29 Uvod Prizadevanje znanosti in kmetov za ustvar- janje in izboljšanje razmer za kmetijsko pridelavo na Ljubljanskem barju je proti koncu 19. stoletja obrodilo sadove. Barje je bilo osušeno do take mere, da je omogočilo kmetijsko pridelavo. V prispevku ne želimo razpravljati o upravičenosti ali neupraviče- nosti osuševanja in spreminjanje barja v ro- dovitni svet. Govorimo o ljudeh, ki so stro- kovno, pošteno in dobronamerno delovali v korist Barjanov in celotne dežele. Kmetijstvo v 19. stoletju Slovensko kmetijstvo je od zemljiške od- veze do konca 19. stoletja preživljalo hude krize, ki so bile povezane tudi z visokimi denarnimi odškodninami za zemljiško od- vezo in visokimi davki. Oteževalna okoli- ščina je bila kot posledica dednega zakona (1868) tudi velika razdrobljenost kmečke posesti. V tem času so zaradi zadolženosti propadle številne kmetije in propadli kme- tje so se množično izseljevali, predvsem v Ameriko. Tok dogodkov je proti koncu 19. stoletja ubral nekoliko bolj ugodno pot. Za ta čas je značilno izboljševanje razmer v kmetijstvu in s tem tudi na podeželju. Spremenila se je tehnologija kmetovanja, uveljavljala se je specializacija kmetijske pridelave, ki se kaže kot prehod na inten- zivno hlevsko živinorejo. Uporaba hlevske- ga gnoja pomembno izboljša in spremeni način poljedelske pridelave, kjer se uve- ljavi vrstenje poljščin. Razmah industrije je omogočil pocenitev orodja in strojev, ki so sedaj postali dostopni tudi srednjim in manjšim kmetom. Še konec 18. stoletja je nemški agronom Al- brecht Daniel Thaer objavil tripoljni kolo- bar ter humusno teorijo o kroženju snovi. Sredi 19. stoletja je nemški kemik Justus v. Liebig objavil znamenito »mineralno« teo- rijo in »zakon o minimumu«, Gregor Men- del iz Moravske na Češkem pa objavi zakon o dedovanju v rastlinskem svetu. Navedena odkritja in spoznanja so ustvarila temelje za znanstveni razvoj agrarnih znanosti, ustanavljanje znanstvenih društev, kmetij- skih družb ter poskusnih in raziskovalnih postaj. Janko Verbič1 DRUŠTVO ZA POSPEŠEVANJE OBDELOVANJA LJUBLJANSKEGA BARJA DRUŠTVO ZA POSPEŠEVANJE OBDELOVANJA LJUBLJANSKEGA BARJA 30 Vrhniški razgledi Kmetijske in gospodarske razmere na Ljubljanskem barju do konca 19. stoletja Kranjska kmetijska družba, ustanovljena 1767, je bila vseskozi stalnica v prizade- vanjih izboljšanja razmer za kmetijstvo na Ljubljanskem barju. V 18. stoletju so bili posamezni poskusi osušitve barja, ki so omogočali širitev kmetijske pridelave. Najbolj znan je Franc Matej Zorn, ki je leta 1769 s kanalom Cornovec2 osušil del barja in dal zgled tudi drugim kmetom predvsem na obrobju barja, ki so mu sledili. Tako je opat samostana Bistra na Bistriškem mahu poskusno kopal osuševalne jarke. Pri tem pa je zanimivo, da so pri tem ohranjali šo- tno plast in je niso požigali. Najbrž so se po menihih zgledovali tudi vaščani Bla- tne Brezovice, ki razen redkih izjem niso nikoli požigali šote. Kmetje v vaseh na ob- robju Ljubljanskega barja in na barjanskih osamelcih so imeli že pred osuševanjem tudi primernejša zemljišča za obdelavo na barjanskih osamelcih ali višje ležečih ze- mljiščih obrobja barja. Bolj ali manj gosto omrežje osuševalnih jarkov ob barjanskih osamelcih Bevke in Blatna Brezovica ter na Drenovem Griču kažejo že karte iz leta 1780. Tok kmetovanja je odločilno zasukal leta 1780 izkopan Grubarjev kanal, ki je po- večal obseg barja, primernega za kmetijsko rabo. Nov velik mejnik pri osuševanju je bilo leto 1825, ko so intenzivno začeli ko- pati prekope in jarke in istočasno poglobili Grubarjev kanal in Ljubljanico, ter na njej odstranili mline in jezove. Tako se je lahko začela kolonizacija, ki je znana predvsem z vzhodnega dela barja, kjer so nastale po- polnoma nove naselbine, kot je Črna vas, najbolj tipičen primer kolonizacije. V dru- gačni obliki je bila prisotna tudi v vrhniški okolici, ko je povečanje zemljišč, primer- nih za kmetijsko rabo, omogočilo razvoj obstoječih in tudi nastajanje novih kmetij s priseljenci iz okolice3. Do konca 19. stoletja so zaradi prejšnjih pomanjkljivosti potekala obsežnejša osu- ševalna dela še od leta 1857 do 1867. Poleg tega se je zaradi