Janko Kersnik:  »Otroški dohtar.«
657
„ Otroški dohtar."
Spisal Janko Kersnik.
tari Molek je bil varuh mladoletne Zlatarjeve Mane. Opravljal je ta posel že blizu osemnajst let v svoje in nadvarstvenega oblastva zadovoljstvo, in gotovo ni bilo mimo njega dvajset milj na okoli skrbnejšega in vestnejšega jeroba. Njemu ta opravek tudi ni bil neprijeten. Mana je bila izpolnila komaj prvo leto dobe svoje, ko sta ji pomrla roditelja, drug za drugim v malo tednih; bližnjih sorodnikov ni bilo, in nadvarstveno sodišče je izročilo otroka Molku, bližnjemu sosedu Zlatarjevih, lepo posestvo pa je šlo na dolge obroke v zakup.
Molek ni imel svojih otrok; zato sta on in žena njegova radostno vzela Manico v svojo oskrbo; še rajši pa se je mož lotil va-ruštva, ker je imel gospodariti sedaj dvoje posestev, najlepših v vsi fari; in obe sta bili nezadolženi. Zlatarjevo mu tudi ni provzročevalo posebnih skrbij in potov; vsako leto je pobral zakupnino, plačal davke in drugi danj, popravil nekoliko pri poslopjih na Zlatarovini, prebitek, ki je bil še vedno velik, nesel v hranilnico, knjižico pa potem izročil sodišču.
»Ta bo imela kaj v roke vzeti!« dejal je sleharno leto vrnivši se iz urada, in tudi če je ob praznikih zvečer sedel v vaški krčmi, pobahal se je rad, kako množi Maničino imetje. Da ji bode on sam tudi svoje imetje izročil ob svojem času, tega ni zinil nikdar, toda vedel je to vsakdo.
Tako so potekala leta in Molek se je neko nedeljo popoludne kar čudom začudil, ko je, stoječ pred hišo in vžigajoč pipo, zrl za varovanko svojo, ki je stekla praznično opravljena mimo njega, od doma navzdol~po stezi; pri fari je že zvonilo in deklica je hitela, da ne bi mudila. Temu se starec ni čudil, nego visoki vitki postavi, ki je sedaj izginila pod klancem njegovim očem, in obrnivši se k materi, stoječi z belim predpasnikom v vratih, dejal je počasi:
»Ti, naša Mana je pa res vzrasla!«
»I kaj bi ne? Devetnajsto bo že izpolnila!«
»Glej, glej — kako teko leta!«
Stari ni bil nikdar gostobeseden, zato menda je bil s to opazko ves pogovor končan. Mati je sedla na klop pred vežo, on pa je korakal počasi proti kozolcu, in  potem dalje po izoratnikih med njivami
42
65a
Janko Kersnik:  »Otroški dohtar.«
ter tipal pšenično in ječmenovo klasje na desni in levi, češ, bode li težko letos, in koliko ga bo. Lehek veter je zibal žito in iz dolzega razora se je oglašal samoten prepeljak s poznim spevom.
Popoludanski nauk v cerkvi je bil že minil, ko je Molek, kon-čavši svoj razhod, stal nekoliko nad cesto, po kateri so prihajali ljudje od farne vasi. Na to stran jih sploh ni šlo mnogo. Med njim in cesto je stala visoka drenova meja, obrastena z divjim hmeljem, tako da ni bilo moči videti skozi njo. Stari pa tudi ni bil radoveden, kdo hodi po cesti, nego je pazno ogledoval mlado črnico, ki jo je bil vspomladi vcepil. Tudi glasen smeh, ki mu je zazvenel zdajci na uho, ni ga motil, akoprem je takoj spoznal, da je Maničin.
A sedaj je utihnilo tam doli. Koncem njive, tam kjer je bila preseka v meji, tam se je od občinske ceste ločila steza, tekoča proti Molkovemu domu. In Mane le ni bilo  še videti po stezi!
Stari je sedaj nekaj slišal. Vedel ni takoj, kaj je bilo to, a iz davno minulih časov mu je moral biti znan ta glas — tako je v naglici ugibal — a zatem je čul še kratek  razgovor:
»No — pusti me!«  velela je  deklica.
»Si li huda?«  vprašal je moški glas.
