me dob J e xm 1 HRANCE PAPEŽ (ARGENTINA), 10 NUESTRO (t); IVAN MRAK (SLOVENIJA), SPOVED IUČNIM BRATOM (3); BERT PRIBAC (AVSTRALIJA), RIS NA OCEANU (21); FRANCE PAPEŽ (ARGENTINA), PETSTO LET KOPERNIKA (29) SPOROČILA: FRANK F. BUKVIČ (ZDRUŽENE DRŽAVE), PTIČI PEVCI V KLETKI (34) GRADIVO: .DR. SREČKO BARAGA (ARGENTINA), MOJE PESMI GOVORE (63) ZAPISI: VEKOSLAV BUČAR (ITALIJA), SAMOIZPO-VED DR. LEOPOLDA LENARDA (71) LIKOVNIKI: STARA AMERIKA V DOŽIVETJU SLOVENSKE UMETNICE (78) KRONIKA: PRIREDITVE SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE V NJENI XIX. SEZONI (79) UMETNOSTNA PRILOGA: Akad. slikarka BARA REMEC entresiglo ?2r /ftrr*> Leto XIII meddobje Splošnokulturna revija 5t. i IZDAJA SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA. UREDNIK FRANCE PAPEŽ. ZUNANJA OPREMA FRANCE PAPEŽ. DIAGRAMACIJE IN PRILOGA ARH. MARJAN EILETZ. - NASLOV UREDNIŠTVA IN UPRAVE RAMON L. FALCON 4158, BUENOS AIRES, ARGENTINA. Director responsable: dr. Valentin Debeljak Revija izhaja štirikrat na leto. Za podpisane prispevke odgovarja avtor. Spisi s psevdonimom se objavijo le, če je uredniku znano tudi pravo avtorjevo ime. Rokopisi se ne vračajo. Ta zvezek je 85. publikacija Slovenske kulturne akcije. Tisk tiskarne Editorial Baraga SRL., Pedernera 3253, Buenos Aires Registro Nacional de Propiedad Intelectual No. 1140352 n so O m tn - O šz tO SI Ui oo K> O O. LO NUESTRO FRANCE PAPEŽ Como podria decirte... no una historia, sino algo de ayer y de hoy, pero muv viejo - no una lagrima,, sino la Intima comunicacion y la solidaridad entre los companeros; la afirmacion de lo que vive en nosotros y nos reune finalmente en las noches, ciudades, trabajos, soledades americanas. Una consciente ocupacion interior - lo ultimo por lo que hemos luchado o, si quieres, esas palabras que contienen todavia olor a tierra lejana y que las purificamos en este viaje de largas ausencias. Es una fe, como decia, un poco vieja, algo como una cruz o una espada, tambien un dolor fuerte -oh, mis animales saben de esto cuando partimos bajo un sol fuerte y nos vamos. Me vuelvo a lo nuestro en los encuentros por la ciudad, a lo senalado, porque lo nuestro es el fuego que nos consume en los campos y en las avenidas, lo que nos encuentra inspirados hasta sangrar y una vez muertos durante el viaje, dainos el testimonio de lo que carcome y lo que revive en estas noches, calores„ soledades sin nombre. IVAN MRAK SPOVED LUCNIM BRATOM himnična monotragedija v dveh stopnjevanjih (1971) V V Posvečeno prijatelju Miranu Kavsku DRAMATIS PERSONAE v v Doktor France Prtseren - Katra, sestra - Privid Matije Copa - Andrej Rudolf, nezakonski sin Andreja Smoleta PRVO STOPNJEVANJE PREŠEREN. Nikogar več mi ne puščaj sem. KATRA. Gospod so odšli, zdaj ne boš umrl kot pagan. (Predih.) PREŠEREN. Kaj ve on o njem, ki je LuC od Luči, ki je Praluč? KATRA. Ježeštana, France, kakšne besede! Se ne bojiš pekla? PREŠEREN. Ženska, tvojih čenč sem sit. KATRA. Oh, oh - . Kaj naj ji rečem? Ves dan že sitnari tista tvoja tu spod — . PREŠEREN. Sam bi bil rad,, sam. KATRA. Oh, ja - - (Odide.) PREŠEREN. Mar ni Jeran pleteničil, da naju še zveže lahko, da mi s tem odpre rešnjo pot? V veži me Čaka, da jo pokličem? S to sveto zvezo naj bi izbrisal svoj greh? Kakšna sveta zveza? Kakšen greh? 3 Nedolžno preprosto dekle sem s sladkimi besedami zvabil Ha grešne ljubezni pogubno pot? Kaj ve ta dušebrižnik o nedolžnih in preprostih deklinah? S poroko naj bi umirajoč ta nesmisel podpečatil? Svojim pesmim naj bi se odpovedal? Filoktet, ves garjav, opljuvan, od vseh zasramovan in izdan, naj bi čudežni dar Apolona zatajil? O plevelu, ki sem ga med Slovence zasejal--? O, Jeran se ne boji zaman, ne boji se zaman - . Teh rožic ne poduši nihče. Ni ga viharja, ki bi jim onemogočil rasti in duhteti. O, bogovi, kolikšna sreča, kakšna zavest! Praluč, ki me je navdihovala skoz in skoz! Obesiti, da sem se hotel? Le zakaj? Vaši glasovi so mi zadrgovali vrv okrog vratu. Ni bil še moj čas. O, Matija! Se ne boš oglasil iz nebeških vež? Le zakaj sem ga tistikrat z mlačno besedo odpahnil? O prekleta, vlaCugarska reka; koliko fantov si že vzvijugala v svoj smrtni objem! Da si njega vzela v globel! Ni bil od usode poslan in dan, da bdi nad menoj? (Predih) Se daničarski lepodušnik še motoviliš tu naokrog? Me oprezuješ? Si že stopil kdaj na rob? Si drzneš spogled s tistimi iz onkraj? Se ne oprijemlješ svoj živi dan predpisanih ograj? Jaz, da bi mirno in vdano, kar mi' dovoliš, prežvekoval ? Kaj veste, dušebrižniki, kaj je to greh, kaj plemenita strast? Kaj nas vodi k luči, kaj v propast? Sežgite katekizme vseh sort! Bogovi, odkod ta ognjeni svit? Katra, Katra! (Katra vstopi.) Se je nebo vžgalo? Je požar? Povej! KATRA. Vse papirje sem požgala. PREŠEREN. Papirje? Kakšne papirje? KATRA. Zdaj si čist. Nobene nesnage! Vse tiste tvoje klamfarije sem znosila na kup. V nebesa ti je odprta pot. PREŠEREN. Tiste papirje, da si znosila ha kup ? KATRA. Ne glej me tako, France. Pekla in večnega pogubljenja 4 so te rešili gospod. PREŠEREN. Govori, ženska. KATRA. France, tvoja sestra sem. Krščansko besedo mi privošči. Ne strmi v me kot mrlič. Ko so se gospod poslavljali, bo me na rešenje moje duše zarotili tvoje papirje požgati. PREŠEREN. Sestra, kakšna sestra? Ženska, govori; ali sanjam ali je zares? Ti, da si znosila vse moje papirje v peč? KATRA. France, France - - PREŠEREN. Gospod so ukazali, gospod razsodili, gospod so ta ogenj podtaknili--. KATRA. Oh, oh - - . PREŠEREN. O, to srce, ta hlad, ta predposlednji vhod. Sta mi vidva vrgla zanko za vrat? Matija! Kje si? Sem od vsakogar in vseh izdan? Teh dvoje rabljev pred menoj? Je to svet? Me hočeta zadušiti? Matija, Matija, na pomoC! (Predih) Katra, ga vidiš? KATRA. Kaj, koga naj vidim? PREŠEREN. Haronova barka in sel iz Hadesa, K meni se odpravlja, tu sem se namerja. Iz čolna stopa, pome prihaja--. KATRA. Vročina te kuha, France. PREŠEREN. Kakšna vročina, izgubi se. KATRA. Za Kriščevo voljo, France, ne vstajaj. Kaj ti niso dohtar prepovedali, še premakniti se ne smeš. PREŠEREN. Dohtar, dohtar; on svoje ve, jaz pa svoje. (Prividu) Kdo si? Si iz podzemlja? Zakaj se tako slovesno k meni primikaš; si duhovina, si človek - povej? (Katri) Ti pa glej, da izgineš. Na, tu imaš petak, zdaj ko si svoje postorila, pa si ga privošči, pa ga na moje zdravje popij — KATRA. Oh, France. PREŠEREN. Pojdi že, pojdi - - . KATRA. Oh, oh - - (Odide.) PREŠEREN. In ti? Kam me vabiš? V reko Styx? Pozabiti, ne vedeti, ne bdeti? O, ta koža boli čez in čez. Kdo mi naprej in naprej žerjavico v prsi nagreblje? 5 Niso od vseh strani izterjavali, da si pri živem kožo raz sebe posnamem? Je niso grajščaki drli kmetfčem s hrbtišč? Se niso zarotili slovenšno iz naših duš poruvati? Kaj strmiš v me in ne spregovoriš? Pesek se mi na uri izteka, kar nič ne oklevaj, mudi se, še hip sem, hip tja, pa se mi prevrne čas. Privid ČOPA. Me ne poznaš, France? PREŠEREN. Bogovi, nebesa, je to res, se mi blede, sanja? Sam Vergil, da se je čez ta prag potrudil? Dominus, divus amicus, ste me klicat prišli? Me boste vi pospremili tja čez? Da mi je kot Datiteju dana milost? Privid ČOPA. Me ne prepoznaš, France? PREŠEREN. Vi, Matija, ste moj Vergil! Ste slišali moj klic napomagaj? Z menoj govorite, z vami sem; s poslednjim Čustvom in zanosom - ves sem vaš. Ne zapustite me. Vam prožim roko zaman v prijateljski stisk? Zakaj se ne skleneva iz oči v oči v spogled kot nekdaj, v tistih blaženih dneh, preden se je zagozdila med naju smrt? Privid COPA. France, kaj s teboj? Odkod mi govoriš? Kaj sem ti storil, da tujstvo med naju priklicuješ? PREŠEREN. Odkar ste odšli, mi je na ustih pelinast okus, v srcu mraz, nog se loteva ohromelost. Privid COPA. Si me na žalitve priklical? PREŠEREN. Jaz, da bi se vas drznil žaliti? Me ni presunilo spoznanje, da ste izdelovalec svetlobe, me ni ranilo do srži, ko ste se umaknili v nedostopnost? Prividi COPA. Kljub temu me sramotiš. PREŠEREN. Mojster. Privid COPA. Si pozabil na zapise, ki si jih klesal v moj spomin? Jih nisi France - Matiji zaključeval? Nisi - jaz do ti - pa spet - ti do jaz - od mladega vedel? Zakaj koplješ iznenada med naju prepad, ki se zdi hujši kot smrt? In zdajci zdaj ? Mi nisi bil najsvetlejši sopotnik? Se nisva vključila ramo ob rami v procesijo izdelovalcev svetlobe, ki se vijuga k svojemu izviru od Vergila in Danteja - od vseh vekov popred ? In zdaj? 6 Naprezi svoj spomin, poprejšnje teže in sanje si predoči. Hipoma boš kot nekdaj. Kot Vergil Danteja te pričakujem; tu, ki je onstran, ki je zgolj v luč zaobrnjen svet, ki ti je znan. Se še spominjaš tistega dneva pred usodnim dnem; pred dnem, ki se je zaključil v moj dan? PREŠEREN. Spominjam se, kako bi se ga ne — Ti, hočeš re£i? Matija, reci, da ni res, da se mi blede-- Ti, hočeš, ti si hotel izreči nekaj čisto drugega. Nekaj, kar se naju ne tiče-- Privid ČOPA. Da se naju ne tiče? PREŠEREN. Saj sploh nisi besede črhnil. Na tisti divan v kotu si se zleknil. Si mi na katero vprašanj odgovoril? Eeci; si ali nisi? Privid ČOPA. Kaj naj bi še govoril? PREŠEREN. Torej si se tistikrat že odločil? Privid COPA. Odločil? Za kaj odldčil? PREŠEREN. A dan za tem? Privid ČOPA. Jaz se nisem za nič odločil. Če se je nekaj sklenilo - meni je postal ta sklep šele zatem znan -PREŠEREN. Saj nisi besedice izustil: Tvoj molk sem spoštoval. Če hoče, bo že spregovoril, silil ne bom. Privid ČOPA. Niti ne vem, zakaj sem se k tebi napotil? Veš, da še tega ne vem? Veš, da še zdaj ne vem? Okoli sem se poganjal - . PREŠEREN. Poganjal - - . Privid ČOPA. V meni je bila tolikšna tesnoba, takšen nemir - Si nisem ves čas govoril, da moram zbežati pred nečim, da se moram pred nekom skriti? PREŠEREN. Pa si se k meni zaletel? In potem? In potem? Se nisi v nič potulil? Mi nisi zmanjkal? Me nisi prekleto samega pustil? Si na skupni smoter pozabil ? Kam se zaganjamo? Za čem pa stremimo? Nisi bil od vseh, s katerimi sem se svoj živi dan sreCaval, najbolj učen? In kam te je pripeljala tvoja učenost? Privid ČOPA. Moja učenost? Moja učenost? PREŠEREN. Tvoja, pa učenost nasploh? Sem bil pastirček na slabšem? Kam nas žene ihta za spoznanjem? Mar ne v pekel? Privid ČOPA. Ti je za tvojimi rovtami žal? PREŠEREN. Kar posmehuj se, kar posmehuj-- Privid ČOPA. Žaliti te nisem hotel, France -PREŠEREN. Žaliti? Ni skrito želo za vsem izgovorjenim? Kakor hitro besedo zalučam, se ne zgrčim sam v se? 7 Pa če so vsi soneti, kar sem jih izpel en sam nor krik! Ena sama nerazumljiva bolečina? Sem samega sebe v njih iskal? Komu v potrdilo sem jih izbolel? Se nisem na smrt izvrtinčil? Nisem klical Hadesa na pomoč? Vrv za vrat - konec bo vseh muk. Bo res konec ? Ti si se vrgel v Save objem; a jaz, a jaz? Komu naj bi še pel? Koga srečaval? S kom moško spregovoril ? Vsi ste se razšli, vsi ste se pod zemljo poskrili. Od tam me oprezujete in si mislite: bo zdržal? Morda niti nočete, da bi do konca prehodil svojo pot? Privid ČOPA. Jaz da bi ne hotel? PREŠEREN. Spremljal, da si me? Seveda si me, zvesteje kot kdorkoli sicer, še več, brez tebe bi svoj smoter zgrešil. A vendar, a vendar-- (Predih) Ce se pogledam v ogledalo - se mi zareži nasproti zabuhel obraz. Veš, so časi, ko se mi zdi, da me blaznost stiska zia vrat. Z grozo se sprašujem, sem to še jaz? Takšen da sem? Kdo je tisti pred menoj? To da sem France? Ne, ne, saj to nisem jaz! Veš, da se še vedno občutim po otroško ? Me razumeš, sploh veš - kaj pleteničim? Saj me nisi nikoli razumel. Privid ČOPA. Obtožuješ, da bi pregrajo, ki naju ločuje, prebil? Slednji trud zaman! Ce me še s tako trpko ljubeznijo obsiplješ--. PREŠEREN. Kje si bil s svojimi mislimi tistikrat? Privid ČOPA. Tistikrat - kje sem bil, kaj počel ? Sprašuj, kar sprašuj; kaj če se do savskih tolmunov ne dokoplješ? PREŠEREN. Da bi se do savskih tolmunov prerinil? Ko sem za tvojo smrt zvedel; kakor da si mi tla izpodmaknil. Luč neba se je v hipu iztekla. K tebi me je viharil obup. Nisi občutil, kako sem se čez tvoje truplo vrgel? Si se resnično že tako do konca s tal odtrgal,, da nisi čisto nič moje divje bolečine občutil? Privid ČOPA. Še zdaj me skeli tvoj obup, prešinja tvoj krik. PREŠEREN. Čutil, dcCutil si? In zakaj se nisi v telo nazaj prisilil? Zakaj si me najbolj črnemu brezupu prepustil? 