Louis Althusser
Pravo1
Gre za izbor treh poglavij iz knjige O reprodukciji (Sur la reproduction, 1995, © PUF), kjer Althusser podrobno raziskuje tematiko prava. Opombe, označene z znakom*, so prevajalčeve, številčne opombe pa so avtorjeve, tako so tudi [ ] oglati oklepaji prevajalčevi, () okrogli pa avtorjevi. 2
Zaradi določenih patoloških razlogov - internirani umski bolniki - ali zaradi kazenskih razlogov, ali zaradi »paraprav-nih« razlogov [infra-juridique]: otroci, mladoletniki, tujci, delno tudi ženske idr.
Stvar bomo predstavili zelo shematsko.
Zasebno pravo izraža [énonce] pravila v sistematični obliki, ki upravljajo [régisent] tržno menjavo, to pomeni, prodajo in nakup -, ki pa na zadnji instanci stojita na »lastninski pravici« [7e droit de propriété]. Sama lastninska pravica se izraža [s'explicite] začenši z naslednjimi splošnimi pravnimi načeli: pravna subjektiviteta [personnalité juridique] (pravna oseba [personnalité civil] definira individue kot osebe prava z dodeljenimi določenimi pravnimi zmožnostmi); pravna svoboda »uporabljati in zlorabljati« dobrine, nad katerimi ima lastninsko pravico; in pravna enakost (vsi individui z dodeljeno pravno subjektiviteto - v našem sedanjem Pravu so to vsi ljudje, razen nekega določenega števila »izmečkov«, ki so izključeni iz pravne enakosti.2)
Če stvari tako postavimo, kaj torej iz tega sledi za Pravo?
Obravnavali bomo to, kar označujemo s tem imenom [pravo] v okviru družbenih formacij, ki spadajo pod kapitalistični produkcijski način. Vnaprej naj povemo, da bomo za zdaj stopali zgolj po korakih deskriptivne analize. K temu vprašanju se bomo vrnili v bolj teoretski obliki, ko bomo pridobili zadostna teoretska sredstva (glej XI. poglavje).
Gre za sistem kodificiranih pravil (glej Civilnopravni zakonik, Kazenskopravni zakonik, Javno pravo, Gospodarsko pravo itd.), ki se uporabljajo [apliquée], torej spoštujejo in izvršujejo, v vsakodnevnih praksah. Zavoljo lažjega prikaza bomo obravnavali predvsem Zasebno pravo (vsebovano v Civilnopravnem zakoniku), ki je povrh še pravna baza [base juridique]), od koder druga področja Prava poskušajo sistematizirati in uskladiti svoje lastne pojme [notions] in svoja lastna pravila.
Upoštevati moramo tri značilnosti, pri katerih vztrajata Marx in Engels (poleg njiju pa še Kant, in delno tudi Hegel).
I. Sistematičnost Prava
Pravo nujno prevzema obliko sistema, ki seveda teži k nekontradiktornosti in k notranji inklu-zivnosti. Opravičujemo se, da tukaj uvajamo ta dva navidezno tehnična koncepta. Zlahka sta razumljiva.
Toliko v kolikor je Pravo sistem pravil, ki se uporabljajo, to pomeni spoštujejo in izvršujejo, mora med vsemi temi pravili sistema vladati neka koherenca, ki naj ne omogoča sklicevanja (invoquer) na eno pravilo proti drugemu, tako da bi učinek drugega pravila uničil učinek prvega. Zato ima Pravo težnjo, da znotraj sebe odstrani vse možnosti kontradikcije, in zato pravniki razvijajo to izjemno dejavnost sistematizacije, ki je že od nekdaj, predmet občudovanja navadnih ljudi, in kar jih (navsezadnje) dela za pravnike, manijake pravil in primerov aplikacije [cas d'application].
Toda obenem mora biti Pravo inkluzivno, se pravi, da mora biti sistem pravil, ki teži k zaobjemanju vseh mogočih primerov, ki nastajajo v »realnosti«, tako da ga ne bi ogrozilo neko pravno »odkritje« kakega dejstva, skozi katero bi lahko v samo Pravo vključili takšne ne-juridične prakse, ki bi lahko ogrozile integriteto sistema.
Od tod tudi ta drugi vidik »občudovanja vredne« dejavnosti pravnikov, ki se že od nekdaj na vse kriplje trudijo, da bi razliko med »običajnim pravom« [droit coutumier] in jurispru-denco (aplikacija obstoječih pravil na »konkretne« primere, ki pogosto presegajo pravila) na vso silo vključili v samo Pravo.
