34°                               Nejčetov Frančišek: Kako"  sem prvikrat  rdmal.
Kako sem prvikrat romal.
Povest Nejčetovega Frančiška.
a otroških let sem pasel Dimko, velik del očetovega pre moženja. Ta posel sem opravljal, kar se da nepazno. Ali sem Dimko izgubil kje v hosti, ali pa sem ž njo popasel sosedu kakeršen si bodi sad. In kake različne stvari so odvračale moje oči od živali, izročene mi v nadzor? Jedenkrat me je premotila gora, stoječa nasproti pašnika, da sem pozabil živinčeta, ki se je splazilo v sosedov zelnik. Slišal sem namreč, da gora da glas od sebe, če krepko zakličem vanjo. Pokrikaval sem torej v goro in prislušaval odmevajočim odklikom. Ta zabava mi je bolj in bolj ugajala in poskusil sem z mogočno sosedo govoriti besede; podala se mi je mogočna soseda in mi je povrnila besedo za besedo. Zvedavost mi ni dala miru, vedno več sem hotel slišati in kričal sem v sinjo višavo cele reke, ki sem jih slišal doma; toda vedno sta mi le zadnja zloga odmevala od nasprotne strani. Izpremenil sem mesto in poskusil na drugem kraji pričeti pogovor; le jeden zlog sem čul v odgovor. Srdit sem bežal na drugo stran pašnika in gromko sem zaklical v tajno goro, toda nikakega glasu ni bilo nazaj. Začuden sem gledal v temne šume, kakor bi hotel iz njih razbrati, zakaj mi gora več neče odgovarjati, a tu me je prebudila trda roka sosedova, ki je gorko zavila moje desno uho in me korenito poučila, da ne bij z glavo ob zid, in da se ne pečaj s stvarmi, ki so zate previsoke. Od tistega dne več nisem maral pogovarjati se z goro; polegaval sem v travo, pogledaval v božji svet in na Dimko. Jedenkrat tako slonim na komolci v travi in glej — kaj moti moje oko, kaj se ziblje in giblje tik mene ? Mravlja vleče v potu svojega obraza bilko, spušča jo in popada in zopet počasno vleče, vedno se zatikuje ob sitno travo. Oj, kako se trudi in upira ubogi mravljinec, kako naskakuje in nikakor ne odjenja. Ali bode premagal toHko zaprek in ovir, toliko strmesnic, sotesk in klancev? Kam neki nese bilko tako naporno? Čemu mu bode ? Taka vprašanja so se mi porodila v glavi in dobro sem se zagledal v temno živalco. To priliko je porabila Dimka: v tem ko je v mojem srci zvenela nekaka tanko-tožna struna milosrčnosti do drobne mravlje, mulilo je kravišče po sosedovi ajdi tako predrzno in požrešno, kakor bi znalo, da račun plačam jaz. Račun je plačalo moje
Nejčetov Frančišek: Kakd  sem prvikrat rdmal.
341
levo uho in sosed mi je postavil pred iskrajoče oči neko prislovico, da sem gledal vanjo, kakor v zrkalo; ono prislovico, ki veli: »da ne begaj za vrabci, kadar ti uhajajo golobje.«
Ko je teta moja brisala solze, ki so mi kapale iz očij ter slišala, kako se mi godi na paši, užalostila se je močno. Prepričan sem, da je dolgo premišljevala, kako bi podkrepila pazljivost mojo in stvar spravila v takov tir, da bi zaradi paše ne bilo nikakih pritožeb in ne-prijetnostij več. Naposled je ugenila pravo. Ko mi je neko popoludne izpustila Dimko z lanca, segla mi je takorekoč v dušo, ko mi je dejala: »Frančišek, če bodeš pridno čuval Dimko, pojdeš pa ob Šenti-lovem z menoj na goro.«
»Na goro, na goro!« to je bila že davno iskrena moja želja, že davno sem želel videti od blizu nje rjave drče in zelene rebrine in izprehoditi se po nje temno in svetlo-zelenih predelih, od koder sem slišal glasove kukavice in tajne, otroškemu joku podobne klike ponočne  sove.
»Teta, ali pojde Novakova Ivanka tudi na goro?« vprašal sem, ko sem bil v mislih razbral že dokaj prijetnostij, katere prinese Šentilov dan.
»Samo pridni otroci pojdejo, in Ivanka pojde, ker je pridna,« dejala je teta, bistro me pogledala  in se odvrnila.
Do Sentilovega je bilo še teden dnij. Ta teden se je neznosno vlekel, kakor beda človeška. Gonil sem Dimko na pašo, sanjaril in ogleda val goro. Ali Dimke nisem pozabil, besede tetine, da »pojdejo samo pridni otroci na goro«, vtisnil sem si dobro v glavo. Tiste dni so se mi vzbudile želje iti v svet, potovati od kraja do kraja. Zavidal sem vsakega potnika, ki je šel mimo mene, poigravajoč s palico in pozvižguje, rad bi se mu bil pridružil,, s popotno kljuko v roki in s torbico na rami mahal po beli cesti, ogledaval se, žvrgolel in šel dalje, dalje, notri do visokega Triglava, o katerem sem mislil, da stoji na konci sveta!
