ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 • 1 • 65—75 65 J a n e z J. S v a j n c e r VOJAŠKA ORGANIZIRANOST SLOVENCEV V SRBSKI VOJSKI IN NASTANEK SLOVENSKE VOJSKE Referat s 24. zborovanja zgodovinarjev v Ptuju od 28. do 30. septembra 1988. Leta 1918 smo Slovenci dobili prvo državo v svoji sodobni zgodovini, prvo vlado in ob drugem postavili novembra 1918 tudi svojo prvo vojsko, čeprav pod formalnim imenom II. vojno okrožje v Ljubljani. Slovenski polki'so nastali iz slovenskih jeder domačih avstro-ogrskih polkov, prvo polovico novembra so. ohranili celo svoja stara imena, proti koncu novembra 1918 pa je slovenska voj­ ska dobila podobo, ki je v glavnem ostala do poletja 1919. Ljubljana z zaledjem je dala Ljubljanski polk in Slovenski planinski polk, Celje Celjski polk, v Ma­ riboru sta bila Mariborski in Tržaški polk. V- navedenih treh mestih so bila topniška poveljstva s topniškimi in havbičnimi baterijami, v Mariboru in Ljub­ ljani sta bili letalski stotniji, v Mariboru konjeniški polk. Slovenska vojska je imela dejansko vse, kar je pri tedanjih razmerah lahko imela manjša sodobna armada. Slovenskim enotam je poveljeval generalštab s sedežem v Ljubljani, čeprav so bile dejansko v neposredni pristojnosti poverjeništva za narodno obrambo pri Narodni vladi za Slovenijo. Konec novembra 1918 je imela slo­ venska vojska okoli 12.000 mož, med njimi več sto oficirjev in dva generala; januarja 1919 je Narodna vlada za Slovenijo razpolagala z okoli 15.000 možmi.1 Skušal bom predstaviti povezavo, ali bolje rečeno, nepovezavo te slovenske vojske z vojaško organiziranostjo slovenskih in drugih prostovoljcev v srbski vojski med prvo svetovno vojno. Novembra 1914 je srbski poslanik v Petrògradu sporočil2 svoji vladi, da žele mnogi Srbi iz Bosne in drugih krajev Avstro-Ogrske, vojni ujetniki v Ru­ siji, v Srbijo. Svojo vlado je prosil za navodila, značilno pa je, da je pisal samo o Srbih, ničesar o Hrvatih in Slovencih. Dober mesec kasneje3 je svoji vladi že sporočal o pripravljenosti Rusije, da izpusti ujetnike iz »srpskih zemalja Austro-Ugarske«. Zraven je spet spraševal, če jih Srbija želi za boj in kaj naj stori. Spet je šlo samo za Srbe, čeprav je bil tedaj pojem »srpskih zemalja u Austro-Ugarskoj« verjetno zelo široko razumljen. Sele junija 1915 je srbski poslanik iz Petrograda svoji vladi pisal naravnost4 o ujetnikih Srbih, Hrvatih in Slovencih, ki mu pošiljajo prošnje, da bi radi vstopili v srbsko vojsko. To so bili časi, ko je Srbiji šlo na bojiščih razmeroma dobro, vojska je bila v glav­ nem še neprizadeta; očitno pa srbski vladi tudi še ni bilo jasno, da bi prosto­ voljci iz jugoslovanskih delov Avstro-Ogrske lahko imeli tudi velik politični pomen pri povojnih načrtih. Tako je na svoji seji 12. junija 1915 v Nišu odlo­ čila5 ob brzojavki petrograjskega poslanika, da bo iz ujetnikov v Rusiji obli­ kovala enote, ki se bodo uporabile v južni Srbiji,, in da bodo napoteni na avstrijsko bojišče samo oni, ki bodo to izrecno želeli. Ob začetkih prostovoljstva je potrebno dodati, da je že leta 1914 prešlo iz obmejnih območij Avstro-Ogrske v srbsko in črnogorsko vojsko od 3000 do 4000 prostovoljcev.6 V Srbiji so bili ti dobrovoljci dodeljeni četniškim odredom. 1 Več o nastanku, razvoju in koncu slovenske vojske 1918—1919 Janez J. Svajncer: Sloven­ ska vojska 1918—1919, zbornik Boj za Maribor 1918—1919, Maribor, 1988. 2 Nikola Popović: Jugoslovenskl dobrovoljci u Rusiji 1914—1918, zbornik dokumenata, Beo­ grad, 1977, str. l. * Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 2. * Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 3. 3 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 3. " Milivoje Alimpić: Solunski front, Beograd 1967, str. 253. 66, J- J- SVAJNCER: SLOVENCI V SRBSKI IN SLOVENSKI VOJSKI Obstajali so Rudnički, Jadarski, Zlatiborski, Gornjački odred. Po umiku srb­ ske vojske iz Srema je bil iz okoli 400 Sremcev formiran Sremski dobrovoljski odred, njegovi vojaki so v glavnem padli pri obrambi Beograda 1915. Najbolj znana prostovoljska enota je bil dobrovoljski odred podpolkovnika Vojina Po- povića-Vuka; v njegovih vrstah je bilo tudi nekaj Slovencev. Razformiran je bil 5. januarja 1917, njegovi pripadniki so bili razdeljeni po polkih srbske voj­ ske. V začetku leta 1915 so začeli prihajati tudi prostovoljci iz Amerike,7 naj­ več v črnogorsko vojsko. Iz prostovoljcev iz Hercegovine, kotorskega območja in Amerike so bili v črnogorski vojski oblikovani Gatački, Bilečki, Trebinjski in Bokeški bataljon; borili so se na hercegovskem bojišču. Po kapitulaciji Crne gore so bili ti vojaki v Skadru predani srbski vojski; bilo jih je 1544. Del teh črnogorskih prostovoljcev se je res pridružil srbski vojski, odšel z njo na Krf in potem na solunsko bojišče, del je odšel v Italijo in se kasneje vrnil'v Ame­ riko, tisti pa, ki so še dalje'zahtevali, da se bore pod črnogorsko zastavo, so bili internirani na Korziki. Omenjanje teh Črnogorcev ni naključno. Pri črnogorskih prostovoljcih se je torej že v začetku leta 1916 pokazalo, da njihovo vojskovanje ni samo boj za zmago nad sovražnikom, marveč tudi že vprašanje urejanja odnosov med jugoslovanskimi narodi, do česar je prišlo pri, Slovencih kasneje. Tisti malo­ številni slovenski prostovoljci, ki so že leta 1914 prebegnili v Srbijo ali pa so ob začetku vojne živeli v Srbiji in so kot prostovoljci vstopili v njeno vojsko, so postali samo srbski vojaki in nič več, čeprav je mogoče govoriti tudi o tem, da so z bojem proti sovražnikom Srbije objektivno koristili tudi osvobajanju svoje slovenske domovine izpod avstro-ogrskega jarma. Toda, da tudi v slo­ venskih prostovoljcih vidi samo svoje vojake, je srbska vojska pokazala maja 1915, ko jih je brez zveze s kakršnimikoli jugoslovanskimi cilji poslala v ka­ zensko ekspedicijo proti Albancem. Z njo je varovala svoje velikosrbske ko­ risti, zato je zasedla celo Elbasan in Tirano. Tako je tisti pohod razumel tudi svet in lord Kitchener, ki je z bogatimi angleškimi imperialističnimi izkuš­ njami gotovo vedel, za kaj gre pri takšnih pohodih, je Srbiji očital, da se spu­ šča v osvajalne pohode, namesto da bi vse svoje sile usmerila proti sovražniku na glavnem bojišču.8 Tako je tudi v slovenskem zgodovinskem spominu ostalo zapisano, kako so naši idealisti-prostovoljci v srbski vojski postali orodje impe r rialistične politike srbske vlade in pri tem šli tako daleč, da so sodelovali pri požiganju celih albanskih vasi in pobijanju vsega živega v njih, tudi žena in otrok.9 Prvi prostovoljci iz Rusije so prišli po Donavi septembra 1915. Do bolgar­ skega napada so prišli trije transporti, skupno okoli 3500 mož. Med njimi so bili tudi Slovenci; natančni podatki so gotovo v beograjskih arhivih, če kdo narodne sestave teh prostovoljcev tudi že ni celo objavil. V ukazu komandanta Srbskega dobrovoljskega odreda v Odesi z dne 11. novembra 191510 so na pri­ mer navedeni priimki 33 postavljenih podoficirjev vse do bolničarjev, toda med njimi ni niti enega slovensko zvenečega priimka. Po oceni komandanta Srbskega prostovoljskega odreda11 se je januarja 1916 v odred prijavilo okoli 10.000 jugoslovanskih ujetnikov, v glavnem Srbov. Srbski konzul v Odesi Marko Cemović je 1. maja 1916 poročal predsedniku srbske vlade Nikoli Pašiću,12 da so v prostovoljskem odredu vojaki »gotovo isklučivo Srbi sa jednom stotinom Hrvata i Slovenaca«; po istem poročilu je bilo med prostovoljci približno 50 slovenskih rezervnih oficirjev in 90 hrva­ ških. Ti oficirji so morali podpisati ukaz o nevmešavanju v politiko, kar so ' Milivoje Alimpić, n. d., str. 253. " Petar Tomac : Prvi svetskl rat 1914—1918, Beograd 1973, str. 279. » Vltomlr F. jelene : 1914—1918, Ljubljana, 1922. 1 0 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 6. 1 1 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 15. 1 2 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 43. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 43 • i989 • 1 - * . '. •• 67 Hrvati sprejeli kot nekaj, kar je uperjeno proti njim, zato so bili nekateri naj­ bolj vidni vrnjeni med ujetnike. K temu je mogoče dodati komentar, da-so hrvaški oficirji-prostovoljci že takrat razumeli, da gre pri prostovoljstvu pred­ vsem za politično-jVprašanje, medtem ko so Slovenci očitno ostajali zgolj^pri vojaški plati in so se bili pripravljeni ukvarjanju s politiko odreči, ' čeprav je bil že njihov korak, v prđstovoljstvo izrazito politično' dejanje. 'Da -ta òcenà drži, potrjujejo tudi'tedanji'pogledi komandanta 1. srbske prostovoljske divi- zije Stevana Hadžića, kot jih je sporočil predsedniku srbske vlade Nikoli Pa- šiču iz Odese 2. maja 1916.13 Sporočil je, da je prišlo dO takrat med oficirji samo do treh primerov odrekanja pokorščine — dva oficirja sta bila Hrvata, eden je bil Srb. »Što se tiče oficira Slovenaca pa i Ceha,*oni su — naročito Slo­ v e n c i — veoma oduševljeni, pouzdani i poslušni. Na njih treba', obratiti samo pažnju, da se dobro vojnički obuče ...« ,,< - •; • • '.','.'•' Lepše ocene slovenski oficirji-prostovoljci ne bi mogli dobiti. Kér gre zâ interno oceno, namenjeno predsedniku srbske vlade,~ji:je mogoče tudi verjeti. Torej se je moralo zgoditi nekaj pomembnega, da so po približno letu dnv mnogi slovenski oficirji nenadoma.nehali biti navdušeni, zanesljivi in poslušni in da so srbski vojski obrnili hrbet. - • \• < •- "'" ' r V istem času, ko so prostovoljci-oficirji podpisovali ukaz, da se né' bodo mešali v politiko, so tisti, ki so jim tak ukaz vsilili, delali nekaj povsem dru­ gega. Aprila 1916 je sprejel Nikolo Pašića v Petrogrädu ruski car Nikolaj II. in »srbski predsednik je bil-silno zadovoljen, ker, se1 imperator j évo mišljenje o prihodnosti Srbije.ni v ničemer razlikovalo od njegovega. Car je Pašiću tudi svetoval, naj obišče prostovoljce v Odesi, rekoč, da bi imel tak obisk velik mo­ ralen pomen za prostovoljce, ki bodo kasneje služili kot političen argument za jugoslovansko,združenje.«14 ' t : • • , т • • , Tako vse navedeno pove, da je srbska vlada zavestno izrabljala pošteni idealizem jugoslovanskih prostovoljcev za svoje politične cilje s tem, da je tem- istim prostovoljcem odvzemala možnost vplivanja na te cilje. ' V tem je poleti 1916 prišlo dò odhoda 1. srbske prostovoljske divizije na romunsko bojišče, do bojev in izgub, ki so bile že večkrat popisane. Kljub temu. ni odveč omeniti, da je imela divizija v času od 25. avgusta do 16. okto­ bra skupno 9227 izgub, od tega padlih 35 oficirjev in 684 mož. Na bojišče je odšla slabo opremljena in s slabimi zaplenjenimi avstrijskimi puškami in stroj­ nicami,15 mnogi vojaki niti niso, prisegli.16 Kakšna je bila kmalu morala na bo­ jišču; pove med drugim podatek, da vsi vojaki niso padli od sovražnih krogel. V 1. prostovoljskem polku je bilo na primer 6. septembra ustreljenih 7 vojakov, ker je polkovni zdravnik ocenil, da so se sami ranili. To je bilo razglašeno po vsej diviziji z dodatkom, »da bo tako z vsakim vojakom, ki se bo sam ra­ nil . . .