POSTMODERNI DOKUMENTI
Douwe Fokkema
Semantična in sintaktična ureditev postmodernističnih
tekstov
Čeprav se postmodernističnd pogled na svet izraža preko različnih umetniških medijev, se bom v svojem tekstu omejil na analizo Postmodernistične literature. Postmodernizem bom obravnaval kot literarni tok z jasnimi zgodovinskimi, geografskimi in sociološkimi omejitvami.
V recenziji štirih pomembnih del, kd se ukvarjajo s postmoderni-stično literaturo (Brooke-Rose 1981; Butler 1980; Jefferson 1980; Wilde 1981), se Brian McHale sprašuje, če sploh obstaja konsenz o konceptu postmodernizma: »Postmoderno«? Očitno ne obstaja soglasje o tem, če naj bi se ta termin sploh uporabljal, še manj pa, kje in kdaj naj bi se uporabljal. Ravno tako je očitno, da se vse štiiri knjige ukvarjajo z bolj ali manj istimi fenomeni, in kar je še pomembnej-• • • vse štiri se ukvarjajo z njimi na skoraj isti način. Ce ne upoštevamo ostalih razlik, so vse te knjige eseji o deskriptivnih poeti-kah, nov način pisanja o tem, kar bi jaz imenoval postmodern© pisanje (McHale 1982: 212). Dejansko McHale v veliki meri dopušča Precejšen konsenz o postmodernizmu, in strinjam se, da nekakšen konsenz obstaja, pač takšen, ki vidi postmodernizem v literaturi, ki s® kronološko razteza od srede petdesetih v osemdeseta leta (z zgodnjimi manifestacijami v Joyceovem Finnegans Wake). Izvira v Ame-riki, odkoder se je razširil v različne evropske dežele (če se ni tam Ze prej neodvisno pojavil), in je sociološko omejen na pretežno akademsko izobražene bralce, ki se zanimajo za zahtevnejše tekste (to Velia ne glede na prizadevanja postmodernističnih piscev, da bi prekini s t. i. »visoko« literaturo).
Strinjal bi se, da se v Evropi postmoderniistični postopki upodabljajo v sodobni italijanski literaturi (Italo Calvino), nemški in avstrijski literaturi (Peter Handke, Botho Strauss, Thomas Bernhard, eter Rosei), nizozemski in flamski literaturi (Willem Frederik Hermans, Gerrit Krol, Leon de Winter, Hugo Claus? Ivo Michiels?). Zdaj na splošno sprejeto, da lahko nouvenu roman uvrščamo pod okrilje Postmodernizma in to seveda nedvomno velja tudi za Calvina (Coutu-''ler and Durand 1982: 6—7, 13), toda vključitev današnje literature
v Nemčiji, na Nizozemskem in morda tudi še v drugih jezikih je
precej nova. Ihab Hassan (1975:83) je v svojem opisovanju postmo-dernizma opozarjal na Thomasa Bernharda, Andre Le Vot (1976: 46) pa je omenil Petra Handkeja. Gerhard Hoffmann je tudi vključil Handkeja na seznam postmodernistov, na katerem so Barth, Barthel-me, Hawkes, Pynchon, Coover, Robbe-Grillet, Borges in Handke (Hoffmann 1982: 315). Najbolj eksplicitno od vseh pa sta o tem pisala Jerome Klinkowitz in James Knowlton v svojem tekstu Peter Handke in postmodernistična transformacija (1983).
Postmodernistični pogled na svet je produkt dolgotrajnega procesa sekularizacije in dehumanizacije. V renesansi so se uveljavile okoliščine, ki so postavile človeka v središče univerzuma. V devetnajstem in dvajsetem stoletju se je pod vplivom znanosti — od biologije do kozmologije — pokazalo, da je idejo o človeku kot središču vesolja vedno težje zagovarjati; nazadnje je postala neprepričljiva, celo smešna. V svoji zadnji knjigi o nastanku vesolja Steven Weinberg trdi, da je »-človeško življenje le bolj ali manj absurden rezultat verige slučajev, ki sega nazaj do prvih treh minut«. (Weinberg 1977: 144) Fiziki kot je Weinberg nam zagotavljajo, da naš svet zagotovo čaka bodoče »uničenje zaradi neskončnega mraza ali neznosne vročine« (ibid). Zavest neizbežne destrukcije, do katere bo prišlo v naslednjih nekaj biljonih let, pa podpira tudi sum, da bo človeška rasa nekoč v prihodnosti uničila sam-o sebe. Sledi neizogiben zaključek, da človeštvo ni nič drugega kot rezultat muhavosti narave in da seveda ni središče univerzuma.
Literarni realizem devetnajstega stoletja je temeljil na trdni hierarhiji materialističnega determinizma in viktorijanske morale. Simbolistd so postulirali povezavo med fenomeni vidnega sveta in nadnaravno realnostjo Resnice in Lepote in niso dvomili v obstoj tega višjega sveta. Modernisti so odkrito dvomili v materialistični determinizem in tradicionalno etiko, prav tako pa tudi v trdno estetsko hierarhijo simbolizma. Namesto tega so vse svoje intelektualne napore usmerili v poskus, da bi iz sveta svoje osebne izkušnje vzpo* stavili domnevni red in navidezni smisel sveta. In nazadnje, videti je> da postmodernistični pogled na svet zaznamuje prepričanje, da je vsak poskus konstruiranja svetovnega modela nesmiseln, ne glede na to, v kolikšni meri ga pogojuje epistemološki dvom. Zdi se, da postmodernist verjamejo, da je nemogoče in nesmiselno vzpostavljati nekakšen hierarhičen red, nekak sistem prioritet v življenju. Ce bi že priznali model sveta, potem bi ta temeljil na skrajni entropiji (Hassan 1975: 55; Le Vot 1976: 53), tj. na enakih možnostih in na enakovrednosti vseh konstitutivnih elementov.
