko se začne novo pustošenje,

Nosemave čebele ne poginejo takoj, ko so napadene, tem¬
več opravljajo še nekaj časa svoje delo v panju ali zunaj njega.
Nekatere izdihnejo z obnožino na nogah.

c)  Povzročitelj nosemavosti.

Čebele obole, ako pridejo s hrano v njihov želodec (sred¬
nje črevo) beli, komaj 6 tisočink mm  dolgi, s trdno lupinico
obdani, po obliki in
namenu živalskim jaj¬
čecem podobni trosi,
majhne, silno prepro¬
ste živalce, ki se
imenuje »nosema
apis“.  Tros se usi¬
dra v želodcu; iz nje¬
ga izleze sluzasta ži¬
valca (nosema) in Sl. 71. Trosi noseme (fot. dr. L. Hribar).

124

se vrine v stanice, ki ivorijo površje notranje želodčne stene.
Tu razpade v delce, ki zopet narastejo, se dele, razmnožujejo in

spreminjajo zopet v
trose.Želodčna stena
je večkrat natr¬
pana z belkastimi
trosi  in postane radi
tega bela.

O tem se pre¬
pričamo s prostimi
očmi, ako potegne¬
mo prebavilo (želo¬
dec in čreva) iz če-
belnega telesa, kar
dosežemo, ako pri¬
memo z eno roko
čebelo za oprsje, z
drugo pa za skrajni
konec zadka in po¬
tegnemo oba dela narazen. Vendar pa bela barva želodca ni
vselej zanesljiv  znak, da je čebela obolela ali odmrla radi
nosemavosti. Dokaže nam to le preiskava pod drobnogledom.

Stanice želodčne stene, ki so jo zajedavci izželi, razpadajo
in trosi se mešajo z vsebino želodca ter odhajajo z odpadki
iz telesa.  V svežem in osušenem blatu nosemave čebele so
milijarde trosov. Dr. Zander pravi, da postane voda, ki v njej
raztopimo nekaj kužnega blata, radi njegove velike množine belih
trosov mlečnata.

Trosi so trdoživi, ker jih varuje trdna lupinica. Trajnost nji¬
hove življenske sile pa ni točno ugotovljena.  Nekateri pre¬
iskovalci trdijo, da žive 4 mesece, po mnenju drugih celo 5 let.
Nepojasnjeno je tudi, zakaj se nosemavost v enem primeru raz¬
vija bujno, v drugem pa napreduje le počasi, dasi so pogoji
navidez povsod isti. Eno mnenje ie, da vpliva na potek bolezni
čebelna hrana, drugo, da sodelujejo ali ne sodelujejo še druga
živa bitja. Splošna sodba pa je, da sta pri širjenju nosemavosti
važna ustroj in odpornost čebelnega telesa.

Način, kako vpliva nosema na čebele, nam popisuje dr. Bor-
chert. Razmnožujoči se zajedavec povzroča prekomerno razpa¬
danje notranjih želodčnih sten, radi česar ne morejo izločati

5 6 7 S 9 to

Sl. 72. Razvoj noseme. (Prosto po Fanthamu.)

1. Tros. 2. Sluzasta živalca. 3. Sluzasta živalca raz¬
pade. 4. Vsak del naraste. 5. Vsak del se podaljša.
6. 7. jedro se razdeli. 8. 9. Žival se razdeli.
10. Novi trosi.

125

za prebavo potrebnih sokov. Čebelam neprebavljena hrana ne
uteši lakote, zato sprejemajo vedno novo. Od tod izvira velika
poraba hrane. Obilica neprebavljene hrane, plini in druge snovi,
ki se tvorijo iz te hrane, napenjajo zadek, pritiskajo na zračne
mehove ter otežkočajo dihanje in deloma tudi zastrupljajo žival.

č)  Kako se zajedalec širi.

Čebela, ki nosi v svojih prebavilih trose noseme, se ob
nastopu mrzlega zimskega vremena z zdravimi čebelami združi v
zimsko gručo, kjer v drobnih kapljicah izpušča svoje okuženo blato,
ki ga snago ljubeče čebele takoj odstranijo, s tem da ga poližejo
in obližejo bolehne čebele. Posebno velja to za odpadke matice,
ki so pogostoma tudi okužene. Snažilke postanejo v par tednih
žrtve svojega dela in so primorane, da enako vplivajo na svoje
tovarišice kakor prve okuževalke; tako se bolezen širi. Pozimi in
v začetku pomladi, ko sede čebele tesno skupaj in ne morejo
izletavati, je najugodnejša prilika, da se naberejo pogubonosnih
trosov. Zato je v tem času obolenje najbolj mnogoštevilno.

Ob prvem in vsakem poznejšem trebljenju izpuščajo (iz¬
ločajo) bolne čebele s trosi nasičeno blato  na
končnice panjev, na stene in strehe čebelnjakov, po napajališčih
in po tleh vse okolice, ob griži pa tudi po notranjih stenah
panja in po vsej njegovi vsebini.

Ob tem času pogine radi nosemavosti in obleži v okolici
čebelnjaka mnogo čebel, ki razpadajo  in tako oproščajo
mnogoštevilne trose. Zdrave čebele imajo vsepovsod priliko, da
se nalezejo bolezenskih kali, trosov, in jih nosijo domov. Po¬
sebna nevarnost jim preti na napajiliščih s stoječo vodo,
kjer se razmaka okuženo blato in mrtve, razpadajoče čebele.

Prenašalci bolezni so tudi bolne čebele, ki zaidejo  v
zdrave panje in tam ostanejo, potem ropajoče čebele,  ki
vdirajo v okužene panje in končno čebelarji,  ki opravljajo
vse panje z istim orodjem in z neumitimi rokami, ki prestavljajo
satje iz enega panja v drugega in ki združujejo  bolne če¬
bele z zdravimi.

d)  Zaščitni ukrepi proti širjenju nosemavosti.

Čebelar, ki ima zdrave čebele, bo skrbel, da mu ne pride
nosemavost v goste. To bo po možnosti dosegel, ako se bo
ravnal po navodilih, ki veljajo za vse kužne bolezni in so opi-

126

sana pri hudi gnilobi. Ker ima nosemavost še to posebnost, da
v nekaterih čebelnjakih ne napravi posebne škode ter jo težko
opazimo, se prilepe še laže kakor druge nalezljivke; zato mora
biti naša pozornost še večja. Posebno bomo pazili na snago
onih mest, kjer se lahko nabirajo zgoščeni bolezenski trosi,
trebež in mrtvice.

Po prvem izletu in po potrebi še večkrat pozneje odstra¬
nimo vse blato,  ki ga puste čebele po panjih, čebelnjakih
in vseh njihovih delih. Delo opravimo zvečer z raztopino sode
in čiste vode.

Mrtve čebele,  ki jih nagrabimo iz panjev, vrzimo v
ogenj,  ne za čebelnjak, kamor morejo priti zdrave čebele. Isto
napravimo z mrtvicami, ki jih redno zjutraj ali zvečer pometimo
izpred čebelnjaka.

Odstranimo vsa napajališča s stoječo vodo,  v kateri
je mah, pesek ali lesna volna, torej snovi, ki se ne dajo lahko
in temeljito osnažiti. Napravimo si napajališče s tekočo
vodo  ter ga vsak večer oznažimo s krtačo in splahnimo s čisto
vodo. Ne postavljajmo ga pa pred čebelnjak, ampak na tako
sončno mesto, kjer ne bodo vse čebele letele čezenj.

Luže in mlake  v bližini čebelnjakov zasuj  in privadi
čebele na napajalnik, ki ga moraš redno oskrbovati!

Vsaka bolezen laže napade pod neugodnimi pogoji se raz¬
vijajoče in oslabelo bitje, zato skrbi, da bodo imele čebele
vedno dovolj naravne hrane!  Čebele ne smejo nikdar
stradati! Ne pitaj  spomladi čebel s sladkorjem,  ker mu
primanjkuje raznih snovi, ki so potrebne za popoln razvoj za¬
lege. Daj čebelam priliko, da morejo obnavljati satje!  To
je, kakor je že bilo omenjeno, njihova življenska potreba.

Zazimuj čebele na dobri hrani! Hojev in listni med nikakor
nista primerna; odstrani ga iz panjev že pred zazimljenjem.
Zelo dobro je, če moreš imeti čebele v jesenski ajdovi paši.
Pred ajdo poberi vse polno satje z neprikladnim medom tudi
iz plodišča in ga iztoči! Satje s pokrito zalego prestavi v me-
dišče, ostalo pa pusti v plodišču; po ajdovi paši pa zamenjaj
tudi to s primernimi satovi iz medišča! Ako nimaš za zazimljenje
dobrega medu, nakrmi čebele s sladkorjem! Sedaj ne bo ško¬
doval.

Matice niso varne pred nosemavostjo.  Njih trebež
je glede okuženja tem bolj nevaren, ker ga čebele ližejo sproti

127

skozi vse leto. Skrbi za pogosto obnovo matic  in za za¬
dostno število njihovih namestnic!

Opazuj čebele stalno! Ako opaziš sumljiva znamenja, po¬
beri 20—40 živih, obobelih (starejših) čebel izpred osumljenega
panja, deni jih v škatlico in jih pošlji veter, bakteriol. zavodu v
preiskavo! Ako je preiskava ugotovila nosemavost, čakaj na
potek bolezni in potem ukreni tole:

Družine, ki so naglo izgubile do 2 3 / 4  svojih čebel ali več,
zažvepljaj in panje razkuži  tako, kakor zahteva navodilo
pri hudi gnilobi!

Čebelnim družinam, ki slabijo,  moreš po dr. Zanderjevih
navodilih pomagati, ako jim odvzameš stare, večinoma bolne
čebele. Zato lepega, gorkega jutra odvzemi panju vse sate z
zalego in čebelami vred, toda brez matice, in jih deni v drug
čist in neoporečen panj na novem, od prvega panja oddaljenem
mestu. Matico zapri v matičnico in jo pusti v okuženem
panju,  ki si mu dodal nekaj praznih satov. V stari panj se
vrnejo čez dan vse stare, najbolj obolele čebele iz novega
panja. Zato jih zvečer zažveplaj,  ko si jim vzel matico in jo
vrnil premeščeni družini. Drugi dan to družino v njenem novem
panju lahko postaviš na staro mesto.

Oslabele družine je treba združiti. Nikdar pa ne združuj
obolelih čebel z zdravimi!  Čebele, ki glede svoje moči
ne nazadujejo, pusti v miru! Upanje je, da bodo premagale
bolezen. Le dobro jih je treba odeti in skrbeti, da niso lačne.

Zdravil proti nosemavosti  ni. Odrekle so vse soli
in čaji in drugo, kar so dosedaj preizkušali. Vendar ni izklju¬
čeno, da se bo našlo sredstvo, ki bo rešilo čebelarje tega zla.
Ako nastopi nosemavost z značajem kuge ali v zvezi z
grižo,  jo moremo po veterinarskem zakonu javiti oblasti.

2. Pršičavost (grinjavost).
a)  Splošna označba in razširjenost.

Pršičavost (acariosa) je nalezljiva in huda bolezen,
ki je izpraznila že mnogo čebelnjakov.  Družina, ki jo je
napadla ta bolezen, ne ozdravi sama in je izgubljena,
ako človek ne poseže vmes. V tolažbo nam je, da so v zad¬
njem času našli sredstvo, ki zanesljivo učinkuje proti njej.

128

V Evropi se je prvič pojavila leta 1904. na angleškem otoku
Wight (čitaj Vajti), kjer je uničila vse čebelarstvo. Kmalu je prešla
na drugo angleško ozemlje in odtod v Francijo, Švico, Nemčijo,
Avstrijo in Rusijo. Leta 1933. nam je bila v Avstriji najbliže na
Koroškem v Spitalu ob Dravi in na Štajerskem v okolici Gradca.
Pripravljeni moramo biti, da tudi nam ne bo prizanesla.

b)  Znaki bolezni.

Pršičavost se najočitneje pojavlja spomladi  po prvem
trebljenju, pa tudi po dolgotrajnem deževju ali mrzlem
vremenu,  ko so čebele dalj časa ždele v panjih.

Pršičave čebele, ki pridejo iz panjev, tekajo po bradi in
zaman poskušajo odleteti.  Z brad popadajo pred čebel¬
njakom na tla, kjer nekaj časa odskakujejo  v zrak, begajo
sem ter tja, kmalu popolnoma oslabe in poginejo. Zadka ni¬
majo napetega.  Njihova krila pa imajo pogostoma
nenaravno lego.  Pršičavost v mnogih primerih le pola¬
goma napreduje  in jo opazimo šele čez leto dni po okužbi.
Lahko jo zamenjamo z drugimi boleznimi, pri katerih čebele
tudi padajo po tleh in poskušajo odleteti. Zanesljivo jo mo¬
remo ugotoviti le z drobnogledom.

c)  Povzročitelj pršičavosti.

Čebele obole pri tej bolezni radi
zelo majhnih, a dobro razvitih živalc, ki
jih imenujemo Woodove  (čitaj Vu-
dove!) pršice  (acarapis Woodi). Po¬
dobne so pršicam, ki povzročajo
znane garje na človeških rokah ali
kurjih nogah. Woodove pršice so jaj¬
časte oblike, imajo osem nožič in
ostro sesalo, s katerim sprejemajo
čebelno kri. Do nje pridejo v oprsnih
vzdušnicah  (dihalih), ki se v njih
vrinejo skozi prvi par oprsnih dihalnic
le mladih čebel.  V vzdušnicah se
pršice hranijo ter se od kraja počasi,
pozneje pa hitro množe. Ko njihova
družina preveč naraste, zapuste oplo¬
jene samice svoje gostitelje in se

Sl. 73. Pršica (samec), ki
povzroča pršičavost.

(Po dr. Borcherlu.)

129

Sl. 74. Kos vzdušnic s pršicami. (Po dr. Leuenbergerju.)

preselijo v sosednje čebelnjake, kar se posebno lahko zgodi v
zadnjih zimskih mesecih,  ko čebele sede tesno skupaj in
nastaja tudi nov čebelni zarod. Zunaj čebelnega telesa ne mo¬
rejo živeti več kot par dni. Odmrle čebele so navadno
brez njih.

Vzdušnic  e, ki so pri zdravih čebelah bele, postanejo
radi vbodljajev in ran lisaste in pozneje počrne.  Izsesa¬
vanje krvi in poškodba vzdušnic vplivata škodljivo na bližnje
oprsno mišičje, ki giblje krila, in slabita vse telo. Obolele če¬
bele se radi tega ne morejo dvigati v zrak in omagajo. Nekatere
poginejo že dva tedna po okužbi, druge se pa kljub pršičavosti
postarajo.

Po čebelah in v panjih so še druge vrste pršic (zunanje),
ki ne povzročajo bolezni.

č)  Kako se razširja pršičavost.

Člani čebelne družine se okužujejo med seboj. Pršice pre¬
hajajo z ene čebele na drugo,  kar se posebno lahko
dogaja o zimskem in spomladnem času ter ob deževju in mrzlem
vremenu, ko sede čebele bolj tesno druga ob drugi. Zato v
takih dobah opažamo posebno mnogoštevilno odmiranje čebel.

iz panja v panj  in iz čebelnjaka v čebelnjak prenašajo
pršičavost okuženi trotje,  ki jih družine brez odpora spreje¬
majo, potem čebele, ki zaidejo v druge panje, roparice
in pobegli pritepeni roji.

Praktični čebelar

9

130

Razširjevanje pršic pospešuje čebelar,  ki brezskrbno
prestavlja satje  iz panja v panj, združuje oslabele
bolne čebele  z zdravimi, prevaža čebele v pašo  v
zdravstveno nevarne kraje, kupuje tam čebele in lovi tuje,
pobegle roje.

d)  Kako se varujemo pršičavosti.

Pametni čebelar, ki se hoče varovati škode, bo opustil vse
pravkar naštete nepremišljenosti. Panje bo pobarval z očitnimi
barvami, ki jih bodo čebele dobro razločevale, da se pri po¬
vratku domu ne bodo motile.

Čebele moramo skrbno opazovati posebno spomladi. Ako
nam v nenavadnem številu odmirajo in ako opazimo sumljive,
odskakujoče čebele, jih poberimo okoli 25 in jih vrzimo v stekle-
ničico z alkoholom, da pomro. Z njimi poginejo tudi pršice,
ki ostanejo v vzdušnicah, ako so tam bile. Čebele denimo
potem v škatlico za vžigalice, ki jo zavijmo v bel papir in po¬
šljimo preko sreskega veterinarja kot vzorec brez vrednosti
državnemu veterinarskemu bakteriološkemu zavodu v Ljubljano
v preiskavo.

Navodilo k pravilniku o odvračanju čebelnih kužnih bolezni
ne zahteva, da sumljive čebele usmrtimo v alkoholu, pač pa, da
pošljemo najmanj 25 mlajših čebel.

Domnevo pršičavosti je treba prijaviti predsed¬
niku občine.

e)  Zatiranje pršičavosti.

Do zadnjega časa so pobijali pršičavost z žveplom in
ognjem,  ki so mu  izročili vse okužene družine brez izjeme.
Sedaj se poslužujemo teh sredstev le pri družinah, ki so že
močno oslabele  in pri katerih je preiskava dognala, da so
vsi ali skoraj vsi njeni člani okuženi. Izpraznjene panje opeto-
vano zažveplamo, dobro zapremo in pustimo 10 dni nedotaknjene.
Žveplov dvokis (dim) pomori poleg čebel tudi vse pršice.

Pri manj obolelih čebelah pa uporabljamo razna razkužila.
Popoln uspeh dosežemo s sredstvom, ki ga je iznašel preprosti
čebelar Frow.  Zdravilo je tekoče in sestoji iz 2 delov čistega
bencina, 2 delov nitrobencola in 1 dela safrola; pomori pršice

131

vseh starosti in razvojnih stopenj, a čebelam ne škoduje, ako
ga rabimo v pravi meri.

Frowovo sredstvo in njegovi hlapovi so strupeni,  zato
jih ne bomo po nepotrebnem vdihavali. Je tudi zelo vnetljivo.
Ako blizu odprte posode z imenovano tekočino gori kadilnik,
ali ako kadimo tobak, se sredstvo lahko vname in razleti.

S Frowovim sredstvom poškropimo zvečer kos sukna ali
klobučevine, ki ima približno velikost panjevega dna in ga z
žico potegnemo pod čebele v plodišču. Jaz predlagam, da ra¬
bimo mesto sukna cunjasto lepenko, ker je cenejša.

Hlapovi razkužila smejo uhajati samo pri žrelu, drugje ne.
Zato panj ne sme imeti špranj in se mora dobro zapirati.

Predpisane množine sredstva se moramo natančno držati,
ker bi sicer ne pomagalo, ali bi pa škodovalo čebelam.

Švicarji ga vlivajo sedem večerov zaporedoma po 1'8 cm 3
na vsako suknjeno podlago in jo pustijo nazadnje še tri dni v
panju. Uporabljajo pa Frowovo sredstvo tudi v dveh obrokih, in
sicer najprvo 5 c m 3  in čez 3 dni zopet toliko in pustijo podlogo
tudi 10 dni v panju. Ker ima A. Z. panj skoraj isto prostornino
kakor švicarski, ga bomo rabili tudi mi v istih dnevnih odmerah
kakor Švicarji.

Kranjičem, ki imajo povprečno tretjino vsebine A. Z. panja,
pa bomo dajali ali po 0 6 cm 3  7 dni zaporedoma, ali po 17 cm 3
v presledku 3 dni. Treba bo pa v pogledu količine tega sredstva
napraviti še posebne preizkušnje.

Razkužilo damo hkrati vsem panjem  v čebelnjaku brez
izjeme. Ker ima močan vonj in ker neugodno vpliva na čebelno
zalego, ga uporabljamo navadno pozno jeseni, t. j. oktobra in
novembra meseca.  Frow uporablja svoje sredstvo po teme¬
ljitem spomladanskem trebljenju. Ker imajo naše čebele tedaj že
zalego, bomo mi razkuževali v jeseni. Pri razkuževanju čebele ne
smejo sedeti preblizu  tal, torej ne smejo podsedati, da
niso preblizu napojene podloge. Pri A. Z. panjih bo to lahko.
Ako bi družina v njem podsedala, potegnemo iz panja matično
rešetko ali pregrado, ki loči plodišče od medišča, in položimo
z razkužilom namočeno sukno na satnike, ali pa prestavimo
čebele v medišče in zgornje žrelo dobro zapremo.

Težave bodo pri kranjičih. Treba bo odtrgati dno in na nje¬
gove robove na vseh mestih, kjer so stale končnice in stranice,

9 *

132

pritrditi približno 2 cm  široke letvice in nanje povezniti ostali
del panja.

Frowovo sredstvo dobimo v izvirnem omotu, ki mu je pri¬
loženo obširno navodilo za uporabo.

3. Majska bolezen.
a)  Znaki bolezni.

Bolezen ima svoje ime po času, ko nastopa. Pojavlja se
torej meseca maja,  včasih tudi teden ali dva prej. Mlade,
okoli 14 dni stare čebele, katerih skrb je nega in hranitev za¬
lege in ki radi tega poleg medu uživajo večje množine cvetnega
prahu, lezejo iz panjev in padajo na tla;  tam še nekaj
časa begajo sem in tja, končno omagajo in trepetaje s krili po¬
ginejo. Njih zadek je napet,  ker je debelo črevo nabasano
s cvetnim prahom.

Radi hitrega tekanja obolelih čebel po tleh imenujejo to
bolezen tudi steklost ali besnost. Ker pa naše čebele nimajo
nobenega skupnega znaka z živalmi, ki obole za to boleznijo,
se mi zdita ti imeni neprimerni.

Bežanje mladic iz panjev traja navadno malo časa,
vendar bi jih mogli v nekaterih letih nabrati pred večjimi če-

133

belnjaki polne klobuke.  Pobiranje čebel po tleh pa je brez
koristi, ker za obolele čebele,  ki so zapustile panje, ni
zdravil in rešitve.

b)  Vzroki bolezni.

Dognano je, da majska bolezen ni nalezljiva.  Odprto
pa je vprašanje, kaj jo povzroča. Čebelarji ugibajo na vse strani
in pripisujejo izvor bolezni raznemu cvetju, zmrzlemu pelodu,
močvirni vodi in prehlajeni zalegi, a poizkusi so dokazali, da so
vse te in še druge domneve prazne.

Bolj verjetno je in manj oporekajo mnenju, da mladim
čebelam škodujejo strupi iz raznih plesni,  ki nastajajo
na nezasedenem satju, medu in posebno pelodu. S poizkusi so
dokazali, da moremo s pitanjem medu, ki smo mu primešali
trose plesni, vzbuditi v čebelah enake pojave, kakor jih kaže
majska bolezen.

Dr. Zander sodi, da je majska bolezen pretežno posle¬
dica nosemavosti,  ki pobere mnogo starih čebel in
donašalk tekoče hrane (vode) in onemogoča mladicam
prebavo cvetnega prahu.

c)  Preprečevanje in zdravljenje bolezni.

Opiraje se na pravkar navedene sodbe bomo majsko bo¬
lezen preprečili, ako bomo skrbeli, da se po panjih ne bo raz¬
vijala plesen in da bomo zato iz njih spomladi ob prvi priliki
vzeli vse plesnive sate,  četudi niso prazni, in jih izločili iz
čebelarskega obrata. — Nosemavost bomo zatirali, ne glede na
to, ali je v zvezi z majsko boleznijo ali ne. Čebelam bomo zelo
ustregli, ako jih bomo v času, ko dobivajo v naravi mnogo pe¬
loda in malo medečine, pitali z razredčenim medom.

Kot zdravilo priporočajo raztopino medu in vode  v
enakih delih, ki ji primešamo na vsak liter dva grama kuhinj¬
ske soli.

4. Griža.

a)  Splošna označba.

Čebelna griža je nenalezljiva bolezen  odraslih čebel,
ki nastane radi različnih zunanjih vplivov. Griža ne usmrti čebel;
grižavke pobere le mraz. Čebelne griže ne moremo primerjati
z nalezljivo človeško grižo, pri kateri so v blatu prenosljivi bo-

134

lezenski trosi in ki zahteva brez zdravniške pomoči mnogo
smrtnih žrtev.

Pri veščem in skrbnem čebelarju  se pojavi čebelna
griža le izjemoma,  slučajno ter mu ne napravi mnogo škode.
Za onega pa, ki čebel pravilno in pravočasno ne zazimi, more
imeti težke posledice.

b)  Znaki bolezni.

Kadar vidimo meseca decembra, januarja, februarja ali
marca, redkokdaj prej ali pozneje, da odlagajo čebele svoje blato
na sprednjo končnico ali panjeVo brado, vemo, da imamo opraviti
z grižo. Odpadki so večinoma tekoči, pogosto kašnati, svetlorjavi,
neugodno vonjajoči ter se posuše v temnorjavo skorjo. Trebež
puščajo čebele, ki so se ločile od zimske gruče in pohitele kljub
mrazu na prosto. Mnoge otrpnejo in padejo z napetimi zadki pred
čebelnjakom na tla. Druge pa ne prispejo do žrela, temveč se
iznebe svojega bremena že na notranjih panjevih stenah, satnikih,
satovju, medu in oškrope z njim celo svoje tovarišice.

Ako nastopi kmalu potem, ko so se pokazali prvi znaki
griže, toplo vreme, ki dovoli čebelam varen izlet, žival ne trpi
znatne škode. Kolikor pozneje se pa vreme zboljša, toliko večje
je onesnaženje in toliko več čebel odmre. Zgodi se, a redkokdaj,
da ostane v panju le peščica čebel; te so brez vsake vrednosti.

Navadna, lahka griža se pojavi tudi v drugih letnih časih
ali ob izrednih prilikah, n. pr. ako pride panj nenadoma ob ma¬
tico, ali ako čebele radi slabega vremena ali dolgega prevoza
po več dni ne morejo iz panjev. Bolezen pa takoj preneha, čim
nastopijo normalne razmere.

c)  Vzroki griže.

Grižo povzroči neprikladna hrana,  ki vsebuje preveč
neprebavnih snovi, premalo vode ali sestavine in primesi, ki ne
prijajo čebelnim prebavilom. Griža pa je tudi posledica vzne¬
mirjanja čebel  v času, ko se ne morejo trebiti na pro¬
stem. Neprimerna zimska hrana je gozdni  (jelkov) in listni
(od mane izvirajoč) med, ker ima ali svoje posebnosti, ali preveč
za čebele neprebavljivih snovi.

Premalo vode ima trdno kristaliziran med, kakršnega dobimo
od ogrščice  (rapsa), od jesenske rese  in deloma tudi
od pravega kostanja.

135

Škodljiva so tudi nadomestita,  ki jih dajemo čebelam
namesto medu. Sem spada sladni in mlečni sladkor in navadna
sladkorna raztopina, ki ji primešamo kuhinjske ali glauberjeve
soli ali citronove kisline deloma kot zdravilo, deloma zato, da
bi čebelam olajšali predelavo. Slabo učinkujejo razni sirupi in
med, ki je že začel kipeti, ali se je celo že skisal. Zauživanje
naštetih snovi kaže pri čebelah navadno iste posledice, kakor
pri ljudeh, ki zauživajo pokvarjeno hrano. Griža nastane pri če¬
belah tudi, če prezgodaj nastavijo zalego; takrat namreč spre¬
jemajo več medu in v njem pomešanega cvetnega prahu, kakor
ga morejo prebaviti v času, ko ne lete.

Čebele vznemirja brskanje, trkanje in ropotanje,
ki ga povzročajo v njihovi neposredni bližini, torej v čebelnjakih
in po panjih, ljudje, psi, mačke, kokoši, žolne in druge manjše
ptice, miši, rovke in vetrovi. Neredno se ponavljajoč ropot in
nemir v bližini čebelnih bivališč vzbuja v čebelah nagonski ob¬
čutek, da prihaja sovražnik, ki jih more pregnati. Učinek je
različen. Nekaterim ostrašenim čebelam se pripeti isto kot za-
strašenim malim otrokom: nenadoma in nehote se iznebe blata.
Pogumnejše se odločijo, da se postavijo dozdevnemu ali res¬
ničnemu sovražniku v bran ter zapuste varno zavetje. Hiteč
proti žrelu se prehlade in obole ali poginejo. Večina si pa na¬
polni želodec, da reši vsaj to, kar more nesti seboj. Čebelni
blatnik (debelo črevo), ki je zelo raztegljiv, more po več me¬
secev zadržavati precejšno množino neporabljivih snovi, ki osta¬
nejo od hrane. Večkratno vznemirjanje in preoblaganje želodca
pa povzroči toliko kopičenje neprebavnih snovi, da jih čebele
ne morejo dalj časa zadrževati.

Čebele vznemirja pomanjkanje zraka in vode, prepih,
hud mraz in hitra menjava zračne topline, vlaga po
panjih, neprijeten vonj, slabost družine in brez-
m a t i č n o s t.

č)  Kako se varujemo griže.

Preskrbimo  v jeseni čebele z dobro hrano!  To je
prvi pogoj, da nam ostanejo čez zimo zdrave. Najbolj jim služi
med, razen že prej naštetih vrst. Čebele, ki smo jih imeli v
hoji ali v jesenski resi in tiste, ki so založene z listnim medom,
napitajmo ob koncu septembra s sladkorno raztopino. Čebele
jo morajo spraviti tja, kjer je bila zadnja zalega in kjer čebele

136

prve zimske mesece sede in se hranijo. Če je na teh satovih
že več neprikladnega medu, odstranimo skrajne sate, ostale
razmaknimo in vtaknimo v sredino vsaj par praznih satov, da
jih čebele napolnijo s sladkorjem.

Za zimsko krmljenje čebel je najboljša in najcenejša slad¬
korna sipa. Raztopimo jo tako, da jo polijemo in mešamo z
vrelo vodo v razmerju 1:1; to je, da pride na 1 kg  sladkorja
1 / vode. V zadnjem času priporočajo 1 kg  sladkorja na 3 / 4  l
vode. Vsak dodatek katerekoli topljive primesi je nepotreben.

Dr. Zander trdi, da moremo čebele brez škode prezimili tudi
na hojevem in listnem medu, ako ga damo čebelam razred¬
čenega z vodo v razmerju 1 :1.

Čebele, ki zalegajo prezgodaj in zato obolevajo na griži,
navadno niso čiste kranjske pasme. Izmenjajmo jim o pri¬
liki matice!  — Noben previden čebelar ne zazimlja prestarih
matic ter se s tem obvaruje poleg drugih neprilik tudi nepo¬
trebnega razburjenja čebel, ki lahko nastane, če matica umre.

Iz istega vzroka ne stikajmo in ne ropotajmo  v
zimskem času v čebelnjakih in še manj po panjih! Da drugi
ljudje in večje živali o tem času ne morejo do panjev, naj stoji
čebelnjak v ograjenem vrtu. Kokoši in mačke kaj rade skačejo
po panjih in poležavajo po njihovih gorkih odejah; ubranimo
se jih, ako čebelnjak zadelamo tako, da živali nikjer ne morejo
do panjev. Mišim nastavimo zastrupljeno žito („celio zrna") ali
pasti, ki delujejo trajno. Zaradi rovk znižajmo panjem žrela za
toliko, da niso višja kot 8 mm.  To dosežemo, ako čez previsoko
žrelo pritrdimo tenko deščico, ki smo ji izrezali primerno žrelo.
Pticam napravimo in oskrbujmo krmišča; od čebelnjakov naj
bodo vsaj 10 m  oddaljena. Tudi dvignjene brade onemogočajo
pticam pristop, hkrati pa varujejo čebele pred prezgodnjimi zape¬
ljivimi sončnimi žarki in pred ostro burjo. Toda v gozdnih krajih
je zasenčevanje žrel neumestno; tam naj čebele, zazimljene na
slabem medu, porabijo vsak primeren čas za izlet. Dobro je, če
so čebelnjaki v takih krajih obrnjeni proti jugu. Čim večkrat se
čebele pozimi trebijo, tem manjša je nevarnost, da nastopi bolezen.

Mnogo vznemirjajočega ropota napravi veter  z gibljivimi
bradami, slabo pritrjenimi deli čebelnjaka in z vejami, ki se
naslanjajo na čebelnjake. Vse to se da z lahkoto odpraviti.

Čebelam ne sme nikdar manjkati svežega zraka. Zato mo¬
rajo biti žrela vedno odprta.  Zgodi se, da jih zamašijo od-

137

mrle čebele, včasih, toda redkeje, tudi ledena skorja; ta nastane
iz izdihanih vodnih hlapov, ki se na sprednji panjevi steni
ohlade, teko navzdol in ob hudi zimi zmrznejo. Zapreke, ki bra¬
nijo kroženje zraka in ki jih čebele še pred nastopom  bo¬
lezni javljajo z močnejšim šumenjem,  je treba odstra¬
niti takoj, toda popolnoma mirno.

Mrtve čebele  razširjajo po panjih neprijeten vonj,
zato jih povlečemo o prvi priliki iz panjev. Zato nam dobro
služijo ameriška žrela.

Pomanjkanju vode,  ki ga čebele kažejo po zimi ob
svetlejših dneh z živahnim izletavanjem in s sladkornimi kristali
v žrelu in na dnu panjev, odpomoremo težko, ker panjev pred
trebljenjem ne smemo veliko odpirati. Za silo si pomagamo s
snežnimi kepami, ki jih tako pritisnemo na brade, da zapro del
žrela. Nekateri polagajo platnene ali bombažaste, večkrat pre-
grnjene, z oslajeno vodo prepojene krpe na matično rešetko,
ki jo odkrijejo potem pa zopet dobro prekrijejo. Najbolje pa je,
če postavimo zvečer na rešetko z gorko sladkorno raztopino na¬
polnjen pitalnik, ga tesno prekrijemo z volneno ruto ali vrečevino
in na desno in levo poleg njega postavimo na leseno podlago
razgreto opeko.

Prepiha  v dobro izdelanih panjih ni. Hudega mraza va¬
rujemo čebele z dobro odejo, slamnico, ki je pa ne smemo
prezgodaj dati v panj. Imejmo jo pa pripravljeno, da jo ob
nastopu hudega mraza tiho in hitro vstavimo. Vzimujmo v velikih
panjih le močne družine, kajti šibke ne morejo ogrevati takih
bivališč in jih stiska mraz. Njihovi izdihani vodni hlapovi se
na mrzlih stenah in nezasedenih satih ohlajajo in zgoščujejo
ter delajo panj vlažen in končno plesniv.

d)  Kaj napravimo z grižavci.

Pri grižavih panjih odstranimo vznemirjajoče zunanje vplive,
poskrbimo, da pride vanje dovolj čistega zraka in jim dajmo
potrebne vode ali sladkorne raztopine, potem jih pustimo do
prvega izleta popolnoma v miru. Neznatno obolele družine z
dobro matico si bodo po tem trebljenju same pomagale; vse
druge pa zahtevajo čebelarjeve pomoči.

Brezmatičnim panjem dajmo rezervno matico s satovjem
vred, ki je na njem prezimila, in jim čebele napitajmo. Krepke,

138

a onesnažene družine preselimo v druge, čiste in razgrete panje.
Umazane sate, ki nimajo zalege, nadomestimo s čistimi ter čebele
nakrmimo s sladkorno raztopino. Oslabele čebelne družine zdru¬
žimo ; smemo jih pa tudi, ako nimajo poleg griže še kake
nalezljive bolezni (nosemavosti), po pravilih združevanja dodati
drugim čebelam.

Panje, v katerih je ostalo le malo čebel, zažveplajmo. Po¬
mazane panje in satnike temeljito očistimo, satje pa stalimo v
vosek.

Pokrito medeno satje se da oprati s čisto vodo in ga
lahko porabimo za pitanje. Odprto, zelo onesnaženo medeno
satje pa stisnimo in med pokuhajmo v žganje.

O griži, ki nastopa z nalezljivo nosemavostjo, je govora na
drugem mestu.

5. O ne dovolj preiskanih in dozdevnih boleznih.

a)  Paratifoza.

Paratifoza je črevesna bolezen, pri kateri opazujemo znake
griže. Čebele slabe, da ne morejo leteti, in naglo odmirajo.
V 8—14 dneh jih more preminiti do 50%.

Bolezen je redka, vendar se je že tudi pri nas pojavila.
Povzroča jo bacillus paraiyphi alvei. Ime škodljivca bi nas
moglo dovesti na misel, da bi med od takih čebel bil človeku
lahko nevaren, kar pa ne drži. Cebelni paratifus ima druga
svojstva kakor človeški.

Paratifoza ni še dovolj preiskana. Pobijamo jo tako kakor
druge nevarne in nalezljive bolezni.

b)  Počrnelost.

Včasih v hojevi ali ajdovi paši osupnemo, ko vidimo, da
se je v par dneh nabrala pred čebelnjakom pod bradami po
več cm  debela plast oguljenih, bleščeče črnih, mrtvih čebel. Od¬
miranje ne trpi dolgo in ne zadene vseh čebelnih družin v enaki
meri. Nekaterim popolnoma prizanese, drugim pa pobere vse
nabiralke. Človek bi mislil, da je opisani pojav le naravna po¬
sledica starih in zdelanih čebel. Razlika pa, ki jo dela bolezen
med panji, nas sili, da iščemo drugih vzrokov. Teh dosedaj še
nismo našli in seveda tudi ne sredstev proti tej bolezni.

139

c)  Rogavost.

Rogavost čebel je že zdavnaj pojasnjen pojav. Nekdaj so
ga smatrali za bolezen, kar pa v resnici ni.

V poletnem času se včasih vračajo s paše rogate čebele.
Na glavi imajo po dva tesno skupaj stoječa in naprej moleča tanka
peclja, ki sta na koncu glavičasto odebelela. To so pecljate grudice
cvetnega prahu, ki se radi leplji¬
vosti primejo čebelne glave, ko
čebela po cvetju kukavic išče me¬
dičine. Navadno jih čebela ne pri¬
nese domov, temveč jih prenese na
brazde drugih enakovrstnih kukavic
in tako na posebno zanimiv način
posreduje njihovo opraševanje. V
panju se čebela s potezo prednjih

nožič preko glave iznebi rožičkov. Sl. 76. Rogata čebela.

Izvleček iz pravilnika

o odvračanju in zatiranju nalezljivih bolezni pri čebelah.

Pravilnik je izdal minister za kmetijstvo dne 10. decembra 1934 pod št. 82 646/1 V.
Tu je izpopolnjen s pripadajočimi členi zakona o odvračanju in zatiranju
živalskih nalezljivih bolezni z dne 14. januarja 1928. Zadnji zakon imenujemo
zaradi krajšega izražanja »veterinarski zakon".

Člen 1.

Pravilnik se nanaša le na

a)  pohlevno gnilobo, ki jo kratko imenujemo »gnilobo"  in na hudo
gnilobo ali »kugo"  čebelne zalege;

b)  nosemavost (nosematozo), če se pojavlja z značajem kuge ali zdru¬
žena z grižo, in

c)  pršičavost ali grinjavost (akaroza).

Če se pojavi katera izmed imenovanih bolezni, ali če se pojavi le sum
take bolezni, jo mora  lastnik ali njegov namestnik, čuvaj in vsakdo, ki mu
je poverjeno nadzorstvo nad takimi čebelami, takoj  prijaviti predsedniku
občine. Podali prijavo pa je upravičen tudi vsakdo, ki zve za zgoraj imeno¬
vano bolezen ali sumljiv primer take bolezni.

Člen 2.

Brž ko zve predsednik občine bodisi posredno ali neposredno, da se
je pojavila katerakoli teh bolezni, mora  o tem takoj podati prijavo pristoj¬
nemu sreskemu oblastvu in v prijavi po možnosti označiti natančno število
okuženih čebelnjakov in panjev.

140

Člen 3.

Če se pojavi gniloba, kuga zalege ali nosemavost v večjem obsegu ali
v nevarni obliki, ali če obsloji opravičen sum, da se je pojavila pršičavost
(akaroza), mora sresko načelstvo lakoj po prejemu poročila ali ko je lo samo
zvedelo, odposlati na mesto samo svojega živinozdravnika, da stvar razišče,
ugotovi bolezen in odredi potrebne veterinarsko-policijske ukrepe za odvr¬
nitev in zator dotične bolezni.

Če se pa pojavi gniloba, kuga zalege ali nosemavost samo v obliki
poedinih primerov, sme sresko načelstvo pooblastiti pristojnega predsednika
občine, da ob sodelovanju kakega čebelarskega strokovnjaka iz iste občine
odredi in izvede veterinarsko-policijske ukrepe, ki so predpisani s tem pra¬
vilnikom.

O izdani odredbi in odrejenih ukrepih predloži predsednik občine
sreskemu načelstvu izčrpno poročilo.

Če živinozdravnik, odnosno čebelarski strokovnjak na mestu samem ne
more bolezni zanesljivo ugotoviti, je treba v la namen nujno poslati sumljivo
zalego ali čebele v predpisanem omotu najbližjemu državnemu veterinar¬
skemu bakteriološkemu zavodu v preiskavo.

Člen 4.

Okuženi čebelnjaki in čebelnjaki, ki so sumljivi,  da so v njih
nalezljive bolezni, se morajo dati pod zaporo, dokler se zanesljivo ne ugotovi,
da niso več okuženi.*)

Zapora je v tem, da se iz okuženega čebelnjaka, odnosno iz dotičnega
dvorca vobče ne smejo drugam odpremljati čebele, rabljeni panji, čebelna
zalega, satje, satniki, med, vosek in rabljeno čebelarsko orodje. Ne samo, da
se našteli predmeti  vobče ne smejo iznašati iz okuženega čebelnjaka,
odnosno dvorca, jih je treba tudi v okuženem čebelnjaku, odnosno dvorcu
samem tako spraviti in hraniti, da tuje čebele nikakor ne morejo do njih.

Če se katera izmed navedenih nalezljivih bolezni uradno ugotovi na
čebelah, prepeljanih v pašo, mora lastnik teh čebel vse svoje panje z vsemi
pripadajočimi predmeti  in potrebščinami v štirih dneh spraviti na n|ih
prvotno mesto, kjer je treba izvesti na njih potrebne veterinarsko-policijske
ukrepe. Pri lem vračanju je treba opustili vsako nepotrebno manipulacijo s
čebelami.

Člen 5.

Ko je bila bolezen zanesljivo ugotovljena, je treba vplivati na primeren
način in s primerno obrazložbo na čebelarje, da pristanejo  na  to:

o)  da se ob večji razširjenosti in nevarnosti gnilobe, kuge zalege ali no-
semavosli zvečer, ko nehajo čebele letati, usmrte vse obolele čebelne družine
in uniči satje;

b)  ob omejenem pojavu ali milejši obolelosti pa, da se odstrani in uniči
okužena čebelna zalega ali da se družina oprezno prestavi v nov panj in se
stari sati uničijo;

*) To je, po čl. 10., do zaključne revizije. (Prip. pis.).

141

c)  da se ob pršičavosti takoj začne zdravljenje pod nad¬
zorstvom in vodstvom pristojnega uradnega živinozdravnika, ki pošlje po
končanem zdravljenju radi kontrole uspeha pri zdravljenju potrebni materijal
najbližjemu državnemu veterinarskemu bakteriološkemu zavodu v preiskavo.

Če lastnik ne bi dal pristanka v prednjem smislu, se mu radi zaščite
sosednjih čebelnjakov lahko ukaže,  naj ukrene v svojem čebelnjaku vse,
česar je treba, da se onemogoči, da bi njegove čebele izletale in delale.

Panje, katerih čebele so radi bolezni pomrle ali bile z dovolitvijo last¬
nikovo uničene, nadalje dele satja, satnike in ostale sestavine bolnih panjev
je treba ali z lastnikovim pristankom sežgati ali pa pod nadzorstvom čebelar¬
skega strokovnjaka, kjer je takega dobiti, drugje pa pod nadzorstvom občin¬
skega oblastva očistiti in razkužiti.

* Člen 6.

Ta člen pojasnjuje, kako je treba izvesti razkužitev.

Člen 7.

Sresko načelstvo sme po svojem preudarku in potrebi odposlati svojega
živinozdravnika, eventualno skupno s kakim čebelarskim strokovnjakom, radi
občasne revizije na zakuženem kraju in kontrole o izvedbi veterinarsko-
policijskih ukrepov in razkužitve; sme pa poveriti to kontrolo tudi predsed¬
niku občine, da jo izvrši ob podpori kakega čebelarskega strokovnjaka iz
dotične občine.

Člen 8.

Če je nalezljiva bolezen v kaki občini že uradno ugotovljena, se smela
pri nadaljnih primerih na področju dotične občine prepustiti izvajanje in kon¬
trola odrejenih ukrepov predsedniku občine ob podpori kakega čebelarskega
strokovnjaka te občine.

Člen 10.

Če sta v času, dokler traja pašna doba, minula že dva meseca, odkar
so se izvršili ukrepi, ki jih predpisuje člen 5. tega pravilnika, odnosno odkar
se je opravila predpisna razkužitev, in ni v tem času več bilo novih primerov
obolelosti, je treba opraviti zaključno revizijo.

Pri tej reviziji je treba vse panje okuženih dvorcev in neposredne oko¬
lice, po potrebi pa tudi vse panje zakuženega kraja pregledati, ali so brez
nalezljive bolezni. Če se najde, da nalezljive bolezni ni več, je treba vse
odrejene ukrepe razveljaviti in izreči, da je nalezljiva bolezen prestala,

Če bi bilo treba opravili to revizijo v zimskem času, jo je odložiti do
prihodnje pomladi.

Ta revizija se sme tam, kjer je bila nalezljiva bolezen, poveriti samo v
poedinih primerih predsedniku občine, ki jo opravi ob podpori kakega čebe¬
larja strokovnjaka iz iste občine in poda o tem poročilo sreskemu načelstvu.

V ostalih primerih, zlasti pa ob pršičavosti (akarozi), mora opravili za¬
ključno revizijo pristojni živinozdravnik, če treba, ob podpori kakega čebelar¬
skega strokovnjaka.

142

Člen 11.

Obrlna podjetja, ki se bavijo s predelavo starega satja v satnice, so
pod nadzorstvom uradnega živinozdravnika.

Člen 12.

Ta člen se tiče uvoza čebel iz inozemstva.

Člen 13.

Glede plačila stroškov za odredbe zoper čebelne nalezljive bolezni se
ustrezno porablja člen 107. veterinarskega zbkona. Ta se opira na več drugih
členov istega zakone. Člen 94. določa, da se plača iz državne blagajne od¬
škodnina za usmrčene živali in pri razkužbi uničene predmete, če se je
uničenje izvršilo na izrečno oblastno naredbo.*)  Vrednost uničenih
živali se po členu 98. vet. zak. ugolovi z ocenitvijo pred uničenjem. Odškod¬
nina se ne plača, ako lastnik pravočasno ne prijavi bolezni ali suma bolezni,
ali ako je sam kriv, da se je bolezen pojavila, ker je nakupil sumljive
živali i. t. d.

Državo zadenejo tudi dnevnice in poini stroški drž. veterinarjev pri
uradnih preiskavah za ugotovitev kužnih bolezni, za opazovanje in pregledo¬
vanje živali, ki so v zakuženi občini ali njeni okolici, in za končno revizijo.

Občino zadenejo stroški za izvrševanje krajevnih zaščitnih ukrepov.

Lastnik okuženih živali nosi stroške za delovno moč, potrebno pri raz¬
kuževanju, čiščenju in zdravljenju.

Člen 14.

Kdor bolnih ali sumljivih čebel ne prijavi, jih prepeljeva, ali na kak
drug način krši določbe tega pravilnika, ga kaznuje prvostopno upravno ob-
laslvo z denarno kaznijo do 900 Din ali pa zaporom do 30 dni.

# ) V našem pravilniku se nikjer ne zahteva, da se morajo  čebele uničili, pač pa se pred¬
pisuje, da se to dejanje izvrši le pogojno ali pa posredno, člen 5. naredbe, ki se ga tiče ta
zadeva, odreja, da se usmrtitev in uničenje izvede le s pristankom čebelarja lastnika. Če tega
pristanka ni mogoče doseči, se mora čebelarja prisiliti, da onemogoči čebelam izlet in delo, kar
jih privede v najkrajšem času do pogina. Iz pravilnika se torej ne more sklepati, kako bodo
oblasti postopale glede zadevne odškodnine (Prip. pis.).

III. DEL.

Oskrbovanje čebelnih družin.

Uvod.

V drugem delu te knjige smo se seznanili z vzorno upravo
v čebelnem panju, z državo, ki je zgrajena na popolni socialni
enakosti in na zglednem gospodarstvu in ki jo vodi vrhovni
zakon reda in dela. Težko bi našli javno družbo pri ljudeh,
kjer bi vladala taka smotrena urejenost kot v panju. Kako velik
se kaže Stvarnik v teh neznatnih stvarcah, nam kažejo čebelice
same po svojem nezavednem nagonu.

To naj bi si za vselej ohranil v spominu vsak čebelar, ki
prevzema skrb nad temi čudovitimi, skrivnostnimi bitji.

Prvi pogoj za vsakega čebelarja je, da te občudovanja
vredne in tajnosti polne čebelne naravne zakone spoštuje in ne
dela s čebelami ničesar, kar bi se ne ujemalo z njihovim
naravnim življenjem.

Resničen je pregovor, da nihče ne ve vsega in da se mora
človek učiti, dokler živi. Posebno resničen in važen je še za nas
čebelarje. Rad bi poznal človeka, ki bi si upal trditi, da mu ni
nič več nejasnega in skrivnostnega v bajnem kraljestvu čebel.

V tem delu knjige bomo razpravljali o vseh važnih opravilih,
ki jih mora čebelar med letom izvrševati pri čebelah, oziroma
v čebelnjaku. Preden pa pričnemo z obravnavanjem, naj pri¬
pomnim še nekaj.

1. Čebelar mora biti trezno misleč in mirnega značaja. Ne
sme se v nobenem primeru prenagliti, ampak mora vedno
trikrat premisliti, preden kaj ukrene.

2. Čebelar ne sme odpreti nobenega panja, ne da bi
vedel, kaj hoče v njem delati. Zato mora za sleherni panj vedeti,
kaj čebele v njem počnejo in kaj je treba v njem storiti. Kdor
bi panje odpiral brez smotra ter v njih plodiščih brskal in

144

tako rekoč šele iskal dela, bi ne ravnal prav. Zato je treba
vsakemu čebelarju, posebno še čebelarju začetniku, dobrega
znanja, da more že po vedenju čebel zunaj panja sklepati, ali
je panj v redu ali ne.

3. Čebelar mora čebele ljubiti in jih ne sme imeti za sužnje,
da bi jim samo med jemal. Biti mu morajo prijateljice, idealne
stvarce, ki ima nad njimi svoje veselje. Le tedaj jih bo lahko
opravljal z veseljem in z usmiljenjem. Kdor teh lastnosti nima, je
bolje, da se ne loti čebelarstva, ker bi kmalu izgubil veselje
do čebelarjenja.

A.  Zimska doba.

1. Zimski počitek.  Da laže pridemo v tok razprave o
opravljanju panjev, pričnemo z zimskim počitkom in to zaradi
tega, da se seznanimo z razmerami pri čebelah v zimskem
času, kar nam bo olajšalo vpogled v pomladansko življenje čebel.

