METOVAIE
GLASILO KMETIJSKE DRUŽBE V UTJB1JAN1 ~
•>.« <
-	registrovana madruga m omejeno navemo	m* —
Štev. 12.
V Ljubljani 15. decembra 1939.
Leto 56.
V«Sf*l">im • nam Pr'neso Prihodnji časi? — Ali smo lahko zadovoljni z delom kmetijskih zbornic? — 100 nasvetov in po-
• bud. — Škodljivi vpliv neugodne zime na ozimno žito. — O poskusih s fižolom leta 1939. — Poskusno sajenje krompirja na Krškem polju 1939. — Prednosti oakih ogonov? — Bakterije — nevidni prijatelj kmetovalca! — Saditev sadnega drevja. — Rano pretakanje bo letos na mestu. — Za vsakdanji kruh. — Izračunavanje krmnih obrokov. — Kako sem s silosom zadovoljen. -— Rja pri prašičkih. — Nekoliko skušenj o slinavki in parkljevki. — O pridelovanju voska. — Kako izvedemo zavarovanje živine? — Nova lureditev izvozne trgovine. — Zadružništvo in izvoz živine. — Vprašanje modre galice. — Važno za naprednejše kmete. — Opozorilo
vinogradnikom. — Tržno poročilo. — Društvene vesti. — Književnost.
Vesele bazične piaznike
in steČM nova leta 1940
želi
„JCmetoaaCec</. Kaj nam prineso prihodnji časi?
Srečko Goljar.
Noben konec leta od onega 1914 do prestanka prve svetovne vojne nam ni prikazoval tako temnega obzorja, kakor ga rišejo današnje pribite.
Leto 1918. se je izpričalo kot leto premirja, ne miru. 2e prvega dne so se glavne svetovne sile pričele pripravljati na nadaljevanje vojne. V večni tekmi, da nobena ne bi postala premočna, sejejo znova požar po celi zemeljski krogli. Ta požar, senca neprekinjenega boja med gospodarstvom in politiko in obratno, se z neizprosno odločnostjo približuje tudi mejam vseh malih držav. Čeprav bi bile edine med seboj, ni-rmajo moči, da bi odstranile vojno vihro ali vsaj njene učinke.
Kaj bo — se s trepetom vprašujejo skoraj vsi ljudje, od prvega do zadnjega. Kmet premišljuje ob svoji izmučeni zemlji, kdo jo bo oral, kdo sejal, kdo žel, predvsem pa premišljuje, če bo nerazrita in neuničena ostala vsaj njegovim. Delavec gleda vsak dan bolj zaskrbljeno v dimnik svoje tovarne, če morda že ni uga-
snil in njegova žena, obdana z gručo otrok, se boji dočakati trenutek, ko ji poreče: ni dela. Meščan, živeč v večnem prelistavanju in popisovanju papirja se boji ure, ko bo postalo ivse to nepotrebno. Vsi 'skupaj pa že v duhu doživljajo čase, ko se bodo rušili kamni s kamnov, ko bo človek postal to, iz česar se je razvil in ko bo neusmiljena sodba zaprla domača ognjišča in pognala v beg množice otrok, staršev, betež-nih, bolnih in ko bo ista sodba drugod neizprosno umičevajla življenja močnih in sposobnih mož.
Človeštvo je vekomaj žrtev svoje nebrižnosti, zaupljivosti in pozabljivosti. Venomer nastajajo po enakih vzrokih enake posledice. Le kratka razdobja potrjujejo njegovo, nekje v dnu spečo silo, ki bi zmogla odstraniti vzroke in posledice nesrečnih strahot. V letih 1918. in naslednjih se je ta sila prebudila; narodi so spoznali svoje prirodne pravice in so tudi zbrali toliko moči, da so si jih začeli zagotavljati, graditi, utrjevati. Majhen kos blagostanja pa jih
je že uspaval. Prišla je ura, ko so se stari izkoriščevalci ljudstev spet zbudili in si ob -,pozabljivi! nebrižnosti množic prigrabili vse moči; gospodarske, kulturne in politične. Začela se je pot navzdol. Ta pot nas je danes privedla pred vprašanja, ki jim odgovora skoraj ne vemo, zastavlja nam besedo: kaj nam prineso prihodnji časi?
V daljnem, toda vidnem ozadju si . gledata v oči dve ogromni nasprotni plasti in narodi so med njima kakor žito med mlinskimi kamni.
Gospodarski razvoj, ki ima svoje nespremenljive in nepremakljive postave, se lomi na dva kosa. Ali bo vsem vse vzeto in ne bo nikomur nič ostalo, ali le devetdesetim od sto in bo desetim od sto ostalo vse?
Prvo načelo prodira od vzhoda, drugo prihaja od zahoda. Obe se odevljeta v prijetna oblačila lepih besedi. Za jedro narodov pa po obeh ne more nastati drugo kot beda, revščina, služba drugim, ne sebi. Kdor koli bo zmagal, si bo podredil ogromna gospodarska področja z milijoni in milijoni delavnih rok; z milijoni teles, ki bodo izčrpana od prestanih strahot hvaležno sprejemala tenke obroke in s svojim delom množila bogastva onih, ki bodo vladali nad njimi.
Človek še ni toliko dozorel, da bi mogel napraviti končen račun s slabostjo svoje nature in z izročilom tistih, ki so mu jo doslej oblikovali. Brez tega pa bo sedanja borba le vmesna stopnja od nižine trpljenja do vrhov vstajenja. Višek kapitali-
stičnega razvoja še ni dosežen, zato tudi mera zla za narode tri še polna. Pa tudi z nasprotnim gospodarskim sestavom ni drugače. Konec te borbe bo privedel postojanke obeh taborov vsekakor do tja, kjer se bo izkazalo, kaj je pravično in kaj krivično.
Že v raju je bilo spoznanje grenka stvar. Nešteta človeška bitja so to grenkobo povečala do neizmer-nosti. Ker pa je njihova moč za slabo v bistvu prav tako velika kakor za dobro, bo prihajajoča preizkušnja spet priklicala na dan tisto spečo silo, ki je bila zbujena pred dvajsetimi leti, a čije moč ni še bila zadostna, da za trajno utrdi ljudske pravice ali vsaj njih temelje.
Gorje, ki mu nihče ne bo ušel, bo kakor vselej rodilo novo, trajnejše in globlje spoznanje zgrešenosti dosedanjih potov; roditi pa tudi mora voljo, ne ponavljati vzrokov, ki so __t____
Ing. B.
O nalogah kmetijskih zbornic je bilo mnogo napisanega, dokler smo se zanje borili. Ko pa je bila uredba o njihovi organizaciji uzakonjena, .smo čutili, da ta uredba ni takšna, kot smo si jo želeli, saj je predvidena za kmetijske zbornice skoro ista organizacija kot za druge stanovske zbornice (trgovske, industrijske, obrtne itd.). Pustilo se je v nemar, da. so drugi stanovi drugače organizirani ter zaradi maloštevilnosti bolj strnjeni in je tudi njihovo delo drugačno kot kmetovo. Posebno pa vsebuje uredba o kmetijskih zbornicah veliko praznino ravno v tem, ker ne določa kakšen naj bo odnos zbornice do kmetijskih gospodarskih organizacij. Nihče namreč ne more biti tako naiven, da ne bi uvidel, da zbornica ne more za zaščito pravic in zahtev kmečkega stanu neposredno sodelovati z vsakim članom — kmetom, temveč le s skupinami kmetov, torej z njihovimi gospodarskimi organizacijami, ki predstavljajo v tem stanu šele upoštevanja vredne gospodarske edinice. Iz tega sledi, da je glavna naloga kmetijskih zbornic, pospeševati in spraviti v sklad delo gospodarskih organizacij kmetov, ker je to pogoj, da zbornica zamore uspešno zastopati interese svojih članov.
bili sesuli na ramena narodov vse prejšnje nesreče.
Prihodnost bo težka; gorje, ki nam ga obeta in ki bomo p6d njim omahovali, pa nam ne sme vzeti vere v zadnjo tolažbo: da bomo skozi osat iri trnje, v potu obraza in duha prebili vrata krivičnikov in njihove družabne (sestave, ki goni ljudstva v uničujoče borbe. Kmet bo, očiščen plevela, ki ga je razdvajal, kot resničen gospodar vsem pokazal pravo pot tovariškega sožitja in sodela. Ce veliki narodi še razmišljajo, kako bodo uredili svet po tej vojni, najštevilnejši stan sveta — kmet — pa mora razmišljati, kako bo z zemljo po vojni. Spremenjen še danes povsod v najemnika, mora zmagati nad razredom, ki ga je bil potisnil tja, če strne svoje vrste v zadružništvu, ki ne pozna tlačiteije in tlačene, temveč le enake med enakimi.
Ferlinc.
Vedno več je namreč dokazov in primerov v našem gospodarskem življenju, da se izigrajo1, odnosno ostanejo neizpolnjeni razni oblastveni ukrepi, ki so se podvzeli v korist kmeta, ako te ukrepe ne izvajajo lastne gospodarske organizacije kmetov. Tako n. pr. ne predstavlja državna intervencija na žitnem trgu nikakšno zaščito interesov kmeta, saj kmet sam ni sposoben izpolniti pogoje, ki so predpisani za dobave Prizadu. To bi edino mogle storiti kmetijske gospodarske organizacije, toda te ne uživajo one zaščite in pomoči, ki bi ju zaslužile. Tako je Prizad garantiral intervencijsko ceno prav za prav le posrednikom in so tudi ti vtaknili v žep lepe zaslužke. Ravno tako je borba proti kartelom, ki izdelujejo kmetijske potrebščine, brezuspešna, če kmet ne bo mogel njim nasproti postaviti dobro organizirana lastna gospodarska podjetja. Protesti in predlogi kmetijskih zbornic se bodo upoštevali le takraf, če kmet potom svojih gospodarskih organizacij zamore stopiti tudi dejansko v boj za svoje pravice.
Kmetijske zbornice imajo sedaj preko dve leti obstoja za sabo. Nadejali smo se, da bo zdrava presod-nost in nujnost reševanja problemov kmečkega stanu vodstvom
zbornic narekovala intenzivno delo na organizaciji in zaščiti kmeta, ter da bodo zbornice Same nadoknadile vrzel, ki zija v uredbi o zbornicah in ki smo jo v uvodu omenili. Da nekatere zbornice v tem smislu skušajo svojo delavnost usmerjati, so pokazale nekatere pobude, ki izhajajo z njihove strani. Pri večini zbornic pa tega ni opažati, saj si nekatere še piso preskrbele niti potrebnega strokovnega osebja, temveč so smatrale, da je najvažnejša ureditev pisarne. Druge so zopet pogrešno razumele svoje naloge in skrbe za strokovno izobrazbo v svojem okolišu ter izdajajo strokovna glasila, čeprav so za to potrebo v njihovem področju dovoljno poskrbele že razne prostovoljne gospodarske organizacije kmetov. Tako se ruši ono, kar se je že pokazalo kot dobro, namesto da bi zbornica iniciativo teh organizacij podpirala in spopolnje-vala. Stiki z gospodarskimi organizacijami še v nobenem področju niso postali tako tesni, da bi zbornice mogle, naslanjajoč se na njihovo gospodarsko moč, uspešno nastopati za interese kmeta. Lahko celo trdimo, da še nobena kmetijska gospodarska organizacija v državi ni bila deležna kakršne kolii podpore pri njenem delu s strani zbornice, še manj pa, da bi zbornice delo različnih organizacij koordinirale. Zadružništvo, ki je vendar najmočnejša gospodarska organizacija kmeta, za zbornice tako rekoč ne postoji, z izjemo nekoliko splošnih zahtev v raznih resolucijah. Ker se za zadružništvo zbornice ne zanimajo tudi iniciativno, se mora zadružništvo še vedno samo boriti za svoje pravice. Tako se dostikrat dogode krivice ter se ugodnosti in denarna sredstva razdele med zadružništvo po> vidikih, ki bi se pri podrobni analizi splošnih potreb pokazali kot neopravičljivi. Nismo še doživeli, da bi zbornice v takih primerih povzdignile svoj glas v zaščito zapostavljenih zadružnih organizacij.
Da bi se omenjena praznina v uredbi za kmet. zbornice dopolnila, bi bilo potrebno, da se v uredbo vnese sledeče določilo: Kmetijske zbornice so dolžne, da vzpostavijo tesne stike in sodelovanje z vsemi gospodarskimi in prosvetnimi organizacijami kmetov, da zastopajo njihove interese in ustvarjajo potrebne predpogoje za jačanje in širjenje teh organizacij, da pri oblasteh in v vseh drugih primerih branijo njihove interese, ter jih vedno vprašajo za
Ali smo lahko zadovoljni z delom kmetijskih
zbornic?
mnenje in nasvet preden predložijo državnim oblastem svoje predloge in mnenja, same pa se ne bavijo aktivno s proizvodnjo, predelavo, trgovino ali z rešenjem potreb kmetijstva, katerim so že zadostile gospodarske organizacije kmetov.
Druga sprememba uredbe, ki bi se tudi morala doseči, je ta, da se omogoči kmetijskim organizacijam večje zastopstvo v zborničnem svetu. Po sedanji uredbi delegirajo revizijske zveze zadrug, centrale kmetijskih družb, udruženja agronomov, živinozdravnikov, gozdarjev in kmetijskih strokovnjakov ter organizacija vodnih zadrug svoje delegate v zbornični svet. Vse te organizacije so med seboj zenačene glede svojega zastopstva v zborničnem svetu, brez ozira na njihov značaj, razširjenost in število krajevnih organizacij in članstva. Zato imamo primere, da zastopa v zborničnem svetu nekoliko sto zadružnih organizacij s stotisoči članov ravno tako le en delegat, kakor katero stanovsko društvo z nekoliko desetin članov, ali eno vodno zadrugo.
75. Vodni jarek se je ob deževju
razlil po naši njivi s kromDirjem in napravil občutno škodo. Nižji ne-osnaženi del jarka na sosedovem je oviral odtok vode. Prosil sem ga naj vendar jarek osnaži, kar je takoj obljubil, a ne storil," kakor je dandanes običajno in moderno vsepovsod. Kaj sem hotel storiti? Navozil sem ob jarku na naši zemlji nasip ob celi dolžini jarka s cestno prstjo. Pri drugem deževju je bila njegova njiva pod vodo, naša pa suha. Takoj je jarek na svojem osnažil!
Na drugi njivi na zgornjem delu .ic malo večji vodni jarek z večinoma stalno* vodo. Večkrat je bila njiva poplavljena. Leta in leta sem zviševal nasip in jarek skrbno sna-žil in se tako branil poplave. Enkrat po deževju grem gledat in zopet je cela njiva pod vodo, nikjer pa sledu, kje je prestopila breg. Preiskujem na vse strani, a nisem mogel najti od kod se je vzela voda. Vzrok, da je voda nastopila po njivi je gotovo bil. Drugič grem v najhujšem nalivu gledat, kako je z vodo. Zopet je bila njiva pod vodo in končno najdem, da je na petih mestih tekla ob roko na debelo po rovih kakšnih
Zaradi tega bi uredba morala določati, da zadrugarstvo in druge kmetijske gospodarske organizacije zastopa poleg enega delegata po sedanji uredbi, še nekoliko delegatov v razmerju njihovih članic (zadrug, podružnic, društev Itd.) in skupnega članstva. Le tako se bo zadostilo temeljnjemu načelu, po katerem pripadajo zbornice samo kmetom in njihovim organizacijam. Dokler pa se uredba ne spremeni, naj zbornice kooptirajo v zbornični svet zastopnike onih kmetijskih gospodarskih organizacij, ki so po sedanji uredbi prikrajšane.
