Utrinki. i. Drevi človeka slep nagon, da kaplja je valu samo, drevi nemirno slepa str&st, ki v ocean neznan potuje. kot stvar edina bil bi on, Med kaplje kaplja se tišči, vesoljni svet njegova last. drže jo meje z vseh strani, t Razuma lučka mu zato v nagonu brez meja in cest • temo neskončno razsvetljuje, pravilno kaže mejevest! ' ; 2. 3. Kadar usta molče, Sedel sem na stol visok, jabka zlata zore; sedel sem na stol molčanja. jezik brez gospodarja Brez moči okolo nog v blato zlato pretvarja. zdaj se pena mi zaganja. 4. Obrača vedno se kolo živtjenja kdor se pri tleh nocoj boječe stiska; in pot navzgor, navzdol se vedno menja. morda pred sodbo stal že jutri boš, Morda na konju jutri že zavriska, ki z njo si sodil sam, včerajšnji mož! 5. 6. Zaman srce nestrpno gine, Naj ne čudi se, kdor osla s cvetjem pita, ni človek času gospodat. če s kopitom trma vrača mu srdita. Kot blisek želja brzo širte, Da jo ponižuješ, misli stvar uhata, po polževo sledi ji stvar. vajena samo plevela in osata! 7. ¦ Zaril se je res prvi ne vidi na dnu korenin, v podzemlje čuvstva, podzavesti, ki srkajo moč iz višin, in zdaj tekmuje s črvi, ne vidi nad sabo morja kdo več ostankov more snesti. lepote, svobode, duha. Zdaj pogled ne vidi njegov Ne vidi, da pesmi čiste, globoke v globini kiperija sokov, lijo le iz solnca misli visoke. \ Sava Radič-Mirt 213