Saša Ličin: Tepežkanje v nebesih Že moj oče mi je pravil, kako se je kot otrok vsako leto veselil dneva, ko se je smel z ostalimi fantini poditi po mestnih ulicah s šibo v roki. »Tepežkanje! Tepežkanje!« so kričali in niti strogi mestni stražniki se niso spotikali ob starodavni navadi. Pa sem slišal oni dan od Lojzeta iz dežele titikaške tole, ki bo menda tudi resnična. Učitelj Janez Kostnjak je že šesti mesec prekladal svoje zgarano telo s postelje na stol in zopet nazaj ter čakal potrpežljivo na dekret, ki bi mu naj prinesel pokojnino. Vse čakanje pa je bilo zaman. Učitelj Janez Kostnjak je sklenil, da se bo brez slovesa od žene in otrok prav na tiho in hitro ločil od tega sveta. Pa mu je Gospod videl v dno duše, pretehtal vsa njegova dela zadnjih pet in trideset let in se odločil, da ga raje sam pokliče k sebi, pa četudi bi bilo to brez dekreta. Z<jodilo se je čisto preprosto. Dan pred tepežkanjem ga je zadela kap, da revež niti na mrtvaški postelji ni vedel, v katen rangni stopnji bo pokopan. Ob odprtem grobu so se poslavljali tovariši in mladina, njegova mehka duša pa sc jc dvigala proti sinjim višavam v skrbeh, kako bo prišla skozi nebeška vrata brez penzijskega dekreta. Pa se je zgodilo kot vedno, kadar ima človek za kako stvar preveč skrbi. Pred nebeškim vhodom je še dvomil, ali bi sploh potrkal ali bi se vrnil po dekret, ko so se na stežaj odprla vrata kar sama. Na pragu je stal sveti Peter ves nasmejan s kopico otrok okoli sebe. Janko Kostnjak je bil tako sladko presenečen, da je komaj začel: »Sem namreč upokojeni učitelj Janez Kostnjak iz dežele ti...« »»Že vem, že vem,«« je zvenel mehak odgovor. Sveti Peter ga je potisnil skozi vrata in mu dal v roke zlato računalo in kos krede. Janez Kostnjak sam ni vedel, kako se je znašel na nebeških tratah, posutih s samim nepoznanim cvetjem. Na obronkih pa so sc kopičili beli in rožnati oblaki. Počasi se je privadil na močno luč. Tam na kopi belih oblakov je sedel možakar z čudnim instrumentom v roki. Okrog njega pa kopa otrok, ki so peli s sladkimi glasovi: »Hribi še beli so...« Kjc je že videl tega človekaV Kostnjak je moral biti star, da ni več spoznaval ljudi, ali pa sila prevzet od vsega doživetega. Tam na desni je sedelo par mož na rožnatem oblaku. Zvijali so nebeško travo, puhali dim in preštevali leta na računalih. »Da, ti bodo naši«, jih je spoznaval po kredi, ki je bila razmetana okoli njih. Tja se je napotil. Kot dragega gosta, starega znanca so ga sprejeli in uvedli v družbo. Od vseh strani so deževala vprašanja, da je Janez Kostnjak komaj sproti odgovarjal. V družbi so bili znani.obrazi pa tudi taki, ki jih je Kostnjak poznal le po slikah. Čudno. Tu so si bili vsi enaki. Nasproti njemujesedel možakar z nelepo glavo, s kratkimi ščetinastimi brki in lasmi, samo oči so bile sama dobrota in milina. Ta mu je prvi ponudil cigareto in nažgal s svojim ogorkom. Janez je potegnil z užitkom. Skoro spovračalo se mu je, ko je mislil na zemeljske svalčice, ki so imele ime po vodi, ob kateri se je on rodil. »Ti, Janez, kaj pa je doli novega?« je vprašal tisti, ki mu je ponudil cigareto. Janez je pogledal za ogoricom, ki ga je oni spustil v loku čez rožnati oblak. »»A, na zemlji? Da, menda nič, človek rad vse pozabi in odpusti.«« Janezu je bilo že neprijetno, da bi ga kdo vprašal po dekretu. Z velo roko si je pogladil zorafto čelo in sive lase. »Ne, ne; mislim na naše, kaj je tam novega?« Janez Kostnjak je na dolgo in široko začel govoriti o rangnih listah, s katerimi so urejena napredovanja in plače. »»Glej, glej, pa da jaz nisem prišel na to. že v Ifertnu sem bil vedno v zadregi radi plač««, je rekel Pestalozzi. Vsi so mu prikimavali in odobravali, le Kostnjak jih ni razumel. Hotel jim je še nekaj dopovedati in raztolmačiti, a po nebeških tratah je zavladal silen vrišč. Kaj takega učitelj Kostnjak ni doživel, niti takrat, ko je irael na enorazrednici sto tri in dvajset otrok. Vmes pa je bučal mogočen zvon. »Ti, to je pa zborovanje«, so mu razlagali in ga vodili v slavnostno dvorano. To, kar se je tu videlo in slišalo, je presegalo njegov razum. V nepreglednih vrstah, vsaka višja od druge, so sedeli svetniki, mučeniki, nebeški krilatci in sploh menda vse, kar je kdaj prestopilo nebeški prag. V popolni tišini so se oglasile orgle, spremljane s cingljanjem neznanih inštrumentov. Vmes pa je dobrotno in blago zvenel glas: »Kot vsako leto, pustim tudi letos našim malim krilatcem, da praznujejo svoj dan. Prosim pa le, da pustijo na miru raj ...« »Tepežkanje! Tepežkanje!« je zaorilo skozi dvorano. Angelci so se razpršili na vse strani, puščajoč za seboj oblak svilenega perja. Toda mogočen glas je zvenel naprej: «... Saj učitelja Janeza Kostnjaka mi pustite v miru! On je iz dežele Titikakc! Tam traja tepežkanje pet in trideset let!« V nebeški dvorani je zašumelo kot v panju. Glave vseh so se obračale nazaj. Janezu Kostnjaku se je zmeglilo pred očmi, obhajala ga je čudna omotiCa. Nehote se je prijel za levo stran. V žepu je nekaj zašumelo. Segel je v žep in izvlekel pergament ter čital: »Penzijski dekret za učitelja ...« V duši se je začelo nekaj taliti in celiti težke rane. Potreboval je zraka. Šel je sam nazaj na rožnat oblak. Zagledal se je in zamislil na življenje na Zemlji. Z vso dušo je zahrepenel nazaj: »Zemlja!« Tam v daljavi je migljala kot majhna kresnica. Daljna! Nedosežna!