Zavedamo se prav dobro, da naše kmetijske zbornice še niso mogle svojega delovanja tako razširiti in spopolniti, kot, bi to bilo potrebno, ker so se pač morale kot mlade ustanove boriti z začetTiiškimi težavami. Zato tudi ni naša namera, da na podlagi dosedanjega dela zbornic izrečemo kakršno koli dokončno sodbo, temveč želimo le opozoriti na dejstva, ki bi jih zbornice morale upoštevati, da bodo postale resnične in učinkovite zastopnice kmetijstva.
20 do 30 cm pod zgornjim robom jarka. Morda so krti prerili in napravili odtok, kadar je bil jarek poln vode. Ker je bila velika trava, zaznamenoval sem luknje s šibami. Potem smo odkopali rov in ga trdno zabili v ilovico. Upam, da bo sedaj mir za več let.
76.	Večkrat sem čital, slišal in tudi videl, da krmijo živini celo peso in strniščno repo. To se mi zelo dopade, ker rezanje na roko je zamudno. Nakup reporeznice se pa za nas ne izplača. Vseeno se ne upam polagati cele repe, ker se bojim, da se mi živina zadavi. Zadnjič so mi nekje pravili, da polagajo tudi drobno repo celo — in da se jim ni še nikdar pripetila nesreča. Ali tudi naši kmetje kje tako krmijo? Rad bi slišal od več strani zagotovila, da se brez skrbi krmi cela pesa in repa.
77.	V začetku mojega kmetovanja sem kupil 2 telici simodolske pasme v Ptuju in-jih poslal v zabojih po'železnici domov. Zelo smo jih imeli radi in dobro sta uspevali. Tedaj sem se še držal šolskih in teoretičnih predpisov. Nisem jih začel spravljati, dokler- nista dovršili 2
leti. Bili sta lepe, velike in zelo dobre reje. Gonili smo jih potem leto dni k vsem bikom v okolišu 10 kilometrov. Nič ni pomagalo. Nista se ubrejili. Mesarju sem ju moral prodati. Ena je imela 660, druga 610 kg. Silno težko mi je bilo. Od tedaj sem dal slovo strogo teoretičnim naukom in obenem začel z bikorejo. Resnica je: Kdor hoče imeti zelo težke krave, mora spravljati telice šele z 2 lety, kakor to delajo zavodi, veleposestniki in tisti, ki imajo bika doma.
Pozneje enkrat se mi je zgodilo narobe. Dal sem na Boč 2 mali telici na našo. Tam je bil na paši tudi čisto mlad bikec, pa mi je eno ubre-jil. Telila je in se razvila v majhno, čedno ljubko kravico. izvrstno molznico. Ker smo tedaj delali samo s kravami, mi je bila premala in preslaba ter sem jo prodal za 28.000 kron kmalu po preobratu.
Večkrat sem že premišljeval- ali ne bi kazalo, da bi od naših težkih krav tu in tam zredili kakšno takšno kravše za naše najmanjše posestnike. Takšno kravše bi bilo lepše in večje vrednosti kakor zanikrne buše.
78: Muhe so huda nadloga povsod, posebno na kmetih. Sedai novembra se pojavljajo zadnje, katere prezimijo in ustvarijo drugo leto nov zarod. Zvečer, ko čitam ali pišem, ulovim vsako muho, ki mi nagaja ali ki jo vidim. Če zadenem samic"', uničim z enim udarcem več tisoč muh — potomcev muhe. Spomladi. ko se pojavijo prve muhe, naročim vsem domačim, posebno ntrnkom in ženskam, katere so za to boli spretne, naj ja uničijo vsako muho, in jim razložim kakšno koristno delo s tem izvršijo. Iz otro-čiih let se spomnim, kako je pri obedu vedno nekdo imel v eni roki ž lino v drugi vejo ali nekakšen mu-halnik in s tem odganjal cele roje muh. da nam niso kapale sproti v skledo. Danes jih imamo veliko manj. Muhalnika ni več treba.
79. Večkrat sem že priporočal gospodinjam, da začno svinie kmalu
ni<ati, krmiti dvakrat na dan ob 8. in 16. uri in kmalu, tako okoli novega leta, vse poklati. Ker je letos malo krompirja in še manj fižola, glavne krme za naše pitane svinje, smo že poklali, s sledečim uspehom:
Dva prasca: prašička in prašič, rojena 16. avgusta 1938 sta tehtala 1. oktobra 1938 14 kg. Dne 3. februarja 1939 sta tehtala lačna: prašička 56, prašič 59 kg, skupaj 115 kg- V
100 nasvetov in pobud.
v	Goričan.
124 dneh je znašal prirastek dnevno 81 dkg, skupaj 101 kg.
Prasico smo zaklali 30. oktobra; tehtala je obarana 1-72 kg, slanine 72 kg,'mesa 76 kg = 148 kg; odpadlo 24 kg = 14%. Prašiča smo zaklali 29. novembra; tehtal je obaran 189 kg, slanine 88 kg, mesa 83 kg — 171 kg; odpadlo 18 kg = 9.4%.
Prašiča se je zredila v 266 dneh dnevno po 45 dkg, skupaj 120 kg. Prašič se je zredil v 295 dneh dnevno po 46 dkg, skupaj 135 kg.
Za kri in ščetine sem dodal po 4 kg.
Te številke nazorno prikazujejo, da mlade svinje pridobijo dnevno polovico več kot starejše, in da je dvakratno krmljenje na dan umestno in uspešno. Letos se nam je po dolgih letih zopet posrečilo zrediti prašiča tako, da je bilo več slanine kakor mesa.
Gospodinje! Dajte si vendar dopovedati, in če že ne verujete, pa vsaj poskusite. Prav dobro vas razumem! Saj je bila moja ranjk^i žena ravno takšna. Dolgo, več let, sem jo nagovarjal na vse mile viže naj vendar krmi samo dvakrat na dan. Pa so se ji svinje preveč smilile, ker je bila dobrega ter mehkega srca in jih je hodila vedno dregat in vznemirjat. Potem ne vem več točno s čim sem jo podkupil in se ji prikupil, da sva napravila sporazum. Obljubil sem ji vodovod v kuhinjo, ona pa da bo krmila, toda samo za poizkušnjo pitane in odrasle svinje samo dvakrat na dan od 1. septembra do dne, ko bo prva trava za na-kositi.
Pozneje, ko je videla pri kolini, da je z manjšim trudom bolje zredila kot kdaj poprej, je bilo veselje veliko. Opazil sem tudi, da je njeno spoštovanje in zaupanje v moževo višjo modrost naraslo za več stopinj.
Da, da. Resnica je, da je dobra, ubogljiva ženka dragocen božji dar, katerega mož le prepogosto ne zna dovolj ceniti ali se ga zave šele takrat, ko je prepozno. Ampak tudi neubogljiva, trmasta ženka ima gotovo svoj določen pomen in namen v tem življenju. To je od Boga poslana nadloga in pokora, zato jo pa tudi moramo vdano in potrpežljivo prenašati. Samo če je mož brez vsake krivde ter ima takšno pokoro na vratu, se mu bo to štelo v za-služenje, in bo enkrat prištet med mučenike.
80. Splošno je razširjeno mnenje, da dvojčki niso za "pleme. Imam lepo telico od dvojčkov, ki bo januarja stara tri leta. Junčka sem oddal me-
za njim gre plug na eno kolo (glej sliko 1). Kolo gre po brazdi, ker se da plug tako naravnati in poglobi za 20 in več cm. Kdor hoče sam opraviti z enim parom, gre najprej z enim plugom gor in dol, in potem z drugim. Takole v jeseni bi zorali
81. Globoko oranje s težkim Sack-ovim plugom zahteva 3—4 pare vprežne živine. Poiiekod orjejo z dvema navadnima. Eden gre naprej, drugi za njim po stari brazdi in jo poglobi. Veliko bolje in laže orjemo globoko: navadni plug gre naprej,
sarju. Žal mi je, da nisem tudi telico. Enkrat se je gonila in sem jo spravil. Ni ostala breja in se sploh več ne goni. Ce še bodo kdaj dvojčki, ne bom jih nikdar več redil za pleme. Ali imate drugi tudi kakšne izkušnje od dvojčkov?
del njive za krompir tako globoko, drugi del pa običajno in bi se tako prepričali, če se obnese. Takšen plug bi naj' nabaviile kmetijske 'podružnice za skupno uporabo. Ce se dokupi osipalna glava, ga rabimo za ogrinjanje krompirja.
Poljedelstvo.
Škodljivi vpliv neugodne zime na ozimno žito.
Ing. Sorec Egon.
Med najvažnejše činitelje razvoja rastlin je prištevati toploto, katere potrebuje vsaka rastlina primerno količino, da se lahko v teku svoje rastne dobe pravilno razvije in pravočasno dozori. Vsaka posamezna vrsta rastline, da celo rastline ene in iste vrste, imajo glede množine toplote svoje posebne zahteve. Ker pa more nuditi vsak kraj le tamkajšnjim i>pdnebnim razmeram odgovarjajočo količino toplote, zato lahko v posameznih krajih uspevajo le one rastline, ki jim zadostuje v teku vegetacijske dobe razpoložljiva množina topline. Tako uspeva pšenica le v krajih, kjer je srednja letna toplina +14° C, dočim koruza le v krajih, kjer je ista +19° C. Isto tako je tudi kalilna toplina posameznih vrst semen zelo različna. Nadalje je omeniti, da sejemo pšenico in rž lahko že jeseni, dočim oves in ječmen šele spomladi, ker ne preneseta zimskih mrazov. Iz tega sledi, da je v posameznih krajih gojiti le rastline, ki odgovarjajo tamošnjim podnebnim razmeram, sicer podležejo mrazu ali pa ima isti na njihov razvoj znaten vpliv.
V sledečem hočem omeniti vpliv, ki ga ima zima na ozimno žito. Ozimno žito je namreč v teku svojega
razvoja v jesenskem, zimskem in spomladanskem času izpostavljeno trem nevarnostim, in sicer: zadušitvi, izsušenju in zmrznjenju.
Rastline se lahko zaduše pod predebelo plastjo snega, katero vrhu-tega pokriva še zledenela snežna plast. Življenje rastline v zimski dobi se kaže predvsem v dihanju. Pri slednjem izločuje vodo in ogljikov dvokis, sprejema pa zrak oziroma zračni kisik. Ako je zapadla na žitne rastline, ki so se zaradi predčasne setve ali pa pretople jeseni preveč razrasle, debela snežna plast, in se je na tej zaradi talenja stvorila pozneje ledena skorja, je dostop zraka k rastlinam pač nemogoč. Ker je v tem primeru dihanje rastlin onemogočeno, se iste zaduše. Najnevarnejši so v tem oziru septembrski in marčevi mrazi, kajti v tem času se snežna plast čez dan tali, dočim ponoči zmrzne, kar povzroča, da se tvori na površju snega ledena skorja, ki onemogočuje dostop zraka k rastlinam. V tem primeru je edina pomoč, razbiti ledeno plast, kar lahko napravimo s težjo brano ali pa z valjarjem ter na ta način skrbimo za prezračenje. Da se ozimno žito v jeseni premočno ne razrase, se moramo varovati preobilnega gnojenja z
dušičnatimi gnojili in predčasne setve.
Rastline lahko poginejo tudi zaradi izsušenja. V brezsnežni zimi, zlasti v februarju in marcu je čez dan dostikrat sončno in vetrovno, kar povzroča, da rastline izhlapevajo obilo vode. Ker pa koreninice ne morejo dovajati rastlini iz zamrzle zemlje dovolj vode, zato se rastlinsko sta-hičevje vedno bolj suši in njegova napetost (tufgescencija) pada, kar povzroča, da rastlina popolnoma ove-ne. Isto nastane tudi v brezsnežni zimi zaradi tega, ker je zemlja izpostavljena toplotnim izpremembam. V tem primeru namreč zavzame zemlja pri zmrznenju večjo prostornino, kar povzroča, da se pretrgajo koreninice, ki morajo dovajati vlago iz spodnje, nezmrznjene plasti. Rastline so zaradi tega nekako izvlečene iz zemlje in zato jih je potrebno k spodnji zemeljski plasti zopet pritlačiti. V takem primeru je treba čimprej uporabiti valjar. Zaradi izsušenja trpe rastline največ na močvirni zemlji. '
Največ škode pa napravi rastlinam mraz. Da so posamezne vrste rastlin, da celo posamezne rastline ene in iste vrste napram nizki toplini ali mrazu različno občutljive, o tem nas prepriča pogled na rastline po mrzlih nočeh. Na kakšen način deluje mraz na posamezne rastlinske dele, o tem so bila do nedavna 1 razna mnenja in naziranja, katera so se deloma pojasnila na podlagi znanstvenih poskusov. Rastline so sestavljene iz majhnih raznolikih »mehurčkov", ki jih imenujemo celice in ki jih vidimo le pod mikroskopom ali povečevalnim steklom. Celice oklepa celična mrenica, notranjost pa izpopolnjuje pratvorivo (protoplazma) in celični sok. Prva snov sestoji predvsem iz beljakovin, tolšč, več ali manj vode in nekoliko rudninskih soli. Naravnost smrtni vpliv ima na rastline mraz, in sicer učinkuje isti predvsem na beljakovine rastlinskih celic, torej na v celicah se nahajajoče pratvorivo (protoplazmo), katero se deloma spremeni. Zaradi ostrega mraza izstopi iz celičnega soka voda v med-celične prostore, kjer potem zmrzne. V tem primeru prevlada v celicah prevelika zgoščenost raznih soli, do-čim primanjkuje vode, kar povzroči, da prestane delovanje pratvoriva, ki naposled izumrje. Domneva, da se pri zmrznjenju rastlin razpočijo posamezne celične mrenice, je danes že ovržena. Ce bi bila ta prvotna domneva točna, potem bi morale v zmrzlih rastlinah celice takoj od-
mreti. Iz iskustva pa vemo, da mraz ne škodi, zlasti ako ni preoster in ako nastopi otalenje rastline le polagoma. Zmrzlo celično vodo, ki se počasi zopet otali, staničevje zopet vsrka in s tem omogoči delovanje pratvoriva. Druga pa je, ako izne-nada po mrzli noči nastopi toplo vreme. V tem primeru se odvzame za otalenje potrebna toplota sosednim celicam, katere se potem zaradi tega uničijo. Dokazano je nadalje tudi to, da rastlinam celo pri sprejemanju premrzle vode ne morejo zaradi nepravilnega razmerja med tlakom v koreninah in med izhlapevanjem vla^ ge po listih, tla zaradi toplotne razlike med zemljo in zrakom, dopolnjevati izhlapelo vodo. Naša domača ozimna žita so večinoma prilagode-na tudi ostrejšim mrazom. Žita mraz brez škode prebijajo, škodujejo jim pa seveda nepričakovane toplotne izpremembe. To moremo dokazati,
ako se dotaknemo s toplim prstom zmrzle rastline, kajti to mesto ostane pri otalenju rastline rjavkasto, ker so tam uničene rastlinske celice. Mraz povzroča manjšo odpornost rastlin, tako da postanejo laže dostopne rastlinskim škodljivcem. Na izumrlih in od mraza oslabelih rastlinah se kaj rada razpase snežna plesnoba — fusarium nivale — ki povzroči večkrat prav znatne škode.
