Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 35.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir 50.000
PODUREDNIŠTVO	Zračna pošta inozemstvo	Lir 80.000
34135 Trst, Vieolo d. Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun:	štev. 11234499
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70%
Leto XL. - Štev. 15 (1994)	Gorica	-	četrtek,	14.	aprila	1988	-	Trst	Posamezna	številka	Lir	800
Problem sožitja slovenskih in italijanskih vernikov
Razgovor z nadškofom dr. A. Šuštarjem
Cerkveni list »Nedelja«, ki izhaja v krški škofijti na Koroškem, je 3. t. m. prinesel razgovor s slovenskim metropolitom.
25.	junija letos bo v Krki romanje treh dežel z obiskom papeža Janeza Pavla II. Kaj bi povedali k temu dogodku?
Romanje vernikov treh dežel, ki je postalo že tradicionalno in za katerega je prvi dal pobudo sv. oče, bo letos imelo še poseben poudarek prav zaradi papeževega obiska.
Kakšne so priprave na ta dogodek po slovenskih škofijah in kakšni so cilji tega romanja? Pa še nekaj: Kako ocenjujejo pri vas papežev obisk v Krki?
Uradno smo slovenski škofje vernike povabili k udeležbi v »Družini« z dne 13. marca letos. Naslednji dan, 14. marca, je bila o -tem v Ljubljani tiskovna konferenca, iki je imela precejšen odmev. Po župnijah so v teku organizacijske priprave, dajejo pa se tudi navodila za duhovno pripravo. Tudi cerkveni zbori se pripravljajo za to priložnost.
Kakšen je cilj tega srečanja?
Glavni cilj je udeležba pri maši, ki jo bo daroval sv. oče; nadalje se s svojo prisotnostjo hočemo pridružiti koroškim Slovencem, pa tudi vernikom ostalih narodnosti, ki bodo tam zbrani. Poleg tega bomo praznovali tudi jubilej sv. Eme, ki bo ob vsem tem zadobil še poseben pomen.
Papež bo v Krki spregovoril tudi v slovenščini. Kakšen pomen bo to imelo za Cerkev v Sloveniji?
Da bo papež govoril v slovenščini, ni nič posebnega. Večji pomen bo imelo to, da bo sv. oče spregovoril v slovenščini tako blizu Slovenije ter na grobu sv. Eme na Koroškem, kjer živijo tudi Slovenci, in da bodo slednji pri bogoslužju sodelovali tudi v slovenskem jeziku.
Kako je s češčenjem sv. Eme v Sloveniji?
Sv. Ema je bolj znana v mariborski škofiji 'kot v ljubljanski, vendar bo sedaj zanimanje za to svetnico postalo gotovo večje. V načrtu imamo romanja na njen grob, obiskali pa bomo tudi razstavo o tej svetnici, ki bo v Strassburgu.
Kakšen je prispevek slovenske Cerkve v prostoru, ki je znan pod imenom Alpe-Jadran?
Ta izraz označuje predvsem zemljepisni, gospodarski ter politični vidik omenjenega področja. V zadnjem času pa prihajajo v tem pogledu v ospredje tudi zgodovinske, kulturne ter verske značilnosti. Prav bi bilo, da bi se tudi škofje, ki delujejo na tem področju, bolj povezali med seboj.
Kakšne so vaše želje za letošnji 25. junij?
Predvsem ta, da bi bilo lepo vreme, kajti to je zelo važno. Nadalje želim, da bi to srečanje bilo v resnici doživeto in da bi udeležence obogatilo z versko, pa tudi z narodnostno zavestjo.
Morda na poti miru med Palestinci in Izraelci
Pretekle dni je bil v Moskvi voditelj Palestinskega osvobodilnega gibanja Arafat. Ob tem obisku je Gorbačev dal vedeti, da Sovjetska zveza stoji na stališču, da tako Izrael kot Palestinci imajo pravico do lastne samostojne države ob zajamčenih mejah. Izrael naj prizna državo Palestincev, Palestinci pa Izrael. To bi bila pot miru v Palestini.
Izdali bodo Solženicina
V	svetovni literaturi se je pred desetletji uveljavila knjiga Aleksandra Solženicina Otočje Gulag (v ital. Arcipelago Gulag). Postala je svetovna uspešnica. Vendar ne v Sovjetski zvezi ne v kaki drugi socialistični državi ni smela iziti, ker je knjiga ostra obsodba stalinovskih metod v Sovjetski zvezi. Sedaj bo knjiga izšla v hrvaškem prevodu pri beograjski založbi Rad. Natisnili so jo pa pri Delu v Ljubljani.
V	petek pred oljčno nedeljo je bilo v stolnici sv. Justa spokorno bogoslužje za slovensko in italijansko mladino, iki ga je vodil tržaški škof L. Bellomi, ob sodelovanju večje skupine duhovnikov, med katerimi sta bila za Slovence prisotna g. Jakomin in g. Vončina.
POTEK V CERKVI
Po uvodni italijanski pesmi je škof predstavil smoter srečanja, ki pomaga graditi enotnost tržaške Cerkve (teološko enotnost ob različnosti jezikov); nato smo zapeli še Oljsko goro; sledila so berila, pesmi in psalmi, nekaj v slovenščini, sicer večina v italijanščini; v knjižici, ki so jo delili pri vratih, je bilo natisnjeno besedilo celotne liturgije, svetopisemski odlomki pa so bili vsi v obeh jezikih, ne glede na to, v katerem jeziku so bili prebrani. Smernice za razmišljanje in izpraševanje vesti je z običajno izvirnostjo podal g. škof; sledilo je razmišljanje v tišini, skupno kesanje, nato še psalm in molitev Oče naš v obeh jezikih istočasno. Ob koncu je bila priložnost za individualno spoved. Bogoslužje se je zaključilo z izpovedjo vere ter s še dvema pesmima, Signore fa di me uno strumento della tua pace ter Pesem s križa.
Zanimivo pobudo dvojezičnega bogoslužja prireja že tretje leto zaporedoma Škofijska komisija za mladinsko pastoralo (ŠKMP). Molitveno srečanje je vsebinsko bogato, oblika pa je privlačna tudi kot novost, saj se med našimi tradicionalnimi obredi velikonočnih praznikov — kolikor vem — ne opravlja skupinsko spokorno bogoslužje.
Udeleženci so bili torej tudi letos zadovoljni, prireditelji pa spet samo delno. Zakaj?
NAŠA PREMAJHNA PRISOTNOST
Videti je, da širše občestvo ne podpira pobude in ima valike pomisleke. Tudi slo-
V	Sloveniji imajo tri radijske programe. Toda izkazalo se je, da obstaja še četrti in sicer prisluškovalne naprave Uprave javne varnosti ali UJV. O tem piše Mladina. Gre za primer Vinka Ošlaka.
Ta mož živi in dela sedaj v Celovcu in sicer kot lektor pri Mohorjevi družbi. Doma je pa s Prevalj, kjer se je rodil leta 1947. Spada torej k povojnim rodovom. Na Primorskem ga poznamo, ker je že nekaj let stalen gost Drage in ker je na njej tudi že predaval. Dokler je prebival na Prevaljah, se je ukvarjal z marsičem, da se je preživljal; kopal je tudi v rudniku svinca. Toda bil je vedno samostojna osebnost, kristjan, mislec, tudi pisal je. Samostojne osebnosti pa so, zlasti v preteklosti, ko je tudi v Sloveniji še neovirano vladal stalinizem, bile vedno sumljive. UJVa jih je zato imela pod svojim posebnim varstvom. Tudi Vinka Ošlaka in njegovo ženo. Zaradi tega je v njihovi dnevni sobi namestila tajne prisluškovalne naprave.
Toda zgodilo se je, da so Ošlakovi hoteli izolirati svojo hišo pred vlago. Pri tem delu je zidar odkril v zidu dnevne sobe prisluškovalno napravo. To se je zgodilo 23. oktobra 1981. Gospodar stanovanja je zadevo takoj prijavil javnemu tožilcu. Ta sprva ni hotel verjeti, saj je to po zakonu kaznivo. Vendar, ko mu je prinesel na mizo vso aparaturo, je moral obvestiti policijo v Slovenj Gradcu. Ta je poslala tri svoje nastavljence, ki so seveda vse prefotografirali. Naslednje dni sta bila klicana na zaslišanje v Slovenj Gradec tako Vinko kot njegova žena. Vse so dalii na zapisnik, ukrepali pa nič. Pač pa so začeli klicati na zasliševanje sosede. To je trajalo nekaj časa, da so se sosedje začeli Vinku Ošlaku že smiliti. Zato je
venski del tržaške Cerkve. Udeležba Slovencev je vsako leto premajhna. Pravzaprav se odziva samo starejša veja skavtske organizacije in še ta s skromnim številom udeležencev. Kje je bil tudi letos ves klan? Kje je bila druga slovenska mladina? Kje so bili študentje, tki obiskujejo verouk? Zakaj jih katehetje niso — ne rečem pripeljali — vsaj obvestili o tej pobudi in jim svetovali obisk? Že iz narodnostnih nagibov. Kadarkoli je pri Sv. Justu kaj slovesnega, bi nas morala biti polna cerkev. Slovenska mladina mora vedeti, da je bila tržaška stolnica dolgo prepovedana Slovencem in da je bil molk prekinjen pravzaprav šele 7. januarja 1979, ko je imel novi tržaški škof med božičnim koncertom slovenski nagovor. Naša sveta dolžnost je, da na preteklost ne pozabimo, kajti nekdanji časi se lahko tudi ponovijo, če ne bomo znali biti dovolj previdni.
