Prvo berilo in slovnica za slovenske ljudske šole. Sestavila A. Kazinger in A. Žumer, ljudska učitelja. — Natisnila in založila ,,Ig. pl. Kleinmayr in Fed. Bamberg". — V Ljubljani 1885, v 8ki, 96 strani. — Cena vezani knjigi 24 kr. (Konec.) Tiskovnih napak je malo. Takim prištevam: česenj (česen), plame (plamen), leskače (leskeče), rezgače (rezgeče) in morda še kak. Mnogo jih je pa zoper besedni red, katerih napak vse mrgoli posebno po naših časnikih, tako da človeka prav po ušesih reže, če ima le še kaj jezikovega čuta. Naj pri tej priliki navedem ona zlata pravila, katera nam je gospod Cigale podal za besedni red leta 1875., v 5. in 6. listu ,,Novic'<r) pravila, za katera se žal živ krst ne zmeni dan danes. Ta pravila so: ,,Z okrajšanimi besedicami (breznaglasnicami)2): sem, si, je itd., me, mi, te, ti itd., in tako tudi: bi, ne začenja se stavek, niti se za apozicijo ali za vmesnim stavkom nadaljuje z njimi". 2. ,,Oziravni zaimek mora priti neposredstveno za tistim samostavnikom, na kateri se nanaša ali ozira". 3. ,,V vseh stranskih stavkih, ki se začenjajo s: kar, kdor, kateri, ako, če, čim, da, dokler, kadar, kakor, kder, ko, koder, ali s katerim koli drugim veznikom, morajo te besedice stati precej za zaimkom ali veznikom in pred poglavitnim glagolom, ne za njim". In tem pravilom, kakor tudi (glede besednega redu) nepokvarjenemu govoru našega naroda ne odgovarja pisava v MBerilu", v katerem se tedaj ne bere prav tako ,,po domače", kakor hoče reči gospod ocenjevatelj v nLjub. Zvonu". Domače ni pisan uže zadnji stavek v predgovoru: Mnogo nalog učitelj tudi po svoji potrebi more izpustiti ali druge pridejati. (Mnogo nalog more učitelj po svoji potrebi tudi izpustiti ali druge pridejati.) Slab besedni red je dalje v stavkih: Skalarjev mali Marko in Tinče dobila sta (sta dobila); Mladiči postajali so (so postajali); 0 hladnih pomladanskih nočeh boji se vrtnar (se boji); V jami naredim si (si naredim); Za rana zbrali so se (so se zbrali); Po senčnatem pobočji bil je (je bil); V dolinah zbirajo se (se zbirajo) itd. Osebka, najvažnejšega dela stavkovega, pač ne gre staviti na konec, kakor v stavku: če greš na plan, prileti in te s svojim kremplji odnese orel ( , orel priletf in te odnese s svojimi kremplji). Dopolniki se devajo za tisto besedo, kateri so dodani v dopolnjevanje. Ni prav tedaj pisati: S kljunom hrano pobirajo (S kljunom pobirajo hrano); Kje pa mati platno ') In potem še ponovil leta 1882., v 21. listu istega časopisa.Ocenjevatelj. 2) Primerjaj Janežičevo slovnico str. 239. in 240., §. 4401Ocenj. 4* dobe (Kje pa mati dobe platno?); Vsak dan si oko in ves obraz umivamo (Vsak dan si umivamo oko in ves obraz); s katerima zemljo reže in preobrača ( , s katerima reže in preobrača zemljo) itd. Slovenec se — kolikor mogoče — ogiblje stavljenja glagola konec stavka. Ni tedaj dobro pisati: Ako bi bil prijazne besede v gozd klical, prijazne besede bi bil tudi iz gozda slišal (Ako bi bil klical prijazne besede v gozd, slišal bi bil tudi prijazne be- sede iz gozda); , ker si se ves pregret naglo mrzle vode napil ( , ker si se ves pregret naglo napil mrzle vode); , da po zimi gorka in po letu hladna ostane ( , da ostane po zimi gorka in po letu hladna) itd. Sploh sem pa opazil, da stavita gospoda sestavitelja večkrat prej pojasnila nego besede, kojim