«" , ' - Kljub izgubam na bojišču je imel prostovoljski korpus ob koncu novembra 1916 okoli 31.500 pripadnikov, med njimi okoli 2000 Slovencev. Oktobra 1916 je namreč potekala velika mobilizacija ujetnikov — Jugoslovanov v odeškem vojaškem okraju. Takrat se je rodil izraz silovoljec in je pomenil nasprotje dobrovoljcu, torej vojaka, ki je postal dobrovoljec pod prisilo. Mobiliziranih je bilo okoli 7000 Srbov, 9000 Hrvatov in 4000 Slovencev.18 Iz mobilizirancev je oblikovana 2. prostovoljska divizija." Kljub visokemu navedenemu številu slo­ venskih mobilizirancev je imela 2. prostovoljska divizija ob koncu novembra 1916 samo 1446 Slovencev. Kam se jih je porazgubilo okoli 2500, pomaga po­ jasniti podatek, da je bilo od vseh 20.000 mobilizirancev kar 6000 takih, ki so 1 3 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 46. 1 4 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 49. 1 5 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 112, 133. 18 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 115. " Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 76. l B Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji,, n. d., str. 309. 68 J. J. SVAJNCER: SLOVENCI V SRBSKI IN SLOVENSKI VOJSKI se raje vrnili v.ujetniška taborišča, in celo 3000 dezerterjev. Med enimi iri dru­ gimi so bili torej tudi naši Slovenci. 1 V začetku, leta 1917 je bilo v celotnem korpusu 30.242 mož,19 med njimi 1727, Slovencev. V štabu korpusa, je bilo 12 Slovencev, v i . diviziji 97, v 2. di­ viziji 1498, vj šolski četi 36 in v dopolnilnem bataljonu 84 Slovencev. V tem številu so bili zajeti tudi oficirji; vseh slovenskih oficirjev je bilo 74. V štabu korpusa ni bilo niti enega slovenskega oficirja, v 1. diviziji jih je bilo 39, v 2. diviziji 23, v šolski četi 5 in v. dopolnilnem bataljonu 7.20 Mobiliziranci oziroma silovoljci iz oktobra 1916 so bili predvsem v 2. diviziji. . . , . . '. • Navedene številke so pomembne, • saj so s'slovenskega vidika najzgovor­ nejši argument pri - polemiki, ali je prostovoljski korpus po disidentskem gi­ banju razpadel ali-ne. Turk2 1 je oceno o razpadu zavrnil s številkami o prosto­ voljcih, ki so ostali, bolje rečeno, s številkami o številčnem stanju korpusa po množičnih izstopih, toda č e b i m u bili že vjčasu njegovega razmišljanja znani dokumenti, ki jih poznamo danes,, bi verjetno tudi Turk razmišljal in sodil drugače. , ,.~ • , Iz korpusa je izstopilo 12.741 njegovih pripadnikov2 2.in med njimi kar 1283 Slovencev. Ce to številko primerjamo s prej 'navedenimi podatki o šte­ vilu Slovencev v korpusu, vidimo, da je-ostalo samo 32 oficirjev in 486 mož. To je moj izračun glede na prej navedene številke, uradno preštevanje v kor­ pusu pa je pokazalo še bolj žalostno sliko.23 V korpusu je bilo 30. maja-1917 med vsemi 19.472 pripadniki samo 282 Slovencev. Hrvatov je bilo nä primer samo 668, po drugi.strani pa je bilo v korpusu kar 1847 Rusov. S slovenskega (pa tudi hrvaškega) vidika je korpus gotovo razpadel, naj nàm je to zaradi sicer pozitivne jugoslovanske ideje všeč ali ne,'čeprav je verjetno potrebno dodati, da ni razpadel zaradi jugoslovanske ideje, marveč.zaradi razočaranja nad uresničevanjem jugoslovanske ideje v srbskih okvirih. Silovoljci niso bili tisti element, ki je vplival ali celo povzročil- razpad korpusa, torej mobilizi­ ranci z vsem, kar jih je odvračalo od jugoslovanske ideje inprostovoljstva, naj bo to zvestoba avstro-ogrski monarhiji, strah zase ali za svojce in podobno. Ne spreglejmo, da so v korpusu sprva ostali samo silovoljci, ki s o s e s svojim novim položajem sprijaznili ali celo sprejeli prostovoljsko idejo. Tisti, ki tega niso hoteli storiti, so tako ali tako odšli nazaj v. ujetniška taborišča ali dezer-^ tirali — številke so bile že omenjene. Da pa so dandanašnja nasprotovanja oceni o razpadu korpusa odveč, potrjuje ugotovitev same pisarne prostovolj­ skega odreda iz leta 1917. »Tako se korpus u stvari raspao.. .« je bilo ugotov­ ljeno že takrat.2 4 '. ' ' '" . •• Ob koncu maja 1917 je bilo v korpusu naslednje število Slovencev: kor- pusni štab —' 8, 1. divizija — 23, 2. divizija — 199, dopolnilni bataljon — 13. Slovenskih oficirjev je bilo 39. V štabu korpusa ni bilo nobenega slovenskega oficirja, v 1. diviziji jih je bilo 17, v 2. diviziji 15, v dopolnilnem bataljonu 7. Od januarja do konca julija 1917 je v korpus vstopilo 25 Slovencev-vojakov in 23 oficirjev.25, ' ' ' " ' V ' ' • ' . Julija 1917 se je začela selitev prostovoljskega korpusa na solunsko boji­ šče, kar je posebna tematika, v tem okviru ostaja samo izhodišče o Slovencih. V opisanem obdobju je prihajalo tudi do organizacijskih sprememb, korpus je dobil novo ime in še kaj, vendar so to že večkrat objavljena dejstva. Tudi s' spremembo imena ga je hotela srbska vlada' približati nesrbom in s tem ju­ goslovanski ideji; storila je'še nekaj korakov na materialnem področju oficir- jèv-prostovoljcev, toda' kljub temu ni mogoče govoriti o tem, da je' sprejela 1 9 JugoslovensM dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 311. 2 0 JugoslovensM dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 312. 2 1 Ernest Turk: Dobrovoljci proti Avstro-ogrski, Ljubljana, 1978. ' 2 2 JugoslovensM dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 315. 3 3 JugoslovensM dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 316. 2 4 JugoslovensM dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 317. 2 5 JugoslovensM dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 317. Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 43 • 1989 . . i " 69 jugoslovansko-idej o takšno, kot so si jo zamišljali prostovoljci, kot je znano iz raznih dokumentov, zlasti v disidentskem obdobju. i • •!'