Seveda, ob skupnih dvojezičnih pobudah priplavajo na površje vprašanje sožitja, družbene moči obeh komponent. Številčna moč, medsebojno nepoznavanje, strah pred tujim, strah pred novim itd. Dolga desetletja zatiranja slovenske besede so pustila posledice na eni in na drugi strani. Italijani potrebujejo znova in znova dokazov, da je slovenščina jezik teh krajev in da jo imamo pravico uporabljati v javnosti. Pri nas pa gre za nekaj drugega; nerodno nam je in nelagodno se počutimo, ko moramo npr. glasno moliti Očenaš zraven soseda v klopi, fci moli Padre nostro; zato raje mrmramo bolj po tihem... Občutek manjvrednosti, ki ga imamo bolj ali manj vsi, je popolnoma logična posledica naše manjšinske stvarnosti; toda rešimo se ga lahko samo na en način: da se ga zavedamo, se z njim spoprimemo in ga skušamo premostiti. Vse dvojezične pobude so krasna šola za preverjanje svojih stališč. V obratni smeri rešitve ni, kajti lahko se samo
pisal tedanjemu predsedniku SZDLS Mitji Ribičiču. Ta ga je sprejel dn mu obljubil, da se bo za zadevo zavzel. Besedo je držal in sosedje niso več imeli sitnosti z UJV in tudi Ošlakovi ne. Policija pa še danes preiskuje, kdo je namestil te prepovedane prisluškovalne naprave. Ošlak ironično pripominja:	»Dolžina tega preiskovanja
priča o temeljitosti policije, ki noče prehitevati dogodkov, ampak si prizadeva res povsem do konca razkriti resnico — to pa seveda lahko traja tudi nekaj stoletij.«
Leto po tem dogodku se je Vinko Ošlak preselil v Celovec, kjer je dobil službo pri MD, kot že omenjeno. Ob koncu intervjuja pove še to: Kmalu po prihodu v Celovec je vložil prošnjo za avstrijsko državljanstvo. Navedel je tudi, da tega ne dela iz kakega sovražnega razpoloženja do svoje domovine. Sprva so bile avstrijske oblasti voljne mu dati državljanstvo, toda: »Nekdo je predvsem preko "katoliških” krogov na Koroškem lansiral informacijo, da sem poslan kot agent jugoslovanske tajne policije, ki naj bi vohunil pri Mohorjevi družbi, pri Narodnem svetu koroških Slovencev itn.« Potem še doda: »Nekaj prijateljev mi je namignilo, da je informacija prišla iz samega uradnega jugoslovanskega predstavništva v Celovcu, vendar sam tega ne morem trditi, ker za to nimam dokaza.«
Nič novega pod soncem. V Sloveniji so odkrili že precej sličnih prisluškovalnih naprav v stanovanjih raznih za policijo »važnih oseb«. Slabi jeziki so pa povsod na delu. Možno je tudi, da je prva beseda prišla prav iz »uradnih jugoslovanskih krogov« v Celovcu. Verjetno je žrtev takih sumničenj tudi kak duhovnik v Italiji.	V. Slemensky
še bolj zapremo sami vase, damo duška grenkobi in mržnji do večinskega naroda, ga brezplodno obtožujemo in se ga bojimo. Taka podoba Slovenca pa ni več zanimiva niti za nas niti za druge. Posebno mladina noče več podrejene vloge v ozadju, ampak hoče soustvarjati svojo prihodnost.
BOLJ PRIPRAVLJENI NA SODELOVANJE
Res nimamo dosti možnosti in nismo vajeni, da bi vabila k enakopravnemu sodelovanju prihajala z vrhov oblasti in torej nimamo velikokrat priložnosti soustvarjati svojo prihodnost. V primeru tržaške Cerkve pa je drugače. Njeno ofi-cialno vodstvo se zaveda, da krščanskega sožitja ne gradijo parole in gesla, ampak konkretno, vztrajno, mozaiku podobno zlaganje dejanj, dobrih osebnih odnosov, delavnost jn iskreno sodelovanje vseh ljudi dobre volje. V skladu s tem smotrom tudi načrtuje pastoralno delo v zadnjih desetih letih. Zato bi morali biti Slovenci toliko bolj pozorni in pripravljeni na sodelovanje, če se nam s takega mesta ponuja roka pomoči.
Morda ni brez osnove vtis, da smo Slovenci naveličani stalnega dokazovanja, da smo in da imamo določene pravice; siti smo prevelikega pshihološkega pritiska, ki ga italijansko okolje izvaja nad nami. Zato odklanjamo sodelovanje, tudi ko bi bilo možno. To domnevo mi potrjujejo tudi izkušnje v moji dekaniji (goriška nadškofija), kjer slovenska komponenta onemogoča delovanje dekanijskega pastoralnega sveta.
Naveličanost pa gotovo ni edini razlog za to, da ne verjamemo v možnost pozitivnega razvoja odnosov. Osnovno vprašanje je dosti globlje in bolj zapleteno in je vprašanje odprtosti do sočloveka, vprašanje sprejemanja drugih in drugačnih, vprašanje razumevanja, spoštovanja in ljubezni. Kdorkoli postavlja ločnice in deli človeštvo na tabore (vemi-nevemi, dobri-slabi, moški-ženske, kristjani-nekri-stjand, Silovenci-Italijani) proizvaja in izziva nasprotja, ki se lahko pokažejo kot sovraštvo. Imam globok odpor proti kakršni koli delitvi ljudi in proti delitvi človeka na posamezne dele.
Ločevanje poteka namreč tudi znotraj naših cerkvenih skupnosti: med tistimi, ki hodijo k maši, in tistimi, ki ne hodijo k maši, med naprednimi kristjani dn tradicionalisti, med starejšimi m mlajšimi itd. Najhuje pa je, da se veča razdalja med duhovniki in ljudstvom.
SEDANJA POKLICANOST DUHOVNIŠTVA
Družbene razmere so se danes toliko spremenile, da je duhovnik razbremenjen marsikatere družbene funkcije, ki jo je imel pred vojno in še po njej. Nekoč je duhovnik moral hiti organizator, gospodar, politični agitator, sodnik pravovernosti in sploh od vseh sprejeta oblast. Danes pa večina ljudi pričakuje od njega, da bo prijatelj, -ki prihaja na dom, pozna in razume ljudi, prav svetuje, skratka, deli darove Duha. Kdor vztraja v preživeli vlogi organizatorja in sodnika, zagrenjen opaža, kako ga malokdo spoštuje in uboga; cenkev se prazni, mladih ni več blizu; svarila in grožnje zaradi opuščanja svete maše ne prepričajo. Mladina išče na obrazu luč Kristusovega evangelija, -išče trdnih vrednot, ker je zaradi prevelikega pluralizma -idej vsa zbegana; toda ne verjame samo besedam, še manj se pokorava ukazom. Vrednotam verjame, če so izpričane v določenem življenjskem slogu.
Vendar ta članek nikakor noče biti analiza neke stvarnosti. Napisala sem ga zato, ker se po doživetju omenjenega Spokornega bogoslužja sprašujem, ali ima sploh smisel, da imamo predstavnike v škofijskih organih, če jih ne podpiramo z akcijami in jih ne »izrabljamo« v svojo čim večjo korist.
Vera Tuta Ban
Biuši minister F. Forte in pomnč Etiopiji
Etiopski predsednik Menghistu je izdal odlok, da se morajo s severnega dela dežele, to pomeni iz Tigraia dn Eritreje, takoj umakniti vse mednarodne dobrodelne organizacije, 'ki se borijo proti lakoti v obeh deželah. Ta ukaz pa pomeni smrt za milijone ljudi.
S -tem v zvezi so zastavili nekaj vprašanj predstavniku za mednarodno pomoč Tretjemu svetu (Fai) Francescu Forte-ju; ta je od 1985 do 1987 bil pooblaščen, da skrbi za pomoč, ki jo je italijanska država nudila Tretjemu svetu; v tem času je poslal v Etiopijo od 300 do 350 milijard pomoči v hrani.
Po ukazu za umik vseh dobrodelnih organizacij s prizadetega področja je postalo nujno, da so ministru Forteju zastavili nekaj vprašanj, od katerih je glavno naslednje:
Kaj se godi s hrano, ki jo mednarodne organizacije pošiljajo v Etiopijo?
Kot poverjenik ustanove Fai sem pomoč v hrani poslal v Etiopijo samo enkrat in sicer žito v vrednosti 10 milijard lir. Ker sem ga poslal potom ustanove Caritas, sem uverjen, da je prišlo na cilj, kajti edino po tej poti smo gotovi, da pomoč dospe do tistih, katerim je namenjena.
Ali je Fai poslala samo to pošiljko?
Ne, poslali smo tudi preko 100 tovornjakov. Poslal sem tudi vsoto denarja za prebivalce v okraju Tana Beles, vendar še zdaj ne vem, če je ta vsota prišla do njih ali ne.
Kaj pa druge oblike pomoči, ki jih je italijanska država nudila?
Italija je potom Oddelka za pospeševanje razvoja v Tretjem svetu poslala v Etiopijo približno 150 tovornjakov, ki so pa zelo verjetno vsi končali v Menghi-stovih rokah.
Ali je res, da je bolje pošiljati hrano v majhnih količinah kot pa v velikih?
Da, majhne količine je namreč dosti težje uporabiti drugje, kot pa npr. sode ali večje zaboje, ki potem skoro gotovo pridejo v rake vojski, tako npr. velikanski sodi sojinega olja, ki jih nekatere države pošiljajo.
Toda Menghistu je vendar diktator, ki ljudstvo preganja. Čemu mu torej pošiljate pomoč?
Da pomoč ne pride v roke tistim, katerim je namenjena, to pomeni ljudstvu, ni krivda zahodnih držav, ki pomoč pošiljajo. Jaz sam sem npr. v Gibutiju videl tone in tone žita, ki je gnilo v pristanišču, in to samo zato, ker je bil na vrečah napis držav, ki so žito poslale. (Šlo je za zahodne države, op. ur.)
Kaj je treba torej ukreniti, da pomoč dobijo tisti, ki jo potrebujejo?
Mislim, da je edina gotova pot ta, da pomoč pošljemo preko ustanove Caritas ali preko kakšne druge verske ustanove. To bi pravzaprav moralo postati pravilo vseh zahodnih držav, ki imajo namen pomagati Etiopiji.
Toda zdaj bodo delovanje teh organizacij v Etiopiji onemogočili. Kaj torej narediti?
To je zelo težka zadeva, kajti prav verske organizacije so tiste, ki edine nudijo gotovost, da pomoč res dospe do tistih, katerim je namenjena. Ce te organizacije ne bodo več smele delovati, bo vse postalo neprimerno težje.
Ali naj torej ta pomoč preneha? Mnenja sem, da bi Italija Etiopiji ne smela več pošiljati pomoči, kajti to bi pomenilo pošiljati pomoč vladi in ne ljudstvu. Za Menghistom pa stoji Sovjetska zveza, pa Kuba, saj so njene čete tudi v Etiopiji.
Kakšna usoda torej čaka etiopsko ljudstvo?
