UDK 808.63-5:808.2-5 Aleksandra Derganc Filozofska fakulteta v Ljubljani
SPREMEMBE NEKATERIH DVOJINSKIH OBLIK IN ZVEZ V SLOVENŠČINI IN RUŠČINI
V	prispevku se primerjajo nekateri pojavi, povezani z izginjanjem dvojine v slovenščini in ruščini. Opozarja se na nekatere paralele (zgodnje izginjanje svobodne dvojine in dvojine os. zaimkov 1. in 2. os., zgodnejša pluralizacija a-jevskih samostalnikov ž. sp.) v obeh jezikih in na nekatere razlike: radikalnejše oblikovno izginotje proste dvojine v slovenščini, zgodnja izginitev sindetične dvojine v ruščini, izenačevanje dvojinskih glagolskih končnic in nastanek novih oblik im. osebnih zaimkov 1. in 2. os. v slovenščini.
The paper compares certain phenomena connected with the loss of the dual in Slovene and Russian. Certain parallels are pointed out (the early loss of the free dual and the dual in the first and second persons, the early pluralization of a-stem nouns) as well as certain differences: the more radical morphological disappearance of the free dual in Slovene, the early loss of the syndetic dual in Russian, the leveling of dual verbal desinences and the rise of new forms of the first- and second-person pronouns in Slovene.
V	pričujočem sestavku bom primerjala nekatere pojave, povezane z izginjanjem oz. spreminjanjem dvojine v slovenščini in ruščini. Opirala se bom zlasti na ugotovitve Tesnièra in Beliča za slovenščino, Iordanskega za ruščino, sama pa sem analizirala več odlomkov iz slovenskih besedil 16. st., ki ponujajo za zgodovino dvojine v slovenščini zelo dragoceno gradivo.
Slovnična kategorija dvojine je po mnenju A. Beliča (1932), ki je vprašanju dvojine v slovanskih jezikih posvetil monografijo, med vsemi indoevropskimi jeziki najbolje ohranjena v slovanskih jezikih. V slovenščini obstaja dvojina kot živa slovnična kategorija še danes, čeprav ne več v taki obliki, kakršna se domneva za praslovanščino, prav tako pa je njena raba v knjižnem jeziku predpisana v večjem obsegu, kot je živa v narečjih ali splošnem pogovornem jeziku (Tesnière 1925: 424-5, Jakopin 1966). V ruščini so nekateri tipi dvojine verjetno začeli izginjati še pred pojavitvijo pisnih spomenikov vil. st., nekateri tipi pa so dobro ohranjeni še v spomenikih 12. st., v 13. in 14. st. pa dvojina kot slovnična kategorija intenzivno razpada (Iordanski: 16).' V sodobni ruščini dvojine ni več, pač pa so se ohranili razmeroma močni sledovi njenih oblik, njeno izginotje pa je povzročilo nekatere dokaj globoke spremembe v ruskem morfološkosintaktičnem sistemu. Primerjava nekaterih pojavov, povezanih z izginjanjem oz. spreminjanjem te kategorije v ruščini in slovenščini nam lahko približa lastnosti te zanimive kategorije.
'Sodbe o stanju dvojine v 11. in 12. st. v vzh. si., dobljene na podlagi raziskovanja pisnih spomenikov, je seveda treba sprejemati z določeno mero previdnosti, saj so prvi spomeniki pisani predvsem v cerkveni slovanščini vzhodnoslovanske redakcije. Vendar se zdi, da so ugotovitve Iordanskega, ki upošteva za prvo obdobje staroruska hagiografska dela (Skazanie o Borisu in Glebu ter Žitie Feodosija Pečerskega) in letopise (npr. Nestorjevo kroniko), vendarle relevantne. V izdaji dela pisem na brezovem lubju iz Novgoroda (Janin, Zaliznjak 1986), ki v času, ko je Iordanski pisal svojo študijo, še niso bila znana, jezik v njih pa je zelo blizu govorjenemu, so (sicer zelo maloštevilni) primeri, v katerih nastopa oz. bi morala nastopati dvojina, v skladu z ugotovitvami Iordanskega.
Belič je dvojino delil na dva osnovna tipa: prosti in vezani. Prosta dvojina se uporablja pri samostalnikih, ki pomenijo predmete, sestavljene iz dveh delov. Sem sodijo zlasti imena za parne organe, npr. stcsl. rçcë, nozë, oči, uši (vse v dv.). Vezana dvojina je zveza samostalnika s števnikom dva in se uporablja za katerakoli dva predmeta (npr. dva brata, dve sestri itd.). Belic dalje omenja še dva tipa dvojine, ki pa izhajata iz gornjih dveh in sta z njima povezana, in sicer sindetični in anaforični. Sindetična dvojina se nanaša na dve osebi ali predmeta, povezana z in (npr. Marko in Peter gresta), za podtip take dvojine šteje tudi osebna zaimka za 1. in 2. os., saj midva pomeni jaz in še nekdo, vidva pa ti in še nekdo. Anaforična dvojina se uporablja pri besedah, ki se nanašajo na že omenjeno oz. splošno znano nominalno skupino v dvojini (Živela sta (sindet. dv.) bratec in sestrica. Nekoč sta šla (anaf. dv.) v gozd..., zagledal ju (anaf. dv.) je... itd.). V stari cerkveni slovanščini so bile v rabi vse omenjene vrste dvojine.
