Ufltellskl pravnlk. —§ Ali so občine dolžne dajati kurivo veemu učiteljstvu? O tem vprašanju, ki živo interesira vse naše podeželske občine in učiteljstvo, je razsodilo upravno sodišče za Slovenijo v Celju na tožbo občine Šmartno ob Paki dne 17. ju* nija t. 1. v prilog učiteljstvu, da so namrec občine na deželi dolžne dajati kunvo ne le upravitelju in šolskemu slugi, ako stanujeta v šolskem poslopju, marveč vsemu učitelj* stvu Z ozirom na načelno važnost te raz= sodbe priobčujemo v nastopnem doslovno razloge, s katerimi je upravno sodišče svojo razsodbo utemeljilo: Razlogi razsodbe: Župan občine Šmartno ob Paki kot pred* sednik krajevnega šolskega odbora je obvestil upraviteljstvo šole v Šmartnem ob Paki, da se bo dajanjc kuriva, odnosno izplačeva-nje prispevkov za kurivo učiteljstva ukinilo, že izplačani prispevki pa da se bodo odtegnili pri izplačilu stanarine, ker krajevni šolski odbor ni pravilno tolmačil § 84. zakona o narodnih šolah. Sreski načelnik v Gornjem gradu je z odlokom z dne 7 januarja 1931., P. br. 916/1 ta ukrep razveljavil, ker so v smislu odloka ministrstva prosvete O. N. br. 74.504 od 20. oktobra 1930. šolske občine dolžne dajati kurivo učiteljstvu od 1. februarja 1930. dalje, ker so bili krajevni šolski odbori z okrožnico kr. banske uprave IV. S. No. 1038/2 od 19. septembra 1930 izrecno opozorjeni na to, da stavijo v svoje proračune v to svrho pri>merne.zneske. Proti temu odloku se je županstvo Smart* no ob Paki pritožilo na kr. bansko upravo, ki pa z odločbo z dne 31. januarja 1931. IV. No. 1240/1 pritožbi ni ugodila ter odrcdila, da se dodeli učiteljstvu na šoli v Šmartnem ob Paki kurivo po odloku ministrstva prosvete z dne 20. oktobra 1930. O. N. br. 74.504, to je za čas od 1. aprila 1930 dalje. Zoper to odločbo, ki je bila odpravljena dne 12. februarja 1931., je županstvo občine Šmartno ob Paki dne 14. marca 1931., torej v odprtem roku vložilo tožbo na upravno sodišče. V tožbi navaja, da odločba kr. banske uprave ni v zakonu osnovana, kajti 1. § 23. zak. o narodnih šolah, ki taksativno našteva vse dolžnosti šolske občine, določa glede dobave kuriva le, da mora šolska občina dajati kurivo za šolo ter za upravitelja in za šolskega slugo, ako stanujeta v šolskem poslopju, ne pa tudi za ostalo uči* teljstvo; 2. če bi, kar pa tožiteljica zanika, § S4. navedenega zakona naložil šolski občini dolž* nost do dobave kuriva za učiteljstvo, ki ne stanuje v šoli, toženo oblastvo zaradi nedo= stajanja potrebne zakonitc pooblastitve ni bilo upravičeno določiti izmero kuriva, ki bi ga imela šolska občina učiteljstvu dobaviti. Pri presoji tožnih točk je upravno sodi= šče nastopno poudarjalo: Po § 22. zakona o narodnih šolah mora upravna občina dati potrebno zemljiščc za učiteljska sttoovanja, šolska občina pa mora po § 23 tega zakona sezidati in vzdrževati šolska poslopja, v katerih morajo biti tudi stanovanja za učitelje in za sluge ter dajati kurivo za šolo, upravitelja in slugo če stanujeta v šolskem poslopju. Po § 29. odstavek 1. mora imeti vsaka šola poleg upravitelje= vega stanovanja toliko predpisanih sta= novanj za učitelje, kolikor je posebnih od* delkov, kakor tudi stanovanje za enega slugo, a po 2. odstavku tega §-a sme v mestih in