Izkazalo se je, da osebne konstrukcije modernistov niso zmogle preprečiti grožnje druge svetovne vojne; njihove glasove je pregl3' sil žvenket orožja. Po vojni pa so bralci znova odkrili modernizem-
Dela modernistov so na veliko tis,kali, jih kanonizirali in poučevali na visokih šolah in univerzah. V istem času pa so se pisatelji nove generacije zatekali k novim temam in novim postopkom. Ne glede na to, da se je nova generacija pisateljev želela razlikovati od modernistov, je treba reči, da je bila socialna lin politična situacija verjetno naklonjena njihovi inovativnosti. Ker postmoderniste preganja občutek, da so v manjšini, se čutijo ujetnike statusa quo, njegovih konvencij, postopkov in kompromisov. Pogosto poskušajo situacijo premagati tako, da zanikajo legitimnost socialnih in kulturnih povezav, znotraj katerih živijo in na katere gledajo kot na rezultat naključnega razvoja. Zaradi tega so nezaupljivi do konceptov, ki statusu quo zagotavljajo legitimnost. Zanikajo legitimnost, ki temelji na metafizičnih konceptih pravice dn razloga, na klišejskem razlikovanju dobrega in slabega ali na preprosti logiki vzroka in posledice. Podobno kot Musil (Fokkema and Ibsch 1984: 217), toda bolj poudarjeno se Pridružujejo Nictzschejevi kritiki ideje kavzalnosti povezanosti in reda, kot je izražena v Jensedts von Gut und Bose (1886):
V »na sebi« ni nobenih »vzročnih zvez«, nobene »nujnosti«, nobene psihološke nesvobode«, tam ne sledi »učinek vzroku«, ne vlada noben »zakon«. Samo mi smo spesnili vzroke, zapovrstja, odnose, relativnost, prisilo, število, zakon, svobodo, vzrok, namen.
Postmoderndstičnd pogled na svet pa zajema več kot le prepričanje, da sta človek dn njegov svet rezultat naključnega razvoja. Ce bj postmodernist zares verjeli, da so vse stvari enakovredne, potem bi bilo težko razložiti njihovo potrebo, da pišejo, da pišejo knjige, ln celo tudi zelo obsežne. Zdi se, da postmoderniste, tako kot že toliko njihovih predhodnikov, motivira misel, da predhodni generaciji ni Uspelo predstaviti določenih aspektov realnosti (Jakobson 1921). Seveda se upirajo prepričanjem realistov dn simbolistov, predvsem pa Se odvračajo od prizadevanj modernistov, da bi konstruirali koherent-np» pa čeprav hipotetične modele sveta. Odkrito kritizirajo in paro-^irajo modernistično idejo hierarhije. In dejansko je postmodernistič-n' pogled na svet zgrajen na principu nehierarhičnosti pa tudi na Polemiki z modernizmom. (To je moja poglavitna hipoteza — priznam, da ni preveč dzvdrna, čeprav morda nekoliko bolj kot drugi Poudarjam polemičen odnos.)
Ce želimo preveriti takšno označitev postmodernističnega pogle-a na svet, jo moramo prevesti v termine, ki se nanašajo na tekste in na njihovo rabo v situaciji literarne komunikacije. Za pošiljatelja Postmodernističnega teksta pomeni princip nehierarhičnosti to, da pisanjem teksta zavrača premišljeno selekcijo lingvističnih ali ruRih elementov. Za recipienta teksta, ki je pripravljen brati tekst na Postmodernistiičen način, pa princip nehierarhičnosti pomeni, da Se odpove oblikovanju koherentnih interpretacij. Kot odmev na pi-
sanje Susan Sontag David Lodge paše, da se lahko postmodernistični tekst upira branju s tem, »da zavrača uvrščanje v lahko prepoznaven način ali ritem, dn s tem na nivoju bralne konvencije imitira odpor sveta pred interpretacijo« (Lodge 1977: 224); glej tudi Lodge (1977: 237) in Hassan (1975: 58). Mnogi postmodernistični pisci od svojih bralcev eksplicitno zahtevajo prav to odpoved interpretaciji. Robbe--Grillet v svojem predgovoru k Dans le Labyrinthe (1959) opozarja pred interpretacijo, ki bi šla dlje od subjektivnega vrednotenja: »Le lecteur est done invitč a n'y voir que He choses, gestes, paroles, evene-ments, qui lui sont rapportes, sans chercher a leur donner ni plus ni moins de signification que dans sa propre vtie, ou sa propre mort« (Robbe-Grillet 1959: 5). Podobno tudi oseba v Barthelmovi Snow White opozarja, naj ne »beremo stvari v stvareh ... Pustite stvari pri miru. Pomenijo, kar pač pomenijo« (Barthelme 1967: 107). Oba citata sta naslovljena na hipotetične bralce. Seveda pa se dejanskemu bralcu ni treba držati nasveta. V principu lahko dejanski bralec svobodno uporabi katerikoli ključ za dekodiranje teksta, in to velja tudi za strokovnjake.
Kot je bilo že prej povedano, se pri produkciji teksta postmodernistični pisec, kot vse kaže, vzdrži premišljene selekcije lingvističnih ali drugih elementov. Vendar pa vseeno potrebuje določeno usposobljenost. Tako kot so bili izdelki čeriture autoniatiquc pogosto urejeni z namenom, da prikažejo ideal avtomatičnega pisanja (Riffa-terre 1974: 42), tako lahko postmodernistični pisec povsem premišljeno producira tekste, ki dajejo videz, kot da bi bili zgrajeni po principu neselektivnosti. Spomniti se moramo, da so postmodernisti polemično nastrojeni: želijo ustvarjati tekste, ki se razlikujejo od modernističnih. Glavno vprašanje je, do kakšne mere lahko tekstna analiza potrdi (ali ovrže), da postmodernističnega pisatelja pri pi' sanju njegovega teksta vodi načelo neselektivnosti ali kvazi-neselek-tivnosti — ali, natančneje, princip, da mora biti njegov tekst napi' san povsem drugače, kot so napisani prefinjeni in premišljeni kon-strukti modernizma.