8 Se ti je mudilo odhajat? Od norega dohtarja se posloviti! Privid ČOPA: Kako naj ti sežem v roko! Kdo Je vgradil med naju zid? Kdo? Kdo? PREŠEREN. Imaš zmenek onstran? Kot svoj čas, ko si meni nič tebi nič sredi pogovora vstal in odšel. Se spominjaš, kako si se zagledaval bogvekam, in četudi sva bila v isti sobi, se nisem občutil hipoma neznansko samega? Na kogarkoli sem se navezal, pa če mi je še s tako prisrčnostjo govoril, pa če mi je še tako slavne besede vedel; vnaprej sem zaslutil, da bom vnovič izdan. Slej ko prej se je v zagrobje umaknil. Ne govori, ob spomin si, vseh tež kemije razbremenjen, jaz pa vem--. Privid ČOPA. Ti, da veš ? Za tisto, kar vidim, kar vem, kar slutim, za Čimer se opotekam? Sem Vilhelm in brv razpenjam tu čez in ni nobene pregrade več? Kaj se obotovljaš, zakaj se ne poženeš za menoj? PREŠEREN. Za teboj ? Kako ? Reci, kako za teboj ? Ne čutiš, ne doumeš, vročico drhtim, stresa me mraz. Privid ČOPA. Za mano, France! Hop, hop, hop-- PREŠEREN. Ne goni me, saj veš, da sem na srcu slaboten. Kaj se mi posmehuješ? Me preziraš? Privid ČOPA. Poskoči, teci, zapoj! PREŠEREN. Ni reka med nama? Kako bi čez? Privid ČOPA. Sam te potegnem na drug breg. PREŠEREN. Na drug breg? Privid ČOPA. Tu pri nas ni hinavčenj, laži in prikrivanj. Se bojiš? Se obotavljaš? Me ne prepoznaš? PREŠEREN. Prepoznam, <če te prepoznam? Si blaženi Vergil? Sanjam? Sem še mož? Sem skalovitost svojih predstav pokopal? Je to pod mano Kranj? Povsod žebrajo molitve kot nadležno dolžnost? So fascikli oživeli in se valjajo po cerkvenih tleh? Mi je Luka Jeran s posvečeno roko zagrozil? Se še vije Sava iskrivo prosojna sredi teh kamnitih skladov? Je še lepota planin? Pa ti, pa jaz--? Nisi ves mladostno vzvihran? Ti, da si mrtev? Se nisi pred mano v valove pognal? Se ne smeješ sredi razpenjenih valov? Si se ti po otroško našobil? Kam me vodiš po teh blejskih livadah? 9 Ti nisem hvalnice izpel? Kdo ima lepši in bolj košat pomnik? Kaj mi očitaš, kaj se v me temno zaziraš? Ti sploh veš? Ko bo tiste mogočne kamne, ki si jih grofiči omišljajo za svoj napuh, že davno zdavnaj razpokal in raznesel hudič; takrat, tistitkrat-- Privid COPA. Kaj bo takrat? PREŠEREN. Tistikrat bo moj verz vtisnjen v sleherni človeški spomin. In vendar si me izdal! Privid ČOPA. Kdo je koga izdal? Kdo je koga izdal? PREŠEREN. Ti še vprašuješ? Privid ČOPA. Nisi s svojimi gosli tamle gori na obronku stal? PREŠEREN. Z gosli? Jaz, z gosli? Privid ČOPA. Morebiti ti jih je v roke potisnil sam vrag? PREŠEREN. Boš razločneje govoril ali pa jenjaj--. Prrnd ČOPA. Saj ljudje po širom in počez teh strun sploh slišali niso - In ti si godel in pel; vse, kar si napisal, kar komajda zanosil, kar nikoli ne boš utegnil izpeti-- PREŠEREN. Da ne bom utegnil izpeti? Privid ČOPA. Kaj če je za teboj tvoj poslednji vzlet? PREŠEREN. Moj poslednji vzlet? Postoj! Izreči, dokaži; ne jaz tebe, ti si me izdal! Nisem premišljeval na samodejno smrt? Nisem smrtno ranjen na bregovih Save postajal, te iz valov priklicaval? Nisem še vsakomur hudo prizadejal, kdor se je z mano od blizu spogledal? Bi smel sploh komu roko stisniti, se mu v oči zazreti? Kamnite sonete sem na vaše grobove pokladal. Jih nisem v živ granit izsekaval? Si nisem krvavih besed iz duše pulil? Sami očitki se vam sipljejo iz oči! Kam, za katero drevo naj se skrijem? (Predih) Ti pa molčiš in molčiš! Kaj se tako očitajoče vame zaziraš? Jaz, da sem te v Savo zvabil? Kaj nemo govoriš; 6e bi se z mojo pesmijo ne srečala? Kaj me z očmi presunjaš? Dan pred tem ? Koliko dni pred tistim dnem ? Ni bil tudi Andrej z nama ? Grozo rodov, da iz savskih voda priklicujem? O, bogovi, zakaj mi nista dopustila, da se v valovih raztreščim? Zakaj sta negibno prisluškovala viharjem, ki so razganjali to srce, butali ob krhki plot tega uma? (Predih) In na tisti tvoj dan, da si me iznenada na bregu Save goslajočega uzrl? Plavajoč si se zvokom mojih strun predal? Ob teh glasovih si bojda nase in na svet pozabil? Nehaj obtoževati1, nehaj! Sem bil že kdaj hujšega greha obdolžen? Obtožuj, prekolni me; da se že en pot zavestim, kdo prav zaprav sem - - . • DRUGO STOPNJEVANJE PREŠEREN. Ti, kje si se pa ti vzel? Odkod? ANDREJ RUDOLF. Takole me sprejemate? FREŠEREN. Kako tako? ANDREJ RUDOLF. Mi niste govorili? PREŠEREN. Kaj govoril? ANDREJ RUDOLF. Ko bi znal vaše besede ponoviti? PREŠEREN. Kakšne besede? ANDREJ RUDLF. Sem noter so se mi zagreble. PREŠEREN. Nisi soldat? ANDREJ RUDOLF. Bil; zdaj sem ubežnik. Sem vam odveč? So mi na sledi? Je bil tu kdo od njih? PREŠEREN. Pri meni ni bil noben birič. Tvoj oče je z menoj preračunaval, pa Matija, pa še kdo. In ti, kaj holčeš ti? ANDREJ RUDOLF. Jaz? PREŠEREN. Saj ti nisi mrlič. Ti si? Kaj si? Kdo si ti? ANDREJ RUDOLF. Kaj me tako gledate, stric? PREŠEREN. Stric, kakšen stric? 11 ANDREJ RUDOLF. Sanjalo se mi je, da jim hudo grozi, pa sem si rekel-- PREŠEREN. Kaj si si rekel? ANDREJ RUDOLF. Na tisto noč sem se spomnil, ki sem jo ž njimi ob Savi pretaval -PREŠEREN. Na tisto noč? Kakšen opravek imaš s tisto nočjo? Kaj tebi tista noč? ANDREJ RUDOLF. Vso noč ste mi ddčku govorili. Tako presunljivo ste mi s pogledom v dušo segli. Poslušal sem jih, jih trepetal, vi in pokojni oče in stric Matija in Črtomir in Bogomila in bohinjski kot in vrbe ob poti in od meseca obsjana Sava in ljubljanski korarji in mrk brodnik na Savi in janičarji, ki so vdrli iz Turčije-- PREŠEREN. In ti ob meni - - ANDREJ RUDOLF. Očeta so poprej omenili. Bi mi hoteli 'nekaj reči o njem? PREŠEREN. O Andreju, Andreju? Se nisva z njim zoperstavljala vsem in vsakomur navkljub? Se nisva zaprisegla svet prekucniti? In vendar, in vendar; ko sva zgolj iskro izkresala. Je ni hipoma pogoltnila črna neskončnost ? ANDREJ RUDOLF. Stric, naj no povedo, zakaj me oče niso za svojega pripoznali? Zakaj so mojo mater kar tam za plotom pustili? Zakaj--? PREŠEREN. Glej, glej; neplačan račun. Si tir jat prišel ? Ne vidiš, da se odpravljam, pohiti, sicer - . (Predih) Ti pa o svojem očetu, o Andreju? Kakšne noči, koliko misli in sanj! Kolikšen zanos! Kaj si nisva zaupavala; da bom jaz Bogomilo in on Črtomira zaplodil ? Kaj nisem o Juliji,, kaj ni on o glažovnati princesi sanjaril? In zdaj? Mi ni der Einzige šepetal, ko me je pijan pijanega objemal in poljubljal? Pa da mi Matija pomeni več kot on. Pa da je Matija zadelj mene tak preklet knjigožer. Da mi kot kosovka mladiču črve učenosti ven na ven v kljun prinaša. Pa kaj klepečem? Ti spregovori, ti svojo molitev povej: mudi se mi. Izreči: sem tvoj dolžnik? Te je pokojni bratec Andrej k meni poslal? Sam naj pride! Se boji? Se ni maloprej tod motovilil? če je pred vrati, pod oknom; kar vstopi naj. Pričakujem ga. Zakaj postaja in si tebe izposoja? Je tu navzoč, prisluškuje? Le od kdaj se je pomevžil? On, tak korenjak! Mar ne od tistihmal, ko se je z Zelencem spajdašil? (P redih) ANDREJ RUDOLF. Meni je bolj in bolj motno pred očmi. Dva dni tega me je strašen sen prebudil. Eno sem vedel: k stricu moram. Iz kasarne sem se pretihotapil, pri teti skrivaj v civil preoblekel, zdaj sem tu. Pa me naženite, če se vam zdi. PREŠEREN. Meni se nič ne zdi. Si Andrej ? Kar posmehuj se, pa smrkaj ? Meniš, da meni ni hudo? Si mi prišel levite brat zaradi tiste noči, ki sva jo v jarku preždela? Kajpak da te imam rad, ampak Matije mi ne oponašaj. Fantje, dekleta; človeku bi se zmešalo. Le kaj valovijo te množice tam odspod? Če pravim, Matija, pa Andrej, mar ni to do srži zares? Se ni kdaj že med nami sprožil usodni ti. Ti do jaz, pa spet jaz do ti ? Nisem v ta temelj vse svoje sanje zakoličil? Ko sta mi zmanjkala izpred oči, nisem zasanjal, da si z vrvjo za vratom priborim do vaju pot? Je brez - od jaz do ti - sploh mogoče dihati? (Predih) Kaj strmiš tako preplašeno v me? Saj še nisem mrlič. Saj ti nisi Andrej, seveda nisi; Rudolf si, njegov sin, ki ga je tvoj oče meni v varstvo izročil. Veš, da z rokami ni mogel niti vzgibniti? On, ki je bil vendar ves nepočakan in živ? Piti sem mu dajal, pa mi je v naročju izdihnil. Vidiš, kako nebo norce brije iz nas? Mi pa verjamemo in zaupamo vedno vnovič. Zakaj, povej; za božjo voljo! Zakaj vendar? In ti? Kdo si ti? ANDREJ RUDOLF. Rudolf sem; naj me ne gledajo tako strmo. PREŠEREN. Rudolf? Res je, Rudolf si, kaj, kdo se za tem imenom krije, to mi povej? Ko sem te hotel od vojakov odkupiti, pa mi je denarjev zmanjkalo, se mi ni tisti feldvebel porogal v obraz; nič ne bo s kšeftom, gospod, fant bo ostal kar pri nas. Pred očmi se mi stemni; ti pa nisi vedel nič boljšega kot tiste denarje nahitro v žep pospraviti. ANDREJ RUDOLF. Tako vam je bilo hudo? PREŠEREN. Hudo? Andreja ni ve«, kdaj je že Matijo Sava pobrala. Veš, tisto eno je važno. Kaj ni brez tistega enega vse drugo prazen nič? Fant, fant, pomisli; kaj če se tisto eno odpravim iskat? ANDREJ RUDOLF. Joj, stric, smem z vami? Saj bom priden,, nič ne bom napotoval. PREŠEREN. Z menoj, ti pa z menoj? Mlad si, poln sil. Pa odi vojakov si ste potulil? Meni na ljubo? V kasarno se odpravi, čimprej. Nič ne postajaj, in ne odlašaj. Kam bi z menoj? ANDREJ RUDOLF. Stric, stric - - . PREŠEREN. Sploh veš, kam se odpravljam? Ozka steza pelje do tja, še ožja so vrata. Prostor - le za enega. ANDREJ RUDOLF. Pa «e sem rekel.--- PREŠEREN. Če si ti rekel, če si se ti zaklel, če si se ti zaklel —' ; bo že res. Malo se ozri naokrog; vabi te svet; k meni .. I \ vi 1 1 " 4 ♦ »i l* K; ll> Pfit« " V * 'M* lu j g BARRIO BELGRANO (olje, 1973) govor in napisal svojega, v katerem predstavlja Kopernikovo delo samo kot hipotezo, ki si ne lasti nujne resnice. Nekaj časa je nova heliocentrična teorija ostala neopazna - politični in verski boji so zavzemali večinsko pozornost publike. Med najbolj znanimi razširjevalci pa so bili Joachim Rhelicus, Wit-temberg (1514 - 1576), z delom „Narratio prima"; matematik Erazem Reinhold z „Tabulae prutenicae" (1551), predvsem pa Johan-nes Kepler (1571 -1630),, ki je Kopernikovim trditvam dal matematično obliko. Cerkev je celo stoletje dopustila razširjanje in branje knjige, ki je pomenila revolucijo klasičnega pojmovanja vesolja,, a ob sporu z Galileo Galilejem je bilo tudi Kopernikovo delo postavljeno na indeks - doneč corrigatur, - kjer je ostalo do 1757. Nikolaj Kopernik ni nameraval zmanjšati pomena starih teorij -igrale so važno vlogo v Človekovem razvoju in spoznavanju - vendar se je z njegovim nastopom začelo znanstveno in racionalno filozofsko razlaganje narave; izhajalo je iz opazovanj, merjenja, poskusov in iz pomoči matematike. Tako je Kepler sto let za Kopernikom izjavil: ubi materia, ibi geometria. Kopernikove teze in zakoni so zadali smrtni udarec antičnemu in srednjeveškemu pojmovanju vesolja. Danes si težko predstavljamo občutek tedanjega človeka - v neki svoji pesmi ga izraža angleški pesnik Donne: „Nova filozofija postavlja vse v dvom, / prvine ognja so opuščene, / sonce in zemlja sta izgubljena. .." Da, zemlja je bila vržena v kozmično neizmernost, človek je začenjal čutiti svojo majhnost in nepomembnost, a obenem tudi odkrivati svoje realne dimenzije. SPOROČILO PTICI PEVCI V KLETKI I v analiza ruskega protisovjetskega pesnistva FRANK F. BClKVlČ Udari