Ustavoznanstvo. (Spisal Fr. Orožen.) H. O zgodovini avstrijsko-ogerske pogodbe. (Dalje.) f|pVoslej je bilo osebno edinstvo med Ogersko in Avstrijo le slučajno ^ilp in se je obnovilo od slučaja do slučaja. Sedaj pa se je spreme^ nilo slučajno osebno edinstvo v stalno edinstvp, ker so Ogri pripoznali prestolonasledstvo moškim potomcem habsburškega rodu. Kot prvega ogerskega dedinskega kralja so venčali 1. 1687. Jožefa L, ki je po Leopoldovi smrti 1. 1705. zasel ogerski prestol. Jožef I. je odstavil nekaj Ogrora nepriljubljenih svetovalcev in se pogajal z uporniki. Rakoczy je zahteval, da se zopet obnovi samostalno Erdeljsko, katero je pridobil Leopold I. proti primerni odškodnini 1. 1696. od kneza Mihaela Apafija II. V to pa ni hotel privoliti Jožef I. Sedaj se je uprla Rakoczyjeva stranka, ki je na zborovanji v Onodu sklenila, da se ima za vedno ločiti Ogersko od Avstrije. Vendar je bil pri Trenčinu Rakoczy premagan in je pptem zapustil svojo doraovino ter naposled umrl na Turškera. Jožef I. pa je pomilostil upornike in v Satmaru potrdil vse stare ogerske svoboščine. Kmalu potem je umrl Jožef I. 1. 1711. Nasledil ga je brat Karol VI. (III.) od 1. 1711—1740, ki je tudi podpisal satmarskp ppgpdbo in sklical deželni zbpr v Ppžun, kjer sp ga venčali kot ogerskega kralja. Karol pa je bil zadnji habsburški moški potomec, s katerim je izrnrla moška vrsta Habsburžanov. S tem so pa nehale tudi za Ogersko določbe zakona z leta 1-687. glede na dedinsko prestolonasledstvo, katero so priznali samo moški vrsti habsburškega rodu. Ogri bi torej zopet dobili pravico, da si sami volijo kralja. Karolu je bila pa glavna skrb, da pridobi tudi ženski vrsti svojega rodu dedinsko prestolonasledstvo. Že 9. sušca 1. 1712. so izjavili hrvatski stanovi po vplivu zagrebškega škofa grofa Esterhazvja, da so pripravljeni tudi ženski vrsti habsburškega rodu priznati dedinsko prestolonasledstvo v slučaju, da bi izmrla raoška vrsta. To so sklenili stanovi, ker so se bali, da bi v slučaju medvladja lahko nastale velike neiednosti in zmešnjave. Karol se je zelo laskavo zahvalil hrvatskim stanovom za ta sklep, ker se mu je s tera njegova narnera zelo olajšala. Cesarju Karolu VI. je bila torej velika skrb, da uredi zakonito prestolonasledstvo, in v to svrho je oklical »pragmatično sankcijo." Sklical je 1. 1722. deželni zbor v Požun, kjer so poslanci soglasno sprejeli »pragmatično sankcijo" tudi za Ogersko. Vsled tega se ogersko kraljestvo ne sme več ločiti od drugih avstrijskih dežel, in ko bi izmrla moška vrsta, ima tudi ženska vrsta Habsburžanov po prvorojenstvu pravico do ogerskega prestola. Clena I. in II. ogerskega zakona z leta 1722/23 se imenujeta tudi »ogerska pragmatična sankcija" in imata zraven prestolonasledstva tudi določilo, da se ima Ogersko vladati le po konstitucijonalnih zakonih in ne po tujih naredbah. Ogerski zakon z leta 1722/23 je državopravna podlaga današnje avstrijskoogerske ustave. Vsled pragmatične sankcjje je zasela Marija Terezija (1740—1780) tudi ogerski prestol. Ko je prišla na požunski deželni zbor in poslancem razložila veliko nevarnost, ki ji je pretila, bili so Ogri takoj pripravljeni ji poraagati. Jožef II. (1780—1790) pa je naletel na največji odpor pri Ogrih, ko jim je hotel kratiti stare svoboščine. Da se je izognil prisegi na stare pravice, ni se dal venčati za ogerskega kralja in tudi ni sklical deželnega zbora. Tudi ni imenoval več palatina, ogersko krono in druga znamenja kraljeve oblasti pa je poslal na Dunaj. Sploh je hotel tesneje združiti Ogersko z drugirai deželami v eno državno celoto. Pred smtjo je pa preklical svoje naredbe, sklical deželni zbor in dal Ogrom krono nazaj.