





*







%







z<

$

(1

a

3

i

a

%

h

i

d

3

%

h

3

i

a

ESI



Dr. Franc Detela

Zgodovinska povest.

Drama v treh dejanjih

Izdala in založila

Družbo sv. Mohorja no Prevaljah

Slovenskih Večernic 74. zvezek.

&

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja na Prevaljah.

►7

$

£

►7

$

S

►7

£

&

►7

$

£

7

$

£

►7

$

►7

$

&

ES



Takšni sol

Zgodovinska povest.

♦

Drama v treh dejanjih.

♦

Spisal

dr. Franc Detela.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja na Prevaljah.

j

Slovenskih Večernic 74. zvezek.

1921.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja na Prevaljah.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

Takšni so!

Zgodovinska povest. — Spisal dr. Fr. Detela.

I.

redi XVI. stoletja se je jela širiti po slovenskih
krajih nova, Lutrova vera. Pozdravili so jo
radostno vsi, katerim je bila katoliška odveč, ki
so se šteli zaradi tega za kaj imenitnejšega in
boljšega in zrli z ošabnim milovanjem na verno,
„nerazsodno tt  maso. A sprejeli so jo iz prepriča¬
nja tudi premnogi tesnosrčni poštenjaki, ki so za¬
radi nevrednih vernikov zavrgli po napačnem
sklepanju pravo vero, kakor sklepa dandanes pre¬
prost človek, da so zakoni slabi, če vidi, da se
ne izpolnjujejo ali da se izpolnjujejo nemarno.
Med temi je bilo mnogo duhovnikov, ki so zakri¬
vili z odpadom veliko pohujšanja. Našli pa so
takoj mogočnih zaščitnikov med najvplivnejšimi posvet¬
nimi veljaki, ki niso vprašali, kakšen da je odpadnik in
zakaj da je odpadel; samo da je začel napadati in sramo¬
titi vero in Cerkev, ki ga je bila vzgojila v svojem na¬
ročju, so ga začeli hvaliti, braniti, podpirati. Odmev te
slave zveni še dandanes po mnogih ušesih.

Največ zaslombe je dobila nova vera po gradovih,
kjer so se bili imenovanim vzrokom pridružili še drugi
nagibi. Plemeniti graščaki so bili s potratnim življenjem
ali po vojnih nezgodah izgubili večinoma svoje imetje; še
več davkov in tlake niso mogli iztisniti iz podložnih kme¬
tov; sosedje pa so bili premožnim cerkvam in bogatim

l*

4

samostanom in te je ponujala nova vera pohlepni zavisti
v lahek, dobrodošel plen.

Habsburški knezi, poglavarji slovenskih dežel, so se
pač ustavljali novotarjenju; a rok niso imeli prostih: od
severa jih je pritiskalo uporno protestantsko gibanje, od
juga grozni turški meč, ki je zmagoval po ogrskih, hrva¬
ških in slovenskih pokrajinah. Tako je pretilo od ene
strani protestantstvo, od druge mohamedanstvo vzeti slo¬
venskemu ljudstvu, kar je človeku najdražje, vero, svobodo
in blagostanje.

A dokler so mogli zvesti branitelji katoliške Cerkve
in njenih pravic na dvoru nadvojvode Karla v Gradcu
prosto zagovarjati katoličane, se je preprečila marsikaka
protestantska nakana; ko pa je leta 1566. zasedel sedež
deželnega glavarja na Kranjskem Herbart Turjačan, stra¬
sten luteranec, so se obrnile razmere za katoliško stvar
takoj na slabo. Vse važnejše, dobro plačane deželne službe
so si hitro porazdelili protestantje in z doslednim odriva¬
njem onih, ki niso bili njih nazorov, so potegnili kmalu
za seboj, kar je bilo slavohlepnih in dobičkaželjnih mož.
Ako so se genili katoličani branit svojih pravic, so jih
napadali nasprotniki doma in jih črnili v Gradcu in na
Dunaju, da kale ljubi in potrebni mir. In zgodilo se je
čudo. Daši se je držala velika večina prebivalstva, zlasti
preprosto ljudstvo, še vedno vere svojih očetov, so zbu¬
dili vendar protestantje z vplivom, ki so jim ga dajale
deželne službe, s pomočjo nove tiskarske umetnosti, ka¬
tere so se bili takoj polastili in s katero so knjige in
spise po svoji volji in v svojem duhu spretno širili, z
brezobzirnim postopanjem videz in mnenje, da je polute-
ranjena vsa dežela. Čul se je iz nje samo luteranski
glas. Katoličani so bili tako oplašeni, da si v Ljubljani
in v Novem mestu niso več upali z javno službo božjo
„izzivati“ mogočnih protestantov.

Med splošnim odpadom plemstva so vendar stari veri
zvesti ostali na Dolenjskem hrabri Lenkoviči.

Ta hrvaška rodbina se je bila proslavila v turških
vojnah in si pridobila veliko imetje. Mehovo, Podbrežje,
Otočec, • Pogance, Mirno, Ruprč-vrh so imeli v lasti Len¬
koviči in v to ponosno rodbino so se tedaj koprneče
upirale oči zavednih katoličanov.

Leta 1569. je bil umrl Ivan Lenkovič, vrhovni vojni
poveljnik Štajerske, Koroške in Kranjske. Naslednik mu

5

O

U

>o

o

- 4 -*

O

*a

b/D

>

a>

>o

’>

o

c

o

-J

je bil Jurij Lenkovič,
junaškega očeta ju¬
naški sin, branitelj
vere in domovine in
strah Turkom. Na
strmem hribu vrh
Gorjancev mu je
stal trdni Mehovski
grad, ki je branil
prehod čez Gorjan¬
ce in opazoval do¬
godke ob turški
meji. Odtod je po¬
šiljal Lenkovič o-
glednike po gor¬
janskih potih in
prelazih poizvedo¬
vat, kakšni ljudje
da hodijo v deželo
in iz dežele; tja so
mu naznanjali dan
na dan, kaj da se
godi onstran meje;
tam je stala ob gra¬
du grmada priprav¬
ljena, da se zažge
v znamenje, da je
Turek v deželi.

Dolenjec je bil
pač siromak v tistih
časih. Vedno je bil
v nevarnosti, da pri-

dere Turek in pograbi in požge, kar so bile s težkim tru¬
dom pridobile pridne roke, da pobije ali odvede v grozno
sužnost, kar bi mu prišlo živega v roke. Vznemirjale so ga
vrhutega še izmišljene vesti, katere so raznašali popotniki in
trgovci in katere je v svojem strahu tem zvesteje poslušal
in tem rajši verjel, čim groznejše in neverjetnejše so bile.

Kdo bi torej zameril novomeškima mestnima sveto¬
valcema Ravnikarju in Krivcu, ki sta se ustavljala takim
neosnovanim govoricam, ko sta lepega septemberskega
večera leta 1575. sedela pred Matijevo krčmo v Gotni
vasi. Priromala sta bila iz mestnega ozidja čez Težko vodo

I

6

semkaj na vznožje prijaznega gričevja pred Gorjanskim
pogorjem, bogme ne zaradi krasnega dne, tudi ne da bi se
naužila svežega zraka; za take ničemurnosti so se malo
menili v tistih časih; a dobrega vina glas je šel že tedaj
v deveto vas.

„Kaj boste govorili!“ je dejal torej svetovalec Krivec
trgovcem, ki so bili na potu v mesto ustavili pred Mati¬
jevo krčmo dolgo vrsto natovorjenih konj. „Poguma nimate,
poguma. Turek je človek kakor nas kdo; poldrug palec
železa med rebra ali pol unče svinca v bučo, pa obleži / 4
In začel je pripovedovati, kolikokrat so se hrabri Novome-
ščani ubranili Turkov, dasi jih je bilo kakor listja in trave.

„Čujte, mož ! 44  je ustavil svetovalca popotnik s krat¬
kim mečem ob boku in z dolgo gorjačo v rokah.

„Mestni svetovalec, prosim , 44  je popravljal Krivec.

„Za visokim ozidjem smo vsi svetovalci , 44  je poudarjal
popotnik, „in čim dalje je nevarnost, tem bliže dober
svet. Če bi pa hodili Vi z nami čez Gorjance na Hrvaško,
bi Vam zastajala beseda v grlu, kadar bi začuli rezget
turških konj . 44

„ E j, popotni mož, saj sem jih videl in slišal. Povej,
svetovalec Ravnikar, kako smo pred tridesetimi leti stre¬
ljali Turke, ki so plavali s konji čez Krko. Kakor pondirki
so se potapljali in nobeden ni več pogledal iz vode, ko¬
gar sem zadel. Povej, Ravnikar, če ni res ! 44

„In kako res ! 44  je pritrdil prijatelj. „Velikega šmarna
dan je bilo; jaz se spominjam, kakor če bi bilo včeraj.
Pod bregom so lezli janičarji že na ozidje; a odbili smo
jih, ker smo imeli pogum. Jaz sem podrl tri z drogom.
Priče še žive . 44

„Moža svetovalca , 44  je opomnil popotnik, „naši to¬
vorni konji tudi lepo zvone in mi pojemo in vriskamo,
kadar se bližamo Novemu mestu; kadar pa zavijemo v
hrvaške šume, snamemo konjem zvonce in kraguljce in
korakamo tiho svojo pot . 44

»Poguma manjka, kakor sem dejal , 44  je razlagal sve¬
tovalec svoj pot.

Pristopil pa je dolg suh človek z divjo brado v du-
hovski obleki.

„Mir vam bodi ! 44  je pozdravil.

„Et cum špiritu tuo , 44  je odgovoril Krivec, ki se ga
je bil že nekoliko nalezel. »Ali ga poznaš ? 44  je sunil Rav¬
nikarja s komolcem.

7

»Kaj bi ga ne?“ je dejal postrani tovariš.

»Ali hočete kaj jesti ali piti?" je vprašal krčmar.

„Ne skrbite za to, kaj boste jedli, kaj boste pili!" je
prepovedoval mož.

»Vlahovič je, Gregor Vlahovič iz Metlike, lutrski
predikant," so začeli šepetati popotniki,
v „Kdo pa ste, gospod?" je vprašal zopet krčmar.

„Glas vpijočega v puščavi: Pripravite pot Gospo¬
dovo! Oznanjevalec čistega evangelija."

»Greste k nam, v mesto?" je vprašal Ravnikar.

„V Novo mesto pokoro oznanjat kakor prerok Jona
v Ninive."

»Ravno prav," je opomnil krčmar, ne posebno vesel ta¬
kega gosta. »Tukaj sta dva mestna svetovalca; kar začnite!"

»Sem sedite, gospod Vlahovič!" je vpil Krivec. »Nama
boste kaj povedali o novi veri. Ali imate gospo s seboj?
Kaj je novega po Metliškem? Kako kaže trta? Ali sili
Turek iz dežele?"

Pomilovalno je gledal Vlahovič puhlega človeka, ki
poprašuje po takih ničemurnostih.

»Jutri bo doletela vaše mesto velika čast," je izpre-
govoril naposled in zabodel ostre oči v dobrovoljne sve-
tovalčeve.

»No, no, no, gospod Vlahovičy" je Krivec nos vihal.
»Vi menite, ker pride naš deželni glavar, Herbart Turja-
čan. A takih časti je naše mesto vajeno. Mi smo sprejeli
pod svoje strehe že drugačne veljake."

»Takega še ne," se je razvnemal predikant. »To je
pravi Izraelec, brez krivice in goljufije; to je Jozve, ki po¬
pelje izvoljeno ljudstvo v obljubljeno deželo, kjer se mleko
in med cedi."

»Tega jaz ne vem," je kimal Ravnikar, »in se ne
brigam ne za mleko, ne za med. To je za ženske in za
otroke. Ampak če mislite Vi, da je glavarjev prihod za
naše mesto kakšna neznanska čast, katere mi takorekoč
vredni nismo, se motite. Če pride, prav; če ne, pa ostane
naše mesto še vedno to, kar je, in ne izgubi nobene časti."

»Jaz nastopim jutri na trgu kot oznanjevalec pravega
in čistega evangelija."

»To mejie jako veseli."

»Kdor je od Boga, posluša rad božjo besedo."

»In pa zabavljanje, če ne leti nanj, posluša sleherni
človek rad," je pritrdil Ravnikar. »Vaš rojak Tuškanič je

8

bil lansko leto v teh krajih. Vse se je trto okrog njega.
Vam, gospod Vlahovič, vsa čast; a v zabavljanju ne vem
če ste mu kos. Naši korarji so zbežali vsi, ko je odprl
usta. Prša kakor sod in glas kakor grom. Kadar je odmo¬
lil na trgu: Čast bodi Bogu! so onstran Krke odgovarjali:
Amen. Torej jutri se pa Vi izkažite, gospod Vlahovič, in
če Vam smem kaj svetovati: opominjevanje in svarjenje
kar ob kratkem; tega se človek hitro naveliča; zabavljajte
pa, kar se da! Saj veste, kakšen je svet: pod kožo smo
vsi krvavi; kdor pa zabavlja, tega imamo za boljšega.“

Zmračilo se je bilo in popotniki so se odpravljali proti
mestu.

„Ali se vzdigneva," je vprašal Ravnikar Krivca, „da
nama ne zapro mestnih vrat?"

„Brez skrbi!“ je dejal tovariš. „Meni odpro, če pri¬
dem o polnoči. Ali se morda bojiš? Kakšen starejšina pa
si? — Da, da," se je obrnil zopet proti Vlahoviču, na¬
bavljati znate Metličani in ljudi begati; bojevati se pa ne
znate. Turki vam požgo mesto vsakih deset let. Sramota!
Če bi bili vi za kaj, ne bi hodili Turki čez Gorjance."

V tem trenotju vzplamti na Mehovskem gradu grmada;
iskre se uspo na vse strani in nebo zažari nad silnim
ognjem. Kmalu potem se pokažejo kresovi po daljnih go¬
rah. Na mah je umolknil pogovor in pobledeli obrazi so
se spogledali; potem pa se je vzdignil hrup in vpitje in
drevenje od vseh strani: »Turki, Turki so v deželi." Gostje
so vstajali, se poslavljali, plačevali. Najhitreje sta odšla
mestna svetovalca, ki niti računa nista utegnila poravnati.
Vpila sta Matiju, da naj zapiše; njiju da kliče dolžnost, in
drla sta proti mestu. Strah ju je bil popolnoma iztreznil.

»Počasi, junaka, počasi!" so klicali za njima trgovci;
„idemo skupaj."

Vlahovič pa se je obrnil proti Mehovskemu gradu
in mrmral: »Kazen božja, pravična kazen božja. Bog
maščuje svoje preroke."

Čez Krko v tistih časih ni še vodil most v mesto;
ampak brod je vozil do dolenjih mestnih vrat. Proti brodu
so hiteli ljudje in živina, da bi se skrili za mestnim ozid¬
jem; nekateri so iskali zavetja po gradovih v okolici.
„Pustite naju naprej! Midva sva mestna svetovalca," je kričal
Ravnikar in odrival ljudi, ki so se mu ustavljali, češ, da
je vsak sebi najbližji. V hudih stiskah sta stopicala sve¬
tovalca med razburjeno množico, se plaho ozirala proti

9

Gorjancem, in kadar se je prikazala nova tolpa beguncev,
se jima je izvil vzdih: „So že tu! w  in vsak vzklik je po¬
množil zmešnjavo in gnečo.

„Kakšen vrag naju je nesel v Gotno vas!" je klel

Krivec.

„Naj se zgodi božja volja!" je tarnal Ravnikar, obu¬
jal na tihem kes in delal nedoločne obljube.

Ko pa sta stopila na ladjo in so brodniki odrinili
od brega, se iima je povrnil stari pogum.

„Kam rinete? Saj pridete vsi na vrsto," sta mirila
prestrašene ljudi. „Pred štirimi ali petimi urami se ne
more prikazati noben Turek. Nevarnost je samo ta, da
boste koga v Krko zrinili."

Novo mesto je bilo v tisti dobi važno tržišče za vso
Dolenjsko, za sosednjo Štajersko in Hrvaško in za južne
ogrske dežele. Tu se je tudi zbiralo vojaštvo namenjeno
na mejo. Stalnih prebivalcev je štelo mesto mnogo več
kakor v poznejših časih; mudilo pa se je v njegovem
ozidju vedno tudi precej tujih trgovcev in cele čete vo¬
jakov. Zdaj pa so pritisnili še begunci. Tako je bilo po
ulicah vse živo ljudi, ki so se živahno razgovarjali in v
varnem zavetišču važno ugibali, kod da bodo prodrli
Turki in do kam.

Krivec in Ravnikar pa sta hitela ob mestnem ozidju
po hodnikih in stolpih tja do ljubljanskih vrat in gledala,
če so stražniki na svojih mestih, če je vse za bran pri¬
pravljeno. Opominjala sta, naj strogo pazijo na vse sumne
pojave; če bo pa treba, naj se izkažejo vredne sinove hra¬
brih očetov, ki so vsekdar zvesto in uspešno branili mestno
čast in varnost. Pri ljubljanskih vratih sta dobila mestnega
sodnika Gričarja, ki je nadzoroval priprave za brambo.
Pripovedovala sta mu, da sta bila daleč gori proti Gor¬
jancem, a da nista opazila nič nenavadnega.

»Naši ljudje izgube takoj glave," se je jezil Krivec.
»Majhna nevarnost in velika zmešnjava. Seveda, marsikdo
še videl ni živega Turka in poguma manjka. Po moji
sodbi ni nobene nevarnosti."

In res je ni bilo. Ozidje je bilo visoko in trdno,
prebivalcev za brambo zadosti in poleg teh v mestu še
premnogo vojakov, ki so čakali poveljnika, glavarja Her-
barta, da odidejo nad Turka.

Mestni očetje pa niso bili samo hrabri, ampak tudi
previdni možje. Pripravljale so se puške in topovi, do-

10

našalo in dovažalo se je strelivo in meščani so se zbirali
pri svojih oddelkih. Utrdbe so bile polne ljudi, ki so go¬
vorili  le o Turkih. Nekateri so prestrašeni gledali kresove
in strmeli v temno noč, kje da se pokaže kak janičar;
večina je pasla svojo radovednost in brila norce s Turki
in kristjani. Brod je vozil celo noč in vojaški poveljnik
je pošiljal brze jezdece čez Krko proti Gorjancem poizve¬
dovat, kje da je sovražnik. Tudi gradovi v bližini so se
pripravljali, da odbijejo napad, in graščak na Grabnu, ki
ni imel vrat pri tleh, ampak hodil po lestvi skozi odprtino
v prvo nadstropje, je potegnil zgodaj lestvo za seboj in
razvrstil hlapce ob oknih in linah. Malo je bilo spanja
tisto noč. Komur ga nista pregnala strah in skrb, temu
ga je odganjala razburjenost in radovednost.

Proti jutru so dohajala poročila, da je udaril Turek
na Metliko, a da se mu je mesto ubranilo in da se vrača
čez mejo. Vesela novica in svetli dan sta pomirila in
osrčila ljudi, da so začeli ostavljati pribežališča.

Od ljubljanske strani pa so prihajali konjeniki, kranj¬
ski plemenitaši, oblečeni in oboroženi kaj raznovrstno.
Največ jih je nosilo oklepe iz losove kože in kape s per¬
janicami ali šleme s šopi. V rokah so držali eni kopja,
drugi karabinke ali bate in dolgi meči so jim viseli ob
straneh. Vsakega plemiča je spremljal eden ali več hlap¬
cev na konjih ali peš. Na trgu so poskakali s konj, jih
oddali hlapcem in se porazgubili po mestu.

Hiše po novomeškem trgu so se takrat ponašale s
širokimi lopami pod oblokanimi, na stebrih slonečimi pro¬
čelji. Tu se je prodajalo in kupovalo ali pa tudi jedlo in
pilo. Tega dne so mize pod lopami kmalu zasedli hrabri
junaki, ki so se živahno zabavali s pripovedovanjem svojih
dogodkov in junaških činov in pili na svoje zdravje. Drugi
so hodili oblastno po trgu gori in doli in smelo ogledovali
mimo hodeče moške in ženske ali pa so stali razkoračeni
v gručah in preudarjali, kateremu častniku bi se ponudili
v službo.

Vedne vojne so bile namreč vzgojile prav mnogo
vojakov po poklicu. Povod, da so si izbrali ta stan, je
bil pri nekaterih pogum, druge je bila prignala lakomnost,
večino pa mržnja do dela. Na zimo, ali če se je bilo na¬
dejati miru, so se odpuščali ti vojaki; ob vojnah so jih
zopet nabirali častniki, in kakor prebirajo dandanes posli
gospodarje, tako so si prebirali takrat vojaki službe. Opravo,

11

orožje, konja si je moral oskrbeti vsak sam; a dobro ob¬
orožen junak z iskrim konjem je služil mnogo več kot
slabo opravljen pešec.

„He, Jernej!" je potegnil vojak, ki je sedel za mizo,
mimo idočega tovariša za pas. „Sedi sem in pij; ne po¬
slušaj teh čenč!" Mahnil je z roko proti mestni hiši,
pred katero je visoko na zaboju stal in kričal na ves glas
iutrski predikant Gregor Vlahovič. „Tu moj prijatelj Janez
Strniša." Vojaka sta si segla v roke.

„Ali imaš ti že službo?"

„Ne še," je dejal prišlec in sedel. „Turjačana čakam.
Če mi kaj primakne, vstopim. Kaj pa ti? Lenkoviča si
pustil."

„Kaj pa! Tam je pasje življenje: straža in hoja in
boj; počitka in plena nič."

„A imenitni so Lenkoviči."

„lmenitnost ne redi človeka."

„Glej, tamle oni veseli plešasti mladenič, ki trka s
trebanjskim župnikom — oba sta lutrovske vere — ta je
sedaj moj gospodar. Strniša mi ga je priporočil."

»Priporočila vreden gospod ,* 4  je segel Strniša v po¬
govor in nagnil vrč z vinom. „Vojskovanje namreč, ljuba
moja tovariša, je umetnost, velika umetnost, ki se deli v
dva dela: razumeta? dva dela. —Ta far tam tako vpije,
da človek samega sebe ne sliši. — Torej dva dela: prvi
obsega vzvišeno vojskovanje ali strategijo, drugi nizko, na¬
vadno, prostaško bojevanje, ki se imenuje taktika. Strateg
dela načrte in naklepe, premišljuje in računa, kako bo
sovražnika ugnal; taktikar se za to ne briga; on zgrabi
sovražnika, kjer ga dobi."

»Lenkovič je tak vražji taktikar," je opomnil Jernej.

„Naš gospod pa je izboren strateg, dasi je še mlad.
Na primer: Mi ležimo v trdnjavi, pijemo in kvartarno.
Strel poči. Sovražnik je tu; Turek prirožlja, kakih dve¬
sto, tristo konj. Taktikar bi ga napadel; mi jih pustimo
mimo; potem pa pod orožje in na konje!"

„In za Turkom," je pristavil Jernej.

„Kaj še! Turek na desno gori, mi pa na levo doli.
Turek požiga in ropa po naših krajih, mi pa po njegovih."

»Torej se dobd tudi med Turki takih strategov?"

»Tudi. Ogibljemo se drug drugega in obojim se
dobro godi. Človek bi mislil, da smo sporazumljeni. Taka
služba je prijetna in nese; vojak se zredi*in postara."

12

„Res je umetnost vojskovanje in znati se mora," je
premišljeval Jernej.

„Dober poveljnik, to je poglavitno. Jaz že služim
petindvajseto leto in sem imel že cel tucat poveljnikov,
a takega še ne. Pankrac Dolski je bil tudi duša, špogal
pa je drugačno strategijo. Če so udarili Turki v deželo,
je ostal miren in čakal. Pustimo jih, je dejal, sedaj so
suhi in lačni in lačen volk je nevaren. Čez par dni bodo
drugačni. Kmalu smo izvedeli, da se vračajo, obloženi kakor
tovorni konji, in da ženejo pred seboj živino in ljudi. Tedaj
jim zaskočimo pot in olajšamo bremena. Kar so bili na¬
ropali, vse je bilo naše; samo ljudi smo izpustili. Ali ni
to umetnost, strategija? Zatorej, tovariša, na zdravje dobrih
poveljnikov, naših strategov, in živela vojna! Da bi je ne
bilo še konec!"

Mladenič, ki so ga imeli naši junaki v mislih, se je pri
drugi mizi z odpadlim trebanjskim župnikom Vajkslerjem
tudi dobro zabaval.

„Gospod Vajksler," je potrkal župnika po rami, „Vi
ne greste propovedovat kakor tam Vlahovič? Nič se ne
brigate za razširjanje čistega evangelija?"

„Zase sem ga že razširil," seje smehljal mož, ,,drugi
naj ga pa zase. Zame ni to pehanje; jaz hočem imeti mir."

„Čemu ste se tedaj poluteranili?"

„Čemu pa Vi?"

Jaz?" se je smejal mladenič. „Sprl sem se bil z žup¬
nikom. Cerkev se nam je hotela podreti in župnik je za¬
hteval, da jo popravimo. Pritisnil je name, ki sem bil
varih. Sklical sem kmete in jim razložil zahtevo. Godrnjali
so kakor vselej, kadar je treba kaj plačati. — Jaz ne dam
nobenega vinarja, sem dejal. Kdor je protestant, temu ni
treba plačevati za katoliško cerkev. Jaz sem protestant. —
Bomo pa še mi, so vpili kmetje in vsa vas je skočila na
noge. Zapodili smo župnika, vdrli v župnišče in pojedli
in popili, kar je bilo zaloge. Veselili pa se nismo dolgo.
Jaz sem mislil, da sem se deželnemu glavarju močno prikupil,
a glejte, čez dva dni mi že pošlje lutrskega predikanta. Torej
iz dežja pod kap! Gospod predikant hoče namreč tudi ži¬
veti in se tudi boji, da se bo cerkev nanj podrla. — Kaj,
gospod, Vi tudi hlepite po posvetnem mamonu kakor
papisti? ga zavračam. On pa se sklicuje na sv. pismo:
Kdor oltarju služi in tako naprej. A lepo Vas prosim: Ko¬
liko pa služi? Saj nima nič dela; poleti bi mi lahko krave

13

pasel. Marsikaj mu seveda tudi ni všeč, a jaz mu navajam
samega Martina Lutra: Kdor ne ljubi petja, bab in vina,
ostane žive dni neumna živina. Martin Luter, to je svetnik,
kakor se spodobi. — Trčiva, gospod župnik! — Torej jaz
sem povedal, kako sem zadobil to milost, da sem se iz-
pkeobrnil; na kak način ste jo pa Vi prejeli, gospod
Vajksler? Ali se mislite oženiti?"

„Če bi bil dvajset let mlajši, da," je vzdihnil Vajksler;
„sedaj je prepozno."

»Zakaj? Možak ni nikdar prestar. Nič se ne bojte!
Saj sem jaz Vaš sosed," se je grohotal tovariš.

Vajksler pa je razlagal, da je zakonski stan popol¬
nejši od samskega, češ, sam Bog je ustanovil zakonski
stan, ko je dal Adamu Evo; samskega pa so si izmislili
ljudje.

»Škoda, da nam je dal naš Zveličar v tem oziru tako
slab zgled," je modroval tovariš. „Za ta del je bil Mohamed
s svojimi ne vem že koliko ženami pametnejši, če bi ga
le zastran vina ne bil hudič zmotil. Suadente diabolo je
vino prepovedal. — Pijva, gospod Vajksler! Vse drugo bo
opravila in uredila milost božja."

Nekoliko naprej pa je sedelo za dolgo mizo kakih
osemnajst vojakov. Rjava polt, črne oči in kodrasti lasje
so razodevali južni rod. Njih poveljnik pa je bil plavolas
mladenič. Razgovarjali so se živahno v laškem jeziku; samo
poveljnik je molčal in upiral svetle, modre oči v množico
okrog Vlahoviča. Tujci so v tistih časih često prihajali v
mesto; zato niso budili ti Lahi nobene pozornosti.

Nekaj drugega pa je zbudilo na mah splošno po¬
zornost. Proti Gregorju Vlahoviču sta nastopila pred mestno
hišo dva katoliška duhovnika: frančiškanski gvardijan,
pater Ivan, in oglejskega patriarha, pod čigar oblast je
spadalo Novo mesto, generalni vikar, pogumni in oblastni
Polidor Montagnana. Ugovarjala sta živo predikantovim
besedam in svarila ljudstvo pred zapeljivcem, frančiškan
iz verske gorečnosti, Polidor bolj ogorčen, da sega pre-
dikant v njegove pravice.

Poslušalci so se razdelili na dve stranki; ena je pri¬
trjevala katoliškima duhovnikoma, druga lutrskemu. Nastal
je hrup, kričanje in psovanje in same od sebe so prijemale
desnice za meče. Pritekel je mirit mestni sodnik Gričar,
ki je miril po svoje in očital katoliškima duhovnikoma,
da izzivljeta in napravljata prepir.