Dan pred svetim Tilnom je že vse kazalo na gorski shod. Prišli so medičarji na svojih težkih vozeh in najeli v naši vasi lahke voziče, na katerih so peljali svoje blago dalje na goro. Otroci smo ogledavali te imenitne može in njih kovčege in živo smo si v mislih slikali lepe stvari, ki se bodo prodajale na gori. Z medičarji so prišli berači, ki so gredoč na goro obirali hiše po dolini. Popoludne so začeli vreti romarji od vseh stranij; po njih števili so vaščanje sklepali, za koliko bode obogatela cerkev, koliko bodo raztočili krčmarji, prodali mali trgovci in ali bode kaj prida beračem ali nič prida. Gorski zvonovi so
342                              Nejčetov Frančišek:   Kako" sem prvikrat romal.
tisto popoludne pritrkavali tako ubrano in tako milo so vabili k sebi, da romarji nič niso utegnili postavati pri dolinskih krčmah: vsak je pospešil korake, da bi čim prej prispel k cerkvi, v kateri stoji svetnik, ki še vedno rad pomaga.
Napočilo je Sentilovo. Ob jedni zjutraj je na gori pritrkavalo imenitnemu dnevi. Tiste čase sem spal na podu v dišečem senu. Teta me je hodila zjutraj klicat, ko se je že hladilo kislo zelje na oknu. Ali težko ji je bilo sklicati me. Če je vpila na pod: »Frančišek, vstančkaj, žgančki so na mizi!« — nisem se zmenil dosti, jedva sem slišal take laskave besede. Prišla je drugič klicat — obrnil sem se renče na drugo stran in spal dalje. V tretje je teta navadno poslala brata, da me skliče. Brat je šel v listnjak, ki se nahaja pod našim podom, vzel drog in buhnil ž njim od zdolaj ob podnico, na kateri je bilo moje ležišče. To je imelo uspeha: če je buhnil dvakrat zapored, vzdramil sem se in spomnil žgancev. Sentilovo jutro pa teta ni potrebovala nI žgancev, nI brata, lahko me je sklicala sama. Precej sem bil na nogah, ko sem zaslišal nje glas: »Hej, Frančišek, na goro pojdeva!« Tekel sem na ulice, umil se pri koritu in brž sem bil v hiši, kjer me je čakala teta že opravljena. Nadel sem klobuček, katerega mi je hranila v svoji skrinji poleg stare peče, vzel pod pazduho v majolikasto ruto zavit štrukelj, spečen nalašč za brašno, in hajdi z Bogom na božjo pot.
Jedva sem prestopil hišni prag, že sem pogledal na goro. Navajen sem bil videti jo v zeleni obleki in sedaj stoji pred menoj milica temnovišnjeva in na nji se odlikuje cerkev s svojo živo belino. »Lepo vreme nam bode podaril vsemogočni Bog!« dejala je teta, ko se je nagledala cerkve. V naši dolini je že taka navada, da kmet, če se pride zvečer ali ponoči pred vežina vrata hladit, vselej pogleda na gorsko cerkev in ugane, kakšno vreme se bode zverižilo in zlepilo za prihodnje dni: če je videti gorska cerkev temna, bode vreme slabo, deževno; če je bela in svetla, bode vreme dobro in jasno. In kmet, vračaje se v izbo, ugiba, kakega dela se poprime te dni.
Udarila sva po stezi čez travnike mimo kupov duhteče otave. Teta je imela nad šestdeset let, drobnela pa je kaj ugibčno pred mano; nje bistro oko je tudi v temi zapazilo vsak vodotoč, vsako strugo in brv, lužo in krtino. Bila je lepa, sladostrastna noč, kakor ustvarjena za romanje. Mesec je bil že za gorami, a mehak odsvit njegov se je razlival trepetajoč po vsem nebosklonu. Lahke, redko razstlane oblačice so mrlele po obzorji, med njimi so rojile drobne svetle zvezde, potujoče preko sinjega nebesnega oboka, kakor ponočne
Nejčetov Frančišek:  Kako sem prvikrat  romal.                              343
romarice preko zelene planine. Preko planjave je frlela podobna kresnici luč,   s katero si je zgodnji romar razsvitljal peščeni pot.
Zavila sva po stezi v goro. Iz doline se je slišalo rop o ta nje rnalinskih koles, petelinje petje, pasji lajež in zdaj in zdaj bitje cerkvene ure. Prišla sva v gosto šumo nad pečino Kukaljo; na steze in poti naših šum takrat solnčni žarek še ni sijal tak6 slobodno, kakor dandanes. Teta je užgala trske, katere je nesla s sabo, in svetila po poti. Sel sem tiho za njo. Spomnil sem se štruklja in oglasil se je v meni oni po vseh slojevih človeške družbe že bujno razplojeni črv poželenja, oni ostudni mrčes, ki čimdalje bolj izpodriva poslanca božjega — črva vesti! Premagalo me je poželenje po štruklji, začel sem s prsti dolbsti vanj in nositi potvično sredico v usta.
Od vseh stranij so se jeli zgrinjati ljudje na goro, povsod se je culo iz teme govorjenje, tu pritrto, tam živo. Teta tuje družbe ni marala; če ni bilo domačinov, potovala je sama ali z otroki Čeravno je imela dober dar zgovornosti, vender je še celo pri domačinih rajša poslušala, negoli govorila. Zdi se mi, da so bile pričina nje osamelosti nezgode, ki so jo zadele v mlajših letih. Ko je bila v petindvajsetem letu, umrl je nagle smrti mladenič, katerega je ljubila in ki je hotel biti nje mož. Za tem je tri leta bolehala. Ko je imela trideset let, umrla ji je mati in teta je dolgo gospodinjila na domu. Privadila se je gospodinjstvu, biti prva ženska v hiši in užalilo jo je, ko je morala izročiti svojo oblast rokam ženske v hišo se primoživše. Sla je v svoj kot in se zamislila. Plod teh mislij je bilo spoznanje človeštva in re-signacija. Z leti se ji je oko pomračilo in za vrstjo so legle gube na nje obledelo lice.