Čebele se začno pripravljati za zimo prav za prav že meseca
avgusta in septembra, ko pričenjajo odkladati med v plodišču
okoli zalege, kjer nameravajo prezimiti. Kako si čebele zgradijo
svoj dom, t. j. kako stavijo satje, o tem smo že razpravljali v
drugem delu knjige. Vsakomur je znano, da izleiavajo čebele
samo od meseca marca do oktobra, t. j. 6 do 7 mesecev. Od
meseca oktobra do marca so pa skoraj brez dela, sede v plo¬
dišču in le prav malo izletavajo. Čim bolj se približuje zima,
tem bolj se stiskajo v gruče. Manjše družine se zbero na treh
do štirih satih, močnejše pa na petih do šestih. Hrano nakopičijo
že poprej okoli sebe. V pokončnih panjih imajo med nad seboj,
v podolžnih (n. pr. v kranjičih) pa za seboj, da se v zimskem
času lahko pomikajo za njim. Ko pritisne novembra meseca
mraz, da je zunaj že pod ničlo, se stisnejo prav tesno v za¬
okroženo gručo, katere središče tvori matica. Čebele se same
med seboj grejejo. V sredini gruče (gnezda) je prav prijetna
toplota. Merili so jo in dognali, da je v dobi od novembra do
januarja v podolžnih panjih (na primer v A. Z. panju) opoldne
+ 27.62° C toplote, v pokončnih (na primer v dunajčanih) pa
+ 15.66° C. Čebele jo tvorijo z gibanjem in uživanjem hrane.

Čebele morajo imeti pozimi popoln mir, čist zrak in dovolj
toplote. Najbolj jim škodujeta v zimskem počitku prepih in vlaga.

145

Proti prepihu si že v letnem času pomagajo s tem, da z zade-
tavino zalepijo vse reže in odprtine v panju, samo žrelo pustijo
odprto. V modernih panjih pa ne morejo same preprečiti pre¬
piha, kajti mrežastih okenc ne morejo zalepiti, dasi jih mnogo¬
krat poskušajo zadelati. Zato mora čebelar skrbeti, da se panji
dobro zapirajo in da ni v njih prepiha.

Kadar imajo čebele v panju mir, primerno zavetje in dovolj
dobre hrane, prezimijo prav lepo; kadar so pa prepuščene
same sebi in nihče ne pazi nanje, ni zanesljivo, da bodo dobro
prezimile. Čebelarju, ki so mu čebele pri srcu, gotovo ni vseeno,
ali bodo prebile zimo ali ne. Zato bo storil vse, da jih obvaruje
pred zimskimi nezgodami.

2. Prezimovanje čebel.  Kako je panje pripraviti in
oskrbeti za zimo s hrano in drugim potrebnim, o tem bomo raz¬
pravljali pri jesenskih delih (Glej Jesenska doba"!). V tem
poglavju bomo razpravljali samo o vnanjih zimskih opravilih.

Ko smo v jeseni že meseca septembra in oktobra panje
pripravili in jih preskrbeli z zadostnim živežem za zimo, pride
na vrsto njih zimska oprema.

Proti koncu oktobra meseca ali v začetku novembra, ko se
že vse čebele umaknejo v plodišče, poberemo iz medišč vse
prazno satje in ga shranimo v pripravljeno omaro ali shrambo.
Matično rešetko prekrijemo, ako jo pustimo v medišču, z nalašč
za to pripravljenimi deščicami. Prekrita mora biti prav skrbno,
da ne more nobena čebela v medišče. Na prekrilo rešetko po¬
ložimo še plast časopisnega papirja in slamnico, ki mora biti
nalašč zato narejena in prav toliko velika, kakor je rešetka.*)
Na slamnico denemo gornje okence in prečni zapori za okenci.
Medišč ne smemo pažiti z nobeno drugo rečjo; listje, otava in
druge take reči niso za paženje, ker se spomladi rade navza-
mejo vlage.

Panjem, ki imajo žrela po ameriškem načinu, iztaknemo
zagozde, jih osnažimo in potisnemo nazaj. Prej pa še denemo
na osnaženo dno vsakega panja pod satje nalašč za to prirezano
lepenko, ki mora pokrivati vse dno. Kadar v zgodnji pomladi
pregledujemo panje, nam je treba potegniti iz njih le lepenko;
na njej imamo vse, kar je padlo iz čebelnega gnezda. Iz tega
z lahkoto razberemo, kaj se je v panju godilo. Kdor nima lepenke,

*) Glej odstavek »Izdelovanje slamnic"!

Praktični čebelar

10

146

lahko uporablja vsak trd papir, pa tudi navadno, močno strešno
lepenko.

Ko je to opravljeno, preglejmo še, če se vsi panji v skla-
danici dobro stikajo. Ako ne moremo vseh panjev na tesno
zložiti, moramo reže dobro zadelati s časopisnim papirjem, da
ni prepiha med panji. Vsaka površnost pri tem opravilu se v
hudi zimi bridko maščuje. Paziti pa moramo tudi, da stoji spodnja
vrsta panjev na suhem podstavku in da tudi pod panji ni prepiha.

Panje zadelamo tudi ob straneh. Prostor med skladanico in
čebelnjakovo steno zatlačimo s suhim listjem ali z mehko otavo,
kar je še najboljše. Dober je tudi suh mah. Slame pa nikar ne
uporabljajmo, ker privablja miši, ki se kaj rade v njej vgnezdijo.
Ako ni vse čebelnjakovo pročelje zastavljeno s panji, moramo
pred zimo vse vrzeli zadelati z deščicami, zadaj pa natlačiti
listja ali otave. Na vrh panjev položimo kako primerno odejo
ali pa plast otave.

A. Z. panje zapažimo med okenci in vratci šele tedaj, ko
pritisne mraz, da so noči že hladne in je toplina že stalno pod
ničlo. Najprej zadelamo okenca s časopisnim papirjem (vsaj
5 listov), nato pa s slamnico in z ničimer drugim. Predmetov,
ki imajo neprijeten duh, ne smemo uporabljati za paženje zadaj,
ker delajo v panju slab zrak. S tem so A. Z. panji opravljeni.

Ako imamo še kaj kranjičev in drugih podobnih panjev, jih
moramo zložiti tesno skupaj v skladanico drugega vrh drugega,
da se med seboj grejejo. Reže med panji moramo zapažiti, panje
ob straneh in zgoraj dobro odeti. Tistim kranjičem pa, ki nimajo
dodelanega satja (zadaj do konca), moramo prazen prostor v
panju zadelati s tvarino, ki zadržuje toploto, t. j. s papirjem ali
lesno volno. Najbolj se obnesejo male blazinice, narejene
nalašč za te panje.

Kranjiče in druge panje, ki zadaj niso zapaženi s slamni-
cami, moramo dobro odeti s toplo odejo. Končno preglejmo še
vsem panjem žrela. Pravilno žrelo je pri A. Z. panjih 8 mm  visoko
in 10 cm  široko, pri kranjičih pa enako visoko in le 8 cm  široko.
Skozi tako žrelo se ne more splaziti nobena miš. Ako ima kak
panj višje žrelo, ga moramo primerno znižati, bodisi z žično
mrežo ali z znanimi pločevinastimi zapahi. Ne smemo ga pa zapreti
popolnoma, kajti četudi čebele ne izletavajo, kmalu čutijo, da so
priprte, ter se začno vznemirjati. Zrela morajo biti vso zimo
odprta.

147

Slednjič preglejmo še čebelnjak. Dobro mora biti zaprt in
ne sme zamakati skozi streho; nastavimo pasti za miši in pustimo
potem čebele črez zimo pri miru.

Čebelar začetnik, ki ima šele nekoliko panjev, naj jih po
gorenjih navodilih dobro zapazi, kjerkoli ima postavljene. Glavno
je pač, da imajo dovolj hrane, da so žrela odprta, da so panji
obrnjeni proti jugu in da imajo čebele pozimi popoln mir.

3. Zimsko nadzorovanje.  Kadar je mrzlo vreme in je
temperatura pod ničlo, ne smemo okoli panjev prav nič stikati
in jih odpirati, kajti čebelam škoduje vsak najmanjši ropot;
pričnejo šumeti in se gibati. Vsaka čebela pa, ki bi se zaradi
razburjenja ločila od gnezda, bi umrla.

Drugače je, kadar nastane po prvem hudem mrazu za nekaj
dni zopet južno in toplo vreme, da celo čebele po malem iz-
Ietavajo. Takrat čebelar pri čebelah lahko kaj uredi, ne da bi
jim škodovalo. Panjev seveda ne sme odpirati in pregledovati,
pač pa lahko potegne iz plodišča lepenko, odstrani mrtvice in
pogleda, če ni med njimi matice. Ali ta pregled naj bo izjemen;
potreben je le tedaj, ako se nam zdi, da v panju nekaj ni v redu.

Naj bo zima kakršnakoli, ostra ali mila, čebelar ne sme
biti brezskrben, temveč mora vedno paziti na svoje ljubljenke.
Ker v čebelnjak ne moremo, moramo nadzorovati panje s pri¬
sluškovanjem in opazovanjem pri žrelu; tam namreč opazimo
prve znake nereda v panju, ako n. pr. družini umrje matica, ali
če so čebele radi slabega medu žejne, ali če družino razburja
v panju kaka druga nezgoda.

Pri panjih, ki imajo le navadno žrelo, je opazovanje precej
težavno. Pri panjih novejšega sestava, ki imajo žrelo urejeno po
ameriškem načinu, je opazovanje veliko lažje, ker je odprtina
visoka in široka. Pri zimskem opazovanju potegnemo iz panja
zagozdo, nato izvlečemo še lepenko ali papir, ki smo ga bili
pri zazimljanju potisnili pod satje, in takoj vidimo že na lepenki
znake, ali je v panju vse v redu ali ne.

Zaradi tega naj naročajo čebelarji nove panje le na ta način
narejene, da se zagozda v žrelu da z lahkoto iztakniti. Zato pa
mora skrbeti čebelar sam ter že v jeseni vse zagozde namazati
z lojem, da jih more iztikati z lahkoto in brez ropota. Vse za¬
gozde, ki so se črez leto zaradi vročine skrivile ali od vlage
napele, je treba zravnati in postružiti ter jih namazati. V zimskem

10*

148

času moramo namreč zagozde odpirati brez ropota; ni potrebno,
da bi se neprodušno zapirale.

Tako zunanje opazovanje lahko izvršimo pri panjih večkrat
ali vsaj po vsakem hudem mrazu, ko zima nekoliko odneha.
Tako bomo imeli tudi pozimi čebele vedno v razvidu in panjeva
dna večkrat očiščena. Če tako pregledovanje izvršimo mirno,
ne motimo čebel prav nič pri njihovem počitku. Pri panjih pa,
ki imajo le navadno žrelo, ne moremo storiti drugega, kakor da
izčistimo žrela z gosjim peresom.

Panje nadzorujemo pozimi tudi s prisluškovanjem. To je
potrebno posebno proti koncu januarja meseca, ako še ni
ugodnega vremena, da bi mogle čebele že kaj izletavati. Tedaj
prav nalahko odprimo čebelnjakova vrata, vstopimo tiho, odprimo
vratca posameznih panjev, naslonimo pri vsakem panju uho na
slamnico spodaj pri plodišču in poslušajmo, kako čebele šume.
Ako je šum rahel in miren, je vse v redu. Ako pa slišimo, da
v kakem panju buče močno in jokajoče, z bučanjem prenehajo
in zopet začno ter to ponavljajo nekako v presledkih, vemo, da
v panju nekaj ni v redu. Tak panj si treba zapomniti in ga po¬
gosteje opazovati. Ako se čebele le ne umirijo, mu bo treba
ob ugodnem času pomagati.

4. Zimske nezgode.  Ako smo v jeseni pri zazimljenju
panjev vse vestno opravili in poskrbeli, da imajo družine zadostno
in primerno hrano (dober ajdov ali pa cvetlični med, oziroma
sladkor) ter panje vestno zapažili, se nezgod ni treba bati. Ako

149

je pa zima ostra in dolgotrajna, ni izključeno, da ne bi doživeli
kakih presenečenj.

V normalnih zimah je najnavadnejša nezgoda, da tu pa tam
kak panj izgubi matico. Ce matica pozimi umrje, ni treba iskati
vzroka v zimi: morda je bila že stara ali kaj pohabljena, kajti
dobra, mlada in zdrava matica zimo lahko prebije, saj ima na
stotine čuvaric okoli sebe, ki ji strežejo in jo hranijo.

Da je panj izgubil matico, opazimo najlaže po močnem
šumenju. Kadar čebelam umrje matica, se zelo razburijo in se
tudi v zimskem času precej razlezejo po satju ter vznemirjajo
z »jokanjem" in šumenjem še sosednje panje. V takem primeru
bomo gotovo dobili matico med mrtvicami na lepenki. Panju
lahko pomagamo z reservno matico ali z malo družinico iz pra-
šilčka, ki mu jo dodamo spomladi takoj po prvem trebljenju.*)

Zgodi se pa tudi, da začne kak panj vzlic hudi zimi močno
šumeti, posamezne čebele pa celo izletavati, kljub temu,
da ni izgubil matice. Tak panj je žejen, ker je med presuh
(strjen) ali pregost (gozdni) in trd (kristaliziran). Ako najdemo
na dnu panja (na lepenki) mnogo strjenih drobcev medu, so
čebele gotovo žejne. Pomagamo jim na ta način, da nalijemo
v prazen sat nekoliko mlačne vode, ki smo ji primešali malce
medu. Sat s to tekočino zamenjamo v čebelnem plodišču z
drugim, ki ni zaseden s čebelami, ter ga pristavimo v bližino
gnezda. Ko pridejo čebele do tekočine, jo znosijo v gnezdo in
se zopet pomirijo. Samo ob sebi se razume, da smemo vodo
pokladati na la način le ob milem vremenu. Ob hudem mrazu
pa tega ne smemo počenjati, ker bi delali panju silo. Takrat
smemo v A. Z. panjih kvečjemu odstraniti odejo nad rešetko in
nanjo položiti več plasti v vodi namočene tkanine ali redke
klobučevine; nato moramo čebele takoj zopet odeti. Dober če¬
belar bo pa že jeseni skrbel za primerno medeno zalogo in slab
med nadomestil z dobrim ali s sladkorjem.

Pogostokrat se tudi zgodi, da pozimi panji močijo, da se
pri žrelu in po stenah nabira vlaga. To se zgodi vselej, kadar
čebele v panju ne mirujejo, bodisi da jih kaj vznemirja, ali je
pa matica začela prezgodaj zalegah. Vlaga se tvori, ker so
čebele v panju zaradi nemira zvišale toploto, zunaj je pa še
zelo mrzlo. Vodni hlapi se nato na mrzli steni zgoščujejo v

*) Glej »Vzrejo reservnih matic" in »Izmenjavanje matic"!

150

rosne kapljice, kakor n. pr. v vlažni kuhinji na šipah. Vlaga se
kaj rada nabira na panjevih vratcih, kadar so panji premalo
odeti. Stranske stene pa močijo, kadar je reža med dvema
panjema nezadelana. Posebno radi so vlažni panji v spodnji
vrsti, če so na slabi podlagi, bodisi da je spodaj prepih, ali da
so tla vlažna. Dno je pri panjih potem vedno mokro. Ako se
tvori v panju preveč vlage, je nevarno, da pričnejo plesneti
krajni sati, ki jih čebele ne zasedajo. Plesen pa dela v panju
slab zrak in smrad in čebele se pričnejo zaradi tega razburjati,
se več gibljejo in uživajo več hrane. Posledica tega je, da
se pojavi v panju čebelna griža. (Glej „Cebelne bolezni"!)

5. Vnanje zimske nez gode.  Tudi čebelnjakova okolica
utegne čebele večkrat vznemirjali v zimskem počitku. Posebno
ptice sinice in žolne se večkrat udomačijo pri čebelnjaku, ska¬
čejo po panjevih bradah in kljujejo po panjih ter s tem vzne¬
mirjajo čebele. Čebelar naj ptic ne preganja, ker bi to dosti
ne zaleglo, ampak postavi naj jim ptičje hišice, toda ne v bližini
čebelnjaka. Vso zimo naj jim daje hrane in ptice ne bodo več
nadlegovale čebel.

Neprijetni gosti okrog čebelnjaka so pozimi tudi miši in
mačke, ker delajo okoli panjev nemir. Miši skušajmo sproti
poloviti v pasti. Pazimo še posebno na rovko, ki je tako majhna,
da se splazi pri količkaj večjem žrelu v panj in lahko uniči vso
čebelno družino.

Ne trpimo snega v bližini čebelnjaka. Vselej, kadar zapade
na novo, ga vsaj dva metra na široko odkidajmo izpred njega,
kajti za čebele je zelo nevaren, zlasti v mesecu januarju in
februarju, ko posamezne že izletavajo. Kadar posije sonce pred
čebelnjak, se sneg na soncu zelo blešči in vsaka čebela, ki
izleti iz panja, se zarije naravnost v sneg ter tam otrpne in
umre. V tem času imejmo vedno okoli čebeljnaka sneg posut s
plevami ali s senenim drobom.

V mrzlih, jasnih zimskih dneh je tudi sonce za čebele
škodljivo, ker izvablja posamezne, da izletavajo prezgodaj; zunaj
zaradi ostrega zraka popadajo in otrpnejo. To je mogoče deloma
preprečiti, ako panjem žrela zasenčimo s tem, da privijemo
brade ali pa zaslonimo žrela z deščicami. Vendar žrel ne smemo
nikdar toliko pripreti, da čebele ne bi mogle iz panja. Tedaj bi
se namreč razburile vse čebele in silile iz panja ter bi bila
nevarnost, da se zaduše.

151

Ako pritisne še v mesecu februarju hud mraz, moramo posve¬
titi panjevim žrelom še posebno pozornost, da se ne zaledene,
ker družine že zalegajo in je zaradi tega v panjih toplota večja.
Zato moramo žrela vsak dan pregledati in očistiti z gosjim peresom.

Končno pazimo tudi, da se otroci v zimskem času ne podijo
okoli čebelnjaka. Ne opravljajmo v bližini čebelnjaka takih del,
ki bi utegnile čebele vznemirjati. Hvaležno nam bodo v letnem
času poplačale našo skrb in pozornost, ki smo jim jo posvetili
v težkih zimskih dneh.

B.  Spomladanska doba.

Novo življenje.

V panju, ki se mu med zimskim počitkom ni pripetila nobena
nezgoda ter ima obilno zdravih čebel in še dve tretjini zimske
zaloge, se že ob koncu januarja zbudi nagon po zaleganju.

Ko še dremljejo v zimski gruči, prično čebele matico obilneje
hraniti s posebno, že prebavljeno hrano, nakar ji na novo ožive
spolni organi. V nekaj dneh dozori prvo jajčece in matica ga
zaleže v tisti sat, ki na njem slučajno prezimuje. Prve zaležene
celice najdemo v panju že januarja meseca ali pa v začetku
februarja, navadno kmalu po prvem izletu. Ker so čebele zaradi
zime še strnjene v zimsko gručo in se le za silo gibljejo, zalega
matica v začetku prav po malem. Zalega pa okoli prvega jajčeca
toliko časa, da zaleže majhen krog. Nato preleze na drugo
stran sata in zaleže na njem točno nasproti onostranski zalegi
krog v istem redu in v isti velikosti kakor na prvi strani. Potem
se vrne na prvo stran sata, kjer krog poveča na velikost moške
dlani in se znova vrne na drugo stran, da tam poveča začetni
krog na isto velikost. Ako se je med tem časom med čebelami
v panju razvilo večje razpoloženje za gojitev zalege, preide
matica še na sosednji sat. Na tem zaleže na notranji strani
zopet tako velik krog kakor na prejšnjem. Nato gre zopet na
prvi sat in poveča krog zalege na obeh straneh. Ko to dovrši,
gre na drugi sosednji sat in ga zaleže na notranji strani v določenem
krogu. Potem gre zopet na srednji sat in na njem zopet nekoliko
poveča krog zalege. Tako prehaja s sata na sat in povečuje zalego.
Zalega ima, kakor vidimo, obliko jajca oziroma krogle. To po¬
časno širjenje zalege se vrši še med zimskim počitkom in traja
toliko časa, dokler čebele ne prično redno izletavati na pašo.

152

Pomniti moramo še to, da se prično 21. dan po prvem
zaleganju polegati mlade čebele in se vsak dan izlegajo v istem
redu, kakor so bile zalezene. Ko so prve celice prazne, jih ma¬
tica ponovno zaleže, gredoč od sata do sata, kakor v začetku.

Važno je tudi, da matica v panju ne določa sama, koliko
in kje naj zalega, ampak jo vodijo čebele. Matica samo izvršuje
dolžnost, katero ji nalagajo čebele. Cim boljši so v panju pogoji
za gojitev zalege, tem bolj silijo čebele matico, da zalega močneje.

Prvi čebelni izlet.

Med Svečnico in sv. Valentinom (2. in 14. februarjem) je
navadno že kak topel, sončen dan, da čebele lahko kar trumoma
izletavajo iz panjev in se med letanjem otrebijo zimskega blata,
hkrati pa naberejo po tleh ali po snegu vode ter jo nosijo v
panj. Potrebna jim je, da razredčijo med in da napravijo iz medu
in obnožine živež za zalego in matico.

Dan prvega čebelnega izleta in trebljenja je tudi za čebe¬
larja dan veselja; težak kamen se mu odvali od srca. Skrbi so
ga mučile, posebno, če je bila zima dolgotrajna in se je dan
trebitve zavlekel čez normalni čas. Nekatero leto se pomladna
trebitev zaradi neugodnega vremena zavleče tudi do sv. Matije
ali še dlje, a to navadno ni brez posledic — pojavi se rada griža.

Za uspešen prvi čebelni izlet mora biti dan topel in sončen;
toplomer mora kazati opoldne v senci vsaj 12° C.  V sili se
trebijo čebele tudi pri 8—10° C, a tako čiščenje traja običajno
po več dni, ker čebele le po malem izletavajo in se trebijo le
v bližini čebelnjaka ali celo na panjih in jih zelo onesnažijo.
Najugodneje in najsrečneje se čebele otrebijo, ako je dan toliko
topel in južen, da se čebele morejo spreleteti v zraku v širši
okolici čebelnjaka. Navadno traja trebljenje po več dni.

Čebelar pa na dan trebljenja ne sme držati križem rok. Ta
dan, ko narava dopusti, da čebele zapuste zimsko ječo, je tudi
čebelarju dopuščeno, da stopi urnih korakov v čebelnjak in
pregleda, v kakem stanju so plemenjaki.

Pred vsem naj čebelar opozori domačo gospodinjo ali perico,
da ta dan ne obeša perila v bližini, kajti deževal bo rjav dež,
ki bi zaradi njega morala perilo zopet prati. Nato naj gre
k čebelnjaku in naj opazuje, kako čebele izletavajo iz po¬
sameznih panjev. Iz marsikaterega panja se bodo veselo usipale

153

ln švigale v okolici čebelnjaka. Našli pa bomo morda panj, ki
se iz njega še ni prikazala nobena čebela. Stopimo v čebelnjak
in odprimo vratca tega panja. Odstranimo slamnico, da bomo
bolje slišali, in potrkajmo krepko na okence. Čebele nam dajo
z močnejšim šumenjem odgovor, pa se kmalu umire in dremljejo
dalje. Panj je v redu in zdrav! Nima še potrebe po izletu, pu¬
stimo ga pri miru. Morda bomo našli tudi panj, ki se na trkanje
ne bo oglasil. Smrt je imela obilo žetev ... Kaj je s takim panjem
početi, o tem pozneje.

Navadno pregledamo pri prvem izletu vse panje le v toliko,
da odstranimo odejo in očedimo panjeva dna mrtvic in druge
nesnage. V plodišče poglejmo samo toliko, da se prepričamo,
ali imajo čebele dovolj hrane, in sicer na ta način, da odmak¬
nemo dva stranska sata. Ako najdemo še pokritega medu, je
vse v redu. V panj denemo zopet lepenko ali papir, nato ga
toplo odenemo in pustimo pri miru.

Panj, ki ni v redu, zaznamujemo s kredo in si zabeležimo,
kaj bo treba v njem ukreniti. Pri mnogih panjih bomo našli
slamnico vlažno ali celo plesnivo.

Dajmo jo na sonce, da se dobro
presuši in prezrači. V panj jo
denimo šele zvečer. Panje z ame¬
riškim žrelom, ki močno močijo,
zelo hitro prezračimo in presu-
šimo, ako potegnemo zagozdo iz
njih in pustimo široko žrelo
nekaj časa odprto.

Posebno pozornost moramo
posvetiti ob času trebljenja pa-
njevim končnicam. V prvih dne¬
vih izletov čebele navadno konč¬
nice več ali manj onesnažijo
s trebežem, posebno, ako so
dnevi še prehladni, da se ne
morejo dovolj spreleteti pred
čebelnjakom. Take končnice mo¬
ramo vsak dan proti večeru, ko
se vse čebele spravijo k počitku,

izmiti in očistiti z mokro cunjo. SL 78 . Lepenka z drobirjem in
Sicer bi se trebež na panjih mnogo mrtvic.

154

prisušil in bi imeli
vse leto končnice
umazane, kar bi za
oko ne bilo prijetno.

Tudi na kranji-
če in druge panje
moramo ob treb¬
ljenju paziti, da jih
pregledamo, kako
je glede živeža.
Kranjičem osnaži-
mo v zadnjem delu
panja dno in mu
odstranimo mrtvi¬
ce, kakor daleč pač
dosežemo. Ako vi¬
dimo zadaj v satju
še zadelan med, je
panj v redu. Kadar
pa čebele v kra-
njiču ob času tre-
bitve zasedajo že
Sl. 79. Lepenka z drobirjem in malo mrtvic (dobro z gdaj je družina z

prezimovanje). ».v ...

K  živežem pri kraju

in potrebuje nujne pomoči. Zdravje čebel lahko presodimo že po
trebežu. Blato zdravih čebel je rjavo in gosto, pri bolnih pa
redko in ima kiselkast duh.

Ko se čebele sprelete in otrebijo, odenimo zopet panje in jih
pustimo pri miru, kajti po prvem trebljenju februarja meseca še
kaj rada pritisne nova zima in čebele se zopet stisnejo v gnezdo
tesno okrog zalege. Ako so dnevi po prvem trebljenju še lepi
in mili, izletavajo čebele po malem še nadalje, a večinoma samo
one, ki donašajo potrebno vodo.

Najvažnejša spomladanska opravila.

Ako najdemo pri prvem spomladanskem pregledu pri če¬
belah vse v redu, nimamo nekaj časa pri njih nič opravka.
Nered pa moramo takoj odpraviti. Spomladanski neredi so pri
čebelah zelo različni in bomo o njih razpravljali po vrsti.

155

Osirotelost. Če ugotovimo, da je kak panj brez matice,
mu moramo takoj pomagati. Ako imamo matico v reservi v ma-
tičnjaku, je najbolje, da pridružimo osirotelemu panju kar celo
družinico z matico, čebelami in satjem vred. Ako je prašilček,
oziroma matičnjak prirejen za sate racionalne mere, kakršni
so v A. Z. panjih, gre to lahko. (Glej »Vzrejo matic" I) Ako
pa tega nimamo, je najbolje, da osirotele čebele združimo s
kakim drugim panjem. Satje osirotelega panja zložimo s čebe¬
lami vred v medišče kakega panja, ki ima dobro matico, pa
bolj malo čebel. Čebele se skozi rešetko spraše k družini, ki
je v plodišču. Rešetke pa ne smemo odpreti vse, ampak samo
za dlan. Osiroteli panj čisto izpraznimo in zapremo. V tem pri¬
meru bo panj, ki smo mu pridružili čebele, zelo močan ter lahko
od njega pričakujemo obilo uspeha.

Kadar izgubi kranjič matico, pa je nimamo v reservi, da bi
mu jo dali, storimo najbolje, kakor so delali stari čebelarji kra-
njičarji. Osirotelemu panju odtrgamo dno ter ga naveznemo na
kranjiča z matico, da se čebele skozi veho združijo z njim. Tako
imamo potem krepkega plemenjaka, ki nam da zgodaj močan roj.

Panj, ki je izgubil matico, a smo morda to opazili šele
koncem februarja ali v začetku marca, je že slabič, ker ima
same stare čebele, zalege pa nič. Za takega je najboljše zdra¬
vilo združenje s kakim sosednjim panjem.

Griža. Po dolgi in hudi zimi se kaj rado zgodi, da imamo
več ali manj grižave čebele, zlasti če so prezimovale na slabem
medu. Ako se pripeti, da je kateri panj zaradi griže zelo ponesnažen
ter da je umrlo mnogo čebel, storimo najbolje, da družino, če ima
še zdravo matico, preložimo v drug čist panj, ki ga moramo poprej
razgreti s toplo opeko. Pri A. Z. panju lahko storimo to na ta način,
da prestavimo družino iz plodišča v medišče. Plodišče izpraznimo,
očistimo in ga začasno zapremo, odpremo pa zgornje žrelo. Pone-
snaženo satje odstranimo ter ga nadomestimo z lepim, čistim in, če
le mogoče, tudi z medenim satjem. Kdor ga pa nima, naj nalije v
prazne sate zadosti tekočega medu, ki ga mora poprej razgreti in
mu primešati nekoliko tople vode. Ako imamo več oslabelih griža-
vih panjev, pa združimo po dve ali celo po tri družine v čistem panju.
Bolje je imeti enega močnega plemenjaka kakor tri slabiče. Dru¬
žinam moramo poprej matice poloviti in pripreti vsako posebej v
matičnico. Združenim družinam pa pridenemo tisto matico, ki o
njej vemo, da je najboljša. (Glej „Izmenjavo matic"!)

156

Prazno satje, kije le nekoliko ponesnaženo, skušajmo očediti in
izmiti v čisti vodi. Če ni več za rabo, ga prilično prekuhajmo v vosek.

Pri panju, ki je docela podlegel, moramo ugotoviti vzrok
smrti. Čebele stresimo iz panja, da jih pozneje sežgemo ali za¬
kopljemo. Ako so umrle zaradi lakote ali so se zadušile, je satje še
porabno. Ako je pa panj padel zaradi griže, moramo satje pokuhati
v vosek, satnike pa sežgati. Taka previdnost je na mestu, kajti če¬
bele so lahko umrle zaradi kužne bolezni (nosemavosti). Vsekakor
moramo panj z lugom skrbno očistiti in nato izprati z vrelo vodo.

Dodajanje hrane.  Pri vestnem čebelarju bi v mesecu
februarju ali marcu ne smelo biti govora o krmljenju čebel. Saj
moramo plemenjakom pustiti oziroma dati že v jeseni toliko hrane,
da morejo vzdržati do srede aprila, na panj najmanj 10 kg  medu.

Vendar se lahko zgodi, posebno čebelarju začetniku, da
čebelam zmanjka hrane pred časom. Takrat naj se ravna po sle¬
dečih navodilih: Ako zmanjka hrane, še preden čebele izletavajo
na pašo, vzemimo iz plodišča dva ali več krajnih satov, ki niso
zasedeni s čebelami. Vanje vlijmo razredčenega medu in jih
denimo zopet v plodišče, na vsako stran čebelnega gnezda po
enega. V vsak sat nalijmo vsaj en kilogram medu.

To naredimo takole: V pločevinast lonec denemo n. pr. dva
kilograma medu in pol litra tople vode ter mešamo toliko časa,
da se med popolnoma razpusti in postane tekoč kot olje. Teko¬
čina mora biti mlačna, ne vroča. Prazen, čist sat položimo na
dno dovolj velike sklede ali kake druge posode in vlivamo vanj
razredčen med polagoma in v tankem curku. Da se nam to
posreči, uporabljamo za vlivanje kak lonček s „šobo“, kot jo
ima golida. Ko napolnimo eno stran sata z nekako enim litrom
tekočine, obrnemo sat in napolnimo še drugo stran. Ko napol¬
nimo oba sata, odcedimo v sat še med, ki se je pri nalivanju
nabral v posodi. Vse to delo si pri A. Z. panjih prihranimo, ako
jeseni shranimo nekoliko satov medu. Pred uporabo jih posta¬
vimo na peč, da se nekoliko ogrejejo.

Pomniti pa moramo še posebno, da smemo spomladi upo¬
rabljati za pokladanje le naraven, pristen med. Sladkor je le za
preživljanje doraslih čebel in ni primerna hrana za zalego. (Več
o tem pri jesenskih delih.) Na ta način nakrmimo lahko tudi
kranjiča, samo da nalijemo med v tak sat, ki je bil izrezan iz kranjiča.

Mnogokrat vidimo, da naši čebelarji krmijo čebele v por¬
cijah po eno žličko. Sicer je med res dragoceno zdravilo, a za

157

pitanje moramo že pošteno seči v lonec in lačnemu panju
hkrati pokladati večjo množino. Ko čebele že redno izletavajo,
jim pokladamo s pitalniki obilne količine, kakor smo v jeseni dodajali
zimsko hrano.

Čebele in voda.

Po prvem trebljenju je zelo važna čebelarjeva naloga, da
poskrbi čebelam za vodo. Jeseni, ko matica neha zalegah, in
med zimskim počitkom čebele ne potrebujejo skoraj nič vode.
Dovolj je ima že med. Zgodaj spomladi, februarja meseca, ko
matica zopet zalega, pa že potrebujejo mnogo vode, da narede
iz medu in obnožine hrano za zalego. Ako spomladi ne morejo
dobiti vode, se zalega v panju počasi množi.

Pa tudi stare čebele, ki se začnejo spomladi v panju gibati,
večkrat trpe žejo, posebno če prezimujejo na pregostem gozdnem
ali pa na strjenem medu. Ves panj se razburi zaradi pomanjkanja
vode in čebele silijo kljub premajhni toploti iz njega, da si jo po¬
iščejo, pa jih ugonablja mraz zgodnje spomladi; mnogo jih otrpne.

Večkrat se zgodi, da za kratek čas posije toplo sonce in
čebele se usujejo iskat vode. Nenadoma pa se sonce skrije
ali potegne mrzla sapa in čebelice popadajo po tleh, otrpnejo
in pomro. Ker v panju še ni dosti naraščaja, je zato škoda vsake
čebele, ki se zaradi iskanja vode pogubi.

Da preprečimo nepotrebno izgubo če¬
bel, si lahko pomagamo s tem, da nudimo
čebelam vodo v panju. To je možno na
razne načine. Najrajši jo sprejmejo, kadar
nalijemo nekoliko tople, oslajene vode
(medu zadostuje 5°/ 0 ) v star sat in ga pri¬
slonimo h gnezdu. Vendar ne smemo do¬
dati preveč vode; za prvo silo je zadostuje
3 / 4  do J / 2  I,  kar je dovolj za več dni. Čim
več ima panj zalege, tem več potrebuje
vode.

Ko pa je že toliko gorko, da čebele
redno izletavajo, mu ni treba več v panj
dodajati vode, ker jo odslej lahko dobe
zunaj. Najrajši nabirajo čebele roso na
rastlinah. Kadar je pa suho in vetrovno
vreme, da zjutraj ni rose, stikajo za vodo

Si. 80. Napajalnik za
čebele.

158

po lužah in mlakah. Ako še teh ni v bližini in ne morejo nikjer
dobiti čiste vode, se lotijo celo gnojnice okoli hlevov.

Napredni čebelarji olajšujejo čebelam iskanje čiste vode s
tem, da postavljajo v bližino čebelnjakov napajališča. Napajalniki
so kaj različni. Najboljšega lahko napravimo, če imamo na raz¬
polago vodovod. Pod pipo postavimo sod, da kaplja voda pola¬
goma vanj in da je vedno poln. Na vodi naj plava lesen pokrov,
ki naj ima na gosto zvrtane luknje, kjer čebele srebajo vodo.
Kar je v sodu preveč vode, se cedi preko roba in po dogah
na zemljo. Kmalu bo okrog soda vse živo čebel. Namesto soda
lahko podstavimo pod pipo deščico, in sicer poševno. Preko
deščice so pribite ozke letvice, da se voda cedi po deščici čez
vso njeno širino. Kdor nima na razpolago tekoče vode, si lahko
pomaga z večjo posodo, ki iz nje kaplja voda na desko. Ven¬
dar moramo skrbno paziti, da v posodi nikdar ne zmanjka vode.
Če napajalnik le enkrat odpove, si bodo čebele poiskale vodo
drugod. Napajalnikov z mahom pa nikomur ne priporočam, ker
mah kmalu začne gniti in kvari vodo. Vrh tega so nehigijenični
in čestokrat pripomorejo, da se naglo razširi kaka čebelna kužna
bolezen, n. pr. nosematoza.

Naj si bo napajališče kakršnokoli, glavna reč je, da rabi
svojemu namenu in da je vedno čisto. Zato ga moramo pogosto
čistiti.

Spomladi moramo čebele na napajališče šele privaditi. Naj¬
laže jih privadimo s tem, da jim ob suhem vremenu nastavimo
poleg napajališča nekolikokrat nekaj posodic močno razredče¬
nega medu, ki privabi čebele k napajališču in se potem navadijo
tudi na vodo.

Čebele potrebujejo največ vode v dobi glavnega razvoja,
od meseca aprila do junija. Ob dobri paši vidimo le malo čebel
pri napajališču, ker ta čas dobijo dosti vode z nektarjem, ki ga
nabirajo.

Spomladansko oskrbovanje plodišč.

Kakega lepega spomladanskega dne proti koncu meseca
marca ali v začetku aprila porabimo prvo priliko, da temeljito
pregledamo plodišča. Najprej odstranimo odejo za okenci; ako
je vlažna, jo presušimo. Nato vzamemo okence iz panja in osna-
žimo panjevo dno. Lepenko pod plodiščem potegnemo ven,

459

pregledamo, kaj je na njej, jo očisiimo, preslišimo, zložimo v
sklad ter spravimo kje na suhem za prihodnje leto. Nato od¬
maknemo prvi sat od kraja. Ako ni zaležen, ga potegnemo iz
plodišča in postavimo na kozico. Drugih satov pa sedaj še ne
jemljemo iz panja. Le toliko jih potegnemo ven, da jih od strani
lahko vidimo, ali je v plodišču vse v redu in kje je zalega.

V mesecu marcu je navadno zalega na dveh ali na treh
satih, in sicer vedno tam, kjer so čebele prezimovale. Ako so
prezimovale v sredi plodišča, je v sredi tudi zalega, ako pa ob
kraju, je tudi zalega tam.

Ako hočemo, da se bo zalega v panju množila pravilno,
moramo takrat, ko čebele že redno izletavajo na pašo, spraviti
zalego v sredino plodišča. Ako je v plodišču devet satov, je
središče na petem. Zato bomo v tej razpravi, kar se tiče plo¬
dišča, imenovali peti sat prvega. Ako je n. pr. gnezdo slučajno na
kraju na desni strani in je zalega na treh satih, vzamemo na
levi tri nezaležene sate iz panja in jih postavimo na kozico,
ostale pa pomaknemo proti levi prav do kraja v istem redu,
kakor so bili. Na desni strani je sedaj prostora za tiste tri sate,
ki jih imamo na kozici. Potem je slika plodišča takale:

8 — 6 — 4 — 2 — 1 — 5 — 5 — 7 — 9 .

Podčrtani trije sati v sredini so zaleženi, v drugih je pa med.
Sedaj ima matica prosto pot, da zalego pravilno razširja na obe
strani gnezda.

Pri tej priliki moramo misliti tudi na trote. Kmalu se bo
pri čebelah zbudil nagon, da jih začno gojiti. Ob rojih jih če¬
bele hočejo imeti, ker jih k temu sili naravni nagon, zato jim
tega ne smemo zabraniti. Vendar ne smemo dopustiti, da bi jih
gojile po svoji volji. Čebelar lahko množino trotov omeji do
določene mer-e. Ker vsakemu panju zadostuje do dva tisoč trotov,
ne smemo v plodišču imeti preveč trotovine (trotjega satja).
Zadostuje že, da je imajo približno 2 dm 2 .  Sicer bi se morala
ta zadeva urediti že v jeseni. Ako smo to takrat zamudili, lahko
sedaj še popravimo. Če bi pa v plodišču ne bilo nič trotovine,
moramo na dveh satih ob spodnjem voglu izrezati 1 dm 2  čebel-
nega satja, da imajo čebele priliko na praznem prostoru staviti
trotovino. Tudi več let staro trotje satje rajši izrežimo, da če¬
bele napravijo novo. V starih celicah izpodrejeni trotje so nam¬
reč nekoliko manjši in slabotnejši.

160

Slednjič ugotovimo še, bo li kakemu panju primanjkovalo
hrane. Tega pravočasno nakrmimo. Ko smo vse panje s pre¬
mičnim satjem na ta način pregledali ter jih zopet toplo odelf,
jih pustimo povsem pri miru.

Kranjiče pa je težavneje pregledati in urediti, ker nimajo
premičnega satja. Vendar moramo tudi pri teh izvršiti temeljit
pregled, toda čakati moramo lepega, mirnega in toplega dne,
da kaže toplomer v senci vsaj 12—15° C.  Kranjiča vzamemo iz
skladanice in ga položimo na mizo, toda ne narobe, da ne pa¬
dejo mrtvice in drobir med satje. Na to mu previdno odtrgamo
dno, ga osnažimo in pregledamo satje, da vidimo, koliko je
zalege, koliko še medu in če matica v redu zalega. Nato panj obr¬
nemo, pritrdimo dno in panj postavimo na svoje mesto. Na ta
način pregledamo vse kranjiče.

Ako kranjiču primanjkuje hrane, ga pozneje nakrmimo. Pri
krmljenju je treba posebne pozornosti, da ne pokladamo podnevi,
ker bi s tem privabili druge čebele in bi lahko nastalo ropanje.

Ko pridejo lepi spomladanski dnevi in čebele že trumoma
izletavajo na resje, teloh, lesko, vrbo, se prične v panju prav
živahno delovanje. Zalega, ki je bila zaležena v mesecu februarju,
se je že polegla. Matica je ponovno zalegla izpraznjene celice
in razširja sedaj zalego že na četrti in peti sat. Čebele sedaj
odlagajo obnožino tik ob zalegi. Ako pa je v teh satih še preveč
starega medu, so čebele prisiljene, da odlagajo obnožino tudi
v krajnih satih (v 6. in 7.). S tem zajeze matici pot, da ne more
z zaleganjem naprej. Zato moramo oba sata z obnožino (6. in 7.)
zamenjati s krajnima satoma, 8. in 9. S tem spravimo obnožino
h kraju (k stranicama panja). 8. in 9. sat, ki imata še nekaj
praznih celic, sta sedaj tik zalege in ju matica lahko takoj za¬
leže. Najbolje je, da imata baš ta sata nekaj trotjih celic.

V plodišču so sati sedaj takole razvrščeni:

6—8~j—£—1—3—5—9—7.

V podčrtanih satih je zalega. Ako traja lepo vreme in paša
dalje, zaleže matica kmalu še 8. in 9. sat, v kolikor sta prazna.
V tem času je na krajnih satih še dosti starega medu in ga
tudi mora biti, ker dobivajo čebele na paši le tu pa tam kako
kapljico medu, donašajo le obnožino.

Ko zacvetejo proti koncu meseca aprila ali v začetku maja
črešnje in drugo sadno drevje, je treba čebelam dati še več

161

prostora. To dosežemo, ako prestavimo nekaj satov zalege iz
plodišča v medišče ali pa narobe, kakor že kdo čebele prezimuje,
v plodišču ali medišču.

V tem primeru ostane matična rešetka v panju. Nekateri
pa povečajo gnezdo na ta način, da prestavijo nekoliko zaleženih
satov v medišče, rešetko pa začasno vzamejo iz panja. Ako je
rešetka v panju, o kakem razširjanju plodišča  ne moremo
govoriti, kajti plodišča sploh ne moremo povečati, dokler je
matica z rešetko omejena na določen prostor, to je plodišče.
V tem primeru smemo govoriti le o prestavljanju.

Pri povečanju čebelnega gnezda se moramo predvsem
ozirati na temeljne zakone o razvoju zalege. Že ko sem opisoval
začetek pomladanske dobe, sem omenil, po katerem redu zalega
matica, in povedal, da dobi gnezdo sčasoma obliko jajca, ozi¬
roma krogle, ki se vsak dan veča. Ta oblika pa ni brez pomena,
ker čebele v hladni pomladi laže grejejo in negujejo zalego v
zaokroženi gruči.

Nikdar ne smemo prezreti, da so vsi zaleženi sati v med¬
sebojni zvezi, skoraj bi rekel — ena celota. Čebelar se mora
zaradi tega zavedati, kakšno zmešnjavo naredi, ako vzame iz
sredine gnezda zaležen sat ter ga prestavi drugam, na njegovo
mesto pa dene praznega.

Pri razširjanju čebelnega gnezda moramo prazne sate le
pridevati k zaleženim, ne smemo jih pa vtikati mednje. Pri A. Ž.
panju si lahko pomagamo, kadar je plodišče prenapolnjeno z
zalego. Takrat prestavimo del zalege v medišče. Pri tem moramo
s praznimi sati zastaviti pridobljeni prazni prostor v plodišču in
medišču, nikdar jih pa ne smemo devati med zaležene.

Toda preden bomo govorili o tem važnem opravilu, raz¬
pravljajmo najprej nekoliko o čebelarjevi ročnosti ter o orodju,
ki ga potrebujemo pri opravljanju panjev.

Ročnost pri oskrbovanju čebel.

Oskrbovanje panjev.  Ako je v panjih v zgodnji pomladi
kaj važnega dela, ga moramo opraviti le kakega južnega, toplega,
sončnega dne med 10. in 14. uro, v poznejši pomladi in poleti
pa med 8. in 12. uro. Kadar se popoldne mlade čebele prašijo,
ni pametno plodišča pregledovati, ker so tudi v panju čebele
nemirne. Najlaže urejamo plodišča lepega sončnega dopoldne,
ko je mnogo čebel na paši.

Praktični čebelar

11

162

Majhna dela lahko opravimo v panjih brez dima in brez
rokavic. Pri večjih opravilih, kadar moramo zaradi pregledovanja
in prestavljanja jemati sate iz plodišča, in pred odjemanjem
medenih satov, se moramo oborožiti z vsem potrebnim. Ne
prezrimo, da moramo delati hitro in mirno. Ako pa čebele
brenčijo okoli glave in se jim moramo umikati, je umevno, da
ne moremo dela opraviti v redu. Nekaterim čebelarjem se zdi
celo poniževalno in strahopetno, ako si denemo krinko na obraz
in oblečemo rokavice. Tem bodi povedano, da so njih nazori
pretirani in neumestni.

Dima pri čebelah ne smemo mnogo rabiti. Samo toliko ga
puhnemo skozi mrežo pri okencu, da se čebele pomaknejo med
satje. Včasih jih še nakaditi ni treba, kadar se n. pr. pripravljajo
na rojenje. Najhujše so spomladi in pa, kadar prične zalegah
nova matica.

Orodje.  Pri oskrbovanju panjev potrebujemo poleg umnosti
in spretnih rok prav malo orodja. Spomladi potrebujemo plitvo

grebljico
atifrZZfr  (sl. 81), da
J  z njo po-

Sl. 81. Grebljica za snaženje panjevega dne. tegnemo iz

panja mr¬
tvice in drobir ter laže očistimo panjevo
dno. Med letom ne moremo biti brez
priročne kozice,  ki nanjo odkladamo
sate, ko jih vzamemo iz panja. Kozica
mora biti dovolj široka, da po potrebi
lahko zložimo nanjo vse sate iz plodišča
in da je še prostora za dva, tri sate.
Kozico za A. Ž. sate lahko naredi vsak
mizar, da jo le enkrat vidi (sl. 82). Glavna
reč je, da so kvačice zabite v pravilni
razdalji in da je pod sati dovolj prostora ;
sicer bi čebele trli. Praktično je
tudi, ako imamo še posebno sto¬
jalo za ogledovanje satov. Biti
mora 150 cm  visoko, da sat
lahko stoje ogledujemo. Potre¬
bujemo ga posebno, kadar po-
Sl. 83. Kadilnik. diramo matičnike ali lovimo ma-

Sl. 82. Kozica za sate.

163

tiče. Narejeno mora bili tako, da gornji del s satom lahko za-
sučemo na desno ali na levo.

Pri opravljanju čebel nam koristi tudi kadilnik.  Kadilci
ga ne rabijo, ker pokade čebele s pipo ali cigareto. Nekadilci
pa morajo imeti pripravo, ki si jo lahko naredijo sami po svojem
okusu. Po trgovinah s čebelarskimi potrebščinami se dobijo
kadilniki raznih sestavov. Prav dober je tudi čisto preprost
domač kadilnik: kos stare platnene krpe, ki jo zvijemo v povoj-
ček, zažgemo s konca in puhnemo nekaj dima med čebele. Pri
tem moramo paziti, da v čebelnjaku ne zanetimo ognja.

Brez o m el c a za ometanje čebel s satov čebelar ne more
bili. Toda omelce iz šče¬
tin čebele draži, zlasti
ako ne znamo ometati.

Prav pripravno omelo je
perot kake večje ptice, Sl. 84. Omelce.

race, gosi ali purana.

Poleg tega potrebujemo tudi pripraven sipalnik,  kamor stre¬
semo roje in ometamo čebele s satov, da se spraše v panj.
Najboljši je sipalnik „ Ideal",  ki je prirejen nalašč za A. Ž.
panj. Več o njem pozneje. Večkrat potrebujemo tudi 50 mm
dolgo šilo  na daljšem ročaju, da razmikamo sate v plodišču
skozi mrežo na okencu, nadalje praktičen
nož za izpodrezovanje  satov in nava¬
den, bolj top nož za snaženje  satnikov.

Imeti moramo tudi nekaj praktičnih matičnic.

Čebelar včasih ne more pogrešati pri¬
merne krinke  ali čebelarske kape (sl. 85),
ki pa ne sme biti iz pregoste tkanine, sicer
se ne vidi dobro skozi njo. Nekateri rabijo
pri delu tudi rokavice,  ki pa ne smejo biti
iz volne ampak iz gumijevine ali usnja.

To je orodje, kar ga potrebuje čebelar
za opravljanje panjev. Orodje, ki ga potrebujemo pri drugih
čebelarskih opravilih, bom omenil pri vsakem posameznem
opravilu posebej.

Premični deli panja.  Premični deli panja morajo biti
lično in pravilno izdelani. Posebno okenci, ki zapirata plodišče
in medišče, se morata dati z lahkoto in brez ropota odstranje¬
vati. Ako se okence pretesno zapira in ga moremo le s silo

Sl. 85. Čebelarska
krinka.

n*

164

vzeti iz panja, je to velika napaka, ker z ropotom čebele raz¬
burimo, še preden smo pričeli delati. Prav tako nalahko se mo¬
rajo odpirati tudi panjeva vratca, vendar morajo biti tako na¬
rejena, da se dobro zapirajo. Čebelar si mora sam pomagati,
kadar postane kak premičen del panja pretesen. Mora ga po-
stružiti in po robeh namazati z lojem. To velja tudi za matično
rešetko. Najlaže oskrbujemo take panje, ki so izdelani vsi po
enotni meri, da je vsak premičen del poraben tudi v drugem
panju. Kjer tega ni, mora biti, kakor smo že rekli, vsak pre¬
mičen del zaznamovan s številko panja. Najvažnejši del panja
so satniki. Ti morajo biti v vseh panjih, kolikor jih imamo, po
širini, dolžini in višini popolnoma enaki, sicer bomo imeli z
njimi velike težave. Zato proč s satniki nepravilne mere!