Zelo grenka usoda. Brez mednarodnih dobrodelnih organizacij, posebno katoliških, ne bo v Etiopiji več bolnišnic, ki so jih ustanovili predvsem Caritas dn pa razni misijonarji; če pa ne bo bolnišnic, bodo ljudje še bolj pomirali. (Po Avve-nire).
Četrti radijski program v Sloveniji
Stoletnica rojstua župnika Cirila Sedeja Blizu ie nedelia duhovnih poklicev
V nedeljo 10. aprila je števerjansko župnijsko občestvo počastilo spomin svojega dolgoletnega župnika in dobrotnika Cirila Sedeja. Ta se je namreč rodil v Cerknem ravno pred sto leti 10. aprila 1888. Bil je nečak nadškofa F. B. Sedeja. Po končani gimnaziji je šel na Dunaj študirat pravo, toda čez dve leti se je premislil, vstopil v goriško bogoslovje dn bil posvečen v mašnika 10. julija 1914; posvetil ga je stric, goriški nadškof. Tako v cerkvi kot tudi pozneje zunaj cerkve, so poudarili, kako mu je stric nadškof rekel: »Ne domišljaj si, da imaš kake predpravice, ker si nadškofov nečak! Ti me moraš ubogati še bolj kot drugi!«
V življenju Cirila Sedeja je res bilo tako: ubogal je nadškofa, ko ga je poslal za kaplana v Rihemberk in nato v Cerkno, da je skrbel za vojne begunce. Prav tako tudi, ko je bil po prvi svetovni vojni premeščen v Kojsko in že leta 1920 v Števerjan z upravo Podsabotina. Ko je prišel v Števerjan, si gotovo ni mislil, da bo lahko rekel: »Hic domus mea, hic requies mea.« Tukaj moj dom, tukaj moj zadnji počitek. Vendar zgodilo se je tako.
V	Števerjanu je ostal kot župnik do upokojitve leta 1961 in še potem do smrti 1. februarja 1968. Kakor si je želel, so ga pokopali na števerjanski božji njivi. 47 let je preživel med Števerjanci, sedaj čaka med njimi tudi večnega vstajenja.
Števerjancem se je Ciril Sedej vpisal v srca kot vzor dušnega pastirja. To so pokazali tudi v nedeljo ob slavju v cerkvi in pred cerkvijo. Slovesno sv. mašo je imel pranečak Andrej Sedej, ki sedaj študira v Rimu; somaševala sta domači župnik Anton Lazar in g. Marjan Ko-mjanc, nekdanji Sedejev mašnik-domačin. Med mašo je prepeval domači cerkveni zbor pod vodstvom Tomaža Tozona ob spremljavi na orgle Hermana Srebrniča.
Cerkev pa je bila premajhna, kot se to dogaja v Števerjanu ob vseh večjih slavjih. ,
Po maši se je ljudstvo zbralo pred cerkvijo, kjer so v cerkvenem atriju vzidali spominsko ploščo z napisom:
CIRIL SEDEJ * Cerkno 10.4.1888 — t Gorica 1.2.1968 Pastir, učitelj, graditelj cerkve in župnišča Pobudnik duhovnega, kulturnega in gospodarskega napredka Branitelj ljudstva v dobi narodnega zatiranja in med drugo svetovno vojno
V	hvaležen spomin postavilo župnijsko občestvo 10.4.1988
Ploščo je blagoslovil sedanji župnik A. Lazar, odkril pa Metod Sedej, kateremu je bil pokojni stric za birmanskega botra. Poleg njega so prišli iz Cerkna še številni drugi sorodniki pok. župnika Sedeja. Ob odkritju plošče je imel spominski govor Andrej Sedej, ki je poudaril zlasti zasluge Cirila Sedeja na verskem in duhovnem področju za obnovo Števerjana. Domača mladina je počastila pok. g. župnika z Gre-gorčiče\'o recitacijo (Kristina Bednarik, Vida Terčič, Damijan Hlede, Mihael Corsi).
V	imenu števerjanskega cerkvenega občestva je spregovoril član gospodarskega odbora Hadrijan Corsi, tki je orisal delo pok. župnika Sedeja. Dejal je:
V	imenu vsega vernega občestva v Števerjanu vam izrekam, g. župnik, najiskrenejšo zahvalo za vse, kar ste storili za nas v 47 letih, ko ste bili med nami. Vseskozi ste nam bili oče, pastir in učitelj. Ob svojem prihodu v Števerjan ste našli tukaj materialno in duhovno razdejanje; z mladostno zagnanostjo ste se takoj vrgli na delo, zaupajoč v božjo pomoč, in sadovi niso izostali. Med hudo gospodarsko kri-
HetM ml Karel Attems
Prav v Attemsovi palača na starem Kor-nu (Piazza de Amicis) je bilo v petek 8. aprila uvodno srečanje zgodovinarjev o tem prvem goriškem nadškofu. Gre za »uvodno« srečanje, ker organizatorji imajo namen prihodnjo jesen (od 6. do 8. oktobra) prirediti mednarodni študijski tečaj o tem goriškem vladiki v okviru srečanj Mitteleuropa. Občinstvo je prišlo v izredno velikem številu iz Gorice pa tudi z onstran državne meje. Navzoč je bil tudi škof M. Pirih.
Predavatelje in občinstvo je pozdravil predsednik Instituta za socialno in versko zgodovino prof. F. Salimbeni, ki se je zahvalil vsem, posebno tistim, ki so tudi finančno podprli to pobudo (pokrajina, dežela, Mestna hranilnica). Goriška hranilnica ima tudi to zaslugo, da je dala na razpolago nekaj študijskih podpor za vi-sokošolce, ki za tezo izberejo domačo zgodovino. S to pomočjo so bile napisane številne teze in zbrano v njih dosti originalnega materiala,
Nato je spregovoril prof. Gabriele De Rosa z rimske univerze, ki je poudaril važnost pastoralnih vizitacij škofov za poznavanje razmer tistih časov. Nadškof Attems ima v tem oziru še izreden pomen, ker je vladal škofiji, ki je bila raznolika tako glede na prebivalstvo (Slovenci, Nemci, Italijani, Furlani), kakor glede na ozemlje, saj je obsegala furlansko nižino, Kras, Alpe do Panonske nižine. Danes je to ozemlje razdeljeno na štiri škofije: Gorica, Celovec, Ljubljana, Maribor. Škof Attems je colo svojo škofijo obiskal, si mnogo zabeležil in sklical tudi prvo škofijsko sinodo. Zapiski obsegajo 24 zvezkov, sklepov sinode pa ni smel objaviti, ker
MURIJA
M
ZAGHEB
‘..........
i pa 5ti
Mir«* o
; KARLOVEC
RUCK-A
je bil tak ukaz z Dunaja in iz Rima.
Sledila so krajša predavanja prof. Boga Grafenauerja z ljubljanske univerze, prof. Grete Klingstein iz Gradca, prof. Franceta Dolinarja ter prof. L. Tavana iz Gorice. Po premoru je prof. De Rosa predstavil knjigo »Karel Attems, prvi go-riški nadškof, Uvodna raziskovanja«. Prispevek v knjigi je v treh jezikih: italijanščini, slovenščini in nemščini. Slovenski prevod je delo prof. Dragotina Butkoviča. Prispevek obsega krajši življenjepis nadškofa Attemsa. Dodani so arhivski viri
o	škofu Attemsu, ki se hranijo v Gorici, potem zgodovinski arhiv družine Attems, več zemljepisnih kart ter seznam imen krajev v treh jezikih. To je važno, ker imajo številni kraji danes drugačna imena.
Karel Mihael Attems se je rodil v Gorici dne 1. julija 1711 kot peti otrok svojih staršev. Posvetil se je cerkveni službi in dosegel visok položaj ikot kanonik v Bazlu v Švioi. Ko je papež Benedikt XIV. ukinil ogejski patriarhat leta 1751 dn ustanovil dve novi nadškofiji in sicer v Vidmu ter v Gorici, je Karla M. Attemsa imenoval za prvega nadškofa v Gorici leta 1752. Goriško nadškofijo je vodil do smrti leta 1774.
Na priloženem zemljevidu je videti, kako velika in obsežna je bila goriška nadškofija, ko ji je vladal Karel M. Attems; obsegala je skoro vse slovensko ozemlje, ker je bila ljubljanska škofija takrat majhna in je spadalo pod njo le nekaj župnij na Kranjsikem in Gornji grad v Savinjski dolini. Šole Jožef II. je spremenil meje škofiji in je goriški odkazal ozemlje, ki ga je imela do prve svetovne vojne.
Župnik Ciril Sedej
zo v tridesetih letih ste svarili pred izselitvijo in nas navajali s svojim zgledom k ljubezni do domače zemlje ter preroško napovedali: »V tej zemlji je zlato, ne zapuščajte je!«
Med nami ste postali duša gospodarske in kulturne, zlasti še duhovne obnove. Vaše poslanstvo se je odvijalo v znamenju borbe za ohranitev verskih in narodnih svetinj. Zaradi zvestobe svojemu Bogu in svojemu narodu ste morali veliko pretrpeti. Veliko ste storili za nas in nazadnje ste želeli preživeti med nami še svoj pokoj, da bi za nas trpeli in molili.
Letos je minilo že 20 let, odkar ste odšli od nas' v večnost po zasluženo plačilo, vaš lik in vaš zgled pa nam še vedno svetlo sije. Danes smo se vas hoteli spomniti s tem skromnim slavjem, s sveto mašo in s postavitvijo spominskega obeležja, ki naj tudi našim potomcem priča o vašem delu in o vaši ljubezni do nas.
Še vedno so nam živo v spominu besede, ki nam jih je ob vaši krsti povedal v tolažbo vaš veliki prijatelj, zdaj tudi že deset let pokojni g. dr. Rudi Klinec: »Dragi Števerjanci, izgubili ste velikega prijatelja, dobili pa ste priprošnjika v nebesih.« Naj vam dobri Bog povrne z nebeškimi darovi vse dobro, ki ste ga storili za nas.
Ker pa vas dobro poznamo, vemo, da si od nas v znak hvaležnosti najbolj želite, da bi mi vsi še danes in tudi mladi rod za nami živeli po naukih, ki ste jih nam tako nesebično delili ter da bi vsi še naprej goreli za tiste svetle vzore, za katere ste vi tu med nami živeli in delali, trpeli in umrli.
Slovesnost je zaključil cerkveni pevski zbor s pesmijo »Locus iste« in z Gregorčičevo »Znamenje«.