Pri razpravljanju o postmodernizmu so mnogi avtorji- še podrobneje opredelili pojem neselektivnosti ali kvaaineselektivnosti. Lodge opaža naslednje manifestacije principa neselektivnosti: kontradikcija-permutacija, diskontinuiteta, brezciljnost, eksces, kratek stik (Lodge 1977: 229—245). Ihab Hassan (1980 b: 123) predlaga dolgo listo nasprotij med modernizmom in postmoderniizmom. od katerih so mnoga primerna za konkretno empirično raziskavo, predvsem binarne distinkcije: namen/igra, vzorec/naključje, distanca/sodelovanje, h1' potaksa/parataksa, selekcija/kombinacija, determinanca/indeterminan-ca. Hassan je v enem izmed svojih zadnjih predavanj omenil naslednje značilnosti postmodernizma: indeterminanca, fragmentarnost, de-kanonizacija, brezosebnost/pomanjkanje globine, nepredstavljivo, i1"0'
nija, hibridizacija, karnevalesknost, predstava/udeležba, konstrukcio-nizem in imanenca (Hassan 1984). Ta prizadevanja za konceptualiza-cijo so neizogiben uvod v empirično raziskovanje, toda v ubeseditvi se ne nanašajo vsa na isti nivo podatkov. Videti je, da se nekateri 'zmed teh terminov nanašajo na postmodernistični pogled na svet (pomanjkanje globine, karnevalskost, igra), drugi pa bolj na nivo se-mantike (indeterminanca, naključje), tretji spet na sintaktični nivo m stavčno zgradbo (indeterminanca, diskontinuiteta, ikontradikcija, eksces, parataksa) in nekateri tudi na nivo pragmatičnosti (predstava, udeležba, igra). Ker se bo vprašanje pogleda na svet in pragmatičnosti obravnavalo drugje, se bom tu osredotočil na semantične in sintaktične vidike postmodernistične koda, predvsem s pošiljateljevega vidika. Poskusil bom prerazporediti različne značilne poglede, ki so Jih sugeriirali Lodge, Hassan in drugi, in sicer na način, ki nam bo omogočil, da jih povežemo z empiričnimi semiotičnimi dejstvi ter tudi s semantično in (tekstno)sintaktično — vključno z naratološko — analizo.
Kod literarnega toka, kakršen je postmodernizem, je le ena izmed mnogih kodov, ki usmerjajo produkcijo teksta. Pisec se opira tudi na druge kode in te so: lingvistični kod (angleški ali francoski itd.), nterarni kod, ki bralca predisponira, da tekst bere tako, kot da bi ta imel visoko stopnjo koherence, splošni kod, ki bralca napoti k temu, da aktivira določena pričakovanja, ki so povezana z žanrom, kakršen je bil izbran; za kod ima lahko tudi avtorjev idiolekt, ko-«Kor ga je možno razliikovati na osnovi ponavljajočih se pojavov.
sak naslednji kod še nadalje omejuje selekcijo, ki je možna na osnovi splošnih kodov. V literarni komunikaciji vsak naslednji kod izzove an ogroža ostale s tem, da ustvarja in zagovarja opcije, ki jih splošnejši kodi prepovedujejo. Ce se za nekaj trenutkov osredotočimo na postmodernistično prozo v angleščini, lahko rečemo, da se bo postmodernistični kod omejil, do neke mere pa bo tudi razširil opcijo ^ okviru semantike in sintakse standardne angleščine, še bolj bo ome-{ ' Pa hkrati tudi razširil prevladujoče pojmovanje literarne ko-erence, naredil bo selekcijo med pravili ustreznega splošnega koda pr- narativnega) in verjetno dodal nekaj novih pravil. In končno bodo različni idiolekti postmodernističnih pisateljev delno potrdili, delno Pa spodbili sociolekt postmodernizma (Fokkema 1984).
Ce sprejememo ta vidik, bi lahko postmodernistični kod opisali °t sistem prednostnih opcij, ki so delno bolj specifične kot opcije P ošnejših kodov, in ki deloma ignorirajo njihova pravila. Izčrpen opis ostmodernističnega koda naj bi temeljil na kontrastivni analizi pred-ostnega semantičnega repertoarja in prednostnih (tekstno)sintaktič-lfi konstrukcij postmodernističnih tekstov na eni strani in pa se-antičnega repertoarja in (tekstno)sintaktičnih konstrukcij standard-e angleščine na drugii strani.
Kakorkoli že, za naš literarnohistorični pristop je bolj značilen kontrast z modernističnim kodom. Zato predlagam, da odkrijemo razlike med postmodernističnim in modernističnim repertoarjem in razlike med postmoderniističnimi in modernističnimi (tekstno )santaktičniini konvencijami. Najprej bom raziskal karakterizacijo postmodernistične semantike, kot je nakazana v študijah o postmodernizmu. Kasneje pa bomo razpravljali o značilnih pojavih postmodernistične sintakse. To pa ne bo izčrpen pregled; prav gotovo sem spregledal mnogo dragocenih publikacij, vendar pa je vrednost mojega pregleda v tem, da lahko bralca vpelje v »postmodernistično« aktivnost »zapolnjevanja praznine«.
Ko razpravljamo o semantaki literarnih tekstov, moramo potegniti ločnico med semantično vrednostjo izoliranih leksemov dn semantično interpretacijo večjih enot: delov stavka, odstavkov, kitic, poglavij ali tekstov. Metafora, ironija in parodija so odvisne od tekstnega in pragmatičnega konteksta in zaradi tega pripadajo drugi kategoriji-Najprej se bom omejil na semantično raziskovanje posameznih leksemov.