Da se omejijo škodljivi vplivi, ki jim je v teku zime izpostavljeno ozimno žito, v splošnem priporočajo sejati dobro, težko in izpoteno seme, m sicer na suhi zemlji z neravnim površjem. Zemljo je gnojiti s fosfatnimi in kalijevimi gnojili ter le z manjšo množino dušičnih gnojil. Slednjič je treba vodo iz razorov in mokre zemlje odpeljati, ker sicer rastline na takih zemljah pod škodljivimi vplivi neugodne zime še bolj trpe.
O poskusili s f
Ing. J.
O fižolu naši strokovni listi ne pišejo dosti. Tudi mi ni znano, če se je kdo s fižolom pri nas že podrobneje pečal. Splošno je znano, da ga gojimo po vseh predelih banovine, da imamo izredno mnogo domačih sort, in da so pridelki poprečno zelo majhni. Kot vzrok za majhne pridelke morejo priti v poštev: vremenske neprilike (suša in prevelika vlaga), neprimeren način pridelovanja (večinoma kot medsadež), nezadostno gnojenje, neprimerna sorta in končno slaba rodovitnost obstoječih sort.
Kmetijska poskusna in kontrolna postaja v Ljubljani je pristopila k reševanju nekaterih teh vprašanj. Sortni poskusi, ki smo jih napravili letos, nam prikazujejo nekaj prav zanimivih podatkov. V primerjalnih poskusih smo hoteli dognati proizvodno sposobnost najbolj razširjenih sort nizkega fižola, ki se goji po Sloveniji in primerjati te sorte s selekcioniranim materialom, ki smo ga vzgojili sami. Pri dosedanjih poskusih s fižolom smo vedno opažali veliko število popolnoma sterilnih rastlin, kakor tudi rastlin, ki so ob času splošne zrelosti šele začenjale cveteti: in seveda niso mogle dati! nobenega pridelka. Prav tako. smo opažali, da pri nekaterih i sortah kljub enakomerni setvi mnogo manj rastlin dospe do zrelosti kakor pri
ižolom leta 1939.
Zaplotnik.
drugih sortah. To ponašanje sort kakor tudi pojav nerodovitnih rastlin smo hoteli zajeti v številke.
Za poskuse smo imeli na razpolago naslednje sorte: ribničan (2 tipa navadnega, trgovskega semena in 3 selekcionirane rodove), prepeličar (2 tipa navadnega trgovskega semena in 1 selekcioniran rod), man-dalon (4 selekcionirane rodove), dolgo in kratko okroglo zelenko, rjavi koks, 2 tipa bele fižoliče in rumeno fižolico (1 navadno trgovsko blago, canerini in 2 izbrana tipa iz sorte Coco de Chine). Vse za letošnje poskuse uporabljeno seme je izviralo iz postajinih lanskoletnih poskusov. Za lanskoletne poskuse pa je bilo uporabljeno razen selekcioniranih rodov seme, kakršno se je moglo nabaviti v trgovini ali od pridelovalcev. Zemljišče za poskuse je bilo jeseni globoko preorano, spomladi pa prebranano. Gnojili smo z 200 kg kalijeve soli in 400 kg superfosfata na ha. Predsadež je bil krompir. Zaradi oblike in neenakomernosti zemljišča smo morali vse sorte razdeliti v 3 skupine, tako da je vsaka skupina dobila kolikor mogoče enakomerno in enako nagnjeno zemljišče. Kljub temu pa je še dobila II. skupina zelo neenakomerno zemljo, ki je bila kot celota tudi najslabša. Zato so bili v tej skuoini pridelki najmanjši in med parcelami iste sor-
te najbolj različni. Skupino I in II smo sadili 4. maja, skupino III pa 16. maja. Fižol prvih dveh skupin je ozelenel med 17. in 24. majem, fižol tretje skupine pa od 30. maja do 1. junija. Prvi cveti so se pojavili 29. junija (dolga zelenka in rjavi koks), zadnji pa sta začela cveteti prepeličar in debelejši tip bele fižo-lice, pri katerih so se pojavili prvi cveti šele 15. julija. Fižol je dozorel med 22. avgustom' (rjavi koks in Coco de Chine iz II. skupine) in 9. septembrom (prepeličar, okrogla zelenka, rumena fižolica, canerini, drobnozrnati navadni ribničan ter mandalon in ribničan iz III. skupine).
Poskusi so bili napravljeni na 25 m2 velikih parcelah s 4 ponavljanji. Izjemno so bili posejani vsi trije tipi prepeliQarja skupno na 8 parcelah, ker ni bilo več semena na razpolago, ribničan št. 244/37 pa je bil v II. skupini posejan na 5 parcelah. Za primerjavo med I. in II. skupino je bil namenjen ribničan štev. 244'37, ki je bil posejan v obeh skupinah, za primerjavo med I. in III. skupino pa je bil določen ribničan št. 102/36, ki je bil prav tako posejan v obeh skupinah. Parcele so bile 10 m dolge in 2.5 m široke. Na vsako parcelo je prišlo 5 vrst, ki so bile po 50 cm med seboj oddaljene. V vrstah je prišlo na vsakih 10 cm 1 zrno, torej v vsako ;vrsto 100 zrn ali na vsako parcelo 500 zrn. Kakih 10 dni po ozelenitvi so bile na vseh parcelah
Tabela II.
Sorta	Števi.o ponovitev	Poprečni pridelek kg 1 ha	Verjetni pogrešek EM kg	E M V °/o	Za primerjavo je ribničan = 100
I. skupina.		•			
ribničan, debelozrnat, trg. blago	4	1651	26	1.58	100.0
ribničan, drobnozrn.,-trg. blago	4	1413	88	6.25	856
ribničan št. 74/36, debelozrnat	4	1842	91	3.06	lil 6
ribničan št. 102/36, drobnozrnat	4	1988	129	6.48	120 4
ribničan št. 244/37, drobnozrnat	4	2126	39	1.84	128.8
mandalon št. 1/36.....	4	2025	110	5.42	122.7
prepeličar I, trgovsko blago .	3	1116	5	0.45	67.6
prepeličar II, trgovsko blago .	3	1529	98	6.43.	92.6
prepeličar štev. 159/36 . . .	2	1432			86.7
II. skupina.					Št, 244k=100
dolga izelenka......	4	1226	126	10 27	75.7
okrogla zelenka......	4	983	110	11.17	6n7
ribničan št. 244/37 .....	5	1620	104	6.39	100.0
rjavi koks........	4	923	97	10.52	57 0
beila fižolica, drobna ....	4	1211	101	8 34	74.8
bela fižolica, debelejša . . .	4	1238	85	6.86	76.4
rumena fižolica, canerini . . .	4	1087	1( i0	9.2	67 0
rumena fižolica Coco 156 . .	4	709	61	8.6	43 8
III. skupina.					Št. 102^=100
rumena fižolica Coco 116 . .	4	1557	54	3.48	59.0
mandalon št. 10/36.....	4	2438	61	2.48	92.4
niandalan F 59......	4	2222	43	1.93	84.2
mandalon F 79......	4	21.M3	105	4.92	80.9
ribničan št. 102/36 .....	4	2638	52	1.96	100.0
vse mlade rastline preštete. Vpošte-vane so bile tudi vse rastlinice, ki so v prvih dneh zaradi bolezni poginile ali ki so bile od živali (najbrž od zajcev) poškodovane. Prav tako so bile preštete vse rastline, ki so se ob času žetve nahajale na vsaki parceli. Šteli smo posebej vse rodovitne rastline, posebej pa rastline^ ki niso imele nič stročja ali pa samo popolnoma zeleno in nerazvito stročje.
Tabela I.
I.	skupina.
ribničan, debelozrnat, trg. blago ribničan, drobnozrn., trg. blago ribničan št. 74/36, debelozrnat ribničan št. 102/36, drohnozrnat ribničan št. 244 37, drobnozrnat
mandalon št. 1/36.....
prepeličar I, trgovsko blago . prepeličar II, trgovsko blago . prepeličar štev. 159/36 . . .
II.	skupina, dolga zelenka . . . okrogla zelenka . . . ribničan št. 244/37 . .
rjavi koks.....
bela fižolica, drobna bela fižolica, debelejša rumena fižolica, canerini rumena fižolica Coco 156
III.	skupina, rumena fižolica Coco 116 mandalon št. 10/36 . . . mandalon F 59 .... mandalon F 79 .... ribničan št. 102/36 . . .
Kalilo	Dospelo do žetve		
	rodovitno	nerodovitno	Skupaj
	v odstotkih		
94.3	7\4	8.4	82.2
96.4	77.5	2.5	80.0
95.9	8(i.4	7.1	87.5
97.7	84.7	6.3	,91.1
»7.4	86.4	3,2	89.6
95.9	87.0	1.6	88.6
9 <2.7	55.9	18.4	74 3
93.3	72.5	1.9	74 4
93.2	90.4	1.2	91.6
93.5	68.5	2.6	71.1
95.1	77.2	42	81.4
975	83.7	5.4	89.1
90.8	62.4	9.7	72.1
93.1	48.5	6.9	55.4
91.9	54.7	5.0	59.7
90.4	64.4	6.5	70.9
81.1	52 9	5.8	58.7
90.4	81.1	2.9	84.0
97.7	9" 6	3.1	93.7
98.9	93.8	2.3	96.1
97.7	90.1	4.2	94.3
98.8	91 1	3.2	94.3
Tabela I prikazuje uspehe tega proučavanja. V splošnem so kalile vse sorte dobro in so dale več kali kot pa se od fižola zahteva pri laboratorijski preiskavi. Pač pa so odlike rumene fižolice in rjavi koks precej zaostajali za ostalimi sortami. Srednje vrednosti so pokazali prepeličar, bele fižolice in dolga zelenka. Večje razlike pa najdemo, če primerjamo, koliko rastlin posamezne sorte je dospelo do žetve. Predvsem je tu velika razlika med skupinama I in II na eni strani in skupino III na drugi strani. Mlade rastlinice prvih dveh skupin so našle v hladnem in deževnem vremenu v drugi polovici maja mnogo neugodnejše pogoje za razvoj, kakor pa rastline III. skupine v začetku junija. Zato je mnogo občutljivih rastlinic podleglo napadu raznih bolezni, zlasti bakterio-zi. V splošnem najdemo, da je pri ribničanu in mandalonu dospelo največ rastlin do žetve. Med navadnimi in selekcioniranimi rodovi najdemo malo razliko v korist selekcioniranih. Med raznimi prepeličarji opazimo znatne razlike; tu najdemo tudi največji odstotek nerodovitnih rastlin. Okrogla zelenka se precej približuje odpornejšim sortam, do-čim tvori dolga zelenka — enako kakor prepeličar II — nekak prehod k občutljivim sortam. Rjavi koks, rumena in bela fižolica ter prepeličar I so sorte, ki so dale najmanj rodovitnih rastlin.
Tabela II nam prikazuje povprečne pridelke posameznih sort, prera-
čunane na 1 ha. Verjetni pogrešek, ki je računan po Peterovi formuli, je prikazan tako v kg ka'kor tudi v odstotkih. V svrho lažje primerjave so povprečni pridelki preračunani na odstotke, kjer je ribničan vzet za 100. V drugi skupini je ribničan št. 244/37 enak 100, v tretji skupini pa je ribničan št. 102'36 = 100. V vseh skupinah se je ribničan izkazal kot najrodo\*itnejša sorta. Selekcionirani rodovi prekašajo navadni de-belozrnati tip za 11 do 29%, drobno-zrnat tip pa za 26 do 43%. Med posameznimi prepeličarji obstoje velike razlike, ki še ne dopuščajo niti približne ocene, so pa v zvezi s pojavom nerodovitnih rastlin. Dolga zelenka in bela fižolica sta dali % pridelka selekcioniranega ribničana. Ce upoštevamo, da je pri teh sortah dozorelo mnogo manj rastlin, kakor pri ribničanu, je doseženi pridelek prav dober. Kolikor moremo iz enoletnih rezultatov sklepati na možnost povečanja pridelka, potem bi
lahko rekli, da bi pri beli fižolici in dolgi zelenki z izločitvijo občutljivih tipov lahko pridelek teh sort znatno povečali. Okrogla zelenka, rjavi koks in rumena fižolica „ca-•nerini" so v tem oziru videti precej slabši. Rumena fižolica Coco de Chine je dala najmanjše pridelke. Če upoštevamo, da je zelo rana in da ne dela prav nobenih vitic, tudi drugega pričakovati ne moremo. Vsi preskušani rodovi mandalona so potrdili svoje dobre lastnosti tako glede odpornosti kakor tudi glede rodovitnosti, istočasno pa so pokazali kot trajno tudi svojo slabo stran, namreč prav drobno zrnje, pod 400 gramov na 1000 zrn, s čimer odpadejo od nadaljnjih poskusov.
Seveda imajo ti podatki le omejeno vrednost, ker so le enoletni, in bi jih večletni poskusi v tej smeri mogli precej spremeniti. Vsekakor bomo s temi poskusi prihodnje leto nadaljevali.
Poskusno sajenje krompirja na Krškem polju
1939.
Ferdinand TJrenz.
Razdelitev zemljišča kaže tablica I.
Po uradnih podatkih je na področju dravske banovine obsajenih letno povprečno 50.000 hektarjev njiv s krompirjem. Po obsegu pridejo krompirjevi nasadi na drugo mesto tik za pšenico; pridelek krompirja je pa sploh na prvem mestu, saj znaša letno približno 3 do 3.5 milijona mtc. Iz tega vidimo, kako velikega pomena je krompir za slovenskega kmeta.
Znano je, da so se naše, doslej gojene sorte krompirja, že močno izrodile (degenerirale) in zato je iskanje novih sort, ki bi v kakovostnem in množinskem oziru odgovarjale, nadvse potrebno.
Iz velike množice vseh mogočih sort, ki so se hitro izkazale za naše razmere neprimerne, se je izluščilo kakega pol ducata sort, ki so vredne natančnejšega proučavanja. Tozadevni poizkusi, ki jih oblasti podpirajo in ki morajo zanimati vsakega naprednega kmetovalca, zavzemajo vsako leto večji obseg.
V naslednjih vrstah bom opisal, kako se tako poskusno ' sajenje krompirja izvede in do kakih izsledkov sem pri teh poskusih prišel.
Poskusno zemljišče naj bo po možnosti sredi krompirjevega nasada in enako .pognojeno, kot, ostali krompir:
na prejšnjem. (Vidi B, C in D na tablici I.) Za vsako sorto rabimo torej pri celotnem poskusu 48 m2 zemlje in 200 gomoljev.
Med posameznimi čelnimi stranicami parcelic pustimo po 60 cm praznega prostora. Okrog in okrog poskusnega zemljišča posadimo v istih razdaljah domač krompir, ki nam služi jeseni za primerjavo z ostalimi sortami.
Letos sem posadil in primerjal sledeče sorte: oneidovec, rani rožnik, kresnik, Jubel in Bohmov Ackersegen. Na njivi je lani rastla ajda in je bila letos pognojena s hlevskim gnojem 150 q/ha.
Sadili smo 28. aprila. Oneidovec, rožnik in Ackersegen so ozeleneli okrog 10., kresnik okrog 14., Jubel pa okrog 18. maja.
Cveteli so: Jubel od 20. junija do 5. avgusta! (95% rastlin je cvetelo), rožnik od 25. junija do 25. julija (60%), oneidovec od 28. junija do 25. julija (40%), Ackersegen od 30. junija do 10. avgusta (90%) in Kresnik od 2. julija do 25. julija (20%). iVes krompir smo dvakrat škropili z „Nosprasitom". Bolezni, razen par primerov kodravosti pri oneidovcu in Jubelu, ni bilo opaziti. Za nekaj časa so se ugnezdile na Jubelu in
10 m
1						
	60	120		I.		