Za to priložnost je domače SKPD »Fr. B. Sedej« izdalo manjšo brošuro »Kratek življenjepis župnika Cirila Sedeja«. Napisal jo je Marjan Terpin.
Naj bi števerjanci tudi v prihodnje goreli za iste svetle vzore, ki so jih govorniki poudarjali: za Kristusa, za svoj narod, za božje kraljestvo.
Četrta velikonočna nedelja je že vrsto let posvečena duhovnim poklicem. Na to nedeljo naj bi še posebej prosili Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetev, to je naj obudi svoji Cerkvi zadostno število duhovniških in redovniških poklicev.
»Žetev je velika, delavcev pa malo« (Mt 9,37). Ta tožba je aktualna tudi danes. Zato je nujno potrebno, da se vsi kristjani še posebej na nedeljo duhovnih poklicev združimo v molitvi za duhovne poklice, ki jih krščanstvo in sploh človeštvo tako potrebujeta.
Duhovni poklici so velik božji dar in in ta dar si je mogoče od Boga izprositi predvsem s ponižno in stanovitno molitvijo.
Na Tržaškem nimamo že 25 let nobenega novomašnika. Tudi nobene redovnice nimamo že več let. Trenutno so res vse naše župnije, hvala Bogu, preskrbljene z duhovnikom. Toda upoštevati je treba, da smo duhovniki po večini že precej v letih. In če se ne bo v doglednem času noben naš fant odločil za duhovniški poklic, bo kmalu kaka župnija ostala brez duhovnika, vsaj brez domačega duhovnika. In če se ne bo nobeno dekle odločilo za redovniški poklic ali vsaj za kate-histinjo, bo zmanjkovalo tudi katehistinj. Zato prosimo večkrat, tudi vsak dan, Gospoda žetve, naj obudi tudi med nami duhovniške in redovniške poklice, da nam bodo še naprej ohranjevali vero in narodno zavest.
Mislim, da če moramo za kaj veliko moliti, moramo gotovo veliko moliti za duhovne poklice.
Na četrto velikonočno nedeljo, ki bo 24. aprila, bomo imeli tudi letos molitveno srečanje za duhovne poklice v cerkvi Novega sv. Antona. Tako srečanje imamo že nekaj let in je gotovo že obrodilo bogate sadove, saj nam je Bog prav z zadnjih letih poslal nekaj mladih duhovnikov.
Zato vabimo na to srečanje vse naše rojake, da bomo s skupno molitvijo ponovno prosili Boga za duhovne poklice. In ker gre za tako važno molitveno srečanje, bi se ga morala vsaka naša župnija in vsaka naša organizacija udeležiti vsaj po svojih številnih zastopnikih. Čim več se nas bo zbralo na tem srečanju in čim več nas bo skupno molilo, tem bolj gotovo in tem prej bomo uslišani.
Udeležencem romarskega izleta v Fatimo
Celotni znesek za potovanje znaša 1 milijon 100.000 lir in ne 1.200.000, kot je to napisano v programu romanja, ki ga je izdala agencija IOT.
Ker se je za fakultativni izlet v Lizbono že javilo primemo število udeležencev, javljamo, da se bo ta izlet vršil. Dodatna cena 35.000 lir vključuje vožnjo iz Fatime do Lizbone in nazaj, ogled mestnih zanimivosti ob spremljavi vodiča in kosilo na slikovitem mestu nad reko Tago v Lizboni.
Pastoralni občni zbor
ljubljanske nadškofije (1988)
!	I	.	T	vx	,	-i	v.
Goriška nadškofija za časa nadškofa Attemsa
Proslava tisoč let Cerkve v Rusiji bo junija
Kijevski pravoslavni metropolit Filaret je na tiskovni konferenci 2. marca v Moskvi izjavil, da bodo tisočletnico pokristjanjenja Rusije v Sovjetski zvezi praznovali od 4. do 16. junija. Glavne slovesnosti bodo v sovjetski prestolnici in še nekaterih drugih mestih. Predvidevajo, da se jih bodo udeležili predstavniki 15 krščanskih Cerkva.
Ruska pravoslavna Cerkev bo ob tej priložnosti sklicala posebno sinodo, iki bo poleg drugega predvidoma proučila tudi osnutek novega sovjetskega zakona o položaju pravoslavne Cerkve in drugih verskih skupnosti v Sovjetski zvezi.
Slovesnosti pa se ne bo udeležil papež Janez Pavel II., saj ga doslej nista uradno povabili niti ruska pravoslavna Cerkev niti sovjetska vlada. Zastopal ga bo posebni odposlanec.
Metropolit je povedal tudi nekaj najnovejših podatkov o položaju ruske pravoslavne Cerkve. Lani je bilo nanovo odprtih 18 ccrkva. Po podatkih moskovskega pravoslavnega patriarhata je v SZ 7000 pravoslavnih svetišč.
Na časnikarjevo vprašanje, kako bo z legalizacijo ukrajinske grškokatoliške Cerkve, je metropolit odgovoril, da je bilo to vprašanje rešeno na sinodi v Lvovu leta 1946, ko je bila ta z Rimom povezana ukrajinska Cerkev pridružena ruski pravoslavni Cerkvi.
Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je več krajevnih Cerkva imelo svoje škofijske ali medškofijske sinode. V Sloveniji je iz prvotne zamisli sinode nastala »Prenova Cerkve na Slovenskem«, ki pa je pred leti prenehala s svojim delovanjem. Po izidu novega zakonika cerkvenega prava (ki je stopil v veljavo na prvi adventni dan leta 1983) se je vprašanje sinode v Cerkvi v Sloveniji pojavilo v drugi obliki. Treba bi bilo izdelati pokrajinsko cerkveno pravo za slov. metropolijo (škofije Ljubljana, Maribor in Koper). S tem delom pa še niso začeli. Ob zgledih drugod po svetu pa so nekateri tudi v Sloveniji začeli postavljati vprašanje o potrebi in koristi »katoliškega shoda« ali kake druge večje oblike javnega cerkvenega zborovanja in obravnavanja različnih vprašanj verskega življenja, zlasti v zvezi s pastoralnim načrtom.
V	škofijskem in medškofijskem merilu imajo v Sloveniji več svetov in komisij, ki vsaj deloma in na določenih področjih opravljajo omenjene naloge. Nedvomno pa pa je treba iskati vedno novih oblik, ki bi dajale čim več možnosti in priložnosti za sodelovanje v Cerkvi v duhu zbornosti in soodgovornosti.
Ker je sodelovanje celotne Cerkve na Slovenskem združeno z različnimi težavami in ovirami, so sklenili, da naredijo prve korake v ljubljanski nadškofiji. Tako je po daljšem posvetovanju dozorel načrt pastoralnega občnega zbora 1988.
Pastoralni občni zbor bodo sestavljali predstavniki ljubljanske nadškofije, ki bodo po temeljiti pripravi na dveh celodnevnih zborovanjih obravnavali nekatera vprašanja s področja oznanjevanja in krščanskega življenja sprejeli predloge in sklepe. Prvo zborovanje bo v soboto, 23. aprila 1988, drugo pa v soboto, 22. oktobra 1988, na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Namen in cilj pastoralnega občnega zbora je vzbuditi večje zanimanje za delno Cerkev ljubljanske nadškofije in za Cerkev na Slovenskem, razširiti in poglobiti, sprejeti neke vrste poročilo in obračun o današnjem stanju oznanjevanja in krščanskega življenja; nakazati naloge za bližnjo prihodnost, dati pobude za določene načrte in sprejeti ustrezne sklepe; pripraviti predloge za nadaljno obdelavo v različnih skupinah.	1.	š.
bila ranjena. Zločinec je zbežal, župnik je pa obležal ranjen v krvi. Naslednje jutro ga je sestra našla mrtvega. Pogreb je bil na belo nedeljo.
Policija je pri preiskavi našia odtrgano zapestno uro, ki jo je izgubil zločinec ob pretepu z župnikom. Iz sledov krvi sodijo, da je bi! ranjen tudi zločinec.
Umorjen župnik
V	Sloveniji beležijo vedno več ropov po cerkvah in župniščih. Zlikovci iščejo denar in ugrabljajo cerkvene umetnine. Tako so letos v januarju vlomili v cerkev blizu Medvod in odnesli denar. Župnik je srečal vlomilca, ko je odhajal s plenom, toda umaknila sta se najbrž drug drugemu. Ni pa bilo tako v noči na veliko sredo. Ponoči je v župnišče v Šmarju Sap vdrl zločinec. Toda zalotil ga je župnik Marko Levstik, star 48 let. Vse kaže, da je med njima nastal pretep in da sta oba
Iz Beneške Slovenije
Beneški slikar ikon
V	Trčmunu pri svojem bratu Božu živi PaskVal Zuanella, ki je diakon vzhodnega obreda. Njegovo glavno delo pa je slikanje vzhodnih ikon. V' marcu od 18. do
26.	je imel razstavo ikon, ki jih je sam naslikal; razstava je bila v vili Savor-gnan v Flambre. Pri otvoritvi so bili navzoči številni predstavniki oblasti. Zadnji dan razstave so imeli mašo v vzhodnem obredu, ki jo je daroval p. Stefan Caprio, Paskval Zuanella pa je bil diakon. Po maši je spregovoril tudi nadškof Batti-sti, ki je vsem voščil vesele velikonočne praznike. Dejal je tudi, da se po tej maši čuti še bliže beneškim Slovencem in da želi, naj bi imeli še bolj viden prostor v videmski Cerkvi.
Kazalo bi, da g. Paskvala Zuanello povabimo kdaj tudi v Gorico, ko smo toliko lepega slišali o vzhodnih ikonah ob predavanju p. Marka Korena.
★
V	Jugoslaviji vedno manj govedi
Objavili so statistiko o stanju govedi v Jugoslaviji. Izkazalo se je, da je bilo v januarju letos najnižje število govedi v zadnjih tridesetih letih, in sicer 4 milijone 820 tisoč. To je štiri odstotke manj kot leto prej. Ljubljansko Delo pripominja: Našteli so komaj 104 tisoč govedi več kot pod staro Jugoslavijo leta 1931. Najbolj je padlo število živine v Vojvodini in v Bosni-Hercegovini. Slovenija se dovolj dobro drži, saj je bilo 2% več govedi kot leto prej. To pa po zaslugi gospodarske politike Slovenije, ki po svojih močeh podpira govedorejo.
Padec števila govedi pripisujejo zgrešeni kmetijski politiki sedanje vlade Branka Mikuliča.