služe pojasnila v dopolnjevanje, vsled česar se drugače izrazita nego mislita. Tako sta menda hotela reči v stavku ,,Mati z boječim glasom zakliče", da je materin klic boječ, ne pa mati saina. Kakor pa stoji stavek v ,,Berilu", da se razumeti, kot bi imela gospoda sestavitelja v mislih več mater, eno z boječim glasom, drugo morebiti se srčnim glasom, zopet drugo s kakim drugačnim glasom itd., ter bi ona z boječim glasom zaklicala. Tega pa — menim — gospoda sestavitelja nista mislila, zato bi se stavek imel glasiti: Mati zakliče z boječim glasom. Obžalujem, da rabita gospoda tovariša v svojej knjigi gorenjski naglas, ali bolje priglas, zanemarjaje naglas, n. pr. sukno, župan, žrebe, cvete, drvži, stržek, tem& itd. To je pač dovoljeno v časi pesniku, ne pa prozaiku. S tem se knjiga prikupi gorenjski mladini, a zunaj Gorenjskega se tako hitro ne udomači; kajti prav ta priglas je Notranjcu, Primorcu in Štajercu neznan. Gospoda morata biti gotovo Gorenjca. Bolje bi bilo, da bi si bila izbrala notranjsko narečje, ki je vender znano kot naj boljše, kar bi pa tudi ne bilo na mestu v knjigi, ki je namenjena za cel jezikov obseg. Sploh pa je raba naglaskov za nejezikoslovca jako kočljiva stvar, in jaz mislim, da je za ljudskošolsko knjigo naj bolje, da se kolikor mogoče ogiblje naglaskov, dokler nam naši jezikoslovci ne podajo v tem obziru določnih pravil. Čestita gospoda pater St. Škrabec in prof. Mat. Valjavec sta nam uže objavila nekatere razprave o slov. naglasu, prvi na platnicah ,,Cvetja z vrtov sv. Frančiška", drugi v nRadu jugoslovanske akademije", a to je še le pričetek. Zato je pa za nas nejezikoslovce naj varnejše, da rabimo naglaske tam, kder nas občna raba k temu opravičuje, kakor pri deležnikih sedanjikovih, krajšej obliki 3. osebe množinske itd.; dalje pri takih besedah, katerih pomen se priSiv po naglasu razločuje, n. pr. celo (pridevnik) in celo (prislov); svšt (die Welt), svet (heilig) in svet (der Rath); bodem (bosti) in bodem (biti); je (jesti) in je (biti) itd. Ako bi bila tedaj gospoda sestavitelja previdnejše postopala pri rabi naglaskov, ne bila bi pisala sedaj namestu sedaj (ljudstvo govori zdej), dalje na strani 4. život, na strani 5. pa život (kar je morda tudi tiskovni pregrešek), ognila bi se bila tudi na naslovnih listih čudnemu naglaševanju besede sčstavila, česar jaz prav ne razumem. II. Slovnica. Slovnica obseza slovniško učno snov, kolikor je predpisujo kranjski učni načrti za II. oziroma III. šolsko leto. Naši primorski učni načrti zahtevajo tudi ,,izpeljevanje besed in v izpeljanih ločevati debla", na kar se knjiga ne ozira. Slovnica začenja z golim stavkom, govorf o razdeljevanji stavkov v besede, zloge in glasnike, ponavljaje in dopolnjevaje, kar so otroci uže v I. šolskem letu slišali pri ustnih predvajah k pouku v pisanji in branji; nadaljuje o dolgih in kratkih samoglasnikih — o naglasu, o delitvi besed; prestopi potem k oblikoslovji, razlagaje^najvažnejše govorne razpole: samostavnik, pridevnik, osebni zaimek in glagol, in sklene z bitstvenima deloma stavkovima — z osebkom in dopovedkom. Učna pot odgovarja torej popolnoma bitstvu slovniškega pouka v ljudskej šoli. Obravnava učne snovi je po vsem praktična. Vsaka vaja se začenja s primernimi vzglednimi stavki, na katerih se slovniško pravilo razvije. Potem sledi pi'avilo