Ce se ravnamo po Lodgeu, Hassanu, Stevicku in drugih, bi tvegal hipotezo, da se v postmodernističmh tekstih večje število določenih leksemov uporablja izraziteje, verjetno pa tudi pogosteje kot v modernističnih tekstih. Relativno frekvenco pojavljanja zlahka potrdimo s statističnimi sredstvi. Glede na značilno, toda redko rabo leksemov, ki so značilni za postmodernistične tekste, domnevam, da pripadajo semantičnim poljem, ki so poudarjeno predstavljeni v postmo-dernističnih tekstih. Semantična polja sestojijo iz leksemov, ki so v semantični, zvezi — prim. Lyons 1977: 1.268, 326 — to so leksemi. ki jim je skupna vsaj ena semantična značilnost. Razporeditev posameznih semantičnih polj v postmoderniističnih in modernističnih delih je precej odvisna od interpretaoije: zatorej je empirična raziskava o prisotnosti in pomembnosti posameznih semantičnih polj zapletena, čeprav ne povsem neizvedljiva. V naslednjem pregledu semantičnih preferenc ni navedenih virov o prvotnih tekstih. Nekaj predlogov, ki jih imam, bo potrebno dodatno razložiti in jih predstavljam samo zato, da potrdijo uporabnost postopka. Z natančnejšo predstavitvijo moram počakati na naslednjo priložnost.
a) pomembnejši in verjetno pogosteje rabljeni leksemi (v primerjavi z modernističnimi teksti)
Domnevam, da se besede, kot so »ogledalo«, »labirint«, »zemlje" vid«, »potovanje« (brez cilja), »enciklopedija«, »oglaševanje«, »televizija« »časopis« (ali njihovi ekvivalenti v različnih jezikih), s precejšnjim poudarkom in relativno pogosto uporabljajo v delih avtorjev, kot so Borges, Garcia M6rquez, Cort&zar, Robbe-Grilett, Butor, Cal-vino, Handke, Rosei, Strauss, de Winter in drugi postmodernisti. Ta domneva je precej negotova, ker še ni statistično potrjena.
b) pomembnejša semantična polja (v primerjavi z modernističnimi teksti)
1.	asimilacija. Domnevamo lahko, da vse besede s semantično fi-ziognomijo (+ pan) pripadajo semantičnemu polju asimilacije, ki jo razumem kot razveljavljanje razlik ali združitev oblik, zamenljivost Področij (prim. Hassan 1975: 58); Stevick (1981: 138) govori o »asimilacijski energiji« v postmodernistični literaturi. Ta pojem je v zvezi z indeterminanco (Hassan 1975: 58; 1980 b: 123; Perloff 1981). Asimilacija med drugim vase vključuje tudi semantično polje androge-n°sti (Hassan 1975: 57; 1980 b: 123) in hermafrodizma (Lodge 1977: 229). Temu semantičnemu polju pripadajo sledeči leksemi:
»labirint« (Alazraki 1968, 1977; Brooke-Rose 1981: 372)
»potovanje brez ail j a«
»enciklopedija«
2.	mitltiplikacija in pcrmutacija. Domnevamo lahko, da temu semantičnemu polju pripadajo vsi matematični postopki, kot so permu-tacija (Lodge 1977: 230—231), duplikacija, multiplikaoija, enumeraci-•la in v lingvističnih terminih vse besede s semantično obliko ( + poli). Običajno leksemi priipadajo več kot le enemu semantičnemu polju in določeni termini, ki jim dajejo postmodernisti prednost, se lahko Uvrstfijo v več kot eno izmed semantičnih polj, ki so prominentna v P°stmodernističnem semantičnem univerzumu. Temu semantičnemu Polju pripadajo sledeči leksemi:
»ogledalo« (Alazraki 1968, 1977)
»labirint« (Alazraki 1968, 1977; Brooke-Rose 1981: 372)
»potovanje brez cilja«
»enciklopedija«
»oglaševanje« (Stevick 1981: 123)
»časopis«
»inventar«
»paranoja« (Le Vot 1976: 52)
. 3. čutno zaznavanje. Semantično polje čutnega zaznavanja vklju-Je vse lekseme, ki opisujejo ali vsebujejo funkcije čutov. Inkorpo-' a semantično polje konkretnosti vključno z idejo najdenega objekta wassan 1975: 55). Poudarek na pomembnih detajlih (Lodge 1977: 239) ^ na površini (Stevick 1973: 211; 1981: 140) je v skladu z Mazzaro-_ nazorom, da je »postmodernizem kljub vsemu domnevnemu mi-cizmu nepreklicno posveten in socialen«. Poglejmo si tudi, kaj o !? v Postmodernistični fiikciji pravi Hoffmann: oseba »je lahko aucirana ... na golo zaznavanje brez notranjosti«. V postmoder-i„, lcnih tekstih se na čutno zaznavanje nanašajo sledeči pomembni eksemi:
»sluh«
»poslušanje« (Le Vot 1976: 53)
»vonj«
»vid« (Le Vot 1976: 53)
»branje«
»zrcalo«
»potovanje«
»televizija« (Stevick 1981: 123, 131)
4.	gibanje. To semantično področje zajema vse lekseme, ki kažejo na fizično ali imaginarno akcijo ali gibanje. Inkorporira semantični polji igre (Stevick 1973: 215; Hassan 1975: 58; 1980 b: 124) in pornografije (Hassan 1975: 54, 57; Morrissette 1975: 260):
»labirint« (Alazraki 1968, 1977; Brooke-Rose 1981: 372)
»potovanje«
»televizija«
»govorjenje» (Stevick 1981: 123, 131) »nasilje«
5.	mehanizacija. To semantično polje zajema vse besede, ki opisujejo aspekte našega industrializiranega, mehaniziranega in avtomatiziranega sveta. Inkorporira semantično polje znanstvene fantastike (Hassan 1975: 54—55; Ebert 1980):
»potovanje«
»oglaševanje« (Stevick 1981: 123)
»televizija«
»fotografija«
»računalnik«
Semantična polja v središču postmodernističnega semantičnega uni-verzuma so prvenstveno usmerjena nasprotno semantični urejenosti modernističnih tekstov. Semantično področje asimilacije je v popolnem nasprotju z modernistično naklonjenostjo razlikovanju in razvrščanju, z zavestjo o razlikah in poskusih razločevanja. Multiplikacija in per' mutacija, ki ju moramo razumeti kot mehanični, algebraični sredstvi, sta v nasprotju z zavestjo o drugih, bolj kvalificiranih konstrukcijah-pa tudi z idejo izjemnosti, ki temelji na kvalificiranem razlikovanj0; Čutno zaznavanje in gibanje sta polemični odgovor na modernistiČnl intelektualistični postopek objavljanja impresij in na njihovo vzviše-nost. In končno, mehanizacija zahteva uklonitev individualnih zavesi tehnologiji, ali kot predlaga Hassan, »tehnološko razširjanje zavesti" (Hassan 1980b: 124; prim, tudi Hassan 1975:55).