★
Sv. maziljenje škofu na veliki četrtek
Padovanski škof De Franceschi je bolan; ugotovili so mu neozdravljivo sodobno bolezen. Na veliki četrtek je pa obhajal sv. mašo posvečenja sv. olj skupaj s svojimi duhovniki v katedrali. Po posvečenju sv. olj je želel prejeti zakrament bolnikov v stolnici. Mazilili so ga in vsi navzoči duhovniki, kakih 600, so položili nanj roke, kot je predpisano po novem obredu.
Naj bi se kristjani ne bali sv. zakramenta maziljenja bolnikov!
Zlatomašnik p. Avguštin Cijan bo maševal v Sovodnjah
P. Avguštin in sobrat - zlatomašnika. P. Avguštin je drugi od leve
Le redki so tisti Sovodenjci, ki vedo, da se je v njihovi vasi rodil kapucin p. Avguštin Cijan (pri krstu Stanko). To se je zgodilo že 13. novembra 1912. Ker je v domačo vas prišel vsa ta leta samo enkrat na kratek obisk, ga pač domačini ne poznajo, še manj ostala naša javnost. Sedaj se je odločil, da pride v nedeljo 17. aprila v Sovodnje, da ima tam ob 10. uri sv. mašo, v cerkvi, 'kjer je bil krščen.
P. Avguštin je ob izbruhu vojne z Italijo odšel na Štajersko, v Šentjurij pri Celju. Od tam je bila doma njegova mati. Ta je kot dekle prišla v Gorico služit k.družini Coronini. Spoznala se je z Antonom Cijanom iz Sovodenj in se z njim poročila.
Njun sin Stanko je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo v Celju. Imel je za katehete kapucine in se vanje zaljubil. Stopil je v njihov red. Bogoslovje je nato študiral v Mariboru. Leta 1936 je bil posvečen v mašnika. Predstojniki so ga poslali v Švico študirat jezike. Vrniil se je domov, toda ko so Nemci zasedli Štajersko, so tudi njega izgnali. Dočakal je konec vojne in doživel »srečo«, da je 8 let užival gostoljubje socialistične oblasti v zaporu. V tastih letih je bila slovenska partija zelo velikodušna in je številnim slovenskim redovnikom in duhovnikom preskrbela brezplačno bivanje v zaporih tu in tam. Morda zaradi tega noče sedaj revidirati nobenega procesa zoper duhovnike.
Ko je presedel svojih 8 let zapora, so ga poslali v Osijek na Hrvaško za profesorja na kapucinski srednji šoli. Od tam se je po desetih letih vrnil v Slovenijo in dobil svoje mesto v Škofji Loki, kjer imajo kapucini velik samostan. Tu je preživel 20 let in bil 15 let tudi gvar-dian samostanske skupnosti, še več let pa je bil član provincialnega vodstva. Urejeval je tudi domače glasilo »Naši zapisi«.
Ko ni mogel več biti predstojnik, so
mu odkazali službo magistra novincev, to je vzgojitelja mladih kapucinov. To službo vrši že deset let. Do lani je bil kapucinski noviciat v Škofji Loki. Ker pa sedaj na široko obnavljajo ta samo-^jp stan, so se novinci preselili v Vipavski Križ in z njimi tudi p. Avguštin, ki se je tako vrnil v rodno Primorsko. Tu se mu je stožilo po rojstni vasi in bo, kakor je prav, prišel v Sovodnje maševat.
P. Avguštin je bratranec pok. Jožka Štanta po očetovi strani, po materini pa pok. msgr. Ivana Žličarja. Ko smo ga obiskali v Križu, smo videli, da je še zelo čil in krepak.
Obredi Pastoralnega središča v Trstu
Prehitro je minilo veličastno slavje Kristusove velikonočne zmage nad smrtjo, ki nam resnično in dokončno zagotavlja tudi našo dokončno neminljivost. Župnijske skupnosti so kar tekmovale, da bi verniki dojeli veličino teh skrivnosti.
Med drugim, je tudi skupnost sv. Jakoba postregla svojim faranom z obilno duhovno pripravo. Že lepa udeležba pri postnih govorih g. Franca Prelca in pri križevem potu je bila dokaz, da verniki čutijo dolžnost zvestobe božjemu odrešilnemu delovanju. Zlasti govora Oljčne nedelje in Velikega petka sta pripomogla še k osebnemu duhovnemu poglabljanju.
Nekak privilegij do liturgičnih obredov velikonočne dobe pa že vrsto let nosi Pastoralno središče v ulici Risorta. V domači kapeli, veliki morda kot dvorana zadnje večerje, so se zvrstili vsd obredi, tako polni svete simbolike velikonočnih darov.
Ob blagoslovu novega ognja, velikonočne sveče, krstne vode, ob dolgih berilih, gre skozi dušo vrhunska govorica Cerkve, kot bi hotela zaobjeti nebo in zemljo k družnemu spevu velikonočne aleluje vstalemu Zveličarju. »Vzraduj se truma angelov, vzraduj te se božje skrivnosti, ob zmagi tolikšnega Kralja, zadoni, tromba rešenja«! Kdor je zmožen ponotranjenih
Nagrada prof. Martinu Jevnikarju
V	ponedeljek 18. aprila ob 20.30 bodo v Peterlinovi dvorani v Trstu podelili nagrado iz sklada Dušana Černeta prof. Martinu Jevnikarju.
Prof. Martin Jevnikar to nagrado brez dvoma zasluži za svoje dolgoletno vzgajanje in izobraževanje mladih generaoij, najprej na srednjih šolah v Trstu, nato na katedri za slavistiko na univerzi v Padovi in končno do upokojitve na univerzi v Vidmu.
Vse to je bilo njegovo poklicno delo. Toda poleg tega se je prof. Jevnikar vedno razdajal na vse strani izven šole. Posebno ga je zanimalo slovensko slovstvo. S tega področja je izdal vrsto knjig. Na šoli smo posebno rabili njegove »Vsebine slovenskih leposlovnih del«, pa njegove čitanke in slovnice. Veliko je delal in še dela za tržaški slovenski radio. Sedaj je njegovo najbolj utrudljivo delo urejanje Primorskega slovenskega biografskega leksikona pri GMD. Ne samo ureja, ampak veliko tudi sam vanj napiše.
Naše čestitke!
P. Avguštin Cijan in pok. Jožko Štanta, bratranca
Velika noč za handikapirane na Vejni
Prekrasen je bil pogled v čisti modrini lesketajočega se morja, ko so se na veliki ponedeljek zbirali v svetišče na Vejni neobičajni romarji. Naši preizkušeni bratje in sestre, handikapirani vsled razblinjenih upov, vsak s svojo zgodbo življenjskih neuspehov. Dva polna avtobusa sta jih pripeljala, pod vodstvom socialne službe in zdravstvenih delavcev. Bilo pa je še lepo število posameznih (tudi Slovencev) v spremstvu prostovoljnih laikov.
Težko je bilo prepoznati v njih trpečega Kristusa... Naš Sardenko bi dejal: »Z Njim je skrito šlo božanstvo in ubo-
občutkov, ga mora vsakikrat prevzeti ta nezaslišana resničnost vseh resničnosti.
Svetemu sobotnemu bogoslužju pa se je pridružil še izjemno vesel dogodek: Sopraznovali smo z mlado slovensko materjo, ki je po božji dobroti in skrbni pripravi prejela vse tri zakramente: sv. krst, sv. birmo in sv. obhajilo, zakramenti, izvirajoči prav iz Kristusove prebodene strani. Priložnost, da smo skupno z nbvokrščenko občestveno podoživljali vsak svojo lastno znamenje božji pripadnosti. Lepo versko doživetje je spremljal otroški zbor od sv. Jakoba, spremljala jih je ga. Nada Zerjal-Zaget.
Iz priložnostnega govora g. Gerdola je vredno beležiti vsaj to misel: Kristusov »DA« v sprejetem trpljenju iz ljubezni do vsakega izmed nas.
Mislim, da je bogoslužje trajalo dobri dve uri. In hvala Bogu, da vsaj ob takih praznikih ne skoparimo s časom. Tudi čas hiam je darovan, a ga prevečkrat tratimo za neprimerno manj vredne zadeve.
Sodelujoči in verniki so se srečali še pri družinski »agape« z novokrščenko in skupnem kramljanju.	F.	V.
Bazovica
Kogar je pot zanesla na Belo nedeljo v Bazovico, v obnovljeno kino dvorano, ki je ena redkih v skladu z novimi predpisi, mu ni bilo žal, saj je prisostvoval edinstvenemu glasbenemu užitku. Gostoval je tu harmonikarski ansambel Synthesis 4, ki je večkrat nastopil po Italiji in drugod ter žel res lepe uspehe.
Pod vodstvom prof. Klavdija Furlana nam je podal niz pesmi. Bil je res pravi užitek poslušati mlade glasbenike. Zato gre priznanje vsem, ki so sodelovali in prispevali, da je večer tako lepo stekel.
Posebno odmevnost so dosegli tudi otroci domačega zbora »Slomšek«, ki so pod vodstvom Andreja Pegana zapeli dve pesmi, nakar so skupno z gostujočim ansamblom zapeli pesem »Primorski slavčki« na Martelančevo besedilo. Za harmonikarski orkester je skladbo priredil Marko Ozbič. Program je povezoval Aleksander Mužina.
štvo mimo-vdano...« V skladu z Marijinim letom je to velikonočno romanje potekalo v Marijinem svetišču, za kar se je potrudil in ga organiziral duhovni asistent g. Simeon Musich. V svoji duhovni oskrbi ima okrog 15 centrov za mentalno higijeno.
Velikonočno evharistično daritev je izrecno zanje daroval škof Bellomi. Pod siglo CMAS se je predstavil pevski zbor, od katerih je članica brez ovinkov izjavila: »Maša je tudi za nas zasvojene narkomane« (tossico-dipendenti). Opogumljajoče škofove besede so vabile k izročitvi lastnega življenja v Marijine roke. Duhovni asistent pa jih je vzpodbudil, da velja Kristusova ljubezen, smrt in vstajenje v enaki meri za vsakega izmed njih kot za katerega koli izmed nas. Nekaj spovednikov je bilo na razpolago za sv. spoved, vsi pa so pristopili k obhajilu. Ob koncu maše se je g. Musich zahvalil škofu za njegove prisrčne besede, vsem zdravstvenim delavcem v psihiatriji za dragoceno pomoč, ki jo nudijo oskrbovalcem. Pogrešal pa je udeležbo oblasti Ustanove krajevnega zdravstva, ki je po svojem poslanstvu dolžna predsedovati slovesnosti velikonočnega opravila.