Ročnost čebelarja.  Izkušnja nas uči, da se nekateri
začetniki dolgo ne morejo privaditi čebelarjenju v panjih s pre¬
mičnim satjem. Posebno A. Z. panji jim delajo preglavice. Toda
ni ga panja, ki bi čebelarju v začetku ne napravljal težav. Pri
vsakem panju novega sestava se mora iznova učiti, kako je
treba izvrševati posamezna opravila, da gre delo od rok naglo,
brez težav in brez jeze. Sploh je treba za vsako delo nekaj
spretnosti, pa naj si je na videz še tako enostavno. Spretnost
pa si pridobimo le s prakso. To velja seveda tudi za čebelarska
opravila.

Že pravilno odstranjevanje okenca ni tako enostavno, kakor
si marsikdo misli, zlasti če je slabo napravljeno. Začetnik odpre
panj, zagleda okence gosto zasedeno s čebelami, pa je v za¬
dregi, kaj naj stori. Okenca ne moremo takoj potegniti iz panja.
Počakati moramo nekoliko časa, da se čebele pomaknejo na
satje. Če ne gredo same, jih moramo nekoliko nakaditi, pa ne
preveč, da jih ne razdražimo. Nato snamemo zaklopnico, ki
zapira odprtino, primemo okence spodaj pri odprtini in ga po¬
časi privzdignemo. Včasi zadostuje tudi, da ga vzdignemo z
obročkom, ki je pritrjen na okencu. Nato ga vzamemo iz panja,
ga obrnemo, da sta nožiči navzgor, in ga pri levem kraju po¬
tisnemo v panj, da se stranski krak okenca dotika satov. Čebele
se kmalu pomaknejo v panj, potem pa okence odstranimo, da
nas pri delu ne ovira.

Največje težave imajo čebelarji začetniki z odjemanjem in
vračanjem zasedenih satov. Tu ne pomaga pouk, ker si spretnost
pridobimo le z vajo. Sat moramo začeti devati v panj v pra-

165

vilni razdalji od sosednjega sata, ne preblizu in ne predaleč v
stran. Ce čutimo, da smo zadeli s koncem sata ob kvačico, ga
moramo potegniti nekoliko nazaj in iskati zajedo med kvačicami
na ta način, da ga premikamo po malem na desno in levo, do¬
kler ne zdrsne med kvačice. V enem letu se lahko vsakdo pri¬
uči temu opravilu, ker se mu razvije v prstih polagoma za to
potreben občutek, da bo le redkokrat zgrešil zajedo med kva-
čicama, če so le v panju pravilno razdeljene in če sati niso
zveriženi. Najtežavnejše je spraviti iz panja prvi sat od kraja;
posebno še, ako je satje medeno ali z voskom pritrjeno na

Sl. 86. Kako jemljemo sate iz panjev.

166

rešetko. Tedaj je treba nekoliko potrpljenja in dobre volje, pa
se posreči vse.

Pričujoče štiri slike nam kažejo, kako moramo pravilno jemati
sate iz plodišča. Na 1. sliki vidimo, kako moramo razmakniti
sate, da dobimo iz panja krajni sat; 2. slika nam kaže, kako jih
razmaknemo, da dobimo iz plodišča ali medišča srednji sat;
3. in 4. slika pa predočujeta, kako pravilno odjemljemo ali vra¬
čamo sate v panj.

Kadar pregledujemo s čebelami zaseden sat, ga držimo z
desnico pri spodnjem voglu, z levico pa pri zgornjem na drugem
koncu. Držati ga moramo skoro navpično pred seboj. Ako ga
hočemo obrniti, ga zasučemo pokonci in opremo spodnji vogal
ob dlan levice, z desnico ga potem lahko sučemo kamor ho¬
čemo. Pri izrezovanju matičnikov in pri drugih daljših opravilih
pa postavimo sat na stojalo, ki naj bo nalašč za to prirejeno.
Ako uporabljamo kozico, jo postavimo na mizo. Ko smo vrnili
satje v panj in ga pravilno razmaknili, denemo tudi okence nazaj

na ta način, da pri¬
slonimo najprej gor¬
nji del.

Za uravnavo
satnikov v pravilno
razdaljo nam rabi
ozka deščica v dol¬
žini panjeve notra¬
nje širine. Vanjo
zabijemo kvačice v
isti razdalji, kakor
so v panju. S tem
ravnilnikom urav¬
namo satje naglo in točno, da ne nagaja, kadar zapiramo plo-
dišče z okencem.

Včasih se v čebelnjaku nabere mnogo čebel, da nas pri
delu nadlegujejo; zato naj bo čebelnjak tako prirejen, da ga
lahko zatemnimo, ko zapremo vrata. Okno mora imeti znotraj
ali zunaj še posebne lesene oknice. Pod vrhom mora biti na
primernem kraju 15 cm 2  velika linica, da prihaja skozi njo sve¬
tloba. Ko naredimo v čebelnjaku temo, odletijo kmalu vse čebele
skozi linico. Tako se iznebimo hitro vseh nadležnic.

167

Končno spada v čebelnjak tudi snaga in red, da imamo
vsako orodje vedno na svojem mestu. Po vsakem opravljenem
delu moramo v čebelnjaku vse zopet pospraviti in pomesti.
Sploh ne trpimo po zgledu čebel v čebelnjaku nobenega nereda.

Skrb za enotno moč plemenjakov.

Čeprav smo v jeseni zazimili vse plemenjake enako živalne,
vendar se le redko kdaj zgodi, da bi bili tudi spomladi vsi enako
močni. Že pride nezgoda, da kak panj čez zimo oslabi. Pa tudi
od rodovitnosti matic je odvisen spomladanski razvoj panja.
Dobra matica obilneje zalega in se zaradi tega množina čebel
njenega panja močno razlikuje od drugega, čigar matica zaostaja
v rodovitnosti. Temu nedostatku pa spomladi lahko pravočasno
pomagamo z dodajanjem pokrite čebelne zalege iz drugih
močnejših panjev.

Ako nam je med zimskim počitkom na kakršenkoli način
oslabelo več plemenjakov, jih je treba združiti. Drugega zdravila
ni. Ojačimo le one panje, ki so v spomladanski dobi na kakršen¬
koli način v razvoju zaostali za drugimi panji. Nikakor bi ne
bilo prav, ako bi očitne slabiče ojačevali s slabiči.

Oslabelost panja spoznamo že pri žrelu na tem, da čebele
izletavajo na pašo slabše kot pri drugih panjih. Ako pogledamo
v plodišče slabšega in močnejšega panja, vidimo, da ima slabši
panj zalego komaj na 3—4 satih in malo živali, toda še dosti
medu in obnožine. V močnejšem pa, ki iz njega čebele živahno
izletavajo, je zalega na 5—6 ali celo na 7 satih in so sati tudi
s čebelami zelo gosto zasedeni. Takemu močnemu panju lahko
vzamemo 1—2 sata že pokrite zalege in jo damo slabšemu.
To naredimo takole.

Osem dni, preden nameravamo prestavljati zaležene sate v
medišče, vzamemo dopoldne ob najhujšem izletavanju čebel
slabšemu panju iz plodišča prazen sat. Pregledati pa moramo,
če ni na njem matica; ako je, ga denemo nazaj in izberemo
drugega. S tega čebele ometemo v panj ter postavimo sat na
kozico. Nato odpremo kak močnejši panj, poiščemo sat z za¬
lego, ki bo kmalu godna ali pa je vsaj že večinoma pokrita.
Tudi tega pregledamo; če je matica na njem, jo primemo z
dvema prstoma za krila in spustimo v njen panj na kak sat.
Odvzeti sat damo s čebelami vred v slabši panj tik zalege. V

168

močnejšem panju pomaknemo zaležene sate skupaj (ako smo
mu vzeli sat iz sredine gnezda), in vrinemo nato prazni sat, ki
smo ga vzeli iz slabiča, kjer se nam med ostalim satjem zdi
umestno. Ako hočemo slabši panj še bolj ojačiti, storimo na
popisan način še z drugim močnim panjem in damo slabšemu
še en sat zalege. Sicer smo s tem nekoliko oslabili dva močna
plemenjaka, ojačili smo pa slabšega z dvema satoma zalege
in z mladimi čebelami. S tem smo mu zelo pomagali.

Na ta način lahko večkrat med letom ojačujemo slabše
panje na račun močnejših. Ako se pa izkaže, da panj kljub ja-
čanju ne napreduje, ima slabo matico, ki jo je treba med letom
zamenjati z boljšo.

Prestavljanje.

Kadar je spomladanska paša dobra in traja vsaj tri tedne
zdržema, zaleže matica v plodišču vse prazne celice. Tedaj je
treba čebelam bivališče povečati, drugače bi se začela družina
prezgodaj pripravljati na roj. A. Z. panj je v tem oziru kaj pri¬
kladen, ker lahko povečamo čebelno bivališče za celo medišče,
ki je v zvezi s plodiščem.

Vse vrste panjev s premičnim satjem imajo navadno tako
urejeno notranjost, da prostor, kjer prezimujejo čebele, lahko
povečamo, kadar se bliža družina višku svojega razvoja. Neka¬
teri panji imajo nastavke (naklade) ali medišča, ki so ločena
od plodišča z matično rešetko. Skozi to pač morejo čebele v
medišče, da tam odlagajo med, matica pa ne more gor, oziro¬
ma zelo težko. Dohod v medišče ji zabranjuje rešetka. Zaradi
tega gori ni zalege in nam pri točenju medu ne dela nikakih
težav. Ce bi bila, bi jo pri točenju uničevali in kvarili med z
mlečkom, ki v njem leži mlada zalega.

Nekateri pokončni panji s premičnim satjem imajo medišče
in plodišče v skupnem obodu, vendar ločeno z matično rešetko,
kakor n. pr. A. Ž. panj. Ta panj ima eno nadstropje, dunajski
ali avstrijski ima celo dve.

So tudi nekatere vrste panjev s premičnim satjem n. pr.
nemški gerstungovec ali ameriški Langstrothov in Dadant-
Quimbyjev panj ter več drugih, ki imajo premična medišča.
Te panje opravljajo od zgoraj ter so pokriti s posebnim pokro¬
vom. Kadar hoče čebelar spomladi panj povečati, odstrani
pokrov in nastavi medišče, ki ima isti obseg kakor panj, samo

169

da je nekoliko nižje. V teh panjih vise sati na zgornjih podalj¬
šanih letvah. V A. Z. panju pa stoje na gredi (treh železnih
paličkah). Od tod izvirajo izrazi: prevešanje, nastavljanje, pre¬
stavljanje.

Nastavljanje (povečanje prostora) je popisa! že Janša, ki je
učil, da so čebelarji ob dobri paši na močne plemenjake na¬
stavljali panje s praznim satjem in da so čebele skozi vehe
v stropu panja nosile med v naklade. To delajo Gorenjci še
dandanes. Pa tudi moderni podolžni panji sedanjega časa imajo
posebne prostore, ki jih lahko po potrebi povečamo ali pa
zmanjšamo. Toda nas zanimajo le A. Ž. panji, zato se vrnimo
zopet k njim.

Nekateri čebelarji imajo navado, da odpirajo plemenjakom
medišča, še preden so godni za prestavljanje. V medišču nasta¬
vijo prazno satje, da ga čebele zasedejo in osnažijo ter varu¬
jejo pred črvi. Pravijo, da s tem preženejo marsikateremu panju
misel na rojenje, ker se iz plodišča pomakne kolikor toliko čebel
v medišče in niso potem spodaj tako na tesnem. To nastavlja¬
nje satja se obnese zlasti od zelo slabih letinah, ko panji spo¬
mladi zaradi slabega vremena ne morejo napredovati in ni
niti misliti na prestavljenje. Vendar pa tega načina povečevanja
čebelnega bivališča ne morem na splošno priporočati, ker ima
tudi svoje senčne strani.

Kdaj naj prestavljamo? Za to ne moremo določiti enotnega
časa, to mora vedeti in določiti le vsak posamezen čebelar za
svoje panje. Čebelarji v visokih legah in mrzlem podnebju n. pr.
ne morejo prestavljati hkrati s čebelarji v južnih krajih ali toplih
legah. Vendar izvršujemo v naših krajih to opravilo v času od
srede aprila meseca dalje, v mrzlem podnebju pa šele od
začetka maja.

Za pravilno izvršitev prestavljanja  so potrebni tile
pogoji: 1. da je plodišče že močno živalno, t. j. da so že vsi
sati s čebelami gosto zasedeni; 2. da je vsaj 6—7 satov zale-
ženih; 3. da je zunaj v naravi že stalna primerna toplota in da
tudi noči niso več mrzle; 4. da je v naravi zadostna čebelna
paša. Ako bi se paša vprav v tem času pretrgala, bi morali krmiti
panje, ki niso zadostno založeni z medom. Zato ne kaže pre¬
stavljati, dokler je slabo vreme. Ako se paša ustavi samo za
nekoliko dni, to še ni velika škoda.

Kako naj prestavljamo?

170

Kadar smo ugotovili, da je panj goden za prestavljanje in
da so za to dani vsi pogoji, odstranimo en dan pred presta¬
vljanjem vso zimsko odejo iz medišča. Ako smo imeli čez zimo
matično rešetko v panju, odstranimo z nje deščice, ki smo jo
z njimi imeli prekrito. Ako pa ni bilo rešetke, odstranimo ločilno
desko in denimo v panj na njeno mesto rešetko. Paziti moramo,
da ni nikjer kake večje odprtine, ki bi se skozi njo matica
mogla splaziti v medišče. Drugi dan pričnemo prestavljati ob
8. uri, ko je že veliko čebel na paši. Najprej čebele malo oka¬
dimo (a ne preveč) in odstranimo obe okenci. Devet praznih
lepih satov, oz. zažičenih satnic moramo imeti že poprej pri¬
pravljenih. Nato malo razmaknemo sate v plodišču ter izvlečemo
najprej krajni sat. Pregledamo ga, ali ni na njem matica; če je
ni, ga postavimo na kozico. To delamo še z drugimi sati toliko
časa, da najdemo matico. Potem prestavimo vse druge sate v
medišče, sat z matico in še dva druga sata z nepokrito zalego
pa namestimo v sredi plodišča. Poleg njih postavimo na vsako
stran po eno zažičeno satnico, nato zopet prazen sat s čebel-
nimi celicami in zopet satnico. Število satnic se ravna po po¬
trebi. Začetnik po navadi nima lepo izdelanih satov, zato bo
moral dodajati prva leta mnogo več satnic kakor pozneje, ko
bo razpolagal že z lepimi reservnimi sati.

Poudarjam, da panj mora spomladi delati satje. S tem ga
vsaj začasno odvrnemo od rojenja in mu vdahnemo razpolo¬
ženje za živahno delo. Pa tudi zaradi zdravja družine je treba,
da neprestano skrbimo za obnovo satja.

Trotje zalege in močno z obnožino zanešenih satov ne
smemo prestavljati. Ti naj rajši ostanejo v plodišču.

Novo urejeno plodišče kaže sedaj takole sliko:

0 — 0 — 0 — 2 — 1 — 3 — 0 — 0—0

Številke pomenijo zaležene sate, ničle prazne sate, ničle
z križcem pa cele satnice. Matici, ki je sedaj v zmanjšanem
gnezdu (na treh satih), je sedaj na razpolago zopet dosti praznih
celic za zaleganje. V treh tednih lahko zaleže vse dodane sate,
kar je pa odvisno od vremena in paše. Cim boljša je, tem hitreje
bodo čebele izdelovale satnice, matica pa satje zalegala.

Ko uredimo plodišče na opisani način, ga zopet zapremo z.
okencem. V medišču zložimo skupaj vseh 6 zaleženih in neza-
leženih satov, ki smo jih prestavili iz plodišča. Prazna prostora

171

ob straneh zastavimo s starejšimi praznimi sati. V medišču ne
sme biti veliko trotovine in jo, če treba, izrežimo. Satnic pa v
medišče ne kaže devati, ker jih čebele nerade izdelajo, izvzemši
ob prav izvrstni paši. Po izvršenem delu panj zadaj zopet za-
pažimo, kajti sedaj potrebujejo čebele več toplote, ker smo jim
v panju prostor povečali. Zgornjega žrela sedaj še ne smemo
odpreti, da se čebele navadijo na novo pot iz medišča skozi
rešetko do spodnjega žrela, sicer bi marsikak panj izpodredil
zgoraj novo matico.

Na kaj naj pri prestavljanju posebno pazimo?

1. Da ne prestavimo čebel prezgodaj, ko jih v panju še ni
toliko, da bi mogle ogrevati zalego v plodišču in medišču in
še panj;

2. da ne prestavimo prepozno. Ako so čebele že zastavile
matičnike in jih je matica že zalegla, smo pravi čas za pre¬
stavljanje že zamudili. Panj se že pripravlja na rojenje in le
težko mu ga bomo zabranili. V tem primeru moramo še posebno
paziti pri prestavljanju satov, da izrežemo vse zaležene matičnike,
pa naj bodo kjerkoli; s tem zabranimo rojenje za več ali
manj časa;

3. da prestavimo zalego iz plodišča v medišče, če le mogoče,
vsaj 14 dni pred glavno pašo, sicer bi se zalega v medišču do
takrat ne polegla in bi čebele potem ne imele prostora za od¬
laganje medu. Kdaj se prične glavna paša, mora vedeti vsak
posamezen čebelar za svoj kraj. Ponekod je na robiniji (akaciji),
ponekod na lipi in kostanju ali pa na žajblju in travniških cve¬
tlicah itd.

4. Osmi dan po prestavljanju moramo natančno pregledati
vse sate v medišču, če so morda čebele na katerem napihnile
matičnike nad zalego. Ako jih najdemo, jih podremo, sicer
imamo v nekaj dneh roj. Zgodi se neredkokrat, da se prestavljene
čebele čutijo ločene od matice, da nastavijo na mladi zalegi
matičnike in hočejo izpodrediti novo matico. Tega ne smemo
dopustiti, ker bi se s tem čebelna družina razdvojila in bi pre¬
stavljanje ne doseglo svojega namena.

Pazimo tudi, ali matica v plodišču pravilno zalega. Ce se
je splazila v medišče, jo predenimo v plodišče. Skušajmo pa
vselej ugotoviti, kako je mogla gori. Največkrat ne gre skozi
rešetko, marveč pri kaki odprtini, n. pr. spredaj, kjer bi se

172

rešetka morala dotikati notranje končnice, pa se ne, ker ni pravo¬
kotno izdelana; ali se je morda pri kaki priliki pomaknila neko¬
liko nazaj in je nastala spredaj dovolj velika reža, da more
matica skozi.

Poglejmo tudi, kako panj izdeluje dodane satnice. Porav¬
najmo jih, če so se kaj zvile, zlasti na obeh koncih.

Odslej moramo panje tedensko pregledati, ker se bliža
čas rojenja. Prestavljenim ne pustimo rojiti, dokler niso na višku
razvoja, t. j. dokler niso vsi dodani prazni sati v plodišču zale¬
žem in vse satnice izdelane. O tem pa več v poglavju „Doba
rojenja".

Osem dni po prestavljanju moramo zgornja žrela za neko¬
liko dni odpreti, da lahko odletijo trotje, ki smo jih z zalego
vred prestavili, sicer bi bili jetniki, ker se skozi rešetko ne
morejo splaziti v plodišče. Sčasoma bi gori poginili. Čebele bi
potem z velikim trudom skušale znositi njih zadke in prša iz
panja, na rešetki pa bi jeseni našli mnogo glav, ki jih čebele
ne morejo zgristi. Ko vsi trotje odlete, moramo zgornja žrela
zapreti. Ako bi jih pustili vedno odprta, bi se čebele sčasoma
navadile tudi zgoraj izletavati.

v

Povečevanje plodišča v A. Z. panju.

V A. Z. panju lahko tudi povečamo plodišče; priporočam
ga pa le tistim čebelarjem, ki imajo zgodnjo spomladansko pašo
in potem že v začetku aprila meseca zelo živalne panje, a glavna
paša nastopi šele junija meseca.

Ako je spomladanska paša dobra in drži delj časa, zaleže
matica v živalnem panju v tem času vse prazne celice v plodi¬
šču. Potem se zalega ne more več množiti in more matica ža¬
leči le toliko celic, kolikor se dnevno izleže mladih čebel.

Če pa primanjkuje matici prostora za zaleganje, se družina
prične pripravljati prezgodaj na roj, t. j. že v začetku maja me¬
seca in matica preneha z zaleganjem. Ker pa moramo čakati
do glavne paše še mesec dni, nam do tistega časa panj s če¬
belami preveč oslabi. Čebele torej glavne paše ne bodo mogle
izkoristiti. Zato skrbimo, da prezgodnje rojenje preprečimo ali
vsaj zadržimo. To se da doseči le s pravočasnim povečanjem
plodišča. Ker je pa v prvi polovici meseca aprila za prestavljanje
zalege še prehladno, je bolje, da prenesemo začasno vse če-
belno gnezdo z matico vred v medišče. Spodaj pustimo le

175

nezaležene sate z medom in obnožino, ostali prostor pa izpol¬
nimo s praznim satjem. S tem smo družini povečali prostor in
se zaradi tega v njej ne bo tako hitro zbudil nagon po rojitvi.

Ako čebele že v prvi polovici aprila gosto zasedajo plo-
dišče v A. Z. panju ter imajo zalego vsaj na petih satih in kaže
paša ugodno, pripravimo panj za prestavljanje prav tako, kakor
sem že opisal pri prestavljanju, samo da matično rešetko od¬
stranimo iz panja. Za to opravilo se lahko odločimo katerikoli
dan, četudi ni baš sončen, ker satov ne bomo zlagali na kozico,
ampak jih predjali iz plodišča naravnost v medišče. To storimo
takole:

Ko smo v panju vse pripravili, odstranimo iz plodišča okence
in čebele malo nakadimo. Nato prestavimo vse sate z matico
vred v medišče, izvzemši oba krajna. Postaviti jih moramo zgoraj
v istem vrstnem redu, kakor so bili spodaj.

Ker je v medišču prostora za devet satov, prestavili smo
jih pa le sedem, uredimo plodišče (v medišču!) takole: Pet
zaleženih satov postavimo skupaj v sredini medišča, šesti in
sedmi sat, kjer sta le med in obnožina, pa uporabimo kot krajna
sata ob steni, na vsaki strani enega. V vrzeli med zaleženimi
sati in krajnima denemo kak lep
prazen sat.

Novo gnezdo v medišču je se¬
daj urejeno tako, kakor kaže slika
88. zgoraj. V plodišču, ki postane
sedaj nekak prehoden prostor, po¬
stavimo v sredino prazen izdelan
sat, na vsako stran tega pa po en
sat z medom in obnožino, ki smo
jih pri prestavljanju pustili spodaj.

Ostali prazni prostor zastavimo s
praznim satjem.

Spodnji prostor (prejšnje plo¬
dišče) pa je urejen tako, kakor
kaže slika 88. spodaj.

Podčrtane številke pomenijo
zaležene sate, nepodčrtane sate z
medom in obnožino, ničle pa prazne
sate. S to uredbo smo pridobili zgo- si. 88. Slika prestavljenega A.Ž-
raj v gnezdu dva cela sata za za- panja.

Hlinili

604 - 2 - 1 - 3-507

lllllllll

lllllllll

000 - 80 - 9 - 0-00

Milili

174

lego, gnezda pa s tem nismo nič
zmedli, oziroma nismo matice mo¬
tili pri njenem delu. Čebele se
kmalu privadijo nove poti do spod¬
njega žrela. Kar se tiče toplote, je
pa dokazano, da je v medišču stal-
nejša in večja nego spodaj v plo-
dišču.

Paziti pa moramo, da sedaj
pri panjih ne nastane ropanje. Spod¬
njih medenih satov čebele ne za¬
sedajo tako gosto, kakor so jih
prej, ko je bilo čebelno gnezdo še
spodaj. Kako lahko se pripeti, da
ropnice izvohajo to slabo zastra¬
ženo „postojanko“ in navalijo nanjo.

Čez 14 dni preglejmo panj
Sl. 89. Slika razširjenega plodišča vnovič. Ako najdemo zgoraj vse
v A. Z. panju. sate zaležene, ga povečamo zopet

navzdol. Spodaj odvzamemo štiri
sate s čebelami vred in jih postavimo na kozico. Nato prede¬
nemo iz medišča v plodišče štiri zaležene sate, in sicer iz sre¬
dine gnezda (sate 4—2—1—3). Zgoraj ostane potem še pet
več ali manj zaleženih šalov. Te združimo v sredini, prazen pro¬
stor ob straneh pa zastavimo s tistimi praznimi sati, ki jih imamo
na kozici. V panju je sedaj tak položaj, kakršnega kaže sl. 89.
Podčrtani sati so večjidel zaleženi, nepodčrtani pa nekateri
prazni, nekateri pa zanešeni z medom in obnožino.

Ker je panj sedaj zelo živalen ter ima mnogo mladih čebel,
lahko neguje zalego zgoraj in spodaj. Matica ima prosto pot,
da lahko zalega spodaj ali pa zgoraj; kjerkoli zalega, je prav.

Odslej moramo samo še paziti, ali se panj pripravlja na
roj. Če nam je do roja, mu pustimo rojiti. Prvi ali drugi dan
po roju spravimo vse sate z mlado zalego in z matičniki vred
iz medišča v plodišče in denemo v panj matično rešetko. Se¬
veda moramo podreti matičnike, kolikor jih je odveč, in pustiti
le najlepšega. Mlada matica se izleže, opraši, in začne zalegati
spodaj v plodišču. Ako smo pa panju rojenje zabranili, presta¬
vimo matico in mlado zalego 8—10 dni pred glavno pašo iz

h

175

medišča v plodišče; tudi v tem primeru denemo v panj rešetko.
Sedaj ima panj zopet običajno razdelitev, t. j. plodišče in
medišče.

Na ta način lahko pripravimo panje do junija meseca do
velike noči. K temu moram pripomniti še, da lahko na ta način
z uspehom povečuje plodišče čebelar, ki je prezimil močne dru¬
žine, ker je za naglo množenje zalege pač treba več toplote.
To pa tvorijo čebele same, kajti čim več jih je v panju, tem
trajnejša je. Kdor pa ima slabiče, naj tega načina res ne po¬
izkuša, kajti slabič napolni do maja meseca komaj plodišče.
Čemu bi ga tedaj že prej silili še v medišče?

Načinov prestavljanja je mnogo. Začetnik naj se ravna po
zgoraj opisanem. Ko bo imel sčasoma dovolj izkušnje, naj način
in čas prestavljanja prilagodi svojim pašnim razmeram. Včasih
je spomlad tako slaba, da družine ne morejo nikamor. Takrat
sploh ne smemo prestavljati in je najbolje, da reservno satje
enostavno nastavimo v medišče; tam je vsaj varno pred veščami.

Nastavljanje satov.

Nekateri čebelarji imajo navado, da močnejšim panjem
sredi aprila odprejo medišče, gori pa nastavijo prazne sate in
panje zopet toplo odenejo. S tem dajo panju duška, da niso
čebele preveč na tesnem in se ne začnejo prezgodaj pripravljati
na roj. Tudi jih čiščenje satja v medišču precej zaposli. Pozneje,
ko so družine na višku razvoja, jih pa prestavijo tako, kakor
smo opisali.

Nekateri čebelarji pa panjev sploh ne prestavljajo in se
zadovoljijo zgolj z nastavljanjem satja, trdeč, da s tem dosežejo
iste uspehe, kakor čebelarji, ki prestavljajo, samo da je kaj
paše. Zdi se mi, da je ta zagovor le krinka za komodnost
takih čebelarjev, kajti bistvo prestavljanja je : 1. omejitev zalege
med glavno pašo, da čebele ne porabijo preveč nabranega
medu za zalego, temveč ga kopičijo na zalogo; 2. obnova satja;

3, temeljit pregled satja, zalege in zdravstvenega stanja družine;

4. ogled matice.

Z omejitvijo zalege v točki 1. smo v normalnih razmerah
precej gotovo zabranili rojenje za nekoliko tednov.

176

C. Doba rojenja.

Ob najpopolnejšem razvoju v panju, ko je v njem v izobilju
medu, mladine in pokritega ter nepokritega zaroda, ko je domača
hiša tako rekoč že pretesna, zapusti matica z delom svoje dru¬
žine staro stanovanje in se izseli s prvim rojem. Ali stori matica
to, ker je sužnja za blagor svoje družine? Nel Kakor vse stvar¬
stvo, je tudi čebela podvržena naravnim zakonom, da teži za
ohranitvijo svojega rodu, da se razmnožuje. Ta zakon samoohrane
preveva torej matico in vso njeno družino; temu zakonu se
pokori del rodu s staro matico vred, ko na višku svojega razvoja
zapusti v rodni hiši skoro vse izobilje, sad svojega truda, in
rodno hišo samo ter si vzame na pot kot doto iz polnih lončkov
le toliko, kolikor pač more nesti želodček; hiti v božjo naravo,
da si poišče daleč kje novo domovanje. 20—30.000 čebel za¬
pusti ob določeni uri zavestno  in brez bojazni svoj dom, brez
kake sile, sledeč le naravnemu nagonu, da razširi svoje kraljestvo,
kadar so dani za to vsi potrebni pogoji.

Delo čebel, ki je osnovano na prirojenem nagonu, je v
glavnem trojno: 1. nabiranje hrane (medu in obnožine), 2. mno¬
žitev in negovanje naraščaja in 3. ustvarjanje novih družin z
novim bivališčem.

Kadar roj izleti iz panja, zapusti staro bivališče z namenom,
da se za vedno loči od starca. Nekaj časa raja po zraku v
okolici čebelnjaka, nato se zbere na kaki veji v kepo, toda ne
zato, da bi ga čebelar ogrebel, ampak radi tega, da se »oddahne",
preden odleti k novemu bivališču, ki so ga čebele že poprej
poiskale. Ko ga pa čebelar prehiti in ga vsadi v kak prazen
panj, se ukloni čebelarjevi volji, ker je čebelar s tem, da ga je
vsadil v nov panj, že zadostil rojevemu naravnemu nagonu,
oziroma njegovi takratni potrebi. Ako bi ga vrnil starcu, bi ravnal
protinaravno. Čebele bi zopet iskale prilike, da bi kmalu vnovič
izrojile.

1. Čebelarjenje na roje ali na med.

V spomladanski dobi lahko uravnamo svoje čebelarjenje v
dve smeri: ali tako, da dobimo čim več rojev in pomnožimo
svoje čebelne družine, ali pa tako, da pridobimo čim več medu.
Pri čebelarjenju na med mora seveda čebelar rojenje kolikor
mogoče omejiti, da močnih družin s cepljenjem ne oslabi.

177

Ako je zadnje dni aprila meseca ali pa v prvi polovici maja
meseca ugodna paša, se navadno poraja v panjih nagon za
rojenje, čebele se pričnejo pripravljati na roj.

2. Kako se čebele pripravljajo na roj.

Že pri prestavljanju smo se lahko prepričali, ali se čebele
pripravljajo na roj. Ce smo našli matičnike, ki so jih čebele
napihnile po robeh satja z namenom, da jih matica prej ali slej
zaleže, je to prvi znak, da se je panj jel pripravljati na roj.
Takrat pa, ko smo prestavljali, panj še ni bil goden za rojenje, ker
je imel še premalo živali. Zato smo mu matične lončke podrli in
s tem rojenje za nekaj časa zadržali. Ako pa panj pregledamo
čez kake 3 tedne po prestavljanju, pa dobimo včasi na satih v
plodišču že matično zalego, ako je paša dobra in donos obilen.
V posameznih panjih je včasih po 10—20 pa tudi več matičnikov
različne starosti; poleg pravkar zaleženih so neredko že zadelani
ali taki, ki jih bodo čebele vsak čas pokrile. Matica je zalegla že
skoro vse prazne celice v plodišču, v medišču so se pa na satih, ki
smo jih bili prestavili iz plodišča, izlegle že vse čebele. Prvi trotje,
ki so se izlegli, so tudi že živahni ter se v opoldanskih in zgod¬
njih popoldanskih urah že izpreletavajo z mladimi čebelami vred
okoli čebelnjaka. Ko je torej v panju mnogo zalege in mladih
čebel, je razvoj družine na višku. A. Z. panj ima, ako je normalno
razvit in živalen, 50—60.000 čebel, kranjič pa 20—30.000.

Kranjiči, ki so mnogo manjši od panjev velike mere z me-
diščem, so mnogo pred temi na višku razvoja. Zato tudi navadno
rojijo 10—20 dni poprej kot panji velike mere. Ker imajo ne¬
premično satje, jih glede rojenja ne moremo tako lahko opazovati
kot panje s premičnim delom, ki vanje lahko vsak čas pogledamo.
Vendar tudi pri kranjičih po nekaterih znakih lahko spoznamo,
kdaj nameravajo rojiti, in sicer pri žrelu in zadaj na satju. Nekaj
dni pred rojenjem opazimo zjutraj pri žrelu na bradi kapice
(pokrovce od trotje zalege), ki jih čebele izmetavajo iz panja.
Trotje se živahno spreletavajo okoli panjev, čebele pa izletavajo
bolj malo na pašo. Ako pogledamo v tak panj od zadaj, vidimo,
da sede čebele tesno skupaj za satjem, četudi je lepo vreme.
Ako jih podregaš s prstom ali vanje pihneš, se niti ne zmenijo;
čisto krotke so in se ne dajo zlepa razdražiti. Stari čebelarji
pravijo takemu panju, da sedi na roj, ker namerava v kratkem
rojiti, če ga ne odvrne slabo vreme.

Praktični čebelar

12

178

V panjih s premičnim safjem, posebno v A. Ž. panju, lahko
pa s pregledovanjem plodišča natančno zasledujemo, kako se
čebele pripravljajo na roj.

Ko zapazimo, da je matica zalegla prve matične lončke,
lahko izračunamo, kdaj približno bo roj: Jajčece namreč doseže
starost 3 dni, žerka 6 in ličinka 7 dni. Ko torej matica zaleže
prvi matični lonček, lahko pričakujemo prvi. roj običajno čez
7 dni. Prvi roj vodi praviloma stara matica. Včasih pa prvec
radi slabega vremena dolgo ne more izrojiti; tedaj čebele staro
matico umore in panj izroji s pevko (prvec s pevko), 16.—19. dan
potem, ko je matica zalegla prvi matičnik. Včasih se prvi roj
(s staro matico) zaradi vremena toliko zakasni, da roji komaj
tri do štiri dni pred drugim rojem.

Čez nekoliko dni po prvcu, običajno čez 9 dni, roji panj
drugič, čez dva do tri dni nato pa še tretjič. Včasih da panj
samo prvca, včasih pa tudi četrtca ali celo petca in se skoraj
popolnoma izroji, če pravočasno ne posežemo vmes.

Ko najdemo po robeh satov že več pokritih matičnikov, smo
lahko prepričani, da bo panj prav v kratkem rojil. Vendar se
tudi zgodi, da panj zaradi slabega vremena rojenje opusti, dasi
so bili matičniki že zaleženi. Potem tisto leto običajno sploh ne roji.

3. Priprave za sprejemanje rojev.

Ob rojih ima čebelar navadno največ opravka in skrbi pri
čebelah. V teh dnevih je čebelarjeva navzočnost pri čebelah
potrebna, ob lepih opoldanskih sončnih urah tako rekoč vsak
dan. Da pa ne bo v teh važnih urah v stiski, se mora na roje
že prej dobro pripraviti.

Priprav za sprejemanje rojev je zelo veliko. Pred vsem
mora narediti čebelar natančen načrt, kako bo čebelaril v bodo¬
čem letu, koliko bo sprejel rojev, katere panje bo pustil rojiti
in katerim bo skušal rojenje preprečiti i.t. d. Odločiti se mora že
takrat, ko panje pregleduje, t. j. pri prestavljanju zalege v medišče
ter pri drugih čebelarskih opravilih in opazovanjih. Večkrat pa
čebele vse čebelarjeve načrte in račune prekrižajo, bodisi zaradi
slabega vremena, ali slabe paše, ali pa iz kakih drugih vzrokov;
toda čebelar mora biti na vse pripravljen. Večkrat se zgodi, da
panji spomladi prav lepo napredujejo, ob rojih pa, v mesecu
maju in juniju, t. j. prav tedaj, ko se prične glavna paša, nastane
trajno slabo in deževno vreme. Ker čebele paše ne morejo iz-

179

rabiti in je v panju malo medu in obnožine, radi tega navadno
ne rojijo in je tudi bolje, da ne, ker bi bili v tem primeru roji
čebelarju le v nadlego. Drugače je, če je ob rojih ugodno
vreme in dobra paša. Tedaj pri močnih plemenjakih lahko z
gotovostjo pričakujemo rojev in moramo biti nanje pripravljeni.

Najprej moramo pripraviti seveda panje. A teh ne priprav¬
ljajmo šele tedaj, ko je roj že v zraku, ampak že pozimi. Ako
si bomo nabavili novih panjev, moramo skrbeti, da jih dobimo
pravočasno, t. j. najkesneje v začetku meseca aprila. Bodisi da
so novi ali stari, treba jih je dobro očistiti prahu in pajčevine
in jih prezračiti. Kdor svoje panje zunaj napoji s karbolinejem,
kar radi črva ni slabo, stori najbolje, če jih namaže že v jeseni,
da do rojevine izgube duh. Čebelarji s panji s premičnim satjem
morajo tudi satnike že pozimi pripraviti in jih zažičiti. (Glej
str. 54.) Satnice pa smemo pritrditi v satnike šele nekaj dni
pred roji, kajti dokler jih nujno ne potrebujemo, se najlepše
ohranijo, če so spravljene v suhi shrambi, zložene druga vrh druge.

Kdor nima sam priprav za izdelovanje satnic, naj že v
jeseni ali vsaj do meseca januarja izroči vosek delavnici, kjer
izdelujejo satnice (v zameno za vosek, ali proti plačilu dela),
da jih spomladi dobi pravočasno; kajti satnice pričnejo navadno
izdelovati meseca februarja.

Kdor nima svojega voska, kakor n. pr. čebelarji začetniki,
ki morajo čebelariti 3 do 4 leta, preden ga kaj pridelajo, mora
seči v žep in kupiti potrebno število satnic, ako hoče uspešno
čebelariti. Na 1 kg  jih gre 14 do 15, za en roj pa je potrebnih
7 do 9. Ako ima čebelar že v zimskem času narejen načrt,
koliko rojev bi hotel v prihodnjem letu sprejeti, oziroma koliko
panjev čebel bi želel več imeti, že lahko poprej izračuna, koliko
satnic bo potreboval in koliko mu bo treba šteti zanje.

Pomniti pa moramo, da pri rojih ne smemo štediti. Ako
hočemo napredovati vzorno in hitro, vsajajmo roje le na cele
satnice, ki jih bodo čebele hitro izdelale. Lepo izdelano satje
z malo trotovine je namreč zelo važen pogoj za napredno
čebelarstvo.

Včasih so čebelarji vsajali roje le na osnove; nalepili so
na zgornje letvice satnikov 4—5 cm  ozke trakove satnic. Čebele
so potem satje stavile po teh osnovah. Štedljivi čebelarji še
dandanes delajo tako, a čebele jim ne izdelajo vselej lepega
satja in še tega zelo počasi. Večkrat prvo leto sploh ne dode-

n

180

lajo vseh satov in tedaj je pozimi v plodišču pri polnem številu
satov spodaj veliko praznega prostora, kar za prezimovanje če¬
bel ni dobro. Nedodelane sate čebele nadaljujejo šele spomladi,
pa jih močno pokaže s trotovino. Posledica tega je, da panj
še drugo spomlad nima dodelanega satja, kajti ako pustimo vso
trotovino, izpodredi preveč trotov, ako jo pa izpodrezujemo,
imamo še nadalje praznoto spodaj v plodišču. Tako se preti¬
rano varčevanje s satnicami maščuje.

Bolje je torej, da sprejmemo manj rojev, pa preskrbimo te
dobro, kakor da bi štedili s satnicami. Roj izdela že prvo leto
lepo satje do spodnje letvice na samih osnovah le tam, kjer je
še v mesecu juliju prav obilna paša. Takih krajev pa je pri nas
prav malo.

4. Kako pripravimo panje za roje.

Nekaj dni pred roji postavimo panje v čebelnjak že na
stalno mesto, opremljene z vsem potrebnim. V A. Z. panjih, ki
vanje mislimo vsaditi roje, pokrijemo rešetko z deščicami tako
natančno, da ni potem nobenega prehoda iz plodišča v medišče
in obratno. Ako nameravamo v panj vsaditi dva roja, enega
spodaj, drugega zgoraj, kar je najpravilnejše, denimo v panj
vseh osemnajst satnikov s pravilno zažičenimi celimi satnicami,
9 v plodišče, 9 v medišče. Le na krajnem satniku naj bo od
zgoraj navzdol samo polovico satnice, da čebele spodaj zgrade
lepo trotovino, ki jo potem vsako spomlad izrežemo, da napra¬
vijo novo.

Celih, že izdelanih satov pa ne kaže devati vmes, kajti roj,
bodisi prvec ali drugec, sam rad izdeluje satje. Satnice mu le
pomagajo, da hitreje in pravilno izdela lepo satje. Uredimo tudi
okenci v panju, da se lepo in pravilno prislanjata. Tako je panj
pripravljen za roj. Sedaj ga zapremo in zamašimo žreli za to¬
liko časa, dokler ne dobimo roja, da ne pride kaka žival do satnic.

Čebelarjem začetnikom bi pa svetoval tole (kakor sem omenil
že v drugem delu te knjige pri izdelovanju panjev str. 37): Kdor
je prejšnjo jesen ali pa morebiti šele sedaj spomladi kupil na
primer dva kranjiča plemenjaka, lahko pričakuje od njih, ako
sta mu lepo prezimila, 4 roje, t. j. od vsakega prvca in drugca.
Za isto leto naj si pa nikakor še ne nabavlja A. Ž. panjev, po¬
sebno zaradi tega ne, ker jim še ni kos; nabavi naj si rajši
polovičarje na sedem ali devet satnikov. (Glej str. 47, sl. 291)

181

Te naj pravilno opremi s celimi salnicami in naj jih dene v
zasilni čebelnjak, ako še nima pravega čebelnjaka.

Vanje naj vsadi roje iz kranjičev. Ako bi se pa kak roj
ponesrečil, t. j. da bi kak kranjič ne rojil dvakrat, naj kupi pri
kakem čebelarju roj, da že to leto naseli vse štiri panje.

Marsikomu se zdi mogoče čudno, zakaj ne svetujem čebe¬
larju začetniku, da bi že prvo leto čebelaril v A. Z. panju. Zakaj
mu ne svetujem? Pri polovičarju se bo prvo leto najlaže privadil
opravljati čebele, premikati in pregledovati sate, laže jih bo pre¬
zimil ter vzgojil 4 močne plemenjake, ki mu bodo dali prihodnjo
spomlad 8 močnih rojev; tedaj naj si preskrbi 4 A. Z panje, ki
jih bo z lahkoto in uspehom naselil po navodilih, ki slede.

Eksportne panje, ki smo jih prvo leto nabavili, lahko upo¬
rabljamo še nadalje vsako leto za roje. Ko pa imamo že zadostno
število A. Z. panjev naseljenih, vsajamo roje iz njih v eksportne
panje zaradi pridobivanja satja. Vsakemu čebelarju svetujem, da
ima poleg drugih panjev tudi nekaj polovičarjev. Pri 10 A. Z.
panjih si omislimo še 4 polovičarje in jih opremimo vsako leto
s celimi satnicami. Spomladi vsadimo vanje roje prvce iz A. Z.
panjev, jeseni jih pa vse podrimo, odnosno združimo z družinami
v A. Z. panjih, ki smo jim odvzeli slabo, staro, neprosojno satje.
Pozimi so eksportni panji prazni in jih lahko porabimo za
shrambo praznega satja. Drugo spomlad pa vse to zopet po¬
novimo. Na ta način dobimo vsako leto 36 novih lepih satov,
kar za 10 A. Z. panjev zadostuje. Od A. Z. panjev pa lahko
dobimo vsako leto 3—4 kg  čistega voska (ako pretopimo staro
satje), ki ga zamenjajmo za satnice. Sele takrat, ko bomo pre¬
skrbljeni z dobrim, lepim satjem, bomo prebili ledino v svojem
čebelarstvu.

Na podoben način opremimo panje za roje, ako čebelarimo
v panjih drugačnega sestava, seveda s premičnim satjem. Kra-
njiču pa, ki vanj mislimo vsaditi roj, nalepimo z mešanico raz¬
topljenega voska in nekoliko kolofonije na strop nekaj satičkov
(bolj spredaj pri žrelu), kot sled, kjer naj se ustali bodoča družina.

Nadalje pripravimo še sipalnik za vsajanje rojev, omelce
ali perot, lahek panj ali zabojček za ogrebanje (ogrebnik),
prestrezalo ali vršo, žlico ogrebalnico, posodo z vodo, malo
ročno brizgalko in priročno lestev. Kot ogrebnik za roje je
najprimernejši kak star, prazen kranjič brez zadnje končnice.
Vanj najlaže ogrebemo čebele z veje.

182

5. Rojenje.

V članku „Kako se čebele pripravljajo na roj“, sem sicer
omenil, da čebelar lahko približno ugotovi dan roja že po sliki,
ki jo nudi čebelno plodišče, vendar je treba vedeti, da se to
vselej ne obnese. Upoštevati moramo še sledeče:

a)  Da je kak panj pripravljen na roj, spoznamo po dolo¬
čenih znakih v panju in zunaj njega. Na ta dan izletava le malo
čebel na pašo, pač pa v obilnem številu že v jutranjih urah
prisedajo pred žrelom. Čebele, ki nameravajo rojiti, ta dan v
panju nič ne delajo, ampak posedajo nepremično po robeh
satja in po dnu panja. Ako panj odpremo, ne zašume nič, še
ganejo se ne, ampak le mirno čakajo ure, da izrojijo. Šumeti in
urno gibati se pričnejo šele tik pred rojenjem, ko planejo po
medu, da se ga pošteno napijejo; vzamejo ga sabo za več dni.
Tudi pred žrelom je takrat velik direndaj. Čebele se trumoma
usipajo iz panja, begajo po bradi sem in tja, zginejo v panj,
pa jih je takoj nato zunaj zopet vse črno, zlasti mladih. Z mla¬
dimi čebelami se pokažejo tudi trotje, ki navadno dopoldne
ne izletavajo. Na vsa ta znamenja pazimo, sicer nas bo roj pre¬
senetil.

b)  Drugi pogoj za rojenje čebel je lepo, sončno, jasno in
mirno vreme. Daši je v panju vse pripravljeno ter čakajo čebele
le ugodnega trenutka za odhod, ne izlete, ako vreme ni ugodno,
ampak odlože rojitev na drugi dan. Zgodi se lahko, da slabo
vreme traja več dni zaporedoma in roj ne more izleteti. Mlada
matica v matičniku je že godna ter se začne oglašati in čaka
odrešenja, stara je pa še v panju, ker se z rojem ne more
umakniti. Tedaj čebele kaj rade staro matico umore. Oklenejo
se je tako tesno in jo mrcvarijo tako dolgo, da jo v klobčiču
kmalu uduše. Potem jo vržejo iz panja pred žrelom na tla, kjer
jo drugo jutro presenečeni čebelar lahko najde. To mu je za¬
gotovilo, da so čebele rojenje odložile; rojijo potem šele čez
5 ali 6 dni z mlado matico pevko.

Ako pa gre vse po sreči in so dnevi, ko se panj pripravi
na roj, ugodni, se roj lepega dne glasno šumeč usuje navadno
med 9. in 14. uro iz panja. Najprej gredo stare čebele, ki roj
vodijo, nato mlade in trotje; med njimi je tudi matica. Dvignejo
se do kakih 10 m  visoko, se kot živ oblak razgrinjajo in
veselo šume ter se spreletavajo sem in tja. Skrben čebelar

183

mora biti takoj na mestu, da roj opazuje in stori vse, kar je
potrebno, da se usede na pripravno mesto.

Tak roj, ki zapusti panj s staro matico, imenujemo prvec.
Ker je matica dokaj težka in ni navajena letanja, se kmalu
utrudi. Letati more komaj kake 1 / i  ure; zato si kmalu poišče na
bližnjem drevesu mesto, kjer se usede na kako vejo ali na
deblo. Čebele začnejo prisedati k njej in se v teku 20 minut
zbero v kepo, podobno velikemu grozdu.

V roju na veji počivajoče čebele bi se prej ali slej dvig¬
nile ter odletele proti novemu domu. Preden pa to store, jih
moramo ogrebsti. Podvizajmo se zlasti pri roju z mlado matico,
ki ne čaka dolgo na veji. Saj se včasih niti ne usede in jo kar
popiha čez hribe in doline. Prvci s staro matico pa radi včasih
počakajo čebelarja na veji tudi kak dan.

Preden govorimo o ogrebanju, si oglejmo še druge zani¬
mivosti rojenja.

Večkrat se zgodi, da roj izleti iz panja, pa se kmalu zopet
vrne. V tem primeru je dvoje mogoče: ali ni šla matica z rojem
iz panja, ali pa je zunaj padla na tla in se zaradi teže, starosti
ali pohabljenih kril ne more dvigniti, pa je tudi čebele ne morejo
najti. Zato preglejmo ves prostor, nad katerim je roj letal, ali je
matica morda kje na tleh.

Ako natančno opazujemo roj, ko leta v zraku, že lahko
ugotovimo, ali je matica med čebelami ali je ni. Če se suče
roj v krogu ter jasno šumi, ima matico. Ako pa opazimo, da
letajo čebele raztreseno sem in tja, da je njih šumenje zamolklo
in da nikamor ne sedajo, je gotovo, da je roj brez matice Pre¬
glejmo hitro po tleh, zlasti pred čebelnjakom, in ako jo najdemo
ter je še zdrava, jo dajmo v matičnico in jo navežimo na dolgo
palico, ki jo nato dvignimo v zrak tam, kjer leta največ rojevih
čebel. Ko jo čebele zasledijo, se prično hitro zgrinjati okoli
nje. Nato prislonimo palico z matico vred h kaki veji in kmalu
se bodo vse čebele zbrale okoli nje.

Vrnimo se k panju, ki je rojil s staro matico. Takemu panju
pravimo izrojenec. Ako pogledamo vanj, vidimo, da v njem ni
baš mnogo čebel, pač pa v izobilju pokrite, že skoraj godne
zalege; ta se naglo polega in je v panju vsak dan več čebel.
Poleg tega ima še mnogo trotov in kakih 5—10 matičnikov
različne starosti, iz katerih se bodo izvalile nove matice.

184

Prva mlada matica se izvali v kakih petih dneh. Če je panj
precej oslabljen, da ima malo živali ter je v satju le malo medu
in obnožine, zgrizejo čebele in poderejo vse druge matičnike
in pomečejo matično zalego iz panja.