-'-•' Kljub razpadu prostovoljskega korpusa* v Rusiji je srbska; vladà s svojo vrhovno komando ostala pri svojih osnovnih pogledih na jugoslovanske pro- stovoljce; pod silo razmer je ubirala le taktične korake, da ne bi dobrovoljčev popolnoma odvrnila od sebe in da bi pred svetovno javnostjo lahko.ohranjala videz privrženosti jugoslovanski in ne velikosrbski ideji. Z vojaškega vidika so bili ti koraki popuščanja nujni, saj je bila Srbija v začetku deta 1916 vojaško poražena, nastanjena je bila na tujih tleh brez možnosti dotoka novih vojakov iz domačih krajev. Tako so ji ostali jugoslovanski prostovoljci edini pomembni vir za okrepitve in ga je — razumljivo— skušala izkoristiti/v čim večji meri. To je razumljivo z vojaškega vidika tako Srbije kot Antante; toda, kar se je dogajalo'^ ni bilo prav s političnega vidika jugoslovanske ideje. Zà.dele sloven- skega in hrvaškega naroda je bila jugoslovanska .ideja predstava o združitvi bratov, srbska vlada pa je ravnala, kot da je jugoslovanstvo zgolj'ime za ure- sničevanje njenih' ciljev. Na vojaškem področju je dokaz tako. imenovana JugOr slovanska divizija in je oznaka o tako imenovani dodana namenoma. O podobi tako imenovane. Jugoslovanske divizije v srbski .vojski v 1. sve­ tovni vojni je malo objavljenih .podatkov, čeprav je o. njeni b,ojni poti izšla celo knjiga; pravzaprav je presenetljivo, kako je bilo tako v stari kot tudi v novi Jugoslaviji mogoče zlasti ,v prigodnih časopisnih člankih pa .tudi v resno zasnovanih, publikacij ah toliko pisati o Jugoslovanski, divizij i, ojnjenem jugo- slovanstvu in s tem o jugoslovanskem in seveda .tudi slovenskem deležu na solunskem bojišču, ne da bi bili pri tem dani kakršnikoli oprijemljivi natančni podatki, ki bi potrjevali posplošeno pisanje. . . • Na osnovi nekaterih v zadnjih letih objavljenih dokumentih in literaturi, ki tematiko Jugoslovanske divizije obravnava obrobno, pa si-je vendarle mo­ goče ustvariti naslednjo sliko:-' : • /. " . 'J- • • • Najprej je mogoče ugotoviti,^da_ tako imenovana Jugoslovanska divizija sploh ni bila jugoslovanska v tem smislu besede.-Pri,tem ne gre samo za ime, marveč za dejansko stanje. Ce bi šlo zgolj za ime, bi prej dano neprizanesljivo ocenoj dovolj podkrepil že dokument srbskega vojnega ministra- ob nastajanju Jugoslovanske,divizije.26 V zaupnem pismu z-dne 29;,decembra 1917-je srbski vojni minister sporočal poveljniku Dobrovoljskega korpusa Srbov, Hrvatov in Slovencev v Odesi, kako je Vrhovna komanda odločila o Jugoslovanski diviziji. Ni pisal, da se je odločila v sestavi svoje vojske na solunskeimbojišču.ustano- viti Jugoslovansko divizijo, marveč je dobesedno zapisal*;»da.će se dosadašnja Vardarska divizija zvati privremeno Jugoslovenska divizija«. V tej formulaciji ni mogoče preslišati, da gre samo za novo ime že obstoječe divizije in da je še to ime začasno. ! . , . ' ' ., , ,-../: л Omenjeno zaupno navodilo je tudi obrazložilo, kako bo-Jugoslovanska di­ vizija sestavljena, in njena sestava je potrdila, da bo šlo pri novonastali enoti dejansko za staro divizijo, ki bo sicer dobila novo ime in sprejela precejšen del dobrovoljskega moštva, vendar nič več kot to, še najmanj pa postala enota prostovoljcev iz jugoslovanskih dežel v srbski vojski. . , .., . Srbska Vrhovna komanda je odločila, da bo tudi pod novim jugoslovan­ skim imenom ostal cel divizijski štab Vardarske divizije, vso topništvo,' inžene- rija, saniteta in drugi podobni deli. 22. in 23. pehotni "polk Vardarske divizije bosta sicer razformirana, toda »u interesu borbene gotovosti dobrovoljačkih pukova Jugoslovenske divizije će ostati s ovima sve specializirano ljudstvo ras­ formiranih pukova Vardarske divizije dokle bude potrebno«; Ta odločitev po­ vsem jasno pove, da je stara Vardarska divizija ostala kljub novemu imenu, dobrovoljci iz Rusije so bili namenjeni le izpopolnitvi njenih razredčenih vrst. м Jugoslovensld dobrovoljci u Busiji, n. d., str. 326. 70 J- J- SVÀJNCER:'SLOVENCI V SRBSKI IN SLOVENSKI VOJSKI Tako se je tudi zgodilo. 1. in 2. dobrovoljski polk iz Rusije sta prišla na mesto dveh pehotnih polkov in dobila skupno imie Jugoslovanska brigada, s tem, da sta dobila prej navedeno.srbsko moštvo, drugo brigado v diviziji pa sta še na- prej sestavljala dva.polkà Vardarske divizije, zdaj sta se imenovala 21. in 22. pehotni polk Vardarske brigade. Po'imenih je imela tako imenovana Jugoslo- vanska divizija Jugoslovansko brigado ih Vardarsko brigado, toda tudi oba polka Jugoslovanske brigade sta dobila del moštva iz prejšnjih polkov Vardar- ske divizije. Stab te Jugoslovanske brigade in štaba obeh polkov pa so že tako ali tako prej v Rusiji sestavljali srbski kraljevi oficirji. ' Tudi naše sedanje zgodovinopisje mirno priznava, da pri tako imenovani Jugoslovanski diviziji na solunskem bojišču hi šlo za nikakršno novo resnično jugoslovansko divizijo. Tudi zgodovinar Milivoje Alimpič je v svoji knjigi So­ lunski front21 brez predsodkov dobesedno zapisal, da so bili, po prihodu na solunsko bojišče dobrovoljci razporejeni kot okrepitev pò že obstoječih divizi­ jah, 1. brigada 1. dòbrovoljske divizije pa se. jé spojila z Vardarsko divizijo in oblikovala Jugoslovansko divizijo. Navedeno pove, da je šlo pri oblikovanju Jugoslovanske divizije na solun- skem bojišču spet za nov političen' manever, srbske vlade pri reševanju jugo­ slovanskega vprašanja na.vojaškem področju, šlo je za ime in ne za vsebino. To oceno potrjuje brzojavka, ki jo jé Pašić poslal 1. februarja 1918 s Krfa srb­ skemu poslaništvu v Petr ogradu.28 V njej je sporočil, da je bila iz dobrovolj cev Srbov, Hrvatov in Slovencev (kar je seveda sam najbolj vedel, da ni bilo res in da je dejansko šlo samo za preimenovanje Vardarske divizije) oblikovana v sestavi- srbske vojske nova enota pod imenom Jugoslovanska divizija, ki se je že začela boriti na solunskem bojišču, in je s tem v zvezi prosil, da bi temu dali v Rusiji »najšire publikovanje sa shodnim komentarom«. Bolj preprosto povedano bi lahko rekli, da je želel v zvezi z Jugoslovansko divizijo, ki to ni bila, čim več propagande o rešitvi jugoslovanskega vprašanja v srbski vojski. Da so bile tovrstne propagandne želje predsednika srbske vlade tudi ure­ sničene, potrjuje med drugim pisanje angleškega časopisa The Times. 