glas mladih 89 Comparisons of land versus water-based balance training and effect on jumping ability Abstract Aquatic exercises represent safer alternative to land exercise considering balance training. But hydrodynamic laws in water cause human body to work differently as on land. Those adaptations could affect balance training prosperity. The aim of this study was to compare land-based versus water-based balance training and to evaluate effects of wobble board exercise on static and dy- namic balance and jumping ability. Thirty-one participants were divided in three groups; land –based (KOP), water-based (VOD) and control (KON). Before and after 7-weeks of wobble board exercise single leg stance body sway parameters (static balance), y-test (dynamic balance), squat jump and countermovement jump (jumping ability) were measured. We used ANCOVA to analyse the results. Significant group x time results were found for counter movement jump (p=0,029). Post hoc test showed significant differences between KOP and KON while differences between VOD and KON showed tendency towards VOD. We found no effects of exercise on static and dynamic balance although we found some differences inside groups before and after exercise in KOP and VOD for dynamic balance. We assume wobble board exercise is effective method for improving jumping ability and consequently stiffness of joints. Since we found no differences between land-based and water-based exercise both environments can be used for training. Key words: Balance, aquatic, exercise, wobble board. Izvleček Vadba ravnotežja v vodi predstavlja varnejšo alternativno vadbi ravno- težja na kopnem. Ker v vodnem okolju veljajo hidrodinamični fizikalni zakoni, je gibanje in delovanje človeškega telesa v vodi prilagojeno. Ker bi to lahko vplivalo na uspešnost vadbe za ravnotežje, nas je za- nimalo, ali prihaja do razlik vadbe v vodi in vadbe na kopnem. Namen raziskave je bil primerjati dve obliki vadbe za ravnotežje ter ugotoviti njihov vpliv na statično ravnotežje, dinamično ravnotežje in odrivno moč. V raziskavo je bilo vključenih 31 merjencev, ki so bili razdeljeni v 3 skupine. Ena izmed skupin je vadila na kopnem (KOP), druga v vodi (VOD), tretja pa je služila kot kontrolna skupina (KON). Pred vadbeno intervencijo smo izvedli standardizirane meritve statičnega ravnotežja v stoji na eni nogi z zaprtimi in odprtimi očmi s pomočjo tenziometrič- ne plošče, kjer smo kasneje izmerili še odrivno moč. S pomočjo y-te- sta smo izmerili dinamično ravnotežje. Vadbena intervencija je trajala 7 tednov. Za ugotavljanje razlik znotraj skupin smo uporabili t-test za odvisne vzorce, za ugotavljanje vpliva skupine in časa pa smo uporabili analizo kovariance. Vadba je imela vpliv na odrivno moč (p = 0,029), medtem ko vpliva na dinamično in statično ravnotežje nismo zasledili. Prav tako nismo zasledili razlik v testih med VOD in KOP . Zaključujemo, da je vadba za ravnotežje na ravnotežnih deskah uporabna pri trenin- gu, ko želimo izboljšati odrivno moč in togost sklepov. Glede na ugoto- vitve daje vadba v vodi podobne učinke kot vadba na kopnem. Ključne besede: ravnotežje, voda, ravnotežne deske, vadba. Matic Sašek, Igor Štirn, Darjan Smajla Primerjava vadbe ravnotežja v vodi in na kopnem ter vpliv na odrivno moč 90 „ Uvod Dve količini sta v ravnotežju, ki imata pribli- žno enako težo. Če govorimo o ravnotežju kot gibalni sposobnosti namesto količin, primerjamo težišče telesa in podporno plo- skev. Če želimo telo ohraniti v