samo, nastalo po izločevanji in strinjanji enakosti, za tem se še vrste mnogoštevilne naloge v vajo in utrditev. Večina nalog — vseh je 170 — nanaša se ua berilo, ki je po tem takem sredotočje slovniškega pouka. S tem se prihrani učitelju trud, da mu ni treba iskati beril, ki imajo za pojasnjevanje in vajo posebnega slovniškega pravila potrebnih jezikovih oblik. Nekatere naloge služe v ponovitev prejšnjih. Vse se pa dajo izdelovati pismeno in ustno, ter so torej uporabljive pri posrednjem in neposrednjem pouku. Naloge 7. (b), 57., 64., 66., 68., 72., 77. in 142. ne ugajajo, ker predočujo otrokom nepravilno pisane besede, kar se ne da odobriti z metodičnega stališča.1) Na strani 80., v 6. vaji se pravilo glasi: Kadar sledi soglasniku r drug soglasnik, takrat ima r veljavo samoglasnikovo. To pravilo ni popolno, ker tudi v besedah tarča, izvirnost, borba, murva itd. stoji za r-om soglasnik in vender nihče ne piše ali govori: trča, izvrnost, brba, mrva itd. Gospoda pisatelja sta namreč pozabila dostaviti, da je to le takrat raogoče, ako stoji pred r-om polglasni b. V istem smislu naj se popravi tudi 15. naloga na istej strani! V slovenščini se soglasnika st delita, tedaj nista enake moči kot lj in nj. Prva soglasnika (st) bi se morala torej izpustiti za pravilom v 8. vaji. Pravilo na 88. strani, v 16. vaji je tudi pomanjkljivo; glasi se: Beseda, ki pove, kaj kdo dela, je glagol. Z vprašavnim zaimkom kdo? vprašamo le po osebah. Lehko pa je v stavku osebek tudi kako rečno ime, n. pr. Voda teče. Ali se pa more tudi tti vprašati: kedo teče? — Pravilo se mora torej glasiti: Glagol je beseda, ki pove, kaj oseba ali reč dela. Glagol risati (str. 91,, vaja 20.) spregata gospoda pisatelja pogrešno po 1. razredu V. vrste. Ta glagol se sprega 1 e po 2. razredu V. vrste, torej: rišem, rišeš, riše, riševa, rišemo.2) Pri spregi pomožnega glagola biti rabita gospoda pisatelja za prihodnji čas le daljšo obliko: bodem, bodeš, bode itd. Ta oblika ima na vsak način prednost pred krajšo: bom, boš, bo, ker se lepše glasi in se tudi vjema se staroslovenščino in drugimi slovanskimi jezici. Dobro bi bila gospoda pisatelja storila, da bi bila popolnoma opustila krajšo obliko tudi v ,,Berilu". Naloga 154., str. 95. mi je nerazumljiva. Slednjič še besedico o vezanji knjig. Ko je izšel ,,Abecednik" gospodov sestaviteljev, vpeljal se je namestu Miklošič-eve ,,Začetnice" takoj prihodnje leto v I. razred šole, na kateri jaz delujem. A uže za sledeče leto je predlagal gospod tovariš, ki je slučajno še eno leto ostal v I. razredu, zopetno vpeljavo Miklošič-eve ,,Začetnice", rekoč, da je imel minolo leto dovolj sitnosti se slabo vezanim »Abecednikom", iz kojega so otrokom kar celi listi izpadali uže po prvih tednih, ter da mu je ljubša trdno vezana knjiga, če tudi manjše notranje veljave. Faktum je, da nam dohajajo iz dunajske c. kr. zaloge šolskih bukev mnogo trdnejše vezane knjige nego iz Ljubljane. ') Kehr pravi: Die Methode das Richtige durch's Falsche zu lehren, ist eine Unmethode. Das Kind wird dadurch verwirrt, weil sich das falsche Bild ebenso bald und sicher dem Geiste einpriigt, wie das richtige. Ocmi- 2) Primerjaj Levstikovo slovnico §. 