		1 1 1 1				
—•	— 60	40 40 40 |				
		' 1. 1 |A|I-| 1				
	60	1 1 1 1				
		1 1 1				
	60			III.		
	1 I I I I					
	1 1 1 1 1'					
	|					
l I
I.
10 m
			
	IV.		
1 1 1			
1 1 1			
	III. B		
1 1 1			
I-I 1			
j II.			
1 1 1			
l 1. 1			
I*-			
S I—10 m —I I
so
		
I.		
1 1 1		
1 l ■		
	II.	C
1 i		
i i.		
[HI..		
1 1		
1 1		
	IV.i	
10 m
I
			
	IV.		
1 1 1			
1 I 1			
	III.	D	
			
1 1 1			
	II.		
1 1 1			
1 1 1			
1L			
Posamezne sorte krompirja, ki jih nameravajno primerjati med s^boj, sadimo drugo poleg druge, vsako na svojo parcelico. Te parcelice obsegajo po 12 m2- Na vsako posadimo v dveh vrstah 25 srednjevelikih, nerazrezanih gomoljev, skupno na parcelico 50 gomoljev. Gomolji so oddaljeni drug od drugega po 40 cm, vrsta od vrste pa 60 cm. Tako odpade na vsak grm 0.24 m2 prostora. Teh mer se moramo točno držati!
Ko imamo tako vse sorte, ki jih mislimo preizkušati, posajene, napravimo nov nasad, z razliko, da je vrstni red posameznih sort obrnjen. Tako ponovimo ves nasad 4-krat, vsakokrat v obratnem redu sort, kot
Kresniku cikade, ki so povzročile začasno ovenelost in bledost cime. Kakor hitro so se živalice same po sebi izgubile, sta izginili tudi ti dve napaki.
V jeseni so miši v precejšnji meri napadle gomolje. Najbolj jim je šel v slast rožnik, katerega so uničile približno 10%.
Povprečno zrele so bile posamezne sorte: rožnik 5. septembra, oneidovec in Kresnik 10. septembra, Jubel 18. septembra in Ackersegen 25. septembra.
Ko prehajam k najvažnejšim izsledkom, namreč h kakovosti in količini pridelka, moram omeniti, da je bilo leto 1939. zaraefi hude in dol-
gotrajne suše za rast krompirja skrajno neugodno, in da še ni bilo, kar ljudje pomnijo, tako slabe krompirjeve letine.
Kopali, tehtali in šteli smo krompir 20. in 21. septembra; uspeh je bil sledeč:
Na Ackersegen, to mnogo obetajočo sorto, sem cenjene bralce v 11. številki »Kmetovalca" 1938. opozoril. (Glej tudi »Kmetovalec" 1938. št. 12 in 1939 št. 10.) Sedaj bi lansko poročilo dopolnil z novim zani-" mivim dognanjem.
II.
Vrsta	Število gramov *	Pridelek		Število gomoljev				Povprečna teža gomolja v gramih	Vrstni red	
		teža v kg	mtc na ha	debeli	srednji	drobni	skupaj		po §tev'lu gomcijev	po teži pridelka na ha
				nad 150 g	60-150 g	iZDOd 60 g				
oneidovec	168	60	' 148	40	216	610	896	68	V.	II.
rani rožnik	189	64	141	—	18	2148	2196	29	I.	III.
Kresnik	179	34		2	56	932	990	34	IV.	V.
Jubel	194	50	107	3	196	1028	1227	45	III.	IV.
Ackersegen	184	67	151	2	67	20 6	2095	32	II.	I.
in
.površino, ki so
pa sem le dorasle grme jo ti zavzemali.
V utežno zelo nizkem pridelku vidimo posledico neugodnih podnebnih prilik.
Da bi bil splošno lahko pridelek neprimerno večji, sklepamo po številu gomoljev, ki je zlasti pri rožniku in Ackersegnu ogromno. Če bi vsi gomolji rožnika, ki zaradi suše niso dorasli, tehtali povprečno vsaj 50 gramov, bi znašal pridelek 242 mtc na hektar; če bi pa Acker-segnovi gomolji tehtali povprečno vsaj 60 gramov, bi imeli pridelka 284 mtc na hektar.
Najtežje in največje gomolje je imel oneidovec, vendar v vsakem grmu le par komadov. Ta pojav mi ni všeč, ker je znano, da so sorte, ki rode redke, debele gomolje, v nazadovanju. Le obilen pridelek srednje debelih gomoljev bi moral biti zadovoljiv.
Od Jubela sem glede števila in teže več pričakoval.
Kresnik je letos odpovedal in se bo najbrže tudi v bodoče izkazal neprimernega za Krško polje.
Jubel bo treba še več let preizkušati. Je pa zelo zdrava rastlina in močno cvete.
Rožnik, kot zgodaj zoreča vrsta, je največ trpel od suše — dokaz: ogromno število gomoljev, ki se niso mogli razviti.
Prav zanimiva je primerjava moje razpredelnice III. s tabelo II. v 10. številki »Kmetovalca".■ V njej vidimo vrstni red sort.
Čeprav sta bila izvedena poizkusa leta 1937. in 1938. na Gorenjskem, medsebojnega razmerja uspehov posameznih sort to ne moti; obratno, pokaže se večja ali manjša primernost sorte za kraj poskusa.
Lani sem omenil, koliko gladkih, mladih gomoljev, ki sem jih smatral za naknadno zrastle, sem izgrebel.
V teku zime sem v nekem dnevniku bral članek gospoda Kača iz Št. Pavla o pomlajevanju krompirje-
III.
vrsta	leta 1917.	leta 1938.	leta 1939.
Ackersegen	prvi	drugi	prvi
Jubel	—	prvi	četrti
Kresnik	drugi	četrti	peti
rani rožnik	tretji	tretji	tretji
oneidovec	četrti	peti 9	drugi
vih sort na ta način, da se uporablja za seme prav mlade, nalašč pozno sajene, nedorasle gomolje z mlado, tanko kožico. Letos sem posadil vse gori omenjene mlade gomolje. Razen domačega Ackersegna sem sadil nekaj kupljenega. Ta je bil starikav, s hrapavo kožo. Že poleti se je grm, vzrastel iz doma pridelanega gomolja, močno razlikoval od grma iz kupljenega gomolja.
Prvi so vsi vzklili in mnogo buj-neje cveteli od drugih. Tudi pridelek prvih je bil mnogo večji.
Prednosti ozkih ogonov?
Val. Janhar.
G. Goričan v 66. nasvetu in pobudi vprašuje, če in kake prednosti imajo ozki ogoni. Jaz n. pr. sem načeloma vnet pristaš oranja „na široko" t. j. brez vsakih ogonov. Zaradi tega orjem večinoma z obračalnikom. S takim oranjem se rodovitna zemlja po celi njivi najbolj enakomerno raizprostre, medtem ko se pri vsakem drugem načinu na nekaterih mestih vrže več rodovitne zemlje skupaj (kar povzroča tamkajšnjo bujno rast in s tem poleganje), zato pa jo drugod manjka. Tudi obračanje z živino je mnogo lažje, zlasti na njivah, ki niso skozi vso dolžino enako široke. Poleg tega je zlasti s strojem mnogo laže sejati, žeti ali kositi, pa tudi ročna košnja je neprimerno lažja.
To sem napisal zato, da ne bi kdo mislil, da sem slepo zaljubljen v oranje na ozke ogone; če jih bom le zagovarjal, storim to iz tehtnih razlogov. Seveda se bo marsikateri či-tatelj temu mojemu koraku čudil. Le počasi!
Zagovarjati hočem ozke ogone (kraje, lehe), ki so običajni na Gorenjskem in to zlasti na Sorškem polju. Te lehe sestoje iz štirih brazd. Prvi dve se odrežeta od dveh leh (od vsake ena), ostanek (osredek) pa se prekolje s plugom »toplarjem" —
v ljubljanski okolici pa tudi ta z običajnim »samcem".
Na prvi pogled res izgleda, da se s tem načinom oranja zanemarja skoro polovico polja. Če pa stvar pogledamo bliže, se pri nekoliko globljem preudarku kmalu prepričamo, da ima tudi ta postopek marsikatero dobro stran, ki jo ne nudi noben drug način oranja!
1.	Vožnja gnoja, gnojnice itd. po njivi, in vožnja pridelkov z nje, je neprimerno lažja, ker vprežna živina hodi po trdi zemlji, a tudi vsa kolesa tečejo po zemlji, ki se ne vdira pod njihovo težo.
2.	Spomladi in po vsakih padavinah se zemlja na tako obdelani njivi znatno prej osuši, zaradi česar je zlasti ob mokrih letih in dobah večja možnost obdelave.
3.	Na ta način zaoran gnoj je skoro popolnoma zavarovan pred izpiranjem po preobilnih padavinah. To je zlasti važno na prodnati zemlji, kjer je samo 10—20 cm naplavljene zemlje, pod njo pa kakor rešeto pro-puščajoči »šoder", n. pr. Sorško, Ljubljansko, Ptujsko polje.
4.	Obdelava (pletev, okopavanje, osipanje, ročna saditev, žetev, ruvanje odn. pipanje itd.) je manj naporna in zato tudi hitrejša, pa tudi pri plužnem obdelovanju se običajno
prihrani eno delovno silo — vod-njaea.
5.	Ker je površina tako obdelane zemlje valovita, zemlja tudi v milejši zimi bolje zmrzne kakor „na
• plat" orana, obratno pa jo spomladansko sonce laže ogreje in zrak ima lažji pristop v valovito kakor v ravno površino zemlje.
6.	Ce primerjam n. pr. članek g. Magajne v isti št. Kmetovalca, se mi vsiljuje domneva, da je tudi setev žita na gorenjske „lehe" nekak primitivizem bolj dognanega Ferra-gutijevega načina. Čeravno namreč pridelek v razorih (med lehami) ni omembe vreden, pa ima zato sonce in zrak toliko lažji dostop med „troj-ke", ki seveda v dokaj zmešanih vrstah bahajo z leh...
Moj zagovor tradicionalnih štiri-brazdnih gorenjskih ogonov • bi bil čitateljem nerazumljiv po uvodu, če ne bi takoj pojasnil, da sem ta način obdelave že pred dvemi desetletji opustil. Pač pa sem skušal združiti dobro J s koristnim na ta način,
Malo je kmetovalcev, ki vedo, da so v zemlji bakterije, čeprav imajo stalno posla z njimi. Prav za prav se vse obdelovanje zemlje lahko spravi v zvezo oz. zavisnost z bakterijami in sličnimi živimi mikroorganizmi, kamor spadajo še glivice, alge, protozoa in drugi, ter se z ostalimi višjimi organizmi, ki živijo tudi v zemlji kot črvi, pajki, hrošči, itd., imenujejo skupno z eno besedo zemeljski edafon.
Danes se pri ocenjevanju zemlje glede rodovitnosti splošno upoštevajo ti najmanjši živi stvori v tleh. Po raziskovanju amerikanskih strokovnjakov je v 1 ha rodovitne oranice v sloju do 40 cm 200 do 400 kg bakterij, vseh živih stvorenj do 10 q. Pač ogromne številke, ki se marsikomu zdijo previsoke, ter jih na tihem skoro vsak smatra za izmišljene. Pa niso! Le poglejmo raziskovanja naših evropskih učenjakov. Sto-klasa je našel v 1 gr. močvirne zemlje 1.5 milijonov bakterij, v rodovitnih tleh v globini 10 do 20 cm pa od 10 do 30 milijonov bakterij v 1 gr. zemlje. Rezultati drugih učenjakov se ujemajo glede števila organizmov v tleh. Največ je bakterij v zemlji, ki ima dovolj apna in to v globini 10 do 20 cm; v nižjih slojih število živih klic pada, ravno tako tudi na
da „na široko" zorani njivi pri vseh okopavinah napravljam' 60—80 cm široke „ogone" kar z osipalnikom. Na ta način skušam združiti dobre strani starega in novodobnejšega načina oranja. Žita sicer sejem na široko, toda tudi tu sem več let sejal tako, da sem vsako drugo vrsto pri sejalnem stroju zaprl. Posejal sem vcca 40 kg na ha. Na ta način sem res pridelal po 30 do 40-kratni pridelek, toda ker sem se prepričal, da se okopavanje žita v danih razmerah ne izplača (pa. tudi običajni način ne), sem okopavanje opustil. Rezultat mojih ..eksperimentov" je bil ta, da so se mi vse njive tako zapleve-lile, da jih še do danes nismo utegnili očistiti. Pridelovanje žit sem nekaj let sploh opustil, toda letos sem zaradi. nastajih razmer zopet začel „žitariti". Ce bodo cene žita ostale zboljšane tudi v bodoče, bom zopet poskušal z okopavanjem in če bom takrat deležen boljših uspehov, se bom v tej zadevi oglasil drugo leto med „Pobudami Kmetovalca".
površini zemlje sonce ubija te naše prijatelje.
Kakšna pa so ta stvorenja? Kam jih prištevamo, k rastlinam ali živalim? Od česa živijo v zemlji? To so vse vprašanja, ki jih bo vsak postavil. Ni lahko obrazložiti oz. odgovoriti vsemu temu, ker vsi življenjski pojavi so prav za prav kemijska spajanja in razkrajanja, povzročena po enzimih, tako da se jih ne
Sadjarstvo.
Prva sadjarska zapoved je pravilno sajenje sadnega drevja.- Dasi se o tem mnogo piše in poučuje, je le majhen drobec sadjarjev, ki to izvajajo; vsi drugi pa greše, ker pripravljajo premajhne, jame, ker nanosijo gnoj na dno jam in ker postavljajo drevesa pregloboko v jame. Posledica je slaba rast in ostarelost dreves. Presajeno drevo je nežno bitje, zato mu je treba v tem času nuditi vse ugodnosti, da se prilagodi novemu položaju in da se okrepi. V premajhni tesni jami se ne morejo korenine poljubno razvijati, ker zadenejo prezgodaj na trdo celino: Gnoj,
da objasniti brez znanja kemije. Zaradi boljšega razumevanja, kako žive zemeljske bakterije, lahko vzamemo kot primer kvasne glivice v moštu. Slednjim služi za hrano grozdni sladkor, ki ga postopoma „pre-bavijo" v alkohol in oglj. dvokis. To dogajanje imenujemo vrenje mošta. Slični procesi se neprestano dogajajo v zemlji. Zemeljske bakterije „prebavljajo" ostanke rastlin, listje in drugo. Nekatere izmed njih imajo sposobnost, da si prisvajajo dušik iz zraka, bodisi kot samostojna bitja ali pa v sožitju z višjimi rastlinami. S tem svojim delom pretvarjajo težko sprejemljive snovi v zemlji v hrano, ki jo rastline lahko uporabljajo. Vsem bakterijam v tleh so potrebni gotovi pogoji, da lahko uspevajo. Elementi: kisik, vodik, dušik, fosfor in mnogi drugi so jim neobhodno potrebni. Važno vlogo igrajo poleg tega zračne in vodne prilike ter reakcija tal. Slednja naj pove, ali je zemlja kisla* nevtralna ali lužnata. Vsekakor bakterije uspevajo najbolje v nevtralnih in slabo lužnatih tleh, kjer so zračne in vodne prilike povoljne. Naloga kmetovalca je, da s pravilnim obdelovanjem ustvari zemljo priprav-nejšo za njih uspevanje.
Poleg organske mase, humusa, ki regulira zračne in vodne prilike, mora biti tudi dovolj mineralne hrane. Humus dospeva v zemljo s hlevskim gnojem in kompostom, mineralna hrana, t. j. apno, kalij in fosfor, pa z umetnimi gnojili.