rezanja, požiganja, sese- danja in mineralizacije šote višina barja stalno zniževala. Leta 1877 je deželni zbor sprejel deželni zakon o »obdelovanju Lju- bljanskega barja« in na njegovi osnovi je bil naslednje leto ustanovljen Glavni odbor za obdelovanje barja. Odbor je imel nalogo, da vzdržuje infrastrukturo dotedanjih osuše- valnih del, od deželne vlade je prevzel tudi skrb za osuševanje in obdelovanje barja. Temeljite priprave za ponovno osušitev so se začele leta 1879, do izvedbe je prišlo šele v 20. stoletju. Zgrajena Južna železnica (1857) je na eni strani pomenila konkurenco prevozništvu in s tem manjšo porabo sena, na drugi stra- ni pa je zaradi učinkovitejšega in cenejše- ga transporta seno postalo tržno blago, ki 14. Poziv za pristop k društvu (Izvestja društva v pospeševanje obdelovanja ljubljanskega barja za leto 1903, Ljubljana 1903). 31 so ga kmetje prodajali po delu takratnega Avstro-Ogrskega cesarstva. Proti koncu 19. stoletja se je na barju zgodil še en preobrat, ko je začelo zmanjkovati šote, ki so jo od sredine 19. stoletja rezali za domačo upora- bo in tudi za potrebe industrije. To sicer v vrhniški okolici ni imelo posebnega vpliva, ker so šoto vseskozi rezali za lokalno upo- rabo. Poleg južne je bila leta 1899 odprta lokalna železnica Ljubljana–Vrhnika, ki pa je v mnogo manjši meri kot Južna železnica konkurirala prevozništvu/furmanstvu in čolnarjenju na Ljubljanici. Postranski zaslužki kmetov so počasi usihali, hitro naraščanje nekmečkega prebivalstva je zahtevalo intenzivnejšo tržno pridelavo. Ustanavljanje poskusnih postaj in preskuševališča Modernejši/drugačen način kmetovanja je pomenil tudi nujnost izobraževanja kme- tov. Ustanavljali so različne kmetijske šole in poskusne postaje. Leta 1826 je Kranjska kmetijska družba v svojih dolgoletnih pri- zadevanjih za osušitev, poselitev in obdelo- vanje barja ustanovila na Volarju med Iščico in Ljubljanico poskusno postajo, ki se je ob obisku cesarja Franca in cesarice Karoline leta 1830 njej v čast poimenovala Karolinški dvor in Karolinska zemlja. Na poskusni po- staji so preskušali in uvajali razne poljščine, vrtnine in različno rabo travinja. Že uveljavljena Kranjska kmetijska družba je za svoje strokovno, praktično delovanje poleg poskusnih polj, ki jih je že vodila, po- trebovala kmetijsko-kemijska preskuševali- šča, ki bi lahko bolj poglobljeno proučevala in v prakso izvedla prej omenjene zakone in teorije. Tako je Kranjska kmetijska družba skupaj z Deželno vlado vojvodine Kranjske in ob pomoči Mestne občine ljubljanske leta 1898 v Ljubljani ustanovila Kmetijsko-kemijsko preskuševališče za Kranjsko. Preskuševali- šče je menjalo imena, vedno pa je znanstve- no in strokovno delovalo tudi na Ljubljan- skem barju. To velja tudi za sedanji Kmetij- ski inštitut Slovenije, ki je njegov naslednik. Na Vrhniki je v tistem času delovala že po- družnica Kranjske kmetijske družbe (1822), Kmetska posojilnica (1881) in Močvirni odbor. V času pred prvo svetovno vojno je delovalo tudi Kmetijsko društvo na Vrhniki (1911), bolje poznano kot Senena zadruga, ki se je ukvarjala z organiziranim odkupom sena. Podobno kot zadruga se je v istem času z odkupom in prodajo sena ukvarjal tudi Oblak (Kraljevš)4. Ustanovitev Društva za pospeševanje obdelovanja Ljubljanskega barja Kmalu po ustanovitvi Kmetijskega kemijske- ga preskuševališča za Kranjsko so na pobu- do direktorja dr. Ernesta Kramerja leta 1900 ustanovili Društvo v pospeševanje obdelova- nja Ljubljanskega barja. Ustanovni zbor je bil 8. nov. 1900 v dvorani Mestnega doma v Lju- bljani. Novico o ustanovitvi so takoj objavili v Kmetijskih in rokodelskih novicah, Slovencu in Slovenskem narodu na Kranjskem ter ča- sniku Edinosti, ki je izhajal v Trstu v Primor- ju. Novica je bila objavljena tudi v Glas naro- da, listu slovenskih delavcev v Ameriki, ki je izhajal v New Yorku. Med ustanovitelji sta bila tudi ljubljanski žu- pan Ivan Hribar in vrhniški župan Gabrijel Jelovšek, tudi sicer osebna prijatelja. Predse- dnik društva je postal in ostal vsaj do leta 1912 Ivan Hribar. Gabrijel Jelovšek je bil ves čas delovanja društva aktiven odbornik in od leta 1909 tudi podpredsednik. Društvo je