Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale • II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414640
Letna naročnina, Italija	Lir 19.000
Letna inozemstvo	Lir.	30.000
Letna inozemstvo, USA dol.	28
Poštno čekovni račun: štev. 24/12410
i
Leto XXXIV. - Štev. 38 (1722)
Gorica - četrtek, 7. oktobra 1982 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Dvajset let po koncilu Vladna zamenjaua na urhu Zahodne Nemčije
Dne 11. oktobra bo poteklo 20 let, odkar je papež Janez XXIII. sklical drugi vatikanski vesoljni cerkveni zbor. Za nas starejše je vse to še v živem spominu, za mlajše je pa že zgodovina, saj sem v šoli opazil, da mlajši o koncilu skoro nič ne vedo. Zaradi tega ne bo odveč, če si ob tej obletnici starejši osvežimo spomin na ta največji dogodek v zgodovini Cerkve tega stoletja, mlajši pa da o tem koncilu kaj več zvedo: oboji pa, da si prikličemo v zavest pomen tega koncila in njegove smernice, ker smo še daleč, da bi te prešle v življenje vernikov.
POBUDNIK KONCILA
Pobudo za koncil je dal papež Janez XXIII. Reči smemo, da je bila to njegova osebna pobuda in osebna volja, da je do koncila prišlo. Na praznik spreobrnjenja apostola Pavla 25. januarja 1959 je imel govor v baziliki sv. Pavla v Rimu. V tem govoru je prvič sprožil zamisel o vesoljnem cerkvenem zboru, ki ga v Cerkvi ni bilo več od leta 1870. Tega leta je bil namreč nasilno prekinjen I. vatikanski vesoljni cerkveni zbor, ker so tisto leto italijanske čete zasedle Rim.
Janez XXIII. je bil dobrodušen mož, ki pa je v življenju marsikje bil in marsikaj opazil kot vatikanski diplomat v Carigradu in Parizu ter kot patriarh v Benetkah. Opazil je, da je Cerkev le nekoliko zaostala za razvojem modernega sveta. Papeži in vatikanska kurija sami niso mogli slediti vsem spremembam, ki so se zlasti v tem stoletju izvršile na vseh področjih. Odtod njegovo geslo, da mora Cerkev v korak s časom ali »aggiornamento«, kot se je on izrazil. Ta italijanska beseda nima ustreznega izraza v nobenem drugem jeziku, zato so jo vsi rabili v italijanski obliki.
Poleg tega je Janez XXIII. hotel, naj se Cerkev notranje posveti, da bo blestela kot pomlajena Kristusova nevesta sredi sodobnega sveta, tako da bodo vsi narodi hiteli k njej, ne samo verni kristjani. Posvečenje božjega ljudstva in »aggiomamen-to« so bili torej glavni nameni Janeza Dobrega, ko je sklical II. vatikanski cerkveni zbor 11. oktobra 1962, in sicer na praznik materinstva Marijinega, ki smo ga takrat obhajali.
SKLICANJE KONCILA
Priprave na koncil so trajale tri leta, odprtje pa je bilo 11. oktobra. Na koncil so bili povabljeni vsi katoliški škofje celega sveta, saj je dolžnost škofov, da se koncilov osebno udeležijo. Stalno jih je bilo potem navzočih okrog dva tisoč. Takrat niso imeli v Vatikanu primerno velike dvorane, da se bi koncilski očetje v njej sestajali. Zato so v ta namen opremili baziliko sv. Petra, ki je potem ves čas koncila služila za generalna zborovanja škofov.
Ko je papež Janez XXIII. sklical koncil, je poudaril, da bo to »pastoralni« koncil. To se pravi, da v središču razprav ne bodo kake teološke resnice in obsodbe kakih zmot, kot je bilo navadno pri prejšnjih koncilih, temveč da bodo v središču vprašanja človeka in njegovih potreb, namreč posvetitev duš in njih zveličanje, po besedah Jezusovih: »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.«
Prvi znak tega novega duha je bilo dejstvo, da so na koncil povabili vse ločene kristjane, pravoslavne in protestante. Druga novost je bila, da so koncilu prisostvovali in na njem sodelovali tudi laiki kot izvedenci. In tretja novost je bil stik s sredstvi obveščanja; ustanovljeno je namreč bilo posebno tajništvo za stike s tiskom. Tajništvo je vodil msgr. Vallainc, sedaj škof v Albi. Te tri novosti so že nakazale, da bo II. vatikanski vesoljni cerkveni zbor drugačen kot so bili prejšnji, ki so vedno bili zaviti v precejšnjo tajnost.
POTEK KONCILA
Koncil, ki se je začel oktobra 1962, je trajal štiri leta in se zaključil na praznik Brezmadežne 1965. Vsako zasedanje se je začelo v oktobru ali septembru in se za-
ključilo v začetku decembra. Koncil je slovesno odprl Janez XXIII. Toda že naslednjo pomlad je papež zbolel in nato junija 1963 umrl.
Njegov naslednik je postal Pavel VI., papež Montini. Ob njegovi izvolitvi so se vsi vpraševali, kaj bo s koncilom, ki se je začel ob tolikšnem pričakovanju celega sveta. Novi papež je kmalu dal vedeti, da se bo koncil nadaljeval po določenih smernicah. Potem je res bilo tako. Koncil je redno šel svojo pot do zaključka 8. decembra 1965.
Glavno delo je na koncilu potekalo v kongregacijah, oz. v komisijah. Te so proučevale posamezne dokumente, ki so jih potem slovesno razglasili na javnih sejah. Teh je bilo štiri, generalnih kongregacij pa 168.
SPREJETI DOKUMENTI
V	soglasju z nameni Janeza XXIII. je koncil izdelal in izglasoval 16 dokumentov, v katerih se sooča z glavnimi problemi sedanje Cerkve in človeštva. Najvažnejši dokumenti so: konstitucija o svetem bogoslužju, s katero so uvedli žive jezike v liturgijo namesto latinščine; dogmatična konstitucija o Cerkvi in pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu.
To so trije najvidnejši dokumenti, ki so globoko posegli v notranje življenje Cerkve, zadnji pa v splošne probleme sedanje človeške družbe: dostojanstvo človeške o-sebnosti, zakon in družina, kulturna problematika, gospodarsko-socialni odnosi, politične skupnosti, skrb za mir med narodi.
Tudi ostali dokumenti so važni, vendar so omejeni na posamezna področja življenja, npr. apostolat laikov, služba škofov, misijonska poklicanost Cerkve, odnosi do ločenih kristjanov ali ekumenizem, odnosi do nekrščanskih verstev; potem izjava o verski svobodi, o javnih sredstvih obveščanja. Na splošno gre za posamezne življenjske probleme Cerkve in človeka.
KONCIL JE TREBA NADALJEVATI
Obdelanih problemov je zelo veliko. Iz koncilskih smernic naj bi živelo božje ljudstvo v tem stoletju in v prihodnjih stoletjih. Po desetih letih od koncila je nadškof in kardinal Joseph Ratzinger dejal: »Z resnično obnovo, kakršno si jo je ta koncil zamislil, je treba pravzaprav šele začeti.«
Danes po 20 letih od koncila bi kardinalove besede lahko ponovili. Namen koncila namreč, kot je izražen v uvodu v konstitucijo o liturgiji: »Cerkveni zbor si postavlja za nalogo, poskrbeti, da bodo verniki bolj krščansko živeli«, še daleč ni dosežen in v polnosti ne bo nikoli. Saj posvečenje duš in človeške družbe nima konca. Zato se moramo in se bomo morali zatekati k smernicam tega koncila tudi v tretjem tisočletju po Kristusu.
K. HUMAR
Prad 13 leti, 28. septembra 1969 sta socialdemokratska in 'liberalna stranka na parlamentarnih volitvah v Zahodni Nemčiji prejeli skupaj večino glasov. Njuni vodstvi sta se tedaj odločili, da se povežeta med seboj, gresta v skupno vlado, krščanske demokrate in krščanske socialce pa porineta v opozicijo.
Te socialdemokratsko-liberalne vladavine je sedaj konec. S tem, da so liberalci v drugi polovici septembra izstopili iz vlade kanclerja Schmidta, so se socialdemokrati znašli v manjšini. Liberalci so svojim dosedanjim zaveznikom obrnili hrbet in ponudili sodelovanje krščanskim demokratom. Ti so ponujeno roko sprejeli in tako je postalo jasno, da bo Zvezna republika Nemčija dobila novega kanclerja in novo vlado.
1.	oktobra se je sestal v Bonnu zahodno-nemški parlament, da izreče zaključno besedo. Za zrušenje vlade je bilo potrebnih 249 glasov. Ker jih imajo krščanski demokrati le 226, so potrebovali vsaj 23 glasov s strani liberalcev. Ti razpolagajo s 55 poslanci, a se jih kakih 20 ni strinjalo z odločitvijo lastnega vodstva, da preidejo na stran krščanskih demokratov. Vendar je bila večina disciplinirana in je 30 liberalcev podprlo novega kanclerja Kohla, ki je tako prejel 256 glasov, sedem več, kot je bilo potrebno za zrušenje kanclerja H. Schmidta.
OBRAČUN TRINAJSTLETNE VLADAVINE
Nekaj naravnega je, da ob taki prelomnici, kot je sedanja zamenjava v Zahodni Nemčiji, stvarno ugotovimo, kako se je socialdemokratsko-Jiberalno zavezništvo obneslo in kake rezultate je dalo.
Že 28. oktobra 1969 je Willy Brandt, ko je bil kot predsednik nemške socialdemokratske stranke izvoljen za zveznega kanclerja, napovedal, da bo vodil politiko sporazumevanja s Sovjetsko zvezo, Vzhodno Nemčijo in drugimi vzhodnimi državami socialističnega bloka. Najprej je normaliziral odnose z Romunijo, nato pa še z Jugoslavijo. S slednjo so bili diplomatski odnosi prekinjeni v oktobru 1957, ker je Jugoslavija priznala vlado Vzhodne Nemčije in s tem obstoj te države.