Drugače je, ako je panj še zelo živalen in ima mnogo
mladih čebel, medu in obnožine ter je še dobra paša. Takrat
čebele mislijo na ponovni roj. Ko se prva mlada matica izvali,
ji čebele ne pustijo, da bi pomorila mlade matice v zalegi,
ampak varujejo skrbno noč in dan vse matičnike z zalego vred,
da ne more blizu. Zaradi tega se vznemirja, bega po satju in
poje s krepkim, nekoliko zategnjenim glasom tiii, tiii, tiii. S tem
petjem zadržuje druge matice, ki so v matičnikih že godne, da
ne izležejo iz njih; te pa zopet kvakajo z zamolklim kva, kva,
kva, ker se hočejo prepričati, ali je matica še v panju, ali je
že izrojila. Taki matici pravimo pevka (panj je zapel, poje),
prvcu s tako matico pa kratko pevec.

Ko čebelar zasliši to petje pri panju, ki je dal prvca, mu
je gotovo znamenje, da ima že novo matico in da misli še ro¬
jiti. Ako hoče imeti iz tega panja še en roj (z mlado matico),
naj pusti vse pri miru in v treh do štirih dneh bo dobil roj, ki
mu pravimo drugec. Tak roj je bolj muhast kakor prvec. Že pri
vremenu ni tako izbirčen in roji tudi ob hladnih dnevih, če se
le količkaj pokaže sonce; pa tudi glede časa si dovoljuje večjo
prostost, ker zapusti panj lahko že ob devetih zjutraj, ali pa šele ob
štirih ali petih popoldne. Ker je matica mlada in lahka, pazimo,
da nam roj ne pobegne, ali se usede daleč proč od čebelnjaka
na kako visoko drevo. Kaj potem storiti, bomo zvedeli pozneje.

Ako pa iz panja, ki je dal prvca, nočemo roja drugca,
izrežemo vse zaležene matičnike, čebelam pa pustimo matico
pevko. Tak panj tisto leto več ne roji. Panj, ki je že dal drugca,
lahko da čez kake tri dni še en roj. Ta se imenuje tretjevec.
A pameten čebelar tega ne dopusti, ker bi starec preveč oslabel.
Zato stori vse, da prepreči ta roj na način, kakor smo povedali
že pri drugcu.

Drugec ima običajno več mladih matic, zlasti če je slabo
vreme rojenje zadrževalo in je med tem več matic v matičnikih
postalo godnih.

Ce preroji prvec še v istem letu, pravimo, da je dal vnuka.
Taki roji so seveda zelo redki in so mogoči le ob dolgi in iz¬
datni paši.

185

Lakotnih rojev ne smemo prištevati k pravim rojem. Če
zmanjka čebelam hrane in stradajo, zapuste panj. To store tudi,
če je vešča satje tako napadla, da ga čebele ne morejo več
rešiti. Taki roji so prava sramota za čebelarja, ki tega lepega
imena niti vreden ni.

6. Ogrebanje rojev.

Čebelar mora imeti ob rojih v čebelnjaku vedno vse pri¬
pravljeno, kar potrebuje pri ogrebanju in vsajanju rojev, da mu
ni treba ničesar šele iskati, kadar dobi roj ;  kajti ako bi šele
takrat iskal potrebno orodje in ga skupaj znašal, ko roj že pleše
v zraku, bi mu lahko pobegnil, ali se pa tako usedel, da bi
prišel le s težavo do njega.

Če se je roj usedel na vejo v podobi kepe, mu bomo naj¬
laže prišli do živega s kako tako lestvo, ki se razpne, da jo
lahko postavimo pod drevo. Nato vzamemo že pripravljeni
ogrebnik (zabojček ali panj kranjič)
in gremo po lestvi toliko visoko, da
dosežemo roj z gornjo odprtino ogreb-
nika. Odprtino nastavimo pod roj ter
krepko in previdno sunemo z robom
ogrebnika ob vejo, ki na njej roj visi.

Roj se ob udarcu pretrese in vsa
glavna rojeva kepa, ki je v njeni sre¬
dini gotovo tudi matica, pade v ogreb¬
nik. Čebele rade ostanejo notri, ako
je matica med njimi. Ogrebnik držimo
nekoliko časa mirno na mestu, kjer
je sedel roj, ali pa ga privežemo k
lestvi ali k veji še za kake pol ure,
da se zbero v njem vse rojeve če¬
bele, ki še letajo okoli. Nato odne¬
semo roj v čebelnjak.

Ako se roj usede na tak primeren
kraj, da ni preveč visoko od tal, ga
je najlaže ogrebsti. Stari čebelarji so
priporočali, naj tisto drevo v bližini

čebelnjaka, ki je najpripravnejše za ogrebanje, nekaj dni pred
rojem večkrat poškropimo z medeno vodo, češ da roji na tako
drevo rajši sedajo. Težje je ogrebanje, ako se roj usede na

Sl. 90. Ogrebnik za roje.

186

deblo ali med debelejše veje, ki se ne dajo potresti. Takrat je
treba spraviti lestvo prav v bližino roja. Da ogrebač laže in
mirno dela, je najbolje, če dene čebelarsko pokrivalo na glavo
in obleče čebelarske rokavice. Nato vzame ogrebnik in mokro
gosje pero ter gre po lestvi do roja. Ogrebnik nastavi tik roja
ter ga obesi ali priveže k lestvi, oziroma k drevesu in s perotjo
ali z veliko leseno žlico (ogrebalnico) obere z debla ali veje
čebele v ogrebnik. Ako sedi roj okoli in okoli debla, poskušajmo
najprej najti matico. Cim jo opazimo, jo pahnimo s perotjo v
ogrebnik ali jo vjemimo z roko in jo spustimo na dno ogrebnika,
nato pa hitro  ometimo za njo še čebele.

Ako je matica mlada, je bolje, da jo pripremo v matičnico,
ki jo položimo na dno ogrebnika. Potem se nam vsaj ni bati,
da bi ušla zopet na vejo, ali da bi roj pobegnil. Ko roj vsadimo
v panj, jo izpustimo med čebele.

Kadar smo prepričani, da je matica že v ogrebniku, ni po¬
trebno, da bi vse čebele ometli vanj, kajti v kratkem času se
bodo same sprašile k njej.

Ce pa ne vemo gotovo, ali je matica med čebelami v ogreb¬
niku, se o tem lahko prepričamo po vedenju čebel. Ako je med
njimi, so vse čebele, ki sede na robu ogrebnika, obrnjene v
njegovo notranjščino in prijazno krepelijo s krili. Ako je pa ni,
kar se lahko zgodi, če je nismo z rojem vred otresli v ogrebnik
ali nam je iz njega ušla, so čebele nemirne, šume močno ter
silijo iz ogrebnika. Kmalu je ves roj zunaj in čebele naletavajo
zopet na mesto, s katerega smo jih ogrebli. Počakajmo, da se

zopet zberejo v kepo in jih šele potem vnovič ogrebimo.

Kakor že omenjeno, se včasih pripeti, da čebele sicer iz-

rojijo, matica starka pa ne gre z rojem. Ako je rojil panj, ki

ima nepremično satje, ne moremo ničesar storiti: roj se bo
vrnil v panj in bo prihodnji dan z matico vred bržkone vnovič
rojil; ako je pa dal tak roj panj, ki ima premično satje, ga
naglo odprimo, poiščimo matico in jo priprimo v matičnico, ki
jo privežimo na dolgo palico. Potem postopajmo tako, kakor
smo že poprej popisali. Ako se matica pri rojenju iz katerega¬
koli vzroka izgubi in se vrne roj v starca, je najbolje, da panj
pustimo pri miru, ker bo itak v kratkem izrojil z mlado matico
in bo drugi roj tem večji.

Ce sedi roj tako, da mu nikakor ne moremo do živega, ga
poskušajmo pregnati na primernejše mesto, in sicer z dimom

187

ali s krpo, ki smo jo poprej namočili v brinovem olju ali v raz¬
redčeni karbolni kislini.

Prav težko pridemo do roja, če se je usedel na kako vi¬
soko drevo. Tedaj moramo pristaviti dolgo lestev, ogrebnik pa
navezati na kak dolg drog, ali pa zlesti na drevo, za kar je pa
treba pazljivosti, da se človek ne ponesreči, kar se je že mno¬
gokrat zgodilo. Včasih je potreben pomagač, ki omete čebele
z mokrim, na dolgo palico privezanim omelcem v podstavljen
ogrebnik.

Nekateri čebelarji si pomagajo v težkem položaju takole:
v ogrebnik pritrdijo sat z zalego in ga spravijo, privezanega na
dolg drog, v neposredno bližino roja. Roj kmalu zleze na sat,
oziroma v ogrebnik.

So pa tudi primeri, da ne moremo priti drugače do roja,
kakor da vejo, kjer sedi, kratko malo odžagamo. Seveda jo mo¬
ramo prej z vrvjo primerno zavarovati, da ne pade z rojem
vred na tla.

Ako se je roj usedel na visokem drevesu na tak kraj, da
sploh ne moremo do njega, ga pustimo gori do večera. Morda
počaka do takrat na drevesu. Potem ga otresemo s kakim dol¬
gim drogom s kljuko, da padejo čebele na tla. Ako pade z njimi
vred tudi matica, se bodo čez noč zbrale na tleh v kepo ter
jih lahko drugo jutro zgodaj ogrebemo in spravimo v čebelnjak.

Sicer so taki primeri redki in še to le pri kakem drugcu
ali tretjevcu, ki ima mlado neobhojeno matico. Včasih leti roj
visoko zaradi hude poletne vročine ali zaradi pomanjkanja nizkih
košatih dreves v bližini čebelnjaka.

Kar se tiče vrste dreves, se roj usede najrajši na smreko,
jablano ali hruško. Dobro je, če je blizu čebelnjaka nizko drevje.

Ce pa opazimo, da namerava roj pobegniti, moramo hitro
kaj ukreniti, da se to ne zgodi. Najzanesljivejši pripomoček, da
roji ne pobegnejo, je brizganje vode v zrak v smer, kamor se
roj pomika, ker se čebele vode boje. S tem roj ustavimo in ga
prisilimo, da se usede na kako nizko drevo. Z roso obtežene
čebele začutijo kaj kmalu potrebo po počitku. Ce bi škropili
z vodo v prevelikih kapljicah ali celo v curku, bi čebele, ki so
radi zaužitega medu itak že težke, lahko padle na tla. Lahko bi pa
kaka velika kaplja zadela tudi matico in jo zbila na tla; roj bi
se potem vrnil v svoj stari panj. Treba je torej pri brizganju
biti zelo previden. Ko se roj usede, ga je tudi dobro nekoliko

188

porositi, zlasti ob hudi vročini, ker se čebele potem prej spri¬
mejo in roj potem laže ogrebemo. Kdor roja ne more takoj
ogrebsti, naj ga, ko se zbere na veji, večkrat pobrizga, da ne

pobegne, poseb¬
no če sonce pri¬
peka. Toda pre-
Sl. 91. Brizgalnica za roje. več vode tudi ni

dobro.

Ako bi pa vodo brizgali naravnost med čebele v zraku, bi
jih s tem še podkurili, da bi še dalje letele. Za brizganje vode je
najprimernejša ročna brizgalna (slika 91).

7. Ločitev rojev.

Pri nobenem drugem čebelarskem opravilu ne doživimo
toliko presenečenj kakor pri rojih. Kdor ima le malo panjev, ne
bo imel težav. Kdor
jih ima pa mnogo,
že ne more ob ro-
jevini sam zmago¬
vati dela; treba mu
je pomočnika.

Zgodi se, da
pričakujemo kak
dan z gotovostjo
enega ali več ro¬
jev, ki pa izostanejo
zaradi slabega in
neugodnega vreme¬
na. Ce to traja tri
do štiri dni, zatem
pa pride lep, jasen
in sončen dan, mine
komaj 9. ura in že
se usipajo iz pa¬
njev kar zapore¬
doma roji. Ko prvi
v zraku še pleše,
drevi že drugi iz
panja. Takrat je Sl. 92. Gosp. Šetinc z Jesenic z odrezano vejo z rojem.

189

treba imeti glavo na pravem mestu, ako nočemo, da se usedejo
vsi roji skupaj. Zgodi se namreč kaj rado, da prvi roj potegne
še druge za seboj in se vse roječe čebele pomešajo včasih
celo že v zraku. Kaj naj tedaj storimo? Ako opazimo, da gre
že drugi roj iz panja, ko prvi še ni izbral mesta in se usedel,
je najboljši pripomoček prestrezalo (vrša), da prestrežemo roj
že pri panju. Toda o tem pozneje. Ako pa to ni mogoče, zama¬
šimo hitro panju žrelo na dve tretjini, da se čebele bolj po¬
časi usipljejo iz panja. Vsega žrela ne smemo zamašiti, ker
bi se razburjene čebele v panju zadušile. Za ta primer moramo
imeti pripravljene dva ali tri prazne kranjiče in pokličimo še
kakega človeka, da nam pomaga. Ko smo prvi roj z brizganjem
prisilili, da se je čim prej usedel in kolikor toliko umiril, ga
moramo takoj ogrebsti; med tem naj skuša pomočnik pregnati
drugi roj z brizganjem na drugo drevo in naj ogrebe še tega,
čim se zbere. Panje z roji pustimo tam, kjer smo roje ogrebli,
dokler se ne zbero v njih vse čebele.

Kaj pa, če panji izrojijo, ko ni blizu nobenega človeka?
Kaj naj stori čebelar ali kdo drugi, ki pride k čebelnjaku in
najde velikanski roj, sestoječ iz dveh ali celo iz treh rojev?

Če se usedejo prvci skupaj, se večkrat zgodi, da se kmalu
mirno združijo in se zedinijo na eno matico, druge pa pomorijo.
Napreden in izkušen čebelar bo takega ogromnega roja vesel, ker
bo imel od njega lepo korist, začetnik je pa žalosten, ker si želi
čim več rojev, da pomnoži število svojih panjev.

Če najdemo torej tak velik roj, ki se še ni združil, se naj¬
prej prepričajmo, kateri panji so rojili. Ako sta d"a, vzamemo
dva ogrebnika, ako trije, pa tri. K drevesu, kjer roji sede, pri¬
stavimo lestvo in poglejmo dobro, koliko kep je. Čeprav so se
zbrale čebele dveh ali treh rojev na eno vejo, vendar niso vedno
vse skupaj v eni kepi, ampak jih včasih tvorijo več in ima vsaka
izmed njih gotovo svojo matico. Pobrizgajmo čebele najprej ne¬
koliko z vodo, potem ogrebimo vsako kepo posebej in pustimo
panje pri drevesu ali pa jih obesimo drugega poleg drugega
na tisto vejo ali drevo, kjer smo čebele ogrebli, in sicer za
toliko časa, da se vse spravijo v ogrebnike. Roj v tistem ogreb-
niku, kjer so čebele mirne, ima gotovo matico; tisti pa, ki iz
njega čebele uhajajo, je nima. Tedaj jo iščimo med ostalimi
čebelami na drevesu, tam, kjer jih je največ. Ako jo najdemo,
jo skušajmo ujeti. Zaprimo jo v matičnico in jo denimo na dno

190

ogrebnika, ogrebnik pa pustimo na mestu, kjer so rojeve čebele.
Drugi ogrebnik, ki smo o njem prepričani, da ima matico, odnesimo
proč. Vse ostale čebele, ki so razkropljene in raztresene okoli,
se bodo potem zbrale v tistem panju, v katerem je matica pri¬
prta v matičnici.

Pomnimo pa, da se roji z enakimi maticami ne koljejo med
seboj, četudi sedejo skupaj, n. pr. dva roja z oprašenima mati¬
cama ali pa dva z neopraženima. Če se pa usedeta skupaj dva
roja z različnima maticama, če je ena opražena, druga neopra-
šena, se začnejo čebele besno klati in jih pade toliko, da jih
ostane komaj za slab roj. Zato moramo zlasti paziti, da ne se¬
deta skupaj prvec z opraženo matico in drugec ali tretjec.

Ce se je pa nesreča že zgodila, ogrebimo roj kolikor mo¬
goče naglo, nabrizgajmo ga z vodo in stresimo na rjuho ter
ižčimo matice. Vsako priprimo v svojo matičnico. Nato posta¬
vimo zraven čebel toliko praznih panjev kranjičev, kolikor imamo
matic v matičnicah; v vsak panj denimo eno. Čebele se pola¬
goma spraže k svojim maticam, ki jih izpustimo žele prihodnji
dan, ko se čebele popolnoma umirijo.

Ako so roji drugci in tretjevci slabi in bolj lahki, se jih ne
izplača ločiti, razen če jih potrebujemo. Najbolje je, če jih vsa¬
dimo kar vse skupaj v en panj in imamo potem krepkejži roj,
ki se bo hitreje razvil v močnega plemenjaka.

Večkrat se zgodi tudi, da se roj z mlado matico usede na
vejo in se razdeli na več kep. V takem roju je navadno več
matic. Kolikor jih je namreč bilo ob rojenju že izvaljenih, so
žle vse z rojem ter se je na veji pridružilo k vsaki matici nekaj
čebel. Te navadno ogrebemo in vsadimo vse skupaj v en panj.
Matice se bodo med seboj napadale in najmočnejža in naj-
urnejža bo ostala živa. Lahko pa kako kepico vsadimo posebej
v majhen panjiček (pražilček), da se malica opraži in jo imamo
v sili na razpolago.

8. Prestrezanje rojev.

Marsikdo ima čebelnjak na takem kraju, kjer ni v bližini
primernih dreves, da bi se roji nanje usedali, ali pa je sosed
človek, ki ne vidi rad, da bi se kak roj usedel na njegovem
vrtu. Tak čebelar si lahko pomaga s posebno pripravo, da roj
ujame že pri panjevem žrelu. Pripravo imenujemo prestrezalo
ali vržo (gl. sliko 93). Roje loviti s prestrezalom je priporočno,

191

a ne lahko opravilo, ker je včasih treba dolgo čakati na roj;
ako pa čebelar zamudi le minuto, je bilo vse čakanje zaman.
Preden se prične roj usipati iz panja, mora čebelar že nastaviti
prestrezalo, da ujame roj z matico vred. Ko so vse rojeve če¬
bele v vrši, jo je treba pri žrelu zaklopih in odnesti v senco
ali v klet, da se čebele umirijo. Zvečer naj jih čebelar vsadi v
določeni panj.

Prestrezala so različne, kakor so pač za razne vrste panjev
potrebna in primerna. Za A. Z. panje je najbolj priročno 95 cm

192

dolgo, 34 cm  široko in 30 cm  visoko (obe zadnji meri veljata
za zadnji konec). Priprava je podobna kranjiču, samo da je
na enem koncu višja in širša kot na drugem. Zbita je iz desek;
na gornji strani je mesto lesa pocinkana žična mreža. Na
ožjem koncu je opremljena z leseno zaklopnico. Prestrezalo
uporabljamo tako, da nastavimo v trenutku, ko se začenjajo
usipati iz panja prve rojeve čebele, odprt ožji konec na pa-
njevo brado tesno k žrelu. Ko je ves roj notri, zapremo za¬
klopnico in roj je v naši oblasti.

Zvečer stresemo roj na sipalnik, da se čebele sprašijo v
določeni panj.

9. Vsajanje rojev.

Čebelarji, ki čebelarijo le s kranjiči, navadno roj že ogre¬
bejo v tisti panj, ki so mu ga določili za bivanje; le izjemoma
presipajo roje v kak drug panj. Ako smo n. pr. kranjiču nalepili
na strop satiček za začetek, ne moremo vanj ogrebsti roja, ker
bi se satiček lahko polomil. Ko so se končno vse čebele spra¬
vile v panj, zapremo zadnjo končnico, žrelo pa odpremo. Nato
ga takoj postavimo na določeno stalno mesto, da čebele lahko
izletavajo.

Drugače pa vsajamo roje v A. Z. panje in panje drugih se¬
stavov s premičnim satjem.

Pri teh uporabljamo posebno pripravo, ki jo imenujemo
sipalnik. Za vsako vrsto panjev mora biti primerno narejen

in si ga vsak praktičen
čebelar za svoje panje
lahko naredi sam, kakršen
mu pač ugaja. Sipalnik za
A. Z. panje je lahko iz lesa
ali iz pločevine; glavno je,
da ga lahko pristavimo
tesno k plodišču; nanj po¬
tem brez težave vsujemo
roj iz ogrebnika. Za A. Z.
panj je najpraktičnejši in
najpripravnejši tak, kakr¬
šnega kaže slika 94.

Panj, v katerega mislimo vsaditi roj, mora biti, kakor smo
že rekli, že prej pripravljen in opremljen s satniki (okviri) z

193

vdelanimi celimi satnicami ali vsaj osnovami. Glede panjev s
podolžnim satjem -— n. pr. A. Z. panjev — poudarjam še posebej,
da jim moramo vstaviti vse satnike, preden roj vsadimo, da se
čebele ne zberejo v praznem prostoru poleg satnikov in ne
začnejo tam staviti satja namesto na satnikih.

Cim so se čebele v ogrebniku umirile, odpremo panj, prista¬
vimo sipalnik in stresemo nanj roj; ogrebnik obrnemo z odprtino
navzdol ter z eno roko krepko udarimo po njem, da se čebele
vsujejo na sipalnik. Ako ostane v zabojčku še kaka pest čebel,
še nekolikokrat krepko udarimo po njem in vse čebele bodo
padle na sipalnik. Lahko jih pa ometemo nanj tudi z omelom
ali perotjo, Nato jih s perotjo polagoma zmetemo v plodišče k
satnikom, da zlezejo notri. Cim je matica v panju, gredo čebele
same rade za njo. Ko so vse notri, zapremo okence, vratca pa
pustimo čez noč odprta, da se roj ohladi in zleze med satnice.
S tem je to delo opravljeno.

10. Uhajanje rojev.

Cesto se zgodi, da čebelarju roji z mladimi maticami kar
iz plemenjaka uberejo svojo pot in jo popihajo. Primeri se pa
tudi, da uide iz panja že vsajen roj. Dostikrat je kriv tega če¬
belar sam, ker panja ni dobro pripravil, ali je storil kako ne¬
pravilnost, da je n. pr. dal roju drugcu v panj sat z medom ali
mu je takoj drugi dan pokladal. Ako roj uide kljub vestnemu in
pravilnemu ravnanju, je to povzročilo posebno razpoloženje
čebel. Taki roji pobegnejo največkrat zaradi tega, ker jih tare
glad. Pred odhodom iz plemenjaka čebele niso vzele sabo niti
toliko medu, da bi bile vsaj site, bodisi da ga ni bilo dovolj v
panju, ali so pa izrojile s tako naglico, da niso utegnile vzeti
bale s seboj.

Prvec redkokdaj uide, pač pa pogosto roji z mladimi ma¬
ticami. Da jim to preprečimo, damo vsakemu roju po en sat z
nepokrito zalego. Čebele zalege ne zapustijo; zadržuje jih v
panju, dokler se ne udomačijo in sprijaznijo z novim bivališčem.

11. Oskrbovanje rojev.

Ko smo vsadili roj v panj, ki je bil že opremljen s celimi
satnicami, in se čebele sprijaznijo z novim domom, se razdele
po vseh ulicah, zlasti če je bil roj močan; nato začnejo pote¬
govati celice na satnicah. V treh ali štirih dneh ima (pri prvcu)

Praktični čebelar

15

194

malica že vsaj en sat do polovice zalezen. Tedaj obrnejo če¬
bele vso pozornost le na tiste sate, ki so zalegi najbližji. Za
stranske sate se več ne brigajo toliko, dokler se ne razširi
gnezdo do njih. Ako je roj močan in je paša dobra, napreduje
delo hitro. Drugače pa je, ako smo roj vsadili samo na osnove
ali v kranjiča. Ker morajo čebele postaviti vse satje same, gre
delo počasneje naprej. Za take roje moramo še posebno skr¬
beti in jim pomagati s hrano. Vsaj teden dni jim je treba po-
kladati dnevno po 1 / i  kg  razredčenega medu, toda šele po tretjem
dnevu, ko smo jih vsadili. Pitamo jih tudi, če je slaba paša,
toda vedno samo zvečer.

Rojem, ki smo jih vsadili na same osnove, pa jih čebele
niso izdelale vseh, odstranimo deseti dan potem, ko smo jih
vsadili, vse stranske nedodelane ali komaj načete satnike ter
jih nadomestimo s celimi satnicami ali, kar je še najboljše, z
dodelanimi sati, sicer napravijo čebele samo trotovino.

■v

12. Oskrbovanje rojev v A. Z. panjih.

Ko dobimo prvca s staro matico, ga vsadimo v A. Z. panj
v medišče, ki je zgoraj, ko pa dobimo drugca ali prvca s pevko
(roj z mlado, neoprašeno matico), ga vsadimo v plodišče, ki
je spodaj. Po treh dneh pokladamo tri večere zaporedoma vsa¬
kemu roju s pitalnikom po en četrt do pol kg  medu, ki ga
razredčimo s prav toliko vode. Ako nimamo medu, zadostuje za
silo tudi sladkor. Roj v medišču pitamo najlaže na ta način, da
mu damo meden sat ali pa nalijemo razredčene piče v kak
prazen sat. S tem roj spodbudimo, da hitreje poteguje celice
na satnicah. Ako je močan, izdela v treh do štirih dneh vsaj
deloma vse satnice. Poudarjam pa še enkrat, da moramo opra¬
viti trikratno večerno pitanje, čeprav je dobra paša. Strošek za
pitanje povrnejo čebele desetkrat. O tem več pozneje.

Prvca v medišču preglejmo tretji dan po roju, da vidimo,
na katerem satu je zastavila matica zalego. Ako jo najdemo bolj
ob kraju, predenimo listi sat v sredino. Poglejmo pri tej pri¬
ložnosti, ali se ni kaka satnica izbočila ali kako drugače po-
kazila, ter skušajmo napako na kak način popraviti.

Pri drugcu pa opazujmo panj samo zunaj. Ako opazimo,
da je roj nemiren, da v panju čebele šume in da na bradi še
pozno zvečer tekajo sem in tja, kakor bi nekaj iskale, je roj
izgubil matico na prahi. Poskusimo mu dodati drugo neoprašeno

195

matico. Ako bi je pa ne imeli, mu dajmo sai z mlado zalego in
jajčeci, da si roj izpodredi novo matico. Druge pomoči za sedaj
ni. Če bi ga združili s prvcem v medišču, bi se čebele spo¬
prijele. Toda preden damo roju zalego, moramo vse sate na¬
tančno pregledati, da se prepričamo, je li res brez matice.

Ako pri roju opazimo, da je vse v redu, da je miren, da
nosi obnožino in pridno izletava na pašo, preglejmo drugca
deseti ali dvanajsti dan po roju, ali se je mlada matica že opra-
šila in ali že zalega. Takrat uravnajmo tudi satje in premestimo
gnezdo, če je treba, v sredino panja.

Opozarjam pa še enkrat, da zlasti drugcu in tretjevcu ne
smemo pokladati medu pred četrtim dnevom, da nam ne pobegne.

Roje moramo prve čase neprestano nadzorovati; če nastopi
trajno slabo vreme ali če preneha paša, jim moramo pokladati.
Nikdar jim ne sme primanjkovati hrane 1 Ako bi stradali, bi ma¬
tica ali popolnoma prenehala zalegah ali bi pa stavila mnogo
manj zalege, kar bi bilo panju v veliko škodo. Čebele bi lahko
začele zalego celo izmetavati in panj bi zelo zaostal. Zato je
treba velike pozornosti, da po naši neprevidnosti gradba satja
v panju ne zastane. Toda o tem več pozneje.

Ako imajo novi sati v panju vsaj za dva prsta širok venec
medu nad zalego, je roj v redu in se lahko normalno razvija.

Po preteku enega meseca si roji opomorejo z novimi mla¬
dimi čebelami. Če je takrat količkaj paše, se ni več treba bati
zanje. Konec julija ali v začetku avgusta preglejmo najprej
drugca, ki je v panjevem plodišču, je li njegova matica dobra.
Če ima obilo zalego in če ni raztresena, marveč lepo strnjena,
je matica dobra in jo potrdimo panju za mater. Nato odvzemimo
prvcu v plodišču matico; čez 3 — 4 ure odstranimo z matične
rešetke deščice, da se zgornje čebele skozi rešetko združijo s
spodnjimi. Ako pa spodnja matica ne bi bila dobra, storimo
obratno in pridržimo zgornjo matico za pleme. Sicer pa naj
ostane v panju vse, kakor je bilo. Čebele naj izletavajo do ajde
še pri obeh žrelih, dalj časa pa ne, in sicer zaradi nevarnosti
ropanja. Čez 10 dni po združitvi preglejmo še enkrat tisto dru¬
žino, ki smo ji bili matico vzeli, in preiščimo natančno vsak sat
zalege, ali niso čebele nastavile matičnikov. Te moramo vse
podreti. Čebele se potem združijo v eno samo močno družino.

S tem je novi panj postal enoten in močno živalen ter bo
lahko s pridom izkoristil jesensko pašo. Če bo ajdova paša

15 *

196

dobra, bo lahko nabral še toliko, da se bo sam preživel čez
zimo; če bo izredno dobra, bo še nekaj prebitka, če bo pa zelo
slaba, mu bo mogoče treba še nekoliko dodati.

V tem članku sem opisal v glavnih potezah najkrajši in
najzanesljivejši način, kako pridemo v enem poletju do resnično
močnih družin s satjem vred.

13. Vzreja matic.

Matica je duša čebelne družine. Od njene sposobnosti je
pred vsem odvisno, kako družina uspeva. Vzreja dobrih,
sposobnih, plemenitih matic  spada med glavne naloge
uspešnega čebelarstva. In kako tudi ne; saj se pri vseh panogah
živinoreje trudimo, da pridemo do dobre plemenske živine. V
dobi rojenja si vsak napreden čebelar lahko vzredi toliko matic,
kolikor jih potrebuje, da nadomesti z njimi ostarele in oslabele
matice in da mu jih nekaj ostane za vsak slučaj še v reservi.
Do takih matic pridemo lahko na več načinov.

Pred vsem moramo imeti v ta namen nekaj malih panjev
s premičnim delom, da lahko naselimo vanje male, ] / 4  kg  težke
čebelne družine. Te panje imenujemo prašilčke.  Več takih
panjev, združenih v eno celoto, imenujemo matičnjak.

Najbolj praktično je, če imamo za vsak sistem panjev pra¬
šilčke z isto mero, to je, da so satniki v prašilčku prav tako
veliki kot satniki v plemenjaku. Razlika je le ta, da ima prašilček
le 2—4 sate istega sistema. Tako lahko porabimo v prašilčku
katerikoli sat iz plemenjaka in narobe.

Za čebelarja, ki ima 5—10 A. Z. panjev, zadostuje, da pri¬
redi v ta namen en eksporten panj, t. j. en A. Z. panj brez me-
dišča. Tega znotraj dvakrat predeli z ločilno desko, da ima tri
oddelke. Ako ima eksportovec 9 satnikov, ga razdeli tako, da
dobi srednji predelek 3 sate, stranska dva pa po dva sata.
Vsakemu oddelku naredi spredaj malo žrelo in brado, zadaj pa
nadomesti celo okence z deščicami ali majhnimi zamreženimi
okenci, da se da vsak prašilček zase zapreti. Da žrela niso
preveč blizu skupaj, jih imajo stranski oddelki lahko ob strani,
namesto v sredi.

Kdor si da napraviti nov tak panj, je bolje, da si da na¬
praviti nekoliko širšega, n. pr. za 11 satov, ker dobi tako vsak
oddelek po 3 sate. Zadaj naj ima tak panj tudi vratca, kakor jih
imajo drugi A. Z. panji, da se pozimi da zapažiti s slamnico.

197

Spredaj naj bo tak panj prepleskan z živimi oljnatimi barvami,
in sicer vsak oddelek z drugo, da si mlade matice pri ople-
menjevanju laže zapomnijo svoj dom. Oddelke je dobro označiti
s številkami ali črkami, da pri upravljanju posameznih družin
ne nastane zmeda.

Za čebelarja, ki ima 10—20 panjev, je pa najbolje, da si
priredi v ta namen celoten A. Z. panj z mediščem vred, da ga
ima lahko v čebelnjaku med drugimi A. Z. panji. Tako majhne
družinice v matičnjaku laže prezimijo, ker se panji stikajo in
med seboj grejejo. Panju odstranimo matično rešetko in okence
ter ga predelimo od vrha do tal dvakrat z 20 mm  debelo
desko, tako da dobi tri predele. Srednji predel ima 6 satov, tri
zgoraj, tri spodaj, stranska predela po štiri, dva zgoraj, dva
spodaj. Vseh satov je torej 14. Prostor vsakega predela prede¬
limo med spodnjimi in gornjimi sati še z ločilno deščico. Tako
dobi en predel dva oddelka. Ves panj ima torej tri predele in
šest oddelkov za 6 malih družinic. Oddelki morajo biti skrbno
ločeni, da ni z enega v drugega nobenega prehoda, sicer bi
ne služili svojemu namenu. Samo v posameznih predelih se
lahko združita po dva oddelka v enega, ako odstranimo med
spodnjimi in gornjimi sati ločilno deščico. Tudi mora biti vsak
oddelek tako prirejen, da se lahko pod sate potisne 30 cm
dolg, 6 cm  širok in 10 mm  globok pločevinast pitalnik. Spredaj
ima matičnjak za vsak oddelek svoje žrelo. Zadaj je panj tako
izdelan, da se od drugih panjev v čebelnjaku nič ne loči. Vendar
je bolje, da po opisanem načinu damo narediti nov tak panj,
kakor da predelamo starega. Mizar bo namreč laže in bolje
naredil novega, kakor pa starega predelal.

Tudi čebelarji kranjičarji si lahko prirede take male pra-
šilčke, ki so podobni kranjičem, samo do so polovico krajši.
Te naj opremi s 5—10 v panju počez obešenimi okvirčki v ve¬
likosti 22 X 15 cm.  Treba jih je opremiti s satnicami ali vsaj
z začetnim satjem. Po meri okvirčkov mora biti prirejen tudi
panj. Sicer pa delajo te vrste panjiče z različnimi merami;
glavna reč je, da so tako veliki, da se morejo v njih male
čebelne družine pravilno razvijati in da lahko v njih tudi pre¬
zimijo.

V te panje vsadimo navadno tretjevce, ali pa razdelimo
takega drugca, ki ima več mladih matic; v vsak panj vsadimo
po en del roja z matico vred.

198

Na sličen način lahko opremimo z roji tudi prašilčke v
matičnjaku z večjo mero, pa še drugače, kakor bomo takoj videli.

Matice lahko vzrejamo na več načinov. Ako imamo v če¬
belnjaku kak plemenjak z dobro, rodovitno matico, ki ima po
našem mnenju vse potrebne vrline, mu vzamemo, ko se pri¬
pravlja na roj, en sat z matičnikom in čebelami vred, ki je v
njem večidel zrela zalega, in ga prenesemo v prašilček. Nato
vzamemo še en sat z medom in obnožino iz tega ali katerega
drugega panja, mu vbrizgnemo vode in ga s čebelami vred
pridružimo prvemu satu. Tako imamo naseljen en prašilček v
matičnjaku. Stare čebele odletijo v svoj stari panj, mlade pa
ostanejo na prestavljenih satih v prašilčku. Ker se čebele čutijo
brezmatične, vzamejo takoj v oskrbo svoj matičnik. V nekaj
dneh se jim izvali iz njega nova matica, izvale se kmalu tudi
mlade čebele. V 14 dneh je mlada matica oplemenjena in prične
zalegati. Na sličen način lahko napolnimo tudi druge oddelke
v matičnjaku.

Sate s čebelami lahko vzamemo iz kateregakoli panja, le
goden matičnik moramo prašilčku vcepiti iz najboljšega panja.

V tem primeru pa moramo uničiti vse druge zalezene matičnike,
ki smo jih morda na satu prenesli.

Ob sebi je umevno, da je treba take družinice oskrbovati.
Ako bi jim primanjkovalo hrane, jih je treba krmiti, dokler si
same ne opomorejo. Krmiti jih pa moramo samo zvečer, sicer
privabimo druge čebele na ropanje. Ob dobri jesenski paši se
do zime same preživljajo in naberejo še kaj za zimsko zalogo.

Če bi mlado oplemenjeno matico potrebovali v kakem ple¬
menjaku, jo prašilčku lahko odvzamemo, čim prične zalegati.
Prašilčku nato vcepimo nov matičnik iz najboljšega panja, ali
pa pustimo, ako je še čas, da si sam izpodredi drugo matico.

V tem primeru moramo družino ojačiti še z enim satom zrele
zalege iz kateregakoli drugega panja.

Prašilčke lahko naselimo tudi takole: Marsikdo ima večje
število plemenjakov, ki se pripravljajo na roj, a vsem ne more
pustiti, da bi rojili, ker ne potrebuje toliko rojev. Takim ple¬
menjakom odvzamemo matice. Če je v katerem matica dobra
in šele leto dni stara, je ne uničimo, ampak jo prenesemo z
enim satom, ki je v njem nekaj zrele zalege, s čebelami vred
v prašilček. Poleg njega postavimo še en sat z nekaj obnožine
in medu. Ako je čebel premalo, jih ometemo v prašilček še z

199

enega sata, ki ga vzamemo iz istega panja. Ometenega vrnemo
staremu panju. Stare čebele odlete v svoj stari panj nazaj,
mlade pa ostanejo pri matici. — Družina je sedaj urejena.

Matica prične v prašilčku kmalu zalegati, mlade čebele se
pa čez osem dni začno prašiti in izletavati na pašo. V treh
tednih si prašilček z živaljo toliko opomore, da mu matico že
lahko odvzamemo, ako jo potrebujemo kje drugje. Prašilček si
potem izpodredi novo matico, kakor smo že poprej omenili.

Ako hočemo kakemu panju dodati boljšo matico, ga ne
pustimo rojiti, četudi se pripravlja na roj. Nekaj dni pred rojem
mu vzemimo matico in jo uničimo. Nato mu porežimo vse že
pokrite in nepokrite matičnike. Po šestih dneh ga preglejmo še
enkrat in mu izrežimo vse matičnike, ki jih je med tem naredil
na zalegi, poberimo mu vso odprto zalego ter jo dajmo drugim
panjem. Sedaj poiščimo v najboljšem izrojencu goden matičnik,
ga z ostrim nožem previdno izrežimo in ga vcepimo panju, ki
mu hočemo pomagati, v sat iz sredine plodišča.

Ker panj nima nič svojih matičnikov in odprte zalege,
sprejme rad vcepljeni matičnik, ki se mu iz njega že v par
dneh izvali lepa nova matica.

Se boljše je, če matičnika ne cepimo, ampak prenesemo
iz enega panja v drugega kar sat z matičnikom vred, samo da
nima odprte zalege, toda tega vselej ni mogoče izvesti, zato
moramo biti spretni tudi v cepljenju in prenašanju matičnikov.

Pri cepljenju matičnikov je treba velike previdnosti, da izbe¬
remo takega, ki smo o njem prepričani, da ima živo in zdravo
matično bubo. Spoznamo ga po tem, da čebele gojilke urno
krožijo okoli njega in da so ga spodaj že nekoliko ostrgale.

Pri izrezovanju moramo biti spretni in previdni, da ma¬
tičnika ne ranimo; rajši izrežimo okoli njega nekoliko več satnih
celic, da ostane nepoškodovan. V satu, kamor ga mislimo vce¬
piti, izrežimo poprej na primernem kraju odprtino in vložimo
vanjo matičnik toliko tesno, da ne more pasti iz nje. Nato de¬
nimo sat čebelam v sredino plodišča.

Matičnik navadno vcepimo na rob sata, ne sme se pa dotikati
satnikove letvice spodaj. Ako ne ostane rad v satu, ga nalahko
privežimo z nitjo, sicer ga pa čebele hitro pritrdijo. Sat, ki smo
vanj vcepili matičnik, zaznamujmo na prednji letvici s svinčnikom,
da ga pri pregledovanju takoj najdemo.

200

Na sličen način cepimo matičnike tudi novim družinicam
v prašilčkih in narejenim rojem, tudi v kranjičih.

Kadar je matičnik v panju že popolnoma goden, ga vsak dan
poglejmo. Ce vidimo, da je na koncu lepo odprt in da zaokrožen
pokrovec še visi na njem, vemo, da se je matica srečno izvalila
in da je gotovo že med čebelami. Ce je pa od strani pregrizen
in prazen, je bilo naše delo brezuspešno; čebele matice niso
sprejele, ampak so jo uničile. Tedaj je v panju gotovo že kaka
druga matica, ali pa je bila v matičniku mrtva matična buba.

14. Novodobna vzreja matic.

Prof. Jos. Verbič.

Napredni narodi se poslužujejo pri vzreji matic že deset¬
letja drugih načinov, kakor so bili do sedaj opisani, da dobe
poljubno število iz večine zanesljivo dobrih matic. Potrebno je,
da se z nekaterimi izmed njih vsaj površno seznanimo.

Dobre malice nam dajo odlični plemenjaki iz rodu, ki smo
ga že daljšo dobo preizkušali. To so matičarji.  Matice mo¬
rajo biti oplemenjene po trotih iz družin s takimi svojstvi, kot jih
zahtevamo od matičarjev. Te družine s plemenitimi troti imenu¬
jemo trotarje.  Ne smemo jih zamenjati s trotovci,  ki zale-
gajo same trote.

Ce hočemo prili do matic, ni treba čakati, da bi matičar
rojil, ker iz vsake primerno stare čebelne ličinke, ki jo izberemo
sami, lahko vzredimo dobro matico. Skrbeti moramo le, da ima
ličinka za razvoj dovolj prostora in da je založena z obilico
krmilnega soka.

Posebnost nove vzreje matic je, da matičarja v nobenem
pogledu ne oslabimo in da ga nikakor ne oviramo v razvoju in
delovanju. O priliki mu vzamemo samo neznatno število čebelnih
ličink, skrb za vzrejo matic pa poverimo tretji družini, redniku.
Redniku ni treba, da bi imel lastnosti, ki jih zahtevamo od dobrega
panja. Zadostuje, da je živalen, dobro založen s hrano in da
ga o pravem času spravimo v rojno razpoloženje. To dosežemo
zlasti v pomladanskem času ob ugodni paši, ali ako ga izdatno
krmimo in ga imamo na tesnem in dobro odetega. Dobro je,
če si rednika izberemo že jeseni in če mu že takrat ali pa v
zgodnji pomladi zamenjamo en krajni sat s slepim satom, t j.
z leseno desko, ki ima točno velikost satnika.

201

Ko je rednik pri zaželeni moči, mu vzamemo matico. Deveti
dan, ko je že vsa zalega pokrita, ga skrbno pregledamo in mu
izrežemo vse matičnike. Ker si sedaj iz lastne zalege ne more
izpodrediti nove matice, je prisiljen, da v ta namen sprejme
tuje ličinke, ki mu jih damo iz panja matičarja.

Sedaj vzamemo iz rednika sat, ki smo ga šele pred neko¬
liko dnevi zamenjali s slepim satom zato, da se je navzel red¬
nikovega vonja, in mu odrežemo polovico ali 3 / 4  spodnjega dela.

Nato poiščemo v matičarju  mlad sat, ki ima na eni strani
nekoliko ur stare ličinke, dolge 1 do 1 1 / 2  mm.  Iz tega sata iz¬
režemo primerno velik kos (največ četrt dm 2 )  s takimi ličinkami,
ga zavijemo v toplo volneno ruto in ga prenesemo v gorko
sobo; sat vrnemo matičarju in ga pozneje zakrpamo s primernim
koščkom kakega drugega sata.

V sobi skrajšamo na izrezanem kosu matičarjevega sata
vse celice nad izbranimi ličinkami za polovico njihove višine;
nato ga razrežemo v posamezne celice. Ko jih izrezujemo, uni¬
čimo seveda več sosednih celic in njihovih ličink. Ce bi ostala
zunaj izrezane celice še kaka ličinka nepoškodovana, jo stremo.
Ostanke celic na nasprotni strani sata lahko pustimo neskrajšane.

Sedaj vzamemo prej omenjeni skrajšani rednikov sat,
ga postavimo na mizo tako, da je spodnji, obrezani rob sata
obrnjen navzgor, ter pritrdimo pripravljene matičarjeve čebelne
celice s kapljami tekočega voska po sredini njegovega roba
2*/ 2  cm  vsaksebi.

Nekateri čebelarji omejijo iz rednika vzeti in odrezani sat
na spodnji strani z letvico (vzrejno letvico)  in nanjo pri¬
trdijo te celice.

Sat z nalepljenimi zaleženimi celicami postavimo v naravni
legi brez odlašanja v sredo rednikovega plodišča. Linčinke ne
smejo biti predolgo izven panja, čeprav delamo v zakurjeni
sobi. Treba se je torej podvizati. Važno je tudi, da delamo s
popolnoma čistimi rokami. Vsak tuj vonj, posebno še vonj po
tobaku, potu, dišečemu milu i. dr. odbija čebele, da se nerade
lotijo določene jim naloge.

Rednikove čebele gredo navadno takoj na delo. Celične
stene nad vstavljenimi ličinkami podaljšajo in razširijo, ličinke
pa založe z obilico krmilnega soka. Rednika pustimo sedaj vsaj
prve štiri dni popolnoma v miru. Le krmiti ga moramo izdatno,
ako ni zunaj dobre paše.

202

V štirih dneh čebele matičnike dodelajo in zapro. Šest dni
potem pride čas, ko postajajo matičniki godni. Da nam rednik
ne roji in da nam prva izležena matica ne pokonča ostalih,
moramo pravočasno spraviti vsak matičnik v svojo matičnico.

Za to so zelo pripravne dr. Zandrove varovalne matičnice.
Delajo jih iz 4 cm  visokih in 2 cm  širokih, pravokotno obde¬
lanih koscev lipovega lesa. Skozi ši¬
roki ploskvi izvrtajo pravilno, gladko
luknjo s premerom 2 7 cm  in jo na
obeh straneh zaprejo s kovinasto
mrežico. Skozi eno manjših ob¬
mejnih ploskev napravijo 1*7 cm
široko luknjo, ki služi za dodajanje
matičnjaka na lesenem zamašku.
Nasproti tej luknji je tretja 0'8 cm
široka; v to natlačimo pred upo¬
rabo matičnice strjenega medu ali
sladkornega testa. To luknjo za¬
pira kovinska ploščica, ki teče v
poševnih utorih. Sladkorno testo je
trdna snov, ki jo zgnetemo iz štirih petin sladkorne moke in
ene petine medu.

Sl. 95. Varovalna matičnica (leži in
je na zgornji strani brez mrežice).

Deseti dan potem, ko smo dodali redniku matične ličinke,
mu porežemo previdno vse matičnike in jih prilepimo, držeč jih
vedno mirno in navpično navzdol, na zamaške posameznih ma-
tičnic. Kot lepilo služi kapljica tekočega voska, ki jo kanemo
sproti na vsak zamašek. Tako opremljene zamaške vtaknemo
previdno v matičnice, le-te pa denemo v rednika.

Da pridejo matičniki na staro mesto, t. j. v sredo gnezda,
in da lahko vse hkrati potisnemo v panj in jih potegnemo zopet
iz njega, si napravimo satnik z ogradico. V prazen satnik, ki
ima zgoraj lahko ludi nekaj cm  širok sat, vdelamo približno
10 cm  pod zgornjo letvico (ali pod satom), in sicer vzporedno
z njo, še eno letvico. Na to postavimo matičnice. Da ne pa¬
dejo z letvice, so ob zgornjem robu ograjene na vsaki strani
z ozko, tanko leseno prečko, pritrjeno na satnik z risalnimi
žebljički ali na kak drug način.

V enem ali dveh dneh se izležejo matice v matičnikih. Tedaj
je čas, da jim pripravimo novo stanovanje in spremstvo, ki ga

203

Sl. 96. Vzrejni satnik.

R = vzrejna leivica, O = ogradica z maličnicami.

potrebujejo ob plemenjenju. Vsaka matica mora priti v majhen
panjiček, plemenilnik,  in dobi za družbo čebelno družinico,
ki jo imenujemo plemenilček.

Plemenilnikov je več vrst. Naše društvo si je osvojilo eno-
satnega švicarskega, ki ga je predelal dr. Zander. Spremenjen
je le v toliko, da je v skladu z mero A. Z. panja; zunaj merjen
je 35 cm  visok, 24 cm  dolg in 6 cm  širok. Spodnje tri četrtine
njegovega prostora so namenjene za bivališče narejenega
rojčka, plemenilčka.  Širši steni tega dela sta stekleni
plošči, ki tičita v 0'5 cm  globokih zarezah in jih lahko odpiramo.
Skozi šipe lahko pregledamo čebele, matico, zalego in trote,
ne da bi mogle čebele odletavati. Na dnu je 11 cm  dolga in
2 cm  široka odprtina, ki jo zapira premična rešetka. Čebele ne
morejo skozi njo. Rabi za zračenje pa tudi za snaženje in za
odstranjevanje mrtvic. Spodaj je v eni končnici 2 cm  široko
in 0'8 cm  visoko žrelo brez brade. Leseni steni, dno in strop
so iz 1*5 cm  debelih deščic.

V ta del plemenilnika obesimo in pritrdimo satnik, ki je na¬
rejen tako, de ima polovico običajne notranje velikosti satnika
za A. Z. panj, torej 19'5 cm  dolžine in 233 cm  višine. Dva taka
satnika lahko vtaknemo v en satnik A. Z. panja, da porabimo,
če je treba, zalego in zalogo medu, ki bi ostala v njih.

204

Prostor plemenilnika nad biva¬
liščem čebel je razdeljen z navpično
deščico na dva dela. Na strani, kjer
ni žrela, je prostor za matičnico.
Spodaj je brez pregrade zvezan s
prostorom za čebele, zgoraj pa je
pokrit s pokrovcem, ki ima jeklen
jeziček; nanj obesimo matičnico.

Poleg pravkar omenjenega dela e,
merjena znotraj, 15 cm  dolga, 5 cm  ši¬
roka in 5‘5 cm  globoka shramba za hra¬
no, ki jo pokrivamo s šipo. Iz prostora
za matičnico vodi v predel za hrano
1‘5 cm  dolg in 0'8 cm  visok prehod.

Stekleno ploščico in pokrovec
za matičnico pokriva in varuje varo¬
valna deščica z zapiralom.

Pred porabo moramo plemenilnik primerno opremiti. Satniček
ožičimo s tremi navpičnimi žicami. Pod njegovo zgornjo letvico
pa pritrdimo čez vso dolžino 2—3 cm  širok trak satnice. Prostor
za hrano natlačimo skoraj do vrha s sladkornim testom in ga
lepo poravnamo. Za vsak plemenilnik ga potrebujemo 45—50 dkg.

Ko smo oskrbeli plemenilnik s hrano, ga naselimo. V vsa¬
kega pride četrt kilograma pretežno mladih čebel brez trotov.
Da jih ločimo od trotov, jih otresemo ali ometemo s satja v po¬
seben pokončen zaboj, v čebelno sito. Ta zaboj je po Švicarju
Dr. Kramerju 70 cm  visok (lahko je pa tudi nižji) in ima dno, ki
je znotraj 40 cm  široko in prav toliko dolgo. Izdelan mora biti
natančno tako, da je vsa odprtina od vrha do dna enako velika.

