Vsebina zvezka za mesec april: 1. Ferdo Kozak: Pesmi............;...... . 193 2. Juš Kozak: Šentpeter. (Dalje prihodnjič.)............195 3. Dr. Ivan Prijatelj: Dostojevskij. (Dalje prihodnjič.)........202 4. Angelo Cerkvenik: V vrtincu. (Dalje prihodnjič.).........211 5. Karlo Kocjančič: Iz zbirke «Večna plamenica»..........218 6. Väclav Burian: Doneski k starejšemu češkemu repertoarju v slovenski dramatiki. (Konec prihodnjič.) . . . .................220 7. Jernej Jereb: Suženj demona. (Dalje prihodnjič.).........224 8. Jos. Kostanjevec: Prijatelj Tine................230 9. Avgust Žigon: K. Rudež Levstiku: 12 pisem. (Konec.) . ... . . . 237 10. Književna poročila.....................245 Fran Alb'recht: Epilog «Veroniki Deseniški». (Konec prihodnjč.) — Janko Glaser: Janko Kersnik, Izbrani spisi za mladino. — Jože Rus: M.Kabaj, Cerkniško jezero in okolica. — Janko Samec: Jvan Cankar, II servo Bortolo e il suo diritto. (Konec prihodnjič.) 11. Kronika.........................255 J. S a m e c: Italijanski prevodi Cankarjevega «Hlapca Jerneja». — A. D.: Suprarealizcm. \ „LJUBLJANSKI ZVON" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 120 Din, za pol leta 60 Din, za četrt leta 30 Din, za inozemstvo 140 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 15 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. S N \ Last in založba «Tiskovne zadruge», r. z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. XLV. LETNIK LJUBLJANSKI MESEČNIK i n?c ZA " ) ^ T 7 i^V XT KNJIŽEVNOST 4. ŠTEVILKA V vJ iN IN PROSVETO UREJUJE FRAN ALBRECHT / LAST IN ZALOŽBA «TISKOVNE ZADRUGE» V LJUBLJANI Ferdo Kozak / Pesmi Vinska Hej, pijmo, le pijmo, saj vsi smo pijanci! Po svoje srcc vsak zaliva, po svoje ga kaže, ko najbolj ga skriva — Hej trčimo, znanci*neznanci! Po ustih ti, sosed, otipal sem žilo: pomalem ga sreblješ, tvoj jezik izbira, za mizo življenja sediš rogovilo in pamet — človeški napuh, v svet božji ti okno odpira. In tebi se kaplja, ki nisi je vreden, po bradi nedolžna poceja — požrešen si, bratec, pogled te srbi le dokler ti trebuh pri srcu leži, kjer blagrov ni zate — usiha i žeja. Ta bližji mi jc, ki po tleh ga razliva — i dušo razsiplje neveden — najdražji pa ti, ki srcc ti je njiva; tih z vincem zalivaš nevidne kali, da pesmi ti roža priklije iz grla in sladka, samotna v polnoč zadehti. Ah peti, izpeti, kar v dnu se preliva, goreti! — kot bil od ljubezni bi nerazodete v daritev razkošno poslan. Od solnca, ki nikdar oko ne uzre ga, užgana ti žeja vso dušo razriva, ob mlakah gasiš jo in v jasnih studencih in kakor čebela si zvrhan, pijan od sreče, od zlega, od vsega. Hej pijmo, le pijmo, saj vsi smo pijanci! Hej trčimo, znanci^neznanci! 13 193 Neznanki Ah, koliko odbleskov se za kratek hip na naših src gladinah razgori, kot bi se z daljnih potov nepoznanih solne utrnil nem pozdrav. Ah, koliko trenutnih sreč nas kakor blisk vse razsvetli, da zmedeni še tipamo v nebo z_očmi, ko že zastira pozabljenja jih usmev. Tako glej, lega vse — vse česar izživeti 4gno ni, v najgloblje hrame naših duš — zakladi mrtvi, ki komaj v snu še najde k njim odmev bežečih dni. Le kadar sredi strnjenih samot glas zemlje zazveni: plamenov snopi na križpotih zagore, razpenjajoči glorijo bogastva tajnega do zvezd in žgo srce — ta bolno * sladki klas, ki večnosti zori. Bojim se ur . . • Bojim se ur — ne tistih, kadar v duši v jarkem se sijaju razpno zavzetij slavnostnih šotori, da sem kot tempelj ves od radostnih soglasij razsvetljen; in kadar vse, kar cvetja zmorejo človeškega srca vrtovi, od slastnega razkošja gnano v večno dlan razliva svoj najtišji sen. Ne teh, bojim se ur, ko hlad pokoja pogasi visoki žar ekstaze in se v nezgiben, zlat usmev zli jo notranjosti vode: takrat kot brat med brati rad bi segel v drago dlan (zaradi doma in prijateljstva zemlje), kot bel, strmeč oblak sem od ljubezni ves užgan, pa od nevere slep ne vem, komu bi izjecljal sladkost, ki mi duši srce. Pismo Vaš list mi vlil v srce je kapljo čistega veselja. Imate dom — v desnici strmi se vaša plaha je ročica odpočila; vso kratko pot od danes v grob ljubezni sla v brezčasja ognju je upokojila. Hodite verno, nočem reči srečno, (saj sreča je le pust fantom sebičnih src, bojazen, ki rasti ukaze rada bi pred solnccm skrila). Bodite kakor roža, ki zaradi luči je svoj cvet razvila, ki cela se v skrivnostne struge svoje vere je prelila in ki brez nje in le brez nje bi omahnila, usahnila. Juš Kozak / Šentpeter (Nadaljevanje) Ko je Marija vstala, jo je tako zgrozilo blazno borenjc mla* /p dega človeškega življenja s smrtjo, da ni mogla več prenesti. «Šejenojioč in.znorim!» je mislila. V resnici ni vedela, kje stoji. Kar opotekala se je skozi vrata. Podojila je kričačka in ogrnila ruto. Stopila je k župniku. Rožman se je prestrašil, ko jo je zagledal. Pred njim je stala lepa žena, kateri je z obraza odsevalo veliko trpljenje. Nič ni dejala, niti pozdravila ni, izmučena je sedla na stol. ^Ko jo je gledal pred seboj, se mu je zasmilila in zazdela tako uboga, da bi ji ne mogel priliti kapljice tolažbe. Stisnil ji je roko ter je čutil, kako je ledena. «Ne morem več^ gospod župnik. Vse je že storil, tolikrat me je že preklel, a kar se sedaj dogaja, je zame prehudo.» V pršili se ji je utrgalo in krčevit jok je pretresel telo. Rožman je molčal. «Svetujte mi, kaj naj storim? Meni so opešale moči.» Župniku so žarele oči in trde poteze so se mu zarisale okrog ust. «Marija, ti si ustvarjena za življenje. Kar je zapisano smrti, mora umreti!» Zgrozil se je nad lastnimi besedami. Marija je šele sedaj občutila vso strahoto resnice. «Slabi smo, Marija, tajd ubogi slabiči, da drug drugega vlečemo sjjeboj v grob. Zato, ne obupuj!» Hodil ie po sobi, opletala mu je dolga črna suknja, da se ji je zdelo, kakor da bi ga nosil notranji vihar. Nobene miline ni bilo v njegovem obličju, bil^ je človek, ki se je ravnokar sklonil pred neizrekljivo grozo zakonov življenja. Marija pa je šepefaIaT«Včudež verjame, ne veste, kako goreče moli in kaj se mu vse prikazuje.» Župnik je pomislil, izraza ni izpremenil. «Ubogi človek! Čudeži prihajajo od znotraj, ne od zunaj. On veruje v zadnjega, ne bo ga učakal. Pusti, Marija, vsaka tolažba za človeka, kateremu se zemlja že pod nogami podsipa,- je tolažba. Človek je strahopeten in preden gre v večnost, bi rad božje zakone na glavo postavil. Svetse vrti le okoli nje.< godke in ideje. Skoraj slučajno je zašel v dva takšna krožka tudi oni Dostojevskij, ki se jc bil žc v osebnem občevanju s kritikom Bjelinskim v neposredno predidočih letih seznanil z glavno ideo* logijo, ki je najbolj razgrevala glave članom teh krožkov, namreč s francoskim začetnim socializmom. Dostojevskij sam piše v enem prvih poglavij svojega «Dnev* nika pisatelja» za leto 1873., da «se jc bil takrat s strastjo oprijel» naukov Bjelinskega. O tem, kakšni so bili ti nauki, pripoveduje pisatelj naslednje: «Seznanil sem se z Bjelinskim, ko je bil že strasten socialist, in takoj je začel z menoj pri ateizmu ... Inter* nacionalka je bila dve leti poprej pričela eno svojih proklamacij naravnost z znamenito izjavo: ,mi smo predvsem ateistično dru* štvo\ to se pravi, pričela je bila z najbistvenejšo točko. In z isto je začel tudi Bjelinskij. Ceneč razum, znanost in realizem nad vse, pa je on istočasno globlje nego vsi drugi umeval, da sam razum, znanost in realizem zgradč zgolj mravljišče, ne ustvarijo pa so? cialnc »harmonije*, v kateri bi se mogel človek uživeti. On je vedel, da tvorijo osnovo vsega — nravstvena načela. V nova nravstvena načela socializma ... jc on veroval do brezumja in brez vsake refleksije... A kot socialist je moral Bjelinskij najprej detro* nizirati krščanstvo, zavedajoč se, da mora rcvolucija na vsak način začeti z ateizmom. Smatral je za potrebno, da mora odstaviti ono religijo, ki jc dala nravstvene osnove oni družbi, katero je on ■ ' ' ' = i .. "Wi-sr/r*» ___11" -- —^ ._____Er. Iva* Prt*sW } ________ sisgkaL Bražmo, lasfcamo, nravstveno odgovornost oeekosä je Bjelincksj radikalno žssAkcvd,.. A fra te tržni M^Mq osah* 3 katero se je Mk> ri&jfcsžaTOsje boriti Kot • socialist je s&ora! prc^lssoifci Kristov uifiiik sa lažajivo i» nsžsdbra* žfcae čiovdkdijMbje, 'obsojeno po snaaosSi ia po eko»» skih pžincipm. Äjtevgljgjysffl&u temu 'je preostaja* nad vse svetli E& ajig^^s^ njsga čudovita m c^foyyov. • * . .TaPaTveste TfvV je ^fcrš&ssl nekega večera... * »vaste M vi, da ne gre naštevati čk>veku g?e&e m ga obremenjati , s dolgovi in podstavljenimi lici dokler Je družba tako podlo ure* jena,, da je Človeku bo delati sločšnov, dokler je človek ekonomsko prisiljen k sbömu, ki da je aterd&o in kruto, sa* . htevati od človeka to, čessr ca Se po zsHiconxh pdrode ne more kpolniti, azo l>i tudi kotel4..Na nekeaa dragem mestu svojega «kitaevnika ps^teija» Dostojevskij dzzr por«c£a, da je bil vdiki kritik t'ddi :ujega 'sasnega zavsel sa svoj s ?.deje, pristavljajoč: «A takrat smo stva* rasuaaeli če v najbolj rožnati in rajoko^&ravstvem luči. Dejanjsika resnica je, da os jo o&clkdfearc ts^at»^ celo na usta nefeater2ii kolovodij, vrhi*zvfcl o in sg SgMžfagl zgoU sa vozvzrcik m r^Ldtfs&te k&znztva soglasno s novo dobo m kulturo -.. Jas sem bil že leta 1846. po Bje&askem posr/ečen v vso resnico tega prihajajočega ,obtoovljmega sveta* Ih v vso svetost bodoče komimistrčsie družbe.* Ve&d&r pa ima« mo dorase sa to» da as je bodoči velMri bcgožs&ačfclj že najtasaij leto dni pred Bjeimg&ega smrtjo duže»vsso rasčei z velikim kri«Zadnje leto pred njegovo smrtjo (Bjfiixiokij je umrl dne 26. maja 1848.) jas že nisem več hodil k njemu. On me ni bil ^gjljubil»» pripoveduje sam Dostojevskij. Razločila pa je bila oba vslika moča po vsej verjetnosti nravstveno vgvioerxa podoba Krista m pa ona George Sandova, glede katere se je Bjelkisfeij vedno bolj rasočarjal, ker je. v njegovih očsfe. otvsrjala vrsto oi£tx Francosjov, "katerih pot je čla sxsxsrom bližje h Kristu, okoliščina, H je sued' dnigtüÄ t^^jgSMfe^ toA^cod^o pf::atcljhcdS'€o£o--is^rjf.gmi?. * 'Fo Bjeimfi&em na-^ta uačm uveden v nauke istodobnega sačet^-nega sociaSisxaa je prišel Dostojevski} v tej burni dobi v stik s ne&aterimi krc^M tedanje petrograjske mladine. Prvi tak krožek S3 je at-šral okrcg nsfcoga Durov«, drugi uradnika v vnanjem mmfstrstvu, saauega Petraševskega, kateri si je samovoljno lacdl na&orstvo nad vsemi Mdi&i krožki, Meč, da M se jih ocsiomlc Čim več po vsej Rusiji na tak načiln, da bi ns vedeli drag drcig^ga m da bi sssje vedel samo c-n. V enem in drugem krožku je ta ruska vročekrvna mladina debatirala seveda predvsem o takrat najbolj aktualnem ruskem vprašanju: o osvoboditvi ruskega tlačanskega kmeta, vrhutega se je ostro izrekala zoper skrajno strogo rusko cenzuro in posebno mnogo razpravljala o idejah takratnega francoskega utopističnega socializma, kakor jih je bil razvil v svojem evangeliju zlasti Fourier. V kompleksu prvih dveh vprašanj se jc Dostojevskij po vsej^ycrjetnosti strinjal z ostalimi debatanti, varujoč najbrž že takrat svoje slavjanofilsko pobarvano mnenje, «da ruski narod ne pojde po stopinjah evrop* skih revolucionarjev». Jemljoč 1. 1873. «nečajevce» pred očitkom «blaznega fanatizma» v zaščito, je pisal najbrž tudi z ozirom na «petraševce»: «Ali more ruski mladenič ostati indiferenten na* sproti vplivu voditeljev evropske napredne misli... in posebno nasproti ruski strani njih naukov? Ta smešna beseda o ,ruski strani njih naukov' naj se mi blagovoljno oprosti, edino zategadelj, ker ta ruska stran njih naukov dejanjsko eksistira. Obstoji pa v onih zaključkih teh naukov v obliki najbolj neporušljivih aksio* mov, kakršni se delajo samo v Rusiji.» O teh zaključkih, ki jih jc delal po vsej verjetnosti mladi Dostojevskij z nekaterimi svojimi tovariši «petraševci» že takrat, se je pisatelj 1. 1876. določneje iz* razil, češ, da so vodili naposled k «negaciji Evrope in njene kub ture, tuje v mnogem in premnogem oziru ruski duši». Pj^vijo, da jc mladi Dostojevskij že v teh krožkih poudarjal, da ruski narod nc_pojde po poti evropskega revolucionarnega socializma, čigar ideale bo mirnim potom udejstvil na podlagi svoje občine in svojih zadrug. Revolucionar torej Dostojevskij tudi kot «petraševec» ni bil. Samo enkrat, ko se je debata o osvoboditvi kmetov zaostrila ob vprašanju: «pa če bi ne bilo mogoče kmeta osvoboditi drugače kakor z vstajo?» pripoveduje Paljm, da je Dostojevskij v svojem temperamentu vzkliknil: «Pa magari tudi z vstajo!» Sploh je Do* stojevskij v teh socialističnih debatah zavzemal svoje posebno stališče, nazivajoč kolektivistične «fourieriste» sanjače, kar nam je umevno pri takem cenitelju človeške individualnosti, kakršen se nam je odkril v dotedanjih svojih delih. Ob neki taki debati se je baje izrazil, da bi rajši živel v sibirski «katorgi» (prisilnem delu) nego v komunističnih Fourierjevih «falansterijah». — V splošno oznako Dostojevskega kot debatanta v teh krožkih se mora reči, da je on po vsej. verjetnosti takrat enako mrzil absolutizem Niko? laja I., zlasti zaradi kmetiškega tlačanstva in bedaste cenzure, ka* ..kor tudi vsako individualnost nivelirajočo diktaturo komunizma. Usodno zanj pa je bilo, da jc v enem teh krožkov dobil v roke prepis znamenitega pisma, ki ga je bil pisal Bjelinskij dne 15. ju? ____Dr. han Prijztel! I Dosto&vs&j_ lija 1847. is Ssisbrxmcia Gogolju porodom poslednjega izdaje «Korespondence 3 prijatelji» is» da je to plosko aaglas čkal v Du* rovljevem krožku ter ga vrbutega po@ojal tovarišem v sn/mo pre* pžsovanja. Ker je Doetojevskeanu v teza pismu Bjelinskega moralo najbolj ugajt&H, je bila obsodba Gogolj^vega soglasja s ruskim tlačs&otvom. Doetojevskij sasa je poleg tega menil, da mu je niko* lajevaka policija steia v slo tudi njegove besede* ki jih je izrekel v enem teb. krožkov, izražajoč v njät misel, «da Rusija služi politiki Mtftterakfea». Bne 23. aprila i849. je poletja ob 4, uri ponoči nea&šosna vdrla ) k Dcetojevskesriu v stc&ovanje in ga odvedla v sapor v Petro? p&vlovsko trdnjavo» kamor je bilo privedenih i&to noč še 22 nje* govih tovarišev, članov imenovanih krožkorv. Dostojevskij je bil obtežb, da je svokodousono govoril in tovarišem naglas čital Bjelinafeega piasno. Obtoženec je na zahtevo sodišča seetavä v preis3bcryabi«m zapora obširno «Izjavo», ki je v visoki meri zna* čilna za njegov značaj zategadelj, ker oß v nji avtor samega cebe pojavi j a v nevarnost, dokzzajoč glede očitka «svobodcumja», da fea kot polnopravni državljan ne samo pravico, marveč tudi «ddznoet srvdmfoio mieliti: Ako se smatra se sanna želja po uvedbi boljših razmer v državi za svobodoism;je ia liberalizem, potem prietoja naziv avobodcvmnika vaškemu državljanu, ki seli svoji docaovmi' dobro. Istočasno pofokuža Dostojevski j v tej svoji «Izjavi» opravičiti svoje soobto&snce 3 teta, da j?li slika kot «sanjače in zanesenjake». Vprašan, kaj midi o apasnosii Petrasev* skega za čkr/eeko družbo, ogovarja: «Fetraševskij je fourieriet... A fourierizem in ž njka vsak zapadli sistem je tako zelo ne* ptoden za na&> grudp^ £«J?£&Y?»)t tsko neprimeren našimi raz* meram, neskladen s značajem našega naroda, tako jfeJoo plod zapada... da je danes za nas, ko nimamo proletariata, neskončno smešen.»1 Na obdolžitev, da je razširjal francoske republi* 1 Iz teh be-sed se razvidi, da se j« Dostojevskij najbrž že takrat zelo nagibal k nazorom onih ruskih «sJavjanofilov», ki so trdili, da i juh ruski narod v svojem zaupanju v carja, poživljajočega v kritičnih momentih ovoj narod k posvetovanju, boljši parlamentarizem nego zapsdni narodi in v evoji «občini» boijoi tip kolek-» tivizma nego eni evropski narodi, katerim co äele francoski utopictlfcni socialisti začeli iskati nove formule kclektivžsti&ie lastnine. V nasprotju z Dostojevskin» pa je st?l popolnoma pod vplivom «fourierisiov» oni PciraSsvskij, v čigar «Žep* nem slovarju tujih beced» se je razlagala «konsiituoija» na naslednji način: «Ta/£o->vV< n&&n vladanja v zapadnih državah js bi? posledica silnega razvoja stanov... ZaSčitniki konstitucije dokazujejo, da je ta princip osnovan na pravu vsakega čJ.ana družbe, udeleževati cc uprave one celote, katere del je on; v praksi pa je to nadelo neudejstljivo v večjih državah. Povsod sili potreba k omejevanju Števila kanske ideje, odgovarja Dostojevskij: «Ni mogoče! Za mene ni bilo nikoli nič neprimernejšega nego ideja republikanske vlade v Rusiji... Naša zemlja ni nastala na isti način kakor ona na za* padu.» Odkrito pa priznava obtoženec svoj srd na cenzuro, češ: «Brez literature ne more obstajati nobena kulturna družba, in jaz sem videl, da literatura ugaša, in ponavljam desetič, da me na* sprotje med literaturo in cenzuro ogorčuje.» Ta zagovor ni Dostojcvskemu nie koristil, marveč samo ško* do&al. Preiskava se je vlekla osem mesecev in se naposled končala /s smrtno obsodbo, ob kateri si je dovolila caristična policija z ob* sojenci brezsrčno*okrutno sceno. Ta sečna se je uprizorila na javnem trgu v Petrogradu, v jiajhujšem zimskem mrazu ob asi* stenci avditorjev, zapovedujočega oficirja in vojakov, pripravljenih z nabitimi puškami, da na povelje sprožijo na obsojence. Tudi duhovnik je bil tu, ki je poživljal uboge žrtve k poljubu križa in k predsmrtni izpovedi. Dostojevskij je to neusmiljeno proceduro v kratkih besedah sam opisal v pismu na brata Mihajila z dne 22. de* cembra 1849. V tem pismu, ki se je v celoti objavilo šele po sve* tovni vojni, piše mož, kateri se je bil pravkar vrnil v ječo z mo* rišča, kjer je:imel biti ustreljen: «Danes, dne 22. decembra, so nas odpeljali na Semjonovski trg. Tam so nam prečitali smrtno ob* sodbo, nam ukazali poklekniti pred križ, prelomili sablje nad na* šimi glavami in nas oblekli v obleko na smrt obsojenih [v bele srajce]. Nato so tri izmed nas [Petraševskega, Mombcllija in Gri* gorjeva] privezali ob kole v svrho izvršitve usmrčenja. Jaz sem stal v redu kot šesti; poživljali so po tri in tri k stebrom, torej sem imel priti v drugi partiji na vrsto. Samo še eno minuto mi je bilo živeti. Mislil sem nate, brat, in na vse tvoje. V zadnji minuti si mi bil ti, edini ti v mislih; takrat šele sem spoznal, kako zelo te ljubim, dobri moj brat. Objel sem Pleščejeva in Durova, ki sta stala poleg mene, in se poslovil od njiju. Naposled se je razdal signal. Ob stebre privezane tri so privedli nazaj in nam prečitali objavo, da nam Nj. Carsko Veličanstvo daruje življenje. Na to je sledila resnična naša obsodba.» — TaxQ5lličn£ obsodba, izrečena že p red to. barbarsko insccnirano komedijo, zamišljeno baje_jx> samem /Carju, se je glede Dostojevskega glasila, da je obsojen na štiri leta oseb, imajočih pravico izbirati zastopnike provinc in stanov. Ker pa sc povsod izbirajo zastopniki po tem, koliko imajo imetka, ni ta dosihmal hvalisani način vladanja nič drugega, nego aristokracija bogastva... Zaščitniki konstitucijc pozabljajo, da človeški značaj nc obstoji v lastnini, marveč v osebnosti in da s priznavanjem politične oblasti bogatašev nad reveži š^itjjo_ n a j s i ln e jš i despotizem.» ----------- - ^ ------ v sibirsko pri^ijno delo («katorgo») in potem še na štiri leta službe/y /. v vojski kot prostak «zaradi udeležbe v zločinskih namerah, zaradi razširjanja pisma literata Bjelinskega, polnega nesramnih izrazov zoper pravoslavno cerkev in vrhovno oblast, in za poizkus, v družbi z ostalimi razširjati protivladna pisanja s pomočjo domače lito* grafije». — Enega Jzmed_treh, ki so bili že privezani k stebrom, nekega Grigorjeva, so pripeljali nazaj v ječo — dcfinitivno_blaz? ijega. Vse kaznjence je po povratku v ječo preiskal zdravnik, če slTniso prehladih, ker so stali pol ure v srajcah na mrazu 21°/ Tega strahovitega trenotka svojega življenja se je Dostojevski j samo^jarkrat doteknil v poznejših svojih spisih, najpretresljiveje pač v «Idiotu»,1 kjer knez Mvškin popisuje neko justifikacijo na Francoskem. V svojem «Dnevniku pisatelja» za 1. 