Spomladi leta 1970 so stekli predhodni pogovori z Moskvo o sklenitvi sporazuma
o	odpovedi uporabe sile. Sledila so pogajanja s Poljsko. Hkrati so romala med Bonnom in Vzhodnim Berlinom pisma dn predlogi o vrhunskem sestanku. Ponovno je Brandt v svojih govorih ponovil, da je treba sožitje med obema Nemčijama iskati na tistem, kar ju povezuje, na drugotno mesto pa postavljati tisto, kar ju ločuje. Ni čuda, da je začelo gledati v novo usmerjeni nemški politiki vedno več ljudi po svetu v Brandtu in njegovih sodelavcih glasnike novega duha, popuščanja 'in sporazumevanja. Kot nagrado za to zavze-
Kisom lostaša brini za Jnmslavin
Zvezni sekretar za notranje zadeve Slovenec Stane Dolanc je v pogovoru s časnikarji Rtv Beograd dejal, da pomenijo dogodki na Kosovu za državo tudi veliko gospodarsko breme, saj jo stanejo 3 milijone dinarjev dnevno. Pristavil je, da se je od marca lani do danes izselilo 8.000 ljudi, Srbov in Črnogorcev, ki se niso več počutili varni pred Albanci. Samo letos avgusta 'in septembra je odšlo 535 ljudi, živeti pod varstvom pušk ni ravno preprosto ne prijetno.
Dolanc je še omenil, da je na Kosovni dolgo vladalo brezvladje. Normalno je npr. bilo, da ljudje niso plačevali davkov, stanarin, da so se vozili brez vozniškega izpita in dovoljenja. Danes na Kosovu sicer ni večjih množičnih izgredov in demonstracij, še vedno pa je na stotine letakov. Eno je pri tem gotovo: samo z varnostnimi službami se ne bo dalo trajno rešiti problemov v tej pokrajini.
Posebno pozornost je Dolanc posvetil
napadom na družbeno premoženje. Samo letos je bilo na tem področju povzročene škode, ki presega 4 milijarde dinarjev. Boj proti gospodarskemu kriminalu mora biti trenutno ena prednostnih nalog jugoslovanske družbe. Treba je iti do konca, ker bodo sicer ljudje izgubili zaupanje v samoupravljanje in s tem v oblast delavskega razreda.
Na vprašanje o delovanju protijugoslovanskih skupin v tujini je Dolanc odgovoril, da res obstajajo in to še zlasti v nekaterih zahodnih državah. Pa tudi v nekaterih vzhodnih državah so še vedno ostanki informbirojevske emigracije, ki v zadnjem času prav tako ne miruje. Še zlasti pa so tesno povezani ustaši in sedanja politična opozicija s Kosova. Ti so zelo dobro organizirani in imajo denar, ker Jim pomaga mednarodni kapital. Temu ni do tega, da bi Jugoslavija ostala takšna, kakršna je, to se pravi stabilna, neuvrščena in samoupravna.
tost je Brandt leta 1971 prejel Nobelovo nagrado za mir.
Ko je decembra 1973 isti Brandt v Pragi podpisal še sporazum o normalizaciji odnosov s Češkoslovaško, je bilo nekako končano obdobje njegove »Ostpolitik« - politike do Vzhodne Evrope. Potem pa so se kmalu pričele težave gospodarskega značaja. Jeseni 1973 so arabske države, da bi kaznovale Zahod zaradi njegove podpore Izraelu, sprožile naftno zaporo, kar je prineslo grožnjo brezposelnosti, saj je predelovalna 'industrija živela predvsem od nafte in njenih derivatov. Bonn je najprej zaprl meje za nadaljnje zaposlovanje tujih delavcev. Kancler Brandt se je povrh zapletel v spor z mogočnimi sindikalnimi voditelji. Ko pa so v njegovi bližini odkrili še vzhodnonemškega vohuna GuilJau-mea, je bilo Brandtove politične kariere konec. Nasledil ga je finančni in že prej obrambni minister iter podpredsednik v vladi Helmut Schmidt.
Odtlej so koalicijo socialdemokratske dn liberalne stranke vedno bolj zaposlovala gospodarska in socialna vprašanja. Helmut Schmidt je sicer ohranil nadaljevanje Brandtove vzhodne politike, toda ko je leta 3979 spoznal resno nevarnost vse številnejših sovjetskih raket na vzhodni meji, je dal v NATO paktu pobudo za dodatno Oborožitev. To ga je skoraj odtujilo od stranke.
V slabših časih bi skorajda nihče ne bil mogel prevzeti odgovornosti za vlado v Bonnu kot je to moral storiti Schmidt. Socialdemokrati so bili na naj nižji stopnji ugleda in samozavesti, na deželnih volitvah so nizali poraze, gospodarski zastoj je prinesel najvišjo stopnjo brezposelnosti. Tedaj se je Schmidt izkazal kot kancler socialnega miru. Umel je obnoviti voljo do nadaljevanja skupnega dela pri obeh koalicijskih strankah, predvsem pa je uvedel v vladi mnogo strožjo disciplino kot je bila pri Brandtu.
V času Schmidtovega vladanja so dobili zaposleni v podjetjih znatno razširjene pravice do soodločanja v notranji ureditvi podjetij. Prvič so dobili tudi tuji delavci možnost in pravico, da predlagajo svoje zastopnike v podjetniške svete. Zvezni zakon o pospeševanju izobraževanja je omogočil otrokom iz siromašnejših krogov pravico do podpor, ki pa so bile istočasno tudi vezane na uspeh pri študiju. Zgrajenih je bilo mnogo univerzitetnih 'in drugih višješolskih poslopij, kar pa je povzročilo naval na te šole. Treba je bilo vpeljati omejeno število slušateljev, kar je seveda povzročilo hudo kri med mladimi. Žrtve vojne so dobile pokojnine, katerih povečanje je vezano na splošno gospodarsko rast. Tistim, ki odhajajo v pokoj, je bila priznana pravica, da se moški lahko upokojijo dve leti, ženske pa tri leta pred zakonsko predpisano starostno mejo (65, oz. 60 let). Pomoč brezposelnim je bila znatno povišana (68 % dotedanje plače). Zahodna Nemčija si je v času Schmidtove vlade zgradila eno najstrožjih zakonodaj za varstvo okolja in sprejela načelo, da mora za zdravo okolje poskrbeti predvsem tisti, ki ga ogroža in onesnažuje.
Kancler Schmidt je prepričan, da je v času svojega vladanja opravil dobro delo in je dal v poslovilnem govoru v parlamentu vedeti, da si take odslovitve ni zaslužil. In njegov naslednik?
KDO JE NOVI KANCLER
Nič posebno navdušujočega niso zapisali vplivni ustvarjalci javnega mnenja o njem, zlasti ker se je povzpel na vrh države ne toliko po lastni zaslugi kot po zaslugi liberalcev, ki so njegovemu predhodniku odvzeli podporo. Eno pa mu priznavajo: trmasto samozavest in potrpežljivo čakanje pravega trenutka. Znan je po tem, da zna zelo dobro oceniti položaj, spretno taktizirati in posredovati. Po naravi je nepoboljšljiv optimist.
Star 52 let se je rodil v družini finančnega uradnika iz Ludvvigshafna. Že v študentovskih letih se je opredelil za CDU (Ohristlioh demokratische Union - Krščansko demokratska zveza), v kateri so pove-
zani katoličani in protestanti. Študiral je pravo in zgodovino ter dosegel doktorski naslov. V času od 1966 do 1973 je bil na čelu CDU v domači deželi Porenje-Pfalz. Leta 1972 je postal vodja stranke na zvezni ravni. Leta 1980 na državnozborskih volitvah je želel kandidirati za kanclerja, a se je moral umakniti bavarskemu voditelju krščanskih socialcev Josefu Straussu, ki pa je neslavno propadel. Po dveh letih je sedaj prišla Kohlova ura.
Zaenkrat so vsi malce skeptični, kako se bo ta »drugi« Helmut (tudi Schmidt je Helmut) znašel. Za Nemce se odpira novo obdobje. Demokristjani napovedujejo o-krepitev davčnega bremena, olajšave za naložbe, odločno skrčenje socialnih izdatkov. Napovedujejo pa tudi obdavčenje večjih premoženj, če ne prispevajo k naložbam.
Vendar so skoraj vsi prepričani, da tudi nova vlada ne bo stopala po bistveno drugačnih stopinjah kot prejšnja. Morda bo nekoliko bolj kritična do Moskve in bolj naklonjena politiki ZDA. Saj vzrok do vladne krize ni bila Schmidtova zunanja politika, ampak razhajanje z liberalci, ki so si želeli več svobode odločanja v sami vladi. Mnoge programske točke Schmidtove skupine bodo ostale. Razlika bo le % tem, da se jih bo Kohl lotil drugače kot bi to storil Schmidt. Gospodarsko najmočnejša država na stari celini si gotovo ne more privoščiti spodrsljaja, da bi postavila na glavo vse, kar je bilo v 13 letih socialdemokratskega vladanja uvedeno, uzakonjeno in izpeljano.
J. K.
Novi blaženi
V	nedeljo 3. oktobra je sv. oče v baziliki sv. Petra razglasil devet novih blaženih. Armensko ljudstvo je dobilo kar osem blaženih 'in sicer frančiškanskega redovnika Salvatora Lilli in 7 armenskih kristjanov. Blaženi Salvatore Lilli se je rodil leta 1853 v Kapadociji v Mali Aziji. Kot redovnik je deloval v Sveti deželi in v Armeniji. Leta 1895 je prišlo do hudega preganjanja armenskih kristjanov. Turki so silili redovnika k verskemu odpadu. Ker ni pristal, so ga z bajoneti prebodli in z njim drugih sedem kristjanov. Trupla so potem sežgali.
Deveta blažena pa je Francozinja Jean-ne Jugan, rojena 1792. Zavzela se je za zapuščene in jim nesebično stregla. Kupila je zapuščen samostan in ga spremenila v dom ubogih. Pridružilo se ji je več pomočnic in nastal je red »Služabnic ubogih«, ki pa je pozneje spremenil ime
v	»Sestre ubogih«.
Papeževa molitev za poljske otroke
V	sredo 29. septembra je sv. oče pri skupni avdienci govoril o verski vzgoji otrok na Poljskem. Govor je navezal na god treh nadangelov v sredo in angelov varuhov v soboto 2. oktobra. Dejal je takole: »Želim tudi danes na poseben način priporočiti tebi, o Mati, vse otroke moje domovine. Po angelih varuhih jih varuj vsega hudega. Pomagaj jim, da bodo napredovali v dobroti. Dobrota naj bo močnejša kot hudobija. Priporočam tebi, Vzgojiteljica mojega naroda, vse tiste, ki so odgovorni za vzgojo: družino, šolo in Cerkev. Družine naj se zavedajo svojih vzgojnih nalog. Šola naj spoštuje prepričanje staršev in njihovo vzgojno delo ter naj z njim sodeluje. Cerkev naj stalno oznanja veselo oznanilo otroškim srcem, ki ga tako radi sprejemajo.«
■	V vasi Livada blizu kraja Struga ob Ohridskem jezeru, ki leži na ozemlju republike Makedonije, je pa naseljena z Albanci, so pristaši albanske neodvisnosti pomazali učilnice in hodnike tamkajšnje šole s sramotilnimi protititovskimi napiši, odnesli Titovo sliko in uničili dve sliki narodnih »herojev« iz Makedonije. Obenem so napisali vzklike, ki poveličujejo predsednika Albanije Enverja Hodža.