Zgodovini dvojine v ruščini je posvetil posebno študijo Iordanski (1960). Upoštevaje Beličevo razdelitev dvojine na različne tipe je ugotovil, da je v stari ruščini (oz. vzhodni slovanščini) najprej (še v predpisnem obdobju) začela razpadati prosta in sindetična dvojina, kasneje pa je podlegla še vezana in anaforična dvojina. Proces intenzivnega spreminjanja kategorije števila se da opazovati v spomenikih 13. in 14. st.
Razlog, zakaj prosta dvojina začne izgubljati dvojinski pomen in ponavadi dobi množinskega, je po Beličevem mnenju treba videti v rahlem pomenskem premiku teh samostalnikov. V pomenu dvojinskega samostalnika tipa stcsl. rçcë, oči, uši je poudarjena sestavljenost enote iz dveh delov. Vendar lahko sčasoma pride v ospredje pomen »del človekovega telesa« in tedaj postane dvojina nepomembna. Besedna zveza Petrovi roki oz. Petrove roke pomeni bolj ali manj eno in isto, saj je jasno, da ima vsak človek dve roki (Belič: 20 si.). Po takem pomenskem premiku se lahko začne prosta dvojina nadomeščati z množino.
Proces izginjanja proste dvojine lahko poteka na različne načine. Ena pot je, da so stare dvojinske oblike izpodrinjene od množinskih (prim. sle. ušesa me bolijo), druga pot pa je, da stare dvojinske oblike dobijo pomen množine (prim. rus. uši boljat). Če sta prej obstajali dvojinska in množinska oblika, po tem procesu dvojinska staro množinsko izpodrine (rus. dv. roga izpodrine množino rozi). V ruščini je pri nekaterih samostalnikih deloval prvi, pri drugih pa drugi način, medtem ko je v slovenščini prevladoval prvi način. Stare dvojinske oblike rucë, nozë, ki se uporabljajo v staroruskih spomenikih, in sicer tudi v odvisnih sklonih, so se v 13. st. začele intenzivno nadomeščati z množinskimi ruky, nogy (danes ru ki, nogi). Po mnenju Iordanskega so te oblike vplivale tudi na zvezo dwë rucë, kjer so se uveljavile oblike im. mn„ ki pa so kasneje doživele akcentne spremembe, tako da so danes dojete kot rod. ed., ki nastopa tudi v zvezi s tri, četyre (dve, tri, ëetyre ruki) (Iordanski: 42 si.).2
Stara dvojinska samostalnika oči, uši sta ostala v ruščini v taki obliki še danes, vendar imata množinski pomen in množinsko sklanjatev z /-jevskimi končnicami. Oči
"V vzhsl. csl. spomenikih so se dvojinske oblike teh samostalnikov, kot tudi dvojina nasploh, uporabljale veliko dlje, kodificirale sojo tudi csl. slovnice iz 16. in 17. st.
velja danes za cerkvenoslovanizem, saj ga je spodrinil sam. glaza, ki se je pojavil v 16. st. Oba samostalnika sta imela še v 14. in 15. st. dvojinske končnice v odvisnih sklonih, od 16. st. se začnejo pojavljati množinske končnice (ušei, očei, očehz). Najbolj trdoživa dvojinska oblika je orod. očima, to je edina oblika, ki jo je našel Unbegaun v dokumentih 16. st. Ob njej se pojavlja pridevnik v dvojinski in množin-ski obliki: dobrymi svoimi očima oz. predh očima našima (Unbegaun: 223), četudi ima ta samostalnik v 16. st. gotovo pomen množine in gre pri pridevnikovi dvojinski obliki gotovo za nekako samodejno ujemanje, ki je med samostalnikom in pridevniškim prilastkom najmočnejše.3
Stare dvojinske oblike sr. sp. z množinskim pomenom so tudi koleni, pleči, m. sp. pa boka, roga. Te so nekaj časa soobstajale z množinskimi oblikami rozi, boci, oboje so imele pomen množine (npr. roga okovany iz 16. st.), končno pa so dvojinske oblike izrinile množinske. Ta nova množina parnih predmetov na -a je v ruščini sovplivala na širjenje končnice -a v im. mn. sam. m. sp. (npr. berega, lesa, doma, večera itd., prim. Gorškova, Haburgaev: 209-10). Množinski pomen parnih samostalnikov tipa roga je sovplival tudi na zveze tipa dva brata, ki so tudi dobile pomen množine.