1873. se je Do? stojevskij spomnil te scene z naslednjimi besedami: «Mi petra* ševci smo stali_najnpjišču in poslušali smrtno obsodbo brez naj* manjšega kesanja... če ne vsi, vsaj večina nas bi bila "smatrala za brezčastno, odpovedati se svojih prepričanj... V zadnjih tre* notkih so se nekateri nas (pozitivno vem) instinktivno pogrezali vase in se kesali drugih težkih svojih dejanj (onih, ki vsakemu člo* veku vse življenj^leže skrivaj na vesti); stvar pa, za katero so nas sodili, one misli, oni pojmi, od katerih je bil prožet naš duh, so se nam predstavljali kot takšni, ki ne zahtevajo2nobenega kesanja, marveč celo kot takšni, ki nas očiščujejo, obdajajo z mučeništvom, za katero nam bo mnogo odpuščenega.» 0 tem, kaj se je godilo v duši Dostojevskega, ko so ga obenem s tovariši privedli zopet nazaj v trdnjavsko ječo, da ga v bližnjem času odpošljejo v Sibirijo, nam priča nekaj stavkov že omenjenega njegovega pisma na brata z dne 22. decembra 1849, ki se glase: «Nis§£i pobit, nisem izgubil poguma. Življenje.je povsod, živ* ljenje je v nas samih, nc okrog nas. Okrog in okrog mene bodo človeška bitja, in biti ter stalno ostati med njimi človek in se ne dati potlačiti in posekati od nikakršne nesreče, vidiš, to je tisto, v čemer obstoji življenje in njega naloga... Res je sicer: ona glava, ki je ustvarjala, ki je živela višje življenje umetnosti in ki se je bila privadila na vzvišene zahteve duha, ta glava jc odrezana z mojih pleč; ostal je samo spomin nanjo in ostale so misli, ki so sicer v zametku, a ne še utelešene. To mc muči. Pa še imam svoje srce, fmam meso in kri, ki zna ljubiti in trpeti, želeti in se spominjati... On voit le soleil... Življenje — to 1 Dotično mesto je poslovenil dr. V. Borštnik v «Ljubljanskem Zvonu», 1017, str. 429 do 432. jc dar, življenje — to jc sreča, vsaka minuta jc lehko neizmer? nost sreče. Si jeuncssc savait!... Življenje v celici je v meni uničilo vsako čutno poželjenjc, ki ni bilg» docela čisto. Od pros* lega ni vlfien'i več mnogo, kar jemljem s seboj... Ah, da bi lc moje zdravje zdržalo!» Ko se je Dostojevskij vrnil v petropavlovske kazemate, še ni ° -J^J vedel, ali bo nastopil pot v Sibirijo peš ali z vozom. Policija se je ^ odločila za vožnjo. Svoj odhod v prognanstvo je Dostojevskij sam opisal v nekem pismu, ki ga je pisal bratu Mihajilu pet let pozneje iz Semipalatinska: «Ravno, ob 12. uri na predbožični večer so mi prvič nadeli okove. Bili so težki 10 funtov in s težavo sejejhodilo v njih. Nato so nas posadili v odprte sani, vsakega posebe z žan* darjem, in na štirih saneh, v sprednjih feldjeger, smo odrinili iz Pctrograda. Bilo mi je težko pri srcu in nekako otožno ... Srcc mi je spreletavala skrb. A sveži zrak me je poživil... in pozorno sem ogledoval Petrograd, vozeč se mimo božično razsvetljenih hiš in poslavljajoč se od vsake hiše posebe.» Prva štiri leta svoje kazni jc bival Dostojevskij v ograjeni kaz* nilnici v Omsku, neprestano opazovan po stražnikih in obdan od kaznjencev, ki so ga grdo gledali kot gospoda. Marsikatero bridko jc pretrpel pod načelstvom častnikaspijanca, ki je pošiljal jetnike za vsako malenkost pod šibe, nekoč bojda tudi samega Dostojevskega. Koliko je trpel njegov telesni organizem zaradi večkrat nezdrave hrane in bivanja v še bolj nezdravem ter zatohlem skupnem stano* vanjskem prostoru! Zategadelj je naš pisatelj tako rad hodil delat na prosto, kjer je opravljal najtežja težaška dela, n. pr. nosil opeko, pri čemer so se mu zarezovali jermeni nosilnice v rame do krvi. iMlel je sadro in nosil bremena v pristaniščih reke Irtiša. >{e.kajjet ni imel za čitanje nobene druge knjige kakor edino biblijo, ki so mu jo bile podarile žene nekdanjih dekabristov, bivajoče že petindvaj? set let v Toboljsku, kamor so bile sledile v prostovoljno prognan? stvo svojim obsojenim možem. «Štiri leta je ta knjiga ležala v ka* torgi pod mojo blazino,» pripoveduje on sam in pristavlja: «Čital sem jo sam zase in tudi naglas svojim tovarišem. Po nji sem naučil čitanja nekega kaznjenca.» Pozneje mu je neki častnik podaril nekaj Dickensovih romanov v ruskem prevodu. Po štirih letih je končno napočil dan, ko je bodoči veliki umet* nik smel iti v kovačnico, kjer so mJ^azkovali okove, nakar je bil uvrščen kot navadni prostak v garnizijo mesta Semipalatinska. Dne 1. oktobra 1855. je avanziral za praporščaka, v sledečem letu za častnika. L. 1858. mu je car daroval prejšnje pravice dednega malega dvorjanstva, nakar je — kakor je pisal sam v novembru 1859. \ svoji prošnji na carja «izstopil iz vojaške >!u/bc /aratli bož jasti. ki se jc- pri njem pokazala /e v prvem letu prisilnega dela Naselil se je v T veri, potem, ko se je bil 6. marca 1^57 oženil / vdovp nekega Jsajcva. Mario Dmitri jevno, «etično. hisieriv n.». tiransko in pozneje varava /ensko. imaiočo iz prejšnjega zakon;; dvanajstletnega sina Pavla, za katerega je Dostojevski) skrbel kot pravi oče. Ta zakon imenuje njegova hči Ljubov očetovo "-atrikai> fi-^jlf. sku ljubezen». \ jeseni I 1859. se je smel naš pisatelj vrniti • Petrograd. Zaradi prestane kazni se Dostojevski s ni nikdar prit-.»/e\ a! nič mu ni bilo bolj neprijetno, kakor če je kdo gledal nanj kot na mučenika nasprotno: vedn^ie trdilB.Md:; Lanj>;u SiHnja v.■■ ^ očj^tila. Ko mu je neki njegov prijatelj «>b priliki dejal, da ie bii ■ njegova kazen krivična, ga je Dostojevski], kakor pripoveduje pesnik Majkov. kratko in odločno zavrnil: ««.Ne. ne. pravična je bila Sicer bi nas bil obsodil ruski narod. To spoznanje mi k prišlo seic ram. v katorgi. In kaj veste, morebiti je bilo ram gori. i. j. sam en Najvišjemu potrebno, poslati me v prisilno deio. da bi - >ibi spoznal neko resnico, to se pravi, da bi spoznal najglavnej.se. hrw česar se ne da živeti, sicer bi se ljudje v svojem materijalne:n razvoju drug drugega snedli. Bilo je potrebno, da sem tam spozna.-najgiavnejšo resnico, katera se dose daj skrha samo v ijuds?\u. čeprav je to ljudstvo gnusno, tatinsko, ubijalsko in pijau-ko. Bi'.' je ra kazen potrebna v ta namen, da tam ■lomnem ro najglavnejšv in nato povem tudi drugim, da ri drv.^i t čeprav nc vsi. čeprav iakc maloštevilni) postanejo boljši vsaj za trohico, v>aj za spoznan s-in uvidijo, da drve v brezdno. In /e to :e veliko. J udi zaradi te:;, se je izplačalo i?i na katorgo.» in pisatelju \ sevolodu Solovjovn v Dostojevskij nekoč dejal naslednje: < Mene. .že katocea. rešiU . P'»i?tal sem docela nov človek _ O. ro_ ie bila * ežika .. Sibirija inJ;atojL>'.' . Tam sem se zavedel samega sebe. 'iUll^ei^ d»iumel Kri sta, doumel sem ruskega človeka, donnu.1 sen;. -v.--tudjjaz Rus, eden iz ruskega nadela.<• Vse svoje življenje je ostal Dostojevskij zagovornik sam.* držav ja in častivec onega carja NikoL i« L. kateri ga ie bii posia) Sibirijo in katerega je n. pr kak Hercen smatraj svoj živi ua: : , glavnega svojega sovraga. Ivan Sergcjevič Aksakov pripoveduje kako ie Dostojevski i prišel nekoč v Moskvi v njih^o- si;, v r-hlsko družbo in «se z enruzia/m m razgovori! o pokojru-tn darju Nikolaju Pavlovičtf: poudarjajoč, kako se rta czad.;u prošlos?: veličastno riše historična siiK.-. tega monarha, verujočega \ dostojanstvo in svoje pravo, in kako je njemu osebno ta slika simpatična». Pri tem pogovoru slučajno navzoči angleški turist po Rusiji, Walles Mackenzy, ki je dobro razumel ruski jezik, se je po odhodu Dostojevskega začudil ter dejal: «Pravite, da je to Dosto? jevskij, avtor ,Mrtvega doma'?» Ko se mu je pritrdilo, se je Anglež še bolj začudil: «Kako more vendar on hvaliti človeka, ki ga je poslal na kätorgo?» Moskovski slavjanofili so mu odgovorili: «Vam inozemcem je to težko umeti, a nam je to umevno kot docela naša nacionalna črta.» V istem zmislu poroča tudi Dostojevskega dolgoletni osebni prijatelj, kritik Strahov, kako so našega pisatelja pogosto'zastonj prosili, da bi katerikrat v dobrodelne namene javno čital kakšno partijo iz svojih «Zapiskov iz mrtvega doma». Vselej je imel za odgovor besede: «Ne maram; sicer bi utegnil kdo misliti, kakor da se pred občinstvom pritožujem, neprestano pri* tožujem — to ni lepo!» Prisilno_delo_y_ Sibiriji, zlasti pa tamošnje njegovo življenje med nesrečnimi bitji iz preprostega ljudstva, čeprav kaznjenci in hudo? delci, je preosnovalo Dostojevskega duševnost do temeljev in zapustilo v nji neizbrisne sledove. Vsi vtiski in nazori, ki jih je imel iz petrograjskih krožkov, so mu izpuhteli iz glave kakor pusti fantomi. Ako je bil poprej z Bjelinskim mnenja, da dela iz ljudi zločince — «milje» in da je to «okolje» krivo, ne pa zločinec, je sedaj prišel v dotiki s preprostimi ruskimi ljudmi, katerim je čital Kristov evangelij, do popolnoma drugačnega mišljenja. O tem pri? povedujc sam v svojem «Dnevniku pisatelja» za 1. 1873. naslednje: «Okrog mene so živeli vprav oni ljudje, kateri po veri Bjelinskega niso mogli drugače, kakor delati zločine, torej bi iz tega sle? dilo, da so imeli prav in da so bili samo nesrečnejši nego ostali. Jaz sem vedel, da nas tudi vse rusko ljudstvo imenuje »nesrečnike' in sem slišal ta naziv mnogokrat in iz mnogih ust. A tu je bilo nekaj drugega in docela ne ono, o čemer je govoril Bjelinskij...» Ljud? stvo pravi: «Vi.sje grešili in trpite, a tudi mi smo grešniki... S pokoro za Vaš? zločine ste vi vzeli nase križ za splošne grehe.» Tu se je porodila centralna ideja etičnega individualizma Dp.stojev? skega, nazor o «pčiščuioeem trpljenju» in «vzajiunni pokori», nazi? ran je, kateremu je videl Dostojevskij koisgjnc v syojem Jjudstvu in vjkxKri&tovi §amQŽrtyi za. človeštvo. Po mnenju Dostojevskega ljučTstvo ne opravičuje zločincev s tem, da obdolžuje «milje», družbo, ampak priznava grešnost obeh delov in ima usmiljenje z «nesrečniki», ki so nastopili pot lastnega in kolektivnega trpljenja, katere pa njih same «tako zelo očišča in krepi». Katorga je docela izpremenila našega pisatelja pogled na člo? veka s tem, da jc ta njegov pogled razširila in poglobila. Večletno sožitje z nesrečnimi kaznjenci ga je po njegovih lastnih besedah napravilo sposobnega, «pred svetom pričati, da se celo v najbolj neizobraženem, v najbolj ponižanem miljeju, med temi trpini od* krivajo črte najfinejših duševnih konstitucij... Misliš, da je to zver, ne pa človek... Mahoma slučajno nastopi minuta, v kateri njegova duša kakor nehote zašije na dan, in človek zagleda v nji takšno bogastvo: čuvstvo, srce, tako silno umevanje lastnega in tujega trpljenja, da se vam zdi, kakor bi se vam odprle oči, in prvi hip niti ne verujete temu, kar ste sami videli in slišali». — Dosto* jevskij se je v Sibiriji doccla prerodil. Na to, kar je povzročilo ta njegov prerod, za katerega je bil, kakor smo videli, v marsičem že poprej predisponiran, je namignil pozneje sam, ko je 1. 1873. o njem pisal. V osnovi tega preroda, pravi, da je ležal «neposredni dotik z ljudstvom, bratsko edinjenje ž njim v skupni nesreči, zavest, da je sam postal takšen, kakršno je ljudstvo, kateremu je bil priravnan in celo podravnan na njega najnižji stopnji». «To se ni izvršilo tako naglo, marveč polagoma in po jako dolgem času. Od vseh mojih političnih tovarišev sem se jaz najlažje vrnil k ruski ideji, ker sem izhajal iz domoljubne in globoko pobožne družine.» (Dalje prihodnjič.) Angelo Cerkvenik / V vrtincu Tragedija štirih. V sedmih scenah. II. scena. Poleti. Vrt (gozdič) na moževem veleposestvu. Okrog, sedmih zvečer. Mož sedi na klopici in čita časopis. Klobuk in palica sta položena na klopici. Po stezi prihaja nekdanji snubač. NEKDANJI SNUBAČ: Klanjam se, gospod! MOŽ (ga ni bil do tedaj opazil): Dober večer! NEKDANJI SNUBAČ: Citate? MOŽ: Saj vidite! NEKDANJI SNUBAČ (neprijetno dirnjen): Vidim... da, da... prav za prav sem hotel vprašati, če je kaj posebnega. MOŽ (nejevoljno): Posebnega? Nič, gospod! Kaj more biti na svetu sploh posebnega! NEKDANJI SNUBAČ: Ali smem prisesti? MOŽ: Prosim! NEKDANJI SNUBAČ (pogleda v časopis): Aha, ta proces vas za* nima! Saj je tudi zanimiv. Popoldne sem bil pri razpravi. Kakor vse kaže, ga bodo oprostili! 14" 211 MOŽ: Res, stvar me zanima. Ne morem pojmiti, kako je mogoče, da žive takšni ljudje, takšne živali! NEKDANJI SNUBAČ: Seveda, seveda... Ženske so dandanes popolnoma pokvarjene. MOŽ: Ženske? Ne, tako nisem mislil. Nismo upravičeni, da bi sodili in obsojali ženske. NEKDANJI SNUBAČ: A ... a ... vi torej pravite, da je o n žival! MOŽ: Ona ni nikogar ubila, niti poskušala ni nikdar kaj takega! Poglejte: analizirajmo ta slučaj natančneje! Imel je denar in ona se jc poročila z njim. NEKDANJI SNUBAČ: Aha! Denar je imel in ona se je omožila! To je njen prvi greh! MOŽ: Imate prav! A kdor kupuje, ni nič manjši grešnik kakor tisti, ki prodaja! Če pa moremo o grehu sploh govoriti, tedaj je bil to res njen prvi greh. Toda razumite: bila je bolna, bila je revna, bila jc sama in bila je — lepa! Poznal sem jo že tedaj, ko jc hodila v šolo. Pa jc prišel stari pohotnež, ji pokazal kup zlata ter rekel: «Glej, sreča, bogastvo, dolgo in prijetno življenje — vse to bo tvoje, samo moja moraš postati!» In kaj je čudnega, če je postala njegova? Ali ni satan z zlatom skušal samega Boga? NEKDANJI SNUBAČ: Res je — vendar pa se ona ni smela še vedno smatrati za polnovredno bitje, če se je že prodala... Odreči bi se bila morala sama sebi! MOŽ: Rekla je: tvoja bom, ker je mislila nase. Recimo torej, da je bil njen greh enako velik kakor njegov. Bila je mlada, njeno telo se jc izlečilo — in zdravo telo in zdrava duša sta zahrepeneli po otroku. Ali ni tako? Mati je želela postati. NEKDANJI SNUBAČ: Mislim, da je tako. MOŽ: To jc pozitivno. Ali niste čitali, kar je on sam pred porot* niki povedal? Med drugim je dejal, da mu je očitala v neki burni noči, da je nc more osrečiti, ker ji ne more dati otroka. Zdravniki so ugotovili, da je bil mož luctik, kar je imelo zanj usodepolne posledice. Poročila sta se in on ji ni bil mož, bil je le pohotnež! Ostudno, preostudno, da bi vse ponavljal! Je to njegov greh ali njen? NEKDANJI SNUBAČ: Njegov, vendar pa to nje ne opravičuje. •S tem, da se je prodala, je zagrešila največji greh, ki je postal maternica vsemu, kar se je pozneje zgodilo strašnega. MOŽ: Če bi to bilo res, tedaj bi nje same ne mogli obtoževati, kajti povejte mi, prosim, koliko žensk pa se danes moži iz kakega drugega razloga, kakor da bi se preskrbele za živ? ljenje. Zavedno ali nezavedno — vse! Izjeme so le redke in tragikomično je, da baš izjeme ponavadi obsojamo kot abnormalne brezumnike. NEKDANJI SNUBAČ: Gospod, vi hudo pretiravate. MOŽ: Nikakor ne, prodati se ali poročiti se, to sta danes dva močno istovetna pojma. Pri mnogih plemenih še dandanes očitno kupujejo neveste. Celo pri visoko kulturnih Grkih je bilo to nekaj samo ob sebi umljivega. NEKDANJI SNUBAČ: Saj sem dejal, da pretiravate. Pretragično gledate na vso to stvar! MOŽ: Nikakor nc! To ni sploh nikaka tragika, to sploh ni tra? gično. Tako mora biti! Niti na misel mi nc pride, da bi po? skušal na tem polju postati kak reformator. Reformatorjev vobče ne ljubim. Hotel sem le reči, da ona ni nič manj in nič več kriva nego vse njene srečne in nesrečne tovarišice. NEKDANJI SNUBAČ: Vendar pa se vsaj večina žensk moži iz neke namišljene ljubezni. MOŽ: Da, pa to na stvari nič nc izpremeni. Trdno sem prepričan, da ga je tudi ona hotela imeti rada — pa ga ni mogla, ker v njem ni bilo ljubezni, temveč gola in brezstidna pohotnost. NEKDANJI SNUBAČ: Ne, gospod. S te strani vas še nisem poznal. Na vse zadnje porečete še, da ji je storil krivico, ker ji je pognal kroglo v glavo, ko mu je porodila sina, ki ni bil njegov, ker ni mogel biti njegov. MOŽ: Ali vi sploh dvomite o tem? NEKDANJI SNUBAČ (začudeno): Saj... oprostite... vi ste, vi ste... MOŽ (se smeje): ... popoln norec! NEKDANJI SNUBAČ (zardi): Ne, teh besedi nisem hotel izreči! MOŽ: No, pa vsaj nekaj podobnega. — On je ni smel ubiti, kajti ona je izvršila svojo višjo, svojo najvišjo dolžnost, določeno ji od pamtiveka. Ona je bila sveža veja poleg okostenelega vrtnarja. Če pa je prišel drug vrtnar in ji prilil, da je po? gnala nov cvet — ali se jc smel okostnjak vreči nanjo in jo zdrobiti v prah? NEKDANJI SNUBAČ: Gospod, vi ste pisatelj. Vaše stvari ljudje radi čitajo, ker so v življenju nemogoče. Ne verujem, da se da v življenju živeti kakor vi pišete in kakor ste ravnokar dejali. Prav lepo ste povedali, in skoraj bi dejal, da pametno — toda človek nima samo razuma. MOŽ: Saj nisem tega trdil. Pravim le, da bi moral vsak človek imeti dvoje: najprej ljubezen, potem pa razum! NEKDANJI SNUBAČ: Vrag naj vas — oprostite — razume! MOŽ: Vrag me noče razumeti — saj to je! NEKDANJI SNUBAČ: On jo je vendar ljubil kakor blazen. MOŽ: Blaznež ne more ljubiti. Samo razum je regulator ljubezni! Blaznost je negacija človeka. NEKDANJI SNUBAČ: Vi samo filozofirate. MOŽ: Zato pa sem človek, da mislim... Nc živim, da jem, ne živim, da delam ... Delam, da jem, da živim in živim, da mislim! NEKDANJI SNUBAČ (se krolioče): Lahko vam misliti, toda onemu, ki jo je ubil!? MOŽ: On je živel, da je užival. Končno morajo tudi takšni ljudje živeti! Na nobeni njivi ne uspeva zlato klasje, če ni po? gnojena. Mnogo gnoja, malo zlatih zrn. Takšno je tudi živ? ljenje: mnogo gnoja, malo zlatih poedincev, NEKDANJI SNUBAČ: Vi mislite... vi pravite, da smo mi... da sem jaz tudi gnoj... MOŽ: Mogoče tudi jaz... nisem kompetenten, da bi razsojal o tem ... NEKDANJI SNUBAČ: Vi me prezirate! MOŽ: Nikogar ne preziram. Le pravim, da bi jaz tako ne napravil in da bi se moral obsoditi, če bi vendarle storil tako, kakor Weiß. Ubiti