Slomškova svetost liJMI/i/IM t Msgr. Albert Metlikovec
Vsak svetnik je nekaj enkratnega, edinstvenega, neponovljivega, hkrati pa tudi nekaj skrivnostnega, ker je v ozadju svetnikove osebnosti poseben božji poseg v njegovo življenje in delovanje. Zato svetnika ni mogoče popolnoma spoznati in razložiti; le iz njegovega življenja in delovanja moremo zaslutiti in bolj z očmi vere kakor razuma spoznati njegovo skrivnost.
Od 120-letnici Slomškove smrti smo ponovno zrli veličino njegove osebnosti in kakor v ogledalu gledali njen razvoj do tiste pedagoške višine, ki jo kažejo njego-
vi	učbeniki in vzgojni spisi; do tiste teološke vsebine, ki jo razodevajo njegove pridige, meditacije, pastirski listi, nabožne pesmi in spisi; do tistega pastoralnega u-dejstvovanja, ki ga izrekajo njegova velikopotezna dejanja v dušnem pastirstvu; in končno do tiste osebnostne spopolnitve, ki se razodeva v njegovem svetništvu.
Vsa njegova dela in življenje zgovorno pričajo, da je bil dozorela človeška osebnost z globokim izkustvom vere, upanja
V torek 5. oktobra je bila na sedežu Slovenske skupnosti v Trstu, ul. Machiavelli 22 tiskovna konferenca, na kateri sta tajnik devinsko-nabrežmske sekcije SSk Ivan Brecelj in občinski odbornik za urbanistiko Bojan Brezigar obrazložila stališče SSk o perspektivah razvoja sesljan-skega zaliva.
SSk je vedno polagala veliko pozornost na to vprašanje in poudarjala zahtevo, da se omenjeni zaliv čimbolj turistično ovrednoti — toda ob upoštevanju zakonitih pravic in značilnosti krajevnega prebivalstva.
V	tem sinilu je SSk podvzela številne pobude. Zavzemala se je tudi za uresničitev načrta, ki ga je predstavila družba Ediltur za ovrednotenje sesljanskega zaliva in k'i je med drugim predvideval soudeležbo de-vinsko-nabrežinske občine ter domačega, slovenskega kapitala.
Edine spremembe, ki jih je SSk v zvezi s tem načrtom zahtevala, so zadevale vskla-ditev z obstoječim regulacijskim načrtom ter poroštvo, da bi se gradnje v sesljan-skem zalivu ne izkoristile v rezidenčne namene, kar bi med drugim imelo hude posledice za narodnostni sestav devinsko-na-brežinske občine.
V zadnjem desetletju pa smo bili na žalost priča raznim pobudam, ki ali niso bile v skladu z našimi stališči in občimi koristmi, ali so se izkazale za čisto navadne špekulacije pri menjavah lastnikov.
Tako je pred nedavnim prišlo do novega lastništva in sicer je lastnik danes družba, ki se predstavlja z zelo meglenim tudi če morda megalomanskim načrtom, ki je v bistvu povzetek dela prejšnjega načrta in ki nam konkretno daje bore malo jamstev za to, kar je bilo vodilo SSk. Zato želi SSk jasno ponovno povedati, da se bo tudi v bodoče dosledno potegovala tako za ovrednotenje sesljanskega zaliva, ki bo v skladu z interesi domačega prebivalstva in ki bo izključevalo kakršnokoli možnost, da bi se gradila rezidenčna stanovanja pod eno ali drugo pretvezo. SSk še poudarja, da je lastnik velikega dela sestljanskega zaliva naša dežela in da bo
in ljubezni sredi svojedobnega sveta, z razumevanjem tega sveta in ljubeznijo do njega, s široko odprtostjo za navdihe Sv. Duha, s čutom razpoznavanja znamenj takratnega časa.
Kot dušni pastir, vzgojitelj in narodni buditelj je v preroškem duhu skrbel za vse in služil vsem v pristni zavesti svojega poslanstva, v dialogu z vsem, kar je bilo takrat na pohodu, v odprtem sodelovanju za rast vere in reševanje slovenske besede ter narodnosti.
Bil je svetniška osebnost z ekumenskim duhom, z globoko ljubeznijo do lastne in tuje svobode, s samostojnostjo v popolni predanosti Bogu, Cerkvi in slovenskemu človeku.
Vse to izžareva iz njegove osebnosti z neko notranjo močjo, ki je ni mogoče drugače razložiti kakor z izrednim božjim posegom v njegovo življenje. V tem izrednem božjem posegu je korenina Slomškove svetosti.
FRANC KRAMBERGER, mariborski škof
torej tudi ta javna ustanova nosila velik del odgovornosti, če bo dovolila, da se ozemlje, ki pripada nam vsem, izkorišča v špekulativne namene.
Sedanji občinski regulacijski načrt omogoča velike gradnje v sesljanskem zalivu. Ta načrt je ustrezal potrebam izpred desetih let, to je obdobja, ko je bil izdelan. Hotelska dejavnost danes ni več tako donosna, po drugi strani pa ni sprejemljiva gradnja velikih stanovanjskih hiš ali mini-stanovanj, ki bi omogočila redkim petičnežem, ki bi ta stanovanja lahko kupili, da monopolizirajo ves sesljanski zaliv. Treba je torej dovoliti le gradnjo tistih struktur, ki so nujno potrebne za navtični turizem in za kopanje. Ostalo področje je treba ozeleniti, treba je urediti parkirne prostore 'in morda obnoviti kamping.
Papeževo pismo ob prazniku žetve na Poljskem
Neodtujljivo pravico človeka do obdelovalne zemlje in dela je poudaril papež Janez Pavel II. v poslanici ob prazniku žetve na Poljskem. V pismu poljskemu ljudstvu piše: »Goreče molim, da bi se v moji domovini spoštovale neodtujljive pravice človeka, predvsem pravica do zemlje in dela, ki so temelj zdravega gospodarskega in splošnega razvoja skupnosti.«
Papeževo pismo so v nedeljo 5. septembra prebrali v poljskem romarskem kraju Čenstohovi pred 300.000 kmeti iz vse Poljske.
Film o m. Tereziji
V	četrtek 2. septembra so na bienalu v Benetkah predstavili javnosti film o življenju matere Terezije. Film prikazuje njeno težavno mladost in njeno pot v redovništvo. Film, ki ima naslov La Voce (Klic), je bil izdelan za prvi program italijanske televizije, a ga bodo predvajali po vsem svetu, šlo naj bi za religiozno delo, v katerega so le previdno posejani elementi igranega filma.
■ Predsednik republike Pertini je preteklo nedeljo obiskal Verono, kjer je prisostvoval odkritju spomenika v čast letalcev. Nato je obiskal šolo, ki nosi ime po njegovem bratu Evgenu. Brat Evgen je stopil v odporniške vrste, ko je zvedel (novica se je kasneje izkazala za neresnično), da so Nemci v Rimu ustrelili njegovega brata Sandra. Kasneje so Nemci Evgena zajeli in odpeljali v koncentracijsko taborišče Flossenburg, kjer je umrl malo pred koncem zadnje svetovne vojne.
■ Varnostnim silam v Neaplju je uspelo uničiti neapeljski vod rdečih brigad, ki so svoj čas umorile poveljnika letečega oddelka Amina tura. Za zapahi se je znašlo sedem pomembnejših teroristov, dva pa sta še na begu. V dobršni meri je bilo tudi najdeno orožje, ki so si ga bdgadisti prilastili ob napadih na vojašnici v krajih S. Maria Capo Vetere in Castel di Decima ter v zasedi na vojaško kolono v Salernu.
■ V preprosti ceremoniji je v ponedeljek 4. oktobra dosedanji zahodnonemški kancler Sahmidt predal posle novemu kanclerju Kohlu. Oba sta se izrekla za nadaljevanje dosedanje zunanje politike. Kohl je še isti večer odpotoval v Pariz, kjer se je sestal s predsednikom republike Mitteran-dom in ministrskim predsednikom Mauro-yem, dokaz da tudi Kohl daje prednostni pomen francosko-nemškemu zavezništvu.
■ Poljski pri mas Jožef Glemp bi bil moral prisostvovati v nedeljo 10. oktobra v Rimu razglasitvi bi. Maksimilijana Kol-beja za svetnika, nato pa nadaljevati pot v Sev. Ameriko, kjer je nameraval obiskati poljske izseljence. Sedaj pa je nepričakovano odpovedal oba obiska. Zdi se, da je v ozadju te odločitve napoved, da bo poljski sejm (parlament) v dneh 8. in 9. oktobra razpravljal o novem zakonu o sindikatih. Po tem zakonu naj bi ne bilo več mesta za neodvisni sindikat Solidarnost. Nadškof Glemp se boji, da bo tak sklep povzročil na Poljskem obširne nemire, zato se mu zdi bolj primerno, da ostane doma.
■ V Španiji je prišlo do razkritja državnega udara, ki naj bi bil izveden dan pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 28. oktobra. Udar je iz zapora v Madridu pripravljal general Jaime Milans Del Bosch, ki je bil zaradi neuspelega poskusa državnega udara 23. februarja 1981 obsojen na 30 let ječe. Španska obveščevalna služba je odkrila, da so zadnje čase obsojenega generala pogosto obiskovali trije višji časniki. Pri enem od njih so zaplenili torbo, v kateri so bili napotki za izvedbo udara, politični program upornikov in seznam oseb, na katere bi se pobudniki udara lahko naslonili. Po razkritju dokumentov so oblasti generala Milansa Del Boscha takoj premestile v neki drugi zapor, ostale tri višje častnike pa aretirale.
