Osamelčevi (Božična črtiea; spisal —e obro se jih še sporainam. Živeli so on, ona in kopa otrok v siromašnej koči na Bebru. Bila je to mala, Jesena koea z malimi okni, skozi katera bi jedva glavo potaknil, da te niso prečile drobne paličiee, s katerimi so bila okna, kakor je še zdaj v Belej krajini obicajno, jednako kletki zagrajena. Streha, tu pa tam z mahom poraščena, kazala je vže rebra, a ob hišo naslonil se je še bolj uizek hlev, v katerem se je često oglašala suhorebra Mavra in tožno pogledavala proti nizkemu zapahu, bode li jej donesel stari Osamelec pest sladkega sena. Tja pod streho pa, vodila je mala lestvica, in ondu prenočevali sta dve pro-gasti jarčici in njiju spremljevalec ponosni petelin. V sredi malega dvorišča stala je stara, votla jablana, a malo dalje od nje raslo je pet, šest češpelj, a pod njimi —+< 198 >~— začenjala se je njivica, kjer so Osaraelf evi pridelovali nekaj malo poljskih pridelkov. Ni bila toraj nič kaj posebnega ta njihova domačija. Težko so živeli, težko Osamelčevi. In vender živeli so pošteno. Stari, še dokaj krepki Osamelec hodil je doli v vas na delo, pa tudi ona je sosedom pomagala, če je utegnila, da se je le kak novčič zaslužil. In dobro jiin je došel tisti noveie, dobro, saj so težko živeli. ,,E,j, da nimam toliko otrok!" vzdihnil je eesto stari Osamelee. — ,,Kako me je vender z njimi Bog obdaril! Pa, da bi saj nekoliko odrasli ti skorjančki, da bi ne bili vsi na skrbi ubogitn starišern." In vender so nekako životarili. Ees, da ni bilo easih po zimi ni slanega kropa; prišlo je pa zopet leto, pa se je vže kaj dobilo. Saj dobri Bog še za ptičice pod nebom skrbi, kako ne bi za uboge sirote. In pa Mavra, stara, suhorebra Mavra, saj je ona dajala otroeičem dobrega mleka. Prišlo je pa nekako drugače. Zbolel je stari Osamelec. In, da-si mu je kama Doltarca, ona zgrbljena starka iz vasi, katera se je tako v raznovrstne zeli razu-mela in celo uroke račila, in da-si rau je kuma Doltarca kuhala in prekuhavala več dnij razne gozdne rastline in raahovje, stari Osamelec ni več okreval. Vsa vraštva zvedene starke niso pomagala nič in nekega deževnega jesenskega dne, zanesli so ga štirje možje tja na vaško pokopalisče — — In trda bila je Osamelčevim vže poprej, kako li še Ie zdaj? * * Sveta noč, badnja noč!--------• Kdo pač ne pričakuje veselo te noči, komu ne polnijo to noč sladka čutila veselo sree, komu se ne porajajo v duši ugodni spomini na poprejšnja leta, na poprejšnje badnje noči, ko je še otrok pri jaslicah prepeval mile božične pesence in sanjal v svojem nedolžnem srci toliko lepih, ča-robDih sanj! Ne pretaka li ti se kri hitreje po žilah, ko se spusti na sveti večer na zemljo mrak, ko zapojo slovesno vaški zvonovi in zagrme topiči, da napovedo vsemn svetu veselje in slovesnost svetega večera. In tako tajinstveno, tako milo preliva se to zvonenje v tihej, meglenej noči 6ez belo ravno polje in prihaja tja v prijazne kmetiške hiše, kjer si zbrana družina pripoveduje razne povesti in do-godke in pričakuje oni srečni treuotek, v katerem se je rodil Odrešenik in Odku-pitelj vesoljnega sveta. —¦ — — Hajdi, stopimo malo k Osamelčevim ! Kaj? kaj se oni ne vesele onemu, čemur se vesele vsi Ijudje? Kaj ne bodo tudi oni godovali rojstva Gospodovega, saj sede vsi tako tiho in miruo v temnej, hladnej sobici svoje borne kočice? In ti otročiči, kateri se stiskajo okolo mrzle peči in tiho iht4, kaj so ti otročiči pozabili na naj-večje veselje vseh nedolžnih otroSičev, na micne lepe jaslice? Še jaslic nimajo, niti zelenega božičnega drevesca! In kje so jim pesence, lepe mile pesence, katere jih je naueila mati, zakaj si jih ne zapojo? Pač je žalostno tu pri Osameleevih! Ouj, zajokalo je tam v kotu v zibelki deteee in izpregovorilo: BMamica, atej!" A siromašna vdova, stara Osamelčevka, katera je sedela tam pri mizi in si podpirala z roko suho, velo liee, vstane, odpre omarSek, vzame iz njega kosec kruha in ga da detetu. Zjutraj kapila ga je v vasi za zadnje novciče, porazdelila ga gladnjm otročičem, le oni grižljej prihranila je —•¦< 199 >¦•— še sebi, a zdaj ga podala ljubemu sineku. In jutri je sveti dau, in ni brašna, ni drv, ni soli v hiši! Joj kako je to hudo! A detece zgrabilo je kosec z obema ročicama, zagriznilo, zasmijalo se sladko in dejalo: ,,Mamica, kruhek