Bilo je še zgodaj v jutro, ali berači so bili že pri svojem živahnem, nervoznem poslu. Teta je metala krajcarje na levo in na desno. Povedati moram, da moja teta ni bila skopa, kakor se navadno misli o starih ženicah, katerim Bog ni naklonil svojega ognjišča, pa tudi po nepotrebnem ni dala groša izpod palca. V cerkvi je rada izpustila težak novčič v pušico; kadar so se darovale sveče za cerkvene potrebe, nesla je vselej nekoliko prešerno zeleno, to je, najdražjo svečo okolo oltarja; otročajem je rada kupovala to, kar razveseli otroško dušo, a beračem je delila samo na božjih potih in pri cerkvah; doma jih je pošiljala po dan k gospodinji, naj ta, ki si je prisvojila vse prijetnosti gospodinjstva, ukusi tudi njega sitnosti. Ona ni bila prijateljica popirnatega denarja; bila je priča popirnatega poloma ob francoskih vojskah, katerega ljudje dolgo niso mogli pozabiti; hudovala se je na bankovce in  njih padajočo veljavo in večkrat sem jo slišal tožiti,  da
344                              Nejčetov Frančišek:  Kako sem prvikrat rdmal.
narastajoča draginja ničesar druzega ne pomeni nego to, da »črka bankovec«. Bila je v tesnem svojem razmerji modra gospodinja; žal, da ni stala na ugodnejšem mestu, kjer bi bil dan nje široki gospodinjski duši primeren delokrog, nji na slavo in sorodnikom v prid. Ko je umrla, našli so na dnu nje skrinje precejšen kupček beličev. Jaz sem po nji podedoval dvanajst starih srebrnih dvajsetic, lepe denarce, katere sem nespametnik v dveh dnevih zabunkal v Ljubljani v »Lovševi jami« za svetim Krištofom, kamor zdaj mrtvece shranjujejo. Bog daj nepozabni moji teti srečno večnost, naj se okoplje v vseh blagodatih nebeških!
Ali kam sem zašel z romarske poti! Kako čudno je ustvarjen človek! Kadar se mu odzivljajo spomini zelene mladosti o domačih krajih, ali o kaki dedščini, takrat mu srce in duša sedeta na jezik, smehljaj zleze na lice in samo ob sebi se pripoveduje. Takoj se vrnem zopet na romarsko pot. Gorska ura je bila počasi in slovesno štiri, ko sva se približala cerkvi. Pri znamenji, stoječem pred cerkvijo, pokleknila je teta in mi namignila. Pokleknil sem, toda ne na nje stran, ampak za nje hrbet. Zbal sem se bil razkuzmanega berača Fikuža, ki je sedel poleg znamenja. Fikuž je bil poglaviti malhar naše doline, otroci smo se ga bali, kakor da nosi v svoji malhi tiste preklicane srebrnjake, katere je Iškarijot dobil za Krišča. Proseč po dolini je kazal obraz pust in čmeren, ljudje so rekali o njem, da se drži »kakor bi mu lezli črvi iz nosa«. Ali na božjih potih vender ni bil takšen mrtvičen pustež; zvijal se je dosti prožno, smehljaje gledal, raztezal roki in zvonko je molil za žive in mrtve. Poleg znamenja sedeč je bil popolnoma v svojem elementu in to ga je pogrelo, oživilo in pregnalo odurne sence z njegovega obraza. Za hrbet si je razgrnil malho, na katero se je časih naslonil, na jedni strani je imel poleg sebe prižgano svetilko, na drugi nastavljen klobuk. Če je kaj padlo v klobuk, prenesel je svetilko k pokrivalu in pristalno je pogledal, »kako kaj stoje finance«, celo brsnil je časih s kazalcem v drobiž. Teta je hotela iti mimo njega, kakor bi ga ne videla, ali bistrooki Fikuž je ob pravem času spoznal radodarnico ter iztegnivši roki pojoče zavpil na ves glas: »Oj, ljubi prijatelji in prijateljice, romarji in romarice te svete božje poti, poglejte na mene siroto, obdarujte me siromaka božjega!« Nekako grozno se je razlegalo to moledovanje po temini. Siromak božji se je naslonil na malho, truden oratorskih naporov; teta ga je obdarila.
Prišla sva k cerkvi. Tik grmovja je gorel ogenj, okolo katerega je sedela gruča romarjev in prepevala pobožne pesmi.   Teta je vrgla
Nejčetov Frančišek:  Kako sem prvikrat rdmal.                               345
nedogorele trske v ogenj. Po deskah in na vozičih so spali romarji in trgovci obojega spola. Krotak odsev prve zarje je naznanjal, da se bliža dan. Stopila sva v cerkev. Po klopeh in pri stranskih oltarjih je dremalo dokaj ljudstva. Sredi svetišča je čepela zguzena postava Petračkovega Boštijana poleg kebla pitne vode. Ta farizej je ob shodih studenčnino prodal, podnevi pred cerkvijo, ponoči po cerkvi. Ko se je teta priporočila pri stranskem oltarji pred podobo svetnika-čudodelca, potegnila me je za sabo pred veliki oltar, kjer sva pokleknila.