me s prehladom, z nespečnostjo, z naduho, z vsakršno boleznijo, dolgotrajno in grenko. Vzemi mi otroka in moža ter skrivnostni božanski dar pevca. Med Tvojim obredom Te prosim za vse to, o Gospod, samo da bi po mnogih dnevih trpljenja temni oblaki, ki zastirajo Rusijo, postali svetli v nenadnem pramenu sončnih žarkov. Ana Ahmatova Za ruskega človeka, ki še nikdar v svoji tragični zgodovini ni okusil resnične svobode in ki mu je oblast zmeraj bila mačeha, je bil pesnik več kakor umetnik; bil je prerok, borec za svobodo in mučenik. Dokler bo v nas tlelo upanje na svobodo in bodlo naša srca živela za čast, bomo srečni žrtvovali za domovino vso svojo ljubezen in premostili vse ovire, je pel že Puškin, ki je imel to smolo, da ga je cenzuriral car Nikolaj I. Za Majakovskega, velikega pesnika revolucije, pa je pomenilo pero isto kot moč. Tudi Jevtušenko pravi v svojem preuranjenem življenjepisu, da je ruski pesnik borec proti nasilju. V pesmi Poezija pa primerja pesnika z jasnovidnim Kutuzovim, ki se strategično umakne samo zato, da bi potem tem laže napredoval; pesnikove zatiralce pa imenuje plazeče se podgane, ki se potuhnjeno skrivajo za bojiščem in se bojijo pesnika še potem, ko je le-ta že poginil v boju za svobodo. Motiv, da pesnik umre nasilne smrti, dočim njegova dela ostanejo nesmrtna ter nevarna osovraženi oblasti, v ruski književnosti ni brez osnove, zato zelo pogost. Tako pravi Voznesenski v pesmi Mojstri rokodelci, da resnični umetniki ostanejo nesmrtni tudi potem (ali prav zato), ko jih je oblast zaprla ali sežgala na grmadi, kajti „resnična umetnost preživi vse rablje in vsa mučila in se iskri kot kremen ob moabitskem kamnu". Voznesenski, ki si je izposodil temo v legendi o Barmi, graditelju katedrale sv. Bazilija v Moskvi, ki ga je dal potem Ivan Grozni oslepiti, da bi umetnik nikdar več ne mogel ustvariti takšne velike umetnine, konča pesem z opominom vsem preganjalcem svobode: V potu in pepelu, krvave in zaničevane kot Zoja stopajo Muze pod vislice, toda proti njih svetemu poslanstvu ni orožja, zate slava vsem, ki se borijo s kiparjevim dletom! Na legendo o Barmi spominja tudi Kalugina Pesem o ptiču, ki je močna predvsem zaradi svoje preprostosti in ki jo povzemam v celoti in brez razlage: Človek je ujel ptiča, človek je ujel ptiča; lepega kot ga doslej ni videlo njegovo oko. - Ubil te bom, je rekel človek. Ptič je postal še lepši. - Ubil te bom, je ponovil človek. Toda ptič je postal še lepši. - Ubil sem te! je vzkliknil človek in videl samo božjo lepoto. Nesrečno usodo številnih ruskih pesnikov, ki so pod sovjetsko oblastjo umirali za svobodo, pokaže umetniško Bulat Okudžava v simbolični pesmi O vojaku iz papirja. Svobodo predstavlja ogenj, dočim je pesnik, ki se bije za svobodo, le otroška igrača — vojak iz papirja, „lep in pogumen, kar se da", ki si ničesar ne želi bolj kot svobode, ki bi v njej vsi ljudje živeli srečno življenje. Čeprav je narejen iz papirja, torej iz gorljive snovi, zaradi česar se vojak jezi in preklinja svojo nesrečno usodo, je njegova želja po „življenju, divjem in svobodnem", tako mogočna, da nesrečnež kar naprej na ves glas zahteva ogenj. Na kraju se mu uresniči želja. Hrepenenje po svobodi je bilo močnejše od smrti; vojak je zgorel v pepel, ne da bi doživel svobodo: Ogenj? Prav! Kot želiš! In vojak je planil v ogenj in zgorel v pepel za ena samo pesem. Ali ni tudi Solženicin v svojem hrepenenju po svobodi kot Okudžavov vojak iz papirja, ki se je že leta 1967 javno pritožil nad »nezaslišanim nasiljem, ki ga že nekaj desetletij mora prenašati naša književnost zaradi neznosne cenzure.. Toda nihče ne more preprečiti poti do resnice in ji zabraniti njeno sveto poslanstvo. .Zanjo sem pripravljen dati tudi življenje.. Našim književnikom je prepovedano izpovedovati svojo sodbo o moralnem življenju človeka in družbe, osvetliti na svoj način družbena vprašanja ali globoke zgodovinske izkušnje naše dežele. Uredniki zavračajo odlične rokopise mladih pisateljev, ki javnosti še niso znani, samo zato, ker ne bodo mogli skozi cenzum Mnogi člani sindikata književni- kov in delegati na tem kongresu vedo sami, kako so cesto morali kloniti pod pritiskom cenzure in žrtvovati stvari, ki so bile bistvene za zgradnjo in umetniško zamisel njihovega dela. Spremenili so poglavja, strani, stavke, izraze, posladkali so svoje delo samo zato, da bi prišlo v tisk, s čemer so ga tako iznakazili, da se več ne da izboljšati... Naša najboljša literatura je objavljena v pohabljeni obliki.. .* Da je za ruskega pesnika cesto samo smrt odrešiteljica, je vedel tudi Pasternak, ki je v Doktorju Živagu zapisal, da se ne boji svojega pesniškega poklica, ki mu ga je namenil oče, pač pa trepeta pred njemu tujo vlogo, ki so jo zanj napisali rdeči farizeji in ki bo v njej moral nastopiti. Ni še tako dolgo, ko je bilo Pasternakovo ime v javnosti prepovedano. Šele po njegovi smrti spet priobčajo njegova dela in recitirajo njegove pesmi. Mnogi veliki književniki pa so še danes mrtvi in s svojimi deli vred izbrisani s tega sveta, kot da sploh nikdar ne bi živeli in ustvarjali. Zares božje pravice sovjetskih velmož! Ali si niso nekoč samo bogovi lastili pravico spremeniti človeka v prah in pepel ? V tem primeru niti Puškinove besede „samo mrtve so zmožni ljubiti..." ne veljajo. Poniževanje, ki ga mora prenašati pesnik v nekem tujem svetu, pokaže zelo ganljivo Gleb Gabrovski v pesmi Cirkuški osel na Nevskem razgledu. Pesnik se na kraju primerja z oslovo nesrečno usodo: Cirkuški osel; nebogljen in majhen, vleče voz skozi naj gostejši promet na Nevskem prospektu. V vozu je izrezljano okence: BLAGAJNA. VSTOPNICE. - VSE PREDSTAVE. Osel je tako smešno sramežljiv, tla se niti za klice otrok ne zmeni... Sramežljivi osliček ima našiljena ušesa... in težko bolno srce. V svoji srčni preprostosti pa je kakor jaz -suženj zaradi umetnosti... Kot Pasternak se tudi Voznesenski boji za svoje pesniško srce in zavida vse, ki ga nimajo. Ves prestreljen, toda kot Ahil neranljiv, podivjano tolpo sovražnikov samo zasmehuje. Boji se le za svoje ahilsko srce, (da ga ne bi lahkomiselno prodal za posvetne dobrine svojemu idejnemu sovražniku); edini telesni del, ki je ranljiv in rana smrtonosna, ker se ves prestrašen vpraša: „Kaj če bi krogla zadela--- moje ahilsko srce... ?!" V Rusiji menda ni pesnika, ki bi se na kak način ne ukvarjal s perečim, življenjsko važnim vprašanjem o svobodi. Naj omenim pesem N. Gor-banjevskaje O ribičih, ki so vrgli mreže v morje: Mreže bi ne mogle biti bolj polne. Vse naokrog so mreže. V ribiških vlakih so motno obarvani morski valovi. Mreže so polne pesnikov. 5 Ribe vseh barvnih odtenkov trzajo v zvrhanih škafih. 6 Mreže ne bi mogle biti bolj polne. 7 Prijatelj, čuvaj se groženj! 8 Čuvaj se pred motno barvo morja! 9 Vsepovsod so mreže. Gorbanjevskine vrstice so samo na prvi pogled enostavne, metafore brez težave umljive, pod povečevalnim steklom pa se med simboli in metaforami skrivata duševna globina in miselno bogastvo. Pesnica omeni oblastnike samo enkrat in še to v zelo prozaičnem naslovu. Pesniki so ribe, ki jih Gorbanjevskaja niti dosledno ne imenuje ribe, temveč enkrat kliče kar naravnost za pesnike, da se potem lahko tem bolj premeteno skrije za naslednjo misel (5. vrstica). Ribe predstavljajo posamezne pesnike in njih osebnosti, toda le-te ribe niso v morju (na svobodi), temveč v škafih (v ječah). Ječe v Blusiji so torej natrpane s pesniki, ki se v njih dušijo zaradi pomanjkanja svobode (kot ribe, ki jim v škafih primanjkuje kisika). Ribe si iz škafov želijo nazaj v morje, v svoj življenjski element, kjer bi lahko svobodno živele. Toda morje (sovjetska družba) ni čisto, temveč „motno obarvano" (marksistična indoktrinacija!). Povrh so povsod v morju mreže (vlaki), prav tako kot škafi polne rib - pesnikov, ki so jih ujeli ribiči - komunist^ v svoje mreže, da zdaj pesnijo po ukazih Glavlita. Kar torej ni opravila indoktrinacija, je dosegla oblast s posvetnimi dobrinami, ko je podkupila (omrežila) pesnike z dačami, avtomobili in potnimi listi. V zadnjih vrsticah pesnica še enkrat ponovi usodo ruskih pesnikov. Vsaka vrstica je misel zase. V Rusiji je vse polno pesnikov, ki pesnijo po navodilih partije, bodisi da so indoktrinirani, ali podkupljeni (6). Posebno glasne in uporne pesnike Gorbanjevskaja svari pred ječo (7), naivneže pa pred rdečo propagando (8). Zadnja vrstica, polna obupa, nam pove, da v Rusiji ni nobene svobode, da je vsaka misel pretehtana, vsaka vrstica cenzurirana. V Avtoportretu se Voznesenski približa istemu vprašanju na ironičen način. Pesnik Poezijo kar naravnost vpraša, kako želi umreti: ali naj jo zakoljejo z nožem ali ustrelijo z 22-kalibrskim samokresom. Smrt je torej nujna in neizogibna, Poezija si sme samo izbrati način smrti. V naslednjih kiticah se ta skrajno individualistični pesnik posveti samemu sebi in pravi: „Bodi pameten, ki si genij! Počakaj, da bo direndaj mimo ali pa brezobzirno prekliči, kar si napisal! Na lastno prepričanje, ki tebi samo škoduje, drugim pa ne koristi, se požvižgaj (zvij ga kot če bi si zvijal cigareto) in odslej piši kot to zahtevajo velmožje!" Močna je v pesmi besedna in miselna igra, kjer pesmi pesnika-lizuna, napisane po navodilih Glavlita, „ližejo" naslovno stran v časopisu, ki ni vreden več, kot da ga pesnik oslini (oblizne) in si iz njega zvije „kozjo nožico". (Kozja nožica je cigareta, tj. mahorka zvita v časopisni papir.) Voznesenski je nasproti svojim kritikom-dogmatikom sploh skrajno porogljiv. V pesmi Antisvetovi jih ponižujoče imenuje antiglave. Njegov prezir je tako velik, da jih niti ne nagovori naravnost, temveč le v tretji osebi: ^.i Oh, kritiki, kako jih ljubim! Do grla sem jih sit, dišeča in plešasta kot sveže pečeni kruh mi sveti njih perfektna antiglava... V Večeru na stavbišču pa zapoje pesnik modernega sočnega jezika, polnega simbolov, metafor, besedne igre in skrite fantazije o sovjetski kruti resničnosti: Uredniki se spotikajo nad mojim formalizmom... Strokovnjaki, kako daleč smo vsaksebi! Vi pa življenje! Po formolu zaudarjate in po kadilu... „Formol" (prej formalizem!) in „kadilo" sta uspešno orodje v rokah rdečih urednikov. S formolom ojalovijo neposlušne in svobodomiselne pesnike-formaliste, s kadilom pa potratno kadijo prisklednikom, ki pišejo v duhu socrealizma (socialistične stvarnosti). Kot s književnostjo, tako je tudi z ostalo umetnostjo. Novembra 1953 se je znani skladatelj Aram Kačaturijan pritožil nad glasbenimi kritiki v uradni sovjetski glasbeni reviji Sovjetska glasba. Kačaturijan pravi med drugim, da dušeča birokracija onemogoča skladateljem, da bi mogli pisati dobro glasbo. Skladatelj se zavzema za pravice posameznih muzikov in se pritožuje nad oblastjo, ker umetnikom ne zaupa. Predstojniki različnih uradov in gledališki ravnatelji kar naprej popravljajo nove skladbe, tako da na kraju skladatelji za svoja dela sploh nočejo prevzeti nobene odgovornosti. Kadar pošlje skladatelj svoje novo delo tej ali oni ustanovi, za kritiko „poklicani" nastavljenci čutijo dolžnost, da skladbo „popravijo". Kačaturijan se pri tem čudi, da se skladatelji skoraj vedno strinjajo „z nujnimi spremembami". „Samo kadar bodo posamezni skladatelji smeli komponirati glasbena dela v njihovem lastnem glasbenem slogu, prostem vsakršnega birokratičnega nadzorstva, se bo sovjetska glasba lahko razvijala in rasla," pravi Kačaturijan ob koncu svoje pritožbe. Vladimir Ufljand se norčuje prav iz teh glasbenih „antiglav", ki vtikajo nos v glasbo, ne da bi jo razumeli, in kvarijo glasbena dela. V pesmi Po simfoničnem koncertu pravi: Moj glasbeni čut je premalo izurjen, da bi lahko razumel napev brez