List 22.
Politični oddelek.
Položaj v parlamentu in slovenski poslanci.
V zadnjih dnevih se po raznih listih kar pode naj-raznovrstnejša poročila o notranjem položaju. Bržčas so to večinoma kombinacije, a jedno stvar pričajo vender, da je namreč postala notranja kriza vsled češke obstruk cije akutna. V tem položaju je slovensko občinstvo že težko čakalo avtentičnega pojasnila o položaju oziroma o stališču slovenskih poslancev. Toda čakali so dolgo zaman. Zadnjo soboto se je naposled oglasil dr. Ferjančič ter na volilnem shodu v Kranju izpregovoril o vladajočih političnih razmerah, za kar mu bo občinstvo gotovo hvaležno
Z ozirom na važnost položaja, in ker se nam zdi, da so pojasnila dr. Ferjančiča podala mnenje vsega kluba slovenskih, hrvatskih in maloruskih poslancev se nam zdi umestno, da podamo čitateljem važnejši del tega govora.
Po kratkem uvodu je nadaljeval dr. Ferjančič tako-le:
Dve leti in pol so zavirali parlamentarno delovanje Nemci, sedaj to vrše naši krvni bratje in zavezniki Čehi. Kaj je vzrok temu je obče znano, vender se hočem tega spominjati s kratkimi besedami, da kažem na zavrženost in preširnost nemške obstrukcije in na drugi strani na moralno opravičenost češke obstrukcije, čeprav jo moramo obžalovati z ozirom na nevarni položaj našega naroda.
Pri zadnjih volitvah so prišli Nemci v manjšino. Tega dosedaj niso bili vajeni v Avstriji in videč ta neugoden položaj so iskali sredstva, s katerim pričnejo boj proti večini. Ugodno sredstvo so jim bile precej v začetku nove legislativne dobe, izdane v Badenijeve jezikovne naredbe za Češko in Moravsko, čeprav so bile popolnoma pravične in so določale jednakopravnost češkega in nemškega jezika in osobito to, da morajo državni
uradniki vešči biti obeh deželnih jezikov. Kje naj je to bolj opravičeno, kakor na Češkem in na Moravskem, kjer so Čehi v večini in prebivajo v okrajih ali sami ali v znatnih manjšinah. Če ima stavek veljavo, da so uradniki zaradi ljudstva in ne narobe, in če se vpošteva to, da se od nemških uradnikov po vsej Avstriji zahteva znanje nemščine, je ona določba je^kovnih naredb do cela opravičena. Vkljub temu so bile te naredbe ugodno sredstvo za naskok na ministerstvo in državnozborsko večino. Leto je levico zadrževala o parlamentarnem delovanji z obstrukcijo, in posrečflo se ji je vpopasti naredbe, čeravno jih je bil v nemškem smislu Gautsch predrugačil, in strmoglaviti Thunovo vlado, katera ni hotela odnehati od naredb
Zgodil se je 17. oktobra 1. 1. brezpogojen preklic naredb. Ta dan ostane kritičen dan prve vrste v avstrijski zgodovini. Tega dne je kapitulirala država pred zločinskim nasilstvom manjšine, obstrukcija dobila je sankcijo parlamentarno dopustne m uspešne institucije, cehi z vsemi svojimi zavezniki vred so doživeli ponižanje in to vkljub temu, da so bili zvesta opora vladam in državi v najtežavnejših časih. Razveljavljenje teh naredb obesil je pa še tajni ukaz Kindigerjev, kateri je brez potrebe odpravil notranji češki jezik v čeških okrajih, čeprav sam bin-koštni program nemški priznava ta jezik. To je bila devastacija, da bi noben nemški radikalec je ne mogel temeljiteje izvršiti.
Ni čuda, da so na ta čin Clary-jeve vlade odgovorili Čehi z obstrukcijo od svoje strani. Oni so strmoglavili Clary-ja in spodjedajo stališče Korberjevi vladi, o kateri sodim, da ima poštene namene in bi cehom rada dala zadoščenje, če bi se ne bala, da s tem provzroči zopet nemško obstrukcijo. Nemci so 2y2 leti zadrževali parlamentarno delovanje z nasilstvom in so dosegli zmago. Kdo more zameriti Čehom, kakor v prvi vrsti prizadetim, — in naj je še tak nasprotnik obstrukcije, — da ne dopuščajo, da bi se Nemci svoje tako nečuveno pridobljene zmage veselih in brez ugovora  svoj  plen vživali?  Kam
Stran 204.
bi tudi prišlo vse javno življenje, če bi se ne dalo primernega odgovora zmagonosni manjšini, ki na tak način diktira svojo voljo večini? Bila bi to za vselej kapitulacija večine pred manjšino, ki ni izbirčna v sredstvih in se ne plaši tudi najskrajnejših, da doseže svoj namen. V državi bi veljalo samo to, kar je taka manjšina voljna pripuščati.