V čebelno sito otresemo čebele (lahko iz raznih panjev) in
pritisnemo v njegovo odprtino lahek lesen okvir, ki meri 39'5 cm
v kvadratu ter je čez njega nabita matična rešetka. Nato pokri¬
jemo sito s pokrovom, ki ima v sredi zamreženo odprtino, in
ga postavimo v hladen, temen prostor. Okvir pritiska na čebele
in se pomika navzdol, čebele pa lezejo skozi rešetko in se na¬
birajo ob stenah nad njo ali pa na pokrovu, ako smo nanj obe¬
sili kako matičnico z matico.

Drugo jutro napolnimo plemenilnike s presejanimi čebelami.
Najprej zadelamo vsakemu žrelo, mu odpremo od zgoraj eno
stekleno šipo in ga nagnemo v poševno lego. Potem pomočnik

205

zajame že navedeno množino čebel ter jih vsuje v plemenilnik,
ki ga takoj nato zapremo in postavimo vsaj za šest ur v temen
in hladen kraj. Plemenilnik mora stati na dveh letvah, da more
od spodaj zrak do čebel.

Po preteku šestih ur poberemo matičnice z neoplojenimi
maticami iz rednika in nadomestimo njihove zamaške s kepami
sladkornega testa. Plemenilnikom odvzamemo po vrsti previdno
pokrovec iznad matičnega oddelka in prekrijemo nastalo odpr¬
tino s papirjem, ki začasno brani, da čebele ne uhajajo. Nato
nataknemo matičnico na jekleni jeziček na pokrovcu in jo po¬
tisnemo v plemenilnik.

Sedaj pridejo plemenilniki zopet za 36 ur v temen in hladen
prostor.

V tem času si čebele oproste matico in se združijo z njo
v popoln rojček, ki se oprime zgornjega dela satnička. Sedaj
je čas, da prenesemo ple-
menilnike na plemenišče,
kjer imamo poleg trotarja
več hramčkov. H r a m č k i
so prosto stoječi panjički,
s strešicami; varujejo ple-
menilnike pred vremenskimi
nezgodami. V vsak hramček
gresta dva plemenilnika.

Matice se v 7 do 14 dneh
oplemene in začenjajo sta¬
viti zalego na satju, ki ga
čebele naglo daljšajo. Ko za¬
pazimo prvo pokrito zale¬
go, prenesemo plemenilnike
domov in porabimo matico.

Drug način vzreje je
nekoliko težavnejši, vendar
je zelo razširjen.

Po tem načinu dobimo
matice iz čebelnih ličink, ki
jih prenesemo v umetno narejene matičnike. Tudi tukaj se poslu¬
žujemo rednika. Pripravimo ga tako, kakor je bilo prej popisano.

Nadaljnje delo je, da si preskrbimo nekaj hrane za matično
zalego. Zato redniku peti ali šesti dan, ko smo mu vzeli matico,

206

izrežemo nekaj še odprtih prisilnih matičnikov, dvignemo in od¬
stranimo iz njih ličinke in shranimo matičnike s krmilnim sokom
vred v stekleno posodico, ki se da dobro zapirati. Deseti dan
potem, ko smo redniku vzeli matico, mu porežemo vse prisilne
matičnike, ki jih je nastavil, potegnemo iz njega tudi satnik, ki
smo ga vstavili mesto slepega sata in ga pripravimo tako, kakor
je bilo prej opisano. Sedaj si izdelamo nekaj začetkov umetnih
matičnikov. Se bolje je, da si jih že prej pripravimo. Da si jih
izoblikujemo, si preskrbimo 12—44 cm  dolgo paličico, ki je na
konceh, kjer ima 8 mm  v premeru, zaokrožena. Pred uporabo
jo za par minut vtaknemo v kozarec z vodo. Ko otresemo z nje
vodo, jo parkrat zaporedoma pomočimo v raztopljen vosek.
Oblikovalo pride prvič 10—15 mm  globoko v vosek, drugič in
tretjič pa vselej nekoliko manj. Ko ga potegnemo iz voska, ga
držimo vedno navpično, z voščeno prevleko navzdol, in čakamo,
da se vosek strdi. Ko ga tretjič potegnemo iz voska, primemo
strjeno voščeno kapico in jo nekoliko zasučemo, da se loči od
oblikovala, a sneti je še ne smemo. Nato jo pomočimo še enkrat
v vosek in jo, ne da bi čakali na strjenje voska, pritisnemo hitro
na rob sata pripravljenega rednikovega satnika in počakamo,
da se ga dobro prime. Potem previdno izvlečemo oblikovalo
iz nje. Ko smo prilepili vse umetne začetke matičnikov na red¬
nikov sat ali na vzrejno letvico ali pa kar na zamaške matičnic,
ki smo jih potem vtaknili v prevrtano rejno letvico, jih založimo
s krmilnim sokom, ki smo ga pred par dnevi shranili v stekleno
posodo. V vsak matičnik ga denemo z majhno kovinsko žličico,
ki si jo napravimo iz kosa tanke žice, majhno grudico in ga pri¬
tisnemo na dno celice, pa tako, da ne pomažemo njenih robov.

Nekateri trdijo, da je dodajanje krmilnega soka nepotrebno
in da začno čebele negovati matično zalego, tudi če je brez
hrane.

Po teh pripravah gremo k matičarju in poiščemo sat, ki
ima 1 — 2 mm  dolge (torej komaj 12—24 ur stare) čebelne li¬
činke. Da pridemo brez težave do njih, skrajšamo celice nad
njimi za polovico. Nato z zobotrebcem ali s kako slično pri¬
pravo zajamemo posamezne ličinke od hrbtne (izbočene) strani,
jih prenesemo v umetne matičnike in jih položimo na krmilni sok.

To moramo delati v gorki sobi. Ko smo končali, vrnemo
satnik z začetki matičnikov in ličinkami redniku. Nadaljnje po¬
stopanje je enako prej opisanemu načinu vzrejanja matic.

207

15. Narejeni roji.

Kakor je v naprednem čebelarstvu večkrat potrebno omeje¬
vanje in sploh preprečevanje rojev, posebno če čebelarimo na
med, tako je iz istega vzroka mnogokrat potrebno tudi, da roje
delamo sami. S tem seveda nočemč zanikati velikih prednosti,
ki jih imajo naravni roji.

Marsikateremu čebelarju so naravni roji včasih naravnost
neljubi, bodisi zaradi tega, ker jih ni vajen ogrebati, ali pa mu
ogrebanje zaradi neugodne lege čebelnjaka dela prevelike te¬
žave, ali pa da iz kateregakoli vzroka nima potrebnega časa,
da bi čakal in prežal na roje.

Tudi narejeni roji dosežejo svoj namen, če jih le naredimo
pravilno in ob pravem času. Ne sme jih delati začetnik, ker si
z nespretnostjo lahko uniči vse panje; posrečijo se le izkuše¬
nemu, veščemu čebelarju, ki jih ne dela tja v en dan.

Bistvena razlika med narejenim in naravnim rojem je v tem,
da je naravni roj sad prirojenega nagona čebelne narave, nare¬
jeni roj je pa sad čebelarjeve sile.

Narejeni roji so dobri le tedaj, ako so narejeni takrat, ko
je plemenjak, ki hočemo iz njega vzeti roj, na višku razvoja, da
se njegove čebele že same pripravljajo na roj in imajo takrat
obilo medu, zalege in čebel, ki ne zasedajo gosto le vseh satov,
ampak tudi podsedajo in jih je vse črno za okencem. Naravni
roj ima mlade in stare čebele; take naj bi imel tudi narejeni
roj. Plemenjak, ki mu vzamemo roj, naj ima vsa svojstva panja,
ki je dal prvca; predvsem naj ima godne matičnike.

Roje delamo na več načinov. Opisati pa hočem le nekatere,
ki se mi zdijo najboljši.

1. Ako imamo močnega plemenjaka, ki se že pripravlja na
roj in ima že nekaj pokritih matičnikov, ga lepega sončnega dne
odpremo v času, ko je mnogo čebel zunaj na paši, in zložimo
vse sate iz plodišča na kozico. En sat, ki je na njem slu¬
čajno matica, vrnemo panju v sredino plodišča, ves prazni
prostor pa izpolnimo s praznim, že izdelanim satjem. Čebele,
ki se vračajo s paše domov, najdejo v panju samo matico z
enim satom zalege, vse drugo je odstranjeno.

Drugo satje s čebelami, zalego, medom in obnožino vred
denemo v prazni panj, ki smo ga bili v ta namen že poprej
pripravili. Razen enega (najlepšega) matičnika podremo vse.

208

Pazimo, da kakega skritega ne prezremo, da nam narejenec
nepričakovano ne izroji. V kak prazen sat mu moramo naliti
nekoliko vode, ker jo potrebuje za negovanje zalege.

V starem panju je ostala samo matica in starejše čebele.
Ker smo mu vzeli vso zalego, prične matica zalegati prazno
satje, čebele pa pridno donašajo potrebnega živeža. V novem
panju, kamor smo prestavili vso zalego s čebelami vred,
mlade čebele pridno negujejo zalego, stare pa odletijo v svoj
stari dom.

Pri narejencu čebele več dni navadno skoro nič ne izleta-
vajo, ker nima pašnih čebel. Zato moramo nanj paziti in ga toplo
odeti. Ako mu primanjkuje hrane, mu jo moramo pokladati.

Sele v 14 dneh, ko se čebele izležejo, postane tak panj
živahen; med tem se mu opraši tudi mlada matica. Tedaj je šele
nov panj v redu.

2. Ako imamo v prašilčku kako oprašeno reservno matico
iz prejšnjega leta, jo lahko porabimo za narejeni roj takole:
V prazen panj prestavimo iz prašilčka vso družinico z ma¬
tico in satjem vred. Namestimo jo v sredini plodišča. Matico
začasno pripremo v matičnico in jo denemo med prestavljene
sate. Nato poiščemo v čebelnjaku dva močna plemenjaka, ki se
še ne pripravljata na roj. Tema vzamemo vso pokrito zalego,
vsakemu dva do tri sate, ter jih prestavimo s čebelami vred v
panj, kamor smo že poprej bili prestavili družinico iz prašilčka.
Na vsako stran družinice damo dva do tri sate in, če treba, še
kak prazen sat. Nadalje postopamo s to družino tako, kakor sem
opisal pri prvem primeru. V 24 urah lahko izpustimo priprto
matico med sata v sredini plodišča. Matica prične kmalu za¬
legati ter je panj v osmih dneh že prav živalen.

Za tak roj niso potrebne čebele, ki so že v rojilnem razpolo¬
ženju, ker to prav za prav ni roj, ampak le ojačena mala čebelna
družina, ki smo jo prezimili ter smo iz nje naredili močnega
plemenjaka. Takšen „roj“ naredimo lahko že pred rojevino.

Panjema, ki smo jima vzeli zalego, damo namesto odvzetih
satov, če le mogoče, prazne izdelane sate, sicer pa satnike s
celimi satnicami.

3. Ako imamo več močnih plemenjakov, vzamemo iz naj¬
močnejšega panja, ki se že pripravlja na roj in ima zaležene
matičnike, en sat zrele zalege s čebelami vred in en sat z

209

medom in obnožino ter matico. Oba sata predenemo v priprav¬
ljen prazen panj; med njiju denemo matico, ki smo jo priprli v
matičnico. Nato odpremo drug močan plemenjak, ki se še ne
pripravlja na roj. Temu matico pustimo, a vzamemo mu vso
godno in pokrito zalego, t. j. 3—4 sate s čebelami vred, in jo
denemo poleg onih dveh v praznem panju. Kar je v panju še
praznega prostora, ga zastavimo s praznim satjem. Zvečer dru¬
žino malo nakrmimo, drugi dan pa izpustimo matico v ulico med
srednjima satoma.

Ostalima panjema uredimo zalego, prazni prostor ob straneh
pa zastavimo s praznim satjem. Panj, ki smo mu vzeli matico,
je sedaj izrojenec; ker že ima matičnike, se bo v nekaj dneh
izvalila nova matica. Panj, ki smo mu vzeli zalego, smo pa to¬
liko oslabili, da se to leto ne bo več pripravljal na roj; vendar
sta oba ostala še močna, ker jima nismo vzeli pašnih čebel.

Na ta način narejeni roji so najboljši. Ako imamo torej
šest krepkih plemenjakov, naredimo iz njih lahko še tri družine,
ki bodo imele jeseni isto vrednost kot starci.

Pomnimo pa še sledeče: 1. Panj, v katerega denemo na¬
rejeni roj, ni treba, ba bi imel medišče. Ako ga ima, moramo
rešetko za prve tri tedne zapreti, ker potrebuje taka družina
več toplote. 2. Družine pomnožujmo le v pravem času, t. j. ob
rojih, ob lepem vremenu in ko je v naravi še dosti paše, sicer
bi morali narejence krmiti. 3. Najboljši narejenci so iz druge polo¬
vice meseca maja. Taki roji še lahko izrabijo poletno travniško
pašo. Pozneje narejeni si pa navadno ne opomorejo toliko, da
bi mogli izrabiti jesensko pašo. Narejencem pokladajmo prve
tri dni po J / 4  kg medu, ki ga razredčimo s prav toliko vode. S
tem se v panju zviša toplota. Panj zapažimo tudi z odejo; prve
dni namreč potrebuje več toplote, ker je ostalo v njem le malo
čebel. V 8 dneh se pa izleže že mnogo mladih čebel in si panj
hitro opomore.

■v

D.  Čebelarjenje na med.

Kdor ima v čebelnjaku že določeno število plemenjakov in
nima namena, da bi povečal svoje čebelarstvo, lahko prične
čebelarili na med. Vso pažnjo mora posvetiti plemenjakom in
sme jemati od njih le omejeno število rojev, kolikor jih pač
polrebuje, da dopolni določeno število panjev. Vse druge roje

Praktični čebelar

14

210

pa naj poskuša preprečiti, da se mu moč čebelnih družin ne
cepi, Če hoče to doseči, mora družine pred dobo rojenja in
med njo na poseben način oskrbovati in negovati.

1. Kako že vnaprej delujemo zoper rojilni nagon.

Zabranjevati rojenje, ko je panj matičnike že napihnil in jih
morda matica tudi že zalegla ter je družina že pripravljena na
roj, je največkrat brezuspešno, vselej pa zelo neprijetno opra¬
vilo. Zato naj čebelar, ki noče rojev, skrbi že pred roji, da
vedno sproti zatira naravni nagon po rojenju s takšnimi sredstvi,
ki posegajo v življenje čebelne družine manj ostro kakor n. pr.
podiranje matičnikov.

Ko prično spomladi plemenjaki hitro napredovati, zaleže
matica postopoma vedno več trotjih celic. To je za čebelarja
znamenje, da se v panjih obuja klic narave po delitvi družine.
Cim več je trotovine v panju, tem močneje in hitreje se ta na¬
gon budi in ojačuje. Zato naj čebelar trotjo zalego omejuje na
ta način, da s trotovino pokažene sate odstrani pravočasno iz
plodišča. Vesten čebelar že zazimi čebele na samem čebelnem
delu (satju), z izjemo enega sata, ki ima tretjino trotovine. Z
omejevanjem trotje zalege nagon po rojenju znatno zmanjšamo.

Plemenjak se redno pripravi na roj, ko je plodišče nabito
polno čebel in satje zaleženo do skrajnega roba. Ako naj torej
roj vnaprej preprečimo, moramo proti tem dvem pojavom nekaj
ukreniti, kar je v A. Z. panju lahko. Z večanjem družine moramo
povečati tudi prostor s tem, da pravočasno odpremo medišče.
To naredimo takoj, ko čebele v plodišču podsedajo, kar ugoto¬
vimo, če pogledamo od zadaj proti žrelu, pa se ne sveti skozi.
Da pa pridobimo novega prostora za zalego, prestavimo zaležene
sate v medišče; o tem smo pa že govorili na drugem mestu.
Tu priporočamo čebelarjem le pazljivost, da opravijo prestav¬
ljanje o pravem času,  preden so se čebele pripravile na roj.
Čas prestavljanja je odvisen od razvoja in moči družine. Kdor
je pravi čas zamudil, bo kljub prestavljanju in podiranju matič¬
nikov dobil roj, samo nekoliko dni ali tednov pozneje.

Načelo čebelarjenja na med mora biti, da čebele vedno do
skrajnosti zaposlimo in jim budimo vnemo za delo. Prisiliti mo¬
ramo k rednemu delu tudi tiste čebele, ki še ne izletavajo na
pašo, pa jih je v tem času v panju zelo mnogo; tako nimajo
časa misliti na rojenje. To dosežemo z zaporednim odvzemanjem

211

zalezenih satov in dodajanjem satnic še tudi po prestavljanju,
dokler ne mine doba rojenja. Odvzete sate dodamo slabšim dru¬
žinam ali rojem. Kdor je omejil trotovino na malenkost, pravo¬
časno prestavljal in dodajal plemenjakom sproti satnice, je ro¬
jenje preprečil, še preden se je nagon prav vzbudil. Prihranil
si je vse zamudno in često malo uspešno poznejše zabranje-
vanje, družine je pa stalno pritegoval k živahnemu delu, ki če¬
belam in tudi čebelarju le koristi.

2. Zabranjevanje rojev.

Kdor se ni ravnal po nasvetih prejšnjega odstavka ali je
bilo — kar se tudi lahko zgodi — njegovo prizadevanje brez
uspeha, naj se posluži tehle načinov zabranjevanja:

Ko opazimo, da je matica zalegla že več matičnih lončkov
in so v nekaterih že črvički, v drugih pa še jajčeca, je to za¬
nesljivo znamenje, da se panj pripravlja na roj. V tem primeru
so prej omenjena navodila brez pomena. Matica je tedaj svoje
delo v tem panju skoro zaključila: čebelnih celic zaleže vsak
dan manj, slednjič čisto preneha; čebele je namreč namenoma
ne pitajo več tako obilno, da bi ji splahnila jajčnika, sicer ne bi
mogla leteti z rojem.

Ne pripravlja se pa panj na rojenje, ako najdemo zalego
v matičnih lončkih, ki so bili zgrajeni na čebelnih celicah. To
pomeni samo, da je panj izgubil matico in si izpodreja novo.
Če pa čebele prelegajo, to se pravi, da si izpodrejajo ob na¬
vzočnosti stare matice novo, ki z njo ne mislijo rojiti, potegnejo
na robu kakega sata en sam matičnik, redkokdaj več, vsekakor
pa znatno manj kakor za roj.

Nekateri čebelarji hočejo zabraniti roje s tem, da izrezujejo
matično zalego. To je napačno postopanje. S tem sicer prepre¬
čijo rojenje za kratko dobo, a koristi od tega nimajo, ker matica
več ne zalega s prejšnjo marljivostjo. Čebele kmalu nastavijo
nove matičnike in matica jih takoj zaleže. Čebele negujejo sedaj
novo matično zalego hitreje in bolj površno ter komaj čakajo,
da so pokriti prvi matičniki, da lahko izrojijo. Te matice so po
navadi slabše, ker so bile prepovršno negovane.

Če opazimo na robeh satja v čebelnem gnezdu 4 —5 dni
staro matično zalego, pa bi radi videli, da ne bi rojil, mu mo¬
ramo matico takoj odvzeti, matičnike pa vse razen enega po
šestih do osmih dneh podreti; pustimo najlepšega še nepokri-

14 *

212

tega. Maiičnikov ne izrezujemo, ampak uničimo le črvičke, ozi¬
roma stisnemo celice tako, da pokončamo v njih zalego. Ostalo
delo izvrše čebele, ki potem še z večjo skrbjo negujejo edini
matičnik, saj novih ne morejo več potegniti niti na čebelnih ce¬
licah, ker je zalega že prestara. Če bi podrli matičnike takoj,
ko odstranimo staro matico, bi čebele brez odlašanja potegnile
nad čebelnimi žerkami mnogo zasilnih matičnikov.

Ako je odvzeta matica stara šele leto dni in je dobra, tako
da se nam je zdi škoda, je nikar ne uničimo 1 Ce imamo majhen
panj (prašilček) jo spravimo vanj z enim satom in vsemi če¬
belami, ki so na njem, in skrbimo, da bo imela družinica dovolj
živeža. Pozneje nam bo še prav prišla. Ako bi pa panju vzeli
staro matico tik pred rojem, bi ne storili prav, kajti čebele so
se pripravile na roj in se za svoj stari dom nič več prav ne
brigajo; mislijo že na novega. Ker smo jim pa matico vzeli, ne
morejo rojiti ter čakajo, da se izgodni nova. Čebele med tem
časom nič ne delajo. Zbirajo se na krajnih satih ob stenah in
zadaj v cele gruče ter žde nepremično. Na pašo izletavajo samo
tiste, ki ne nameravajo iti z rojem. Ker z odstranitvijo matičnikov
tudi novi matici ne pustimo rojiti, traja lahko nekoliko tednov,
preden postanejo vse čebele v panju zopet delavne. Prav tako
slabo bi naredili, ako bi roj vrnili izrojencu ter mu šele pozneje
vzeli matico. Ako opazimo prepozno, da se je panj pripravil na
roj, je bolje, da ga pustimo izrojiti in da roj vrnemo starcu na
način, ki je popisan v četrtem odstavku.

3. Se dva načina, kako se preprečujejo roji.

1. Zgodi se neredkokrat, da se kateri panj pripravi na roj
prav pozno, šele proti koncu junija meseca. Kaj tedaj z njim?
Rojiti ga ne smemo pustiti, matice mu tudi ne smemo vzeti, ker
bi prepozno izpodredil novo, komaj do srede junija. Tedaj rav¬
namo takole:

Iz plodišča zložimo vse zaležene sate na kozico, poiščemo
matico, jo pripremo v matičnico in jo postavimo v panj. Če¬
bele na zaleženih satih ometemo na sipalnik, da se spraše v
panj. Ko podremo matičnike, porazdelimo sate z zalego: nekaj
rojem, nekaj prašilčkom v matičnjaku. Lahko bi dali te sate
brez čebel tudi tistim panjem, ki imajo nove matice že izpra-
šene. Panj, ki smo mu zalego vzeli, napolnimo s praznim satjem.
Drugi dan izpustimo matico iz matičnice, pa je ozdravljen in mu

213

ostanejo še vse čebele. Ker nima zalege, prične matica na novo
zalegati, med tem pa mine rojilni nagon.

Če bi pa panj rojil, preden smo opazili, da se na to pri¬
pravlja, vrnemo roj tako, kakor bom opisal za prvi roj, samo
da mu poprej poberemo zalego, kakor sem že omenil.

2. Zgodi se, da se panj pripravi na roj v takem času, ko
zalege ne moremo dati prav nikamor; rojev nismo imeli, matič-
njak je pa poln. Na roj pripravljenemu panju najprej podrimo
vse matičnike. V šestih dneh bo napravil nove. Tedaj mu ma¬
tico priprimo v matičnico in jo dajmo čebelam med satje. Čez
6 dni panju zopet porežimo vse matičnike. Ko ni nič več odprte
zalege, izpustimo matico med čebele; medtem jim je že minilo
veselje do rojenja. Matica prične zopet redno zalegati. Pri¬
pomniti pa moram še posebej, da se smemo tega načina pre-
prečavanja rojev posluževati le v skrajni sili, ako si sicer ne
moremo pomagati in bi na vsak način radi roj preprečili.

Ako matico pripremo dva ali tri dni pred rojem, ji nič ne
škoduje, če je priprta kakih osem dni, ker ima jajčnika splah¬
njena. Ako bi pa priprli matico, ki še redno zalega, bi ji s tem
zelo škodovali. Za pripiranje matice mora biti posebna matičnica,
ki je dovolj prostorna in ima redko mrežo, da jo čebele laže
pitajo.

Zabranjevanje rojev, kolikor smo ga do sedaj opisali, se
nanaša na prvce. Naj omenim še, kako preprečimo drugi roj;
o nadaljnjih rojih pri umnem čebelarstvu sploh ni govora.

Ako v določenih okoliščinah pustimo, da iz panja velike
mere izleti prvec, moramo drugca na vsak način preprečiti, če
se družina sama ne zadovolji s prvcem, kar se navadno ne
zgodi. Četrti dan po prvcu začnimo poslušati, ali se bo oglasila
mlada matica. Ako je peti in tudi šesti dan ne slišimo in smo
morda že prej opazili pred panjem mrtve mlade matice, nam
ni treba nič ukreniti, kajti panj je opustil misli na nadaljnje ro¬
jenje. Ako pa ne opazimo mrtvih matic in matica tudi ne poje,
je treba panj pregledati. Če so matičniki s strani pregrizeni in
prazni, ne bo roja. Če najdemo le nekaj takih, smo lahko brez
skrbi. Kakor hitro pa mlada matica zapoje, je gotovo, da bo
panj v drugo rojil, če se ne zgodi kaj posebnega. Treba je
vestno pregledati vse sate, kar je sedaj veliko laže, ker panj ni
več tako živalen, ter podreti vse matičnike. Matica pevka utihne
kmalu.

4. Vračanje rojev.

Včasih se pripeti, da prezremo kak panj, ki se pripravlja
na roj, ali najdemo roj že na veji in sami ne vemo, iz katerega
panja je izletel. Tedaj ravnajmo tako-le:

Roj prvec (s staro matico) navadno ne gre daleč od čebel¬
njaka; vsede se na kako vejo. Ako ga nameravamo vrniti pleme¬
njaku, pustimo, da se vse čebele zbero v kepo. Nato jih ogrebemo
v eksporten panj, ki ga imamo za take primere pripravljenega.
Vanj denemo poprej nekoliko starih satov, ki sicer niso več za
rabo. Ko se zberejo vse čebele v panju, ga zapremo in posta¬
vimo v čebelnjak. Se isti dan ali drugo jutro pregledamo na¬
tančno izrojenčevo plodišče ter mu pustimo samo najlepši še
nepokrit matičnik. Sat s tem matičnikom postavimo v sredino
plodišča, druge matičnike pa uničimo vse, ako jih ne potrebu¬
jemo kje drugje.

Roj se čez noč v eksportnem panju umiri in čebele zase¬
dejo satje. Zjutraj med 5. in 6. uro pregledamo sat za satom, da
najdemo matico; uničimo jo ali pa spravimo kje drugje, kakor
nam pač bolj kaže. Nato vrnemo roj izrojencu; čebele otresemo
s satov na sipalnik, da se spraše v panj.

Ako ne vemo, iz katerega panja je roj, ga odnesemo, ko
smo mu zjutraj vzeli matico, kakih dvajset korakov proč od če¬
belnjaka ter zložimo vse sate s čebelami vred na kozico, panj
pa odnesemo. Čebele se kmalu pričnejo zavedati, da so brez
matice in začnejo odletavati. Nekoliko časa krožijo okoli čebel¬
njaka in iščejo matice. Ker je ne najdejo, se pričnejo vračati
v tisti panj, ki so izrojile iz njega. Pri tem se močno praše na
njegovi bradi in po končnici ter jih je tam vse črno. Baš po
tem spoznamo panj, ki je rojil. Na satju ostale čebele ometemo
na sipalnik zadaj pri izrojencu. Panj se kmalu umiri in ima
potem zopet prvotno moč. Čebele začno v kratkem zopet izle-
tavati na pašo, ker jih je minila rojilna strast.

Včasih izsledimo izrojenca na ta način, da vržemo zvečer
po roju med 6. in 7. uro na tla kakih 20 m  od čebelnjaka dve,
tri velike žlice rojevih čebel, roj pa odnesemo v kak zaprt, temen
prostor. Čebele se bodo kmalu dvignile s tal in začele iskati
roj. Ker ga ne najdejo, se začnejo vračati v panj, ki so iz njega
izrojile.

215

5. Skrb za novo malico.

Ko roj izleti iz panja, ali če smo družini vzeli matico, nastane
za čebelarja velika skrb, da dobi panj čimprej novo matico. Po¬
stopajmo takole: Panju, ki smo od njega sprejeli prvi roj, pre-
gledajmo plodišče drugi ali tretji dan po roju. Ako nočemo več
roja od njega, mu izrežimo razen enega vse matičnike, kakor
smo že opisali. Dva matičnika pustimo v panju samo takrat,
kadar sta oba na enem satu in oba enako stara. Ako pa name¬
ravamo starejše matičnike vcepili drugim panjem, moramo to
storiti že drugi ali tretji dan po odhodu prvca. Panju pustimo
najmlajši matičnik, da se izgodni iz njega matica. Panj, ki smo
mu pravočasno vzeli matico, pregledamo in uredimo — kakor
smo že omenili — šele osmi dan potem, ko smo mu vzeli ma¬
tico. Ako bi izrojencu, oziroma panju, ki smo mu odvzeli matico
in mu s tem zabranili rojenje, podrli prezgodaj matičnike, in
sicer še preden je preteklo šest dni, odkar je panj dal prvca,
oziroma odkar smo mu odvzeli matico, bi bilo naše delo brez¬
uspešno ; čebele bi namreč nad čebelnimi žerkami takoj poteg¬
nile zasilne matičnike in bi panj kljub podiranju matičnikov rojil,
samo nekoliko pozneje. Po šestem dnevu pa panj ne more več
potegniti matičnikov in je tako rojenje nemogoče.

Ko pri panjih, ki smo jim vzeli matico, izbiramo matičnike,
premislimo najprej, kakšno je bilo vreme takrat, ko je bila ma¬
tična zalega stara pet, šest, sedem in osem dni. Ako je tiste
dni deževalo, izberimo nekoliko mlajšega, ki je bil negovan v
času, ko so čebele izletavale na pašo. Pravijo namreč, da so
slabše tiste matice, ki so bile negovane ob slabi paši. Koliko
je na tem resnice, ni lahko dognati. Po mojem mnenju je nekaj
na stvari, ker nas uči izkušnja, da so matice, ki jih čebele iz-
podrede ob slabi paši in neugodnem vremenu, splošno manjše in
slabše, kakor tiste, ki so izpodrejene ob najugodnejših razmerah.

Ako nam v kakem panju pleme ni po vo ji, je sedaj prilika,
da ga izmenjamo. Morda imajo čebele kako napako, da n. pr.
niso dobre medarice, da so izredno hude, da so zelo nagnjene
k rojenju, da niso čiste sivke, ali da matica ni dobra. Takemu
panju pomagamo takole: Ko smo mu vzeli matico in je v panju
že vsa zalega pokrita, mu izrežemo še tisti matičnik, ki smo ga
bili pustili, in vcepimo na njegovo mesto matičnik iz kakega
prav dobrega panja. Ne sme pa biti čisto goden; 1 ali 2 dneva

216

naj mu še manjkala. Še bolje je in še bolj nam je zagotovljen
uspeh, ako damo panju, ki ga hočemo požlahtniti, kar cel sat
z godnim matičnikom in čebelami vred. Toda niti v panju, niti
na dodanem satu ne sme biti nič mlade zalege, sicer bi čebele
nastavile nove matičnike.

Vedeti pa moramo, kdaj se bo matica izlegla. Ako vemo, kdaj
je bil matičnik zaležen, ali vsaj, kdaj so čebele matično zalego
pokrile, vemo lahko že vnaprej, kdaj se bo matica izlegla. Doba
razvoja od jajčeca do izleženja traja 16 do 17 dni: jajčece tri
dni, žerka pet in pol do šest dni, buba sedem do osem dni.
Tisti dan, ko mora biti nova matica že izležena, poglejmo v plo-
dišču sat, ki je na njem matičnik. Ako so čebele mirne in je
matičnik na koncu lepo odprt in morda na njem še visi po-
krovec, se je matica srečno izlegla. Za čebelarja nastane sedaj
nova skrb. V dobi rojenja je v močnem A. Ž. panju toliko čebel,
da jih je na satu kar na kupe, ko ga potegnemo iz panja, zlasti
ako panj ni rojil. Zato je zelo težavno zasledovati po satju ma¬
tičnike. Zaradi tega se neredkokrat pripeti, da ostane v panju
poleg določenega matičnika še kak prikrit, neopažen. Zlasti se
to lahko primeri začetniku. Vedeti je namreč treba, da potegnejo
čebele matičnike pogostokrat na takih mestih, kjer čebelar ne
bi domneval, ne le po robeh satov, ampak tudi v sredini, tam,
kjer je kakšen prehod. Včasih so nekateri matičniki na videz
čisto zveriženi in skoro docela v sat zarinjeni, da jih je komaj
spoznati. Ce prezremo le enega, dobimo kakega dne nepri¬
čakovan roj. Proti temu se zavarujemo takole: Ko ugolovimo,
da ima panj novo matico, prisluškujmo vsako jutro nekoliko
minut za okencem panja, ali matica ne poje. Ako slišimo pevko
in morebiti tudi kvakanje matice, ki je še v matičniku, je v panju
še en goden matičnik. Še tisto dopoldne preglejmo plodišče ter
iščimo matičnik toliko časa, dokler ga ne najdemo, in ga od¬
stranimo. Zgodi se lahko, da ga v plodišču ne najdemo; potem
je treba pregledati tudi medišče. Ce se vendar pripeti, da
nam vzlic pazljivosti kak panj iznova roji, postopajmo takole:
Že ko se roj zbira na kaki veji, odprimo izrojenčevo plodišče
in poiščimo mlado matico, ki je med tem, ko je roj odhajal iz
panja, že zapustila matičnik in je sedaj med čebelami. Ko jo
najdemo, jo ujemimo. Ako je slabotna, jo uničimo, ako je pa
lepa in krepka, jo priprimo v matičnico in jo denimo med satje
v kak panj, ki sedi na drugca. Nato roj ogrebimo. Ko se umiri,

217

ga vsadimo v tisti panj, ki je iz njega prišel. V nekaj dneh se
matica opraši, panj pa prične pridno delati.

Pripeti se pa včasih, da sploh ne vemo, kateri panj je rojil.
Kako moramo postopati v tem primeru, sem povedal že v prej¬
šnjem odstavku, samo izrojenčevo plodišče preglejmo šele
potem, ko se prične roj vračati. Panju pustimo izrojenčevo ma¬
tico, ako je krepka. Ako pa ne kaže kaj prida, mu vrnimo rojevo
matico, in sicer priprto v matičnici.

6. Oplemenjevanje matic.

Ko je prvec odšel iz panja, se nova matica izleže peti, šesti
ali sedmi dan po roju. V panju, ki smo mu staro matico vzeli,
še preden je bil prvi matičnik pokrit, se izgodni nova matica
deseti ali dvanajsti dan. Ako smo mu pa vcepili že goden ma¬
tičnik iz drugega panja, ki smo v njem pustili v ta namen nalašč
več matičnikov godniti, zapusti mlada matica celico nekoliko dni
poprej. A pomniti moramo, da se matica večinoma toliko časa
ne spraši, dokler ni v panju poležena vsa zalega.

Ako vračunamo, da stara matica nekaj dni pred rojem ni
zalegala, gre mlada matica na oplemenitev ob najboljših vre¬
menskih razmerah 14. ali 16. dan po roju ali pa 20. dan potem,
ko smo bili panju matico vzeli. Do tedaj se namreč vsa zalega
poleže. Dneva oplemenitve ne določuje matica sama, ampak
tudi čebele. Ko jim je prešlo nagnjenje po rojitvi in so potrdile
novo matico, tedaj šele ji dado spodbudo, da izleti na obhojo,
kamor jo spremlja cela kopa trotov. Za trotji zarod skrbijo če¬
bele same. Čebelarjeva skrb glede trotov je le, da jih žlahtni
panji pravočasno izpodrede. V slabših panjih jih lahko omeju¬
jemo ali pa zadržujemo, da se kesneje pojavijo. Matice se pra¬
šijo vedno izven panja v zraku, često zelo daleč od čebelnjaka.
V poletu se enemu izmed trotov posreči, da mlado matico ople-
meni; pri tem izgubi življenje. Del njegovega spolnega organa
se namreč odtrga, ostane v matičnem zadku in je bistremu če¬
belarjevemu očesu znamenje oplemenitve, ker nekoliko moli iz
zadka. Trotje seme, ki ga cenijo na mnogo milijonov semenskih
nitk, prodre po jajčnih vodnikih v 24 urah v semensko mošnjico,
kjer ga matica hrani za vse življenje. Nikdar več namreč ne
zleti na oplemenitev. Obhojena matica more izleči približno
600.000 oplojenih jajčec.

218

Končno moram še pripomniti, da ne smemo med tem, ko se
nova matica vali ali oplemenjuje prenesti v panj nobene nepokrite
zalege iz kakega drugega panja. S tem bi pri matici oplemenitev
le zavlekli. To pa ne velja za panj, ki je na kakršenkoli način ma¬
tico izgubil ter godni novo, ali za panj, ki jo prelega, temveč samo
za tistega, ki se je pripravljal na roj, pa ga nismo pustili rojiti.

Marsikateremu čebelarju se zdi, da je v zaleganju predolg
tisti presledek, ki nastane po odhodu roja in traja do oplemenitve
nove matice. A čebele imajo to lastnost, da hočejo v dobi rojev
na vsak način same izpodrediti matico. Zato jim ni mogoče vsiliti
tuje oplemenjene ali neoplemenjene toliko časa, dokler jim ni
vzeta možnost, da bi jo mogle izpodrediti iz lastne zalege. Ako
pa to natančneje premislimo, spoznamo, da je to začasno pre¬
nehanje zaleganja celo v prid čebelarju in čebelam samim:

1. Močna družina z dobro, rodovitno matico, ki je spomladi
zalegala, je najbolj živalna tik pred rojenjem. V panju je tudi
največ zalege takrat, kadar panj godni novo matico ter je v njem
vsak dan več čebel. Med tem se navadno prične tudi glavna
paša. Ker v panju ni odprte zalege, ki bi jo bilo treba čebelam
pitati, začne medu preostajati. Zato čebele v tem času najlaže
napolnijo medišče in ga čebelar potem lahko iztoči v svoj prid.

2. Ko se nova matica oplemeni in prične zalegati, je v
panju še veliko mladih čebel. V teh je močen nagon po gojitvi
zalege. Ker je ta čas paša še dobra, nova matica prav marljivo
zalega, tako da je v nekoliko tednih zaleženo vse satje v plo-
dišču, to je 50 do 60 tisoč celic. Do srede avgusta meseca, ko
mora biti pripravljena že nova armada za jesensko pašo, je v
panju zopet vse v redu in so izravnane vse vrzeli iz dobe rojenja.

7. Opazovanje mladih oplemenjenih matic.

Važna čebelarjeva skrb je, da opazuje panje, ki imajo nove
matice. Zgodi se namreč neredkokrat, da se matica na prahi na
kakršenkoli način izgubi, bodisi da po nesreči zaide v kak drug
panj, bodisi da jo nenadno zaloti slabo vreme ali kaka druga
nezgoda. Tedaj je panj brezmatičen.  Sam si ne more več
pomagati, ker nima več mlade zalege. Zato se mora čebelar
pravočasno prepričati, ali ima panj matico. Kdor ima čas, naj
takrat, ko se matice plemene, proti večeru opazuje panje; lahko
bo spoznal že tisti dan po vedenju čebel, ali jo je kateri izgubil.
Panj, ki je poslal matico na plemenitev, pa se mu ni več vrnila^

219

se proti mraku vznemiri. Čebele šumijo bolj nego v drugih
panjih, zunaj na bradi pa še pozno v noč lazijo okoli žrela in
z zamolklim glasom trepečejo s krili. A to ni vselej zanesljivo
znamenje za brezmatičnost, zato je treba še jasnejšega dokaza:

1. Potrebno je, da gremo vso dobo rojenja vsako jutro pred
čebelnjak in da pregledamo, kaj so čebele ponoči vrgle iz panjev.
Če dobimo zunaj kako mrtvo matico, ugotovimo najprej, kakšna
je in kateri panj jo je odvrgel. Panj si zapomnimo in ga ure¬
dimo ob tednu, ko splošno pregledujemo panje.

2. Vsak panj, ki ima novo matico, pregladamo osmi dan
potem, ko se mu je polegla vsa zalega, da se prepričamo, ali
nova matica že zalega. Ako dobimo na kakem satu že jajčeca,
je panj v redu; zabeležimo si, kdaj je pričela matica zalegati,
in potem panja nič več ne pregledujemo. Jajčeca v celicah pa
niso vselej dokaz, da je matica resnično oplemenjena. Včasih se
zaradi slabega vremena ali iz kakih drugih vzrokov ne more ople¬
meniti in začne zalegati neoplojena jajčeca, ki se iz njih izvale zgolj
trotje. Nekatere matice, ki jih pleme zelo zmaguje, zaležejo izpo-
četka v posamezne celice po več jajčec Napačno bi sodili, ako
bi iz tega sklepali, da je ta matica trotovka. Najzanesljivejši dokaz,
da je matica v redu oplemenjena, je normalno pokrita zalega.

Ako je bilo vmes kaj slabih deževnih dni, naj nas ne vznemirja,
če ne najdemo v panju osmi dan jajčec; ako je pa bilo vreme
lepo, je panj sumljiv. Natančno ga preglejmo in če vidimo ma¬
tico, je dobro, če ne, ga čez nekaj dni preglejmo še enkrat. Če
sedaj ne najdemo niti matice niti zalege, je panj brezmatičen.

3. Brezmatičnemu panju dajmo drugi dan, ko smo ugotovili
brezmatičnost, že oplemenjeno reservno malico. Zanesljivo jo
sprejme, ako mu damo v plodišče kar celega prašilčka na dveh
satih z zalego in čebelami vred. Panj smemo pregledati šele
čez sedem dni in ako najdemo v plodišču jajčeca, je panj v redu
in ga nič več ne pregledujmo. Potem si zabeležimo, odkod je
dobil matico in kakšna je.

Prepozno bi bilo, če bi brezmatičnemu panju hoteli dati
namesto že oplemenjene matice odprto zalego ali pa matičnik,
ker bi panj potem preveč opešal. Kajti med 15. in 30. junijem
mora v vsakem panju nova matica že zalegati. Ako po 30. juniju
v panju še ni zalege, mu preti škoda, ker do jesenske paše ne
bo mogel izpodrediti čebel za bero. Zato moramo imeti za take
primere vedno pripravljene oplemenjene matice.

220

8. Označevanje matic.

Kakor smo že v začetku „Dobe rojenja" omenili, roji zdrava
in močna čebelna družina skoro vsako leto. Vendar so tudi
izjeme, ko kako leto, bodisi iz vremenskih ali drugih razlogov,
panji ne rojijo kot običajno. Tudi posamezni
kraji in način čebelarjenja več ali manj vpliva
na rojivost čebel. V takih okoliščinah se ma¬
tice v panjih ne menjavajo tako pogosto, kot
pri obilni rojivosti. Zato mora imeti čebelar
natančen pregled nad vsemi maticami v svo¬
jem čebelnjaku. Znano je, da je matica ro¬
dovitna večinoma le prvo in drugo leto, v
tretjem letu pa njena rodovitnost že pojema. Zaradi tega mora
čebelar skrbeti, da izmenja matice panjem, ki ne rojijo po
potrebi.

Zaradi tega mora vsak napreden čebelar, ki čebelari z večjim
številom panjev, voditi o maticah poseben rodovni zapisnik. Za¬
piše naj za vsako, čim se opraši in prične zalegah, dan rojstva
in oprašitve ter iz katerega panja (rodu) je i. t. d. Potem naj jo
ima v evidenci, kamorkoli jo prestavi, da laže opazuje njeno
delo in ve za njeno starost.

Sl. 99. Pokrovka za
pripiranje matic pri
označevanju.

Napredni čebelarji označujejo mlade matice tudi z barvami.
Dobi se namreč v trgovinah s čebelarskimi potrebščinami nalašč
za to prirejena barva, ki je neizbrisna. Barve so rožnate, bele,
rumene in modre. Znak matici nič ne škoduje ima pa ta pomen,
da jo med čebelami na satu laže najdemo in da vemo za njeno
starost. Pogostokrat se pripeti, da panj matico preleže, ne da
bi opazili. Ce pa imamo v panjih same označene matice, vemo
takoj, katera matica je nova. Potem se ne more zgoditi, da bi
jeseni mlado matico uničili v domnevi, da je stara. Zaznamu¬
jemo jih namreč vsako leto z drugo barvo, n. pr. letos z modro,
drugo leto z rumeno i. t. d.

Matico, ki jo nameravamo označiti, pripremo s posebno
pokrovko, ki ima zgoraj tkanino iz žice ali niti. Poveznemo jo
na matico kar na satu in jo potisnemo tako globoko dol, da se
mrežica matice dotika. Ne smemo je pa pritisniti toliko, da bi
ji škodovalo. Dovolj je, da se matica ne more premikati. Nato
kak klinček ali travno bilko pomočimo nekoliko v pripravljeno
barvo in napravimo matici na hrbtu za majhno lečo velik znak.

221

Barve pa ne smemo kar na debelo nakacati. Stekleničico z
barvo naglo zamašimo, čim smo klinček vanjo potaknili.

Čez dobro minuto je barva na matici suha. Pokrovko nato
dvignemo da matico oprostimo.

Nekateri čebelarji barvajo matico na ta način, da jo pri¬
mejo z desno roko za krila, jo predenejo v levo roko, naslonijo
previdno na kako mehko podlogo (brisačo, koleno) in označijo
ter spuste v matičnico, da se tam posuši.

Seveda so za to opravilo potrebne mirne, mehke roke in
mirni živci. Ako še prej za vajo označimo tucat čebel, nas tudi
označevanje matic ni treba skrbeti. V praktičnem čebelarstvu
označevanje matic ni neobhodno potrebno, dasi ima znaten
pomen. Tudi ga ne priporočam vsakemu čebelarju. Katerega pa
to veseli, naj označuje le v zaprtem prostoru, sicer bi mu uteg¬
nila uiti marsikatera dragocena, oziroma s težkim trudom vzre¬
jena matica.

Najenostavneje pa označujemo matice, ako jim s finimi
škarjicami nekoliko pristrižemo eno krilo, letošnjim maticam
n. pr. levi krili, prihodnje leto pa novim maticam desni. To sto¬
rijo nekateri tudi zaradi tega, da jim ne uhajajo roji prvci.

9. Izmenjavanje matic.

Zelo važno opravilo v čebelarstvu je tudi izmenjavanje, ozi¬
roma dodajanje matic. Tega mora biti vešč vsak čebelar, ako
hoče imeti pri svojih čebelah vse v redu.

Matice izmenjavamo in dodajamo na razne načine, vendar
se vsak način vselej vsakomur ne posreči. Najbolj praktično in
enostavno je še vedno, če dodajamo matice v matičnici, le če¬
bele je treba pripraviti, da jih dobro sprejmejo.

Med vsem čebelarskim orodjem so menda baš matičnice
najrazličnejše. Vsak čebelar si izmisli kaj svojega. Dobra je
vsaka, vendar je najboljša tista, ki je najpriročnejša. Biti mora
toliko prostorna, da se matica lahko v njej giblje in da ni iz
pregoste žične tkanine, sicer ne bi mogla pomoliti jezička skozi
pletenino, da jo čebele napitajo. Najbolj praktična matičnica je
taka, ki se odpira na obeh koncih in je ploščnate oblike, da jo
lahko potisnemo med sate.

Ako hočemo panju matico izmenjati, jo vlovimo in pripremo
v matičnico, ter vrnemo priprto na ta način, da potisnemo ma¬
tičnico zadaj med dva sata. Čez dve uri jo uničimo in damo

222

panju novo v isti matičnici, ki ji da duh stare matice, in čebele
spremembe niti ne opazijo. Drugi dan panj odpremo, vzamemo
matično kletko v roko, jo odmašimo in držimo za satjem toliko
časa odprto, da matica zleze med čebele. Nato okence zopet
prislonimo in vratca zapremo. Čez dobro uro prisluškujemo za
okencem; ako je v panju mirno, so čebele matico sprejele.

Nekateri priporočajo, da zamašimo matično kletko, ko ma¬
tico predevamo, namesto z zamaškom s testom, ki ga naredimo
iz enega dela medu in treh delov sladkorne moke. Drugi zopet
trde, da jo je dobro zadelati s koščkom satja, da čebele matico
same osvobode, ko zgrizejo voščine. A zgodi se, da čebele
voščine prehitro zgrizejo, ali pa naredijo le tako veliko luknjo,
da lahko same zlezejo v matičnico, matica pa ne more ven.
Tedaj dobimo zjutraj v matičnici polno čebel, matica je pa še
med njimi, vendar neredko kruljeva ali celo mrtva.

Pri načinu, ki sem ga najprej opisal, se lahko poprej pre¬
pričamo, ali bodo čebele matico sprejele ali ne. Preden jo
spustimo iz matičnice, opazujmo, kako se vedejo čebele, ki so
na matičnici. Ako matičnico obsedajo in so lepo mirne, so ma¬
tici prijazne in jo lahko brez skrbi spustimo med čebele. Če
pa silijo z rilčkom in pa z zadkom v matičnico in poizkušajo
mrežo pregristi ter so kakor prilepljene nanjo so matici so¬
vražne; ako bi jo izpustili, bi se je oklenile in jo zadušile. Ma¬
tice torej še ne smemo izpustiti, ampak jo moramo pridržati v
matičnici še en dan. Ako bi pa še potem videli, da so ji so¬
vražne, bi morali iskati vzroke za to v panju med čebelami.

Da čebele matice ne sprejmejo, se zgodi le pri takem
panju, ki ima še sam možnost, da si jo izpodredi, ali pa je že
dalj časa brezmatičen ter gospodarijo v njem že čebele tro-
tovke ali pa neoprašena matica. Zato moramo poprej tak panj
natančno pregledati. Panj, ki ima še odprto zalego in matičnike,
sploh ne sprejme nobene tuje matice, dokler mu zalege in ma-
tičnikov ne odstranimo.

E.  Jesenska doba.

Kadar mine doba rojev in so že vsi roji in izrojenci ure¬
jeni ter nove matice zalegajo že redno, nastopi v čebelarstvu
jesenska doba. Čebelam smo vzeli preobilno zalogo medu in
napravili v plodiščih prostor za neovirano zaleganje. Vso skrb

223

je sedaj treba posvetiti, da nudimo čebelam vse, kar jim je po¬
trebno za dobro prezimovanje.

Čebelarje pa, ki nimajo doma jesenske paše, čaka še po¬
sebna skrb, t. j. prevoz čebel na ajdovo pašo. O tem je govor
v četrtem delu knjige.

1. Kako skrbe čebele za zimo.

Bog je obdaril čebele z mnogimi popolnejšimi nagoni kakor
druge živali njihove vrste. Med drugimi imajo tudi lastnost, da
nabirajo živež ne le za vsakdanjo potrebo, kakor n. pr. čmrlji,
ose in sršeni, ampak ga kopičijo tako dolgo, dokler ga ni polna
sleherna prazna celica, oziroma, kolikor ga sploh morejo dobiti.
V njihovem nagonu je neodoljiva sila, ki jim ne da mirovati,
dokler je kaj mednih virov. O pridnosti sicer pri njih ne mo¬
remo govoriti, marveč le o prirojenem nagonu, ki ga živalca
sama prav nič ne more izpremeniti; ne more torej biti „lena“,
pa tudi ne „pridna“. Čebele strastno nabirajo in kopičijo med,
dokler ga morejo kje dobiti.