■ Izraelci imajo spet nov povod, da udarijo po Sircih v Libanonu. V neposredni bližini črte, ki razmejuje sirsko in izraelsko zasedbeno področje ob glavni cesti Bejrut-Damask so palestinski gverilca, ki jim daje Sirija zavetje, napadli z raketnim in lahkim orožjem izraelski vojaški avtobus, pri čemer je bilo šest vojakov ubitih, 22 pa ranjenih, od tega enajst s hujšimi poškodbami. Izraelci so odgovorili z napadom na sirsko vozilo s protiletalskimi raketami v dolini Bekaa. Sirci so že dali izjavo, da se ne nameravajo umakniti iz Libanona, dokler se ne umaknejo Izraelci. Slednji pa ne kažejo za to nobene volje. Nasprotno! Poročila trdijo, da dovažajo svoje čete na sever Libanona, kjer se še vedno zadržujejo palestinski gverilci, trdno odločeni, da se prostovoljno ne bodo dali izseliti v druge države. Do pomirjenja v Libanonu je tako še dolga pot.
■ Novi libanonski predsednik, maronit-ski kristjan Amin Džemajel je poveril sestavo nove vlade dosedanjemu ministrskemu predsedniku Šafiku Vazanu, ki je po veri muslimanski sunit. Vazan je odločno proti temu, da bi Libanon podpisal ločen mir z Izraelci, kar naj bi bil tudi eden ciljev izraelskega vdora v Libanon. Nova vlada se je takoj morala soočiti s položajem v severnolibanonskem mestu Tripoli, kjer se še zadržujejo palestinski gverilci. Tu je prišlo do spopadov med dvema oboroženima skupinama, ki ne pripadata redni vojski. Spopad je zahteval 18 mrtvih in 53 ranjenih.
■ V središču iranske prestolnice Teherana je eksplodiral tovornjak, poln razstreliva, ki so ga atentatorji namestili prod petnadstropnim hotelom. Eksplozija je poslopje popolnoma uničila, zračni pritisk pa je raznesel istočasno tri avtobuse, ki so tisti hip vozili mimo hotela. Več žrtev je bilo tudi med gosti bližnjih restavracij. Ob življenje je bilo najmanj 60 oseb, 700 pa ranjenih.
Vedeli smo, da je neozdravljivo bolan, kljub temu nas je hudo prizadela vest, da je v Novi Gorici v nedeljo 3. oktobra umrl msgr. Albert Metlikovec. Z njim se je podrl eden stebrov koprske škofije.
Od zunaj gledano je bil pok. msgr. Metlikovec podeželski župnik, saj se v cerkveni hierarhiji ni povzpel visoko. V resnici pa je postal motor veroučne prenove ne samo v domači škofiji, temveč v celi Sloveniji. Postal je eden najboljših strokovnjakov v katehezi.
Začelo se je čisto na tiho v prvih težkih letih po zadnji vojni. Mislim, da so takrat bili trije pionirji pri obnovi kateheze: Bernardin Godnič v Vrtojbi, njegov brat Franjo ter Albert Metlikovec. Najbolj uspešen je bil ravno on.
Pokojni Albert je bilo doma iz Sesljana, kjer se je rodil 28. septembra 1920. Imel je zelo dobro in verno mamo ter staro mamo. Domači župniki so bili vedno dobrodošli gostje v Metlikovčevi družini. Pa tudi drugače sta obe radi pomagali v cerkvi.
Gimnazijo je študiral v malem semenišču v Gorici in bil v razredu skupaj s pok. nadškofom Cocolinom. Postala sta prijatelja in msgr. Cocolin ga je rad obiskoval iv njegovi zadnji bolezni. Po končani gimnaziji je stopil v bogoslovje v Gorici in bil posvečen 3. junija 1944. Bila so huda lata in novomašnika Metlikovca je zadela posebno težka služba: nadškof Karel Margotti ga je poslal za kaplana v Komen. Ker je ta bil požgan, se je g. Metlikovec nastanil v Svetem, komenski podružnici. Od -tu je oskrboval komenske, podružnice, poleg Svetega še Ivanji grad, Volčji grad in Tomaževico, kolikor ni bila požgana.
Po končani vojni so se Komenci počasi vračali domov iz pregnanstva v Nemčiji in začeli obnavljati svoje domove. Vrnil se je tudi dekan Viktor Kos. Tedaj je šel Albert Metlikovec za kaplana v Černiče, nato v Idrijo. Od tam je prišel za župnika na Col, nato pa je bil imenovan za župnika v Šempetru pri Gorici, od koder je bil poslan za župnika v Ajdovščino, kjer je ostal 12 let.
Mislim, da se je prav tukaj začelo njegovo živahno udejstvovanje na katehetskem področju, udejstvovanje, ki ga je pozneje prekinila neozdravljiva bolezen sclerosis multiplex, ki ji zdravniki niso bili kos.
Zato je zaprosil za upokojitev in se naselil v Novi Gorici. Kako hudo mu je gotovo bilo, ko je bil obsojen na mirovanje on, ki je bil vse življenje tako delaven, poln 'idej. Toda pri Bogu je bilo tako zapisano in Albert Metlikovec je sprejel križ bolezni na svoje rame in ga nosil tudi ob pomoči zveste in požrtvovalne pomočnice.
Pok. Albert Metlikovec ni bil samo silno delaven mož, bil je tudi zelo sistematičen. Osebno ga riisem velikokrat obiskal, a vsakikrat sem moral občudovati red v njegovi pisarni, red pri delu, bogato knjižnico, bistrost pri razgovoru.
Cerkvena oblast ga je za njegove zasluge imenovala za monsignorja, ljubljanska teološka fakulteta pa za častnega doktorja.
ZADNJE SLOVO
Ajdovščina je bila zadnja župnija pok. Alberta Metlikovca; dvanajst let je vodil to veliko župnijo v Vipavski dolini. Zato je bilo na mestu, da je tam dobil tudi svoj zadnji dom.
V	torek 5. oktobra se je v ajdovsko cerkev že dosti pred začetkom pogrebne maše natrlo vernikov in duhovnikov, da je postala kmalu premajhna. Posebno duhovnikov je prišlo veliko, nad sto. Prišli so iz vseh krajev Slovenije in iz goriške škofije. Pogreba sta se udeležila tudi škof Janez Jenko, ki je vodil pogrebne obrede, in ljubljanski pomožni škof Stanko Lenič, ki je zastopal ljubljanskega metropolita, ki se te dni mudi v Rimu. Poleg obeh škofov je bil navzoč tudi goriški kapitulami vikar msgr. L. Ristits, sošolec pokojnega Alberta.
Ob začetku maše je imel uvodno besedo v liturgijo škof Lenič, ki je pozval vse k molitvi za pokojnega g. Metlikovca, ki si je nabral toliko zaslug na področju kateheze. Med mašo je o pokojnem spregovoril škof Jenko. Orisal je življenjsko pot pokojnika, ki se je zaključila s težko neozdravljivo boleznijo. Gospod Metlikovec, je poudaril škof, je tudi to zadnjo bridko preizkušnjo prestal kot zvest posnemalec Kristusov, saj je še malo pred smrtjo dejal: »Jaz sem najsrečnejši človek...«
Med mašo je pel domači pevski zbor, ki je potem zapel dve žalostinki tudi na pokopališču. Po maši so se od pokojnika poslovili prof. Perko v imenu ljubljanske
teološke fakultete, ki je rajnemu podelila naslov častnega doktorja, Renato Podber-šič, ki je prevzel dediščino pok. Metlikovca v vodstvu medškofijskega katehetskega sveta. Tudi on je poudaril pokojnikove zasluge na področju kateheze. V imenu mariborske škofije se je od pokojnika poslovil mariborski duhovnik. Don Guido Ma-ghet, pokojnikov sošolec in katehet v Gorici, je v italijanščini povedal nekaj pretresljivih spominov na svojega sošolca iz zadnjih časov njegove bolezni. Kateheze ni učil samo iz učbenikov, temveč še bolj s svojim trpljenjem v zadnji bolezni. Končno se je od g. župnika Metlikovca poslovil še ajdovski domačin.
Dolg je bil sprevod na ajdovsko pokopališče. Rahla burja z Nanosa je g. Metli-kovcu zaigrala še zadnji akord.
Naj v miru počiva on, Kraševec, v vipavski zemlji.
K. H.
Izlet in romanje v južno Italijo
Lahko rečemo, da je vsakoletni daljši izlet, ki ga prireja Slomškov dom iz Bazovice že prešel v tradicijo. Letos je padla izbira na južno Italijo in sicer kraje Neapelj, Pompeji, obala pri Amalfiju in Mon-tecassino.
V	ponedeljek 30. avgusta smo se odpravili na čez 900 km dolgo pot. Po enajstih urah zelo udobne vožnje smo na levi zagledali Vezuv, na desni pa neapeljski zaliv z otoki. Kmalu nato pa smo se seznanili tudi s kaotičnim prometom po ulicah, kjer predrznost prevladuje nad prednostjo. Končno smo le odložili kovčke v lepem hotelu v Santo Agnello, ki je predmestje Sorrenta.
Drugi dan smo posvetili ogledu izkopanin v Pompejih. Izvrsten vodič nam je v glavnih obrisih orisal veliki pomen tega mesta pred usodnim izbruhom Vezuva leta 79 po Kr., ko sta pesak in pepel popolnoma prekrila Pompeje. Komaj v 18. stoletju so začeli z arheološkimi raziskavami, da bi mesto odkopali. Ogledali smo si le najpomembnejši del mesta in nato še svetišče Rožnovenske Matere božje, ki spada med najvažnejše Marijine božje poti na svetu. Po kosilu smo se najprej z avtobusom, nato pa še s sedežnico povzpeli na Vezuv in to prav do žrela. Izradno jasno vreme nam je omogočilo pogled na celoten neapeljski zaliv.
Tretji dan smo se pobliže seznanili s samim Neapljem, ki je skoraj povsem izgubil svoj nekdanji čar. Ozkih ulic je ostalo bolj malo; Posillipo, Vomero, Santa Lu-cia, ki so bila nekdaj stara, opevana naselja, so sedaj priključena mestu kot gosposke četirti. Seveda nismo opustili obiska zelo važnega muzeja. V Solfatara di Pozzuoli smo si ogledali nato žrelo ugaslega ognjenika in se tam pošteno osmradili po žveplu in segreli s paro, ki brizga ponekod v zrak s 162° toplote.
Po treh napornih dneh smo se četrti dan malce odpočili; na programu je bila vožnja po amalfijski obali, ki sodi med najlepše na svetu. Vsa mesteca ob njej so sezidana na skalnati terasi, ki se dviga strmo iz morja. Po Conca dei Marini nas je napis Grotta dello Smeraldo ustavil, tudi če ogled ni bil predviden. To čudo nas je pustilo brez besed. Vsa ta razmeroma ne-velika jama je ovita v prekrasno smaragdno barvo, ki jo naredi svetloba, katera prihaja v jamo skozi rov pod vodo. Na dnu jame so tudi jaslice. V mestu Amalfi smo imeli sv. mašo v tamkajšnji baziliki, ki je posvečena sv. Andreju. V popoldanskih urah smo se ustavili še v Sorrentu.