V sodobni slovenščini imamo za razliko od ruščine na mestu nekdanje proste dvojine vselej oblike, ki so po pomenu in obliki množinske: roke, noge, ušesa, kolena, rogovi, starši itd. Edini samostalnik z nekdanjo dvojinsko obliko, vendar seveda z množinskim pomenom je oči.4
Pretežno takšno stanje najdemo že v besedilih iz 16. st.: inufo je lesufu pred nuge metali (Dalm., Mt. XV.); Jo v nje tele/i bily dvojzhizhi (Dalm., Gen. XXV.); Njegovi Stari/hi Jo odguvorili (Dalm., Janez IX.); (gl. tudi zglede pri Beliču: 73-4). Edina oblika, ki je po obliki stara dvojina, je beseda oči, v besedilih protestantov rabljena v množini (ž. sp.): ozhy Jo Je odperle (Dalm., Mt. IX.). Zanimivo je, da je pri tej besedi tako kot v ruščini zelo trdoživ orod. dvojine, ki se pojavlja v besedilih 16. st. ob množini. Pridevnik se ob dvojinski obliki samostalnika včasih pojavlja v dvojini, včasih pa v množini, vendar gre v vseh primerih gotovo le še za oblikovni relikt: s'videzhimi ozhima (Dalm., Mt. XIII.); pred Boshjima ozhima (Dalm., G. Predg. VII.) (prim, tudi Ramovš: 77).5
Sklepati se da torej, daje tudi v slovenščini, kot v ruščini prosta dvojina začela med različnimi tipi dvojine najprej izginjati. Vendar je v slovenščini prevladovalo zgodnje
3Očima je še danes živo v nekaterih ukrajinskih in beloruskih narečjih (Iordanski: 49).
4Ob starši se sicer uporablja tudi starša, ob dvojčki pa dvojčka (prim. SSKJ). Tu na možno rabo dvojine najbrž vpliva dejstvo, da gre za dve osebi, predstava o dveh osebah pa je za dvojino v slovenščini pomembna. V zvezi s števnikom dva se pri takih samostalnikih uporablja dvojina, torej z dvema (obema) rokama, dve (obe) očesi itd. Prim, v besedilih 16. st. d vej roki; dvej okej (Dalm., Marko IX.) ali pa v zgodbi o Suzani, kjer se govori o dveh starcih: le ta dva StariJlia (Dalm., Ester, 207 si.). Morda je do podobne oblike kot rusko roga, boka, rukava prišlo tudi v slovenskih narečjih pri besedi rokava (Rigler 1985: 339).
V Dalmatinovi Bibliji najdemo v Visoki pesmi (II.) obliko očesa v zvezi Vinfke terte Jo ozheja dobile, torej podobno pomensko razlikovanje kot danes. V Brižinskih spomenikih najdemo orod. pred bosima ozima (Briž. sp. II. 27, 75, 86), pred Tu(o)ima osima (III. 55), za katere lahko domnevamo, da izražajo še dvojino (Belič: 76).
nadomeščanje dvojinskih oblik z množinskimi, medtem ko je v ruščini precej starih dvojinskih oblik dobilo pomen množine. Na ta način seje v slovenščini, kot kaže, zgodaj pretrgala zveza med prosto in vezano dvojino, tako daje bil tudi vpliv izgube proste dvojine na vezano dvojino najbrž manjši (prim, tudi Belič: 55 oz. 69).
Naslednji tip dvojine, ki je začel v ruščini zgodaj izginjati, je po ugotovitvah Iordanskega sindetična dvojina: i se vlezoša poslanii Svjatopolkonih Snovidh Izečevičb i Dbmitn> i počasta prostirati koven i prosterša jasta Vasilka (Nestorjeva kronika, Iordanski: 180). V njenem okviru zgodaj izgine im. os. zaimkov 1. in 2. os. Pri os. zaimkih je najprej nadomeščen z množinskim zaimkom im. zaimka za 2. os.: v>' uho nbsbnaja človeka esta (B. in GI., Iordanski: 17); vy vedaeta (Pismo na brezovem lubju, Janin, Zaliznjak: 66). Pri teh zgledih je zanimivo, da ima glagol obliko dvojine, osebni zaimek pa množine. To kaže (precej podobnih zgledov najdemo tudi v slovenskih besedilih 16. st.) na določeno samostojnost glagola pri izražanju osebe (predvsem 1. in 2.), oz. da pri izražanju osebe pri glagolu ni mogoče vedno govoriti zgolj o pre-slikavanju z osebnega zaimka na glagol (prim, tudi Gorškova, Haburgaev: 312). Večkrat pa množinskemu zaimku seveda sledi kar glagol v množini. Zgleda za im. dv.
2.	os. (domnevano va) Iordanski ni mogel najti, čeprav ga nekatere historične slovnice navajajo, včasih z vprašajem. Dalj časa se najde po spomenikih im. 1. os. dv. vê. Iordanski meni, daje treba to pripisati ujemanju os. zaimka in glagolske končnice: vè poslevë, vë esvë itd. Ta zveza pogosto nastopa v prepisih letopisov v 14. st., v 15. st. pa najdemo bodisi zaimek v množ. in glagol v dvojini bodisi obe obliki v množini (my poslevë, my vëdaenm). Im. os. zaimka 3. os. (ona rekosta) se po besedah Iordanskega ohranja po spomenikih dalj časa kot pri 1. in 2. os., tu gre seveda za anaforično dvojino, ki se je tako kot vezana dvojina (tipa tura mja dva metala) obdržala dalj časa. Iordanski omenja, da se je prav konstrukcija m. sp. z ujemanjem v končnici -a ohranila razmeroma dolgo (Iordanski: 200).