Samo dejavnost sistematizacije je torej treba razumeti ne samó kot redukcijo mogočih kontradikcij med obstoječimi pravili Prava, ampak tudi in predvsem kot redukcijo mogočih kontradikcij med že definiranimi pravili v notranjem sistemu Prava in parapravnimi mejnimi praksami jurisprudence, katerih naloga je, da prepoznajo »primere«, ki jih Pravo še ni zares integriralo in sistematiziralo. Naloga jurisprudence v tem odnosu je očitno ta, da ponovno priključi tisto Pravu zunanje, katerega obstoj pripoznava zgodovina prava pod obliko tega, kar imenuje »običajno« Pravo v nasprotju z napisanim Pravom (vsak sistem pravnih pravil rezul-tira v pisni konsignaciji). Toda pustimo ob strani to točko, ki nas zanima zgolj toliko, kolikor z vidika varnosti samega Prava kaže na obstoj bolj ali manj grozeče zunanjosti Prava.
II. Formalnost Prava
Pravo je nujno formalno ne v tem, kar prinaša vsebina tega, kar se izmenjuje med pravnimi osebami v kupoprodajnih pogodbah, ampak ravno v formi teh [kupoprodajnih] pogodb izmenjave, v formi, ki jo definirajo (formalna) dejanja pravnih oseb, formalno svobodnih in enakih pred Zakonom [le Droit]. V meri, kolikor je Pravo formalno, toliko ga je mogoče sistematizirati v smeri nekontradiktornosti in inkluzivnosti. Formalnost Prava in njegova korelativna sistematičnost konstituirata njegovo univerzalno formalnost: Pravo velja - in nanj se lahko sklicuje - vsaka pravno definirana oseba, torej oseba, pripoznana [reconnue] kot pravna oseba.
Pravo pripoznava vsem ljudem, enakim pravnim subjektom, lastninsko pravico.
Ponavadi se kritizira formalnost Prava kot »formalizem«,	Ampak noben člen zakonika ne pripoznava
. ■ r i -i- ■ i ■ i i , v»» »« i	dejstva, da so določeni subjekti (kapitalisti)
torej I se kritiziral iz nekega moralnega stalisca. Moralno stali-	.... , .,•••.. •
° °	lastniki sredstev produkcije in da so drugi
sce je moralno stalisce: proizvaja odobravanja ali pa nasproto-	(proletarci) brez vsakršnega produkcijskega
vanja. Pravu je malo mar za to, ali je odobravano ali obsojeno:	sredstva. Ta vsebina (produkcijski odnosi)
obstaja in deluje in ne more obstajati in delovati drugače kot	je torej odsotna iz Prava, ki pa jih hkrati
formalno.	zagotavlja. Glej L p°glavje.
Njegova formalnost očitno povzroča, da znotraj samega	4 Prečrtan odlomek:] Recimo neka
Prava da v oklepaj vsebine, na katere se aplicira forma Prava.	foi^a ki bi hotela definirati socializem
A ona [formalnost] nikakor ne povzroči čarovniškega izginotja	kot "temeljeČ_na »kolektivni lastnini«
produkcijskih sredstev (v nasprotju z
teh vsebin. Ravno nasprotno: formalizem Prava ima smisel	individualno lastnino - kapitalistično -
samo, če se aplicira na določene vsebine, ki so nujno odsotne	produkcijskih sredstev), ostaja ujeta v
iz samega Prava. Te vsebine so produkcijska razmerja in njihovi	pravna razmerja (kolektivna lastnina), tako
učinkij	da ohranja temeljno načelo buržujskega
Tako lahko torej uvidimo, da:	prava: pravno su^ktivitet°,
„ , . r , ... , . v., i ..l.i	subjektiviteta - Država - ali kolektivitete
1	Pravo obstaja samo v funkciji obstoječih produkcijskih raz-	- kolhozi - namesto individualne merij.	subjektivitete).
2	Pravo nima forme Prava, torej sistematične formalnosti, če	Takšna definicija nam lahko vsaj pri-
so produkcijska razmerja, v funkciji katerih obstaja, v celoti	bližno služi, če vnaprej podaja, začenši z
j . r,	buržujskim Pravom, to, kar »se bo zgodilo«
odsotna iz samega Prava.	, , •• , -	• •
° irr	znotraj produkcijskega načina s pravnimi
To je torej ta specifični položaj Prava, ki obstaja le v funk-	(buržujskimi) razmerji, vendar povsem
ciji vsebine, od katere se sam povsem abstrahira (produkcijska	zgreši svoj objekt: socialistična produkcij-
razmerja), kar pojasni klasično marksistično formulo: pravo	ska razmerja.
»izraža« produkcijska razmerja tako, da tega ne omenja v okvi-	Zlahka se razume v kakšne teoretske in
, ..i r ji	praktične zablode lahko takšna formulacija
ru svojega sistema pravil, ampak ravno nasprotno, jih Iproduk-	rt .. . .. ... .... ... '
10 r ' r r	potegne tiste, ki naj bi zgradili socializem,
cijska razmerja] rokohitrsko odstranjuje.	kajti če že kapitalistična produkcijska raz-
Razlikovanje med produkcijskimi razmerji na eni strani	merja ne morejo v nobenem primeru biti
in Pravom na drugi je bistveno v marksistični teoriji. Njuno	zamešana z buržujskim towm je še toli-
nerazločevanje je vir, ne samo zelo hudih teoretskih, ampak	ko bolj škandalozno definirati socialistična
, ,.v -,. , i ,., ,. ,v ., , 4	produkcijska razmerja, ne zgolj v terminih
posledično tudi zelo hudih političnih napak.4 _	Prava, ampak povrh vsegä še definirati trg
To razlikovanje je dejansko nemisljivo za analizo tako tega,	v terminih buržujskega Prava.
