307 2018 OCENE IN POROČILA, 303–316 profiliranima idejno-nazorskima slovenskima tabo- roma. Zdenka Plavsteiner je na 400 straneh monogra- fije Josip Čretnik, pozabljeni šentjurski rodoljub, ki leta 2017 izšla v založbi Grafike Gracer, Knjižnice Šent- jur in Domoljubnega društva Franjo Malgaj Šent- jur, poskrbela za obsežno in podrobno predstavitev zgodovinskega časa iz konca 19. in prve polovice 20. stoletja v Šentjurju, ki ga je odločilno zaznamoval Josip Čretnik (1872–1953), gospodarstvenik, član številnih društev, klen narodnjak in energičen poli- tik – sprva kot podžupan (1910–1924) in nato župan v dveh obdobjih (1924–1928 in 1931–1936). Četu- di je bil nezakonski sin, s tem pa v tistem času so- cialno zaznamovan, rojen v okolici majhnega pode- želskega trga (Sveti Jurij ob Južni železnici), mu je uspelo narediti – v sodobnem izrazoslovju – uspešno poslovno in politično kariero. Njegova uveljavitev, ki je presegla tesne trške okvire, je odličen primer so- cialne mobilnosti, ki so v njegovem primeru posle- dica njegove podjetniške in obrtniške spretnosti, značajskih lastnosti ter sorazmerno ugodnih social- no-ekonomskih razmer. Njegovi kakovostni izdelki (mlini in strojne žage) so bili znani na Štajerskem in tudi širše, predstavljeni pa na so bili tudi na Ljubljan- skem velesejmu, Zagrebškem velesejmu in Novosad- skem velesejmu. Ključno sporočilo biografskega orisa je uporaba iz poslovnega uspeha izhajajočega Čretnikovega ugleda za udejanjenje njegovih kulturnih in političnih idej. S svojimi predlogi in energično promocijo mu je uspelo razgibati zaspano trško družbo, ki je po smrti Gusta- va in Benjamina Ipavca in temu sledeči generacijski pomladitvi vstopala v ureditev dveh taborov. Nova generacija, v katero je sodil Čretnik in ki je delovala v obdobju po uvedbi splošne in enake moške volil- ne pravice, je vnesla novo dinamiko na političnem in kulturnem področju. Kljub ideološki zaostritvi pa je bil Čretnikov ključni izziv v politični karieri prepričevanje do novodobnih izumov nezaupljivih sokrajanov. Za realizacijo ključnih infrastrukturnih projektov – izgradnja električnega omrežja in trškega vodovoda – je zastavil svoj ugled. Kljub Čretnikovemu obsežnemu in razvejanemu javnemu delovanju pa se je o njem ohranilo malo arhivskega gradiva, kar je odraz stopnje organizira- nosti lokalne skupnosti in zgodovinskih prelomov v Čretnikovem času. Avtorica je bila pred izjemno zahtevno nalogo zbiranja gradiva oziroma drobcev v različnih fondih, zbiranja časopisnih člankov in ustnih virov. Uspelo ji je zbrati obsežno in raznovr- stno gradivo, ki pa je vendarle bolj splošno, saj so o Čretniku ohranjeni zgolj fragmenti. Monografija je zato napisana bolj splošno, saj je osrednja pripoved o zgodovinskem času v trški naselbini in njenih prota- gonistih, Čretnikovih sodobnikih. Čretnik je predstavljen kot podjetnik nemirne- ga duha, samouk in inovator, ki mu je uspelo postati uspešen in daleč naokoli znan obrtnik. Svoj uspeh je unovčil za oblikovanje lastne družine in, kar pred- stavlja težišče biografije, svojih narodnih in politič- nih predlogov, utemeljenih na narodnih in liberalnih temeljih. Kot energičen naprednjak je bil vključen v nastajajočo politično-kulturno zaostritev pred prvo svetovno vojno. V drugem delu politične kariere, v obdobju Kraljevine Jugoslavije, pa je kot župan po- skrbel za izvedbo dveh ključnih infrastrukturnih pro- jektov – izgradnjo električnega omrežja in vodovoda. Skratka, Čretnik