Gledal sem po širokem prostoru okolo in okolo. Vse je bilo tako skrivnostno, slovesno in neslovesno. Ob stenah in v kotih je kraljevala gosta tema; iz nje je gledal tu in tam podkovan čevelj, kuštrava glava, stisnjena pest, žensko krilo. V visečih svetilkah so brlele rdeče in zelene luči; njih žarki so se otrinjali ob zlatih opravah svetnikov in svetnic, ki so zrli na vse mogoče strani. Rožljale so brojanice, loputale duri, koraki vstopivših romarjev so odmevali, no-sovifflso kar piskali in peli, V klopi nad menoj je slonela ženska in globoko dihala tiho kimaje z glavo, poleg nje je hrkal in hropel romar. Skozi okno je padala mrkla svetloba na oltar, žarek svetilke se je opiral naravnost ob obličje lesene podobe svetnikove. In ta svetnik je gledal tako drobno in naperjeno name!
Do takrat še nisem bil nikdar ponoči v cerkvi, toda slišal sem dostikrat o grozah, ki se dogajajo ob nočnih urah tam in na pokopališčih. Oživela je otroška domišljija, spomnil sem se takih pravljic in groza me je prevzela. Pogledal sem na teto, če je tudi nje kaj strah, ali ona je čebljala in čebljala svoje molitvice in ni se zmenila zame. Zdrknil sem počasi s kolen, poravnal se, položil roko na kamnato stopnico in prislonil uho .... Truden zadremljem . . . Sanja se mi, da svetnik izteza roko po meni .... Hotel sem zakričati na ves glas, a tu me je prebudila teta, položi vsi roko na mojo ramo. Vstal sem, segel po štruklji in klobučku, in ne da bi se ozrl v oltar, bežal sem za teto venkaj na beli dan.
Precej sem pozabil težkih sanj, ko sem ugledal jutranje solnce in toliko pražnje oblečenega ljudstva. Po vseh straneh so lezli romarji po peščenih potih in stezah na goro, po vseh straneh so razodevali berači svoje pretege in žalosti radodarnemu človeštvu in kazali svoje govorniške sposobnosti; Fikužev glas, dasi nekoliko hripav, zatapljal je še vse druge. Trgovci so že razprostrli, razobesili in razpoložili svoje blago. Večno bi človek stal pri teh razstavkah in pasel pogled, pa teta ni hotela,   vedla me je za   cerkev,   kjer  so   delovala   merkan-
34-6                              Nejčetov Frančišek:  Kako sem prvikrat romal.
tilska bitja nižje vrste. Tu je suhljat dedek mrcvaril in rezal kuhanega koštruna na porcije; pomagala mu je naduhla ženska, ki je pobirala novce od gostov in delila juho. Poleg te dvojice je imela starikova babnica poln verbas prijetno vonjivega pšeničnega kruha na prodajo, in da bi bilo vse pri roki, kar okrepi in poživi pobožnega človeka, utaboril se je precej za verbasom Petračkov Boštijan z dvema kebloma pitne vode. Pa Boštijanova kupčija je bila slaba, ker je bilo še prezgodaj in ker se goreči pobožnosti prilega dosti bolje vino, nego voda. Tudi kave se je prodajalo obilo. Neka babnica je teto klicala k svojemu ognjišču, toda teta je odmignila z glavo in z roko. Kave ni marala po nobeni ceni in kupila je rajši juhe. Ko sva se okrepčala in prevetrila, odšla sva zopet v cerkev, ker pričela se je prva maša s pridigo.
Pririla sva se pred veliki oltar. Bil je že velik dan in vse sveče so gorele, videl sem torej vse natančno in razločno. Nad menoj v klopi ugledam Novakovega očeta tam, kjer je ponoči dremala romanca. Neprestano so migali z ustnicama, časih so vzdihnili, časih porož-ljali s križem od brojanic ob klop, časih so tiho pljunili pod noge, z dlanjo otrli nos in sivo pogledali v stran. Pred klopjo je stala njih hčerka Ivanka s sklenjenimi rokami, svetle nedolžne oči obrnjene zdaj na me, zdaj v oltar. Teta se je nagnila k meni, prinesla kazalec k nosu in mi pokazala v oltar rekoč: »Le gori-le glej, pa ročice po-vzdvigni, vidiš Bogca!« Potem se je zameknila in v gorečnosti zebra-joča molitve. Dostikrat poprej me je že teta poučevala, kako se vedi v cerkvi, »da te bode Bogec vesel« in vender sem prišel tisto jutro s pravega tira. Klečeč za njenim hrbtom, sem presukal se na kolenih da sam nisem vedel kdaj, tako da več nisem bil obrnjen k oltarju, ampak k Novakovi Ivanki. Nasmihavala se mi je. Privlekla je iz žepa rdeč odpustek in mi ga skrivaj pokazala. Ali kmalu sem bil kaznovan za tako neprilično vedenje: tista kruta roka sosedova, katero sem že nekaterikrat čutil na pašniku, prijela me je za lase ter me lahno obrnila nazaj proti oltarju. Zato se pa lahko pohvalim, da sem se med pridigo, katero sem razumel vso od konca do kraja, vedel, kakor se spodobi pridnemu dečku. Neprestano sem gledal na duhovnika in zvesto sem poslušal. Tega pa sem se navadil v naši župnijski cerkvi, kjer sem čepeč pred oltarjem svetega Andreja slišal s prižnice toliko mičnih svetopisemskih zgodbic gladko in ubrano povedanih.