Kot sem že prej dejal, bi bilo shemo besed in semantičnih kakršno sem tu predstavil in je značilna za postmodernistične tekste, potrebno še nadalje izdelati in preveriti. Ta kratek pregled sem predložil zato, da bi spodbudil komentar na vprašanje, ali lahko postopa ki sem ga izbral, dejansko okrepi empirične temelje našega početja.
Pri preučevanju postmodernistične sintakse moramo
razločevati
stavčno sintakso in sintakso večjih enot (tekstna sintaksa ali komp0'
zicija — vključno z argumentacijsko, narativno in deskriptivno strukturo). Postmodernistično nezaupanje do hierarhičnih modelov vpliva na sintakso postmodernističnih tekstov. Postmodernistični odpor do hi-potaktičnih konstrukcij modernistov se kaže v tem, da dajejo prednost enaki verjetnosti pojavljanja in enakovrednosti različnih sintaktičnih enot. Kot meni Hassan, to logično vodi do preference paratakse pred hipotakso (katero imajo modernisti domnevno raje), tako na nivoju stavčne strukture (mikrostrukture) in na nivoju večjih konstrukcij (ma-krostrukture). Hassan je tudi opazil, da »postmodernizem spreminja smer proti odprtim, igrivim, optativniim, alternativnim, razseljenim in indeterminiraniim formam« (Hassan 1980b: 125), in takšna tendenca je v nasprotju z domnevo, da postmodernistični teksti nimajo nobenih preferenc. Morda postmoderniste enako mika uporabljati parataktične in hi)potaktične konstrukcije. V primerih, ko se zatekajo k hipotaksi, lahko zaznamo njihov polemični odnos do modernistov (prim, esej Elruda Ibscha v isti publikaciji). To lahko ponazorimo s sledečim. Modernisti s° svojo skepso izražali v — ponavadi blago — ironični formi: Gide ravna z idejo o acte gratuit kot z zdravilom za socialni in psihološki determinizem, ne da bi kdaj v celoti podprl nemotivirana dejanja; v cote de chez Swann Proust zelo natančno našteva razloge, ki Fran-coise navedejo, da se odloči za svoj menu, in to ima ironičen efekt; v A Portrait of an Artist as a Young Man in v Ulyssesu se Joyce zateče k ironiji z namenom, da bi ublažil kakršnokoli smelo razlago (Fok-j^ema and Ibsch 1984: 124, 72—73). Postmodernisti naredijo pomemben korak naprej: njihov odnos do razlage — najsi gre za razlago psiho-Joskega ravnanja, zgodbe, ali česa drugega — je ponavadi oprt na Parodijo (prim. Brooke-Rose 1981: 364—373; Hoffmann 1982: 314). Razlika, na katero merim, je med delno kritiko s pomočjo ironije in Popolno subverzijo s pomočjo parodije. Postmodernisti se pogosto zatekajo k ironiji — ta je sicer mogoče drugačne vrste (Wilde 1981) —, Parodija pa je v modernističnih tekstih redka.
Dovolite mi. da bolj sistematično predstavim različna sintaktična Praviila, ki so značilna za postmodernizem.
c) stavčna struktura. V nasprotju z modernizmom, ki se je držal ti-Pa dobro povezanih stavkov, so v postmodernističnih tekstih stavki lah-0 razlomljeni s slovnično nepravilno sintakso, s semantično nezdruž-J'vostjo, z neobičajno tipografsko urejenostjo ali s kombinacijo teh Sredstev. Čeprav se v postmodernističnih delih pojavljajo vse tri ob-'ke fragmentarnosti — Hassan govori o »diskurzu fragmentov« —, Pj\.Se ne pojavljajo pogosto. Ce v korpus postmodernističnih tekstov Mučimo konkretno poezijo, pa je fragmentarna struktura stavkov zastopana mnogo širše. Kakorkoli že, postmodernizem dovoljuje te uke fragmentarnosti, v modernizmu pa se pojavljajo le izjemoma ^ 1 Pa sploh ne (spet odvisno od meja korpusa). Se več, domnevam, a daje postmodernizem prednost stavčnim strukturam, ki imitirajo
matematične postopke, kot so: duplikacija, permutacija in enumera-cija. Ti pa igrajo pomembnejšo vlogo v tekstni sintaksi in o tem bom več govoril pod točko (d).
postopki	pisatelji in dela	omenjeno v
slovnično nepravilna	Barthelme,	(Couturier and
sintaksa	Snow White	Durand 1982: 73)
	(1967)	
stavki niso vedno	Barth,	
popolni; bralec mora	Lost in the	
dopolniti splošne	Funhouse (1968)	
fraze		
semantična	Beckett,	(Lodge 1977: 229)
nezdružljivost	The Unnamable	(Couturier and
	(1965)	Durand 1982: 22)
	Barthelme,	
	Come Back,	
	Dr. Caligari (1964)	
neobičajna	Federman,	(Lodge 1977: 232)
tipografska ureditev	Double or	
	Nothing (1971)	
d) struktura teksta: Rezultat zavračanja hierarhičnih modelov je, da v povezavah med stavki prevladuje pravilo fragmentarnosti, tako kot tudi pri argumentivnih, narativnih in deskriptivnih konstrukcijah. Hassan, ki je termin »fragmentarnost« uporabil že leta 1975 — čeprav brez reference na tekstno sintakso (Hassan 1975: 54) — je nedavno tega postal še bolj prepričan, da je ta koncept uporaben (Hassan 1983: 27; Hassan 1984) in to njegovo prepričanje je verjetno v povezavi z Lyotardovim poudarjanjem o »heterogeneite des regies-" in o nezmožnosti upa v konsenz (Lyotard 1979: 106). Za opisovanje fenomena neselektivnosti in kvazi-selektivnosti so uporabljali razlik" ne termine. Lodge (1977: 231-234) raje govori o »diskontinuiteti«, •►brezciljnosti« in »ekscesu«. Klinkowitz (1973: 433) omenja »brezciljno«. Predlagani so bili tudi naslednji termini: »entropija« (Hassan 1975: 55; Zavarzadeh 1976: 16), »naključne strukture« (Hassan 1975: 58), »ambivalenca« (Stevick 1981: 133) in »indeterminenca« (Hassan 1980 b: 123; Perloff 1981). Kako se ti termini povezujejo s koncepti, ki se uporabljajo v tekstni sintaksi in pripovedništvu? Postmodernistični ideal neselektivnosti ali naključne selekcije je pogosto trans-formiran v aplikacijo pravil o kombinaciji, ki imitirajo matematične postopke: duplikacijo, multiplikacijo, enumeraoijo in permutacijo-Temu zadnjemu Bruce Mornissette (1975: 260) pravi »-topološka mani-
pulacija kot preobrat«. Domnevno naj bi bila uporaba teh matematičnih postopkov zelo arbitrarna, vendar ni podvržena interferenci človeške volje. Ti matematični koncepti morajo biti povezani z določenimi manifestacijami sintaktičnega — in naratološkega — reda v tekstih. Naslednji pregled, zgoščen kot je, bo pomagal pri nadaljnji operacionalizaciji omenjenih konceptov. Ne glede na bolj specifične matematične postopke sem izbral »diskontinuiteto« kot sredstvo, ki zanika obstoj povezanosti, in »redundanco« kot sredstvo, ki ponuja osupljivo veliko povezav. Obe sredstvi sta povezani, kajti obe izzivata standardne koncepte povezav, kakršne najdemo v modernističnih tekstih.