69., str. 85.1 OcenJ- Vzlic vsem tti naštetim pomanjkljivostim, morarao biti te nove šolske knjige v e s e 1 i, ž njo smo pridobili lep priraščaj v našej ljudskošolskej literaturi. In trdno sem prepričan, da spopolnita gospoda tovariša svoje delo v vsakem obziru uže v prihodnjej izdaji drže se modrega izreka: Več oči več vidi. Na Goriškem, konec decembra 1885. 1. Iv. M—a. Knjiga Slovenska XIX. veku. 28) Slovenski Cerkveni Časopis — Zgodnja Danica. Theologische Zeitschrift. Zeit und Ewigkeit. — Slomšek sam je vže nameraval v škofiji svoji vstanoviti kak cerkven časnik; kar se sredi 1. 1848 zgodi to v središču Slovenije — v Ljubljani. Marljivo je vanje dopisoval — .Ljubomir" ali pa nemški ,,Der Aufmerksame" na pr. 1. 1848 v Cerk. čas.: Keršanski nauk od nekeršanskih bukuv (št. 3—6). Milo potožilo. Novi časi novi grehi. — L. 1849 v Zg. Dan. Lepo petje, lepo serce. Povaba Slovencov v družbo sv. križa (1. 11). — V Theol. Zeitschrift 1. 1848: Die Nationalitat. Ein Wahrzeichen unserer Zeit (Ljubomir). Noch ein Wort gegen die Bestiirmer des Coelibates. Ein trauriger Spiegel fiir unsere Zeit. EroffnungsRede zur Schullehrer - Conferenz am 23. Nov. zu St. Andreae im Lavantthale (Nr. 23 S. 180—183). Der gute Hirt zur Zeit der Gefahr. Die beiden Gesetztafeln: I. Alle Gewalt koramt von Gott. II. Alle Gewalt geht vom Volke aus (Vid. Kmet. in rokod. Novice t. VI. 1. 46. Načert podstavnih pravic §. 3). — L. 1849: Trostworte ara Grabe des Priesters Jos. Tauschel. Was hat ein Seelsorger in unsern Tagen besonders in der Schule zu thun (Nr. 15. 16). Uber die Aufgabe der Seelsorger in unserer Zeit (Nr. 43. — Nr. 11) itd. — Zeit u. Ewigkeit 1. 1849: Der Kaiser Napoleon als Katechismuslehrer (Der Aufmerksame). Razun tega se nahajajo njegovi tedanji pastirski listi v časniku nemškem, slovenski pa v Zg. Danici, v ktero je še posebej pisal na pr. 1. 1850: Sedem naglavnih grehov naših šol (1. 17—20). Odgovor od Labude na dopis od Savine (o Cerkveni Pesmarici . . 1. 46). L. 1851: Žganjopija pot v nesrečo. L. 1855: Razglasilo neomadežaniga spočetja presvete Marije Device v Lavantinski škofii (1. 13. 14). Družba sv. detinstva Jezusoviga (1. 19) itd. — L. 1851 je naznanil bratovščino ss. Cirila in Metoda, in 1. 1852 poterjeno iz Rima razglasil, potem pa vsako leto do 1862 po Danici priobčeval o njej prisrčno poročilo, kteremu so bili naslovi: .Odperto pismo, Opomemba, Obletnica, Milo pozdravilo, Prijazno pismo, Letno pozdravilo, Obletni spomin" — bratam in sestram molitevne (pobožne) družbe (družbanam) sv. Cirila in Metoda itd. Na primer bodi iz njenega razglašenja 1. 1852 tole: . . . BKar je storil napuhnjeni Arij Cerkvi Božji v četertim stoletji, to je ponovil ošabni Foci v devetim, to je dokončal časti lakomni, zviti Mihael Cerulari v enajstim stoletji ... To žalostno cerkveno razdertje pa ni nobenimu ljudstvu v Evropi tako globokih ran vsekalo, kakor Slovenam, ki so bili v 9. stoletji po apostolskih bratih ss. Cirilu in Metudu za keršanstvo pridobljeni in s sveto rimsko katoliško Cerkevjo sklenjeni; z nesrečnim cerkvenim ločenjem 11. stoletja pa razderti, de se zdaj 22,349.000 katoličanov, 54,011.000 ločencov (razkolnikov), 1,531.000 protestantov (luteranov) in kakih 800.000 mohanietanov šteje. V brezno cerkveniga razdertja se je pogreznila Slovenam lepa zvezda keršanske obdelanosti (izobraze), ktera jim je bila v 9. stoletji z vvodam občinske po keršanstvu posvečene pisavne besede v toliki svitlobi izšla; v to silno