14

Sodnikov nastop je osrčil Vlahoviča in njegove pri¬
staše, ki so čutili, da so v večini in da imajo za seboj
mnogo vojaštva. Vlahovič je začel kričati na menihe in
samostane, da jih ni ustanovil ne Kristus, ne apostoli,
ampak sam satan; da zbirajo bogastvo v potratno živ¬
ljenje, in hujskal je ljudi, naj ne trpe take sramote v svoji
sredi. Vikar in gvardijan sta zavračala divjega govornika
in hrup je rastel. Tu in tam se je zabliskal meč, ljudje
so pobirali kamenje in rvali kole pri šatorih. Tolpa po¬
stopačev pa je drla nad samostan, kjer je pobijala šipe,
razbijala po vratih in izkušala vlomiti. Tedaj pa se začuje
topot konjskih kopit in žvenket orožja in razlegne se krik:
»Bežite, bežite! Lenkovič." Pridirjal je mlad vitez in za
njim deset vojakov od dolenjih mestnih vrat po ulici, ki
pelje s trga k samostanu. Z divjim tuljenjem se je valila
tolpa razgrajačev zopet rfazaj na trg in se plaho ozirala
na jezdece in njih poveljnika, ki mu je gorela jeza iz oči
in obraza. Dirjajoč ob cerkvi in samostanu gori in doli
so pometli vojaki hitro vso cesto in oddirjali na trg.

Tu je trajal vrišč še naprej; a silovitemu Vlahoviču
ni več ugovarjal gvardijan Ivan. Zabodli so ga bili v gneči
in umirajočega so komaj branili katoličani. Vedno ljuteje
so napadali nasprotniki in tudi tebi, ponosni vikar Polidor,
so bile štete minute, da ni pridirjal Jurij Lenkovič in raz¬
gnal za trenotje osuplih napadovalcev. A le za trenotje;
komaj so bili odnesli gvardijana in rešili vikarja, se je
pričel iznova boj. Protestantje, ki so videli tako majhno
četico pred seboj, so se hitro osvestili. Hrabril jih je Vla¬
hovič, ki je kričal na Lenkoviča: »Približal se je Faraon in
Izraelovi sinovi so trepetali. Mojzes pa je rekel ljudstvu: Ne
bojte se! Glejte velika dela božja, katera bo danes storil!"

Lenkovič se ni brigal za kričavega preroka; ko pa
so mu zastavili Vlahovičevi pristaši pot in je zgrabil eden
njegovega konja za brzdo, se mu je zaiskrilo oko, zabliskal
se je meč in trije prsti so odleteli na mah predrznemu
napadovalcu. Stemnilo se je možu pred očmi, ko je za¬
gledal krvavo roko, in bled se je opotekal iz gneče. To¬
variši pa so izdrli meče in se postavili v bran. Vojaki so
vstajali izza miz in se oboroževali; oboroženci so se ste¬
kali z vikom in krikom od vseh strani s kopji in puškami.
Ženske in starci so bežali in se zapirali v hiše in tolika
zmešnjava je nastala, da so Vlahoviču, ki je kričal, kako
je prevrnil in polomil Gospod kolesa Faraonovih vozov,

15

izpodnesli za¬
boje. Zahre-
ščaleso deske
L; mož se je
znašel na tleh,
k^er je nada¬
ljeval svojo
prepoved, da-
si se nihče
ni več menil
zanj.

Lenkovi-
čevi so prišli
v stisko. Od
treh strani so
jim štrlela
ostra kopja
nasproti in
težko so od¬
bijali sovraž¬
no orožje in
krotili nemir¬
ne konje.

Mladi čast¬
nik, ki je se¬
del tako za¬
mišljen med Polidor Montagnana.

svojimi Lahi,

pa je bil tudi skočil pokoncu in ž njim tovariši. Zasedli
so konje, privezane za ranto ob hiši. Podkve so škrt-
nile pod nemirnimi živalmi, ki so se spenjale, grizle brzde
in se penile, in skokoma se je postavil častnik poleg Len-
koviča, ga pozdravil in mu zaklical, naj udari. Laški nje¬
govi spremljevalci so se bili že spopadli z nasprotniki in
med žvižganjem in žvenketanjem orožja, med vpitjem in
kletvijo je udarila tu in tam kri skoz obleko, lisala oklepe
in barvala tla pod nogami.

Nekaj bojevnikov so kmalu odnesli z bojišča, drugi
pa so se bili tako zagrizli v svojo strast, da so prezrli in
preslišali prihod deželnega glavarja, ki je bil prijezdil na
čelu oklopljenih konjenikov na trg in strme zrl na ta krvavi
prizor. Trobenta je zapela in na povelje so nagnili gla¬
varjevi oklopniki kopja za napad.

16

„Deželni glavar, Turjačan," se je razleglo. Boj je po¬
nehal, nasprotniki so potiskali počasi in neradi meče v
nožnice in se razhajali s kopji vsak na svojo stran.

Mestni sodnik je zbiral svetovalce, da se poklonijo
glavarju; mladi častnik, ki je bil priskočil Lenkoviču na
pomoč, se je zopet umeknil, ko je zagledal Turjačana, za
svojo mizo; Lenkovič pa je obstal na trgu in čakal glavarja.

Gregor Vlahovič, ki je govoril naprej, je razprostrl
zdaj blagoslavljajoč roke proti glavarju in vpil: „In zopet
govori prerok Izaija: Izšla bo mladika iz Jeseta in vzdignil
se bo vladat vsem narodom in vanj bodo upali narodi."

Glavar je gledal mračno predse in nejevoljen popra-
ševal sodnika, kaj da pomeni ta rabuka. Sodnik je razlagal, .
da ne puste katoličani evangeljskega pridigarja pri miru.

. Jaz lahko rečem," je vpil Vlahovič, „z apostolom
Pavlom v listu do Korinčanov: Več težav sem prestal,
več ječ, več udarcev, več smrtnih stisk; petkrat sem dobil
po štirideset udarcev, trikrat so me tepli s šibami, enkrat
kamenali, trikrat se je razbila moja barka in en dan in
eno noč sem bil v globočini morja."

„Ni tako, presvetli gospod deželni glavar," je pristopil
Lenkovič in pripovedoval, kako da so protestanti napadli
in ranili, morebiti smrtno ranili gvardijana patra Ivana.

„Bog Vas sprimi, gospod baron!“ je odzdravljal glavar
in stiskal Lenkoviču roko. „Vi ste sin mojega dragega voj¬
nega učitelja; moj sin pa bodi Vaš učenec!" Predstavil
mu je šibkega mladeniča, svojega sina, ki se je ravnal
tedaj prvič , na vojno. „Vi, gospod sodnik," se je obrnil
h Gričarju, „pa ne poznate svojih dolžnosti. Kako ste spre¬
jeli svojega glavarja?"

Mož se je opravičeval, da je moral skrbeti za red
po mestu.

„In vzorno ste skrbeli za red," se je jezil glavar.
„Pred Vašimi očmi se je prelivala kri. Kje so drugi
oblastniki?"

„Poveljnik pregleduje utrdbe; zakaj snoči smo se
bali turškega napada; kapiteljski korarji imajo pa najbrž
svoje razloge, da ne sprejemajo presvetlega glavarja."

„Ali pa se boje," je opomnil Lenkovič, „da jih pobije
nahujskano ljudstvo kakor patra frančiškana."

„Kaj se vse godi!" je mrmral glavar. »Nered, razpor,
poboj na vseh koncih in krajih v teh časih, ko je tako
potrebna sloga znotraj, da bi imela vojna zunaj uspeh."

17

Lenkovič je gledal predse in si mislil svoje; sodnik
pa se je zagovarjal, da ima premalo moči, da bi mogel
krotiti objestno vojaštvo.

Tako se je ponesrečil sprejem deželnega glavarja
Herbarta Turjačana. Njegov prihod je zadušil rabuko, ni
pa zadušil srda in sovraštva, ki je tlelo v srcih.

\ Jezdeci so bili razjahali in se razkropili iskat hlevov
za konje in okrepčila zase; Lenkoviča pa je pridržal glavar
in ga rotil, naj neljubi dogodki ne motijo njunega pri¬
jateljstva, ki je tolike važnosti za obrambo skupne domo¬
vini. Naročal mu je, naj izrazi v njegovem imenu očetom
frančiškanom iskreno sožalje nad veliko nesrečo; zločinec
da ne odide ostri kazni, in vabil ga je na kosilo, da raz-
žene jasno vino skrbi oblake.

„Živio Turjačan! Živela nova vera! 4 * so pozdravljali
pristaši glavarja, ko je jezdil v kapitelj; a ti znaki vda¬
nosti mu niso razvedrili temnega obraza.

Lenkovič pa je poiskal pogumnega tujca, ki se je
bil tako hrabro potegnil zanj. Krepko sta si stisnila mla¬
deniča roke in zavzeta občudovala drug drugega pleme¬
niti obraz, čvrsto postavo in ponosno samozavest. Bila
sta skoro iste starosti; starejši pa je bil videti mirni
Lenkovič poleg kipeče mladosti novega znanca.

„A s kom mi je čast?" je vprašal Lenkovič. „Komu
se moram zahvaliti za svojo rešitev?"

„Moje ime je Gregor," je dejal mladenič in zardel.
„Drugo ime si moram šele z umom in mečem priboriti.
Morebiti" — pomolčal je nekoliko — »boste kmalu slišali
o meni in mojem imenu, ki sedaj še ni vredno, da se
pove. Ne zamerite torej, da Vam je prikrijem."

„Kakor Vam drago. Dolgo ne more skrito ostati
ime takega junaka. A kaj namerjate s svojimi izborno
oboroženimi hlapci? Vstopite v moje krdelo in pojdite
z nami na vojno! Ali pa Vas jaz priporočim Turjačanu."

Siv plamen je švignil mladeniču iz oči, ustnice so
se mu stisnile in srepo je pogledal Lenkoviča, ki se je
začuden takoj pokesal svojih besed. Obrnil je pogovor
drugam in ga vabil na svoj grad, v Pogance ali na Otočec
ali na Mehovo, da ga spodobno pogosti.

Jaz Vas častim, gospod Lenkovič," je dejal mladenič,
„ker tako moško branite vero naših očetov. Tudi jaz sem
se zanjo boril po Nemškem, po Francoskem, po Holand¬
skem. V dveh dneh, če Bog da, Vas spomnim današnje

2

Večernice. 74. zv.

18

ponudbe in drago mi bo pod Vašim praporom pokazati,
če sem se kaj naučil v tujini/

Lenkovič se je poslovil zamišljen, kdo da bi bil
mladi junak; ta pa je sedel zopet v senco k tovarišem.

II.

Plaho je pogledal brat frančiškan skoz samostansko
okno, ko je začul trkanje na zaprta vrata; ko pa je spo¬
znal Lenkoviča, je hitel odpirat. Frančiškani so obsuli
viteza in ga zahvaljevali za pomoč; on pa je povpraševal,
kako je gospodu gvardijanu.

„Umrl je, za ranami je umrl," so mu povedali.

„Blagor mu," je tolažil vikar Polidor, ki je bil tudi
prihitel sožalje izražat. „Meni, gospod baron, pa ste Vi
rešili življenje, iz česar sklepam, da me Bog še potrebuje.
Vi ste naša nada in steber katoliške Cerkve."

V zakristiji je ležalo v krsti truplo umorjenega fran¬
čiškana. Ko ga je bil pokropil Lenkovič, je še pomolil na
grobu svojega očeta, ki leži pokopan v frančiškanski cerkvi.

Vsi Lenkoviči so bili namreč iskreni prijatelji in ve¬
liki dobrotniki novomeškim frančiškanom. Tam na porti
še stoji iz kamna izklesana podoba Ivana Lenkoviča, z
mečem opasanega korenjaka z zastavo in rodbinskim gr¬
bom v eni, z batom v drugi roki, ki zre tako mirno, tako
samozavestno in odločno na šibke potomce pod seboj,
kakor da bi pomiloval njih slabotnost in jim klical v
spomin svojo živo vero in svoja železna dela.

V obednici, kjer je bil tolikrat frančiškanom ljub
gost Ivan Lenkovič, so postregli tudi sinu Juriju in se
spominjali nekdanjih lepih časov.

»Sedaj pa taka stiska!" je tarnal star župnik, ki se
je bil zbal nasprotnikov, zapustil župnijo v Soteski in
pribežal v samostan. „Oh, Bog se nas usmili! Vse nas
bodo pobili. Gospod vikar, Vas so poslali pregledovat
naše nesrečne kraje; oh, poročajte, da pogibljemo."

„Da, slabe so razmere," je dejal vikar. „Bog živi
frančiškane! Vi nimate odpadnika v svojih vrstah. A
odpadel je arhidijakon in župnik trebanjski in župnika
mirnopeški in krški; topliškega in škocijanskega so za¬
podili graščaki in nadomestili z lutrovskima; soteški je
pa sam pobegnil," je dostavil rezko, „kakor najemnik od
ovac, kadar pride volk."

19

„0h, gospod vikar,“ je tožil župnik, „Vi si ne morete
pisliti, koliko sem prestal bridkosti! Da me niso že iz¬
javna prepodili, je ubranil samo Jurij Turjačan, gospodar
v Žužemberku, ki je vnet katoličan. A siromak leži za
sprt bolan in morda je sedaj, ko govorimo o njem, že
izdihnil. Njegova žena pa je huda luteranka in ima na
gradu lutrskega pridigarja, Krištofa Sivca. Še strastnejši
protestant pa je naš graščak, Franc Šajer, varih soteške
cerkve. Ob nedeljah in praznikih kliče podložnike v grad,
da ne morejo k službi božji; v gradu morajo poslušati
predikanta, ki ga je že izbral za mojega naslednika. Kdor
se upira, tega zadene kazen. Kmetom vsiljuje Iutrske
knjige in ob katoliških praznikih jim nalaga tlako. Na
tlaki jedo druge dni neza¬
beljeno, ob petkih pa mast
in ocvirke, da prestopajo
postno zapoved. Če jaz ka¬
kega zakona zaradi zadrž¬
kov ne smem in nečem
skleniti, hajdi pred predi¬
kanta! Tam ni nobenega
zadržka. Koliko groženj,
koliko hujskanja sem že
jaz prebil! Kolikrat so mi
pobili okna in razbili vrata,
da bi me pregnali! In vse
to na moja stara leta! “j;* *

„Vaša stara leta!“ ga
je zavračal vikar. „Gospod
gvardijan je til mlajši od
Vas in bi bil dvajset let
dalje živel; a ni se pomiš¬
ljal darovati toliko let Kri¬
stusu Gospodu; Vi se pa
tresete za te borne ostanke
svojega življenja. Kdo si
more ceneje zaslužiti ne¬
besa? Če so drugi po¬
gumni za slabo reč, za
krivo vero, tem pogumnejši
moramo biti mi za pravico
in resnico. Vi, gospod žup¬
nik, se povrnete še danes 1  Ivan Lenkovič.


2 *

20

v svojo župnijo in ostanete tam, dokler Vas sila ne
iztira."

Župnik se je branil, izgovarjal, tarnal in prosil, da
se je smilil navzočnim; a neizprosen je ostal mladi vikar.

Jaz  sam Vas popeljem nazaj," je dejal, „in Vas iz-
nova umestim."

„ln jaz Vas spremim," je pristavil Lenkovič. „Strah
je po mojem mnenju večji kot nevarnost. Nasprotnikom
daje pogum naša boječnost in največ je naša krivda, če
nas strahujejo. Koliko pa jih je, nasprotnikov? Tu v
mestu sodnik in par svetovalcev in dva ali trije denarni
veljaki. Ti vpijejo in ropočejo in pritiskajo siromake; a
razen nekaterih vedno lačnih priliznjencev nimajo nikogar
za seboj."

#  »Odmev iz Ljubljane," je razlagal Polidor. „Ti ljudje
znajo. Nič ne vprašajo, ali je kdo vreden ali ni vreden
kake službe ali plačila ali nagrade; samo da je pristaš.
Ali menite, da bodo ti ljubljenci in varovanci naših pro¬
testantov premagali Turka?"

Lenkovič je zmignil z rameni in dejal, da se mu zdi
ves način vojskovanja smešen. „Cesar sklepa s sultanom
mir na osem ali dvanajst let, plačuje mu davek, podkupuje
njegove ministre in sluge in ukazuje nam, naj mirujemo.
Bosanski begi pa se ne brigajo ne za mir, ne za cesarja,
ne za sultana in najmanj za njegove ministre in nas na¬
padajo leto za letom. Če vrnemo napad z napadom, nas
tožijo v Carigradu in na Dunaju, da kalimo mir, in iznova
se nam naroča, da mir, mir, mir."

.»Ravnajo pač kakor protestanti s katoličani," je dejal
vikar. „Ti nam jemljejo, kar imamo, in če branimo svojo
posest, kriče, da jih preganjamo, in od vseh strani se nam
kliče, da mir, mir, mir!"

„Če bi se tisti denar, ki ga plačujemo Turkom, obrnil
za vojsko — ne za črno vojsko, ki ni za nič, ampak za
izbrano in izvežbano in z živežem preskrbljeno vojaštvo,
bi obvarovali Hrvaško in Kranjsko sovražnih napadov.
Kako pa delamo sedaj? Kadar zvemo, da je Turek v
deželi, začnemo zbirati vojsko. Potem se pomikamo po¬
časi tja, koder pali in pleni. Ko pridemo na mesto, je
sovražnik že odšel. Marsikdo vzdihne: Hvala Bogu! in
vojska se razide. Komaj se je razšla, je Turek že zopet
v deželi in mi zažigamo zopet kresove in zbiramo vojsko
in se pomikamo počasi proti meji. Zakaj ne udarimo v

21

Bosno? Večina prebivalstva je še krščanska in bi presto¬
pila na našo stran; če pa se navadi turškega jarma, se bo
celo rešitvi upirala in s silo jih bomo morali osvoboditi."

'„To bi bilo vse res," je dejal zamišljen vikar, „če bi
mogla cesar in nadvojvoda ravnati po svoji volji. A pro¬
testant in Turek prežita, da izpodneseta Habsburžanom
prestol. Čim močnejši je Turek, tem bolj raste protestan¬
tom greben; in čim bolj pritiskajo protestanti na cesarja,
tem brezobzirneje nas napada Turek. Saj veste. Ko je
zahteval pred dvajsetimi leti rajni cesar Ferdinand pomoči
proti Turkom, kaj so mu odgovorili naši poslanci na Du¬
naju? Da je treba predvsem skrbeti za kraljestvo božje,
za lutrsko vero; da so turške zmage kazen božja za to,
ker se upira cesar protestantstvu. Primož Trubar, odpadli
duhovnik, se celo nadeja, da se poluteranijo Turki in napa¬
dejo še huje katoličane. Nova vera je voda na turški mlin."

„In turška nevarnost voda, ki goni lutrska kolesa.
Korist je vzajemna," je dejal Lenkovič. „Vendar storimo,
kar moremo, in potrpimo, kar Bog d&!“

Vzdignil se je in naročil vikarju in župniku, naj se
pripravita, da odrinejo ob treh popoldne; v samostanu da
pusti dva hlapca za brambo, z drugimi pa bo pomagal
umestiti kljubu gospodu Šajerju soteškega župnika.

»Rajši bi ostal med vami," se je poslavljal, »nego
sedel za glavarjevo mizo. Pa glavar sam naj bi še bil!
A on vlači s seboj vedno kakega predikanta; in jaz ne
morem trpeti nadute ponižnosti in samoljubne milostlji-
vosti teh ljudi, ki gledajo tako milovalno na nas, katoliške
siromake, in zlasti na mene, tega Hrvata s hrvaškimi na¬
zori, hrvaškim vedenjem, hrvaško vero. Vraga turškega!
in vse to moramo prenašati in zatajevati se in mirnost
hliniti, ko vre človeku kri v glavi. V boju si človek vsaj
oddahne; a hujše je doma. Pa, kar Bog dž.“

V dvorani mestne hiše pa je kosil gospod glavar med
drugimi imenitnimi gosti, ki so se bili sešli v mestu. Vsled
dogodkov burnega dne, kjer so se bila tako odkrito po¬
kazala sovražna nasprotstva in neukrotna strast, je bil slabe
volje, dasi je sedel med dvema protestantskima predikan-
toma. Enega, Krištofa Špindlerja, je bil pripeljal iz Ljub¬
ljane; drugi je bil Vlahovič, ki se je bil sam povabil.

„Pisano je," je dejal glavarju, ki ga je rahlo odklan¬
jal: »Ostanite v tej hiši in jejte in pijte, kar imajo; zakaj
delavec je vreden svojega plačila."

22

»Prijatelj," ga je miril glavar, »tukaj imate denarja
in jejte in pijte; a nas pustite pri miru!"

»Kdor vas zaničuje, mene zaničuje; pravi Gospod,"
je dejal mož z žarečimi očmi in povzdignjenim prstom in
začel navajati prikladne in neprikladne izreke iz svetega
pisma, iz katerih je izvedel zaključek, da mora sedeti za
mizo poleg deželnega glavarja.

Tudi Špindlerju ni bilo po godu, da je prišel h ko¬
silu ta „Hrvat"; a dušil je nejevoljo, kolikor se je dalo.
Tako sta sedeli na glavarjevi desnici in levici dve živi na¬
sprotji: Vlahovič dolg, z nepočesanimi lasmi, razmrščeno
brado, blatno obleko in raztrganimi čevlji; Špindler, majhne
postave, lepo počesan, gladko obrit, skrbno oblečen, kakor
iz škatljice. Drug drugega sta preko glavarja pisano po¬
gledovala. In rekel je Špindler kakor sam zase: „Gospod je
šel gostov pogledat in je videl človeka, ki ni imel sva¬
tovske obleke, in je dejal: Prijatelj, kako prideš sem, ko
nimaš svatovske obleke? Ta pa je umolknil."

A umolknil ni Vlahovič, ki je dobro razumel, kam da
m-erijo besede brata v Kristusu, in je dejal kakor sam zase :

»Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico
in preživel svoje dni v razkošju, in je umrl in bil poko¬
pan na dnu pekla."

Glavarju je bilo neljubo to zbadanje; naslonil se je
na mizo, da ne bi prek njegovega obraza letele puščice.
A kakor na povelje sta se sklonila predikanta nazaj in se
zbadala za njegovim hrbtom.

»Ogibaj se onih," je dejal Špindler, „ki so praznega
klepetanja; rastejo namreč v brezbožnosti in njih govor¬
jenje razjeda kakor rak, pravi apostol Pavel v drugem
pismu do Korinčanov."

»V pismu do Hebrejcev, dragi brat," je popravljal
Vlahovič.

»Tako pravi apostol Pavel v drugem pismu do Ko¬
rinčanov," je poudarjal počasi Špindler in rdel od tihe jeze.

»Do Hebrejcev in pri tem ostanem," je bil odgovor.
Glavar se je naslonil nazaj, predikanta seveda naprej.

»Brat v Gospodu, Vi se motite."

»Ali pa Vi."

»Častiti gospod brat, jaz imam sv. pismo v glavi."

»Jaz v mezincu leve roke."

Srdita sta vstala predikanta od mize in hitela v
drugo sobo, da se prepričata, kdo se moti. Začulo se je

23

besedovanje in psovke od obeh strani na veliko žalost
glavarju in veliko zabavo drugih gostov; nazadnje — ka¬
kor pok po gladkih licih in — vse tiho.

»Prva mučenca nove vere,“ je šepnil Lenkovič sosedu,
ki se je grohotal na ves glas.

Špindlerja ni bilo več k mizi, zmagoslaven pa se je
vrnil Vlahovič. Z besedami sv. pisma: »Gospod je pokazal
moč svoje roke in osramotil ošabneže," je zasedel zopet
svoje častno mesto in začel razlagati, kako verjetno je, da
sprejmejo Turki novo, Lutrovo vero.

„Kolika pridobitev!" je vzdihnil. „Kristusova čreda
bi se pomnožila in vojne bi bil konec."

Vojščaki so zmajevali z glavami, kar je Vlahoviča
jezilo. Srdit se je obrnil do Lenkoviča: „Vi seveda tega
ne verjamete."

„Res ne verjamem," je odgovoril Lenkovič; „vendar
se d£ poskusiti. Zberimo namesto vojakov gospode predi-
kante in pošljimo jih nad Turke"

Gostje so se muzali in glavar je pretrgal pogovor z
vprašanjem, kakšne vesti da dohajajo od meje.

»Ferhad’paša, begler-beg bosanski," je dejal Lenko¬
vič, „napade najbrž v kratkem zopet Metliko. Beg požeški,
glinski in alajbeg belajski oblegajo s tritisoč možmi Bihač,
kjer je živeža in streliva samo za kakih štirinajst dni. Tja
bo treba udariti."

Jaz sem čul," je opomnil Lenkovičev sosed, „da se
je obrnil Malkočbeg proti Senju."

„Ne, ampak proti Ogrskemu. Naši ogledniki niso vsi
zanesljivi. Nekateri so zanikarni in pazijo premalo na so¬
vražnika; drugi zopet so plašljivci in vidijo povsod stra¬
hove. Če kihne kak Turek, že vpijejo: Bog pomagaj!"

Glavar se je zamislil in pogovor je zastajal. Konca
dolgočasne pojedine so vsi težko čakali.

„Torej, gospod Lenkovič," se je vzdignil glavar in
stisnil Lenkoviču roko, »pojutrišnjem se vidimo v Pod-
brežju ob Kolpi."

*

* *

Težke misli so mučile glavarja, ko je hodil sam po
svoji sobi. Z majhno, v jedru razprto in razdrto vojsko je
šel številnemu in složnemu sovražniku naproti. Ali naj
prehiti nasprotnika z majhnim krdelom ali naj čaka oja-
čenja, za to je šlo in tako ga je bilo prevzelo preudar-

24

janje, da ni čul ponovljenega trkanja na vrata. Stresnil
se je, ko je zagledal pred seboj mladeniča Gregorja, ki je
upiral vanj žareče oči.

„Zopet me nadlegujete ?" je dejal glavar in gubančil čelo.

»Zopet," je odvrnil mladenič z drhtečimi ustnicami.
„Poslušajte me, gospod glavar! Moj oče, Vaš bratranec"
— glavar je odmahnil z roko,— „moj oče Jurij Turjačan,"
je naglašal Gregor, „leži v Žužemberku na smrtni postelji.
Iz daljnega kraja sem prihitel, da ga vidim še enkrat.
Danes teden sem bil v Žužemberku. Po Vašem ukazu se
mi je zaprl grad, se mi je zabranil vstop. Vi ste prepre¬
čili, da ne veljam javno za sina svojega očeta, Vi prepre¬
čili, da ne morem pri njem živeti, Vi preprečili, da mi
njegove dediščine niti za spomin ne pripade; pa naj bo!
A da me niti k njemu ne pustite, da ropate njemu more¬
biti zadnjo radost, meni gotovo največjo tolažbo, to ni
plemenito, ni krščansko, ni človeško."

»Mladenič," ga je ustavil Turjačan in vzdignil roko,
„umirite se! Mladost hitro govori in se hitro kesa. Moja
ponudba Vam je znana in velja še. Z velikim veseljem
sem čul, da ste se hrabro borili po mnogih bojiščih, da
niste sramotili krvi, ki teče po Vaših žilah. Vstopite v moj
polk! Petdeset mož Vam izročim; in če ostanete, kakrš¬
nega ste se izkazali, in Vam bo sreča mila, 1  postanete v
enem letu stotnik. Moja podpora Vam je zagotovljena; a
pod pogojem, da se odrečete imenu, do katerega nimate
nobene pravice. Naša plemenitost ne prenese nobenega
madeža; in ako Vi res ljubite svojega očeta, ne spomin¬
jajte ga s svojim prihodom njegove slabosti in sramote!"

„Torej ne dovolite, da mu poljubim še enkrat dobrot¬
ljivo roko, da slišim še enkrat njegov odzdrav?"

»Nikdar," je dejal glavar trdo.

„In vendar ga bom videl," je vzkipel mladenič in
kri mu je šinila v lice, „in objel bom še nocoj njega, čigar
sramota je neizmerno plemenitejša od vse Vaše časti. Od
mojega rojstva sem preganjate Vi mene zaradi mojega očeta
in mojega očeta zaradi mene. Ne bojte se! Ne odide Vam
dediščina; moj oče umira in jaz sem brezpraven; pa če
živi še Bog, ki kaznuje neusmiljenost in krivico, ne boste
se veselili plena ne Vi, ne Vaš sin."

„Vun, nesramni pankrt!" je kričal glavar. »Pri¬
mite ga!"

Dva stražnika sta prihitela in naperila sulici proti

25



msk

'03


, % Mm i

Gregorju; a
temu se je
zabliskal meč
v rokah; en
stražnik je iz¬
pustil sulico/
se opotekel in
padel; drugi
je odskočil.

Mladenič je
hitel k svojim
ljudem, ki so
urno zasedli
konje in zdir¬
jali navzdol
proti Krki.

Pridirjali so
bili do mest¬
nih vrat, ko
je došlo po¬
velje, naj se
zapro. Gre¬
gor je izdrl
meč in vra¬
tar, ki je po¬
znal ljudi, je
spoznal, pri
čem ' da je;
namesto pred
jezdeci, je za¬
prl vrata za njimi. Tedaj so pridrli glavarjevi konjeniki,
da ujamejo Gregorja. Ustaviti so se morali pred zatvor-
jenimi vrati. Kričali so na vratarja; a ta je zmignil z
rameni: „Ukaz je ukaz.“

Gregor in njegovi tovariši so zapodili konje v Krko
ter jo preplavali. Z obzidja so parkrat strelih za njimi;
zadeli niso nikogar.

Herbart Turjaški.

Lenkovič pa je spremljal s svojimi hlapci naša dva
duhovnika proti Valti vasi. Kratkočasil ju je s pripovedo¬
vanjem svojih bojev s Turki, z opisovanjem tujih krajev
in šeg in osrčeval obupnega župnika soteškega, ki se je

26

čimdalje bolj bal svoje župnije in bi se bil najrajši zopet
vrnil v samostansko zavetje.