Kot kaže, v stari ruščini ni prišlo do analogične izenačitve končnic osebnih zaimkov in glagola vseh treh oseb v enem značilnem vokalu. Osebne glagolske končnice so bile: -vë, -ta, -ta ob osebnih zaimkih: vë oz. my, vy, ona, one.6 My in vy sta seveda pritegnila glagol v množino, to pa je spet moralo sovplivati tudi na dvojino v 3. os.
Zadnja stopnja pri izgubi dvojine v vzhodnoslovanskih jezikih je bila izguba vezane dvojine. Ta seje dogajala v času, ko so se začeli vzhodnoslovanski jeziki razvijati samostojno, pa tudi v sami ruščini razvoj po narečjih ni bil enak. Za osrednja ruska narečja velja, da se je v vezani konstrukciji najprej začela uporabljati množina pri a-jevskih sam. ž. sp. (Iordanski: 91 ). Tako se je začela uporabljati po števnikih 2,
3,	4 ista oblika, namreč im. mn., npr. 2, 3, 4 gory. Pri o-jevskih samostalnikih m. sp. pa je, nasprotno, stara dvojinska oblika dobila pomen množine in se nato začela uporabljati tudi ob števnikih 3 in 4 (dva, tri, četyre brata). O množinskem pomenu zveze samostalnika z 2 pričajo, npr., primeri iz oporok 14. st., kjer najdemo pridevnike v množini: dva kovša zoloty, moi dva žerebbu. Šele po daljšem razvoju in akcentskih spremembah je prišlo v delu narečij in v knjižni ruščini do današnjega stanja, v katerem so tako oblike ž. sp. kot oblike m. sp. ob 2, 3, 4 osmiSljene kot rod. ed.
ћОо1обет premiki v tej smeri so se zgodili sporadično in pozno v csl. besedilih, v csl. slovnicah 16. in 17. st. so bili kodificirani pod jsl. vplivom (gl. op. 8).
Iordanski omenja med možnimi vzroki za to, da je prišlo do izgube dvojine pri a-jevskih sam. ž. sp. prej kot pri o-jevskih m. sp., križanja in analogije med trdimi in mehkimi končnicami dvojine in množine (-ë in -i proti -y in -ë) (Iordanski: 83).
Zanimivo paralelo z izgubljanjem dvojinskih zaimkov v 1. in 2. os. v staroruskih spomenikih vidimo v slovenskih besedilih 16. st. Tu sploh ne najdemo več starega imenovalnika dvojinskega zaimka za ti dve osebi, ampak namesto njega nastopata množinska zaimka mi in vi. Tudi tu ob teh dveh zaimkih lahko nastopa glagol bodisi v dvojini bodisi v množini: my hozheva... vy nevejta (Dalm., Marko X.); my ieimo (o Adamu in Evi, Trubar, Neweklowsky: 3); prim, tudi zglede pri Tesnièru (266) in Beliču (81). Zdi se, daje glagolska dvojina v 3. os. bolje ohranjena kot v 1. in 2. os., in sicer bodisi da je v subjektu vezana zveza tipa dva brata bodisi zveza dveh samostalnikov tipa Adam in Eva bodisi da se nanaša anaforično na že omenjen dvojinski subjekt, pri čemer ni nujno, da je osebni zaimek {ona) uporabljen: ... inu kadar sta sposnala de sta naga, sta . ..splella ...sta sturilla (Trub. Kat. 1550, Neweklowsky: 3).
V zgodbi o Adamu in Evi, npr., v Trubarjevem Katekizmu 1550 in v Dalmatinovi Bibliji 1584, je takrat, ko se o Adamu in Evi pripoveduje v 3. os., pretežno uporabljena dvojina, v 1. in 2. os., ko Adam in Eva govorita o sebi ali sta nagovorjena, pa množina (my ieimo, my lohki ne umeryemo; my ...iemo; Vy neumerjete.). V besedilih 16. st. so primeri kršitve glagolske dvojine tudi v 3. os., in sicer v vseh treh tipih: vezani, sindetični in anaforični (Tesnière: 406; Belič: 88; Derganc 1988: 244),7 vendar prevladujejo dvojinske konstrukcije.