strokovno in organizacijsko vodil tajnik, ki je bil obenem tudi urednik Izvestij, ki jih je izdajalo društvo. Prvi tajnik je bil ustano- vitelj društva in direktor Kmetijskega-ke- mijskega preskuševališča za Kranjsko dr. Ernest Kramer, ki ga je leta 1907 zamenjal DRUŠTVO ZA POSPEŠEVANJE OBDELOVANJA LJUBLJANSKEGA BARJA 32 Vrhniški razgledi Jakob Turk, prav tako direktor preskuševa- lišča. Društvo so finančno podpirali C. kr. Po- ljedelsko ministrstvo na Dunaju, Kranjski deželni svet in Mestni svet ljubljanski. Pretežni del podpor so dobili od Polje- delskega ministrstva, in sicer okoli 2.000 kron v prvih letih delovanja, do 6.700 kron leta 1912. Občasno je ministrstvo na pro- šnjo društva nakazalo tudi izredno po- moč, tako je npr. leta 1908 znašala skupna podpora 11.000 kron. Kot je razvidno iz samega imena, je bilo glavno poslanstvo društva pospeševati ob- delovanje Ljubljanskega barja. V ta namen je društvo delovalo na gospodarski ter stro- kovno-izobraževalni ravni. Pridelava kakovostne krme na travinju in njivah, za kar si je društvo najbolj priza- devalo, je eden od temeljev razvoja gove- doreje in prireje mleka. Na Vrhniki so bili tako dani pogoji za leta 1904 ustanovljeno mlekarsko zadrugo in leta 1907 zgrajeno moderno mlekarno. V barjanskih vaseh je bila zelo dobro razvita tudi prašičereja, ki je potrebovala predvsem krmo, pridelano na njivah. Gospodarsko delovanje Društvo je za svoje člane organiziralo pro- dajo mineralnih gnojil, semen, kmetijskih strojev ter drugih kmetijskih potrebščin. Svojim članom je dobavljalo mineralna gno- jila in semena kmetijskih rastlin po 30 % nižji ceni, ki jo je pokrilo z delom finančne pomoči Poljedelskega ministrstva na Duna- ju. Podobno je po ugodnejših cenah doba- vljalo kmetijske stroje in opremo. Društvo je nabavljalo izbrane sorte semena kmetij- skih rastlin, ki so se predhodno izkazale v poskusih, torej so bile sorte prilagojene na- šim rastnim razmeram in so dajale zaneslji- vejše pridelke. Preko obeh tajnikov, ki sta bila tudi direktorja Kmetijsko-kemijskega preskuševališča, je imelo društvo znanje in vpogled v tehnično kakovost semena (kali- vost, čistota) in mineralnih gnojil (vsebnost hranil), saj so tovrstne analize izvajali na preskuševališču. Zaloga gnojil in semen je bila v Ljubljani in krajši čas tudi na Vrhniki. Velikost zalog, ki so bile praviloma razprodane, kažejo tudi uspešnost prizadevanja društva v iz- boljšanje obdelovanja barja. Na količino prodanega mineralnega gnojila in semena je seveda vplivalo tudi število članstva, ki je stalno naraščalo. Tako se je zaloga mine- ralnih gnojil gibala od 39 ton leta 1904, 80 ton leta 1906, 160 ton leta 1908, do skoraj 400 ton leta 1910. Tukaj velja omeniti, da so v prodaji prevladovala predvsem mineralna gnojila, ki vsebujejo fosfor ali kalij; prodaja čilskega solitra, ki vsebuje dušik, je bila do- kaj skromna. S čilskim solitrom so gnojili poljščine, tj. predvsem peso, na travinju ga niso uporabljali. Omejena uporaba je bila posledica zelo visoke cene čilskega solitra in poznavanje zakonitosti gnojenja poljščin in travinja, kjer lahko samo s fosforjem in kalijem občutno povečamo pridelke. Podobno se je količina prodanega semena žit, trav, detelj, ajde, lanu in pese od 2.600 kg leta 1904 povečala na slabih 7.000 kg v letu 1910. Gre predvsem za takrat novejše sorte kmetijskih rastlin z boljšimi agro- nomskimi lastnostmi, kot so jih imele stare domače sorte. Poleg teh so v pridelavo uva- jali tudi vrste (npr. sladkorna pesa), ki se jih do takrat na Ljubljanskem barju ni pri- delovalo. Z namenom pospeševanja sadjarstva so na Karolinski zemlji in kasneje tudi v Črni vasi napravili društveno drevesnico. Sadike so brezplačno delili med člane društva pred- vsem z namenom zasaditve obrobja poti, cest ter okolice kmetij. Za zasaditev javnih površin, predvsem javnih drevoredov, so sadike delili tudi včlanjenim županstvom. 