Srečevale so jih dolge vrste tovornih konj, obloženih
z žitom, sadjem, soljo, platnom, suknom. Za vozove so
bile namreč ceste v tistih časih preslabe, nekako takšne
kakor dandanes one, katere kmetje sami radovoljno po¬
pravljajo, koder marsikak poštenjak rajši desetkrat zvrne,
ko da bi enkrat zasul jarek z gramozom. Za konji so ko¬
rakali z okovanimi gorjačami v rokah krepki možje, ki so
sumljivo pogledovali izpod širokokrajnih klobukov. Neka¬
teri so spoznali mehovskega gospoda ali soteškega žup¬
nika in prijazno pozdravljali. Sami med seboj so hvalili go¬
spoda Lenkoviča pogum in pohlevnost gospoda župnika.

Solnce je šlo za goro, ko so se bližali naši potniki
Soteski. Lenkovič je ukazal dvema hlapcema, naj jezdita
hitreje naprej in poskrbita, da se jim ne zapro vrata v žup¬
nišče, ako bi se ga bili že polastili protestanti.

Hlapca sta oddirjala in se ustavila par streljajev pred
župniščem, ki je stalo tedaj blizu ceste, precej daleč od
cerkve. Privezala sta konja k drevesu, skrila karabinki
pod suknjo in kakor brez posebnega namena korakala
proti poslopju.

Prav pa 'je bil pogodil Lenkovič; po zapuščenem
župnišču so že gospodarili hlapci soteške graščine, ki so
pripravljali stanovanje za lutrskega predikanta. Ko so za¬
gledali oddaleč četo konjenikov ‘ in spoznali med njimi
starega župnika, so takoj razumeli, kaj da to pomeni. Pri¬
hiteli so zaklepat glavna vrata; a tu sta stala Lenkovičeva
vojaka z napetima karabinkama in se rotila, da bo ustrel¬
jen, kdor pride blizu. Medtem je pridirjal Lenkovič pred
župnišče in kričal, da, kdor ne ostavi takoj župnišča, ga
bodo vrgli skoz okno.

Hiša se je hitro izpraznila; a na vik in krik je prihi¬
tel iz gradu gospod Šajer, oborožen, z oboroženimi hlapci,
rdeč od jeze. Nadejal se je bil, da se bo tiho in mirno
izpremenila katoliška župnija v lutrsko, ko se je umeknil
preplašeni župnik. Kar ni šlo zlepa, je hotel dognati s
silo. Ko pa je ugledal Lenkoviča, je obstal in se začel
pritoževati, češ, da je on varih cerkve; da oddaje on žup¬
nijo; da je župnija izpraznjena, ker jo je bil radovoljno
zapustil župnik; da se ne sme nihče vtikati v te stvari; on
da se bo pritožil pri deželnem glavarju. Odgovoril mu je
takoj vikar Polidor, da je župnija katoliška, in ako bi bila

27

tudi izpraznjena
in njen varih
sam turški sul¬
tan, bi ta ven¬
dar ne smel ni¬
kogar drugega
predlagati kakor
le katoliškega
duhovnika; da
pa niti izpraz¬
njena ni, ker se
ji župnik ni od¬
povedal, in da
nima pri vsem
tem niti deželni
glavar niti no¬
ben drug pro¬
testant nikake
besede.

Med prepi¬
rom se je bilo
nagnalo od vseh
strani grajskih
podložnikov, ki
so komaj čakali
pretepa. Lenko-
vičevi so izpod-
bodli konje, ko
je priletel prvi Jurij Lenkovič.

kamen in prvi

oklestek, in se zagnali v množico, ki se je tuleč umeknila
do gradu. Skoz grajske line pa so pričeli streljati in krogla
je zadela Lenkoviča v desno ramo, da se mu je pobesila
oborožena roka. Umekniti so se morali Lenkovičevi od
gradu in za njimi so pritisnili nasprotniki, osrčeni vsled
uspeha in razjarjeni, ker jim je bilo padlo par mož.

O pravem času pa je pridirjal s svojim laškim sprem¬
stvom mladenič Gregor, ki je bil že dopoldne priskočil
Lenkoviču na pomoč. Boj je prenehal in obe stranki sta
čakali, ali se bliža pomoč njim ali nasprotnikom.

»Gospod župnik iz Soteske!" je klical mladenič od-
daleč in skočil pred našimi znanci s konja, „ali me še
poznate?"

28

šajerjevi ljudje so se tiho spogledali in se hitro raz¬
gubili, ko so spoznali, da je prišla pomoč župniku, ne njim,

„Kaj pa Vi, gospod Lenkovič ? 44  se je prestrašil mla¬
denič, ko je videl, da obvezuje junaku vikar Polidor rano.

„Nič hudega / 4  se je silil Lenkovič v smeh. „Kost ni
prizadeta. Ustrojena in živa koža že nekaj zdržita in kroglo
smo izvlekli / 4

„Oh, srečne oči ! 44  se je veselil župnik in stiskal mla¬
deniču roko. „Po glasu sem Vas spoznal, gospod Gregor,
Meni so oslabele oči in Vi ste se izpremenili. Kak posta¬
ven junak! Koliko je tega, da Vas nisem videl? Štiri ali
pet let? Vam so prinesla srečo, meni nesrečo in bridkost . 44

Lenkovič je bil sedel na klop pred župniščem; lice
mu je bledelo in tema se mu je delala pred očmi. Spra¬
vili so ga v posteljo in se posvetovali, kaj bi ukrenili.
Lenkovič je ukazal, naj odjezdi eden izmed hlapcev na
grad Ruprč-vrh, da pripelje še štiri vojake in nekaj tovo¬
rov živeža, če bi bilo treba ostati še kaj časa v Soteski.
Potem so dobro zatvorili vrata, zadelali okna pri tleh, na¬
nosili za brambo kamenja v nadstropje, postavili straže k
oknom in se okrepčali s tem, kar je premogla župnikova
kuhinja in klet. Lenkovič je miril vikarja in Gregorja, ki
sta se bala, da je rana nevarna, in župnika, ki se je tresel,
da bo graščak Šajer zopet napadel župnišče.

„Brez strahu ! 44  je dejal. „Ti-le mali graščaki so po¬
gumni le proti tistim, ki se jih boje. Mene se ne bo lotil.
Jaz mu postavim v osmih urah pred grad tristo Uskokov,
ki mu prelezejo zidovje kakor divji mački . 44

„Hudo se nam godi katoličanom ! 44  je vzkliknil Gregor.
„Protestanti so se zarotili, da iztrebijo našo vero iz kranj¬
ske dežele. Deželni stanovi so jim mogočno orožje, in
kdor ne dere za njimi, temu preti pogin. Vi, gospod Len¬
kovič, ste jim hud trn v peti . 44

„Ki jih bo še bodel, če Bog d£,“ je mrmral Lenkovič
in stiskal pesti in ustnice.

„Kam pa ste se Vi namenili, gospod Gregor ? 44  je
vprašal župnik. „Vi ste nas oteli, ostanite še pri nas, dokler
ne mine nevarnost ! 44

„Ta je že prešla , 44  je dejal mladenič. „Meni pa se
mudi v Žužemberk k očetu. Bog ve, če še dobim živega . 44

„Res, sam Bog ve. O lepi časi so bili, gospod Gre¬
gor, ko je bil Vaš oče še zdrav in krepak; a sedaj — vse,
vse minulo; sami spomini ! 44

f

29

„Ali gozdar Brodnik še živi?" je vprašal mladenič.

„Še; a postaral se je. Hči njegova se moži. Včeraj
bi bila imela biti poroka."

„Lenčika? Gotovo prav brhka. Kako sva se otroka
rada imela; kako sem ji nagajal in kako se je bala zame,
kadar me dolgo ni bilo z lova! Gospod župnik, eno uslugo!"
Stopil je k svojemu konju, odvezal mošnjo denarja in jo
prinesel župniku. „Shranite mi to! Ako se vrnem, mi iz¬
ročite; če ne, pa dajte gozdarju, mojemu redniku! Glejte,
prav težko mi je pri srcu in zdi se mi, da gledam zadnji¬
krat te temne gozde in to zeleno vodo. Lahko bi bilo vse
drugače. Vedite, gospod župnik, jaz sem došel že pred ted¬
nom, da vidim svojega očeta. A ta prokleti glavar, ki je
s svojo peklensko ošabnostjo in brezsrčnostjo uničil vso
mojo mladost in vse moje nade, me ni pustil blizu. Ubij
ga strela!"

„Ne tako, gospod Gregor, ne tako!" je miril župnik.
»Maščevanje je Gospod sebi prihranil in nobene krivice ne
bo pustil brez kazni; Vas pa bo obilno blagoslovil, če po¬
trpite v Njegovem imenu. Nikomur ni sramota to, kar ni
njegova krivda, in le.svoje zasluge dajejo človeku ceno."

„Gospod župnik," mu je segel Gregor v besedo in
vstal, da se poslovi, „če bi bili vsi pravični ljudje takih
misli, prevzeli bi se krivičniki še bolj in postali še krivič-
nejši. Kdor trpi in prenaša krivico, ta potrjuje krivičnike
v krivičnosti, jim daje pogum in potuho, je njih zaveznik
in nasprotnik pravičnih." Tak gnev je prevzel mladeniča,
da je škripal z zobmi. „Da, gospod župnik," je kričal,
„žal mi je, da ga nisem zabodel, njega in sina, ko sem
imel priliko, kakršne ne bo nikdar več. Zdravi, gospod
Lenkovič! Dopoldne sem Vas videl prvikrat in sedaj Vas
vidim najbrž zadnjikrat."

Stisnil je roko župniku, Lenkoviču in vikarju in burno
ostavil .župnišče. Pred hišo je sklical vojake, zasedel konja
in oddirjal skokoma proti Žužemberku in spremstvo za njim.

Oni pa so strmeli in se tiho spogledali. Lenkovič in
vikar sta se čudila, kaj da pomenijo te besede in ta na¬
stop; župnika pa je obhajala groza in v strahu za razjar¬
jenega mladeniča je prosil sam pri sebi Boga, naj mu
vdahne dobre misli in prežene divjo strast.

„Povejte nam, gospod župnik," je dejal Lenkovič,
„kdo da je ta Gregor! Ves dan me že muči radovednost.
Tako brhkih junakov je malo in tako smelih še manj. Ne

30

vem, kako bi se biio davi godilo meni in gospodu vikarju
in ravnokar nam vsem, da nam ni priskočil on na pomoč.
Meni se ni hotel razodeti; a Vi ga poznate, kakor se vidi,
in veste za njegovo skrivnost. Vnet katoličan je; a to ni
noben razlog, da bi tako strastno črtil in preklinjal dežel¬
nega glavarja; in čemu jezdi v Žužemberk ?“

„To je dolga zgodba,“ je dejal župnik, „in če Vas
ne nadlegujem in Vas rana ne boli preveč, Vam jo povem.
Morebiti boste medtem zaspali. Za Vaše zdravje bi bilo
to koristno in jaz bi si štel pripovedovanje v zaslugo. —
Ta Gregor torej je sin, nezakonski sin glavarjevega bra¬
tranca, Jurija Turjačana, ki leži v Žužemberku na smrtni
postelji in je morebiti že izdihnil, ne da bi bil videl še
enkrat svojega ljubljenega edinca."

' Komaj je bil začel župnik pripovedovati, ga je vzne¬
mirilo rožljanje orožja in topot konjskih kopit v tihi noči.
Umolknil je, se pritisnil k Lenkovičevi postelji in prestra¬
šen poslušal. Vikar Polidor je stopil k oknu in povedal,
da je razločil četo konjenikov, ki jezdijo proti Žužemberku.
Ti jezdeci so nosili goreče bakle, za njimi se je vil črno-
sivkast dim in med dimom so letele debele iskre. Tu in
tam so se posvetili v temnordečem žaru divji obrazi in
karabinke na hrbtih in meči ob boku.

Lenkovičev hlapec je prišel povedat, da je jezdil de¬
želni glavar in ž njim kakih trideset vojakov mimo.

„Bog se usmili! Kaj bo sedaj!" je vzdihnil župnik.
„Kaj bomo slišali jutri! Strašna nesreča, ali tako ali tako !"

Potem je pripovedoval dalje; zakaj noč je ostala
mirna razen nekoliko vrišča in šuma kot odduška one¬
mogle jeze, ki si ni upala udariti. Gospod Šajer se je bal
Lenkovičevega imena.

III.

„Baron Jurij Turjačan v Žužemberku," je pripovedo¬
val župnik, „se je pred kakimi dvajsetimi leti oženil z
gospo Heleno. Zakonski sreči se je ustavljala različnost v
značaju in v nazorih. Gospod, vesel in prijazen mož, je bil
veren katoličan; ponosna, malobesedna gospa od konca tiha,
pozneje pa od leta do leta strastnejša luteranka. Kadar se
je sprl gospod s svojimi protestantskimi sorodniki, je po¬
tegnila žena s protestanti proti svojemu možu. Poklicala
je v grad proti moževi volji protestantskega predikanta,
Krištofa Sivca, ki dela zdaj v Žužemberku lepo in grdo

•>'*/ ?£• w w  ^bRSpf''^ W  BP& Z m w>  ’

§ f  i 1 . 14^»?**% * *Vj r V Vv4 k ' ’* 6} , 4>| • ‘ vi I % ' .v *| r^ Vs J''v-*  V'JH. ‘r:rl , >f «j ' ^ .iyT ,.lfl i

i 31

vreme. Še bolj se je poostrilo nasprotje, ko sta pomrla
grajskima hči in sin. Življenje v gradu je postalo pusto
in prazno. Turjačani so prezirali sorodnika katoličana in
sosednji, poluteranjeni graščaki so se ga ogibali, da bi se
prikupili mogočnikom. Gospod je ostal osamljen. Kolikrat
sem čul preprostega človeka, ki je blagoroval Turjačana,
češ, da ima, česar mu srce poželi; gospod pa je pohajal
sam, žalosten, zamišljen, nesrečen po gozdu.

Minulo je nekaj let in neke nedelje popoldne, ko
sem ravno doma brevir molil, vstopi Turjačan z gozdar¬
jem Brodnikom, ki stanuje v hosti nad Staro Sotesko, in
z dečkom kakih sedmih let.

„Tega dečka Vam priporočam, gospod župnik,“ je
dejal. „Učite ga vsega, kar potrebuje plemenitaš: latinščine,
brati, pisati, računati, zgodovine. Vsako popoldne ga bo
prepeljal gozdar sem čez Krko in jaz pridem tudi kateri-
krat pogledat, kako da napreduje. 4 *

Gospod je zasedel konja, ne da bi čakal odgovora,
in odjezdil hitro proti Žužemberku. Deček je stal pred
menoj in mi zrl nepremično v oči. Jaz ga gledam, gledam in
vroče mi je postalo. Ves majhen Turjačan je bil: isto ve¬
liko, modro oko, iste odločne poteze v obrazu, isti ponos
v držanju. Govoril je samo nemški, a govoril naprej in
naprej. Žvrgolel in pripovedoval je, kako je živel v Švici,
v mestu Bazlu, da mu pa gozdi tukaj tudi prav ugajajo,
ker se lahko skače in kriči; samo otrok da je premalo;
z gospodom Turjačanom pa da bi še rad popotoval.

Brodnik mi ni vedel drugega povedati kakor to, da
mu je pred štirimi tedni nenadoma ukazal gospod, naj po-
jezdi z njim v Švico; v Bazlu ob Renu da sta dobila ma¬
lega Gregorja in ga vzela s seboj. Spogledala sva se z
gozdarjem in spoznala, da imava iste misli.

Deček je bil živahen kakor iskra in komaj sva ga
krotila z Brodnikom, a hudobnosti ni kazal nikoli. K meni
pa je prijezdil zdaj skoraj vsak dan Turjačan, poslušal,
i kako se deček uči, in se veselil njegovega napredovanja.
Za plačilo in pobudo mu je donašal igrač, posajal ga na
svojega konja in ponosen gledal, kako predrzno se nosi.
Včasih je šinilo Gregorju v glavo, da je skočil h gospodu Tur-
jačanu, se mu obesil okrog vratu in ga vlekel za dolge brke.
Turjačan ga je božal po gladkih licih in kodravih laseh in ga
zibal na kolenih. Potem pa se mu je inako storilo; poljubil
ga je strastno, posadil na klop in skokoma odjezdil.

32

Brodnik in jaz, oba sva bila prepričana o resnično¬
sti svojega domnevanja; govorila pa nisva o tem nikdar
ne med seboj, ne proti drugim ljudem. Kaj pa sem hotel
odgovoriti dečku, kadar me je vprašal, zakaj da ni Len-
čika njegova sestra in gozdar Brodnik njegov oče?
„Čudno, a  je modroval zamišljen, „naša Lenčika ima očeta
in jaz sem tudi druge otroke vprašal in vsak ga ima;
samo jaz ga nimam."

„Kaj pa vaš stari hlapec Marka?" sem dejal v za¬
dregi. „Ali ga ima ta tudi ?“

„0 da; ima ga; a sedaj je že v nebesih, kakor pravi
Marka. Ko je bil pa Marka mlad, sta živela z očetom na
Brezovi Rebri, kjer je bilo prav prijetno, pravi Marka."

„Vidiš, Gregor," sem dejal, „marsikateremu otroku
umrje oče prav zgodaj."

„0 vem; saj nisem tako neumen. Mama moja je tako
umrla in je tudi v nebesih. Očeta pa ni nikjer. — Ali
veste, kakšnega si jaz mislim svojega očeta ?" je vzkliknil
in oči so se mu zasvetile. „Ne takšnega, kakršen je naš
gozdar, dasi pravi Lenčika, da bi ga ne zamenjala za no¬
benega drugega očeta; a jaz si mislim svojega mnogo
večjega, z dolgimi brki, z dolgim mečem, na velikem konju
in s perjem za kapo, takšnega, kakor je gospod Turjačan,
prav takšnega."

Še večja je bila zadrega, kadar je začel gospoda sa¬
mega izpraševati, kdo da je njegov oče in kakšen da je bil.

„Če hočete, bodite Vi moj oče!" je dejal enkrat tiho
in se ga oklenil.

„Zakaj ne, če boš priden in poslušen ?" se je sme¬
jal Turjačan in ga svaril, naj ne hodi sam predaleč v gozd,
ker bo zašel ali pa ga bo volk ali medved raztrgal. Fant
je bil namreč tako predrzen, da je s samostrelom in malo
sulico umoril že risa in divjo mačko, preden je poznal
to zver, in nekoč se je bil vrnil razpraskan domov in pri¬
povedoval zasopel, da se je komaj ubranil hudega psa.
Ko pa so šli gledat v hosto, so našli volka zabodenega.
Tako se je razvijal na duhu in na telesu vsem na veselje.

Gospe doma pa se je čudno zdelo, da hodi gospod
skoro dan na dan isto pot. Da bi ga bila vprašala, ji je
branil ponos; a mučila jo je od konca radovednost in je¬
zila se je natihem nad neodkritosrčnostjo. Iz radovedno¬
sti pa je izrasla ljubosumnost in slutnja, da hodi mož
po prepovedanih potih. Sledilo je cikanje in zbadljive be-

sede; a takih ljubeznivosti je bil gospod vajen in se ni
menil zanje, čim bolj so se napenjale neubrane strune za¬
konskega življenja, tem bolj je gnalo njega hrepenenje h
gozdarju ali k meni doli.

Predikant Sivec, ki je dobro poznal zakonsko raz¬
merje, je s postranskimi opazkami in pripomnjami, čudeč
se, kam da gospod zahaja, z opomini, da ne sme biti med
zakonskima nobene skrivnosti, z milovanjem in tolaženjem
netil gospe sum in slutnje. Sam je bil kmalu nekaj videl
in nekaj slišal; kar je manjkalo, to je dodal iz svojega
in o istini se je osebno prepričal.

Ko sva sedela nekega popoldne z gospodom pred
župniščem in je drevil Gregor gospodovega konja gori in
doli, čez kupe in jarke, sem zapazil Sivca, ki je v knjigo
zatopljen prihajal po cesti in iznad knjige svetlo pogledo¬
val, kaj da se pri nas godi.

Opozoril sem gospoda, naj stopiva v sobo, da se
umakneva vohunu. Gospod je nagubančil čelo, pljuni! pred¬
se, zaklel in obsedel. Predikant je šel mimo, kakor da bi
nikogar ne videl, ničesar ne zapazil.

Nekaj dni ni bilo gospoda doli in Gregorju je bilo
dolgčas; a tudi gospodu se je tožilo po sinu.

Zopet se je igral Turjačan s svojim Gregorjem. Kazal
mu je, 'kako se je boriti z mečem, kako se obrača konj,
in veselil se je fantove spretnosti; kar prijezdi gospa ba¬
ronica z oskrbnikom in s predikantom Sivcem. Vročina
me je obšla, ker sem slutil, kaj da to pomeni, in najrajši
bi bil skril gospoda in dečka. Toda gospod sam je bil že
pristopil, pozdravil ženo in jo vabil, naj prisede. Gospa
ni hotela. Ponudil se je, da jo spremi proti domu; stru¬
peno se je nasmehnila, da ima že dva spremljevalca in
da ne£e motiti zabave.

„Kakšnega lepega dečka imate, gospod župniki" se
je obrnila k meni. „Čigav pa je?"

»Jaz sem gospoda barona Jurija Turjačana," je dejal
fant moški.

»Res? Res?" je dejala gospa in zardela. »Zanimivo,
gospod predikant; kaj?"

Sivec je zmignil z rameni, povzdignil oči in mrmral
nekaj o katoličanih in katoliški nravnosti.

»Kdo pa ste Vi, gospa?" je vprašal Gregor.

Jaz sem tudi gospoda barona Jurija Turjačana," je
odgovorila porogljivo.

Večernice. 74. zv.

3

34

„To je čudno," se je zavzel deček. »Morebiti ste pa
Vi moja mati. Oh, to bi bilo lepo!" in stekel je k njej z
razprostrtimi rokami.

*  'Lahko si mislite, kako smo vsi osupli in razburjeni
čakali, kako se razvozla zamotana zadeva. Meni se je po¬
svetilo upanje, in mislim da Turjačanu tudi, da ogreje
nedolžno dečkovo oko mrzlo srce gospe Helene.

„Eno besedo, Helena!" je dejal gospod in na glasu
se mu je poznal nemir. Izkušal jo je odvesti, da bi se po¬
govorila na samem; a ona se je branila, sunila dečka od
sebe, da je padel na tla, in obrnila konja.

„Jaz nimam nobenih skrivnosti, gospod Turjačan,"
je dejala rezko, „in ne potrebujem skrivanja. Dečkov oče
bodi, kdor hoče: jaz mu nisem mati." Oddirjala je z oskrb¬
nikom in predikantom, ki jo je tolažil in miril, češ, takšni
so pač, ti katoličani.

ig Turjačan je vzdignil preplašenega Gregorja, ga stisnil
k^sebi in mu poljubil mehko lice in solza jeze in žalosti
se mu je zasvetila v očeh. Potem je odpravil dečka in
njegovega rednika, sedel k meni in mi začel pripovedovati.

»Nekaj časa sem še mislil prikrivati svojo skrivnost,"
je dejal; „a ker je prišla na dan, nič ne dč in naj bo tudi
prav. Najbolj prav seveda bi bilo, ako ne bi imel ničesar
prikrivati, ali če bi bil takoj vse razkril, kar me je težilo.
A človek ne ve vselej, kaj bo najboljše.

Leta 1552. sem stal s svojim polkom na Švabskem
in se mudil dalje časa v mestu Bazlu. Seznanil sem se s
hčerjo‘poštene meščanske rodbine. Obljubila sva si zakon
in praznovali smo zaroko. Po mnogih ovirah mojih sorod¬
nikov, katerim nevesta ni bila enakorodna, se je približal
dan poroke. Toda kdo se more zanesti na človeške načrte
in sklepe? Ko smo se najmanj nadejali, dojde nujno po¬
velje, da moramo takoj sedlati in odriniti proti mestu
Metzu. Kaj se je bilo zgodilo?

Posebna ljubljenca cesarja Karla V. sta bila, kakor
Vam znano, kneza Viljem Oranski in Moric Saški, eden
kalvinec, drugi luteranec. Prvi se je bil vzdignil ravno ta¬
krat proti cesarjevemu sinu, španskemu kralju Filipu, kate¬
remu bo najbrž iztrgal Nizozemsko; Moric, kateremu je bila
preslepljena vladarjeva dobrotljivost dala vso moč v roke,
pa je zavratno napadel cesarja samega in toliko da ni
ujel bolnega v Inomostu. Ponoči je zbežal cesar pred njim

35

v Beljak. Francoskemu kralju pa je predal ta poštenjak
najvažnejše obmejne trdnjave, med njimi Metz.

Prišlo je torej povelje udariti na Metz, da si mesto
zopet osvojimo. Kako težko sem se ločil od neveste, si ne
morete misliti. Tovariši so že jezdili iz mesta, ko sem jaz
še slovo jemal od objokane deklice, ki se ni dala utešiti,
naj sem ji še tako zagotavljal, da se vrnem v par tednih,
da ji bom pošiljal poročila o vsaki priliki. Kakor bi bila
slutila, da se ne bova videla nikdar več! Zgrinjali so se
vojaki od vseh strani, veseli in glasni; mene je bolelo
srce in koprnel sem po domu in nevesti. Kjerkoli sem
srečal popotne trgovce, katerim sem smel zaupati, sem
jim dajal pisma na zaročenko, da bi jo tolažil, sam potreben
tolažbe. Pričelo se je dolgočasno obleganje, brez pravih
bojev, brez pravega miru. Kakor solnčni dnevi v megleni
zimi so me parkrat razvedrila njena poročila, polna ljubezni
in gorečih prošenj, naj je ne pozabim, naj je ne zapustim.
Potem na moje pisanje nobenega odgovora več! Lotila se
me je silna nepotrpežljivost. Prosil sem dopusta, prosil
na vseh mestih, kjer sem se nadejal uslišanja; a gluha so
bila ušesa povsod; povsod se je trdilo, da sem nujno po¬
treben. Stopil sem pred poveljnika in mu očital, da me
zadržuje iz gole zlobe, in rotil sem se, da uidem, ako me
ne odpusti. Tedaj pa sem zvedel spletke svojih sorodnikov.
Ti so me držali pri vojakih v nadi, da pozabim njim ne¬
ljube neveste, da preprečijo moj zakon. Jaz sem odkrito
priznal povod svojih prošenj in zastavil moško besedo,
da se vrnem v dveh tednih. Sredi zime sem hitel v Bazel.
Hude slutnje so me preganjale vso pot in mi stiskale srce.
Prešlo je bito že skoraj leto, kar sem bil odšel, in pol leta
nisem dobil nobenega poročila. Takoj, ko sem prišel v
mesto, sem hitel v znano hišo in odprl znana vrata. Od¬
zdravili so mi neznani obrazi in izvedel sem, da se je
rodbina preselila. Po dolgem iskanju in popraševanju sem
dobil sestro svoje neveste in se razveselil v nadi, da sem
dosegel svoj namen. Sestra me je sprejela neprijazno, celo
zavzela se je, da sem se vrnil. Meni se je krčilo srce v
strahu, kaj da bom slišal. Rotil sem jo pri zvesti svoji
ljubezni do neveste, naj me ne muči, naj mi pove resnico
kakršnokoli. In izvedel sem resnico. Umrla mi je bila ne¬
vesta, umrla, in jaz sem bil tako daleč! Zvedel sem tudi,
da se je odposlanec mojih sorodnikov trudil, da bi jo z
denarjem in z grožnjami pregovoril, naj se odreče svojega

3 *

36

ženina, ki se itak več ne briga za njo. Toda zaman je bil,
ves trud; njena zvestoba ni bila na prodaj za denar in
se ni bala groženj. Sirota je čakala in koprnela v upanju
in strahu in bridkostih. Porodila mi je sina in umrla. Ko¬
liko sem pretrpel, ko sem čul, da je uničena mojega živ¬
ljenja sreča! Kako sem preklinjal svojih sorodnikov zlobo
in kratkovidnost svojega razuma, ki se je dala toliko časa
slepiti! A kar se je zagrešilo, ne popravi nobena žalost,
noben kes. Prinesli so mi sina, malega angelčka, ki se
je nedolžno nasmehnil nesrečnemu očetu. Bridkomila to¬
lažba, najslajši spomin ljubljene neveste mi je bilo dete,
ki me je v mili onemoglosti opominjalo, da sem dolžan
njemu, kar sem se bil njej zadolžil. Da, da, poplačati hočem
ves svoj dolg, tako sem sklepal, in osrečil te bom, da naju
bo zadovoljna in potolažena gledala iz nebes prerano umrla
mati. Prvi sklep je bil, da vzamem dete s seboj, da je od-
gojim sam ter mu pridobim po zakonu svoje ime. Prva
misel je vselej ali najboljša ali najslabša, ker jo vdahne
ali Bog ali hudič; človek pa pridene potem svojih slabosti,
da nastane zmes dobrega in slabega. Tako sem začel pre¬
udarjati tudi jaz: človek je samec; ne more skrbeti za
takega otroka, ki potrebuje mehke ženske roke; treba naj¬
prej zagotoviti zakonitost. Kaj bi govoril! Zmagali so pre¬
misleki. Prepustil sem dete njegovi teti in z radodarnostjo
plačeval svoj dolg in miril svojo vest. Vrnil sem se pred
Metz in potem, ko se je bilo brezuspešno obleganje opustilo,
v domovino. Samotaril sem na svojem gradu in živel ob
spominih. Prihajali so sorodniki, vabili me v družbe, iz¬
birali mi neveste in dokazovali, da sem dolžan z vplivno
zvezo povzdigniti moč in veljavo svojega rodu, in pre¬
govorili so me. Podoba mojega sina je sehnila bolj in bolj
v mojem srcu. A kakor kazen za to pozabo me je zadela
smrt hčere in sina in mi izpraznila dom in življenje. Spo¬
znal sem svojo krivdo, skesal se svojega lahkoživja in
živeje kot kdaj mi je stopila pred oči prva, nepozabna
podoba in spomin, ki mi ga je zapustila. Ne zabava, ne
družba, ne opravki niso mogli pregnati iz srca teh milih
obrazov. Čimbolj sem se upiral s preudarjanjem, kolike
težave, kakšne neprilike doma in zunaj si nakopavam, tem
ostreje me je obsojala vest, tem živahneje je ugovarjalo
srce. Podnevi, kadar sem hodil po samotnih krajih, me ie
klical moj Gregor, naj ga ne tajim, naj se ga ne sramujem,
in v sanjah je iztegoval ročice proti meni in me objemal

37

kakor nekdaj roka njegove matere. Jaz sem odlašal in se
zagovarjal z nado, da pride čas, ko pritisne moja žena iz
ljubezni do mene mojega sina na svoje srce; a treba jo
je pripraviti, premagati predsodke, ki žive v ženskih srcih
z večjo silo kot v moških. Nastali pa so verski razpori,
iz njih rodbinski prepiri in nazadnje nesporazum, nesloga,
razdor v zakonu. Uvidel sem, da se zaman trudim pri¬
dobiti srce svoje žene za svoj načrt. Mene pa je vleklo
srce k sinu. Včasih sem hotel popustiti svoj dom, da bi
živel ž njim v tujini; potem zopet se mi je zdelo, da po¬
skrbim bolje za njegovo bodočnost, če ga vzamem k sebi.
Čas bo pregnal predsodke, tako sem se nadejal, in sorod¬
niki se bodo usmilili nedolžnega sorodnika. A naj bi se
zgodilo karkoli, dalje nisem mogel živeti brez sina; sko-
prnel bi bil sam v svoji nesreči. Tako sem ga privedel
sem, sebi v tolažbo; a če bo njemu v srečo, kdo ve! Da
se nisem po nepotrebnem bal trdega srca svoje žene, je po¬
kazal današnji dogodek in ne nadejam se, da bi se omečila;
preponosna je na svoje ime, svojo rodbino, svojo krepost.
Tako trpimo za svoje in drugih grehe in drugi za naše;
luteranci pa se spogledujejo, majejo z glavami in zavijajo
oči, češ, takšni so! A resnično povem, bolj se sramujem
svoje neodločnosti in slabosti nego hipne zmote vroče krvi.“

Tako mi je pripovedoval gospod Jurij Turjačan. Jaz
sem mu stisnil roko, ga miloval in tolažil, da izteče morda
še vse po sreči in da se bo sčasoma tudi gospe priljubil
zali dečko. Gospod me je žalosten poslušal, zmignil z ra¬
meni in šel.