Pri izrojencu in pri takem panju, ki smo mu odvzeli staro
matico, vidimo, da med časom, ko se mu godni nova matica in
dokler se ne spraši in ne prične zalegati, nanašajo čebele na¬
brani med večinoma v medišče, v plodišču pa odlagajo bolj
obnožino. Že takrat se pojavlja pri njih naravna skrb za zimo.

Marsikateri čebelar pogleda v tem času večkrat poželjivo
v medišče, da vidi, koliko imajo čebele pokritega medu. Čebele
seveda pri tem svojem delu prav nič ne vedo, da delajo in se
trudijo tudi za čebelarja, ne le zase in za svoje potomce. Ne¬
utrudljive so, in če jim vreme dopušča, nosijo ven in ven, dokler
je kaj paše. Ako je vreme ugodno in paša izdatna, zalije močno
živalni panj v nekoliko tednih vse medišče do zadnje celice.
Tedaj pride čebelarjeva roka, da poseže vmes; naredi prostor
za nadaljnjo bero ter „pridela“ med. Nepravilno ravnajo tisti
čebelarji, ki so tako nestrpni, da poberejo čebelam med, ko ga
je komaj četrlina pokritega. Ni dobro izprazniti čebelam medišča
poprej, dokler ni vse satje polno in dokler ga čebele niso po¬
krile skoro do polovice, posebno še v času, ko je plodišče
prazno

Izjemo v tem oziru napravimo pri pobiranju medu le takrat,
kadar gre za pridelovanje kakih posebnih vrst, n. pr. akacijevega,
lipovega medu i. t. d., ali kadar izpraznimo panje zaradi prevoza,

224

n. pr. iz hoje v ajdo i. t. d. V takih primerih iztočimo med, tudi
preden je satje polno.

Nikoli ne smemo vzeti čebelam vsega medu, posebno takrat
ne, ko prične mlada matica zalegati. Zgodi se lahko, da se paša
nenadoma utrga in ostanejo čebele na suhem. Pri vsakem to¬
čenju pustimo vsakemu panju vsaj 5 kg  medu. Ako ga v plo-
dišču ni toliko, jim ga moramo pustiti v medišču.

2. Priprava za zimo.

Po dobi rojenja se v mesecu juliju pričnejo panji priprav¬
ljati za zimo. Ko je nova matica že zalegla nekaj satov, prično
čebele odkladati med in obnožino okoli gnezda v plodišču. V
medišče ga navadno ne odkladajo več, razen ob izdatni paši.
Ako pa paša sploh preneha, začnejo prenašati odkriti med iz
medišča v plodišče. Zadelanega ali pokritega medu se pa ne
lotijo, razen v skrajni sili, ako bi jim primanjkovalo hrane v
plodišču.

Čebelar naj v tem času panje opazuje, kako se razvijajo.
Pregledati mora zdaj pa zdaj tudi plodišča tistim panjem, ki so
dobili tisto leto nove mlade matice, ali pravilno zalegajo. Ako
opazi v kakem panju, da je kljub zadostni medeni zalogi le malo
zalege in še ta raztresena po satju, potem matica ni dobra. Ta
panj mora „vzeti na piko" in ga v 14 dneh še enkrat pregle¬
dati. Pri opazovanju naj čebelar tudi pazi, da je v plodišču satje
pravilno urejeno. V gnezdu mora biti samo čisto čebelno delo,
ki naj je izdelano do tal. Ako opazimo, da ima panj gnezdo
bolj pri kraju, mu ga toliko premaknemo, da je v sredi.

Na podlagi teh opazovanj čebelar že lahko presodi, koliko
panjev bo dobrih za pleme in katere bo treba podreti, oziroma
združiti. Tistim, ki jih misli zazimiti, mora odslej posvetiti še
večjo pozornost.

3. Združevanje družin.

Ko čebelarimo že več let v A. Z. panjih ter jih imamo za
svoje čebelarstvo že zadostno število, presodimo vsako poletje
pred ajdo strogo vse plemenjake in odberemo tiste, ki niso
sposobni za prezimovanje. Navadno najdemo med večjim šte¬
vilom panjev vedno nekaj slabičev in pa takšnih, ki smo jih že
pri prejšnjih opazovanjih zaradi kake napake „vzeli na piko".
Vse te združimo na ta način, da panj s slabšo matico pridru-

225

žimo onemu panju, ki ima sicer dobro matico, pa je iz kakega
drugega vzroka zaostal. Lahko storimo tudi tako, da naredimo
iz treh panjev dva. Dvema šibkejšima damo vsakemu polovico
zalege iz tretjega šibkega in ometemo z ostalega satja vsakemu
polovico mladih čebel, stare si pa izprosijo „kot“ v sosednjih
panjih. Ni treba še posebej poudariti, da moramo panjem, ki
jih nameravamo pridružiti, nekaj ur poprej vzeti malico.

Pri združevanju izmenjajmo panjem, ki jih bomo zazimili r
slabše sate, da bo v plodišču — kakor že prej omenjeno —
le prvovrstno satje, staro 2 do 3 leta. Če je mogoče, odstra¬
nimo izpraznjene panje za nekaj dni, ali jih pregrnimo s kako
stvarjo, da se čebele, ki so iz njih izletavale, navadijo letati v
sosedne panje.

4. Zakaj moramo združevati že v začetku avgusta?

Z združevanjem najuspešneje ojačujemo panje. Izvedeno pa
mora biti pravočasno. V združenih panjih je potem več mladih
čebel in zalege; s to si panji opomorejo do ajdove paše in
jo tako lahko s pridom izrabijo. Matice v krepkih panjih tudi
med ajdovo pašo še močno zalegajo in imajo zato panji veliko
mladic; zimo pa prebijejo le tiste čebele, ki se izležejo v av¬
gustu in septembru mesecu. Ako prezimuje v panjih mnogo
mladih čebel, se bodo družine spomladi mnogo hitreje razvijale,
seveda če se ne primeri kaka izredna nesreča.

Marsikateremu čebelarju se zdi, da je mnogo žrtvoval, ako
je moral prav pred ajdovo pašo zaradi združitve izprazniti kak
panj proti svoji volji. Toda ta žrtev je le navidezna, kajti ako
zazimimo močne panje, dosežemo spomladi gotovo tolikšen
uspeh, da zopet lahko naselimo prazne panje, bodisi z narav¬
nimi roji ali pa z narejenci.

Ni napačno, ako imamo nekaj posebnih panjev za pridelo¬
vanje satja, n. pr. eksportovcev. Vsako jesen jih nekaj izpraznimo
ter jih opremljene s celimi satnicami spomladi zopet naselimo
z naravnimi roji, da na ta način pridobimo lepo novo satje,
kakor sem že povedal na strani 180.

Združevanje družin jeseni po ajdovi paši je bolj prisiljeno
delo, ki ne rodi zaželenega uspeha, ker so bili panji med ajdovo
pašo premalo čebelni ter niso nabrali zadosti živeža. Matice v
slabih panjih tudi niso tako obilo zalegale. Pri zazimovanju
potem v takih panjih ni niti zadostne zaloge niti dovolj čebel.

Praklični čebelar

15

226

Dokler bomo jeseni združevali lahke panje brez mladic in
zraven še krmili, toliko časa ni upanja, da bi imeli spomladi
panje, ki bi bili pravočasno močni.

Ako združujemo in uredimo v panjih vse potrebno že pred
ajdovo pašo, nimamo jeseni drugega posla, nego da družine
pregledamo in uredimo zimsko zalogo.

Kjer jesenske ajdove paše sploh ni, tam je itak že meseca
•avgusta treba panje združiti in vse potrebno urediti. Čebelarji,
ki vozijo čebele drugam na pašo, morajo panje že poprej zdru¬
žiti, ker slabičev ni vredno voziti na pašo. Kadar je prav dobra
čebelna letina, se lahko zgodi, da je jeseni v panjih polno medu
pa malo mladih čebel, ako nismo posebno pazili na to, da je
imela matica v plodišču vedno dosti prostora za zaleganje.

Vendar se ob prav dobri paši pešanje družin nikakor ne
da preprečiti. Zaradi neprestanega branja se stara žival hitreje
izčrpa in odmira, naraščaja pa ni toliko, da bi sproti nadomeščal
izgube. V panjih vlada pravi boj za vsako prazno celico. Kakor
hitro jo je mlada čebela zapustila, je že polna medu in za ma¬
tico izgubljena. Prav tako je z novim satjem : še preden je dobro
dodelano, je že povsod zanešeno z medom in za zalego zopet
brez pomena. Zato prične pri najboljši matici in kljub vsem
drugim najugodnejšim pogojem družina pešati in čebelarji pra¬
vimo, da je v medu utonila. V tem primeru je na vsak način
treba združevati, sicer bi zazimili na polnih satih malo čebel.
Saj že star čebelarski nauk pravi, da so po dobri čebelarski
letini spomladi čebele slabe.

5. Pregled panjev in ojačevanje pred zazimovanjem.

Med najvažnejša čebelarjeva opravila spada zazimovanje
čebel. Na lem mestu bomo govorili le o opravkih, ki jih je treba
izvršiti v jeseni po ajdovi paši.

Kljub vsem pripravam za zimo, ki jih opravimo že pred
ajdo, je vendar po končani ajdovi paši treba vse družine paz¬
ljivo pregledati in se prepričati še o nekaterih stvareh ter jih
urediti. Ta opravek nazivamo jesensko pregledovanje čebel. Pri
tem delu nam je paziti pred vsem na matico, na moč družine
in zlasti na kakovost in množino zimske zaloge.

Ako smo poprej z vso skrbjo pazili na matice, vemo, kakšne
so v posameznih panjih, saj imamo vse točno zapisano. Prepri¬
čamo se pa vendarle še enkrat, ali so panji glede matic v redu.

227

Lahko je katero doletela kakšna posebna nesreča in bi zazimili
družino brez matice, kar bi bilo za panj usodno.

Cesto se dogodi, da kljub skrbnemu čebelarjevemu priza¬
devanju ta ali ona družina ob ajdovi paši zelo opeša ter ima
tudi malo zalege. Ako bi jo pustili čez zimo, bi prezimila slabo.
Zato panj kar brez obotavljanja podrimo, matico odstranimo,
zaleženo satje pa porazdelimo drugim družinam.

Temu ali onemu čebelarju se včasih nudi prilika, da lahko
dobi od kranjičarjev (čebelarjev s kranjiči) za prav majhen denar
ali celo zastonj čebele iz kranjičev, kadar jih podirajo. Naj ne
zamudi take prilike in naj čebel ne odkloni. S tem sta storila
dobro delo oba, on in kranjičar, ker sta rešila čebele krute
smrti z žveplanjem. Omete naj jih v kak zaboj in doda pleme¬
njakom, toda ne kar na debelo. Če je med ometenimi čebelami
matica, jih je treba zvečer stresti v medišče panja, ki mu jih
nameravamo dodati, drugi dan pa poiskati matico, jo odstraniti
in odpreti deščice nad rešetko, da se čebele sprosijo dol.

Za izmenjavanje satja sedaj ni čas. To moramo storiti že
spomladi pri prestavljanju.

Najvažnejša je pa ureditev zimske zaloge, zato bomo temu
opravku posvetili vso pozornost v naslednjih štirih odstavkih.

6. Zimska zaloga.

Vsak čebelar pač že ve, da potrebuje močna družina čez
zimo in še za spomlad do konca meseca aprila 10—12 kg  medu;
tega se moramo vestno držati. Ako so čebele čez leto nabrale
samo toliko, jim ne smemo vzeti prav nič. Ako so nabrale več,
jim smemo z mirno vestjo pobrati, kar imajo odveč; ako pa
zaradi slabe letine ali kake druge nezgode še za zimo niso
dobile dovolj, bodimo do njih usmiljeni in velikodušni ter jim
dodajmo toliko, kolikor jim še treba.

Če bi bil kje kak čebelar, ki bi mu usmiljenje do živalc
ne bil dovolj tehten razlog za takšno ravnanje, potem naj bo
usmiljen vsaj do svojega žepa. Zakaj, bomo slišali v poznejšem
odstavku.

Praktičen čebelar, ki čebelari že več let v A. Ž. panjih, že
lahko približno presodi množino zimske zaloge. Ako ima n. pr.
panj v plodišču štiri medene sate, ki so skoro do tal zanešeni
z medom ter so čez polovico zadelani, je v njih približno 8 kg

15 «

228

medu. Ako je tudi v ostalih satih 4—5 kg  medu, smemo biti
brez skrbi. Tak panj ima zadostno zimsko zalogo.

O množini zaloge se lahko natančneje prepričamo na oko
tudi tako, da precenimo ploskve v normalno izdelanih in do
roba celic napolnjenih satih. Račun nas namreč uči, da je v
1 dm~  na obeh straneh napolnjenega sata 1 / 3  kg  medu. Tri take
ploskve dajo 1 kg  medu. Izdelan sat v A. Z. panju ima skoraj
9 dm 2  površine. V popolnoma zadelanem satu je tedaj prilično
2 1 / a  kg  čistega medu. Seveda so taki sati redki.

Najbolj zanesljivo pa je, čeprav nepraktično, da vse sate
plodišča stehtamo. Na navadno decimalno tehtnico postavimo
kozico za satje ter jo stehtamo. Nato zložimo iz plodišča vseh
devet satov na kozico. Ako tehtajo s čebelami vred brez kozice
16—17 kg  — če je vmes več starih satov 18 kg  — ima panj
dovolj za zimo. Ako mu manjka le kak kilogram teže, zame¬
njamo najlažji sat s težjim, ki je kje drugje odveč. Pri tem mo¬
ramo paziti na matico. Ako na ta način teže ne moremo izravnati,
si zabeležimo panj, da vemo, koliko kilogramov mu bo treba še
dodati.

Roji, ki imajo mlado satje in manj čebel, smejo tehtati raz¬
meroma manj.

Ko smo pregledali in zaznamovali vse panje, moramo izto¬
čiti med, kar ga je še ostalo v mediščih. Nekaj težjih satov
spravimo, da jih porabimo ob potrebi drugje.

Po teh navodilih se morajo primerno ravnati tudi čebelarji,
ki imajo panje drugih sestavov s premičnim satjem.

Izrečno pa opozarjam, da je zlasti v krajih z obilico pra¬
vega kostanja pod medom, bodisi pokritim ali še odprtim, mnogo
obnožine. Marsikateri čebelar, zlasti novinec, se pri preceni zimske
zaloge lahko ureže kar za kilograme. Zato je prav, da puščamo
čebelam rajši nekaj več kot premalo, ker se množina obnožine
ne da vselej preceniti, je pa za spomladanski razvoj družine
neprecenljivega pomena in je ne kaže odstranjevati, izvzemši,
če bi je bilo le preveč. Kakor so na svetu razne vrste ljudi,
tako so tudi čebelarji prav različnega kova. Nekateri so od sile
grabežljivi, nekateri pa preradodarni. Panjem puščajo za zimo
mnogo preveč medu, da je satje v plodišču kar do spodnjega
roba zaneseno. Taka radodarnost — dasi je lepa — je čebelam
škodljiva. Na zelo medenih satih slabo prezimujejo, ker ne mo¬
rejo zlesti v celice; prevelika količina medu je pa kvarna zlasti

229

spomladanskemu razvoju, ker ni prostora za zalego. Omenili
smo že, da porabijo čebele od novembra do februarja malo
medu — mesečno povprečno niti 1 kg -----  zato je v marcu, ko
bi se zalega morala že množiti, satje še polno medu in zaradi
pičle zalege tudi počasi kopni. Tak panj peša za preobilico
medu in zastane v razvoju. Ne puščaj torej preveč medu ! Za¬
dostuje 12 kg,  kar je čez, je preveč.

7. Dopolnitev zimske zaloge.

Od srede septembra do srede oktobra meseca moramo
vsem panjem dodati živeža, kolikor ga je premalo. Najlaže sto¬
rimo to na ta način, da ugotovimo skupni primanjkljaj vseh
panjev. Nato odtehtamo določeno težo medu ter ga v primerni
posodi razredčimo s tretjino vroče vode. Med in vodo moramo
s kuhalnico mešati toliko časa, da se med popolnoma raztopi.
S to tekočino napolnimo primerne steklenice in dodamo po ve¬
čerih s pomočjo pitalnika vsakemu panju, kar mu gre.

Ako potrebne zaloge ne moremo izpopolniti s samim medom,
smemo namesto njega dodati sladkorno raztopino. Na 10 kg
sladkorne sipe damo 8 litrov vroče vode in mešamo toliko časa,
da se sladkor popolnoma raztopi. Ni ga treba kuhati. To mo¬
ramo storiti le, ako imamo n. pr. z ogljem denaturiran sladkor.
Tega moramo poprej, kolikor se pač da, očistiti, sicer bi se pri
pokladanju zamašili vsi pitalniki. Sladkor in vodo pristavimo k
ognju in neprestano mešamo, dokler se sladkor ne razlopi.
Oglje, ki plava na vrhu, posnamemo s cedilnikom. Se preden
je raztopina vroča, razpenimo beljak (enega na 10 kg  sladkorja)
in ga vmešamo v raztopino.

Kadar sladkor zavre, izmeče na površino ves beljak, z njim
vred pa tudi vso nesnago, ki se ujame na beljaku. Smetano, ki
se tvori na površini, posnemamo s cedilom (zajemalko penovko)
toliko časa, dokler vse ne polovimo. Potem je raztopina kuhana
in jo pokladamo še mlačno.

Pomnimo pa, da 1 kg  te raztopine ne zaleže toliko kakor
1 kg  medu. V raztopini je mnogo vode, ki jo čebele izločijo,
in ko predelavajo dodani sladkor v invertnega, porabijo tudi
precej sladkorja. Pri dodajanju zimske zaloge računajmo, da je
v poldrugem litru sladkorne raztopine približno 1 kg  sladkorja.
Ce manjkajo panju n. pr. 4 kg  zimske zaloge, mu moramo do¬
dati 6 litrov sladkorne raztopine.

230

Če pa dodamo raztopini še nekoliko medu (2 do 3 kg
na deset litrov), jo bodo čebele še rajši jemale in bo tudi več
zalegla. Neobhodno potreben pa ta dodatek ni. Čebele bodo
dobro prezimile ob taki hrani, ki jim je nadomestilo za med.

Večkrat se pripeti, da bi morale čebele prezimovati na
gozdnem medu, t. j. na smrekovem, jelkovem, ali pa listnem, ki
je o njem splošno znano, da je za čebele pozimi pretežek in
le deloma prebavljiv ter navadno zaradi njega obole za grižo.
Tega medu moramo vsaj tretjino zimske zaloge iztočiti, namesto
njega pa dodati primerno količino sladkorne raztopine ali pa
mešanico te raztopine in iztočenega medu (10 kg  medu, 5 kg
sladkorja, 4 / vode). Mešanico nekoliko segrejemo in dobro
premešamo, da se sladkor raztopi. Čebele jo znosijo v sredino
gnezda in potem dobro prezimijo. V panju ostali gozdni med
čebelam spomladi ni več škodljiv, ker že izletavajo in se lahko
sproti otrebljajo.

Zgodi se tudi, da se kak čebelar tako izpozabi, da poleti
ali jeseni iztoči čebelam iz same grabežljivosti ves med ter jih
zazimi na samem sladkorju. Tako postopanje s čebelami je ne¬
naravno in krivično ter nevredno poštenega čebelarja.

8. Posledice majhne zimske zaloge.

Največjo napako stori tisti čebelar, ki jeseni ne oskrbi čebel
z zadostno zimsko zalogo.

Nekega znanega čebelarja sem vprašal: „Kaj je letos s
čebelami?", pa je odgovoril: „Slabo! Samo 5 do 6 kg  so
dobile na ajdi". — „Pa jih boste morali krmiti za zimo!" —
„Ne, krmil jih ne bom. Do meseca marca imajo zadosti. Če ta
čas še ne bo paše na resju, jim bom pa moral dati, kar bodo
potrebovale."

Oglejmo si to zadevo nekoliko natančneje. Panj, ki ima
meseca septembra komaj 5—6 kg  medu, pa ga pusti čebelar
s to zalogo za pleme, se bo moral boriti s temile težavami:
1. Nikdar ne vemo, kako dolga bo zima. Včasih zapade sneg
že o Vseh svetih in traja trda zima do srede marca. Takrat za¬
loga 5—6 kg  nikakor ne zadošča, zlasti če je raztresena po
vseh satih in čebele zaradi hudega mraza ne morejo do medu
na stranskih satih. Potem pomrjejo strašne smrti — lakote —
po čebelarjevi krivdi! Nikdar se ne smemo zanašati na zgodnjo

231

pomlad. Dajmo panjem že jeseni, kar jim grel 2. Ako so če¬
bele nabrale jeseni 5—6 kg  medu in je bil ajdov, je ta spo¬
mladi najboljši za gojitev zalege. Čebele bodo to zalogo do
meseca marca porabile zase. Kaj tedaj, ko naj matica prične
zalegati, pa ni v panju nobene zaloge več? Ali bo čebelar takrat
kupil ajdovega medu? Ga li meseca marca dobi laže kakor je¬
seni? To menda ne! In če ga dobi, je li zanesljiv pitanec? Kaj,
če se mu zdi predrag in če ga sploh ne more dobiti? In če

vrh vsega tega že zgodaj spomladi ne bo paše, kaj tedaj? Ali

bo čebelar čebelno družino nakrmil s sladkorjem?! Sladkor je
samo za prehrano starih čebel, ni pa poraben za gojitev zalege.
Panj je prišel zaradi čebelarjevega napačnega postopanja v tako
krizo, da je za tisto leto izgubljen za pleme. Če bi mu bil čebelar

dal jeseni, kolikor je imel premalo, samo medu ali vsaj slad¬

korja, pomešanega z medom, bi bile čebele ob tej mešanici
dobro prezimile ter bi jim ostal za spomladansko prehrano za¬
lege ves ajdov med, ki so ga nabrale jeseni. Panj bi se normalno
razvijal in si pravočasno opomogel.

Oglejmo si še razliko med panjem, ki je bil jeseni zazim-
ljen z zadostno zalogo, in panjem, ki mu je treba spomladi
pokladati.

Pravilno zazimljeni panj ima gnezdo prav v sredi plodišča,
ki obsega pri močnem panju pozimi, ko so čebele strnjene, do
pet satov. Ob krajih gnezda, na levo in desno, ima še po dva
sata, ki sta skoro do tal napolnjena z medom. Za seboj in nad
seboj ima hrano, ki jo je dobil v jeseni nazadnje. Ako smo mu
morali pokladati sladkor, pomešan z medom, jo ima prav v
gnezdu in v njegovi neposredni bližini. Ko prikima zima, se če¬
bele potegnejo med sate ter mirno ždijo. Zaradi živeža nimajo
nikakih težav, ker ga imajo tik sebe. Ko prebijejo zimo ter pride
prvi spomladanski izlet, dan trebitve, je v panju še malo izpraz¬
njenega satja. Vso zimo so bile trdno strnjene v gruči in so se
med seboj ogrevale, zato so porabile tudi manj hrane. Matica
prične navadno že konec meseca januarja zalegati ali pa vsaj
po prvem trebljenju. Panj ima tedaj zalego, še preden pričnejo
čebele izletavati na pašo. V panju pa, ki v njem ni bilo v je¬
seni dovolj zimske zaloge in je bila še ta raztresena po satju,
nimajo čebele stalnega zimskega gnezda, ter se morajo med
zimskim počitkom pomikati za hrano. Zaradi tega se razburjajo
in je nevarno, da obole za grižo. Se nevarnejše je, če pritisne

232

prav ostra in dolgotrajna zima. Potem se ne morejo preseliti
na medene sate, kadar jim v gnezdu zmanjka medu, in če mraz
traja predolgo, pomrjejo lakote. Če družina prebije zimo, ne
prične matica zalegati zgodaj spomladi, če pa prične, zalega le
malo. In če primanjkuje hrane še čebelam, je nevarno, da iz¬
mečejo še tisto malo zalege, kolikor je imajo, ako jim čebelar
ne more pravočasno pomagati. V pravilno zazimljenem panju
se je v tem času izvalilo že nekoliko tisoč mladih čebel, v panju
pa, ki ni bil skrbno zazimljen, kolebajo čebele med življenjem
in smrtjo; odtod spomladi marsikje toliko mrličev.

9. Dodajanje zimske zaloge.

Ko smo ugotovili, koliko hrane je posameznim panjem še
treba dodati, da bo njihova zimska zaloga zadostna, nastane
vprašanje, kdaj in kako naj jo dodamo.

Pokladamo jo od srede septembra do začetka oktobra
meseca s posebnimi pitalniki, ki so kaj različni. Skoraj vsak

sistem panjev ima svoje vrste pi-
talnik. Za A. Z. panje je najbolj
priročen pločevinast, kakršnega
kaže slika 100.

Hrano dodajamo spodaj na
dnu panja. Pitalnik potisnemo pod
spodnjim okencem v panj, tulec
pitalnika pa ostane zunaj med
okencem in vratci. Nato napol¬
nimo 1 1 / 2  litrsko steklenico z že
pripravljeno tekočo klajo ter jo
poveznimo z vratom navzdol v tulec. Za pitanje uporabljajmo
mlačno tekočino, ker se je čebele hitreje lotijo; da pa v pital-
niku ne tonejo, denimo vanj primerno dolge kose slame ali
tenke kose lesa.

Nekoliko tekočine odteče takoj v pitalnik, ostala pa odteka
polagoma, kolikor je čebele sproti odpijejo. Ako pitalnik ne po¬
žira dobro, nagnimo steklenico nekoliko na stran, ali pa podlo¬
žimo pitalnik pri tulcu z vžigalico. Če tudi to ne pomaga, je
pitalnik v vratu zamašen in ga moramo očistiti.

Svarim pred krmljenjem takoj po končani ajdovi paši, ker
bi s tem čebele pripravili k ropanju, ki je ta čas najnevarnejše.

233

10. Ostala dela pri zazimovanju.

Ko je zimska zaloga urejena, so dela v plodišču za to leto
končana in z njimi je končano tudi čebelarsko leto. Z zazi-
mitvijo družin se začne za čebelarja novo leto. Sedaj je treba
izvršiti le še nekatera dela. Iz medišča odstranimo prazno satje,
ki smo ga bili po točenju vrnili, da so ga čebele oblizale. Ne¬
kateri čebelarji sploh ne dajejo iztočenega satja nazaj v panj,
ampak ga kar mokrega spravijo v omaro. Neoblizanega ne na¬
pade tako hitro vešča. Kako satje čez zimo shranjujemo, bomo
povedali v posebnem odstavku.

Ko je medišče prazno, položimo na rešetko deščice in za¬
premo dohod v medišče. Seveda smemo to storiti šele potem,
ko so se vse čebele potegnile iz medišča v plodišče. Zelo
skrbno moramo zapreti tudi zgornje žrelo, da ne nastane prepih.
Nato položimo na rešetko in zadaj za okence nekoliko listov
časopisnega papirja, da s tem preprečimo v panju prepih tako
dolgo, dokler ne bomo panjev popolnoma zapažili. Vse panje
stisnimo tesno, reže med njimi zamašimo s papirjem, ob straneh
zatlačimo odprtine s pazderjem ali otavo. S slamo ali s senom
ne kaže pažiti, ker vabi preostalo zrnje in travno semenje miši
v čebelnjak. Sprednjo stran čebelnjaka moramo tako zadelati,
da ni nikjer prepiha, ki je ugodnemu prezimovanju zelo škodljiv.
Tudi čebelnjak moramo pregledati in špranje povsod zamašiti,
da ne bo vse križem prepiha. Nekateri čebelarji zapazijo panje
popolnoma takoj po končanih jesenskih opravkih, že konec sep¬
tembra ali začetek oktobra. To ni pravilno. Jeseni panjem gor-
kota ni niti potrebna pa tudi ne koristna, ker se čebele potem
dolgo ne stisnejo v zimsko gručo, ampak so razkropljene po
vsem plodišču in porabijo več hrane. V tem položaju jih lahko
nenadoma zaloti mraz, da se ne morejo dovolj hitro vse zbrati
v gručo ter jih mnogo na krajnih satih otrpne in pomrje. Bolj
prav je, da s toplo odejo počakamo do prvih hladnih dni, ko
pade toplota pod ničlo. Takrat šele toplo zapažimo panje. Naj¬
primernejši paž so slamnate blazinice ali pa vrečice s plevami,
ki jih položimo eno na rešetko, drugo za okence. Zadostuje tudi
sam papir, le najmanj prst debelo ga mora biti. Odločno pa
odsvetujem paženje na ta način, da bi natlačili otave v medišče
in zadaj. Otava vleče zelo vlago nase, ne le iz panja, marveč
tudi iz zraka, a zračiti panjev pozimi ni mogoče. Otava prične

234

plesniti in plesen se prime tudi satja v plodišču, kar je čebelam
škodljivo.

Ker pri nas nimamo panjev ameriškega sestava, ki stoje
posamezno na planem, ni treba popisovati, kako jih zavarujemo
pred zimo. Ce pa ima kdo panje te vrste, imajo itak dvojni
obod in izolacijo in torej ni treba nobenih posebnih ukrepov
za zimo.

Zrela pustimo pri panjih odprta; mišim in rovkam zabranimo
vhod vanje s kovinskim zapahom, ki ga postavimo na trotje reže.
Kadar pritisne mraz, privijmo brade, da ne sedajo nanje ptice
in ne kljujejo po panjih.

Pri paženju panjev si ni treba preveč beliti glave zastran
zadostne toplote. Močna, v redu zazimljena družina dobro pre¬
nese pri navadni odeji najhujši mraz, tudi 30° pod ničlo, le da
je sicer za vse drugo dobro poskrbljeno.

11. Prezimovanje čebel v medišču.

Nekateri čebelarji, ki čebelarijo v A. Z. panjih, prezimujejo
svoje plemenjake v medišču namesto v plodišču. Jeseni po aj¬
dovi paši, ko urejujejo panje za zimo, prestavijo vse sate z
matico in zalego vred iz plodišča v medišče, v plodišče pa de¬
nejo prazno satje, ki ostane tu vso zimo. Nekaterim se ta način
zazimovanja dobro obnese, drugim pa ne. Da nekateri nimajo
uspeha, je večkrat krivo nepravilno zazimovanje, ponekod pa
tudi prevlažno podnebje, zlasti preveč megle. Ker imam tudi s
tem načinom zazimovanja dobre izkušnje, naj dam tudi o njem
nekaj navodil.

Za prezimovanje čebel je v prvi vrsti gotovo le plodišče
najboljše, ako se ravnamo po navodilih, ki smo jih že podali.
Vendar je v A. Z. panjih tudi medišče za prezimovanje primeren
prostor, posebno za tiste kraje, kjer je čebelnjak na odprtem
polju, brez zavetja in je pozimi izpostavljen raznim vetrovom.
Priporočam ga pa tudi tistim čebelarjem, ki nimajo za reservno
satje primerne shrambe. Ce namreč čebele prezimujejo v me¬
dišču, varujejo tudi satje v plodišču pred veščo.

Kdor hoče uspešno prezimiti čebele v medišču, mora v je¬
seni, preden prestavi družino v medišče, vzeti iz panja matično
rešetko, mesto nje pa dati ločilno desko, ki pa ne sme segati
noter do kraja, ampak približno 10 cm  od notranje končnice.

235

Potem je po celi širini panja 10 cm  široka odprtina, da dobivajo
čebele iz plodišča dovolj zraka.

Ločilna deska mora biti narejena po meri okvira za rešetko,
samo da mora biti 10 cm  krajša. Ta deska je glavni pogoj za
dobro prezimovanje v medišču. Rešetke pa ne moremo uporab¬
ljati za to, ker bi morale čebele laziti skozi mrzlo kovino, kar
zlasti spomladi ne gre. Ako bi pa rešetko odmaknili 10 cm  od
notranje končnice, bi ne mogli s slamnico zapaziti panja med
okenci in vratci.

Zgornje žrelo moramo dobro zamašiti, da ni v medišču
prepiha, spodnje pa mora biti vso zimo odprto. Čebele se že
jeseni navadijo poti skozi spodnje žrelo.

V medišču se čebele počutijo dobro le tedaj, ako se panji
v skladih dobro stikajo, da ni med njimi prepiha. Potem je to¬
plota bolj stalna, zato čebele v medišču čez zimo porabijo pri¬
meroma manj hrane. Pri vseh drugih zazimovalnih in zimskih
opravilih se pa ravnajmo tako, kakor pri družinah, ki jih zazi-
mimo v plodišču.

Spomladi pustimo, da matica zalega zgoraj toliko časa, da je
treba zalego prestaviti. To storimo navzdol namesto navzgor.
(Glej »Povečevanje plodišča“, str. 172.) Štirinajst dni pred glavno
pašo, meseca maja ali junija, predenimo pa tudi matico in vso
odprto zalego iz medišča v plodišče. Potem šele odstranimo iz
panja ločilno desko, namesto nje pa denimo rešetko.

12. Prezimovanje v kleti.

Marsikateremu čebelarju, ki čebelari le bolj za zabavo, de¬
lajo čebele pozimi težavo, ker nima čebelnjaka in jeseni ne ve,
kam s panji. Ta si lahko pomaga tudi s kletjo ali s kakim drugim
temnim prostorom.

Poglavitni pogoji za dobro prezimovanje v zaprtem prostoru
so mir, enakomerna toplina ter zračen in skrajno suh prostor.
Če ima shramba te lastnosti, ustreza zahtevam. Zlasti vlažen
prostor ni dober za prezimovanje, ker bi satje plesnilo. Biti
mora tudi nekoliko zavarovan pred mrazom, da ne pade toplina
v njem mnogo pod ničlo, ne sme pa biti nad 5° C  nad ničlo.

Kdor ima tak prostor, lahko znosi panje vanj, ko zapade
meseca novembra ali decembra prvi sneg. Postavi naj jih na
leseno podlago nekoliko od tal. Prostor naj zavaruje pred mišmi.

236

Panjev pa ni treba odeti. Žrela naj bodo popolnoma odprta, da
dobivajo čebele več zraka. Klet je treba večkrat po malem pre¬
zračiti, okna, če je le mogoče zatemniti.

Spomladi, februarja meseca, ko nastopijo toplejši dnevi, od¬
nesemo panje zjutraj kakega toplega ali sončnega dne vsakega
na svoje mesto, da se čebele otrebijo.

Poudarjam pa, da je prezimovanje čebel v kleti za neizku¬
šenega čebelarja prav tvegano, zlasti zaradi prevelike topline.
Panji začnejo prezgodaj zalegati, postanejo nemirni in žejni ter
močno oslabijo. Večkrat zbolijo tudi za grižo. Katastrofo po¬
vzroči tudi kak panj, ki je izgubil matico in vznemirja s svojim
bučanjem vso okolico.

IV. DEL.

A.  Prevažanje čebel na pašo.

Mnogo je krajev v Dravski banovini, kjer so tla za čebelarstvo
sicer ugodna, ni pa trajne paše. Ponekod imajo n. pr. dobro
pomladansko pašo, so pa brez jesenske. Drugod je zopet
slaba letna paša, toda dobra jesenska. Obratno pa nudi rast¬
linstvo nekaterih krajev mnogo več mednih virov, kot jih morejo
izrabiti domače čebele. Zaradi tega je v naših krajih že od
starodavnih časov navada, da prevažamo čebele iz kraja v kraj.

Prevažanje čebel na pašo je opravilo, ki je sicer združeno z raz¬
nimi težavami in stroški, vendar je naš trud poplačan z uspehom.
Seveda pripeljemo iz paše včasih lažje panje, kot smo jih postavili
tja. Kdor prevaža redno vsako leto, se mu čebelarjenje bolj izplača
kakor tistemu, ki pusti svoje čebele vedno na istem mestu. Neka¬
teri čebelarji so vprav primorani, da prevažajo vsako leto na pašo,
n. pr. tisti, ki imajo le malo letne paše, jesenske pa celo nič.

1. Kam prevažamo na pašo.

Čeprav ima marsikateri okraj že od nekdaj določena pasišča,
vendar lahko izsledimo še nova. Pri nas so že v starih časih s
pridom prevažali čebele; saj je bilo naše čebelarstvo že zdavnaj
razmeroma dobro razvito. Nekateri gorenjski čebelarji prevažajo
n. pr. čebele še vedno tja, kamor so jih vozili njihovi pradedi.

Če pa išče čebelar dandanes novih pasišč, naleti dostikrat
na odpor tistega kraja, kjer jih išče.

Čebelarjem začetnikom in pa čebelarjem z majhnim številom
panjev se radi velikih stroškov ne izplača, da bi vozili svoje
panje na oddaljena pasišča. Bolje je, da se jih več združi in
da skupno prevažajo, ker se s tem znižajo stroški za posamez¬
nika. Prevažanje se nam izplača le tedaj, če smo dognali, da
je v času, ko je v domačem kraju bera slaba, drugje taka paša,
da pričakujemo od nje razen kritja stroškov tudi primeren pre-

238

bitek. Kako pa doženemo najzanesljiveje, ali je pasišče izdatno?
S tem, da opazujemo redno skozi več let, kako spreminja težo
panj, ki je na tehtnici. V ta namen nam posebno dobro služijo
opazovalnice. Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani priob¬
čuje zadevna poročila v društvenem glasilu.

Sl. 101. Gorenjski voz za prevažanje kranjičev.

2. Prevozila.

Panje prevažamo
z vozom, z avtomo¬
bilom ali pa po že¬
leznici. V starih časih,
ko so čebelarili še
samo s koši in kranjiči,
so prenašali čebelarji
s krošnjo na hrbtu če¬
bele na bližnja pa-
sišča; na ta način jih
prenašajo še danda¬
nes n. pr. v Kranjski
gori na gorska po¬
bočja na resje. Na
vozovih so prevažali
čebele že kdovekdaj,
tudi v 18 . stoletju, ko
je čebelaril Janša. Ta
naš odlični čebelar je
popisal poseben voz
z nosilci na gugala,
da se satje v panjih
ni podiralo. Dandanes
uporabljajo vozila na
vzmeteh. Tudi kmetski
voz se da za prevaža¬
nje prirediti, če podlo¬
žimo pod panje slamo.
Če imaš voz z moč¬
nimi lojtrnicami (le¬
stvami), si ga moreš
prirediti za prevoz če-

239

bel iudi na tale način: med lojtrnicama napni vrvi, nanje

položi deske, na te pa naloži panje, ki jih dobro poveži, da se
ne premikajo. Tedaj se panji pri vožnji gugajo in se niti pri
sunkih nič ne pretresajo.

Nekatere podružnice S. C. D. imajo vozove, prirejene nalašč
za prevažanje na pašo ; nalože na njih do 40 A. Z. panjev. Ne¬
kateri čebelarji imajo pa posebne vozove, ki je na njih zgrajen
čebelnjak s streho, da panjev pri prevažanju ni treba prekladati;
toda taki vozovi se niso obnesli.

Za krajšo vožnjo, ki ne traja več kot eno noč, ustreza še
vedno voz, za daljši prevoz pa je vsekakor boljši avtomobil;
z njim se dado čebele prepeljati najhitreje in se najmanj vzne¬
mirjajo. Seveda velja tako vožnjo tvegati le po dobrih cestah.
Če pa prevažamo zelo daleč, se izplača le vožnja po železnici.

3. Kako pripravimo panje za prevažanje.

Vsaj nekaj dni, preden prevažamo, moramo čebelne družine
primerno pripraviti. Za prevažanje na pašo so sposobne le močne
družine, ki so povsem v redu. Slabiče združimo, ker bi jih na
tujem pasišču lahko uničile roparice. Ce ima kak panj slabo
matico, mu jo prej izmenjajmo. Urediti moramo panjem tudi
satje. Kar ga imajo nedodelanega, ga izmenjajmo z izdelanim.
Družin, ki še nimajo dodelanega satja, ne prevažajmo, ker se
satje lahko podre.

Pred prevažanjem moramo poizvedeti, kdaj se v tistem
kraju začne paša. Toda nekatere rastline, kakor na primer jelka,
ne medijo vsako leto. Na taka pasišča prevažamo šele potem,
ko smo se prepričali, da se je paša pričela. Čebele moramo
odpeljati pravočasno; če jih prepeljemo prepozno, zamudimo
morda najboljše dneve.

4. Priprave za prevoz.

Čebele prevažajmo po možnosti le ponoči, panje pa pri¬
pravimo že podnevi. A. Z. panjem moramo okenca dobro pritr¬
diti. To storimo s prečnimi zaporami, zapahi ali žeblji, da se
okenca med vožnjo ne odmaknejo.

Ker čebele med prevozom razvijajo zaradi razburjenja ve¬
liko vročino, jim je treba dovajati dovolj zraka, da se satje ne
podre ali ne zaduši celo panj. Zato imajo A. Z. panji povečini

240

na vratcih dušnike, ki so zavarovani z žično mrežo. Če jih ni,
je treba vratca iztakniti, da lahko prihaja v panj dovolj zraka.

Če prevažamo A. Z. panje na pozno pomladansko ali po¬
letno pašo, moramo čebelne družine, ki so dovolj močne, pre¬
staviti še doma in jim urediti medišča.

Kranjičem, ki
še nimajo dušni-
kov, izvrtajmo v
sprednji in zad¬
nji končnici vehi
in jih zamrežimo.
Obe končnici
pritrdimo in kra-
njič je priprav¬
ljen za prevoz.
Nato pobrizgaj¬
mo čebele z vodo
skozi zamrežene
vehe. Ko so zve¬
čer vse čebele
doma, zamašimo
žrelo s poseb¬
nimi zapahi, ki
jih dobro pritr¬
dimo, kranjiče pa
z vršički smre¬
kovih ali jelko¬
vih vej.

5. Nakladanje
panjev.

Za nakladanje
panjev na voz in
za razkladanje,
bodisi doma, na
železnici ali na
pasišču, morajo
biti na razpolago
krepke roke. Če

Sl. 102. Voz na vzmeteh za prevažanje A. Ž. panjev.

ne moremo z vo-

241

zom v bližino čebelnjaka, prenašajmo panje na voz z nosilnico.
Nosimo jih kolikor mogoče v vodoravni legi ter pazimo, da jih
ne nagibamo na stran in da z njimi kam ne trčimo. Ko jih na¬
lagamo na voz, jih moramo zložiti tako, da stoje vzporedno z
osmi. S tem se zmanjša nevarnost, da bi se satje pri sunkih
podrlo. A. Z. panje nakladamo tako, da sta dve vrsti panjev
druga vrh druge, pri avtomobilu pa celo tri vrste. Kranjičev
lahko naložimo več vrst. Ko so panji naloženi, jih trdno pove¬
žimo z vrvjo. Nekateri čebelarji podložijo pod panje letve, ki
iz njih štrlijo navzdol in navzgor konice žebljev; z njimi si pri¬
hranijo zamudo s povezovanjem. V železniški voz nalagamo
panje ob stranskih stenah z dušniki proti sredini vagona. Če
prevažamo mnogo panjev, jih postavljamo drugega vrh drugega.
Treba pa je take skladanice zložiti tesno, da se pri sunkih že¬
lezniških voz panji ne premikajo ali pa celo ne poderejo.

6. Kaj je treba vzeti na pot.

Na pot moramo vzeti posodo z vodo, razpršilnik ali ročno
brizgalno, če jih nimamo, pa omelce, nadalje kadilnik, vžigalice
in luč, kladivo, klešče, nekaj žrebljev in deščic ter končno še
kepo ilovice. Tako lahko popravimo poškodbe, ki bi utegnile
nastati med potjo, razpoke in reže pa zamažemo.

7. Na poti.

Najugodnejši čas za prevoz je noč. Ce bi se vožnja po¬
tegnila precej čez osmo uro zjutraj, moramo, če je vroče, voz
zapeljati s ceste v kako senco in tam počakati večera. Zrela
tedaj odprimo, da čebele lahko lete, zvečer, ko se vrnejo v
panje, pa lahko nadaljujemo vožnjo. Po slabih potih vozimo po¬
časi, na lepi cesti lahko tudi malo poženemo. S čebelami naj
gresta vsaj dva človeka, ali naj vozita dva voznika skupaj, da
v potrebi pomagata drug drugemu. Seveda mora biti eden izmed
njih čebelar. Ce bi čebele med potjo iz kakega panja uhajale,
moramo konje najprej izpreči in jih odpeljati stran, nato šele
panje urediti. Tudi pri prevažanju po železnici naj se vozi s če¬
belami spremljevalec. Čebele prevažamo po železnici brzovozno,
t. j. z osebnim vlakom. Ko pride vlak na končno postajo, mo¬
rajo vozovi že čakati, da hitro prevzamejo čebele in jih od¬
peljejo na pasišče.

Praktični čebelar

16

242

8. Na pasišču.

Ko pripeljemo čebele na pasišče, izprežemo najprej konje,
jih odpeljemo v kraj in šele nato razložimo panje. Če je na
pasišču pripravljen kak čebelnjak, zložimo panje vanj. Če jih
pa moramo postaviti na piano, napravimo zanje podlago. Ta
mora biti vodoravna in vsaj 20 cm  od tal. Nanjo zložimo panje
ter odpremo žrela, da se čebele umirijo in spraše. Nato šele
napravimo zasilno streho.

Ko smo vse uredili in streho dobro pritrdili, da je veter
ne more odnesti, zapremo pri panjih dušnike in jih sploh spra¬
vimo v stanje, v kakršnem so bili doma. Ko smo se prepričali,
da se v panjih nič ni premeknilo ali podrlo, zavarujemo vratca
pred radovedneži in tatovi in prepustimo varstvo čebel kakemu
zanesljivemu človeku.

Takoj po paši spravimo čebele na enak način nazaj domov.
Če berejo na paši posebno dobro, je treba na pasišču še trcati.
Toda o tem na drugem mestu.

9. Kako si pomagaš pri čebelnem napadu.

Pri prevažanju čebel na pašo ali s paše se kljub vsej paz¬
ljivosti lahko pripeti, da se kak panj odpre, ali da po nesreči
pade na tla in se razkolje. Ko privrejo razdražene čebele iz
panja, napadejo vse, kar je v bližini živega. Čebelar mora v
tem primeru ohraniti hladno kri. Prva skrb mu bodi, da reši
konja; odpelje naj ga v zavetje in če mogoče, oblije z vodo
ali hitro pokrije z mokrimi odejami. Zato naj ima konjske odeje
s seboj. Čebele najlaže pomirimo z dimom in z vodo. Zato naj
čebelar ne hodi na pot brez vode in brez ročne brizgalne, pa
tudi ne brez čebelarskega pokrivala, da more nemoteno panje
urediti in popraviti.

Ljudje, ki niso vajeni pikov, naj se za toliko časa odstra¬
nijo, da se razdražena žival pomiri. Čebelni strup človeku ni
nevaren, ker ne povzroča zastrupljenja. Nekoliko čebelnih pikov
zdravemu človeku ne škoduje, le izjemoma se pojavijo nevšeč¬
nosti. Če čebele človeka zelo opikajo, je najprej potrebno, da
si izdere žela in izpira rane v hladni vodi. Če pa opikani deli
telesa zelo otečejo, naj opikanec za kak dan leže v posteljo in
naj si otekline moči z močnim žganjem, pomešanim z arniko,
ali naj nanje devlje lapuhovo listje in hladne obkladke. Če bi

243

čebele koga močno opikale po glavi med lasmi, ga moramo z
gostim glavnikom česati, v sili ga pa tudi ostriči in glavo zmi-
vati. Ako čebele opikajo kako domačo žival, n. pr. konja, vola,

govedo, psa i. t. d., polijemo žival z vodo in jo drgnemo s šopom
slame, da izderemo žela. Nato jo namažemo s špiritom ali žga¬
njem in jo odenemo z mokrimi odejami ali vrečami.

16 *

Sl. 103. Čebelnjak ljubljanske podružnice na pasišču pod Krimom pri Ljubljani.

244

Taka nezgoda se lahko primeri tudi doma pri čebelnjaku,
če se n. pr. komu pri ogrebanju roja zvrne Iestva in se roj usuje
nanj. Sploh je treba velike previdnosti, kadar imamo opravka z
razdraženimi čebelami.

B. O  ropanju.

Čuden naslov! O čebelah smo vajeni slišati, da imajo le
dobre lastnosti, in vendar se najde pri njih tudi nepoštenost, in
sicer ropanje. Znano je, da imajo čebele silno dober spomin
in vonj. Če zlijemo kje v bližini čebelnjaka žlico medu, ga če¬
bele kmalu zavohajo. Ko ga izsledi prva čebela, se ga nasrka
in se vrne domov. Nato se kmalu vrne, pa ne sama: z njo pride
že več spremljevalk, da se udeležijo pojedine. Kmalu jih je tam
na stotine. Isto se zgodi, če pustimo kak meden sat ali odpadke
satja v odprtem čebelnjaku, ali če pustimo kak panj dalj časa
odprt, ali če je kje z medom pokapano. Nagon žene čebele, da
iščejo hrane, kjerkoli diši po medu.

O ropanju pa govorimo le tedaj, kadar napadejo čebele
medene zaloge kake druge družine. Kadar ni paše, stikajo po¬
sebno rade okoli čebelnjaka, da bi se vtihotapile v kak panj.
Seveda naletijo povsod na odpor; če ne odnehajo, se prične
borba in klanje na žive in mrtve. Če ima napadeni panj satje
s čebelami dobro zasedeno ter ima matico ali vsaj matičnike,
se branijo domače čebele z vsemi močmi. Ko roparice spoznajo,
da ne bodo nič opravile, odnehajo. Če je pa v kakem panju
malo čebel ali je celo brez matice, navalijo ropnice nanj in ga
napadajo z vedno večjo silo ter ga v najkrajšem času popol¬
noma izropajo. Ko prinesejo roparice prvi plen domov, jih gre
na rop vedno več. Kmalu se začne klanje od panja do panja
in se razvije čez in čez pravcata čebelna vojna. Pred vsakim
panjem in tudi v njih najdemo potem vse polno mrtvic, ker se
domače in tuje čebele ljuto med seboj koljejo.

1. Vzroki ropanja.

V največ primerih povzroči ropanje čebelar sam zaradi
premajhne previdnosti. Med letom, ko je v naravi stanovitna
paša, ni nevarnosti za ropanje, ker imajo čebele dosli bere po
cvetju. Le zdaj pa zdaj izropajo kakega osirotelega slabiča, a
še to največkrat po krivdi čebelarja, zlasti če je krmil čez dan.

245

Vonj medu privabi čebele, in ker se slabič ne more braniti, ga
izropajo. V takem primeru mora čebelar žrela tako zožiti, da
gredo lahko samo po dve čebeli hkrati noter ali ven. Roparice
preganjati ali jih polivati z vodo ne pomaga dosti; s tem samo
uničimo veliko svojih in tujih čebel.