33 Leta 1906 so članom društva brezplačno razdelili 1.500 in leta 1910 že 10.000 dreves. Poleg preskrbe prebivalstva s sadjem so na ta način bogatili tudi kulturno krajino. Naj- brž po barju še rastejo nekatera sadna dre- vesa iz tistega časa. Društvo je s pomočjo Poljedelskega mini- strstva kupilo tudi sejalnice za žita in trave, pluge, slamoreznice in natančne tehtnice, ki so jih člani lahko po potrebi brezplačno dobili v uporabo. Zaradi majhnega števila teh strojev jih verjetno v vrhniški okolici niso nikoli uporabljali. Publicistična dejavnost Društvo je izdajalo Izvestja, ki so bila ti- skana v 1.000 izvodih, kar je za tovrstno tematiko visoka naklada tudi za današnji čas. Urednika sta bila dr. Ernest Kramer (1902–1905) in ing. Jakob Turk (1906–1912). Izvestja so objavljale novice o društvenem delovanju, kot so seje odborov, poročila občnih zborov in finančna poročila društva in društvenih preskuševališč. Jedro Izvestij so sestavljali natančna poročila rezultatov poskusov na društvenih preskuševališčih in kasneje rezultatov poskusov pri kmetih. Poleg strokovne razlage poskusov so rezul- tati prikazani tudi v obširnih preglednicah. Gnojilni poskusi so pogosto tudi ekonom- sko vrednoteni. Na ta način so poskušali čim bolj prepričljivo prikazati smotrnost gnojenja z mineralnimi gnojili. V Izvestjih so redno izhajali daljši stro- kovni članki, ki sta jih pisala prej omenje- na urednika. Članki si kronološko sledijo tako: Umetna gnojila s posebnim ozirom na njih uporabo na barju, Najboljše vrste trav, Osuševanje barskih travnikov, O mešanju travnih semen, Opis trav, Nekaj važnih po- ljedelskih strojev, Umno pridelovanje krme na ljubljanskem barju (3 deli), Izbrana poglavja o temeljih novodobnega kmetij- stva (Kemija) in O pridelovanju krompirja in sladkorne pese na Ljubljanskem barju. Strokovni članki so bili aktualni tudi širše v slovenskem (kranjskem) prostoru. Pome- nijo tudi temelj za strokovne knjige Travni- štvo I in II del (1924 in 1925) ter Pašništvo (1938), avtorja Jakoba Turka. Posebno pozornost zasluži tudi obširna mo- nografija dr. Ernesta Kramerja Ljubljansko barje, največje in najbolj zanimivo barje Av- strije v naravoslovnem, kulturnotehničnem in kmetijskem pogledu, ki je izšla v Ljubljani leta 1905. (Das Laibacher Moor, das grösste und interessanteste Moor Österreichs in naturwissenschaftlicher, kulturtechnischer und landwirtschaftlicher Beziehung, Lai- bach 1905) Monografija zaradi Kramerjeve prezgodnje smrti žal ni izšla tudi v sloven- skem jeziku. Monografija je še mnogo let služila kot izvrsten/nepogrešljiv vir informa- cij različnim raziskovalcem (zgodovinarji, 15. Naslovnica Izvestij za leto 1903. DRUŠTVO ZA POSPEŠEVANJE OBDELOVANJA LJUBLJANSKEGA BARJA 34 Vrhniški razgledi geografi, geologi, hidrologi, biologi, agrono- mi) in ima danes zgodovinsko in še vedno tudi strokovno vrednost. Poglavje O kmetij- stvu je napisano tudi na osnovi poskusov, ki jih je na barju v začetnih letih opravilo društvo. V knjigi je natančno opisano tudi preskuševališče Blatna Brezovica. Leta 1903 je bila na Kmetijsko-kemijskem pre- skuševališču za Kranjsko izvedena celovita kemijska analiza (Weendska analiza) sena iz teh poskusov. Vzorec je bil v prvem nizu analiz na nekdanjem Kranjskem. Izobraževalna strokovna dejavnost Poleg upravnika drevesnice je bil edino re- dno plačani član tudi strokovnjak za rabo travinja. Zanimivi so izrazi, ki so se z leti spreminjali od travniškega priglednika, pre- glednika, navoditelja za obdelovanje travni- kov do travniškega mojstra. Njegova naloga je bila predvsem terensko svetovanje kme- tom pri pravilni rabi travinja; poleg tajnika je nadzoroval tudi poskuse na kmetijah. Očitno je bil neko obdobje zaposlen tudi na 16. Naslovnica knjige Das Laibacher Moor das größte und interessanteste Moor Österreichs (Ljubljansko barje, največje in najbolj zanimivo barje Avstrijske). 17. Analiza vzorcev sena, med njimi iz preskuševališča Blatna Brezovica. V opombi je navedeno, da je bila analiza opravljena na Kmetijsko-kemičnem preskuševališču pod vodstvom ing. kem. Jakoba Turka (Das Laibacher Moor, 1905). (Fett – maščobe, Rohprotein – surove beljakovine, Stickstofffreie Extr. Stoffe – brezdušikov izvleček, Roh- faser – surova vlaknina, Asche – pepel, Parzelle – parcela, Kleegras – deteljno-travna mešanica, Wechsel-wi- ese – sejan travnik, Dauer-wiese – trajni travnik, Versuchs-mischung – poskusna mešanica, Mineral-boden – mineralna tla, Brunndorf – Ig). 