besedila. Kaka naj vem o pesmi brez besedila, da ni sovražna sovjetski oblasti... V naslednji kitici si zaželi novo pesem, ki bi imela i napev i besedilo. „če bi poznal vsaj dve takšni pesmi, bi lahko postal uspešen pevec." Žal se mu želja nikdar ne bo izpolnila, kajti »dandanes vsakdo zlaga le simfonije"., (da bi jih kritiki ne razumeli...). Birokracija je božji bič dvajsetega stoletja, ki menda nikjer na svetu ne žge bolj kakor v Sovjetski zvezi, kjer kar mrgoli nadzornikov, ravnateljev, kritikov, paznikov, cenzorjev, retušerjev in drugih prisklednikov teh antiglav. Vse anti glave so „podnožje prestola, ki na njih sloni oblast. Brez njih oči, grl in bičev ni oblasti. Bič je najboljše zdravilo," zasmehuje Jevtu-šenko razne nadzornike v Pesmi o nadzornikih. Pesnik, ki ves čas menja motive, gradi satiro kot piramido. Poln ironije pravi, da med izo- braženci ni nadzornikov. Zato so izobraženci oblasti posebno nevarni. „Vse, ki mislijo z lastno glavo, je treba žrtvovati... Bolj važno je nadzorovati duše kakor telesa..." že zopet se vznemirjate? že zopet se pritožujete? Kaj hočete? Svobodo? Ali je že nimate? In ne preveč zaupljivi glasovi odvrnejo: „Imamo jo. Imamo jo." Zakaj potem sanjarite o njej? Norci, svobodo vendar imate na pretek, ki smete zamolčati svoje misli--- Posebno pikra je satira na koncu: Toda nadzorniki smo sužnji svojih nadzornikov. In nad stokajočimi nadzorniki-sužnji kraljuje Anionov suženj, nadzornik vseh nadzornikov, naš ubogi faraon--- Odlično karakterizira nadzornike Boris Pasternak, ki jih imenuje lizune: Kdo bo preživel, kdo bo sprejet, kdo cenzuriran, kdo štet za mrtvega, to je življenjsko področje naših lizunov, samo njim je dana ta oblast... V borbi z oblastjo, ki ga preganja, pesnik ni vedno sam. Njegov največji zaveznik je humor, oblasti nadvse nevarno, če ne najnevarnejše orožje. Zato velmožje kritiko tragičnih pesnikov, kot je, postavim, Sol-ženicin, še za silo prenesejo; ko pa jih prično pisatelji zasmehovati, postanejo histerični. Zato morata šaljivca in porogljivca Sinjavskij in Danijel v ječo. Jevtušenkov Humor je naperjen proti vsaki oblasti, ki zatira svobodo besede, torej tudi proti sovjetski in predvsem proti tej, kar pa pesnik previdno zamolči. Povem po svoje: „Carji, kralji, cesarji, vladarji vsega sveta so ukazovali marsikateremu slavnostnemu obhodu, nikdar pa niso mogli ukazovati humorju. Vrgli sc ga v ječoi, a jim ni bilo v pomoč, humor se je zmuznil naravnost skozi zamrežena okna in kamenite zidove. Humor je vedno ročen in uren, ki bo smuknil skazi, se zmuznil mimo vsakega..." V Nefertiti pa Jevtušenko ne zasmehuje oblasti na splošno, temveč si privošči N.ikito Hruščova. Osebno satiro na tedanjega diktatorja je Jevtušenko napisal potem, ko je Hruščev obiskal razstavo moderne umetnosti v Moskovski galeriji, decembra 1962, in tam napadel abstraktno umetnost. Med umetniki se je posebej znesel nad Ernestom Neizvestnim in nad njegovimi »zoprnimi zvarki". Neizvestnega omenjam posebej zato, ker ga je družina pokojnega sekretarja partije medtem naprosila, da bi bivšemu mogotcu izdelal spomenik. Pravijo, da so ga Hruščovi sorodniki zato izbrali, ker je Neizvestni leta 1966 voščil Hruščevu za rojstni dan, torej v času, ko je bil Hruščev že neoseba... (Newsweek, 11. decembra 1972, str. 66.) Surov izpad proti abstraktni umetnosti izpričuje Hruščovo neotesanost in pomanjkanje okusa. O jazzu je rekel: „Ko ga slišim, mi je, kot da bi me zavijalo po črevesju..." O Nikonovi sliki Geologija: „Ali bomo te mozolje nesli s seboj v komunizem?" Slikarja Zeltovskega pa je naravnost vprašal, če ni homoseksual... O modernistih je na splošno pripomnil: „Po vašem delu sodeč sem prepričan, da ste pravi homoseksualci, za kar lahko dobite po deset let." Izpad Hruščova je bil znamenje za splošni napad na svobodno umetnost. V odgovor je potem Jevtušenko napisal Nefertiti, kjer faraon predstavlja Hruščova, Nefertiti pa umetnost. Satira je tem bolj posrečena, ker je bila Nefertiti lepotica, dočim je bil Hruščov s svojo plešo, z bradavico na licu, z nabuhlim trebuhom vse prej kot podoba postavnega faraona. Povem po svoje: Mogočni faraon je imel armado, bojne vozove... -|Z velikim dostojanstvom je nosil oblačila in izrekal sodbe... Pri vsem tem je imel občutek manjvrednosti... Ko se oblast sreča iz oči v oči z lepoto, se njena) vrednost, naravno> zmanjša... Kajti Nefertiti je imela par trepalnic^ nebeško lepe oči, kot zvezda jasno čelo in vrat, ozek in mikaven... Ko sta na nosilih plula skozi množico, so zijala podzavestno strmela ne v faraona, temveč občudovala Nefertiti... Užaljen v svojih čustvih si je faraon dovolil nekaj surovih izpadov, ko je zaznal krhkost mogočneža, ki jo je primerjal z zmogljivostjo krhkosti... Jevtušenko konča satiro z optimističnim pogledom v bodočnost, ker pravi, da „se Nefertitin vrat ne steguje samo v našo dobo, Nefertiti nas tudi prečiščuje in osvobaja..." Takšnih in podobnih satir pod Stalinom, sploh osebnih satir na Stalina sovjetski pesniki najbrž niti v predalih niso upali hraniti. Naj omenim štiri smešne vrstice, ki jih je bogve kdaj napisal Mandel (Koržavin) o Stalinovi literarni učenosti: V Moskvi v grozeči temi je, zavit v vojaški plašč, ne oa bi razumel Pasternaka, trdosrčni mož nemo strmel v sneg. in predvsem Bulata Okudžave satiro Črni maček. Primerjava Stalina z mačkom je že zato posrečena, ker se mačje lastnosti zlahka prenesejo na človekov značaj. Razen tega je imel Stalin kot mački brke in rumenkaste oči. V prvi kitici Okudžava predstavi mačka, ki je črn kot Orkus (pomeni Stalinovo morilsko dušo) in ima rumenkaste oči, ki okroglo žarijo. Maček je mogočen gospodar, ki živi za vogalom, kjer je na lesi napis BRANJEVCEM VSTOP PREPOVEDAN. Branjevci naj bi predstavljali svobodno trgovino in svobodo besede. Druga kitica ne zadene samo Stalinov značaj, ampak je naperjena proti vsem partijcem: Za brki se skriva zver, tema je njen ščit. Ko druge mačke počnejo ves hrup, je črni maček zavit v skrivnostni molk. Časovno spada satira v desetletje čistk, ko je Stalin že stri reakcijo in imel tudi kolektivizacijo v žepu. Podgane predstavljajo kapitaliste in druge reakcionarje, miši pa ubogo in lačno sovjetsko ljudstvo. V tretji kitici namiguje Okudžava na čistko v Partiji: Podgane? Miši? Le-te mu več ne teknejo -Zdaj samo poseda v prehodu in nas terja za prisego, za grižljaj sočne klobase. V naslednji kitici so mišljeni tisti partijci, ki jim je Stalin napravil sodni proces in ki so potem pri obsodbi skesano prosili ljudsko sodišče, naj jih reši sramote, se jih usmili in jih obsodi na smrt: Vsi mu prinašamo žrtve, povrh pa še rečemo vljudno> „hvala". Peta kitica pokaže diktatorja med čistkami, kako se pripravlja, da bo planil na nove žrtve: Zver ne počne nobenega hrupa, samo je in pije, m ko si brusi kremplje, si jih mogoče ostri za naša grla... Okudžavova satira nam pove več kot tisoč slavospevov, ki so jih „geniju vseh časov" v večno slavo zložili tisoči sovjetskih retušerjev in karie-ristov. »Veliki biolog in jezikoslovec", ob čigar slog se je na koncu vojne spotaknil tudi Solženicin in zato moral sedeti dolgih deset let, je imel seveda tudi v leposlovju zadnjo besedo. Pretental je Gorkega (katerega je dal pozneje zastrupiti) in z njegovim sodelovanjem rodil literarno spako »socrealizem", ki ni ne socializem in ne realizem (osebno bi ga imenoval iluzionizem) in nima ne sloga in ne okusa. Toda pod njegovim okriljem rdeči komisarji še danes, ko kosti njegovega nezakonskega očeta že trohnijo za kremeljskimi zidovi, vodijo na povodcu »najbolj napredne literate na svetu". Ti plačani strojitelji ruskih duš v sovjetske lutke in izdajalci revolucije so pomagali Stalinu podkupiti in oblatiti človeškega duha in zastrupiti sovjetsko mladino, iz česar so se skotili karierizem, hinavstvo, pomanjkanje odgovornosti, pasja ponižnost, priliznjenost, ponarejena uslužnost, hlapčevska pod-vrženost, lastnosti, ki se jih bo ruski narod le s težav znebil. Gola kot čista resnica je bila beseda prvi dan: frfotala je v zraku kot beli golobček, zanjo so ljudje gladovali in umirali... dokler ni padla v morilčevo pest... Tat je gospodaril z železno pestjo in s krepeloin... svoj brlog je zastrl s pregrinjalom... Skrit za masko iz blata in krvi je tat poslal laž čez ves svet z besedami, katerih pomen so zvili in spačili. In hinavci so jih priobčili, da so dosegle večmilijonsko naklado... Timofejevski Baris Pasternak, Doktor Živago Takrat se je naselilo hinavstvo v Rusiji. Največja nesreča, klica vsega zla, pa je bila izguba vere v lastno osebno mnenje in njegove vrednote. Ljudje so mislili, da so za časom, če bodo živeli po lastni vesti, in bili prepričani, da morajo vsi v zboru peti isto pesem in živeti po predstavah drugih, predstavah, ki so jim jih mašili v grla. V tem monolitičnem svetu perverznih stereotipnih idej, „z enim ciljem (komunizem), z eno filozofijo (marksizem), z eno literarno zvrstjo (socrealizem)," kot pravi Sinjavski v svojem eseju Socialistični realizem, niti drugače biti ne bi moglo. Rusija je stopila na svojo lastno pot, pot složnosti. Tisoče let so ljudje trpeli zaradi različnih nazorov. In zdaj, sovjetski možje in ženske, se prvič strinjamo, govorimo en jezik, ki ga vsi razumemo, in mislimo enako v vseh važnih življenjskih vprašanjih. Složnost nam daje moč, da smo daleč nad vsemi drugimi narodi, ki so notranje razdvojeni in socialno osamljeni zaradi različnih nazorov. V. Iljetnkov v romanu Velika cesta, ki je izšel leta 1949 in je zanj prejel Stalinovo nagrado. Ob Iljenkove nazore se je po Stalinovi smrti spotaknil Sinjavski in ironično pripomnil: „Zares lepo povedano! Da! Mi smo v resnici enaki in se tega niti ne sramujemo..." Ali kot pravi Voznesenski: „Tam, kjer ni puščave, tudi oaz ni..." (iz pesmi Antisvetovi). Zaradi monolitičnega nazora v sovjetski književnosti le redkokdaj srečamo značaje. Iz sovjetskih pesmi, dram in romanov zrejo v nas lutke namesto ljudi; vidimo avtomate namesto oseb, se seznanimo s stroji namesto z dušami. Sovjetska književnost je zaradi „velikega smotra" in „partijnosti" otročje naivna, življenje dosledno beločrno, dejanje in nehanje njenih junakov psihološko neutemelieno. Zato nikjer antijuna-kov! Vsi junaki so pozitivni, vsaj dobri, če že ne boljši, ki živijo samo še za „veliki smoter". Nihče se stoletja in stoletja ni povzpel tako visoko. Vi ste nad vsako slavo, vredni vsake hvale, jim kadi Izakovski v zboru z ostalimi »naprednimi" sovjetskimi pesniki. Na svetu ni besed in barv, ki bi z njimi lahko opisali čudovite višave, kjer so vlačuge skromne kot device in rablji nežni kot matere, jih na drugem koncu zasmehuje Sinjavski. Ivanov pa vzklikne ves zagrenjen: Tovariš, ne pripoveduj mi laži o boljših časih, ki pridejo. Pod očmi so temni obroči, v srcih pa nemir in žalost... Preprosto in polna srčne tesnobe zapoje tudi Borbanjevskaja: Oh, prijatelj kako me je strah! Oh, prijatelj, kako se dolgočasim! Pojdiva na sprehod po ulicah, kjer so avtomobili in ljudje in kjer so avtomobili avtomobili in ljudje ljudje in kjer sneži... Trn v peti, večji in bolj boleč kot nasilna oblast in zlagano enolično življenje, so za svobodne pesnike njih tovariši-izdajalci. Pasternak jih poln prezira imenuje prisklednike. Za Jevtušenka so njih pesmi povprečne, „povprečnost pa je nenaravna in je kot hinavstvo", kajti vsi, ki pišejo po nalogu in ne iz lastnih nagibov in iz lastne notranje potrebe, ne morejo biti veliki. „Razkol pesnikove osebnosti v resničnega človeka in pesnika pelje neizogibno v samomor. Poezije ni moči prevarati. In poezija se izneveri tistim, ki so proti njej hinavski. Poezija ne odpusti ničesar, kar je manj