Splošno ropanje se navadno prične, ko paša nenadoma
mine, n. pr. meseca julija po kostanjevi paši, največkrat pa v
jeseni po ajdi. Vonj po ajdovem cvetju je razširjen po polju,
kjer cvete ajda. Ko preneha ajda mediti, izgine tudi ta vonj.
Toda čebele so še jako vnete za nabiranje. Ker prihaja iz panjev
še nekaj časa vonj po ajdovem medu, ga kmalu izvohajo če¬
bele, ki iztikajo okoli za medenimi viri. Poskušajo vdreti v panje;
če se jim to posreči, lahko izropajo mnogo panjev. Na pasiščih,
kjer so v razmeroma majhni razdalji nakopičene večje sklada-
nice panjev, se rado vname tako ropanje. Sprožijo ga pa pred
vsem osirotele družine ali pa slabiči.

2. Kako preprečimo ropanje.

Stari čebelarji so ob ropanju sprednjo stran čebelnjaka
prekrili z vejami. Poskusimo tudi mi tako. Samo veje prej po¬
škropimo s karbolno kislino, ki smo jo razredčili z desetkratno
količino vode. Vonj karbolne kisline je čebelam tako zopern,
da se kmalu naveličajo napadanja. Domačih čebel ta vonj ne
prežene. Zvečer veje odstranimo in žrela popolnoma odmašimo.

Ropanja, ki se je že razvilo, ne moremo zlahka ustaviti,
kajti čebelar svojih čebel ob lepem vremenu ne more imeti dalj
časa zaprtih. Ko čebele izletijo iz panjev, niso več v čebelarjevi
oblasti. Pač pa ropanje lahko preprečimo, če skrbimo, da se
sploh ne more pričeti. To dosežemo na razne načine.

a)  Čebelarji, ki bivajo v kraju, kamor prevažajo tudi od
drugod čebele na pašo, naj tudi sami pred glavno pašo slabšim
družinam zožijo prostor v panju tako, da čebele satje gosto za¬
sedajo. Tudi kranjiči in koši lahko kljubujejo in se ubranijo ro¬
paricam, ako so tako močni, da zasedajo vse satje. Ko prično
drugi čebelarji dovažati čebele v njihovo bližino, naj skrbno pa¬
zijo na svoje panje. Slabičem naj zožijo žrela in naj v čebel¬
njaku ne delajo ničesar, kar bi utegnilo privabiti roparice.

b)  Veliko pomaga, če v okolici čebelnjaka udušimo vonj
po medu, posebno po ajdovi paši. To dosežemo najlaže s kar¬
bolno kislino. Preden paša preneha, ali kadarkoli preti nevarnost

246

za rop, zapičimo okoli čebelnjaka več kolov v zemljo in jih
nekaj dni vsako jutro namažimo s karbolno kislino.

Vsi čebelarji, ki prevažajo svoje čebele na pašo, naj jih
odpeljejo takoj, čim paša preneha, sicer so odgovorni za škodo,
ki bi jo utegnile napraviti drugim čebelarjem. Če ostane po aj¬
dovi paši še dalj časa sončno, lepo in suho vreme, naj posto¬
pajo vsi s čebelami previdno, da sami ne povzročijo ropanja.
Vsa dela v panjih naj odlože za toliko časa, da nastopi deževno
vreme; takrat se nam namreč ni več bati ropanja. Cim postane
hladno in deževno, so preprečene vse nevarnosti in niso več
potrebni posebni ukrepi proti ropanju.

C.  O medu.

Med jemljemo čebelam v splošnem, kadar ga je v panju
odveč. V dobri letini vzamemo čebelam med lahko po večkrat,
v slabih letinah pa običajno sploh ne. To je odvisno od pašnih
razmer. V nekaterih krajih jemljejo med že meseca junija, v
drugih v juliju, končno pa večinoma po jesenski paši. Kadar
medi gozd, je treba točiti kar na pasišču celo po večkrat; toda
take letine so redke. Največ je takih, da trcamo po enkrat do
dvakrat na leto. Kadar imamo družine različne moči in je med
pašo satje močnejših panjev že do spodaj zalito, dočim je v
slabših še polovico praznega, se točenje še ne izplača. Tedaj
zamenjajmo polne sate močnih družin s praznimi iz slabičev,
da imajo močni panji zopet prostora za odlaganje medu. Po
končani paši pa poberimo med iz vseh panjev, kolikor ga je
pač odveč.

Če je med redek, kakor n. pr. akacijev, ga smemo točiti
šele tedaj, ko je skoraj že ves pokrit. Gost med, n. pr. hojev ali
smrekov, točimo pa lahko že prej. 14 dni po paši je goden
tudi nepokrit med.

1. Kako jemljemo medene sate iz panjev.

Za to opravilo potrebujemo nekaj čebelarskega pribora.
Poleg kozice moramo imeti še primeren sipalnik; posebno prak¬
tičen je Stojkovičev. Tega pritrdimo naravnost k plodišču A. Z.
panja in ometemo čebele s satov, ki smo jih vzeli iz medišča.

Med dobro pašo lahko odjemljemo med vsak čas nemoteno;
čebele se za to ne zmenijo. Drugače je, kadar so čebele brez

247

dela; tedaj mora¬
mo pri tem delu
postopati prav
previdno. Zelo
dobro je, če ima¬
mo okna zamre¬
žena z ameriški¬
mi odletnicami,
kakršna so opi¬
sana v knjigi
„Naš panj“.

Kdor nima
Stojkovičevega
sipalnika, naj si
napravi zabojček
z lijem, kakor ga
kaže sl. 105. Sate
s čebelami vred
postavimo na ko¬
zico. Nato potr¬
kamo malo po
njih, da se čebele

SI. 104. Stojkovičev sipalnik „tdeal“ za A. Ž. panj.

248

pijejo medu — site namreč manj pikajo — in jih z vsakega
sata posebej ometemo v lijak, da zdrknejo v podstavljeni zaboj¬
ček. Toda ta način ometanja je nekoliko zamuden in se dobro
obnese le majhnemu čebelarju.

Ce čebelnjaka nimamo tako prirejenega, da bi v njem lahko
točili, odlagamo ometene sate v poseben zaboj, priročen za
prenašanje; vanj naj gre 9—10 satov. Za vračanje iztočenih
satov se mi zdi najprimernejši tale način:

Ko iztočimo sate iz medišč prvih dveh ali treh panjev, jim
praznih satov ne vrnemo, temveč jih devamo v prihodnje panje,
čim jim izpraznimo medišče. Satje iz medišč zadnjih dveh ali
treh panjev dobe po končanem delu prvi panji. Kdor ima re-
servno satje, naj napolni z njim takoj že prva izpraznjena me-
dišča.

Zaboj za sate pokrijemo in ga odnesemo v prostor, kjer
točimo, čebelam v skrinjici pa odstranimo pokrov z lijakom in
jih stresemo na sipalnik. Dobro je, ako imamo dva zabojčka,
ki sta prirejena tako, da se čebele sprašijo naravnost v panj,
ko prislonimo odprt zabojček k okencu plodišča; z drugim za¬
bojčkom pa med tem delo nadaljujemo.

2. Točenje medu.

Včasih, ko so čebelarili
v naših krajih le v kranjičih
in koših, so pridobivali če¬
belarji med iz satja s stiskal¬
nicami. Umljivo je, da pre-
šanec nima take vrednosti
kot čist med, ki ga spravimo
iz satja s točilom ali trcal-
nico. Koš te naprave se vrti
tako naglo, da izmeče sre-
dobežna sila ves med iz sat-
nih celic na obod stroja.

Za čebelarja z malim
številom panjev zadostuje to¬
čilo z ročnim pogonom za
tri ali štiri sate, kakor nam
ga kaže slika 106. Za večja

Sl. 106 . Točilo za med.

249

čebelarska podjetja se dobijo trcalnice različnih oblik, celo na
električni pogon.

Med trcamo vedno le v zaprtem prostoru, kjer nas ne
morejo čebele nadlegovati. V čebelnjaku lahko trcamo le
tedaj, če je popolnoma zaprt, da čebele ne morejo vanj, in
če so na oknih ame¬
riške odletnice. V
splošnem pa točijo
čebelarji med v dru¬
gih prostorih.

Poleg točila po¬
trebujemo za to opra¬
vilo še tole orodje:
stojalo in vilice ali nož
za odkrivanje satja,
cedilo za precejanje
medu, posodo za iz¬
točen med in posodo
s toplo vodo.

Točilo je treba
pritrditi na tla ali na
poseben okvir, vrtilne
stojalo nad pločevinasto posodo, da lahko vanjo kaplja med,
ko odkrivamo sate. Ce nimamo stojala, položimo na mizo kak
star prazen sat, nanj pa medenega, ki ga nameravamo odkriti.
Nato odstranimo s sata vo¬
ščene pokrovce z vilicami
(ali pa z nožem). Dobro je,
da jih od časa do časa po¬
makamo v vročo vodo, da S 1 . 108. Vilice za odkrivanje salja.
gladkeje tečejo. Za silo za¬
dostuje za to opravilo tudi čevljarski krivec, ki pa mora biti dobro
nabrušen. Voščene odpadke (pokrovce) spravljamo v posebno
posodo; pozneje izlužimo s toplo vodo iz njih med in ga po-
krmimo čebelam, voščine pa ob priliki pretopimo v vosek. Od¬
krite sate denemo v točilo. Nato točilo pokrijemo ter začnemo
koš vrteti. Izpočetka ga vrtimo počasi, pozneje pa hitreje. Pod
odtočni tulec točila postavimo lonec s cedilom, da teče vanj
med. Ko je sat na eni strani prazen, iztrcamo še drugo stran.

osi pa namazati. Zadelan sat denemo na

250

Ko so vsi saii enega panja prazni, jih od¬
nesemo nazaj v čebelnjak in prinesemo zopet
druge. Pri večjem številu panjev priporo¬
čamo, da opravlja delo več ljudi, vsaj 2—3,
da gre vse hitreje od rok. Za to delo je
poraben vsakdo, ki je količkaj pripraven, tudi
ženske.

Ce hočemo natančno dognati, koliko
medu bo dal posamezni panj, moramo polne
sate pred točenjem stehtati in težo praznih
satov od polnih odbiti. Seveda lahko teh¬
tamo tudi iztočeni med vsakega posamez¬
nega panja.

Končno naj navedem še nekaj važnih pravil:

a)  V hladnem vremenu in v jeseni moramo točiti v toplem
prostoru; ako je zelo hladno, je treba mrzlo satje pred točenjem
za nekoliko časa postaviti v topel prostor, sicer je med pregost
in ne teče iz satja.

b)  Mlado satje se v trcalnici rado lomi, zato tak sat naj¬
prej odkrijmo le na eni strani in ga iztočimo. Nato ga odkrijmo
še na drugi in tudi to stran iztrcajmo. Lahko pa tudi takoj od¬
krijemo obe strani in drugo za drugo iztočimo s počasnim
vrtenjem.

c)  Obtežimo trcalnico kolikor mogoče enakomerno, t. j. po¬
stavimo vanjo hkrati po tri oziroma štiri enako težke sate, potem
se trcalnica manj guglje in koš se ne kvari.

č)  Po končanem delu skrbno očistimo vse orodje in prostor,
kjer smo točili. Trcalnico podstavimo, da odteče med do zadnje
kaplje. Nato snemimo koš, očistimo vse z vročo vodo, obrišimo
in, če le mogoče, posušimo na soncu. Očiščeno trcalnico hra¬
nimo na suhem.

d)  Med pokrijmo in ga pustimo še nekaj dni v večjih po¬
sodah na toplem.

3. Pridobivanje medu iz kranjičev.

Tudi iz kranjičev se da med iztočiti, za to pa potrebujemo
neko posebno pripravo. Iz kranjiča izrezani sati se namreč
ne dajo kar tako trcati, ker niso v satnikih. Zato si moramo
napraviti posebne torbice iz pocinjene mreže. Sestoje iz dveh

St. 109. Dvojno sito
za precejanje medu.

251

omreženih okvirov v taki velikosti, da gredo z lahkoto v koš
točila. Globina obeh okvirov skupaj naj znaša približno 25 mm,
da stojijo sati v njih na
tesno. Torbica se zapenja
s 4 kaveljčki, kakor je
razvidno iz slike. S to
pripravo trcamo med ka¬
kor iz satnikov. Na ta
način iz kranjiča pridob¬
ljeni med je prav tako
dober in čist kot med
iz panjev s premičnim
satjem. Jasno je, da medu
iz kranjičev ne moremo
prej trcati kot v jeseni,
ko se je v panjih izlegla
že vsa zalega.

Stari čebelarji so
kranjiče večinoma žve¬
plali in šele potem satje
iz panjev izrezovali ter ga mečkali in stiskali, ali so pa vse skupaj
medarjem prodali. Pa tudi dandanes bi kakšnemu začetniku lahko
delalo preglavice, kako dobiti satje iz kranjskega panja, ne da
bi čebele moril. O tem nekaj besedi.

Ko smo jeseni proti koncu meseca septembra vse kranjiče
pregledali in stehtali ter določili, katere bomo zazimili, zazna¬
mujmo vse panje, ki jih mislimo podreti. Kakega hladnega dne
pripravimo točilo in vse, kar je potrebno za trcanje. Prostor, ki
opravljamo v njem to delo, mora imeti zastrta vsa okna razen
enega. To okno mora biti tako prirejeno, da čebele z njega
lahko ometemo skozi lij v spodaj stoječo skrinjico. Ko je vse
pripravljeno, vzamemo kranjiča iz skladanice in ga položimo
narobe na mizo. Poleg mize pripravimo še omelce, vodo, skri¬
njico z lijakom in orodje za odpiranje panjev. Ko je vse pri¬
pravljeno, potrkamo malo po panju, nakadimo čebele, odtrgamo
panju dno in odstranimo zadnjo končnico. Sedaj potrkamo še
enkrat po panju in malo počakamo, da se čebele pošteno na¬
pijejo medu. Nato izrežemo s primernim nožem (izpodrezilnikom)
iz panja sat za satom in ometemo čebele v lijak podstavljene
skrinjice. Omelce in lijak moramo večkrat pomočiti z vodo.

Sl. 110. Priprava za točenje medenega
satja iz kranjičev.

252

Ometene sate zlagamo v posebno posodo. Če nameravamo
matico še porabiti ali čebele dodati kakemu slabiču, moramo
matico poiskati še pred ometanjem satja.

4. Posode za shranjevanje medu.

Med hranimo v različnih posodah, ki mo¬
rajo biti čiste, brez vsakršnega duha. Lahko so
lesene, steklene, železne in lončene; zadnji dve
vrsti pa morata biti emajlirani. Najpripravnejša
je posoda iz pocinjene pločevine v velikosti
1 — 50 kg.  Za količino pod 1 kg  so pripravne
steklene posode in lončki iz povoščenega pa¬
pirja; rabimo jih pri prodaji na debelo in na
drobno. Posode naj bodo opremljene z ličnimi
etiketami, bodisi čebelarske organizacije ali če¬
belarja (proizvajalca) samega. Za med, ki ga
kontrolira »Slovensko čebelarsko društvo", iz¬
daja društvo članom posebne zaščitne etikete.

Manj pripravna za shranjevanje medu je
lesena posoda, ker rada pušča, posebno če je
bila prej mokra. Dobro se pa obnesejo leseni
keblji (škafi). Med nalijemo vanje šele, kadar se začne trditi
(kandirati). Leseno posodo moramo pred uporabo dobro posu¬
šiti in obroče nabiti. Najličnejša, a tudi najdražja je steklena
posoda.

Sl. 111. Posoda
za med iz ploče¬
vine, v lesenem
obodu, za 50 kg.

Sl. 112. Enotna pločevinasta društvena posoda za med za 25 kg.

Včasih so tako posodo zavezovali s pergamentnim pa¬
pirjem, dandanes pa ima navadno pločevinast pokrov. Med v
večjih posodah, n. pr. v kebljih in dežah, prekrijemo s papirjem,

253

posodo pa z lesenem pokrovom. Pločevinaste deže za razpo¬
šiljanje medu se morajo dobro zapirati in naj bodo tako prire¬
jene, da jih lahko plombiramo.

Sl. 113. Pločevinaste posodice za med za 1 / 2  kg.  1 kg,  2 kg  in 5 kg.

Shramba za med mora biti suha. Čez nekoliko časa se
med navadno strdi. Strd lahko hranimo brez škode leta in leta,
da je le pokrita in na suhem.

5. Čiščenje in ogrevanje medu.

Ko smo med potočili, ga pustimo v večjih posodah še
nekoliko tednov. Med tem izmeče ves voščeni drobir, ki se
zbira zgoraj. Nato posnamemo z žlico vrhnjo plast; posnetek
zbiramo v posebni posodi ter ga porabimo za krmljenje čebel.
Posneti med je sedaj za domačo uporabo dovolj očiščen; lahko
ga prelijemo v posode, v katerih ga mislimo hraniti. Za prodajo
v steklenicah ga je pa treba še posebej čistiti.

Med je težak in gost, zlasti če smo ga trcali bolj pozno.
Radi tega se ne more sam od sebe popolnoma izčistiti. Popolno

254

čiščenje dosežemo šele s segrevanjem. Segrevanje medu ne
škoduje, če toplota ne preseže 50 °C.  Zato postavimo posodo
z medom v drugo, večjo posodo z vodo in to segrejemo do
navedene topline. Potem med premešamo ter odstavimo obe
posodi od ognja in skrbimo, da se voda in med počasi hladita.

Kdor segreva velike količine medu, n. pr. 50—100 kg  hkrati,
stori najbolje, da pripravi za to velik kotel, kakršnega rabimo
v kmetijstvu za kuhanje krme za živino ali za perilo. Na dno
kotla položimo obtežen podstavek, zbit iz palic, da izravnamo
dno. Nanj postavimo posodo z medom in vlijemo v kotel vode,
da sega skoraj do roba posode. Paziti je treba, da voda ne
pride v posodo z medom; posoda naj bo pokrita. Nato kurimo
pod kotlom, dokler se med dovolj ne segreje. Potem ga pre¬
cedimo skozi najgostejše sito iz svilene tkanine v pripravljeno
posodo. Po tem opravilu posodo dobro pokrijemo. Med potem
izmeče še ves najfinejši voščeni drobir in zračne mehurčke.
Tedaj posnamemo z žlico „smetano“ še enkrat, med pa potem
natočimo v zato pripravljene posode.

Manjše količine medu lahko segrejemo na opisani način tudi
v večjem loncu na štedilniku. Prav pripravna za segrevanje je
tudi krušna peč. Ko smo vzeli kruh iz nje, je v njej baš prava
toplota. Lonce z medom postavimo pokrite v peč. Čez 4 — 5 ur
jih vzamemo ven, med pa posnamemo in precedimo.

V naprednem če¬
belarstvu imamo dan¬
danes za precejanje
in čiščenje medu
poseben čistilnik za
med (gl. sliko 114).
Izdelan je iz poci-
njene pločevine in
sestoji v glavnem iz
dveh delov: Zgornji
del ima na dnu dve
premični siti. V spod¬
njem delu, zbiralniku,
se nabira precejeni
med. Kadar je poln,
odpremo tulec in od¬
točimo med v po-

Sl. 114. Čistilnik za med.

255

sode. Čistilnik dobimo v več velikostih. Vsakemu čebelarju, ki
se bavi s prodajo medu na debelo, priporočam, da si nabavi
tak čistilnik, kajti precejanje na drug način skozi razna sita ali
tkanine je nepraktično in zelo zamudno delo. Tako pač čistijo
med le čebelarji, ki nimajo zadostnih sredstev, da bi si naba¬
vili takoj vse čebelarske priprave, in začetniki ali sploh taki
čebelarji, ki imajo le nekaj panjev.

Kakor znano, kupuje občinstvo najrajši tekoč med. Vendar
bi ne bilo pametno, če bi očistili ves svoj pridelek hkrati; oči¬
stimo ga le toliko, kolikor ga
moremo sproti prodati.

Za domačo porabo ni
treba precejati stopljene strdi,
ampak jo le segrejmo in po¬
snemimo. Strd ima isto vred¬
nost kot tekoči med in jo zato
lahko kar tako uživamo. Po¬
sebno nam gre v slast na
kruhu ali v čaju.

Sl. t!5. Kozarci za med
(za ‘U kg,  V 2  kg,  1 kg).

6. Med v trgovini.

Pristen med je prvovrstno živilo. Njegovo redilno moč lahko
spoznamo, če pomislimo, da v zimskem času, v novembru, de¬
cembru in januarju 20—30.000 čebel použije v panju na mesec
kvečjemu 1 kg  medu, pa se vendar ohranijo žive in zdrave. Ena
žlica medu ima v sebi več redilnih snovi kot eno jajce ali 1 / 10  I
mleka. Kakor je znano, cenijo vrednost živil po kalorijah (to¬
plotnih enotah), ki jih proizvaja zaužito živilo v človeškem te¬
lesu. Tako n. pr. vsebuje 1 kg  govejega mesa 1000 kalorij, 1 kg
jajc 1613, 1 kg  medu pa 3280. Torej ima med skoraj dvakrat
toliko redilnih snovi kakor jajce in trikrat toliko kakor meso.

Ce upoštevamo, da ima med poleg redilnih snovi še polno
zdravilnih, da ga uporabljamo za razne bolezni kot domače
zdravilo, je jasno, da je v gospodinjstvu neprecenljive vrednosti.
Zapisal sem gornje podatke o medu v prvi vrsti za one, ki med
kupujejo in prodajajo, da vedo ceniti njegovo vrednost.

Na svetovnem trgu ima med dandanes ceno, ki nikakor ne
odgovarja njegovi vrednosti. Preden so poznali sladkor, je bila
cena medu ista kot surovemu maslu in še višja, dandanes pa

256

mu je mnogo nižja kakor maslu, dasi je sedanji med boljše
kakovosti.

V Dravski banovini imamo več vrst medu, ki se po notranji
vrednosti med seboj ne razlikujejo mnogo, pač pa po barvi,
okusu in vonju. V glavnem delimo med v naših krajih na tri
skupine, in sicer v cvetlični, gozdni in ajdov med. Te tri skupine
navadno ločimo tudi v trgovini po kakovosti in ceni.

V skupini cvetličnega medu razlikujemo med po različnih
vrstah rastlin, od katerih izvira, in sicer po okusu, barvi in vonju.
Tako je n. pr. akacijev med zelo svetlorumen, lipov je zelen-
kastorumene barve, od kadulje temnorumen, od nekaterih vrst
detelj, posebno od inkarnatke, je pa rjavkaste barve. Med od
domačega kostanja je rumen in grenkega okusa. Sicer ima med
od vsake vrste medečih rastlin še svoj poseben izrazit vonj in
okus. Med od rastlin, cvetočih v zgodnji pomladi, kakor od resja,

borovnic, češenj in
drugega sadnega
drevja, pride red¬
kokdaj kot poseben
pridelek v poštev,
ker ga čebele sproti
porabijo zase. Od
posameznih vrst po¬
letnega cvetja je pa
malokje mogoče to¬
čiti vsak med zase,
ker berejo čebele
hkrati po različnem
cvetju. Zato imamo
v Dravski banovini
večinoma le mešan
cvetlični med, ki je
rjavkaste ali rdečkastorumene barve, včasih svetlejši, včasih
temnejši. Strjen med postane bledorjavkast ali rumenkast v
najrazličnejših odtenkih. Strjen akacijev med je skoraj bele
barve. Tudi strjen cvetlični med je včasih zelo svetel.

Posebne vrsle med je ajdovec. Diši mnogo bolj kakor vse
druge vrste, barve je pa temnorjave. Ajdovec je za prezimo¬
vanje čebel najboljši. Gospodinje ga zaradi njegovega prijetnega
vonja rade uporabljajo za pecivo. Strdi se zelo rad. V trgovini

Sl. 116. Lončki za med iz povoščene lepenke.

257

ima nekoliko nižjo ceno kakor cvetlični med. Za pecivo in me¬
dico je brez konkurence.

Gozdni med je med od hoje ali jelke (hojevec) in smreke
(smrekovec). Barve je zelo temne in se ne strdi rad; razlikuje
se od cvetličnega po barvi, okusu in vonju. Moramo ga posebej
ztrcati in ločiti od cvetličnega, ker ima pri nas nižjo ceno. Toda
v inozemstvu, zlasti v Avstriji in Švici, ga posebno cenijo, ker
je milega, prijetnega okusa in zelo gost.

Med od domačega kostanja (kostanjevec) spada med slabše
vrste. Kdor ga pridela veliko, stori bolje, da ga iztoči meseca
julija, preden prične paša na otavi, in spravi posebej, ker bo
sicer ves med več ali manj grenak. Če ga je pa drugemu medu
le malo primešanega, okusu ni v kvar.

Kadar je slaba čebelna letina, trcamo med samo enkrat,
bodisi po glavni paši meseca julija, ali šele po ajdovi paši, ko
poberemo čebelam, kar imajo odveč. Ker je bil ta med bran po
različnem cvetju, mu pravimo »mešanec".

Čebelar naj se potrudi, da spravi na trg čim bolj očiščeno
in sortirano blago. Le tako si bo pridobil stalnih kupcev. Pri
prodaji se ravnajmo po navodilih strokovnjakov in čebelarske
organizacije. Upoštevati pa moramo tudi predpise oblasti. Če¬
belar mora tudi sam pravilno ceniti vrednost medu, ki ga pri¬
dobiva s tolikim trudom, in naj ob dobri letini svoj dragoceni
pridelek ne razmetuje pod ceno, ker s tem škoduje sebi in
drugim.

7. Prodaja medu.

Izkušnje govore, da je večina naših čebelarjev v prodaji
medu še premalo spretna. Morali se bomo še mnogo učiti,
preden si bomo pridobili dovolj sposobnosti za prodajo, posebno
v trgovini z inozemstvom. Pred svetovno vojno smo skoro ves
med, zlasti ajdovec, izvažali v tujino. Posebno Galicija, Salzbur¬
ška in južna Nemčija ga je veliko jemala za pecivo in za me¬
dico. Finega točenega medu takrat še nismo mnogo pridelali.
Po prevratu smo v nekaj lelih izgubili skoro vse nekdanje kupce
na debelo in je nastal zastoj v trgovini. Vendar se v domači
trgovini z medom obrača na bolje, ker se v gospodinjstvu porabi
vedno več medu. Čebelarsko društvo razstavlja skoro vsako leto
med na ljubljanskem velesejmu. Ze večkrat se je stavila zahte-

Praktični čebelar

17

258

va, da bi se usta¬
novila zadruga za
razpečavanje me¬
du ; zlasti bi bila
važna taka organi¬
zacija zaradi izvoza.
Vsak čebelar, po¬
sebno na deželi, naj
pa sam skrbi, da si
pridobi kupcev v
svojem okolišu. Na¬
ša naloga naj bi
bila, da privadimo
ljudi na večjo po¬
rabo medu, da ga
bodo tudi na kmetih
porabili več kakor
sedaj.

Čebelar naj za
prodajo svojega
medu pridobi tudi
trgovce z živili.
Vzpodbuja naj jih,
Sl. 117. Skupina medu na razslavi. da ljudem med pri¬

poročajo, sam naj

pa z reklamnim napisom opozori na svoje čebelarstvo in naj
jamči za to, da je njegov pridelek pristen in čist. Občinstvo veliko
rajši kupuje med zanesljivega domačega izvora; zato naj čebelar
sam skrbi, da bo njegov med vedno na dobrem glasu.

Najbolje vnov¬
či čebelar svoj
med, če ga pro¬
da sam doma na
drobno. Zato naj
ga ima vedno v
zalogi, da gospo-
dinjamlahkovsak
čas z njim postre¬
že. V jeseni naj

ne proda vsega Sl. 118. Stekleničica za pošiljanje vzorca medu.

259

medu, čeprav bi ga lahko. Občinstvo se bo tako polagoma pri¬
vadilo na večjo porabo medu, čebelarji bodo imeli vedno več
zvestih kupcev in jih ne bo trla skrb, kam z medom. Kdor ga
pa ima veliko, mora skrbeti, da ga spravi pravočasno na trg,
kolikor ga ima nad domačo potrebo.

Kakor znano, je Čebelarsko društvo v Ljubljani uvedlo kon¬
trolo medu. Po svojih organih pri podružnicah preiskuje na željo
čebelarjev njihov pridelek. Če je med v vsakem pogledu brez¬
hiben in če ima čebelar svoje čebelarstvo povsem v redu, dobi
posebno izkaznico in zakonito zavarovane etikete, ki je na njih
potrjeno, da je njegov med pristen, čist in brez hibe. Te etikete
sme čebelar nalepiti na posodo,
v kateri prodaja svoj med. Razen
tega dobi od društva tablico z
napisom: Prodaja¬
mo kontroliran med.

Priporočam čebe¬
larjem, da se v čim Sl. 119. Lopatici za kopanje strdi,

večjem številu po¬
služujejo te ustanove, ker bo le na ta način mogoče dvigniti
sloves in vrednost pridelka.

Za prodajo medu na drobno je najbolj pripravna večja plo¬
čevinasta posoda z odtočno štulo pri dnu. Če je nimamo, pre¬
našamo med iz posode
z večjo žlico (zajemalko)
na ta način, da žlico z
zajetim medom nad po¬
sodo naglo obračamo.
Tako se medena kepa
ovije žlice in jo lahko
prenesemo v nastavljeno
posodo, ne da bi izgubili
kapljico medu.

Čebelar bodi z vsa¬
kim kupcem vljuden in
postrežljiv, kakor je trgov¬
ski običaj. Kdor bi rad
razširil svojo kupčijo z
medom v kakem mestu, trgu ali letovišču, naj si preskrbi nekaj
steklene posode z etiketami za prodajo na drobno.

Sl. 120. Stojalo za natakanje medu iz dru¬
štvene pločevinaste posode.

17 *

260

8. Uporaba medu.

Med uporabljamo kot hrano in kot zdravilo.

a)  Med kot hrana. Med spada med prvovrstna živila, ker
vsebuje neprecenljive redilne snovi. Uživa ga skoro vsakdo rad,
bodisi otrok ali starček, delavec ali gospod. Z njim lahko pri¬
pravimo različna jedila, posebno raznovrstno pecivo. Za take
izdelke najbolj ustreza ajdov med. Najlaže uživamo med, da se
ga hkrati ne naveličamo, če ga mažemo na kruh, ali ga denemo
v čaj ali kavo namesto sladkorja.

Za uživanje samega medu je najboljši strjen med (strd).
Ce naša prebava ni v redu, vzemimo vsako jutro na tešče žlico
strdi v gorki vodi. Med, ki ga uživamo s kruhom, je zelo krep¬
čilna in redilna hrana. Zdravniki ga priporočajo posebno sla¬
botnim in bledoličnim otrokom ter slabokrvnim. Tudi planincem
in drugim športnikom je dobrodošlo krepčilo. Zato ne bi smela
biti nobena planinska koča in nobena gostilna v letovišču brez
medu.

b)  Med kot zdravilo. Cist med je dar božji za zdrave in
bolne. Zdravi naj ga uživajo, da ostanejo zdravi in krepki, bolni
pa, da ozdravijo in se krepe.

Med kot pomirjevalno sredstvo za živce pri nemir¬
nem spanju. Vzemi vsak večer, ko si že legel v posteljo, dve
kavni žlički medu, najsi bo tekoč ali pa strjen. Ne pogoltni
ga takoj, ampak ga drži v ustih, da se razgreje in pomeša s
slino. Pri nekaterih osebah učinkuje to sredstvo že prvi večer,
pri zelo razdraženem živčevju šele po nekaj dneh.

Med kot zdravilo pri vnetju sluznic v ustni duplini.

Vsaki dve uri vzemimo po eno kavno žličko medu na zgoraj opisan
način. Pri tej bolezni je napačno jemati med v čaju, bolje učin¬
kuje med sam. Najboljši je strjen, ker ga lahko delj časa za¬
držujemo v ustih in se bolj pomeša s slino.

Med kot zdravilo pri želodčnih, obistnih, pljučnih in
črevesnih boleznih in pri obolenju mehurja. Pri takih bo¬
leznih uživajmo med vedno razgret in raztopljen. V presledkih
dveh ur jemljimo po eno kavno žličko raztopine. Za oboleli že¬
lodec jemljimo ajdov med, za pljuča hojevega ali cvetličnega,
za čreva, obisti in mehur pa poletni med od pravega kostanja,
pomešan z ajdovcem ali drugim. Pomniti pa je treba, da učin-

261

kuje med kot zdravilo samo tedaj, če ga uživamo le toliko
toplega, kolikor je potrebno, da se razredči; kajti če ga vlijemo
v vrelo vodo ali vreli čaj, uničimo s tem vsa zdravilna (eterična)
olja, ki jih vsebuje.

Med uporabljamo še pri drugih boleznih, toda tega tu ne
morem obširneje opisati. Omenil sem zgornje primere zato, da
med pravilno cenimo in ga uporabljamo tako, da ne uničimo
njegovih zdravilnih snovi.

Končno naj še povem, da nam rabi med še v razne druge
namene. Z njim oslajamo razne žgane (alkoholne) pijače, iz
njega proizvajamo tudi brezalkoholne pijače, kakor n. pr. medeno
limonado. Priljubljeni in zdravi pijači sta medica in medeno
vino, ki vsebujeta več ali manj alkohola. Zlasti medica je bila
znana že v starem veku. Za izdelovanje vsega tega pa bi bilo
treba obsežnih navodil. Zato bi bilo potrebno, da bi izšla še
posebna knjiga, ki bi natančneje razpravljala samo o tem.

Č.  O satju in vosku.

Kako čebele vosek proizvajajo in satje grade, o tem smo
razpravljali že v drugem delu te knjige. Tukaj bomo obravnavali
le še vprašanje, kako ohranimo satje in kako pridobimo iz
njega vosek.

Na satje, ki si ga je nabavil čebelar z velikimi stroški ali
so mu ga zgradile z velikim trudom čebele, je treba posebno
paziti. Prazno čebelno satje ima namreč svojega sovražnika,
nočnega metuljčka, ki mu pravimo voščeni molj ali vešča. Po¬
leti vidimo tega škodljivca posebno zvečer, ko stika okoli panja
in išče, kje bi smuknil vanj. Če najde v panju kaj nezasedenega
satja, zaleže v celice jajčeca, iz katerih se v nekaj dneh izva¬
lijo sivkasti črvički, ki naglo rastejo in postanejo 20 do 30 mm
dolgi. Če je panj slabič, se tega sovražnika ne more ubraniti.
Črvi rijejo po satju in ga razjedajo; ker je panj preslab, da bi
jim bil kos, uničijo polagoma vse nezasedeno satje. Ko zago¬
spodarijo v panju črvi, najdemo na dnu mnogo njihovih drobnih,
črnih odpadkov. Tedaj vzemimo sat za satom iz panja in po¬
tegnimo črve s kako iglo iz celic. Če je pa panj močan, da
čebele obsedajo vse satje, uničujejo čebele same sproti črve
in jih mečejo iz panja. Zato imejmo vedno le močne družine.

262

Sl. 121. Voščena vešča; a  črvi in metulji velike vešče, b  mala vešča,
c in d  rovi in preja črvov, e od črvov v celicah zapredene mlade čebele.

Sl. 122. Od vešče uničeno satje v panju.

263

Gorje pa, če se ta žival vgnezdi v omari za reservno (prazno)
satje; v par tednih nam ga uniči popolnoma. Čebelarji so pre¬
izkusili že nešteto načinov, da bi zavarovali satje pred to go¬
laznijo. Dosedaj se je izkazalo žveplo kot najuspešnejše sredstvo.
Žvepleni dim zanesljivo uniči molje in njih zalego. Uporabljati
pa ga smemo le izven panjev.

1. Kako hranimo reservno satje.

Vsak čebelar mora
imeti v zalogi nekaj iz¬
delanega, praznega sat¬
ja. Pozimi, od novem¬
bra do aprila, je satje
na hladnem povsem
varno. Takrat se nam¬
reč voščeni molj radi
mraza ne more razviti.
V ostalem letnem času
pa moramo satje hra¬
niti v zaprti omari ali
v zaprtem zaboju (v
skrinji) ter ga moramo
vsaka dva do tri tedne
žveplati. Žvepleni trak
zažgemo v lončeni ali
kositrni posodi, ki jo
nato postavimo v omaro
in hitro tesno zapremo,
da dim ne uhaja. Satju
dim ne škoduje, vendar
ga pa moramo pred
uporabo prezračiti, da
se razgubi duh po
žveplu.

Sl. 123. Omara za spravljanje satja
(vrat ni na sliki).

2. Sortiranje satja.

Ko smo jeseni čebele zazimili, sortiramo in uredimo satje
za prihodnje leto. Kar ga ni več za rabo, ga denemo na stran,
da ga pozneje prekuhamo v vosek, kar je pa porabnega, ga

264

spravimo v omaro, kjer ostane preko zime. Pri sortiranju satja
obdržimo le mlajše, lepo izdelane sate. Samo, če jih imamo še
premalo, obdržimo tudi starejše. Rabimo jih lahko toliko časa,
dokler so še prosojni, t. j. da jih še prešinja svetloba. Drugače
je pa z nepopolnim, pokaženim, polomljenim in trotjim satjem.
Takega odstranimo in pokuhamo v vosek.

3. Spravljanje voščin.

Med letom se pri opravljanju čebel vedno nabere kaj od¬
padkov od satja. Tem in sploh nerabnemu satju pravimo voščine.

Sl. 124. Sončni topilnik.
a  žaganje, b  pločevinasto
dno, c spodnja, d  zgornja
šipa, e  saije, / vosek.

265

Spravljamo jih sproti v kak zabojček. Ko se jih nabere več, jih
postavimo na sonce in zmehčane stisnemo v trde kepe v veli¬
kosti debelega jabolka. Kepe spravimo do kuhe v zaprtem pro¬
storu, da ne pride vešča do njih.

Da pa ni treba voščin spravljati, priporočam malim čebe¬
larjem, da si omislijo sončni topilnik in da voščine v njem
sproti stope. Topilnik lahko naredi vsak mizar. Napravljen je iz
45 X 60 cm  velikega oboda z nagnjenim dnom, ki je prevlečen
s pocinjeno pločevino. Dva do tri cm  nad dnom je rešeto iz
žice, na katero devamo voščine, da se na njem topijo. Stopljeni
vosek se odceja skozi rešeto na pločevinasto dno, tropine pa
ostanejo gori. Pokrov sestoji iz okvira, ki sta v njem vdelani
dve šipi; oddaljeni sta druga od druge dva do tri cm.  To je
potrebno, da dosežemo večji učinek vročih sončnih žarkov.
Pokrov se mora tesno zapirati, da ne more uhajati segreti zrak.

Kadar hočemo voščine topiti na soncu, kar je mogoče le
v vročih poletnih mesecih, postavimo sončni topilnik v zatišju
na planem na kak podstavek — če nima nog — ter ga obrnemo
poševno proti soncu. Potem ga moramo obrniti še večkrat, ker
se stanje sonca na nebu spreminja.

V sončni topilnik vržemo sproti vsako troho satja, da nam
ga ni treba shranjevati in bili v skrbeh zaradi vešče. Tako se
ne izgubi nič voska in se nam nabere sčasoma brez truda lepa
pogača zlatorumenega voska. Največ ga dobimo iz mladega
satja, ki se pod šipo na rešetu raztopi skoraj popolnoma. Staro,
črno satje pa se ne raztopi zadostno, zato ga moramo pozneje
še prekuhati.

Ko se je v koritcu nabralo že dovolj voska, ga v primer¬
nem loncu na štedilniku pretopimo še enkrat in vlijemo v pri¬
merne posode. Ko se vosek shladi in strdi, dobimo lepo pogačo
brez kaleža. Dobro je, ako je v loncu pod voskom nekoliko
vode, da voska pri čiščenju ne prismodimo.

4. Kuhanje voska (voščin).

Ni ga menda v čebelarstvu tako neprijetnega opravila, kot
je kuha voska. Tudi je malo čebelarjev, ki bi znali kuhati res
brezhibno blago. Neverjetno veliko voska pa gre v nič zaradi
čebelarjeve malomarnosti.

Za kuhanje voska je treba primernih priprav in nekoliko
spretnosti. Predvsem moramo imeti dobro stiskalnico, ki pa

266

precej stane, če je velika. Čebelarju, ki ima le 5—10 družin ter
pridela letno samo nekoliko voska, ne kaže, da bi si jo nabavil.
Kdor pa ima sam večje čebelarstvo in kuha vosek morda tudi
za druge, temu se stiskalnica izplača. Priporočam, da se čebe¬
larji kakega okoliša ali kake podružnice dogovorijo za skupno
kuho in si skupno nabavijo orodje ter priprave, ki so za ku¬
hanje potrebne. Ko oddajo svoje voščine v kuho, jih mora pre¬
vzemnik stehtati in oceniti. Po končanem delu dobi vsak čebelar
delež voska, ki odpade nanj po odstotkih.

V Sloveniji poznamo več vrst stiskalnic. Najbolj znane so:
stara kranjska stiskalnica (Rojinova), Virijentova (Pavlinova) in
Jurančičeva. Prvi dve sta za večjo kuho. Za skupno kuho pri¬
poročam zlasti Virijentovo, ker je
najpopolnejša in ker ne zavzame
toliko prostora kakor Rojinova. Njen
natančni načrt z opisom vred se
dobi pri Čebelarskem društvu v
Ljubljani.

Voščine, zlasti stare izrezane
sate, moramo pred kuhanjem zdro¬
biti. Tudi kepe je treba razbiti. To
storimo najlaže na ta način, da po¬
grnemo na tla kako večjo plahto,
postavimo nanjo tnalo in na njem
razbijemo kepe z ušesom sekire.

Pri kuhanju voščin potrebu¬
jemo: 1. Snažen kotel,  ki pa ne
Sl. 125. Stiskalnica. sme biti pocinkan, temveč pocinjen,

da vosek pri kuhi ne pozeleni;

2. primerno stiskalnico;  pomagamo si lahko tudi z domačo
stiskalnico za sadje, ako je prirejena na bruno (vijak s kamnom);

3. več vreč  iz debelega domačega platna ali konopnine; 4. pri¬
memo čebrico  (leseno kad), ki ima pri dnu pipo; 5. pripravno
posodo za zajemanje brozge;  6. primerno število emaj¬
liranih posod,  ki vlijemo vanje po končani kuhi očiščeni
vosek in 7. primerno zajemalko za pozajemanje voska.
Pri roki morajo biti tudi krpe  za krpanje vreč in mali klobčič
surovega sukanca  ter primerna šivanka.

Kotel napolnimo do polovice s čisto vodo, nato pa skoraj
do vrha z zdrobljenimi voščinami. Ne smemo pa kuhati črnega

267

in belega satja vsakega zase, marveč le mešanico obeh, kajti
ako bi kuhali samo belo satje ali pokrovce, bi bila brozga
premastna in bi je niti ne mogli prešati.

Ko brozga zavre, jo moramo neprestano mešati, da ne skipi.
Vreti mora vsaj 1 / i  ure. Ko se voščine popolnoma razpuste, da
ne moremo več ločiti 'posameznih celic, je brozga godna za
stiskalnico.

Ce prešamo z Virijentovo  stiskalnico, jo moramo pri
tleh zavarovati, da se pri privijanju ne more premikati. V ta
namen pribijemo na obeh straneh na tla dve močni letvi. Vijak
popolnoma odvijemo in ga dobro namažemo, da laže teče. Na
stiskalnico postavimo zaprti koš, v njem pa razprostremo vrečo,
ki jo za štiri prste zgornjega roba zavihamo na vnanjo stran
koša, da pri nalivanju ne nagaja. Pod lijak podstavimo primeren
emajliran lonec. Pripravimo pa če enega, da polni lonec lahko
zamenjamo s praznim. Imeti moramo tudi široko desko, ki mora
segati od kotla do stiskalnice. Preden začnemo nalivati brozgo,
jo zmočimo in nastavimo, da prestreza vosek, ki kaplja od za-
jemače.

Ko je tako vse pripravljeno, oblijemo prazno vrečo v stiskal¬
nici z vrelo vodo in nalijemo z zajemačo (kako staro, veliko pon¬
vijo z daljšim ročajem) v stiskalnico toliko brozge, da je zgornja
tretjina vreče še prazna. Ne sme je biti preveč, ker bi potem
vreča pri stiskanju zelo trpela. Pazimo, da ne nalijemo kdaj
same gošče, kdaj pa same vode. S korcem zajemajmo včasih
bolj pri vrhu, včasih bolj spodaj, kjer je voda.

Brozgo nalijemo kolikor mogoče naglo, da se ne shladi pre¬
hitro. Cim bolj vročo stiskamo, tem več voska da. Ko je vreča
pravilno napolnjena, jo zagrabimo zgoraj pri dveh nasprotnih
straneh, jo nekoliko dvignemo in potegnemo vrhnji prazni del
čvrsto vsaksebi, da
prideta robova v sredi
skupaj. Nato zaviha¬
mo oba vogala neko¬
liko na notranjo stran, Sl. 126 . Kako zapognemo vrečo pred stiskanjem,
vrhnji del pa zapog¬
nemo navzdol, in sicer dvakrat. Sele potem smo varni, da brozga
pri stiskanju ne bo udarila navzgor. Ko smo vrečo uredili, po¬
ložimo nanjo leseni pokrov in začnemo privijati, izpočetka ne¬
koliko hitreje, potem pa čimdalje bolj počasi. Včasih moramo

268

nekoliko prenehati, da tekočina odteče. Čim bolj se vijak pogreza,
tem previdneje moramo privijati, da nagli pritisk vreče ne raz-
žene. Od pravilnega privijanja je odvisno, koliko časa vreče
zdrže. Enkrat samkrat privijmo sunkoma ali pa preveč, pa poči
vreča in brozga brizgne z vso silo iz nje. Če se nam to pripeti,
moramo vijak takoj odviti in vrečo izprazniti ter zakrpati. Krpo
prišijemo na notranji strani vreče.

Jasno je, da gre vse to delo hitreje od rok, če imamo
pomagača. Sami se brigajmo za kuho, pomagač pa naj oskrbuje
stiskalnico. Pomagamo mu šele proti koncu stiskanja, ker je
treba takrat precej moči.

Vosek odteka z vrelo vodo vred izpod stiskalnice v pod¬
stavljeno posodo. Vso to mešanico vlivamo v posebno posodo,
v tako zvani čistilnik, ki ga kaže slika 127. Čistilnik mora biti
med stiskanjem vedno pokrit, obod pa toplo odet, da se vosek
ne začne trditi. Od časa do časa odtočimo pri pipi toliko vode,
da je zgoraj dovolj prostora za dolivanje voska in nove vode.
Ako opazimo, da se je vosek začel zvrha trditi, odtočimo črne
vode in dolijemo čiste vrele.

Ko ne priteče nič več iz stiskalnice, odvijemo vijak, polo¬
žimo koš na kako mizo ter ga odpremo, da vzamemo iz njega
vrečo s tropinami. Koš zopet zapremo, denemo vanj novo vrečo
in nadaljujemo z delom.

Nekateri kuhajo tropine še enkrat. Včasih se to izplača,
zlasti če pri prvem stiskanju nismo delali posebno skrbno, ali
če smo vrečo napolnili preveč, ali pa, če so bile voščine zelo
mastne. Ako nalijemo v vrečo manj brozge ter stiskamo pra¬
vilno in temeljito, se dvakratna kuha voščin skoraj ne izplača.

Če se odločimo za dvakratno kuhanje, stresemo prvič pre-
šane voščine iz vreče naravnost v kotel, da se ne shlade. Če
pa tega ne moremo storiti takoj, ko vrečo vzamemo iz stiskal¬
nice, pustimo tropine v vrečah tolika časa, da je kotel prazen.

Čim nehamo stiskati, oblivamo koš stiskalnice, še preden
vzamemo zadnjo vrečo iz njega, z vrelo vodo toliko časa, da
se raztopi in odteče ves vosek, ki se je na košu prijel in strdi).

Ko vse vreče izpraznimo, jih zmencamo in ostržemo, da ni na
njih niti voska niti voščin, nato jih obesimo kje na zraku, da se
dobro posuše; izpirati jih ni treba. Preden spravimo stiskalnico,
jo temeljito očistimo, kovinske dele (vijak) pa namažemo, da ne
rjave. Čim koš očistimo, ga moramo še vročega zapreti in vtek-

269

niti iglice v obroče. Če bi ga pustili odprtega, bi shlajenega
sploh ne mogli več zapreti, ker bi se zverižil.

Po končanem stiskanju vosek očistimo. Iz čistilnika odto¬
čimo dobro tretjino črne vode in dolijemo toliko čiste vrele,
da je čistilnik skoraj poln. Nato ga pokrijemo in toplo odenemo
ter pustimo kako uro lepo pri miru. Čim opazimo, da se pojav¬
ljajo znotraj ob obodu čistilnika prvi sledovi
strjenega voska (venčka), je goden za vli¬
vanje; ako se pa tvorijo na površju že mre-
nice, je že najskrajnejši čas za to. Pri tem
naj nam kdo pomaga toliko, da drži tik čistil¬
nika posodo, ki vanjo vlivamo vosek. Preden
ga vlijemo, posnemimo z leseno žlico, ki smo
jo prej dva dni namakali v vodi, vse pene, ki
so se napravile zgoraj.

Vosek pozajemamo s posebno zajemalko
(slika 128.). Pri lijčku opazujmo, kdaj bo v
zajemalko začela teči gošča (črni kalež). Po¬
tem takoj nehajmo z zajemanjem. Zajemalko
moramo prav previdno in mirno potapljati v
vosek tako globoko, da teče vosek vanjo v
tankem curku. Pazimo, da ga ne zbrodimo!

Posodo, ki smo jo nalili s čistim voskom,
postavimo na varno. Zračne mehurčke, ki so
se naredili na površini pri nalivanju, posne¬
mimo z žlico. Nato posodo pokrijmo in dobro odenimo ter
pustimo en dan ali dva pri miru, da se vosek popolnoma strdi.

Čim večji je kolač,
tem počasneje se hla¬
di in trdi. Nikar pa ne
ulivajmo prevelikih ko¬
lačev, ker jih je včasih
prav težko spraviti iz
posode.

V čistilniku ostane
komaj še za prst vo¬
ska, ki se do prihod¬
njega jutra strdi. Se
nekoliko topel kolač
Sl. 128. Zajemalka za pozajemanje voska. vzemimo iz čistilnika,

Sl. 127. čistilnik
za vosek.

270

ga položimo narobe na mizo in previdno ostržimo kalež, ki se
drži voska. Dokler je kolač še nekoliko topel, je to delo igrača,
pri mrzlem vosku pa precej zamuden posel.

Čistilnik moramo po uporabi očistiti in dobro posušiti, da
ne rjavi. Oblivati ga moramo s kropom toliko časa, da je čist.
Tudi čistilnik mora biti iz pocinjene pločevine.

Ta način čiščenja voska, namreč s pomočjo čistilnika, je
vsekakor zelo praktičen, ker je eno uro po kuhi vosek že ulit
in ga ni treba še enkrat topiti. Res je treba več orodja, toda
pri večji kuhi se to izplača.

Prešanje z Rojinovo  stiskalnico je v bistvu isto kakor
prešanje z Virijentovo. Vreče pa morajo biti še močnejše. Pod
stiskalnico postavimo primerno kadico, ki ima spodaj pipo za od¬
takanje črne vode. V to kadico odtekata iz stiskalnice vosek in
voda. Vreča naj bo precej dolga, da jo lahko podvijemo, preden
začnemo privijati.