trgih dajati občina namesto stanovanja stanarino. Po predpisih § 84. zakona o narodnih šolah imajo vsi državni učitelji narodnih šol pravico do stanovanja, odnosno do stanarine po §§ 23. in 29. tega zakona in na kmetih tudi do kuriva (»pravo na stan, odnosno stanarinu po § 23, i § 29. ovog zakona, kao i na ogrev po selima«) Kjer na kmetih (u selima) šola še nima stanovanj za učitelje. mora po § 173. odst. 2. občina plačevati kot stanarino vsakemu učitelju po 150 Din na mesec. Stanarina po §§ 29. in 84. tega zakona gre v smislu § 174. učiteljem od 1. aprila 1930. in so jo morale občinske uprave takoj po razglasitvi zakona o narodnih šolah postaviti v ustrezne občinske proračune Ni dvoma, da zakon v toliko, v kolikor ureja vprašanje finančnih obremenitev za narodne šole, tako glede obsega teh bremen kakor tudi glede neposrednega obvezanca, ni zadostno jasen ter da se poedini predpisi zaradi nepopolnosti ne ujemajo v zadostni meri med scboj. Kar se tiče vprašanja, koinu se mora dajati kurivo, se je treba ozirati na predpise § 23., točka 3., in na predpise § 84. zakona o narodnih šolah. Upravitelju in šol= skemu slugi, ako stanujeta v šolskem poslop* ju, pripada brez razločka, gre li za šolo na kmetih (»u selima«) ali za šolo v mestu in trgu (»u varošima i varošicam«), kurivo. Gle= de šol na kmetih (»u selima«) pa je določeno, da pripada vsem državnim učiteljem brez razločka, gre li za upravitelja šole ali za učitelja in stanuje li upravitelj ali učitelj v šoli ali ne, pravica do kuriva. Ne pripada torej kurivo a) ne upravitelju ne slugi v mestih in trgih, ako ne stanujeta v šolskem poslopju, dalje b) ne učitelju v mestih in trgih in kon= čno c) ne slugi na kmetih, ako ne stanuje v šolskem poslopju. Predpisi § 23. in § 84. si torej nc nasprotujejo, marveč se le spopolnjujejo, dasi bi bilo gotovo želeti, da bi bo= disi § 23. (dolžnosti šolske občine), bodisi § 22 "(dolžnosti upravne občine) in ne le § 84. uredil vprašanje dajanja kuriva učiteljem na kmetih. Prvi odstavek v § 84. se sicer res skli* cuje na §§ 23. in 29., vendar velja to sklice* vanje na ta paragrafa le za dajanje stanovanja, odnosno stanarine, ne pa za dajanje kuri* va. Iz besednega reda predmetnega predpisa (»pravo na stan, odnosno stanarinu po § 23. i § 29. ovog zakona, kao i na ogrev po seli= ma«) sledi, da se besede »po § 23. i § 29. ovog zakona« nanašajo le na pravico do stanova* nja in do stanarine, ne pa na pravico do kuriva. Ne le § 29, nego tudi § 23., točka 1., predpiše šolskim občinam, da skrbe za učiteljska stanovanja, zaradi česar ni nujne po= trebe, da bi se navzlic drugačnemu besednemu redu tudi predpis § 84 o dajanju kuriva nanašal le na one slučaje, ki jih omenja § 23., točka 3., zakona o narodnih šolah. Dalje je treba upoštevati, da se predpis § 84. o pravici vseh državnih učiteljev narodnih šol na kme* tih do kuriva že zavoljo tega ne more nana* šati zgolj na slučaje § 23., točke 3., ker ta točka gotovo ni imela v mislih le upravitelja in šolskega slugo na kmetih. Veljata pač v polnem obsegu oba predpisa o kurivu, tako § 84. kakor § 23., točka 3., brez omejitve. Upravno sodišče je vsled tega naziranja, da je § 84. zakona o narodnih šolah samostalno brez zveze s tretjo točko v § 23. uredil vprašanje dajanja kuriva, dasi javnopravna edi« nica, ki ima dajati kurivo, ni zadostno točno označena in se da šele z logičnim tolmačenjem v duhu zakona z analogno uporabo §§ 23., 25. in 29. in zlasti § 127., točka 17., sklepati, da je šolska občina in posredno upravna občina dolžna skrbeti za omenjeno fcurivo. 