žensko, ki rodi novega človeka!... To je ne? popisno živinsko! (Počasi se spušča mrak. Oba se dvigneta in hodita sem ter tja. Postaneta, hodita, večkrat postaneta in se pogovarjata.) NEKDANJI SNUBAČ: Prepričan sem, da me zaničujete, da me sovražite. MOZ: Nikar, nikar... čemu bi vas sovražil? NEKDANJI SNUBAČ: Zaradi gospe Veročkc! MOŽ: Zaradi Vere, moje žene! Bežite no! Smešni ste! Zaničujem naj vas, sovražim naj vas, ker vas ni marala, ker je imela rajši mene kakor vas. Temu pa res niste krivi vi — kvečjemu jaz. NEKDANJI SNUBAČ: In zdaj se še norčujete iz mene! MOŽ: Gospod Gale, po pravici vam povem: neprijetno mi je bilo, ko ste prišli, ker mi niste simpatični. In zakaj vas ni mogla trpeti Vera, to ... NEKDANJI SNUBAČ (ga prekine; porogljivo): Ker je pač pleme* nito misleča ženska! MOŽ (mirno, z naglasom): Da, plemenito misleča Vera vas ni mogla vzljubiti, ker ste zlobni! — Zakaj ste me danes po tolikih letih zopet nagovorili? Saj ste po navadi šli mimo mene in me niste poznali, saj ste me celo javno blatili po časopisih. Danes pa ste prišli... Slutil sem, da ste prišli z nekim grdim namenom — zato sem vas tudi neprijazno sprejel. Končno ne smatram za potrebno, da bi vam bil naklonjen. Niste mi simpatični — in to zadošča! NEKDANJI SNUBAČ (hudobno): Uganili ste! Z namenom sem prišel, a ne s kakim hudobnim namenom. V teku našega pogovora pa sem vas spoznal z neke druge, popolnoma neznane mi strani in sem se zato odločil, da nc izvršim svojega sklepa. Nadaljujva raje prejšnji pogovor. MOŽ: Kaj bi nadaljevala! Kar sem hotel povedati, sem povedal. Vi nočete izvršiti svojega naklepa — drug drugemu nisva simpatična. Zatorej se razidiva! NEKDANJI SNUBAČ: Ne, potrpite nekoliko trenutkov. Mogoče me boste spoznali bolje in vam ne bom več tako nc* simpatičen in neprijeten. Mogoče postaneva celo zaveznika. MOŽ (mirno): Čemu mi bodo zavezniki? Saj ne pojdem v boj! NEKDANJI SNUBAČ: Bogvč. MOŽ: Jaz sam vem! NEKDANJI SNUBAČ (vsiljivo): Vidim, da sem vam do skrajnosti nesimpatičen, a dokazati vam hočem, da mi delate krivico. MOŽ: Nikomur ne delam krivice. Moja pravica jc: ljubiti ali nc ljubiti! NEKDANJI SNUBAČ: Samo filozofirate! Življenje pa zametu* jete, ker vas še ni prijelo s svojo trdo roko. Dokazati vam hočem, da so v življenju stvari, na katerih si boste polomili svoje filozofske zobe ... popolnoma zlomili! MOŽ: No, če je tako, pa — poslušam. (Se vsede.) NEKDANJI SNUBAČ (se ustavi poleg klopice): Samozavestni ste! Dovolite mi, prosim vas, nekoliko vprašanj. MOŽ: Prosim! NEKDANJI SNUBAČ: Ali verujete, da bi v življenju ravnali, kakor ste prej govorili? IMOŽ: To vprašanje je brezpmiselno. Če ne bi verjel, ne bi govoril! Moje življenje je samo geometrična oblika mojih misli. NEKDANJI SNUBAČ (nejevoljno): Pustite to! Vi torej verujete, da bi mogli svoji ženi odpustiti, če bi vam napravila kaj takega, kakor je Weißova napravila svojemu možu? MOŽ: Ničesar bi ji ne odpustil, ker bi ji ne imel česa odpuščati! Sploh je pa odpuščanje pojem, ki je — vsaj v ogromni večini primerov — nepotreben..'. NEKDANJI SNUBAČ: V besedičenju da — v življenju pa ne! ' MOŽ: Dovolj je tega! Povejte, kar ste hoteli povedati. NEKDANJI SNUBAČ: Še to vprašanje: Ali verujete, da more v človeku izginiti vsako sovraštvo, ko opazi, da je njegov nasprotnik nesrečen kakor on sam? MOŽ: Čemu vam bo odgovor? Ne vem ... NEKDANJI SNUBAČ: Čemu?! Danes ste tudi vi nesrečni kakor jaz. Jaz sem ljubil Vcročko in — vi ste jo ljubili. MOŽ: Ni točno. Ljubim jo. In nesrečen nisem. Nisem in nikdar ne bom, kajti človek sem in človeku ni treba, da bi bil ne? srečen. Le človek, ki ne ume ceniti sebe, more biti nesrečen! NEKDANJI SNUBAČ: Nisem se pravilno izrazil. Res je, da jo še oba ljubiva. Hotel sem le reči, da jo oba ljubiva nesrečno. MOŽ (se smehlja): Oprostite, saj mi ni osemnajst let! To je vendar smešno, kar mi pripovedujete. NEKDANJI SNUBAČ (hudobno): Tako? Ali mislite, da je smešno, če vas ona več ne ljubi? MOŽ (glas se mu za spoznanje strese): Ne ljubi? NEKDANJI SNUBAČ (škodoželjno): Aha, glas se vam trese! MOŽ: Tudi jaz sem samo navaden človek, tudi jaz hranim v svoji krvi dedne slabosti našega redu. Sicer pa vas prosim, da mi stvar naravnost, brez ovinkov poveste, ali pa odidete! NEKDANJI SNUBAČ: Rekel sem vam že enkrat, da si boste polomili svoje filozofske zobe! MOŽ: Prosim, brez nepotrebnih opazk! Spich pa ... zdravstvujte. (Se dvigne; hoče oditi.) NEKDANJI SNUBAČ (ga zadrži): Oprostite, potrebno je, da zveste. Spoznali boste, da vas ne sovražim! MOŽ: Že prej sem vam povedal, da mi jc vseeno, če me ljubite ali sovražite! Če pa mislite, da me s svojim počasnim pri? povedovanjem mučite, se motite. Vi me ne morete raniti! Izvolite, sediva! Vso uro in še več kot uro sem pripravljen študirati vašo nespretno hudobijo, če vam je ljubo. (Oba se vsedeta.) NEKDANJI SNUBAČ (jezno): Ne bo potrebno! Vaša žena... vaša žena ... MOŽ: No? NEKDANJI SNUBAČ: ... Vam je nezvesta! MOŽ (mimo): Ne razumem! Ali me je izdala? Ali je izdala moje interese? NEKDANJI SNUBAČ: Gospod, vi preveč verujete svoji ženi, preveč ji zaupate, sicer bi ne mogli tako mirno govoriti! A ona vas prav po pobalinsko vodi za nos... MOŽ: Še marsičemu se boste mogoče čudili. Govorite, jaz pc* slušam! NEKDANJI SNUBAČ: Še vedno ne verujete. Vaša žena je pisala to4e pismo. (Mu da pismo.) Ali ni to njeno pismo? M()2 (prečita pismo, potem pa mu gleda nekoliko trenutkov pronikljivo v oči): Kdo vam je dal to pismo? NEKDANJI SNUBAČ: Kdo? Ali je to vprašanje važno? Povejte mi raje, če zdaj verujete! MOŽ: To je njeno pismo. Kdo vam ga je dal? NEKDANJI SNUBAČ: Nihče, sam sem ga vzel. MOŽ (rezko): Ne verujem vam! Ali že mnogo časa veste za raz* merje med mojo ženo in tem gospodom ... gospodom ... NEKDANJI SNUBAČ: Krauppom! MOŽ: ... Gospodom Krauppom? NEKDANJI SNUBAČ (nekoliko trenutkov premišljuje): Da ... da ... MOŽ (hlastno, nervozno, nekoliko razburjeno): Hitro odgovorite, hitro, čemu je potrebno to dolgo premišljevanje? NEKDANJI SNUBAČ: Se razburjate, a? MOŽ (vstane, sugestivno zapovedujoče): Odgovorite! Koliko časa veste za to razmerje? NEKDANJI SNUBAČ (mehanično): Dva meseca! (Se dvigne. Stojita si nasproti.) MOŽ: Pred enim mesecem ste sedeli v kavarni blizu moje mize. Sam sem bil. Zakaj mi tedaj niste tega povedali? NEKDANJI SNUBAČ: Zdaj vam je žal, da že takrat nisem stopil na vašo stran. Zdaj priznavate, da bi vam moje zavezništvo bilo že tedaj zelo po godu! MOŽ: Če bi bil hudoben, bi se vam smejal. Žal mi je, resnično mi je žal, da žive na svetu takšne podle kreature ... NEKDANJI SNUBAČ: Jaz podla kreatura, gospa Vcročka pa (se krohoče) poželenja vredna lepa ljubica Krauppova (mož se proti svoji volji strese) je plemenito misleča ženska ... (Se smeje.) Jaz podla kreatura — ona pa plemenita ženska! (Satansko se smeje.) MOŽ: Odiditc! NEKDANJI SNUBAČ: O nc, vse vam moram prej razgaliti do kosti! Ta vaša plemenito misleča žena (s sadistično naslado) je njegova dražestna ljubica ... da, da ... tako dražestna! In vsi mi, vsa družba kavarniškega omizja pozna natanko vse njene dražesti. Nemara še bolj natanko kakor njen mož. (Se smeje.) Ali nas ne poznate? Mnogo nas je! Oskar — ta zna... on zna! Vse svoje čudovite večere, po* svečene «ljubezni» plemenite Vcročke, vam ume naslikati tako mojstrsko! In njeno telo nam je že neštetokrat orisal v vsej plemeniti (se krohoče), plemeniti nagoti... To se po* navija večer za večerom, dan za dnevom... njen mož pa piše doma pedagoške spise ... nedolžne novclicc ... (Se krohoče.) MOŽ (ki ga je spočetka prevzelo, se je popolnoma pomiril): To ni nc* interesantno. Zanima me! Nadaljujte! NEKDANJI SNUBAČ: Ona je vaša žena! MOŽ: Vem, že nekoliko let vem. In ravno zategadelj me zanima! NEKDANJI SNUBAČ: Ka*a*aj, norčujete se?! MOŽ (jezno): Odidite, ne vprašujte me! NEKDANJI SNUBAČ (se pripravlja, da bi šel): In iz vas se nor* čujemo vsi mi: Oskar, jaz in vsi drugi in skoraj gotovo tudi vaša (s porogljivim poudarkom) plemenito misleča V e r o č k a, ki mene ni mogla ljubiti... Živinozdravnika nc ... Umetnika jc hotela, pisatelja... našla pa je rokodelca, zobotehnika. (Se smeje.) MOŽ (se vsede, z rokama podpre glavo, komolce nasloni na kolena): O, kakšne zverine so ljudje! NEKDANJI SNUBAČ: Ali sem to jaz... jaz zverina? MOŽ (mimo): Pustite me ... odidite. (Nekdanji snubač nekoliko trenutkov post o ji in gleda moža, nato odide. Potiho poje skozi zobe neko popevko. Mož sedi in premišljuje.) Konec II. scene. Karlo Kocjančič / Iz zbirke „Večna plamenica" (V šetnji vrh Tivolija, s knjigo svojega učitelja v roki.) Učenec: Jesenski slikar že zopet zemeljsko platno s širokimi barvnimi plastmi pregrinja. Ah, to počasno sopenje narave, to sigetanje in udarjanje od* padajočih listov ob liste, ta zadnja polnosočnost dozorelih plodöv! _fCarifr KocjtmäU i jt'x&i'te ptemesstea» Vse mi je tako, kafc&r da seešajo as jpefcgÄ sfeta;' v ^acefcffiffi^tvo aft as schert vrafejo od-lfeo&c& ©fe2f©m©gfc Idbn m kot fefcd pojav. 2xa tako mi je, k&kcv da. hdeejo k *fiO$£h pssi vsbrsiefci ao-vi pojtvi Fa je poeHedföj© tjepsSfe&aje brleče dtaše .(Ptanm še mkmi sv vspae» pade» ugase&ej Sfejem aeku&dh sfeev«. feffss&ssja* • Dolgočasja- Dolgo • . * PyeifÄjÄföj«. Fnrop^d Požetjft aiedžjc" poGsihuE&tt9 sk&s odrivaj- jesessjä Odpadajo plodovi V GKttirti tosejo Mif&. fegkajajo. * hi debift Iste vej© poganjajo. bomo nekaj aowega pogadl? te koksu v t@h fcm£ž& dolgw&stfäbt. — Mojateir: Sxjia asdbrpaaceSi so vrHsiöil — jzs^oj-i %v čs-soms©:* vdfetoäh*; • ^mo ob&stes&js i&fc^s&jšegs med sui5i — so dvoaai 'äjwJ a&jvsčjo s'Äß&k«. med icesEi&ostmi: Sil gmao Glej- v dvhn mvtzako ^i&fo^&d&ao bijLQö'.c» ss^^g&ih Tr&svoj&v propftdov: biomo ttödßfesv is? trifc&o paraögßjev, «tefeoddno haesmo k-asx&sija, s£hr&t dsvcm Lr* asfciffiade^ ' raspalje&egfc krastemih "&a£kvin tau- iedeaSi sÄfcfoaj; ISšajefflttp vsŽep^ro^aDa (v jv moč&lo ^stej©); VÄfißixjÄ Te&öaa ßa&i&jj&Bjtt La propa&dkajM gfgaätosftwov, j&sasiHj meis-mdov, Ifccwmj Scofc r.m* pfid&joČi kwiöi ofex-aaj^aürt iwafefeSi vrsi.♦. E& ßssa *M j© »WKafcSJOrjea TOSS O V ssEvojtiž ÖziHjicÄ'tJs od srresi f&> ^MlMs-sifta' ž&v&li)«. Na zadnji tisočinki zagledaš hotenje: biti zavestno bitje. Neviden ulomek milimetra za hotenje: biti bog iz človeka. In ti, sin moj, si bolan in nestrpen! In ti, sin moj, si nevernik postal in ne veš, da pred nami sploh ni bilo zavestnega hotenja, da bi nekaj postali! Vaclav Burian / Doneski k starejšemu češkemu repertoarju v slovenski dramatiki i. Kakor pri Čehih, tako so bili tudi pri Slovencih začetki novo* dobne dramatike radi pomanjkanja pristnih talentov na* vezani predvsem na prevode. Spočetka se je prevajalo, kar je prišlo pod roke. Najbolj se jc prestavljalo priljubljeno nemško, zlasti pa dunajsko gledališko blago, vendar se opaža v slovenski dramatiki že od samih začetkov poseben namen — prevajati tudi iz slovanskih literatur, zlasti pa iz češčine. Iz čeških avtorjev so bili takrat najbolj priljubljeni Jan Nep. Štepanek, Vaclav Klimcnt Klicpcra in Jos. Kajetan Tvl, čigar šaloigre in burke so bile često prevajanc in so se tudi dalje časa držale na slovenskih odrih. A. Trstenjak jc v svojem Slovenskem gledališču (1892) že deloma obdelal to gradivo, toda nc popolnoma točno, ker je vanj sprejel množico nezanesljivih poročil in posnel od drugod razne napake. V sledečem svojem pregledu hočem njega in njegove vire popraviti in dopolniti, predvsem kar se tiče slovenskih prevodov iz J. N. Štč* päneka (1783—1844). 1. Že leta 1848. je bila poslovenjena Štčpanckova1 šaloigra «Č e c h a Neme c» pod naslovom «Tat v mlinu ali S1 o * venec in Nemec». Prevod je preskrbel za Slovensko društvo v Ljubljani Juri Kosmač- s pomočjo J. Kleemana5 (Klemana), 1 Starejši slovenski viri («Novice» 1848, 194 in 202) sploh nc navajajo imena češkega avtorja ali ga pomotoma zamenjajo s Tvlom (P. pl. Radics, «Ljubljanski Zvon» 1887, 291). Šele A. Trstenjak («Slovensko gledališče», str. 38) ga jc (po «Novicah» 1867, 387) točno dognal. 2 «Novice» 1848, 202, potem «Novicc» 1867, 387 navajajo za prevajalca naj« prej I. Klemana in šele v drugi vrsti Kosmača: ravno tako tudi Trstenjak 38, kar ni popolnoma pravično, ker prevod sam jc nujno pripisati I. Kosmaču. 3 Dr. Jan Ncp. Klccman jc bil od leta 1845. profesor, od 1849. pa provizorični ravnatelj ljubljanske gimnazije. Več o njem glej: Jahresbericht des k. k. Gymna« siums zu Laibach 1850, 21, in 1851, 22/23; «Slovenija» 1850, 6; «Novicc» 1850, 114, 126; Ant. Knezova knjižnica, II. zv. (1895), 176 in 184. todmu Čeha, Id mu je najbrž služil za nekak pomožni češki be? se-Äjak. Prevod je bil po takratni mamri lokaHsiraa ki sloveasädm razmeram primemo prikrojen»* Ker ni Štčpaaekova burka po^ pctooma oragmaSna, opasana je namreč zlasti po zgledu Weddman? w igre. «Bettels&udes&t», je tudi ajesa slovenski pre hod, v čeki ge* netičfti jsvessi s navedenim aeioašldm virom. Nat&anjea ni bil nikoli, dasi ljubljansko Dramatično društvo že leta 1867. obljubljalo, da ga isda v tiska6 Ohr«ml se je le v rofepiseaih prepiošk, Dva, od. katerih eden je napravljen po orlgm&iu (prepisal ga je šepetalec James Zorin 22, aovembra 1843..), hrani Uterarao*historični del arhiva Narodnega gledališča v Ljubljani pod št <-304 (starejša 323). Ta je saairnk še s tega stališča, ker je v njem zabeležena «Pesem starega Kranjca», hI zasmehuje slovensko renegatstvo, pesem, ki jo je NoOi posneje predelal, V tem prevodu, ki je najbrž k;:ožil v števitesh prepisih, se je ta burka pogosto igrala. PrvS5 so jo igrali v Ljubljani v Deželnem gkdaJišču dne 22. novembra 1848., in sicer s takim uspehom.6, da do jo morali dne novembra Istega leta pojavljati.7 Za oder |o je pripravil X Bleiweis8 in pomnožil s petjem, za katearo je vložil napeve X Ffe&zaaa.' Leta 1849, (2. januarja) so jo igrali v Slavjan* sfcem društvu v Trstu10, leta 1850., 1855. in 1861. v mestnem gte? dališču v Idriji,11 leta 2852.. (1. januarja) v Celju,1* pozneje pa, v 60, in 70. letih, je bila priljubljena točka slovenskih Čitalnic m ljubljanskega Dramatičnega društva,18 tako da je pcet&k snana skoro po vsem slovenskem osemlju. Se v 90, letih, ss je vprisorila v Ljubljani is?, občinstvo se je pri nji «izborno zabavalo».14 Zadnjič so po vprkorUi' v Ljubljani dne 7. marca leta 1905. v Tišnovi režiji (Plakat). Tak» je ta Igra nsud petdfeset let živela med Slovenci in je s svojfen patriofemom m satiro na nemškutarstvo dramila narodno savest najširših, slovenskih slojev. A ne samo to, njeca vpliv se da zasledovati tudi v domači slovenski produkciji, ki je po njenem « «Novice» 1848, 202. f «Novice» 1067, 257. , 3 «Novice» 1848, 202; Trstenjak 38. 7 Tnrtenjak 39. 0 ibidem. 0 IbÜdem. 10 «Slovan» 1886, 186 (Lovro Žvab, Zgodovinske črtice o 3$avj. <*ru5tvu v Trstu). 11 K. Glaser, Zgodovina ^venskega slovstva. III. 30. 13 Ibidem 32. Na oder jo je uvedel Josip D rob nič. «Zora» 3873. (Trstenjak.) 18 Trstenjak U2r 116, 143, 144. " «Ljubljanski Zvon» 1897, 191 (Sbašnik). zgledu rada segala tudi k dvojezični mešanici, da bi s tem karakter rizirala in bičala sodobno slovensko narodno nezavednost, kakor jc to storil Vilhar v svoji «Pošteni deklici». 2. V «Ljubljanskem Časniku» (1851) II. letnik, str. 32. si., je izšel prevod češke igre pod naslovom «Rodoljub i». Ime češkega avtorja niti slovenskega prevajalca ni navedeno. Poznejša slo? venska literarna zgodovina je dognala prevajalca v osebi Ft. Ceg* narja,15 toda češki avtor in pristni naslov te češke igre do sedaj nista bila ugotovljena. Dopolnjujem torej to vrzel z ugotovitvijo, da je to prevod Štčpanekove igre «Vlastenci aneb Vi? tezstvi u Lipska», čigar konec jc Cegnar zlokaliziral in prilagodil okoliščinam svoje dobe: Štepanekova igra, ki je bila napisana leta 1813., se konča s slava?klici ccsarju Francu I., dočim sc Cegnarjev prevod zaključuje z apoteozo na cesarja Franca Josipa I. Vprizorila se v slovenščini ta igra najbrž ni, zato je menda tudi ušla Trstenjakovi pažnji. 3. V istem letniku «Ljubljanskega Časnika» (1851), str. 180. si., je izšla še tretja Štepanekova igra, namreč burka «K u 1 i f e r d a» (prevod iz češkega). Češki avtor zopet ni naveden,10 dočim je popolnoma razvidno prevajalčevo ime iz rubrike «Slovstvo in umetnost» iste številke (45). Je to namreč Sebastijan Žepič,17 ki najbrž ni razumel češkega izraza «kuliferda», ki pomenja «kljukec», in ga je zato pustil tudi v svojem prevodu. Tudi ta igra najbrž ni bila vprizorjena, ker o nji Trstenjak tudi ne govori. Da je to prevod iz Štepaneka, je iz vsebine in naslova popolnoma jasno. 4. Zadnji znani slovenski prevod iz Štepaneka je «Bob iz Kranja» (Vesela igra s petjem v enem dijanji, poslovenjena po češkem), ki je izšla v Bleiweisovcm zborniku Slovenskih gledi? ščinih iger, V. zvezek, leta 1865. Niti avtor niti prevajalec nista navedena. Kar se tiče češkega avtorja, je o njem v slovenskem tisku krožila opetovano ponavljana napaka, sprejeta iz Bleiweisovih «Novic»,18 ki so o «Bobu iz Kranja» poročale, da je to «po češki Klicperovi Kolači iz Prage poslovenjena in na slovenske okoljščine zasukana» igra. To napako je iz «Novic» sprejel tudi Jos. Nolli Lovro Žvab v Koledarju in kažipotu po Trstu 1884, II. del, str. 39; I. Mam, Jczičnik XXIX (1891), 57; «Dom in Svet» 1892, 179; Glaser, Zgodovina sloven« skega slovstva. III. (1896), 303; Iv. Grafenauer, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva. 1911, 213. ,n Poznejši slovenski tisk ga tudi ne navaja. 17 «Ljubljanski Časnik» 1851, str. 180. « «Novice» 1865, 132. v svoj seznani slovenskih iger10 in po njem P. Radics v pregledu slovenske dramatike-0 ter končno Trstenjak, ki pomotoma navaja VI. V. (namesto V. KI.) Klicpero.21 Toda iz vsebine te igre je razvidno, da je to prevod Štepanekove burke «Berounske kolače», kar je že isti Nolli v prvem poglavju svoje omenjene knjige22 po svojem češkem viru23 točno navedel (toda v po* znejšem seznamu slovenskih iger je to zopet pozabil!). Torej ni dvoma o tem, da je «Bob iz Kranja» prevod J. N. Štepaneka. Ker pa je Štepanek napisal (1818) to svojo igro po zgledu nemške burke J. A. Gleicha «Das Kolatschenfest in Kumrowitz» (1817),24 je tudi njen slovenski prevod v ozki zvezi s temi Gleichovimi «Kolatschen», ki najbrž nikoli niso bili natisnjeni in čigar rokopis se je izgubil.25 Imena slovenskega prevajalca se mi ni posrečilo dognati. Tisk prevoda ga ne navaja, «Novice» v svojem referatu o predstavi tc igre sc ga tudi ne spominjajo,26 Bleiweis v svojem poročilu v Čitalnici dne 24. aprila 1870. omenja, da je to igro samo za oder «vredil»27 in poznejši viri vedo tem manj o tem povedati. Verjetno bo torej najbrž, da je ta prevod pripisati enemu izmed trojice Kosmač*Cegnar*Žepič. Prevod sam bo najbrž starejšega datuma; lotili pa so se ga, uprizorili ter natisnili šele v 60. letih. Dejanje igre je bilo, kakor rečeno, lokalizirano, vanjo so bile vpletene pevske točke, ki mu jc zložil napeve Josip Fabian (Fabjan),28 rodom Čeh in takratni čitalniški pevovodja. Prvič se je «Bob iz Kranja» igral dne 16. aprila leta 1865. v Deželnem gledališču v Ljubljani in to z velikim uspehom.29 Igra se je potem držala dalje časa na slovenskih odrih; tako so jo n. pr. igrali v oktobru leta 1866. v Čitalnici v Št. Vidu,30 2. majnika 1869. zopet v Ljubljani v Dra* 111 Josip Nolli, Priročna knjiga za glediške diletante. Slovenska Talija, I. zv. 1868, 164. 