Vsa skrb kmetovalca bi se morala osredotočiti na to, da se ustre-že našim nevidnim „delavcem" v zemlji, ki potem pripravljajo rastlinam hraniva v zemlji.
ki je zakopan na dnu jame v globo-čini nad 30 cm, se ne razkraja, da bi nudil hrano koreninam, temveč se spremeni v šoto ali pa še okuži korenine s plesnijo, da odmrjejo.
Listje sprejema iz zraka ogljikovo kislino in po izločenju kisika* pretvarja ogljik v škrob ' in sladkor. V zvezi s tem presnavlja tudi surovo rudninsko hrano, ki jo dovajajo korenine po notranjem lesnem staniče-vju. Listje oddaja to presnavljeno hrano vsem delom drevesa, t. j. mladikam, vejam, sadju, deblu i'n ■koreninam po staničevju pod lubom pod vplivom svetlobe in zraka. Ce
Bakterije — nevidni prijatelj kmetovalca!
Ing. Tone Mastnak.
Saditev sadnega drevja.
Josip Štrekelj.
je pa drevo pregloboko posajeno, da je del debla v zemlji, nastane tam zastoj. Sok ne more neovirano prehajati v korenine. Zaradi tega ne morejo korenine delovati zaradi pomanjkanja hrane iz staničnih tovarn v listju. Drevo je slabo hranjeno — rast peša. Tako je tudi manj odporno proti boleznim in škodljivcem.
Drevesna jama mora biti 2 m ši-. roka in 50—60 cm globoka. Ako je širša, tem bolje. Pri izkopavanju odlagamo vrhnjo rodno (živo) plast zemlje na eno stran, spodnjo pa na-drugo stran jame. Koristno je, ako izkopane jame pustimo par tednov odprte, da se prezračijo, ali če jih v jeseni izkopljemo za saditev v pomladi, da zimski mraz zdrobi zemljo. Pred sajenjem postavimo v jamo 5 do 8 cm debel kol, ki naj sega eno ped pod krošnjo. Temu sledi priprava drevesa. Najprej obrežemo stranske vejice v krošnji približno na 20 cm dolgosti, tik ob popkih, ki so na zunanji strani, vrhnjo voditeljico pa na 30 cm pri popku, ki stoji na nasprotni strani njenega izvora. Ako pa sadimo drevesa v jeseni, obrežemo vejice v krošnji spomladi, .ker je sicer nevarnost pozebe končnih popkov. Temu sledi obrezovanje korenin. Vse zdrave, drobne, lasovite korenine pustimo nedotaknjene, debele pa, ki so nalomljene ali potrgane, odrežemo do zdravega. Ta rez mora biti kratka, gladka in usmerjena navzdol. Za to delo se poslužujemo ostrega noža. Zaradi zadrževanja vlage in s tem pospešitve tvorbe novih korenin, omočimo korenine v gosti mešanici kravjeka in gline. Vobče pazimo tudi pri prenosu dreves, da se korenine ne posuše.
Ko je drevo tako pripravljeno, preidemo k sajenju. Za to sta potrebna dva delavca. Ako nismo že prej, namečemo do polovice globo-kosti v jamo najprej zemljo iz spodnje plasti. Na to položimo kot nivel ravno palico ob kolu čez jamo, ki nam pokaže visokost terena. En delavec postavi sedaj drevo na nasprotno vetrovno stran ob kolu in mu določi globokost. Drži ga trdno s koloni vred tako, da stoji mesto, do katerega je bilo prej v zemlji, 10 cm više od površja zemlje, ki mu ga kaže preko jame ležeča palica; ako je težka, glinasta zemlja, pa 15 cm. Obenem tudi uravna in razvrsti korenine v poševno lego navzdol. Drugi delavec prisiplje medtem vrhnjo rahlo zemljo v jamo, zlasti ob koreninah. Da bi ne ostala' praznina med koreninami, tlači prvi
zemljo med nje z roko ali s količkom. Ko so korenine z zemljo odete, potlači zemljo stopaje ob drevesu. Ako je pri rokah sprstenina (humus) je dobro, ako jo nekoliko primešamo k zemlji ob koreninah. Napačno bi pa bilo, ako bi korenine obsuli s samo sprstenino. S tem bi se drevo omehkužilo in kasneje pešalo v rasti. Ako je zemlja premokra, blatna, moramo s sajenjem počakati, da se deloma posuši.
Ker je drevo iz stalnega mesta prenešeno v nov položaj, je oslabljeno1. Treba mu je tedaj nuditi ugodnosti, da se okrepi. Zato mu pogno-jimo s starim podelanim (ne s svežim in plesnivim) gnojem. Takega potrosimo, ko smo drevesu korenine z zemljo pokrili in potlačili, po 3 do 4 vile. Gnoj ne sme priti v dotiko s koreninami. Vrhu gnoja nasujemo vso ostalo zemljo iz spodnje plasti in naredimo kolobar v obliki sklede. Po tem postopanju pride vrhnja (živa) zemeljska plast v sredino jame ob koreninah. Gnoja in zemlje vrhu tega ne smemo tlačiti zaradi dostopa zraka h koreninam, kajti korenine tudi dihajo. Končno še priveženjo drevo narahlo h kolu tako, da se lahko neovirano niža s sesedanjem zemlje. Trdno privezano bi obviselo na kolu ter bi ob koreninah nastala škodljiva praznina. Šele ko zapazimo čez pol leta ali več, da se je zemlja po večini sesedla, privežemo drevo trdneje h kolu. Pred vezanjem pa ovijemo na deblo kos cunje, da ga vezilo ne zajeda. Vezanje dreves h kolu v obliki osmice „8" ni zla-
Vinngradni štvo In kletarstvo.
Rano pretakanje
Ing. Ivo
Razvoj vegetacije trte je bil letos nekoliko nenormalen. Ob cvetenju je bilo precej vlage, poleti suša, kakor je že dolgo ni bilo po vinogradih, — pa tudi vročina, v septembru in začetkom jeseni večkrat dež in vendar je letos splošno kakovostno ne le dober, temveč — mirno lahko trdimo — prav dober letnik.
Ob trgatvi in po končani trgatvi so prihajala poročila prav iz vseh vinorodnih predelov Slovenije o ugodnih odstotkih sladkorja: 17, 18, 19%, pa tudi 20, 21, 22 da celo 24% niso bile tako redke izjeme.
Seveda so pa tudi izjeme v nasprotni smeri s 15, 14 tudi s 13% sladkorja. Vzrok teh nizkih odstotkov sladkorja v moštih leži letos
sti v vetrovnih legah kaj prida. Taka vez ob majanju zajeda (žaga) deblo. Primernejša je vez z vrvico ali še bolje z beko.
V legah, kjer ni blizu površja talne vode, ima jesenska saditev od • druge polovice oktobra dalje prednost pred pomladansko. Drevo v jeseni posajeno se vstali, odžene tudi nekaj korenin in zemlja se nasiči z vlago. Zato je uspeh boljši. V težkih glinastih legah pa moramo jame izkopati v jeseni in saditi spomladi. Prav tako je priporočljivo pomladansko sajenje na zemljiščih z visoko stoječo talno vodo. Tod pa sadimo drevesa na površje zemlje v navo-žene kupe zemlje. V takih legah ne kopljemo jam, ker bi korenine zgni-le. Največ odpornosti proti talni vodi imajo slive in češplje.
Spomladi prevladujejo suhi vetrovi in tudi večtfrat občutna suša. Zaradi tega treba v pomladi posajena drevesa temeljito zaliti vsako najmanj z enim škropilnikom vode.
Ako bi se kasneje ne brigali za usodo posajenega drevesa, bi ga mučile tri nadloge: zemeljska skorja, suša in plevel. Zemeljska skorja, ki se napravi zaradi dežja, pospešuje izhlapevanje zemeljske vlage in ovira dostop zraka h koreninam. To bi morali pogosto porahljati. Da se pa tvorbi zemeljske skorje in vsaj deloma tudi suše izognemo, pokrijemo drevesni kolobar s preperelo steljo, s pokošeno travo ali še najbolje z gnojem. Pod tako odejo ostane zemlja rahla in vlažna. Plevel pa treba sproti odstranjevati, čim se prikaže.
Zupanič.
pač na dlani: bodisi prerana trgatev, bodisi prav slabe, bogatorodeče sorte, bodisi slabe, neprimerne lege, bodisi slabo delo v vinogradu. Mnogokrat se pa znajdejo vsi ti vzroki skupaj kot zanesljivi zavezniki za proizvodnjo slabe kakovosti. Z dobro voljo se pa dado ti vzroki sčasoma tudi odstraniti.
Poleg ugodnih odstotkov sladkorja v letošnjih moštih pa je še posebno razveseljiv pojav dejstvo, da imajo ti mošti, oz. sedaj že mlada vina, normalno kislino. Povpreček znaša na podlagi več 100 analiz mostov 7, 8 in 9%o kisline.
Tudi tukaj najdemo izjeme navzgor in navzdol. Višja kislost je povsod tam, kjer so nizki odstotki
bo letos na mestu.
sladkorja — in nasprotno. Posebno malo kisline pa ima letos predvsem žlahtnina, ki pri tem niti ni imela Bog ve koliko sladkorja.
Ta celotna ugotovitev nam da že sedaj misliti o primernem času prvega pretakanja.
Znano je dejstvo, da se kislina v vinu s starostjo zmanjšuje in da se v glavnem in največ zmanjša v teku prve zime. Pri kislih vinih nam mora biti tako zmanjšanje dobrodošlo in zaradi tega ukrenemo tudi vse, da se to zmanjšanje doseže. Doseže pa se predvsem s poznim pretakanjem.
Letos je pa položaj drugačen; opraviti imamo z vinom z normalno kislino, katero moramo na vsak način ohraniti in vsako zmanjšanje naravnost preprečiti, oz. onemogočiti. Če bi se letos zmanjšala kislina v vinu v istem razmerju, kakor se je to dogajalo pri zadnjih kislih letnikih, bi imelo to za posledico, da postanejo vina zaradi premale množine kisline — za naš tip vina — manj prikupna in manj pitna, neharmonična, nesta-
Žfvlnoreja.
Sicer je bilo za delovnega človeka izza pamtiveka tako, da je moral za svoje skromno in najčešče preskromno življenje porabiti trikrat večji napor, kot bi ga bil, če bi bile razmere urejene bolj človeško, pravično, socialno. Vedno mu je šla trda.
In danes se to stopnjuje. .
Nočemo se na tem mestu spuščati v zadevne vzroke, ki so itak že znani in se o njih dan na dan razpravlja pod dimnikom in javno, pri oralu in v delavnici. Nam gre tukaj za to, kako se v teh razmerah čim laže preriti iz dneva v dan, dasi se pri tem zavedamo, da je nasvet zelo lahka, a njegovo uresničenje toliko težja zadeva, v kolikor je vsakdanje delovno življenje prepleteno s stoterimi vozli.
A eno je in ostane resnica: Čim manj izdaš, toliko laže ti je. Izdatki niso v vsem odvisni od moje volje, ker so izraz 'neke splošno vkore-ninjene potrebe, oziroma nekaj, čemur se ne moremo izogniti. Tako je n. pr. s hrano. Še v vsem moremo kakor koli stisniti, ne da bi to zarisalo kake težje posledice, a pri hrani se ne da tako poljubno krčiti.
A časi so taki, da pridobiva kruh vedno bolj na svoji vrednosti, ker je vedno dražji. To pa pomeni, da si
novitna ter medla in verjetno tudi manj aromatična. Ne smemo pozabiti, da je ravno kislina v vinu čuvar zdravja in angelj varuh vina.
Iz navedenega sledi, da bo potrebno letos splošno bolj rano pretakanje vina, povprečno okoli božiča, z normalnim, rahlim žveplanjem sodov, v katere pride pretočeno vino, to je z eno tablico žvepla na 3 hI, oz. 6 g kalijevega metabisulfita, ako hočemo zažveplati vino v sodu pred pretakanjem.
Za primer, da se že opaža močnejše razkrajanje kisline,' pa se naj sod pri pretakanju zažvepla srednje-močno z dvema tablicama žvepla na 3 hI, oz. 12 g kalijevega metabisulfita.
Vsekakor je potrebno skrbno zasledovati razvoj vina ter ga je treba večkrat strokovno pokušati, pri čemer ne zadostuje samo ugotovitev, da vino trenutno ugaja, temveč je potrebno tudi ugotoviti, da-li se razvija vino normalno ali ne.
moramo te prve dobrine čim več pripraviti. Čim več, a s čim manjšimi izdatki! Torej: Kjer in kakor koli se nam nudi prilika v lastnem gospodarstvu, bomo gledali, da izkoristimo vse možnosti, da si pripravimo čim več kruha.
A takih prilik je po mnogih naših kmetijskih obratih dosti. Predvsem pa tam, kjer obtežujejo naše gospodarstvo taki gospodarski nedostatki, ki bi se jih moglo odpraviti z malimi žrtvami — z malo dobre volje, uvidevnostjo in vero v dobro in koristno stvar.
Ko sem pred leti imel priliko kontrolirati hleve, živino, krmo in kar je še s tem v zvezi, sem se pri ogledu okrog 1200 hlevov mogel prepričati o povprečnem umevanju osnovnih gospodarskih načel v kmetijstvu, zlasti v kolikor se. to tiče živinoreje. Med mnogimi kmetovalci-živinorej-ci, z vsemi odlikami naprednega gospodarja, sem naletel na precejšnje število slabičev.
To razmerje je drugod nedvomno še slabše, ker ima to okrožje močno in nad 40 let staro zadružno mlekarno, ki se zanima za strokovno izobrazbo svojih članov.
Najčešče se spomnim hlevov in gnojišč — torej dveh stebrišč na-
prednega kmetijstva. Brez pomislekov lahko podpišemo, da gospodar, ki ne obrača semkaj pozornosti in potrebne skrbi, si v temelju izbija možnost, gospodariti tako, kakor to nujno narekujejo sodobne in še posebej trenutne razmere.
Hlev — gnoj in v obojem naša hran£. Res so cene živine, njenih in ostalih proizvodov v primeri s cenami ostalih proizvodov nekmetijskega porekla nizke, a vendar — in lahko bi rekli prav zato — moramo gledati, da s čim manjšimi gospodarskimi žrtvami čim več pridobimo Če že delam, garam in se ubijam, je pač v vsakem primeru bolje, da je plod mojega dela čim večji in lepši. Tako nudim trgu tem več, oziroma sem — če mi živil primanjkuje — od njega tem manj odvisen. Zato trdimo, da je'povečana proizvodnja v vsakem primeru dobrodošla.
Večkrat čujemo besede: „To je drago-" — „Tega ne zmorem." — „Tako more svetovati, kdor ne pozna naših razmer." In tako dalje. Če bi bilo to res, bi ta in slični nasveti odpadli. A ti in drugi dokazi so skoraj brez izjeme neutemeljeni izgovori.
V okviru naših izvajanj ne gre za primere, ki presegajo naše možnosti, ampak za one, ki jih zmoremo. Saj ni na primer ravno treba tako zva-nih gosposkih hlevov, recimo s cementnim tlom, velikimi okni, zračniki in modernimi jaslimi. Ni treba, dokler je vse to tako drago. Ni treba tudi zaradi izjemnih razmer, v katerih živimo! Pač pa je neobhodno potrebno vsakemu živalskemu hlevu dobrega zraka in čim večje snage, treba je tega, kar zahteva tudi človek, če hoče biti zdrav.
Ali je to res tako drago in nedosegljivo?
