g e o g r a f s k i o b z o r n i k46 47 Solčavsko (22. september 2007; strokovni vodja: dipl. uni. geogr. Martina Pečnik, Naravovarstvena zveza Smrekovec, ambasadorka programa Leonardo da Vinci za Slovenijo.) Ime Solčava (Sulzbach) je prvič omenjeno leta 1268 v zvezi s spori med gornjegrajskim samostanom ter koroškim in kranjskim vojvo- dom Ulrikom. Solčava je imela vse- skozi dokaj avtonomen status in že v 12. stoletju so bili oddaljeni kmetje na novih kmetijah-novinah svobodni, ne tlačani. Solčavsko se začne pri Igli. Zaradi odmaknjenosti in težke prometne dostopnosti so bili prebivalci v pre- teklosti bolj kot na savinjsko veza- ni na koroško stran. Občina Solčava, ki je bila kot samoupravna lokalna skupnost ponovno ustanovljena leta 1998, s 550 prebivalci spada med najmanjše v Sloveniji. Srečko Brodar je med izkopavanji v jami Potočki Zijalki našel 136 košče- nih konic, med katerimi je tudi naj- starejša šivanka na svetu stara okoli 35.000 let. Čeprav so pod njegovim vodstvom izkopavanja potekala sko- raj 10 let (1928 – 1935), sta kar 2/3 jame še vedno neraziskani. Obsežno plazišče Macesnikovega plazu na nadmorski višini 800–1350 m se je aktiviralo pred približno de- setimi leti. Na območju plazišča nad Solčavsko panoramsko cesto so na- stali globoki odlomi in visoki narivi v plazini povsem razmočenega skrila- vega glinovca. Med vzroki je najpo- membnejša geološka situacija - nad skrilavim glinovcem je apnenčev masiv, zanemarljiv pa ni podatek, da so sredi 70. let prav na tem ob- močju intenzivno izsekavali gozd. Macesnikov plaz pa ni edini primer plazenja v Podolševi. Zaradi nariv- ne zgradbe Olševe ter permokar- bonske podlage je plazenje možno na celotnem območju. To dokazu- jejo sledovi fosilnih plazov vzhod- no od Macesnikovega plazu in dr- senje ter gubanje negozdnatih po- bočij (travniki, pašniki). Glavni vpliv- ni dejavnik plazenja je morfologija, ki pogojuje stekanje vode s pobočne- ga grušča na neprepustno paleozoj- sko podlago. Solčavska tisa se nahaja na Šturmovem hribu nad Solčavo, ob domačiji Hribernik pod Hudo pečjo. Nanjo je prvi opozoril bota- nik Glowacki leta 1893. Po današ- njih podatkih je starost ocenjena na 700 let. V drevo je že večkrat udari- la strela, a si je vedno znova opomo- glo in se obraslo z novimi poganjki. Kljub visoki starosti drevo ni visoko, v višino meri 13 metrov, v premer pa 108 cm. Tisa je bila v srednjem veku nena- domestljiva pri izdelavi samostre- lov in lovskih ter vojaških lokov, kar je skoraj privedlo do njenega iztreb- ljanja. V Sloveniji je ohranjena pred- vsem v gorskih gozdovih, v sote- skah rek in težko dostopnih oste- njih. Latinsko ime "Taxus" je izpeljano iz grške besede "toxon" kar pomeni lok. Ime "baccata" pomeni, da nosi ja- gode, kar je posebnost tise, saj imajo drugi iglavci storže. Informacije o Solčavskem: www.logarska-dolina.si in www.zadruga-solcava.si Kočevska med praskami zgodovine in izzivi prihodnosti (20. oktober 2007; strokovni vodja: Rok Ciglič, absolvent geografije, član Društva mladih geografov Slovenije.) Površina nekdanjega zaprtega ob- močja med Grčaricami in grebe- ni nad reko Kolpo je merila 180- 300 km2, njegove meje so se več- krat spremenile. Središče ožjega za- prtega območja v Gotenici je pred- stavljalo atomsko zaklonišče zgraje- no za 100 članov partijskega vod- stva. Nekdanje sobe, operacijsko in kino dvorano danes uporablja Arhiv Republike Slovenije. Ostalo območ- je Kočevske Reke je bilo dostopno le za domačine, obiskovalcem je bil dostopen omogočen le ob predčas- ni najavi. Danes za javnost ostajata zaprti dve manjši območji. Naselje Gotenica nima stalnih prebivalcev, saj je v njej vadbeni center MNZ, nekdanje naselje Škrilj (Zdihovo) pa je v pristojnosti Ministrstva za obrambo RS. Naselje Kočevska Reka je nastalo ob povezovalni poti med dolinama Kolpe in Rinže, saj je to na celotni poti edino območje s tekočo povr- šinsko vodo. Zemljepisno ime "Reka" odzvanja tudi v nemški različici "Rieg" in kočevarski "Riegge". Prebivalci govorijo zanimivo nareč- je, ki je še najbolj podobno sloven- skemu