35 Kmetijsko-kemičnem preskuševališču, saj so na seji odbora sprejeli sklep, naj se pripo- roča C. kr. kmetijskem ministrstvu, da se pri Kmetijsko-kemičnem preskuševališču na- mesto društvenega travniškega preglednika 18. Odločba o državni podpori društvu (Izvestja Društva v pospeševanje obdelovanja ljubljanskega barja za leto 1903. Ljubljana, 1903). nastavi demonstrator za praktično preizku- šanje (Zapisnik o seji odbora, dne 1. februa- rija 1904). Ker je poleg publicistične dejav- nosti društvo občasno organiziralo strokov- na predavanja za kmete, lahko rečemo, da DRUŠTVO ZA POSPEŠEVANJE OBDELOVANJA LJUBLJANSKEGA BARJA 36 Vrhniški razgledi se je ukvarjalo tudi s kmetijskosvetovalnim delom na Ljubljanskem barju. Društvo je imelo knjižnico, kjer so po- leg knjig imeli tudi strokovne časopise. Verjetno je delovala v okviru knjižnice Kmetijsko-kemičnega preskuševališča v Ljubljani. Preskuševališča društva Društvo je na lastne stroške vzdrževalo do največ 10 preskuševališč; od tega so bile v Blatni Brezovici, na Vrhniki in pri Borovni- ci tudi na zahodnem delu barja oz. vrhniški okolici. Blatna Brezovica (1901–1906) Preskuševališče je ležalo na Velikem mahu severno od vasi Blatna Brezovica. Lastnik zemljišča in najbrž tudi soizvajalec posku- sov je bil Jerina Mihael, p. d. Kocjan iz Bla- tne Brezovice. Sestavljale so ga dve parceli skupne velikosti 0,4 ha. Na eni parceli so spomladi leta 1901 posejali večletno travno deteljno mešanico. Semensko mešanico so sestavili na c. kr. Kontrolni postaji za seme- na na Dunaju. V letih od 1902 do 1904 so pridelali v povprečju 4,4 ton sena na ha, kar je glede na gnojenje s fosforjem in kalijem brez dodanega dušika dober pridelek. Leta 1905 so prejšnjemu gnojenju dodali tudi dušik v obliki čilskega solitra in pridelali že 5,6 ton sena na ha. Na drugi parceli so preskušali različne poljščine. Leta 1902 so preskušali Line- burski oves (Lüneburger Kleyhafer) in na- slednje leto Petkuško ozimno rž (Pekuser Winterroggen)5. Primerjali so jo z domačo sorto rži. Leta 1904 so na isti parceli pose- jali ajdo, ki je dala 1.300 kg semena na ha. (Povprečni pridelek ajde v Sloveniji je sedaj okoli 1.000 kg na ha.) Kasneje so preskušali tudi novejšo sorto krmne pese. 19. Preskuševališče Blatna Brezovica leta 1903. Na levi strani je posejana večletna travno-deteljna meša- nica, na desni Petkuška ozimna rž. Ena redkih znanih fotografij, kjer je upodobljen dr. Ernest Kramer (levo), desno ob rži stoji Mihael Jerina. (Izvestja društva v pospeševanje obdelovanja ljubljanskega barja za leto 1903, Ljubljana 1903). 37 Vrhnika (1904–1907) Glavni povod za postavite poskusov na Vrhniki je bila potreba po preskušanju tudi na trdinskih tleh6 Ljubljanskega barja, ki so pogosta tudi na vrhniškem območju. Za primer takih tal so izbrali zemljo med sta- rim vrhniškim kolodvorom, osamelcem Si- nja Gorica in Ligojno. Tu so vzeli vzorce ze- mlje in že leta 1904 naredili kemijske anali- ze vsebnosti dušika, apna (CaO), magnezija (MgO), kalija (K2O) in fosforja (P2O5). Za poskuse na mineralnem barju je zemlji- šče velikosti 1 ha odstopil odbornik dru- štva in vrhniški župan Gabrijel Jelovšek. Po opisu lokacije »na novi vožni poti, ki veže državno cesto z Ligojno« in glede na to, kje je bila Jelovškova (Špeharjeva) zemlja, je bilo poskusno mesto na območju sedanje osnovne šole Antona Martina Slomška ali preko povezovalne ceste na območju seda- nje obrtne cone. Na preskuševališču so ugo- tavljali vpliv gnojenja s fosforjem in kalijem na pridelek travne ruše. Ugotavljali so raz- like med delovanjem fosforja v rudninskem superfosfatu in alžirskem surovem fosfatu. Preskušali so tudi dosejavanje travne ruše s travno-deteljnimi mešanicami. V poroči- lo za leto 1905 so navedli slabe uspehe pri izboljšanju travnikov, predvsem zaradi za- močenih tal. Tudi na osnovi tega poskusa so kasneje v strokovnih člankih in pripo- ročilih za rabo travinja poudarjali potrebo po predhodni osušitvi mineralnega barja (v tem primeru ne gre za poplave, temveč za visoko podtalnico) in šele kasneje tudi gnojenje. Poskus so vzdrževali do vključno leta 1907. Borovnica (1904–1905) Preskuševališče