„DOM IN SVETV 1890, štev. 6.
191
»Beitrage zur Geschichte der Steno-graphie bei den Sudslaven.« Mit einem Anhange : Kurze Entvvicklungsgeschichte der Kunst uad Wissenschaft bei den Slovenen, Kroaten, Serben und Bolgaren. Erinnerungen aus den letzten anderthalb Decennien von Anton Bezenšek, Professor am Beal-Ober-gyrnnasium »Alexander L« in Philippopel etc. etc. Mit einer Einleitung versehen von Kari Hempel, vereideter Sachverstandiger fiir Steno-graphie. Berlin 1890. Kommissionsverlag der akademischen Buchhandlung L. Hartmann in Agram.« Kaj zanimiva in dobro pisana knjižica, katero je spisal naš še mladi, vendar ve-lezaslužni rojak (štajerski Slovenec), gosp. prof, Anton   Bezenšek,   znani  pisatelj slovenski.
Hrvatski narod žaluje zopet ob novih grobovih — grobovih svojih sinov. Ni prav dolgo, odkar je sprovel do hladnega groba: barona Metela Ožegoviča, Franja plem. Žigroviča-Pre-točkega, dr. Antona Kovačiča, Karola Ferkica in Ivana Fiamina.
Baron Metel Ožegovic se je rodil v Zagrebu 1. 1814, kjer se je po dovršenih študijah hitro popenjal od službe do službe, in ko se je leta 1835 oglasil Gaj, budeč narod, bil je Ožegovic med tistimi, kateri so Gaja podpirali z besedo in dejanjem. Leta 1848 je že bil predstojnik banskega »vieča«, odkoder so ga prestavili k ministerstvu, pozneje povzdignili za svetovalca vrhovnega sodišča in potem za državnega in tajnega svetovalca. Zastopal je večkrat svojo domovino, kjer se je vsikdar vestno potegoval za njene pravice. Ko je bila leta 1849 prazna škofija bosensko-sremska, opozoril je Ožegovic višje kroge na mladega in duhovitega dvorskega kapelana Strossmaverja, v katerem je hrvatski narod dobil največjega dobrotnika in boritelja za sveto vero in milo domovino. Zadnje dni je preživel v Hietzingu pri Dunaju, kjer je umrl 10. svečana t. 1.
Dnev24. prosinca je umrl v Zagrebu Franjo plem. Žigrovič-Pretocki. Tudi on je ugledal beli svet v Zagrebu istega leta, kot Ožegovic. Za prebujanje naroda se je oglasil najprej v pesmi »Molitva« in pozneje se je povrnil k pravoslovnim študijam, tedaj je napisal »Das Verhaltniss Croatiens zu llngarn«, kjer brani svojo domovino, katero je zvesto ljubil do smrti — pobijajoč madjarskega zgodovinarja Horvatha. Ker Ožegovic leta 1861 ni hotel sprejeti časti hrvatskega kancelarja, zato jo je dobil znani pesnik Ivan Mažuranič; Žigrovič pa je postal podkancelar in je Mažuraniča vestno podpiral. V tem času je napisal: »Ueber das Selbststim-mungsrecht der Konigreiche Dalmatien, Croa-tien und Slavonien.«
Posebno nam ugaja sklep te knjižice, ki slove preveden v slovenščino tako-le: »Ni še dolgo, ko so govorili v zapadni Evropi z nekakim zaničevanjem o ,zanimivih' narodih tam doli na balkanskem polotoku in sosednih deželah. Upamo, da jim ne bodo več — če se bodo ž njimi natančneje seznanili — zaničljivo dajali tega pridevka, ampak da se bodo v resnici in s tako pazljivostjo zanje zanimali, kakoršne so vredni zaradi hitrega kulturnega napredovanja. Da bi vzbudil v čitateljih to zanimanje in da bi oni mogli pravično soditi o kulturnih naporih in duševnem napredku južnih Slovanov, napisal sem te vrstice.« Blagovoljni čitatelj! zdaj veš, v kakem smislu je pisana knjižica, j. L—n.
Ko je leta 1865 stopil v pokoj, deloval je zopet na hrvatskem književnem polju, izdal »Pjesme Franja Pretočkoga«, prestavil Kiriničev spis: »de municipalibus juribus et statutis Reg-norum Dalmatiae, Croatiae et Slavoniae« in Paulvev: »urbarski sustav kraljevina Hrvatske i Slavonije.« Napisal je drame: »Sejslav Ljuti«, »Veronika Desinič«, »Razbojnikova žena« in »Spljetski čarobnik« ; prestavil je Grillparzerjevo »Die Ahnfrau — Prababu« in Schillerjevega »Don Carlosa« ; kot dvakratni predsednik gle-diščnega odbora ima tudi veliko zaslugo za hrvatsko opero.
Tretji je grob mladega pisatelja in pesnika dr. Antona Kovačiča, kateri je umrl 10. grudna 1889.1. Bajni je poslednje dni sestavljal za »Matico hrvatsko« dramo »Doktor od knjiga«, v kateri je glavna oseba »neumnež«; a pisatelj se je vanj tako zamislil, da je sam izgubil um in nekoliko dnij potem umrl. Zaradi njegovih povestij ga ne moremo hvaliti, posebno ne zaradi zadnje večje povesti »U registraturi«, ker je tukaj preveč nezdravega realizma; pozneje je izdal dve večji povesti »Fiškal« in »Baruničina ljubav«; manjše povesti so tiskane v raznih listih. Pesmi njegove so epične in lirične; posebno v satiri je večkrat šibal politične nasprotnike in neprijatelje svoje domovine. Skoda za zmožnosti njegove, ki niso služile vselej dobri stvari. A sedaj naj počiva v miru!
Dne 28. sušca t. 1. je pobrala nemila smrt Hrvatom pisatelja: Karola Ferkica, župnika v Križevcu, kateri je med drugimi znanstvenimi in zabavnimi spisi napisal tri lepe povesti: »Španjolci u Hrvatskoj« , »Krvavi sabor« in »Brat i sestra ili bitka na križevačkom polju«.
Dne 25. aprila je izgubil hrvatski narod — Ivana Fiamina.
Ivan Fiamin se je rodil 9. junija leta 1833 v Skrbičih blizu Opatije. Ko je bil Ivan še otrok, preselili so se stariši na Beko,   kjer je obisko-
Novi hrvatski grobovi.