Med nepreglednim številom filmskih ustvarjalcev, ki so na festivalu v Cannesu ob robu uradnega programa iskali financiranje za svoje nastajajoče filmske projekte, seje letos znašlo nepričakovano glasbeno ime. Ameriški duo Sparks, ki ga sestavljata brata Russell in Ron Mael, seje na festivalu za nekaj dni oglasil, da bi se sestal s potencialnimi producenti za svoj nastajajoči celovečerec The Seduction oflngmar Bergman. Ekran je izkoristil priložnost in glasbenika povprašal, kaj se skriva za tem zapeljivim naslovom.
»Najprejje bil to muzikal, narejen za švedski nacionalni radio,« razloži Ron, starejši izmed bratov, tekstopisec in klaviaturist skupine, razvpit po svoji nepremični odrski pojavi in brkih, ki so nekoč zbujali referenco na Adolfa Hitlerja, dandanes pa prej na Johna VVatersa. Muzikal je najprej nastal v švedščini, nakar je leta 2009 izšel kot uradni album skupine
Sparks in prejel zelo dobre kritike: »Ko sva začela delati na njem, je muzikal v najinih mislih začel postajati zelo filmski. Nisva se želela ustaviti. Sprva res ni bil zasnovan kot film, a se je potem zdelo povsem naravno, da bo album učinkoval kot gledališka igra, nato pa še kot film.« Na filmskem festivalu v Los Angelesu leta 2011 sta brata izvedla odrsko različico muzikala, po čemer bi lahko sklepali, da je bila v načrtu tudi odrska turneja. Russell, vokalist in frontman skupine, razloži: »V bistvu gledališke verzije nikoli ni bilo. Na losangeleškem festivalu sva se predstavila zgolj z eno živo izvedbo, boljstilizirano verzijo albuma, narejeno z namenom iskanja sredstev, s katerimi bi naredili celovečerni film. Nekaj v slogu tega, kar sedaj počneva v Cannesu.« Kako sta glasbenika sploh prišla do zamisli, da bi posnela film o Ingmarju Bergmanu? »Sva velika oboževalca njegovih filmov. Ko je švedski radio pristopil s ponudbo, da bi naredila
radijsko igro z najinim popolnim umetniškim nadzorom, so rekli, da bi želeli imeti nekaj, kar je na tak ali drugačen način povezano s Švedsko. Kar sva najbolj poznala švedskega, je bil Ingmar Bergman.«
Zgodba albuma gre takole: Leta 1956 na filmskem festivalu v Cannesu Bergman nepričakovano prejme zlato palmo za film Nasmeh poletne noči (Sommarnattens leende, 1955). Ko se vrne domov v Stockholm, gre zvečer v kino, kjer si ogleda nek porazen holivudski film. Ob izhodu iz dvorane ugotovi, da seje naenkrat znašel v Los Angelesu, na ulici pa ga čaka limuzina, ki ga bo odpeljala na sestanek s studijskimi mogotci, ki ga bodo prepričevali, naj sprejme finančno ugodno ponudbo in ostane v mestu angelov. Naslednji dan sreča Langa in Hitchcocka, ki mu prav tako zagotovita, da jima v novi deželi pri njunem filmskem ustvarjanju prav nič ne manjka. Bergman,
večno poln eksistencialističnih dvomov, pa vendarle hoče pobegniti iz Holivuda in na plaži prosi Boga, naj mu pošlje svojega sla, ki mu bo povedal, kako lahko pobegne iz te skomercializirane nočne more. Prikaže se mu figura Grete Garbo, ki ga odpelje v kino in ga iz tega hipotetičnega filmskega vrtinca prizemlji v rodni Stockholm. Russell, ki je v študentskih letih tudi sam študiral film, zgodbo pojasnjuje:»Odločila sva se, da bova naredila zgodbo o njem v slogu 'kaj, če ..J o njegovem prihodu v Holivud in o skušnjavah, povezanih z njim, ko imaš na eni strani dostop do boljšega financiranja, po drugi strani pa moraš prodati dušo hudiču.«
