435
PODOBE  V MA JU Vida  Taufer
JUTRO
V srebrnobele cvete sliv, ki komaj liste so odprli, je veter svojo pesem zlil.
Vrti se kraj širokih njiv, v cvetočem lanu se sprehaja, kot bi sinjino jutra pil.
Od hrepeneče sile gnan spet z novimi vrtinci vstaja, počitka bi iskal zaman.
Cvetovi sliv in rahli lan so v sonce tiho se ozrli; nad sinjim poljem vstaja dan.
POLDAN
Povsod je beli sij razlit, na krošnje jablan tiho sveti in v šopkih cvetja je odsvit.
Povsod se giblje topli žar, objema z žarki vso dolino in greje vsako drobno stvar.
K stvarem se tiplje ko vrtnar, občuti skrito korenino in daje ji svoj svetli dar.
Pri zlati niti zlata nit,
ob njej vse hoče razcveteti,
stopilo sonce je v zenit.
VEČER
Ze dih glicinij polni zrak, vse niže k zemlji se preliva, mehak je kakor siv oblak.
Še tišji je njegov korak,
v cvetoče drevje globlje sega,
zavijajoč ga v rahli mrak.
Ustavlja se na strehah koč, počasi k črni grudi lega, srebrne strune zibajoč.
Temnejša je njegova moč, v sen se zamika siva njiva; na zemljo stopa majska noč.
436