Če se Čehom svetuje, da opuste obstrukcijo — in mi Slovenci sami jim tudi to svetujemo — moramo priznati, da imajo Čehi proti temu jako važne razlage, katere naj \račujeio vtis, ki žele trajnih normalnih razmer v parlamentu. Če se danes obstrukcija opusti, se pač dosežejo začasni uspehi, vladi in državi privolile bi se najnujnejše stvari, a ko bi potem večina zahtevala, da se kaj stori, kar spada v njen program, koj bi nastopila manjšina z obstrukcijo in večina bi tako imela nalogo dovoljevati večkrat odijozne stvari, sicer bi se pa samo to zgodilo, kar bi hotela manjšina. Tega položaja tudi ne izpremeni načrt jezikovnega zakona, katerega je vlada predložila. Ne oziraje se na to, kakšen je ta načrt, se mora priznati, da bi tak ali boljši načrt, če bi se bil predložil tistikrat, ko so se naredbe razveljavile, vse drugače vplival, kakor sedaj, pod pogojem namreč, če bi se bili Nemci vz^li v obljubo, da ne obstruirajo proti jezikovnemu zakonu. Po svoji dolgotrajni obstrukciji so že bili tako vpehani, da bi se bili v to zavezali. Oni so pa brezpogojno zmagali in danes jih ni volja odpovedovati se skrajnih sredstev, če bi se poskušalo jezikovno vprašanje z večino vrediti tako, da bi jim ne ugajalo.
Ti zakoni pač niso taki, da bi jih mogli Čehi sprejeti. Nečem se spuščati v podrobno razpravo teh zakonov, omenim naj samo v obče, da bi ti zakoni potisnili češki jezik nazaj za sedanjo prakso. V Libercih se na pr. danes s Čehi češki razpravlja, v bodoče bi se to godilo samo s tolmači. Na Češkem naj bi smele v nemških okrajih vlagati češke vloge samo take stranke, ki niso nemščine zmožne in razpravljalo bi se s takimi strankami kakor pravim samo s prestavljalci. Advokat ali notar Čeh bi se ne smel toraj nikdar posluževati svojega jezika in kako naj kaka druga stranka izkaže, da ne zna nemški? Med takimi strankami in sodiščem posredujejo prestavljalci to je tolmači. Komur je v spominu neka razprava, ki se je vršila pred par meseci pri trgovskem sodišču v Trstu, kjer sta dva slovenska odvetnika tako prestavljanje ad absurdum spravila, ta mi pritrdi, da je tako prestavljanje iz stvarnega stališča nemogoče. Nikdo ni zmožen točno in zanesljivo kurentno prestavljati, kar stranke v drugem jeziku govoro. Za točno prestavo je treba miru, časa in premisleka. Pa ne glede na stvarno nemogočnost, kako naj se cehi puste v lastni domovini, v kateri je bila pred časi češčina jedini uradni jezik, tako degradirati v tujce, da ne rečem helote? in kako je moč od njih zahtevati, da sprejmejo določilo, da se smejo posluževati svojega jezika, še-le, ko izkažejo, da ne znajo nemški! ? To so nespremenljive določbe jezikovnih načrtov, a če bi jih hotela spremeniti večina, odgovorila
bi na to nemška manjšina z obstrukcijo in tako ni moč parlamentarno dognati pravičnega jezikovnega zakona, dokler se ne zatre za vselej vsaka obstrukcija. Zato pa Čehi zahtevajo, naj se jim v naprej pripozna notranji jezik, dobro vedoč, da če ga z obstrukcijo ne izsilijo, ga zakonitim potom, dokler vladajo  take   razmere, ne dobe.