knjižnemu jeziku. Po izgonu Kočevarjev se je namreč semkaj iz celotne Slovenije priselila delovna sila za delo na posestvu Snežnik, ki je bilo ustanovljeno po vzoru kolho- zov. Mozaično sestavo prebivalstva dopolnjujejo še muslimani in pravo- slavci iz Bosne in Hercegovine, saj so se po letu 1991 k številnim delav- cem iz te države priselile še njihove družine. Prebivalci iz drugih republik Jesenske ekskurzije Ljubljanskega geografskega društva v letu 2007 poročilo g e o g r a f s k i o b z o r n i k46 47 bivše Jugoslavije danes tvorijo 50 % prebivalstva. V kraju, kjer je bilo leta 1920 100 hišnih številk, 7 gostiln, 4 trgovine, 2 pekarni, hotel in je specialni brigadi Moris v tajnosti omogočil priprave za osamosvojitev Slovenije, danes delu- jeta le še 2 bistroja. Priložnost za bolj dinamičen lokalni razvoj je dokonč- no odplavala, ko je 51 % prebivalcev glasovalo proti ustanovitvi samostoj- ne občine. Nova občina Kostel z zgolj 630 prebivalci je tako ohranila edino devetletno osnovno šolo. Da je Kočevska gozdnata pokrajina nakazuje že samo zemljepisno ime Kočevje, katerega izvor najverjetneje izhaja iz jelke: jelka – hoja – Hočevje – Kočevje – Gotschee. Kočevje se danes lahko pohvali z naj- boljšo prakso daljinskega ogrevanja na lesne sekance v Sloveniji, saj to- plarna na lesne sekance poleg jav- nih objektov ogreva 1200 stanovanj. 55m3 sekancev dnevno nadomesti 10.000 litrov kurilnega olja. Obala Tržaškega zaliva med Štivanom in Barkovljami (17. november 2007; strokovni vodja: dipl. uni. geog. Andrej Bandelj.) Kraški del obale Tržaškega zaliva na razdalji 18 kilometrov med Štivanom in tržaškim predmestjem Barkovlje je edini del Jadranske obale, kjer so se predniki Slovencev v 6. st. dotaknili morja v avtohtoni naselitvi. Reka Moščenica med Tržičem in Štivanom je včasih predstavljala narod- nostno mejo med Slovenci in Italijani ter Furlani. Po drugi svetovni vojni je bila tu zahodna meja Svobodnega tr- žaškega ozemlja, danes pa razmejuje Goriško in Tržaško pokrajino. V Štivanu je tržaški koridor, ki je po Londonskemu memorandumu leta 1954 pripadel Italiji, najožji, saj je širok le 2,5 km. V okolici cerkve Svetega Ivana iz več kraških izvirov izvira reka Timava. Do 1/3 njene vode prispeva reka Reka s ponorom v Škocjanskih jamah, ostalo pa prispevajo vode kra- škega vodonosnika, ki se napajajo iz Vipave in Soče. Kraški vodonosnik se v Tržaški zaliv prazni vzdolž celo- tne obale s podmorskimi izviri sladke vode imenovanimi brojnice, ki so ime dobili po Brojnicah pod Nabrežino. Paštni - kulturne terase, so ob obali med Devinom in Barkovljami obdelani le še v bližini vasi, saj so zaradi velike str- mine težko dostopni in uporaba meha- nizacije ni mogoča, tako da njihova ob- delava ni več ekonomsko smotrna. Ribiško Naselje je novo naselje, na- stalo po drugi svetovni vojni z name- nom, da se spremeni narodnostna se- stava tržaškega koridorja, ki ga je do takrat poseljevalo avtohtono sloven- sko prebivalstvo. Ime naselja pove, da je bilo namenjeno ezulom iz tistih is- trskih krajev (Poreč, Novigrad, Rovinj), ki so se preživljali z ribolovom. V kamnolomu Nabrežina, ki je ve- ljal za kamnoseški center Avstro- Ogrske, izkopne jame segajo prek 100 metrov globoko. Nabrežinski kamen krasi dunajsko opero, parla- ment, Hofburg, iz njega sta zgrajena železniški most v Solkanu in nabre- žinski železniški viadukt, ki je bil z 42 oboki najdaljši v vsej monarhiji. "Ribiška pot" premaga 140 metrov vi- šinske razlike med vasjo Nabrežina in pristanom "Pri Čupah". Včasih so po tej poti iz pristanišča do vasi na Krasu "peškatorke" vsak dan v jerbasih nosi- le ribe. "Čupa" je tradicionalno plovilo slovenskih ribičev na vzhodni jadranski obali, ki je bilo podobno drevaku. Vabljeni, da se nam na prihodnjih eks- kurzijah pridružite tudi vi. Fotografije z ekskurzij si lahko ogledate na: www.zrc- sazu.si/lgd, kjer je objavljen tudi pro- gram ekskurzij za pomlad 2008. Primož Pipan poročilo Ob cerkvi v Kočevski Reki na robu svojega areala raste najdebelejši oreh v Sloveniji, star vsaj 450 let (foto: Primož Pipan).