Opaziti je mogoče razliko med stavki, kjer je subjekt m. sp., in tistimi, v katerih je ž. sp. Stavki, kjer je subjekt ž. sp., so odprtejši za pluralizacijo, npr.: V ti isti (namreč hiši) So bile dve j dejkli (Trubarjevo pismo, Rupel: 125; prim, tudi Tesnière: 420). Poleg tega pa se ti stavki razlikujejo po končnicah osebnih glagolskih oblik: oblike za m. sp. imajo v vseh treh osebah končnico -a, za ž. sp. pa -e. Prim, pripoved o dveh Lotovih hčerah:... daj ve naju Ozhetu Vina pyti, inu leshive per njemu, de od naju Ozheta Seme ohranive. Taku Jte one...dale Vina pyti...my zheve njemu.. .pyti dati...de..Jeme ohranive. Taku /te one...dale pyti...Taku /te obadvej Lotove Hzhere ...pozhele (Dalm., Gen. XIX.). Lep zgled za razliko med ž. in m. sp. pri glagolski končnici imamo v zgodbi o Suzani (Dalm., Ester, 207), kjer nastopata dve dekli in dva starca : Inu te Dekle /te /turile.. ./te Vert saklenile.. ./te vunkaj/hle... inu teh Mosh ne/te one vidile: Sakaj ona Jta /e bila /krila. Kadar /te vshe te Dekle bile vunkaj o d/hle, /ta ta dva Stari/ha naprej pr i/hla.
Očitno je tudi v slovenščini še pred 16. st. im. os. zaimkov za 1. in 2. os. dvojine izginil in bil nadomeščen z množino, kar je ponujalo možnost za uporabo glagolske množine in popolno pluralizacijo takih stavkov. Jezik besedil 16. st. pa kaže tudi na izenačitev dvojinskih glagolskih končnic v vseh treh osebah: -a za m. in -e za ž. sp.
7Še nekaj zgledov za kršitev glagolske dvojine v 3. os. iz Dalmatinove Biblije: Taku /o tudi sdaj v'Novim Te/tamentu le dva Sacramenta, od GOSPVDA Boga gori po/taulena (Gm.predg., XII.) — ta dva Jhtuka od S. Kar/ta inu S. Obhayla sapopadeo v/ebi (Gm. Predg., XVIII.) — Nebu inu Semla prejdeo (Marko XIII.).
Tako stanje najdemo predpisano v Bohoričevi slovnici.8 Ločevanje dvojinskih glagolskih končnic po spolu danes obstaja v nekaterih narečjih, ni ga pa v knjižnem jeziku, kjer se uporablja za oba spola končnica -a (prim, tudi Tesnière: 409 si.). Zdi se, da je ključni pojav za ohranitev dela dvojinskih konstrukcij v slovenščini pojav novega imenovalnika dvojinskih osebnih zaimkov, kije nastal iz besedne zveze mi dva, vi dva. Take oblike srečamo tako v besedilih 16. st. kot tudi v Bohoričevi slovnici, uporabljane kot fakultativne variante ob mi, vi. Množinskima zaimkoma dodan element dvojinskosti je nekako potegnil množinska zaimka nazaj v dvojinsko paradigmo tako pomensko kot oblikovno, saj taki obliki sledi glagol v dvojini. V Trubarjevi Eni dolgi predguvori je, npr., v zgodbi o Adamu in Evi (22. pogl.) ob teh oblikah uporabljena dvojina: Vidna nemata lei/ti; Midua leiua; vidua nekar ne vmerieta. Tako nastane ob možnosti za pluralizacijo pronominalno-verbalne zveze za 1. in 2. os. tudi možnost za dvojinsko paradigmo m. sp., v kateri se v končnici — a ujemajo osebni zaimki in glagoli vseh treh oseb (kar sicer ni značilno niti za zaimke niti za glagole), z njimi se ujemajo tudi ostale besedne vrste: števnik dva, samostalniki, pridevniki, deležniki, pridevniški zaimki:
midva greva, sva šla, sva vesela vidva gresta sta šla, sta vesela
ta dva mlada brata (ona) gresta, sta šla, sta vesela itd.
Dvojinske oblike in zveze tega tipa sodijo med najtrdnejše in najbolj razširjene na slovenskem ozemlju, zaradi tega Tesnière piše, da je značaj dvojine v slovenščini pronominalno-verbalne narave (317,421-3), čeprav je v starejših obdobjih kazalo, kot da bo glagolska dvojina hitro izginila (405-8). Zdi se, kot da se je proces izginjanja dvojine v slovenščini začel in napredoval podobno kot v drugih slovanskih jezikih, vendar seje na neki točki ustavil in se celo obrnil tako, da so se zgoraj omenjene dvojinske zveze utrdile in izpodrinile že pojavljajoče se množinske. Belič sicer meni, daje pronominalno-verbalna dvojina le en del dvojine, nič bolj pomemben kot nominalna dvojina; le obe skupaj uravnoteženo predstavljata dvojino. Vendar ne mislijo vsi jezikoslovci tako: Stolz, npr., meni, daje pronomen za dvojino ključnega pomena, še starejše je o tem vprašanju podobno mnenje Humboldta (400). Vsekakor se zdi, daje bila za ohranitev zgoraj navedenih oblik in zvez ključnega pomena pritegnitev osebnih zaimkov 1. in 2. os. nazaj v dvojinsko paradigmo in vzpostavitev paradigme z značilno končnico -a (na pomen končnice -a opozarjata tudi Belič: 80 in Jakopin: 100). Manj jasna razmerja med refleksi nekdanjih a-jevskih dualnih končnic -ë in -i na eni strani ter pluralnim -e na drugi so najbrž (podobno kot to za ruščino domneva Iordanski) pripomogla k večji odprtosti do pluralizacije v stavkih, kjer je osebek ž. sp. S tem v zvezi je zanimivo mnenje Toporišiča (1984: 16), da je oblika deležnika na -e, ki se
"Podobno ločevanje dvojinskih glagolov po spolu ima v svoji slovnici Smotricki, ki ga je, kot kaže, posnel po južnoslovanskih csl. slovničarjih in besedilih. Isačenkova (1977: 115) domneva, daje to posnel po Bohoričevi slovnici, je manj verjetna (prim. Dcrganc 1986). Mareš (206) meni, da težnja po ločevanju glagola v dvojini po spolu (ki ga pozna tudi luž. srbščina) izvira iz kongruenčnega značaja 3. os. V lužiški srbščini se to ločevanje ni razširilo na I. os.