Te in druge razloge imajo Čehi za svojo obstrukcijo in vender želimo in jim svetujemo, da bi jo vsaj začasno opustili. V to nas pa sili naš lastni kritični položaj. Kam pelje obstrukcija? Najprej k vporabi § 14. To pa ne gre več dolgo in to zato ne, ker z § 14 se ne dobi denarja, katerega država krvavo potrebuje, ker prihranki prejšnjih let so pošli, in če je država nakazana samo na redne dohodke, lahko pride vsaki dan v finančne stiske. Tudi ni moč misliti v tem položaju na nikake investicije, bodisi večje ali manjše recimo neizogibno potrebne železnice ali kar posebno moje volilce zanima, podržavljenje pošt, zgradba sodnih poslopij itd. Denar se dobi samo z absolutizmom to je z zistiranjem ustave in moje mnenje je, da plovemo proti njemu, če se ne posreči obstrukcije, naj je češka ali nemška, trajno  ustavijti.
Vladanja s § 14 in še bolj absolutizma se imamo pa mi nekoliko bolj bati, kakor Čehi. Vsa važna mesta so zastavljena z našimi nasprotniki in ob vsaki odgo-ditvi državnega zbora občutimo njih pest. Parlament je edini kraj, kjer nam je moč zastopati svoje težnje, v deželnih zborih izven kranjskega smo ob besedo. Nam je torej močno ležeče na tem, da pridemo zopet do normalnih parlamentarnih razmer. Želimo teh razmer zaradi uredbe jezikovnih razmer pri nas samih. Bes, da se s sedanjimi predlogami vreja to vprašanje samo za Češko in Moravsko. A to, kako se vredi tam, je za nas velikega pomena, ker, kar se tam prizna manjšinam, moralo se bode priznati manjšinam tudi pri nas. In tudi to je velikega pomena za nas, da se poskuša to vprašanje rešiti v državnem zboru. Obžalujemo, da cehi tako strogo reklamirajo uredbo jezikovnega vprašanja za deželne zbore. Državni zbor je predložen, dosti se da oddati deželnim zborom, a če se odda le-tim jezikovno vprašanje, je to naravnost vprašanja našega narodnega obstanka. Kdo naj prisili naše deželne zbore, da sklepajo jezikovne zakone v obče in da bi bili pravični? Glede tega nam je kakor ugoden pojav bilježiti to, da so Poljaki, ki istotako zahtevajo kompetenco deželnega zbora, to strogo stališče opustili. Vse to in veliko železnično vprašanje, s katerim je vlada stopila pred zbornico, — o tem še pozneje nekoliko besed — nam vzbuja želja, da bi prenehala obstrukcija. To je naše slovensko stališče. Vrhu tega pa ne moremo prezirati tudi splošnega stališča.
Nemški šovinizem je prikipel do vrhunca. Pri nas je zmagovit, vrši se mu vse v prilog tudi izven Avstrije. Vprašati se moramo, ali kaže pod takimi razmerami tirati stvar do skrajnosti in ali bi ne kazalo za sedaj zbirati svoje moči, da obranimo, kar imamo, in da ne postavimo še tega v nevarnost. Sedaj gotovo ni čas ugoden za pridobivanje in to velja za Čehe  tako, kakor
Stran 205.
za nas. Kakšen veter bi pihal pod absolutizmom, kateremu, kakor sem že omenil, se bližamo, če obstrukcije ne prenehajo, to naj premislimo in pridemo gotovo do prepričanja, da imamo vsi mnogo zgubiti.
Iz teh pomislekov želimo, da obstrukcija preneha, da ne pride parlamentarizem v nevarnost, toda več kakor želje ne moremo in nočemo izraziti nasproti Čehom, mi jim moramo prepustiti, da sami odločijo. Udeležujemo se ne obstrukcije in Čehi tudi tega od nas ne zahtevajo in ne pričakujejo. Drugače bi bilo, če bi se hotela Čehom sila delati, čeprav mislimo, da vsaka sila bi bila zaman. Obstrukcijo se potlači s silo za eden, dva dni, tretji dan že zopet ostane in kaj je potem pridobljeno? To je naše stališče glede češke obstrukcije, kakor se je določilo v naši parlamentarni zvezi.
Tako se glase politična izvajanja, ki jih je podal svojim volilcem dr. Ferjančič, in ki potrjujejo, da smo v »Novicah" doslej prav tolmačili, politične pojave v naši državni polovici.