je kot podjetnik, izumitelj in politik odločilno vplival na razvoj Šentjurja in na moderni- zacijo trške naselbine. Po drugi svetovni vojni je bilo Čretnikovo pod- jetje nacionalizirano, tudi njegova hiša, v kateri pa je ostal kot podnajemnik. Njegovo razočaranje na jesen življenja naj bi omililo imenovanje nečaka za upravnika njegovega zaplenjenega podjetja. Iz njego- vega podjetja – in še dveh drugih podjetij – je nastalo Okrajno strojno podjetje poljedelskih strojev, nato preimenovano v Alpos. Podjetje je predstavljalo po- membno zasnovo za razvoj majhne trške naselbine v območno gospodarsko središče. Čretnik je nepo- sredno in posredno pomembno oblikoval zgodovino Šentjurja, zato je knjiga primeren poklon Šentjurča- nu – in njegovim sodobnikom – spodbuda in izhodi- šče za takšne (biografske) in nadaljnje (lokalne) razi- skave. Monografija, kot zapiše avtorica, je spominska knjiga, ki lahko pomaga vrednotiti delo Josipa Čret- nika in njegov prispevek za razvoj Svetega Jurija ob Južni železnici, hkrati pa nadomešča odsotnost zgo- dovinskega obeležja v domačem kraju. Željko Oset Janez Weiss: Protestantizem v Metliki 1559–1617: ob 400-letnici zagovora zadnjih protestantov mesta Metlike. Publikacija razstave. Metlika: Belokranjski muzej, 2017, 28 strani. Leto 2017 je bilo širše po Evropi in tudi v Slo- veniji v znamenju obeleževanja 500-letnice začetkov protestantizma – gibanja, ki so ga napovedali »udarci kladiva«. Kot pravi legenda, naj bi že omenjeno kla- divo besno vihtel avguštinski menih Martin Luther, ko je 31. oktobra 1517 svojih 95 tez pribijal na vrata grajske cerkve v Wittenbergu, s čimer je želel sprožiti zgolj teološko razpravo o prodaji odpustkov, njegove ideje pa so nepričakovano padle na plodna tla. S po- močjo tiska in karikatur so se bliskovito razširile po Nemčiji, Franciji, Angliji in Italiji. Že nekaj let po Luthrovem javnem nastopu so se prvi znaki reforma- cijskega gibanja pojavili tudi na Kranjskem, kamor 308 2018 OCENE IN POROČILA, 303–316 so nove verske ideje najverjetneje prinesli študentje, vojaki, rudarji, obrtniki, trgovci in morda potujoči duhovniki. Iz Ljubljane, kjer se je protestantizem najprej in najmočneje utrdil, so se ideje širile po dru- gih krajih. Nekako sredi 16. stoletja je dobilo gibanje somišljenike tudi v Metliki. Na pomembno obletnico so zato z razstavo in katalogom opozorili tudi v Belokranjskem muzeju Metlika, kjer so poudarili, da hkrati obeležujejo še 400-letnico zagovora zadnjih protestantov mesta Metlike. Avtor razstave in kataloga je Janez Weiss, ki se je s to tematiko »spopadel« že leta 2010, ko je v Kroniki objavil članek z naslovom »Reformacija na Metli- škem. Prispevek k celovitejšemu razumevanju pojava protestantizma na Slovenskem«. Takrat je praktično prvi (če odmislimo prispevek Ivana Steklase o Prote- stantizmu v Istri, v metliški in hrvaški Krajini, ki ga je davnega leta 1908 objavil v (prvem) Trubarjevem zborniku) javnosti predstavil izsledke svojih raziskav, ki so v vseh bistvenih delih temeljile na arhivskem gradivu, za več protestantskih središč na Metliškem (Metliko, Črnomelj, grad Krupa pri Semiču in Gra- dac). Omenjena razstava in katalog nam v besedi in sli- ki predstavljata zgolj prvo in hkrati najpomembnejše središče protestantizma v Beli krajini – Metliko, ki je bila tesneje povezana s hrvaškim protestantizmom. Po splošnem uvodu in predstavitvi stanja cerkve na Metliškem nas avtor popelje v avgust 1559, ki je pri- nesel prve