Sl. 129. Uspeh 1 1 /i  dnevne kuhe: 56 kg  lepega voska v kolačih.

Kadar se sčasoma v kadici nabere preveč voska in vode,
moramo vodo pri pipi odtočili, ali pa vosek z mrzlo vodo ohla¬
diti toliko, da se strdi in ga potem lahko poberemo iz kadice.
Nato z delom nadaljujemo.

271

Na koncu poberemo ves strjeni vosek iz kadice in ga oči¬
stimo takole: Nadrobimo ga v kak velik emajliran lonec in ga
pristavimo k ognju, da se stopi in postane vroč. Nič hudega,
če zavre, toda zelo moramo paziti, da ne skipi. Potem ga pre¬
cedimo skozi nepregosto tkanino (primerno juto), ki ujame ves
večji kalež. Precejamo ga naravnost v tisto posodo, ki smo jo
določili, da se bo v njej strdil. Tudi ta posoda mora biti emaj¬
lirana ali pa lesena. Da se vosek lesa ne prime, moramo po¬
sodo namazati z medom. Pazimo, da je spodaj ožja, sicer ne
bomo mogli spraviti iz nje kolača.

■v

D.  Cebelni sovražniki.

Čebele imajo dve vrsti sovražnikov. Eni jim strežejo po
življenju, drugi pa se okoriščajo z njih zalogami medu in uni¬
čujejo njih satje.

V prvi vrsti bi lahko prištevali k čebelnim škodljivcem člo¬
veka, t. j. čebelarja, ki s čebelami ne ravna plemenito. Vzame
jim več medu, kot bi ga smel, razmnožuje čebelne družine
preko števila, ki ga more preživljati in oskrbovati, pusti panje
pozimi stradati in lakote poginjati. Toda o vsem tem smo že
dosti razpravljali. Naj navedem sedaj še druge čebelne škodljivce.

1. Cebelni zalezovalci.

Več vrst je živali, ki strežejo čebelam po življenju. Prav
predrzni roparji so nekateri ptiči, n. pr. rjavi srako  p er,  ki
se hrani večinoma z žuželkami. Naseli se kaj rad v kaki živi
meji; lovi čebele in jih nosi mladičem. Ta ptica uničuje mladiče
tudi drugim pticam, zato jo smemo preganjati in streljati. Ker
je selivka, se pojavi v naših krajih šele v začetku maja meseca.

Nevarna ptica je tudi žužkojedec čebelar ali legat.  Po
hrbtu je kostanjeve barve, po trebuhu pa zelene. Grlo ima zlato-
rumeno, oči rdeče s črnim obrobkom. Ptica je jako plaha, ter se
pojavi pri nas le redkokdaj. Preživlja se skoraj s samimi čebelami.

Tudi vrabec  ni baš nedolžen; tudi on uničuje čebele,
četudi ne kar na debelo. Vendar lahko opazimo posebno spo¬
mladi, kako ta kričač poseda po drevju v bližini čebelnjaka ali
pa po strehah bližnjih poslopij ter preži na mimo leteče čebele.
Posebno veliko jih uničijo vrabci, ako gnezdijo v bližini čebel¬
njaka. Videl sem vrabca, ki je vsakih 5 minut priletel na brado

272

po čebelo; gnezdil je v
podstrešju hiše blizu če¬
belnjaka. Zato je dolžnost
vsakega čebelarja, da jim
pokončuje gnezda, če so
v bližini čebelnjaka.

Lastovke  ne šte¬
jemo k čebelnim škod¬
ljivcem. Samo takrat, ka¬
dar ne dobe muh za
prehrano mladičev, n. pr.
v deževnih in hladnih
poletjih, jih pritira sila,
da love tudi čebele. To
trdijo nekateri opazo¬
valci, dokazano pa ni.
Ker v deževnem, hlad¬
nem poletju ni paše in
se v panjih dan na dan
izleže množica mladih
čebel, je škoda, ki jo
baje delajo lastovke, tako
neznatna, da se čebe¬
larju niti ne izplača, da
bi se pritoževal zaradi
teh prekoristnih ptic.

Najhujši škodljivec pa je vsekakor laška penica  (musci-
capa grisola L) siva, sloka, 14 cm  dolga ptica s šilastim kljunom,
temnosive, na temenu črnosive, spodaj umazanobele, ob straneh
pa rjavkastorumene barve. Gnezdi najrajši na podstrešnih po¬
molih. Čebele lovi v zraku ter pita z njimi svoj zarod. Ob mla¬
dičih jih ugonobi vsak dan po več sto. Pri nas ta ptica ni
redka; skoraj v vsaki vasi jih gnezdi po več parov. Ima pa
različna krajevna imena; Gorenjci ji pravijo konopljar, drugod
pa muhar, figojedka, bežetrudnik.

Zelo predrzni roparji so sršeni.  Uničujejo čebele ne le
okoli čebelnjakov, ampak tudi na paši. Zaradi tega ne trpimo
nikjer njih gnezd. Če le moremo, jih ogrebimo v vrečo z gnezdom
vred in jih poparimo, da uničimo zalego. Prav tako storimo tudi
z osjim gnezdom, ki ga polijmo s kropom.

273

Osa je pri čebelnjaku zelo nadležna. Ako le more, se
vtihotapi v panj, da se napije medu ter ga odnese v svoje
gnezdo. Čebele se morajo z osami vedno bojevati, da jim za-
branijo dohod v panj. Leteče čebele se osa ne loti, pač pa
počivajoče, otrple ali mrtve; odstriže ji zadek in glavo, prša
pa sne. Osam se moramo postaviti po robu že takoj izpočetka
s tem, da uničimo njih gnezda. Lovimo jih na razne načine.
Najboljša past zanje je, ako obesimo v bližini čebelnjaka li¬
trsko steklenico s širokim vratom. Vanjo vlijemo 1 / i  litra piva,
ki mu primešamo žličko medu ali sladkorja. V steklenico pri¬
hajajo kar trumoma, iz nje pa se ne reši nobena več.

Tudi navadna žaba krastača  je včasih prav nadležna
škodljivka, zlasti kadar se udomači v bližini čebelnjaka. V mraku
priskače pred uljnjak in pobira mrtve čebele; če le more, se
skobaca celo prav do žrela in hlasta po živih čebelah. Pazimo
nanjo, zlasti ako imamo pri spodnji vrsti panjev desko nased-
nico, ki sega prav do tal in ki po nji krastača najlaže pride do
žrel. Za čebelne pike se ne zmeni prav nič.

Včasih prikrevsa pred čebelnjak celo podnevi in lovi čebele.

Ponekod uniči mnogo čebel čebelni volk.  Pri nas ga
menda ni dosti. K čebelnjaku se priklati le malokdaj, ker lovi
čebele samo na paši. V sorodu je z osami, je pa nekoliko večji.
Na čelu ima znamenje v podobi srpa,
krila trikotna in rumen zadek z rjavimi
obročki. Čebelo zgrabi v zraku ali
na cvetu ter jo omami z želom in od¬
nese v svoje gnezdo. Preživlja se samo
s čebelami. Samica zaleže jajčece kar
v truplo čebele, da se ličinka preživlja
s čebelnim mesom.

Pozimi rade nadlegujejo panje si¬
nice, žolne, poljske miši in miške rovke,
ki tudi strežejo čebelam po življenju; o
tem smo razpravljali že v III. delu knjige.

2. Čebelni škodljivci.

Med čebelne škodljivce prištevamo v prvi vrsti čebelne
vešče. Razlikujemo dve vrsti: veliko voščeno veščo  (gal-
leria melionella) in malo voščeno veščo  (achroia grisella).
O njih smo slišali že v poglavju o satju in vosku.

Sl. 131. Čebelni volk.

Praktični čebelar

18

274

Sl. 132. Smrloglavec; spodnja slika kaže njegove
ostanke, ki jih najdemo v panju.

Tema v sorodu  je
smrtoglavec.  Ta
krasni metulj ponoč¬
njak s podobo mr¬
tvaške glave na hrbtu
in rumenorjavimi krili
ter kosmatim, proga¬
stim trupom je dolg
skoraj en decimeter.
Čebelam ni nevaren,
pač pa se rad priklati
v panj, posebno med
ajdovo pašo, da se
nasrka medu. Čebele
mu ne morejo zlahka
do živega, ker ima zelo
gost kožuh. Zato pa
napravi v panju precej
razburjenja. Vendar se
čebelam večkrat po¬
sreči, da ga ugonobe. Tedaj dobimo v panju samo njegovo
„okostje“, ki ga čebele ne morejo izvleči iz panja. Ker je zelo
lep metulj, mu prizanašajmo, saj ne napravi mnogo škode.

Mravljam  diši med kaj dobro. Če v čebelnjaku ali kje
drugje z njim količkaj omažemo, so takoj tu. Zaradi tega so
čebelam in čebelarju zelo nadležne. Silijo namreč tudi v panje,
in če najdejo kako zavetje v njih ali pa med njimi, se tam celo
naselijo ter jih je potem težko pregnati. Zato jih moramo zati¬
rati že takoj spomladi, kjerkoli se pojavijo. Najbolj zoprn jim
je petrolej, zato jih z njim najlaže preženemo; imejmo ga torej
v čebelnjaku vedno pripravljenega in pa gosje ali kurje pero.
Kjer se mravlje prikažejo, namažimo s petrolejem dohod, od¬
koder prihajajo, in takoj izginejo. Tudi izpred panjev in med
njimi jih s tem najlaže preženemo. Petrolej je zoprn tudi če¬
belam, zato ne smemo z njim mazati v panju, razen pri vratcih
in za okencem. Pazimo tudi na mravljišča v bližini čebelnjaka,
da jih razkopljemo in polijemo z močno razredčenim karbolom
(90% vode). Potem se mravlje ne pojavijo več.

Čebelna uš ali krpelj  (braula caeca). V letnem času,
ko čebele izleiavajo, se iznebijo same vsake nadloge. Očedijo

275

plesnivo satje, zno¬
sijo mrtvice in ne¬
snago iz panja, izže¬
nejo pohabljene in
onemogle čebele,
znebijo se težkih tro¬
tov ; le ene golazni
se ne morejo zlepa
iznebiti, ako se v pa¬
nju zaredi: slepe če-
belne uši. Ta uš je
velika kot makovo
zrno, rdečkastorjava,
šesteronožna in po¬
raščena s kratkimi ščetinami. Naravoslovci sojo uvrstili med pajke.

Cebelne uši se redijo pod pokrovci celic. Ko se ušica
izleže, se skobaca čebeli po nožiči na hrbet, sicer bi lakote
poginila. Živi se s čebelno hrano. Kadar čebela iztegne jeziček,
da bi pitala zalego ali pa matico, zapusti uš brž hrbtišče če¬
bele, zdrkne do jezička ter krade pičo. Posebno rade so uši
na maticah, ki dobivajo boljšo hrano kakor navadne čebele.
Večkrat je matica kar posuta s temi zajedavkami. Samo ob sebi
je umevno, da ji to ni v korist. Močno ušive matice manj zale-
gajo kakor čiste, ker jim jemljejo krplji hrano tako rekoč iz ust.

Ako so čebele močno ušive, potisnimo pod čebelno gnezdo
papir ali lepenko, puhnimo med čebele precej tobakovega dima
ter panj zaprimo. Čez kakih 10 minut potegnimo lepenko iz
panja in uši s papirjem vred sežgimo. Tobačni dim uši omoti,
čebelam pa ne škoduje, ako ga ni preveč.

Ako je matica preveč obložena s krplji, jo ovirajo tudi pri
hoji. Zato jo moramo rešiti te nadloge. Primimo jo previdno s
prsti za krila, vtaknimo v matičnico ter puhnimo vanjo tri do
štirikrat tobakovega dima. Omamljeni krplji prično kmalu z nje
cepati. Ko jih ni več na njej, jo spustimo zopet v panj med
čebele. Če se pa uši zopet naselijo na matici, jih lahko čez
kake tri tedne zopet uničimo. Spomladi so navadno čebele brez
njih, namnožijo se čez leto, posebno v panjih slabičih. Zato
skrbimo pri takih panjih za snago, da se golazen ne more za¬
rediti. Uši sicer čebelam ne delajo prevelike škode, toda na
matici jih ne smemo trpeti.

Sl. 133. Čebelni krpelj 20:1.

18 *

276

Slednjič poudarjam ponovno: red in snaga morata biti po¬
vsod pri čebelah, potem se bodo čebele same lahko ubranile
nadležnih zajedavcev.

Čebelarje svarim, naj nikar ne preganjajo sinic, 'žoln in
lastovk. Njih korist za kmetijstvo je tolika, da jih mora sleherni
človek varovati. Če silijo pozimi k panjem, iščejo pač hrane,
ki je takrat ne najdejo drugod. Zavarujmo žrela, oziroma konč¬
nice, s tem, da prislonimo nanje poševno primerne deske; tako
ptice ne morejo štorkljah po bradah in kljuvati po končnicah
kranjičev. Sinicam pokladajmo ob hudem mrazu seme sončnic
in koščke govejega loja. Potem se za mrtve čebele ne bodo
niti zmenile. Živih itak nikdar ne love. Človek blagega srca ne
bo videl »škodljivca" in »sovražnika" v vsakem živem bitju, ki
v boju za življenje napravi pozimi kako malenkost škode. Modro
ravna čebelar, ki da sestradanim in prezebajočim pticam prgišče
hrane. Stokrat mu jo bodo plačale. Pravo usmiljenje pokažemo
z radodarno roko, ne pa z lepimi besedami.

E.  To in ono.

Se marsikaj bi bilo potrebno zapisati, kar spada k praktič¬
nemu čebelarstvu, ali zaradi omejenega prostora ni mogoče.
Nekaterih važnih stvari pa le ne smemo prezreti.

1. Preseljevanje čebel iz kranjiča v panj
s premičnim satjem.

Ako je treba preseliti čebelno družino iz kranjiča v panj s
premičnim satjem, n. pr. ako je čez zimo kak panj umrl ali se
zadušil ali od griže propadel i. t. d., satje pa je ostalo nepoško¬
dovano, si lahko pomagamo tako, da spomladi kupimo kakega
krepkega kranjiča in ga preselimo na prazno satje umrlega
panja. To lahko napravimo na več načinov.

A. Z. panj naselimo najlaže spomladi, ko se že prične dobra
paša, t. j. pred roji. V medišče praznega panja denemo prazno
satje, kranjiča pa položimo na mizo narobe, mu odtrgamo dno
in spodrežemo na obeh koncih do zalege vse prazno satje.
Prazne konce panja odžagamo toliko, da ga potem lahko denemo
v plodišče A. Z. panja. Položimo ga narobe in podložimo, da se
stranici dotikata zgornjih palic. Rešetke ne sme biti v panju.

277

Izvrstno se obnese, ako je med sati v medišču kak meden sat,
ki čebele in matico vabi, da se sčasoma pomaknejo gor. Zgornje
žrelo mora ostati zaprto. Panj je treba potem dobro odeti, ker
potrebuje več toplote. Postaviti ga moramo tja, kjer je bil prej
kranjiček, da se čebele pri izletavanju ne zatečejo v tuje panje.

Čez tri tedne preglejmo medišče, da se prepričamo, ali je
matica že gori. Če je, odstranimo praznega kranjiča, satje s če¬
belami vred pa predenemo v plodišče, vrnemo matično rešetko,
v izpraznjeno medišče pa nastavimo prazne, izdelane sate.

Pri panjih drugačnega sestava, ki jih opravljamo od zgoraj,
poveznemo kranjiča na panj kot naklado na ta način, da izvr¬
tamo v pokrovu panja veho, kranjiču odtrgamo dno, zamašimo
žrelo in vse odprtine, da so čebele prisiljene hoditi skozi veho
v spodnji panj in izletavati pri spodnjem žrelu. Tedaj se s če¬
belami vred kmalu preseli na spodaj nastavljeno prazno satje
tudi matica. Nastavek pustimo na panju lahko vse poletje, da če¬
bele nosijo vanj med, samo veho moramo pokriti z matično rešetko,
pa šele takrat, kadar se prepričamo, da je matica že spodaj.

Se na en način je možno čebele preseliti iz kranjiča v panj
s premičnim satjem. Kranjiča obrnimo na hrbet ter mu odtrgajmo
dno in sprednjo končnico. Nato ga pristavimo k plodišču praz¬
nega panja, ki smo že poprej vanj dali prazne sate. Čebele ne¬
koliko nakadimo in počakajmo, da se napijejo medu. Potem
trkajmo z dvema palčkama po panjevih stranicah toliko časa,
da se pričnejo čebele seliti v nastavljeni prazni panj. S kaje¬
njem in trkanjem nadaljujmo toliko časa, da vse čebele zapu¬
stijo stari panj in se spraše v novega. Ako se zbirajo v kopice,
jih ogrebimo v panj z gosjo perotjo. Če opazimo matico, jo
ujemimo in dajmo v panj priprto v matičnici; potem gredo vse
druge čebele same rade v novi panj.

Ostalo satje v kranjiču izpodrežimo, ga prirežimo v pri¬
merne kose, zlasti kar je zaleženega, in pritrdimo z vrvico ali
z žico v satnike ter denimo čebelam v sredino gnezda. Ta način
preseljevanja smemo izvršiti le, dokler panji niso medeni. Naj¬
primernejši čas za to je dva do tri tedne po rojenju, ko je
mlada matica že oprašena.

Priporočati pa tega splošno ne moremo, ker dosežemo z
roji lepše uspehe. Opisal sem te načine naseljevanja panjev s
premičnim satjem zgolj zaradi tega, da si ve pomagati, ako bi
se hotel kdo na vsak način iznebiti kranjičev.

278

2. Lepenka.

V knjigi omenjamo večkrat, zlasti pri zimskih opravilih, papir
in lepenko, ki jo pred zimo denemo v panj na dno. Časopisni
papir je v ta namen manj poraben, ker je težko dobiti prav
takega, ki bi se prilegal; tudi je poraben samo eno zimo. Bolj
priročna in trpežna je lepenka, ali se rada vije. Najbolje je, da
jo naročimo pri knjigovezu, ki nam jo s strojem naglo nareže
v poljubno velikih kosih. Debela mora biti l^l^mm,  plačamo jo
po teži. Seveda moramo dati knjigovezu natančno mero. Lepenka
ne sme biti na tesnem v panju. Med stranico panja in lepenko
mora biti vsaj 1 mm  prostora, več pa ne zaradi črvov. Spredaj
v sredi izrežemo kos v dolžini žrela in v širini l 1 / 2  c/n, da le¬
penka ne ovira čebel pri izletavanju.

Za 20 lepenk ^potrebujemo še 1 kg  firneža in 1 / 2  kg  sive
ali rjave oljnate barve. Razredčimo jo s firnežem, da je čisto
tekoča. Prej pa še s čevljarskim prebijačem napravimo na enem
koncu lepenke kaka 2 cm  od kraja luknjo; vanjo vtaknemo kos
vrvice in napravimo zanko, da lepenko laže potegnemo iz panja.

Na primerni podlogi popleskamo lepenke na obeh straneh
s čisto barvo ter jih obesimo vsako posebej na žeblje in jih
pustimo, da se sušijo vsaj 14 dni. Nato jih še enkrat prepleskamo
in jih pustimo sušiti še kake tri tedne. Potem jih zložimo v sklad
med dve deski ter obtežimo s težkim kamnom, da se zravnajo,
ako so se kaj skrivile. Čez deset do štirinajst dni so dobre. Take
lepenke so zelo trpežne, ne škoduje jim vlaga in ostanejo vedno
ravne. Uporabljamo jih lahko leta in leta ter nimamo z njimi
drugega opravka, kot da jih pred zimo vtaknemo v panje. Preden
pa to storimo, moramo dno skrbno ostrgati in očistiti, sicer
lepenka ne leži ravno in se potem spomladi spodaj radi nase¬
lijo črvi.

Pri spomladanskem pregledovanju čebel potegnemo lepenko
s privezano vrvico iz panja in pregledamo, kaj je na njej, na kar
mrtve čebele in drobir ometemo. Nato jo potisnemo zopet v panj.
Prt prestavljanju vzamemo iz panjev vse lepenke, jih osnažimo
in posušimo, zložimo v sklad in obložimo s kakim težkim pred¬
metom, da se v poletni vročini ne bušijo.

Izvrstna za vlaganje je tudi debela strešna lepenka. Pripo¬
ročam jo prav posebno, ker je cenejša in si jo lahko prireže
vsak sam.

279

3. Izdelovanje slamnic.

Slamnice so v naprednem čebelarstvu za odevanje panjev
v notranjosti najboljše in najpraktičnejše. Papir in razne druge
stvari so le pomožna odeja k slamnicam. Morajo pa biti izde¬
lane lično in natančno po meri. Tega se marsikateri čebelar
začetnik ustraši. A vendar je to čisto preprosto delo.

Navajam članek g. Mateja Vidmarja o izdelovanju slamnic,
ki je bil objavljen v »Slovenskem Čebelarju", letnik XXX. (1927),
str. 3—6:

„So čebelarji, ki mislijo, da je Bog ve kaka umetnost na¬
praviti dobre slamnice. Pa ni. Stroj za izdelovanje slamnic lahko
napravi vsakdo, kdor je le količkaj vešč mizarstvu, ker je čisto
preprosta naprava, ki nam zaradi svoje enostavnosti rabi mnogo
bolje, kakor razna komplicirana zmašila, ki jih ponujajo nekateri
čebelarski ceniki.

Stroj naredimo tako-le: Vzemimo 6 cm  debelo letvo, Naj¬
boljši je trd les: bukov, hrastov, javorov ali pa jesenov, da je
le trd. V sili je seveda tudi smrekovina dobra. Letva naj bo
dolga približno 65 cm.  Gladko jo postružimo, nato pripravimo
4 letvice, široke po 3 cm  in prav tako debele; tudi te naj bodo
iz trdega lesa, dolge 65—70 cm.  Na letvah odmerimo debelino
stojala ter dodajmo še 40 cm  za slamnico in tam izvrtajmo luknje.
Nato pribijmo letve, na obeh straneh po dve in dve ali pa po
tri in tri. Če smo jih pribili prav, mora znotraj od postavka do
lukenj biti razdalja točno 40 cm.  Ta razdalja je potrebna, kajti
s tem, da slamnico povežemo in pri šivanju z vsakim vbodom
slamo stisnemo, bo sešita slamnica široka 35—36 cm.  Tako ši¬
roka pa mora biti, da se panja dobro oprime in pritisne sten,
ker le tista, ki se tesno oprijema, ima kaj vrednosti. Preozka ali
preširoka slamnica ni dobra.

Spodaj na stojalo pribijmo dve deščici, vsako le z enim
žebljem, da ju lahko zavrtimo v smeri podstavka. Ti deščici ra¬
bita stojalu za noge. Treba je tudi dveh ali treh igel iz močne
žice ali dveh dolgih žebljev, da jih vtaknemo v luknje, ko nalo¬
žimo v stroj slamo. Žeblja tiščita slamo pri šivanju navzdol.

Nato naredimo še dve žabici (glej na sliki 134 pod. 4), s ka¬
terima stisnemo letvici na vrhu, ko smo naložili slame v stroj in še
preden stisnemo slamo ter porinemo igle v luknje letvic. Žabici
sta potrebni, da stisnjena slama ne žene letvic narazen. Če pa

280

nataknemo žabice, bodo slamnice enako močne. Tako naredimo
stroj, ki ga kaže prav nazorno slika št. 134.

Slama  je najboljša ržena, tudi pšenična ni slaba, druga
ni dobra. Uporabljati moramo le škopo, to je tako slamo, ki je
pripravljena za kritje streh. Vmes ne sme biti plevela in pre¬
kratke slame.

Ko imamo slamo pripravljeno, je jemljimo kolikor je gre v
roko in jo devajmo v stroj tako, da obračamo klasje enkrat sem,
enkrat tja, to pa zato, da bodo slamnice na obeh koncih enako
močne, sicer bi bile na enem koncu koničaste. Slame moramo
djati med letve toliko, da moramo na koncu dobro z roko po¬
tisniti, da jo stisnemo do lukenj.

Motvoz  naj  bo močan, da se ne trga, ker nič ni bolj sitno,
nego če pri skoro že narejeni slamnici odleti. Marsikdo uporab¬
lja za povezovanje slamnic debelejšega, za šivanje pa nekoliko
tanjšega. Nekateri ga tudi povoščijo, da rajši teče. Drugi ga
zopet pomočijo v laneno olje; potem ne prepereva.

Naj omenim še nekaj, kar sem videl pri nekem čebelarju,
ki je pletel slamnice. Ta je nekoliko dni prej, preden je začel
šivati, namočil ves motvoz v katranu, to pa zato, je dejal, da
ga miši ne zgrizejo. Znano je namreč, da miš poleti rada stika
okrog slamnic. Ker pa v slamnicah, če so prav narejene, ni in
ne sme biti nobenega klasja, ne dobi nič za pod zob, se rada
loti motvoza, ker spak nekaj že mora gristi, samo da dela škodo.
Omenjeni čebelar mi je trdil, da se s katranom napojenega mo¬
tvoza ne loti nobena miš. To bo skoraj gotovo res, ker jim je
menda katranov duh silno zoprn. Vendar o tem nimam nobene
izkušnje; kdor hoče, lahko poizkusi.

Šivanje.  Ko je priprava s slamo napolnjena in so letve
z žabicami spete, pritisnemo z roko slamo toliko, da sega stis¬
njena do luknjic. Ce je slame premalo, je še dodamo, če je je
preveč, je pa odvzamemo. Potem porinemo skozi luknjo žeblje,
da tišče slamo trdno navzdol. Sedaj vdenemo motvoz v iglo, jo
porinemo pri dnu stroja, t. j. pri stojalu, pod slamo, potem jo
pa prav trdno zavežemo na vrhu, tako da je motvoz okrog in
okrog slame. Konca motvoza ne smemo odrezati, ampak ga po¬
tegnemo do letve in začnemo šivati. Šivati začnimo vedno le
pri dnu, ker pri vrhu motvoz laže zadelamo ali zavežemo. Šivati
moramo tako, da vsakokrat, kadar porinemo iglo od sebe ali k

281

sebi, objamemo z motvozom tisti motvoz, ki smo z njim slam
nico prevezali. (Glej na sliki 134 pod. 3.)

Podoba

Sl. 134. Stroj za izdelovanje slamnic; slika kaže nazorno, kako jih šivamo.

Pri vsakem vbodljaju moramo motvoz močno pritegniti, da
šiv dobro drži. Prelijemo lahko, kolikorkrat hočemo, velike slam-
nice po štirikrat, male pa po dvakrat do trikrat. Če delamo na¬
tančno po tem navodilu in dobro pazimo, mora imeti slamnica,
ko je sešita, 35—36 cm  širine.

282

Ko je slamnica sešita, jo prirežemo na mero (dolžino), ka¬
kršno že hočemo imeti. Jaz jo prirežem v ročni slamoreznici.
Strojna slamoreznica ni za to. Tudi z ostrim nožem ali s koso
se da lepo prirezati. Treba je le malo vaje in izkušnje, pa gre.
Opozarjam, da slamnica ne sme biti niti pretrdo niti premehko
sešita. Vaja nas bo kmalu izučila, koliko smemo motvoz pri ši¬
vanju pritegniti, da je prav.

Za vsak panj potrebujemo dve slamnici. Z eno odenemo
čebele z vrha v medišču, z drugo zadaj. Zadnja slamnica mora
segati od stropa do dna, vrhnja pa od notranje sprednje stene
do okenca. Spodaj v zadnji slamnici izrežemo, če hočemo, z
dletom toliko odprtino, da je v njej prostora za pitalnikov vrat.
To rabi dobro zlasti spomladi, kadar pitamo čebele s pitalnikom.

Na zadnjo slamnico napravimo iz motvoza še „ročico“, da
slamnico laže potegnemo iz panja.

Dobro napravljene slamnice bomo lahko uporabljali deset
let. Skrbeti pa moramo, da jih spomladi dobro presušimo, preden
jih spravimo na suhem prostoru. Zlasti pazimo, da miši ne mo¬
rejo do njih, sicer jih bo kmalu konec.

Končno naj omenim še, da je šivanje slamnic prav zabavno
zimsko delo, ki ga priporočam vsem, ki se morejo z njim ukvar¬
jati."

4. Cvetni koledar.

283

Javor

Jesen

Kapus (zelje)

Koprive, mrtve
Kosmulja
Kukavica (orchis)

Lopatica

Macesen

Marelica

Pasji zob

Regrat

Repa

Ribez

Vetrnica

Vijolica

Višnja

Volčin (daphne)

Vrba
Vr  esj  e

Žafran, spomladanski
Maj.

Bor

Borovnica

Kokovičnik (arnika)

Cešmin

Češplja

C r e š n j a

Detelja, bela

Detelja, inkarnatka

Detelja, turška (esparzeta)

Glog

Grah

Grintavec (scabiosa)

Hrast

Hruška

Jablana

Jagodnik

Jesen

Kadulja, travniška

Kapus

Koprive, mrtve
Kosmulja  (agras)

Kostanj,  divji
Kalina (liguster)

Krhlika

Krvomočnica (geranium)

Kukavica

Lopatica

Mak

M a 1 i n j a k
Negnoj

Prvenec, dišeči
Regrat
Repa
Ribez

Robinija  (akacija)

Smreka

Skrobotec (alectorolophus)

Vetrnica

Višnja

Vrba

J unij.

Buča

Cešmin

Detelja,  bela

Detelja,  rumena (hmeljevka)

Detelja,  travniška, rdeča

Detelja,  turška

Gadov  e c (echium vulg.)

Grah

G rah o ra

Grašiča

Grintavec (šmarni križ)

Jagodnik

Jelka

Kalina

Kokovičnik

Koprive, mrtve

Koruza

Kostanj, pravi

Krhlika

Kumna

Lan

Leča

Lipa

Lučniki (verbascum)

Mak

Malinjak

Materina dušica

Osat

Piavica

Prvenec

Regrat

Robida

Robinija

Slezenovec (malva)

Smreka

Julij.

Boraga (borrago offic.)
Buča

Detelja,  bela
Detelja, hmeljevka
Detelja,  travniška, rdeča
Detelja,  turška
Fižol

Oadovec

Grah

Grahora

Grašiča

Grintavec

Janež

Kalina

Kokorek (cyclamen)

Koprive, mrtve

Koruza

Krhlika

Kumara

Lan

Leča

Lipa

Lipovec

Lučniki

Materina dušica
Osat
Plavic a
Regrat
Repinec (lappa)

Robida

Slezenovec

Sivka

Slez

Sončnica
Vrbovec  (epilobium)

Avgust.

Ajda

Bob

Buča

Detelja,  hmeljevka

Fižol

Gadovec

Glavinec (centaurea iacea)

Grintavec

Janež

Koprive, mrtve

Krhlika

Lučnik

Materina dušica

Ogrščica

Plavica

Potrošnik (cichorium)

Repinec

Sivka

Skrbinec  (cirsium oleraceum)
Slez

Slezenovec

Sončnica

Vrbovec

285

Vresje,  jesensko
Zlata rozga (solidago)

September.

Ajda

Detelja, hmeljevka

Gadovec

Glavinec

Gorčica

Grintavec

Koprive, mrtve

Krhlika

Lučniki

Materina dušica

Podlesek

Slezenovec

Sivka

Slez

Sončnica
Vresje
Zlata rozga

Oktober.

Bršljan

Regrat

Podlesek

Opombe. Važnejše medeče rastline so razprto tiskane. Cvetni
koledar ni popoln, ker ne rastejo povsod ene in iste rastline. Tudi
ne mede iste rastline povsod enako. Pri nas na primer ne medi
lipa posebno izdatno,
na Fruški gori v Sre¬
mu pa nenavadno do¬
bro. V vzhodnih po¬
krajinah Jugoslavije
imajo čebele na ro-
biniji (akaciji) glavno
pašo, pri nas se na
tehtnici komaj pozna,
kdaj cvete. Kar cvete
v kakem kraju marca
meseca, cvete dru¬
god šele aprila ali pa
narobe. Cas cvetenja
je odvisen od krajev¬
ne lege, zračne in tal¬
ne vlage ter topline.

Vsak pozoren
opazovalec si bo
kmalu lahko sestavil
cvetni koledar za
svoj kraj, da mu bo
kažipot pri njegovem

čebelarjenju. Sl. 135 čemerika v cvetju,

286

Največkrat spoznamo pričetek paše po obnožini, ki je
najrazličnejše barve. Bledorumena  je od leske, hrasta in
robinije, zelenorumena  od teloha in češmina, rumena  od
repe in sončnice, živorumena  od ive, javora, buče in repice,
zelenkastorumena  od pravega kostanja, oranžna  od
spomladnega žafrana, regrata in kosmulje, bela  od borov¬
nice, jesena, plavice in vijolice, sivkastobela  od travniške
kadulje (žajblja), koruze in skrbinca, belorumena  od lipe,
rjava  od češnje, temnorjava  od detelje inkarnatke, olivna  od

ajde, škrlatna  od pasje¬
ga zoba in rdečega divjega
kostanja, cinobrasta  od
belega divjega kostanja,
sinja  od lanu, rožna-
tordeča  od spomladan¬
skega resja.

Posebno velike koške
obnožine nosijo čebele z
vrbe, koruze in repice, ne¬
navadno majhne pa z bo¬
rovnice in plavice. Z neka¬
terih rastlin prihajajo močno
„prašne“, n. pr. z jesena,
žajblja (po oprsju), buče
(po vseh dlačicah), lošča,
divjega kostanja. Bero spo¬
znamo včasih tudi po vonju,
zlasti ajdovo, lipovo, jese¬
novo, češminovo. Na lipo
lete čebele nenavadno zgo¬
daj, pa jih ostane mnogo
tudi čez noč na njej. Ne¬
katere rastline mede skoraj
ves dan, nekatere pa le
n^kaj dopoldanskih ur. Mak,
buča, kumara, potonka za¬
pirajo zvečer cvetove in
ujamejo pri tem marsikatero
čebelo, da mora tam pre¬
nočiti.

287

Čemerika, negnoj in podlesek imajo strupen med, oziroma
obnožino. Mnogo čebel pomrje zaradi tega.

Cvetje igličastega drevja, izvzemši macesnovo, je brez medu,
pač pa nudi obnožino.

Smreka medi v pazduhah mlajših vejic, jelka pa iz igel.
Toda jelka ne medi redno vsako leto, ampak vsako tretje ali
četrto, in še takrat le ob določenih časih.

Nekatere rastline nudijo čebelam poleg obnožine in cvet¬
nega medu še listni med (mano), n. pr. leska, javor, hrast i. dr.

5. Opazovalni panj.

(M. Humek).

»Slovenski čebelar" je že mnogokrat bodril in vzpodbujal
posebno slovensko učiteljstvo, da naj se poprime umnega če¬
belarstva zlasti v onih krajih, kjer nudi narava čebelam dovolj
paše in so krajevne razmere ugodne za uspešno čebelarjenje.
Ako je učitelj čebelar, lahko z besedo in z zgledom že zgodaj
vžge ljubezen do čebelarjenja pri šolski mladini, posebno pri
dečkih. Kako radi pomagajo učenci pri ogrebanju rojev! S kakim
zanimanjem poslušajo in opazujejo, ko jim pri odprtem panju
razlagamo zanimivosti iz čebelnega življenja! Ni čuda, če si
taki dečki še kot ponavljalni učgnci nabavijo par panjev čebel,
ki jih potem največkrat z uspehom oskrbujejo in se pri tem
nadalje izobražujejo v čebelarstvu. Ko odrastejo, postanejo na¬
vadno navdušeni čebelarji.

Naši navadni panji, bodisi stari z nepremičnim delom, bodisi
katerikoli s premičnim satjem, pa niso pripravni za opazovanje
in učenje, ampak so več ali manj zaprta knjiga, ki se ne da od¬
preti ob vsakem času in ob vsaki priliki, da bi se s pridom
bralo iz nje. Poleti ob dobri paši nam ne kaže vlačiti panje
podnevi iz čebelnjaka in iz njih jemati sate, da bi nazorno po¬
učevali. To se da delati samo zgodaj zjutraj ali pozno proti
večeru, ob času torej, ko nimamo učencev pri čebelnjaku. Po¬
dnevi ob lepem vremenu moremo kvečjemu odpreti zadnjo
končnico tega ali onega panja, da učenci posamezno »poku¬
kajo" vanj. Tu pač vidijo nekaj čebel, satje in morebiti nekaj
medu, drugega nič. Ako odpremo samo platnice pri knjigi in
preberemo naslovni list, se ne bomo nikdar seznanili z njeno
vsebino.

288

Za učne namene je treba panja, ki ga lahko odpremo pri
vsakem dnevnem času, tako da nič ne motimo čebel pri nji¬
hovem delovanju in hkrati vidimo vse, kar se da videti v panjih
od aprila do konca avgusta. Videti moramo razločno predvsem
matico in zalego v vseh stopnjah, od jajčeca do bube; dalje
se mora zlahka opazovati, kako čebele delajo satje, kako stavi
matica zalego, kako polnijo delavke celice z medom, kako »tla¬
čijo" cvetni prah v celice, vse tri vrste celic i. t. d. Vrhu tega
mora biti panj tako narejen in postavljen, da lahko opazuje
hkrati večje število učencev (15—20 ali celo več).

Tak panj nam kažejo slike 137—141.

Sl. 137, 138. Opazovalni panj od spredaj in od strani.

Pisec teh vrstic ima večletno izkušnjo, da se ob takem
panju dosežejo najlepši uspehi v čebelarskem pouku pri ljud-
skošolskih učencih višje stopnje. Seveda s tem ni rečeno, da
ni potreba učencem semintje pri priliki pokazati vsebino takih
panjev, v kakršnih navadno čebelarimo. Takih prilik je gotovo
nekaj vsako poletje. Opazovalni panj služi edino teoretičnemu

289

pouku, ki je pri čebelarstvu potreben kot malokje. Namenjen je
za vsakdanje opazovanje celih razredov.

Pridejane slike so tako jasne, da ob njih lahko vsakdo sam
izgotovi tak panj, če le zna količkaj sukati mizarsko orodje.
Sicer pa tudi vsak mizar zlahka pogodi in lično izvrši opazo-
valnik po narisu in po sledečem opisu.

Iz 3 cm  debelih desk (najbolje lipovih) zbijemo najprej
vnanji obod, ki bodi natančno 10 cm  globok (slika 139). Obe žreli
vrežemo, preden zbijemo obod, in sicer v velikosti 30 X 8 mm.
Zgoraj pribijemo streho, sestavljeno iz dveh tanjših žaganic.

Nato naredimo na vsaki strani dvoje vratec iz l 1 ^ cm  de¬
belega lesa. Vratca tečejo na primernih tečajih in jih v sredi,
zgoraj in spodaj pritrdimo s škrnjaki (polzaporicami). Kdor hoče
imeti vratca posebno lično narejena, jih lahko priredi tako, da
se dado zaklepati s ključem.

Opazovalni panj naj ima samo en sat v velikem satniku
(okviru), ker le na ta način dosežemo, da v panju ni nič skri¬
tega. Satnik naj bo iz močnejšega lesa kot so navadni satniki.
Vstavimo ga natančno v sredi panja. Na vsako stran okvira
vložimo okence s šipo, in sicer tako, da je razdalja med ši¬
pama točno 45 mm.  To je najvažnejše pri vsem panju. Ako je
ta razstoj le par milimetrov večji, hočejo čebele po naravnem
nagonu zakriti srednji sat; nazidajo po šipah tanke sate in nam
tako zapro — vsaj deloma — pogled na sat. Ako pa vložimo
okenca s šipami tako, da je med njima točno 45 mm  razstoja,
nam ostanejo šipe popolnoma čiste, ker je prostor med izde¬
lanim satom in vsako šipo točno 10 mm  velik (satnik 25 mm).
Med šipama in vratci ostane tudi razstoja kakih 15 mm,  kar
mora biti radi tega, da v panju ne nastane prehuda vročina,
ko ga obseva pekoče poletno sonce. Okvira za obe šipi naj
bosta iz 1 cm  debelega in 2 cm  širokega lesa. Razstoj 45 mm
med šipama dosežemo najlaže tako, da pribijemo na vsako
pokončno stranico oboda znotraj po dve deščici, 40 mm  dolgi
in 7 mm  debeli. Zgornji dve nosita hkrati satnik, vse štiri pa
branijo, da se okenci s šipama ne moreta zbližati bolj kot
45 mm.  Vse to je jasno razvidno iz prerezov v slikah 139, 140
in 141.

Ko je panj gotov, ga pritrdimo z vijaki na primeren steber
in potem vse skupaj pobarvamo dvakrat z oljnato barvo, ali

Praktični čebelar

19

290

pomažemo s karbolinejem. To poslednje pa moramo narediti
par tednov prej, preden denemo čebele v panj.

Popolnoma dogotovljen panj postavimo na vrtu na kak
senčnat prostor tako, da je pristopen od vseh strani. Prostora
naj bo krog in krog za kakih 30 učencev. Na katero stran sta
obrnjeni žreli, je čisto postranska stvar.

Koncem aprila ali začetkom maja je čas, da vsadimo v opa¬
zovalni panj čebelno družinico, in sicer najbolje kakega prvca.
Pa tudi drugec je dober, samo paziti moramo, da mu damo
drugo matico, če bi prvo izgubil pri prašenju.

Preden roj vsadimo v panj, prilepimo na satnik 3—4 cm
širok kos lepega sata s čebelnimi celicami. Tudi tako širok
trak satnice je dober. Neumestno bi bilo, če bi dali takemu
panju ves sat izdelan ali celo satnico. Razen tega, da bi ne
mogli opazovati čebel, kako grade satje, bi imelo to še več
drugih zlih posledic.

Kako se roj vsadi v tak panj, bo uganil pač vsak čebelar.
Proti večeru je za ta posel najboljši čas. Na eni strani pritr¬
dimo okence s šipo na njegovem pravem mestu in zapremo vratca.
Na drugi strani pa vratca odpremo in vzamemo šipo iz panja.
Nato pristavimo tik k panju primerno visoko mizo, da gredo z
nje čebele lahko v panj. Satnik mora biti v panju nepremično
pritrjen. Proti mraku stresemo roj pred odprt panj na mizo in

291

pometemo vanj čebele s kakim omelcem. Ko je večina z ma¬
tico v panju, vložimo šipo trdno na njeno mesto in jo pritrdimo,
da ne more pasti nazaj. Vratca zapremo in delo je dovršeno.
Roj bo pri dobri paši začel takoj graditi satje, matica staviti za¬
lego i. t. d. V 14 dneh je navadno sat dozidan do tal. Večkrat
se zgodi, da v 30—40 dneh roji.

Prezimiti čebel ne moremo v takem panju, kar pa tudi ne
bi imelo nobenega pomena. V jeseni jih ometemo v drug panj
in spravimo satnik za drugo leto. Tudi ves panj lahko čez zimo
spravimo pod streho.

Na delo torej, tovariši čebelarji, pa tudi nečebelarji! Ne bo
Vam žal majhnega truda ali nekoliko dinarjev stroškov. Uverjen
sem, da boste z menoj enakih misli, ako boste le eno poletje
večkrat na dan odprli to knjigo in brali z zanimanjem iz nje.

19 *

)

■

'

■


■ 's:  < ■ ! r  v •. ■ ■ r ..








Kazalo

Stran

Predgovor . 3

Uvod. 5

Kratka zgodovina čebelarstva . • . 7

Razvoj čebelarstva v naših krajih.12

I. del.

Splošni pojmi o čebelarstvu.19

Cebelna hrana.19

O čebelni hrani v splošnem.20

Pogoji za uspešno čebelarstvo .21

Kdo naj čebelari?.23

Čebelarstvo iz gmotnih razlogov.23

Korist čebelarstva v kmetijstvu.25

Idealna ali duševna korist čebelarstva.27

Ali je čebela domača žival? .29

Čebelno bivališče.30

Kakšen naj bo čebelnjak?.33

Kako začnemo čebelariti.37

Panji. 38

A. Z. panj.40

Nekaj pripomb k izdelovanju A. Z. panjev.48

Satniki.51

Satnice.52

Zažičevanje satnic.53

Pritrjevanje satnic.54

II. del.

A.  Čebelna družina in njeno udejstvovanje.57

B.  Telo čebele in njeno življenje.62

1. Zakaj ga moramo poznati?.62

2. Vnanjost čebelnega trupla.63

3. Gibala (noge in krila).65

294

Siran

4. Usta . 68

5. Želo . 72

6. Prebavila. 74

7. Dihala. 77

8. Srce in krvni obtok 79

9. Živčevje in čutila ...   80

10. Proizvajanje medu in voska. 83

11. Spolovila in razplojevanje . 86

12. Razvoj čebel. 89

C.  Rojenje čebel. 92

Č.  Preleganje matic. 95

D.  Panj pride ob matico. 96

E.  Skrb za dobro čebelno pleme 98

F.  Čebelne bolezni.101

Uvod.101

I. O čebelnih boleznih vobče.102

II. Bolezni čebelne zalege.103

1. Huda gniloba (kuga čebelne zalege)  . . . 103

a)  Splošna označba.103

b)  Znaki hude gnilobe.103

c)  Povzročitelj hude gnilobe.106

č)  Kako pride povzročitelj hude gnilobe v panje in kako

se širi.108

d)  Kako se varujemo te bolezni.108

e)  Zatiranje hude gnilobe in drugih kužnih bolezni . . 109

f)  Navodilo za preiskovanje in razkuževanje.110

g)  Zdravljenje hude gnilobe.115

2. Pohlevna gniloba .116

a)  Bolezenski znaki.116

b)  Povzročitelji pohlevne gnilobe.117

c)  Sirjenje in zatiranje ..118

3. Gnilobi podobne bolezni .119

a)  Mešičkasta (vrečasta) zalega.119

b)  Gniloba trotovine.119

c)  Prehlajena zalega.120

4. Poapnelost in okamenelost .120

III. Bolezni odraslih čebel.122

/l. Nos emavost (nosematoza)  .. . . 122

a)  Splošna označba.. . 122

295

Stran

b)  Po čem spoznamo nosemavost.122

c)  Povzročitelj nosemavosti.123

č)  Kako se zajedalec širi.125

d)  Zaščitni ukrepi proti širjenju nosemavosti.125

%J 2. Pršičavost (grinjavost) .127

a)  Splošna označba in razširjenost.127

b)  Znaki bolezni.128

c)  Povzročitelj pršičavosti.128

č)  Kako se razširja pršičavost.129

d)  Kako se varujemo pršičavosti.130

e)  Zatiranje pršičavosti.130

3. Majska bolezen .132

a)  Znaki bolezni .132

b)  Vzroki bolezni.  133

c)  Preprečevanje in zdravljenje bolezni.133

4. Griža .133

a)  Splošna označba.133

b)  Znaki bolezni.134

c)  Vzroki griže.134

č)  Kako se varujemo griže.135

d)  Kaj napravimo z grižavci.137

5. O ne dovolj preiskanih in dozdevnih boleznih  138

a)  Paratifoza.138

b)  Počrnelost.138

c)  Rogavost . . .  139

Izvleček iz pravilnika o odvračanju in zatiranju nalezljivih

bolezni pri čebelah.139

IIL del.

Oskrbovanje čebelnih družin .143

Uvod.143

A.  Zimska doba.149

B.  Spomladanska doba .151

Novo življenje.151

Prvi čebelni izlet. 152

Najvažnejša spomladanska opravila .154

Čebele in voda.157

Spomladansko oskrbovanje plodišč .158

Ročnost pri oskrbovanju čebel.161

296

Stran

Skrb za enoino moč plemenjakov . •.167

Prestavljanje.168

Na kaj naj pri prestavljanju posebno pazimo . . . 171

Povečevanje plodišča v A. Z. panju.172

Nastavljanje satov ...  175

C. Doba rojenja .176

1. Čebelarjenje na roje ali na med.176

2. Kako se čebele pripravljajo na roj.177

3. Priprave za sprejemanje rojev .178

4. Kako pripravimo panje za roje .........  180

5. Rojenje.182

6. Ogrebanje rojev.185

7. Ločitev rojev.188

8. Prestrezanje rojev .190

9. Vsajanje rojev.192

10. Uhajanje rojev.193

11. Oskrbovanje rojev.193

12. Oskrbovanje rojev v A. Z. panjih.194

13. Vzreja matic.196

14. Novodobna vzreja matic.200

15. Narejeni roji.207

D.  Čebelarjenje na med.209

1. Kako že vnaprej delujemo zoper rojilni nagon 210

2. Zabranjevanje rojev.211

3. Še dva načina, kako se preprečujejo roji.212

4. Vračanje rojev.214

5. Skrb za novo matico ..215

6. Oplemenjevanje matic.217

7. Opazovanje mladih oplemenjenih matic.218

8. Označevanje matic.220

9. Izmenjavanje matic.221

E.  Jesenska doba.222

1. Kako skrbe čebele za zimo.223

2. Priprava za zimo.224

3. Združevanje družin.224

4. Zakaj moramo združevati že v začetku avgusta . 225

5. Pregled panjev in ojačevanje pred zazimovanjem 226

6. Zimska zaloga.227

7. Dopolnitev zimske zaloge.229

297

Stran

8. Posledice majhne zimske zaloge. 230

9. Dodajanje zimske zaloge.  232

10. Ostala dela pri zazimovanju.233

11. Prezimovanje čebel v medišču.234

12. Prezimovanje v kleti. 235

IV. del.

A.  Prevažanje čebel na pašo.237

1. Kam prevažamo na pašo.237

2. Prevozila.•.238

3. Kako pripravimo panje za prevažanje .239

4. Priprave za prevoz.239

5. Nakladanje panjev.240

6. Kaj je treba vzeti na pot.241

7. Na poti.241

8. Na pasišču.242

9. Kako si pomagaš pri čebelnem napadu .242

B.  O ropanju . .244

1. Vzroki ropanja.244

2. Kako preprečimo ropanje.245

C.  O medu.  246

1. Kako jemljemo medene sate iz panjev.246

2. Točenje medu.248

3. Pridobivanje medu iz kranjičev. .250

4. Posode za shranjevanje medu .252

5. Čiščenje in ogrevanje medu.253

6. Med v trgovini.255

7. Prodaja medu.257

8. Uporaba medu.260

Č. O satju in vosku.261

1. Kako hranimo reservno satje.263

2. Sortiranje satja.263

3. Spravljanje voščin .264

4. Kuhanje voska (voščin).265

D.  Cebelni sovražniki.271

1. Cebelni zalezovalci.271

2. Cebelni škodljivci ....  273

E.  To in ono.276

298

Stran

1. Preseljevanje čebel iz kranjiča v panj s premičnim

satjem .■ ..........  276

2. Lepenka.278

3. Izdelovanje slamnic.279

4. Cvetni koledar.282

5. Opazovalni panj.287

Popravek in dostavek.292

Popravek in dostavek.

Na strani 39. postavi v 3. vrsti 37 cm  namesto 57 cm.  Na
strani 38. in 39. so v opisu, kako se izdelujejo kranjiči, označene
druge mere kakor na sl. 19. Mere v besedilu se nanašajo na
izvirni Janšev panj. Kdor pa hoče, lahko napravi tudi panje po
merah, označenih na sliki.


I

'




NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000490173