Držeč se za roke se je ta množica, vseh vrst in stopenj duševnih bolnikov, pomikala iz svetišča ven v sončni opoldan.
V	pritlični dvorani so skrbne roke pripravile zanje obilno zakusko. Z vsakim se je škof ustavil, ga prijateljsko nagovoril in ga blagoslovil.	F.	V.
PODPIRAJTE »KATOLIŠKI GLAS«! DARUJTE
V	NJEGOV TISKOVNI SKLAD!
Sožalje
Svoji članici Nives, njenemu sinku Igorju in vsem užaloščenim sorodnikom izreka ob boleči izgubi dragega moža in očka
VOJKA REBULE
globoko sožalje cerkveni pevski zbor-žup-nija Sv. Križ pri Trstu.
Križev pot na Repentabru
Veliki petek je za vse čase zaznamovan kot dan, ki presega vesolje, ker se je na ta dan dopolnila drama našega odrešenja. Hvala Bogu, vsako leto opažam, da se skavtska družina resno pripravlja na svoj križev pot, ki postaja na Repentabru že tradicija. Škoda, da se tej pobudi ne pridruži še več ljudi. Ne bi jim bilo žal. V tihi noči, v odmaknjenosti samotne poti, zadobi premišljevanje Jezusovega trpljenja iz mladih ust neko posebno duhovno razsežnost. Ce samo pomislimo, kaj vse sc po svetu in pri nas dogaja, moramo biti Bogu hvaležni, da je vsaj del naše mladine na pravih tirnicah in želeti je, da bi na njih vztrajali.
Štirinajst postaj križevega pota, štirinajst mladostnih izpovedi sočutja s trpečim Kristusom, pomeni dragoceno prvino verske osveščenosti. Pomeni upanje novih ljudi, nadaljnje pričevalce vere, graditelje nove človečnosti. Ljudi, ki znajo ljubiti in tvegati prek lastne ozkosrčnosti, ljudi pogumnega zanosa in pokončnosti. Cerkvene strukture ne bodo motile nikogar, ki popolnoma in v celoti uredi svoj odnos do Boga. Tako nekako jim je njihov duhovni asistent, g. Bedenčič govoril, ko so zaključili križev pot in napolnili prenovljeno repentaborsko cerkev.
Magdaleni je Jezus zagotovil, da se bo za njeno dejanje ljubezni, ko mu je s poljubi nog in 7. dišavami mazilila glavo, njeno ime oznanilo po vsem svetu. Tako gojimo upanje, ko so mladi skavti s poljubom Kristusovega križa izpričali svojo vero, da jih bo Bog potrdil, da je tudi v bodoče ne bodo zatajili.
Hvala g. Bedenčiču za disciplino in bogate misli, inž. Marjanu Jevnikarju za zgledno organizacijo. - F. V.
Z GORIŠKEGA
Sovodnje
Posvet glede poimenovanja ulic. Prvič se je občinski svet v Sovodnjah spoprijel s toponomastiko, to je s poimenovanjem trgov in ulic na območju občine na seji z dne 11. septembra 1951. Korak naprej je bil storjen v letu 1982, ko so pristojni organi odobrili sklep občinskega sveta z dne 5. marca istega leta. šlo je za poimenovanje osmih odsekov novih ulic v Sovodnjah. Tako je bila takrat ulica ex Im-pero preimenovana v L maja in ulica G. Neri v Bazoviško ulico.
Sedanja občinska uprava se je odločila za novo akcijo v preureditvi krajevne toponomastike. V ta namen je sklicala v Kulturnem domu v Sovodnjah 25. marca javno posvetovanje, na katero so bile povabljene kulturnošportna društva, razne sekcije in dinge organizacije, nekatere tudi izven sovodenjske občine. Žal pa so razni predstavniki bili odsotni, kar je kritično ocenil tudi podžupan V. Klemše
Na začetku je isti podžupan seznanil prisotne z zgodovino poimenovanja ulic. Dejal je, da se občinska uprava zaveda nevšečnosti, ki bodo nastale pri urejanju dokumentov, zato bo nudila občanom vso možno pomoč. Navedel je imena ulic in območij, kjer bo potrebno preurediti toponomastiko. Do spremembe imen naj bi prišlo v Sovodnjah, Rubijah, Rupi in Peči.
Nova imena pa naj bi se dala področju nasproti letališču ter tistemu z oznako »Case sparse«; na Vrhu naj bi tudi naprej veljalo oštevilčenje.
Prisotni so v razpravi predlagali razna imena, n. pr. ulica Prostovoljnih krvodajalcev, Lojze Bratuž, Škofja Loka ter mnoga ledinska imena, ki najbolj poudarjajo našo prisotnost v teh krajih. Razpravljal« so tudi predlagali, naj bi se sestavila posebna komisija, ki bi o pomanjkanju zemljepisne karte današnje toponomastike pregledala posamezna območja in stopila v stik s tamkajšnjim prebivalstvom. Podžupan je predlog sprejel in napovedal, da bo občinski svet imenoval pet svetovalcev, kateri se bodo temu problemu podrobno posvetili.	R.	D.
Romanje v Lurd
Tudi letos prireja v septembru udru-ženje UNITALSI romanje bolnih in zdravih v Lurd. Navadno se udeleži tega romanja tudi nekaj naših bolnikov in večja skupina zdravih. Naši ljudje, če se prijavijo našemu predstavniku, so skupaj v vlaku in hotelu, pa tudi nekaj pobožnosti v Lurdu imajo zase.
Kdor bi želel na to romanje z našo skupino, se lahko prijavi v zakristiji pri Sv. Ivanu v Gorici, kjer dobi tudi vse informacije.
      — —             -                          ............................................................................................
Kako sem zašel med Jehove oriše in kako sem se iik rešil
Za Jehove priče je potop izrednega pomena. Zanje pomeni smrt in izhod iz vode vstajenje. Če pa ostane kak del telesa nepotopljen, bi to pomenilo, da se je kandidat samo delno predal Jehovi.
Po krstu pa sem doživel presenečenje. Pred krstom sem imel stalne obiske Jehovih prič, po krstu pa je to prenehalo. Pojasnili so mi, da zdaj ni več potrebno, da bi z mano zgubljali čas, ker sem že popoln član. Ob meni ne morejo več zaznamovati, koliko časa so mi oznanjali Jehov nauk. člani Jehovih prič morajo namreč vsakih 14 dni prinesti pisano poročilo, koliko ur so porabili za oznanjevanje in koliko revij so prodali. Zaznamovati pa smejo samo čas, ki so ga porabili z nekrščenimi.
ZBOGOM SVOBODA
Kmalu sem spoznal, da nisem več svoboden. Član Jehovih prič mora verovati samo to, kar ukažejo v Brooklynu 1 n tudi narediti, kar je tam ukazano, drugače sledi izobčenje z vsemi posledicami. Oblast voditeljev »Stražnega stolpa« ne zadeva samo verovanja, ampak tudi zdravstveno področje: prepoved sprejeti transfuzijo krvi. Potem področje prehrane: prepovedano je uživanje krvavega mesa, mesa piščancev, ki so bili zadavljeni. Prepovedano je reči osebi, ki kihne »Na zdravje« in trkanje s kozarci. Prepovedane so nogometne igre med posameznimi skupnostmi Jehovih prič.
Prepovedi segajo še na mnoga druga področja. Prepovedano je igranje šaha, loterije, praznovati rojstni dan, Božič, praznik matere in očeta, godovni dan, pozdrav državni zastavi. Prepovedane so sindikalne aktivnosti, petje verskih pesmi,
se udeleževati pustnih šem, praznovati svetega Valentina, prvi maj. Končno je prepovedano brati revije in publikacije, ki jih ni izdal »Stražni stolp«.
V Brooklynu je 120 članov Jehovih prič, ki raziskujejo v imenu Jehovih prič, kaj je zanje primerno. Močno odsvetujejo stike z ljudmi, ki niso Jehove priče in še razne druge prepovedi. Ko so novemu članu temeljito oprali možgane, postane prepričan, da so te prepovedi dokaz, da je član božjega ljudstva, ki je telesno in moralno čisto.
Tega nimajo ljudje, ki niso člani. Polni so raznovrstnih nečistosti, brez vere v pravega Boga in plen hudobnih duhov. Če se ne bodo pravočasno spreobrnili, jih bo ob dnevu njegove jeze zadelo božje prekletstvo.
PRIČAKOVANJE KONCA
V tistih letih so Jehove priče pričako-
vale vsak trenutek konec sveta. Oznanjali so skorajšnjo Jehovo sodbo s strašnim koncem zakrknjenih in brezkončno srečo-za tiste, ki se oklenejo »Stražnega stolpa«.
V	zemeljskem raju bodo bogato obložene mize z jedili vsake vrste, velike pojedine in popivanje. Vse to je prihranjeno poslušnim članom Jehovih prič, pa vile sredi vrtov, zdravje, večno življenje in toliko sreče. Vse to so opisovale in slikale publikacije »Stražnega stolpa«.
Morda se zdi čudno in vendar so v tistih letih mnogi verjeli tem napovedim. Med člani Jehovih prič je vladal pravi fanatizem. Nekateri si niso hoteli dati izdreti bolnih zob, ker je Armagedon blizu; drugi so odpovedali delo, da so lahko od jutra do večera oznanjali, da bi jih Gospod našel ob svojem prihodu na delu; spet nekateri so prodajala svoja posestva in denar izročali »Stražnemu stol-
pu«; bili so primeri, da so nekateri napolnili svoje shrambe s hrano, da bi se zavarovali za čas pomanjkanja ob prihodu Jehove.
Leto 1975 je minilo in zgodilo se ni nič. Po vsem svetu je sledil velik odpad od Jehovih pnič. Ljudje so spoznali, da so bili prevarani. V skupnosti, v kateri sem bil, do takega odpada ni prišlo. Zdi se, da je to zasluga starega in uglednega voditelja skupine. Bil je odličen govornik, diplomat in demagog. Vedno znova je ponavljal, da »Stražni stolp« ni nikoli napovedoval, da bo konec sveta leta 1975. Take ideje je treba pripisati neodgovornim tipom. Ni pisano, ali je bil res prepričan o tem, kar je govoril, ali je namenoma lagal. Številne publikacije »Stražnega stolpa« so namreč zares napovedovale konec sveta v letu 1975.