25. okto- 'brà 1918 je zaradi Jugoslovanske divizije-namenil Jugoslovanom kot vojakom ceL maj hen'slavospev. Med.drugim je dodal oceno nekega francoskega oficirja, da so »Jugoslovani izjemni pri hoji, še bolj sijajni kot borci, in nič ne jedo ...« So celo zgled srbskemu delu vojske. Najprej so se bojevali za Avstrijo, toda niti z desetim delom energije, ki jo kažejo, ko uresničujejo svoj narodni ideal.29 Torej je celo angleški časopis pisal, kot da so Jugoslovani v Jugoslovanski di­ viziji' del skupne vojske' s Srbi, s srbskimi divizijami, čeprav je bila resnica povsem drugačna. » . , Pri obrazložitvi vseh navedenih dejstev ni mogoče trditi, dà je šlo za slu- čajnosti, za splet okoliščin, ki lahko pripeljejo do sklepov, kot so že bili dani, in da je srbska vlada res'težila k najboljši rešitvi jugoslovanskega vprašanja na: vojaškem področju ter da je bila4ustanovitev Jugoslovanske divizije dokaz njene dobre volje in dobrih namenov. Tako imenovana Jugoslovanska divizija •jejbila,' meddržavno gledano, politično in propagandno gotovo koristna, svetu je potrjevala pripravljenost jugoslovanskih narodov iz avstro-ogrske monar­ hije, da se tudi z orožjem borijo proti tej. ječi narodov, toda z vidika razvoja jugoslovanskega vprašanja v srbski vojski vse od ustanovitve prve prostovolj­ ske enote v Rusiji pa je bila spet samo eden izmed spretnih manevrov, naj bo Pašiča ali kogarkoli drugega, kar je najmanj,pomembno. . , Kljub (jugoslovanskemu imenu divizije so bili prostovoljci iz Rusije samo izpopolnitev, prejšnje, zdaj drugače imenovane srbske kraljeve divizije in se­ veda izpopolnitev razredčenih polkov drugih divizij. Takšen je bil njihov de- » Milivoje Alimpić, n: d., str. 254. 3 8 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 330. 2 8 Dobrovoljci 1918—1919, Beograd, 1971, str. 347. ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 1 71 janski položaj in takšna je bila tudi njihova bojna naloga. S tem, ko so se v srbski kraljevi vojski borili za zmago nad Avstro-Ogrsko, so se seveda borili za svobodo svoje domovine, toda za ta cilj so se borili zdaj samo kot srbski vojaki. Od oficirjev se je srbsko državljanstvo izrecno terjalo, zato je do zna­ čilnega dogodka prišlo ob prihodu' prvih jugoslovanskih oficirjev na solunsko bojišče. Nekaj slovenskih in hrvaških oficirjev je odklonilo sprejem srbskega državljanstva. Klonili so šele ob razlagi, da je lahko srbski oficir samo srbski državljan, ob čemer je čudno vlogo odigral tudi predsednik Jugoslovanskega odbora s »-slovenskim« članom tega odbora Bogumilom Vošnjakom. Ob njunem prigovarjanju so oficirji sprejeli srbsko državljanstvo.30 Tako je bila sloven­ skim dobrovoljcem popolnoma odvzeta vsaka vloga pri pripravah na ustano­ vitev bodoče skupne države, .razen tiste, ki je koristila velikosrbskim idejam, da pa so bili res samo srbski in ne tudi jugoslovanski vojaki, se je pokazalo novembra 1918 po zmagi nad centralnimi silami. Jugoslovanski vojaki, ki to dejansko niti niso bili, in bi bilo mogoče govoriti zgolj o vojakih jugoslovan­ skega porekla v srbski vojski, so bili po zmagi zadržani daleč od domačih kra­ jev, kar velja zlasti za Slovence. Kljub prošnjam Narodne vlade za Slovenijo novembra 1918 niso bili poslani v sestavo tedanje slovenske vojske, formalno gledano II. vojnega okrožja, ali v kakršnikoli drugi obliki postavljeni na polo­ žaje proti Avstrijcem. To se je deloma zgodilo šele proti koncu prve polovice leta 1919 in to takrat, ko je že potekalo ukinjanje slovenske vojske. • Ob prodiranju francoskih, srbskih in angleških divizij proti Beogradu je bila Jugoslovanska brigada, potem ko je opravila svoje naloge pri preboju so­ vražnih položajev, poslana proti Albancem in je bila nastanjena kot okupator­ ska enota na Kosovu.31 ' , Ali število jugoslovanskih prostovoljcev ne bi omogočalo posebne vojaške organiziranosti v okviru srbske armade na solunskem bojišču, če bi seveda srbska vlada prostovoljce obravnavala drugače kot zgolj vir za popolnitev svojih vojaških vrst? Odgovor je preprost. Število prostovoljcev iz jugoslovanskih dežel je bilo tolikšno, da bi vojaško organizirani v jugoslovanskih polkih, brigadah in divi­ zijah, kot na primer češke legije (realno bi bilo mogoče govoriti o dveh divizi­ jah), vidno prispevali k zmagi Antante. Na Balkanu antantne sile niso bile tako močne, da bi bilo število jugoslovanskih prostovoljcev zanemarljivo. Pred ofenzivo septembra 1918 je bilo največ Francozov (ob tem, da je bilo za Fran­ cijo solunsko bojišče zgolj pomožno defenzivno bojišče) — 180.000, srbska voj­ ska je imela 140.000 mož (všteti so tudi Jugoslovani), Grkov je bilo 135.000, Angležev 120.000, Italijanov 42.000 in Albancev 2000.32 V samih bojnih črtah je bilo vojakov seveda veliko manj in v njihovem številu bi bil delež Jugoslova­ nov, ki so bili dejansko vsi na fronti, precej večji. P o p r v i svetovni vojni je bilo izdanih 32.136 dobrovoljskih izkaznic, torej je bilo toliko uradno priznanih prostovoljcev iz jugoslovanskih dežel Avstro- Ogrske in verjetno tudi iz Črne gore, Amerike itd. v srbski vojski, hkrati pa velja število, da je bilo vseh dobrovoljcev od 32.000 do 35.000.33 Koliko je bilo Slovencev? Po oceni srbskega vojnega ministrstva34 je bilo septembra 1918 v srbski vojski po nepopolnih podatkih 21.000 prostovoljcev, med njimi 141 Slovencev. Po istem pregledu je bilo med temi prostovoljci 3 0 V razglabljanjih o Jugoslovanskem odboru bi morali biti bolj neprizanesljivi zlasti do članov, ki naj bi v odboru zastopali Slovence. Jasno moramo povedati, koga so zastopali in v čigav interes usmerjali svoje delovanje. Ocena iz preteklosti naj bo tudi nauk za sedanjost, da se ne bi spet kdaj zgodilo, da bi kak kustos etnografskega muzeja v Beogradu ali docent na zagrebški univerzi nastopal v imenu slovenskega naroda, hkrati pa brez tega naroda odločal o njegovi usodi, ali pa da na primer ne bi česa podobnega počel kak kustos ali docent v Rimu ali na Dunaju, ne v Moskvi in ne v Washingtonu. 