Delj nego drugi sva se ponudila s teto v cerkvi. Ko sva stopila iz nje, bila je pri lopah in medičarskih šatorih že prava gneča. Vse je ogledavalo, pretipavalo in kupovalo.    Pred oštirsko kolibo so
Nejčetov Frančišek:  Kako sem prvikrat romal.                               347
stali Novakov oče in, kakor je bilo vidno, pogajali s suhim in hri-pavim človekom ceno za neko stvar. Oba možanca sta bila zelo glasna in tudi nervozna. Poskakovala sta jeden pred drugim, lovila drug drugemu roko in udarjala v roke. Novakov oče so vedno poudarjali številko petnajst, a njih hripavi tovariš je hrešče odgovarjal: »Nak — trinajst, ali češ trinajsti« Pri tem je tako dvigal roko, kakor da namerava Novakovemu očetu namazati trinajst gorkih po dlani. S teto sva postala, da bi pozvedela, o čem gre kupčija in po čem. Ko je pa neznanski hripavec trikrat zapored bil izustil grdo ime hudičevo in se poleg še pridušil, odskočila je teta in se zarila med hrumeče ljudstvo.
Jaz sem bil s tem potem zadovoljen: pririla sva se do medičarja in stala sva pred deskami, ki pomenijo posvetna nebesa za otroke. Kake lepe stvari so ležale in visele pred mano, v vseh mogočih barvah vrtele se mi pred očmi, kakor da je navihani medičar božjo mavrico ukradel z neba in jo razprostrl po belih prtih. Teta mi je nakupila konj cev in kolesec, kolikor jih je poželelo srce in sreča se je priselila k meni. Dalje in dalje sva se rila s teto vedno mimo raznovrstnega blaga in zgovornih prodajalcev. Pri nekaterih lopah sva postala in teta je ogledavala posebno rute. Tu in tam je katero potipala, po-duhala in povprašala o ceni, ali kupila ni nobene. Kupila pa je podobo svetega Valentina, o katerem sva slišala toliko lepega tisto jutro v pridigi. Tako sva počasi prilezla do dedka z bravjimi porcijami. Ko sva prišla poleg ognjišča, vprašala me je teta, če sem kaj lačen. »Nič!« odgovoril sem kratko in veselo. Kako bodem lačen, ki imam polno ruto konjcev in kolesec!
Pri Petračkovem Boštijanu sva stala celo četrt ure. Teta se je rada posmijala temu bore-človeku, ki je bil domd v hribovski vasi in je mnogokrat prišel v našo dolino. Njegova silna nezgubečnost je bila pričina, da se je vsak zadel obenj, posebno otroci. Malokdo je izpil kozarec vode, a vse mu je delalo sitnosti in opravke. Ta je hotel vode zastonj, a Boštijan ne bi dal zastonj ni svetniku v gorski cerkvi, drugi je hotel piti samo prvi kozarec zastonj, drugi kozarec bi pa plačal, če bode še žejen, tretji je zahteval zvrhani kozarec in Boštijan je jecaje dokazoval, da voda ni pšenica, četrti — prvi mogočnež — bi bil rad kupil za jeden novčič poln kebel z Boštijanom vred, peti se mu je hotel zmuzniti z novčičem. In ubogi Boštijan se je med smijočo druhaljo pulil, suval in pehal za uboge novce, da mu je lil pot raz rjavo lice. Ko se je teta naveličala teh burk, pogledala je na solnce, ki je stalo že visoko na nebi in se domislila,   da   bode  čas   odpraviti
348
Nejčetov Frančišek: Kak d sem prvikrat romal.
se na obratno pot domov. Ali nerada se je ločila od gorske cerkve: počasi odhajaje ozirala se je po hramu božjem in po zvoniku, dokler ni odvrnilo nje mislij znamenje, poleg katerega je taboril Fikuž.
Zdi se mi, da sem storil tisti dan poseben korak v svojem življenji, če je res, da stori vsak človek v vsakem vzrastu svojega žitja-bitja po nekaj takšnih korakov pametnih ali neumnih, katerih nikoli ne more pozabiti in katere prične pozneje v zrelih letih smatrati za mejnike svojemu mišljenju. To pa se mi dozdeva zato, ker se od tistega dne dalje nič več nisem bal berača Fikuža.
Povratno pot sva ubrala preko samotne in tihe leščeve doline, da bi se ognila ljudem, ki so iz bližnjih krajev tolpoma vreli na goro k deseti maši. Zavila sva okolo peščenega roba, za kateri se nama je skrila gorska cerkev, in vzela naju je šuma v najmračnejše svoje predele, v svoje mirne in hladne prostore. V leščevi dolini sva počivala. Teta je sedla v zeleno mejo in mi vzela majolikasto ruto. Izvila je štrukelj in zmajevala z glavo videč, da je 6tel. Napela je ustna, kar je bilo znamenje, da tli v nji tiha jezica. V meni se je oglasil črv vesti, ker sem segel samovlastno po potvici. Oh, zakaj ni prej črhnil! Ali nima daru daljnovidnosti, da se oglaša šele po storjenem grehu ? Toda teta moja ni imela moči izreči karajočo žal-besedo, ki bi ostro zadela grešnika. Kmalu se je razkadila nje mehkotna jezica in tem lepše je posijalo solnce sprave. »Glej ga Frančiška,« dejala je z nekim posebnim milobnim naglasom, ki je svojstvo mehkim, brez-silnim ljudem, »kako je pa izluščil in izvrtal, sredico; skorjico bi bil pohrustal, skorjico — skorjica ni za moje zobe!« Take besede so me pomirile; pogledal sem tja, kjer se navadno nahajajo »zobje«, ali samo dva sta še drugovala tam, zarjavela in nagnjena, kakor bi se klanjala drug drugemu. Zal mi je bilo, ker sem jima napravil tako težko delo. Teta je v mojem pogledu brala, da se kesam greha, in ko je razpolovila skorjo, podala mi je večjo polovico. Zagnal sem se v leščevje iztikat za lešniki. V tem, ko sem se potikal po duhteči hosti, zobal maline, nabiral lešnike, molila je teta in se križala, kadarkoli je pozvanjalo na gori. Zapustila sva pot in lezkoma sva se spuščala nizdolu po temnih, s preperelim listjem nastlanih drčah in stezah širokih lesov. Med potjo me je poučevala, kako koristno in Bogu ugodno je, če gre človek s pravim namenom na božjo pot. Pripovedovala mi je povest o starčku puščavniku,   kateremu je sam Bog razodel,   kako   ljuba mu
v                                                         ,
je molitev, katero opravimo kje daleč od doma. Zal, da te povesti ne morem povedati s tetinimi besedami; povem jo tako, kakor se mi je ohranila v spominu.