Menda ne bo tega nihče trdil.
To poudarjamo zlasti sedaj — pred zimo —, ko se mnogi gospodarji za svojo živino tako boje, da zamašijo vsako najmanjšo luknjo, koder bi mogla vsaj trohica svežega zraka do živine. Uverjeni so, da je tako za živino dobro preskrbljeno. Da se ji bo res dobro godilo in ne bo prezebala, pustijo v hlevu še debelo plast gnoja.
Kako more biti tej živini, se prepričaš, ko stopiš v tak hlev. Človeku se zasmilita živina in gospodar — dve žrtvi: prva v zdravstvenem, drugi v gospodarskem oziru!
Pomen dobrega zraka, ki je vendar še vedno brezplačen, in snage, ki jo moremo nuditi živini na cenen način, nam nista več tuja pojma, ker
Za vsakdanji kruh.
Janko Furlan.
toliko osnovnega znanja v zdravstvu nam prožita že prva razreda ljudske šole. A zdravje je istočasno tudi gospodarski pojem. O tem bi nam mogli zelo dosti povedati napredni in vsestransko dobro poučeni živinorejci z domačih in tujih tal. Večji kmet ali bajtar s par orali zemlje in le enim repom v preprostem hlevu, oba uvažujeta to prvo načelo,' ker vesta, da se to tudi vedno dobro obrestuje. Kar storita dober zrak in snaga, ni treba da da s trudom pripravljena in draga krma.
Zato tudi ne pripravljajo gnoja v hlevu — saj ni dom živine gnojišče! — ampak izven njega. Seveda se vrši tudi to vse drugače kot v mnogih primerih pri nas, kjer je „truda veliko, a zgube toliko" in se človeku zdi, da potiskamo skozi malo okno noter, a skozi veliko ven. Druga velika gospodarska škoda!
Ce hočemo našo živino pravilno krmiti, moramo poznati hranilno vrednost krme, katero polagamo živalim in potrebo hranilnih snovi za vsako posamezno žival. Krmni obrok mora biti pripravljen samo na osnovi vsebine in potrebe hranilnih snovi. Ne smemo vedno govoriti, da je to vse preobširno in prekomplicira-no in da se v dobrih starih časih tudi ni delalo tako. Časi so se spremenili in danes moramo marsikaj narediti, kar včasih ni bilo potrebno. Kdor je zadovoljen, da mu živali izgledajo in producirajo kot pred 50 leti, temu se seveda ni treba baviti z računanjem krmnih obrokov. Kdor pa zahteva od svojih krav, da mu dajo letno 30001 mleka in več, in kdor hoče potegniti iz hleva čim več koristi in ne samo gnoj — mogoče še ta slab, se mora že potruditi, da ve, kaj njegova žival rabi in kakšno mora biti razmerje posameznih hranil v dnevnem obroku. Izračunavanje krmnih obrokov ni nobena težava in mali trud bo poplačan z večjo produkcijo.
V različnih krmnih tabelah dobimo podatke o količini prebavljivih beljakovin in škrobno vrednost nekega krmila. To dvoje nam daje merilo za sestav krmnega obroka. S tem izračunavanjem ne dosežemo samo večjo produkcijo, temveč tudi preprečimo, da bi živali dobile več krme, kot je potrebno za njihovo produkcijo.
Podčrtamo resnico: Ce se razni finančni kralji love za rumeno in črno zlato, ima tudi kmet, in to od onega s petindvajsetimi do onega z enim repom, svojo črno zlato jamo, ki je dan za dnem dražja in pomembnejša. Njen pomen raste sporedno z draginjo kruha.
Tudi tukaj ni potreba posebnih izdatkov. Osnova (tla) iz gline, ki prepreči zgubo (odcejanje) gnojnice, je za enkrat dovolj dobra. Temeljito steptati in polivati gnoj z gnojnico zna in zmore pač vsakdo, da tako doseže masten- gnoj, oziroma če hočete: lepši in boljši krompir, zelje, repo itd.
Krušno življenje je vedno dražje. Siromak občuti to tem bolj, čim manj' umno in gospodarsko ravna s tem, kar naj kot prvo služi njegovemu vsakdanjemu kruhu.
Kaj je škrobna vrednost nekega krmiva?
Da bi se ugotovila hranilna vrednost različnih krmil, so s krmnimi poskusi ugotovili, kakšna količina čistega škroba je potrebna, da dobimo isti krmni učinek kot' s 100 kg preiskanega krmila. Najdeno število, ki je seveda različno za različna krmiva, so imenovali škrobna vrednost dotičnega krmiva. Ta nam pove, koliko masti more pri živali tvoriti dotično krmivo. Pri tem pa ne Vzamemo tolšče, temveč količino škroba, ki je potrebna za tvorbo te količine masti. V to škrobno vrednost se računajo vse hranilne snovi v krmi, torej tolšča, ogljikovi hidrati (škrob, sladkor in.dr.) in beljakovine. Škrobna vrednost krmiva je torej njegova vrednost za tvorbo masti, izražena v obliki škroba.
S primerami bo to laže razumljivo. Ce je 100 kg dobrega sena v stanju, da tvori v živali 8 kg masti, za 1 kg masti pa je potrebno 4 kg škroba, je potrebno za 8 kg masti 4X8 = 32 kg škroba. 100 kg tega sena tvori torej isto toliko masti kot 32 kg
škroba. Škrobna vrednost tega sena je 32.
' Seveda ni samo škrobna vrednost nekega krmila že pravilno merilo za hranilno vrednost. Vemo, da se beljakovine v živalskem telesu v glavnem tvorijo iz beljakovin v hrani. To velja posebno za mlade, rastoče in breje živali. Z mlekom izločuje krava mnogo beljakovin, katere je treba nadomestiti, da ne pade količina mleka in krave preveč ne shujšajo. Čeprav so beljakovine že vključene v škrobno vrednost, se vendar količino potrebnih beljakovin še posebej označi. Tu pridejo predvsem v poštev prebavljive beljakovine.
Razen z beljakovinami in škrobno prednostjo moramo računati še š potrebami suhih snovi za napolnitev vampa ali želodca, rudninskih snovi, posebno apna in fosforne kisline za tvorbo kosti in končno tudi vitamini, ki so tudi zelo važni za pravilen razvoj, zdravje in produkcijo živali.
Vsaka žival rabi za vzdrževanje svojega telesa neko odrejeno količino krme, v kateri mora biti zadosti glavnih hranivih snovi, t. j. suhe snovi, beljakovin, ogljikovih hidratov, tolšče, rudninskih snovi in vitaminov. Ta hrana, ki služi samo za vzdrževanje telesa, se imenuje vzdržna hrana. Ce pa hočemo, da dobimo od živali še kakšne koristi, n. pr. mleko, delo ali da se odebelijo, moramo tej hrani dodati še nekaj hrane. Dodana hrana se imenuje produkcijska hrana. Ta ni za vse živali enaka, ker različne živali hrano različno izkoriščajo in druge so zopet n. pr. boljše za pitanje kot za mlečnost. Vendar se da z izračunavanjem krmnega obroka, s pomočjo količine prebavljivih beljakovin in škrobne vrednosti dotičnega krmiva izračunati kakovost krme in če odgovarja potrebi živali.
Vzdržna hrana je za vse krave (iste težine!) enaka, če dajo 201 mleka ali pa nič. To je samo za uporabo samemu telesu. Za kravo, 500 kg žive teže se računa osnovna hrana sledečega sestava.
Prebavljiva suha snov kg
Prebavljive beljakovine kg
Prebavljive tolšče kg
Brezdu-šičen eks-trakt snovi kg
Škrobna vrednost
Razmerje beljako-
Vzdržna hrana
10—12-0
0-3
0'05
4-5—5-2
3-0
1 : 16
Izračunavanje krmnih obrokov.
Ing. Bajec Viktor.
Običajno primanjkuje naši krmi beljakovin. Škrobna vrednost je v splošnem tudi prenizka. Previsoka škrobna vrednost zopet ni dobra, ker se krave debelijo, kar je v škodo količini mleka. Važno je tudi razmerje beljakovin z ostalimi neduši-čnimi snovmi. Iz sledeče tabele vidimo, kako postaja to razmerje vse ožje, čim višjo mlečnost hočemo imeti.
Tabela prikazuje dnevno porabo hranilnih snovi pri kravi težine 500 kg pri različni dnevni mlečnosti.
Seveda moramo rediti tudi take krave, ki dajo pri boljši hrani več mleka. Zato vse slabe krave iž hleva!
Kako izračunamo krmni obrok?
Ker nam je znano, koliko beljakovin (prebavljivih) in koliko škrobnih vrednosti morajo dobiti živali za vzdržno in produkcijsko hrano, lahko izračunamo, če je tega zadosti v dani hrani, recimo v 6 kg dobrega sena. Beljakovine izračunamo:
B X teža sena _ 10 X 6 _ . , 100 — 100 ~ K§
B = % beljakovin v tem senu.
	Prebavljiva suha snov kg	Prebavljive beljakovine kg	Prebavljive tolšče kg	Brezduši-čne eks-traktivne snovi kg	Škrobna vrednost	Razmerje beljakovin
Vzdržna hrana	10—12-0	0-3	.0-05	4-5—ES-2	30	1 : 16
Hrana za 51 mleka	11-13	0-"—d-65	o-i	5 3—5-6	4-0—4-5	1 : 9-3
»101 „	12-14	0-8-0-95	0-2	5-8—6-4	5(i—5-5	1 : "i "6
» n 1^1 »	13—15	1-1—1-25	0-3	6-3—7-2	6-0—6-5 .	1:6-5
» „201 „	14—16	1-1—1-55	0-4	6-8—8-0	7-0-7-5	1 : 5-4
Iz tabele vidimo, kako s količino mleka raste potreba beljakovin in -škrobne vrednosti. Iz nje tudi lahko izračunamo, tfe moramo za vsak liter mleka dodati k vzdržni hrani: 0.22 kg suhe snovi, 0.04—0.07 kg beljakovin in okroglo 0.25 kg škrobne vrednosti. Naslednja tabela nam na-zirno pckaže, kako se beljakovine in škrobna vrednost izkoristita pri nizki in visoki mlečnosti. Vzdržna hrana je enaka pri kravah s 6 1 mleka ali z 30 1 mleka. Za visoko mlečnost se pa rabi več beljakovin in škrobne vrednosti. Iz tabele pa vidimo, da krava, ki daje 301 mleka dnevno, porabi samo V? beljakovin in 7s škrobne vrednosti za vzdrževanje, medtem ko krava s 6 i mleka porabi za vzdrževanje svojega telesa V2 beljakovin in % škrobne vrednosti. Za produkcijo mleka ostane tem več hrane, čim bolj povišamo mlečnost.
	Količina mleka 301		Količina mleka 6 1	
	Beljakovine	Škrobna vrednost	Beljakovine	Škrobna vrednost
Vzdržna hrana Za mlečno produkc.	0-30 1-80	3-0 6-0	0-30 0<36	3-0 1-2
Skupaj	2-10	9-0	0-66	4-2
Od tegavzdrž. hrane	14-30°/o|33-0°/o |45-50°/O| 71-0»/„			
Cilj vsakega živinorejca je visoka mlečnost. S slabim senom in slamo tega ne dosežemo1. Iz gornje tabele vidimo, da ni pravilno računanje, da bo mleko ceneje, če bomo dajali ceneno hrano in je mlečnost nizka. Vsa ta krma se porabi za vzdrževanje telesa. Cena dragih beljakovin se zniža, če povečamo mlečnost.
Skrobno vrednost izračunamo:
Š X teža sena _ 36.0 X 6
100
= 2.16
Že po tem primeru vidimo, da ta količina dobrega sena ne odgovarja niti za vzdržno hrano, kaj šele produkcijsko.
Primeri sestavljanja obrokov:
Za 101 mleka	Beljakovin	Škrob, vred.
5 kg sena..... 3 kg ovsene slame . . 10 kg krmne pese . . . \ A kg lanenih tropin . . 2 kg krmnega ječma .	0-25 0-03 0-04 0-40 0-16	1-80 0-51 (-60 1-i	8 1-38
skupaj . .	0-88.	5 37
30 kg zelene krme . . . 20 kg detelje..... 1 kg pšenič. krm. moke	039 0-34 0 11	4-1 2-2 0-4
skupaj . .	0-84	67
8 kg sena lucerne . . . 20 kg silaže koruze . . 4 kg ovsene slame . . 2 kg krmnega ječma . .	0"64 0-08 0-04 0-16	1-12 1-72 0^8 138
skupaj . .	0-92	4-90
8 kg sena lucerne . . . 30 kg zelene koruze . . 6 kg ovsene slame . .	0-64 0-18 0-06	1-2 2 70 1-02
skupaj . .	0-88	4"81
Š = škrobna vrednost tega sena.
Ostale živali rabijo sledeče količine suhe snovi, preb. beljakovin in škrobne vrednosti:
Mlada molzna živina
starost 2— 3 mesece 3— 6 mesecev 6—12 mesecev 12—18 mesecev 2 leti ....
Voli (500 kg)
Suha snov
1-5—2-5
2-5-5-0 4-3—7-0
4-6—8-3
5-0—10-4
Beljakovine
0-23 0-39 0-55 0-57 0-52
Škrobna vrednost
1-30 ■2-12
2-70 2-80
3-20
Razmerje beljak.
1	:	3-9
1	:	4-4
1	:	4-8
1	:	5-3
1	:	6
Vzdrževalna hrana . . lahko delo .... srednje delo . . . težko delo ....	10-0 12-5 14-0 15-0	0-3 -0-4 0-45—0-5 0-5 —0-6 0-6 —0-8	30 3-9 4-8 6-4	
Konj (500 kg)	•			
Vzdrževalna hrana . . lahko delo .... srednje delo . . . težko delo .... prav težko delo . .	8-10 9—12 1C—13 11-14 12-15	0-33 0-50 0-70 1-00 10 +	3-2 4-5 5-8 7-5 7-5 +	
Prašiči				
Doječa svinja..... nedoječa svinja .... plemenski 20 kg ... 40 kg . . . 80 kg . . . 100 kg . . .	3-5—5-5 2-0—3-0 0-8-1-0 1-4-1-8	. 2-2—2-7 2-4—3-0 •	0-5 —0-68 0-1 —0-2 0-1 —0-15 015-0-18 0-18—0-22 0-20—0-24	3-2-4-2 1-1-1-6 0-8 1-1 1-7 2-0	
Pitavni 20 kg . . . 40 kg ... 80 kg . . . 120 kg . . .		o-io 0-120 0-136 0-144	0-68 1-08 1-60 1-98	
Kure (za 10 komadov)		0-16	0-7	<
Hranljiva vrednost razne hrane za izračunavanje dnevnih obrokov.
Vrsta krmila
Zelena krma:
sladke trave v cvetju
paša.......
rdeča detelja, zelo mlada začetek cvetja . v polnem cvetu inkamatka, v cvetu lucerna, zelo mlada pred cvetom . v polnem cvetu bela detelja, pred cveton lupina, pred cvetom krmni ohrovt . . . pesni listi .... topinambur . . . zelena koruza . .
Silaža:
trave........
rdeča detelja.....
lucerna.......
zelena krma metuljnice . ' zel. krma, brez metuljnic zelena koruza . . . . krompirjevka.....
Seno:
slabo . . . dobro . . zelo dobro kislo . . . polkislo . . planinsko . otava dobra rdeča detelja, slaba rdeča detelja, izvrstna lucerna, pred cvetom lucerna, v cvetju . . ihkarnatka .... bela detelja, v cvetju topinambur ....