Doma mu je postalo življenje še neprijetnejše; zakaj
pozabiti in odpustiti ni znala gospa. Družina se je ločila
v dve stranki, gospodovo in gospenjo. Preprosti ljudje,
zlasti katoličani, so se držali gospoda; oblastni in sarno-
pridni pa, ki so pričakovali več koristi od gospenje od¬
ločnosti, od vpliva sorodnikov in od moči lutrskega plem¬
stva, predvsem vsi, ki so sprejeli novo vero, so stopili na
gospenjo stran in lahko si mislite, da je ta prevagnila.
Oboji pa so si nagajali in kljubovali, in kadar so govorili
o mladem Gregorju, so ga imenovali eni mladega barona,
drugi pa grajskega pankrta. Težavno je bilo braniti, da
niso take besede došle do nedolžnih ušes.

Gregor pa se je oklepal še tesneje svojega očeta in
kipeča otročja ljubezen, ki se sicer deli med očeta in mater,
se je prelivala le v eno srce, v očetovo. Do solz me je večkrat

38

genilo videti, kako se poslavlja sin od očeta, kakor bi šlo
za večnost, in drugi dan kako leti v njegov objem, kakor
bi se leta in leta ne bila videla. Kar je bilo v srcu, to na
jeziku; vendai; se je med burne izraze prisrčne radosti pri¬
kradel semtertja plašen dvom in zvedava negotovost rn
temna slutnja.

„Gospa baronica je pač moja mačeha," je dejal nekoč
očetu; „zato me nima rada. A kaj to! Jaz sem slišal zgodbe
o mačehah ali pisanih materah, kako so bile hudobne in
kako so mučile svoje pastorke. A tem je pomagal vselej
kak angel, če so bili dobri in pridni. Zato se jaz včasih
bojim mačehe, včasih pa ne; saj mi bo pomagal kak angel."
In stiskal se je k očetu in mu gledal v oči, kakor da bi
ga prosil, naj ga brani. Tedaj se je lotevala očeta otožnost
in skrb za bodočnost sina, za katerega se je toliko posve¬
toval s pravoslovci, vlagal toliko prošenj in trkal tu in tam,
da bi mu pozakonili otroka. A zaman so bila vsa pota,
vse prošnje; upiralo se je sorodstvo in žena ž njim.

Gregor pa je rastel in se razvil v brhkega mladeniča,
da ga je bil vesel, kdor ga je videl. Naučil se je bil, česar
sem ga mogel naučiti jaz; mnogo spretnejši pa je bil jezdec,
borilec in strelec in radoval se je učitelj, gospod Turjačan
sam, da ga prekaša učenec. Pri gozdarju v hosti pa se je
začel dolgočasiti; govoril in sanjal je o vojnah in bojih
in zmagah. Dobro srce in ljubeznivo vedenje je ohranil;
a prijemala ga je silna naglost; ob malenkostih je semtertja
vzplamtel kakor živ ogenj. Naša vzgoja je bila morebiti
vendar premehka. Svoje razmerje do grajske gospode je po¬
lagoma spoznal in to spoznanje mu ni le netilo ljubezni
do očeta, zbudilo mu je tudi pikro mržnjo proti gospe
Heleni in proti vsem sorodnikom. Kljubu njih jezi in ugo¬
vorom se je ponosno imenoval Turjačana.

Nekoč mu pade v glavo, da bi obiskal očeta na žužem-
berškem gradu. Zaman mu je branil Brodnik. Meč ob bok,
samostrel na hrbet in hajdi na konja! Kdor je srečal brh¬
kega jezdeca, vsak je gledal za njim. Ko prijezdi v Žužem¬
berk, zavije naravnost na grajsko dvorišče, skoči s konja
in ukaže hlapcu, naj ga oskrbi. Nosil se je tako, da so
strežaji osuplo gledali in se jezili natihem; a ustavil se
mu ni nihče. Stopil je v obednico ravno h kosilu. Gospod
in gospa in predikant Sivec in dva gosta vsi so pogledali,
kdo da prihaja, in vsi so se začudili. Gregor je stopil od¬
ločno in moško k svojemu očetu, ga pozdravil in objeL

39

Potlej se je poklonil vsej družbi, naj je ne moti njegov pri¬
hod, prisedel in velel slugi, naj mu postreže. Gospa ni
rekla nič; ogorčena se je ozrla v gospoda, in ker tudi
ta ni nič rekel, je vstala in šla. Gospod Sivec se je ne¬
miren presedal na stolu in preudarjal, ali bi popustil gospo
ali kosilo. Obsedel je; a držal se je grdo in jedel z jezo.
Nekoliko je bilo tudi gospoda ujezilo, da je prišel sin ne¬
povabljen in nenapovedan; a samosvestni nastop in ple¬
menito vedenje je hitro pregnalo nejevoljo in zbudilo ponos
in ljubezen v očetovem srcu.

Gregor je ostal na gradu in se od začetka trudil, da
bi si pridobil naklonjenost gospe Helene in gospoda pre-
dikanta. Ženska prevzetnost je odbila vse poskuse; go¬
spod predikant pa je le namigaval, da bi se dalo morda
kaj doseči, ako bi zapustil rimske zmote in sprejel vero
grajske gospe in vse kranjske inteligence. Gregor se je
naveličal nehvaležnega truda in se ni brigal več ne za
gospo, ne za predikanta, preverjen, da je vera njegovega
očeta boljša od vere gospe mačehe. Še marsikdo drugi
v gradu ga je pisano gledal; a ker Gregor ni razumel
slabih šal, znal pa spretno sukati jezik in meč, se mu
tudi tisti niso drznili nagajati, ki *so se prikupovali gospe;
in živel bi bil brez skrbi, da ni z bridkostjo zapazil, kako
malo usluge je storil s svojim prihodom očetu. Zakonsko
življenje se je še shujšalo. Gospod je videl, kako se sinu
krivica godi, a proti ženi mu ni mogel pomagati; gospa
je grozila, da pojde od hiše, ako se ne spravi Gregor, in
sorodniki so začeli posredovati, pismeno in ustno, prikrito
in naravnost z opomini, naj se ne sramoti ime slavne rod¬
bine. V očetovem srcu se je borila ljubezen do sina z oziri
na ženo in sorodstvo in bistremu očesu ljubečega sina ni
ostala prikrita očetova žalost. Gregor je sklenil očetu na
ljubo ostaviti domovino; preudarjal je samo, ali bi ušel
skrivaj ali razodel komu svoje misli.

Izvršitev tega sklepa je pospešil neprijeten dogodek
v gradu. Obiskali so bili barona Jurija zopet enkrat sorod¬
niki, med njimi dva mlada barona. Vsi so seveda prezirali
Gregorja in mu kazali, da ni enakoroden. Gregor je ostal
miren. Ko sta ga pa začela mlada barona dražiti in po-
praševati, kakšne imenitne rodbine da je bila njegova mati,
se je izpozabil in potegnil meč. Barona sta zbežala, raz¬
burila ves grad in ogorčena zahtevala, da se predrznež
kaznuje. Gospa je javkala, da mora trpeti take predrznosti

40

dan na dan, in predikant je dodajal, da kjer ni prave
vere, ondi vlada hudobnost in pregreha.

Drugega dne je Gregor že slovo jemal. Oče mu je
dal zvestega služabnika, dal pripočila do svojih vojnih
tovarišev in ga oskrbel z denarjem in daleč čez Sotesko
ga je spremil. Da bi olajšal sebi in očetu slovo, je Gregor
hitro odjezdil, ko je bil prejel očetov blagoslov. Iz daljave
se je še ozrl nazaj, tja, kjer je stal oče in si brisal oči.
Žalosten je jezdil gospod ves dan okrog, kakor bi čakal,
da se sin morda vrne, in prišel je tudi k meni, ker se je
bil navadil deliti z menoj žalost in veselje. Tožil je kakor
očak Jakop, ko je bil izgubil Jožefa.

Gospa je postala pač po Gregorjevem odhodu pri¬
jaznejša; a ta prijaznost, ki je izvirala bolj iz žolča kot
iz srca, je presedala gospodu in mu ni mogla nadomestiti
sinove ljubezni. Zanj ni bilo več tolažbe na svetu in pod
brezupno dušno bolestjo je začel tudi telesno hirati. Ne¬
koliko se mu je razjasnilo mračno lice, kadar je dobil pismo
od sina. Kazat je je nosil samo meni in pač se je smel
radovati. Sin mu je delal čast, se je moško in hrabro nosil
po bojiščih in hitro napredoval, ljubljen in spoštovan od
prednikov in vrstnikov.

»Seveda bi ga rad še videl, u  je včasih preudarjal
gospod; „a to so samoljubne želje. Zanj je boljše, da je
drugje. Človek bi pač mislil, da mora takega mladeniča,
ki mu ni enakega v vsem sorodstvu, vsakdo rad imeti; a ni
tako, bogme! ni tako. Oh, kako goreče se midva ljubiva!
A pomagati si ne moreva. Vse zaman! Na otrokih se kaz¬
nujejo grehi očetov. Trpeti morava oba, jaz po pravici,
on po nedolžnem, zaradi mene."

Tako so mu tekli temni dnevi, redkokdaj obsijani s
svetlimi žarki. Hrepenel je po sinu čimdalje bridkeje; a
nikdar si ni upal njemu v pismih razodeti tega hrepenenja,
preverjen, da bi- se vrnil sin takoj in bi njegova vrnitev
pomenila novo nesrečo v družini. A če bi bila Gregorju
samemu taka misel, tak sklep padel v glavo, kako srečen
bi bil oče, samo enkrat da bi ga objel in pogladil po
mehkih laseh in mu pogledal v svetle oči, naj bi morala
tudi takoj zopet vsaksebi!

Tako je živel mož, ki so mu tolikanj zavidali. Na¬
zadnje je obnemogel pod neizpolnjenimi željami, pod za¬
tajevanjem in žalostjo. Legel je in nič več se nisva videla.
Parkrat sem ga poskusil obiskati; a zavrnili so me, da

41

potrebuje bolnik miru in da ne mara obiskovalcev. Gospa
ima vajete v rokah in po Žužemberškem in Soteškem
raste nasilnost protestantov. Gozdarja Brodnika, ki je
moral dati hčer v grad za deklo, črte posebno ter mu na¬
gajajo, kolikor morejo. Podložnike silijo poslušati lutrske
pridige v grajski kapeli in ubogo neuko ljudstvo je vse
zbegano in ne ve, katera vera je prava in katera kriva,
in blodi v nezavedni zmoti. Vse se bo pa shujšalo po
gospodovi smrti. Bog ve, če je dobil Gregor še živega
in kako se bo njemu godilo. Grozne reči bomo morda
slišali jutri."

Župnik je končal svojo povest s tiho molitvijo za
znance, za katere se je bal. Lenkovič je bil zaspal med
pripovedovanjem in vikar Polidor je dremal poleg po¬
stelje. Kmalu je premagal spanec tudi njega in župnika;
vojaki pa so stražili zvesto vso noč.

IV.

Navsezgodaj drugega dne je prišlo z Ruprč-vrha pet
Lenkovičevih vojakov z živežem in strelivom. Lenkoviča je
zbudila boleča rana, ko je priplavalo solnce izza Gorjancev.
Roke še ni mogel gibati in preudarjal je, ali bi še ostal
v Soteski ali se vrnil na Mehovo. Župnik in vikar sta šla
maševat in kot strežnika, kakor je dejal Lenkovič, sta šla
ž njima dva oborožena vojaka. Drugi so stali pripravljeni
za pomoč. „Zakaj marsikdo," je dejal Lenkovič, „se Boga
ne boji, puške pa."

Ko je pozvonilo, je prihitelo precej ljudi, katerih ni
bil še oplašil naduti graščak s svojimi hlapci in ki so se
veselili, da se je vrnil stari župnik. Tudi grajskih je nekaj
prikoračilo; a ko so zagledali oborožena vojaka, so se od-
daleč ustavili, nekoliko pozabavljali in se razšli. Služba
božja se je opravila mirno, in ko se je vračal župnik, ga
je pozdravljalo mnogo zvestih župljanov, katerim se je po
žalostnih dneh malodušja iznova budil odporen pogum.

V župnišče pa so -došle kmalu grozne vesti, v žužem¬
berškem gradu da je vse razbito in razdejano; da so se
vršili strašni boji vso noč; ubitih da je trideset ljudi, med
njimi žužemberški Turjačan in njegov sin Gregor.

„Kar sem slutil," je tarnal župnik, „se je zgodilo in
še več in hujše."

Razgovarjali so se še o teh dogodkih, ko je prirož-

42

Ijalo po cesti doli zopet krdelo jezdecev. Bili so glavar¬
jevi, isti, ki so jezdili prejšnjo noč v nasprotni smeri mimo.
Na čelu je jezdil sam glavar in na njegovi levici soteški
graščak Šajer, ki je živahno govoril in migal in kazal
proti župnišču.

„Napadli nas bodo/ je sklenil župnik roke.

„Zapehnite duri in vrata/ je ukazal Lenkovič, „in
puške na okna! Kdor se približa na deset korakov, ustre¬
lite ga/

„A je deželni glavar/ je pripomnil tiho vojak.

„In če bi bil sam belcebub/ ga je zavrnil gospodar.

Medtem so bili trije konjeniki obrnili konje proti
župnišču.

»Stojte, fantje !" je zakričal stražnik iz župnišča. „Če
ne, se bo sprožila puška/

Konjeniki se niso zmenili. Puška je počila in eden
izmed jezdecev se je hitro prijel za desno uho, odkoder
se je pocedila kri. Obrnili so konje vsi trije.

»Ta predrznost, gospod glavar, ta nesramnost!" je
vpil graščak Šajer in stiskal pesti. »Sedaj je prilika —
sam Bog nam jo je dal — uničiti tega vražjega Lenkoviča.
On je najmočnejša opora papistov; ž njim se bo strla kači
glava. Porabimo priliko! Drugič je ne bo."

Glavar je gledal z mračnim očesom župniško zidovje,
ki sicer ni bilo visoko, toda precej trdno. Videl je okna
zatvorjena; a zevale so majhne line; in kakor obrne jež,
kadar se zvije, bodice na vse strani, tako so gledale iz
vseh lin puške na vse strani, pripravljene poseči v raz¬
govor. Nekoliko jezdecev se je bilo razpršilo in začelo ob-
kroževati in ogledovati malo trdnjavico; a kdor je prijahal
bliže in zagledal cev, ki je molela proti njemu, in ob cevi
vanj obrnjeno oko, se je sklonil na konju in odjezdil hitreje,
nego je bil prijezdil. Kadar napadajo psi medveda ali vepra,
se tudi naredi prostor, kamor se zver obrne.

Deželni glavar, ki je vedel, kako lahko se branijo,
kako težko osvajajo tudi majhna poslopja, je izprevidel,
da bi bil naskok najbrž brez uspeha, s prazno grožnjo pa
da bi se osmešil. Premislil je tudi, da bi napad na Lenkoviča
vzdignil mnogo hrupa in da bi mu ga deželni knez hudo
zameril, in spomnil se je. slednjič Lenkovičevega očeta,
s katerim sta se toliko let skupaj bojevala. Pustil je Šajerja
govoriti in mahati in hujskati, zlezel s konja, šel sam proti
župnišču in klical, če sme obiskati gospoda Lenkoviča.

43

Odgovorilo se je, da si šteje Lenkovič to prijaznost v ve¬
liko čast. Zatvorjena vrata so se odprla in za glavarjem
zopet zaprla. Gospod Herbart je videl, da so glavna vrata
trikrat zapahnjena, da je hiša polna oboroženih hlapcev,
založena z žive¬
žem in strelivom
za cel mesec. Na¬
smehnil se je pri¬
siljeno in menil,
da so se pripravili
kakor proti Turku.

»Hvala Bogu
in Lenkoviču!" je
odgovoril hlapec.

„Kolika ne¬
sreča, gospod Len¬
kovič,“ je pozdra¬
vil glavar bolnika,
ki mu ni mogel
podati* desnice,

„da ne morete z
nami v vojno!

Za petsto mož
zaleže Vaše ime."

»Kaj se hoče!

Tudi meni bi bilo
ljubšeinslavnejše,
če bi streljali na¬
me Turki, ne do¬
mačini," je dejal
Lenkovič in pred¬
stavljal general¬
nega vikarja Po-
lidora in župnika
iz Soteske.

„Kot zaščit¬
nik zakona," je
dejal glavar, »bi

vas moral jaz pravzaprav vse pregnati iz župnišča."

»Gospod glavar," se je nasmehnil Lenkovič, »s silo
nas ne preženete brez topov, in če pripeljete dvakrat to¬
liko vojaštva; s pravico nam pa tudi ne pridete do živega,
ker ne delamo nikomur krivice."

Grad Turjak.

44

„Kako da ne, ko ste pregnali šajerjeve hlapce, ko
branite gospodu Šajerju ravnati z izpraznjeno župnijo kot
varihu, kakor mu drago!"

„Ni tako, gospod glavar. Šajer hoče sam izprazniti
župnijo in nekaj najti, preden je izgubljeno. Toda če mi
kdo kaj vzame, česar mu sam ne dam, ne vem, če si je
prilastil po pravici."

„0 tem bomo še govbrili," je dejal strogo glavar.
„Takoj ko se vrnem iz vojne, spravim zadevo pred de¬
želni zbor."

»Deželni zbor nima o tem nič govoriti, gospod glavar,"
je dejal Polidor. »Imetje je cerkveno in zadeva cerkvena."

»Gospod vikar," ga je zavrnil glavar, »mi se bo¬
jujemo za svobodo vesti, za svobodo mišljenja, za svobodo
vere. Ta nam je dražja od imetja in življenja."

»In v imenu svobode napadate in preganjate tiste,
ki so drugega mišljenja in druge vere. V imenu svobode
se je vzelo katoliški Cerkvi na Nemškem skoraj vse, kar
so ji bili podarili katoliški predniki, in isto se hoče izvesti
tukaj pri nas. V imenu svobode se je izsililo načelo, da
ima deželni knez odločevati o veri podložnikov. To načelo
se je uveljavilo brez usmiljenja povsod, kjer je deželni
knez protestant; kadar se pa hoče naš katoliški knez po¬
prijeti tega načela, skočijo vsi protestanti pokoncu, se
ustavljajo in kljubujejo. Kjer ima protestant večino, se ne
ozira na manjšino; kjer je v manjšini, kriči o zatiranju,
če se mu večina ne ukloni. Vi napadate; mi se branimo;
a da se branimo, to vas jezi in zato nas tožite po pismih
in knjigah in zborih."

»Zadosti, gospod generalni vikar!" mu je segel glavar
v besedo, rdeč od jeze. »Spoštovanje do gospoda Lenkoviča
mi brani, da ne odgovorim tako, kakor bi zaslužila Vaša
predrznost. A najin račun še ni sklenjen in varujte se me!
Snoči sem po zasluženju kaznoval predrznega vsiljenca,
Vašega sovernika —"

»In mojega," je dodal Lenkovič.

Glavar ga je nejevoljen pogledal in se pomiril.

»Ko se vrnem iz vojne," je nadaljeval, »če Bog da,
srečno, bom izkušal oblastvu in zakonom pridobiti veljavo,
katero jim nekateri odrekajo; a kakor gotovo se imenujem
Turjačan, kesali se bodo. Gospod Lenkovič, ozdravite kmalu !
Vi ste zapeljani in kot poštena vojaka se bova midva lahko
pogodila."


45

»Gospod glavar," je popravljal Lenkovič, „Vi se motite,
ako menite, da je mene kdo zapeljal. Narobe; jaz sem
osrčeval gospoda župnika, naj se ustavi krivici, ki ni samo
njemu, ampak tudi njegovim župljanom v veliko, morebiti
večno škodo. Za pravico se mora potegniti vsak poštenjak. 44

„Kaj je tukaj pravica, kaj krivica," ga je zavrnil glavar,
„o tem ne bova odločevala midva sama, ampak drugi sod¬
niki in dan sodbe je blizu. Sedaj gremo nad zunanjega
sovražnika, potem se obrnemo proti notranjemu. Obžalujem
pa iskreno, da se Vam je pripetila nesreča, tem bolj, ker
se bojim, da bom pogrešal Vašega meča."

Lenkovič je odgovoril, da je že ukazal svojim vo¬
jakom, kdaj in kje da se pridružijo glavarjevemu krdelu;
želel mu je obilo bojne sreče in obžaloval, da mu mora v
soteški zadevi nasprotovati.

Glavar je odšel in za njim so se zopet zatvorila vrata.
Ko je zasedel konja, je zdirjala vsa konjiča po cesti ob
Krki doli.

„Ali se še treseta pred njim?" se je nasmehnil Len¬
kovič razjarjenemu vikarju in preplašenemu župniku. „Strah
je prazen. Kadar se čuti nasprotnik najslabšega, kriči naj¬
glasneje; a beseda še ni ubila nikogar."

„Bog nas varuj njegove jeze!" je tarnal župnik.

„Svoje jeze!" je popravljal vikar. „Glavar je mogo¬
čen gospod; a zadel bo ob mogočnejšega."

Lenkovič je razlagal, da je nevarnost prešla; da ima
Turjačan zdaj važnejšega dela in da po njegovem mnenju
sploh ni mislil na soteško zadevo; da mu je bil samo
Žužemberk pri srcu, kjer mu je šlo za osebno korist in
za čast rodbine.

»Našega prijatelja Gregorja najbrž ni več med živimi,"
je vzdihnil. »Škoda zanj! Dober človek in drzen vojak je bil."

Popoldne je Lenkovič nekoliko zadremal, vikar in
župnik pa sta sedela v večernem hladu na klopi pred
župniščem in se menila o znamenitih dogodkih važnega
časa. Nedaleč proč so balinali Lenkovičevi vojaki. Po cesti
doli je pripeljal starec z voli poln voz hišne oprave.

»Kam pa Vi, gozdar Brodnik?" je vprašal župnik
zavzet starega znanca.

»Po svetu, na stara leta," je dejal mož in ustavil voz.
»Gospa me je vrgla iz hiše in bojim se, da ne bo hotel
nihče starca pod streho vzeti. Oh, reveži smo katoličani
in Turek bi se nas usmilil."

46

Župnik je prinesel okrepčila in silil moža, naj počije
in pove, kaj da se je zgodilo v Žužemberku; zakaj grozne
govorice da se širijo med ljudmi.

Starec je sedel na klop, si obrisal pot z obraza in
začel pripovedovati.

„Včeraj popoldne," je dejal „sem šel v Žužemberk,
nekoliko da bi izvedel, kako je gospodu, in tudi zaradi
hčere, ki služi v gradu. Predikant Sivec jo namreč na¬
govarja, naj se poluterani, češ, da jo vzame potem za
ženo, in gospa mu pomaga in sili Lenčiko v ta zakon.
Jaz pa se bojim zanjo. Mlada dekleta so vihrava; lepe
besede, gosposke suknje in zložno življenje so jim všeč.
Vrhutega Lenčika nima več matere, ki bi ji svetovala; jaz
ji moram biti oče in mati."

,,Z logarjevim se je torej razdrlo?" se je čudil župnik.
„Lejte si, v nedeljo sem ju bil tretjič oklical. Mislil sem,
da sta že poročena. Torej razdrli ste!"

„0 nismo mi razdrli, gospod župnik, ampak gospa
je preklicala dovoljenje."

„Neznosne razmere!" se je jezil vikar.

„Je tako," je prikimal mož. „Gospa se vleče za pre-
dikanta; in mene skrbi ta stvar. Saj veste, kakšen je svet
dandanes. Kar hoče veljati za kaj boljšega, zametuje staro
vero in ženske so ničemurne. — V takih skrbeh sem zavil
v grad; saj h gospodu sem smel iti, kadar sem hotel. A
včeraj je bilo drugače. Zavrnili so me pri velikih vratih,
češ, da ne puste nikogar h gospodu. Rekel sem, da grem
k hčeri; tedaj so se začeli norčevati, češ, naj še počakam,
da postanem grajskega pridigarja tast. Kaj sem hotel!
Sedel sem na kamen pred gradom in čakal, če bi prišla
Lenčika, da bi z njo govoril. Po Žužemberku so govorili,
da je gospod že mrtev ali da umira; da je dal poklicati
župnika, da pa tega niso pustili v grad; da se napove¬
dujejo katoličanom še vse hujši dnevi; in vsak me je
vprašal, če vzame res Sivec mojo hčer. Tako je potekala
ura za uro, zmračilo se je bilo in jaz nisem videl Lenčike.
Takrat pa prijezdi po klancu gori osemnajst konjenikov
in pomislite, kdo je bil načelnik! Gregor, naš Gregor. Jaz
sem ga spoznal, on pa mene ne, ali pa me ni videl. Kaj
da namerja, to sem slutil, grajski ljudje pa tudi. Ravno
ko so pridirjali pred grad, so se zaprla vrata pred njimi.
Gregor je kričal, da hoče videti svojega očeta; rotil se je
in grozil, da pobije po gradu vse, ako mu ne odpro. A

47

njemu je pomagala jeza ravno toliko kakor meni moja
potrpežljivost in čez ozidje tudi konj ne skoči. Tedaj je
mignil Gregor jezdecem. Poskakali so s konj in jih izročili
dvema hlapcema in se razpršili po trgu. Ne dolgo in bili
so zopet pred gra¬
dom z lestvami, ki
so jih bili po dve
in več zvezali vkup.

Takoj sem spoznal
naklep in groza me
je izpreletela. „ Go¬
spod ' Gregor, M  sem
zavpil in skočil k
njemu, „nehaj,te za
božjo voljo! Usmili¬
te se sami sebe in po¬
slušajte me!“ Divje
me je pogledal ka¬
kor blazen, zaškripal
z zobmi in dvignil
težko lestvo. Preden
so se grajski pripra¬
vili, so bile lestve
prislonjene in kakor
ris je hitel Gregor s
karabinko čez pleča
in z mečem v zobeh
po klinih in tovariši
za njim ali vštric.