Nejčetov Frančišek: Kako sem prvikrat romal.
349
»Živel je v starih časih,« tako je pripovedovala teta, »puščavnik, ki je imel zelo daleč od svoje kolibe do studenca. Vsak dan je šel po vode in vselej je pokleknil kraj studenca in goreče molil. Ko se je postaral, jel ga je mrzeti ta dolgi pot in večkrat je prosil Boga, da mu prestavi vodo na kako bližje mesto; ali Bog ga ni uslišal. Nekega vročega dne je koracal starček z izotljeno bučo, ki mu je rabila namesto vrča, po brezsenčni, peščeni stezi k studencu. Premagoval ga je trud in pot, kolena so se mu šibila in zamrmral je in zopet potožil Bogii, zakaj mu ne odkaže kje bliže kakega vira pitne vode. Tu pa se je zgodilo čudo, kakeršna so se rada gajala v starih časih, zlasti po samotah in puščavah. Jedva je izustil puščavnik svojo pritožbo, že mu puhne v nos taka prijetna in mameča vonjava, da jednake ni čutil še nikdar, zajedno pa sliši poleg sebe nežen, mehak glas in ta glas šteje. Ozre se starček, da bi pozvedel, odkod takšen glas in taka vonjava in — oj, čuda — drevo, kakeršnega poprej še nikoli videl ni, giblje se ob njega strani in kadar stori korak on, premakne se tudi drevo poleg njega za korak. To drevo se je šopirilo v najbujnejšem perji in v najlepšem sadji, podobnem češnjam belicam. Gleda starček, gladi si plešo glavo in premišljuje, kaj pač to pomeni, ker nikdar še ni naletel na potujoče drevo, čeravno je poprej, ko ga je še mikal svet, prehodil do malega vse jutrove dežele. Ali to še ni bil konec vsega čuda. Zdajci zapihlja veter, zazibljejo se na potujočem drevesi veje in toli prijetna godba zazveni izmed zelenja, da bi se bil starček morda na peti obrnil in zarajal, da ga ni odvrnilo novo čudo od take posvetne stvari. Nov naval vetra in razgrnejo se veje in prikaže se med vejami angelj božji mil in krasen, zlatolas, lica rdečega, zatilka belega. Sedi krilatec na veji kakor bi jahal, seza z okroglo ročico po belicah, trga jih in potika med rdeče ustnice, zajedno pa na glas pošteva in pošteva. Ostrmi starček, čudom se čudi, ali nič ga ne oplaši, ker navajen je bil že čudes in prikaznij.
»Oj, brate,« tako nagovori puščavček angelja, »ali si ti tisti, ki Bogu seštevili vse, kar je ustvarjenega? Povej mi, koliko leta ptičic pod nebom, koliko se blišči rosnih kapljic po livadah, koliko je nakopičenih peščenih zrnec v puščavi?«
»Prijatelj božji,« odgovori mu na to kratko angelj, »On, ki je ustvaril te stvari, ve njih števila, jaz pa štejem dobra in slaba dejanja človeška.«
»De-te!« pomisli radovedni starček in z roko potegne po pleši. Potem pa pristavi: »Povej mi brate, ki veš . . . koliko se naredi greha na zemlji? Jeli, da je dosti zasejala nečista peklenska sila ljuljike v svet?«
35°                              Nejčetov Frančišek:  Kak d sem prvikrat romal.
»Toliko je greha, kolikor rodi zemlja listja in trave,« odgovoril je angelj hladnokrvno in ravnodušno.
»Oh, da se usmiliš, Bože!« javknil je užaljeno starček in pogledal k nebu.  »Kaj pa dobrih del, teh bode pa dosti menj, dejal bi ?«
»Tudi dobrih del je še obilo med človeštvom: toliko jih bode, kolikor se ziblje kapelj v morji.«
»Oj, hvala Ti, Bože!« vzdihnil je pobožni starček in se napotil dalje. Solnce se je z vso močjo uprlo v njegovo glavo, pot mu je v kapljah padal s čela na sivo brado in na tla. Drevo se je vedno zibalo, šumelo in zvenelo kraj njega, angelj je vedno pošteval zdaj počasneje, zdaj  hitreje.