sledi protestantizma v Metliki. Takrat je namreč prav v Metliki hrvaškega jezika vešča skupi- na ljudi (med njimi predikanta Gregor Vlahovič in Janez Tulščak) ponovno pregledala drugi del prevoda Svetega pisma (prevedel ga je Štefan Konzul), saj ga je Primož Trubar označil za slabega. Izvemo tudi, da v omenjenem času meščani večinsko še niso bili na- klonjeni novemu nauku, čeprav so bili nezadovoljni s stanjem cerkve. V nadaljevanju bolje spoznamo na Hrvaškem rojenega predikanta Gregorja Vlahoviča, ki velja za osrednjo osebo protestantizma na Metliškem. Z de- lom pridigarja v Metliki je pričel pred letom 1559, se kasneje umaknil v Novo mesto in Brežice, leta 1574 pa ponovno pričel z delom v Metliki. Z ženo in otroki je tu ostal do leta 1580, ko se je odpravil v Radeče ob Savi. Do tja nikoli ni prišel, saj ga je prehitela smrt. Umrl je 18. februarja 1581 v Ljublja- ni, kjer so ga pokopali na pokopališču pri Sv. Petru. Poleg Vlahovičeve poklicne poti je avtor predstavil tudi njegov gmotni položaj. Pridiganje mu je prine- slo le skromne dohodke, zato se je moral ukvarjati še z obrtjo in kmetovanjem. Zaradi slabega življenja pa so mu večkrat pomagali posamezniki iz nekaterih plemiških družin. Poleg Gregorja Vlahoviča so v kronološkem vrstnem redu na dveh razstavnih panojih predstavlje- ni še drugi predikanti, ki so delovali v Metliki – Ja- nez Tulščak, Mihael Matičič, Nikolaj Tuskanič, Peter Vokmanič (v času njegovega delovanja (1575–1598) je protestantizem zajel večino prebivalstva skupaj z mestno elito in s sodnikom; po izgubi vseh cerkva v mestu in tudi grajske kapele je ta pridigal prote- stantom v Semeničevi leseni molilnici pred mestom Metlika), Peter Lukič in Mihael Verbec, ki velja za zadnjega protestantskega pridigarja metliške obči- ne, kjer je deloval nekje najpozneje do leta 1615. Ves čas svojega delovanja (od leta 1609 dalje) je s posesti grofa Zrinjskega na Vivodini redno hodil v Metliko in tam skrivoma pridigal metliški protestantski skup- nosti. Avtor nekaj prostora nameni protestantskemu šolstvu in poudari, da je to težilo k podajanju verskih resnic v ljudskem jeziku, glavna naloga učiteljev pa je bila otroke naučiti branja in pisanja. Glavni učitelj je bil t. i. šolski mojster, ki je bil slabo plačan, zato je po- sledično prihajalo do pogostih menjav. Šola v Metliki je sprva delovala v hiši protestantskega meščana Kri- štofa Gelberja. Imena prvega učitelja, ki je tu služ- boval že v sedemdesetih letih 16. stoletja, nam Janez Weiss ne razkrije, ker viri o njem molčijo oziroma ga ne omenjajo z imenom, zato pa nam naniza vse, ki so mu sledili: Sebastijana Schwarza, Luko Čučka, Juri- ja Stauderja, Jurija Germeka in kot zadnjega Matijo Kompareta, ki je vse do leta 1598, ko je protestantsko izobraževanje v Metliki ugasnilo, poučeval v leseni molilnici pred mestom, na posesti Semeničev. 309 2018 OCENE IN POROČILA, 303–316 Na kratko nam avtor predstavi še metliško prote- stantsko skupnost, ki so jo sestavljali ne samo posa- mezniki iz vrst plemstva in meščanstva temveč tudi iz vrst podložnikov. Kot prvega je izpostavil Petra II. Erdődyja, sicer katoličana, ki je skupaj z ženo Barbaro podpiral protestantska prizadevanja, ščitil predikante in omogočil protestantske pridige v kapeli sv. Katari- ne na gradu Metlika. Tudi Erdődyjev nekdanji tajnik, Adrijan Schweizer, je bil protestantizmu naklonjen, njegova hiša v mestu pa je bila prizorišče pridig Petra Vokmaniča, ki so bile množično obiskane. Kot