od resnice." (Iz Preuranjenega življenjepisa) Na račun kolegov-izdajalcev je Jevtušenko zložil satirično pesem Kariera, kjer pravi med drugim, da „nadarjenost govori sama zase, se ne ozira na obtožbe... Pozabili smo na obrekovalce, spominjamo se samo njih žrtev..." Vsa čast karieri, če je sorodna Shakespearu, Pasteurju, Netvtonu ali Tolstoju - Levu... (Lev N. Tolstoj in ne grof Aleksej N. Tolstoj!) Gončarov prisklednike poln srda imenuje retušerje: Sovražim retušerje, nič ni bolj odvratnega kot njih posel..., nakar udari po Stalinu, ki je meril komaj nekaj nad pet čevljev: Poznam pritlikavca, ki nikdar ni odrasel. Tukaj je! večji kot življenje in višji kot pesnikova čast... in konča z opominom svojim tovarišem: Kakorkoli boste retuširali, svet bo ostal še naprej takšen, kot je. Resnico poznate in veste, da je kot vaše srce vedno z vami. Naj dodam Roždestvenskega satiro Zgodovina: Prisegali so nate, da bi uspavah ljudstvo! Skrivali so se za teboj, da so lahko plenili svet! So te pudrali, šminkali, barvali, ogrnili s štolo. Bila si polna presunljivih krikov, ko so napravili iz pritlikavcev velikane.... in na kraju pravi, da je zgodovina „bolj natančna kot matematika, manj dvomljiva kot najbolj vsakdanja resnica, zato je treba z njo pošteno ravnati..." Vse pesnike, ki so peli slavo Stalinu in poveličevali sovjetske „uspehe na vseh poljih človeškega udejstvovanja", seveda ne smemo imenovati sleparje in karieriste. Med njimi so bili tudi takšni, ki so bili prisiljeni pisati proti svoji vesti in so se pozneje po Stalinovi smrti odkritosrčno kesali. Mi laureati, ki smo v njegovem imenu sprejeli nagrade, smoi vsi brez izjeme korakali molče skozi čas, ki je zdaj mrtev.. prizna Roždestvenski, Antokoiski pa spregovori podobno kot šulubin v Solženicinovem Rakovem oddelku: Vsi, ki smo se v njegovem imenu ovenčali s slavo in v miru preživeli čas, ki je zdaj za nami, mi vsi njegovi tovariši, ki smo molčali^ medtem ko je iz našega molka raslo neizmerno gorjei, ki ponoči nismo mogli mirno spati in smo zaklepali vrata, ko nas je v naši lastni skupini napravil za morilce, ki smo povrhu razumniki, nosimo krvoprelitje ječ in vso težo izdajstva na naših glavah... In vsem tistim, ki trdijo, da v Sovjetski zvezi ni prepada med staro in mlado generacijo, naj veljata naslednji vrstici: Jsaj nas naši sinovi polni prezira ožigosajo z istim znamenjem, vsakega izmed nas: naša je sramota. Antokoiski zaključi pesem z naslednjim priznanjem: Te resnice ni treba tehtati... Njega, ki je že umrl, sovražimo manj kot svoj molk . Jevtušenko je bil sicer premlad, da bi se smel šteti med Stalinove sokrivce, čeprav je tudi on zlagal pesmi na čast »velikega vožda/'. Njegove misli v pesmi Koncert so kljub temu zanimive: Pomislim! Prav vsi smo krivi. Upravičeno so nam zamerili za takšne »malenkosti", kot so prazne pesmi, zakrpani citati in govori s standardnim koncem... Da retušerji po Stalinovi smrti niso bili upokojeni, ni treba posebej poudarjati. Ta obrt cvete še naprej. Utrujeni od »praznih naročil" in nesmiselnega retuširanja, si Vladimir Bačev želi, da bi smel pesniti po svoje, brez nadzorstva in navodil. V pesmi, ki jo je zložil po Hruščova obisku v Manežu in jo povem po svoje, pravi Bačev med drugim: Pričnimo znova! Zlepimo skupaj razbite kose, oblikuj mo po svojei, ne zanašajmo se na priporočila, ne ozirajmo se na reakcijo in na preglede... Izžet sem kot limona, sit vsega... Glejte, naše delo ne more biti pripravljeno iz receptov kot zdravilo... Zaprite moj prazni almanah z njegovimi obrazi, fazami, prerokovanji... Kapitan, dovoli mi, da se vrnem v stari poklic svobodnega pesnika... Naj omenim, da pesmi ne prinašam po časovnem zaporedju. Bogve, kako dolgo je ta ali ona pesem bila v predalu, preden je izšla. Tudi avtorji cesto niso znani, ker izdajo marsikaj pod psevdonimom. Zato tudi izvora pesmi ne raziskujem, tem manj, ker je ta ali ona pesem izšla z dovoljenjem Glavlita v Sovjetski zvezi, druga spet v Samizdatu ali celo v tujini, kamor so jo pretihotapili prijatelji resnice in svobode. Marsikatera pesem je bila priobčena legalno in že prej ali pozneje v Samizdatu, ilegalno često pesmi, ki oblasti niso »nevarne", in narobe, pesmi, katerih pomena cenzor ni razumel in zato ni videl osti, naperjene proti oblasti, z blagoslovom vsemogočnega urednika. Z izjemo znanih pesnikov, kot sta Voznesenski in Jevtušenko, je večina pesmi, ki sem jih zbral za svoj esej, izšla v Samizdatu, ki so se vanj zatekli pesniki, ko je oblast pregnala odjugo. Jevtušenko sicer zavrže izraz in govori namesto o odjugi rajši o »mrzli pomladi s pozno slano in s hladnimi vetrovi, o pomladi, ki napravi korak na levo, potem korak na desno, potem korak nazaj," toda danes vemo, da v Rusiji niti prave odjuge ni bilo, kaj šele »mrzle pomladi" s hladnimi nočmi. Govoriti smemo le o prvih znakih odjuge, o topli sapi, ki je zavela čez deželo in pričela taliti led in sneg. S streh so se pocedile ledene sveče, na južnih pobočjih so tu in tam med staljenim snegom iz rjave zemlje pokukali zvončki ali trobentice. Vsa odjuga je trajala tako dolgo, dokler je Hruščov potreboval ruske pisce v svoji borbi s stalinizmom. Ko pa so umetniki izkoristili gonjo proti stalinizmu v svoje namene in si poleg Stalina prvoščili tudi sistem, so se velmožje prestrašili za svoje stolčke in gonjo proti Stalinu in njegovim dedičem prepovedali. Oblast je privila škripce in odjuga se je poslovila naglo, kot je prišla. Rusko pesništvo je zopet okovano v led. Zima sicer ni tako ostra., kot je bila pod Stalinom in Ždanovom, umetniki fizično vsaj neposredno niso uničeni, toda svobodna beseda je zopet na tleh. Nebogljivce, ki ne marajo pisati po navodilih Glavlita, brcnejo iz sindikata, kar pomeni konec slave in beraško palico. Posebno nevarne, ki se požvižgajo na udobnosti Mi ne bomo šli na Broadway ali na Sinjo obalo ali v Afriko nad leve... N. Nor in pišejo v Samizdat, pošljejo v Sibirijo, poženejo čez mejo ali pridržijo v norišnicah. Velmožje sicer trdijo, da je med literati le malo upornikov, tega pa ne povedo, koliko bi jih pisalo drugače, če bi smeli. Odjuga je na vsak način že v zgodovini sovjetske književnosti. Tisti kratki čas, ko so pesniki bili osebe in ne inženirji duš, ko jim ni bilo treba opisovati izmišljenega življenja in ustvarjati značajev od zunaj s pomočjo iluzornih in perverznih idej ter brez vsake psihološke utemeljitve, temveč so jih lahko spontano gradili od znotraj in iz svojih duševnih globin, je minil. Danes so v sovjetski književnosti zopet Žda-novi rdečelični rudarji, nasmejani kolhozni delavci in „napredna delovna" inteligenca. Sovjetska družba živi zopet v namišljenem svetu, na veselih mitingih, poskočnih čajankah, med radostnimi traktoristi, tik pred vrati v zemeljski raj, kjer ni nobenih družbenih nasprotij in nobenih izkoriščevalcev, zaradi česar sovjetski dramatiki niti tragedij ne morejo napisati - kvečjemu vesele in optimistične tragedije, kjer junak sicer umre, njegova socialistična ideja pa zmaga in pripelje družbo za korak bliže k velikemu cilju, ki ga je začrtal Lenin, ko bo vsaka gospodinja zmožna upravljati državo in bodo vsa stranišča v Sovjetski zvezi pozlačena... Glavni pesnik odjuge je bil Jevtušenko, ki je svoje pesmi tudi recitiral na shodih v Moskvi in drugje, kjer ga je poslušalo na tisoče mladih ljudi, kar nam lepo pove v Nefertiti. Po odjugi pa je na žalost odpovedal. Čeprav jo je svoj čas kritiziral, je danes s sovjetsko oblastjo zadovoljen,* saj je novembra 1972 izjavil v napol pornografski ameriški reviji Playboy, ko so ga vprašali, zakaj se ne bori za svobodo, „zakaj naj bi se boril za nekaj, kar že imam..." Čudno, da je zanj v Rusiji toliko svobode, ko morajo drugi pesniki sedeti po ječah, umirati v taboriščih, hirati v norišnicah, bežati v tujino ali zunaj životariti ob vsej svoji nadarjenosti! V pesmi Bojazen se Jevtušenko na pragu odjuge spominja Stalinovih časov, ko so pobrali tudi njegovega očeta, bivšega revolucionarja, ki je potem izginil v enem od zloglasnih Stalinovih taborišč. Bojazen izumira v Rusiji kot strahovi davnih dni... Toda spominjam se jih v njih neizmerni moči na dvoru zmagoslavnega hinavstva. Kot sonce se je strah plazil vsepovsod * »Mladi pisatelji ga imajo za pokornega člana sovjetske ustanove." (Hedrick Smith, Moskva, 26. oktobra 1972, poseben dopis v New York Times) in prodrl v vsako hišo. Polagoma so si podvrgli ljudi in udarili pečat na vse življenje: učili so nas, da vpijemo, kadar bi morali molčati in imeti usta zaprta* ko bi bilo treba vpiti. „Nekaj, kar sem često opazil" je prav tako prozaično napisana pesem kot Bojazen. Jevtušenko si v njej ne privošči samo stalinizma, temveč vso birokratsko navlako sovjetske oblasti: Vznemirja me nezaslišana potratnost mitingov, ki ne hranijo ne srca in ne duha... Ko še pove, da ne zaupa mnogim knjigam, sklene trdno, da bo nasilno prelomil z vsem, za kar je doslej živel. Na koncu pesmi ne govori več zase, temveč v imenu sovjetske mladine, ki jo definira: Nismo prag, temveč samo korak. Smo uvod k uvodu, predgovor k novemu predgovoru. V pesmi ne postavi nobenega programa, ker še ne ve, kaj mladina hoče, vendar se sklicuje na odkritosrčnost, zahteva pravico do svobodnega razpravljanja, najvažnejša pa mu je skrb za mladino (ne več za državo in partijo!). Predgovor je pesnikova politična izpoved, nekakšen osebni manifest, ki je preveč retoričen, zaradi česar trpi liričnost. Pesnik pravi, da je mno-gostranski ,,z mnogimi stvarmi se ne strinjam in ni mogoče, da bi se z njimi strinjal", in da se dolgočasi zaradi sovjetskega provincia-lizma in kulturne osamelosti. Želi, da bi bila sovjetska umetnost prav tako raznolika, kot je on sam. Ker tega ni, sili v svet: Meje so mi v napotje! Nerodno mi je, ker ne poznam Buenos Airesa in New Yorka, Svobodno se hočem sprehajati po Londonu, se pogovarjati z vsakim, četudi v slabi angleščini. Peljati se hočem ob jutrih skozi Pariz, obešen na trolejbus kot paglavec. Svežost je značilna pesem odjuge. Pesem je programatična in politično močno pobarvana. Pesnik zahteva metaforično od partije svežost na vseh poljih umetnosti, brez navodil, ki bi omejevala svobodo. Namesto izvoženega snega zahteva: mlad sneg in svežino v kiparstvu (mišice), v književnosti (možgani), v slikarstvu (poteza s čopičem), v glasbi in jeziku. Pesnik je mladeniško nestrpen, ker kar na vsem lepem vzklikne: Naj svežost z vso neizogibnostjo enostavno in hitro nadomesti vse staro.. . Tiste, ki ugovarjajo, zavrne z eno samo kretjo: Kaj bi se vznemirjali zaradi tistih, ki se zoperstavljajo novemu duhu! Pametni jih ne bodo zagovarjali, ker vedo, da se staro ne bo držalo... Kaj pomeni svežost za mlade pesnike v besedi in jeziku, nam pove Evgen Vinokurov, kot Jevtušenko pesnik mlade generacije, ki je mladino označil kot „čas, ko je razdalja od srca do človeštva najkrajša". Zanj je beseda vsemogočna: Beseda žene svet. Zemlja je v plamenih. So pa tudi takšne besede, ki jih izda Politbiro. Te besede so „fižolovi stroki, prazni in brez sadeža...". Da besede ne bodo prazne, morajo drveti in se vrteti, biti nabite z ritmom kot v njegovih pesmih. Tretja prestava! Zares! Zakaj bi se plazil? Treba se je pognati naprej! Pohiteti! Tako hitro, da bo človeku, kot da bi mu srce mirovalo v blazno hitro pomikajočem se telesu. Mimo mene hitijo barve kot dim vedno bolj bele — razbeljene! Da se moj dih vzpne na zadnje noge ko< preplašeni vranec! Bij po steklu pri avtu, veter! Bij ga, da me spreleti srh, da dobim krče! Rjovi motor! Ne motor, dinamit! Tretja prestava! Preveč boječe sem doslej ravnal s svetom... Iz pesmi Beseda Jevtušenko je o odjugi napisal celo vrsto pesmi. V