Naše delo Zgodovinski dnevi, ki so nam bilj uso jeni, da jih preživimo, so za nami. Če se danes ozremo nekoliko nazaj in si prikličemo v spomin tiste ure, ko smo otrdeli od pričakovanja, kaj se bo zgodilo, nam misel zastane in se dolgo ne more ganiti. Strah, ki si ga v prvih trenutkih ni nihče mogel pravilno razložiti, še danes ni popo-noma splahnel. V nas vseh se je nekaj zamajalo in neprijeten občutek negotovosti bi lahko imel mnoge zle posledice. In če se vprašamo, odkod prav za prav ta strah, si moramo odkrito priznati, da je bil samo posledica negotovosti, nesamostojnosti, pomanjkanja samozavesti. Rezultati prizadevanja od strani onih. ki so s svojim delom na vseh področjih soodgovorni pred ljudstvom, niso bili taJki, da bi bili vsi gotovi in svesti si, da ie tisto ddlo, ki so ga vršili, toliko zaleglo in imelo tak uspeh, da bi jim v najkritične.jšem trenutku vžgalo zavest, da je vse,. kar je bilo zgrajenega tako trdno, da lahko kljubuje vsaki zahrbtni sili. Bili pa so nekateri, ki jih je nesreoni dogodek sicer močno zadel v živo in napotlnil srce z obtožbo nad krivico, toda istočasno je tuda bruhnilo iz njih: žrtev poštenega, pridnega in vestnega dela je najboljši dokaz in obramba na vsa početja, s katerimi si iščejo najrazličnejši elementi zadoščenja najrazličnejšim instinktom. Po vsej državi se je kakor blisk raznesla kraljeva oporoka. Šla je od človoka do člo veka in mu bila na uho z vso svojo resnienostio. Danes čujete besede v zadnji hribovski koči in v najzakotnejši mestni gostilni. S to mislijo hočem izraziti dvoje mogočih stvari: Ali je res zavest dela in skupnosti postala tako močna. da ie prodrla v naibolj oddaljene s/ledovc ljudskega živlienja, ali pa je vse to samo zunanja oblika, brez vsebine in resničnosti? Dotaknem nai se teh misli v toliko. v kolikor zadevajo učiteljstvo. Naše učiteljstvo je sprejelo kraljevo oporoko z odprtim srcem. Vprasam pa naj samo eno: Ali ni bila vsebina edinih dveh besed oporoke. učiteljstvu že od vsega začetka v krvi? Kaj pa se pravi čuvati Jugoslavijo? — Nihče ne more zanikati, da se pravi to, delati -z Mudstvom za lfadstvo. Učitelj je bil tisti, ki je stopil najtesneje ob stran našega človeka z iskreno besedo in voljo. da imi pomaga. Učitelj je bil tisti njegov tovariš, ki mu je učil in vzgaial otroke. In v dogiednem času mu je z obojim že vcepil v dušo toliko, da ie stopil preko praga domače hiše z glavo pokonci. Učitelj mu je gladil besedo, da je misel jaisno izrazil, učitelj mu je odpiral knjigo kulture in ga opozarjal na pota racionalizacije. Učitelj je bil tisti Izobraženec. ki je sedel z njim za isto mizo in jedd z njim iz iste sklede. Učitelj je bil tisti gospod. ki mu ni nikoli ukazoval. Po vsem tem lahko rečemo, da je učitel. tisti človek, ki se je najbolj vrastel v na_e ljudstvo, ki ga najbolje razume in je zato tudi najboljši tolmač njegovih težav in bridkosti. In danes, ko to že lahko z gotovostjo ugotovimo, bi bil že zadnji čas, da se tega zave tudi tisti, ki do tega še ni prišel. Da pa bi bilo učiteljevo delo mect ljudstvom čim močnejše, čim bolj resnično in samozavestno, je pa treba za to spoznavanja, ki ga mnogi tako lahko puste ob strani vsled preobilice malenkostnih reči, ki se mu vsiljujejo vsak dan znova. Treba je spoznanja, da bo rodilo uspeh. Samo odkrito, nezahrbtno delo, da mora biti učiteljevo delo sila, ki hoče venomer kvišku, ki hoče ved-io dalje in vedmo globlje; da mora biti učiteljevo delo volja, ki ruši in prestavlja gore, gradi mostove in vodi hudournikom pot, da mora biti učitedjevo delo tista moč, ki je večna fcakor skala, kakor pod, kakor hrast, ki kljubuje viharju in času. Učiteljevo delo naj bo tisto upanje. ki vedno znova oploja svet z življenjem. ki napaja obupana in izgubljena srca s tolažbo in miTom, da v tihem pričakovanju ustvarjajo in vendarle dočakajo in dosežejo. Človeka naj podpira in dviguje, prenavlja in izpopoJnjuje ter vodi do spoznanja. Učiteljevo delo naj vodi ljubezen; brez nje bi bilo vse ničevo. Vse učiteljevo delo naj ima en sam smoter: pomagati ljudstvu kvišku, pomagati na noge predvsem v gospodarskem in kultumem pravcu. S takim spoznavanjem se bomo vedno jasneje zavedali sebe in svojega življenja, z delom pa se nam bodo odpiralle poti še vedno dalje. naprej. v vse polno bogastvo življen.ift. Saj je res, da danes močno občutimo, kako ie razklan in neurejen nas človek v svoji notraniosti. kako pozablja svet in sebe, da bi se rešil dela in Skrbi. kako zatipa včasih kakor slepec za stezo. ki naj ga popelje domov. In prav radi tega. ker to vemo. nam stopa vedno jasneje pred oči naš človek, tak, kakršen je v svojem bistvu in vedno znova si ustvariamo in izpopoilnjujemo v svoiih dušah našega človeka. kakršen bi moral biti. In prav to ie tista velika sila. prav to nam daje tisto nezlomljivo voljo, vstrajati, delati. Vedno je pred nami duševni obraz našega človeka v vsej lepoti in čudovitosti. vedno jasnejše razumevamo, kako ie naš človek vezan na svoja oolja, hišo in živino. Vsak učitetl i mora biti bogat za spoznanje. da je vsaka drobtina zemlje in vsaka beseda jezika del naše du_e, zato jo čuvajmo! Učitelj ie nesvoboden pri svo.iem delu v toliko. v kolikor je slabič. Učitelj, ki ie deležen Ijudskefga zaupanja, ni zaprt v molitev in filozofijo. marveč stoji sredi sveta. kaie kje je leva, kje desna. pomaga, svetuje, tolaži in kriči. Ziveti je treba. ker ljudstvo hoče predvsem življenja. Treba je optimizma, divjega optimizma. Vsakogar, ki se je približal našemu Ijudstvu radi mode, ga bo samo izločik>. S tem spoznavanjem je prodrlo v učiteljske vrste novo življenje. S to pesmijo učiteljevega dela se je okrepila volja. Učiteljev resnični poklic, ni poklic. v katerem bi živel križern rok brez dela. To spoznanie naj bi bili tisti žeblji, s katerimi naj bi bila pribita opordka krallja, človeka ki se je predobro zavedal, da pomeni gospodarstvo in kulturno zdrava naša vas najboljše jamstvo, da bo mladi državi omogočen čim trdnejši obstoj in napredek. Za tako delo, ki ga lahko vrši samo učitelj kot resničen človek, pa mora biti močan in trden; močan pod svojo streho organizacije in trden v svoji stanovski zavesti. O tem Pa še — v smislu večne oporoke. V-č.