»Kaj meniš,« izpregovoril je zopet puščavček ogleduje prikazen, »dobrega konjiča imaš ti, nosi in hrani te ob jednem, zabava te in še senco ti dela. In potrebuješ ga, ker nič ni prijetno hoditi peš po ostrem kamničji in po razbeljenem pesku. Ali ne zameri mi, če te vprašam, pokaj šteješ po teh brezljudnih puščavah, čemu ne greš med človeštvo, tja kjer se v bratoljubji razcveto najlepša dela kri-stijanska, tam bi ti naštel dobrih del   štejoč   od   vzhoda do   zahoda.«
»Prijatelj božji,« odgovoril je na to angelj hitro, kakor bi bil že čakal na tako vprašanje, »pošteta so od vzhoda do zahoda vsa dela usmiljenja in bratovske ljubezni in zabeležena v knjigo, iz katere bode sodnik' sodni dan čital vsakemu svoje. Mene pa je Bog še posebej poslal v puščavo, da poštejem vsak korak, katerega ti storiš gredoč po vode in vsako kapljo potu, ki kane s tvoje glave, ker zelo ugodna je Bogu molitev, katero opravljaš kraj studenca in vse te potne kaplje in vsi ti trudapolni koraki bodo prišteti tvojim zaslugam, kadar vnideš v večno vzveličanje . . .« Rahleje in rahleje je zvenela godba med perjem čudnega drevesa, bledeti je začela prikazen, mignila je še jedenkrat pred puščavnikovimi očmi in mahom izginila. Zdaj je spoznal puščavnik, kak6 vrednostni so koraki k studencu in nazaj in v kaki milosti je pri Bogu. Padel je na kolena, pokesal se zaradi mrmranja, zahvalil Boga in goreče ga je prosil, da mu prestavi studenec še jedenkrat tako daleč, da si tem več zasluži za božje kraljestvo. Te prošnje Bog ni uslišal, storil pa je drugo čudo, da bi se Njega slava tem dlje razlegala iz pobožnega srca puščavnikovega. Ko je bil starček opešal, izpremenil je Bog studenčnico v vino, ki je tako okrepilo puščavnika, da je komaril še mnogo let in cel6 po večkrat na dan k žlahtnemu viru oznanjat slavo božjo.«
Solnce je stalo že na temeni gore, ko sva prišla v dolino. Družno sva korakala po prašni cesti srčno vesela in zadovoljna, da sva opra-
Nejčetov Frančišek:  Kako  sem prvikrat romal.                              351
vila Bogu ugodno pot. Lahen krivec je zdaj in zdaj pritegnil, obliznil po cesti in dvignil prozoren oblak prahu. — Ali kdo je stopil s praga Jernačeve gostilnice, stoječe kraj cestnega jarka, kdo je stopil tako težko in silno, kakor bi se bil šiloma odtrgal od gostoljubnega poslopja ? Ali je dolgi birlč terjajoč davke tak6 planil na dvor zbavši se prazne toda stisnjene pesti, ali je bedni potnik s sušo v mošnji tako skočil iz gostoljubne veže hoteč se potuliti ? Ni birlč; da je birič, žandar bi ga branil z nabito puško; ni potnik, da je potnik, v Boga ime bi ga gostili mati Jernaška, to so pa Novakov oče, vračajoč se z božje poti domov. Za njimi je pribosopetila Ivanka s kosom belega kruha v roki. S teto sva se požurila, da bi došla znana r6marja.
»Čudno, čudno,« mrmrala je teta, »da se je Miha tako natrkal; nasrkljal se je pa že zastonj.« Novakov oče so krevsali dosti neredno, noge so jim uhajale na to in na 6no stran, nalegavali so zdaj na desno, zdaj na levo, kakor bi nesli polni naramni koš. Ob strani je drobnela Ivanka, pogrizkavala v kruh in se ozirala nazaj na naju.
»Miha, danes pa kakor svinski rilec švrkas semtertam in kakor megla se vlečeš po cesti!«  zasolila je teta, ko sva došla znanca.
»Po krivci gredo megle, po krivci, vreme bode,« odgovorili so Novakov oče, ki so napak ujeli tetin nagovor.
»Vremce pa bode, vremce, če Bog da, svetega Mohorja zvon se je slišal sinoči,«  pritrdila je teta ogleduje tanke oblačke na nebi.
»Oh — oh, Mica!«  vzdihnili so Novakov oče.
»I, kaj pa je?«  vprašala je sočutno teta.
»Le meni verjemi ... le meni verjemi!«
»Kaj ?«
»Imeli bodemo še vroče dnove: sproti se je delala rja včeraj v jutro na kosi.  Otava se nam lepo posuši .  . .  Uh!«
»Podoba je takšna.«
Sijale so oči Novakovemu očetu, kakor šarcu kraljeviča Marka v bojih z dušmani. Teta se je tiho smijala. Ona je rada navila človeka, ki je zabredel v beden ali smešen položaj, ali dasi se je norčevala, vender je bila vsaka nje beseda in vsa nje duša na strani siromaka: pritajena iskra milosrčnosti se je skrivala za to nasmešljivostjo in nasmešljivost sama je pričala, kako se je razcvela v nji ljubezen do brata trpina.
»Oj, Miha, ti pa take korake delaš, da jih angelj ne more šteti, če prav bi jih hotel,« prišpilila je teta po kratkem premolku. Novakov oče so se pritajili in ničesar na to niso rekli.     Sestovilili   so   dalje in
352                              Nejčetov Frančišek:  Kako sem prvikrat romal.
prebirali take nepravilne korake, da podobnih najbistroumnejši vseh generalov ni kos poštevati.
»Kaj si pa prodajal na gori? Videla sem te, kako si sejmoval z dobovskim Tinetom«, pozvedavaia je teta.