pesmi Globoki sneg je pesnik smučar, smučanje njegova življenjska pot. Iz pesmi dihata mladost in življenjska neizkušenost. V Mogočna je tvoja ljubezen pesnik poveličuje odjugo, ki je „silna v ljubezni in pogumna", on sam pa plašen, če je bil v prejšnji pesmi pesnik-smučar sam, je zdaj s svojim dekletom (Odjugo). Tam predstavlja novo dobo novi (neizvoženi) sneg, tukaj jo predstavlja divjina, kamor ga je odvedla Odjuga, ki je nobenkrat ne kliče po imenu. Zdi se mi, da si me odvedla s pešpoti v divjino... Zdaj sva do pasu med divjimi cveticami... Pesnik prizna, da mu njegova dosedanja vzgoja v tej divjini ne koristi, vse je divje, mladostno, čisto, doslej nedoživeto, nad njim prostrano modro nebo, kar pomeni sproščenost, krog njega ptičje petje, kakršnega doslej ni slišal (novi svobodni pesniki!). Pesem spominja na Goethejevo Mailied, ki jo je zložil mladi pesnik v času „Sturm und Drang". BARA REMEC Argentina ARAUKANCA (olje, 1973) ARAUKANSKA DRUŽINA (olje, 1973) ŽIVI IN MRTVI V PAMPI (olje, 1973) V pesmi O pesmi* ki sem jo obesil na vejo stori pesnik prav to, kar je povedal v naslovu. Polni presenečenja mu ljudje, ki ne zaupajo oblasti, svetujejo, naj ne bo neumen in naj sname pesem z veje, on pa jim odgovori poln zanosa: „Ne prerekajte se z menoj! Mi moramo naprej!..." in jim obljubi, da bo zložil toliko pesmi, kolikor je dreves, s čemer hoče poudariti individualnost (posamezna drevesa) v primeri s sovjetsko skupnostjo (gozd). Tudi v pesmi Ko se mi je prikazal tvoj obraz pesnik ne imenuje odjuge naravnost in ne v metafori. Glavna skrb mu je njegovo borno življenje, ki mu ga je doslej nudil sovjetski kulturni provincializem. In komaj da so zavele sveže sape, se pesnik že boji, da bi bilo konec lepe zore: Ko se mi je prikazal tvoj obraz v mojem izmaličenem življenju, je bilo prvo, kar sem razumel, kako ubožna je bila vsa moja lastnina... Bojim se, zelo se bojim, da bi bilo konec nepričakovane zore, konec odkritij, solza in prelomov... Poleg pesmi Babi Jar se je Jevtušenko najbolj proslavil z antistalinistič-no pesmijo Stalinovi dediči. Pesnik razglablja o Stalinovih dedičih tistega dne, ko oblast simbolično odstrani Stalinovo truplo iz mavzoleja na Rdečem trgu, kjer je delal druščino Leninu. Pesnik prične resno in svečano kot v elegiji: Nem je bil marmor. Nemo se je bleščalo steklo. Nemo so stale straže, bronasto zarjavele od vetra... in meni, da Stalin ni mrtev, da se samo pretvarja in da bo nekega dne vstal iz groba in z njim vsa strahotna preteklost: krivične obtožbe in zapiranje nedolžnih ljudi, kajti Stalin „je bil dalekoviden in je zapustil mnogo dedičev", ki jih pesnik zelo nazorno opiše: Njegovi dediči v pokoju oskrbujejo cvetlične grede in skrivaj upajo, da njih prisiljeno brezdelje ne bo večno, drugi mečejo z govorniških odrov žalitve na Stalina,... (Le-te ima Jevtušenko za najbolj nevarne, ker so celo v Kremi ju...) toda ponoči hrepenijo po starih zlatih časih... Vsi ti bivši rablji sovražijo čas praznih ječ in dvorane polnih ljudi, ki poslušajo pesnike... (Kaj bi se jih bal!?, pravijo ljudje; pesnik pa konča boječe:) Dokler bodo hodili po svetu Stalinovi dediči, bo Stalin prežal na nas v mavzoleju. Jevtušenko svari pred stalinizmom tudi v pesmi Mrtvaška roka iz preteklih dni, a se stalinizma zdaj več ne boji, da bi se vrnil: Nekdo še zdaj živi po starem in namerja ubiti vse), kar je novo. Nekdo še zdaj gleda prezirljivo kot Stalin in se oklepa plašča zgodovine. Mrtvaška roka iz preteklosti, tvoj prijem je še vedno močan, toda nas živih ne boš pobila, mrtva si dokončno. Aleksander Tvardovski, pisatelj in urednik revije Novij mir se v pesmi Razklana podstavna plošča prav tako dotakne osebnostnega kulta in stalinizma, ki ga simbolično primerja s kamnom: ... ti mogočni kamni imajo smrtni prijem... 'Zares, človek lahko odstrani nešteto Stalinovih kipov, doprsij itd.........., toda le s težavo bo odstranil vpliv njegovega kulta in neusmiljene strahovlade... Na ruskega duha in leposlovno domišljijo še vedno pritiska kamenje, kamenje, ki je premnogim prineslo smrt... Spor med konformisti in liberalci je bil posebno oster v času odjuge, dokler partija liberalcev na koncu ni strla ali zrinila v kot. Teme sta se dotaknila tudi Voznosenski in Jevtušenko. Zanimivo je, da sta se oba pesnika poslužila istega motiva. Obeh pesmi ne maram primerjati, kajti v tem primeru bi delal Jevtušenku krivico. Njegova pesem je zelo šibka, dočim velja Voznesenskega Parabolična balada za umetnino in njegovo najboljšo pesem, kar trdi tudi pesnik sam. Jevtušenko preveč odkrito in zato neumetniško napade tovariše -konformiste. Čeprav se posluži metafor - raketa predstavlja novo, napredno leposlovje, konjska vprega pa socrealiste - ga človek takoj prepozna. Sicer pa je tudi Jevtušenkov jezik vsakdanji, skoraj prostaški, pesnik-pridigar preveč oseben in naravnosten: često, čeprav dandanes več ni primerno, vidim v umetnosti konjsko vprego. Kako moreče je opazovati tovariše in brati njih roonane podobne konjski vpregi. Njih duh je kot kolomaz! Duh navade! Oh, vi, ki ste tako srečni s konjskimi vpregami! Vaše misli so podobne počasni vpregi. Vi nočete raket v vaši umetnosti, vprego hočete, navadno konjsko vprego... Voznesenskega Parabolično balado prinašam v celoti: 1 življenje leti kot raketa po paraboli, 2 večinoma v temi, tu pa tam na mavrici 3 Rdečelasi bohemski slikar Gauguin 4 je najprej živel kot borzni dobičkar. 5 Da bi prišel z Montmartra v Louvre, 6 je napravil ovinek čez Javo, Sumatro, 7 tahitske in markeške otoke. S Z lahkoto se je pri vzletu znebil poželenja po denarju, 9 ženskega kokodajskanja, godrnjanja akademij, 10 ko je premagal silo težnosti. 11 Veliki duhovni so pili rdeče vino in kar naprej čvekali: 12 „Ravne črte so krajše, manj strme kot parabole. 13 Bolj se spodobi posnemati nebeška bivališča." 14 Dvignil se je kot rjoveča raketa in jih užalil 15 z viharjem, ki jim je odtrgal škrice pri suknjah. 1C Ni se prikradel v Louvre skozi glavni vhod, 17 po paraboli je zgrmel skozi strop. 18 V iskanju resnice se življenja razlikujejo po drznosti: 19 črvi prilezejo skozi luknjice, neustrašeni možje potujejo po parabolah. 20 Nekoč je živelo v soseski dekle. 21 Skupaj sva hodila v šole, skupaj delala izpite. 22 Toda jaz sem pozneje odletel kot vihar! 23 Zdrvel sem mimo preračunljivih dvoličnih tifliških zvezd. 24 Oprostite moji nesmiselni paraboli. 25 Mrzla pleča v temnem preddvorju. .. 26 Oh, kako si me klicala skozi temno vsemirje, 27 otrplo in ravno kot drog pri radijski anteni! 28 A jaz sem pristal, ko sem dobil od tebe zvezo, 29 nedvomno znamenje, zemska priča. 30 Parabola ne pride k nam z lahkoto!... 31 Zasmehujoč zakone, opomine, paragrafe, 32 ljubezen in zgodovina hitita brezobzirno - 33 po parabolinem trajektu! 34 Nocoj odhaja v Sibirijo. 35 Mogoče je ravna črta navsezadnje — najkrajša? Pesem je moderna, jezikovno bogata in polna metafor. Pesnik se skrije za slikarjem Gauguinom, ki ga ni izbral slučajno. Gauguin, radikalen impresionist „bohem" (3) je zavrgel izumetničeno civilizacijo (Vozne-senski zavrže sovjetsko družbo), odtujeno resničnemu življenju, in je dolgo živel naravno življenje med domačini na tahitskih otokih (4, 6, 7). Gauguin je torej Voznesenski, pesnik nove dobe, ki pesni moderno „po paraboli" (1). Zanj življenje ni jasno in enostavno kot za socrealiste, temveč izredno zapleteno in zato le kdaj pa kdaj razumljivo (2). V nasprotju s konformisti je Voznesenski individualist, ki piše svobodno in raznoliko (5-7), kajti življenje je zahtevno 18b), ki ga lahko razumejo samo resnični umetniki (19b), ki so se dokopali do resnice (18a in 26-30), in ne kot peresni praskači zastarelih, preperelih idej, ki glodajo življenje kot črvi (19a). Bralec nadvse živo občuti, s kakšno nadčloveško silo, ki jo zmore samo genij, se je pesnik otresel zlaganega življenja, ki teži ruski narod, in se vzpel v svobodne višave, kjer ni nobene težnosti (10). V mladostnem poletu, polnem idealizma, s pogledom v bodočnost, se pesnik požvižga na vse prednosti, ki mu jih nudi partija (denar, dačo, potni list, odlikovanja, vrstico v leksikonu - 8b). Otresel se je rdeče navlake (9a), kritike in navodil (9b) in bo vstopil v zgodovino (Louvre) kot pionir (17), ne pa se skušal prikrasti vanjo po poti konformistov (16). Dogmatiki, rdeči uredniki, ki se opajajo z rdečo propagando (pijejo rdeče vino) in ponavljajo izmaličene krilatice( čvekanje, 11), ga svarijo, naj se drži navodil, da bo laže pisal in udobneje živel (12), če pa že tega ne mara, naj vsaj posnema stare klasike realiste (13) Tolstoja, Turgenjeva, Čehova, Gorkega; on pa jih je užalil, razgalil njih zlaganost in jih brez strahu imenuje rdeče buržuje (škrici, 14-15). V naslednjem delu Voznesenski opiše svojo mladost in meni, da je že v mladih letih bil v njem skrit genij (22), ker je gledal drugače na življenje kot njegovi sošolci (20-22) in šel preko svojih dvoličnih hinavskih učiteljev, ki so drugače govorili kot so mislili (23). V 24. vrstici pesnik prekine svoje razglabljanje ter se obrne naravnost na bralca. V naslednjih vrsticah nam zaupa, da mu ni bilo lahko dokopati se do spoznanja, a da mu je skozi enolično sovjetsko kulturno življenje brez vsakršnih komunikacij (temno vsemirje, 26) in pomoči drugih ljudi (mrzla pleča, 25a) pomagal njegov ogenj, ki mu je pokazal resnico, da je potem lahko pristal tam, kjer je doma resnično življenje (26-30). Naslednje tri vrstice so črta, ki jo potegne pesnik pod svojim življenjem in s svojimi izkušnjami (31-33). Pesnik konča nadvse osebno. Pointa v zadnji vrsti je ironična ost, naperjena proti rdečim urednikom, ko pesnik nam in njim zaupa, da je navsezadnje ravna črta le najkrajša, vsaj tista, po kateri bo šel v Sibirijo v izgnanstvo. Tukaj Voznesenski namiguje na svoj napol uradni izgon, ko je več mesecev romal po Sibiriji in bil nekaj časa v tovarnah v Vladimirju. Po odjugi je pot svobodnih pesnikov zopet polna trnja. Mnogi pišejo za obe strani, po navodilih za vsakdanji kruh in iz notranje potrebe za svoj predal. Bolj drzni tvegajo svojo osebno svobodo in priobčujejo v Samizdatu, večina pa rajši molči. Kot stotine drugih pesnikov je ta grenki kruh okusil tudi Mercalov, ki se dotakne problema v eni izmed pesmi, zloženi v zloglasni moskovski ječi Lubjanki. Besede^ besede - skovane iz malomeščanske prizadevnosti so kot prazno klasje... Kdaj bom smel zlagati pesmi in pisati resnico? Zanje so ljudje prestali muke in smrt, zanje, za prgišče zvenečih besed. Zanje se je življenje razbilo v črepinje, zanje se jim je v ječah piosušilo srce... Besede, besede - občudovanje in odvratnost, temnice mrke Lubjanke... Mercalov razlikuje med besedami, ki so kot prazno klasje in so jih napisali priskledniki, iz meščanske prizadevnosti" za osebne posvetne interese, da pospešijo svojo kariero, in besedami, ki so gola čista resnica in zaslužijo naše občudovanje. Pesnik se bori za pravico, da bi smel pisati resnico, ki je vsakemu človeku tako nujna, da so ljudje zanjo izgubili svobodo in življenje. Zaradi zatiranja resnice in svobodne besede veje iz pesmi, izdanih v Samizdatu politična upornost, življenjska zagrenjenost in obup, ki če-sto meji na samomor. Vladimir Kovšin se je sovjetskemu življenju tako odtujil, da ga imenuje „belo in mrzlo puščavo": Vse prej sem kot pogumen, ko iz dneva v dan romam skozi moro v tej beli in mrzli puščavi: to romanje me vedno bolj boli. Izgubljen išče mentorja, ki bi mu pokazal pot in ga povedel v borbo, dokler se ves zagrenjen ne zave, da bi bil vsak upor nesmiseln in da je najbolj pametno molčati: Iščem človeka, ki bi lahno napel moje strune... Ne, ne! Upor je blaznost!... Ne bom vpil po krvi. Slišal sem za modri nasvet: „Molk je boljša pot." „Globoki občutki se bratijo z molkom. Trpljenje je nemo," se zaveda Jevgenij Vinokurov. Aleksander Galič pa je celo napisal pesem z naslovom Molk je zlatoi, kjer pravi, da je s svojimi prijatelji dolgo verjel v „otok poln zakladov", a je na koncu spregledal in se prepričal, da je najbolje molčati, kajti prav tisti, ki so bili slepi in gluhi, so najbolj glasno vpili, ne proti, ampak za, so izginili, preden so ostareli, ker so se prepozno zavedeli, da je molčati zlato". Mercalov, ki sem ga prej omenil, je zaradi zatiranja svobode tako zar grenjen, da si da duška v naslednji satirični pesmi: Ljudje v Afriki so črni. Zato pravijo: človek rabi črno srečo. Azijci so rumeni in vedo, da je rumena sreča boljša. Američani so beli in mislijo, da je na svetu možna samo bela sreča. Iiusi so narod Rusov, ki molči. To je ruska sreča. Posebno značilni v satiri so povedki. Črnci pravijo, Azijci vedo, Američani mislijo, Rusi pa molčijo. Torej samo Rusi niso aktivni in samo Rusi niso na svojo „srečo" ponosni, kajti njih „sreča" je negativna (torej ne-sreča!). Toda zanje je tudi to neke vrste „sreča", kajti dokler bodo molčali, jih oblast vsaj ne bo zaprla. Jožefa Brodskega, odličnega mladega pesnika, so že leta 1964 v Leningradu postavili pred sodišče in ga imenovali »potepuha in socialnega parazita". „Kaj ste po poklicu ?" ga je vprašal sovjetski sodnik. »Pesnik." »In kdo vam je povedal, da ste pesnik? Kdo vas je postavil za pesnika?" »Nihče," je odvrnil Brodski. »In kdo me je postavil za človeka?'' »Ste za pesnika študirali?" »Nisem vedel, da si človek pridobi pesniško žilico v šoli..." »Kako sicer?" »Mislil sem, da pride od Boga."