sredstvo diskontinuiteta
pisatelj in delo
Hawkes, Death, Sleep and the Traveler (1974) Brautigan, In Watermelon Suoar (1968)
omenjeno v
(Le Vot 1976: 47-48)
redundanca
duPlikacija (vključno
z repeticijo)
T* duplikacija 'ekstov
Barthelme, City Life (1971) Vonnegut, Breakfast of Champions (1973) Sukenick, 98.6 (1975) Michaels,
I Would Have Saved Them If I Could (1975)
Robbe-Grillet, Le Voyeur (1955) Pynchon, V (1963) Pynchon, Gravity's Rainbow (1973) Barthelme, Sadness (1972) Brautigan, Trout Fishing in America (1970)" Barthelme, City Life (1971)
Barthelme, Snow White (1967)
(Lodge
1977: 231-235)
(Lodge
1977: 235-239)
(»razvijanje besedičenja brez pomena«, Le Vot 1976: 50)
(reference na kak prejšnji tekst; postopek »palimpsesta«)
interferenca dveh zgodb znotraj enega
teksta (razlikuje se od mise en abyme v modernizmu in realizmu)
duplikacija akcije
duplikacija karakterjev
duplikacija klišejev
Bond, Lear (1971) Barth, Chimera (1972) Handke, Der kurze Brief zum langen Abschied (1972) Butor, 6 810 000 Litres d'eau par seconde (1965)
De Winter, De (ver)wording van de jongere Diirer (1978) Calvino
Cort&zar, »Todos los Fuegos el fuego« (1960)
Coover, »The Babysitter-« (1969) Fowles, The French Lieutenant's Woman (1969)
Butor, Boomerang (1978)
Nooteboom, Ean Lied van Schijn en Wezen (1981)
Borges, »El Jardin de los senderos que se bifurcan« (1941)
Fuentes, Aura (1962) Oilier, la Mise en sečne (1959) Rosei, Wer War Edgar Allan? (1979)
Barthelme, Snow White (1967) Handke, Die Innenwelt der Aussenwelt der Innenwelt (1969) Strauss, Die Widmung (1977)
(Genette 1982: 62-64)
(Barilli 1974: 252-267. Citira Morissette 1975: 225)
(Le Vot 1976: 46; Lodge 1977: 230)
(Lodge ibid.)
(Ricardou 1978: 45-46)
»recyclind des Bedeutungsabfalls«-(»poeme trouve«)
duplikacija akta pisanja
(samorefleksija)
multiplikacija semiotičnih sistemov: mešanica lingvističnih in drugih znakov
multiplikacija konca zgodbe
multiplikacija začetka zgodbe
multiplikacija akcij brez rešitve Oabirintski zaplet)
er>umeracija (ali: inventar)
Bienek, Vorgefundene Gedichte (1969)
Butor, L'Emploi du temps (1957) Barth, Lost in the Funhouse (1968) Calvino, Se una notte d'inverno un viaggiatore (1979)
Barth, Lost in the Funhouse (1968) Barthelme, City Life (1971)
Calvino, II Castello dei destini incrociati (1973) Brinkmann, Westwarts 1 & 2 (1974)
Wolf, Die Gefahrlich-keit
der grossen Ebene (1976)
O'Brien, At Swim--Two-Birds (1939) Fowles, The French Lieutenant's Woman (1969)
Malamud, The Tenants (1971)
O'Brien, At Swim--Two-Birds (1939)
Robbe-Grillet, Dans le Labyrinthe (1959) Pynchon, The Crying of Lot 49 (1966) Hermans, Het Evangelie van O. Dapper Dapper (1973)
Barthelme, City Life (1971)
Elkin, The Dick Gibson Show (1971)
(Hutcheon 1980: 52)
(cf. Le Vot 1976: 45)
(Lodge 1977: 227)
(Lodge 1977: 226)
(Le Vot 1976: 49) (Stevick 1981: 138)
permutacija — zamenljivost delov teksta
permutacija teksta in socialnega konteksta (brez razlikovanja med dejstvom in fikcijo)
permutacija semantičnih enot (npr permutacija stvari in mišljenja, ki je rezultat enako verodostojnega subjektivizma in objektivizma, umik iz zunanjega sveta in identifikacija z zunanjim svetom)
(ali: permutacija možnega in nemogočega, primernega in neprimernega, resničnega in lažnivega, realnosti in parodije, metafore in dobesednega pomena)
Handke, Der kurze Brief zum langen Abschied (1972) Rosei, Wer War Edgar Allan? (1979) De Winter, De (ver)wording van de jongere Diirer (1978)
Federman, Take It or Leave It (1976)
Nabokov, Pale Fire
(1962)
Vonnegut,
Slaughterhouse-Five (1969)
Borges. »Tion. Uqbar, Orbis Tertius« (1941) Barthelme, City Life (1971)
(Lodge 1977: 240)
(Scholes 1979: 203-204) (cf. tudi
Hoffmann 1982: 313-314)
(»Pri Barthelmu postaneta ospredje in ozadje brezpomembna termina.-1 Stevick 1981: 129)
Borges, »Pierre Menard« (1941) Robbe-Grillet, Dans le Labyrinthe (1959)
(»realnost kot trompe 1'oeil«) Brooke-Rose 1981: 298) (prim, tudi Hoffmanna 1982: 282)