globočino se je vderla Slovenani zarja občinskiga slovstva. Narodovo serce, njegova vera mu je bila razcepljena, z vsakim stoletjem je prepad med obema ločinama veči bil, vse zedinovanje je bilo, malo da ne, brez vspeha. Kristus še dandanašnji kaže oblačilo svoje svete Cerkve, bolj ko kdej popred, raztergano, zlasti med obilnimi kolenji sicer tako pohlevnih, obilno obdarovanih Slavskih rodov, ki so si tako blizo — in vender tako deleč med seboj (Dan. str. 115)". Ta cerkvena rana nesrečnega razkolništva je Slomšeka tolikanj bolela, da je v njeno odpravo molil, pisal, daroval itd. — Kdo bi dvomil, da bi zedinjenje Slovanov v veri tudi mnogo pospešilo vzajeranost, zložnost in povzdigo slovanskega slovstva (Bes. Kosar. 23)? — Zgodovinske pomembe so njegovi pastirski listi o selitvi v Maribor 1. 1859: Vsim vernim Koroško - Lavantinske škofije, posebej duhovstvu; pervi pozdrav združeniin Lavantinskim škofijanam v Mariboru itd. v Zg. Danici, ktera mu je bila mej vsemi slovenskimi listi najbolj ljuba in draga. Pogosto je z veliko pohvalo govoril od nje, ker se tako hrabro poganja za narodnost, pa še hrabrejše za keršansko vero in pobožnost. Ganljivo pa je bilo, ko je pri poslednjih duhovnih vajah na Slatini Sloinšek malo dni pred smertjo rekel, da želi, naj bi bila v vsaki fari njegove škofije vsaj ena -Danica", in ako nihče ne premore je naročiti, naj se naroči na stroške njegove (Kosar. str. 21. 22). — Po vsej pravici piše torej Danica o njegovi smerti v žalostnici (1. 1862 št. 28): ,,Cerkev je zgubila pregorečiga aposteljna, Avstrija naj zvestejšiga deržavljana, Slovenija svitlo luč, ovčice Lavantinske praviga očeta in v resnici zvestiga pastirja, Zgodnja Danica naj blagšiga podpornika" itd. 29) Apostolska Hrana bogoljubnim dušam dana po branji apostolskih listov ino drugih bukuv svetiga pisma za nedele ino svetke cerkveniga leta. I. Del. Od perve adventne do šeste nedele po veliki noči. Pisal Anton Slomšek, nekdajni nadfajmošter u Vozenici. V Celovci 1849. 8. str. 240. - II. Del. 1850. str. 158. Od binkoštne nedele do posledne po binkoštih. — III. Del. 1850. str. 76. Za svetke. — Po nemškem predgovoru: nEin "VVort iiber die Bearbeitung und den Gebrauch vorliegender homiletischer Predigten" piše v slovenskem dne 8. brezna 1848: Bog daj srečo! Preljubi verni Slovenci! — Clovek ne živi satniga kruha, ampak vsake besede, ki iz božih ust pride, pravi naš Ijubi Jezus. lno kakor skerbna mati vsakmu kos kruha odloči za vsak dan, tako tudi naša sveta mati katolška cerkev odloči svojim vernim za vsako nedelo ino svetek (zapovedan praznik) dva kosa besede božje dušam v hrano: en kos iz svetiga evangelja, drugi kos iz listov, ktire so apostoli kristjanam pisali, alj pa iz drugih bukuv svetiga pisma, kakor jih per službi božji slišmo brati (I—VIII) . . . Položil siin tudi jaz dušne hrane za vse nedele ino praznike svete na mizo naše katolške cerkve, spisal za eno leto po berilab svetiga evangelja Evangelsko Hrano, za drugo leto po berilah iz apostolskiga djanja, iz listov apostelnov in drugih bukuv Apostolsko Hrano potrebnih naukov, ter sim Ijubim Slovencam prav po domače željel postreči. Ne za hvalo, ne za grajo, ampak k veči božji časti ino dušam v izveličanje naj bo moja slaba postrežba (str. 76) . . Voj, preljubi moji Slovenci! sveta vera tud po naših krajih vinira; varjte ino ohranite njo, de vam vmerla ne bo. Ob sveto vero biti, ino pa luč v sredi temne noči vgasniti; kamo se boš popotnik podal (str. VI)! 