Režiser, ki sta ga brata Mael privabila k projektu, je Kanadčan Guy Maddin: »Film sva si v končni obliki zamislila kot nekaj zelo stiliziranega, zato sva stopila do Guya Mad-dina. Menila sva, da se bo njegov vizualni slog do potankosti ujemal s to zgodbo in z najino glasbo.« Sodelovanje je bilo v času letošnjega canskega festivala že v največji meri dorečeno. Na spletu je celo že postavljena domača stran projekta, na kateri sije možno ogledati konceptualne skice, celoten scenarij, poslušate pa lahko tudi izvirni album. Kljub temu pa se lahko spomnimo vsaj enega primera, ko je rockovski album dobil filmsko priredbo in seje vse skupaj končalo sila klavrno - Pink Floyd The Wall (1982, Alan Parker), notoričen projekt, ki je prispeval celo k razkroju v skupini. Kako bodo torej Sparksi in Maddin premostili razlike v ustvarjalnih pogledih? Russell pravi: »Z Guyem smo se dobili in se podrobno pogovorili o projektu in ga obožuje. To je verjetno zanj prvič, da je do njega stopil nekdo drug s svojim projektom. V tem smislu res gre za sodelovanje med tremi ljudmi, ampak v celoti gledano je Guy Maddin vodja tega filma. Res ga še nismo začeli snemati, ampak mu povsem zaupava. Predvsem zaradi njegovega dosedanjega dela, ki nama je zelo pri srcu. Misliva, daje to, kar bi on prinesel k projektu, njegova senzibilnost in vizualije, popolnoma usklajeno z najinim pogledom na film in kako bi moral biti narejen. Popolnoma verujeva v to, kar bo naredil.« Ron se k tej izjavi kvečjemu podpiše: »Razočarana bi kvečjemu bila, če ne bi vnesel svojega sloga v film.«
Se torej obeta premiera filma na samem mestu zločina, v Cannesu, čez tri leta, ob 60. obletnici premiere Nasmeha poletne noči, ko se tudi začne diegetsko dogajanje
v muzikalu? »Morda,« v nasmehu odvrneta glasbenika.
Ko govorimo o bratih Mael, nikakor ne moremo mimo njune videospotovske zapuščine, ki je, čeprav ima svoje vzpone in padce, proizvedla nekaj kultnih izdelkov. 0 spotu ¡Predict, ki ga je leta 1982 posnel David Lynch, smo pisali že tudi v Ekranu (februar 2011). Zakaj torej po drugi strani tudi v svojih videospotih ne zavrtita kdaj telefonskih številk znanih režiserjev, kot sta to sedaj storila z Maddinom? Russell razloži: »Res že dolgo nisva storila tega in dejansko ni razloga, zakaj nisva. Včasih je problem s proračunom. Sicer pa rada delava z ustvarjalnimi ljudmi in v teh letih je bilo kar nekaj dobrih videov, čeprav ljudje, ki so jih naredili, niso ravno znani režiserji. Sodelovala sva denimo s francoskima grafičnima oblikovalcema, Oli-vierjem Kuntzlom in Florencom Deygasom, ki s ta za naju naredila tri ali štiri res dobre videe. Bolj nama gre za osebo, ki ustvarja, kot pa da bi šlo za znanega filmskega režiserja. Tu in tam vidimo spote, kijih režirajo znani avtorji, pa se na koncu izkaže, da izdelek ni na ravni njihovega siceršnjega ustvarjanja. Nekdo, ki pride z nekega drugega filmskega področja, morda ne razume povsem, kaj naredi dober videospot.«
Rona bi kot pisca besedil po drugi strani zlahka razglasili za izredno vizualnega, kar konec koncev dokazuje tudi album The Seduction of Ingmar Bergman, ki sam po sebi narekuje podobe v poslušalčevih mislih.»Ponavadi vidim stvari, tako glasbo kot besedila. Vedno imam neko podobo v glavi, ko pišem besedila. Ne vem, če jo vidi še kdo drug, ampak jaz zagotovo jo. Vedno se nama je zdelo, da je to, kar počneva, na nek način filmsko, čeprav ni nujno povezano s filmom. To, da bo sedaj obstajala filmska verzija nečesa, kar sva ustvarila, bo za naju nekaj povsem logičnega.« Ronu postrežem s tezo, daje z leti, tudi s projekti, kot je ta o Bergmanu, njegovo pisanje postalo bolj filmsko kot prej v 70. letih, ko sta bila na vrhuncu svoje pop slave. Nazaj dobim odgovor, bister in ironičen kot najboljša izmed njegovih besedil: »Zdajle se na hitro poskušam spomniti konkretnih komadov. No, da vam ne bi nasprotoval, se bom strinjal z vami, pa bom kasneje malo razmislil o tem... Ampak verjetno imate prav!« [smeh).
•jn % «
¿S W
jra	sis «i* '"•T; Üb &
	
m