Zadnji postopek, permutacija, je glede na prejšnje konvencije verjetno najbolj subverzaven. Zmožna je uničiti kakršnokoli obetavno hierarhijo, ki bi se lahko pojavila navkljub postmodernističnemu režimu. To sredstvo torej lahko razloži nekatere paradokse znotraj postmodernističnega koda. Ihab Hassan je pisal o »abstrakciji, ki je prišla od skrajne meje in se je vrnila kot nova konkretnost... razpon sega od konceptualne umetnosti (abstraktna) pa do umetnosti okolja (konkretna)« (Hassan 1975: 55). Podoben paradoks lahko najdemo v delu Richarda Palmerja, ki skuša uskladiti subjektitvizem in objektivizem, »dušo in kozmos, sebe in svet.« .Jezik obda s potencialnostjo »ontološkega odkritja«, v katerem stvari še naprej bivajo preko besed.« Navaja Heideggra, češ da ima prav, ko gleda na jezik kot na »hišo biti«, toda zavrača tisto vrsto subjektivitete, ki se manifestira kot volja do moči. V nasprotju s predhodnim argumentom konča s trditvijo, da mora interpret imeti »šamansko-hermenevtične moči« (Palmer 1977: 28—31).
Postopek permutacije v postmodernističnih tekstih lahko zavaja in je Palmerja tudi zavedel v to, da je vzpostavil hierarhijo šaman-skega misticizma. Kakorkoli že, pa ima prav isti postopek zmožnost, da njegovo hierarhijo postavi na glavo. Postmodernizem je skrajno zapleten kod, ki ima prav zaradi postopka permutacije protejski Potencial za obnovitev.
VIRI
Alazraki, Jaime. 1968, La prosa narrativa de Jorge Luis Borges: (emas, estilo. Madrid: Gredos.
~---1- 1977. Versiones, inversiones, reversiones: el espejo como modelo
estructural del relato en los cuentos de Borges. Madrid: Gredos. Barilli, Renato. 1974. Tra presenza e assenza. Milano: Bompiani. Barthelme, Donald. 1967. Snow White. New York: Atheneum, 1982. Benamou, Michel and Charles Caramello, eds. 1977. Performance in
Postmodern Culture. Madison, Wisconsin: Coda Press. Bradbury, Malcolm, ed. 1977. The Novel Today: Contemporary Writers
on Modern Fiction. Glasgow: Fontana. Brooke-Rose, Christine*. 1981. A. Rhetoric of the Unreal: Studies in Narrative and Structure, Especially of the Fantastic. Cambridge: Cambridge University Press. Butler, Christopher. 1980. After the Wake: An Essay on the Contemporary Avant-Garde. Oxford: Oxford University Press, ^aws, Mary Ann, ed. 1974. Le Manifeste et le cache: le si&cle čclate, 1. Paris: Minard.
Couturier, Maurice and R6gis Durand. 1982. Donald Barthelme. London and New York: Methuen.
Ebert, Teresa L. 1980. »The Convergence of Postmodern Innovative Fiction and Science Fiction,« Poetics Today 1, 4: 91-104.
Fokkema, Douwe W. 1984. Literary History, Modernism, and Postmodernism. Amsterdam: Benjamins.
Fokkema, Douwe and Elrud Ibsch. 1984. Het Modernisme in de Euro-pese letterkunde. Amsterdam: Arbeiderspers.
Garvin, Harry R., ed. 1980. Bucknell Review: Romanticism, Modernism, Postmodernism. Lewisburg, Pa.: Bucknell University Press.
Genette, Gerard. 1982. Palimpsestes: La literature au second degre. Paris: Seuil.
Hassan, Ihab. 1975. Paracriticisms: Seven Speculations of the Times. Urbana: University of Illinois Press.
----. 1980b. »The Question of Postmodernism« in Garvin 1980: 117-126.
----. 1983. »Ideas of Cultural Change,« in Hassan and Hassan 1983:
15-39.
----. 1984. »What is Postmodernism? New Trends in Western Culture,«
Lecture, University of Utrecht, May 16, 1984.
Hassan, Ihab and Sally Hassan, eds. 1983. Innovation/Renovation: New Perspectives on the Humanities. Madison: University of Wisconsin Press.
Hoffmann, Gerhard. 1982. »The Fantastic in Fiction: Its .Reality' Status, its Historical Development and its Transformation in Postmodern Narration,« REAL (Yearbook of Research in English and American Literature) 1: 267-364.
Hutcheon, Linda. 1980. Narcissistic Narrative: The Metafictional Paradox. New York and London: Methuen, 1984.
Jakobson, Roman. 1921 »Uber den Realismus in der Kunst,« in Stried-ter 1969: 373-391.
Jefferson, Ann. 1980. The Nouveau Roman and the Poetics of Fiction. Cambridge: Cambridge University Press.
Klinkowitz, Jerome. 1973. »Literary Disruptions: Or, What's Become of American Fiction,« Partisan Review 40: 433-444.
Klinkowitz, Jerome and James Knowlton. 1983. Peter Handke and the Postmodernist Transformation. Columbia: University of Missouri Press.
Le Vot, Andre. 1976. »Disjunctive and Conjunctive Modes in Contemporary American Fiction,« Forum 14, 1: 44-55.
Lodge, David. 1977. The Modes of Modern Writing: Metaphor, Metonymy, and the Typology of Modern Literature. London: Arnold.