30) Bog čuje nad pravičnimi. Poleg Nemškega od Kr. Šmida. V Celovci 1849 (Knj. I. Lend. str. 239). 31) Mali Blaže v pervi šoli, kako se hitro brati uči. V Ljubljani 1849. Eger. — rTo knjižico je po iiaročilu visoko častitiga Lavantinskiga knezo-škofa zložil pridni šolski učenik v Celji, gosp. Krajnc. Te bukvice, skozi iu skozi za perve male šole po vsim Slovenskim pripravne, naj bi se že prihodnje leto povsod v začetno šolo vpeljale (Novic. 1849 str. 167. Zbr. Sp. I. str. 243)". 32) Nemška slovnica za slovenske šole. Na Dunaju 1852. 8. 123 (Zbr. Sp. 248). 33) Abecednik za slovenske šole. Na Dunaju 1. 1853.—1862. 8. 86. (Knj. I. 243-4). 34) Malo Berilo za pervošolce. Na Dunaju 1853.—1854. 8. 160 (Knj. I. 244 — 5). 35) Veliko Berilo in Pogovorilo za vajo učencev drugega odreda. V Beču 1855. 8. 267. I. Spoznava sveta. II. Spoznava prirode. III. Naravoslovje. IV. Spoznava svetlega neba. V. Spoznava človeškega društva (Knj. I. 245—6). 36) Ponovilo potrebnih naukov za nedelske šole na kmetih. V Beču 1854. 8. I—IV. str. 742. Obseg: I. Dogodivščina sv. vere. Sp. Fr. Kosar. — II. Navod pobožnega življenja in lepega zaderžanja. Felician Globočnik. — III. Spisovanje listov. M. Majar. — IV. Številoslovje. — V. Vodba modrega kinetovanja. Peter Musi. — VI. Vinorejec. Anton Koderman. — VII. Zemljopis. J. Drobnič. — VIII. Ljubezen do domovine (Knj. I. 246 —8. — Zbr. Sp. IV. str. 183 — 196 itd.). — Ponovilo najpotrebniših naukov za nedeljske šole na kmetih. II. nat. Dunaj 1863. 1864 (cf. A. Lesar). 37—40) Mali Katekizem za pervošolce . . — Abecednik . . Malo Berilo . . Veliko Berilo za slovensko-nemške šole itd. itd. (Knj. I. str. 218—9). — 0 katekizmu naj se primeri v Drobt. 1848: Sedem šol keršanskiga nauka za otroke (str. 15—53). — Potem: Mali katekizem za pervošolce na Dunaji 1850. — Keršanski katoliški nauk okrajšan, ki je bil na stroške c. k. založbe šolskih knjig izdan ter se',še zdaj rabi v ljudskih šolah škofije Labudske. Pridjan je kratek pregled nDogodivščine sv. vere Jezusove". L. 1850—1 (Vid. J. Rozman . . sp. J. Skuhala 1874 str. 16. 21). 41) Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino. Celovec 1853. 8. I—VII. 55. Napevi 1—21. Zal. družtvo sv. Mohora; na prodaj J. Leon (Vid. Nagovor Knj. I. str. V. VI). 42) Veliko Berilo za slovensko-nemške šole drugega odreda. V Beču 1855. 8. 437. — Kazalo: I. Spoznava zemlje. II. Spoznava prirode. III. Naravoslovje. IV. Spoznava svetlega neba. V. Spoznava človeškega družtva. — Vaja slovensko prav spisovati. — K pervi vaji v sostavi posameznih izrek pomni znameniti pristavek: »Vaja prav izrekovati in govoriti naj vaji spisovati roko podaje. Kakor hitro otrok male pismenke gladko zapiše, naj poskuša po malem zapisavati, kar izgovori. Kar je zapisati, to se ima poprej dopovedati, in zapisano od kraja ne preojstro popravljati; kar je preojstro, se rado kerha, gladko ne reže, in se po tem težko izbrusi. Vaja slovenska je od nemške različna. Naj se nemške pravila poslovenjajo, slovenski izgledi pa tudi po nemško izdelavajo. Kar v ednem jeziku sploh v spisovanju velja, tudi v drugem večidel potegne; ako ne, naj se učencom razgoveti. Pridna vaja več velja, kot vse pravila«. ,,Neizmerne zasluge pridobil si je Slomšek za povzdigo, da! lehko rečemo: za prerojenje slovenskega šolstva, čegar stanje je bilo pred letoin 1850 po nesrečnem nemčevanji poprejšnje dobe nepopisljivo žalostno. Primeri, kar se bere o tem v Drobt. 