ravnotežnem položaju, moramo zadržati navpično pro- jekcijo težišča telesa znotraj podporne plo- skve. Takoj, ko navpična projekcija težišča telesa uide izven meja podporne ploskve, izgubimo ravnotežje. Če želimo preprečiti padec, ravnotežje vzpostavljamo s pomo- čjo različnih strategij. Govorimo o strategiji gležnja, strategiji kolka in strategiji koraka. Manjše motnje uravnavamo s pomočjo strategije gležnja, večje pa s pomočjo stra- tegije koraka (Gonzales, 2018; Shumway- -Cook in Woollacott, 2012). Glede na okolje delimo ravnotežje tudi na statično in dina- mično. Razlika med njima je stanje okolja oz. podporne ploskve. Pri statičnem ravno- težju podporna ploskev glede na telo miru- je, medtem ko se pri dinamičnem pomika. Težišča telesa se v obeh primerih pomika v različne smeri. Pri vzpostavljanju ravnotežja igra bistveno vlogo motorična kontrola. Gre za nenehno sinergistično delovanje senzornega dela, ki je odgovoren za prenašanje informacij, ter motoričnega dela, ki je odgovoren za načrtovanje in izvedbo gibanja. Senzorne informacije prihajajo iz somatosenzornih receptorjev, vestibularnega sistema ter vi- dnega sistema. Nato v centralnem živčnem sistemu na podlagi pridobljenih informa- cij načrtujemo in izvedemo gib (Kendel in ostali, 2014; Taubert in ostali, 2016). Pri vzpostavljanju ravnotežja se motorična akcija kaže kot aktivacija anti-gravitacijskih mišic. Katere mišice bomo bolj aktivirali, je odvisno predvsem od velikosti dražljaja (Shumway-Cook in Woollacott, 2012). Študije kažejo, da je dobro ravnotežje po- vezano s povečano telesno dejavnostjo in športno uspešnostjo (Kiers in ostali, 2013; Hrysomallis, 2011; Yaggie in Campbell, 2006). Z vadbo ravnotežja izboljšamo sta- tično in dinamično ravnotežje pri funkcio- nalnih testih, kot so na primer test stoje na eni nogi, Storkov test, Bergova ocena rav- notežja ipd. (Lesinski in ostali, 2015; Gebel in ostali, 2018; Ruffieux in ostali, 2017; Taube in ostali, 2008). Hkrati ima vadba ravnotežja na nestabilnih površinah pozitiven vpliv na mišično zmogljivost in moč (Heitkamp in ostali, 2001). Specifična vadba ravnotežja izboljša hitrost prirastka sile, kar se kaže v večji ko-aktivaciji in togosti sklepov. Prav tako se po vadbi ravnotežja izboljša odriv- na moč (Gruber in Gollhofer, 2004; Grana- cher in ostali, 2006). Vadba za ravnotežje je del kondicijske pri- prave športnikov in rekreativcev ter reha- bilitacije po poškodbah (Hung, 2015). Prav tako je vadba ravnotežja del vseživljenjske rehabilitacije pri starostnikih, saj sposob- nost ohranjanja ravnotežja, tako kot vse ostale gibalne sposobnosti, s starostjo peša, posledica pa so padci in z njimi po- vezani zapleti (Lesinski in ostali, 2015; Pape- gaaji in ostali, 2014; Ruffieux in ostali, 2017). Največja neznanka pri vadbi ravnotežja ostaja intenzivnost vadbe, saj je objektivno ne moremo izmeriti. Zahtevnost vaje pove- čujemo oz. zmanjšujemo s spreminjanjem togosti podlage, z dodatno nalogo, z vklju- čevanjem ali izključevanjem vidnega signa- la ali s pripomočki, kot so ravnotežne deske. Te so lahko različnih geometrijskih oblik, delujejo tako, da povzročajo bodisi vrte- nje v sklepu ali pa premike težišča telesa, večina pripomočkov pa združuje obe vrsti gibanja s tem, da je eno izmed njiju bolj iz- postavljeno (Strojnik in Šarabon, 2003). Ne glede na posameznika je cilj vadbe za rav- notežje nenehno rušenje in vzpostavljanje ravnotežja. Na ta način izzovemo v sklepu nenadne in nenehne premike, zaradi česar je takšna vadba