(Konec prihodnjič)
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦mm* ♦
Slovenska duhovni j a v Gorici
Praznike z vsemi liturgičnimi obredi smo tudi letos lepo preživeli. 'Najlepše pa je bilo vstajenjsko slavje na velikonočno jutro v stolnici s procesijo in slovesno sveto mašo, pri kateri so peli pevci iz vseh naših mestnih korov.
Na velikonočni ponedeljek pa smo z avtobusom poromali v svetišče Srca Marijinega v Rovigo, kjer nas je tamkajšnja župnijska skupnost nad vse lepo sprejela. Župnik je v pozdravnem govoru omenil vsa naša Marijina svetišča od Sv. gore do Barbane in izrazil veliko veselje, da smo prišli v to Marijino svetišče, ki so ga ikomaj pred 30 leti zgradili. V obsežni cerkvi se je ob 12. uri k naši slovenski maši zbrala polna cerkev njihovih župlj anov.
Med potjo v Rovigo smo pozdravili še sv. Antona in sv. Leopolda Mandiča v Padovi.
Občni zbor ZSKP
Redni občni zbor Slov. katol. prosvete se je vršil v ponedeljek 11. aprila ob
20,30	v mali dvorani KD. Udeležba je bila dobra. Odborniki so prebrali svoja poročila, nakar so sledile volitve predsednika ter ostalih organov. Daljše poročilo objavimo prihodnjič.
Srečanje na Pokrajini
Na sedežu goriške pokrajine je bilo srečanje med pokrajinskim predsednikom prof. Cumpeto in odbornikom za kulturo in šport dr. Mirkom Špacapanom. Srečanja so se udeležili zastopniki nekaterih osvobodilnih gibanj iz zadnje vojne; med temi geom. Merni za Prostovoljce svobode, Milovan Bressan za ANED, dr. Ben-venuti za Deželni institut za osvoboditev Trsta, senator Bacicchi in pokrajinski svetovalec Poletto za ANPI.
Razpravljali so o proslavah za obletnico osvoboditve in 40-letnico ustave. Potrebno se jim zdi, da zlasti mlajše rodove spomnijo na pretekle čase in na ideale, za katere so se v polpretekli dobi borili tudi pri nas.
Praznik pomladi v Doberdobu
Velikonočni ponedeljek se je za organizatorje praznika pomladi res slabo začel. Zjutraj je nekoliko deževalo in sami niso vedeli, kaj bi. Toda, ko je dež jenjal in so se temni oblaki nekoliko razšli, so po dolgem obotavljanju in debatiranju, končno sklenili, da bodo tvegali. Takoj so vsi veseli začeli z delom, da bo praznik, za katerega so se trudili in napravljali že mesece prej, kot že vrsto let privabil v Doberdob veliko tujih obiskovalcev, ki se bodo na plesišču ob zvokih slovenskega ansambla naplesali in v bufetu dobro napili in najedli ob pristnih domačih jedeh in vinu.
Ob 13.00 so torej odprli tradicionalni praznik pomladi, ki ga organizira SKD Hrast. V okolico se je že razprostiral duh po piščancih, čevapčičih in klobasah, ki so s svojim vonjem že omamili prve mimoidoče, da so se ustavili in se sami prepričali o dobrih jedeh, ki so se tu pekle na žaru. Ob 15.00 je bil na programu ex-tempore za otroke vrtca, osnovne in srednje šole. Sodelovalo je veliko domačih pa tudi tujih otrok, ki so veselo, sami ali mlajša s pomočjo staršev, risali čudovito kraško pokrajino, ki jih je obdajala. Takoj za tem je prišla folklorna skupina Sava iz Kranja, ki nam je prikazala plese vseh slovenskih dežel. Ob skrbnem napovedovanju Katarine Ferletič smo spoznali tudi navade teh krajev in značilnosti vseh plesov. Kranjski plesalci so nas tako za nekaj časa popeljali v čudoviti svet slovenske folklore in navad. Velika udeležba ljudi je bila dokaz, da je bilo občinstvo s programom zadovoljno.
Medtem so v Doberdob dospeli člani ansambla Henček iz Novega mesta. Po končanem kulturnem programu so s svojo glasbo in petjem privabili na praznik še večje število ljudi, ki so na plesišču, bodisi stari kot mladi, plesali do pozne noči. Zvečer je bilo nagrajevanje popoldanskega ex-lempore. Moram reči, da so se otroci dobro izkazali in po svoje naslikali naš Kras, ki je s svojimi lepotami vedno tema vseh naših malih »slikarjev«.
Približno ob 22.00 pa se je začela tako pričakovana tombola. Ljudje so še zadnjikrat pohiteli k prodajalni mizici, da bi si nakupili čim več listkov in tako imeli še več možnosti do zmage. Bogata tombola, v vrednosti 1.000.000 lir, je povsem
uspela. Organizatorji so si kar veselo meli roke.
Po tomboli je ansambel zopet zaigral. Toda zaradi pozne ure je del občinstva odšel domov. Vendar so vsi odhajali veseli, polni lepih spominov preživelega popoldneva.
Praznik pomladi bi se moral nadaljevati v nedeljo 10. aprila. Toda tokrat se sreča ni več nasmehnila. Vreme je že takoj popoldne ponagajalo, zato so program kar odrekli. Vsem je gotovo zelo žal, še posebno organizatorjem, ki so se za ta praznik veliko trudili. Toda ne obupajte! Prihodnje leto vas bo naš praznik zopet popeljal v pomladansko vzdušje in ponovno se boste pozabavali ob našem programu. Torej... Nasvidenje prihodnje leto!	S+S
Praznik frtalje v Rupi
Kot vsako leto prireja tudi letos pevski zbor Rupa-Peč že tradicionalni »Praznik frtalje« pod župnijsko cerkvijo v Rupi. Praznik bo v dneh 24. in 25. aprila in
1.	maja.
Organizatorji so poskrbeli za dokaj pester program. Nastopali bodo razni pevski zbori ter dramska skupina PD »Štan-drež«. Tudi letos bo na sporedu tekmovanje v pripravi najboljše frtalje. Vabljeni ste vsi, da se pomerite v tem cvrtju. Tekmovalci bodo nagrajeni z bogatimi nagradami. Po končanem kulturnem programu se boste lahko zavrteli ob prijetnih zvokih ansamblov »Prijatelji« in »Souve-nir«.
Buffet bo bogato založen z raznovrstnimi dobrotami na žaru in okusno frtaljo. Osvežilnih pijač in dobre vinske kapljice ne bo manjkalo.
Pričakujemo vas. v čim večjem številu.
Kamenčki
Zakaj sta bila zamolčana?
V	števerjanu so v soboto 9. aprila podpisali pobratenje med občino Števerjan in bližnjo vasjo onstran državne meje Kojskim. Slavje se je vršilo v šolskih prostorih. Ljudstva je bilo veliko iz obeh vasi. Tudi povabljencev. Ko tržaški slovenski dnevnik poroča o tem slavju, našteva vrsto gostov in zastopnikov oblasti; skupno 13, ostali so vklenjeni v »itd«. Med temi je tudi zastopnik goriškega nadškofa, ki je bil povabljen, msgr. Oskar Simčič in domači župnik.
Ali sta ta dva tako nepomehni osebnosti, da spadata med »itd«, ali pa je poročevalec nanju nalašč pozabil? Odgovor bo vedel Čuk na obelisku.
(r+r)
Šport
Odbojka
Under 14 dečki. - Igrali so dve tekmi: proti »Briškemu griču« so tesno izgubili z 1:2; Mossa jih je porazila s 3 :0, toda šele po trdi borbi.
Under 14 deklice. - Tudi najmlajše so nastopile dvakrat. V slovenskem »derby-ju« jih je premagal Agorest s 3 :0, proti »S. Luigi« pa so si priborile točko z rezultatom 1 : 2.
Prva divizija moški. - Fantje se kar ne morejo dokopati do zmage. V Marianu so utrpeli poraz z 0 :3, doma pa so se morali vdati moštvu »S. Luigi« z 1 : 3.
Deželno prvenstvo under 15 dečki - se bo vršilo v nedeljo 17. aprila v telovadnici 01ympie. Nastopili bodo pokrajinski prvaki naše Dežele, Tekme se bodo začele ob 9,30 dopoldne in sicer Gorica (01ym-pia) proti Trstu in nato Pordenone proti Vidmu. Popoldne ob 16. uri pa se bodo vrstila finalna srečanja za 3. in 4. ter za
1.	in 2. mesto. Skrb za organizacijo ima Š. Z, Oiympia.
Ekipa C2. - Še zadnje stopnice in C1 bo stvarnost! Tudi preteklo soboto so olym-pijci pospravili dve točki. Premagali so moštvo iz Fiurr.e Veneto s 3 : 0 (15 : 3, 15 : 13, 18 : 16). Igra sama je imela čuden razplet. Prvi niz je bil lahek plen naših in od 8 : 3 so si nanizali kar 7 točk zaporedoma. V drugem in še zlasti v tretjem setu pa si je nasprotnik priboril prednost in naši so se morali pošteno potruditi, da so šele v končnici strli nasprotnika. Prihodnjo soboto bodo igrali v Trstu proti »S. Sergio«.
Katoliško tiskovno društvo, d.z.z. Gorica, Riva Piazzutta 18
Katoliško tiskovno društvo bo imelo redni in izredni občni zbor v prostorih Kat. doma v Gorici, drevored XX. septembra, 85 dne 19. aprila ob 16. uri.
Redni del:
1	Odobritev bilance z dne 31. dec. 1987;
2. Volitve novega upravnega odbora;
3. Volitve nadzornega odbora.
V	izrednem delu pa:
1. Pregled izgub in zvišanje družbenega kapitala;
2. Morebitna sprememba pravil;
3. Razno in slučajnosti.
Če v prvem sklicanju občni zbor ne bo sklepčen, se bo vršil v drugem sklicanju dne 26. aprila ob 16. uri v istih prostorih.
Gorica, 11. aprila 1988
Predsednik Drago Butkovič
Počitniške kolonije za otroke slovenskih šol
Tudi letos organizira Slov. Vincencijeva konferenca počitniško letovanje v hribih v kraju Comeglians (Karnija) v juliju in avgustu za učence in dijake slovenskih osnovnih in srednjih šol do 14. leta starosti.