1. 1863 str. 192 — 196 in v Kosarjevem A. M. Sl. str. 249 — 253. Četiri leta sta si o teh šolskih razmerah dopisovala grof Leo Thun, tadanji minister uka in naš Slomšek . . . nIz teh listov zvemo, da so škof osnovo vsih šolskih knjig napravili, sami več knjig spisali, druge [>a naj izverstnejšim učiteljem spisati naročili; da so zopet vse spise sami pregledali in popravili. — Tako so bile po versti vse šolske knjige pod njih vodstvom izdelane in od vlade poterjene. Izdelali so pa dvojno versto šolskih knjig: eno za celo slovenske šole, drugo pa za slovensko-nemške šole na takih krajih, kjer je znanje nemškega jezika otrokom zares koristno ali celo potrebno (Kosar v Drobt.)". — Kar zadeva red, naslov, leto, v kterem so si knjige nasledvale, naj bi sčasoma določili šolski možje . . In einem Ministerial-Rescripte heisst es: man schatze sich gliicklicb, in seiner Person einen Mann gefunden zu haben, welcber Beruf, Autoritat, Wissenschaft und Erfahrung auf eine solche Weise vereinigt, dass das Unternehmen, um welches es sich zum Besten der Schulkinder handelt, dadurch einem guten Erfolge mit Sicherheit zugefiihrt wird (Kosar A. M. Sl. str. 252). — Da bi učitelji umeli te knjige prav in dobro rabiti, je spisal Slomšek posebno podučenje po geslu: Pred, ko govoriš, se uči (Eccli. 18, 19) ter ga priobčil v Drobtinicah 1. 1861 str. 275 — 288: BKratko vodilo za malo in veliko ,Berilo'. Blagim učiteljem dober svet" — tako po domače, da naj se vsaj nekoliko pokaže na pr.: »Deveto leto že novi Abecednik, malo in veliko Berilo, pa Ponovilo za šole na kmetih imamo, samo slovenske, pa tudi slovensko - neinške knige, kakoršnjih šola potrebuje. Veliko jih čujemo hvaliti, pa še veliko več grajati, rekoč: da ni neumnejših šolskih knižur, kakti so nove berila. Vsak jih sodi po svojem kopiti, kar enemu dopada, to drugemu merzi; nam se pa zdi, da večidel obsojevavcev le po škorji sodi, in šolskih knig le malo ali pa celd ne pozna. Potreba je zatorej, da jih kratko pretresemo in pa jih rabo nekoliko pokažemo; kajti nas skušnja učf, da izmed desetero učiteljev jih devet s šolskim berilom prav ne ravna, zato pa tudi slabo opravlja. Godi se jim, kakor vojakom, ki svoje puške dolžijo, ako dobro ne strelijo; pa puška je nedolžna, če vojak streljati prav ne zna. Dober svet je zlata vreden, ako ga zvesto poslušaš, pa tudi modro poskušaš. — Namen šolskib Beril ... — Poraba . . Ima li orglar še tako dobre orgle, ako dobro orglati ne zna, mu bojo slabo pele; so li pa orgle srednje vrednosti, bojo dobro žvižgale, če le dobremu organistu v roke pridejo. Ravno taka se šolskim knigam godi . . — So neutnni starši, ki svojo deco zato v šolo dajajo da bi se neumšine naučili, ter mislijo, da je dobra šola taka, v kteri se deca neumškovati prav debelo učijo, če ravno poleg neumškovanja Boga, očeta in matere svoje pozabijo. Taka gola neumškutarija v šoli je morija žlahtnega serca in blagega slovenskega duha. Iz takih neumškutarskih šol prirastejo mladi bahači, pa stari berači, perteni kmetiški gospodje, pa slabi orači in gospodarji za jokati. Znajo debelo