»Volno sem prodal . , . oh, volno!«
»I, po čem je že volna?«
«Je po trinajst, pa je po štirinajst in je po petnajst grošev, kakor je volna,«
»To pa zopet lep denar potegneš.«
»Vraga potegnem! Za davke mi je bil posodil Dobovski še v posti ... na pšenico, sem dejal. Oh, ljuba duša, saj ti ne veš, kaj  so
davki, ti ne veš!«
»Kaj bi ne vedela! Prava reč! Saj jih moj brat tudi plačuje, rad
ali nerad.«
»A __ a . . . ti ne veš,   kako   težko   de   za  nič  švrkati v kresiji
bankovce na mizo: puc, puc, puc, puc! (Novakov oče so pokazali, kako se šteje in zmika denar izmed prstov.) Glej, tako zdaj svet le . . . legirajo, da jim znosi vse, kar pridelaš, v kresijo ... Ti hudiči!«
»Kaj bi zat6 klel!«  posvarila je važno teta.
»Zareče se tak6 časih.«
»Z božje poti greš, pa se ti vedno vrti tisti peklenski maček na jeziku. Kakšna je to božja pot!« Teta je imenovala hudiča peklenskega mačka, če je tako naneslo, da se je morala spomniti tega sovražnika človeštva. »Grum, šent in namerkej«, to so bile jedine kletvice, ki so se uporabljale v naši hiši; pa to — hvala Bogu — še kletvice niso, kakor je dejala teta, ki se je zaradi teh temnih besed posvetovala s svojim izpovednikom. Novakov oče so se površno ozrli na njo.
»Jelite oče, backe poženem pa jaz v Dob?« poprosila je zdajci Ivanka in od strani zažmerila z očmi na očeta. Solnce ji je sijalo naravnost v obličje.
»Backov pa ti ne poženeš, čemu bi ti gonila backe?«
»Kaj si ovce tudi prodal?«   vprašala je teta.
»Prodal . . . Ohl . . . Živino prodaj, žito prodaj in spomladi hodi v Ljubljano v malin, če nisi gol, kakor ta-le prst!« Potrtost in ubi-tost je bila uprizorjena na lici Novakovega očeta. Vinski duhovi so se že razkadili.
»Jelite, mojih backov pa niste prodali?« pridejala je Ivanka, veselo priskočila in vgriznila v kruh.
»Tvojih pa ne,« odgovorili so Novakov oče in se rahlo teknili hčerkinega ramena.
Nejčetov Frančišek: Kakd sem prvikrat romal.
353
Videč Novakovega očeta v takem bednem položaji osrčil sem se tudi jaz in začutil in spoznal sem potrebnost, da jih po svoje poučim in jim svetujem. Po ceni se dobi dandanes poučna beseda; prave, krepke in izdatne dejanjske pomoči pa ni od nikoder.
»Čemu pa volno prodajate?«  vprašal sem jaz.
»Sila me sili, dolg treba plačati.«
»Mari bi si dali naredit sivo suknjo, kakeršno imajo naš oče,« zablebetal sem in nisem pomislil, da govorim nepriličnost.
»Bila bi siva suknja, bila!«
»Saj časih tudi Vas zebe.«
»I, kaj pa, da me zebe. Tja-le o božiči pa tako poleže mraz tu-le po levem stegnu gori v život, tako poleže, da kar strese človeka. Lej ga, nedolžno dušo . . . nove suknje pa kar res potrebujem. Že prav praviš . . .« Trudno so se mi nasmijali, segli v žep in mi podali meden srček. Obveselil sem se tega srčka, ker sem ga smatral povračilom za svoj modri svet in ker mi teta ni kupila srčka rekoč, da srčki niso za otroke.    Med takimi pogovori smo prišli domov.
Ali ni se končal srečno tisti dan. Popoludne Dimke nisem gnal na pašo, ker so se bali, da zaspim na pašniku. Z očetom sva sedela poleg ulnjaka in »pasla« bučele. Tu se je pripetilo, da je sedla jata vrabcev v naše proso, ki se je bilo že vlatilo na njivi za cesto.
»Ej, namerkeja!« jeknili so oče ugledavši nadležne goste in pljunili. »Frančišek, ti si urnih nog. Teci, teci tja za cesto in prepodi šenta vrabjega s prosa! S kamenjem jih!«
Zadirjal sem po tratini, skočil čez ograjo na cesto, pobral kamen . . . Ali kdo stoji prihuljiv sredi ceste, kdo leno pika in kavsa v nasuto kamničje? Oj, to je cesarski mož, cestar Rjaveč pod klobukom, okrašenim z rmenim dvoglavim orlom. Zleknil se je po konci in me osato in strašno pogledal, kakor bi me hotel ugonobiti, ker sem pobral kamen na njegovi cesti. Zamrla sta mi o tem pogledu srčnost in veselost, padel je kamen iz roke, potisnil sem klobuk na glavo in, kar so nesle noge, bežal nazaj k ulnjaku. Ko so oče videli, da nisem prepodil vrabcev, po tresli so nejevoljno z glavo rekoč: »Za kmetska dela ti že ne bodeš; v šolo te dam,   če bodeš pamet rabil, da bodeš   morebiti   za   gospoda.«
Od tistega dne dalje so vedno nekaj težkega premišljevali, večkrat so me bistro pogledali, globoko ohnili in vzdihnili, prav kakor bi vlekli debelo bruno iz sebe, in pogostoma so mi govorili o ljubljanskih šolah, o gospodih in o čestitem duhovskem stanu. Leto pozneje sem moral v Ljubljano. Tako sta zakrivila tisti Rjaveč in pa šent vrabji, da sem se moral učiti in da mi je mnogo prezgodaj minila sreča otroških let.
SS®@r^>                                                             23