20 P. v. Radics, Der verirrte Soldat (Agram 1865), odd. B, str. 118. A. Trstenjak 52. - Glej št. 19., str. 32. Josef Mikulaš (Boleslavsky), Prfručnf kniha pro divadclni ochotnfky, Praha 1866. «« Mir. Hysek, Dejiny čes. divadla v Brne, Hlfdka XXIV., 1907, str. 429. 23 Fr.Tichv, Berounskč kolače. Češke divadlo, sv.34, Praha 1922, Uvod, str. 15. 20 «Novice» 1865, 132. 27 Letopis Narodne Čitalnice 1871, str. 22. 28 «Novice» 1865, 132; Slovenske gledališke igre, V. zv. (1865), str. 40; Trste* njak 52. 29 «Novice» 1865, 132. :,H «Novice» 1866, 332. matičnem društvu/1 dne 6. februarja 1870. v Postojni"- itd., tako da je postala tudi med Slovenci znana in priljubljena kakor doma na Češkem.33 To je menda vse, kar je bilo iz Štepaneka prevedeno v sloven* ščino. Niso to seveda njegove najboljše igre: dve izmed njih se sploh nista igrali, samo «Tat v mlinu» in «Bob iz Kranja» sta res živeli med Slovenci in imata torej svoj pomen tudi v slovenski ' dramatiki. (Konec prihodnjič.) Jernej Jereb / Suženj demona (Nadaljevanje) Zaspal sem in sanjal. Zgrabile so me ženske roke, ki so me privile k sebi. Čutil sem, da se toplina ženskega telesa veča in se golo telo oklepa mojega telesa. Stud, ki me je objel spočetka, se je izpremenil v neznano slast, da sem zastokal v bole* čini. Prebudil sem se ... Zaspal sem znova in spal do poldne. Ko sem vstal, sem bil izmučen. Pogledal sem se v zrcalo in sem se ustrašil samega sebe. «Ali ni bolje, da spiš ponoči in bereš podnevu?» mi je dejal oče. ^Čez nekaj minut molka sem dejal: «Jutri se odpeljem v mesto.» Očeje pomislil; pogledal me je z dolgim pogledom in zinil: . «Po kaj?» Nisem vedel, kaj naj rečem. Francka me je pogledala v dno oči: «Ali imaš v mestu dekle?» — Nič me ni zadržalo več. Na* slednje jutro sem se odpeljal. Bilo je poletno jutro, tako lepo, z zlatom in pesmijo posejano, da je srce vriskalo v prsih. Ko se je med Sveto Goro in Svetim Valentinom odprlo Solkansko polje, meje zapeklo. Po kaj sem prišel? Noga me je nezavedno peljala do hiše z visokimi okni in čipkastimi zastori na njih. Gospa Fani me je pozdravila z velikim začudenjem in hinav* ' skim poudarkom v sladki besedi. V kuhinji je sedela njena mati, x ki je prišla z jerbasom na glavi tri ure hoda, da se vrne isto pot. Ta ni videla hčerine zadrege, niti njenega trepeta ne. «Še malo počijem, pa grem,» je dejala. 31 «Novice» 1869, 137 (glasom tega poročila jc bila igra predelana): Trste* njak 111. 32 «Triglav» 1870, št. 9. 33 O njeni priljubljenosti med češkim ljudstvom zanimivo poroča Al. Jirasck v svojem romanu «U nas», II. del, str. 267—277. «Ne!» je govorila gospa Fani. «Pojdite takoj! Pot je dolga.» Stal sem pribit. — Grdobijo njenega početja sem občutil na? gonsko, podzavestno. Le za hip. Sprejel sem njen nasmeh že naslednji trenutek in ko je stopila k meni in mi ponudila usta, sem jo poljubil. «Kako sem srečna,» je dejala. Med menoj in njo je bila raz? dalja, ki je v prvem trenutku ni bilo mogoče premagati. Stena starosti in razmerje gospodinje do dijaka sta naju ločila. «Ali ste dobili moje pismo? Dajte mi ga!» V svetlem plamenu je zgorelo. «Vidite, kako gori,» me je stisnila za roko. «Kakor ljubezen v srcu. Ali me imate le majčkeno radi?» «Malo že ...» Nisem vedel, kaj govorim. Nisem vedel, kaj je ljubezen. Ona pa mi je verjela, da jo ljubim. Objela me je. Tedaj sem se dvignil. «Kam greste?» «Na zrak!» «Zakaj me zapuščate? Ostanite pri meni!» Sedel sem znova. Vse varijante čuvstev in občutkov so plale tisti dan skozi moje telo. Branil sem se poljubov. Vendar moje vedenje napram nji ni bilo več pasivno. To jo je osrčilo. Pri kosilu nisem hotel piti vina. Obljubil sem, da bom pil pri večerji. Vse popoldne sva presedela v lenem brezdelju vročega dne. Najin pogovor se je pretrgal tu pa tam, da sva se zrla v zadregi. Opazoval sem njeno telo, odeto v pisano obleko, ki jo je delala mladostno. Rdečica je ležala na njenih licih. Vonj, ki je vel od nje, je bil nenavadno močan. Gnus, pomešan z občutkom medlega sladostrastja, mi je spre? letal "telo. Po večerji sem pil vino. Ko sem pil drugi kozarec, sem zagledal dvoje oči, kot oči divje mačke, ki so me zrle s smehom in pQjseljenjcm. Umikal sem poglede, ona jih je lovila neumorno, da me je bilo groza pred njo. Počasi me je vino omamljalo. Stopilo mi je v možgane, razum , ni več tehtal besed. Gospa Fani je nalila kozarec in dejala: «Ex — na moje zdravje!» * Nekaj trenutkov sem vrtel kozarec med prsti, nato sem ga dvignil in sva izpila. Tedaj je že sedela na mojem kolenu in se vsesala v moja usta. Nisem imel ne telesne ne moralne moči več, da bi se branil. Vdal sem se ves. Stisnil sem jo z rokami okrog pasu, ona se je nagnila name; poljubljal sem jo po obrazu, divje, neutešno; moje telo je bilo žerjavica. Gospa je drhtela: «Kako sem srečna! Kako sem srečna!» Moje ustnice so šepetale pijano laž: «Saj vas ljubim, gospa! Kako ste lepa! Kako ste lepa!» Nato je vse drvelo navzdol in. nisva vpraševala ničesar več, ničesar več videla. Pila sva žganje. Na najino ljubezen, na najino zdravje, dokler ni začela ugašati luč. «Pojva spat!» Gospa se je opotekla proti spalnici. Na vratih se je okrenila. «Kje boste spali?» Pomislil sem. Še sem se zavedal tega hipa kljub pijanosti. «Kjer mi pripravite,» sem dejal. Postljala mi jc poleg sebe. Mesec je svetil v sobo; videl sem senco, ki se je slačila. Kosi obleke so obležali vse križem po tleh. Pol slečen sem obstal ob postelji, kot da ne vem, kje sem, ne kaj delam. Predramil me jc rezek glas. Bil je glas pijane jtenske, ki se jc v smehu rezgetal. Potegnila me je v posteljo; zatrepetal sem kot list v vetru ... Ničesar več ne vem. Jcdva to, da so me ženske ustnicc vroče poljubile, da so me koščene roke privile in je nekdo šepetal ne* prestano: «Ti. nevedni otrok, nedolžni...» Vse drugo so bile pijane sanje, dušeče kot mora... Kojej>rva zarja pogledala skozi okna, sem se streznil in me je bilo sram. Ko sem se prebudil, je stalo solncc visoko. Našel sem prazno posteljo poleg sebe; rjuhe so bile zravnane, vse tako, kot da to noč ni nihče spal na njih. Vstajale so poljasne slike iz dna pretekle noči. Legle so na dušo in jo čudno pomračile. Kot da moram zabrisati sled neznanega, grdega dejanja, sem planil kvišku. Oblekel sem se naglo in stopil v kuhinjo. Gospa je na moj pozdrav jedva odgovorila; njen pogled je bil uprt v tla. Popil sem kavo in šel na ulico. Svetloba dneva je lila od vseh strani vanjo. Obrazi ljudi so bili svetli, hoja lahka in smotrena; vsi s pogledom, ki se zdi, da prebije prsi in vidi do dna. Obstal sem in čudno me je presunilo. V mojo duševno depre* sijo je padel še en občutek, tako strašno jasno in ubijajoče, da sem se sklonil pod njim. Prepričan sem bil, da vsi vedo za mojo sramoto. Kakor da je na mojem čelu in na mojih ustnicah za* pisana. Kakor da se drži greh mojih oči in moje obleke. Z namiga* vajočimi pogledi me merijo. Z opazkami se mi posmehujejo. Razbičali so me do krvi. Strašen je ta občutek sramote. Skoraj bežal sem po ulici, nisem ubežal. Vsi vedo! Vsi vedo! In^če ubežiš vsemu svetu, ne ubcžiš pred samim seboj. Bil sem razočaran, ko sem mislil, da sem odgrnil zadnjo skrivnost... Predstavljal sem si jo kot glorijo, za najslajši trenutek prihra? njeno, pa sem jo doživel, ko sem bil živinski najbolj. Svet se je majal pod nogami, bitje se je razpustilo v eno samo breztelesno trepetanje ... Ko sem se zavedel samega sebe, sem strmel vase kot vjiajgnusno zver. Prvo največje in najbolestnejše razočaranje je bilo to. Pričakoval sem belo nedeljo, prišel pa je črn, z blatom omadeževan delavnik. To razočaranje je šlo z menoj kot nezaccljena rana v duši, dokler nisem otrpnil in se privadil ostudi. Potem sem bil izgubljen. Čuvstvo sramu pred samim seboj in groznega razočaranja me je spremljalo na cesto. «Kje pa je lepota?» sem si šepetal. Bil sem užaljen kot človek, ki je bil ogoljufan. Temu se je pridružilo še drugo grenko spo? znanje: Ali jc bilo vredno za ccno takega razočaranja? — Čutil sem, da sem bil premagan od vina in ženske, ki je določila v tem hipu usodno oblast nad menoj. Snsčal mc je znanec, del roko na mojo ramo in me s smehom pogledal v dno oči: «Kaj pa ti tu?» «Ta ve. vse», se je dvignilo v meni. Niti besede mu nisem od? govoril. Prisiljeno sem se zasmejal, med smeh so bile pomešane solze. Moj znanec se je ustavil: «Kaj ti je?» «Saj mi nič ni», sem dejal in pogledal v tla. Pod kostanji drevoreda je bila scnca, hlad je vel izpod zelenih veja. Postala sva. «Zdaj lahko greš!» je dejal. «Sestanek imam.» Šel sem. Nasproti jc prihajalo mlado dekle s kratkim krilom in rdečo rožo v nedrih. Smehljalo se je. Podvizal sem se domov: poldne je zvonilo iz vseh cerkva. # Poobedovala sva z gospodinjo v molku. Šele po prvem kozarcu vina sva premagala čuvstvo, ki nama jc branilo, da bi si pogledala v oči. Beseda je postala drzna. Dotaknila se je celo pretekle noči. Zaužito meso in pijača sta vzbudila nagon, ki je ovrgel z enim po? ljubom vse predsodke, vse dvome in boje in je kraljeval iz vina in iz poželjenja. Bila pa je vseeno senca mraka na duši in ta senca ni pustila, da bi se telo z vinom omamilo do nezavesti. Ko sva se tisto noč odpočila od prvega sladostrastja in sem na hrbtu leže gledal čipke na stropu, ki jih je risal mesec, sc je zopet povrnil gnus. Siknil sem, ne da bi dejal: «Gospa, kaj vas jc privedlo do tega?» Nisem imel pravice izreči te po morali dišeče besede, ker sem nosil isto višino krivde tudi jaz. Morda je ležal v mojih besedah gnus, kakor v besedah člo* veka, ki je vstal s telesa vlačuge in jo vprašal: «Kako da si zabredla tako daleč?» Gospa je na moje besede okamenela in ostrmela v kvadrate na stropu. Nato je zajokala. Zasmilila se mi je in žal mi je bilo mojih besed. Tolažil sem jo, ona pa je bila neutešna; plakala je dolgo. Sklonil sem se nad njo. V usmiljenju in tolažbi sem jo poljub* ljal prvič z resničnim čuvstvom. Ko sem videl njeno neutolažnost, sta me objela kes in obup; pričel sem jokati še jaz, jokala sva oba., \ Potolažila sva se šele v novem navalu strasti. /.'r) Ko si je obrisala solze, je izpregovorila: «Povedala vam bom svoje življenje.» V opravičilo kot vlačuga, ki reče: «Ljubila sem in sem prevarana stopila na to pot.» Saj je večina teh povesti resničnih, le vzrok, zakaj pove senti* mentalno, s solzami porošeno resnico, ni čist. Poslušal sem prvo žensko, ki mi je pripovedovala svoje živ* 1 jen je. Bila je povest tisočerih naših deklet; mati mučenica, oče pijanec. Na mlada leta so jo pognali po svetu; šla je iz družine v družino, videla je tiste male, duha ubijajoče družinske drame in jih je sama sodoživljala. In kakor da se vse življenje vrši po enih in istih zakonih od vekomaj, je izgubila svojo nedolžnost, ki jo je ta večer objokovala, nekega popoldneva, ko ni bilo varuha v hiši. Ko je razodela svojemu ljubimcu tajnost nosečnosti, je ta dvignil roko nanjo. S pomočjo neke prijateljice je splavila. Dve leti za tem se je poročila z istim človekom; mislila je revica, da je potem, kar se je zgodilo, vezana nanj. «Vsa dolga leta je bil po večini dni dolgo proč od mene. Čuden je in brez čuvstva; še tiste redke besede, ki jih izreče, so sirove. Družine si nisva mogla ustvariti. To je strašno! Da mi očita, je strašnejše. Ali je prav, da me ostavlja samo? Jaz sem ženska. Četudi nisem storila prav, povem vsakomur: Jaz sem ženska!» V solzah in poljubih je nehala pripovedovati svojo povest. Nisem ji odgovarjal. Dvignil sem se in odprl vrata v sosednjo sobo. Tam je stala postelja. Zaklenil sem vrata za seboj in legel. Preslišal sem nje klice in jok... * Ko sem drugo jutro vstal, se je plazila gospa Fani kot pes za menoj. Če bi jo bil tepel, bi bila tiho trpela, vesela, da sme držati moje udarce. Vendar je znala nitke svoje spretnosti tako oviti okrog mojega značaja, da sem se pričel vdajati. Ni mc mogla pregovoriti, da bi ostal pri nji. Bilo je zame do? živetja dovolj in preveč. Hotel sem biti sam, da bi se oddahnil in pozabil, da bi pogledal vase in uredil svojo razruvano notranjost. Bil sem užaljen, ranjen, razočaran. Pregnati sem hotel ^rdo čuvstvo, ki je bilo v meni, dati mu prilike, da izpuhti. Videla je, da ne pomaga vse nič, nc prošnja ne jok. Vrgla se jc na tla in jc podzavestno hotela premagati mojo voljo s histerič* nim izbruhom. Trgala je vse, kar ji je prišlo pod prste, njeno telo se je lomilo in zvijalo kot v krčih ... Že sem se hotel vdati. Toda stud me je prevzel vsega, da nisem mogel izreči besede: ostanem! Ponudil sem ji vina. Pogledala me je z dolgim, začude* nim pogledom, nato se je dvignila s tal in sedla v naslanjač. Bila je bleda, brez moči, jedva živa ... Šel sem skozi vrata in se nisem več vrnil... * Ko sem bil doma v svoji mali sobici, sem se vrgel na posteljo in_se razjokal. Nihče me ni videl, nihče me ni slišal; sam s seboj sem opolnoči izlil svojo srčno tesnobo in grenkost, ki se je na* birala po kapljah in se nabrala do zvrhane mere. Bilo je kesanje radi greha in žalost radi prevare, ki je bila ne* znansko grda, muogo grša nego greh. Vršil sem pogovor z Bogom, ki sem ga mogelizvršiti le brez besed in v polnočni uri, ko je bila(f duša napeta kot struna. Vsak dih polnočnega spomina jo jc vzbudil, da je zapela. Jecljal sem v joku in od nekje, iz strašne daljave je prišel jek, ki je padel kot uteha v moje srce. Zaspal sem... Naslednje jutro sem bil lahkega/srca. Hodil sem po vrtu in gozdu, igral sem se z otroci, molil sem ž njimi večerno molitev, pestoval sem njih punčke in jih nosil spat. Delal sem na polju in na senožeti. Če sva se vračala v večerih z Reziko domov, sva naenkrat sedela v dišeči travi. Objel sem jo krog pasu, ona se je omamljena nagnila k meni. Dvignil sem se; bilo me je strah njene bližine. Ko sva šla s Francko v temi na vrt, sc je moj obraz naenkrat nagnil do njenega obraza; moje lice se je dotaknilo njenega lica. Poljubil je nisem. Bežal sem sam pred seboj. Iz mesta sem prejel pismo. Vse je trepetalo v meni. Vrgel sem neodprtega na ogenj. Drugo pismo sem prebral. Bilo je dišeče, pfttno rotenja in poljubov, rožic in spominov. Prišel je čas vrnitve, stopil sem do očeta: «Ali ne bi menjal stanovanja?» «Čemu?» Nisem mogel povedati čemu. Molčal sem, pospravil svoje reči in odšel. , v -(Dalje prihodnjič.) - AA'/W&Cq ; JY tef Tr>* P* y " Jos. Kostanjevec / Prijatelj Tine . . TAoldne je zvonilo po mestnih cerkvah. Od'vseh strani so se V* polnile ulice, vse je hitelo proti domu in k obedu. Solnce je * neznosno pripekalo tisti dan, žarele so hiše v skeleči svet? lobi, jemalo je vid. Tistikrat sem zavil tudi jaz v živahno dolgo ulico, da bi pogledal v gostilno. Že dva dni nisem jedel, kača je bila v žepu in krulilo je nenavadno čudno po praznih črevih. Tisti dan pa se me je usmilil prijatelj, ki sem ga bil zjutraj slu? čajno srečal, ter me je z ljubeznivim, strašno neumnim nasmeškom povabil na «majhno kosilce». Čakal me je v določeni gostilni, in krožniki so bili že pripravljeni, ko sem vstopil. Dvignil se je in mi pomolil svojo široko kmečko roko v pozdrav. Potem je z isto roko in imenitno kretnjo, ki se ne da popisati, pokazal na sedež ob svoji desnici s tehtnima besedama: «Prijatelj, izvoli!» In jaz sem izvolil, zelo urno in nerodno, da so krožniki dobesedno zastokali. In tudi on je izvolil. Reči moram, da je iz kosilca nastalo kosilo, po kakršnem je že dolgo hrepenel moj skrčeni želodček, ki se je tisti dan precej raztegnil. Tudi pijača ni bila prenapačna, dobro sva vlekla. On pa je bil gostobeseden kakor navadno, smejal se je glasno in ni dal do besede. Pa je navsezadnje začel pripovedovati tole resnično zgodbo: Veš, včeraj sem srečal Tineta. Saj veš, najinega prijatelja izza one velike dobe prešernosti in mladega veseljačenja, ko smo bili sami norci, vsi od prvega do zadnjega. Ne, saj ni res, vsi nismo bili, Tine ni bil norec. Prerescn je bil in preneumen za norca. Srečal sem ga torej včeraj v drevoredu pod kostanji s klobukom v roki in visoko povzdignjeno, že sedaj plešasto glavo. Njegove modre oči so se smejale skozi zlati ščipalnik, nekaj čudnega je svetilo iz njih, prej nepoznanega. Takoj me je spoznal, ko sem se mu približal na nekoliko korakov. «Sluga, amice,» je dejal in mi stisnil desnico. «To je lepo, da še živiš in da se tako brezskrbno prikažeš pred moje oči,» je nadaljeval. «Veš, mene se ljudje precej ogibljejo, nevaren sem in nekam nasilen, prav za prav rabijaten.» Smejal se je in mežikal, kakor bi mu silil solnčni žarek v oči. Hipoma pa se je okrenil in se nehal smejati. «Vidiš,» je dejal, «povsod je nekdo za mano, vsak vrag me zasleduje. Oni tamle na primer je že vse jutro za mojim hrbtom.» Ozrl sem se, pa nisem videl nobenega, samo stražnik je v tistem hipu prekrižal za najinim hrbtom drevored. «Strahove vidiš,» sem se zasmejal. «Toda, povej mi, odkod tvoja pot? Dolgo že nisem slišal o tebi.» — «Prav je tako, kaj bi slišal. Torej odkod prihajam? No, vidiš, iz Studenca. Ali veš, kje je Studenec in kaj počno pametni ljudje tam doli? Norijo, vidiš. Tudi mene so imeli nekaj tednov tamkaj shranjenega, haha. In so tudi rekli, da norim.» Začudeno sem ga pogledal. «Ti da si norec?» sem se zasmejal in mu potrkal na ramo. «Seveda sem, le poglej me natančno,» je dejal in obstal. «Kaj se ti vidi? Zastonj me niso imeli tamkaj; pametni ljudje dobro vedo, kdaj drugi norijo. Hahaha!» Videl sem, nekaj ni bilo v redu. Par ljudi je hitelo mimo naju, naju komaj pogledalo in izginilo za kostanji. «Vsi tako zijajo,» je dejal gledaje za njimi. «Kakor tisti zdravniki tam notri. Vedno imajo odprta žrela in vpijejo nate kakor star narednik na vežbališču... Pojdiva na vrček piva ali vina, naj bo, kar hoče, pa se še kaj pomeniva v kakem tihem kotu.» Prijel me je pod pazduho in skoro vlekel za seboj. Na vrtu dobreznane gostilne sva se usidrala. Nobenega ni bilo tisti čas tamkaj. Naročil je pivo. prav dobro je bilo. Nekaj časa sva molčala, nisem vedel, kaj bi govoril, tako nekam čudno tesno mi je bilo v srcu. Nazadnje sem ga pa le vprašal: «Kako si pa prišel tjakaj, Tine? Ti, tako resen človek.» Ni odgovoril takoj, čelo se mu je nabralo v gube, zamislil