govoriti, dobrega storiti pa malo. Neso li ravno taki poneumčeni modrovavci pervi podpihovavci in puntarji bili? Jeli tega nemška beseda kriva? Ne daj Bog! Krivo podučevanje v neutnščini to dela, ako se za neuraščine del drugi veliko potrebnejši nauk zamudi, in deci, ki verlo neumško zna, gerdi napuh vsadi. ki zarodi napačnost, gizdost in nepokoršino, ki so rojnice vsake gerdobe in nesreče. Jeli ne pride naj več študiranih kmetov na boben? — Res je, da v naših dneh tudi priprosti kmetič nemške besede potrebuje, in v naših urednijah in pisarnicah težko kaj opravi, če po nemško povedati ne zna, kaj bi rad, dokler je, žalibog, še toliko urednikov, kterih je sram slovenske besede, ter mislijo, da se morajo zavoljo njih vsi Slovenci nemško učiti. Zato imamo šole slovensko-nemške in Berila v dvema jezikoma, ter Čutimo staro resnico pregovora, ki veli: BKolikor jezikov znaš, toliko človekov veljaš". Ali nemšina bodi šolske omike naveržek, ne pa edina modrost. Ravnopravnost tirja pa tudi od Nemcev, kteri na slovenski zemlji živijo, da se učijo jihovi otroci slovenšine. Nemška ošabnost slovenski jezik zaničuje, pa ne modrost. Modri učitelj zatorej skerbi, da se tudi neinSka mladež slovenšine nauči v pomešanih šolah. Težek jarm nosijo učitelji, kteri v ednem jeziku učijo; dvakrat težavneje delo pa je, po slovensko in neinško deco šolati, ia šolnik, kteri to dobro zna, je dvojne hvale vreden, pa tudi dvojnega plačila . . — Stan učiteljski je sicer težaven in potiven stan; kdor ga prav spozna, njegovo ceno visoko spoštuje. Moder in priden šolnik človeškemu rodu veliko več koristi, kakor naj slavniši vojskovodja, kteri sovražnike strahuje, ter premaguje kraljestva in užuga varoši. Učitelj v tihem, neznanem kraju dobro sadi in polivaje skerbi za boljše ljudi in bolje čase. Naj si ga ravno svžt ne spozna in večidel slabo plačuje, v bukvah večnega življenja se sveti njegovo ime, in ined svetniki bo njegovo plačilo. Pa tudi vsem slabim in zanikarnim šolskim učiteljem gorje, po kterih se svet pohujšuje! Bolje bi bilo celino kopati, ali pa derva sekati, kakor naj žlahtneje blago, drago deco slabo učiti in pa divjake rediti. V naj globljejši peklensko brezdno pridejo slabi starši, verh slabih staršev pa zanikarni učniki. Bog nam pomagaj!" Kar je tukaj povedal po vseh ustih po slovensko, izpregovoril je bil resnobno vže po neraško 1. 1848 v Šent-Andražu v prvem učiteljskem zboru, iz kterega naj vže zarad .Učit. Tov." posnauiem pričetek z dovtipno opazko p.: ,,Seid mir gegriisst, Manner der Schule .. .Meister der Schule mochte ich euch am liebsten nennen; einen schonern, bedeutungsvollern Namen als Schulmeister*) kenne ich nicht. Wer es noch nicht wiire, der moge es werden; — und eben diese unsere ehrenwerthe Versammlung soll ihr Scharflein redlich beitragen, auf dass jeder aus ihnen Meister seines so hohen — unendlich wichtigen Amtes werde, dessen gute oder schlechte Verwaltung grosse — unberechenbare Folgen fiir Kirche und Staat, fiir Zeit und Ewigkeit hat." *) Ein ehrenfester Schulmann einer benachbarten Stadt nannto sich am liebsten Schulmeistar. Als ihn Andere daruber scherzweisc aufzogen, entgcgnete er: nJa, Schulmcister bin ich, und nicht pin snlcher Pfuscher als ihr." Er klopfto darnach auf seine Tabakdose, uud gab ilmen zu schuupfen iTbtol. Zeitschrift 1848 S. 181).