Naslednji dan smo se s trajektom prepeljali na otok Capri, zavit v sinjino morja in neba. Ogledali smo si ga podolgo in počez in tudi z morja. Fotografski aparati niso mirovali ne v vili sv. Mihaela ne v Avgustovem parku, saj so lepote tu kar nakopičene. Tudi slovitih čeri Faraglioni ni nihče pozabil ovekovečiti. Ob sončnem zahodu smo se vračali proti Sorrentu s tesnim občutkom, da se dnevi, namenjeni tem lepotam iztekajo.
Čakal nas je še ogled opatije Montecas-sino in pot proti domu. Zjutraj smo pri mestu Cassino krenili z avtoceste proti slovitemu benediktinskemu samostanu, ki je bil med drugo svetovno vojno popolnoma porušen, sedaj pa je na novo zgrajen od temeljev dalje. V prekrasni baziliki smo imeli sv. mašo, nato pa smo si ogledali pokopališče na gori Kalvariji, kjer je pokopanih 1111 poljskih vojakov. S prošnjo za božjo pomoč, da bi se tuidi zadnji dan srečno zaključil, smo se odpravili proti domu in si med potjo izmenjavali mnenja o prihodnjem izletu leta 1983.
Udeleženka
Glavni oltar v mariborski stolnici
SnUnski isliv - kakšni kottust?
Neizpolnjena upanja
10.	novembra bo poteklo sedem let od Osimskih sporazumov, ki sta jih podpisala tedanja zunanja ministra Italije in Jugoslavije v Osimu pri Anconi. Meja med obema državama je postala dokončna, vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja odpravljeno.
S sklenitvijo te pogodbe je celotna slovenska narodnostna skupnost, ki živi v Italiji zadobila upanje, da bo rešena tudi njena manjšinska problematika. Globalna zaščita naj bi pomenila podrobno ureditev smernic, ki so jih v svojih predlogih nakazale slovenska stranka in druge skupine.
V	prvem poosimskem navdušenju so zlasti slovenski predstavniki, izvoljeni na listah italijanskih levičarskih strank prepričano zatrjevali, da se za slovensko manjšino po Osimskih sporazumih odpira nova doba, ko Slovenci ne bomo v Italiji več državljani druge stopnje.
Naj s tem v zvezi dobesedno navedem stavek, ki je izšel v tržaškem »Delu« 19. decembra 1975 ob razpravi o sporazumu med Italijo in Jugoslavijo v sovodenj &kem občinskem svetu: »Prof. Devetak je zatem dejal: Je že res, da ne bo več veljal Memorandum, toda pravice, ki so bile na njegovi osnovi predvidene tržaškim Slovencem bodo morale odslej veljati za vse Slovence Furlani je-Julijske krajine.« Očitno je pri tem mislil tudi na Slovence v Benečiji in Kanalski dolini.
Zdi se mi umestno, da se nekoliko pomudim prav pri Beneških Slovencih. Za časa druge svetovne vojne so se zlasti po zlomu fašizma množično pridružili vseslovenski vstaji ter šli v boj zoper nacifaši-zem, ki se je v teh krajih še hotel obdržati na oblasti. Njihov krvni davek je bil vse prej kot majhen. To priča srebrna kolajna, podeljena mestu Čedad po predsedniku republike Pertiniju. S to kolajno je hotel počastiti Čedad ne le kot mesto, temveč tudi kot središče okoliških občin, ki so v večini slovenske. Bila je predsednica poslanske zbornice Niilde Jotti, ki je 25. aprila letos kolajno pripela na prapor čedajske občine. Žal pa se niti ona, ki pripada PCI, tj. tisti stranki, ki tako rada poudarja pravice Slovencev, niti drugi niso spomnili prispevka Slovencev za svobodo, čeprav so beneški Slovenci s svojimi dvignjenimi dvojezičnimi napisi opozarjali na svojo prisotnost. To je bila lepa, idealna priložnost, da bi se italijanski govorniki lahko spomnili krvnega davka, ki so ga dali Slovenci za svobodo.
To je eden tistih dogodkov, ki kaže, da se po sedmih letih od Osimskih sporazumov slovenska problematika za las ni premaknila z mrtve točke. Slovenska Benečija je še vedno odpisana, spada pod nižjo kategorijo, radi bi jo izključili iz globalne zaščite Slovencev. In to kljub vsem nasprotnim dejstvom! Prav po drugi svetovni vojni so se v Slovenski Benečiji ljudje začeli narodno in kulturno osveščati, nastajajo prosvetna društva, knjižnice, pevski zbori, izhajajo časopisi in razna g-la-
sila. Tudi na gospodarskem področju se opaža prebujenje.
Občinska uprava v Tipani je imela pogum, da je dala 19. septembra letos postaviti dvojezični napis na pročelju občinske hiše, .ki ga je oskrbela borčevska organizacija ANPI. Odbornik za kulturo je svoj govor zaključil v slovenščini in pozval ti-panske rojake, naj bodo Slovenci med seboj čim bolj povezani.
Čedad - Tipana: tam ignoriranje Slovencev, tu njihovo priznavanje. Čaka nas torej še veliko dela, da damo Osimskim sporazumom pravo vsebino in interpretacijo. Menim, da se nekateri naši predstavniki zadovoljujejo z izjavo o osimski pogodbi, da si bosta Italija in Jugoslavija v okviru svojih zakonov urejevali ta problem. Ne pomislijo pa, da so vsi zakonski osnutki v zaščito slovenske manjšine, ki so bili izdelani pred Osimskimi sporazumi, že zastareli, saj niso mogli predvideti in upoštevati tega, kar je bilo vneseno glede zaščite slovenske narodnostne skupnosti v novo pogodbo.
Predlagatelji starih zakonskih osnutkov naj bi torej te osnutke znova pregledali in jih prilagodili novim razmeram. Vsi pa naj bi imeli pred očmi zlasti dejstvo, da je slovenska skupnost v Italiji le ena, da zato ne sprejemamo raznih kategorij in da so tudi Slovenci v Benečiji pravi Slovenci. To si želimo in pričakujemo še zlasti od italijanskih levičarskih strank, za katere toliko Slovencev voli, tudi v-upanju, da bodo podprle pravični boj Slovencev za globalno zaščito. Dogodek kot v Čedadu, ko so bili Slovenci zavestno prezrti, se ne sme več ponoviti!
Remo Devetak
KATOLIŠKI GLAS list za kritične bralce
Bliža se veliki dan
V petek 24. septembra — prav ob 120-letnici smrti našega velikega slovenskega dobrotnika A. M« Slomška — je šel mimo Bazovice in se tudi dobro uro ustavil v Slomškovem domu mariborski škof Franc Kramberger, ki se je vračal s simpozija v Rimu in osebno prinesel članek, ki ga lahko ta teden berete v »Katoliškem glasu«. Bil je ves srečen, čeravno utrujen, da je simpozij o Slomšku v Rimu lepo uspel in še zlasti, da so udeleženci simpozija somaševali s sv. očetom v Castelgandolfu ter se z njim po maši bratsko pogovarjali o veliki želji, da bi Cerkev Slomška razglasila za svetnika. Vse udeležence je tudi ganilo, da jih je sv. oče v slovenščini pozdravil na trgu sv. Petra pred 20.000-glavo množico in na kratko obrazložil namen simpozija. Slomšek postaja tako počasi a gotovo osebnost, ki jo krščanski svet vedno bolj odkriva in upošteva. Tako je govoril ves ganjen mariborski škof v Slomškovem domu v Bazovici.
čeprav prepoln skrbi in pastirskega dela je dr. Kramberger z veseljem sprejel glavno vlogo pri tržaški Slomškovi proslavi. Tako bo tudi v naša srca sejal spoštovanje in ljubezen do Slomška in nas vabil k molitvi za njegovo razglasitev za svetnika.
V nadaljevanju objavljamo spored slovesnosti v Bazovici v nedeljo 17. oktobra. Tam bo ob 16. uri slovesna sv. maša, ki jo bo opravil škof Kramberger v somaševanju. Četrt ure prej blagoslovitev nove kapele v Slomškovem domu. Ob 17.30 v Slomškovem domu odkritje razstave spi-
Del cerkvenega zbora v Nabrežini leta 1930. Ob župniku Antonu Gerbcu je pevovodja
organist pokojni Adolf Pertot
Prof. Roža Šturm umrla
Šele zdaj je prišla iz Beograda vest, da umrla tam 13. aprila letos prof. Roža lurm, priljubljena profesorica tržaških šjih šol v prvih petnajstih letih njihove-
i	delovanja.
Sturmova je bila po rodu Srbkinja, ker je rodila kot Obradovič 26. junija 1902 Valjevu. Osnovno in srednjo šolo je do-šila v Valjevu, zaradi prve svetovne voj-: pa je maturirala šele 1922. Na Filozof-;i fakulteti v Skopju je študirala zgodo-no in etnologijo, potem se je prepisala t beograjsko univerzo in diplomirala leta
1927. Po krajši suplenci v Skopju je poučevala na srednjih šolah v Prištini, Peči in Zagrebu. 1. februarja 1937 je dobila učno mesto v Ljubljani za zgodovino in zemljepis in tu se je hitro poslovenila. Poročila se je s slovenskim orožniškim majorjem Sturmom, kar jo je še bolj navezalo na novo domovino.
V	jeseni 1945 je prišla Sturmova v Trst in sprejela mesto za zgodovino in zemljepis na Znanstvenem liceju »F. Prešeren«. Ker ni bilo primernih knjig, se je sama lotila pisanja in napisala tri zgodovinske knjige za vse razrede višjih srednjih šol: Zgodovina starega veka za višje srednje šole (Trst 1949), Zgodovina srednjega veka za višje srednje šole (Trst 1950) in Zgodovina novega veka za višje razrede srednjih šol (Trst 1950). Knjige so jasne, pregledne, nepristranske in napisane po sodobnih znanstvenih izsledkih. Čeprav gre za svetovno zgodovino, je precej prostora odmerila slovenski zgodovini, južnoslovanski in sploh slovanski, ki je v podobnih italijanskih učbenikih ni bilo.
Leta 1954 je bila prestavljena na Trgovski tehnični zavod »2. Zois«, 1957 pa na Trgovsko strokovno šolo, kjer je 1960 stopila v pokoj. Ker je ostala sama, saj je po vojni izgubila moža (vrnjen je bil z domobranci s Koroškega in je izginil), se je preselila k bratu v Beograd, kjer je umrla za kapjo.