se je in strmel predse. Naenkrat se je pa zdramil in dejal: «No, ker si ti, pa bodi! Po* slušaj mojo povest pazljivo, ni tako neumna kakor njen junak, morda se še kaj naučiš iz nje. Škodovalo menda ne bi. Pij prej, da ne omagaš!» Ko sva napravila dolg požirek, je nadaljeval: «Zaljubil sem se bil tisto leto tako nekako sredi poletja. Vročina jc menda vplivala na moje možgane, siccr ne bi bil mogel tako daleč zabresti. Kaj vem, kako se je zgodilo. Toliko se spominjam, da nisem vprašal žive duše, kakšne in koliko lepih lastnosti ima moja izvoljenka. Videl sem vedno pred seboj samo tisti zafrkljivo? čedni podolgasti obraz, tisti privihan nosek in kite, debele kakor moška laket in rumene kot dozorela pšenica. Niti tega nisem zapazil, da sta ji že takrat manjkala dva gornja sprednja zoba, na vsaki strani po eden. Prijatelj, veš, to je slabo znamenje, če je mlada ženska škrbasta. Ne moreš si misliti. Jaz pa sem bil zaljubljen in nisem poznal še tistikrat slabih znamenj. Sedaj jih poznam kar na debelo. Tako na primer je tudi slabo znamenje, če se ženska zasmeje, kadar ji pokažeš pest s palcem sredi kazalca in sredinca, ali pa če te poljublja, še preden si stopil čez nje prag. No, jaz sem se nato oženil. Nekega lepega popoldneva je bilo, ko so plesale mušice v velikih kolobarjih po belem zraku, ko so kro? žile lastovke v velikih jatah gori okoli temnih lin trškega zvonika in je stalo solnce še visoko nad zapadnimi brdi, ko je pelo vse v meni in okoli mene veliko pesem ljubezni in človečanstva. Tisti? krat je bila zapečatena moja usoda in jaz je nisem videl, ves slep in nebogljen, je nisem slutil, ves omamljen in tako neumno srečen. Sklenil sem zavezo za vse življenje, prikoval sem se za vedno na tisti podolgasti obraz, na privihani nos, in sem se za vselej za? pletel v tiste močne kot pšenica rumene kite. Kje je bila duša, prijatelj? Zakaj nisem najprej vprašal po njej in jo lovil kakor belega metulja, ki se prikaže vsako leto samo enkrat?... Sam ne vem, kako sem dobil otroke. Iz tistih dveh špranj v sprednjih zobeh, katerima se je kmalu pridružila tretja v spodnji čeljusti, je sikal vedno neizrečen strup, nič lepega se ni moglo pomešati med tisto slino, s katero mc je obrizgala žena vselej, kadar sem se ji nepričakovano približal. Bežal sem iz hiše kakor obstreljen zajec, brez miru in pokoja. Nikjer ni bilo zavetišča moji žalosti. Kadar sem bil doma, mc je podila vun, kadar sem bil zunaj, je pošiljala za menoj dekle in druge babnice, da bi se vrnil. In v tem dirindaju sem vendar dobil otroke, dečka in dvoje deklic. Ko so odrasli, sem videl, da je vsak drugačen, niti eden ni imel mojih neumnih potez. Bogve, kje so se vzeli! In vendar sem jih imel rad, tako rad, da se nisem dal ločiti zaradi njih. Kolikokrat mi je prišla ta misel v prejšnjih časih! Pojdi, reši se, otresi se teh škrbastih zob in debelih rumenih kit, da boš živel življenje, človeka vredno. Pa nisem šel in se nisem otresel. Neumnost in lažnivo upanje jc bilo vedno večje od moje energije. In ljubezen do otrok je bila večja od neumnosti in lažnivega upanja. Tako smo rastli vsi skupaj dalje v neumnosti in lažnivem upanju, v pomanjkanju energije, v veliki ljubezni med večnim sovraštvom in prepirom... Pa kaj mi je storila prav za prav, da se je začelo takšno življenje v moji hiši že takoj od začetka, boš vprašal. Ko bi jaz to vedel! Nič ni bilo. Samo ena beseda je zdrknila takoj drugi dan po poroki iz njenih ust, dobro se še spominjam po dolgih letih, katera beseda je to bila, a je ne morem omeniti. Rad bi videl, da bi bila na vekomaj pozabljena. A v mene je takrat treščilo, onemel sem in, tresoč se, sem naenkrat in nepričakovano zagledal globok prepad, ki je zijal med njeno in mojo notranj* ščino in ki je bil med nama, še preden sva se spoznala. Samo ena beseda, a ta je od tistega dne rastla in se množila in rodila vse tisto gorje, ki je poleglo po moji hiši in po vsej moji družini. Ali razumeš to? Menda ni mogoče. In tudi jaz nisem razumel, pa sem se vendar staral in se še staram in ne razumem. Saj to ni tako čudno kakor bi si človek mislil. Kaj se pravi razumeti? Nekoč sem peljal svojega sina na kratek izlet. V prvi šoli je bil na mestni realki in pridno se je učil. Pa sva se nazaj grede usta* vila v neki obcestni gostilni, kjer je bilo polno gospode, prave in jare, znane in neznane. Zase sem naročil čašo vina, za sina čašo bele kave. In sva sedla. Kar se je izluščil nekje iz družbe gosposki človek in pristopil k meni. Kaj da ga več ne poznam, je rekel, ko sva pa bila še pred malo leti dobra znanca in prijatelja in sem celo kupoval blago za srajce v prodajalni, kjer je tačas služil za komija. Sedaj da je samostojen trgovce v bližnjem mestecu ter se čestokrat spominja na tiste lepe čase, ki so bili. In če sme prisesti. Pa je prisedel, čeprav ga nisem spoznal in dasi ga nisem povabil. «Pa bova pila skupaj pol litra, če dovolite,» jc dejal in poklical vino. In sva pila. Poklical je še pol, dasi sem oporekal. Ni pomagalo. Medtem je neprestano opazoval mojega sina in se smehljal. Videti je bilo, da mu gre vino v glavo, zakaj vedno bolj je blebetal in vedno bolj neumno in cinično. Hotel sem vstati, pa me je s silo zadržal in potlačil na sedež. Kam da naj že hodim, ko je še svetlo, in vino dobro in ceno, ker ga plača on. Slutil sem, da se bliža katastrofa. In res. Položil je mojemu dečku roko na glavo in ga gladil po laseh. «Sinček, kajne, gospod? Čeden fant, pa vam ni posebno podoben.» Zasmejal se je in cmoknil z dvema prstoma. Mene je pičilo in kmalu bi bil vzrojil. Pa sem s silo pogoltnil in ostal miren. «Veste, popolnoma je podoben onemu oficijalu, ki jc hodil včasi z vami in vašo gospo na izprehode. Pa sem uganil.» Silno sarkastično se je muzal in jezik se mu jc začel zapletati. «Pa vas nekoč ni bilo doma, odšli ste na počitnice sami. Bog ve, kod ste hodili in brezskrbno vcscljačili. Pa jc vrag zasejal ljulko na vašo njivo in jo oplodil.» Vedno bolj jc hitel, a jaz sem bil tako presenečen, da sem otrpnil in poslušal nemo in skoro vdano. In je nadaljeval tiho in sikajoč na moja ušesa: «Nekega večera sem šel malce na lepše in sem hotel nekoliko pokrokati. Pa sem šel tudi precej pozno mimo vašega stanovanja. Vrata so se nenadoma nešumno odprla, posvetila je luč, in vaša milostna se je milostno smehljala gospodu oficijalu, ki je prav tačas stopil iz sence in se pojavil pred njo tiho kakor tat, ponižno poljubljajoč ji belo roko. In vrata so se zopet nešumno zaprla in vas ni bilo doma. Ali ni res?» Prenehal je, gledal mi v obraz in se šc vedno smejal. «Je že takšno to življenje,» je rekel nato. «Še eno čašo, gospod profesor, pa še ne gremo.» Tedaj sem se dvignil z vso silo, potegnil sina za seboj in se opotekel proti izhodu. Ko sem natakarici plačeval, se je oni pri mizi glasno režal in klical novega pol litra ...» Tine se je naenkrat zamislil. Njegovi prsti so nemirno tipkali po čaši, ki jo je nazadnje dvignil z obema rokama in izpraznil v dušku. «Ne bova pila več te žlobudrc,» je dejal na to. «Vino, to je edino, ki nas spasi.» Poklical je vina, najmočnejšega, ki ga je premogla gostilničarjeva klet. Pa sva natočila in pila. Njegova čaša je bila takoj prazna, pogladil si je s kazalcem in palcem desnice velike ščetinaste brke in takoj nadaljeval svojo povest: «No, veš kaj, sam ne vem, kaj in koliko bi ti še povedal. Nobc* nemu še nisem, in ne vem, zakaj ravno tebi. Pa je prišlo kar samo ob sebi, morda zato, ker si mi nekdaj brez vsake besede posodil goldinar, ko si dobro vedel, da imam še dva v žepu. Veš kaj, to je bilo lepo od tebe! Kje sem že nehal? Aha! No, tistega popol* dne sem sina trdo držal in ga vlekel proti domu kakor živinče. Osuplo me je gledal, trdo je stiskal ustnice, nobenega glasu ni bilo iz njega. V meni pa je vse vpilo po maščevanju. Ubil jo bom še nocoj, kakor kačo jo bom stri. In tudi tega pankrta, ki hodi z mano in ki ga tako ljubim, tudi tega uničim. Zaženem ga čez most, še žugnil ne bo. In moje srce se bo ohladilo... Vedno bolj je vrelo v mojih možganih, vse se jc mešalo in trkalo med seboj, kljuvalo in vpilo, srce pa je bolelo, bolelo... No, pa saj imam še dva doma, prav za prav še dve poleg nje. Komu sta pa ti dve podobni? Hu, hu! Nocoj mora biti konec vsega trpljenja, vse mora s poti. Eh, kaj bi cincal? Za polico v kuhinji je deska, na kateri seče moja mesarica govedino. Na to desko položim nocoj človeško meso in bom sekal, sekal. Najprej oni dve glavici, tako drobni in nežni, tako malo podobni moji. Zakotalili se bosta pod ognjišče, prav pod noge njej, ki jo bom prej trdno zvezal, k njej, mesarici moje duše, da bo prisiljena gledati, čigava je kri, ki ji pere umazane čevlje. Potem pride na vrsto ona, pa ji še prej zamašim usta z debelim robcem, da ne bo vpila. Kako bo bulila v smrtnem strahu in trepetu! Jaz pa bom počasi dvigal sekiro, tako počasi... Ko sem prišel pred vrata svojega stanovanja, sem pahnil svojega dečka v vežo, da se je opotekel. Šel sem bil z njim čez most, pa sem ga pozabil zagnati v vodo. Sedaj bo treba opraviti tudi z njim doma. Torej trije, štirje, nazadnje še jaz. Visoko je iz drugega nadstropja na dvorišče, če ni vrag, si človek iahko zlomi tilnik. Pa bo konec... mora biti!... Tisti hip je legla na mojo dušo nenadoma silna žalost. Zahlipal sem. Kje vzameš moč, Tine, da izvršiš vse te čudne reči? Ti, ki ne moreš pogaziti črva, ko ti leze čez pot? ... Pa vendar mora biti, še nocoj, takoj, ta trenutek. Roka je hetela pritisniti kljuko pri kuhinjskih vratih. Od notri so se čuli glasovi, poltihi, dečko je nekaj ihte pripovedoval. Sunkoma me je nekaj okrcnilo in zlezel sem kakor tat zopet na ulico. V gostilno treba, napiti se moči, prenesti krvavo pojedino na tiho polnoč. In sem odšel... Začel sem piti. Četrt za četrtjo. Čudno, kolikor bolj sem pil, toliko laže mi je bilo pri srcu. Ona moč, ki sem jo iskal, ni hotela v moje žile. Sedel sem v kotu čisto sam in ta edinščina me nikakor ni motila. Pa saj nisem bil sam. Odnckod se jc zasvetilo, prihajala je hipoma lepa misel, ta je rodila drugo in tretjo. In iz teh misli so vstajale podobe, žive in svetle, ki so hipoma posedle okeli mene in mi pravile zlate pravljice iz davno preteklih časov. In ona, ki jc bila prav tik mene, moja rajnka mati, večni trpin, ona me je božala z mehko roko po čelu in po licih in mi šepetala: Ubožček moj, kako si bil sedajle bolan. Pa je že bolje. Odpustil boš, ker na tvojem čelu je znamenje dobrote in ljubezni. Bog te blagoslovi, sinko! — Pristopil je oče, visok in močan kakor v nekdanjih časih. Resno me je gledal, a iz te resnosti se je vsipal blagoslov na mojo ubogo glavo. Njegove zveste oči so govorile: V naši rodbini šc ni bilo morilcev in ubijalcev in jih tudi ne bo. Vidim v tvoje srce in sem vesel nad tem, kar vidim. — In za njima je posedala dolga vrsta prijateljev in znancev in vsi so govorili tako čudovito mehko in lepo, da so se mi začele solziti oči. Zasanjal sem se, v tistem hipu je bilo vse odpuščeno... Šel sem domov, hotel sem govoriti besede, kakršnih že dolgo ni , bilo čez moja usta. Vse je bilo tiho po stanovanju, otroci so že spali, žena je še nekaj pospravljala po kuhinji. Pozdravil sem, rekoč: Dolgo me ni bilo danes, kaj? Bog daj dober večer! — Sedaj boš začel še otroke ubijati, pijanec grdi. Glej, da se izgubiš! je zavpila name in pokazala proti vratom. — Tiho sem odšel in legel, toda spanec ni hotel na moje oči do ranega jutra. Materine roke so me božale, očetove resne oči so me gledale z veliko ljubeznijo. In prijatelji in znanci so si zadovoljno šepetali ter mi prikimavali... Drugi dan sem vstal s čudnimi občutki po kratkem spanju. V glavi mi je bilo silno pusto, kakor bi bila popolnoma prazna. Otroci so se odpravljali v šolo, nihče ni iz? pregovoril besede. Samo pljuskanje vode, odpiranje in zapiranje vrat, listanje z zvezki in knjigami. Nekaj težkega je ležalo nad vso opravo. Mučno mi je bilo v tej tišini, naglo sem izpil kavo in odšel. Tisti dan sem bil slučajno prost. Krenil sem iz mesta in blodil po polju in po stranskih potih. Z željnimi požirki sem srkal čisti jutranji zrak, ki je prihajal s solnčnojasnih planin in hladil vroče čelo. Toda ona praznina v meni se ni hotela napolniti, v njo so se selili počasi včerajšnje duševno stanje, maščevalnost in sovraštvo. Tedaj sem se spomnil na sredstvo, k*i me je včeraj rešilo, in sem krenil zopet v gostilno. Dušil sem čašo za čašo, in res so se začela porajati blažja čuvstva. Nekoliko mirnejši sem bil, ko sem se vračal proti domu. Otroci, ki so prišli pravkar iz šole, so se skrili pred mano, žena je prinesla obed s sovražnimi pogledi in nečednimi željami. Od tistega dne sem opažal, da se mi otroci vedno bolj odtujujejo, ona jih je začela vzgajati v sovražnostih proti meni. In kmalu sem videl, da sem v tej družbi brez vsake moči, da sem hlapec in večen suženj, pa naj prinesem med nje lepoto ali slepoto. Proti sirovosti se bogovi zastonj bojujejo. Od tistikrat sem začel zahajati redno v gostilno, sem začel piti in dušiti v sebi ogenj, ki ga nisem sam zanetil. Včasl se mi je posrečilo, da je šinil svetal žarek mimo moje duše, za trenutek samo, najčešče pa se je bol postoterila in pripravljala pot onemu, kar jc imelo priti. In pil sem in pil, dan za dnem, teden za tednom... V meni je bila smrt, kaj mi je bilo mari vse naokoli... In sedaj prihaja zadnje poglavje te povesti,» je dejal Tine, «odpriva prej še novo steklenico, da dostojno končam.» Zamašek je odletel po vrtu, vino se je zaiskrilo in zapenilo v čašah. Dvignila sva jih proti solncu. «Oj, da bi bilo vse tako čisto, kakor je čista ta kaplja, vse tako iskreno in kipeče kakor ona, ki nas samo dviga, če jo uživamo s spoštljivostjo in vdaš nostjo,» je vzdihnil Tine in izpil. In izpil sem tudi jaz. «To zadnje poglavje je kratko,» je dejal na to Tine odloživši čašo. «Kratko, ker ga je šele sam začetek. Nekega dne, ko pa nisem posebno mnogo pil, se mi je zazdelo, da blodim po temi in lužah, pa sem videl, da sije solnce nad mano in da hodijo ljudje mimo mene. Odkrivali so se mi, pa jih nisem poznal, pozdravljali so me, pa sem jim kazal jezik. Vsega tega se še dobro spominjam. Gledali __Avgvšt Žigo» i&v.&tež iev&tbi: 52 _^__ so masno, faz p& se nisem rn^d Začudit v s&k&j se «osšrajo. Ko sem stopÜ vrata svojega. staiaovas&j«, videl» kako pretepa žena mojega dečka.- Kij- $ je steil? PlanM seča nmjo fcc jo sunit, «IIa je. odäs&sia.s glavo oh Steno, fc sem j£ ssačel ptrM •eifefedb kiže iaa jo swat! a občega Boten pa jb nasfcii« tesna ki oko!?, m-sa-s ki Jtna v©^ fcäj s© je godfÄo -*» Ko «eaai g»"mvi&de^ **SSES M v Hased&L.. Ndb^ega sa&ojab sta biki ves čas pn meni» tako so mi pravili Kdo & dbfekfcvall noirse?.* ? se'vya&saii,». Kara? Domov?o Moittia.*. Ko pa mta^aa Äoma*/„ Fajva» prijatelji Ha psla m cas« vedel* kaj M m rdbai «Kes- vem, ii te daSte šažfca aam« m .boš footsl rcs&sÖ&tü to, kar sss* Ü d&sss siMv^saS^ ^ Je gKi&l&ii Tim si vkfaä brke* ^aasfcm faw- na Ijritfko »Norse^ m parnorda JPffftjatelj.' Tinsel» Podda sva sü roke* i&gikfiki vsak, .j&a aau^^tBo aixaß. BoJgo sem gledali sa npar«, «dfoad&ff se ni sknü& njegova poetav&.na orkfes proti pc^aji Ho6d.se je odpeljati s pr^isa vlakom to dran, kjer je gospodari! t«i MccSa ga sgwr^jm^ ša idsÄ? mi je rekel pr* sžorom. — • % * * * «Kjs j© sedaj Tiara?» ges& vpmsj &ekoiko mescev pemtje svojca prijatelja, ko s^a ga sojpet sssčaL Nu mi veM§kms TI pimm \ ' ^ " ' a ' • ' . V G^'ayarjeveaoi tewa Predragi prijatdl , IMJ. Ne^žuca^ če Te sopet sa v IVoj^em dfekvsaji zic/čm -te" Te «a ia©fcaj pester. Tiskaj v saašej m&s&čM. Je čiterv-ak, Ludvik Sterg&r feea^ ki-s® je bM nsmst^ffl p^-s^Hti v Aimeržko. Zdi&J pa, ko so ssio-s sov©žov«5i se je pmsmBSr m misSi raji iM Rspsfe M ar^i^ kkat Neks^eao pa M maji kodstlo, ako. bi toellcjjlsovo pteio; moče«» biti odi Ej^gsrja Subo^v, H s iccmm^ k^tea-em vsäk^sm sfeseSfeStL | J«» sam OKja@5Ji.jeMa5iHs Stesgasrjtt sovet^all, <ža M M na i k k^covasj^moš^ od Skvjaiasfe^ga komdteta, äs ^ mn predstav® in ga prosil, da bi mu pri kakem grajščaku do službe pomagal. Stergar je bil do zdaj pisar in je posebno dober strelec, tako bi bil za gozdnarja sposoben, ali za kakovega34 ogledo pri zavodi: za druzega kaj, ne tako. Prosim Te tedaj, dragi prijatel, da bi bil tako dober da bi s gosp. Vilharjem ali s kom drugim govoril, če bi morebiti on bil tako dober, da bi mogel Stergarju do kakega takega priporočil* nega pisma pripomoči.35 Kakor mislim, si tudi Ti dragi brate, z Lamanskem | znan; on je tajnik pri Slavjanskcm komiteti in bi znabiti, ako bi mu Ti par verstic pisal in ga perdiišu, Slovenskemu izseljencu pomagal do kakšne službice, ali pa vsaj do avdience pri grofu Tol* stomu30, ki je podpredsednik Slav. kom. Jaz mislim, da Ti gospodje ga bodo, kakor Jugoslavjana dobro sprejeli in mu kaj pomagali. Tako, če Ti je mogoče, Te prosim, da bi v tej zadevi nam šel na roke, in sicer prosim hitro, ker misli uže Stergar v kakšnih 10 dneh jo odriniti. Jaz in moja žena sva, hvala Bogu še precej zdrava, ampak37 otroka sta zdaj obolela na driski, tako, da | smo bili uže prav v skerbčh. Zdaj je Vladimirju nekoliko bolje, ampak punčika jc pa zdaj zbolela; to je velik križ! V Novem mesti so z novem presidentom prav zadovoljni3*4 in boječi narodnjaki /. to je veliko vradnikov:/ se upajo spet na dän, in nekoliko hudih nemškutarjev je začelo [pol] bolj pohlevno postopati, odkar so svojega načelnika zgubili.39 34 Rokopis: kokovega 35 Rudež misli tu 1 vana^Vilha r ja, trgovca v Ljubljani. (Prim. Novicc 1867; 15. V., str. 165 (odhod na Rusko): «Gospoda Ivan Vilhar in Alcks. Hudcc sta v nedeljo [to jc bilo torej 12. V. 1867] odrinila čez Dunaj na Rusovsko k razstavi v Moskvo.» — Dalje 22. V., str. 173 (pismo z Ruskega): «Gosp. Ivan Vilhar jc pisal 18. dne t. m., da 62 avstrijskih Slovanov jc srečno došlo v Varšavo.» O sprejemu in pogostitvi v Granici, itd. — Slednjič 3. VIII., str. 224 (vrnitev v domovino): «Gospoda Vilhar in Hudcc sta pretekli teden prišla iz Ruskega nazaj.» Itd. Oba omenja, Vilharja in Hudca, tudi Levstik v svojem odgovoru 1. VIII. 1867. (Lj.Zvon 1925/54.) Matični Koledar slovenski za 1. 1865. izkazuje na str. 97: «Blagorodni gospod Ivan Vilhar, trgovec iz Ljubljane, podaril 200 gld.» Matici v njenem prvem letu (1864). . f, » • •.; » o ^^ 38 Rokopis prvotno: Tolstem/ % ^ "«i T ' '' * f' 37 Rokopis: ampak 38 Teodor Napret, nekdanji Levstikov prijateljski svetovalec ob ustanav* ljanju «Naprcja». 