* Po obsodbi ga je sodnik poslal v bližino Arhangelska odmetavat gnoj. Lani so ga izgnali. Preko Italije je prišel v ZDA. Njegove pesmi so skrajno osebne. Večina jih kroži okrog smrti - osebne smrti. Brodski ni političen pesnik, toda Ribe pozimi je politična satira, rojena iz bolečega molka in naperjena proti sovjetski oblasti: Ribe žive pozimi. Ribe žvečijo kisik. Ribe plavajo sredi zime in z očmi brusijo led... Ribe plavajo sredi zime. Ribe si žele na površje Ribe plavajo brez luči pod bledim zimskim soncem. Ribe beže pred smrtjo kot vse ribe. Ribe ne točijo soIa ko v mrzli vodi udarjajo z glavo ob ledene plošče. Ribje oči zmrzujejo. Ribe so vedno žalostne, ker s je bil tudi ta moj poskus zaman, ko mi nekega dne pismonoša dostavi Lenardovo pismo. Bilo je kratko: zahvala, da se ga še spominjam in da „divjega" (wild, Wilder) prijatelja Venčeta ne pozna. Bilo mi je jasno, da se boji obširnejše pisati in tudi dvomil sem, da je razumel, koga sem mislil z „divjim" prijateljem. A kmalu sem se kesal, da sem dvomil v Lenardovo prebrisanost. Po nekaj mesecih mi je Vilder ves srečen pisal, da se mu je Lenard po neki osebi zahvalil za njegove pozdrave, ki mu jih je poslal preko mene... To me je opogumilo. Znova sem pisal Lenardu na stari naslov in dobil sem odgovor. Sčasoma je izmenjava pisem postala pogostejša, a vsebinsko so bila še vedno enostavna: čestitke k praznikom, opazke o zdravstvenem stanju in vremenu, družinske zadeve itd. Spomladi leta 1959 pa me je presenetil z dolgim pismom, v katerem je na njemu svojstven način kratko opisal svoje medvojne doživljaje in svoje duševno stanje v novih jugoslovanskih razmerah. Bilo je eno izmed zadnjih, kajti napisal ga je komaj dobri dve leti pred smrtjo, ki ga je po dolgi in mučni bolezni dohitela v Beogradu 23. januarja 1962, ko je bil star 85 let. V domačem slovenskem tisku je bilo objavljenih nekaj nekrologov in življenjepisov, ki ga tendenčno prikazujejo popolnoma drugačnega, kakor pa je v resnici bil. Zato objavljam po desetih letih tu v celoti omenjeno pismo, ki je njegova samoizpoved iz vojnega in povojnega časa. Beograd, 17. maja 1959. Spoštovani gospod! Vaše pismo me je resnično razveselilo. Vendar se je nekdo spomnil name. Zaradi tega hočem kratko odgovoriti na Vaša vprašanja: kako z zdravjem, kako živim in kaj delam? - Kratko, a vendar obširnejše, ker je predmet preobširen. Moje zdravje je zai moja visoka leta - že čez 80 - zadovoljavajoče. Če se je kdaj kaj pokvarilo, se je zlahka našel mojster, ki je to zopet zakrpal. Tudi razum še funkcionira vedno normalno v kolikor je to v teh razmerah sploh mogoče. Tako vsaj mislim jaz. Gmotno sem preskrbljen in brez brige. Stara pokojnina mi teče normalno in zadostuje za moje potrebe, ki so se vedno držale v skrbnih mejah. Poleg tega se je sedaj moja žena Radmila, ki preje ni nič delala, zaposlila v državnem sekretariatu, v oddelku za informacije in njena plača je dobra. Tako lahko še kar dobro izhajamo in si tudi privoščimo kakšno udobnost. Razen tega pa Radmila, kljub svoji veliki službeni zaposlenosti, izvenredno skrbi za mene, tako da mi je njena velika skrb večkrat nadležna in ji to poplačam z zmerjanjem. Ničesar torej ne potrebujem in tudi nič ne iščem. Naša hiša je lanskega leta prešla v zajednico in tako smo osvobojeni tudi te skrbi in posla okrog nje. Radmilino posestvo, ki ga je podedovala po očetu na kmetih - in bilo je precejšnje in dobro - na m je gladko vzela agrarna reforma in tako smo osvobojeni tudi teh skrbi. Živimo torej dobro in brez vsake brige. A na Vaše tretje vprašanje, kaj delam, lahko odgovorim točno in kratko: ne delam prav nič. Menda je malo ljudi na svetu, ki so bili obsojeni, da prav nič ne delajo, če tudi bi želeli nekaj delati in mislijo, da so še sposobni dati nekaj od sebe. Od prve do druge vojne, torej celih dvajset let, sem bil po uradnem naslovu referent za tuje časopisje v predsedništvu vlade. Toda razmere so bile take, da vse moje delo ni bilo vredno niti počenega groša. Vendar mi je ubijalo čas in črpalo mojo delovno silo. Vedno sem si želel znebiti se tega neplodnega posla, da bi mogel končno dati nekaj od sebe. In ko sem se z upokojitvijo komaj rešil tega mrtvega in brezplodnega dela, je prišla druga vojna in od takrat sem popolnoma osvobojen vsakega: dela. Celih drugih dvajset let morem sedaj brez skrbi zadovoljevati samo svoje fiziološke potrebe in prav ničesar drugega. Med vojno sem doživljal čuda, ki izgledajo kakor romantične pustolovščine, čeprav nisem nikdar želel doživljati avantur. Takoj, ko je prišla vojna, je zjutraj padla nemška bomba ravno na ulico pred mojo hišo in samo čudnemu slučaju je pripisati, da ni udarila v mojo posteljo. Dočakal sem nemško okupacijo, hišo nekoliko popravil in hotel mirno čakati dalje. Toda, ko sta se udarila Hitler in Stalin - Bog jima daj večni mir in pokoj! - so se spomnili na mene, ne vem po kakšni asociaciji idej, kakor da sem neki faktor v tem podvigu, in pet močnih ljudi me je odpeljalo nai sigurno mesto, menda zato, da ne bi enemu ali drugemu kvaril posle. Kdo so bili in zakaj so me odpeljali, ne vem niti sedaj, ker me nihče ni nič vprašal in mi tudi ni nič rekel. Rekli so samo: „Pojdi z menoj!" in jaz sem šel, kakor vsak dober podanik. Pozneje mi je neki moj prijatelj, ki je našel priliko vreči pogled na dotični opis, povedal, da je pri mojem imenu našel zabeležene tri zločine: mason, anglofil, Grafika. Kako sem prišel do teh zločinov ne vem. Toda dva dni pred tem, ko bi bil moral priti na vrsto za streljanje, se je nepričakovano pojavil pred menoj neki moj zelo dober prijatelj, ki je imel možnost priti do samega glavnega gestapa in ta mi je v prijateljskem razgovoru omenil, da so se srbski žandarji zmotili. V Beogradu živi še neki drugi človek enakega imena in priimka, ki je tak zločinec. Tako so bili srbski pandurji v naglici ozmerjani, mene pa so izgnali na ulico brez kakšnega vprašanja, v samih hlačah in srajci. Ko pa se je odkrilo, da se pandurji vendarle niso zmotili, mene ni bilo več v Beogradu. Ta moj prijatelj je še sedaj živ in se nahaja na dobrem francoskem položaju v Parizu. Pobegnil sem v Srbijo in tam preživljal, kar bi si mogla izmisliti samo najbujnejša fantazija. Večkrat sem se znašel na robu prepada, a vendar sem ostal živ. Preživel sem kosmate četnike in obrite parti- zane, poslušal sem, kako mladi Ljotičevi dobrovoljci prepevajo junaške pesmi in pri tem samo gledajo, kako bi kdo zbežal. Videl sem stare flegmatične Nediceve žandarje, ki so bili popolnoma ravnodušni za vse, in doživel sem praktično postopanje nemške kaznene ekspedicije. Od vsega tega sem zbežal nazaj v Beograd in tiho čakal osvobojenja. Osvobojenje me je takoj osvobodilo od vsake skrbi in vsakega posla ter mi prineslo samo nepremično suhoparen čas, ki me muči že 14 let in ne vem, kako bi se ga otresel. Vsak dan mi izgleda kakor globoka jama in vendar moram vsak dan nekaj metati v to praznino, da bi drugi dan dospel do druge jame, ker hočem živeti, da bi videl, kam pelje pot, po kateri gremo. Osvobojenje sem pričakal z zadovoljstvom in s čisto vestjo pred tem, kar prihaja. V teku 20 let stare Jugoslavije nisem storil prav nič, kar bi mi mogli zameriti oni, ki sedaj delajo novo Jugoslavijo. Mogel bi celo navesti stvari, ki bi v sedanjih razmerah bile za mene priporočljive. Na prvih mestih so se celo pojavile osebe, ki bi me morale imeti samo v dobrem spominu. A kar sem preživljal za časa okupacije, je šlo proti moji volji po njihovi liniji. Moje želje so bile skromne. Želel sem samo najti neko mesto, kjer bi mogel sedeti in v novih razmerah delati nekaj, kar bi bilo koristno, kjer bi imel mir in čas iztresti se, izkoristiti, obdelati in objaviti različno gradivo, ki se je nakopičilo pri meni. in po možnosti izčrpati do kraja svoje življenjske sile. Mislil sem, da je to popolnoma pri-rodno. Vendar je vsak poskus izpadel popolnoma negativno. Če sem se kje pojavil, sem doživel sprejem tako rekoč na pragu: zelo ljubezniv sprejem, a vedno kratek in z gladkim odbijanjem. Vsak poskus je propadel na tak način, da se na novi korak niti pomisliti ni moglo. Od vsega jej ostalo samo razočaranje in kesanje, ker sem se tako nepotrebno poniževal. Šele ko je Sava Kosanovič postal minister za informacije, sem dobil vabilo, naj bi stopil v službo njegovega ministrstva. On se je imel iz prejšnjih časov za marsikaj meni zahvaliti, kajti jaz sem že nekaj bil, ko on še ni bil nič in se mi je samo prilizoval. Zaposlitev je bila za takratne razmere ponižujoča; prevajal sem iz poljskih in čeških časopisov. Pa še to je je trajalo samo mesec dni. Naenkrat sem bil odpuščen z motivacijo, da sem popolnoma nesposoben za vsako delo. Tako me je ocenil šef, ki mu na noben način nisem mogel objasniti, kaj je „katarakta" na Nilu in kaj so „pragovi" na Dnjepru. In vendar sem bil 20 let referent za tuje časopise v predsedništvu vlade in moja specialnost so bile ravno poljske in češke stvari, a nobeden od starih predsednikov vlade mi ni dal takšne kvalifikacije. Ta dogodek me je šele osvestil. Postalo mi je jasno, da sem - gobav človek. Gobav človek pa mora živeti oddaljen od društva in tako živim kot gobavec že 14 let. Od starih prijateljev in znancev ni nikogar. Od starih Slovencev, ki so nekdaj sedeli na visokih stolicah, ni nobenega več. Nekateri so pomrli, drugi so odšli bogve kam ali pa se zavlekli v osamljenost. Enak je slučaj z drugimi bivšimi prijatelji znanci. Slišal sem, dai je prišlo v Beograd mnogo novih Slovencev, toda jaz ne poznam nikogar. Najboljše prijateljske zveze sem imel pred vojno tudi s tujimi diplomati, zlasti s Poljaki, Čehi, pa tudi z Angleži. Sedaj niti ne vem, kje se nahajajo njihove ambasade, a dalje od vratarja v teh gotovo ne bi prišel. Zadnje čase pred vojno sem imel posebne tesne zveze v Angleži, dokler niso izginili iz Beograda. Danes niti ne vem, če so ti ljudje še živi. Nekoč sem bil kar preveč zavzet z društvenim življenjem. Bil