Kot profesorica je bila dobra in uvidevna, kot človek zelo socialna in je nesebično podpirala siromake. S svojim toplim značajem in knjigami si je Sturmova postavila spomenik, ki ne bo otemnel. - Jem.
Tržaško zborovanje
»Z družino za ljubezen in življenje«. To je bila osnovna misel, ki je vodila tržaško škofijsko zborovanje, ki je bilo v Trstu 25. in 26. septembra. Zborovanje je dobro poteklo, udeležba je bila številna, uspehi se pa bodo šele pokazali. Vsekakor je to dobro znamenje, da so razgovori o takih in podobnih vprašanjih potrebni in da naletijo, če so dobro pripravljeni, tudii na primeren odziv.
Kako naj se krščanska družina ohranja pri življenju in kaj naj naredi, da bo rast-la, se utrjevala, posredovala božje življenje otrokom in mladim ter s svojo trdnostjo in jasnim pogledom v bodočnost blagodejno vplivala na ves socialni red in razvoj? Poseben poudarek je bil dan družinska katehezi in molitvi v družini, saj so skoraj že redke družine, ki se direktno zanimajo za verski pouk in katehezo, za versko vzgojo in za molitev v družini, ki je v današnjih razmerah postala res problematična.
Glavno predavanje je imel slovaški škof Jožef Tomko, tajnik škofovske sinode v Rimu, ki je govoril o zadnjem papeževem pismu »Familiaris consortio«. Ta papežev dokument govori namreč o vseh mogočih problemih sodobne družine (izšel je že slovenski prevod). Nastopila sta tudi dva zakonca, ki sta prek lastne izkušnje segla v družinsko problematiko.
Marsikdo je občutil odsotnost slovenskih posegov. A kako so ti mogoči pri tako številni skupini in brez primerne priprave? - L. Š.
Stori le, kar te pamet uči in ne brigaj se za druge ljudi (škof A. M. Slomšek).
sov, razprav in knjig, ki govorijo o Slomšku.
V Rojanu bo ob 9. uri isti dan maševal in pridigal mariborski škof. Mašo bo kot vedno prenašal radio Trst A.
V ponedeljek 18. oktobra bo ob 10.30 na učiteljišču »A. M. Slomšek« akademija v čast Slomšku. Udeležil se je bo tudi mariborski škof.
Isti dan popoldne je ob 15. uri v Slomškovem domu v Bazovici srečanje duhovnikov in šolskih sester z mariborskim škofom. Zvečer 18. oktobra ob 20.15 priredi v Trstu Slomškov večer Društvo slov. izobražencev, ul. Donizetti 3. Tudi tu bo navzoč škof Kramberger, ki bo imel predavanje in se nato z navzočimi razgovarjal o Slomšku.
Bralci »Katoliškega glasa« so vljudno naprošeni, da na te Slomškove proslave povabijo tudi druge.
★
Velik božji dar je naš materni jezik, s kojim Stvarnika hvalimo in govorimo. Povej, ako moreš, število zvezdic na jasnem nebu: pa ne pozabimo, srečni otroci, da je beseda materina vseh dobrot največja dobrota, jasno ogledalo vsakega ljudstva, mila dojka vsakega nauka in izobraževanja narodnega. (A. M. Slomšek, Drobtinice 1862) Duhovniška imenovanja
Msgr. Mario Cosulich se je odpovedal župniji sv. Jakoba v Trstu in je bil imenovan za stolnega kanonika in za delegata škofijske Karitas. Msgr. Cosulich bo do imenovanja novega župnika vodil župnijo kot župnijski upravitelj.
G. Franc Vončina je bil imenovan za župnika v Boljuncu; za župnijo Mačkolje bo skrbel kot župnijski upravitelj.
Nabrežina
Umrl je Adolf Pertot. V svojih 79 letih življenja je veliko dobrega storil za cerkev, narod in družino, zato je njegova smrt globoko odjeknila v farnem občestvu.
Rodil se je v zdravi in močni kraški družini. Po poklicu je bil kamnosek, a svoj prosti čas je znal uporabiti za skupnost. Več kot 35 let je vodil cerkveni zbor in bil zvest organist. Sodeloval je pri ustanovitvi osnovne in srednje šole v težkih medvojnih letih 1943-1944, prav tako pri ustanovitvi PD »Igo Gruden«. Kot toliko drugih narodno zavednih ljudi je tudi njega fašizem preganjal. Bil je v izgnanstvu v razničnih krajih: v Irpinii, Fossalonu, na Bavarskem, Diisseldorfu, nazadnje pa je okusil še zapore v tržaškem Coroneu, saj je sodeloval tudi pri narodnoobrambni tajni organizaciji TIGR. Le ob božji pomoči je ostal pri življenju, zato je zvesto izpolnil obljubo in se peš podal v Vipavski Log. Toda za vse svoje požrtvovalno delo in trpljenje ni prejel od družbe nobenega priznanja.
Bolezen ga je mučila več let. 28. septembra je umrl v nabrežinskem sanatoriju, previden z vsemi zakramenti. Na mrtvem obličju se je odražal mir, spokojnost, rekli bi lahko zadovoljstvo nad dobro opravljenim delom za Boga in narod.
Velika udeležba pri pogrebu ob prijetnem jesenskem soncu je bila nesporen dokaz spoštovanja, čeprav ni bilo ne godbe ne vencev, pač pa mnogo darov v dobre namene. Domači cerkveni zbor in »Fantje izpod Grmade« so mu dostojno zapeli v slovo in zahvalo, domači župnik pa je izrazil svoje veselje, da nam je Bog dal tako značajnega in delavnega kristjana. Ob odprtem grobu je spregovoril dr. Drago Legiša in se mu zahvalil za opravljeno javno delovanje tako v medvojnem kot povojnem času, ko je aktivno nastopal najprej v vrstah Slovenske demokratske zveze, nato pa Slovenske skupnosti.
Ženi, sinu in hčerki želimo božje tolažbe in izrekamo iskreno sožalje, pok. Dol-fotu pa zahvalo s prošnjo k Bogu, da mu da plačilo in večni pokoj.
Prosek
Preurejena kapelica. V nedeljo 3. oktobra je bila ob prisotnosti treh duhovnikov in številnih vernikov blagoslovljena prenovljena kapelica v Gabrovcu. Pobudo za obnovitev , tega nabožnega dela sta dala p. Božidar, dušni pastir na Proseku in zgoni-ška občina, ki je lani namenila prispevek iz občinskega proračuna. Nekaj sredstev je prispevala tudi proseška župnija, pod katero spada Gabrovec, večino denarnih sredstev pa so zbrali sami vaščani iz Gabrovca.
Sv. Višarje
Zadnje štiri sobote in nedelje sem bil na Sv. Višarjah za pomoč v cerkvi. Kakšne vtise sem odnesel? Sv. Višarje privabijo vedno veliko obiskovalcev, ki pa niso vsi romarji, saj nekateri sploh v cerkev ne pogledajo. Vreme je bilo zlasti v septembru zelo lepo in Višarčani so bili z obiski kar zadovoljni.
Pogledal sem tudi v knjigo v zakristiji, v katero se vpišejo mašniki in število organiziranih skupin in v kolikor mogoče število romarjev. Žal je treba ugotoviti, da število romarjev stalno pada. Slovenija je Višarjem še vedno zvesta, a ne več tako, kakor je bilo kmalu po letu 1966. Primorska je slabo zastopana po skupinah iz Gorice, Štandreža, Ronk, Sv. Križa, Repen-tabra, Opčin, Rojana, Žavelj in Sv. Barbare. Opaža se padec slovenskih koroških romarjev, medtem ko se veča število nemških in italijanskih (npr. Mestre, Lonigo, Treviso itd.).
Za Višarje skrbi g. župnik iz Žabnic, ki so mu pomagali duhovniki V. Žakelj, Ivo Miklavc, Šegula in Škerl. Leta 1981 je bilo zabeleženih skoraj 850 maš, letos pa komaj 560.
Ali ne bi bilo potrebno, da bi se povečalo predvsem število primorskih višarskih romarjev?
L. Škerl
Z GORIŠKEGA
Tiskovna konferenca Stalnega slovenskega gledališča
V	četrtek 30. oktobra so predstavniki SSG imeli tiskovno konferenco v sejni dvorani pokrajinskega sveta v Gorici. Navzoči so bili Bogo Samsa, Miroslav Košuta, Marija Ferletič za pokrajino ter Ace Mermolja in Saša Rudolf.
Bogo Samsa je spregovoril o težavah, ki jih ima tržaško gledališče in o prizadevanju, da bi postalo vsesplošna ustanova slovenske narodne skupnosti v Italiji in bi kot takšno bilo tudi uradno priznano. Vslod tega se upravni odbor trudi, da bi v upravni svet prišli zastopniki vseh pokrajin, kjer žive Slovenci. Letos se jim je posrečilo, da je pristopila goriška pokrajina, sedaj si prizadevajo, da bi pristopila tudi videmska.
Za njim je ravnatelj gledališča Miroslav Košuta orisal letošnji gledališki repertoar. Ta obsega v abonmaju štiri dela, ki jih bo izvajalo tržaško gledališče ter dve gostovanji iz Slovenije; skupno šest iger. Izven abonmaja sta predvideni dve deli, A. Rebule »Hribi, pokrijte nas« ter A. Inkreta »Eros tanatos«. Pa še kako drugo gostovanje, ki ni še določeno. V abonmaju bo SSG postavilo na odre Plavtovega Hvalisavega vojaka, Matjaža Kmecla izvirno delo Mutasti bratje, A. Strindberga Smrtni ples ter italijanskega dramatika Piera Chiara Delitev. Predvideno je tudi eno delo za otroke in sicer Marcovaldo Itala Calvina.
Po predstavitvi se je razvila debata, ki je bila mestoma precej živahna, zlasti ko je prišlo do vprašanja, kje naj gledališče nastopa. V pretekli sezoni so namreč bili nastopi izmenoma v Katoliškem domu in v Kulturnem domu. Nekateri so bili mnenja, naj bi letos vse predstave bile v Kulturnem domu, češ da je to moderna dvorana z vsem komfortom. Drugi so temu nasprotovali, ker bi s tem SSG pokazalo, da prekinja s tradicijo sodelovanja z vsemi kulturnimi komponentami na Goriškem. To bi ne bilo v korist ne gledališču ne slovenski kulturi v Gorici. Na koncu je prevladal sklep, da bodo predstave v abonmaju v Kulturnem domu, predstave izven abonmaja pa v Katoliškem domu, razen če se pojavijo kaki posebni razlogi.