Lyons, John. 1977. Semantics, 2 vols. Cambridge: Cambridge University Press.
Lyotard, Jean-Francois. 1979. La Condition postmoderne: Rapport sur le savoir. Paris: Minuit.
Mazzaro, Jerome. 1980. Postmodern American Poetry. Urbana: Uni' versity of Illinois Press.
McHale, Brian. 1982. »Writing about Postmodern Writing.« Poetics Today 3, 3: 211-227.
Morrissette, Bruce. 1975. »Post-Modern Generative Fiction,« Critical Inquiry 2: 253-262.
Nietzsche, Friedrich. 1960. Werke in drei Banden, ed. Karl Schlechta. 2nd ed. Miinchen: Hanser.
Palmer, Richard E. 1977. »Towards a Postmodern Hermeneutics of Performance,« in Benamou and Caramello 1977: 19-32.
Perloff, Marjorie. 1981. The Poetics of Indeterminacy. Princeton: Princeton University Press.
Ricardou, Jean. 1978. Le Nouveau Roman. Paris: Seuil.
Riffaterre, Michael. 1974. »Semantic Incompatibilities in Automatic Writing (Andre Breton's Poisson soluble),« in Caws 1974: 41-62.
Robbe-Grillet, Alain, 1959. Dans le Labyrinthe; Dans les couloirs du mčtropolitain; La cham.bre secrete. Suivi de Vertige fixč par Gerard Genette. Paris: Minuit, 1964.
Scholes, Robert. 1979. Fabulation and Metafiction. Urbana: University of Illinois Press, 1980.
Stevick, Philip. 1973. »Sheherezade runs out of plots, goes on talking; the King, puzzled, listens: An Essay on New Fiction,« reprinted in Bradbury 1977: 186-217.
----. 1981. Alternative Pleasures: Postrealist Fiction and the Tradition. Urbana: University of Illinois Press.
Striedter, Jurij. 1969. Texte der Russischen Formalisten, I, Texte zur allgemeinen Literaturtheorie und zur Theorie der Prosa. Munchen: Fink.
Weinberg, Steven. 1977. The First Three Minutes: A Modern View of the Origin of the Universe. Toronto: Bantam Books.
Wilde, Alan. 1981. Horizons of Assent: Modernism, Postmodernism, and the Ironic Imagination. Baltimore and London: Johns Hopkins University Press.
Zavarzadeh, Mas'ud. 1976. The Mythopoeic Reality: The Postwar American Nonfiction Novel. Urbana: University of Illinois Press.
Prevedeno iz: Approaching Postmodernism (zbornik člankov z de-'avnioe o postmodernizmu na univerzi v Utrechtu 1984). Ur. Douwe W. ^okkema in Hans Bertens. Amsterdam/Filadelfija 1986 (Utrechtse publikaties voor Algemene Literatuurwetenschap; 21). — Douwe Wes-Sc' Fokkcma (roj. 1931) je profesor primerjalne književnosti na undver-v Utrechtu, Nizozemska. Objavljal je s področja literarne teorije, ^'tajske literature in modernizma. Njegove novejše knjige so: Theories °f Literature in The Twentieth Century (1977, skupaj z Elrud Ibsch), yet Modernisme in de Europese letterkunde (1984. skupaj z isto so-avtorico) in Literary History, Modernism, and Postmodernism (1984).
Fokkemova razprava, ki bo za koga tu in tam zateženo suhoparna in daleč za »front-4ineom«, je vendarle lahko zanimiva že zato, ker v postmodernistični kanon uvršča tudi literarna dejstva, ki smo jih že navajeni sintetizirati v modernizem ali ultramodernizem (npr. konkretno poezijo, nekatere postopke, etiketirane z »ludizmom« ali »novo prozo«, »reistični« novi roman). S tem odpira možnosti za drugačno pojmovanje in periodiziranje obdobja, do katerega se je res že potrebno obnašati po fokkemovsko ironično, se pravi opisno, ker ga je bolj ali manj konec. Ukvarja se z gramatiko/poetiko postmodernističnega pisanja in dokaj uspešno sistematizira Lodgea, Brooke-Roseovo, Stevicka, Hutcheonovo; prizadeva si namreč prek oznak v interpretativnih ali analitičnih metabesedilih opisati kod postmodernistične literature — tj. vrsto preferenc, priljubljenih, »trendy« razpoznavnih in ponovljivih izraznih možnosti. Pri tem skrbi za koherentnejše in natančnejše analitične kategorije, kot smo jih vajeni iz nekaterih bolj »esejistično« oziroma kritično/apologetsko nastrojenih del o tem problemu.
Poleg tega je Fokkemov članek tudi primer ene izmed smeri z metodološko večjezičnega postrukturalističnega prizorišča. Naš prostor je, kar se tiče bolj teoretičnega razmišljanja o literaturi, v zadnjem času v grobem razpet med nekaj neizostreno razlikujočih se smeri akademske »literarne vede«, esejistično-publicističnih namigovanj in slu-tenj ter že institucionalizirane »edino prave« Teorije. Najbrž ne škodi pobliže spoznati še kakšno drugo možnost. Pri Fokkemu gre za teoretično »trdi« metodološki pristop, ki skuša literarnozgodovinska vprašanja reševati z naslonitvijo na temelje lingvistične vede o besedilih, na teorijo komunikacije, dopolnjeno z vidiki metakomunikacije oziroma naknadne obdelave/procesiranja sporočil, ter na paradigmo t.i. »empirične literarne znanosti« (npr. Siegfrida J. Schmidta ali Norberta Gro-ebena), oprte na analitično filozofijo ter konstruktivistično epistemo-logijo. — Nekaj osnovnih informacij o nizozemski literarni vedi (za ozadje Fokkemovega pristopa sta pomembna npr. Teun A. van Dijk, Cees van Rees) je mogoče dobiti — skupaj z metateoretično kritično osvetljavo — v recenziji zbornika Approaching postmodernism spod peresa Alenke Koron v Primerjalni književnosti 1987, št. 2.
Izbral in opombo napisal Marko Juvan, prevedla Nataša Virk