kar se dogaja znotraj kapitalističnih produkcijskih razmerij, kot	Naj se varujemo pasti, ki bi ugajala
tudi za predhodno podajanje tega, kar se bo dogajalo znotraj	bralca, ki bi v skušnjavi dejal:
socialističnih produkcijskih razmerij.	treba je zapufi, stališče, buräujskega Prava
... .. . ...	in prevzeti stalisče socialističnega Prava. To
Povsem razvidno je, če vzamemo zgdj ta primer, da je	bi pomenilo preprosto ponoviti isto napako
napačno definirati socialistični produkcijski način skozi kolek-	z drugimi besedami: dejansko, če mora
tivno ali socialistično lastnino produkcijskih sredstev. Napačno	Pravo nujno obstajati v obdobju tranzicije
je definirati socialistično revolucijo kot »prehod« od ene	iz kapitalizma v socializem, p^ Pravo,
i i ri • j • j- - j i i i -v. i i ■■ i -i	ki se ohranja, četudi ga poimenujemo
lastnine k drugi: od individualnega lastništva produkcijskih	.,..„' . & r ,. , . .
, ... . .. . ., 0, , .	»socialistično«, saj so pravne subjektivi-
sredstev ali lastništva monopolističnih Skupin (reduciranih na	tete kolektivne, ostaja buržuazno Pmvo,
»peščico«) na lastništvo teh istih produkcijskih sredstev s strani	kajti Pravo obstaja le kot trgovsko, torej
kolektivitete..., kar pomeni Državo na eni strani, kooperative	buržujsko. Socialistični način produkcije
[zadruge] pa na drugi.	bo odpravil vsako prava Marx je to že
tt ,1-t ■ i Ti,- j , - - j i ■■ i-i	dobro videl in povedal s svojimi besedami v
Ker tedaj, ko govorimo o kolektivni lastnini produkcijskih	. ... j j,
"o r '	pogosto citiranem, vendar redko razumlje-
sredstev, ne govorimo o socialističnih produkcijskih razmerjih,	nem odlomku njegove Kritike gotskega
ampak o socialističnem Pravu. In tako se zmotno jemlje t.i.	programa.
socialistično Pravo za socialistična produkcijska razmerja. Če se oklepamo te povsem pravne definicije socialističnega produkcijskega načina, se lahko zelo uštejemo - izkušnja to dokazuje.
Vemo namreč, da je Marx vedno definiral produkcijska razmerja, ki tvorijo socialistični produkcijski način, ne skozi kolektivno (socialistično) lastnino produkcijskih sredstev, ampak skozi njihovo kolektivno ali skupno apropriacijo [appropriation] s strani svobodno »asociiranih« ljudi, iz česar sledi zavračanje pravne definicije tega, česar se skozi Pravo ne da definirati, pa četudi je socialistično. To zavračanje gre precej daleč pri Marxu, kajti manifestno pred njegovimi očmi, vsako Pravo, ki je v končni posledici Pravo tržnih razmerij, ostaja definitivno označeno kot buržujska pomanjkljivost: torej je vsako Pravo po svojem bistvu, v zadnji instanci, neegalitar-no in buržoazno. Vredno si je ogledati žal prekratke opombe Kritike gotskega programa.
Kaj je torej treba razumeti s kolektivno, skupnostno apropriacijo produkcijskih sredstev s strani svobodno »asociiranih« »ljudi«? Jasno je, da je v tej formuli, ki se oddaljuje od vsakršne juristične reference in dominacije, da če je v tej programski formuli problem postavljen, rešitev nikakor ni na dlani. Vemo, katere debate je ta problem odprl in katere še odpira v zgodovini delavskega marksističnega Gibanja. Eni se držijo lastništva Države, kooperativnega lastništva produkcijskih sredstev, tako da socializem postane vprašanje Planskega gospodarstva. Pravijo, da dobro socialistično Pravo in da dobro Plansko [gospodarstvo] spontano in dejansko uresničujeta to »apropriacijo« produkcijskih sredstev, o kateri govori Marx. Drugi hočejo preiti kar na direktno apropriacijo skozi agente produkcije in postavljajo »samoupravljanju« [autogestion] svoje mesto, ki je po njihovem ta apropriacija sama. Gesli, kot sta »delavska oblast« [pouvoir ouvrier] in »ekonomska demokracija«,5 sta kazali na to isto tendenco. Zadeve nikakor niso preproste.