3 1 Natančnejši podatki: Veliki rat Srbije za oslobođenje i ujedinjenje Srba, Hrvata i Slove­ naca 1914—1918, Beograd, 1939, knjiga 31. 3 2 Milivoje Alimpič, n. d., str. 324. 3 3 Milivoje Alimpič, n. d., str. 255. 3 4 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 338. 72 J- J- SVAJNCEB: SLOVENCI V SRBSKI IN SLOVENSKI VOJSKI 4049 takih, ki so prišli iz Amerike, toda med njimi niti enega Slovenca. Ce strnemo nekaj najbolj značilnih številk o.slovenskih prostovoljcih v srbski vojski, vidimo, gre za ponavljanje, da jih je bilo po uradnih srbskih doku­ mentih: aprila 1916 (v Rusiji) — 14, oktobra 1916 mobiliziranih — 4000, ob koncu 1916 (v Rusiji) — 1498, v začetku 1917 (v Rusiji) — 1727, 30. maja 1917 (v Rusiji) — 243, septembra 1918 (v srbski vojski na solunskem bojišču) — 141. Z vojaškega vidika so to seveda majhne številke in po njih ni bilo Slovencev v srbski vojski — razen s silovoljci — nikoli niti za en polk, toda politično gle­ dano dobé tudi te skromne številke drugačno težo. V to smer te vrstice nimajo namena zahajati, mogoče pa je ostati še pri povsem vojaškem vprašanju, ki ga številke narekujejo. Ne glede na število Slovencev-prosto volj cev v srbski vojski je značilno, da nikoli na nobeni stopnji prostovoljske vojaške organiziranosti niso imeli, pa tudi Hrvati ne, svojih enot. Celo narobe, praviloma so bili porazdeljeni po raznih enotah, tako da so se povsem porazgubili. Nikoli ni bilo na primer slo­ venskega bataljona, ki bi nosil to ime in ki bi bil tudi'zbirna, organizacijska in taktična os slovenskih prostovoljcev v srbski vojski; lahko bi se imenovali, če jih ni bilo dovolj za bataljon, skupina, odred ali kar pač vojaška termino­ logija v takšnih primerih dovoljuje. Kot je že bilo zapisano, to tudi ni bila tako imenovana Jugoslovanska divizija. Analiza spominskih zapisov v zbor­ niku Dobrovoljci, kladivarji Jugoslavije35 pove, da so bili Slovenci, kakorkoli jih je bilo zelo malo, razporejeni po več polkih srbske vojske. V 8. pehotnem polku je bil vod, ki je bil po sestavi slovenski, toda kljub temu so se tako ofi­ cirji kot vojaki Slovenci v srbski vojski porazgubili popolnoma med drugimi, se zaradi tega seveda odpovedali narodno-politični identiteti, svojemu jeziku in vojaško gledano tudi možnosti, da bi jih kot slovensko vojaško enoto oce­ njevali na bojišču ter tako njen prispevek k zavezniški zmagi. 1. decembra 1918 je Donavska divizija poročala Vrhovni komandi, da ima v svojih polkih 134 Slovencev, slovenskih oficirjev je imela devet. Ali je mogoče na ta izziv odgovoriti s trditvijo, da Slovenci-prostovoljci česa podobnega v srbski vojski niso niti hoteli? Seveda bi lahko kdo skušal odgovoriti tudi tako, toda tak odgovor ne bi mogel biti argumentiran, tudi ob upoštevanju tega, da komu iz slovenskih prostovoljskih vrst do posebnih slo­ venskih enot tudi zares ni bilo. Zakaj ne, tudi takšni so gotovo bili med slo­ venskimi prostovoljci, zlasti med mlado v Sokolu vzgojeno inteligenco, ki je ob srbskih zmagah v balkanskih vojnah slovansko idejo zamenjala za jugoslo- vanstvo v ilirskem smislu besede. Njim je Ivan Cankar leta 1913 namenil be­ sede, ko je dejal: »Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih šovinistov.« Hkrati pa je tudi dodal, kako malo je teh ilircev, in da med Slovenci nimajo nobene opore.38 Zato lahko do prej omenjenega odgovora pride samo brez poznavanja in razumevanja disident­ skega gibanja in ob piemontstvu tiste vrste, ki je tudi dandanašnjemu srb­ skemu vojaškemu zgodovinopisju precej blizu.37 Za podkrepitev prej postavljene teze samo trije drobci iz zapisnika s se­ stanka delegatov 1. srbske prostovoljske divizije v Odesi 28. marca 1917:33 Prvi: » pri polaganju zakletve neki su oficiri najavili, da neće da polože zakletvu srpskoj vojsci i srpskom kralju. Trojica su tada vraćeni u plen. . .« — Drugi: 3 5 Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912—1918, Ljubljana, 1936. 3 8 Ivan Cankar: Slovenci in Jugoslovani, predavanje 12. aprila 1913 v Ljubljani, Bela kri- zantema, Ljubljana, 1966, str. 156. 37 Ob tem sem na posvetu v Ptuju dodal, da bi morali, ker že sprejemamo posebno posla­ nico z zborovanja, v njej nameniti nekaj besed tudi srbskim zgodovinarjem in jih pozvati, da nihče drug kot oni ne more srbskemu narodu povedati resnice o nastajanju skupne jugoslovan­ ske države, zato naj ne izkrivljajo ali naj ne dovolijo izkrivljanja resnice o deležu drugih naro­ dov pri nastanku skupne države, zlasti na vojaškem področju. Ob obravnavanju teh vprašanj prihaja do popolnih neresnic (feljton Opačlča v Politiki, Slom centralnih sila na Balkanu, Pre­ drag Matvejevič v Ninu), tamkajšnji tisk pa poslanih popravkov sploh ne objavlja. 3 8 Jugoslovenski dobrovoljci u Rusiji, n. d., str. 191—193. ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 1 73 » . . .u 2. diviziji vrše se nasilja protiv Slovenaca i Hrvata. Tučeni su batinama i bajonetima. U svakom puku po jedna četa Srbijanaca, jedina naoružana, vrši ta nasilja nad Slovencima i Hrvatima ...« — In tretji: »... đaci iz podoficirske škole pobegli su iz škole zbog uvrede svojih nacionalnih osjećanja, komandant škole ih je terorisao, preteći da će ih Srbi pokoriti kao i Arnaute ...« Zaradi vsega navedenega* je razumljivo, da prva slovenska vojska v naši sodobni zgodovini leta 1918 ni nastala iz jedra, ki bi ga lahko predstavljali slo­ venski prostovoljci v srbski vojski, marveč iz slovenskih jeder domačih avstro- ogrskih polkov, torej polkov, ki so imeli naborne okraje na Slovenskem. Ne gre za to, da so bili ob koncu oktobra in novembra 1918, ko je slovenska voj­ ska nastajala, Srbi še zelo daleč in da je bil celo Maribor prej v rokah sloven­ ske vojske kot Beograd v rokah srbske, pač pa za dejstvo, da slovenski prosto­ voljci v srbski vojski niso mogli biti jedro za nastanek slovenskih vojaških enot, saj niso imeli svojih nacionalnih enot na nobeni ravni niti v srbski vojski. Ime tako imenovane Jugoslovanske divizije je seveda vzbujalo drugačne predstave. O njeni jugoslovànskosti je bilo prepričano tudi Narodno vijeće v Zagrebu, saj drugače 15. novembra 1918 ne bi prosilo srbsko Vrhovno ko­ mando, naj pošlje v Slovenijo in na mejo jugoslovansko divizijo dobrovoljcev, ki so v sestavi srbske vojske. Srbsko vrhovno poveljstvo je odgovorilo, da di­ vizije ne bo poslalo, in obljubilo polk srbske vojske, ki ga pa kljub obljubi ni bilo. Utvara o jugoslovanski organiziranosti prostovoljcev v srbski vojski se je tako vlekla naprej in je bila uporabljena spet ob napovedih o organiziranosti bodoče skupne vojske v kraljevini SHS. Sredi decembra 1918 je bilo slovenski javnosti sporočeno, da je prišla na podlagi dogovora med Narodnim vijećem, vlado in vrhovnim poveljstvom srbske vojske v Zagreb vojna misija, ki bo opravila preosnovo dotedanje stare vojske v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Do tega bo prišlo tako, da bo stara- vojska odpuščena domov, namesto nje pa bo ustanovljena nova, mlada narodna armada s pomočjo jugoslovanskih legij, ki bodo prišle iz Srbije in bodo osnova za kadre novih polkov. . . Te le­ gije so bile čista izmišljotina, saj jih v srbski vojski nikoli ni bilo. Da je bila slovenska javnost še bolj zavedena, ji je bilo tudi sporočeno, kako bodo polki dobili svoja narodna imena po krajih in mestih, kjer bodo formirani, in potem se bodo ti novi polki združili z dotedanjo srbsko armado v enotno vojsko enot­ ne države. Ob poudarjanju narodne sestave polkov, kar je bilo celo v Avstro-Ogrski povsem razumljivo (Hrvati so imeli svojo 42. hrvaško-slavonsko domobransko divizijo z izključno hrvaškim službenim in poveljevalnim jezikom), ni bila slo­ venska javnost obveščena o tem, da je približno v istem času, 22. decembra 1918, prišlo v Beogradu do podpisa ukaza, s katerim je bila ustanovljena Drav­ ska divizijska oblast, s čimer se je začel proces ukinjanja slovenske vojske. Začetek njenega konca je bila ukinitev poverjeništva za narodno obrambo pri Narodni vladi za Slovenijo, prvi korak pa 1. februar 1919, ko je Dravska divi­ zijska oblast tudi zares začela delovati pod poveljstvom srbskega kraljevega generala Smiljanića, vendar še ne prelomni trenutek. Do tega je prišlo šele sredi julija 1919, ko so slovenski polki izgubili svoja imena in bili pod raznimi številkami vključeni v skupno velikosrbsko vojaško organizacijo. Dokončni konec slovenskosti teh polkov je prinesla demobilizacija maja 1920. To, da je slovenski narod leta 1919 spet ostal brez svoje oborožene sile, je nujno moralo opredeliti tudi vso slovensko politiko v novi skupni jugoslovan­ ski državi, saj je — kar je nesporno — vojna, torej uporaba oborožene sile, samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, in če te oborožene sile ni, zgolj kot dejstva, niti ni nujno kot pretnje, je s tem omejena tudi politika. Slovenci so bili, čeprav so k temu prispevali tudi slovenski voditelji sami, spet postav­ ljeni v položaj naroda, ki je zgolj upravno organiziran, v večnacionalni državi pa lahko kot manjšinski narod zgolj nekaj pričakuje, želi, prosi, ne more pa 74 J. J. SVAJNCER: SLOVENCI V SRBSKI IN SLOVENSKI VOJSKI branit! svojega in še manj ničesar zahtevati, tudi takrat ne, ko ima vso pravico Tovrstna realnost je že v avstro-ogrski državi delala Slovence, enako kot druge narode v podobnem položaju, za podrejene dele države. V Avstro-Ogrski je bila armada v službi nemško-madžarskih ciljev, v jugoslovanski državi veliko- srbskih. Hrvati so že ob »prvi rešitvi« hrvaškega vprašanja 5. decembra 1918 ob zadušitvi velikih demonstracij in vojaškega upora v Zagrebu spoznali, kaj bo pomemla oborožena sila v novi državi. Ob uvedbi diktature januarja 1929 je bila vojska najbolj realna sila kralja kot nosilca diktature. Odločujočo vlogo vojske je spet potrdil vojaški puč marca 1941. Vsa ta dejstva opozarjajo, da so bile normalne poti političnega življenja manj pomembne kot armada, torej je realnost, da je bila vojska predvsem vojska beograjskega dvora in vlade, odločala tudi o položaju v državi povezanih narodov. Na Kosovu, ki ga'je srb­ ska vojska imela (oznaka velikega srbskega socialista Dimitrije Tucovića) oku­ piranega od balkanskih vojn, je tudi po prvi svetovni vojni nova velikosrbska armada še vedno opravljala okupatorsko vlogo, dejansko pa je armada v vsej državi pomenila razrednega in nacionalnega okupatorja. Vojaki so bili pravi­ loma razporejeni daleč od svojih domačih krajev in zato vedno lahko uporab­ ljivi kot pretnja ljudem na območjih, kjer so bile garnizije. Čeprav naj vojska ne bi bila politična, do nje naj ne bi segala strankarska, »plemenska« in po­ dobna nasprotja, vojaki niso imeli niti volilne pravice, je ta ista armada ven­ darle bila jasno opredeljena po svojih dejanjih v službi velikosrbskega dvora m srbske buržoazije ter seveda tudi slovenske in hrvaške buržoazije, kot sta se vezali na dvor, in vladajočih slojev po vsej državi. Po spopadu delavcev z Orjuno v Trbovljah je nastopila vojska, toda ne v korist delavcev. »Red«, ki ga je dajala vojska, je bil uperjen ne samo proti narodom, ki jih je bilo treba držati v pokorščini, marveč tudi proti delavskemu razredu, bolje rečeno mno­ žicam, povsod, tudi v Srbiji. Ce bi nova jugoslovanska skupna država ohranila vojaško organiziranost, kot je nastala novembra 1918, pri tem čez čas ustrezno rešila tudi položaj Ma­ kedoncev, Albancev in še koga, bi morala biti bistveno drugačna tudi notranja politika nove države. Združeni bi bili enakopravni in tudi približno enako močni narodi, kar bi narekovalo medsebojno spoštovanje, sporazumevanje pri medsebojnem usklajevanju interesov in upoštevanje, nikakor pa ne bi dopu­ ščalo nadvlade vladajočih slojev enega naroda (ob naslanjanju na tako imeno­ vano skupno vojsko) nad drugimi narodi. Jugoslavija bi bila bistveno dru­ gačna, bila bi zveza narodov in narodnosti, ki žele živeti skupaj, saj so se zato po koncu prve svetovne vojne tudi povezali, in zagotovo ne bi prišlo do takšne bratomorne vojne, kot se je to zgodilo v letih 1941—1945 med narodi, ki so dejansko bratje in ki so se združili zaradi pozitivne jugoslovanske ideje. V re­ šitvi nacionalnega vprašanja z ustanovitvijo nacionalnih glavnih štabov je bila tudi velika moč jugoslovanske partizanske vojske, ki je med drugim tudi na vojaškem področju slovenskemu narodu vrnila, kar je izgubil leta 1919, enako Hrvatom, toda povojna jugoslovanska armada se je na nacionalnem področju spet vrnila k starojugoslovanski organiziranosti. Vprašanje vojaške organizira­ nosti združenih jugoslovanskih narodov in narodnosti zato še zdaleč ni bilo samo vojaško vprašanje, tudi ne zgolj slovensko vojaško vprašanje. 1 Dimitrije Tucović : Srbija i Albanija, Beograd, 1914, ponatis v Beogradu 1974. Mej fed ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 1 75 6), VI S ! t. * . Z u s a m m e n f a s s u n g MILITÄRISCHE ORGANISATION DER SLOWENEN IN DER SERBISCHEN ARMEE UND ENTSTEHUNG DER SLOWENISCHEN ARMEE Janez J. Svajncer Die erste slowenische Armee in der neueren Geschichte, formal der II. Wehr­ bezirk genannt, entstand 1918 aus den slowenischen Kernzellen der einheimischen Österreich-ungarischen Regimenter, die Ergänzungsbezirke in Slowenien hatten. Bei der Entstehung der slowenischen Armee und ihrer Regimenter spielten die sloweni­ schen Freiwilligen in der serbischen Armee im I. Weltkrieg keine Rolle. Jene sel­ tenen Slowenen, die bereits 1914 in die serbische Armee eingetreten waren, wurden lediglich serbische Soldaten, doch auch später hat es in der serbischen Armee nie slowenische Einheiten gegeben, die einen militärischen Kern, um den sich slowe­ nische Freiwillige sammelten, bilden und auf einen militärischen Beitrag der Slo­ wenen zum Sieg der Entente hinweisen hätten können. Die serbische Regierung be­ handelte die Freiwilligen aus Slowenien, Kroatien und anderen jugoslawischen Län­ dern nur als eine Quelle zum Auffüllen der gelichteten Reihen ihrer eigenen Divi­ sionen. Infolge der großserbischen Orientierung zerfiel im Frühjahr 1917 das Frei­ willigen-Korps in Rußland, obwohl im Herbst 1916 die Freiwilligendivision auf dem Kriegsschauplatz der Dobrudscha durch große Opfer ihre entschiedene Orientierung für die Entente bewiesen hatte. Im April 1916 gab es in Rußland unter den Freiwil­ ligen 14 Slowenen, Ende des Jahres 1916 gab es 1.498, obwohl 4000 im Oktober mobi­ lisiert worden waren. Zu Beginn des Jahres 1917 gab es in Rußland unter den Frei­ willigen 1.727 Slowenen, am 30. Mai 1917 243, im September 1918 in der serbischen Armee 141. Die Zahl aller jugoslawischen und montenegrinischen Freiwilligen betrug in der serbischen Armee 32.000 bis 35.000, nach dem Krieg wurden 32.136 Freiwilli­ genausweise ausgestellt. In ihrer Armee gewährte die serbische Regierung den Freiwilligen keine beson­ deren nationalen Einheiten, jugoslawisch war 'auch die sog. Jugoslawische Division an der Salonikifront nicht. In Wirklichkeit handelte es sich nur um die umbenannte Vardar-Division der serbischen. königlichen Armee, der der gesamte Stab mit zwei Regimentern, der Artillerie und anderen ähnlichen Truppenteilen erhalten geblieben war. Auch die beiden Freiwilligenregimenter, die aus Rußland gekommen waren, bekamen einen Teil der serbischen Mannschaft zugewiesen, während die Stäbe beider Regimenter bereits in Rußland aus serbischen königlichen Offizieren konstituiert worden waren. Trotzdem präsentierte die serbische Regierung gerade diese Division der Welt als" eine Lösung der jugoslawischen Frage in ihrer Armee auf militärischem Gebiet, was nicht der Wirklichkeit entsprach. Die jugoslawischen Freiwilligen wurden auf verschiedene serbische Regimenter verteilt, die Offiziere mußten die serbische Staatsbürgerschaft annehmen, zugleich wurde es ihnen unmöglich gemacht, auf die Bildung des künftigen gemeinsamen Staates Einfluß zu nehmen. Nach der Niederlage Österreich-Ungarns wurden die slowenischen Freiwilligen in der serbischen Armee vom serbischen Oberkommando mehrere Monate lang weit von Slowenien fernge­ halten, so daß sie in den entscheidenden Tagen nicht am Kampf um die slowenische Nordgrenze teilnehmen konnten.