3" Josjp^Schcuchcnstucl, bivši mož Julije Primčcve Prešernovega Sonetnega venca: imenovan v Gradcc 25. II. 1867, a na njegovo mesto istega dnč prvotno Albert v. Schluctcnbcrg; odšel iz Novega mesta v soboto 15. junija zvečer 1867. Vročina je tu taka, da Bog nas vari! Jezikoslov. drobt.: Seno je v lojincah pravijo v Metliki; na Štajarskem pa v plasteh, na Kranjskem v kopicah. (L a i b a c h e r Ztg., 14. III. 1867, pg. 391: Se. k. k. Apostolische Majestät haben mit Allerhöchsten Entschließungen vom 17. und 25. Februar d. J. dem Kreis* gerichtspräsidenten in Rudolfswerth Joseph Ritter v. Schcuchcnstuel auf sein Ansuchen die Einreihung in den Rathskörper des Oberlandesgcriehtes Graz unter Vorbehalt seines Ranges und Gehaltes allergnädigst zu bewilligen und die bei demselben Obcrlandesgerichte weiter erledigten Rathsstcllen dem disponiblen Kreisgcrichtspräscs Heinrich L a m p e 1, dann dem disponiblen Oberlandes« gcrichtsrathc Karl Czermak Edlen v. Eichenfcld und dem Oberlandes* gcrichtsrathe Florian Gabriel, letzterem mit der Bestimmung als Oberstaats* anwalt, allergnädigst zu verleihen geruht. — Istotam neposredno dalje: Se. k. k. Apostolische Majestät haben mit Allerhöchster Entschließung vom 25. Februar d. J. den disponiblen Oberlandesgcrichtsrath Albert v. Schluctcnbcrg zum Krcisgerichtspräscs in Rudolfswerth allergnädigst zu ernennen geruht. — Novice, 19. VI. 1867, str. 207: Iz Novomcsta 16. junija. — Včeraj zvečer nas je za* pustil bivši predsednik tukajšnje c. kr. okrožne sodnije vitez Scheuchens stuel ter se podal v svojo novo službo v Gradec. Kakor se je videlo, je težkega srca slovö jemal od meščanov, ki so mu voščili srečno pot. Gospod predsednik je na vso moč delal, da bi narodna ideja ne plamtcla tukaj preveč, bojč sc, da bi Avstrija škode nc trpela. Ker pa vemo, da narodne ideje pri nas nikjer nc segajo čez pošteno ravnopravnost, do ktere imamo v ustavni državi postavne pravice, zato more gosp. Scheuchenstucl prav mirno živeti v Gradcu, da, če tudi njega tukaj nc bo, Avstrija nc bo propala.) — Imenovanje Napretovo: 6. V. 1867. (L a i b a c h c r Ztg., 15. V. 1867, pg. 727: Se. k. k. Apostolische Maje* stät haben mit Allerhöchster Entschließung vom 6. Mai d. J. die Einreihung des zum Krcisgerichtspräscs für Rudolfswerth ernannten Albert v. Schlueten* berg als Oberlandesgcrichtsrath in das Gremium des Oberlandcsgcrichtes Graz auf seine Bitte zu bewilligen und den Oberlandesgcrichtsrath in Tricst Theodor Nap ret zum Krcisgerichtspräscs in Rudolfswerth allergnädigst zu ernennen geruht.— Novice, 22. V. 1867, str. 173: Z velikim veseljem smo sprejeli novico, da visoke časti vredni rodoljub g. Teodor N a p r e t, dozdaj c. k. primorske de* žclne nadsodnijc svetovalec in deželni poslanec v Trstu, je na mesto gospoda viteza Scheuchenstuela izvoljen za p r v o s c d n i k a c. k. novomeške sodnije.) Za svetnika pri višjem sodišču v Trstu je bil Naprct imenovan prav kratko prej; šele 11. III. 1867. (Laib. Ztg., 15.111.1867, str. 397.) — Dostavck: Laib. Ztg. 2.1.1850, No. 1, pg 1. (Sc. k. k. Majestät haben mit allerhöchster Entschließung vom 28. December d. J.... — den k. k. Stadt* und Landrath zu Laibach, Joseph v. Scheuchenstucl, zum Präsidenten des k.k. Landesgerichtcs zu Neustadtl ... allergnädigst zu ernennen geruht.); Novice 2.1. 1850, str. 4. (Ravno beremo v Dunajskih novfnah, de so presvitli cesar 28. grudna... žl. gosp. Jožefa Scheuchenstuela za predsednika c. k. deželniga sodnjištva v Novim Mestu izvolili.); Planer Eugen, Recht und Richter in den innerÖsterreich. Landen Steiermark, Kärnten und Krain. Graz 1911. (Pg. 247. imenovanje za Novo* mesto: Allerhöchste Entschließung vom 28. December 1849, Just.*Min.*Erl. vom 12. Jänner 1850, Z. ad 10.360.). Prim, tu še: Planer. 1. c., pg. 259 in 264 (predsed* niki novomeškega sodišča 1850—1888, odnosno 1905): Josef v. Scheuchenstucl 1850 do 25.11., od». 15. VI. 1867; Albert v. Schluctcnbcrg (1867), ni nastopil službe; Prosim pozdravi prijatle. Iz srca Te pozdravi in poljubi Tvoj iskreni prijatel Drag. Rudež.40 0 00 or 01 9. V Gracarjevcm turni 29. Ja? Dragi moj prijatel! nuarja 1869. Nebodi hud, da Te za nekoliko časa v Tvojem delu zmotim in z neko prošnjo nadlegvam; pisala42 je namreč meni sčstrna hči Mary Šmitova zarad svojega brata, ki je iskal pri pošti službe kakor praktikant, pa ga niso hoteli vzeti43, zato, ki je še pri voj* nikih in samo začasno odpuščen. Slišala je pa ta Mary, ko sem jaz pripovedoval o Greshamu44, kako ve velike oparje ima po širokem sveti in kako velike hiše bode v Trsti zidal, in tako se je zmislila na to, da bi bilo morebiti njenemu bratu pri tej družbi mogoče, kakšno mastno,45 brezplačno službo dobiti in me | je naprosila, da bi jaz po Tebi pri gosp. Rešpehtarji, kateremu prosim, da bi me priporočil in ga lepo pozdravil, zvedel, če je mogoče in po kakovih potih to željo doseči. To Te tedaj prosim, dragi prijatelju, da bi Ti blagovolil zvedeti in meni poročiti. Zdaj pa nekaj novic od tukaj; prihodno sredo46 bode poroka Dr. Vojske; kakor Ti je uže gotovo znano, bo vzel Škremovo iz Novega .mesta in tisti dan se bo tudi njena sestra z nekim Metli* čanom poročila, tuk de buodo dvaj ojseeti ne'n dan. Pa to še vse Theodor Naprct 6. V. 1867—18. III. 1870; Anton Gertschcr od 19.III. 1870; Vinzenz Jcuniker od 23. V. 1875 (f 21. X. 1888: Slov. Pravnik 1888/351); Joscf Gerdcšič od 16.1.1886 (!); dr. Jakob Kavčič od 25. III. 1905; Franz Trenz, nastopil I.V. 1911; Franz v. Garzarolli, nastopil 18. VIII. 1912. (Izpiski iz novomeških aktov.) — Gl.še: Planer, I.e., str.251: 30. XII. 1852, min. o~dlok 17.1.1853., št. 58; nadalje: Novice 26. VI. 1867, str. 214 («o-govoru, s kterim je bivši predsednik novomeške sodnije vitez Scheuchcnstuel slovo jemal od uradnikov»); Novice 14. VI. 1869, str. 227 (dvorni svetnik). — Tak6 bi s tem bila zadeva v našem slovstvu končno vendarle enkrat vsaj v glavnem ugotovljena in dognana. Na obč strani! Izklju* čene so poslej v tej smeri vse razne poprejšnje pomote. 40 Odgovor Levstikov z dne žc 1. VIII. 1867 objavil Al. Turk. (Lj. Zvon 1925, str. 53/4: št. 8.) 41 Pripis z Levstikovo roko odzgoraj ob levem robu pisma (s plavim svinč* nikom, z rdečim podčrtan). 42 Rokopis prvotno: pisal/ 43 Rokopis: vzeti 44 Rokopis prvotno: Grcshami 46 Rokopis ima tu podpičje; pač le pomotoma. 40 Torej, ker je dan tega pisma (29.1. 1869) bil — petek, dne 3. II. 1869. Avgwt tizm I K. Sfttei XirvsÜSsa: Vi pisem niö ni; impsik je Sjtebesen, kakor profesor Trdina trdi, tako poJbrarite* da Je ža našo reč na po! zgubljen. Pa res šma mož take grosovfte stoahamgnte da se nič vec »e v CitaJnsoo ia s Trdinom se naj raji še skrivaj kje mim, M trdi, da j je Mapret še te ji o4 Sc&md&enstula, kar jas nikdar ime morem verjeti in spiofe ŽM sd&j v takih strahamentsh, da zjaj vsakem grmom M vohoaa m ee-je proti Trdini agovorilü Do sd^j saao vr&dniki Že nekaj ar/oje volje imeli, zdaj pa obm> prav popolnoma po&ta&sni, zdaj ss nič ved ne upam.4' Dyug© jev kakor sesa is ravno tistega vira mv*1 je kož ei&eidiarij v Mi/ni peči 1843/46, kot kaplan v Sen* Jurjn pri Sv&njem 1846/47, v Mirni pri Trebnjem 1847/56, v Mokronog« 1056/50, v Poljaiuci 1858/68, ter kož žepnik t &eli oarkvi 2368/79, 3» Jakobom Jerinom (j' «3. OL 1&8). V Beli ceifcvi j« potem stoer & i. 1830, . a ž* v pokoj», ki ga je potem 1880—.1894 vžival na Turjaku v gradu; na':6 pa se jc 1894 preselil kot «saosrd. jvbfl.» v Ijubijano, kjer je tudi umrli: 2. novembra im (CataSogua riftri dto«c.TUbac. 18*3—1901. M Pismo ima: (Morda easao stresljaj peresa ob papirju, kci vzrok nepricskov&ni vijragi) Zdaj pa dragi prijatelju zdravstvu j! Prosim da bi mi kaj od? pisal, ker me menda do Maja meseca ne bo v Ljubljano. Iz srca Te poljubi in pozdravi Tvoj iskreni prijatel Karol Rudež. |51 10. V Gracarjevem turni Dragi prijatel! 24. Februarja 1870. Res nenadno mi jc novica došla, ki mi jo v svojim pismi nazn|jjanjaš, da misliš Ljubljano zapustiti in se na Dunaj pre? seliti.52 Kakor od ene strani obžalujem, da se bodeš tako53 daleč premaknil, in mi bo tako morebiti priložnost za dolgo časa od? vzeta, prijatlajci ga čez vse cenim in ljubim, večkrat viditi in z njim občevati, moram vendar Tvoji misli pritrditi, da Ti na Slo? venskem rožice ne cveto in da si znaš z božjo pomočjo na Dunaji bolje! I stanje pridobiti in tudi našim vbogim|u| Slovenskim|u| narodu54 bolj koristiti, kakor v Ljubjlani. Vsekako bodeš v Beči imel bolji priložnost z velikim svetom občevati in bodeš na vsaki strani več pripomočkov imel, nego v_ zaduhlej_ Ljubljani, ki je po naših prvakih tako na nič prišla, daje sramota. Kadar se bodejo pri nas časi na bolje obrnili, imam pa trdno upanje, da bodeš se zopet v našo drago domovino povrnil. Kakor želiš, Ti pošlem v tem pismi 30 gld. Moje bukve prosim, da bi pri mojim brati oddal, od koder jih bom uže jaz dobil. | Zdaj pa, predragi prijatel, zdravstvuj! Iz celega srca Ti želim, da bi Tvoje početje dober vspeh imelo, in da bi srečno živel in delal sebi in nam na korist in slavo. Tudi moja gospa Te lepo pozdravi in Ti vso srečo želi. Z Bogom tedaj! Včasi, Te prosim, me vsaj razveseli s par vrsticami. Prijatelsko Te objemlje in poljubi Tvoj zvesti prijatel Karol Rudež. | 51 Levstik je odgovoril Rudcžu šele 9. IV. 1869: «R.(espondi) 19/4/869»; tako urnem namreč Levstikovo kratico na čelu pisma. Ali se nam je Levstikovo pismo izgubilo? Med objavljenimi ga Al. Turk nimal 64 Levstikovo pismo o tem z dne 18. II. 1870. objavil kot zadnje v ohranjeni zbirki Al. Turk: L j. Zvon 1925/55 (št. 9.). 63 Rokopis: take M Prvotno: našim vbogem Slovenskem narodu Ävstsst žigon I J- Ru3sž Levstiku: 22 zi&m ' *i "k 1A- • V Graear jevem- turnu Dragi prijatel! ' ZL Decembra 1879. Ker si željo izrakel» Ta pošlem cel Tituluš «Ruskih narodnih peeml RSbs&ovšh. Gksi se tako: Feaii sobr&nija F. N. Ribnibovim. Sobsfcvenost aobfaftteljft, i Moskva» v fcipcgraifti A•Semena 1861,: V s&boto grem v F&mco m nekoliko dni, Glej brate, samnec je teveraten, počitnice %r«e praanfce, pridi v Sabniso, da ne boded Ribniškega nas^ecja pösafcü, vsaj HI Pa* s Bogeml Sifcčneia vesele pramtke Ti žeM in Te prisrčno pozdravlja Tvoj svesti prajatel Karel Rwdei. \e* 12» Dragi moj prsj&teiS Me tedi hud, ker Ti še !te sdaj odgovarjesn. Kakor me wie zdavnej pc®&aš, se v moji roki per6 nikdar prav urno in epxetno ne potem sem pa Še hotel posvedeti, če ljudje tudi tuk^j vtibliižju kaj ved6 o vol&odiaku. Zdaj pa hočem Ti odgovarjati na vprašanja in doer hočem sadeti s d?. Ti pravljico ponovim, Fretedeno leto sai je pdpoved&P nek polaren mož, ki se imenuje Andolšek /s pridevkom Sitar.'/ da je njegov -oče ob ne* deljah tnošk& bril, da je kakov krajcar s tem [ sasfet&L Talko je tudi sab&jal k njemu mk jako star Danjčan /?D6ne ©o precej velika všs v Ribniškej feri» pod Veliko goro,-/07 Ven.br,nssem drug&čs nikdar slišal, kdor Da&jčan — ^ v sna, br.BC p«, veliko* krat. Danci, pa tudi Baajfča&je-/ in feü je pravih /'ime tega moža rod Sitar sai povedal; «ko mu je snano, ga saraorem, kakor hitro besn v Ritm^o prišel, svediti;/ ko je po Hervatafcem hodil 2 leseno je prišel do sxekgga kmeta, kateri ga je vprašal: ali sta še tista dva ks^eta na Ugani? Ako bi tsstifo eden k meni prišel, bi mu rad vse dal, kar premorem, kajti osi je mene rešil, ko sera bil volkodlak, | HodiSo nas je več volkodlakov po tistih krajih m v nste muči seno tuMi na Ugani okolo tistih 2 hiš. Ja® sem si bil tern v taco ?,aböl, tako da afeeaft mogel lahko hod&i Spel sem se w To j/issio j« najbtSe posJe&ca kakega oaofcnega de&tanka v Ljubljani, ne p« dopisa Levstikovega prijatelju Rudeh. M Pad k pisna hiba, nasn.: pripovedoval 87 Ta »oobkkp :j doa^fljil tai jaz zaradi jwjno&tt. V rofcopiau je pri p&a* njii labial. ca m^ v enfo-riteaa] ali aaorda: e(d)n[inökem] br[ojuJ; v mnfossiakejn] ali morda: ron[o$nem] na okno in sem taco skozi pomolil. Na to je tisti kmet meni tern izderi, je hlebec kruha razlomil in nam ga ven vergel. Ko smo kruh jeli, smo bili rešeni. / "Kako se je Hervat imenoval, ni znano, ravno tako imena kmetov na Ugaru ne, ker preteklo je uže gotovo kakih 150 let, kar ste bile tisti 2 kmetiji zapuščeni. — Kaisern jaz o volkodlakih v Ribniškem kraju slišal, mc je prepričalo, da so tam •]• zakleti ljudje, ki morajo volkovi biti, ali zmjraj, dokler jih ' kd^jr^ši; ali se^pa sanu) ob časih v volkove spreveržejo, postavim vsako, noč, po dnevi so pa ljudje. Dvakrat sem pa slišal, da volkodlaka s tem reši, ako mu kruha verze /:mende ker je božji dar ali sv. rešnje telo?./ Da bi pa volkodlaki iz groba vstajali in ljudi morili, to ni v Ribnici nikdar slišati. Po Dolenjskem, okoli Gracarjevega turna nisem mogel nič o volkodlaku pozvediti, mislim, da so ga uže pozabili — a Trdina je bolj v gorenjem Podgorju slišal o volkodlaku, kjer je pa to kosmat sin, ki ga ženska z volkom rodi. ||- Zdaj Ti pa moram še eno povedati: Kakor mislim, sem Ti uže enkrat pokazal molitev za zagovarjanje kačjega pika, ki se tako glasi: Stoji, stoji silna skala, Na ti skali stoji Irmbäs, Mati Božja59 pride k njemu, Vstani gori ti Irmbäs! Pomagaj temu človeku, Če je vgriznen ali popaden, Od tega červa podzemeljskega! To se mora trikrat zaporedoma govoriti, pa da noben človek ne sliši. To molitevco so moj r. oče zvedili od starega Urbančka v Ribnici in zapisali.60 Rokopis ima: Boži ja s prečrtanim i. 60 Starejši zapis tega zagovora, še v bohorčici, menda z roko samega Jožefa Kudeža, rajnkega očeta Karlovega, znanega intimnega j)rijatelja Kopitarjevega, nam je ohranil Fr. Leveč (danes v licejski biblioteki): Sd)(anöenbifd)tt)önmß Stoji, Ttoji, filna fkala Na ti fkali leshi irmbaf Mati boshja pride k' njemu .Stani gori ti Irmbaf Pomagaj temu zhloveku Zhe je vgrisnen al popaden Od tejga zherva podsemelfkiga ^afj muß 3maf)l nad) einanbet ßefprodjen werben entroeber ftiü obet laut bod) barf e« 9iicmanb f)ören. Kakor curiosum Ti hočem pa povedati, kako je besedo Irm? bäs I nek gospod, ki se močno peča s Keltiščino, raztolmačil; on pravi: Irmbas, keltiško ime, iz treh besed, to je: iz besede ir, kar pomeni serd, jeza, Som, iz spolnika [m] m, ki se nekaterim stal? nikom v dativu predstavlja, in iz besede bäs, pomenujoče: ber £ob, smert. Ir m?bas /.'Irmbas./ znači tedaj: Qox\\ bem £obc —, serd jeza smerti, personifieirano: Qitrner bent £obc, serditel, jezitel smerti. Kakor se kaže, bil je Irmbas Keltom v skalovju prebivajoče božanstvo, katero so v smertnih nevar(no)stihG1 sploh, posebno pri ostrupenji po gadih in drugih strupenih živalih proti smerti na pomoč klicali. Tako to reč razklada navedeni Keltoman; rado? veden sem, kaj Ti, dragi prijatel, na to porečeš. Lepa hvala Ti za prijazne želje k novem letu; Bog daj tudi Tebi zdravje in srečo!02 Priserčno Te pozdravljam prijatelju! Tvoj stari, zvesti prijatel Lep pozdrav gospodom pri levitih! Karol Rudež. V Gracarjevem turnu 26. Januarja 1883. | KNJIŽEVNA POROČILA Epilog «Veroniki Deseniški». Župančičeva «Veronika Descniška» je poleg Prešernovega «Krsta pri Savici» najdragocenejša slovenska pesnitev velikega stila. Paralela med tema dvema umetninama (na katero jc opozoril tudi žc Pr. Koblar v «Dom in svetu», 1924, št. 6.) se človeku vsiljuje nehote. Oba večja slovenska poeta sta se v teh dveh svojih delih zatopila v davnine svojega rodu in skušala poleg sinteze svojih življenskih naziranj podati predvsem tudi sintezo svojih zrelih umetniških vrlin. Slovenstvo obeh pesnitev seveda ne tiči samo v umetniško dovršeni zunanji posodi — doslej najpopolnejši obliki slo- 01 Rokopis: nevarstih *3 Ta stavek jc edini jasni dokaz v pismu, da odgovarja Levstiku tu prijatelj Rudež na neki dopis, — na pismeno poslana «vprašanja». Posebej Rudcžcva opomba: «in sicer hočem začeti s tem, da Ti pravljico ponovim», bi dala soditi, da sta z Levstikom v Ljubljani «pri levitih» ali kjerkoli o stvari govorila osebno, kjer mu je Rudež tu ponovljeno «pravljico» žc bil pripovedoval; sklep bi tu bil zelo blizu, da imamo v gorenjem Rudcžcvem pismu torej odmev nekega Rude» ževega obiska v Ljubljani. Stavek z zahvalo za voščila pa bi bil pač tu zelo ne* primeren in nekako neutemeljen, ker bi sc bil prijatelj prijatelju pač za enaka osebna voščila bil zahvalil in stvar že opravil osebno na licu mesta s takojšnjo besedo. Iz stavka sledi potemtakem, da jc Levstik moral pisati Rudcžu tu pismo za božič ali novo leto, — ter da se nam tu spet ni ohranilo eno njegovo v Rude? ževi ostalini. Izguba torej vsaj_dveh Levstikovih Rudcžu je s_tem dognana. Skoda izgube. Hvaležni pa moramo biti skrbnim rokam, da so nam ohranile vsaj tistih dragocenih devet! venske pesniške besede —, temveč vse bolj šc v jedru del samih in v bistvu nastopajočih oseb: kakor je Prešeren v svojem tragičnem poemu /lasti na črto« miru plastično podal neko (problematično) potezo slovenskega človeka, «ki se zažene, a se pozneje vstavi», tako je Župančič v svoji tragediji nakazal prvo etapo geneze slovenske duše. V osebi Veronike se ta duša bori za notranjo osvoboditev; v Pravdaču jc ta boj žc dobojevan. Kakor je pesniku Nerad za* stopnik slovenskega kmeta, tako mu je žid Bonaventura izraz slovenskega vse? človečanskega pojmovanja. Okrog tega nacionalno*etičnega osnovnega problema je nanizano bujno razgibano notranje dogajanje osebnih, časovnih in splošno človeških stremljenj, tako da po oblikovalnem bogastvu Župančičeva tragedija visokafpresega Prešernov «Krst». Vendar nudi Prešernov «Krst» čitatclju vtis zaključene celote, dočim vzbuja Župančičeva «Veronika» kot prvi del zasno* vanega obširnejšega koncepta (trilogije!) mestoma videz nezaključenosti, ki bi nepremišljenega kritika utegnila zavesti v napačne dcdukcijc. To nezaključenost vidim predvsem v dozdevni nepopolnosti značaja Fridcri: kovega, ki se nam predstavi kot «silak», a se, ves preobražen po svojem elcmcn* tarnem čuvstvu do Veronike, tekom vsega dejanja pogreza vdse, boreč se v sebi z nagoni dobrega in zlega, in se po smrti Veronikini spet zave svojega pravega bistva, ko vzklikne: «Mene je brezna v sebi strah!» Ta Fridcrikova borba s kaosom bo postala čitatclju razumljivejša in plastičnejša, kadar bo napisan vsaj nameravani epilog drami, ki nam bo predočil Friderika spokornika; v sedanji koncepciji pasivne vloge značaj Friderikov avtorju ni nudil dovolj možnosti za dramatično razgibanost vseh nijans. Usoden za to delo jc pesnikov veliki odpor do vsega zunanjega dogajanja v drami. Po pretežnem delu sodobnega pojmovanja pa velja za vsako odersko stvaritev zakon, da se vse notranje dogajanje v drami odigravaj v pravilnem sorazmerju z zunanjimi dogodki. Pri Župančiču tega sorazmerja ni; v njegovem delu prevladuje duševno dogajanje na škodo zunanjemu. To prevladovanje notranjega bo v marsikom vzbudilo mnenje, da jc v tej umetnini za petdejansko tragedijo premalo «dejanja», dočim tiči morda poglavitna hiba tega dela baš v tem, da jc v njem za eno dramo preveč «dejanja»; da je pesnik v eno trage* dijo skrčil dve (tragedija Jclisavc — tragedija Veronike) ter s tem porušil enotno razvojno črto, kar jako občutno slabi cclotni učinek. Razen tega sc dosledno črtanje notranjega razvoja brez zadostnega komentarja v zunanjem svetu pre* često odteza človeški zavestnosti. To bo zapeljalo literarnega teoretika, da bo spričo Župančičeve «Veronike» govoril o simbolizmu, romantiki in misticizmu kot o nečem bistvenem, medtem ko je najbistvenejša poteza tragedije to, da jc to doslej najbolj notranja, najčisteje duševna drama slovenska. Drama, katere pravi obraz bo odkril šele oder bodočnosti, tisti oder, ki mu zunanja plat vprizoritve (scena in podobno) ne bo več nikak problem, temveč se bo s svojo režijo resnično približal zagonetnemu srcu umetnine. Tedaj bo tudi publika — tisti del publike, ki je danes inficiran od raznih modnih predsodkov in doktrin in prepoln teženj po neki talmimmetnosti in aktualnih harlekinadah^zaplutil^d^ se po žilah Veronike Dcscniške pretaka plemenit sok najčistejše j^zfjcV' Slednjič pa je zame dognano tole: kakoLjvan Cankar tudi Oton Župančič ni polnokrvcn dramatik. Vsak dramatik jc biološko bolj ali manj samo neko srečno križanje lirskega in epskega pesnika. In kakor v dramah Goetheja, Byrona, Shcllcya, Slowackega i. dr. prevladuje tudi pri Župančiču njegov lirični element. Ta Župančičev lirizcm se očitujc zlasti v njegovem,' žc omenjenem, odporu do zunanjega dejanja v drami. V kvar drami kot oderskemu delu je nadalje dejstvo, da se ta pesnikov lirizcm razodeva tudi pri črtanju značajev nekaterih poglavitnih oseh. Tako je poleg Friderika značaj nositeljiee tragedije — Veronike — občuten mestoma bolj lirično nego dramatično. Značaj Veronike je prikazan preveč na vrhuncih: v tistih elementarnih spontanih liričnih trenutkih zgoščenega notranjega doživetja brez zadostnega, za dramo nujnega razvitka, naraščanja, vplahnenja ... Z liričnim zanosom je prcdöeeno srečanje Veronike s Friderikom: lirična pesem s silnim dramatičnim sklepnim akordom je dialog med Veroniko in Jelisavo (na odru učinkuje ta do samih korenin dveh ženskih bitij segajoč pogovor z osupljivo ne« nadnostjo in brez zadostne priprave); nadaljnji razvoj Veronikin, ta borba vsake pristne in prirodne ženske, zajete v usodni vihar svoje čutnosti, ta njena borba z vsemi posvetnimi, najposvetnejšimi nagoni v človeku je očrtana zares drama? tieno in z resnično dramatičnimi sredstvi; zadnja in najvažnejša faza v značaju Veronike — ko se to notranje lepo in plemenito bitje, obdarjeno z vso pristno ženskostjo, gnano od posvetnega častihlepja in materinske bojazni, oprosti vsega pozemskega v sebi, svojega upanja in strahu, ter se sredi svojega najgloboejega ponižanja prerodi v resnično svetnico — ta velika, z lastnim privolje* njem izbojevana resignacija v trpljenju preizkušene in očiščene duše pa zopet izzveni nepragmatsko in lirično: vele važni monolog Veronike pred smrtjo jc lirična pesem. To križanje liričnih in dramatičnih elementov v prikazovanju značaja iste osebe bo nerazsodnega čitatelja (in še nerazsodnejšo kritiko!) za* peljavalo v delno, čc ne absolutno nerazumevanje celotnega značaja, hkratu pa je to hiba, ki se je Župančič kot eminentno lirični pesnik pri snovanju svojega dramatičnega prvenca ni mogel izogniti; da se ji bo mnogo laže izognil pri drugem delu trilogije, o tem sem prepričan. Kako se je pesnik boril s svojim lirskim razpoloženjem in iskal poti v notni« nje in zunanje razgibano akcijo drame, priča prieetek tragedije. To prvo dejanje s svojim ostro poentiranim lirskim zaključkom je lirskoepska idila v dialogu (morda najčudovitejša, kar jih premore naša beseda) in šc ni drama. Drama se prične šele z drugim dejanjem. Z dramo pa se je pričela v pesniku borba s snovjo. Ta snov pa mu je narasla preko mere, ko je moral dvoje mogočnih tragedij /vezati v enoto. In tako smo dobili v ostalih štirih dejanjih tragedijo Jclisavc in tragedijo Veronike, katerih vzporednost in medsebojna prepletenost ni prikazana toliko razvojno, kot šele na svojem katastrofalnem vrhuncu. In najsi sta obe tragediji organsko vezani s katastrofo Jclisavine smrti, vzbuja delo vendar videz, kakor da je začrtana med tragedijo Jclisavc in tragedijo Veronike neka za dramo neugodna zareza. Vse senčne strani «Veronike Deseniškc», resnične in samo dozdevne, slone po mojem mnenju na dveh osnovnih temeljih; to sta pesnikova borba za dramatični izraz in borba s s n o v j o. Vse hibe dela pa, zlasti one. ki izvirajo iz pesnikove borbe s snovjo, so po veliki večini tehničnega, torej sekundarnega značaja in kot take ne posegajo v samo bistvo umetnine. Da pa jc to Župančičevo delo umetnina, velika in pomembna umetnina, ki bo oplodila slov. bodočnost, o tem ni dvoma. Lahko kdo, zaverovan v neko imaginarno sodobnost, odkloni «Veroniko», snovno (fabulistično) in idejno, prav tako kakor lahko v «Krstu» odklanjamo Črtomira in Bogomilo — da pa katero teh dveh del ni umetnina, ne more dokazati nihče. Nihče ne more dokazati, da «Krsta» in «Veronike» nista pisala dva velika in resnična pesnika. In kar ustvari resničen poet v posvečeni uri, je pesniška umetnina. Ce se loti tragedije lirik, bo to pač lirična tragedija, če epik, tragična povest, čc pa se je loti spreten literat, bo to tehnično vzorna tragedija, nc bo pa — umet* nina. Zupančičeva tragedija je vzlic svojim hibam visoka umetnina, dasi — po šolskih naukih — ni vzorna tragedija. Tragedija jc to, občutena mestoma preveč lirično, a z močnimi pristno dramatičnimi elementi. Kakor v vsaki veliki tragični umetnini, se v «Veroniki» borita dva osnovna tragična principa. Ta dva principa sta Eros in Logos, svet čuvstva in razuma (Veronika in Friderik — Herman) ali — etično — svet čutnosti in nravstvenosti (odpovedi: Veronika). Ker zmaga v delu čut odpovedi, jc to tudi nravstveno brezhibna pesnitev v najlepšem pomenu besede, pa najsi jc Župančič osebno katolik ali budist ali karkoli. Če karakterizira pesnik dobo s številnimi litur« gičnimi znaki, je to ne samo njegova licentia, temveč izvira iz globokega čuta pripadnosti narodu, kateremu piše in iz katerega je izšel; preprost veren človek teh stvari gotovo nc bo občutil blasfemično, temveč obratno; in nemara jc v tem najboljši sodnik baš preprost človek, ki so mu ti izrazi res živi In bolj neposredni, kakor kakemu šc tako vernemu inteligentu.1 O formalnih, pesniško tvornih jezikovnih vrlinah pesnikovih v tem delu ne bom govoril, dasi tvorijo organični del umetnine. Te vrline se razodevajo tudi najpreprostejšemu duhu (če ni slučajno literaren kritik). Da jc Župančič največji tvorec slovenske besede, večji Mikor Prešeren ali Cankar (Cankar ni bil jezikovno tvoren umetnik), tvorec, kakVši cn more biti samo izreden umetniški duh, je itak znano. Tudi nc bom razpravljal o značajih, ki stoje neoporečni, črtani s sigurno roko dramatičnega oblikovatclja (Herman, Jelisava, Nerad, Bonaventura, Pravdač), nc bom omenjal idejnega bogastva in življenskih modrosti, ki so obilno raz« sipane po tem delu, nc bom poudarjal, da vsak verz te pesnitve izdihava žarkega duha poetovc osebnosti, tisti neoprcdeljivi in neizrekljivi ter nedokazljivi fluid, ki ne glede na fabulo in vso tehnično materijalizacijo edini preide tvoreče v dušo naroda in jc zategadelj inherenten in odločujoč del te in vsake umetnine — zakaj vse take in enake vrline bodo pravilneje in pravičneje ocenile generacije bodoč« nosti, katerim jc to delo napisano. Nam, kot se zdi, ni napisano. Kajti kakor je na videz neaktualna in nesodobna, prav Tako jc ta pesnitev neambiciozna; ncambi« ciozna v toliki meri, da gledalcu in eitatclju vidneje razodeva svoje nedostatke nego obilje svojih večnostnih vrednot. Te vrednote pa more prečutiti in preumeti samo duh, ki jc v istini prost vseh predsodkov. In čc so v kakem delu več* n o s t n e vrednote, jc to žc — morda najbistvenejši — znak za to, da jc to delo veliko, pomembno, umotvor. Tako delo je Župančičeva «Veronika Deseniška». Toda končno ni biLmoinamen pisati recenzijo ali celo apologijo g Veronike» (kar mi bo seveda takoj podtaknil kak klikaš). Moj namen jc bil samo kritično fiksirati par negativnih točk tega dela (samo teh sem se tudi namenoma dotaknil) in jih obrazložiti čitatelju, odkod, zakaj in kako, da morda tako vsaj delno pripomorem občinstvu do pravilnejšega umevanja «Veronike», o kateri mu je neki del slov. kritike (ne mislim tukaj referata Fr. Koblarja, čigar innen jc se mi razen nekaterih izvajanj, s katerimi ne soglašam, vidi doslej z njegovega stališča šc najbolj iskreno) šiloma skušal sugerirati, da je to brezpomembno delo, nekako skrpucalo in^Jjterarrn J^ič. Oteti — kolikor se da — reputacijo te slovenske kritike, ki v zdanjih zablodnih časih ne ve, ne kod ne kam in razodeva samo * svojo umetniško in estetsko inferiomost, neobčutljivost in ncizobraženost — to * je bil moj poglavitni namen. 1 Vsekakor ni poklican soditi o tem delu tak slovenski «kmet» in «delavec», kot je to znani pamfletist gospod Dragotin Gustinčič. — Op1, pis. i'z toll ediain in aoben& dragih nagibe? & M aagtam twdi eso) pzot&č v IftELskegfe Uün&a «Ljubi jaaßkeg& Xwntt* EMS&WÖS* kr&li&A*. TSJ protest^ )fcS v svojem dragem odstok« SAVTACA prefcirAao in fcasv&ao «Veroolke» •aera.y. iafc. VEffigafta. i« i avtorja ft© jffceeasÄje \ pxi uredn&« *.Dova ld avefta» ffobtarju» je Vi^ctarjeva. ««tria naletel m hvd odpor, teko da at* v L Storilki XetoSajega «Domin &ve*a» a«. podpisanega dv« po&l&msi jKxi naborom «Pravda o Vftxotfki JDeae* niä&i?. V koföks» se fcö nja&a odgovor* saJetav«** cb podpisanega k vi ooe&o in wxs^xiär.*, ei seveda v teaa lisču ne tat&ai jprotöcz*, d» $>f odgovarja* »Injta* Od* govarjafä ifeoSem a« kratko saxno ac säverae o&tk» in aeafcranift vod&feanja. % JMte® I&rcaA, Ea&wafill »tpfoj t podobno č i^ioägd «Berite Novüc«» (XXXIIt, LXTV, LXXXV), o mtmmitn «TA^r^kw* (LVy LXV), o «MuJsasifh pSs^m* i^loÄako dvakfai (L2Ö3, * iloü^U'^r&ii je vendar Vijj tedan j i.nc vest i in po« znejši soprogi (baronici Ani)» (398), in si pri tem zaradi nerodne stilizacijc seveda ne moremo misliti drugega, ko da jc Kersnikova nevesta .bila baronica Ana. Kei^nikovo besedilo je pridržano po večini precej verno. Izprcmembc, ki sem si jih zabeležil, so večinoma brezpomembne (tuintam jc kaj izpuščenega, deležniki so često nadomeščeni s stavki); krivo pa jc podano sledeče mesto v «Agitatorju» (53): «Hrast se je nasmehnil. «Mogoče,» jc pritrdil šefu, «a tja moramo vsekakor.» Te besede govori Hrast svojemu koncipientu Korenu (v originalu stoji tam «onemu»), nc pa šefu; kajti šef je Hrast sam. S tejni popravki deju n o čem r at iti v red n o&t i. Pom udi 1 sem sc ob njem nd^liko podrobneje ravno zaradi tega, ker jc v celoti dobro in uspelo M. Kabaj, Cerkniško jezero in okolica. S 24 slikami in 1 zemljevidom. Uredil Fr. Stcrlfe. Natisnila in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. 1925, str. 75. Domoznanstvo jc zadnje čase pri nas silno zanemarjeno. Bili pa so časi, ko jc bila ta lepa in koristna stroka prav krepko zastopana. Da, izkristaiiziiiila sej& bila celo do par knjižnih serij, zemljepisnih in zgodovinskih opisov. Naj omenimo samo zgodovine farä ljubljanske škofije in opise pkrajnih -glavarstev, ki sta jih sestavljal^ ctahpvništvo in učiteljstvo včasih kar kolektivno. Toda danes, ko so šole v par letih tolikokrat menjale svoje učno osebje, danes so vsa ta dela kot učni pripomočki za pouk domoznanstva po večini obsojena na zaprašeno pozabljenost. In če katerega starejših učiteljev dvigne lokalni patriotizem, da ponovno opisuje svoj okoliš, tedaj se tudi on nc ozira na dela, ki so jih objavili o isti snovi drugi pisatelji pred njim. To je pred leti ugotovil F. Scidl, a isto moramo zopet poudariti tudi mi z odkritim obžalovanjem, da stvar šc vedno ni krenila na bolje. Več ljudi več vidi. Ta naš zlati rek velja za intcligcnco po deželi, za može. ki sta jih vsakdanje življenje in prosvetno delo pripela na isti kraj naše zemlje. Saj marsikoga izmed njih ni doletela sreča, biti ob pravem času na pravem kraju in mestu, da bi mogel opazovati vse mnogotere pojave v prirodi svoje okolice in prisluhniti vsem mnogoterim spoznanjem, ki se nabirajo v budni tradiciji avtohtonega prebivalstva. Zaradi tega moramo zahtevati od vsakega novega opisovalca, da pozna literaturo o predmetu, da v njej zbrano gradivo kolikor mogoče pomnoži in obogati z novimi vprašanji, potem pa vse skupaj kritično predela in umno razvrsti. In čc jc učitelju z dežele Ljubljana že preveč od rok, ima dovolj blizu okrajno učiteljsko knjižnico, kjer mu jc prav gotovo na raz« polago kako dclec iz domoznanstva njegovega kraja. V tem oziru je vsak izgovor nedopusten. Da se zopet sklicujemo na starosto F.Scidla: «Vsak pisatelj —bodisi, da piše lc za strokovne kroge, ali pa. da poučuje v poljudni obliki omikance sploh — se mora ravnati pa načelu, ki je dandanes uveljavljeno že povsod, koder čislajo napredek.» Od kraških predelov slovenske zemlje jc Cerkniško polje s^svojimi ojezerit« / ' vami stalo pač vedno najbolj v ospredju znanstvenega interesiranja. Številne nemške razprave o njem, posebno važnejše iz zadnjih desetletij, so nam bolj ali Janko Glaser. manj težko dostopne. Izmed teh omenjamo samo lepo monografijo «Die Seen des Karstes» sedanjega profesorja ljubljanske univerze Arturja Gavazzija, kjer najdemo med drugim tudi najpopolnejši topografski opis Cerkniškega jezera. Hočemo pa našteti imena vseh nam.znanih mož^kLsp se pri opisovanju istega kraja poslužili slovenščine. Ti možje so: župnik ..Jožef Bevk («Novice» 1850), kustos Dragotin. Dejman (1850), pismeni samouk in vaški župan Grega Kcbc («Novicc» 1860), nadučitelj Andrej Likar («Novice» 1863), okrajni sodnik Hinko Dolenc (1881), nadučitelja Dragotin Dcrmelj (v opisu «Logaško okrajno glavar« stvo» 1889) in Josip^ Žjrovnik (v Zabavni knjižnici Slovenske Matice, XI. zv., 1898), p r ofcsor^Fer d i n an d Seidl (1899), meščanski učjteljPavel Kunaver (v knjigi «Kraški svet in njegovi pojavi» 1922) in okrajni glavar Franjo Župnck («Jutranje novosti» 1923 in «Narodni dnevnik» 1924). Globokega vpogleda v zakone cerkniških ojezeritev od vseh teh mož res da ne smemo pričakovati. Vendar imamo v malem Dežmanovcm spisu «Notranjske gore in Cirkniško jezero» vznosit leposloven opis, ki vsebuje obenem tudi prav jasne predstave o predmetu; spis jc bil Blciwcis tudi uvrstil v «Slovensko berilo za I. gimnazijski razred (Ljubljana 1850). Prav tako nam II. Dolenc v «Spominih o cerkniškcm jezeru» («Ljubljanski Zvon» 1881) na kratko, a sijajno označuje problem ccrkniških posebnosti. V okvirju temeljite, že zgoraj citiranc ocene, ki jo jc v «Ljublj. Zvonu» 1899. F. Scidl napisal o Žirovnikovem «Cerkniškem jezeru», pa jc skrita žc modcrno«znanstvcna razlaga v poljudnem «Scidlovem» slogu. Ali večina naštetih opisovalcev je po svoje zbrala in podala po nekaj topografskega gradiva, ne da bi sc bila pri tem z večjimi uspehi poglobila v bistvo snovi. Tudi od M. Kabaja ne zahtevamo razmotrivanj težje narave. Za take naloge so seveda predvsem poklicani strokovnjaki. Poudariti pa moramo, da bi inu navedeni slovenski spisi že sami mogli zadostovati, da bi svoje podjetje izvršil z uspehom, ki bi bil neprimerno večji od sedanjega, ko bi se le bil z dobro voljo poglobil vanje. Sistema v ustroju knjižicc in obdelavanju snovi ni. Nekatera poglavja glede pričakovane vsebine bridko razočarajo. Originalnih opazovanj pisateljevih ni mogoče najti. On pač obnavlja brez logičnih zvez bolj ali manj dobesedno od* stavke iz H. Dolenca, J. Žirovnika in Fr. Župneka ter ponavlja pri tem po ne* potrebnem stvari, kakor so n. pr. Župnekova vodovodna in ccstna dela in načrti. Sploh vzbuja knjiga videz, ko..da.j.e rokopis šel skozijprcccj rok, pi£_dcJi.j.c..bil oddan. jv.tisk, sicer bi ne bilo toliko neenotnosti in nepreglednosti. Medtem ko našteva J. Žirovnik po vrsti 18 stalnih vodotokov, ki točijo svoje vode v cerkniško dnišče, jih M. Kabaj omenja samo osem. Pri Žirovniku se jc F. Scidl čudil veliki nepazljivosti, ki je male studence vrgla v isti koš kakor «obrhe», iz katerih privira voda posebno obilno na dan. V novi knjigi pa naj« demo v družbi stalnih vodotokov že celo nestalne, obdobne jamske vodne bruhalnikc, če ne celo požiralnike. — Svetovnoznana prva «estarela» (bruhalnik in požiralnik) v spodnjem delu jezera, ki leži nasproti Rešctu pod Javorniki, se imenuje in piše pravilno Suhodölica. Pod imenom Dinarskega Krasa si pisatelj predstavlja samo Srednjckranjski visoki Kras (glej «Ljubljanski Zvon» 1924, str. 281), ker Snežnik, Javorniki in Ilrušica mu veljajo za enote, ki so Dinarskemu Krasu enakovredne. To je debela pogreška, ki je bil vanjo pisatelj zapeljan oči* vidno od Fr. Župneka. O cerkniškem trgu in okoliških vaseh bi se dalo v kulturnozgodovinskem oziru povedati pač mnogo več in prav zanimivega. Seveda bi bilo treba potem prelistati vse naše zgodovinske publikacije in ne edinega Žirovnika. Priloženi kartogram Fr. Sterleta ni ne edina in ne najpopolnejša karta, kakor beremo na str. 18. V tem oziru se dela krivica pae marsikateremu opisovalcu Cerkniškega jezera, predvsem pa Žirovniku in Gavazziju. Karta (1 :40.000) je neokusno preobložena z navlako pojasnjujočih legend prav po vzgledu kart iz srednjega veka. Geodetsko*kubistična voglatost vseh črt na njej. ne samo zemljiških, ampak tudi prometnih in rečnih, pa je njena druga nenavadnost. — Važna Mala Ponikva izpod Danskega ključa sploh ni vrisana. Stržen od Male Ponikve do Rakovskega mostka je v navadni sušni dobi brez tekoče vode. Vicljuh temu je bil doslej šc na vseh kartah označen kakor vsak stalen vodotok. Da nc bo nepravilnih predstav, ga je torej treba z odccpki vred včrtavati s prekinjeno črto. Ušiva loka nima bruhalnika, pač pa slaboten, stalen studence. Samotni hribček južno od Cerknice ni Svinja, ampak Sinja gorica, pa Drvoseč ne Drvošec. Med 75 strani besedila je vloženih kar 24 ličnih fotografskih posnetkov. Kakor je to sicer najboljši del knjige, moramo na žalost tudi tu ugovarjati. V slikah so namreč predstavljene samo točke, ki ležijo v trikotu med Cerknico, jezersko Gorico in Škocijanom, torej iz kraja, ki nam je deloma najbližji, deloma pa — na oni strani težko prestopne državne meje. Iz oddaljenega jezerskega vzglavja, ki je tudi v besedilu prav skopo obdelano, pa ni nobene slike. Kje so ostali divni obrhi v svojih zagatnih dolinah, kje je ves Zadnji kraj, ki jc iz njega še vsak obiskovalec odnesel toliko vtisov romantičnega doživetja? Tudi o Suho* dolici ni sledu ne na karti nc med slikami. Za vodiča obiskovalcem cerkniškega kraja knjige nc moremo priporočati, ker bi jim povzročala večjidel same zmede. Če je pisatelj imel pred očmi ta namen, bi bil pač moral preštudirati način in ustroj Baedekerja