dober!" — Kaj hoče, zasraeje se tudi Osamelževka, kako se tudi ne bi, saj je oni detetov smehljaj tako nedolžen, tako mil, zasmeje. se tudi ona, a v oeesih zaleskeee se jej solza. Saj se spomina poprejšnjih svetih večerov, katere so slavili ne da bi rekel slovesno, ali vsaj veselo. In takrat živel je še on, njen mož, kateri je tako oče-tovsko skrbel za vse. Imeli so vsega, če ne obilo, pa vsaj za vsaki dan. In zdaj? Kravico, dobro Mavro so jej prodali ih vender kolikokrat je nasitila ona giadne otročiče! In še koča, ta borna raztrgana koca ne bode več dolgo njena, dan po novem letn bodo jo jej prodali, če ne plača vsote, katero dolguje oderuhu iz vasi. In ona, sirota vdova, in njeni nepreškrbljeni otročiei bodejo sredi zime brez hrane, brez strehe! — — Ozrla se je Osamelčepka po svojih otročičih. Nekoliko jih je gladnih zaspalo, drugi večji so tiho ihteli. In nič več ni mogla ostati v hiši in gledati to bedo, to veliko bedo. nOtroeiči raoji!" dejala je tožno — »bodite lepo mirni in zaspite, jaz otidem v eerkev k polunočki, pa kmalu se vrnem in prinesem vam dobrega, belega kruhka in drugih lepih reči! Saj je nocoj badnji večer, sveti večer!" — Ozrla se je še jedenkrat po otročičih in odhitela ven v mrzlo, zimsko noS, sama ni znala zakaj, saj je vedela, da ne bode prinesla otročičem onega, kar jim je obljubila. In vender jirn je prinesla mnogo, rnnogo dobrih stvarij, kakeršne so redko kdaj, ali pa nikoli imeli v hišici na Rebru. Oujte kako! * * Nikoli ne done orglje tako glasno iQ tako slovesuo, kakor uprav na sveti večer pri polunočki! Kako tudi ne bi donele na slavo in čast Detetu, katero se je pred mnogo stoletji rodilo v odkupljenje človeškega rodii. In ne poskakuje li ti radostno srce, ko čuješ one raile, vesele božične pesence, v katere je pobožni narod vlil vsa svoja čutila; ne misliš li, da čuješ ono rajsko petje angeljcev kri-latce?, katevi so ono nofi prepevali: ,,čast Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji, ki so dobre volje!" — In temno noe razsvetljuje nebroj migljajočih svečic, a v tej bledej svetlobi prikazuje se ti še vse nekako bolj tajinstveno in slovesno. Vsakdo sklene pobožno roke, povzdigne oei tja pred božji žrtvenik, kjer se opravija nekrvava daritev in se zaraisli v pobožnej molitvi k Bogu-------- A mej nešteto množico zbranega naroda bila je tudi Osamelčeva vdova. Po-kleknila je tam zadej v kotieek, sklenila svoji suhi, koščeni roki in iskala tolažbe in poraoči od Onega, od katerega pride jedino tolažba in pomoč. In tudi ona je našla tu tolažbe. Nada napolnila jej je borno srce in s evrstim zaupanjem v Onega, kateri za vse tako očetovsko skrbi, stopila je po končanej službi božjej, povse po-tolažena, iz male vaške cerkviee. rBavno vas išeem, Osamelčevka" — nagovoril jo je pred cerkyenimi vrati vaški župau, oni modri Galovee, kateri vže župani, kar jaz pomnim. — ^Hotel sem vže na vaš dora iti. pa sem si mislil, stare kosti, kaj bi hodil, saj jo izvestno dobira pri polunočki. Veseli bodite, kuma veseli! Sreča je naposled tudi jedenkrat potrkala na vaših vratih. Težko da se še spominate onega Martinčevega Janeza, ki je vže davno otišel v Ameriko, da si vam je sorodnik, da, ali vi ste bili takrat še majlieni. On je nedavno v dalnjej Ameriki umrl in vse premoženje za-pustil svojemu uajbližjemu sorodniku, a to ste vi, ker so njegovi vsi ponorli. Hajde stopite z menoj, da varn nekaj za prvo pomoe izplaeam, saj znam, da ste po-trebni, a drugo bodete vže uradno dobili." Kak6 je utripalo sree ubogej vdovi! Ni jej bilo toliko za denarje, ali spom-nila seje na svoje drobne otrotiče, oni ne bodejo od zdaj več gladovali, in hišiea, ona prijazna, mala, raztrgana hišica na Rebvu bode jim še ostala in tudi Mavro bodejo še nazaj dobili. 0 jej! to bode veselje. In nakupila je Osamelčevka za one novce hitro nekaj hrane in drugih drobnostij in odhitela vesela doinov k svojim drobnim otročičem, da se tudi oni vesele z njo. In veselili so se. Otroeiči skakali so v samih srajčkah okolo z jedili napol-nene mize, v peči je veselo plapotal ogenj; stara Osamelčevka je s solzami v očeh gledaia vesele otročiče, kateri so imeli vsega dorolj, fcrieali in pe)i so, a njej in pa malim drobljaneera donel je v srčecih tisočkratni: ,,Oast Bogu na višavi in mir Ijudem na zemlji, ki so dobre volje!"