» Huda!«
A dalje s ceste na stezo, izza meje  vendar še ni prišla.
»Jezna ne smeš biti!« ponovil je oni.
»Ako ne boš več — «
»Nikdar več!«
Sedaj je bilo nekoliko trenutkov zopet vse tiho.
»Kaj pa danes teden  —  v nedeljo — ali prideš?«
»Ne vem — ako me  puste!«
»Počakal te bom!«
»Pa če naju ljudje vidijo?«
»Kdo naju bo  videl ?«
»Glej, tam doli prihajata Kolarjevi!«
»Z Bogom!«
»Z Bogom!«
In v tem je bila deklica skokoma na stezi ter hitela navzgor proti domu. Niti ozrla se ni, in ko bi se, ugledala bi bila očeta varuha, kako je stal poleg črnice ter roki tiščal v ozka žepa, iz mrzle pipe pa šiloma vlekel zrak, da so se mu globoke jame kazale po suhem lici.
»Kdo je pa ta — cigan?« zagodrnjal je čez nekoliko časa, in urno, kolikor mu je bilo moči, stopil na  cesto.
Janko Kersnik:   »Otroški  dohtar.«
659
A ob onem   ni   bilo   niti   sledu,   in   obe   Kolarjevi,   žena   in  hči zadnjega njegovega soseda prišli sta počasi mimo. »Ti pa doma stražiš,-Molek!«   dejala je stara. »Stražim, stražim!«  mrmral je oni in se vrnil proti domu. Tam  ni  črhnil   besedice o tem.   kar je videl   in čul; tudi ženi ni razodel ničesar. Ali jezilo ga je silno; najbolj pa to, da ni vedel, kdo je oni, s katerim se peča Mana! Mana, ki bo imela dva grunta in pa gotovega denarja,  kakor nobena   daleč na  okoli, kateri ni primernega ženina najti pet ur hoda! No, čakaj, temu treba konca!
V nedeljo popoludne je šla deklica zopet v cerkev, stari pa opre-zovat. A sreča mu ni bila mila. Mana je prišla s spremljevalcem iz cerkve, pa ta je šel le do tja, kjer se je pričenjala drenova meja • tam se je poslovil ter krenil na drugo stran. Molek ga ni mogel spoznati in je imel vrhu svoje nejevolje še veliko skrb, da bi ga deklica ne ugledala, stoječega za grmovjem. Ves večer in vso noč se je srdil, po noči celo nekolikokrat vstal in šel k oknu poslušat, ni li čuti kaj nenavadnega. Druzega dne se je hipoma ustavil pred Mano sama sta bila v veži        ter vprašal osorno:
»Ti, dekle, kdo pa te spremljuje iz cerkve?«
Mani bi bil skoro   vrč, ki ga je   imela v roki,   zdrknil na tla, a bilo je nekaj  v nji, kar jo je osrčevalo, neko čustvo samostalnosti, ali neka zavest,   da  ni domača,   in da  je to le varuh   njen, ki  stoji pred njo. Zardela se je sicer, a vendar rekla   odločno: »Kdo pač? Včeraj je šel Pečanov z menoj!« »In včeraj teden?« »Tudi on!«
»Pa kateri — Pečanov?« »Pavle!«
»Da bi te zlomek! Ta berač, ta pritepenec! Kaj pa ima, da gleda za teboj?   In ti? Da se moreš takemu rokovnjaču obešati?«
»Zakaj ne? Ali ni kovač? Dober kovač? Dosti si prisluži, in bi lehko še več  . . . «
»Kovač — pa no, tvoj grunt? Si li prismojena?« »Zakaj ne? Tisti mlinček z dvema kamenoma, ki je doli v grabnu in pri mojem gruntu — tisti mlin se zlahka prestroji v fužino.«
»Hoho! Tako daleč sta že? To ti je vtepel v glavo! No, le čakaj, deklina ! Ni jaz, ni ti, ni tvoj kovač — mi ne bomo govorili ; le čakaj, dohtar, otroški dohtar bo govoril; ta je nad menoj in nad teboj! Le počakaj, še danes pojdem k sodišču, naravnost k njemu! Zlomek vendar!«
42*
660                                           Janko Kersnik: »Otroški dohtar «
Srdito je zaloputnil duri in pustil deklico sam6, katero je minil ves pogum pri zadnji varuhovi grožnji.
Otroški dohtar! To je bil tisti čudni, skrivnostni velmož, ki je čuval nad njo izza mladih let, odkar so ji pomrli roditelji; to je bil tisti strah, s katerim jo je ukrotil jerob, kadar je bila razposajena, to je bil oni, pred katerim se je tudi brezpogojno klanjal njen varuh, stari Molek!
Do sedaj ji nikdar niti na misel ni prišlo, da bi utegnil otroški dohtar kaj oporekati njeni ljubezni, in to ljubezen je nosila že dolgo, malone vse leto v svojem srci — a sedaj so jo varuhove besede silno preplašile. Nikdar ga še ni videla, tega otroškega dohtarja, in dasi je Molek nekolikokrat pripovedoval, da je stari umrl, in da je prišel drug v sodišče, in pozneje tudi o tem in še o drugem, da sta se vrstita na onem imenitnem mestu, in da je sedaj zopet nov dohtar tam — vendar si ni mogla poosebljevati tega pojma, ni tako, ni drugače, nego videla je v njem le neko skrivno, silno moč, ki je kakor neizogibna usoda velevala ž njo in ž njenim imetjem. Da ni imela pravega zaupanja do nje, umevno je popolno, in tudi tedaj, ko je stopil Molek praznično opravljen in s klobukom na glavi iz sobe, silil jo je skriven strah, da bi sklicala za njim:  »Oče, ne, ne — vrnite se!«  a prirojena                     *
trmoglavost ji je branila.
Molek se je vrnil pozno na večer, in jako dobre volje. Namenjen je bil namreč v prvi svoji jezi iti kar k sodniku v urad. A tja je bilo dve uri hoda, in po prvi uri je bil starec jel premišljevati, ali ni morda neumno, zarad take malenkosti hoditi tja, in če morda še vse ni tako, kakor si on domišlja; pol ure pozneje je sklenil, da ne pojde v urad, in ker je ta sklep storil v obližji krčme, krenil je v njo ter pil do večera.
Doma ni zinil ob otroškem dohtarji, češ, saj je deklino že dovolj strah, a če še kaj opazim, potem bom govoril.
Mana pa je varuhovo molčanje drugače tolmačila. Menila je, da ni ničesar opravil in postala je pogumnejša.
Nasledek je bil ta, da sta se kakih štirinajst dnij pozneje oglasila Pečanov Pavle in oče njegov, oba lepo praznično opravljena pri Mol-kovih, in sta slovesno snubila Mano.
Molek je sprva gledal srdito, kakor maček, ki se je ujel v di-hurjevo past, toda koncem se je prav dostojno in prav po lisičje izvil iz nastavljene zanjke.
»Na meni ni!« rekel je polagoma; »na meni ni! Toda na komisiji je ležeče, otroški dohtar — ta ima dovoliti! Pa — imaš li kaj —  fante —  imaš  kaj ?«
Janko Kersnik:  »Otroški dohtar.«
661
»Delati znam, in dobra kovačija bi se naredila tam doli, fužinica — in sto goldinarjev imam shranjenih!«  dejal je Pavle pogumno!
»Hm, hm, ne vem — če ne bo premalo! No, pa če vama je prav, pa pojdimo tja v komisijo k sodišču — precej jutri, če hočeta ; bomo povprašali !«
Sedeli so še skupaj, pa vse je bilo tako leseno, tesno, okorno — beseda ni prišla v pravi tok. Otroški dohtar je visel nad vsemi. Izkušeni Molek se je sicer na tihem hudobno muzal, a drugim je bila misel na sodišče silo neprijetna.
Drugega dopoludne so stali vsi štirje, ženin in nevesta, Molek in Pečan pred mladim, bledoličnim sodnikom, ki je bil šele pred nekoliko tedni nastopil svoje mesto in službo svojo. Molek je prvi zastavil govor:
»Ta-le bi se rada možila!«
»Vi ste pa njen varuh?«
»Sem!«
»Ali ima kaj gotovine?«
»Ima, ima!«
v
»Cujte, Vi« — obrne se sodnik k pisarju, »prinesite mi dotični akt.«
Prelistkal in prečital je naglo, kar je bilo treba ter smehljaje se dejal:
»A, ta je pa bogata! Lep grunt, nič dolga in še toliko gotovega To pa to; koliko si pa stara, ti deklica?«
»Devetnajst let!« deje ona; sedaj je bila silo pogumna, saj ta otroški dohtar ni bil bogve kakov strah, to je bil navaden gosposki človek, ne posebno brdak  — že goršega je videla,   a grd pa tudi ne.
»Kaj pa ženin?« Koliko imaš —|?«
»Sto goldinarjev!«
»Ka-a-j! Sto goldinarjev! Pa na takov grunt, v tako imetje? Ste li neumni — ljudje?«
»Nisem li pravil!«   pritrdil je zadovoljno Molek.
»Pa jaz sem kovač; s tem dovolj zaslužim;« oporeka Pavle ves rdeč v lice.
»Kovač! Haha! Kovač ni za grunt; pojdi, pojdi fant, ta je bosa. In ne bo kruha iz te moke. Saj nimaš ničesar, to vse ni nič, za takov grunt!«
Molčali so vsi; tesno jim je bilo pri srci, jedini Molek se je veselil na skrivnem.
»Tako je, tako, gospod dohtar; jaz sem to že doma pravil!«
662                                           Janko Kersnik:  »Otroški dohtar.«
»In Vi tudi niste zadovoljni s tem,   da se ta dva vzameta?«
»Hm, hm, kako bom zadovoljen, ker nič ni -- nič   —  pravim.«
»Kaj vraga pa hodite sem mene nadlegovat, menite li, da nimam druzega opravila, nego Vaše neumnosti poslušati?«
Sodnik je bil osoren bolj in bolj.
A Mana je imela še vedno nekoliko poguma.
»Gospod«, rekla je potihoma, »pa jaz bi ga vendar vzela. Saj imava dosti oba!«
»A, ti ga imaš rada?«
Mana si je z robcem zakrila pol obraza.
»Nu, če ga imaš rada, pa ga imej — jaz ti ne branim! Toda jemala ga ne boš, dokler nima več denarja,« smijal se je kinično sodnik. »Tu je postava, postava! Mi moramo za mladoletnike skrbeti, da ne zapravljajo imetja, in ti je hočeš kar vreči strani! To ni nič! No —¦ sedaj ste pa  opravili!«
S tem je bilo v istini  opravljeno.
v
Sli so sicer vsi skupaj v krčmo, in tam je Molek dajal za vino; pa pili so iz početka prisiljeno, toda ne dolgo. Počasi se je vsem omajal jezik: Molek se je bahal dobrov oljno, da je vse to prej znal, stari Pečan je malo vinjen zmajeval glavo, mlada dva pa sta sedela drug poleg drugega in šepetala.
»Kaj nama mari za to!« dejal je Pavle.
»Kaj meni mari!« pritrdila je ona.
»Bova pa čakala!« menil je on.
»Saj lehko čakava !«
In tako so odšli vsi zadovoljni domov.
Okoli božiča pa je hodil Molek silno potrt krog svojih poslopij. Pred malo dnevi stoprv je bil odnesel novo vsoto iz zakupnine za Zlatarjevino k sodišču ter doma veselo pripovedoval, da bo Mana lehko kmalu kakega graščaka jemala, toliko že ima prihranjenega. Menil se ni za to, da je deklica povesnila svoje oči, in da je žena njegova molče gledala v stran. Vprašal ni po vzrokih temu vedenju, nego nadaljeval pripoved, kako je sodišče zadovoljno z njegovim skrbnim varstvom.
A nekoliko dnij pozneje mu je sosed Kolar zasadil jedno. Kakova je bila v svoji izvirnosti, nam ni znano, a še istega večera je Molek silo razjarjen zavpil na ženo svojo:   »Zlomek —  kaj pa je z Mano?«
Ko starka ni odgovorila, nego prav na kratko zmajala rame in glavo,   udaril je varuh z vso   močjo koščene   svoje  pesti ob mizo in
Janko Kersnik:  »Otroški dohtar.«
663
kričal:  »Torej, kaj — tacega sem pri varoval! Oh — kaj tacega! Oh —
v
zlomek! Se tebe bi nabil, dasi te nisem še nikoli! Tako paziš, tako varuješ! No, pa le čakaj — ti in tvoja —! Jutri pojdem k dohtarju — potem se pa pripravita — ti in ta deklina!«
Sedaj je bilo pa tudi starki dovolj!
»Kaj vpiješ in razsajaš nad manoj! Nisi li sam kriv vsega? Kaj si pa govoril tedaj pred sodnikom, da tudi ti nisi zadovoljen, da bi se ta dva jemala, sedaj pa imaš, sedaj se pač bosta morala vzeti.«
Molek je malodušno povesnil glavo.
»Kaj — jaz sem kriv? Postava je taka, zakon je tak, dejal je otroški dohtar, da berač ne sme na dober grunt, da je treba imetek hraniti varovancem; — zakaj bi bil torej jaz kriv?«
»Zato ker si pritrdil! O ti si pravi, o ti si dober jerob!«
To je bilo pa  odveč.
Molek je pobral kožuh, ki je ležal na klopi poleg njega — klobuk je imel že itak na glavi — in ušel iz sobe venkaj v mrzlo zimsko noč, v sneg in burjo, ki je ostro piskala krog ogla.
v
Drugega dne je bil že na vse zgodaj pri sodišči. Čakal je dolgo, da je prišel sodnik, in lotil se ga je takoj ter razodel, kaj mu teži srce.
Otroški dohtar se je  smijal.
»Tu ne moremo ničesar pomagati!« dejal je na lahko; »kar je, to je ! A možiti se vendar ne sme. Tako bogato dekle ne sme berača jemati; hočete li, da bom jaz plačeval, če se vse zapravi ? Mi moramo skrbeti, da se imetje ohrani, in to je po mojem mnenji le mogoče, ako ima ženin tudi denar. Vse drugo ni nič! Jaz ne morem in ne smem dovoliti možitve.«
»Saj jaz tudi tako pravim,«  trdil je Molek,  »pa ta sramota?«
»A, kaj to! To nas tu pri sodišči ne briga. Vi storite svojo dolžnost kot varuh,  če onega tožite za  očetovstvo.«
»Tega pa ne! Dosti imamo, da ni treba beračev tožiti!« godrnjal je Molek.
»Kakor hočete! A možiti se ne sme. Naj čaka, da bo polnoletna, potem pa naj se moži, kakor hoče! A sedaj ne; jaz ne bom plačeval!«.
Danes zadovoljnost Molkova ni bila obila. Doma ni izpregovoril z nikomer, nego hodil je, kakor smo že omenili, več dnij silno potrt okoli. Pozneje, predpustom mu je nekolikokrat šinilo v glavo, da bi še jedenkrat stopil k sodišču; a zavrgel je tudi to. Kajti navadil se je bil polagoma misli na neizogibno sramoto, ki je visela nad njegovo hišo, na drugi strani pa je prevladovala sebičnost, da berača ne vzame
664
Janko Kersnik:   »Otroški dohtar.«
na Zlatarjev grunt, in na — svojega. Saj je tudi to bogastvo kdaj hotel pustiti Mani.
Majnik je bil zopet tu z vsem svojim krasom. Drenova meja doli nad občinsko cesto se je bliščala v svojem cvetji kakor zlato, in roji bučel so šumeli po nji; tudi črnica nad mejo je gnala krepke vejice in na njivi, raztegneni po lehko nagnenem brdu, zibale so se poludorastle ržene bilke. Na jedni strani pa je zopet vsak večer donel jednozvoki klic prepeljakov.
Doma pri Molkovih so pa zibali.
Stari sam ni prav znal, kako in kdaj je to prišlo, ali v kratkem se je bil navadil otročjega vika in krika, in če je trebalo, stopil je sam k zibeli, vzel malega fantiča v naročaj, ter mu piskal ali žugal, da ga je utešil. Z Mano pa ni govoril že dolgo, dolgo ne, le od strani jo je pogledoval, kako je nema in bledolična opravljala vsakdanji posel, in vselej ga je pri tem čudno stisnilo krog srca.
Nekega večera je imel z ženo dolg razgovor. Konec je bil ta:
v
»Ti lehko vse popraviš,« dejala je starka, »ako le hočeš! Ce ti rečeš, da ti je prav, in da je Pavle dober za grunt, potem pa pojdel I kaj bi se ustavljal! Saj je res priden fant!«
Drugega dopoludne je stal Molek zopet pred otroškim dohtarjem.
»Zdaj ste pa še Vi zblazneli!« zavrnil ga je sodnik, ko je bil oni razodel svojo voljo, naj se vendar -Manica poroči s Pečanovim Pavletom. »Fant nima gotovine, nima ničesar! Povedal sem Vam to že desetkrat. Česa hočete še?«
»Jaz pa pravim, da bo dobro gospodaril — to je jedno; — potem, da je imetja dovolj, da živita dva razven tega, da si bo on s svojim obrtom mnogo zaslužil — kar je drugo; in naposled: — sramota, in pa — Mana bo umrla, ako ji ne pomagamo. To je tretje!« govoril je Molek jako  odločno.
»Ha, ha! Neumnost, sama neumnost! Zakaj je niste bolje varovali?«
»Varoval? Storil sem, kar sem mogel, a sedaj zahtevam, da ji dovolite, naj se omoži!«
»Jaz ne dovolim! Sedaj pa pojdite! Dovolj sva govorila!«
»Ne, jaz hočem dovoljenja!« kričal je Molek in potem popolnoma pozabil, da ni doma med svojimi štirimi stenami, nego v uradu, in s koščeno desnico je krepko udaril ob mizo.
v
»Čakajte — jaz Vas naučim, kako se Vam je vesti v uradu«, zavpil je sodnik in velel Molka na šest ur odpeljati v zapor.
Janko Kersnik:  »Otroški dohtar.«;
665
Kaj tacega se možu še ni bilo pripetilo nikdar. Kričal in klel je spočetka, potem prosil, a vse zaman; urad je bil razžaljen in sodba se je morala zvršiti.
Ko so ga po šesturnem zaporu izpustili, šel je znova k sodniku. Sedaj je bil miren, a obraz je nosil bled in vsi živci so trepetali v njem.
»Prosim, gospod sodnik, ki ste otroški dohtar, dajte mi to pisano, da ne dovolite možitve moji — naši Manici.«
»To Vam lehko dam! Le kolek prinesite!«  —
Starec je prišel pozno domov in dasi ni povedal, nI kaj, ni kako je opravil, vedeli so takoj vsi, da je bila pot brezvspešna.
Nekoliko tednov potem je dobil pisan odlok, da nadvarstveno sodišče možitve ne dovoli. Pritožil se je. A mladi sodnik, kateremu je bilo silo na tem, da obveljajo njegovi ukazi, spremil je pritožbo s takim poročilom, da je bila konečno pritožba odbita.
Sedaj so vedeli dotičniki, da je možitev do polnoletnosti Mani-čine nemogoča. Ta zadnji udarec — odbita pritožba — ta je bil prehud. Mana je hirala, obolela in nade ni bilo, da jo rešijo smrti.
»Mana, le še štiri leta! Kaj je to?« rekel ji je nekega večera Pavle, sedeč poleg nje pri široki peči, h kateri se je stiskala, zavita v debele odeje. Otroka je pestoval stari varuh.
»Predolgo je!« nasmehnila se je ona bolestno.
Druzega jutra je bila mrtva. —
Ko so se vračali od pogreba, postala sta stara dva, Molek in žena njegova, nekoliko trenutkov pred hišo. Notri v sobi je jokalo otroče pokopane matere; dekla ga je zibala.
Izpred hiše se je odpiral krasen pogled čez nizka brda, zaprta na desni in levi od višjih hribov, tja čez na vzvišen holm, kjer se je lesketal v svitu zahajajočega solnca bel gradič. Tam je bil sedež sodišča.
»Sedaj boš pa spet varuh temu — malemu,« šepnila je starka, in nekaj, kakor tiho, vendar ostro očitanje je zvenelo v njenih besedah, po velem lici pa so ji tekle bridke solze.
Molek je stal sprva nem poleg nje; a pri tem šepetu je dvignil krčevito svoji koščeni pesti v zrak in zamahnil tja proti sinjemu, belemu gradiču ter dejal hripavo:
»To je otroški dohtar! Oj, ti — prekleta pravica — ki te nosi svet!« —