Niso preproste, ker ne smemo zamešati socialističnih produkcijskih razmerij skupne apro-priacije produkcijskih sredstev, tudi ne komunističnih produkcijskih razmerij, z razmerji, ki se vzpostavljajo v fazi tranzicije na poti do socializma: kajti, če ne smemo zamešati socializma s komunizmom, toliko bolj ne smemo jemati faze tranzicije na poti v socializem (faza graditve socializma) za sam socializem.
V fazi tranzicije, o kateri je govor, v Diktaturi Proletariata, kot je Lenin ponovil vsaj tisočkrat, nimamo opravka še s socialističnimi produkcijskimi razmerji, temveč s tranzicijski-mi razmerji, kjer t.i. Socialistično Pravo po svoji formi še vedno ostaja Pravo neenakosti, in torej buržujsko, kjer sta Državna lastnina in lastnina kooperacij samo tranzicijski obliki, ki ju mora Diktatura Proletariata uporabiti kot tranzicijski, s ciljem priprave, dolge, potrpežljive in zagrizene priprave konstitucije bodočih socialističnih produkcijskih razmerij. To je tisto, kar je Lenin nenehno ponavljal proti tistim, ki so preskakovali etape in ki so povrh vsega ponujali klasične malomeščanske rešitve v obliki utopičnega Socializma, hoteč vzpostaviti »delavsko oblast«, »samoupravljanje« in »ekonomsko demokracijo« ali »demokracijo produkcije«.6
Toda, če pustimo tranzicijski fazi Diktature Proletariata njene lastne probleme (prvi je namreč vprašanje, ali smo že ali nismo presegli faze diktature proletariata)7 in jih ne mešamo s problemi graditve socializma, lahko samo po sebi postavimo vprašanje o naravi kolektivne, socialistične apropriacije produkcijskih sredstev in se za začetek vprašamo, kaj je imel Marx v mislih s tem programskim terminom.
Geslo »ekonomska demokracija« je socialdemokratsko. S stališča marksistične teorije je to non sens [nesmisel]. Lenin nas je na to spomnil: demokracija je političen koncept, ki se tiče politike -nima nikakršne zveze z ekonomijo.
6	Tu glej Leninov tekst (Dela, knjiga XXXII, str. 19, Moskva, 1962).
7	Hruščov je zelo nepremišljeno izjavil, da je bila (Diktatura Proletariata) v SZ že odpravljena in da se je SZ spustila v graditev komunizma.
g
O teh razpravah, o njihovih predpostavkah in njihovih zagatah glej članek C. BetMarx je očitno imel v mislih nekaj takega kot odmiranje	telheim »Problemi cene v socia|ističnih ii,- j- - t^v ni . . n	evropskih državah«, La Pensée, št.133, Prava, korelativno z odmiranjem Države. Udmiranje Prava	. • •,„,-,•
... -,	,	.	.	junij 1967, in št.134, avgust 1967.
ne more pomeniti nič drugega kot odmiranje tržnih menjav,	9
menjav dobrin kot blaga (seveda vključno s tem privilegiranim Da bi prišli do dna izpostavlje- ,
,,	, ,	• v -i 1 • i- -v -i	nemu vprašanju in da bi lahko šli onkraj
blagom, delovno sil°, znotraj tržnih kapitalističnih razmerij),	teoretsko-tehničnih diskusij o sredstvih,
in zamenjavo tržnih z netržnimimi menjavami. Neizogibno	kako zagotoviti Plansko gospodarstvo,
naletimo na vprašanje: Kako zagotoviti te ne-tržne menjave?	se mi zdi, da moramo navesti naslednje.
Klasičen odgovor: s socialističnim planskim gospodarstvom	Misli se, ali raje, upa se, da ima Plansko
[planification socialiste]. Toda kaj je socialistično plansko	gospodarstvo za svoj bistveni cilj uresničevanje, konstituiranje, skratka, ustvarja-
gospodarstvo?	nje socialističnih produkcijskih razmerij,
To je danes očitno pereče vprašanje, a že samo vprašanje je	znamenita razmerja dejanske apropriaci-
zelo označeno s partikularno formo, ki jo je Stalinova politika	je. Dejansko, v meri, kolikor ima tenden-
vtisnila na sovjetsko plansko gospodarstvo v 30. letih: prej kot	co po tem, da vzame v svoje roke po eni
1 ■ 1 1 1 i- ii- j v	i j	j , n- 1 . 1 •	strani samo sebe, po drugi, prevladujoči
»birokratsko« bi rekli državno plansko gospodarstvo (birokratski	t . t .	'
r	° r	\	strani pa ta gigantski problem, se zmotno
učinek je hI sekundarni učinek bolj splošne politike).	meni o njeni realni funkciji, ki ni toliko ta,
V	mejah te zelo partikularne oblike še danes debatirajo	da naj bi ustvarila socialistična Produkcij-tisti, ki v SZ, Češkoslovaški, Madžarski itd. poskušajo »omiliti«	ska Razmerja, kolikor naj bi organizirala
plansko gospodarstvo z »liberalnimi« ukrepi, ki povzročajo	na najbolj »racionalen« način obstoječe
. . v -, , i -i	..	v	Produkcijske sile in tako rekoč samo njih.
prepoznavanje in razširitev trgovskih razmerij v samem osrčju
r r	'	&	'	'	Tukaj ponovno najdemo politiko, o kateri
gospodarstev teh držav.	sem govoril v Prilogi [mišljena je priloga
V	mejah te zelo partikularne oblike se tudi postavljajo »teo-	v knjigi Sur la Reproduction]: politiko
retski« problemi, na katerih si lokalni teoretiki razbijajo glave	primata produkcijskih Sil nad produkcij-
in se delijo med seboj glede na metodo reševanja nekaterih	skimi Odnosi. Že v svojem principu lažna
v	v	. , -,	.	8 ..	politika, ki nasprotuje znamenitemu Leni-
ključnih vpra^ na primer glede zamrznitve »cen«.8 Teorija	novemu geslu: »Socializem, to so Sovjeti
delovne vrednosti iz marksistične doktrine, postavljena v sredi-	in elektrifikacija.« S tem lakoničnim
no takšnih »teoretskih« vprašanj, je postavljena, če smem tako	geslom Lenin izraža pravilno in temeljno
reči, na težko preizkušnjo!	tezo ki ne dopušča nobene nemarnosti:
Na meji se prikliče dvojni mit avtomatizacije in elektro-	* primatS°vjetov nad elektrifikacijo in posredno s tem tudi političen
nizacija, ki naj bi omogočila - s pomočjo hipercentralizacije	primat problema Produkcijskih Razmerij
velikanskih računalnikov, z magično matematičnim Planskim	nad Produkcijskimi Silami. Da, dejal sem
gospodarstvom9 - »rešiti« vse te probleme, seveda s čisto majce-	političen primat. Kajti Sovjeti so politične
nim »dopolnilom« (kot po naključju, nepogrešljivo) »kriterija	organizacije množic. |n socialistična
.1-1	j-	-m ■ ju- i i u ■ ■	produkcijska razmerja ne bodo vzposta-
rentabilnosti« podjetij... Dvomim, da bi nam ta tehnicistična	,. ,— ,„,,	.
vljena kot učinek Planskega gospodar-
rešitev, brzdana s po možnosti nekontrolirano dozo ekonomske-	stva Produkcijskih sil (tukaj simbolično
ga liberalizma in z dobro rigorozno »humanistično« ideologijo	reprezentirani z elektrifikacijo), ampak s
(nujen protipol) kakor koli lahko ponudila socialistično plansko	politično intervencijo množic (tukaj Sov-
gospodarstvo, ki bi bilo zmožno uresničiti razmerja apropriacije	jeti). Plansko gospodarstvo (ki ima za cilj
i , ■■ , -, i , , ■ ii	■■ -i i- j-	predvsem organizacijo produkcijskih sil)
produkcijskih sredstev s strani »svobodno asociiranih ljudi«.
je le eno od sredstev politične intervenci-
Dobro bi se torej bilo historično, politično in teoretsko	je in politične linije, ki mora konstituirati,
umakniti zares stran - glede na formo planskega gospodarstva,	»izumiti« (množice so bile tiste, ki so leta
ki jo je vsilila Stalinova politika in ki še danes vlada tem »pro-	1905 izumile Sovjete) nova socialistična
blemom« - in ponovno pregledati stvari s primernejšega vidika.	Produkcijska Razmerja. Plansko gospodarstvo, tu je mišljen njegov koncept,
To je moje osebno mnenje in ga tudi kot tako dajem. Toda	njegove metode, torej ni rešitev, ampak
ta umik in njegovi učinki predvidevajo določene politične in	podrejeno sredstvo neke politične linije,
teoretske pogoje, ki, če sklepamo po sedanjem poteku zadev,	ki počiva na Primatu produkcijskih
razmerij in ki jih mora (politična) Diktatura Proletariata vzpostaviti (ne govorim o njenih ciljih, ti pridejo sami od sebe). Stvar za dolgo delo in razredni boj. Še vedno je treba postaviti vprašanje v točnih terminih in proti tendenci ekonomizma-humanizma mora biti politika postavljena v službo upravljanja za to, da bi bil Primat Produkcijskih Razmerij dejansko zagotovljen.
10 Najmanj očitno vsaj to, da najdeta (pravno) sredstvo, kako jih izvrševati, bodisi tako, da odkrijejo (s pomočjo pravnih strokovnjakov, ki so plačani v ta namen) pravno pravilo, ki »pokriva« njihovo operacijo; bodisi tako, da odkrijejo (id) odsotnost pravnega pravila, vrzel znotraj samega Prava, ki jih postavi pod streho pravnega zatočišča, katero koli že bodi (Prava v pravem pomenu besede ali jurisprudence).
nikakor niso za jutri in ne bodo uresničeni brez resnih transformacij, prilagoditev njim pa bo boleča. Kajti za vsemi temi problemi - tako kot v socialističnih državah - se skrivajo zelo resna vprašanja: vprašanja razredov in razrednega boja, ki ne bi smela presenetiti marksistov.