V	mestu Gorica se je možno vpisati ali pri svojih učiteljih, ali v tajništvu Nižje srednje šole, ali pa v Katoliški knjigarni na Travniku. Na podeželju (Doberdob, Sovodnje, Števerjan in dr.) naj se otroci prijavijo ali pri svojih učiteljih ali pa kar direktno v uradu svoje občine.
Niso potrebni topovi in puške, da se poruši mir — ena sama uničena družina zadostuje. (Mati Terezija)
★
OBVESTILA
Pohod prijateljstva iz Gorice v Novo Gorico bo v nedeljo 17. aprila. Zbiranje na Travniku, odhod ob 10. uri. Ob 8.30 bo v cerkvi sv. Ignacija maša za udeležence.
Nastop gojencev glasbene šole »M. Filej« bo v Katoliškem domu v sredo 20. aprila ob 19.30.
Birma za slovenske otroke v Trstu bo
v soboto 30. aprila ob 17,30 v cerkvi sv. Vincencija.
Dobrodelno društvo Slokad sporoča, da bo prva izmena počitniške kolonije v Dragi potekala od 1. julija do 24. julija. Druga izmena pa od 26. julija do 18. avgusta. Če bi starši morali na počitnice v času, ko so otroci v koloniji, lahko dvignejo otroka, da se udeleži počitnic v svoji družini. Za pojasnila tel. 040/226117 v večernih urah.
Poletne počitnice naših otrok: Pastirček, Katol. glas, Primorski dnevnik in zlasti naš tržaški radio so hvalevredno opozarjali starše, naj pravočasno prijavijo na šoli otroke, katerim želijo pripraviti vesele počitnice v juliju in avgustu. Občinske asistentke so dolžne sprejemati prošnje za kolonijo in to na šoli ob podpori učiteljic. Asistentke bodo morale pred kancem aprila oddati prošnje občinam, občine pa Deželnemu uradu za kolonije. Ponovno opozarjamo starše: pohitite, da ne bo prepozno!
Romarjem k sv. Emi na Koroškem.
1.	Preskrbite si nekaj avstrijskega denarja - šilingov. Na meji je samo ena majhna menjalnica, predvsem pa ne bo časa. En šiling stane nekaj nad 100 Mr. 2. Šilingi so potrebni za pijačo, kavo (15 šilingov), miloščino, za kakšen spominček, za morebitno skupno sliko. 3. V Krki je naprodaj zanimiva knjižica o zgodovini stolnice in sv. Eme v slovenščini (20 šil.). 4. Navodila za odhod bodo v prihodnji številki Katoliškega glasa.
Mladinska odbora PD »Štandrež« in KD »O. Župančič«
prirejata
KULTURNI VEČER
ki bo v četrtek 14. aprila ob 20.30 v domu »A. Budala« v Štandrežu
DAROVI
Za Katol. glas: Silvana Bensa 15.000; Nada Pertot v hvaležen spomin Irene Bratina-Bolčina 50.000; druž. Vetrih v spomin predragega nečaka Jožeka Bertolinija
50.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Gina in Silvana v spomin pok. Milke 30.000; Albina Čopič v spomin Irene Bolčina 35.000 lir.
Za katol. tisk: N. N. 20.000; Verena Kor-sič-Zorn 20.000; družina Bertolini v spomin preljubega sina Jožeka 100.000 lir.
Za Katol. dom v Gorici: R. Š. 100.000 lir.
Za glasbeno šolo »M. Filej«: prof. Alojzija Peršič namesto cvetja na grob Jožeka Bertolinija in Viktorja Prašnika 50.000 lir.
Za Pastirčka: nona Angela v spomin preljubega vnuka Jožeka Bertolinija 20.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: družina Vetrih v spomin predragega nečaka Jožeka Bertolinija 50,000; družina Viatori v spomin Jožeka Bertolinija 50.000 lir.
Za goriške skavte: družina Bertolini v spomin preljubega sina Jožeka 100.000; nona Angela v spomin preljubega vnuka Jožeka 20.000 lir.
Za Alojzijevišče: N. N., Podgora v dober namen 50.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: družina Bertolini v spomin preljubega sina Jožeka 100.000; družina Brešan-Vetrih v spomin Irene Bratina-Bolčina in Milke Krpan 50.000 lir.
Za pevski zbor »M. Filej«: družina Bertolini v spomin preljubega sina Jožeka
100.000 lir.
Za novo telovadnico v Gorici: družina Bertolini v spomin preljubega sina Jožeka 100.000; družina Vetrih v spomin predragega nečaka Jožeka 100.000; pravnuki v spomin pok. Ivane Klanjšček vd. Plani-šček 100.000; Mariuccia Scollo namesto cvetja na grob Jožeka Bertolinija 200.000; Silva Vetrih v isti namen 20.000 lir.
Za pevski zbor »L. Bratuž«: družina Bertolini v spomin preljubega sina Jožeka
100.000 lir.
Za Sv. goro: sestra Marčela v spomin sestre Zorke 100.000; Ana Coceani 50.000; N. N. 50.000; V. F. v spomin Irene Bratina-Bolčina 20.000; N. N., Peč 25.000 lir.
Za Dom Fr. B. Sedej: vnuki v spomin pok. Ivane Klanjšček vd. Planišček 100.000 lir.
Za števerjanski cerkveni pevski zbor:
vnuki v spomin pok. Ivane Klanjšček vd. Planišček 100.000 lir.
Za cerkvico v Cerovljah: družina Dragica Peric v spomin na pok. Olgo Kocijančič 25.000; Pierina Krizmančič 10.000; družina Marija Legiša, Cerovlje 7, 150.000 lir.
Za sedež zborov »Fantje izpod Grmade« in »Dekliški zbor Devin«: družina Jožefa Pahorja 200.000 lir.
Družina Brecelj, Devin: v spomin Jožeka Bertolinija za Katoliški glas 50.000 in v spomin Irene Bratina-Bolčina za Sv. goro 50.000 lir.
Za obnovo cerkve v Bazovici: Karmela Medvedova 20.000; ob ikrstu Mateja Stossi 45.000; Marija Šubrova 10.000; Pierina Žagar v spomin Marije Županove 20.000; Angela Opara iz Trsta 10.000; v spomin Marije Županove: Darko Metlika 50.000, družina Rebula 20.000 lir.
Za slov. misijonarje:	Anita Pocanini
150.000 lir.
Za cerkev na Pesku: Marica Rapotec 13.000; Olga Štefanova 20.000; žena in starši v spomin Brankota Grahonja 35.000; Justina Umek 50.000; Justina Rapotec v spomin Amelije Vrh 30.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
Mil Trsi A
Spored od 17. do 23. aprila 1988
Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 10.15 Mladinski oder: »Ukradeni mesec«. 11.00 »In mirno tavala bi moja Pepka«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostim trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 Nediški zvon. 15.00 Športne vesti, prenosi z naših prireditev, glasba v sklopu oddaje: Z nedeljami v olimpijske igre.
Ponedeljek: 8.10 Prva svetovna vojna in begunci s soške fronte. 9.00 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored.
11.30	Pregled mladinske književnosti. 12.00 Moskva, zapisi in vtisi petmesečnega bivanja v Rusiji. 13.20 Gospodarski tednik. 14.10 Otroški kotiček: Glasbene pravljice.
15.00 Tolstoj: »Vojna in mir«. 15.30 Mladi pred mikrofonom. 16.15 Kanadski mozaik.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Pianistka Dubravka Tomšič v goriškem Avditoriju.
18.00 Kmetiski tednik.
Torek: 8.10 Nediški zvon. 8.50 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Od prehrane do potrošništva.
15.00 Tolstoj: »Vojna in mir«. 15.15 Od prehrane do potrošništva. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Primorska poje. 18.00 Ger-hard Rentzsch: »čebeličin krog«. Radijska igra.
Sreda: 8.10 Oddaja o Reziji. 8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Ženska in naš danes. 13.20 Primorska poje. 14.10 Od Milj do Devina.
15.00 Tolstoj: »Vojna in mir«. 15.15 Ženska in naš danes. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klavirski kvartet RTV Ljubljana. 18.00 »Absalomova pripoved«. Ob novem romanu Alojza Rebule.
četrtek: 8.10 Od Milj do Devina. 8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Potujmo! Kam, kdaj in kako. 12.15 Ameriški portreti in srečanja. 14.10 Na goriškem valu. 15.00 Tolstoj: »Vojna in mir«. 15.15 Svet, v katerem živimo. 15.45 Glasbeni telefon. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Primorska poje. 18.00 Spomini na Alberta Rejca.
Petek: 8.10 Na goriškem valu. 9.00 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 Izkustvo film. 13.20 Primorska poje. 14.10 Otroški kotiček: Pisani svet. 15.00 Tolstoj »Vojna in mir«. 15.30 »Krivi preroki«. 16.00 Glasbene diagonale.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba.
18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 8.40 Za vsakogar nekaj. 10.10 Koncertni in operni spored. 11.30 V' prostem času. 12.00 Devin '87. 14.10 Oddaja iz Kanalske doline. 15.00 Človek človeku. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 »In mirno tavala bi moja Pepka«.
DAROVI
Za gobave: N. N., Podgora v dober namen 150.000 lir.
Za lačne: N. N., Podgora v dober namen 50.000; B. Št. 200.000 lir.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
V torek 12. aprila 1988 nas je zapustil naš dragi mož, oče in ded
Jožef Tomažič (Pepe)
iz Števerjana.
Žalostno vest sporočajo
žena, sin in hčeri z družinami
ZAHVALA
Ob težki in prerani izgubi našega ljubega
Za župnijsko dvorano v Bazovici: N. N.
100.000; N. N. 20.000; Ida Tinčkova 40.000; N. N. 10.000; Dora Živic ob rojstnem dnevu mame Marije 200.000; Lojzka Grgič iz Gropade 50.000; Štefanija Blunkotova 10.000; Škofovi iz Drage 10.000; Jože Marc Laikov 50.000; Marija Žepenščeva 10.000; Milka Izakova 50.000, Marija Bartaljeva 10.000; hči Štefanija Županova v spomin matere Marije 50.000 lir.
jožeka
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so ga pospremili na zadnji poti in nam bili na katerikoli način ob strani.
Posebna zahvala gre našim duhovnikom, zboru in dirigentu Zdravku Klanjščku ter našim skavtom.
Moša, 29. marca 1988
Družina BERTOLINI