uporablja v pogovorni slovenščini za ž. sp. (sva hodile proti knjižno sva hodili) dvojinska. Tu sovpadata dvojinska in množinska oblika (smo hodile). Tako stanje srečamo tudi v besedilih 16. st. Vendar po mnenju Tesnièra fonetični razlogi pri pluralizaciji niso poglavitni (Tesnière: 111 si). Razlogi zanjo so splošne narave, manj jasna končniška razmerja le niso vplivala zaviralno. Pogostejša pluralizacija dvojine ž. sp. v različnih stopnjah je značilna tako za starejša besedila kot za sodobno stanje (prim. Tesnière: 88, 419 si., Jakopin 1966).
Belič je v svoji študiji poudarjal pomen sindetične dvojine za ohranitev dvojine v slovenščini. Ta naj bi bila glavna opora dvojine in naj bi že pred 16. st. preprečila njeno nadaljnje izginjanje, ki seje začelo tako kot v drugih slovanskih jezikih z izgubo proste dvojine. Belič meni, daje tedaj, koje izguba proste dvojine v slovenščini začela vplivati na to, da je tudi zveza z dva brata začela dobivati množinski pomen, zveza Peter in Marko govorita, ki s tem procesom ni bila prizadeta, preko midva govoriva in vidva govorita pritegnila v ta krog dva brata govorita, in tako rešila zvezo dva brata. Ta Beličeva domneva je pravzaprav težko dokazljiva iz gradiva. Besedila 16. st., kot že omenjeno, kažejo le na šibkost dvojine v 1. in 2. os. ter hkrati na proces vračanja teh dveh oseb v dvojinsko paradigmo. Tudi ni mogoče zaslediti več kršitev v vezani dvojini kot v sindetični, sicer pa Belič meni, da so se ti procesi dogodili še pred 16. st. Pomen sindetične dvojine je morda v tem, da ni začela zgodaj izginjati, kot je to za ruščino ugotovil Iordanski. Morda je Belič mislil tudi na tisto pomensko predstavo, ki druži zveze dveh oseb tako v osebnih zaimkih 1. in 2. os. kot v zvezi P. + M. (prim. Belič: 80).
O nastanku zaimkov midva,vidva je najenostavnejša in najverjetnejša domneva, da sta nastala neposredno iz mi+dva (Belič: 77 si.; Ramovš: 85; Rigler 1985: 344; drugače in malo verjetno Tesnière: 266 si.). Zgradba novih dvojinskih zaimkov midva, vidva sicer ni nenavadna: Stolz meni, da je aglutinacija števnika dva morfosemantično in jezikovnozgodovinsko nadvse transparenten proces, ki se ga da opazovati v več jezikih, podobna konstrukcija obstaja v litovščini (Stolz 1988:479). Zgradba teh dveh zaimkov je v prid njunemu ohranjanju, saj sta daljša od množinskih osebnih zaimkov, sestavljena iz mn.+dva, kar se ujema s tem, daje dvojina markirana nasproti množini (podobno ima v lužiški srbščini veliko dvojinskih oblik en segment več kot množinske in kažejo zgradbo pl+ -j, ki se dojema kot značilna dvojinska končnica, Mareš: 206-7; Stolz: 481). Zdi se torej, da je vzpostavitev z jasno končnico označene prono-minalno-verbalne paradigme (za m. sp.), ki se v končnici ujema tudi z vsemi drugimi nominalnimi besednimi vrstami, pomembno dejstvo, ki je sodelovalo pri ustavitvi procesa propadanja dvojine v velikem (a ne vsem) delu slovenskih narečij.''