Karkoli že bodi, skozi različne izkušnje, ki so v teku: Jugoslavija, kjer je že mogoče zanesljivostjo reči, da ni nič drugega kot faza tranzicije-regresije proti kapitalizmu; sovjetsko plansko gospodarstvo, zaznamovano s Stalinovim konceptom; kitajsko plansko gospodarstvo (po duhu in formi občutno različni obliki); v vseh teh različnih izkušnjah je tisto, kar je na dlani, pravzaprav iskanje originalnih form, znotraj katerih bi lahko nekega dne obstajali ti znameniti socialistični produkcijski odnosi kot odnosi dejanske apropriacije. Jasno je tudi, da iskanje teh form ni preprosto teoretsko vprašanje, četudi ima teorija tukaj zelo pomembno vlogo (Marxova in Leninova teorija, se razume), ampak eminentno politično vprašanje, in da jo je mogoče zastaviti samo v terminih političnih bojev (v temelju katerih so razredni, ekonomski, politični in ideološki boji), glede katerih ne počnemo nič drugega, kot da živimo v njegovih začetkih.
Tako lahko med drugim vidimo, zakaj je marksistično razlikovanje med produkcijskimi pravnimi razmerji tako zelo pomembno.
III. Represivnost prava
Pravo je nujno represivno. To je Kant že dobro uvidel in izrazil v Metafiziki običajev (prvi del: Doktrina Prava), ki je kaj malo metafizično delo, svojemu naslovu navkljub. S tega vidika je hegeljanski koncept Prava zavoljo svojega delirantnega idealizma daleč prekratek glede na kantovski koncept Prava.
Pravo je represivno v tem, da ne zna obstajati brez korelativnega sistema sankcij. Drugače povedano, nobenega Civilnega Zakonika ni brez Kazenskega Zakonika, ki je njegova realizacija na ravni samega Prava. To se zlahka razume: pravna pogodba lahko obstaja le s pogojem, da se aplicira, torej da se Pravo spoštuje in izvršuje. Torej mora obstajati Pravo aplikacije (in ne-aplikacije) Prava, to pomeni spoštovanja (in ne spoštovanja) pravil pravne pogodbe.
Znotraj pogodbe se dve pravni osebi zavežeta k izpolnjevanju definiranih storitev menjave. Obenem se zavežeta, da bosta sankcionirani, če ne bosta spoštovali klavzul pogodbe.10
S tem bistvenim juridičnim dopolnilom Prava, ki je sistem pravnih pravil sankcioniranja in (ne)spoštovanja podpisanih klavzul v pogodbi, s tem juridičnim dopolnilom Civilnega Zakonika, ki je Kazenski Zakonik, Pravo prizna znotraj samega sebe, da ne zna »obstajati«, se pravi, da ga pravne osebe ne morejo prakticirati brez pravil represivne prisile.
To je tisto, kar je Kant natančno uvidel v svoji Metafiziki običajev (Prvi del: Doktrina Prava): Pravo implicira prisilo. Jasno, to je uvidel z nekega moralnega stališča, torej kot razliko med Pravom (represivni formalni sistem ne-kontradiktorne-inkluzivnosti) in Moralo (formalni sistem ne-kontradiktorne-inkluzivnosti, ki zahteva zavezo - Dolžnost - brez sankcij, torej brez represi-
11 * Glej: Hegel: Fenomenologija duha (Ljubljana, Društvo za teoretsko
je). Ne bi se smeli čuditi, če naše stališče glede Prava ne ustreza psih°analizo), p°glavje 0 g°sp°stvu in
Kantovemu (stališče razlike z moralo), ampak nekemu popolno- hhapčeustuu.
ma drugemu stališču (stališču razlike s produkcijskimi razmerij). pierre Poujadis, predstavnik poli-
Stvari so torej preproste. Kdor pravi prisila, pravi sankcija; tičnega 7 sindika'nega gibanja, ki ,se je
zavzemalo za male obrtnike in malome-
kdor pravi sankci)a, pravi represi)a, tore) nu)no aparat wpwsije. ščane nasploh. Sam izraz poujadisme Takšen aparat obstaja znotraj represivnega aparata Države v izraža populizem, korporativizem in ožjem pomenu besede.	demagogijo.
Toda obenem je tudi jasno, da Pravna praksa ne temelji izključno na udejanjeni represiji. Najpogosteje je represija, kakor se temu reče, »preventivna«. V juridično-državnih oblikah intervenira samo v maloštevilnih primerih, glede na neskončno število spoštovanih pogodb, kjer represivni aparat ne intervenira osebno in ne da bi se sprožil proces represije. V velikanski večini primerov se stvari dogajajo brez zgodovine: klavzule pogodb so spoštovane. Toda tukaj moramo biti pozorni.
IV. Pravo, pravna ideologija in dopolnilo moralne ideologije
Običajen pomen (VermontovAlmanah javnih bedarij) se bo razpočil od smeha: »strah pred kaznijo je tisto, kar vpletene stranke prisili k spoštovanju podpisanih klavzul pogodbe. Kajti kot vsakdo »ve«, strah pred kaznijo je »začetek modrosti«.11*
Na kar »pošteni ljudje« odgovarjajo, v nadvse razumni obliki, da četudi je žandar [vedno prisoten] na obzorju pravnih angažmajev, nikakor ni prisoten na obzorju vestí pogodbenikov: še več, v njih je nasploh odsoten.
»Pošteni ljudje« imajo prav; saj imajo vedno prav [ont raison], le da ne razumejo razlogov [les raisons], ki jim dajejo njihov prav [leur donnent raison]. Na primer, dovolj je, da jih poslušamo: »Če spoštujemo klavzule, ki jih podpisujemo, to nikakor ni - Bog nas obvaruj! -strah pred kaznijo, ampak preprosta poštenost.«
Dejansko obstajajo pošteni pogodbeniki, ki ne potrebujejo strahú pred žandarjem, da bi bili pošteni. Pošteni so zavoljo preproste »profesionalne vestí« ali preproste »moralne vesti«, ko je priložnost, pa iz tegá potegnejo kakšen ponos, kadar ne potegnejo (bolj ali manj diskretno) kakšne ekonomske koristi, kajti kot vsakdo, na nacionalnih in svetovnih trgih, »ve«, da je to ali ono »Podjetje« povsem »korektno« in natančno, tako kot tudi tej ali oni ljudje - Nemci, Japonci, itd. - tako tudi drugi ne znajo (dobro) »voditi poslov«, kar pomeni »spoštovati svoj angažma« (čast!).
No, dobro, treba je vzeti »poštene ljudi« dobesedno, kajti oni imajo še kako prav, celo glede na vse sarkazme latentnega pužadizma12* [poujadisme] ali proti zagrenjenosti male buržoazije, ki si ne predstavlja, da lahko (ona sama) izgine celo »brez goljufije«.
Tako kot smo ravnokar dali ime represivnemu aparatu, ki ga buržujsko Pravo potrebuje (del Državnih aparatov), dajmo zdaj ime temu pravu [»poštenih ljudi«]: gre za pravno ideologijo, nato za moralno ideologijo, ki je prvi »dopolnilo«.
Če velikanska večina pravnih oseb spoštuje klavzule pogodb, ki so jih podpisali, se to dejansko zgodi brez intervencije in brez preventivne grožnje specializiranega represivnega aparata Države: to pa zato, ker so [pravne osebe] »prežete« s »poštenostjo« pravne ideologije, ki se vpisuje v njihovo obnašanje spoštovanja Prava in ki pravzaprav omogoča Pravu, da »deluje«, se pravi, da pravna praksa »teče samodejno«, celo brez pomoči grožnje ali represije.
Toda tukaj ponovno, pozor.
Pravno ideologijo očitno zahteva Pravna praksa, torej Pravo (neprakticirano Pravo sploh ni Pravo), toda tako, da se ne zameša s samim Pravom.
Pravo pravi (piše v njegovih Zakonikih) na primer: vsak posameznik (razen izjeme »izmečkov«, o katerih smo ravnokar govorili) je pravno svoboden (da stopa ali ne v pogodbena razmerja, da uporablja ali zlorablja svoje dobrine itd.). To je pravna definicija svobode, kar pomeni svobode, kakor jo definira Pravo in sistem pravil - povsem točna definicija svobode, ki velja samo v mejah Prava in ki nima ničesar opraviti z moralno in filozofsko svobodo, niti ne, kot bomo videli, s svobodo pravne ideologije.
Pravo na primer pravi: vsi posamezniki (razen izjeme »izmečkov« itd.) so pravno enaki pred vsemi pogodbenimi akti in posledicami (še posebno pred kazenskimi posledicami). To je pravna definicija enakosti, kar pomeni enakosti, kakor jo definira Pravo in sistem pravil -povsem točna definicija enakosti, ki velja samo v mejah Prava in ki nima ničesar opraviti z moralno, politično in metafizično enakostjo - niti ne, kot bomo videli, z enakostjo pravne ideologije.
Pravo na primer pravi, da je treba spoštovati angažmaje, ki so bili podpisani. To je pravna definicija obveznosti [obligation], kar pomeni obveznosti, kakor jih definira Pravo in sistem kazenskih pravil - povsem točna definicija obveznosti, ki velja samo v mejah Prava in ki nima ničesar opraviti z moralno in metafizično obveznostjo - niti ne, kot bomo videli, z obveznostjo pravne ideologije.
Pravna ideologija povzema, če hočemo govoriti o njej z vsaj malo spoštovanja do dejstev, in v jeziku, ki ima vsaj malo rigoroznosti, dobro povzema pojme svobode, enakosti in obveznosti, in jih vpisuje zunaj Prava, torej zunaj sistema pravil Prava in zunaj njegovih meja, v ideološki diskurz, ki ga strukturirajo povsem drugačni pojmi.