je ležalo vzhodno od gra- du Bistra pri Borovnici na zemljišču kmeta Franca Suhadolnika iz Borovnice. Vključe- valo je trajni travnik (0,52 ha) in štiri manj- še njive s skupno površino 0,36 ha. Na traj- nem travniku so izvajali gnojilne poskuse z mineralnimi gnojili (kalijeva sol, tomasova žlindra in čilski soliter) in preučevali izbolj- šanje travne ruše s dosejavanjem izbranih vrst trav in detelj. Na njivah so preučevali različne travno-deteljne mešanice in način setve z različnimi varovalnimi posevki, kjer so uporabili različne sorte jare rži. Poskusi na kmetijah Že leta 1904 so poleg preskuševališč zače- li izvajati poskuse tudi na kmetijah. Tak način se je kasneje leta 1908 popolnoma uveljavil. Preoblikovali so preskuševališča in jih razširili s številnimi poskusi na kme- tijah. Z razliko od preskuševališč, kjer je društvo s pomočjo Kmetijsko-kemijskega preskuševališča za Kranjsko samo izvajalo poskuse, so sedaj poskuse po navodilih in nadzoru društva izvajali kmetje sami. Izva- janje poskusov so na ta način racionalizi- rali in jih še bolj približali kmetom, ki so lahko na svoji njivi ali travniku spremljali primernost novih vrst ter uspeh gnojenja z mineralnimi gnojili. Rezultati poskusov in dobra kmetijska praksa se je na ta način hi- treje širila med kmeti. Društvo pa je dobilo povratne informacije o uspehu pridelave, pridelkih in kmetovih izkušnjah. Poleg gnojilnih poskusov na trajnem tra- vinju in setve različnih travno-deteljnih mešanic so intenzivneje začeli preskušati nove sorte različnih vrst žit, krmne in slad- korne pese, krompirja, fižola, ajde ter nji- hovega gnojenja. V pridelovanje so uvajali takrat najnovejše evropske sorte. Društvo je kmetom za izvedbo poskusov brezplačno preskrbelo mineralna gnojila ali semena. Gnojilne poskuse so imeli standardizirane, kar pomeni, da je bila poskusna shema na vseh kmetijah enaka. Tako so bili poskusi primerljivi. Zaradi zanesljivosti podatkov so del poskusov preverjali. Leta 1908 je bilo tako kar 30 ha in naslednje leto 35 ha raz- DRUŠTVO ZA POSPEŠEVANJE OBDELOVANJA LJUBLJANSKEGA BARJA 38 Vrhniški razgledi ličnih poskusov. V poročilih navajajo, da so imeli vsako leto čez sto poljskih poskusov. V nadaljevanju so kronološko opisani trav- niški, gnojilni in sortni poskusi, ki so se iz- vajali tudi na kmetijah iz vrhniške okolice. Leto 1908 – travniški gnojilni poskus Izvajali so primerjalne poskuse z mineral- nimi gnojili, predvsem raziskave topljivosti fosforjeve kisline v kostni moki v primerjavi s Thomasovim fosfatom. Namen teh posku- sov je bil predvsem zamenjava uvoženega Thomasovega fosfata s kostno moko, ki jo je izdelovala tovarna kleja v Ljubljani. Zaklju- ček obširnih poskusov, predvsem na travi- nju, je bil, da je delovanje razklejene kostne moke enako dobro, v večini primerov celo boljše od Thomasove žlindre. Poleg fosfor- jevih gnojil so proučevali tudi delovanje ka- lijeve soli ter čilskega solitra kot vira dušika. 20., 21. Zanimiv in nazoren prikaz vpliva gnojenja travinja z mineralnimi gnojili. Zgornja fotografija kaže pridelek prve košnje z gospodarjem in gospodinjo, spodnja fotografija prikazuje pridelek druge košnje – otave, kjer gospodar in dva sinova stojijo ob kopicah in tudi s svojo velikostjo poudarjajo različne pridel- ke sena. (Izvestja društva v pospeševanje obdelovanja ljubljanskega barja za leto 1908, Ljubljana 1908). 39 Med 28 primerjalnimi poskusi jih je bilo šest tudi v vrhniški okolici: Tršar Franc, Vrhnika Lenarčič Josip, Vrhnika Jerina Miha, Blatna Brezovica Verbič Josip, Bistra Kobi Anton, Breg pri Borovnici Majaron Ivan, Borovnica Leto 1908 – gnojilni poskus s krmno peso Kot je že bilo omenjeno, je bila zaradi dobro razvite prašičereje na barju pesa poleg buč pomembna krmna rastlina, ki so jo pride- lovali skoraj na vsaki kmetiji. V poskusu so ugotavljali vpliv gnojenja na pridelek pese s hlevskim gnojem in mineralnimi gnojili. Glede na negnojeno obravnavanje, kjer so pridelali 22 ton, so pri gnojenju z mineral- nimi gnojili, tj. z dušikom (N), fosforjem (P) in kalijem (K), pridelali 44 ton korenov na ha. Zanimiv je podatek, da je zaradi hude suše in kasnejše povodnji avgusta