Vpisovanje za letošnji abonma bo v Kulturnem domu v Gorici za vse abonente, tako stare kot nove.
Vrh sv. Mihaela
Srečanje petdesetletnikov. Leta 1932 se je na Vrhu rodilo osem deklic in trije fantki. Po 50 letih so še vsi pri življenju, le Andrej Vižintin Kuršulinov je mlad pri 18 letih umrl tragične smrti. Naši petdesetletniki so že doživeli grozote zadnje vojne, saj so imeli 12 let, po vojni so si pa našli primerne poklice in si vsi ustanovili svoje družine. Zato so smatrali za primemo, da se ob srečanju z Abrahamom spet snidejo na Vrhu. V soboto 2. oktobra so naročili zahvalno mašo, ki jo je opravil domači g. župnik in se je polnoštevilno udeležili. Le ena sovrstnica, ki živi v Jugoslaviji, je bila odsotna. Iskreno so ob koncu sv. maše zapeli zahvalno pesem in se slikali v spomin. Po zakuski v domači gostilni na Vrhu so se odpeljali v Villo Manin pri Codroipu, zvečer pa so se s člani svojih družin zbrali v gostilni pri Petovljah ter prijetni dan v veseli družbi z zadovoljstvom zaključili.
-jk
Osnovna šola »Oton Župančič« v Gorici
Na Livadi bo v nedeljo 10. oktobra ob
11.	uri slovesno poimenovanje osnovne šole po pesniku Otonu Župančiču. Slavnostni govornik bo prof. Lojzka Bratuž. V šolskem atriju bodo odkrili pesnikov kip, ki je originalno delo Oskarja Kogoja iz Mirna. Ob poimenovanju je odbor, ki ga sestavljajo učitelji, predstavniki staršev, predstavniki obeh krovnih organizacij SSO in SKGZ ter predstavnik goriške občine, izdal brošuro, v kateri je osvetljen lik O. Župančiča in pa opis slovenske osnovne šole v mestu od ustanovitve do danes. V šolskih prostorih bo na ogled razstava o Župančičevem opusu, razstava dokumentov o goriški osnovni šoli in razstava ročnih del sedanjih učencev. Ti se bodo udeležencem slovesnosti predstavili ,s pestrim kulturnim programom.
Vse, ki jim je pri srcu slovenska šola vabimo, da se te pomembne slovesnosti udeležijo.
Občni zbor PD »Štandrež«
V sredo 29. septembra je imelo PD »Štandrež« svoj redni občni zbor. Iz poročil odbornikov je bilo razvidno, da je bilo v pretekli poslovni dobi opravljenega veliko prosvelno-kulturnega dela. Obširno poročilo o občnem zboru objavimo v prihodnji številki.
Učenci, učitelji in starši slovenske osnovne šole na Livadi v Gorici vabijo na
PROSLAVO
ob poimenovanju šoJe po pesniku »Otonu Zupančiču«. Slovesnost poimenovanja bo v nedeljo 10. oktobra ob 11. uri.
Kulturni program ZSKP 1982
Zveza slovenske katoliške prosvete je imela sejo v ponedeljek 4. oktobra. Na seji so bila dana poročila o raiznih srečanjih v preteklem mesecu in začrtan glavni program od oktobra do decembra letos.
V nedeljo 24. oktobra bo v Katoliškem domu misijonska prireditev. Nastopili bodo igralai iz Cerknice.
V nedeljo 31. oktobra bo Zveza položila venec na grobove žrtev zadnje vojne v Gonarsu. Polaganje vencev bo ob 15. uri na pokopališču v Gonarsu.
Za Vse svete bodo posamezna društva opravila svojo krščansko in človeško dolžnost na svojih pokopališčih do umrlih kulturnikov.
V nedeljo 7. novembra je v načrtu v Katoliškem domu proslava sv. Frančiška Asiškega.
V soboto 20. novembra zvečer in v nedeljo 21. novembra popoldne bo v Katoliškem domu vsakoletna Cecilijanka, ki bo letos posvečena spominu treh naših skladateljev: Lojzeta Bratuža ob 80-letnici rojstva, Vinka Vodopivca ob 30-letniici smrti in Mirka Fileja ob 20-letnici smrti.
Goriško SKPD »Mirko Filej« bo v tem mesecu začelo v zvrsto predavanj iz naše preteklosti. V sredo 20. oktobra bo prvo predavanje, ki bo posvečeno kardinalu Misiji. Gre za goriškega nadškofa in do sedaj edinega slovenskega kardinala, ki ga pa, žal, vsi tako malo poznamo.
Na praznik 8. decembra bo Mala Cecilijanka. V istem mesecu se bomo spomnili pesnika Alojza Gradnika ob 100-letnici rojstva. Datum proslave še ni določen.
Podgora
Marijino slavje. Izredno lepo in prijetno jesensko vreme je gotovo veliko pripomoglo, da je letošnja procesija s kipom Fa-timske Matere božje na rožnovensko nedeljo 3. oktobra pritegnila res veliko Marijinih častilcev iz Podgore, goriškega mesta in okolice. Lepo je bilo tudi število duhovnikov, ki so spremljali Marijin kip. Med procesijo sta se izmenjavala podgorski cerkveni zbor in godba na pihala iz Nabrežine, ki je za ta dan v Podgori že stalen gost. Po procesiji je v obeh jezikih podal nekaj sodobnih misli o molitvi rožnega venca in o človeštvu, ki išče pot iz zmed današnjega časa, pa pri tem pozablja na Boga in je zato nesrečno letošnji no-vomašnik dr. Anton Rustja, ki je postal tudi duhovni pomočnik v dvojezični podgorski župniji. On je tudi vodil procesijo ter po govoru podelil blagoslov z Najsvetejšim.
Po pobožnosti v cerkvi se je praznovanje preneslo na trg pred cerkvijo, ki nosi ime po pok. glasbeniku Lojzetu Bratužu in v farne prostore, kjer so bili na voljo okusni štruklji in domača kapljica, vsi pa
so lahko poskusili srečo v srečolovu, ki je imel pestre dobitke. K dobremu razpoloženju je pripomogla tudi nabrežinska godba, ki je do mraka pridno igrala vesele komade. - j k
Umrl je blejski župnik
V petek zvečer 17. septembra je na svojem rojstnem kraju Zaplazu od srčne kapi zadet nenadoma umrl Ignacij Škoda, župnik na Bledu. Pokojni župnik je bil zelo poznan po svojem izrednem prizadevanju, da bi zadostil duhovnim potrebam številnih tujih turistov, ki stalno o-biskujejo Bled. Nedeljske pridige je imel kar v več jezikih. Naj mu bo Bog dober plačnik!
OBVESTILA
Brošura »Misijonska nedelja«. Kot vsako leto bo izšla tudi letos v tednu pred misijonsko nedeljo. Vsi gg. dušni pastirji jo bodo dobili (če ne bodo do ponedeljka 18. t. m. drugače sporočili), toliko izvodov kot lani. Na upravi lista bo na razpolago od srede 20. oktobra popoldne.
V goriški stolnici bo v soboto 9. oktobra ob 20.30 koncert štirih pevskih zborov. Mad njimi bo nastopil tudi mešani zbor »L. Bratuž«.
V Attemsovi palači bo 13. oktobra ob 20.30 Mozartov koncert.
Slovensko stalno gledališče, Trst v sodelovanju z Zvezo slovenske katoliške prosvete in Zvezo slovenskih kulturnih društev razpisuje abonma za sezono 1982-83. Vpisovanje abonmajev pri blagajni Kulturnega doma ul. I. Brass v Gorici vsak delavnik razen sobote in sicer: od
12.	do 14. ure in od 17. do 19. ure, tel. 33288.
V okviru redne sezone Društva slovenskih izobražencev bo v Trstu v Peterlinovi dvorani, ul. Donizetti 3 ponedeljkov večer
11.	oktobra posvečen letošnjemu repertoarju Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Zastopniki gledališča bodo predstavili dela na programu in govorili o problemih ustanove. Začetek ob 20.15.
Kulturni večer v Ronkah. Priredi ga v soboto 9. oktobra ob 20. uri v prostorih ob cerkvi sv. Lovrenca slovenska cerkvena skupnost v Ronkah. Dr. Marjan Jevnikar bo predvajal filmske posnetke s svojih potovanj po Evropi in Egiptu.
Zbor Rupa-Peč je začel z rednimi vajami, ki so vsako sredo. Člane vabi, da bi se jih redno udeleževali. Na začetku nove sezone vabi tudi mlade od 13. do 14. leta dalje, naj bi pristopili k zboru.
Odbor Slomškove proslave vabi k poslušanju predavanja o Slomšku prof. Vinka Beličiča, ki bo v petek 8. okt. in v petek
15.	okt. ob 18. uri po tržaškem radiu. Nadalje vabi k poslušanju oddaje »Vera in naš čas« na tržaškem radiu ob 11,15, ko bo govoril škof F. Kramberger. Narodne noše vabi na proslavo, ki bo v Bazovici v nedeljo 17. oktobra. Pridejo naj ob 15.30 v Slomškov dom. Obvešča nadalje, da bo nabirka v cerkvi sv. Marije Magdalene v Bazovici v podporo postopka za Slomškovo beatifikacijo. Vabi tudi Goričane k slovesnosti, ki bo v Bazovici 17. oktobra ob 16. uri.
DAROVI
Za Slomškov dom v Bazovici: srebmo-poročenca Volk iz Trsta 20.000; ob krstu Tomaža Žagarja iz Padrič 50.000; Darinka Leban 20.000; N. N., Bazovica 50.000; Amalija Pečar, Gropada 10.000; N. N., Trst za obnovljeno kapelo Slomškovega doma 250.000; družina Ferfoglia v spomin matere Marije 5.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: Albina in Vera Mamolo v spomin Štefanije Ferluga
20.000	lir.
Za kapelo bi. p. Leopolda Mandiča pri Domju: Marija Vidmar 5.000 lir.
Za Marijin dom v ul. Risorta 3, Trst:
Anica Abram ob drugi obletnici smrti sestre Marije 20.000 lir.
V spomin na pok. Franca Sokol: Vera Gentili za Marijin dom v Rojanu 5.000 in za misijone 10.000 lir.
Klavir ali pianino bi radi kupili. Naslov je na upravi Katol. glasa.