Da bi povzeli bistvo teh temeljnih pojmov pravne ideologije, moramo biti pozorni na naslednje »majhne razlike«.
Pravo pravi: posamezniki so pravne osebe, ki so pravno svobodne, enake in obvezne, toliko kolikor so pravne osebe. Drugače povedano, Pravo ne izstopa iz Prava, vse se »pošteno« reducira na Pravo. Tega mu ne smemo očitati: pošteno opravlja svoj »posel« Prava.
Pravna ideologija govori navidezno podoben jezik, ki pa je dejansko povsem drugačen. Pravi: ljudje so svobodni in enaki po naravi. Znotraj pravne ideologije, torej po »naravi« in ne po Pravu, se utemeljuje svoboda in enakost »ljudi« (in ne pravnih oseb). Niansa ...
Očitno nam preostaja obveznost. Pravna ideologija nikakor ne pravi, da so ljudje obvezni po »naravi«: tukaj potrebuje majhno dopolnilo, točneje majhno moralno dopolnilo, kar pomeni, da lahko pravna ideologija shaja le na podlagi moralne ideologije »Vesti« in »Dolžnosti«.
Zdaj se razume, kaj smo s tem hoteli pokazati. Pravo je sistematiziran formalni sistem, (tendenčno) nekontradiktoren in inkluziven, ki ne zmore obstajati sam po sebi.
Na eni strani se opira na del represivnih aparatov Države; na drugi strani se opira na pravno ideologijo z majhnim dopolnilom moralne ideologije.
Nedvomno je na obzorju vseh pravnih praks žandar, ki preži in varuje (del aparatov Države) ter intervenira, kadar je to nujno. A večino časa ne intervenira in je povsem odsoten z obzorja pravnih praks.
Kaj je torej prisotno ne na obzorju tega polja, ampak v tem polju samem? Pravna ideologija in majhno dopolnilo moralne ideologije. Vse se dogaja, kot da bi pravna in moralna ide-
ologija igrali vlogo odsotnega žandarja, kot da bi bile »predstavnik« [représentant] odsotnega žandarja, znotraj polja pogodbenih pravnih praks.
Nekaj odsotnega je nekaj odsotnega. Predstavnik nečesa odsotnega ni nekaj odsotnega, ampak njegov predstavnik. (Naši diplomati to dobro vedó, in hvala Bogu za njih!, da bi bili brez tega zdrobljeni na tleh Heksagona, kajti oni niso, v nasprotju z de Gaullom, »Francija!«, temveč samó njeni »predstavniki«, kar jim dovoljuje, da imajo tudi majhno življenje, družino, počitnice in perspektivo, vključno s kariero).
Pravno-moralna ideologija torej zastopa mesto [tient lieu] žandarja, toda v tolikšni meri, kolikor zastopa [njegovo] mesto, ni žandar.
To nikakor ni subtilnost, niti ne samoumevna distinkcija. Ta distinkcija je vidna v dejstvih, natančneje v tem, da je žandar represivna sila fizične intervencije. Zaprisežena je k temu, da zmore aretirati in privesti (z lisicami na rokah, če je potrebno) prestopnika »pred zakon«, ki bo od njega zahteval poravnavo, odredbo na na kraju samem, ječo, proces in obsodbe. Žandar je nasilje Države pod preobleko dobrodušnosti (ali ne) uniforme, s katero se počn0 razne operette samo zató, da bi se »pozabilo«, da obstaja samó zaradi nasilja. Dejali bomo, da pod preobleko žandarja pravna praksa deluje z (reguliranim) »nasiljem« aparata Države.
Toda nasploh velja, da v večini primerov sploh ne potrebuje intervencije nasilja Države. Da bi pravna praksa »delovala«, zadostuje pravno-moralna ideologija, s katero zadeve tečejo »samodejno«, kajti pravne osebe so prežete s temi v oči bijočimi »samoumevnostmi«, da so ljudje svobodni in enaki po naravi in da je njihova dolžnost spoštovati njihov angažma preprosto zavoljo pravno-moralne »vesti« (profesionalno krstno ime, ki prekriva svoj ideološki temelj). Dejali bomo torej, da Pravna praksa v večini primerov »deluje s pravno-moralno ideologijo«.
Če dobro pomislimo, so posledice plati, po kateri pravo »deluje« na ta način (zdaj »z nasiljem« Države, zdaj z nenasilno »ideologijo«), neizmerljive, tako v tem, kar zadeva produkcijske odnose kot tudi formo obstoja produkcijskih odnosov v okviru delitve in organizacije dela. Očitno bomo morali o tem ponovno spregovoriti. Toda pustimo za zdaj to kapitalno vprašanje ob strani, da se lahko posvetimo naslednji pripombi.
Namreč, naša analiza o »delovanju« Prava nas je, ne da bi to posebej iskali, soočila z dvema realnostima, zunaj katerih sta obstoj in delovanje Prava nemisljiva [ininteligibles]. Ti dve »realnosti« sta Država na eni strani in Ideologija na drugi.
Prevedel Mirt Komel