lahko nevarna za padce. Ena izmed možnih prilagoditev varnejše vadbe ravnotežja je vadba v vodi. S tem, ko izvajamo vaje za ravnotežje v vodi, odvza- memo dejavnik gravitacije. Vadba je tako varnejša in vadeče lažje izpostavljamo višji intenzivnosti, brez da bi občutili strah pred padcem. Hkrati ima vodno okolje svoje (hi- drodinamične) zakonitosti, ki lahko vplivajo na izvedbo same vaje. Louder in sodelavci (2014) so dokazali, da je statična ravnotežna naloga v vodi zahtevnejša oz. bolj intenziv- na kot na kopnem. Zato se postavlja vpra- šanje o razlikah v mehanizmih vzposta- vljanja ravnotežja med enako ravnotežno nalogo na kopnem in v vodi. Dejstvo je, da je vadba ravnotežja v vodi varnejša kot konvencionalna vadba na kopnem, a hidrodinamične lastnosti vode (predvsem upor in vzgon) spremenijo po- goje, v katerih vadimo. To bi lahko povzro- čalo drugačne obremenitve in prilagoditve pri izvedbi enake vadbe v obeh pogojih. Z namenom preveriti učinke in razlike med obema vrstama vadbe smo v študiji izvedli vadbo na ravnotežni deski v vodi in ekviva- lentno vadbo na kopnem. Želeli smo pre- veriti učinke vadbe za ravnotežje v obeh pogojih in hkrati, ali se učinki vadbe v vodi in na kopnem razlikujejo. Domnevali smo, da bomo pri obeh vadbenih intervencijah zasledili izboljšanje v vseh spremenljivkah ter da ne bo bistvenih razlik v učinkovitosti obeh metod. „ Metode dela Preizkušanci V raziskavo je bilo vključenih 31 (14 žensk in 17 moških) študentov Fakultete za šport s povprečno starostjo 22,6 ± 3,2 let. Z na- ključnim izbiranjem smo jih razdelili v tri skupine. V prvi skupini, ki je izvajala vadbo za ravnotežje v vodi (VOD), je bilo 10 mer- jencev. V drugi skupini, ki je izvajala vadbo za ravnotežje na kopnem (KOP), 11. V tretji, kontrolni skupini (KON) pa 10 merjencev. Imeli so predhodne izkušnje z vadbo za ravnotežje na ravnotežnih deskah, prav tako so imeli predhodne izkušnje s testi, s katerimi smo merili ravnotežje in odrivno moč. Pred začetkom eksperimenta so bili seznanjeni s postopkom in morebitnimi zapleti. Eksperiment je bil izveden v skladu s Helsinško-Tokijsko deklaracijo. Pripomočki in postopek Dinamično ravnotežje smo merili s pomo- čjo naprave za merjenje y-testa. Za merje- nje statičnega ravnotežja in odrivne moči smo uporabili pritiskovno ploščo (Kistler, Švica) in programsko opremo ARS (S2P, Slovenija). Vadbeno intervencijo smo izva- jali s kovinskimi ravnotežnimi deskami, pri katerih navor deluje v antero-posteriorni smeri (V-deske) ali v medio-lateralni smeri (T-deske). Meritve so potekale v Kineziološkem la- boratoriju na Fakulteti za šport v Ljubljani. Izvedli smo jih dvakrat, prvič 7 dni pred vadbeno intervencijo in drugič 4 dni po vadbeni intervenciji. Pred meritvami smo izvedli en teden uvajalne vadbe. Na dan meritev je vsak merjenec najprej izvedel test statičnega ravnotežja na pritiskovni plošči. Za test smo izbrali stojo na odriv- ni nogi. S pomočjo plošče in programske opreme smo izmerili spremenljivke centra pritiska v časovnem intervalu 30 sekund. Test smo izvedli v dveh pogojih – z od- prtimi in zaprtimi očmi. Spremljali smo spremenljivko skupne poti, izraženo v mm (pCP), povprečno hitrost premika CP, izra- ženo v mm/s (vCP), ter skupno površino CP , izraženo v mm² (CP). glas mladih 91 Nato je sledila meritev dinamičnega ravno- težja s pomočjo y-testa, kjer smo merili do- seg z nasprotno nogo pri stoji na eni nogi (Slika 1). Izmerili smo dolžino dosega z levo in desno nogo v treh smereh – anteriorni, posteromedialni ter posterolateralni. Rezul- tat smo izrazili glede na dolžino noge po spodaj napisani enačbi. Dolžino spodnjega uda je predstavljala razdalja od ASIS (lat. “anterior spina iliaca superior”) do lateralne- ga maleola. Po testih dinamičnega in statičnega ravno- težja je sledilo standardizirano ogrevanje s stopanjem na 20 centimetrov visok lesen kvader v ritmu 120 korakov na minuto. Ogrevanje je trajalo 5 minut, po njem pa je vsak merjenec trikrat izvedel skok s pol- čepa (SP) in nato trikrat skok z nasprotnim gibanjem (SNG), pri obeh testih smo merili višino skoka (cm). Na dan meritev in dva dni pred meritvami merjenci niso imeli inten- zivnih obremenitev. Vadbena intervencija Ker smo v uvodnem tednu vadbe s praktič- nim poskusom ugotovili, da je intenzivnost vadbe na kopnem večja kot v vodi, smo in- tenzivnost izenačili tako, da smo prilagodili ravnotežno desko, s katero so vadili vadeči na kopnem. S pomočjo mehke pene, ki smo jo vstavili blizu osišča gibanja deske, smo poizkušali izenačiti intenzivnosti vad- be na kopnem in vodi. Spet smo izvedli kratek poskus in med 30-sekundo stojo na prilagojeni ravnotežni deski zabeležili v povprečju 3 kontakte deske s tlemi, enak rezultat smo dobili z neprilagojeno desko v vodi. Intenzivnost nam je na ta način uspelo izenačiti. Vadba je potekala na ba- zenu Fakultete za šport po protokolu, ki je predstavljen v Tabeli 1. Vsak izmed vadečih je v eni vadbeni enoti opravil 3 serije vaje na T-deski in 3 serije vaje na V-deski. Vadbo so izvajali trikrat tedensko. Količino vadbe smo stopnjevali s podaljševanjem trajanja izvedbe, intenzivnost pa z motnjo vidnega signala. Vadbena intervencija je trajala 7 tednov. Dobljene rezultate smo analizirali s pomo- čjo programa SPSS Microsoft Windows 22.0 (IBM Corporation, New York, ZDA). Za spre- menljivke so bili izračunani standardni od- kloni in povprečja. Za spremenljivke je bila preverjena normalnost porazdelitve, prav tako homogenost variance in homoge- nost regresije. S pomočjo analize kovarian- ce smo izračunali vpliv vadbe in vadbene skupine na rezultat pri izbranih testih. Ob ugotovljenih razlikah smo za ugotavljanje mesta razlik uporabili LSD post-hoc test. Za spremljanje napredka znotraj skupin smo izvedli še t-test za odvisne vzorce. Statistič- na značilnost je bila sprejeta z dvostransko 5-odstotno napako alfa. „ Rezultati Rezultati primerjave parametrov statične- ga ravnotežja znotraj skupin so prikazani v Tabeli 2. Zasledili smo statistično značilno izboljšanje v PCP znotraj VOD (p = 0,015) pri stoji na eni nogi z odprtimi očmi. Prav tako se je izboljšala PCP znotraj KOP (p = 0,025) pri stoji na eni nogi z zaprtimi očmi. T-test za odvisne spremenljivke je pri di- namičnem ravnotežju pokazal, da prihaja znotraj skupin do razlik v povprečjih pred in po vadbi (Tabela 3) ne glede na ostale skupine. Ugotovili smo, da se je pri KOP po vadbi izboljšal doseg v PM (p = 0,025) in PL (p = 0,005) smeri. Pri VOD pa se je izboljšal doseg v PL smeri (p = 0,024) neodvisno od drugih skupin. Pri odrivni moči smo zasledili (Tabela 4), da se je pri KOP po vadbi izboljšala višina SP (p = 0,035), pri SNG pa so se razlike nakazovale (p = 0,094). Pri VOD je prišlo do značilnega izboljšanja SNG (p = 0,038), ne pa tudi SP (0,105). Analiza kovariance (Tabela 5) ni pokazala razlik KOP , VOD in KON pri testih statičnega in dinamičnega ravnotežja, smo pa stati- stično značilne razlike zasledili pri SNG (p = 0,029). Post-hoc test je pokazal statistično značilne razlike med KON in KOP (p = 0,01 1). Razlike med KON in VOD so se nakazovale v prid VOD (p = 0,083). Statistično značilnih razlik med VOD in KOP nismo zasledili pri nobenem od testov. „ Razprava Rezultati naše raziskave so pokazali, da je imela vadba za ravnotežje na ravnotežnih deskah učinek predvsem na odrivno moč, medtem ko vpliva vadbe na statično rav- notežje nismo zasledili. Hkrati nismo zasle- dili razlik med VOD in KOP, zato domneva- mo, da daje vadba z ravnotežnimi deskami v vodi podobne učinke kot vadba na ko- pnem, predvsem pri odrivni moči. Slika 1. Izvajanje y-testa dinamičnega ravnotežja, doseg v anteriorni smeri (levo) in ravnotežna deska za izvajanje vaje na kopnem (desno). Tabela 1 Progresija vadbe za ravnotežje Teden 1 2 3 4 5 6 7 30 sekund 30 sekund 40 sekund 40 sekund 50 sekund 50 sekund 60 sekund Odprte oči Zaprte oči Odprte oči Zaprte oči Odprte oči Zaprte oči Odprte oči Število ponovitev T deska 3 3 3 3 3 3 3 Število ponovitev V deska 3 3 3 3 3 3 3 1 minuta 1 minuta 1 minuta 1 minuta 1 minuta 1 minuta 1 minuta 92 Kar nekaj dosedanjih raziskav je pokaza- lo, da ima vadba v vodi enake, če ne celo boljše učinke na ravnotežje pri populaciji starostnikov in pri osebah s pridruženi- mi boleznimi oz. poškodbami (Arnold in ostali, 2012; Park in Roh, 2011; Javaheri in ostali, 2017; Anderson in Fishback, 2010; Douris in ostali, 2003; Ergen in Ulkar, 2008). V literaturi je na voljo malo člankov, ki bi primerjali vadbi z enako ravnotežno nalo- go pri populaciji mladih odraslih. Roth in sodelavci (2006) so preverjala razlike med 4-tedensko vadbo za ravnotežje in vadbo na kopnem pri mladih odraslih in ugotovili, da sta obe vadbeni skupini izboljšali sta- tično ravnotežje, kar ne sovpada z našim ugotovitvami. Tako v njihovi, kot tudi v naši študiji razlik med skupinama, ki sta vadili, ni bilo. Eden izmed glavnih razlogov za to, da nismo zasledili izboljšanja v testih ravnotež- ja, bi lahko bila količina vadbe, ki je bila v naši študiji za skoraj petino manjša. Drugič, obstajajo dokazi, da se pri vadbi ravnotežja izboljša predvsem naloga, ki jo vadimo, kar pomeni, da je vadba specifična (Schubert in ostali, 2008; Beck, 2007). V naši študiji smo izvajali zgolj vadbo s pripomočki, ne pa tudi ostalih ravnotežnih nalog, kot so storili Roth in sodelavci (2006). Hkrati nismo preverjali učinkov vadbe na specifično rav- notežno nalogo (stanje na deski), kar je ena izmed pomanjkljivosti naše študije. Po vadbeni intervenciji na kopnem smo zasledili izboljšanje v odrivni moči, med- tem ko so se izboljšave pri skupini v vodi nakazovale. Naše ugotovitve sovpadajo z ugotovitvami Bruhna in sodelavcev (2004) ter Keana in ostalih (2006). Višina skoka z nasprotnim gibanjem je povezana z več dejavniki, med drugim tudi z eksplozivno močjo oz. sposobnostjo proizvajanja veli- kih sil v kratkem času (Gruber in Gollhofer, 2004). Hitrost prirastka sile v prvih 100 ms se je v njihovi študiji po vadbi povečala, kar kaže na to, da vadba za ravnotežje izboljša živčno-mišično aktivacijo in posledično po- veča togost v sklepih. Večja togost sklepov spodnjih okončin bi bil lahko eden izmed razlogov, zakaj je prišlo do izboljšanja v odrivni moči pri naših vadečih. Čeprav lite- ratura kaže, da je vadba ravnotežja dobra metoda za izboljševanje odrivne moči pri mladih odraslih (Schubet in ostali, 2008; Zech in ostali, 2010; Gruber in Gollhofer, 2004), Cressey in sodelavci (2007) ugota- vljajo, da je vadba na nestabilnih površinah iz vidika izboljševanja gibalnih sposobnosti (predvsem eksplozivne moči) uporabna le pri poškodovanih športnikih in osebah z nizkim nivojem gibalnih sposobnosti. Večina raziskav, kjer so obravnavali vplive vadbe ravnotežja na funkcionalno dinamič- no ravnotežje, je pokazala izboljšanje tega parametra. Najpogosteje so v literaturi in praksi za oceno funkcionalnega dinamič- nega ravnotežja uporablja “Star Excursion Test” (Zecha in ostali, 2010), ki je razširjena različica y-testa ravnotežja, uporabljenega v naši študiji. Kljub ugotovitvam ostalih naši vadeči glede na kontrolno skupino niso uspeli izboljšati dinamičnega ravno- težje. Razlog bi lahko pripisali nizki količini vadbe. V večini študij so namreč izvajali Tabela 3 Primerjava spremenljivk dinamičnega ravnotežja pred in po intervenciji znotraj skupine Test Smer dosega Skupina Doseg relativno (%) Statistična značilnost Dinamično ravnotežje Anteriorno KOP 81,88 0,461 82,92 VOD 78.77 0,126 80.69 Postero - medi- alno KOP 102,64 0,025* 105,84 VOD 96,80 0,024* 102.01 Postero - late- ralno KOP 97, 59 0,005* 102,80 VOD 94,37 0,319 96,80 Legenda. KOP = skupina, ki je vadila na kopnem; VOD = skupina, ki je vadila v vodi. *p < 0,05. Tabela 2 Primerjava pCP, VCP in PCP pred in po intervenciji znotraj skupine Test Spremenljivka Vidna info. Skupina Statistična zna- čilnost Statično ravnotežje pCP Odprte oči KON 0,217 KOP 0,236 VOD 0,075 Zaprte oči KON 0,347 KOP 0,164 VOD 0,448 vCP Odprte oči KON 0,233 KOP 0,223 VOD 0,076 Zaprte oči KON 0,347 KOP 0,452 VOD 0,166 PCP Odprte oči KON 2,284 KOP 0,275 VOD 0,015* Zaprte oči KON 0,35 KOP 0,025* VOD 0,335 Legenda: pCP = skupna pot centra pritiska; vCP = povprečna hitrost premika; PCP = skupna površina poti centra pritiska; KOP = skupina, ki je vadila na kopnem; VOD = skupina, ki je vadila v vodi; KON = kontrolna skupina. *p < 0,05. glas mladih 93 vadbene enote sestavljene iz več (vsaj 4–8) vaj, medtem ko smo v naši študiji v vadbeni intervenciji izvajali zgolj 2 vaji. Vseeno je potrebno poudariti, da so se na- kazovale razlike v povprečjih znotraj KOP in VOD, neodvisno ena od druge ter od kon- trolne skupine. Povprečja so kazala trend izboljšanja po vadbi. Potencialni vpliv vad- be na ravnotežnih deskah na dinamično ravnotežje, ne pa tudi na statično, bi lahko pojasnili s povečano sposobnostjo urav- navanja ravnotežja s pomočjo strategije kolka. Silva in sodelavci (2018) so ugotovili, da se med vadbo na ravnotežnih deskah ne izboljša zgolj sposobnost uravnavanja ravnotežja v gležnju in delovanje anti-gra- vitacijskih mišic okoli kolenskega sklepa, ampak se ravnotežje izboljša predvsem za- radi boljše splošne strategije za ohranjanje ravnotežja. Med drugim so zasledili tudi ve- čjo aktivacijo mišic v kolku in večje premike v kolčnem sklepu med uravnavanjem rav- notežja po vadbeni intervenciji. Zaključili so, da z vadbo na ravnotežnih deskah upo- rabljamo bolj kolčno strategijo. To bi lahko bil razlog za izboljšanje rezultata pri y-testu v naši raziskavi. Med izvajanjem slednjega je potrebno ravnotežni položaj uravnavati predvsem v kolku, pri stoji na eni nogi pa gre predvsem za uravnavanje ravnotežja s strategijo gležnja. Glede na ugotovljeno lahko sklepamo, da je za večji vpliv vadbe ravnotežja potrebno v program vadbe vključiti kompleksne vaje, pri katerih upo- rabljamo tako strategijo kolka, kot tudi gle- žnja in/ali koraka. Naša študija je imela nekaj pomanjkljivosti. Dejstvo je, da smo pri izboru testov izpustili specifični test, pri katerem bi preverjali vpli- ve vadbe na specifično nalogo – sposob- nost ohranjanja ravnotežja na ravnotežni deski. Drugič, imeli smo relativno majhen vzorec merjencev, prav tako bi bilo treba študijo ponoviti na populaciji starejših in športnikov po poškodbi. Tretjič, morda smo uporabili premajhno količino vadbe, preiz- kušanci pa so bili mladi in zdravi odrasli, kar pomeni, da so imeli že v osnovi dobro rav- notežje, ki ga je težko izboljšati. „ Zaključek Ugotovitve naše študije kažejo podob- ne rezultate vadbe ravnotežja z uporabo ravnotežnih desk v vodi in na kopnem. Vpliv vadbe se je pokazal v boljši odrivni moči, ne pa tudi v sposobnosti vzdrže- vanja statičnega ravnotežja in povečanju dosežene razdalje pri dinamičnem ravno- težju. Glede na to, da se vadba ravnotežja v vodi ni pokazala kot slabša v primerjavi z vadbo na kopnem, hkrati pa je bolj var- na, zaključujemo, da predstavlja uporabno alternativo, ne samo pri vadbi starejših in poškodovanih, ampak tudi pri vadbi vseh ostalih, predvsem ko želimo izboljšati od- rivno moč. Prav tako smo ugotovili, da se na področju motorične kontrole v vodi po- nuja veliko neznank, ki bi jih v prihodnosti veljalo raziskati. „ Literatura 1. Anderson. R., L. in Fishback, E. (2010). Balance specific training in water and on land in ol- der adults. 300–311. 2. Arnold, C., M., Busch, A., J., Schachter, C., L., Harrison, E., L. in Olszynski, W., P . (2012). A ran- domized clinical trial of aquatic versus land exercise to improve balance, function, and quality of life in older women with osteopo- rosis, 296–306. 3. Beck, S., Taube, W., Gruber, M., Amtage, F., Gollhofer, A. in Schubert, M. (2007). Task-spe- cific changes in motor evoked potential of lower limb muscles after different training interventions. Brain Research, 1 179, 51–60. 4. Bruhn, S., Kullmann, N. in Gollhofer, A. (2004). The effects of sensorimotor training and strength training on postural stabilization. maximum isometric contraction and jump performance. 56–60. 5. Cressey, E., M., West, C., A., Tibeiro, D., P , Krae- mer, W., J. in Maresh, C., M. (2007). The effects of ten weeks of lower-body unstable surface training on markers of athletic performance. Journal of Strength and Conditioning Research, 21(2), 561–567. 6. Douris, P, Southard, V., Varga, C., Schauss, W., Gennaro in C. in Reiss, A. (2003). The effect of land and aquatic exercise on balance scores in older adults. Journal of Geriatric Physical Therapy, 26(1), 3–6. 7. Ergen, E., Ulkar, B. (2008). Proprioception and ankle injuries in soccer. Clinics in Sports Medi- cine, 27(1), 195–217. 8. Gebel, A., Lesinski, M., Behm, D., G. in Grana- cher, U. (2018). Effects and dose-response relationship of balance training on balance performance in youth. 2067–2089. Pridoblje- no iz: https://doi.org/10.1007/s40279-018- 0926-0. 9. Gruber, M. in Gollhofer, A. (2004). Impact of sensorimotor training on rate of force deve- lopment and neural activation. 98–105. Tabela 4 Primerjava višine skoka iz polčepa in skoka z nasprotnim gibanjem znotraj skupin Test Skupina Višina skoka (cm) Statistična značilnost SP KON 31,73 0,976 31,74 KOP 32,75 0,035* 34,57 VOD 26,46 0,105 27, 69 SNG KON 34,96 0,119 34,14 KOP 38,49 0,094 39,94 VOD 28,29 0,038* 29,65 Legenda. KOP = skupina, ki je vadila na kopnem; VOD = skupina, ki je vadila v vodi;kontrolna skupina; SP = skok iz polčepa; SNG = skok z nasprotnim gibanjem. *p < 0,05. Tabela 5 Rezultati analize kovariance pri skoku z nasprotnim gibanjem Test Skupina Višina (cm) St. napaka N F p η 2 SNG KON 33,29 ±0,647 10 4,047 0,029* 0,231 VOD 35,08 ±0,728 10 KOP 35,78 ±0,667 11 Legenda. KOP = skupina, ki je vadila na kopnem; VOD = skupina, ki je vadila v vodi;kontrolna skupina; SNG = skok z nasprotnim gibanjem. *p < 0,05. 94 10. Gruber, M., Taube, W., Gollhofer, A., Beck, S., Amtage, F. in Schubert, M. (2007). Training- -specific adaptations of H- and stretch re- flexes in human soleus muscle. Journal of Motor Behavior, 39(1), 68–78. 11. Heitkamp, H., C., Horstmann, T., Mayer, F., Weller, J. in Dickhuth, H., H. (2001). Gain in strength and muscular balance after balan- cee training, 285–290. 12. Hung, Y. (2015). Neuromuscular control and rehabilitation of the unstable ankle. World Journal of Orthopedics, 6(5), 434–438. 13. Javaheri, S:, Rahimi, N., M., Rashidlamir, A. in Alikajeh, Y. (2017). The effect of water and land exercise programs in static and dyna- mic balance among elderly men. Global Journal of Guidance and Counselling, 2(1), 1–7. 14. Kean, C., O., Behm, D., G. in Young, W. (2006). Fixed foot balance training increase rectus femoris activation durng landing jump hei- ght in recreationally active women. 138–148. 15. Kendel, R. E., Schwartz, J. H., Jessell, T. in Sie- gelbaum, S. A. (2014). New York: McGraw Hill Companies. 16. Kiers, H., van Dieen, J., Dekkers, H., Wittink, H. in Vanhees, L., A. (2013). Systematic review of the relationship between physical activities in sports or daily life and postural sway in upright stance. 1171–1189. 17. Louder, T., Bressel, E., Baldwin, M., Dolny, D., G. in Gordin, R. (2014). Effect of aquatic im- mersion on static balance. 53–65. 18. Park, J. in Roh, H. (2011). Postural balance of stroke survivors in aquatic and land enviro- nments. 905–908. 19. Roth, A., E., Miller, M., G., Richard, M., Ritenour, D. in Chapman, B., L. (2006). Comparisons of static and dynamic balance following train- ing in aquatic and land environments. Jour- nal of Sports Rehabilitation, 15(4), 29 9 –311. 20. Ruffieux, J., Mouthon, A., Keller, M., Walchli, M. in Taube, W. (2017). Behavioral and neu- ral adaptations in response to five weeks of balance training in older adults. Journal of Negative Results in BioMedicne, 16(1 1), 1–9. 21. Schubert, M., Beck, S., Taube, W., Amiage, F., Faist, M. in Gruber, M. (2008). Balance training and ballistic strength training are associated with task-specific corticospinal adaptations. 2007–2018. 22. Shumway-Cook, A. in Woollacott, M. H. (2012). ZDA: Lippincott Williams in Wilkins. 23. Silva, P., Mrachacz-Kersting, N., Oliveira, A., S. in Kiersting, U., G. (2018). Effect of wobble board training on movement strategies to maintain equilibrium on unstable surfaces. 231–238. 24. Strojnik, V. in Šarabon, N. (2003). Propriocep- tivna vadba v rokometu. 25–36. 25. Taube, W., Gruber, M. in Gollhofer, A. (2008). Spinal and supraspinal adaptations associa- ted with balance training and their functio- nal relevance. 101–116. 26. Taubert, M., Mehnert, J., Pleger, B. in Villrin- ger, A. (2016). Rapid and specific gray mat- ter changes in M1 induced by balance tra- ining. 399–407. Pridobljeno iz: https://doi. org/10.1016/j.neuroimage.2016.03.017 27. Zech, A., Hubscher, M., Vogt, L., Banzer, W., Hansel, F. in Pfeifer, K. (2010). Balance training for neuromuscular control and performance enhancement. 392–403. 28. Yaggie, A. in Campbell, B., M. (2006). Effec- ts of balance training on selected skills. 422–428. Matic Sašek, mag. kin Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport msasek.matic@gmail.com