★
Služba v Rimu. Rojaka z znanjem jezikov sprejmem v službo v hotelski recepciji. Ponudbe na hotel »Bled«, ul. S. Croce in Ge-rusalemme 40, 00185 Roma, telef. 06/06777102.
DAROVI
Za Katoliški glas: M. P., Casale Monfer-rato (AL) 10.000 lir.
Za moški zbor »M. Filej«: N. N. iz Podgore ob obletnici smrti župnika Bernarda Špacapana, v hvaležen spomin 20.000 lir.
C.	K., Gorica: ob 12. obletnici smrti brata Jožkota za Katoliški glas 5.000 in za slovenske misijone 10.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: Anica in Zora ob godu msgr. F. Močnika 20.000 lir,
Milka Goričan, Gorica: za cerkev sv. I-vana in za Alajzijevišče po 15.000 lir.
Namesto cvetja na grob Lojzeta Grav-nerja darujeta za obnovo župnišča v Šte-verjanu družina Mužič Alojz, Križišče
50.000 in družina Alojz Ciglič, Ščedno
50.000 lir.
Za poimenovanje osnovne šole na Livadi:
urarna Vižintin 50.000; Nada Carrara 20.000; Černič Franc in Marina 10.000; Rejec Vera Curto 15.000; Meblo Italiana 200.000; Cen-tralsped 100.000; tiskarna Budin 100.000; agencija Boris s.n.c. 80.000; Cej Jože 20.000; Mikluž E. 10.000; Agroest 150.000; Marassi Bruna 50.000; M. B. 50.000. - Prihodnjič objavimo še drugi del seznama dobrotnikov.
Za obnovitev župnijske dvorane v Nabrežini darujejo namesto cvetja na grob Adolfa Pertot Meri in Nino 100.000; Rožica in Gregor 100.000; Drago Legiša 10.000; Ivan Brecelj 10.000; Egon Floridan 10.000; Bojan Brezigar 10.000; Antek Terčon 10.000; Rafko Dolhar 10.000; Elvira Pertot 10.000; L. C. 20.000; Anica in Cvetka 20.000; Luciano in Elda Callierotti 30.000; Gregor, sin pokojnika za zbor »Fantje izpod Grmade« 50.000; žena Danila in sin Gregor za cerkvene pevke 50.000 lir.
Za cerkev v Slivnem: družina Terčon v spomin umrlega duhovnika Alberta Metli-kovca 50.000 lir.
Za kapelico v Cerovljah: družina Jazbec ob krstu hčerke Veronike 50.000; Pavla Legiša namesto cvetja na grob Gizele Terčon-Staniša 15.000 lir.
Za cerkev na Opčinah: Marija Vidmar 10.000; Stanko Hrovatin ob krstu hčerke Erike 50.000; stric Mario Hrovatin ob krstu iste deklice 20.000; N. N. ital. jezika 25.000; razni 13.000 lir.
Za cerkev na Ferlugah: Jole Gregorič v spomin na moža Franca 5.000 lir.
Za nagrobnik msgr. L. Rozmana: druž. Carli (Trebče 38) 10.000; Milena Čuk (Trebče 64) 10.000; N. N. 5.000; Lidija in Gabrijela Čuk v spomin na pok. Antonijo Škerl 30.000; Ivanka Kralj (Trebče 18) ob 23. obletnici smrti Stanka Kralja 10.000; družina Kralj ob smrti mame Antonije 20.000; Dina Carli namesto cvetja na grob Angele Delež Žerjav 10.000 lir.
Za cerkev v Trebčah: Marija Kral j (Trebče 44) namesto cvetja na grob Antonije Škerl 10.000; Leda in Marčelo v spomin na Angelo Delež Žerjav 50.000, Gizela Vidau 20.000, Dora Grizon 20.000 in družina Kralj ob smrti mame Antonije 20.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Rupa 5.000; N. N., Rupa 40.000 lir.
Za misijon p. Kosa SJ: N. N., Opčine
40.000 lir.
Koledar dramskega sporeda na radiu Trst A za oktober
Od 4. do 23. oktobra ob 14.10: Umetniško branje romana v nadaljevanjih. Drago Jančar: »Galjot«. Roman o blodnjah J. Ota iz kneževine Neisse na Nemškem po slovenskih deželah in Sredozemlju.
9. oktobra ob 18. uri: Pozabljeni smeh. Fran Milčinski:	»Brat Sokol«. Izvajajo
člani Slovenskega stalnega gledališča.
12.	oktobra ob 18. uri: Radijske igre deželnih avtorjev. Furio Bordon: »Onkraj junakov so živi ljudje«. Igra o generacijah in o malomestnem življenju, ki hrepeni po drugačnem in širšem svetu. Izvedba: Slovensko stalno gledališče v Trstu.
16.	oktobra ob 18. uri: Biografije velikih Slovencev. Drago Gorup: »Valentin Vodnik«. Življenje in delo našega prosvet-Ijenca. Izvedba: Radijski oder.
19. oktobra ob 18. uri: Slovenska poetična drama. Jernej Stante: »Mlada Breda«. Poetična drama iz leta 1925, ki poskuša obseči duhovno in družbeno muko slovenstva ter njegovo težnjo po idealu. Izvajajo člani Radijskega odra.
23. oktobra ob 18. uri: Pozabljeni smeh. Jakob Alešovec: »Nemški ne znajo«. Izvedba: Slovensko stalno gledališče v Trstu.
Od 25. oktobra do 6. novembra ob 14.10:
Umetniško branje romana v nadaljevanjih: Brariko Hofman: »Noč do jutra«. Roman o usodi dveh ljudi v prelomnem obdobju slovenske zgodovine, ko so pristaši Ko-minforma postali za režim nadležni.
26. oktobra od 18. uri: Matjaž Kmecl: »Slovenski vaški pogreb«. Produkcija RTV Ljubljana.
30. oktobra ob 18. uri: Beneško gledališče skozi usode svojih ljudi. Luciano Chia-budini: »Same pravce«. Izvedba: Beneško gledailišče.
J Radio Trsi A
Spored od 10. do 16. oktobra 1982
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Mladinski oder: »Emil in detektivi«. 11.00 Sestanek z... 11.15 Vera in naš čas. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Nediški zvon. 14.40 Šport in glasba ter prenosi z naših kulturnih prireditev.
Ponedeljek: 8.10 Dodaj življenje letom...
8.45 Glasbena matineja. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Gledališki glasovi. 13.20 Gospodarska problematika. 14.10 D. Jančar: »Galjot«. 14.55 Naš jezik. 15.00 Šport. 16.00 Rock glasba. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Od Milj do Devina.
Torek: 8.10 Povejmo še kaj o otrocih.
8.45 Glasbena matineja. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Od Milj do Devina. 14.10
D.	Jančar: »Galjot«. 14.30 Otroški kotiček: »Zvezdica zaspanka«. 16.00 Arhitektura in arheologija... 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Z besedo o glasbeni umetnosti. 18.00 F. Bordon: »Onkraj junakov so živi ljudje«. Radijska igra.
Sreda: 8.10 Sprehodi po tržaških predmestjih. 8.45 Glasbena matineja. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Pod Matajurjan. 13.20 Nacionalno vprašanje Trsta. 14.10 D. Jančar: »Galjot«. 14.55 Naš jezik. 15.00 Dijaška tribuna. 16.00 130 let Družbe sv. Mohorja. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Harmonikarji s Proseka. 18.00 Na goriškem valu.
Četrtek: 8.10 Slovenci v Ameriki. 8.45 Glasbena matineja. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Na goriškem valu. 14.10 Drago Jančar: »Galjot«. 14.30 Otroški kotiček: »To je pa laž!« 15.00 Beseda ni konj. 16.00 Dodaj življenje letom... 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 četrtkova srečanja. 8.40 Glasbena matineja. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka. 12.00 Pogovori o kulturi. 13.20 Naša gruda. 14.10 D. Jančar: »Galjot«. 14.55 Naš jezik. 16.00 Sprehodi po tržaških predmestjih. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 8.10 Kulturni dogodki. 9.00 Sobotni trim. 10.10 Koncert. 11.30 Beležka.
12.00	Glas iz Rezije. 13.10 D. Jančar: »Galjoti«. 14.30 Otroški kotiček: »Najdihojdi-ca«. 15.00 Iz studia neposredno. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mi in glasba. 18.00 D. Gorup: »Valentin Vodnik«.
Nova kulturna oddaja na radiu Trst A
»Beseda izrečena ne vrne se nobena«. To še posebno pri neposredni oddaji v živo. Zato nenavadni naslov oddaje »Beseda ni konj«, s čimer se hoče urednik vnaprej opravičiti za vsako izrečeno besedo. Kulturna rubrika, ki jo bo tedensko pripravljal Marij Maver, sloni na prisotnosti gosta v studiu. Ta bo lahko kulturnik, javni delavec ali kdorkoli, ki s svojim pričevanjem, s poznanjem življenja, naše preteklosti in z osebnimj izkušnjami more širiti naše duhovno obzorje. Pri prvi oddaji bo gost v studiu tržaški pisatelj Boris Pahor. Oddaja bo na sporedu v četrtek 7. oktobra ob 15. uri.
IZŠEL JE »PASTIRČEK« ŠT. 1
Poverjeniki ga dobijo tam kjer lani.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
t
V nedeljo 3. oktobra je v Novi Gorici po daljši bolezni mimo zaspal v Gospodu naš predragi brat
msgr. dr. Albert Metlikovec
K večnemu počitku smo ga na njegovo željo položili v torek 5. oktobra na pokopališču v Ajdovščini, kjer je pred boleznijo opravljal svoje dušnopastirsko poslanstvo.
Žalujoči bratje Josip, Atilij in Vilko
Sesljan, 6. oktobra 1982
ZAHVALA
Sporočamo, da je v torek 28. seiptembra preminul v Nabrežini naš dragi mož, oče in nono
Adolf Pertot
Vsem, ki so z nami sočustvovali in so dragega pokojnika spremljali na zadnji poti se iskreno zahvaljujemo. Posebna zahvala gg. zdravnikom in osebju nabrežinskega zdravilišča, gg. duhovnikom, cerkvenim pevkam, moškemu zboru Fantje izpod Grmade, dr. Dragu Legišu za občutene besede ob odprtem grobu ter vsem darovalcem cvetja in v dobrodelne namene.
Nabrežina - Trst, 4. oktobra 1982
Zena Danila, hči Meri in sin Gregor z družinama
ZAHVALA
Ob nenadni izgubi našega dragega
Lojzeta Gravnerja
se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so z nami sočustvovali.
Družina in ostali sorodniki
Števerjan, 3. oktobra 1982
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon:-84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI