149
Ozir po svetu.
Pisma iz Ogerske.
VI.
Človek obrača, Bog pa obrne — nameraval sem biti Vam prav rednim dopisnikom, a vendar ni bilo mi mogoče, kakor sem želel. — Zadnjič sem Vam pripovedoval, kako se na Ogerskem madjarska zgodovina in madjarski jezik goji, storil pa sem to zato, da bi se madjarske razmere — „si magna licet componere par-vis" — z našimi slovenskimi v kakošno korist primerjale. Poprašam tedaj, se li pri tem, ko se madjarska mladež z naukom madjarske zgodovine uže tako v elementarnih kakor v srednjih in viših šolah za madjarsko narodnost ne samo ne navdušuje, temoč slepo fanatizuje,
150
tuđi kaj slovenski mladeži v dotičnih šolah z naukom slovenske zgodovine — slavjanske zgodovine — narodna zavest in narodni ponos budi?
Kakor se meni dozdeva , se v tem obziru pri nas le malo malo kaj stori! — sicer pa bi me zelć veselilo, če se motim, ker uže mnogo let veo na Slovenskem ne bivam ter slovenske razmere le tako mimogrede" in po ovinkih opazujem. — Poznavati samega sebe so uže v starodavnosti najveČi modrijani za najmodrejše in najpotrebnejše pravilo v življenji spoznavali, pa to pravilo ne velja samo za pojedine ljudi, temuč tudi za pojedine narode: imperativna pajdagogijska potreba toraj je, da se mladina po vseh šolah kolikor po dotičnih razmerah mogoče, tako obče kakor posebno zgodovine svojega naroda uči, po čem sama sebe in svoj narod spoznavati more, kar je, rekel bi, prva in najpotrebnejša podlaga rodoljubju in pravim državljanskim čednostim. Naj se pa nauk narodne zgodovine nikar ne obmejuje samo na nekatere razrede ter na kakošno staronavadno šablono in kakošno „predpisano ' knjigo. Vsakateri učitelj naj bode živa knjiga učencem svojim, njegove žive besede, katere mu iz srca prihajajo, bodo v mladostna srca segale in tam plodno živele. Kedar se biblijske povesti začenjajo otrokom pripovedovati, naj se jim tudi do-godbe onega naroda, katerega sini in hčere so, pripovedujejo: vsaj, ako je zgodovina kakega naroda religi-joznim kristjanskim načelom prikladna, je to zgodovina slavjanskih narodov. Poreče mi kdo, mi Slovenci skoro da nimamo nobene zgodovine. — Človeka, ki tako odgovarja, bi samo vprašal, ima li on sam o svojem življenji kaj zavest^ ali pojma ali kaj spomina samemu sebi vrednega? Čudo vati bi bil človek, bil bi vsega obžalovanja vreden monstrum, neko nespametno, neumno, nečloveško bitje. — Vendar mislimo si 30 let starega človeka, kateri o svojih stariših, o svoji mladosti, o svojem celem 301etnem življenji ničesar ne ve, kako bi ta revež od svojega 30. leta naprej živel? — Tipal in tapal bode okoli kakor negodno dete; ob tem pa, ko vzrokov svojih nezgod in svojih nesreč ne pozna, bi teh se tudi varovati ne mogel, v dušni temnoti bi nesamo-svestno blodil sem ter tje, zmirom v nove nezgode in nesreče zabredaval ali pa se celo pogubil. Mislimo pa si v ravno tej primeri sedaj še narod, kateri je uže mnogo več nego trideset generacij preživel, a o tem svojem življenji ničesar vedel ne bi, se niti dobrih niti slabih dob ne spominjal, nobenih skušenj ne imel, ter bi mu ves njegov obstanek, cilj in konec neznan bil — to je, takošaemu narodu je, ker vzrokov svojega položaja in svojega bitja ne pozna ter ne razumeva svoje sedajnosti, katera se le po dobrem poznanji preteklosti razumevati more, bodočnost cel6 zakrita, prepuščen je slepemu naključju in milosti ali globi svojih bolj spre-vidnih sosedov in sovražnikov. — Ali je mogoče, da bi mi Slovenci takšen top, negoden, nesvesten, opominov na našo preteklost nezmožen narod bili, ali da bi mi ničesar opomena in nauka vrednega za našo sedanjost in našo bodočnost v našem minolem življenji ne imeli, da bi se toraj brez lastnih skušenj, brez lastne zavednosti, brez lastne luči — toraj brez lastnega navdušenja in napora za svoj lastni obstanek, za svoj prid ia blagor, za lastno samostalnost in slavo, kakor pohlevna ovčja čreda drugim tujim pastirjem prepuščali, da nas po svoji volji pasejo in strižejo kakor in dokler se jim poljubi, ter porabijo, za kar se jim dobri, potrebni in pripravni dozdevamo?! — Tako misliti in tako govoriti pač morejo le naši zlobni sovražniki ali brezmiselni nevedneži, kateri niti o svojem niti o narodovem življenji nobenega pojma nimajo. — Mi Slovenci — mi Slovani — imamo prevažno svojo zgodovino, katere se nam je učiti treba. Kako? — tako da sami sebe,   to je,   naše kreposti in
slabosti resnično spoznavamo ter po pravici cenimo. Ne bahajmo se s kakošno slavo, katere nimamo, ne zakri-vajmo si pogreškov in pomanjklivosti, da sami sebe ne goljufamo; spoznavajmo pa natanko, skrbno in vestno to, kar imamo v resnici dobrega, odličnega, slavnega; saj tega imamo mnogo, pred Bogom in svetom moremo biti pošteno ponosni na svoje posebne narodne odličnosti. Mi Slovenci smo samo vejice velikega drevesa slovanskega, naša zgodovina je tedaj naravno združena z zgodovino celega Slovanstva, in kedar se učimo zgodovine slovenske, se moramo učiti združeno tudi cele slovanske: v tej je naše združeno življenje, naša združena osoda; po tej se naj slovenska mladina k pravi slavjanski zave3ti budi in za pravo slavjaosko slavo navdušuje!                                          Dr. Ahasverus. *)
*) Nadejamo se ,   da   ste   med tem prejeli naše pisemce* Pozdravljeni!                                                                    Vred.