po- lovica poskusov propadla. Med 7 uspešno izvedenimi poskusi so kar trije z Vrhnike, in sicer: Kočevar Franc, Vrhnika Jelovšek Gabrijel, Vrhnika Tršar Franc, Vrhnika Leto 1908 – gnojilni poskus s krompirjem Podobno kot pri pesi so ugotavljali vpliv gnojenja na pridelek krompirja s hlevskim gnojem in mineralnimi gnojili. Glede na negnojeno obravnavanje, kjer so pridelali 15 ton, so pri gnojenju s hlevskim gnojem in dodanima P in K iz mineralnih gnojil pri- delali 24 ton krompirja na ha. Podobno kot pri pesi je zaradi hude suše in poletne po- vodnji polovica poskusov propadla in med 8 uspešno izvedenimi poskusi so tudi trije iz istih kmetij z Vrhnike. To so: Kočevar Franc, Vrhnika Jelovšek Gabrijel, Vrhnika Tršar Franc, Vrhnika Leto 1910 – travniški gnojilni poskus Glavni namen travniških gnojilnih posku- sov je bil, kolikšna intenzivnost gnojenja z mineralnimi gnojili pridelovanje sena še ekonomsko prenese. V ta namen so po kako- vosti izbrali zelo različne travnike. Sklepna ugotovitev je bila, da se ekonomsko splača gnojiti predvsem dobre travnike, slabe pa je treba predhodno osušiti. Med 27 travniški- mi poskusi je bil tudi poskus na travniku Jerina Mihaela iz Blatne Brezovice. Leto 1911 – travniški gnojilni poskus Podobno kot leto prej so ugotavljali vpliv gnojenja z mineralnimi gnojili na pridelek sena. Ugotavljali so tudi ekonomski učinek gnojenja. Za poskusne namene so za razli- ko od prejšnjega leta izbrali samo boljše se- jane in trajne travnike. Dosegli so izjemno velike pridelke sena tudi za današnji čas in velik pozitiven vpliv gnojenja z mineralni- mi gnojili (6,1 ton/ha negnojeno: 13,2 ton/ ha PK: 15,3 ton/ha NPK). V poročilu nava- jajo, da tako velikih pridelkov sena do tedaj še niso dosegli in jih tudi niso pričakovali. Med 16 travniškimi poskusi je bil tudi po- skus na travniku Franca Furlana iz Verda. Leto 1911 – gnojilni poskus s krompirjem Ugotavljali so vpliv gnojenja mineralnih gnojil na pridelek krompirja. Podobno kot v prejšnjih poskusih so z gnojenjem povečali pridelek za več kot 100 % (13 ton/ha negno- jeno : 28 ton/ha NPK). Od 15 zasnovanih je tudi to leto pet poskusov poplavilo. Med 10 uspelimi poskusi je bil tudi poskus pri Janezu Jeraju (Marinovc) iz Sinje Gorice. DRUŠTVO ZA POSPEŠEVANJE OBDELOVANJA LJUBLJANSKEGA BARJA 40 Vrhniški razgledi Leto 1912 – poskus s sladkorno peso Gnojilni in sortni poskus s sladkorno peso so izvedli z namenom raziskati možnost pridelave sladkorne pese za tovarno pesne- ga sladkorja. Preskusili so tudi tri različne sorte: Osješko, Mala vanclebenska »imperi- al« in Brabantska bela. Proučevali so slad- korno stopnjo in čistoto korenov sladkorne pese, ki je rastla na različnih tleh ljubljan- skega barja. Sklepna ugotovitev je bila, da bi lahko sladkorno peso uspešno pridelova- li tako na črnih šotnih tleh kot na trdinskih tleh barja. Pridelki in sladkorne stopnje so bile primerljive s takratnimi pridelki Češke, Moravske in Ogrske. Leta 1912 so na barju dosegli pridelek sladkorne pese 47,5 ton/ ha oz. 7.385 kg sladkorja na hektar. Kljub dobrim rezultatom do gradnje sladkorne to- varne ni prišlo, saj se je kmalu začela prva svetovna vojna. Med 72 poskusi jih je bilo v okolici Vrhnike 10: Jelovšek Gabrijel, Vrhnika Tršar Franc, Vrhnika Mesec Ivan, Stara Vrhnika Petrič Franc, Blatna Brezovica Hladnik Franc, Blatna Brezovica Urbančič Franc (Kozina), Blatna Brezovica Oblak Franc, Drenov Grič Jeraj Janez (Marinovc), Sinja Gorica Trček Franc, Bevke Telban Josip, Bistra Leto 1912 – poskus s krompirjem Ugotavljali so pridelke škroba različnih sort krompirja na različnih tleh ljubljan- skega barja. Takrat najbolj razširjena sorta »oneidovec« je imela velike pridelke, dobro odpornost proti boleznim, vendar nizko vsebnost škroba. Ker pa so načrtovali posta- vitev tovarne za škrob, so iskali primernej- šo sorto. Od vseh sort je najboljše rezultate dosegel krompir »veliki modri«, ki ga je dal Tršar Franc, takratni vrhniški župan. Zara- di izvora so ga imenovali Vrhničan. Sorta je od vseh imela največji pridelek gomoljev (41 ton/ha) in škroba (5.500 kg/ha) ter bila najbolj odporna proti krompirjevi plesni. Takratni povprečni pridelek na Kranjskem