2. Gotovo predpis o pravici do kuriva ni zadostno točen za neposredno uporabo, ker ne določa količine kuriva, ki je potrebno za dovoljno ogrevanje stanovanja in za kuho onim, ki imajo lastno gospodinjstvo ali si sami kuhajo. Količina v ta namen potrebnega kuriva je v različnih delih naše obsežne in razne klimatične pasove obsegajoče države različna. Zakon o narodnih šolah je ministrstvo prosvete tudi pooblastil, da izda obči pravilnik za uporabljanje tega zakona, ki je takoj po razglasitvi v »Službenih Novinah« stopil v veljavo. Tak zakoniti predpis, ki namenoma ne uredi do vseh podrobnosti kakšen pravni odnošaj in prepusti določitev po* drobnosti upravni oblasti, je pač predpis o količini kuriva. V kolikor minister prosvete ni z zgoraj navedenim občim pravilnikom spopolnil ta predpis, je smela pač kr. banska uprava izdati podrejenim šolskim oblastvom službena navodila, kakšno količino kuriva je treba odmeriti državnim učiteljem na kmetih. Tako navodilo po svojem bistvu ni ničesar drugega kakor opozorilo, pod kakšnimi po* goji bodo sreski načelnik ali banovinski šol* ski odbor (kr. banska uprava) po § 25. zakona o narodnih šolah odobrili proračun šolske občine in reševali pritožbe glede proračuna, v kolikor se proračun nanaša na dajanje ku= riva. S takimi opozorili in navodili se pa ne morejo kršiti pravice upravnih občin. Šele potem bi upravna občina mogla v rednem in* stančnem teku uveljavljati svoje pomisleke zoper to ureditev količine kuriva za učiteljstvo, če bi kraljevska banska uprava, odnosno sresko načelstvo v konkretnem primeru od* redila količino kuriva. V danem primeru pa sresko načelstvo v odloku od 7 januarja 1931. P. br. 916/1 o tem vprašanju sploh ni odločilo, nego je bil predmet tekočega upravnega postopka le vprašanje, ali gre vsem učiteljem osnovne šole v Šmartnem poleg stana* rine tudi pravica do kuriva a!i ne. Le o tem je tudi odločila kr banska uprava na pritož= bo prizadete občine, ne pa o količini kuriva. Le mimogrede v razlogih svoje odločbe je kr. banska uprava omenila, da je tudi v svojem razpisu na vsa sreska in mestna načel* stva in na vse krajevne šolske odbore od 5. januarja 1931. IV. No. 12.624 glede začas= ne določitve največje uporabne količine ku* riva za vse šolske upravitelje in učitelje za= stopala stališče. da ni le šolskim upraviteljem, ki stanujejo v šolskem poslopju, dajati kurivo. Tožiteljica torej ni upravičena, da nepo« sredno osporava določitev količine neobhod= no potrebnega kuriva po kr. banski upravi. Neosnovana pa je druga tožna točka tudi v toliko, v kolikor trdi, da se § 84. glede daja* nja kuriva zacasno še ne da izvrševati, ker se količina kuriva še ni na zakonit način določila. Iz gorenjih izvajanj je razvidno, da je mogoče § 84. izvrševati tudi brez izvršilne uredbe ministrstva prosvete. Iz navedenih razlogov je upravno sodišče moralo tožbo zavrniti zaradi neosnova= nosti.