Na treh krajih so
prelezli ozidje in po
gradu se je vzdig¬
nilo kričanje in stre¬
ljanje. Kaj se je go¬
dilo notri, sem izve¬
del pozneje. Gospa
se je bila zaprla v
svojo sobo in sluge
so se poskrili. Gregor šeni brigal zanje. , Hitel je v sobo
svojega očeta in ga našel mrtvega na odru. Vrgel se je nanj
in ga objemal in ihtel kakor otrok. Medtem pa je bil ušel
iz gradu oskrbnik, ukazal biti plat zvona, sklical podložne
kmete in kmalu je prihitelo ljudi vse črno, s sulicami,

48

meči, koli, kosami in vilami in obkolili so grad od vseh
strani. Takrat bi se bil Gregor še rešil; kamorkoli bi bil
udaril s svojimi vojaki, povsod bi si bil naredil z mečem
gaz skoz kmetsko vojsko. A ni se mogel ločiti od trupla
svojega očeta in čas je potekal. Ponoči pa pridere s
krdelom konjenikov sam deželni glavar in zaskoči izhode
na vse strani. Gregor je bil ujet. Polovica vojakov je vdrla
v grad; drugi so stražili zunaj in vnel se je krvav boj.
Padel je Gregor ob truplu svojega očeta, ko je bil pobil
pet nasprotnikov, padla po ljuti brambi večina njegovih
tovarišev, osem pa so jih pometali Turjačanovi vojaki
skoz line, da so jih lovili na sulice stražniki spodaj. Tako
je umrl naš Gregor. Pogubila ga je lastna strast in brez¬
srčnost tistih, ki mu niso privoščili, da bi bil še enkrat
videl očeta, četudi mrtvega.**

Samega gozdarja je pretreslo pripovedovanje, da je
ganjen umolknil in se zamislil, in s tiho grozo sta poslušala
strašno zgodbo duhovnika in Lenkovičevi vojaki, ki so se
bili približali.

„Veliko groznega sem že videl in doživel v svojem
življenju," je nadaljeval gozdar; »takšne groze še ne kakor
snočnjo noč, ko so ob gorečih baklah metali trupla skoz
okna, jih slačili in spravljali čez Krko. Ostal sem v Žu¬
žemberku, ker me je bilo strah, da bi šel sam domov. —
Prihranil sem tudi grajskemu biriču pot, ki mi je davi
izročil pismo, da moram takoj izprazniti in ostaviti svojo
hišo. Bogme, boljše je tako. Vedno bi me bilo strah sredi
gozda pod ono streho. Premislite I Ko grem opoldne proti
svojemu staremu domu in zavijem po bližnjici proti Strmi
strugi, mi udari v nos mrtvaški duh in oddaleč začujem
tropo krokarjev in kruljenje divjega merjasca. Stresla me
je strašna slutnja. Ker nisem imel orožja razen samostrela,
sem se urno vrnil na izhojeno pot. Doma me je čakal
Janez in popraševal po Lenčiki. Dejal sem mu, da ni misliti
na ženitev v takih časih, ko se gode takšne reči. Ukazal
sem mu, naj vzame samostrel in sulico in dve lopati, in
jaz sem vzel meč in puško in šla sva molče z doma, jaz
razburjen, on bled od jeze. Še glasneje so se drli ptiči
ob Strmi strugi in še se je čulo zamolklo kruljenje. »Ali
je mrhovina ali pa mrlič," je dejal Janez in zagledala sva
kakih dvajset golih človeških trupel, ki so ležala križem
kakor drva; krokarji so trgali meso in merjasec je mesaril
mrliča. Ustrelil sem, da bi odgnal zveri. Ptiči so se leno

49

f

f vzdignili, sedali na bližnja drevesa in se še huje drli.

| Merjasec je vzdignil ušesa, naščetinil kožo, mlel z zobmi

I \in gubančil rilec. Midva sva skočila vsak za svoje drevo.
[ Janez je sprožil samostrel in zgrabil za sulico in jaz sem
nabil zopet puško. Prašič naju je gledal s krvavimi očmi
' in godel, potem pa se je vendar obrnil in se izgubil v
gošči. Stopila sva z Janezom naprej in spoznala med to¬
variši ubitega Gregorja. Toda kakšen je ležal pred nama!
Razbit in razmesarjen, komaj podoben brhkemu nekdanjemu
Gregorju. To je torej sin mogočnega žužemberškega go¬
spoda, sem si mislil, ta mladenič, ki bi bil lahko po svojih
dušnih in telesnih močeh ponos in veselje svojcem, moj
ljubljenec, ki sem ga jaz zredil, junak, ki se ni bal nobenega
človeka, nobene zveri, ki je tolikrat prehodil ta gozd; ali
naj mu po smrti še za grob ne d& prostora? Izkopala sva
na skritem kraju jamo, zagrebla truplo in pokrila grob z
rušami, da ga ne bi našli sovražniki in zopet izgrebli
ubogega Gregorja. Bog se usmili njegove duše in varuj
nas prenagle volje! Mimo strašnega kraja ne pojdem jaz
več; še vedno mi zveni po ušesih krokanje in kruljenje
in še vidim merjasca, ki rije po človeškem drobu in mu
leti iz polnega rilca človeško meso. Zatorej proč, proč|"

»Toda ne nocoj!" ga je zadržaval župnik in zadržal
tem laže, ker Brodnik sam ni vedel, kam da naj se obrne;
vedel je le, da se ljudje boje pomagati tistim, katere pre¬
ganja gosposka. Hvaležen je spravil voz in živino pod
streho in zahvaljeval župnika.

»Hčer Lenčiko boste pa kar popustili?" je vprašal
župnik.

#  »Poskusil bom, kar se bo dalo, da jo dobim nazaj,“
je vzdihnil mož; »a sedaj še sebi ne morem pomagati in
.še sam nimam doma. Izročiti jo moram Bogu in moliti,
da ne izgubi prave vere, dandanes, ko vse odpada."

Ni bil še izgovoril teh besed, ko pridirjata na konjih
po cesti doli moški in ženska. Župnik in gozdar sta se
ozrla in gledala in strmela, ker nista verjela svojim očem.

»To sta Lenčika in Janez," je zakričal Brodnik.

Že sta ustavila konja in Janez je hitro razjahal in
pomagal Lenčiki s konja.

' »Kaj pa to pomeni?" se je čudil oče.

»Lenčika, brž se skrij!" je hitel mladi logar. »Za pe¬
tami so nama; toda pri moji veri, kdor se naju loti, ne
odide živ."

Večernice. 74. zv.

4

50

In res sta pridirjala dva hlapca žužemberške graščine
in vpila, ko sta zagledala in spoznala Janeza, da mora
Lenčika nazaj ž njima, tako da je ukazala gospa, in Janez
da bo čutil, kaj se pravi ljudi odpeljevati.

»Nikar tako ne kričita!“ je dejal Lenkovičev vojak
pred hišo. „Naš gospod potrebuje miru. Počakajta, da on
razsodi, kaj je prav!"

Hlapca sta se jezila, klela poluglasno; a morala sta
počakati.

Lenkoviču je bil medtem vikar Polidor povedal vso
zgodbo Gregorjeve smrti. Zdaj je pripeljal predenj župnik
še Brodnika, njegovo hčer in njenega ženina. Ta se je
pritoževal, češ, da je bil že trikrat oklican, ker je imel od
gospoda dovoljenje za ženitev; to dovoljenje da je gospa
zadnji dan brez pravega vzroka preklicala; on pa da se
je naveličal prositi in čakati; da je kupil v Žužemberku,
kjer je vse navskriž in vse polno konj na prodaj, poceni
dva konja, posadil Lenčiko na enega, zasedel drugega in
ušel ž njo.

»Kakor naši Uskoki," se je smejal Lenkovič. »Ti se
tudi tako ženijo. Vsak ugrabi in odpelje izvoljenko tako-
rekoč po sili."

»Lenčike nisem jaz nič silil," se je zagovarjal Janez
in se ozrl, kje da se skriva dekle.

»Naših Uskokic navadno tudi ni treba," je razlagal
Lenkovič, »in marsikatera se jezi, da je nihče ne odpelje.
Toda, Lenčika, zakaj vendar nisi hotela ti vzeti gospoda
predikanta Sivca, da bi postala gospa?"

»Ker je protestant," je dejalo dekle.

»Vrlo dobro, da se držiš prave vere."

»Tudi je pust in siten človek."

»To tudi še!" se je smejal Lenkovič.

»In čez petdeset let star."

»Vrh vsega drugega! Veliko izkušnjavo si premagala
in prav si storila, da ga nisi vzela. Ker je tedaj Lenčikina
zvestoba tako nepremagljiva, da je niti star in pust in
.siten predikant ni mogel omajati, kaj bomo storili, gospod
župnik?"

Župnika je spravilo vprašanje v zadrego; menil je,
da cerkvenega zadržka pač ni, a gosposka, gosposka! Na
to da se je treba ozirati, tej se pokoriti; drugače bodo
sitnosti, nove sitnosti ne samo za ženina in nevesto, ampak
tudi za njega, ki je že toliko prestal.

„Gospod župnik," je dejal vikar, »z Vašim dovoljenjem
sklenem jaz ta zakon in prevzamem vse sitnosti."

»Oh, če ste tako dobri, gospod generalni vikar!" se
je razveselil župnik in stisnil roko vikarju.

»Gospa nima pravice zapeljevati podložnikov v krivo
vero in jih siliti v zakon."

»Sploh nobene pravice več," je dejal Lenkovič. »Go¬
spod je dal dovoljenje in to zadostuje. Gospenja slava
je tudi že zatonila. Žužemberk je last deželnega kneza, in
ker je umrl Jurij Turjačan, podeli lahko nadvojvoda Karel
trg in grad, komur hoče. Upajmo, da ne pride kakemu
protestantu v pest. Tudi dobrodušnost ima svoje meje.
Briksenški škof je bil podelil blejski grad Herbartu Tur-
jačanu in luteranstvo se je lepo širilo med škofovimi pod¬
ložniki; nazadnje pa so se gospodu škofu vendar odprle
oči. Dal je graščino mojemu bratu Ivanu in sedaj kriče
protestanti, da jih zatira, ker morajo vrniti, kar so vzeli,
žužemberške gospe se ni treba nič bati."

»Torej ni nobene ovire več, oče," je dejal Janez in
za njim Lenčika in prijela sta ga vsak za eno roko.

»Oh, najhujši zakonski zadržek še," je vzdihnil oče.
»S čim se bosta pa živila? Na konjih vendar ne moreta
po svetu. Ne jaz nimam doma, ne vidva."

Izpustila sta roke in pobesila oči.

»Oh, kako je star človek pozabljiv!" se je udaril
župnik ob čelo in stopil v sosednjo sobo. Prinesel je vesel
v pobito družbo, ki je premišljevala, kako bi se dalo po¬
magati, mošnjo denarja.

»Dota je že tu, oče Brodnik," je dejal in izročil go¬
zdarju zapuščino nesrečnega Gregorja.

Popolno bi bilo veselje pregnancev in onih, ki so
čutili žalost in veselje ž njimi, da ga ni grenil spomin
tako grozno umorjenega mladeniča.

Tišino in molk je pretrgal vojak, ki je vstopil z vpra¬
šanjem, kaj da naj se odgovori žužemberškima hlapcema.

»Naj rečeta doma," je dejal Lenkovič, »da se milostivi
gospe lepo priporočamo in da jo vabimo za pojutrišnji
dan na Lenčikino poroko kot teto."

Res so obhajali čez dva dni poroko. Cerkveni obred
je opravil vikar Polidor, za druga je bil Lenkovič, ki je
bil že pokoncu, samo da je nosil roko še v zanki. Pre¬
gnane Brodnikove je vzel on v svojo službo ter jih poslal
na Otočec. /

4 *

52

I

Minul je dober teden in Lenkovič je mogel že zasesti
konja. Pustil je enega vojaka v župnišču, da ne bi od
strahu skoprnel stari župnik, ter se napotil z vikarjem Po-
lidorom na trdni grad Mehovo.

V.

Kmalu po teh dogodkih sta sedela v večernem hladu
na utrdbi mehovskega gradu poleg velikega topa Lenkovič
in vikar Polidor. Gledala sta proti Novemu mestu doli in
se menila o časih in razmerah, žalostnih za Cerkev in državo,
in kako bi se dalo malodušnim katoličanom vdehniti več
srčnosti in samozavesti, da ne bi samo voljno prenašali
krivic, ampak pogumno branili pravico.

„Za ogroženega človeka," je dejal Lenkovič, „je napad
najboljša bramba.“ Želela sta deželi krepkega škofa; ne
takšnega, ki ga vse rado ima, ampak pastirja, ki živi med
svojimi ovcami in jih varuje volkov; želela sta odločnega
deželnega glavarja, ki bi vladal v zmislu deželnih knezov, ne
po navodilih samopašnih veljakov, in kakor se že prigodi,
vpletlo se je med pogovor tudi nekaj medsebojnih poklonov.

Nastal je molk, da se je slišalo korakanje stražnika
na stolpu proti hrvaški strani. Na robu hriba je stala
grmada, iznova pripravljena, da se zažge ob nevarnosti.
Slišno je zahreščala parkrat.

»Grmada je nemirna," se je namuzal Lenkovič; „to
ne pomeni nič dobrega."

„Drva se usedajo," je menil vikar; nemira se vendar
ni mogel ubraniti in mraz in vročina sta ga izpreletela.

Pod grad pa je pridirjal na spenjenem konju poročnik
in kmalu za njim drugi in tretji.

„Ali vidite, gospod vikar?" je vstal Lenkovič in stopil
slom naproti. „Grmada je prav slutila. Trije poročniki,
drug za drugim; to je kaj posebnega. — He, Marko, kaj
prinašaš dobrega?"

„Malo dobrega, milostivi gospod," je klical sel, „dosti
zla. Naša vojska je poražena pri Budačkih ob Radonji.
200 mož je padlo, 2000 je ujetih."

„Velika nesreča," je vpil oddaleč drugi poročnik.
„Deželni glavar je ubit, njegov sin Volk Engelbert ujet, le
štirje ljudje so se rešili." — Tretji sel je potrdil poročila
prvih dveh in dodal, da se je Ferhad-paša, ki je premagal
deželnega glavarja, vzdignil z vso vojsko nad Metliko.

53

Po Beli Krajini so že goreli kresovi in stražnik pod
gradom je kresal ogenj, da zapali mehovsko grmado. Kmalu
se je vzdignil dim in iz dima ogenj, ki je krvavordeče ožaril
mogočni grad. Z grajskega dvorišča je zdirjal trop konje¬

nikov proti metliški strani, da bi zavračali male oddelke
sovražnikov in večje naznanjali.

Lenkovič je nadziral v gradu priprave za sprejem
pribežnikov in za turški naskok, potem ko je bil poslal
brzega konjenika v Novo mesto, odkoder je šlo poročila
naprej v Ljubljano in iz Ljubljane v Gradec. Izpraševal

54

je ogleduhe, ki so jeli prihajati iz gorjanskih gozdov, dal
zapisati, kar se je videlo važno, in jih odpošiljal z novimi
naročili po stezah in prelazih.

Izporočila se je bila žalostna istina o groznem po¬
razu pri Budačkih dne 22. septembra 1575.

Prva nesreča krščanske vojske je bila ta, da se boja ni
mogel udeležiti Lenkovič. Nobena reč ni tako navduševala
vojakov, kakor njegova mladeniška smelost in njegovo ne¬
omajno zaupanje v Boga in v sebe. Nobenega poveljnika
tudi niso tako ljubili. V miru vesel družabnik jim je bil
Lenkovič v bojni vrsti zvest tovariš, čigar sokolje oko je
najbolje spoznalo, kje da je treba zgrabiti nasprotnika,
čigar težka roka je prevzemala najnevarnejša dela; v stiskah
in nadlogah pa jim je bil tolažnik in dobrotnik.

Pač je bil tudi Turjačan pogumen in izkušen vojak;
a lotevala se ga je zadnje čase otožnost in malosrčnost.
Premišljeval je domači razpor in bolela ga je zavest,
da ne vlada dežele v duhu in po volji deželnega kneza
in da bo morda ves njegov trud za lutrsko vero brez
uspeha. Ponoči pa je vstajala pred njim podoba grozno
umorjenega sorodnika. Iz srepih oči so se usipale sive
strele jarega srda in se zabadale v njegovo srce. V sanjah
je gledal, kako se je zgrudil Gregor, smrtno zadet, na
mrtvo očetovo telo,* ki se je braneč sklonilo nad sinom
in krvavo osveto pretilo morilcu. Tudi noč pred bitko
ni bila mirna. Iz spanja je planil Turjačan, potan od
smrtne groze; prebudil ga je bil šum, ki se mu je prelil
v sanjah v zamolkli ropot Gregorjevega padca. Ni si več
upal zatisniti oči, da ne bi zopet zagledal strašnega osve-
titelja. Pred zoro je ukazal sedlati konje; miril in tolažil
je sina, ki ga je bila očetova otožnost preplašila, in brez
upa zmage se je spustil v boj, kjer odločuje bolj odločnost
in mirnodušnost nego moč. Bojeval se je hrabro kakor
vselej, dokler ga niso obkolili sovražniki. Odsekali so mu
glavo, pobili ali polovili in odgnali v sužnost skoraj vso nje¬
govo vojsko in ujeli tudi njegovega sina Volka Engelberta.
Drago se je morala odkupiti od Turkov glava in trup in
pozno se je vršil slovesni pogreb v Ljubljani, kjer se je po¬
slavljal od velikega zaščitnika protestantov superintendent
Krištof Špindler. Odsekani glavi pa so bili Turki odrli kožo
ter jo natlačeno poslali kot znak slavne zmage v Carigrad.
Pozneje se je odkupila tudi ta ter se hrani še dandanes v
turjaškem gradu. Takisto drago se je morala plačati opro-

55

stitev Herbartovega sina Volka Engelberta in daleko^ni po¬
krila teh stroškov dediščina po umrlem Juriju Turjačanu.
Saj se je moralo samemu Ferhad-paši šteti 20.000 tolarjev.

V Banjaluki stoji krasna turška cerkev ali džamija,
ki se po svojem graditelju imenuje Ferhadija, sezidana z
odkupnino mladega Turjačana — Auersperga. Narodna
pesem v Bosni pa opeva zidanje džamije Ferhadije:

4

Zakukala sinja kukavica
Usred zime, kad joj nije vrime,

Na jabuci sprama Banjaluci,

Na orahu sprama Biogradu.

To ne bila sinja kukavica,

Več to bila Ošpergana 1  majka.

Po imenu pašu dovikuje:

„Milost, paša, mio gospodare!

Pusti meni Ošpergana sina!

Išči blago, koliko ti drago!"

Kad to čuje paša gospodare,

Govori joj paša gospodare:

„Borom tebi, Ošpergana majko,

Izgradi mi cestu kamenitu
Od Tekije do Novoselije!

Kupališta po gradu izvodi!

Izgradi mi veliku džamiju,

Kao što je tvoja ruška 2  crkva!

Izgradi mi sahat-kulu 3  belu,

Kao što je zvonik tvoje crkve!

Još mi dodaj tri tovare blaga
I tri litre bijeia bisera;

Pusti ču ti Ošpergana sina."

Kad to čuje Ošpergana majka,

Ona kupi 4  mnoge sarahore 5
Pa izgradi cestu kamenitu '

Od Tekije do Novoselije.

Kupališta po gradu izvodi;

Razvaljuje svoju rušku crkvu
Pa mu gradi veliku džamiju.

1  Ošpergan = Auersperg, Turjačan. — 2  Najbrž „(ko)ruška“ namesto

»kranjska". Štajerska, Koroška, Kranjska so nastopale skupno kot No¬

tranja Avstrija. — 8  Sahat-kula, turen z uro. — 4  zbere. - 6  delavce.

56

Razvaljuje zvonik svoje crkve
Pa mu gradi sahat-kulu belu.
Pa mu nosi tri tovara blaga
1 tri litre bijela bisera.

Kad je ona sve to sagradila
I svoje mu dugovanje dala,
Opet kuka sinja kukavica
Na jabuci sprama Banjaluci,
Na orahu sprama Biogradu,
Opet kuka Ošpergana majka,
Po imenu pašu dovikuje:
»Milost, paša, mio gospodare!
Ja ti platih svoje dugovanje;
Puštaj meni Ošpergana sina!"

Kad je domu sinak dolazio
I vidio, što je i kako je,

Da je majka crkvu porušila
I veliko blago potrošila,

Umre sine za tri bela dana,
Umre sine od velika jada.

Poraz ob Radonji je bil za gmotno blaginjo kranjske
dežele velika nesreča; zopet so pridrli Turki, naskočili in
vzeli mesto Metliko, požgali v mestu vsa poslopja in po¬
bili ali odvedli v sužnost vse prebivalce. Še hujši udarec
pa je bila za kranjske protestante Herbartova smrt; ž
njim se je zgrudila v prah njih najmočnejša opora. Ka¬
toličani so se osrčili, so začeli braniti pravice svoje vere
in se ustavljati lutrskemu plemstvu. Še sedem let in po¬
stal je 1. 1582. generalni vikar Polidor Montagnana prošt
v Novem mestu, potem še deset let in baron Jurij Lenkovič
je postal deželni glavar na Kranjskem 1. 1592. in še pet
let in postal je 1. 1597. Tomaž Hren škof v Ljubljani in
Lutrovi veri na Kranjskem je zapel mrtvaški zvon.

Begunka.

Drama v treh dejanjih. — Spisal dr. Fr. Detela.

| . < • . y 1  $

Osebe:

Dr. Dol jak,  posestnik z Goriškega.

Albert,  njegov nečak.

Mira,  Albertova soproga.

Neža Zavrl,  posestnica na Dobravi.

Ivan,  jurist, njen sin.

To^ne } * an * a z  Dobrave.

Ana/ a '} dekletL
Lucija,  begunka.

Lenka,  gostinja, njena rednica.

Jereb,  gostilničar v Bistrici.

. Nekaj letoviščarjev.

Prvo dejanje se vrši na gorenjski Dobravi, drugo v Bohinjski Bistrici,

tretje v Ljubljani.

Prvo dejanje.

(Dvorišče kmetske hiše; ob hiši velika miza s klopmi, na mizi na¬
ložen jerbas; sredi dvorišča vodnjak. Rano jutro.)

Prvi prizor.

(Pred vežo) Neža, Ana, Rotija (te dve s srpi v rokah).

Ana. Oh, mati, ali ni to javno pohujšanje, kar ta
begunka, ta gospodična, ta Lucija počenja? Za poštenim
dekletom ne bodo fantje nikoli tako noreli. Jaz sem vendar
starejša; ali so že katerikrat tako za menoj šli?

Rotija.  Še nikoli, Ana. In zdaj se še Tone po¬
mišlja, kaj?

Ana.  Ej, ne samo Tone, tudi Jože, Rotija, tudi Jože.
Neža.  Kaj ved ve; a jaz, jaz! Kako dober in pohleven
je bil v prejšnjih časih naš Ivan! Kako sem vedno upala,

58

kako prosila Boga, da bi postal gospod! Ko je dovršil
latinske šole, sem si mislila vsa vesela: Zdaj so skrbi in
stroški v kraju. Kako sem se motila! Oh, mama, je zastokal,
odpustite mi, da ne morem vstopiti v bogoslovje! Ne
morem, je dejal. Zakaj ne moreš, nehvaležni otrok? sem
dejala. No, in izvedela sem. Za to begunko, za Lucijo hodi.
Kakšna sramota!

Ana. Tu bi pa moral vendar gospod župnik nastopiti.

Neža. Oh, ta bo nastopil! Saj sem mu potožila svojo
nesrečo.

Ro ti j a. In kaj je rekel?

Neža. Norca si je iz mene delal. Saj ne hodi Lucija
za Ivanom, je dejal; Ivanu pa branite Vi, ki ste njegova
mati! Ali so to besede skrbnega dušnega pastirja? Ali
morem jaz odraslega fanta v hišo zaklepati?

Ana. Moški vselej z moškim potegne; me pa osta¬
nemo reve. Kaj nam je pomagalo, ko smo se bile zaro¬
tile, da Lucija ne bo z nami plesala? Če Lucija ne bo,
tudi mi ne bomo, so dejali fantje. Nesramnost! Ali naj
dekleta same plešemo?

Neža. Toda zdaj je konec. Prej sem mislila, da
fant kar tako nori; a zdaj je začel govoriti o ženitvi, o
zakonu, o nevesti. Tak smrkavec! Še danes pojde Lucija
iz naše vasi. Z Lenko, našo gostinjo, je vse dogovorjeno.
Malo sta se branili, malo prosili, nekoliko pojokali; ampak
jaz moram skrbeti za svojega sina. Tvoja rejenka, sem
dejala Lenki, je stara zadosti in trdna zadosti in ni več
treba, da bi se tebe tiščala. Služit naj gre, da pokusi
nekoliko tujega kruha.

Ro ti j a. Kam pa pojde?

Neža. Najmanj pet ur daleč. Kam, tega pa ne
povem.

Ana. Mati, modro in previdno ste to ukrenili.

Neža. Lenka in Lucija obe sta mi morali sveto
obljubiti, da ne bo črhnila nobena nobene besede. Jaz
hočem imeti mir.

Drugi prizor.

(Izza ogla) Ivan, (od druge strani) Lucija (s srpom v roki; nekoliko
pozneje) Jože, Tone (vsak od svoje strani, s koso na rami), prejšnje

(se umikajo).

Ivan.  Dobro‘jutro, Lucija, in srečen dan!

Lucija.  Bog daj, Ivan! Tako zgoden?

Neža. Sta že skupaj. Zadnjikrat. Stopimo v vežol
(Neža, Ana, Rotija se umaknejo.)

Ivan. Glej, Lucija, za jutranji pozdrav doboš ta-le
šopek, ki je še ves rosen, rožmarin in rdečo rožo.

Lucija.  O hvala! Rožmarin pomeni slovo in rosa
solze. Pomenljiv šopek in ravno prav prišel.

Ivan.  Da, pomenljiv. Te rosne solze čakajo, da
jih topli žarki ljubih oči posuše.

Jože  (zavriska). Ho, Lucija, že na nogah? Bog
daj dobro jutro! Kako si spala? Tukaj imam zate par
marelic.

Lucija.  In kako lepih, Jože! Kako pa, da imaš
roko okrvavljeno?

Jože.  Malo sem se opraskal, ko sem lezel za njimi.

Lucija.  Siromak! Stopi sem k vodnjaku, da ti
rano izperem in obvežem, da se ti ne bo na solncu
prisadila. (Mu obveže roko.)

Ivan.  Kje pa je Tone?

Tone  (prihaja). Ni daleč. Ali smo vsi skupaj?

Lucija.  Tebe smo še čakali, Tone. Ali si zaležal?

Tone.  Oh, Lucija, srečne oči! Eno darilce sem ti
prinesel, če se ti ne zamerim.

Lucija.  Le sem daj! Jaz sem kakor smrt; jaz vza¬
mem vse.

Tone.  Glej, ta-le vivček, da se ti ne bodo odrgnili
prsti, kadar boš prejo vila. Štiri nedelje sem ga rezljal.
Ali ni lep? Podobo Matere božje sem izrezljal.

Lucija.  Pa res je nekako podobna. Poglejta, Ivan
in Jože! In to je zdaj moje?

Tone.  Kaj pa!  Tebi sem naredil. Zdaj pa obdrži
ali vrzi v ogenj! Samo da boš vedela, da te imam rad.

Lucija.  Kakor jaz tebe in Jožeta in...

Ivan.  Mene?

Lucija.  Seveda.

Tretji prizor.

Prejšnji, Neža, Ana, Rotija.

Ana.  Kaj pa mene?

Lucija.  Tebe pa še prav posebno in Rotijo in mamo.
Glejte, mama, kako lepe marelice! Vzemite!

Neža.  Ne bom; le sama jej!

Lucija.  Ana, jih pa ti vzemi!

60

Ana. Jaz se pa ne bom branila, dasi vem, da jih
je Jože za tebe nabral.

Jože. Tako je.

Lucija.  Ampak Jože te ima tako rad, da ne bo
nič hud.

Roti  j a. In kak lep šopek imaš, Lucija!

Lucija.  Diši pa še lepše. Rožmarin, ta ostane meni
za slovo; roža, znamenje veselja, bo pa tvoja. Glej, sem¬
kaj ti jo bom zateknila. Kako se ti lepo poda in kako
si brhka! Ali se boš spominjala mene, dokler ta roža ne
usahne? Mami bom pa dala ta vivček za spomin.

Tone.  Ampak, Lucija, jaz sem ga rezljal za tebe.
Štiri nedelje sem ga rezljal in se veselil, da ti bom mo¬
gel kaj dati.

Lucija.  O vem in hvala ti! A jaz bi tudi rada
komu kaj dala; pa nimam nič. Mama, vzemite v zna¬
menje hvaležnosti in ljubezni!

Neža.  Prav, Lucija; ampak predobra si; vse si
razdala.

Lucija.  Dobri ljudje meni, dobrim ljudem jaz.
Glejte, kak lep dan se je naredil! Še nikoli se mi niso
videli naši kraji tako krasni kakor danes.

Neža.  Ampak čas je, da greste na delo. Katera
bo zadela jerbas z zajtrkom?

Lucija.  Jaz, mama.

Ro ti j a. Ne, jerbas nosi včlika dekla. (Zadene
jerbas.)

Neža.  Lucija, ti glej, da se vrneš o pravem času!
Ivan, ti ostaneš tukaj. (Delavci odidejo in zapojo: Sem
mislil snoči v vas iti, pa je b’la meglica v jezeri.)

Četrti prizor.

Neža, Ivan. •

Neža.  Oh, ljubi moj Ivan, koliko žalosti mi ti pri¬
zadevaš! Koliko truda in skrbi sem prenesla, da sem te
^redila in vzgojila! A vse bi bilo pozabljeno, vse popla¬
čano, če bi mi bil ti izpolnil mojo srčno željo. Toda kaj
si se menil ti za moje želje, kaj za mojo žalost! Ne
vem, s čim sem se pregrešila, da me je Bog tako udaril.
Koliko dobrot sem izkazala tej begunki! Kakor domača je
bila v naši hiši. Z mojimi otroki se je igrala in učila. In
kaj imam za zahvalo? Spletla sem si bič, ki me zdaj tepe.