Slama:
ječmenova, jara ječmenova, ozimina
ovsena.....
koruzna .....
ržena, ozimina . . pšenična ....
Gomolji:
krompir . . . krompir, okisan korenje . . . krmna pesa . repa .... topinambur
Zrnje:
ječmen .. . oves . . . koruza . . rž . ... pšenica . . grah . . : lupina modra soja . . . laneno seme sončnice
Otrobi:
pšenični......
rženi .......
ovseni......
krmska moka, pšenična
ržena.....
ovsena .... ječmenova . . .
Prebavljive beljakovine
Škrobna vrednost
Vitamini
B C D
Apno Ca 0
°/oo
Fosfor, kislina P2 0,
1 1.3	13.7	XXX	XX	1 XXX	^ XX	2.7	2.0
1.7	11.1	XXX XX		XXX XX			
2.1	10.0	XXX XX		| XX	XXX		
1.7	10.2						
1.5	10.5			1		3.9	1.6
1.5	9.0						
'2.7	8.7						
2.1	9.1						
1.5	9.3						
1.9	8.8						
1.1	5.9						
1.2	9.4						
1.0	5.3						
1.7	16.2						
0.6	9.0			v			
	^	XXX	XX	XXX	XX		
0.9	7.9						
1.7	9.2						
1.5	6.6			j			
2.1	10.9						
1.4	9.5						
0.4	8.6						
0.3	8.0			/			
2.5	18.9	XX	X	_	XX	9.5	7.0
3.8	31.1	XXX	XX	—	XXX		
5.0	36.5	XXX	XX	—	XXX	0.4	1.4
2.0	20.0	—	0-X	—	—		
8.5	30.0	X	X	—	—		
«.4	38.5	XXX	XX		XXX		
5.6	35.7			1			
4.0	25.2			1 —			
7.0	35.6	XXX	XX	—	XXX	20-0	5.6
8.1	2«.5						
6.2	22.4						
5.5	27.4						
4.9	32.1						
6.1	37.3		1				
0.6	19.0					3.3	2.0
0.5	10.7						
1.0	18.0					3.8	3.5
1.3	20.3						
0.4	10.6		\			2.9	2.6
0.5	10.9						
0.7—1.0	19.7—25.5	X	XX	xx		0.3	1.4
0.9	18.2						
0.5	8.8	XXX	XX	XX	XXX	0.7	1.1
0.4	7.4	X	XX	XX	_	0.3	0.7
0.4	5.8						
0.4	16.4						
6.0—8.0	68.0—78.0	• o-x	XXX			1.6	
7.2—9.2	58.4—63.1		1	1			8.5
6.6—7.9	81.5—8-2.9					0.3	5.7
7.0—11.3	65.8-73.3					0.9	8.5
7.7-10.9	65.8—73.1		v			0.7	8.5
16.9	68.6	XX	XX	— '	XX-.	0.9	10.0
30.6	67.3						
26.2	83.9						
18.1	119.2						
11.1	96.0	•					
11.3	46.5	0-X	XXX			1.4	22.5
10.8	46.9		1			1.8	24.4
3.4	45.3						
11.0	73.0						
9.9	77.5						
7.9	59.9						
9.2	73.7		v			0.7	10.8
Opombe
V vseh zelenih kr nivih je za I osti , vitaminov
V sladkih, zelenih rastlinah je običaino zadosti Ca O in P, O,
V s ami ni vitaminov. Ca O — P2 05 je zadosti.
Največ vitaminov ima
k trenje. Ostalim primanjkuje posebno A in D Premalo Ca O in P2 05
V žitu večinoma samo vitamin B Premalo Ca O mnogo P2 0E
V semenu, ki vsebuje mnogo beljakovin, primanjkuje vitamin C in Ca O
V otrobih kot v žitaricah večinoma samo vit. B zadosti Ca O mnogo P„ 05
Zadosti vitaminov in rudninskih snovi
V sladkem zad >sti vitaminov razen C, kater ga ni v senu. Zadosti Ca O — PjOt V kislem primanjkuje vitaminov in Ca O — P. O,
Kako sem s silosom zadovoljen.
Franc Dolenšek.
Od banske uprave je dobila naša občina ukaz, da naj od nas, ki imamo že silosne jame, zbere podatke, kako nam ugajajo. Mogoče bi se dobil tudi kakšen kmetovalec, ki bi ga to zanimalo in zato poročam o uspehu tudi javno.
Slučajno sem videl na Grmu krmiti skisano krmo; jako mi je ugajalo. Leta 1936. slišim pred cerkvijo oklic, da se naj prijavijo tisti, ki si nameravajo zgraditi silos. Naredim prošnjo, ki je bila ugodno rešena in z delom sem takoj začel. Nisem prišel na vrsto, da bi dobil sresko opa-žo, sem si pa sam pomagal. Imel sem veliko staro kad; doge sem porabil za model. Skopal sem 2 m globoko in 1.50 m široko okroglo jamo. Model je bil 1 m visok. Ko je bil prvi beton suh, pomaknem 1 m više in nato še 1 m nad zemljo. Jama ima
2	m v zemljo in 1 m nad zemljo ter vsebuje 5 m3. Naredil sem šest takih jam s 'skupno prostornino 30 m3, za kar sem dobil od banske uprave 1500 din podpore. Da mi ugajajo, naj služi kot dokaz dejstvo, da sem letos, čeravno nisem računal na podporo, napravil še eno s 14 m3 prostornine. To sem sezidal iz kamenja in s cementno malto bmetal.
Kaj vse denem v jame? Slab travnik sem preoral, vsejal sem polovico s sirkom, drugo polovico s topi-namburom; zelo se je obneslo. Po ječmenu sem vsejal koruzo v vrste ter jo trikrat okopal. Zrasla je do
3	m visoko in imela lepe stroke. Oko-paval sem z okopovalnikom. Tudi koruzno slamo sem ensiliral kot primes k bučevni, otaviču in detelji in sicer vse zrezano na slamoreznici. Rezanco od vsake rastline razgrnem po celem podu, drugo vrh druge in ko je vse zrezano, jemljem od kraja in tako zmešam in speljem v jame. Letos sem tudi močneje solil, ker je sol cenejša.
Dva silosa imam določena za svinje. Ta napolnim z mlado črno in zeleno deteljo ter dodam še V\ zelene koruze, pesno črnico in buče zaradi boljšega kisanja. Buče so najboljše za svinje iz silosa, ker jih raje žro kot sveže.
Lansko zimo so dobile krave prvič silos 10. decembra, ko se je paša končala in zadnjič 20. aprila, ko se je paša začela. V prvi vrsti dajem iz jam molznim kravam. Da ta krma dobro vpliva na mlečnost, sem se prepričal, ker so imele krave več
	Prebav-	Škrobna					Apno Ca 0 °/oo	Fosfor.	
Vrsta krmila	ljive							kislina	Opombe
	beljako-	vrednost		B					
	vine		A		C			p2o5	
Tropine in drugo:									
	27.2	71.8	XX	XX	—	XX	4.3	16.2	
sončnične......	2d.9	39.8	o-x	XX	—	o-x	5.4	21.5	
sezamove......	3-2.4	77.8	o-x	XX	—	o-x	25.1	32.7	
bučne .......	28.4	91.3	XX	XX	—	XX			
ribja moka.....	40.1	64.2							
mesna moka . . . . ■ .	63.6	89.9							
krvna moka.....	76.0	77.4							
kravje mleko, polno . .	3.3 3.8	14.7	XX	XX	XX	XX	1.7	2.0	Vitamini mleka odvisni od krme.
kravje mleko, posneto .		9.0							
Vitamin A pospešuje rast in ščiti pred infekcijskimi boleznimi; „ B pospešuje rast in ščiti pred kržljavosljo in krči; „ C pospešuje harmonični telesni razvoj in prepreči skorbut; „ D prepreči kostolom in rahitičnost (mehke kosti).
mleka pri krmljenju s silažo in suho krmo, kot pa ko so se pasle. Še drugi dokaz. Nekoč se izgovarja dekla, ker ni dosti namolzla: „Danes krave niso dobile silaže, pa sem malo namolzla." Vprašam pastirja, kako je krmil in izkazalo se je, da je pozabil krmiti s silažo. Krave pa tega niso pozabile, ker mleka je bilo manj. Tako hitro se pozna na mlečnosti vpliv silaže.
Smejali so se mi sosedje, ko sem kopal jame; tudi sam sem cagal.
Sedaj pa, če me kateri vpraša, kako da sem zadovoljen s silosom, ga peljem samo v hlev, vzamem nekoliko silozne krme in jo pokažem živini. Ako že leži,, vsa takoj vstane in prične mukati. Živina sama pokaže na svoj način, da je silaža dobra krma in meni ni potreba ničesar dokazovati. Kdor se je prepričal o dobroti silaže, sklene, da si bo tudi sam omislil silos.
Živinozdra cilstvo.
Rja pri prašičkih.
Dolenc Milan.
Rja je pogosta bolezen pri sesajo-čih prašičkih, neredko se pa pojavi tudi pri nekaj mesecev starih. Čeprav je zelo pogosta bolezen, jo skoro noben svinjerejec v njenem bistvu ne pozna, zato tudi ne ve, kako bi jo zdravil in kar je še važnejše, ne ve, kako bi jo preprečil.
Navadno se pokažejo po koži male, okrogle rdeče lise, katerim se vrhnja kožica privzdigne in nastanejo mali mehurčki. Mehurčki počijo prav kmalu, navadno že v nekaj urah in se začno sušiti v sprva rumene, nato rjave, potem črnkaste in črne hraste. Posebno po hrbtu jih je največ in je z njimi posejano celo telo kot z rjo in zato tudi svinjerejci bolezen tako imenujejo. Pravijo ji tudi hrastavost, sajavost po koži, grintavost itd. Izpuščaj srbi včasih bolj, včasih manj, kakršna je pač krma, neredko se pridružijo še zapeka, driska, pa tudi kašelj.
Glavni vzrok rje svinj je pomanjkanje surovega v krmi, vitaminov, kakor se temu znanstveno reče, ker mislijo, da so to nosilci življenja,
vitae. Manjka lahko tudi apna, pospeši pa bolezen bivanje prašičkov v nehigienskih, umazanih, temnih in vlažnih hlevih. Najraje se bolezen pojavi pri prašičkih, ki so v govejih hlevih, kjer je zrak prenasičen s toplo vlago. Če nastopi že kar prve dni pri sesajočih prašičkih, pomeni, da ni bila svinja, njihova mati, pravilno krmljena, ker ji primanjkuje vitaminov ter jih z mlekom tudi prašičkom ne more dajati. Pri starejših in večjih je pa vzrok ta, ker dobivajo vedno le kuhano krmo in še to tako sestavljeno, da bi tudi, če bi bila surova, neVadostovala z ozi-rom na vsebino vitaminov, beljakovin in apna.
Glavna napaka naših svinjerejcev je, da krmijo svinje izključno ali skoro izključno s kuhanim, ki je povrhu tega še enostransko, se ne menjava in nima v sebi potrebnih snovi. Gospodinje ugovarjajo temu vedno enako in pravijo, da se od kuhane krme svinje bolje redijo, da jim kuhano bolj tekne in da surovega nočejo jesti. Če bi bilo to res, bi bilo
prav malo svinj na svetu, ker se večinoma pasejo, torej jedo surovo. S kuhanjem nobena zelena hrana pe pridobi na redilnosti, ker je že v njej sami dosti vode. Z dodano vodo ne more nič pridobiti, ampak le izgubi, ker mora črevo iskati redil-ne snovi. Važne snovi, vitamine, pa kuhanje uniči in zato mora nastopiti pomanjkanje vitaminov, kar je vzrok mnogim boleznim in med njimi tudi rje. Da surovega svinje nočejo jesti ni res, ampak je to le ljudski predsodek. Poleti včasih svinje le še dobe nekaj zelene trave, kar je pa tudi vse. V zimskem času pa se hranijo vedno le s kuhanim: repo, korenjem, plevelom, krompirjem, z eno besedo, samo kuho. Če moramo potem takšni svinji ipak dajati surovo, ker kuhanega niti ne povoha, vidimo, da ji surovo bolj diši. Mlade prašičke treba od vsega začetka navaditi, da morajo dobro zgristi. Pokladamo jim s prstjo pomešan ječmen. Pozneje bodo bolje jedli surovo kot drugi kuhano in bolje prebavili, lepše se redili in še bolj zdravi bodo. S takim hranjenjem si prihranimo tudi veliko dela in denarja za kurivo. Za ta denar pa raje kupimo otrobov in klajnega apna, ki ga vedno primanjkuje in ki ga dajemo po žlico na glavo.
Ker je glavni vzrok rje pomanjkanje vitaminov v telesu, je zdravljenje in preprečitev čisto enostavno. Dajati moramo telesu tega, kar mu primanjkuje in to so vitamini. Kje jih pa dobimo? Vitamini se nahajajo v zeleni krmi in so nujno potrebni telesu, ker brez njih telo ne more ne delati, ne rasti, ne pravilno živeti, temveč oslabi in postane sprejemljivo za vsakršne bolezni, med njimi tudi za kužne. Mladi prašički, posebno kadar so bolni na rji, naj se pasejo po mladi ali strniški detelji in pustiti jih moramo na prostem, da jih obseva sonce. Po par dneh bodo prašički zopet živahni, zdravi in vse hraste bodo odpadle same od sebe, brez vsakega drugega zdravljenja. Pozimi,, ko ni sveže detelje, je dobra' tudi suha detelja in jarina, zmrvljena ali pa kar cela. Če je hrast prav mnogo, operetno prašičke z milom, nato jih dobro splaknemo z vodo' in posušimo, hraste pa namažemo s kakšno mastjo ali oljno tekočino ali glicerinom; zelo priporočljiva je Gy-rodol pasta.
Vsak svinjerejec naj si vzame za pravilo: svinje je treba rediti čim bolj naravno, zato naj se gibljejo čim več na prostem; svinjaki morajo biti suhi, svetli in zračni. Krmiti je tre-
ba svinje z nekuhano hrano. Le tako. bodo prašiči zdravi in odporni proti
Predvsem hočem poudariti, kakor je že iz naslova razvidno, da želim priobčiti kot veterinarski nestrokovnjak in le kot živinorejec nekoliko opažanj iz prakse svojim stanovskim tovarišem, da bi se tudi oni mogli z mojim izkustvom okoristiti.
Znano je, da ta bolezen ne prinaša živinorejcu škode le takrat, kadar lastna živina oboli, temveč tudi če živina ostane zdrava, ker so za-branjeni sejmi, oziroma je tudi njegova živina kontumacirana, če ta nesreča, zadene občino. Ko pa govedo preboli bolezen, se še dolgo opažajo nezaželjene posledice, kot mala molznost krav, omršavljenje itd. Zato ni čudno, če se živinorejci slinav1 ke zelo boje in skušajo na vse mogoče načine odvrniti bolezen od svojega dvorišča.
Pred dvema letoma se je prvič pri nas govorilo o nevarnosti okuženja, toda šele mnogo pozneje so se pojavili prvi primeri v okolici Murske Sobote. Dokazano je, da je bolezen prinesla na svoji obleki neka žena, ki se je vrnila z dela v Marseillu na Francoskem, in da se je prvi primer pojavil ravno v onih hlevih, kjer je ta žena imela opravka po svoji vrnitvi. Sicer se je za čudo doseglo, da se je to prvo okuženje lokalizi-ralo in zatrlo, toda ker se je bolezen razširila iz Francije tudi na sosedne' države in od tam zopet v našo, nam okužba že dve leti povzroča ogromno gospodarsko škodo:
Danes lahko trdimo, da so vsa obrambna sredstva, ki so jih uporabljali, v raznih državah, nedovoljno učinkovita, ker dejstvo je, da se okuženje ni moglo zajeziti. Nas živinorejce predvsem zanima, kakšni so bili rezultati z onimi sredstvi, ki smo jih do sedaj mogli uporabljati.