in Badjure. Jože Rus. Ivan Cankar, II servo Bortolo e il suo diritto. Traduzionc dallo sloveno di J. Regent e G. Sussek. Trieste, Časa editricc «Parnaso». S pisateljevo sliko in uvodom. Kakor da so se vrata stoletne ječe odprla pred naroda velikim Sinom in jc ta s «Hlapcem Jernejem» stopil samozavestno pred široki kulturni svet. da za svojo grešno, a trpečo «šcntflorijansko dolino», za svoje slovensko ljudstvo, zahteva pravice in življenja! Za političnimi verigami se po vojni rušijo tudi kulturni lanci, v katere sta nas skozi stoletja vklepala vsenemški imperializem in njegov vemovdani služabnik, nemški ustvarjajoči duh kot nosilec in oznanja valeč neizprosne germanizacijc sveta in človeka v njem. Slovenec, ki ga jc Avstrija za popotovanje v svet skrbno odevala na zunaj v mačehovsko uniformo avstrijskega državljanstva in ga jc kulturni /apad, z malimi izjemami, v istim tudi zrl v luči avstrijskega nemštva, je v jugoslovanski državnosti našel naj* naravnejšo in najprimernejšo pot za uveljavljanje svojega etniškega in kultur* nega bistva ne samo v slovanskem Vzhodu, kar se je godilo že od časov Pre* šerna, ampak tudi v zapadno Evropo, med razne razrastke romanskega plemena. Najkrajša in iz geografskih ter nekaterih političnih razlogov najuspešnejša pot, po kateri naj jugoslovanska kultura in jugoslovanska umetnost stopita pred kulturni forum zapadnoevropskih narodov, vodi naravno edinole skozi Italijo. Česar nc bosta zmogla meč ne nasilje, to more po vztrajnem in premišljenem delu doseči človeški duh. Duševnost našega najbližjega Zapada, ki vidi in čuti na Balkanu edinole «Balkanca*barbara», se mora ob čistih in lepih virih jugo* slovanske umetnosti, ob ustvarjajočem delu jugoslovanskega duha prepričali, da politično suženjstvo ni moglo pomeniti in nc pomeni nikdar istočasno marazma duše, da je duh prost in ustvarja svobodno po večnih in ncizpremcnljivih zakonih narave, da se kultura naroda ne more, nc da pravilno occniti in meriti po obsegu in starosti, ampak edinole po vsebini ter njenem napredku. I/ teh razlogov moramo Jugoslovani, mi Slovenci šc posebno, biti hvaležni prevajalcema I. Re* gentu in G. Susscku in tudi tržaški založbi «Parnaso», ki jc v svoji prevodni knjižnici «Collczionc di letteraturc slave» poslala kot prvi svoj prevod Cankar* jevega «Hlapca Jerneja» v svet! Prehajajoč na nagibe, ki so vodili prevajatelja pri izberi prvega teksta iz obilne umetniške produkcije Ivana Cankjirja, da bi našeg^jnojstra^pripovednika primerno in tudi uspešno predstavila italijanskemu občinstvu, kritiki in bralccm, moramo pritrditi pravilnosti njunega stališča, ki ga označata z besedami: «Esso (I Uapcc Jernej) apparticnc ai suoi scritti social i, che riguardano problemi cd aspirazioni comuni a tutti gli uomini.» V času težkih socialnih bojev, ki jih preživlja dandanes vsa Evropa, povojno Italijo pretresajo ti sunki posebno inočno in vidno, bo našla ta knjiga skoro gotovo povsod svoj primeren odmev, bodisi v tem ali onem zmislu, ker je duševnost današnjega človeka vsled krivic in nasilja sodobnega kapitalizma tako zorana in dojemljiva za uporno seme Cankar« ' je ve besede, kakor pravita tudi sama prevajalca: «II patrimonio ch'cgli ha lasciato alia letteratura slovena, non deve rimanerc naseosto agli Italiani: c 11 on d c* von o rimanerc naseoste agli infclici cd agli sventurati lc opere del 1 o r o g r and e poeta, del 1 o r o g r a 11 d c s c r i 11 o r c.» Tudi jc Ivan Cankar v «Hlapcu Jerneju» vkljub žarkoviti subjektivnosti, ki ga jc vodila skorajda pri vsem njegovem umetniškem delu tja do zadnjih let, v največji meri umerjen, objektiven do samega predmeta. Nekako od strani ga ogleduje («To povest vam pripovedujem, kakor sc jc po resnici vršila z vsemi svojimi nekrščanskimi krivicami in z vso svojo veliko žalostjo.»), kritično ga analizira, trpi ž njim in ga z jnojstr^o^bcscdno plastiko oblikuje do poslednjih črt dramatične razgibanosti. Zato more ta knjiga, rešena subjektivnih primesi, izvirajočih iz Cankarjevega razmerja kot umetnika in človeka do njegovih so* dobnikov, oproščena satiričnega biča njegove umetniške in etične bojevite čudi. najti tudi v tuji obleki, med tujimi ljudmi neposredno in globoko razumevanje. Kakšno pa je razmerje prevajalcev do umetnika? O njem sc poučimo žc v uvodu (Prcfazione), ki v kratkih, jedrnatih potezah govori o pisatelju, njegovem življenju in delu med slovenskim ljudstvom. Naj navedemo v boljše razumevanje še par citatov iz njega: «La sua vitta h stata il calvario d'un grande scrittorc, che volle csscrc sempre sc stesso, senza mai piegarsi al dio denaro, ne ai gusti dei lettori?» — «Giunto al bivio del bcncsscrc materiale, che gli chicdcva il sacrificio dclla sua indipendente personality, c deH'aspra cotidiana lotta contro gli spiriti l'igi alia tradizione e schivi da ogni fatica intcllettualc, che volcsse significarc vita vera, 11011 esitö: scclsc la seco.nda_.viaj piena di spine, ma gloriosa; come tutti gli uomini veramente grandi.» — «Ma non b opera solo dcmolitricc la sua: in mezzo ai colpi ch'cgli mena alia socictä, c'e la speranza e la fede; non ostantc che tuttc lc sue opere ei facciano assistcrc al trionfo del malvagio c alia sconfitta del buono e del giusto.» V luči teh lepih, lapidamih besed vidimo Cankarja, velikega pisatelja, ki ?topa iz ozkih mej domovine v vrsto umetnikov svetovnega, slovesa, mož, ki so pogledali kakor 011 globoko v življenje in zajeli~v svoja umetniška dela njega pravi in edini zmisel. In po vsej pravici! Zakaj Cankar, ki je videla v njem njegova ozkosrčna, provincijalna «dolina šcntflorijanska» edinole zanikača, rušilca svojih starih, čcstitljivih tradicij, 11c more biti samo mojster besede, mag oblike; kajti, kako naj blešči in tc vabi posoda, da jo zopet in zopet jemlješ v roke, če jc brez žlahtne vsebine, brez žarkega vina! Kako naj živi beseda, čc ni duha v njej, oživijajočega in ustvarjajočega? In ta duh, ki je zrastel v trpljenju in bridkosti, ki jc bil morda res tudi subjektiven, vezan samo na eno življenje, je v svojih poslcdicah — ljonc,cmf kpn^jv! — vendar in edinole — pozitiven! Tako razumeta Cankarja prevajalca, tako v poslednjih letih tudi domovina in v tej veri — upajmo! — nas bo potrdila tudi tujina, kajti «in mezzo ai colpi, c'fe la speranza, e'e la fede!» In to je evangelij sam6 včlikega sveta in samo velikih ljudi! Sursum corda! (Konec prih.) — Janko Samec. KRONIKA Italijanski prevodi Cankarjevega «Hlapca Jerneja». Zdi se,_ kakor da sc jc pj[edvqjm\ miselnost naših sosedov Italijanov z ozirom na nas Slovence v zadnjem času temeljito izpremenila. Vkjjučcnjg. ffmporia v italijansko državo jc rodilo v njih nekg posebno zanimanje za jugoslovansko, v našem primeru tudi za slovensko kulturo, kar nain dokazujejo časnikarska poročila o naših prilikah in tudi nekateri prevodi iz naše književnosti, ki so in bodo v najbližji bodoč* nosti izšli v italijanščini. Predvsem nekatera Cankarjeva dela, zlasti «Hlapec Jernej» in «Podobe iz sanj». Prve knjige so se lotili kar trije različni prevajalci, tako da imamo o tem delu, deloma v rokopisu, deloma že v tisku, tri prevode. O knjigi, ki jc izšla pred kratkim v Trstu pri založbi «Parnaso», poročamo na drugem mestu. Ista založba naznanja tudi skorajšnjo izdajo «Podob iz sanj», ki jih prevaja tržaški profesor Renato Pfleger. Ta je kot stalni predavatelj tržaške «Ljudske univerze» (Univcrsitk popolarc) v svojem predavanju «I poeti della mortc c della paura» že omenjal tudi našega Cankarja in njegovo delo. Drugič je «Hlapec Jernej» izšel v začetku letošnjega leta kot feljton v goriškem listu «La voce dell' Isonzo». Prevod je napravil profesor in pesnik CJiovanni Lorenzoni. Kakor poročajo časopisi, pa jc šc neki tretji prevod, ki sta ga opravila ga. R. Vidmarjcva in italijanski časnikar Bruno Astori. Ta prevod je bila prevzela pred leti v založbo znana italijanska književna firma «Treves» v Milanu, a ga ni še izdala iz razumljivih političnih vzrokov. Da je imel «Hlapec Jernej» v Italiji par let stalno smolo, nam dokazuje že za* nimiva zgodovina I. Rcgentovega prevoda. Delo se jc izvršilo na pobudo upravnika «knjižnice» socijalističncga dnevnika «Avantija» žc pred par leti. Ko je bil rokopis gotov in jc čakal v milanski tiskarni, so nastale po Italiji znane politične homatijc, požigi in razdejanja, katerih jc bil deležen tudi «Avanti» in jc tedaj naš «Hlapce Jernej» žc vdrugič zgorel na grmadi, kajti prvič so se bili osvetili nad njim že njegovi sodniki na Betajnovi! Drugi prepis je dobro leto kesneje končal o priliki neke policijske preiskave v predalih italijanske policije; tretji pa jc zopet zgorel v čast in slavo človeški kulturi in civilizaciji. Sclc letos jc izšel srečno v Trstu in upamo, da po pre* stanem ognjenem krstu vendarle nc bo več nikomur v nadlego in spodtiko. Samo XIII. poglavje povesti pa jc izšlo enkrat v 1924. letu v Milanu in ga ' jc bil objavil list «Caginc rosse». J. S. Suprarealizem. Leta 1908. je Jules Romains obelodanil krepko pesnitev «La Vic unanime», nekako ritmično razpravo o družbeni psihologiji, iz katere se jc pod vplivom sociologov kot Durckheim, Tarde, Lc Bon razvila slovstvena struja «u n a n i m i zc m», nekak «whitmanizem», s katerimi utegneš primerjati Vcrhac* rcnov izrek: «Skupine delujejo kakor ena edina oseba številnih, protivnih obličij.» Dr. Lc Bon je nekje zapisal, da množice mislijo samo v podobah in so dostopne zgolj magičnemu vplivu prispodob, zato jc nova struja skušala najti sugestivnih besed. Trudila se je zlasti, da bi rabila neposredni izraz. Pri tem je delala čestokrat nasilje jeziku in Romainsu očitajo vrhutega šc preobilno skatologijo. In struja se jc polahko razbila v roman in vaudeville. K u b i z c m se jc sčasoma pridružil Malherbeu, t. j. početniku klasicizma. Njega mlajši, d a d a i z e m, je po kratkem trušču preminil zbog notranjih nesoglasij. Simultaneizem pa jc navzlic nadarjenosti, ki jo kažeta «paroksist» Nicolas Beauduin in Marccllo« Fabri, siromašen po številu svojih privržencev. Vse te in enake značke se je zdelo, da se bodo razpršile, kar se je lani pojavil nov glasnik «S u r r e a 1 i s m e», ki hoče zbirati mlade zastopnike novega duha v znamenju prevejanega G. Apollinairca. Med uredniki sta Pierre Rcverdy in Jos. Deltcil, znana žc po raznih knjižnih uspehih. Tudi najglasnejši, Andre Breton, ni povsem začetnik. Struja «višjega realizma», če sodiš po proglasih, sloni na resničnosti, se izraža s slikami, in sicer najrajši s podobami, ki jih vodi vidno, vizuelno opazo« vanje, kamor se morajo raztopiti, nalik usedlini, najprotivnejši življi istinitosti. Nasprotno pa suprarealizem odklanja vse, kar je odmislek, abstrakcija: logiko, estetiko, dialektiko, besedno igro. Obsoja nadalje vsak diletantizem, vso deka« dentno umetnost in si želi sile, moči, zdravja. S prikupnim fanatizmom proglaša A. Breton popolno svobodo duha. Žeja po vzvišenem odseva iz takih izjav: «Najlepša noč jc, kadar se bliska in treska.» Glede romana zameta vse banalnosti, češ, PauFValery po lastni izjavi ne bi mogel nikdar zapisati: «Markiza jc odšla ob petih.» A isti Valcry sc jc nekoč pobahal, da bi razločil razne matematike po slogu, kako razrešujejo svoje enačbe. Torej tudi v neznatni vsakdanjosti utegneš naleteti na značilna odkritja. Po takem boj za sanje, za fantazijo, za podzavest, kakor sta jo dvignila visoko v zrak romancicr Proust in zdravnik Freud? Ne. Kot prekucuški diktator nam A. Breton omejuje obetano prostost: severnim in vzhodnim slovstvom kakor verski književnosti vseh krajev odreka vrline, ki jih nahaja v čudo* vitosti podlistkarskih romanov, češ, večina zgledov iz omenjenih literatur so nekam otročji. To neumevanjc moža, ki je pravkar hvalil svoj «realizem in pol», t. j. detinstvo, izdaja, da je Breton navzlic vsem geslom — Francoz kakor drugi. Njegova struja se bo izvrgla v linearno ter okorelo, čeprav duhovito enoličnost, ako izključi iz svojega dela nenadne preobrazbe vseh možnih sensorielnih alkemij. In res, njegova blesteča Topljiva riba (Poisson soluble) ga ova j a kot enega najbolj učenih francoskih pesnikov. Pa tudi močen je in ostane, ako se ne zasužnji svojim geslom, geslom, ki utegnejo zastrupiti vsak umotvor, kakor ga moralni, politični ali antialkoholični nameni. Razvijal se bo kot njegov sodrug Louis Aragon, ki ga kritik Jean Cassou šteje za najboljšega živečega francoskega pisatelja. Ob vsakovrstnih manifestih se domislim na ravnatelja, ki jc dal prepleskati svoje gledališče in vprašal dramaturga Denneryja (1811—1899) za mnenje. Avtor priljubljenih igrokazov «Božja milost», «Marie«Jeanne»' «Obe siroti» itd. pa je pogledal pozlatc in dejal: «Ako boste tu notri uprizarjali dobre igre, vas vse to ne bo oviralo, da si ne bi napravili denarja.» O teorijah najnovejše šole smemo s Fernandom Vanderemom isto povedati: «Ako bodo suprarcalisti imeli srečne navdihe, jih vse to ne bo motilo, da nam ne bi dali dobrih umotvorov.» A. D. Urednikov *imprimatur» dne 24. aprila 1925. NOVE KNJIGE Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico • označene so natisnjene v cirilici): Cankar Ivan, Bila chrysantčma. — Nina. Ze slovinštiny preložil' Vojtčch Mčrka. Prostčjov. J. F. Buček. 1920. 133 str. Cankar Ivan, Milan a Milena. Čeledfn Jernej a jeho pravo. Zc slovinštinv preložil Vojtčch Mčrka. Prostčjov. J. F. Buček. Leto ? Str. 158. Cankar Ivan, Na usvitč. Ze slovinštiny pfeložil Vojtčch Mčrka. Prostčjov. J. F. Buček. Leto ? 126 str. Cankar Ivan, Vüle a moc. Ze slovinštiny pfeložil Vojtčch Mčrka. Prostčjov. J. F. Buček. Leto ? 102 str. Cankar Ivan, Zbrani spisi. Prvi zvezek. Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. Ljubljana. Nova založba. 1925. XXVIII + 336 str. Cena broš. 55 Din, polplatno 70 Din in polusnje 90 Din. Čitanka za strokovne obrtne nadaljevalne šole. Sestavil Fran Marolt. Ljub* ljana. «Zadruga gostilničarjev in kavarnarjev.» 1925. 375 str. Cena vez. 45 Din. Domjanič Dragutin M., Izabrane pjesme. Zagreb. Matica Hrvatska. 1924. 184 str. Gjalski Šandor Ksaver, Dolazak Hrvata. Historička novela. Zagreb. Matica Hrvatska. 1924. 119 str, ° Grbič Olga, Sudbina Vere Petrovičeve. Roman. Beograd. Izdanjc biblios teke «Nova Žena». 1925. 48 str. KassowitzsCvijiö A., Fran jo Ž. Kuhač. Stari Osijck i Zagreb. Zagreb. Matica Hrvatska. 1924. 116 str. . Kette Dragotin, Detskč pohädky. Ze slovinštiny pfcložil Vojtčch Mčrka. Košicc. T. Stanglerovä. Leto ? 32 str. Kette Dragotin, Pohädky. Ze slovinštinv preložil Vojtčch Mčrka a Jifi Wolkcr. Košicc. T. Stanglcrova. Leto ? 20 str. Kmetova Marija, Helena. Ze slovinštiny pJeložil Bohuš Vybiral. Prostčjov. J. F. Buček. 1924. 95 str. Ladanjski Ladislav, Iz liječnikove duše. Črtice. Zagreb. Matica Hrvatska. 1924. 84 str. Muradbegovič Ahmed, Haremske novele. Zagreb. Matica Hrvatska. 1924. 141 str. Pesmi, slovenske narodne. Nabral in čveteroglasno postavil Marko Bajuk. I. zvezek. Pomnožena izdaja. Ljubljana. Nova založba. 1925. 80 str. Cena 26 Din. Razprave. II. Ljubljana. Društvo za humanistične vede. 1925. 377 str. (Vse» bina: Radojčič Nikola: Rankeova nova koncepcija srpske istorije- Oštir Karel: Baltoslovanska metatonija, Prijatelj Ivan: Levstikov politični «Naprej», Nah« tigal Rajko: Staroccrkvenoslovanski evhologij, Kos Milko: Ljubljanski rokopis Lathcenovc «Ecloga de moralibus Job», Ramovš Franc: Praslovensko kas§gt «Edling», Bajec Anton: «Filius regni» en roman.) Rus Jože, Slovenska zemlja. Kratka analiza, njene zgradnjc in izoblike. Ljub* ljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1924. 48 str. (Splošna knjižnica, zv. II.) Wilde Oskar, Slika Doriana Graya. Roman. Iz angleščine prevedel Stanko Vurnik. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1925. 302 str. Cena broš. 36 Din, vez. 44 Din. (Splošna knjižnica, št. 50.) Wolker Ji?i, Bratrska poesie. Spoluprazoval Vojtčch Mčrka. Košicc. T. Stang« lerova. Leto ? 68 str. (Vsebina: Ivan Cankar: Erotika, Dragotin Kette: Basnč, Alois Gradnik: Padajfci hvčzdy.) NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Knjiga spon i, broš. 35 Din, Ivan Lah: Knjiga spominov. Vez. 45 Din, broš. 35 Din, pošt. 2 Din. Nušič-Govekar: Narodni poslanec Komedija. Broš. 18 Din, pošt 75 p. Puškin-Prijatelj: Kapetanova hči. Povest. — Broš. 24 Din, vez. 29 Din, po pošti 1-20 Din več. Schönherr-Skrbinšek: Zemlja. Komedija. - Broš. 15 Din, pošt. 75 p. Bcdal: Križev pot Petra Kupljenika. Povest Vez. 22 Din, br. 17 Din, pošt. 1-50 Din. Melik A.: Jugoslavija. I. del. Druga predelana in pomnožena izdaja. Navadna izdaja 60 Din, boljša 75 Din, po pošti 2 Din več. Levstik VI.: Deček brez imena in druge zgodbe za mlade čitatelje. Broš. 25 Din, vez. 30 Din, pošt. 2 Din. Tavčar dr. Iv., Zbrani spisu V. zyezek. (Izza kongresaC) Broš. 84 Din, v celo platno vezan 100 Din, pol franc, usnje 105 Din, po pošti 2-50 Din več. Kersnik Janko: Cyklamen. Roman. Vez. 27 Din, br. 22 Din, pošt 150 Din. Kersnik Janko: Agitator. Broš. 18 Din, vez. 23 Din, pošt 1*25 Din. Sienkiewicz: Potop. 1.—4. sn. Broš. s poštnino 50 Din. Frana Maslja-Podlimbarskega Zbrani spisi. I. zvezek. Uredil dr. J. Šlebinger. Broš. 70 Din, po pošti 2 Din več. Filip Dom-Bradač: Kako so se vragi ženilL Broš. 30 Din, vez. 35 Din, pošt. 1*50 Din. ttttttttttttttttttttifTtttmttmttttttt [)ELNIŠKA flSKARNA BRZ0JAVI: DELTISK TELEFON ŠT. 132 ČEKOVNI ZAVOD ŠTEV. 11.630 V LJUBLJANI, MIKLOŠIČEVA CESTA 16 Izdeluje vse tiskovine do naj-umetnejšega barvotiska kakor tudi natiskuje liste, časopise, trgovinske in uradne tiskovine Vsa tiskarska dela izvršuje kar najhitreje in najvestneje po strogo strokovnih pravilih Obenem priporoča svojo kar najbolj moderno urejeno KNJIGOVEZNICO ki izvršuje knjigoveška dela najpreprostejše do najfinejše vrste Stroj za črtanje trgovskih knjig 3fr. dvorni aoSatutefj <3\nton Q)er6ič t> SSjuSfjatu, Strifarjeua uftca 5t. 2 CPefifiateae - «Speccnja tn itofematno 6(ago {Divjačina - Ccerotmna Ola droßno! Ola deSeCol Jfon/ef(cija - )Y[anufaktura - JV(ocia Drago Schwab Dvorni trg 3 Ljubljana Dvorni trg 3 Ä konfekcija za gospode in dečke, kakor obleke, površniki, 3imske suknje, dej ni plašči itd. V zalogi specijelno angleško in češko sukno. ft[odni in športni predmeti Lastni izdelki! Solidne cene! m /// o ^ * ž>v WO m THE REX Co. Ljubljana, Gradišče 10 Tele/on 268 Pisalni, razmnoževalni in kopirni stroji — Vse pisarniške potrebščine po najnižjih cenah «SLOGRAD» slovenska gradbena in industrijska d. d. LJUBLJANA Izvršuje: stanovanske hiše, trgovska poslopja, moderne industrijske zgradbe, betonske in že* lezobetonske konstrukcije, vsakovrstne vodne naprave na podlagi 25 let. izkušenj ter železo» betonske cevi za vodne naprave in vodovode Telefon int. $t. 180 Brzojavke: Slograd