Ivan. Lucija je popolnoma nedolžna. Ona ni za¬
krivila ničesar.

Neža. Ničesar zakrivila! To vem, da bi bila jaz
zdaj srečna in srečna vsa naša hiša, če bi ne bila nesreča
zanesla te begunke v našo vas. A kdo bi si bil mislil,
da bo moje dobrote tako poplačala! Kriva sem jaz tudi,
ki sem bila toliko časa slepa, ki sem izpregledala šele,
ko je bilo prepozno. Kako pa bi se bila mogla bati, da
se bo moj dobri, moj blagi, tako skrbno vzgojeni Ivan
obesil na takšno žensko!

Ivan.  Mama, nikar se ne pregrešite! Ali ni Lucija
najpridnejše, najpoštenejše dekle v celi vasi, zgled vsem
drugim? Srečen, kdor jo dobi za ženo!

Neža.  Ti nikoli. Najprej je treba gledati, kakšnega
rodu je dekle. Kakršna njiva, takšen pridelek; poštena
mati, poštena hči. Kakšnega očeta, kakšne matere je ta
begunka, to ve samo Bog, drugi nihče. Če bi bilo njenih
staršev kaj prida, bi jo bili že zdavnaj iskali in našli.
Potem gleda pameten mladenič, da s pošteno ženo tudi
kaj priženi. Ženska, ki ni nikoli nič imela, je vedno za¬
pravljiva; saj se tujega blaga nikomur nič škoda ne zdi.
Zapravljivost pa je začetek pomanjkanja in pomanjkanje
je konec sreče in ljubezni. Le poglej po hišah! Kjer
stradajo, tam se prepirajo. Naša hiša pa tebe ne more
naprej vzdržavati. Ti nisi sam; imaš brate in sestre, ka¬
terih jaz takšni zapravljivki na ljubo ne smem prikrajšati.
Žena mora biti pa tudi ene vrste z možem, kmetica za
kmeta, izobražena za gosposkega človeka. Kaj hoče urad¬
nik z neizobraženo ženo? Ali jo more peljati v gosposko
družbo? Ali ne osmeši taka ženska sebe in moža z vsako
besedo, ki jo zine? Torej, Ivan, bodi pameten in ne na¬
kopavaj nesreče sebi in nam in verjemi, da govori iz
mojih ust sama skrb za tvojo srečo! Za mene ni zdaj
druge sreče na svetu kot sreča mojih otrok.

Ivan.  Oh, mama, vse verjamem in hvaležen sem
Vam iz vsega srca. Toda kaj je za vsakega sreča, to ve
vsak človek zase sam. Tuja sreča, tuja nesreča je za nas
le videz, ki mnogokrat slepi, ker ne gledamo v srca, kjer
se tolikrat skriva sreča in nesreča pred zavistjo in zlo-
radostjo. Meni je bilo hudo, ker nisem mogel izpolniti
Vaše želje, prepričan, da bi bila to nesreča za mene in
torej nesreča za Vas, ki pravite, da živite le za srečo
svojih otrok. Poslušal pa nisem samo svojega srca. Vse

62

' Vaše ugovore sem že poprej sam preudaril. Kakšnega
rodu da je Lucija, to ve dosedaj res samo še Bog. Morda
je boljšega, morda slabšega kot jaz. A če bi bila tudi
slabšega, kaj za to? Vsaj ni zrasla v žalostnih razmerah
nepoštene rodbine. Pred Vašimi očmi je živela, Vi sami
9  jo poznate tako dobro kakor svoje otroke in veste, da
je njen obraz samo odsvit njenega plemenitega srca.
Zaradi nesreče, da ne pozna ne očeta, ne matere, je po¬
milovanja, ne zametovanja vredna. Denarja res nima; a
saj je jaz ne vzamem danes ali jutri in saj še njene be¬
sede nimam. Svojo besedo pa sem ji dal in je ne vza¬
mem več nazaj. Kadar dobim primerno službo, jo zasnu¬
bim. Razvajena ni ne ona, ne jaz in na boljšem je,
komur majhni dohodki zadostujejo, kot oni, kateremu je
velikih premalo. Njena izobrazba me nič ne skrbi. Po¬
štena vzgoja je najboljša izobrazba. Opravljiva in obrek¬
ljiva zabavnost je le videz izobrazbe, ki moti samo površne
ljudi. Oh, mama, za koliko dobrot in koliko ljubezni
sem Vam jaz hvalo dolžan! Naj Vam postanem hvaležen še
za srečo svojega življenja. Ne silite me v bridko nepo¬
korščino, v nezakrivljeno kesanje, v grenko zavest, da
moje sreče ni blagoslovila Vaša roka!

Neža. Ivan, iz tvojih besed zveni tvoja nesreča.
Kako vesel si bil v prejšnjih časih, kadar si prišel na po¬
čitnice! Zdaj pa pohajaš zamišljen, sam po samotnih
krajih. In kako sem se jaz prej veselila tvojega prihoda!
Zdaj se ga skoraj bojim. Kam je izginilo tvoje in moje
veselje, ko mene včasih kar premaguje želja, da bi odšel
ti daleč proč, kjer bi ti ne zapeljevale oči srca in pameti!
— Čuj, voz se je ustavil pred hišo. Pojdi klicat hlapca,
da izpreže, potem pa stopi gori v Selce do strica, da nam
preskrbi mlatičev! (Ivan odide.) Majhni otroci, majhne
skrbi; veliki otroci, velike skrbi. Oh, kakšen bo konec!

Peti prizor.

Neža, Albert in Mira (kot popotnika).

Albert. Dober dan, mati!

Neža. Bog daj! Kaj bo dobrega?

Albert.  Ali se bo dobilo pri Vas kaj kosila?

Neža.  Nekoliko počakati bo treba. Pa saj mislim,
da ne hodite po opravkih, ampak za kratek čas.

Albert.  Kakor se vzame. Nekaj bi Vas vprašal.

63

Ali je v tistem groznem vojnem času pribežalo kaj be¬
guncev v vašo vas?

Neža. Seveda, posebno ženske z otroki.

Albert. Ali jih je kaj pomrlo?

Neža. In koliko! Otroci so cepali kakor cvetje
pod slano. Seveda, vročina in mraz, lakota in žeja, vsa
nadloga je padla nanje. O nekaterih še imena nismo
mogli izvedeti.

Albert.  To je zanimivo!

Neža.  Kakor se vzame. Ti siromački počivajo pri
nas kakor padli vojaki v tuji zemlji. — Zdaj grem pa
gledat, kaj se dobo za kosilo.

Šesti prizor.

i

Albert, Mira.

Albert.  Ali si slišala, Mira, da je tukaj precej takih
pomrlo, o katerih niso mogli izvedeti imena? Ali umeješ?
Ali ni to zanimiva, prijetna novica?

Mira.  Jaz ne vidim nobene posebne prijetnosti, Albert.

Albert.  Ali ni prijetno slišati, da bo zdaj vendar
enkrat tega večnega iskanja konec? Čudak je moj stric.
Štirinajst let že pisari okrog in povprašuje po vsem svetu,
kje da je njegova hčerka, njegova Lucija, in naju pošilja
poizvedovat, kakor da bi jo midva najteže pogrešala.
Umrla je, kaj se hoče! kakor toliko drugih. In da je prav
tukaj umrla, to se mu bo dalo zdaj dopovedati.

Mira.  Ne vem. Kolikrat sem ga jaz že tolažila, da
naj se vd£ v božjo voljo; on pa le vedno upa in upa in
ravno to upanje je vzrok, da je proti nama tako skop.

Albert.  Skop ravno ni, Mira.

Mira.  Umazano skop. Ali mi nisi ti pred poroko
obetal, da nama bo izročil svojo hišo v mestu? Kaj še!
S seboj jo bo vzel, na oni^ svet. Tak starec, in kako se
oklepa posvetnega blaga! Čakanja in oprezovanja sem se
jaz naveličala.

Albert.  Ali misliš ti, da jaz ne? In vendar morava
biti previdna. Obveznosti nima stric proti nama nobene,
in če se mu zameriva, sva dobila, kar sva dobila. Nevar¬
nost se je zdaj nekoliko zmanjšala.

Mira.  Dokler ni odstranjena, nama to malo pomaga.
Ti se prehitro vdajaš hipnim nadam. Jaz vidim samo nov
zapletek.

64

Albert. In jaz popoln razpletek. Samo izrabiti bo
treba ugodno poročilo. Poslušaj! Sled za mojo bratranko
Lucijo pelje naravnost v te kraje. Torej je ona semkaj
pribežala. Drugič: Kar je bilo tukaj begunskih otrok, so
ali pomrli ali našli zopet svojce. Tretjič in zadnjič: Lucija
ni našla svojcev; torej je umrla in stričevo prazno upanje
je pokopano. Postavil se bo spomenik z genljivim napisom,
pretočilo se bo nekaj solz, opravilo se nekaj maš, dasi jih
tak otrok ne potrebuje, in potem requiescat in pace!

Mira.  Pojdiva na pokopališče pogledat tistih grobov
brez imena!

Albert.  Najprej k župniku! Tam dobiva najlaže po¬
trdilo svojih slutenj.

Sedmi prizor.

Prejšnja, Neža (prinese en zavitek s seboj in ga položi na klop).

Neža.  Pečenka se bo dobila in zrezek, zraven pražen
krompir, solata ali v stročju fižol.

Mira.  Torej dvakrat juho, enkrat zrezek, enkrat pe¬
čenko s krompirjem in solato! Za ta čas greva midva ne¬
koliko po vasi; opoldne prideva nazaj. (Odideta.)

Osmiprizor.

Neža.

Neža  (pogleda proti zvoniku). Koliko je pa že ura?
Lucije še ni. Najbrž bo zavlačevala toliko časa, da se Ivan
vrne, in potem nastanejo nove sitnosti. Sam ljubi Bog daj,
da bi vse gladko steklo in da bi se ubogi fant potem
spametoval! Saj ona je reva in jaz jo milujem; ampak
moja skrb je moj otrok.

Deveti prizor.

Neža, Lucija (za na pot pripravljena), Lenka (s svežnjem v roki).

Lenka.  Medve, mati, sva že tukaj. Ali nisem držala
besede?

Neža.  Si, Lenka; Bog ti povrni! Bala sem se že,
da vaju ne bo o pravem času. Zunaj vasi čaka voz in
glej, Lucija, jaz sem ti nekaj povila, kar ti bo prav prišlo,
in nekaj denarja je priloženega. Jerebu v Bistrici sem
pisala, da naj te vzame v službo. Pri njem je zmeraj
dosti gospode; tam si boš prislužila v desetih, petnajstih
letih doto, da se lahko omožiš. Zatorej nič ne žaluj!

65

Lucija. Ko mi je pa tako hudo, mama! Zdaj šele
čutim, kakšna zapuščena sirota da sem. Komaj sem bila
spoznala starše, me je nesreča iztrgala iz njih rok in v
dolgih letih, v tujem kraju so mi izginili iz spomina. Ali
še žive ali ne žive, ne vem, in če bi jih srečala, bi oni
mene ne spoznali, jaz njih ne. In komaj sem se privadila
drugemu kraju in drugim ljudem, moram naprej po svetu
kakor nesrečna desetnica. Oh, saj vse nič ne pomaga.
Ostanite zdravi in Bog Vam povrni, kar ste mi v teh
letih dobrega storili, in pozdravite mi vse domače! Jaz
imam vse tako rada.

Neža. Pozdravljala v tvojem imenu, Lucija, jaz ne
bom. Vem, da imaš* vse rada; ampak moškim se kaj
takšnega ne sme nikoli reči. Pri moških sta pamet in
norost komaj za malo ped vsaksebi; zato moramo biti
me pametne. Našemu Ivanu bo od začetka tudi hudo, to
vem; sčasoma bo pozabil, če prideta vidva narazen, in to
je za oba najboljše in najpametnejše. v Zakaj to vendar
tudi ti vidiš, da se vzeti ne moreta. Čemu si torej po
nepotrebnem srce težiti! Sina jaz ne morem zapoditi od
hiše; tebi pa tudi ne kaže, da bi se tukaj starala, ko te
morda v tujem kraju sreča čaka. Torej Bog te obvaruj!
Poštena bodi, pridna bodi! Samo nekaj bi te še prosila:
Semkaj nikar nič ne piši in ne pošiljaj nobenih pozdravil!
Če ti bo česa treba, piši Lenki in z njo se bom jaz po¬
govorila. In zdaj z Bogom! Še križ ti naredim, da te bo
Bog varoval. Do postaje te bo zapeljal naš sosed in do
mraka boš že v Bistrici.

Lucija.  Lenka, tega-le zavitka pa ne bom jemala
s seboj; naj ostane pri Vas.

Lenka.  Prav, Lucija. Posebnega tako ni. Tvoje
stare igrače in nekaj perila iz otroških let je povezanega.
Mislila sem, da ti bo za spomin.

Lucija.  Oh, meni bi bilo najljubše, če bi izgubila
ves spomin in začela iznova svoje življenje; koliko laže
bi živela! Z Bogom za vedno! (Se poslovi, vzame za¬
vitek Neži iz rok in odide.)

Deseti prizor.

Neža, Lenka.

Neža.  Hvala Bogu! Skrb je odšla.

Lenka.  In kako težko je šla! Koliko solz je pre-

5 ‘'.Č-

Večernice. 74. zv.

66

lila zadnje noči! Naprej in naprej me je popraševala,
kaj da je zakrivila, da jo pddimo od hiše; z Ivanom da ni
občevala nič drugače ko J z drugimi vrstniki svojih let.
Kar nisem ji mogla dopovedati, da se jaz zanjo nič ne
bojim, ampak Vi da se bojite za sina in da bi moral ali
ta od doma ali ona. Tolažila sem jo, da se čez nekaj
let, ko bo Ivan že oženjen, zopet lahko vrne v naše kraje,
če bo še hotela. Prav k srcu mi je šla njena žalost; saj
se človek še na žival navadi in dekle je bila dobra in
pridna, oh, kako pridna! Meni se bo tožilo po njej in
kdo mi bo zdaj pomagal?

Neža. Jaz, Lenka. Ti si meni dobroto izkazala, ki
je jaz ne bom pozabila. Eno košaro krompirja, en hlebec
kruha in nekaj masti doboš takoj; samo malo počakaj!
Ampak to ti povem, da ne pripoveduj nikjer, kam da je
šla Lucija, in če dobiš od nje kakšno pismo, ne kaži ni¬
komur razen meni!

Lenka.  Oh, saj umejem, mati, saj nisem otrok.
Bodite brez skrbi!

Neža.  Glej, glej, naša gospoda je že nazaj.

Enajsti prizor.

Albert, Mira, prejšnji.

Albert.  Da, opravila sva; ampak Vi nama niste
povedali, da živi tukaj še ena begunka, Lucija, kakšnih
osemnajst let stara.

Neža.  Zdaj je ni več v našem kraju; je odšla.
Lenka tukaj, moja gostinja, jo je zredila. Ta Vam lahko
največ o njej pove, če Vas zanima. — Ali boste kosili
zunaj na dvorišču ali notri v pivnici?

Mira.  Kar tukaj boste pogrnili. (Neža odide.)

D van ajsti prizor.

Albert, Mira, Lenka.

Albert  (Miri). Neprijetno, kaj? (Lenki.) Torej Vi
ste zredili begunko Lucijo; kako pa se je pisala?

Lenka.  Tega jaz ne vem.

Albert.  Ali se ni pisala Doljak?

Mira.  Albert, ti ne smeš ženi odgovorov na jezik
polagati. Kaj ne, Vi ne veste nič, kako da se je pisala.

Lenka.  Res, da ne vem, in dekle tudi ni vedelo.
Ko je bila majhna, je rekla, da je doktorjeva Lucija.

67

Albert  (Miri). Doktorjeva Lucija! (Lenki.) Odkod
ste jo Vi dobili?

Lenka.  To je bilo tako. Moj brat je bil železničar
pri Gorici v tistih strašnih časih. Ljudje so bežali pred
sovražnikom in ta otrok se je v gneči in zmešnjavi izgubil.
Brat ga je dobil pod enim vagonom, kjer je revče spalo
utrujeno od pota, od strahu in bridkosti. Seveda se mu
je smilila in tako jo je vzel k sebi; ampak mislil je, da
ne bo za dolgo, in upal, da ne bo zastonj. Otrok je bil
namreč gosposki, lepo oblečen, s tenkim perilom in drago
igračo. Minuli so meseci, minulo leto, brat je čakal in
upal naprej; toliko stroškov in sitnosti ni mogel zavreči.
Saj veste, kaj je železničar na majhni postaji. Ko mu je
pa nazadnje še žena umrla, je' pripeljal Lucijo k meni v
te hribe, češ, morda se vendar posreči izslediti starše in
potem ne odide plačilo. Zato je tudi meni naročil, naj
tistih kosov otrokove obleke ne zavržem, ker jih bo za
pričevanje ob svojem času treba. No, brat je medtem
umrl, prešlo je deset let in čez in tod ni nihče popraševal,
nihče iskal, tako da sva z dekletom izgubili vse upanje.
Zastonj sem jo redila, zastonj hranila tisti otročji drobiž,
ki se še Lucija ne meni več zanj.

Albert.  Kje pa ga imate?

Lenka.  Tukajle je zavit. Dekle ga ni hotela s
seboj vzeti.

Albert.  Ali mi hočete pokazati?

Lenka.  Zakaj pa ne? Saj jemala  reč, ena punčka
in nekaj perila. (Albert razvije sveženj in ogleduje z Miro
perilo, kose obleke in igračo.)

Mira.  Kje pa je zdaj ta Lucija?

Lenka.  Kje je zdaj, tega Vam ne vem povedati; a
gotovo je že daleč.

Albert.  Koliko Vam dam jaz za vse to skupaj?

Mira.  Morda se nama posreči, da doženeva, kdo
da je ta Vaša Lucija.

Albert.  Dvajset kron Vam dam.

Lenka.  Saj še dveh ni vredno.

Albert.  Tukaj imate denar in spravite! (Vzame
zavitek.)

Lenka.  Bog Vam povrni tisočkrat! Vi ste dober
človek. Bog Vam daj srečo! Zdaj grem pa v hišo k
materi, ki mi je nekaj obljubila. (Odide.)

5 *

68

Trinajsti prizor.

Albert, Mira.

Mira. Kar sva iskala, to sva našla. Ali si videl
znamenje? L. D. Lucija Doljak. Kaj praviš?

Albert.  Da si ti najlahkovernejša ženska tega
sveta. Tebi pomen ja vsak L. D. Lucijo Doljak.

Mira.  Oh, čemu si ti toliko popraševal, čemu! To
šaro, ki si jo kupil, bova takoj sežgala, da nama ne na¬
pravi nobene neprilike.

Albert.  Nikakor ne, Mira. Jaz imam ves drug
načrt. Te ostanke bova pokazala stricu. Če niso spomin
njegove Lucije, dobro; če jih pa spozna za prave, kako
bo vesel in srečen, da sva mu vsaj to prinesla!

Mira.  Potem bo šele začel iskati. Čemu ga raz¬
burjati iznova, čemu buditi prazne nade! Če je Lucija
umrla, naj počiva v miru; če pa še živi, ne pogreša več
očeta, ki bi ga niti ne spoznala več. In kako hudo bi
ji delo, če bi našla pač očeta, ljubljene matere pa ne!
Zdaj se je že privadila novim razmeram in ne želi nobene
izpremembe več.

Albert.  Nič se ne boj, Mira! Moj načrt bo na¬
pravil vsemu iskanju in pričakovanju konec. Jaz porečem
stricu, da naju je sled pripeljal na Dobravo, Lucije pa,
žal, da nisva mogla izslediti — to je gola resnica —
pač pa da sva izvedela, da je nekaj begunskih otrok, o
katerih se ni moglo dognati, kdo in odkod da so, gori
pomrlo in da leže ondi pokopani. Da je vse to res, za ,
to so priče na razpolago. Potem pokaževa te ostanke.
Naj bodo, čigaver hočejo, njegovo upanje in hrepenenje
jih bo spoznalo za prave, za last in spomin izgubljene
hčerke. Hkrati bo zvedel, da ni o Luciji ne duha, ne
sluha, kar je popolna resnica. Tako se bo preveril, da
je umrla. Iskanja in razburjanja bo konec; pomiril se bo
stric in midva. In kar je najlepše, v vsej zgodbi ni ne
ene laži.'

Mira.  Jaz ne vem, če ni moja misel boljša. Vsa
sem vznemirjena in ne morem se iznebiti čudnih slutenj.

Albert.  Draga moja, kakor si se prej preveč za¬
našala na svoje želje, tako se vdajaš zdaj nepotrebnemu
strahu. Takšne ste ženske; zdaj se smejete, zdaj jočete;
zdaj ljubite, zdaj sovražite; samo ne mirujete nikoli. Tvoje
upanje se je nekoliko pomajalo. Kaj če to? Trdnim

69

stavbam ni majhen potres nič nevaren; veliki pa so tako
redki, da jih pameten človek ne jemlje v poštev. Bodi
mirna in zanesi se na mojo prebrisanost, ki mi je že
tolikrat pomagala, in na prijaznost usode, ki nama tako
lepo v roke streže!

Mira. Stric bo hotel gotovo tudi sam semkaj priti
in kaj, če bo naletel na to žensko!

Albert.  Nič se ne boj! Če pride semkaj, ga bova
midva vodila. Videl bo, kar bova midva hotela, slišal,
kar bo nama všeč. Kadar popotuje kak vladar po deželi,
ali se ne sestavi program tako podrobno, da ne more
nikoli zapaziti, da bi kak podložnik ne bil popolnoma
srečen in zadovoljen?

Mira.  Meni gore tla pod nogami. Jaz komaj ča¬
kam, da zapustim ta nesrečni kraj.

Albert.  Po kosilu se takoj odpeljeva.

Mira.  Meni ne diši nobeno kosilo; tako sita sem
vsega, kar sem videla in slišala.

Štirinajsti prizor.

Neža (z miznim prtom), Lenka (s košaro v rokah), prejšnja.

Neža.  Takoj pride juha na mizo.

Lenka.  Še enkrat: Bog Vam povrni, dobri gospod;
in blaga gospa, Bog Vam daj zdravje!

Drugo dejanje.

(Veranda gostilnice v Bohinjski Bistrici. Pred verando vrt. Dohod
z desne in leve. Tri, štiri pogrnjene mize s stoli. Razgled na gore.)

Prvi prizor.

(Na eni strani verande za mizo) dr. Doljak, (zraven njega) Albert
(ki bere novine) in Mira. (Ti so odzajtrkovali. Na drugi strani) dva
letoviščarja (ki ogledujeta pokrajino in se menita med seboj).

Doljak.  Zdaj so pokopane zadnje nade, ki so mi
še držale življenje pokoncu. Velikokrat sem bil že pre-
varjen; a vselej je še oživelo upanje. Zdaj umira brez
rešitve. Srce se še upira, a ne more več slepiti trezne
glave.

70

Albert. Stric, nikar si ne grenite zadnjih let svo¬
jega življenja s takimi mislimi! Nikar ne obupujte!
Morebiti se pa motite, ko mislite, da imate ostalino svoje
Lucije v rokah. Bog ve, čigava je. Mestni otroci imajo
vsi podobne obleke in podobne igrače.

Doljak.  Nikar me ne tolaži, Albert! Saj vem, da
prihajajo besede iz dobrega srca.

Mira.  Iz najboljšega, striček.

Doljak.  Ampak jaz sem na prvi pogled spoznal
Lucijino drobnjav. Ravno to punčko sem ji bil jaz sam
kupil. Očak Jakob je tako spoznal okrvavljeno suknjo
svojega sina Jožefa.

Albert.  Nazadnje je pa Jožefa vendar še našel.

Mira.  Striček, ali Vam ni hladno? Dovolite, da
Vam ogrnem svoj šal! Otožnim mislim se pa nikar ne
vdajajte! Tak lep kraj, tak lep dan; Vi pa tako žalostni!
Oh, kako nama to hudo dč!

Doljak.  Ne zameri, ljuba moja, da ti jaz s svojo
žalostjo grenim mlado veselje! Naj se nažalujem; saj se
bom zopet pomiril.

Mira.  Vi ste tako žalostni, ker vedno ogledujete
tiste žalostne ostanke. Kako se Vam more zaceliti rana,
če jo vedno iznova oderete?

Doljak.  Oh, pusti mi to milo ostalino, ta sladko-
žalostni spomin preljubega otroka! Bog ve, kako se je
godilo nesrečni hčerki, dokler ni od bridkosti in siroščine
umrla! Bog ve, kje počiva njeno nedoraslo telo.

Albert.  Na Dobravi, če imamo res njeno ostalino
v rokah, v krasnem gorskem kraju. Nagrobni spomenik,
stric, bom že jaz preskrbel. Čemu bi se Vi trudili na
Dobravo, ki leži tako od rok?

Mira.  Neprijetna pob bi Vas tudi utegnila zelo
pretresti. Vi uživajte lepo poletje v tem divnem kraju;
nama pa prepustite rodbinske dolžnosti!

Doljak.  Hvaležen sem ti, Mira, za tvojo ljubav.
Kako prijetno, če grejejo človeka v mrzli starosti topla
srca!

Drugi prizor.

Lucija (kot strežajka pride pospravljat z mize), prejšnji.

Prvi letoviščar.  Gospodična, moj nžklon.

Drugi letoviščar.  Pozdravljena, gospodična!

Lucija  (Doljakovim). Ali smem še s čim postreči?

71

Mira. Ne. Odnesite posodo! Koliko časa bo še
stala na mizi? Vas ni nikoli priklicati. (Lucija pobere
posodje in se obrne.) Nate! Še ta prtič vzemite! (Vrže
prtič za njo.) Nerodna ženska! (Oba letoviščarja se
skldnita pobirat.)

Prvi letoviščar  (drugemu). Kakšna jara gospoda!

Drugi letoviščar  (prvemu). Kveder na parketu.

Albert.  Gospoda, prosim, vedite se dostojno in ne
žalite častitljivega starčka!

Prvi letoviščar.  Z zgledom učite, rie z besedami!
Presmešno.

Drugi letoviščar,  častitljiv starček, kaj?

Dol jak (vstane). Jaz grem v svojo sobo po po¬
vršnik in palico, ker se hočem nekoliko izprehoditi. (Odide.)

Albert.  Mi hočemo imeti mir, mi plačujemo.

Prvi letoviščar.  Gostov zastonjikov gospod Jereb
sploh ne trpi; toliko značaja pa ima.

Tretji prizor.

Gostilničar Jereb (prihiti), prejšnji razen Doljaka.

Jereb. Kaj pa je? Kaj pa je?

Mira.  Oh, ni  vredno, da bi govorili. Zaradi ene
strežajke se ne bomo prepirali.

Jereb  (letoviščarjema). Gospoda odhajata? Ali
hočete kegljati, ali želite ključa do čolnov?

Drugi letoviščar.  Hvala, gospod Jereb! Mislim,
da ne pojdeva daleč. Zdravi za ta čas! (Odideta.)

Četrti prizor.

Albert, Mira, Jereb.

Albert.  Kdo pa je ta nova strežajka, ki se tadva
gospoda tako zavzemata zanjo?

Jereb.  Lucija? Brhka je, kaj?  Moški jo prav lepo
gledajo, ženske pa ne. Je že taka navada. Brhkega fanta
imajo moški in ženske radi, brhkega dekleta pa samo
moški. Sicer je pa sirota, brez očeta in matere; to se
pravi: morebiti ima še starše, ampak ona ne ve zanje in
oni ne za njo; begunka je.

Mira.  In  zelo mlada.

Jereb.  Osemnajst, devetnajst let.

Albert.  Odkod pa je prišla?

72

Jereb.  Z Dobrave, precej daleč odtod. — Milostiva,
ali Vam je hladno?

Mira.  Nič hudega. Včasih me tako izpreleti. Ali
bi mogla dobiti kupico limonade?

Jereb.  Takoj, milostiva, Vam jo prinesem, takoj, v

tem trenotju. (Odhiti.)

\

Peti prizor.

Albert, Mira.

Mira.  Moje slutnje! Ona je. Na prvi pogled mi
je to razodelo moje ubogo srce.

Albert.  Smola!

Mira.  Ta strežajka mora proč, takoj proč. Dokler
bo tukaj, nimam jaz nobenega pokoja.

Albert.  Vse prav, Mira; a to je treba lepo, mirno
urediti. Gostilničarju morava dopovedati, da je v njegovo
korist, če odslovi to strežajko. Dobiti se mora kak razlog.

Mira.  Za božjo voljo! Ali ni dosti razloga ta pre¬
pir, ki ga je ona zakrivila?

Albert.  To se bo videlo.

Mira.  Drugač pojdemo pa mi. Skupaj ne moremo
živeti.

Albert.  Za to bo pa treba strica pridobiti in sa¬
mega ne smeva ta čas nikamor puščati.

Mira.  Oh, Albert, zakaj nisva sežgala tiste šare,
kakor sem jaz hotela! Toda ti, ti nisi hotel; ti si vedno
pametnejši. Zdaj imava. Stric nosi tiste ostanke s seboj
in jih ogleduje in joče; nad nama pa visi Damoklejev meč,
ki se bo utrgal, kakorhitro zagleda Lucija svojo robo.

Albert.  Saj bomo kmalu vsaksebi. Sicer pa le
poglej, kako stric hira in gine ob spominkih svoje hčerke!
Morebiti ga bo usmiljena smrt kmalu rešila teh bridkosti.

Mira.  Oh, ti vedno upaš.