Naj strnem: ob opazovanju nekaterih sprememb v dvojinskih konstrukcijah v ruščini in slovenščini se pokaže, da je dvojina začela v obeh jezikih šibeti. Najprej je začela izginjati prosta dvojina, pri čemer je v slovenščini prosta dvojina bila večinoma radikalno izpodrinjena od množinskih oblik, medtem koje v ruščini ostalo nekaj starih dvojinskih oblik, ki so dobile pomen množine. V obeh jezikih so zgodaj začele izginjati tudi oblike im. 1. in 2. os. zaimkov. V ruščini je hkrati začela izginjati tudi sindetična
4Tudi v lužiSki srbščini so tako osebni zaimki kot glagolske osebne oblike v dvojini označene s posebno končnico -j, prim, tudi Lötsch 1965.
dvojina v 3. os., medtem ko se za slovenščino tega ne bi dalo trditi. V ruščini nato proces napreduje in zajame tudi vezano (tu najprej pri ž. sp.) in anaforično dvojino. Izguba dvojine ni minila brez precej globokih sledov v morfosintaktičnem sistemu ruščine. Poleg že omenjenih oblikovnih sledi Gorškova in Haburgaev (163) opozarjata, da je zaradi izgube dvojine prišlo do rahljanja vezi med paradigmami ednine in množine, nova skladenjska zveza 2, 3, 4 brata pa je tudi pripomogla k temu, da je števnik v ruščini sintaktično bolj samosvoja besedna vrsta kot v slovenščini (Suprun: 198 si.), kjer se 2, 3, 4 obnašajo podobno kot pridevniki.
V slovenščini je, kot se zdi, izginjanje dvojine sicer tudi napredovalo (ponekod do konca, Tesnièrova študija kaže različne stopnje, ki jih je ta proces dosegel po narečjih), vendar se je na večini ozemlja proces v nekem trenutku ustavil in se celo obrnil tako, da se je dvojina uveljavila tam, kjer kaže v starejših besedilih že znake šibkosti (Tesnière: 406). Zdi se, daje mogoče že v besedilih 16. st. odkriti pomemben dejavnik, ki je pripomogel k temu preokretu: to je pritegnitev že množinskega im. osebnih zaimkov za 1. in 2. os. nazaj v dvojino z zvezami tipa mi dva, vi dva. S tem je bilo omogočeno (po predhodni izenačitvi končnic osebnih glagolskih oblik) zaznamovanje vseh ujemajočih se dvojinskih oblik m. sp. s končnico -a (ki veljajo za m. sp. ali za zvezo dveh oseb, ene m. in ene ž. sp.). To dejstvo je verjetno sovplivalo pri ohranitvi nekaterih dvojinskih konstrukcij v slovenščini, vendar, kot poudarja Belič, dvojina v slovenščini nima več takega značaja, kot se domneva za praslovanščino. Ni več proste dvojine, izginile so tudi mnoge dvojinske oblike odvisnih samostalniških in pridevniških sklonov (manj pa osebnih zaimkov, predvsem za 1. in 2. os.), šibi dvojina za ž. sp. Danes je dvojina postala zlasti pomembno sredstvo za označevanje dveh oseb v konstrukcijah tipa midva greva, vidva gresta, Janko in Metka /dva hiatal onadva gresta itd. (prim, tudi Lencek 1982).
Literatura
A. Belič, 1932: O dvojini u slovenskim jezicima. Beograd.
A. Bohorič, 1584: Arcticae horulae succisivae. Ljubljana: Mladinska knjiga & R. Trofenik, 1970 (Monumenta litterarum Slovenicarum 7).
Brižinski spomeniki. Izdala SAZU. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1992 (Monumenta slove-nica III).
J. Dalmatin, 1584: Biblia. München: R. Trofenik & Mladinska knjiga, 1968 (Geschichte, Kultur und Geistesleben der Slowenen III).
A. Derganc, 1986: O morebitnem vplivu Bohoričeve slovnice na cerkvenoslovansko slovnico Meletija Smotrickega. 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti, in kulturi. Ljubljana (Obdobja 6). 319-27.
--1988: On the History of Dual in Slovene and Russian. Wiener statistischer Almanach, 22.
237-247.
K. V. Gorškova,G. A. Haburgaev, 1981 : Istoričeskajagrammatika russkogojazyka. Moskva.
W. Humboldt: Über den Dualis. Abhandlungen der historisch-philologischen Klasse der königlichen Akademie der Wissenschaften in Berlin aus dem Jahre 1827. Berlin, 1830. V članku je citiran ruski prevod: V. Gumbol'dt, Jazy k ifilosofija kul'tury, Moskva, 1985.
A. M. Iordanski, 1960: Istorija dvojstvennogo čisla v russkom jazyke. Vladimir.
A. V. Isačenko, 1977: Vlijanie slovenskogo jazyka na razrabotku istorii russkogo jazyka v 16 i 17 vekah. Nahtigalov zbornik: Ob stoletnici rojstva. Ljubljana. 109-19.
F.	Jakopin, 1966: Slovenska dvojina in jezikovne plasti. Jezik in slovstvo IV. 98-104. V. L. Janin, A. A. Zaliznjak, 1986: Novgorodskie gramoty na hereste. Moskva.
R. Lencek, 1982: On Poetic Functions of the Grammatical Category of Dual. South Slavic and
Balcan Linguistics. Amsterdam. 193-214. R. Lötsch, 1965: Die spezifischen Neuerungen der sorbischen Dualflexion. Bautzen-Budyšin. V. Mareš, 1977: Dual slovinského a lužickosrbskeho slovesa, Nahtigalov zbornik: Ob stoletnici
rojstva. Ljubljana. 201-215. V. Nartnik: K obravnavi dvojine v povojnih slovenskih slovnicah. Ljubljana, 1988 (Obdobja 8). 375-85.
G.	Neweklowsky, 1984: Trubarjev katekizem 1550. Ljubljana. F. Ramovš, 1952: Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana.
J. Rigler, 1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana.
--1985: Ramovševa morfologija slovenskega jezika. SR XXXIII. 335-349.
M. Rupel, 1934: Slovenski protestantski pisci. Ljubljana.
T. Stolz, 1988: Markierheitshierarchie und Merkmalhaftigkeit in Numerussystemen: über den Dual. Z. Phon. Sprachwiss. Kommunik. forsch. (ZPSK) XLI/4. 476-87.
A.	E. Suprun, 1969: Slavjanskie čislitel'nye. Minsk.
L. Tesnière, 1925 a: Les formes du duel en slovène. Pariz.
-- 1925 b: Atlas linguistique pour servir à l'étude du duel en slovène. Pariz.
J. Toporišič, 1984: Slovenska slovnica. Ljubljana.
P. Trubar: Ena dolga predguvor k novemu testamentu. Reprint: Ljubljana: CZ, 1986.
B.	Unbegaun, 1935: La langue russe au XVIe siècle (1500-1550). I: La flexion des noms. Pariz.
RE3K)ME
Ичучение некотормх ичменениН в конструкциих двоИственного числа в русском и словенском ичмках покачмвает, что двоИствевное число в обоих ичмках вачало отмиратБ. Сначала исчечло свободное двоИственное число, причем в словенском ичмке свободное двоНственное число в бол1>шинстве случаев бмло радикалБНО внтеснено формами множественного числа, между тем как в русском ичмке сохранилосђ несколђко стармх двоНственнмх форм, получившнх чначевие множественного числа. В обоих ичмках раво стали исчечатБ и формм им.п. длн 1 и 2 лиц личних местоимениИ. В русском нчмке одновременво стало утрачиватвсн и синдетическое двоиственвое число дли 3 л., чего нелђчи скачатђ o словенском измке. В русском ичмке зтот процесс продвигаетси вперед, чахватмван и формн свичанного (начиваи с форм ж.р.) и авафорического двоИственного числа. Утрата двоИственного числа ве прошла беч доволбво глубоких следов в морфосивтаксическоИ системе русского ичмка. Кроме морфологических следов (вапример формм мв.ч. рога, бока, сочетание два, три, четшре брата) исчечновенне двоПственного числа повлекло за собоИ и ослабевавие свнчеИ между парадигмами ед. и мн. ч., a новое синтаксическое сочетание два, три, четире брата способствовало тому, что сеПчас ими числителвное нвлиетси в русском лзмке более самостонтелвноН частђК) речи, чем в словенском нчмке, в котором числителввие dva, tri, štiri ведут себн как нмева прилагателћнме.
Похоже, что в словенском ичмке отмирание двоНствевного числа тоже прогрессирует (кое-где оно доведено до конца; труд Тен1>ера свидетелБСГвует o рачвмх уроввих зтого процесса в дналектах), однако на боЛБшеИ части территории процесс в определенв!)|И момевт ik-тановилсн и даже повервулси вспитб, так что двоИственное число ввовв
утвердилосђ там, где в более ранних текстах уже пролвлллжљ признаки его вепоследователБного употреблении. Очевидно уже в текстах XVI в. можно вмивитђ важнми фактор, способствовавшии зтому повороту: зто возврашение личнмх место-имении 1 и 2 л. множественного числа в категорик) двоиственного числа благодарл сочетанилм типа mi dva. vi dva. Таким образом стало возможнмм (после предвари-телђного унифицированин окончании личнмх форм глагола) обозначение всех сочетакицихсн форм двоиственного числа м.р. помоиш>КЈ окончании -а (относишихси к лицам мужского пола или к двум лицам, одно из котормх мужского, a другое женского пола). Зтот факт веролтно оказал влииние на сохранение некотормх конструкции двоиственного числа в словенском нзмке, хотн в словенском нзмке оно уже не имеет такого значенил, какое, по-видимому, имело в праславинском измке. He сушествует более свободное двоНственвое число, исчезли также многие формн двоАственного числа косвеннмх падежеи имен сушествителђвмх и имен прилагателђнмх (в меншиеи степени личнмх местоимении, особенно длн 1 и 2 л.), непоследователђно употреблнетсн двоИственное число длн ж. рода. В настоншее времн двоиственное число имеет болђшое значение как средство дли обозначенин двух лиц в конструкциих типа midva greva, vidva gresta, Janko in Metka / dva brata / onadva gresta и т. д.