sem član treh mednarodnih klubov: poljskega, češkega in angleškega. V prvih dveh sem bil tudi član odbora. Sedaj ne vem za nobeno društvo, ne tuje ne domače. Pred prvo vojno sem bil v Sloveniji član slovenskega časnikarskega društvai in kot njegov delegat sem z dvema drugima Slovencema prišel takoj po vojni v Sarajevo, kjer smo skupaj s Hrvati in Srbi ustanovili Jugoslovansko novinarsko društvo in njegov član sem ostal ves čas. Po osvobojenju je društvo obnovilo svoje delovanje in tudi jaz sem se prijavil, obnovil članarino in dobil člansko karto. Toda pozneje mi je bilo na kratko pismeno javljeno, da so me izbrisali iz članstva, „ker nimam kvalifikacije za novinarja". Edino društvo, katerega član se mi je posrečilo postati, je bilo „penzionarsko udruženje", ki je bilo ustanovljeno po osvobojenju, in tako sem dosegel čast postati tovariš penzioner nekega tramvajskega kondnktorja in vdove bivšega poštnega pismonoše. Žal pa je to društvo kmalu izgubilo znake življenja, ker pač članom ni moglo nič vzeti in jim tudi nič dati. Tako sem ostal brez vsakih društvenih zvez in stikov ter živim popolnoma oddvojen od drugih, kakor pravi gobavi človek. Tudi v kavarne in druge javne lokale ne zahajam in to ne zato, ker tega iz zdravstvenih ali materialnih razlogov ne bi mogel, pač pa zato, ker se nočem za svoj denar disgustirati in poniževati brez potrebe. Edino, kar si morem privoščiti je, da ob lepem vremenu zahajam v park, kjer sedem na prazno klop, si prižgem cigareto in gledam druge, če slučajno že sedita na klopi dva in jaz prisedem, se mi takoj odmakneta, dasi je dovolj prostora za štiri. Nihče ne želi z nikomur delati poznanstva. Kaj torej delam? Popolnoma nič. Moram Vam pa to bliže opisati, da me boste razumeli. Zjutraj vstajam zelo zgodaj, obenem z Radmilo, ker ob sedmih mora biti že na delu. Ko se prebudim, mi prinese v posteljo turško kavo, da se osvežim. Potem mi obuje nogavice in zaveže čevlje, ker tega ne morem več sam, pripravi mi zajutrek, prinese beograjske časnike in nato odide na delo. Jaz pa pričnem s svojim rednim poslom, ki traja do treh popoldne, dokler se Radmilai ne vrne. Včasih pa tudi mnogo dalj časa, tudi celo uro se zavleče, če se je na ulici zgodila kakšna prometna nezgoda, se ustavil tramvaj ali podobno. Za začetek popijem še eno turško kavo, si prižgem drugo cigareto in začnem z delom. Najprej vzamem v roko domače časopisje. Začnem pa vedno na' zadnji strani, ker najprej rešujem križanko. Ko sem to končal, začnem s čitanjem od zadaj na spredaj in to gre zelo hitro, vendar do prvih strani navadno ne pridem. Raznih člankov ne morem čitatS, za to sem prestar in nesposoben. Drugi kupujejo časnike zato, da vidijo, kdo je umrl, dai lahko gredo na pogreb, ali pa da vidijo, kakšne številke je izvlekla razredna loterija. (Zopet drugi čitajo športne vesti, nisem pa še nikogar našel, ki bi čital članke. Po vaseh kupujejo časnike izključno za zavijanje. Ko sem se tako načital, malo počivam in razmišljam, kaj bi dalje počel. Vzamem v roke svoje stare rokopise in teh je zelo mnogo, ker že dvajset let nisem mogel objaviti niti vrstice, in kadar mi pride kaj na pamet, vržem svojo misel na papir in ga nato uničim, ker nočem, da ostane po moji smrti kaj od mene, kajti ko pojdem trudni potnik s sveta v vlažne pokrajine neznane, naj izginem kakor sled kometa, da noben spomin po meni ne ostane. Sedaj ko prihajajo lepši dnevi, pojdem zopet v park, da ubijem čas, gledajoč od daleč druge ljudi, ki ravno tako ubijajo čas, samo mogoče v težjih gmotnih razmerah. Ko se pojavi doma Radmila, potrebuje nekaj časa, da se oddahne in iztrese svojo nervozo, potem me nahrani in očisti in že je nastal večer. Z njim pa se začenja tudi konec mojega dnevnega reda s poslušanjem radia. V teku svojega življenja sem se učil sedemnajst jezikov, v osemnajstih lahko poslušam radio in tako lovim emisije na raznih jezikih, vendar z zelo malim zadovoljstvom. Na glasbo se razumem kakor zajec na boben, v športu sem se vežbai samo kot mlad deček, kadar sem plezal na črešnjo, gospodarske zadeve pa so morali za mene vedno opravljati drugi. Preostaja mi samo poslušanje novic, ne glede na to, kakšne so, slabe ali dobre. Tako torej izčrpavam svoj dnevni red že štirinajst let. Začenjam ga zjutraj z dobrim razpoloženjem in ga končujem zvečer z nerazpoloženjem... Zdi se mi, da izgorevam kakor požar v pustinji, ki je izbruhnil, ne da bi se vedelo, kako in zakaj; mogoče samo zato, da bi pozneje kakšen slučajen popotnik opazil, da je tam nekaj gorelo. Razume se, da sem po osvobojenju mislil zaposliti se kje na način, da bi lahko dal kaj od sebe. Nikdar pa si nisem predstavljal, da bom moral igrati vlogo gobavega človeka, ki se mu iz usmiljenja daje možnost za materialno življenje, osvobojeno vsake skrbi in bede. Ker ste me z Vašim pismom nekako izivali, sem se odločil pisati Vam, morda preobširno, kako živim in kaj delam. Zahvaljujem se Vam še enkrat za Vaše pismo in če bi se še kdaj spomnili na mene, me bo razveselilo. A do takrat ostajam s spoštovanjem Dr. Lenard Leopold. Zanimivo je, da je Lenard edino to pismo začel s »spoštovani gospod" in ga zaključil „s spoštovanjem", medtem ko so vsa prejšnja in tudi poznejša, ki mi jih je pisal, naslovljena s „predragi prijatelj" in končana „z najprisrčnejšimi pozdravi". Ko danes o tem razmišljam, imam vtis, da je hotel pod navideznim izražanjem spoštovanja) podčrtati razliko med življenjem izobraženca v domovini in onega v svobodnem demokratičnem svetu. Prvi mora molčati in živeti življenje gobavca, ki ga je družba izločila, da je ne okuži, čeprav ga „z osvoboditvijo gmotnih skrbi in premoženja" za silo hrani, ne dovoli mu pa, da bi izrazil svoje misli. Nasprotno pa je izobraženec-emigrant gospod, ki lahko brez skrbi in strahu izraža kar misli, čeprav zjutraj ne ve, če bo imel za večerjo vsaj skorjico suhega kruha. Svobodna družba se materialno zanj ne briga, dopušča mu pač, da dela, piše, govori in misli kar hoče. In za Leopolda Lenarda je bil tak človek vedno »spoštovani gospod". Pa tudi za njegovo ženo Radmilo, ki mu je bila skozi pol stoletja največja življenjska opora in ki ga je kot izobraženka najbolj razumela. To dokazujejo tudi njena pisma, ki mi jih od časa do časa piše tudi še po Lenardovi smrti. Ko se spomni na kakšno zanimivost iz njegovega življenja, mi jo sporoči. Tako mi je pred nekaj meseci pisala o Lenardovih zvezah s Sienkiewiczem in o tem, kako ga je bil ta nekoč povabil na čaj. Sporočila mi je tudi, da je zbrala in uredila vso Lenar-dovo literarno zapuščino ter številna ohranjena pisma in vse skupaj poslala univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Med tem gradivom, ki ga bo mogoče kdaj kdo proučeval in objavljal, pa seveda tu navedenega Lenardovega pisma ni. ,'Zato sem smatral za potrebno, da ga kot zanimiv dokument njegove lastne izpovedi sporočim javnosti. LIH0UI1IHI STARA AMERIKA V DOŽIVETJU SLOVENSKE UMETNICE K UMETNIŠKI PRILOGI TEGA ZVEZKA Najnovejša olja akademske slikarke BARE REMEC„ ki so bila prikazana na razstavi ARGENTINSKI SEVER IN JUG (Slovenska kulturna akcija 2. decembra 1972), predstavljajo slovensko umetnico v njenem vživljanju v ameriški kontinent - v prastara ljudstva severnih visokih planot in južnih andskih pogorij, Indijance Coya in Araukane. Slikarka odkriva s slovenskimi očmi svet indijanske mistike, svet nomadske starožitnosti in nadrealne ornamentalike. Ugotovitev, da išče Bara življenjskost in človeškost motivov v prastarem svetu argentinskega severa in juga, ni nova. Ta svet ima v sebi nešteto prvin, kjer se moreta sprostiti ustvarjalnost in domišljija umetnika. Bara ga že leta in leta na svoj način tudi odkriva. Tu se rodi sonce vsako jutro iz rdečkaste zemlje in umira zvečer v nedopovedljivem svetlobnem tonskem bogastvu. Verovanja in običaji spreminjajo človeške figure v skrivnostne simbole. Kamen in vrč, žival in drevo in vse, kar je tipičnega v teh zemljah, je poosebljena in poduhovljeno. „Huaca" je skrivnostna in nad-raravna sila, ki vodi dejanja ljudi in vpliva na njihovo usodo. Umetnik črpa lahko bogate snovi za svojo umetnost iz teh krajev, iz teh ljudi in njihove usode. Slog, ki si ga je ustvarila in ki ga izpopolnjuje slikarka v oddaljenih predelih stare Amerike,, je doživet, oseben in moderno tras-cendenten. In vendar je treba relči, da je vsa ta umetnost ameriško pristna in obenem svojsko zdomska in slovenska, kot je npr. Miltia-des Kalos na Akropoli tipično atenski, čeprav je oblečen v perzijska oblačila. Vemo, da umetnina ni samo izraz individualne umetniške težnje, ampak izraz dobe in družbe, v kateri je nastala. Poudariti je treba, da je poleg vživljanja slikarke v prabitni ameriški etnični ambient njena umetnost pojav slovenskega zdomskega umetnostnega napora in stremljenja in da ta napor in stremljenje danes še živita in obstajata. KROniKR SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA je v Buenos Airesu, kjer ima svoje središče, v XIX. letu svojega delovanja (1972) nudila slovenski) skupnosti naslednje kulturne večere, gledališke predstave, koncerte in razstave: 20. maja 1972. I. kulturni večer: PREŠEREN IN SLOMŠEK -CELOVŠKI RAZGOVORI IN SKLEPI; predavatelj dr. Fran-ček Žebot, ZDA (predavanje je bral Joža Vombergar). Literarni odsek. 3. junija 1972. II. kulturni večer: SIMBOLI SLOVENSKE NAROD- NOSTI IN DRŽAVNOSTI; predavatelj dr. Tine Debeljak. Zgodovinski odsek. 17. junija 1972. III. kulturni večer: SAMOODLOČBA NARODOV IN NARODNOSTNO NAČELO; predavatelj dr. Alojzij Ku-kovica DJ. Filozofski odsek. 1. julija 1972. IV. kulturni večer: SPOMINSKI VEČER OB POL-LETNICI SMRTI MARIJANA MAROLTA; govoril je o življenju in pisanju prvega in dolgoletnega tajnika Slovenske kulturne akcije dr. Tine Debeljak. 15. julija 1972. V. kulturni večer: ALOJZ REBUIA PILATOVA ŽENA. Režijsko dramaturški uvod v krstno predstavo. Režiser Nikolaj Jeločnik z igralci. Gledališki odsek. 4. avgusta 1972. ALOJZ REBULA, PILATOVA ŽENA. Krstna predstava odrske upodobitve kot sakralna drama. Dramatizator, režiser Nikolaj Jeločnik. Z njim so igrali Pavči Eiletzeva, Marija Ka<čar-Finkova, Lučka Potočnik, Frido Beznik, Janez Jerebic, Lojze Rezelj in Janez Zoreč. Scenograf arh. Marjan Eiletz. Gledališki odsek in Slovensko gledališče v Buenos Airesu. Ponovitvi 5. in 6. avgusta 1972. 19. avgusta 1972. VII. kulturni večer: SKOZI PRIZMO OKROGLE MIZE; predavatelj dr. Mirko Gogala. Teološki odsek. 2. septembra 1972. VIII. kulturni večer: ALEŠ UŠENIČNIK IN NJEGOVO MESTO V SLOVENSKI FILOZOFIJI; predavatelj dr. Vinko Brumen. Filozofski odsek. 7. oktobra 1972. IX. kulturni večer: DOBER VEČER, TOKIO - ZA LJUBEZEN IN SMRT IN ŠE KAJ... Večer poezije VLADIMIRA KOSA. Audiovizualni del z recitacijo Kosovih pesmi, z japonsko folklorno glasbo in barvnimi projekcijami iz Japonske, kot tudi z abstraktnimi motivi na posamezne pesmi, sta pripravila Nikolaj Jeločnik in Janez Zoreč. Recitacije Nataša Smersujeva in N. Jeločnik. Esej o Kosovi poeziji France Papež. Literarni, glasbeni in gledališki odsek. 21. oktobra 1972. X. kulturni večer: JEDRNA ELEKTRARNA V ATUCHI; predavatelj ing. Martin Povše. Odsek za naravoslovne vede (v formiranju). 4. novembra 1972. XI. kulturni večer: EVOLUCIJA ZVEZD; predavatelj lic. Janez Zoreč. Odsek za naravoslovne vede (v formiranju). 18. novembra 1972. XII. kulturni večer: DINASTIJA KARADJOR-DJEVIČEV IN JUGOSLAVIJA; predavatelj dr. Srečko Baraga. Zgodovinski odsek. 2. decembra 1972. RAZSTAVA NAJNOVEJŠIH OLJ AKADEMSKE SLIKARKE BARE REMEC imenovana ARGENTINSKI SEVER IN JUG. Esej o slikarki in njeni umetnosti je bral France Papež. Razstava je bila odprta do vključno nedelje 10. decembra 1972. Likovni odsek.