Albert.  In ti se vedno bojiš.

Mira.  Ker me vedno preganja misel, da nama usoda
nastavlja zanke, ki se bodo zadrgnile, kadar bova zadosti
zašla.

Albert.  Nepotrebne skrbi, strahovi ob belem dnevu.
Ali nisem premislil jaz tudi skrajnjega, najneverjetnejšega,
najžalostnejšega slučaja? Če nama namreč vsi načrti iz-
podlete, če spozna stric res svojo hčerko, ali je nisva pri¬
peljala ravno midva in ravno s to ostalino, s to šaro v

73

njegovo naročje? Kateri oče ne bi bil hvaležen takim do¬
brotnikom? Najin položaj je ta, da dobiva ali vso de¬
diščino — in to je najverjetnejše — ali pa da si ohraniva
svoje pošteno, dobro ime s precejšnjim deležem vred. Taka
je moja politika. Legati se ne sme poštenjak nikoli; res¬
nice govoriti, kadar ne kaže, pa ni dolžan. Zatorej nikar
ne vznemirjaj sebe in mene!

Šesti prizor.

Prejšnja, Jereb.

Jereb  (prinese limonado). Reči pa moram, da je ta
Lucija poštena in pametna; si pač misli s Prešernom:
Me pa hoč’mo bit’ ženice, ljub’ce ne za kratek čas.

Albert.  Naj si misli, kar hoče; ampak tega nepri¬
jetnega, nepotrebnega prepira je ona kriva, ona s svojo
nerodnostjo in impertinentno pristranostjo, ki streže mla¬
dim gospodom, goste, ki ji niso všeč, pa zanemarja.

Mira.  Mi, gospod Jereb, smo najmiroljubnejša, naj-
skromnejša stranka; ampak vsega človek ne more prenesti.

Albert.  Do zadnjega časa smo bili prav zadovoljni
pri Vas; odkar pa streže ta Lucija, nam ne ugaja gostilnica
več, in če ne bo drugač, si bomo morali prebrati.

Jereb.  Oh, če bi bil jaz le količkaj slutil, da imate,
milostiva, kak povod pritožbi, takoj bi bil napravil red.
Zakaj mi niste že prej tega omenili? Jaz sem bil uverjen,
da so z Lucijo vsi gostje zadovoljni.

Albert.  Vi ste poslušali samo mlade samce, ki
so bili naglas zadovoljni; nas, ki smo bili natihem ne¬
jevoljni, niste slišali.

Mira.  Saj mora biti tudi Vam neprilično gledati,
kako ji gospodje dvorjanijo in hišo v slabo ime spravljajo.

Jereb.  A ona ne daje nobenemu nobenega povoda
ali pobude. Za nobenega častilca se ne zmeni nič; omo¬
žila se bo pa morda prej ko marsikatera druga.

Mira.  Torej ima že tudi snubca.

Jereb.  Da, in bridko resnega.

Albert.  Nas to jako malo briga.

Mira.  Kakšnega stanu pa je?

Jereb.  Najrajši bi bil zakonskega; a so zadržki, ne
cerkveni, ampak zelo posvetni. Visokošolec je, ki še nima
službe, iz njenih krajev doma. Snoči je prišel za njo.

74

Mira. To je nov povod, da ji odpoveste službo.
Takšnega razmerja menda vendar ne boste gledali!

Jereb.  Čisto nedolžna reč, milostiva. Ona je tako
modra, da ne pusti nikogar blizu, in on tako zaljubljen,
da je srečen, če jo oddaleč gleda.

Albert.  Ugled Vaše hiše pa vendar trpi. Če se
imata rada, naj se vzameta; a da bi gostje tako neslano
ljubovanje gledali, ne smete zahtevati. Mi vsaj nismo
tako potrpežljivi in jaz Vam kar naravnost povem, da
mora Lucija od hiše, ali pojdemo mi. Odkrita beseda je
najboljša in pogajati se mi ne maramo.

Jereb.  Težava! Za take ljube goste bi mi bilo res
žal, da odkrito povem, po drugi plati je pa tudi hudo
ubogo služkinjo brez pravega vzroka od hiše poditi.

Mira.  Brez pravega vzroka! Albert, ali si čul?

Jereb.  Ne zamerite, milostiva! človek se časi za¬
leti. Mi se ne bomo ločili, in da se Vi ne boste več pri¬
toževali, za to bom jaz skrbel. Klanjam se, milostiva.

Mira.  Ampak ta odpoved, gospod Jereb, je Vaša
stvar; nas ne vtikajte vmes!

Jereb.  Brez skrbi, milostiva! (Odide.)

Albert.  Prav, Mira, da si to pripomnila. Za videz
ali sum, da mi komu kruh odjedamo, bi se jaz lepo za¬
hvalil. Za vsak slučaj bo pa treba strica tudi na odhod
pripraviti; zakaj Lucija še ni šla, in če pojde, ne pojde
morda daleč. Za nas pa je tem boljše, čim dalje smo
narazen.

Sedmi prizor.

Doljak (s torbico in palico), Albert, Mira.

Mira.  Ah, stric, Vi ste zbežali med prepirom in
niste slišali, kakšne psovke so letele na mene in Alberta.

Albert.  A jaz sem tema neotesancema tako gorke
pravil, da sem jima kmalu  sapo zaprl.

Mira.  Celo Vas sta žalila in sramotila, striček.
Jara gospoda* ni bila tolikanj proti meni naperjena,
ampak proti Vam in Albertu. In tak prepir se lahko
vsak dan ponovi. Jaz Jega ne prenesem.

Albert.  Jaz bi tudi rekel, da si poiščimo kakega
drugega letovišča. Dražje ne bo nikjer, udobnosti pa
povsod več.

Mira.  Oh, striček, odpeljimo se!

75

Dol jak. Ali veš, ljuba Mira, kaj ni bilo prav? Ti
si nekoliko preostro prijela strežajko, ki je vendar sirota
in si mora z delom svojih rok služiti vsakdanji kruh.

Albert.  Kdo pa Vam je povedal, da je sirota?

Doljak.  Uboga služkinja je, to mislim reči.

Mira.  Skrajno zoprna. Kako gleda izpod čela!
Njeno smehljanje je prezirljivo, izzivalno, žaljivo.

Doljak.  Ti se motiš, draga moja. Ali more kak
človek prijazneje gledati? Tako tople so njene oči in
meni se zde tako znane, kakor če bi jih bil ne vem že
kje videl. Izmed vseh strežajk je ta najvljudnejša in naj-
pozornejša; zato je tudi vsem gostom pogodu.

Mira.  Moški že vedo, zakaj jim je pogodu, jaz pa
tudi. Žensko zna samo ženska prav soditi. Meni pa ne
preseda samo ta strežajka, ampak vsa družba, neizobra¬
žena in ohola; preseda mi gostilnica, kjer se za drag de¬
nar skoraj ničesar ne dobi, in naveličala sem se kraja, ki
je tako enoličen in dolgočasen.

Doljak.  Ne bodi tako izbirčna, ljuba moja! Meni
ugaja tukaj podnebje, pokrajina, hrana, vse. Štirinajst
dni bomo vendar še ostali. Zdrava za sedaj! Jaz grem
v gozdiček. (Odide.)

Mira.  Ali ga vidiš? Zopet nese torbico s seboj.

Albert.  Še štirinajst dni, Mira!

Mira.  Oh,  Albert, meni je tako čudno pri srcu.
Kako rada bi se pregovorila, da ni istina, kar se godi,
ampak težke sanje! Časi se mi je sanjalo, da se mi bliža
grda pošast in me gleda predirljivo, porogljivo, s peklensko
zlobo in pase grozne oči po mojih mukah; jaz hočem be¬
žati in ne morem, zakričati in ne morem. In zdaj preha¬
jajo v resnico prejšnje sanje. Bežati in kričati ne smem,
hliniti moram radost in zadovoljnost in mir, dokler me ne
ugrabi pošast. Oh, kdaj bo konec! Tako se melje po¬
potniku, ki je zašel v gorah, prod pod nogami; pod rokami
se mu lomi skalovje, kolena se mu šibe, mrzel pot ga
obliva, črno se mu dela pred očmi in strahoma čaka,
kdaj mu odpovedo moči, kdaj se mu zvrti v glavi in mu
zmanjka tal.

Osmi prizor.

Prejšnja, Jereb, (pozneje) Ivan.

Jereb  (vzame prazno kupico z mize). Poglejte, mi-
lostiva, tamle prihaja snubec naše Lucije.

76

Albert.  Ah, to je moj prijatelj z univerze, Ivan
Zavrl. Pozdravljen, Ivan!

Mira.  Jaz grem gledat, kaj da striček dela. (Odide.)

Albert.  Ivan, ali si res ti? Dobro došel!

Ivan.  Bog te sprimi, prijatelj! Kaj pa ti tukaj?

Albert.  Na letovišču sem s soprogo in stricem.

Jereb  (Ivanu). Ali smem kaj prinesti, gospod Zavrl?

Ivan.  Pozneje. Zdaj imam še eno pot. (Jereb odide.)

. Deveti prizor.

Albert, Ivan.

Albert. No, in kaj ti?

Ivan.  Zasebne zadeve. Če tebe pogledam, se mi
budi želja, da bi tudi jaz postal, kar si ti.

Albert.  Namreč?

Ivan.  Srečen soprog.

Albert.  To ni taka težava; vendar je pa treba dveh.
Ali imaš že kaj izbranega?

Ivan.  Seveda; ampak ravno to je težava. Doma
sem se popolnoma sprl, ker mi branijo.

Albert.  Ah, čudno! Zakaj pa?

Ivan.  Zato, ker ona nima denarja, ker ni pravega
rodu in ne vem kaj še vse. A jaz ne odneham, ne od¬
neham za ves svet.

Albert.  Prav imaš. Jaz sem tudi samo svoje srce
poslušal in sem srečen. Kje pa biva tvoja izvoljenka?

Ivan.  Da ti naravnost povem, Albert, moja izvo¬
ljenka ni blagorodna gospodična.

Albert.  Kaj za to? Pošteno kmetsko dekle je
boljše od marsikatere gospodične.

Ivan.  Ti si moj prijatelj; tebi lahko zaupam. Glej,
ravno tukaj, pri Jerebu je v službi, Lucija.

Albert.  Ah, Lucija, dražestna mladenka. Imeniten
okus imaš, prijatelj. A če jo misliš res vzeti, bi ti jaz
svetoval, da jo vzemi kmalu. Razloge ti povem, ker sem
tvoj prijatelj. Imenitnega okusa namreč nimaš ti sam.
Vzemi jo takoj, če ne za ženo, vsaj iz te službe!

Ivan.  Da, če bi šlo vse tako lahko; a ravno v
domačih krajih so ovire največje.

Albert.  Saj nisi navezan na domače kraje. Mlad
človek, ki ima glavo in srce, uspeva še laže v tujini, kjer
ni toliko zavisti in tekmecev.

77

Ivan. Na to sem že tudi mislil in sem tudi rekel
doma: Pregnali ste Lucijo, z njo ste pregnali mene. —
Amerika mi je prišla na misel.

Albert.  Jako pametna misel. Kaj pa je dandanes
Amerika? Ljudje, kmetski ljudje, neizobraženi ljudje ro¬
majo tja kakor na svete Višarje. In kaj te ovira?

Ivan.  Veš, prijatelj? Med nama rečeno, denarja
nimam.

Albert.  Tega ti priskrbim jaz. Tu moja roka.

Ivan.  Prisrčna hvala, Albert! Ti si zvest, dober,
nesebičen prijatelj. Na svidenje!

Albert.  Toda, Ivan, pomni dobro, kar sem ti na¬
mignil! Tvoja izvoljenka biva na jako nevarnem kraju.
Daj malo opazovati in videl boš, kako ji vsi moški dvor-
janijo, kako jo zalezujejo. Pravzaprav je to čisto naravno
in morebiti ima kateri tudi poštene, resne namene. Jaz
na tvojem mestu bi ne pustil noben dan in nobeno noč
Lucije tukaj.

Ivan.  Oh, jaz vse to slutim in hudo mi je, prav
hudo. Zdrav za ta čas! (Odide.)

Albert  (zase). Amerika, dobra misel, imenitna mi¬
sel. — Zdaj imam tri načrte. Eden se mora posrečiti.

Deseti prizor.

Albert, Mira.

Mira.  Stric se vrne vsak čas. V gozdičku ogleduje
in poljubuje svoje svetinje.

Albert.  Mira, meni se budi novo upanje.

Mira.  Ki bo kmalu zopet zadremalo.

Albert.  Glej, ta moj prijatelj Ivan bi vzel Lucijo
rajši danes ko jutri; tako sem ga jaz podkuril. Ampak v
domačem kraju so težave, zapreke, ovire. Jaz sem mu
vdehnil misel, da naj gre v Ameriko in odpelje izvoljenko
s seboj.

Mira.  Ali pojdeta?

Albert.  Jaz upam. In zakaj ne bi šla v Ameriko
in tam srečno in veselo živela, če jima doma branijo?
Kaj je lepšega na svetu kot blago družinsko življenje, če
mož in žena enih misli in enega srca svoji sreči in sreči
svojih otrok živita!

Mira.  Jako lepo in genljivo.

78

Albert. Mira, ali nisva midva tudi srečna?

Mira.  Ob, seveda. A kako ju hočeš spraviti v
Ameriko, ko najbrž niti denarja za pot nimata?

Albert.  Mi jima ga bomo priskrbeli.

Mira.  Torej novi stroški.

Albert.  Če rečem jaz mi, menim strica.

Mira.  Ali ne gre tudi to takorekoč iz najinih žepov?

Albert.  Mira, čudna si; ne zameri! Noč in dan te
vznemirjajo slutnje in strahovi; a da bi jih enkrat za vse¬
lej pregnala, tega ti ni mar. Glej, če pomoreva midva
tema dobrima, blagima rojakoma v srečen zakon, odvrneva
pretečo nevarnost, zabraniva nesrečo in storiva hkrati lepo
dobro delo. Kako mirno bova potem živela, ko bova ve¬
dela, da se razprostira vesoljno morje med nama in Lucijo,
in ko nama bo morala vest potrditi, da sva lepo, plemenito
ravnala z ljudmi, do katerih nimava takorekoč nobenih
dolžnosti!

Mira.  Pustiva to !

Albert.  Kakor ti drago; a nikar ne misli, da je de¬
nar, ki ga potrošiva, izgubljen. Ivan je tako idealen mla¬
denič, da ga bo vzel samo na posodo, in lahko se zaneseva,
da nama ga vrne v kratkem času z dobrimi obrestmi.

Mira.  Kaj pa, če se bo stric ustavljal in ne bo
hotel šteti?

Albert.  Če mu  midva lepo razloživa usmiljenja
vredno usodo mladega para, se ne bo ustrašil majhne
žrtve, zlasti ker mu je Lucija kar k srcu prirasla. Ali ume-
ješ, Mira, ali vidiš nevarnost? Najina prošnja za Ivana in
Lucijo se mora zdeti vsakemu človeku lepa in nesebična.
Z njo se bova stricu posebno prikupila. Da je ta ženska
begunka, tega stric ne sluti in omenjati ni treba nič. Za
njen zakon, za potovanje v Ameriko in za najino dobroto
je to brez pomena.

)  Mira.  To vem sama in me ni treba učiti.

Enajsti prizor.

Prejšnja, Ivan.

Albert.  Ah, Ivan, že nazaj? Moja soproga Mira.

Ivan  (ji poljubi roko). Jako drago mi je, milostiva.

Albert.  Moj najboljši prijatelj, Ivan Zavrl z Dobrave.

Mira.  Ah, prekrasno! Upam, da se kmalu dobro se¬
znanimo.*

79

Dvanajsti prizor.

Lacija (prinese Ivanu piva), prejšnji.

Albert (zaupno Ivanu). Midva ne bova motila.
Pomni, kaj sva govorila, in dobro se pomeni! Moja beseda
velja. Mira, pojdiva po strica!

Mira.  Na svidenje, gospod Zavrl!

Albert  (pri odhodu Miri). Škoda, da si bila ti z
Lucijo tako neprijazna. (Odideta).

Trinajsti prizor.

' ♦

Ivan, Lucija.

Lucija.  Ali ti je znan ta gospod?

Ivan.  To je moj prijatelj Albert Doljak. Z menoj je
študiral. Ker pa ima bogatega strica, ki mu je prepustil
nekaj posestva, mu ni treba učenosti več. Rajši se je oženil.

Lucija.  Posebno prijazna pa ni videti njegova so¬
proga.

Ivan.  Oh, Lucija, ali si vse premislila? Odloči se
in pojdi z menoj! Glej, jaz zapuščam dom in mater in
brate in sestre zaradi tebe; zakaj ti si mi več kot vse na
svetu. Kaj pa bi ti zapustila meni na ljubo? Za tvoje
starše ve samo Bog, d6ma nimaš, sorodnika ne poznaš
nobenega, nikogar ni, ki bi te ljubil, ki bi te branil razen
mene. Koliko bi torej ti žrtvovala, če greš z menoj ? Ali
ni moja žrtva mnogo večja?

Lucija.  Seveda. Tako velika je, da mi ne do¬
pušča vest, da bi jo sprejela. Kaj sem jaz, da bi se kdo
žrtvoval za mene? Ali bi ne bila to brezobzirna, neusmil¬
jena oholost? Nekrščanska je zahteva, da naj se za nas
žrtvujejo oni, ki so z nami enakovredni, enakopravni, naši
bratje in sestre. Mati se žrtvuje za svoje otroke, ker je
zaradi njih na svetu. Ti pa nisi na svetu zaradi mene.
Plemenit človek se žrtvuje prostovoljno za sobrate v ne¬
varnosti; a jaz vendar nisem v nobeni nevarnosti in Bog
ne daj, da bi jaz zahtevala za svojo srečo kakšno žrtev!

Ivan.  Bistroumna si, Lucija, in dobro si me zavrnila;
vendar sem ti hvaležen za lepo besedo o svoji sreči. Glej,
jaz mislim pravzaprav na svojo srečo in svoji sreči žrtvu¬
jem, kar žrtvujem, in če se tebi zdi, da postane moja
sreča tudi tvoja, ne ustavljaj se skupni sreči.

80

Lucija. Oh, kakšna bo ta sreča! Namesto blago¬
slova mojih staršev me bo spremljala v zakon kletev tvoje
matere, moje družice bodo solze in jok in tvoj starejšina
grenki kes.

Ivan.  Glej, Lucija, sama si rekla, da nima nihče
pravice zahtevati, da bi se kdo drug zanj žrtvoval, in naj¬
manj smejo starši svoji dozdevni, namišljeni sreči žrtvo¬
vati srečo svojih otrok. Mati je zaradi otrok na svetu, ne
narobe.

Štirinasti prizor.

Doljak, Albert, Mira, prejšnji.

Albert.  Ce dovoliš, Ivan, prisedemo k tebi. Moj
stric, dr. Doljak, veleposestnik; Ivan Zavrl, jurist.

Ivan.  Čast mi je.

Doljak.  Nečak mi je že toliko o Vas pravil, da se
prav veselim Vas osebno spoznati.

Lucija.  Kaj smem prinesti?

Doljak.  Jaz počakam do kosila.

Lucija.  In milostiva?

Mira.  Kakšen imate sladoled?

Lucija.  Vanilijo, oranže, jagode.

Mira.  Ali imate ananas?

Lucija.  Danes nimamo.

Mira.  Ali imate marelice?

Lucija.  Žal! tudi ne; jutri se bodo dobile.

Mira.  Ali vsaj višnje?

Lucija.  Tudi nimamo.

Mira.  Ničesar nimate; zato tudi ni treba nič nositi.
(Lucija odide). Glejte, striček, ničesar se ne dobi. Naše
gostilničarje bi bilo treba poslati nekoliko po svetu, da
bi videli, kako se drugod gostom streže. Naše gostilnice se
samo v cenah kosajo s švicarskimi in nemškimi; a tam
imamo za denar vse udobnosti; tukaj se moramo zado¬
voljevati z zdravim podnebjem in s krasotami narave.

Petnajsti prizor.

Doljak, Ivan, Albert, Mira.

Doljak.  Mira, ti vse preveč zahtevaš. Toda pre¬
idimo na glavno točko! Ne zamerite, gospod Zavrl, da se
dotaknem jaz nekoliko Vaših rodbinskih razmer! Albert
mi je namreč povedal, da se Vi zanimate za gospodično,

81

ki ravnokar ni mogla Miri z nobenim pravim sladoledom
postreči, da jo hočete vzeti za ženo. Ker Vam pa mati
brani, jo hočete odpeljati v Ameriko.

Ivan. Da, gospod doktor, tako sem odločil.

Dol jak. Meni se zdi to nepremišljeno. Ne zamerite
moji odkritosrčnosti! Počakajte par let, da doboste pri¬
merno službo! Potem se lahko doma oženite.

Ivan. Vi, gospod doktor, ne poznate moje matere;
ona bo vedno branila.

Dol jak. V takem slučaju, ko gre za srečo Vašega
življenja, ima mati samo posvetovalen glas. Svet svoje
matere morate poslušati, ker je gotovo nesebičen; sklepali
boste Vi.

Albert. Kaj pa, stric, če izvoljenka ne bo čakala?
Saj poznamo ženske.

Dol jak. Potem bo gospod Zavrl spoznal, kako prav
mu je svetovala mati.

Mira. Ampak to spoznanje, striček, bo moral plačati
s svojo srečo. Ženskam pa ne smemo vihravosti tolikanj
zameriti. Moški dobi, kadar hoče, za eno zaročenko
deset drugih; če pa zamudi dekle iz nižjih stanov, recimo
služkinja, le eno samo priliko, ali sme upati še v drugo?
Zato se ne smemo pritoževati, če ni zanesljivejša od moš¬
kega. Očak Jakob je služil sedem let za svojo nevesto; a
da bi služila kakšna nevesta sedem let za svojega ženina,
ni ne pričakovati, ne zahtevati. Taka zahteva bi bila malo
viteška.

Albert.  Jaz sem tudi opozoril Ivana, da je posel stre-
žajke pri razposajenih letoviščarjih nevaren, zlasti če je
katera tako krasna.

Doljak.  A zakaj se ne vrne ta strežajka domov?

Ivan.  Ravno zaradi moje matere je morala od doma.
To je žalostno poglavje. Kar je moja mati zakrivila, to
moram in hočem jaz poravnati. Bog ne daj, da bi nedol¬
žen človek trpel zaradi mene! Njo je ona zapodila od
doma; jaz pojdem sam. Prijatelj Albert me je potrdil v
mojih mislih in mi obljubil tudi začasno pomoč, za kar
sem mu zelo hvaležen. To mi je kakor migljaj z nebes.

Doljak.  Taki migljaji so največ slepila naših želja in
naše trme. Počakajte, da se beseda uleti! Prehitro storjeno
je vselej izkaženo.

Večernic«. 74. zv.

6

82

Ivan.  Prisrčna hvala za Vašo dobrohotnost, gospod/
doktor! A jaz sem vzel vse razloge pro in contra v poštev;
preden sem prišel do svojega sklepa.

Albert.  Midva z Ivanom sva vse dobro premislila
in preudarila.

Mira.  Srčnost velja, gospod Zavrl. Pogumnega ka¬
valirja imajo dekleta rade.

Dol jak.  Ali je gospodična tudi teh misli?

Ivan.  Upam, da jo bom pregovoril.

Albert.  Mi bomo pomagali.

Dol jak.  A so še druge ovire. Vi ste pač polno¬
leten, gospod Zavrl; a ona je videti nedoletna, pod va-
ruštvom in potrebuje ne samo potnega lista, ampak tudi
dovoljenja svojih staršev.

Albert.  Oh, to se bo vse dobilo.

Šestnajsti prizor.

Lucija, prejšnji.

Lucija  (Ivanu). Ali prinesem še piva?

Dol jak.  Gospodična, kako pa Vam je ime?

Mira.  Prinesite piva, prinesite! Ali ne vidite, da je
vrček prazen?

Lucija.  Prosim. (Odhiti).

Sedemnajsti prizor.

Prejšnji brez Lucije.

Ivan.  Preslišala je, kar ste vprašali, gospod doktor.
Lucija ji je ime.

Dol jak.  Ah, Lucija. Ali imajo vse Lucije tako lepe
svetle oči. Moja uboga rajna hčerka je imela ravno takšne
in je bila tudi Lucija.

Albert.  V teh krajih je to prav navadno žensko ime.
— Da bi pa ženin ne mogel pregovoriti neveste, da od¬
ide z njim, je izključeno. Ampak druga nevarnost je: ženska
menja svoje sklepe trikrat na dan. Danes jo pregovorite,
jutri bo začela premišljevati, pojutrišnjem omahovati, po¬
tem se bo obotavljala, nazadnje skesala. Zato je treba
hiteti, gospod Zavrl.

Dol jak.  Koliko pa je stara Lucija?

Ivan.  Mislim, da je v devetnajstem letu.

Dol jak.  Čudno, prečudno.


Mira, No, striček, da je kako dekle devetnajst let
staro, je sicer lepo, čudno pa nič. Takih slučajev imamo
na stotine.

Dol jak.  Oh, in med njimi mojega.

Mira  (živahno). Že prihaja nevesta. (Luciji). Gospo¬
dična, mi smo Vas že zaročili in vse ukrenili, da bo kmalu
poroka. Z gospodom ženinom pojdete lepo v Ameriko,
kjer Vas čaka sreča. Kaj bi tukaj za majhno plačo služili,
ko postanete onstran morja takoj sama svoja gospodinja
in gospal To službo tukaj boste vendar z lahkim srcem
pustili.

Osemnajsti prizor.

Lucija, prejšnji.

Lucija.  Saj jo bom morala; gospodar mi je že
ukazal, da naj si poiščem druge.

Dol jak.  Zakaj pa vendar? /

Lucija.  Nič ne vem, kaj sem se zamerila.

Mira.  To je brezsrčno, brezobzirno ravnanje.

Albert.  Ampak nov migljaj, Ivan, slučaj, ki ni slučaj.
Poslušajte, gospodična, notranji in tudi zunanji glasi

Lucija.  Ah, težka je odločitev in še težja bo ločitev.

Dol jak.  Odločevali bodo pravzaprav Vaši starši,
Lucija; brez njih dovoljenja ne morete nikamor.

Lucija  (z bridkim nasmehom). Oh, kako bi bila
jaz srečna, če bi res odločevali moji starši!

Ivan.  Pisala boš Lenki ali pa še boljše, če pošljem
jaz zanesljivega človeka tja do nje, in tam se bo vse
uredilo.

Mira.  Gospod ženin ni zastonj jurist; on ve bolje
kot mi, kako se take stvari oskrbe. Prisrčno čestitam naj¬
prej Vam, gospod Zavrl, in potem tudi Vam, gospodična.
Takšnega para je sam Bog vesel in veseliti se ga mora
vsak dober človek. Zdaj pa pojdimo, striček, da se mlada
dva sama pogovorita, ko si imata toliko povedati, prilike
pa tako malo!

Dol jak.  Še nekaj, gospodična, bi Vam jaz svetoval.

Mira.  Drugikrat, striček, drugikrat, pozneje.

Albert.  Saj bomo še govorili. Zdaj pojdimo! (Ga
vlečeta s seboj).

Mira  (Albertu). Za božjo voljo! Jaz skoprnim.

6 *

84

Tretje dejanje.

(Ulica v Ljubljani. Na eni strani drevje s par klopmi, na drugi hiše
in v eni hiši pri tleh pisarna izselniškega opraviteljstva s kričečim

napisom in vabilom.)

Prvi prizor.

Albert, Mira (sedita na klopi, vstajata od časa do časa in se ozirata

po ulici).

Mira. Ni ju še, ni ju še. Še en dan, še ta dan;
potem se bo morda vendar umirilo to ubogo, izmučeno
srce. Oh, odkar sva storila tisto nesrečno pot, živim v
vednem strahu. Nobena jed mi ne tekne, nobena zabava
me ne raztrese. Dan je dolg, noč še daljša. Od razbur¬
janja bom skoprnela, in čim bolj se bliža odločitev, tem
bolj drhtim od groznih slutenj. Teh muk ne morejo več
prenesti razboleli živci.

Albert.  Čemu si prišla semkaj, draga moja? Saj
sem ti rekel, da ostani doma, da se iznova ne razburiš.
A je že tako: najnervoznejši ljudje iščejo najstrastneje
razburjanja in vznemirjanja. Potrpi še eno uro; potem
je ves strah, vsa skrb, vse koprnenje končano.

Mira.  Oh, da bi le že bilo! Da bi le že razpuhtele
pred belim dnevom črne slutnje! A kako bi bila mogla
jaz ostati sama doma, kjer bi vedno trepetala, kaj da se
tukaj godi, ali se ne podira najina s tolikim trudom zgra¬
jena stavba! Dokler ne vidim s svojimi očmi, da je odle¬
tel krvoses, ki mi pije gorko kri iz telesa, nimam pokoja.

Albert.  In ga tudi drugim ne privoščiš. En raz¬
burjen človek razburi deset mirnih. Zdaj pa je treba miru
in preudarnosti. Jaz bi brez tebe tukaj bolje opravil, ti bi
bila pa drugje potrebnejša. Strica bi peljala na izprehod,
kamor bi hotel, samo semkaj ne; ali pa bi ga doma držala.

Mira.'  Menda ga vendar ne bo sem.

Albert.  Jaz upam, da ne. Razložil sem mu kore¬
nito, kako bi ga slovo teh izseljencev pretreslo, kako
nevarno bi bilo to za njegovo rahlo zdravje.

Mira.  In kaj je rekel?