je bil 7,6 ton/ha, v Sloveniji sto let kasneje po uradni statistiki pa 24 ton/ha. Med 81 poskusi jih je bilo v okolici Vrhnike 9: Jelovšek Gabrijel, Vrhnika Tršar Franc, Vrhnika Urbančič Franc (Kozina), Blatna Brezovica Petrič Franc, Blatna Brezovica Hladnik Franc, Blatna Brezovica Oblak Franc, Drenov Grič Jeraj Janez (Marinovc), Sinja Gorica Trček Franc, Bevke Telban Josip, Bistra Vrhničani v društvu Članstvo društva je stalno naraščalo od 50 ob ustanovitvi do 746 članov leta 1912. V društvo so bili včlanjeni tudi nekateri kme- tje iz območja Vrhnike. Vsekakor so bili člani oz. društveniki kmetje, pri katerih so potekali poskusi in so navedeni pri njiho- vem pregledu. Nekateri kmetje pa so poleg izvedbe po- skusov delovali tudi v drugem društvenem življenju. Poleg že omenjenega Gabrijela Je- lovška, ki je močno zaznamoval društvo, je bil od leta 1909 odbornik tudi Fran Tršar. Oba sta aktivno sodelovala v delu društva in vsa leta za društvo tudi izvajala poskuse. Fran Tršar je od leta 1910 tudi brezplačno vodil društveno zalogo mineralnih gno- jil in semen. Društvo je najelo skladišče v starem poštnem poslopju na Vrhniki (Zapi- snik občnega zbora, 4. maj 1911). Glede na zapisnike občnih zborov in sej odborov, ki so jih objavljali v Izvestjih društva, sta pri delu društva aktivno sodelovala tudi Josip 41 Lenarčič in Karl Kotnik, slednjemu se po njegovi smrti poklonijo na občnem zboru, maja 1911. Požiganje šote Društvo je s svojim strokovnim delovanjem ustavilo požiganje šote in imelo zasluge tudi pri kasnejši prepovedi požiganja. Že Kramer v knjigi Ljubljansko barje leta 1905 v zaključku poglavja o uporabi šote zah- teva, da je potrebno požiganje popolnoma prepovedati. Takole so v uvodu Izvestjih leta 1911 zapi- sali ob društveni desetletnici: Če pa si hočemo predočiti in pravilno oceni- ti kulturno delo našega društva si moramo predvsem predstavljati kulturno stanje Lju- bljanskega barja pred ustanovitvijo društva. Duševna tema in siromaštvo sta dotlej neo- mejeno vladala na tej prekrasni in obširni barski planoti. V dim in pepel so izpreminja- li Barjani šotni barski svet, kakor, da bi bil ta svet ničvredna in brezpravna zemlja, ki se mora čimprej požgati in uničiti. Sto tisoči in milijoni so se na ta način pognali z dimom v zrak in vse to za peščico pepela, na kterem je slonela vsa tedanja barska kultura na Lju- bljanskem barju. In če bi ne bilo naše dru- štvo ničesar drugega storilo in doseglo, nego da je skoraj docela izpodrinilo ta barbarski in roparski način barskega obdelovanja ter domala razpršilo oblake dušečega dima iz- nad Ljubljanskega barja, pridobilo bi si že s tem neoporečnih in nevenljivih zaslug. Zaključek Društvo za pospeševanje obdelovanja Lju- bljanskega barja je pustilo globoke sledi tudi na vrhniškem. Društvo je delovalo v obdo- bju, ko se še pojavljajo obdobja pomanjka- nja in v taki luči moramo razumeti priza- devanja za intenzivnejšo pridelavo hrane. Z razvojem poljedelstva in travništva v vrh- niški okolici so bile ustvarjene razmere za razvoj mlekarstva po letu 1904. Tržna pri- delava hrane je pripomogla tudi k razvoju nekmetijskih dejavnosti obrti in industrije, ki so bile v tistem času na Vrhniki do sedaj najbrž na najvišji ravni. Zahvaljujem se očetu Janezu Verbiču za pregled besedila in vsa pripovedovanja o minulih časih, ob katerih sem spoznal, kako modro je poznati zgodovino in spo- štovati ter upoštevati delo naših prednikov. Opombe: 1 Kmetijski inštitut Slovenije. 2 V: Vrhniški razgledi, 2004, št. 5, str. 82 (o tem že piše Franci Dovč). 3 O tem piše dr. Janez Verbič med drugim v prispev- ku Kmetijstvo zahodnega dela Ljubljanskega bar- ja v preteklem obdobju. Vrhniški razgledi, 2000, štev. 3. Primer vasi Blatna Brezovica, str 27. 4 Vir: Janez Verbič, po pripovedovanju Marije Oblak (1895-1966). 5 Sorta, vzgojena v severni Nemčiji leta 1895, velja za enega večjih zgodnjih uspehov žlahtnjenja žit. 6 Posrečen in opisno zelo primeren izraz za tla mi- neralnega barja, ki imajo v primerjavi s šotnimi tlemi mnogo večjo nosilnost, poleg tega so upo- rabljali tudi lep slovenski izraz »na trdini«. DRUŠTVO ZA POSPEŠEVANJE OBDELOVANJA LJUBLJANSKEGA BARJA