ključni za širitev protestantizma so predstavljeni Semeniči, ki so zelo hitro prestopili v protestantizem. Sigmund Semenič je dal na svoji posesti pred mestom postaviti leseno kapelo, v kateri so njegova številna družina in drugi protestanti prisostvovali obredom, otroci pa so tja zahajali v šolo. Med meščani so se za protestan- tizem ogreli tako člani mestne elite, ki so sprejemali pomembne gospodarske in politične odločitve, kot tudi manj premožni, ki so pretežno živeli v predme- stju, zato ne preseneča, da je protestantizem sredi se- demdesetih let 16. stoletja povsem prevladal v mestu. Glede na ostale kraje na Kranjskem je precej redek, ne pa presenetljiv podatek, da so se za nove nauke nav- duševali in se tako udeleževali pridig tudi podložniki gospostev Gradac, Krupa, Pobrežje in Metlika. Ob koncu nas Janez Weiss seznani še s poskusi protireformacije. Prvi dokumentiran pregon prote- stantov se je zgodil že leta 1569, ki je bil več kot očit- no neuspešen, kar potrjujejo tudi Weissove raziskave, saj se je po tem šele začelo množično prestopanje v protestantsko vero. Glavni pobudnik pregona je bil vsakokratni načelnik komende nemškega viteškega reda. Komturji so neumorno več kot dve desetletji pritiskali na deželnoknežjo oblast, da bi odredila iz- gon pridigarjev iz mesta. Dokončno prepoved pri- diganja v mestu Metlika in njeni okolici ter izgon predikanta Vokmaniča je šele leta 1598 dosegel ta- kratni komtur Markvard baron Egkh, njegov nasle- dnik pa je pospremil zadnje domnevne protestante na zaslišanje v Ljubljano. Leta 1602 je Metliko na svoji »turneji« obiskal škof Tomaž Hren. Meščani so takrat prestopili v katolicizem, škofovo spremstvo pa je porušilo večkrat omenjeno Semeničevo molilnico pred mestom Metlika. V naslednjih letih so se v Metliki ohranili zgolj drobci protestantske skupnosti, ki jo je vestno oskr- boval zadnji pridigar Mihael Verbec. Zaključno deja- nje protestantizma na Metliškem predstavljajo zago- vori posameznikov, osumljenih protestantizma, pred škofovskim sodiščem v Ljubljani, kamor je leta 1617 potovalo zadnjih pet Metličanov. Avtor s tem zaklju- či in meni, da je bil pojav protestantizma v Metliki in okolici s tem dokončno izničen. Janez Weiss, avtor razstave in kataloga, nam je skupaj z Belokranjskim muzejem Metlika poljudno, a hkrati zelo nazorno predstavil protestantizem na Metliškem. Osvetlil je njegove začetke, izpostavil vr- hunec in nadaljeval z neizbežnim koncem, ki so bili širši javnosti doslej premalo poznani. S svojo raziska- vo in predstavitvijo je tako dodal dragocene kamenč- ke v mozaik protestantizma na Kranjskem. Barbara Žabota SLO časi, kraji, ljudje. Slovenski zgodovinski magazin. Februar 2018/1 – št. 17. V peto leto izhajanja je zakorakala poljudnoznan- stvena zgodovinska revija SLO, ki jo štirikrat na leto izdaja založba Družina. Pred nami je sedemnajsta številka z enajstimi prispevki, kolikor jih tudi običaj- no prinaša vsaka številka. V slovenski historiografski periodiki doslej o reviji še ni bilo mogoče prebrati nobenega poročila, ocene ali mnenja, zato je skrajni čas, da jo vsaj kratko predstavimo. Urednik in trije področni uredniki, vsi doktorji znanosti, se skupaj z oblikovalcem zelo uspešno trudijo približati slo- vensko preteklost najširšemu krogu bralcev. Bogato ilustrirana barvna revija, v kateri sta slikovni in be- sedilni del zastopana skoraj enako, lahko nagovori strokovnjaka in laika ter vse generacije od osnovno- šolskih dalje.