Albert.  Da je moja skrbnost lepa, genljiva, hvale
vredna. Nadejam se, da sem ga pregovoril in da ostane doma.

Mira.  Čemu je šel iz Bohinja, čemu?

Albert. Čemu?  Ali nisi ti najbolj silila, da poj-


85

dimo, pojdimo? Ali nisi bila ti najbolj nezadovoljna?
Stric je samo tebi ustregel.

Mira. Oh, Albert, nikar se ne delaj nedolžnega!
Ali nisi bil-ti vedno poln načrtov? Nazadnje si izumil
dva nasprotna in se obeh poprijel: Lucija iz Bohinja, mi
pa tudi! Kaj čuda, da smo zopet vkup! Ti loviš vedno
dva zajca obenem. Eden slab načrt je boljši ko dva
dobra. — A kaj da onadva tako odlašata? Gotovo sta
se skesala. Kako ju črtim iz dna svojega srca! Ravno
tadva mi strežeta po življenju, mi kopljeta grob.

Albert.  Pomiri se! Saj že prihajata. Zaljubljenci
se radi zamude, a na pol pota se ne ustavijo.

Mira.  Ali sta sama?

Albert.  Sama. Stopiva jima naproti! Pozdravljena,
gospodična, na zdar, Ivan!

Drugi prizor.

Ivan, Lucija (oba za na pot napravljena, Lucija si briše oči), prejšnja.

Mira.  Midva čakava tukaj, da se še enkrat po¬
slovimo, ko smo si postali v kratkem času in žal! le za
kratek čas tako dobri prijatelji.

Ivan.  Midva pa čakava tiste ženske, ki bo prinesla
Luciji potrebna pisma.

Albert.  Kaj! Ali ni že vse urejeno? To so pa
sitnosti, neprijetne sitnosti.

Mira.  Lucija, pogum! Saj ne ostanete sami v tu¬
jini. Vdajte se v božjo voljo!

Lucija.  Če bi jaz le vedela, da je to res božja
volja in ne samo moja! Meni se zdi, da nakopavam s
to potjo nesrečo sebi in tistim, ki so mi najdražji in so
mi največ dobrega storili. Od rojstva sem se drži ne¬
sreča mene kakor podedovana bolezen in prehaja na vse,
ki se mi približajo. Kot otrok sem izgubila starše in
starši mene. Našla sem nov dom; a nisem se ga bila
še naveselila, sem morala proč in nesreča je legla na dom.
Služba, ki sem jo bila komaj nastopila, se mi je odpovedala.
Zdaj grem in nesrečo in kletev zapuščam za seboj in nesem
s seboj. Oh, Ivan, zdaj je še čas. Usmili se sebe, usmili
se svoje matere, svojih bratov in sester! Ostani doma in
beži od mene, da ne boš z menoj nesrečen!

Ivan.  Potolaži se vendar, Lucija, in ne boj se za
mene! Ali bom s teboj srečen ali ne, tega ne veš ne ti,

86

ne jaz; da sem pa brez tebe nesrečen, to, vem in čutim.
Moj sklep je neomajen. Jaz da bi se bal delati in trpeti
za tebe, ki sem zase delal in trpel! — Glej, tamle gre
naša Lenka! Jaz ji skočim naproti. Oprostite, milostiva!

Lucija.  Jaz grem s teboj. (Odhitita.)

Mira.  Oh, moji živci! Kako me glava boli od tega
govorjenja in vzdihovanja!

Albert.  Se ne dž nič prenarediti. Doma bi bila ostala!

Mira.  S to žensko hodi res nesreča po svetu. In
zdaj, Albert, poglej tja doli!

Albert.  Stric! Kakšen vrag ga je priklical!

Mira.  Ah, moja slutnja! In torbo ima s seboj.

Tretji prizor.

Ivan, Lucija, Lenka, Neža (prihajajo v živahnem razgovoru), prejšnja.

Neža.  Ali tako mi vračaš, Lucija, moje dobrote?
Ne zadosti, da si mi preslepila sina, da si mi ukradla
njegovo srce, da si ga speljala z doma, proč od matere,
od bratov in sester: zdaj ga hočeš še v Ameriko izvabiti,
da ga ne bomo videli nikdar več.

Ivan.  Mama, Vaši očitki so popolnoma krivični.
Če kdo, sem jaz kriv. — Prosim Vas pa, nikar tako na¬
glas pred tujimi ljudmi!

Neža.  Da, tuji ljudje, ti so ti pri srcu; ampak jaz
se teh ne bom bala. Jaz te ne pustim od sebe in te
bom držala, dokler mi rok ne iztrgajo.

Četrti prizor.

Doljak, prejšnji.

Mira.  Oh, stric, zakaj ste prišli! Zakaj ste prišli!

Albert.  Ali niste slišali prepira? Pojdimo!

Neža.  Jaz se ne bojim nikogar.

' Doljak.  Kam pa zopet? Kaj, da sta postala vidva
tako nervozna! V Bohinju smo bili od konca vsi zado¬
voljni. Tukaj  ostanemo do pozne jeseni, smo rekli. Na¬
enkrat sta začela vidva stran siliti. Ne kraj, ne podnebje,
ne hrana, ne postrežba, nič vama ni bilo pogodu. Dobro,
sem rekel, pa spremimo naša dva znanca do Ljubljane!
Ne, ne, sta zopet začela. Jaz naj bi bil ostal sam v Bo¬
hinju!  To mi je že preveč. Zdaj sem tukaj  in  se hočem
posloviti od gospoda Zavrla in od Lucije. Kdo pa je ta žena ?

Albert.  Mati gospoda Ivana, ki mu brani v Ameriko.

87

Pustimo jih, da se sami med seboj pogovore. Naša na¬
vzočnost je mučna njim in nam.

Mira. Tudi je breztaktno v domače prepire se mešati.

Lucija. Glej, Ivan, kaj sva naredila!

Doljak. Morebiti se bo dalo vse popraviti in porav¬
nati. Kaj pa je, mati, da ste tako hudi?

Neža. Zakaj da sem huda? Kaj bi ne bila huda, ko
mi hočejo sina odpeljati v Ameriko! Speljuje mi ga ta Lucija.

Lucija. Oh, mama, nobene stopinje nisem jaz sto¬
rila za Vašim sinom in nič prijaznejša nisem bila proti
njemu kot proti vsem drugim; sovražiti ga pa tudi ne
morem zaradi tega, ker me ima rad. Izpred oči pa sem
mu šla takoj, ko ste mi Vi ukazali. Kako je izvedel, kje
da sem, tega ne vem. Prišel je on za menoj, ne jaz za
njim in nisem ga jaz pregovorila, da bi šla skupaj v Ame¬
riko; on je mene pregovarjal in prigovarjanju te dobre
gospe tukaj sem se nazadnje vdala.

Neža. Zmeraj je kdo drug kriv. Jaz pa vendar to vem,
da bi Ivan brez tebe ne silil v Ameriko. In ne samo Ivan,
vsa vas je pri nas pokoncu. Kakor se je zaslišalo, da.gresta
vidva norca Čez morje, hočejo iti še drugi za vama. Vse
je znorelo, vse tišči v Ameriko.

Lenka. Vidiš, Lucija? Kolikokrat sem ti jaz prigo¬
varjala, da si izberi kakšnega drugega ženina; pa nisi ho¬
tela. Ne' Tone, ne Jože ti ni bil zadosti dober, ki sta ven¬
dar oba iz poštenih hiš. Dekleta brez dot ne smejo biti
izbirčna.

Lucija. Jaz izbirčna! Jaz sem bila tako zadovoljna,
da si nisem želela nobene premembe. Veselila sem se
vsakega jasnega dneva, vsakega prijaznega obraza; nobeno
delo mi ni presedalo; za vsako razvedrilo sem bila hva¬
ležna. Če me je kakšna skrb obšla, je bila ta, da bodo
minuli lepi časi. Oh, in res so minuli.

Albert. Niso minuli, gospodična. Samo pogum! Mi
bomo skrbeli za Vašo srečo in za srečo Vašega izvoljenca,
ki ga je lastna mati zavrgla.

Neža. Moj Bog, kakšne besedel Jaz da bi bila za¬
vrgla svojega sina, ki hoče mene zavreči! Jaz živim samo
za njegovo srečo, ki je tudi moja sreča.

Doljak. Zakaj se torej ustavljate njegovi in svoji sreči?

Neža. Oh, kaj ve tak otrok, kaj je njegova sreča?

Doljak. Glejte, mati, jaz sem ju tudi odgovarjal od
Amerike in ju še odgovarjam.

88

Neža. Bog Vam povrni! Poslušaj, Ivan!

Doljak. Jaz sem jima rekel, da naj počakata še par
let, in potem se lahko vzameta.

Neža. Tega pa ne; jaz ne bom nikoli dovolila.

Doljak. Mamka, saj se poznamo. Pri naših do¬
brih ljudeh so časi otroci trmasti, časi starši, večkrat pa
oboji in to je potem nesreča na vse strani. Gospod Zavrl,
gospodična Lucija, počakajta! Čas pridobljen, vse pridob¬
ljeno. Čas umedi najtršo hruško in bo tudi Vašo mater
omehčal.

Neža. Nikoli. Kdo pa ste Vi, ki se mešate v moje
zadeve?

Mira. Ali ste slišali, striček? Ali Vam ni še dosti?

Neža. Jaz bi le rada vedela, kdo da Vas je pooblastil,
da segate v moje, v materinske pravice. Sin je moj; jaz
sem ga rodila, jaz zredila in vzgojila, a ne za Vas in ne
za to žensko.

Doljak. Za sebe pa vendar tudi ne. Saj otroci niso
domača živina, ki bi jo redil gospodar za svojo korist.

Albert. Mamka, ta prepir je čisto odveč. Vaš sin je
polnoleten in si sme sam izbrati pot do svoje sreče; do
te deklice pa sploh Vi nimate nobene pravice.

Neža. Ne zamerite, gospod! Tako znani se mi zdite.
Kje sem Vas že videla? Ali niste bili pred tremi tedni
pri nas?

Albert.  Vi se motite, mati. Ivan, ali sem bil jaz že
katerikrat pri vas?

Ivan.  Kolikor jaz vem, še nikoli.

Neža. Ampak ravnotak gospod je bil pri nas. Alije
to Vaša gospa?

Albert.  Da, moja soproga.

Neža.  No, in ravno s to gospo je bil pri nas.

Mira.  Kaj  pa Vi govorite! Jaz da bi bila s kakim
tujim gospodom po svetu hodila! Jaz pojdem v sodišče,
da dobim zadoščenja za to obrekovanje. Stric, Vi ste priča.
Jaz s tujim gospodom!

Neža.  Saj je bil čisto podoben Vašemu gospodu.
Ne smete zameriti. Vaše zadeve niso meni nič mar. Če
niste bili, pa niste bili; ampak ravnotak gospod in taka
gospa sta bila pri nas in sta tudi kosila pri nas. Čakajte
no, kaj sem vama bila napravila! Riž, pečenko s praženim
krompirjem in zrezek s solato.

Mira.  Da bi si bili Vi to zapomnili!

89

Neža. Kaj takšnega si bom vendar zapomnila, po¬
sebno še, ker ste bili prav zadovoljni. Oh, Lenka, saj si
bila ti tudi takrat pri nas. Ravno tisti dan je bilo, ko se
je Lucija odpravljala. Govori, ali nista bila takrat pri nas
ta gospod in ta gospa?

Albert. To je presmešno. Kaj nas sploh briga
to kosilo in Vaša gostilnica! Govorimo stvarno; sicer ne
pridemo nikoli do konca. Jaz sem razložil svoje mnenje,
da imata Vaš sin in to dekle popolno pravico oditi ali v
Ameriko, ali kamor hočeta. Prepirati se pa z Vami ne
maram. Pojdimo, Ivan! Ali bosta čakala, da se skesata?
To bi bila lahko prej storila. Stric, mi smo hoteli dobro
delo storiti, vsiljevali se pa ne bomo. Pojdimo! Ivan, ti veš,
kje da nas dobiš, če bo treba; če si se pa premislil, smo
mi trije pri tvojih domačih obravnavah popolnoma odveč.

Dol jak. Odkod pa ste Vi, mati?

Neža. Z Dobrave.

Dol jak. Albert, ti si bil vendar pred tremi tedni z
Miro na Dobravi.

Neža. Kaj pa, da sta bila, in pri nas sta kosila.

Albert. Ah, tako? Torej Vi ste tista dobra kuharica?
Glejte, popolnoma sem Vas bil zgrešil. Pred hišo, na dvo¬
rišču smo sedeli, kaj ne? Ali se spominjaš, Mira?

Mira. Zdaj sem se spomnila, ko si me ti opozoril.
Za take važne dogodke človek nima spomina in za našo
zadevo je to tudi brez pomena.

Albert. Brez vsakega pomena.

Doljak. In ta Lucija je tudi iz vaših krajev?

Neža. Odkod da je, tega ne ve noben človek.

Albert. Čas poteka. Ivan in Lucija, pojdita z menoj,
da ne zamudita vlaka in zveze s parnikom!

Neža. Ta begunka naj beži, kamor hoče; Ivana pa
mi pustite pri miru!

Doljak. Potrpi, Albert! Mene je začela stvar zanimati.
Zakaj pa imenujete Lucijo begunko?

Mira. Tako se na Dobravi sploh imenujejo takšne
ženske.

Ivan.  Kakšne ženske, milostiva?

Mira.  No, ki nimajo staršev.

Neža. To so čenče. Prava begunka je Lucija, vojna
sirota.

Albert.  A tako? Glejte, to mi je nekaj novega.

Doljak.  Odkdaj pa je ta begunka v vaših krajih?

90

Neža. Bo že čez deset let. Kot majhen otrok je pri¬
šla k nam.

Mira. Gotovo; saj otroci so vsi majhni.

Neža. O ne, le poglejte mojega sina!

Dol jak. Kako pa je prišla ta begunka k Vam?

Neža. To ve pa ta-le Lenka bolje ko jaz.

Lenka.  Oh, saj sem jaz že temu gospodu in tej
gospe, ko sta bila v naši vasi, vse povedala.

Albert.  Meni? Jaz nič ne vem.

Mira.  Jaz se tudi nič ne spominjam.

Lenka.  Ali ne veste več, kaj ste od mene kupili?

Albert.  Je že res. Torej Vi ste tista ženska?

Mira.  Vi ste nama pripovedovali, koliko begunskih
otrok da je na Dobravi pokopanih.

Neža.  To sem Vam jaz pravila. Lenka je govorila
samo o Luciji.

Dol jak.  Meni, Albert, pa nisi ti tega nič povedal.

Albert.  Ali sem pozabil ali sem pa mislil, da Vas
ne bo zanimalo. Gospodično Lucijo sem videl jaz prvič
v Bohinju. Na Dobravi je ni bilo več, ko sem bil jaz gori.

Dol jak.  Ostanimo pri stvari!

Albert.  Pač res. Naša stvar je bodočnost gospo¬
dične Lucije, ne njena preteklost

Dol jak.  Na preteklosti sloni bodočnost in ta pre¬
teklost mene posebno zanima. Torej kako je prišla Lucija
v vaše hribe?

Albert.  To je bilo tako. Ta ženska je pripeljala
Lucijo kot majhnega otroka na Dobravo.

Lenka.  O, ste že pozabili. Saj nisem jaz pripeljala
Lucije na Dobravo, ampak moj brat, ki je bil železničar.

Albert.  Res je tako. Ta železničar je bil nastav¬
ljen pri neki železnici.

Lenka.  Pri Gorici.

Albert.  To je brez pomena.

Dol jak.  Ne, ne, Albert, to je važno.

Mira.  Striček, nikar si ne vznemirjajte spominov,
ki so se komaj nekoliko pomirili!

Dol jak.  Nič se ne boj! Samo Albert naj pusti to
ženo, da bo sama pripovedovala.

Lenka.  Kaj bi še povedala? Ta otrok seje  bil
izgubil v tistih groznih časih, ko je pridrl sovražnik do
Gorice. Moj brat se ga je usmilil in ga je vzel k sebi.

Albert.  In potem ga je k Vam pripeljal.

91

Lenka.  Le počakajte! Moj brat je bil siromak.

Albert.  Bogatih železničarjev je malo.

Lenka.  Upal je pa, da mu bo ta otrok še srečo
prinesel. Veste, Lucija je bila zelo gosposka, lepo oble¬
čena, z dragimi igračami. Zato je brat, tudi popraševal
okrog, da bi našel starše. Vse zastonj. Od otroka se
pa tudi ni dalo nič izvedeti. Jokala je, klicala ata in
mamo in: Uboga Lucija, uboga Lucija!

Albert.  In ta ženska je potem otroka lepo zredila
in vzgojila. '

Lenka.  Prav res. Veliko skrbi in trpljenja mi je
prizadela. Dobra in poslušna pa je bila, to moram reči.

Albert.  To je zgodbe konec; potem pase  je razvil
ta roman, kateremu iščemo ravno zdaj srečnega izhoda.

Mira. Ampak če bomo tako tratili čas, ga ne bomo našli.

D olj a k. Ali niste imeli nobenih ostankov, spomin¬
kov te begunke, kakšno obleko ali igračo?

Lenka.  Seveda sem imela; ampak sedaj nimam več.

Doljak.  Kakšna škoda, kakšna škoda!

Mira.  Striček, bodite mirni! Čemu ste se prišli sem
vznemirjat! Pojdimo!

Lucija.  Slišite, Lenka! Saj morate še imeti nekaj
mojih stvari in mojo punčko.

Lenka.  To sem vse prodala.

Lucija.  Oh, zakaj ste prodali! Saj ni imelo za
nobenega drugega nobene vrednosti razen za mene.

Lenka.  Nič ne bodi žalostna, Lucija. Saj sem dobro
prodala. Dvajset kron sem dobila. Deset jih bom dala tebi.

Albert.  Ta stvar je torej v kraju; vrnimo se k

svoji zadevi!

Doljak.  Komu pa ste prodali?

Lenka. Komu?  Temu-le gospodu.

Albert.  Kaj? Od te Lucije so bili ti spominki in
tista punčka? Jaz sem Vas razumel, da od neke Lucije,
ki je pri vas umrla. Zakaj pa govorite tako nerazločno?
Ampak, stric, meni se nekaj svita. Zdajle sem našel pravi
sled. Sreča se bliža; veselje se napoveduje.

Doljak  (ki je bil odprl torbico). Ali so bile to
tiste reči, ki ste jih temu gospodu prodali ?

Lucija.  To so moje reči, to je moja punčka.
Dajte mi nazaj, prosim. Saj so samo meni ljubi in dragi
ti spominki.

Albert.  Kolika sreča, koliko veselje, ljubi stric!

92

Mira. Albert, pelji me h klopi, da sedem! Meni
je slabo.

Albert.  Od samega veselja.

Doljak  (objame in poljubi Lucijo). Lucija, moja
hčerka, naj te pritisnem na svoje srce. Sam ljubi Bog
te mi je vrnil po toliko letih. Oh, da nisem takoj raz¬
umel tvojih ljubih oči, ki so tako razločno govorile mo¬
jemu srcu! In kolika sreča, da se nisva zgrešila zdaj, ko
sva se poslavljala!

Mira  (ki jo je bil Albert opozoril). Ljuba Lucija,
daj, da te objamem in poljubim!

Lucija.  Če Vam je drago.

Albert.  Tako sem pa vesel kakor še nikoli.

Lucija.  Vi ste moj oče? Kje pa je mama?

Doljak.  Oh, umrla je, od žalosti umrla. V nebesih
pa je skrbela za tebe in te pripeljala v moje naročje.

Lucija.  Jaz ne vem, kako mi je.

Doljak.  Ali ne verjameš? Povej, če nimaš nad
laktom leve roke znamenje od rojstva!

Lenka.  Seveda ga ima. To vem jaz, ki sem jo
tolikrat umivala. Čaj, da ti odpnem in zavišem rokav!
Ali vidite?

Doljak.  Oh, jaz ne dvomim nič.

Neža.  Torej morate biti Vi kak doktor.

Doljak.  Kako to?

Neža.  Če je Lucijo kdo vprašal, ko je bila še majhna,
čigava da je, je vedno rekla, da je doktorjeva Lucija.

Lenka.  To sem jaz tudi temu gospodu povedala.

Albert.  Res je to in tako se je meni in moji Miri
posrečilo, da sva izsledila izgubljeno hčerko. Mira, ali
me ne občuduješ?

Mira.  Seveda. Ampak kadar ti mene ne poslušaš,
gre vse narobe. Striček, jaz popeljem Lucijo takoj k svoji
mojškri, da jo oblečemo, kakor ji gre.

Doljak.  Ali ne pojde v Ameriko?

Lucija.  Oh, oče!

Ivan.  Gospodična Lucija, najprisrčneje čestitam tebi
in gospodu doktorju. Motil pa ne bom dalje rodbinske
sreče. Zdrava, Lucija, ti najlepši spomin mojega življenja!

Lucija.  Kam vendar, Ivan?

Ivan. Kam?  V Ameriko.

Lucija.  Zdaj vendar ni nobenega povoda več.

93

Peti prizor.

Tone in Jože (prihajata s kofroma), Ana in Rotija (za njima),

prejšnji.

Ana. To ti povem, Jože, da mi ne pojdeš nikamor.

Rotija.  Jaz te ne pustim, Tone. Bodi pameten!

Tone.  Jaz grem v Ameriko.

Ana.  O Marija, kakšen je!

Jože.  Kdo bo meni branil? To bi jaz rad vedel. Ga
ni pod cesarjem!

Lenka.  Jože, Tone, tukajle smo.

Rotija.  Mati, oba sta znorela in hočeta iti v
Ameriko.

Tone.  Gospod Ivan, midva sva pripravljena. Lu¬
cija, pozdravljena stotisočkrat.

Jože.  Lucija, kod si pa hodila? Odkar te ni pri nas,
še trava več tako ne zeleni. Zdaj smo zopet skupaj, ju!

Ana.  Ampak odtod pojdeš domov, ne v Ameriko.

Tone.  Teh žensk nikar ne poslušajte, gospod Ivan!
Žabe bodo regljale in ženske klepetale, dokler bo svet stal.

Ivan.  Jaz sem dobil deset novih razlogov, da grem
v Ameriko.

Jože.  To je moška beseda.

Lucija.  Moj Bog, ali ni še konec mojega trpljenja?
Očeta sem našla, ali naj zdaj tebe izgubim?

Neža.  Ivan, čemu pa zdaj v Ameriko? Saj jaz ne
branim več.

Ivan.  Mama, kako nespametno Vi govorite!

Doljak.  Ampak za dve osebi sem jaz pripravljen
plačati pot. Albert in Mira, ali se hočeta morda vidva od¬
peljati?

Mira.  Oh, striček!

‘ Albert  (Luciji). Če bi ne bil kupil jaz tvojih igrač,
bi ti nikdar ne našla svojega očeta.

Mira.  In jaz sem takoj rekla tej ženski, da bomo
morda s temi igračami našli Lucijo. Ali ni res tako?

Lenka.  O res, gospa. Zato sem jih pa tudi jaz pro¬
dala. Kako mi je rajni naročal! Lenka, je rekel, hrani te
stvari! Ob svojem času ti bodo prav prišle in Lucijini
ljudje te bodo bogato poplačali. Ravnotako je rekel, da
me bodo bogato poplačali. No, in hranila sem zvesto. Z
Lucijo je imel pa brat stroške in jaz sem jih imela, dokler
je bila majhna.

94

Dol jak. To Vam bom jaz vse povrnil.

Lenka. No vidite, kako prav je govoril moj brat!

Jože. Ali ti vsega tega kaj razumeš, Tone? Jaz nič.

Tone. Mati, dajte no po slovensko povedati, kaj da
vse to pomeni!

Neža. To pomeni, da je Lucija našla svoje ljudi. Ta
gospod je njen oče.

Jože. In Lucija ne pojde z nami v Ameriko?

Neža. Kaj še!

Tone. Škoda! Kaj pa Ivan?

Neža. Tudi ne, ker jo lahko zdaj tukaj vzame.

Ivan. Mama, kako govorite! Nikar ne smešite mene
in sebe!

Mira. Veste, mamka, stvar se je zasukala in obrnila.
Moja bratranka prej ni smela biti izbirčna, zdaj pa lahko
čaka in izbira.

Ivan. To pojasnilo, milostiva, je odobritev mojega
sklepa. Prisrčna hvala in z Bogom!

Tone. Pojdimo!

Lucija. Oh, oče, dovolite mi! Naj grem še jaz z
njimi! Izbirala ne bom več, ker sem že izbrala.

Jože. Ta je prava. Torej zdravi ostanite, pa kmalu
kaj pišite! Gospod Ivan, idimo!

Neža. No, gospod doktor, kaj pravite? In takim
otrokom naj d& človek vajete v roke!

Dol jak. Gospod Zavrl, ali ste razumeli? Ali mislita
vidva, da pojdem zdaj še jaz za vama? Oba ostaneta tukaj.

Tone. Gospod Ivan, postavite se! Nam nima nihče
nič ukazovati.

Ivan. Tone, jaz sem se premislil; jaz ne pojdem.

Jože. Oh, škoda! Midva sva se tako veselila, da
pojdeva z učenim človekom v Ameriko. Kaj pa zdaj ?

Ana. Doma ostanita, kakor so vama vsi pametni
ljudje svetovali!

Jože. Jaz sem si denar izposodil; kaj hočem ž njim?

Rotija.  Kaj hočeš! Vrni ga!

Jože.  Vsega vendar ne bom vračal. Torej zdrava,
Lucija!

. Ana.  Kako pa govoriš! Gospodična Lucija se reče.

Lucija.  Prav, prav, Jože; saj ostaneva prijatelja.

Jože.  No pa gospodična. Saj otrokom se nam je
Lucija zmeraj nekaj posebnega zdela. Ampak radi smo
jo imeli, moj Bog, kako radi! Torej zdrava še enkrat!

95

Tone. Tudi jaz vso srečo iz vsega srca!

Lucija.  Jože in Tone, saj se bomo Še katerikrat

videli.

Jože.  Ej, ne vem; to pa vem, da ne bo nikoli več
ta*ko lepo na svetu. Tone, idiva! (Se obrneta).

Ana.  Rotija, pojdive za njima, da ne bosta vsega
denarja zapravila! Mati, popoldne se odpeljemo skupaj
proti domu. Gospodična Lucija, ali ste kaj hudi na naju?
Medve nisve bili vedno dobri; zato se zdaj kesave. —
Odpustite!

Rotija.  Meni tudi, če ni bilo zmeraj vse prav!

Lucija  (jima seže v roke in ji poljubi). Oh, saj ni
bilo nikoli nič hudega. Ne bodita tako čudni in tuji! (Ana
in Rotija odideta).

Šesti prizor.

Prejšnji (brez Toneta in Jožeta, Ane in Rotije).

Neža.  Pravzaprav bi morala tudi jaz odpuščanja
prositi.

Lucija.  Ne, ne, jaz ostanem Vaša dolžnica in Iva¬
nova mama je tudi moja mama.

Neža.  In nobena mama ne želi nič hudega svojim
otrobom. Seveda, če bi človek vse vedel, bi se ne motil;
tako mi je pa za marsikaj žal; veselim se pa, da je Bog
poravnal, kar sem jaz zakrivila. Dobro srečo, Lucija! Ti
si je res vredna. In tudi Vam, gospod doktor! Kako ste
še krepki in zdravi! Vi se še lahko oženite.

Doljak.  Mamka, prepustiva to mladini! Vašega sina
vzamem jaz za nekaj časa s seboj; mi gremo nazaj v
Bohinj. Kaj pa vidva, Albert in Mira, ali pojdeta tudi z
nami?

Mira.  Ne, ne, striček, Bohinja imava zadosti.

Albert.  Ivan, midva ostaneva stara prijatelja.

Ivan.  To se umeje.

Albert.  Če bi se ne bil ti moje misli poprijel, bi
ne bilo vse tako srečno izteklo.

Doljak.  To je res. Misel je bila sicer čudna in
nespametna, dosegla je pa več, kot je nameravala; merila
je na eno stran, zadela na drugo.

Mira.  Kdo pa je vedel za to skrivnost?

Doljak.  Ki jo je Amerika odkrila.

Lucija.  Oh, oče, jaz Vas ne umejem.

96

Dol jak. Boga zahvali, Lucija! Glej, jaz sem tebi in
Ivanu prav svetoval, poslušala me pa nista. Namen sem
imel dober, naletel pa sem slabo. Časi se pa ravno na¬
robe zgodi.

Albert.  Torej zdravi in na svidenje! Midva se od¬
peljeva proti jugu.

Mira.  Lucija in Ivan, bilo srečno! Klanjam se, striček,
in upam, da naju kmalu počastite in razveselite. (Odideta).

Sedmi prizor.

Prejšnji (brez Alberta in Mire).

Neža.  Res je to, gospod doktor; kadar misli člo¬
vek, da ravna zelo pametno, ga najraje zapelje; kakor je
mene zapeljalo. Ampak hvala Bogu! delala sem narobe,
obrnilo se je pa na lice. Oh, pridite kmalu vsi skupaj
na Dobravo, da se bolj sprijaznimo!

Lucija.  Danes, mama, greste pa Vi z nami.

Lenka.  In jaz pojdem tudi,  ker mi  je gospod
doktor obljubil, da mi bo poplačal moj trud in skrbi in
stroške. Oh, kako me veseli, Lucija, da ni bilo vse za¬
stonj in zavrženo!








i

*

t


I


1 *





i

NARODNA

IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA










v

















!































' /



















■ *