V Ameriki so ponekod smatrali, da je najbolje, pobiti vso živino v onem krajur kjer se je bolezen prvič pojavila. Tako bi se okuženje na mah preprečilo. Tudi v Švici se je spočetka živina istega hleva pobijala in živinorejec je sprejel 80% odškodnine od vrednosti živine.
Razumljivo je, da kaj takega pri nas ni mogoče in tudi ne bi bilo izvedljivo. Kmalu, ko se je slinavka pojavila, smo zvedeli, da proizvaja serološki zavod v Križevcih iz krvi
vsem boleznim, ter bo marsikatera bolezen izginila iz naših svinjakov.
in parkljevki.
obolelih živali neki rekonvalescentni serum, ki se živinčetu ubrizga pod kožo in ki naj pomaga, la^e preboleti bolezen. Priporočilo se je, da se od obolelega živinčeta okuži vsa živina v hlevu na ta način, da se s četko vriba slina (virus) o.bolele živine v usta vseh ostalih. Cim se pokaže okuženje pri vseh živalih, naj bi se potem živina cepila z rekon-valescentnim serumom. Poskusi so pokazali, da so cepljene živali prebolele bolezen hitro in brez hujših posledic. V nekem primeru se je cepila vsa živina razen plemenskega bika in ravno ta je crknil. To dokazuje, da je bil serum učinkovit.
Toda rekonvalescentni serum kljub opisani učinkovitosti ni sposoben, okuženje zajeziti in kar je glavno, ne preprečuje nevšečnosti in škodo, ki so posledice kontumaciranja hlevov, prepovedi prodajanja mleka, sejmov, vožnjo z govedom itd.
Pred nekako pol leta je veterinarska eksperimentalna stanica kmetijskega ministrstva v Zagrebu proizvedla zaščitni (imunitetni) serum, ki napravi živali odporne proti bolezni za gotovo dobo. Ta uspeh znanosti temeljito menja način borbe proti slinavki. Živinorejec sedaj ne bo v strahu, da mu živina oboli in da bo imel gospodarsko škodo, ako pravočasno pusti svojo živino zaščitno cepiti. Seveda bodo morale oblasti organizirati obvezno zaščitno cepljenje v kraju in njegovi neposredni okolici, kjer se je okuženje prvič pojavilo, ker le tako bo mogoče preprečiti razširjenje takoj v začetku.
Tako se je prvi poskus zaščitnega cepljenja 500 goved že izvedel tudi v naši banovini, in sicer v občinah Limbuš, Studenci in Radva-
V zadnji številki Kmetovalca sem poudaril, da bi bilo za narodno gospodarstvo velike važnosti, ko bi poskušali naši čebelarji dvigniti produkcijo voska. Dalje sem na podlagi znanstvenih raziskavanj in poskusov, ki so jih v zadnjem času delali
nje. Cepljenje je izvršil organ veterinarske eksperimentalne postaje v Zagrebu 13. iri 14. novembra t. 1., saj se je ravno ta postaja zelo hvalevredno zavzela za ta poskus. Kakor sem se mogel prepričati pri lastni živini, cepljena goveda niso na cepljenje močno reagirala. Na mestu cepljenja je nastala za roko široka oteklina, ki se je opazila še po enem tednu. Količina namolžene-ga mleka se je v prvih 48 urah po cepljenju zmanjšala za 8%. Nekatere krave so močneje reagirale, druge manj. Vendar smo opazili tudi primere, da se količina mleka ni menjala, ter so celo nekatere krave dale večjo količino mleka (IV2—21), ker smo jih zaradi cepljenja bolje krmili.
Zelo majhen odstotek krav je pokazal tudi neznatno povečanje temperature (0.3—0.8° C), kar pa se je po 24 urah popolnoma zgubilo. Krava, ki je bila 13. novembra cepljena, je odtelila 18. novembra zdravo žensko tele, ki je tehtalo 42 kg. Potek telenja je bil popolnoma normalen, kakor tudi iztrebljenje posteljice in pojava mleka. Vole smo takoj po cepljenju vpregli in z njimi cel teden orali ne da bi mogli opaziti kakršne koli posledice zaradi cepljenja. Mleko cepljenih krav ne vsebuje klice slinavke in torej ni nevarno za ljudi, kar dokazuje tudi dejstvo, da je podpisani vse te dni užival surovo mleko od cepljenih krav.
Veterinarska eksperimentalna postaja v Zagrebu je na področju naše banovine do sedaj pocepila okoli 1000 glav in okoli 19.000 glav na področjih drugih banovin. Do sedaj še nobeno cepljeno" živinče ni obolelo na slinavki. Uspeh je torej 100%LTa živina je sedaj zaščitena skozi sedem mesecev od okužbe.
Pripomnil bi še, da je imenovana ustanova cepljenje izvršila popolnoma brezplačno in zaradi tega mi je dolžnost, da javno izrazim priznanje in zahvalo, ker nas je očuvala slinavke in parkljevke.
zlasti Rusi, pokazal, kako je mogoče pridelati več voska. Mimogrede sem tudi omenil, da tako povečana produkcija voska ni na škodo pridelka medu. To trditev moram danes še nekoliko bolj podpreti in obenem praktično pokazati, kako je mogoče
Nekoliko skušenj o slinavki
Nik. Jurkovič.
Čebelarstvo.
O pridelovanju voska.
Mihelič Stane.
zadnjič navedene izsledke o povečanju proizvodnje voska tudi pri nas praktično izkoristiti.
Med našimi čebelarji je splošno mnenje, da čebele, ko izločajo vosek, delajo to le na račun pridelka medu in da je za to treba čebelam izdelavo satja skrčiti na najpotrebnejše. Trditev, ki jo je sam Bog vedi kdo zapisal, da porabijo čebele 10 kg medu za izločitev 1 kg voska, še danes straši čebelarje po raznih knjigah in listih. Toda ta trditev je napačno postavljena. Čebela rabi hrano, če izloča vosek ali ne, morda jo porabi res nekoliko več, ko stavi satje, vendar pa ne smemo trditi, da je porabila vse, kar je použila, za izdelavo satja. Trditev torej, da porabijo čebele za izločitev 1 kg voska 10 kg medu, ne drži. Tudi natančni poskusi so to dokazali: Da, še več. Čebela celo mora v neki svoji življenjski dobi izločevati vosek. Ce ji to zabranimo na ta način, da ji ne damo prostora, škodimo njeni: odpornosti in sebi. Zdi se mi, kakor da bi kmet, ki bi se mu zdelo škoda sena, rekel: „Pa ne bom molzel krave. Bo vsaj manj pojedla". Vemo namreč, da bi pri tem trpela žival in bi imel kmet dvojno izgubo. Kakor se namreč nabira drugim živalim ob času dobre prehrane na gotovih delih telesa maščoba, tako izločajo tudi če-belni organi zaradi obilne in tečne hrane ob dobri paši vosek, pa naj čebela to „hoče" ali ne. Pa še nekaj so poskusi dokazali. Pri normalni čebelni družini izločajo vosek čebele v starosti 9—15 dni. Iste čebele v tem času obenem hranijo čebelne ličinke (zalego) in morajo zato pre-bavljati mnogo hrane. Del te prebavljene hrane se po kemičnem procesu spremeni v mleko, s katerim čebele hranijo zalego, preostali del pa izločajo čebele v obliki voska. Ce čebele zaradi ovir, ki jih jim .stavlja čebelar, ne morejo normalno uporabiti izločenega voska za gradnjo satja, ne morejo tudi v toliki meri proizvajati potrebne hrane za zalego. Torej čebelar ne trpi samo izgube zaradi manjšega pridelka voska, ampak bo imel zaradi pomanjkanja zalege tudi šibkejše družine in • zatd tudi manjši pridelek medu.
Kakor je razvidno iz navedenih dejstev, je vse delovanje čebelnega organizma v določeni medsebojni vzročni zvezi in se torej nasilen poseg v snovanje čebelne narave maščuje v vseh drugih primerih. Zgube torej nima samo narodno gospodar-
stvo, temveč tudi vsak posamezen čebelar in ta zguba ni samo v manjši proizvodnji voska, ampak tudi v manjšem pridelku medu.
Ko smo tako v glavnem dokazali, da je mogoče s pravilnim povečanjem proizvodnje voska, povečati tudi pridelek medu, poskusim ta več ali manj teoretična izkustva prenesti tudi v prakso:
V kranjičih in dr. panjih z nepremakljivim satjem regulirajo več ■ ali manj čebele same graditev satja. Vendar pa mora čebelar, če so taki panji do kraja polni satja, zlasti spomladi, spodrezati nekaj satja, da da čebelam možnost graditve novega. V panjih s premakljivim satjem pa moramo imeti v času paše v panju vsaj po en prazen satnik, da morejo čebele na njem graditi satje. [Ta satnik pri nas imenujejo nazidni satnik (Znideršič!), gradilni satnik (isti), izpodrezovalni satnik (Roječi). Zdi se mi, da slovenskemu ušesu ne prija niti eden niti drugi naziv. Zakaj bi mu ne rekli satnik za pridobivanje voska ali satnik za vosek? Res je malo daljše, a zato tudi mnogo več pove. Seveda je od vseh zgoraj navedenih treh izrazov najbolj nesmiseln naziv „izpodrezovalni satnik". Kaj pa naj s tem satnikom iz-podrežemo? Ce pa že mora biti krajši izraz, naj bi mu potem rekli res „gradilni satnik".] Cim je sat v sat-niku za vosek do polovice dograjen, ga vzamemo iz panja in izrežemo iz njega satje. To ponavljamo ves čas, dokler čebele rade grade satje. Povečini je to satje trotovsko. Ce bi čebele zgradile čebelno satje in bi ga morda matica že celo zalegla, ga kljub temu vzamemo iz panja in ga dodamo kaki šibkejši družini; v ta panj pa damo zopet prazen satnik.
Zodrugnrstro.
H koncu naj navedem še nekaj stvari, ki so več ali manj administrativnega značaja.
Delavci na polju zavarovanja živine so dolgo razmišljali, kakšen okoliš je priporočljivejši, velik ali mali. Mnenja niso enotna! Brez dvoma je laže, ako večji krog interesentov skupno nosi škodo, ki nastane, saj odpade potem na vsakega posameznika mnogo manjši doprinos, kot pa če je število organizira-
Nekateri priporočajo, da damo še celo v medišče po en do dva prazna satnika, v katera potem čebele zgra-de satje in ju ob paši napolnijo z medom. Kjer so dobre pašne razmere, to ni napačno, tudi meni so že zgradile v medišču cel sat, vendar pa to le ob res dobri letini. Rekli smo že zgoraj, da ob času paše zgrade satje predvsem tiste čebele, ki tudi hranijo zalego. Teh pa je le malo V medišču. Zato je bolje, da jim naredimo prostor za graditev satja v njihovi bližini, tik ob strani zaleženih satov, t. j. v plodišču. Nekateri ta satnik za vosek imenujejo tudi ..kontrolni satnik". To pa zato, ker čebele nastavijo matičnjake najprej na tem satu. Tako vemo takoj, kaj „misli" panj: ali bo rojil ali ne. Imamo pa še neko korist od takih satnikov za vosek v plodišču: čebele namreč manj roje, ker jim vedno znova nudimo priliko, da grade satje.
Ker pa je težko jemati iz čebelnih panjev vsak teden satnik za vosek, lahko ta satnik (seveda manjši)_ vdelamo v okence v plodišču A. Z. panja. Seveda mora biti potem okence v plodišču tako globoko, da čebele lahko grade sat v okencu samem, t. j. med mrežo v okencu in satniki v panju. Sat zgrade seveda potem pravokotno na ostalo satje v panju. Kdor bo torej delal nove panje, mu priporočam, da napravi okenca v plodišču debela vsaj 30 mm, mrežo pa naj pribije od zunanje strani na okence. Še bolje je seveda, če pritrdi na okence mrežo tako, da jo lahko odstrani, ne da bi mu bilo treba jemati okence iz panja. V tem primeru namreč najhitreje izreze iz okenca satje, ki so ga čebele dogradile in mu ni treba vznemirjati čebel.
nih malo. Izkušnje so pa pokazale, da se pri velikem okolišu dogajajo laže razne goljufije, ki imajo za posledico večje dajatve s strani zadružnikov. Pri malem okolišu je kontrola seveda mnogo lažja in so zato tudi razne nečedne manipulacije na škodo zadružnikov mnogo težje. Izvaja se kontrola ne samo s strani postavljenih funkcionarjev, marveč se čuti tako rekoč vsak član pod stalno kontrolo svojega soseda
Kako izvedemo zavarovanje živine?
Dolfe Schauer. (Konec.)

in teže zagreši kakšno nedovoljeno dejanje, zaradi katerega bi imel materialno škodo njegov najboljši sosed, torej oseba, s katero je — hočeš, nočeš — trajno zvezan z vsem dobrim in slabim. Zato so priporoč-ljivejši mali okoliši, ki pa najdejo svojo naravno izpopolnitev v poslovni zvezi. Kakor hitro namreč število zadrug za zavarovanje živine doseže primerno višino, je neobhodno potrebno, da se ustanovi posebna centrala, v kateri se osredotoči vse delo na tem zavarovalnem polju.
Naloga te centrale je dvojna, administrativna in tehnična. Pod prvo, administrativno, razumem vse one posle, ki so v zvezi z upravljanjem, vodenjem zadrug, dajanjem nasvetov in navodil, itd. Dobro organizirana centrala bi z uvedbo raznih tiskovin, knjig in kartotek lahko mnogo dela odvzela posameznim krajevnim zadrugam in jih razbremenila, kar bi zelo mnogo pomenilo, saj je eden najbolj pogostih argumentov proti tej zadrugi — strah pred prevelikim administrativnim delom. Seveda bi bila naloga take poslovne centrale tudi v tem, da širi smisel za to vrsto zadružništva, pomaga ustanavljati nove zadruge, vodi statistiko, vzdržuje stike z drugimi sličnimi centralami v tu- in inozemstvu, skratka z vsemi dopustnimi sredstvi zastopa in ščiti interese svojih članic na najrazličnejših popriščih.
Posebno važna bi bila pa tehnična naloga centrale. V zvezi bi se osredotočilo zavarovanje živine. Zveza bi lahko Izvedla nekako pozavaro-vanje, ki bi v primeru večjega števila nezgod v enem kraju porazdelilo plačevanje odškodnine na večje število oseb tudi v onih krajih, kjer nesreč ni bilo in s tem znižalo prispevke, odpadajoče na posameznika, na prav neznatno višino. Zveza bi nadalje lahko organizirala poseben sklad, iz katerega bi se dajale podpore v primeru raznih živinskih kug, ker praviloma zadruga v primeru epidemije ne izplačuje odškodnin iz razumljivih razlogov.
Poslovna zveza bi torej predstavljala matico, ki bi povezala zadruge, raztresene po posameznih vaseh, v močno, dobro organizirano celoto, ki bi kljubovala vsem težkočam, ki se praviloma pojavljajo pri vsakem novem pokretu in ki bi tudi zavarovanju živine ne bile prihranjene.
Marsikaj bi se dalo še navesti tako o knjigovodstvu, organizaciji zaupnikov v posameznih vaseh, ki
tvorijo okoliš ene zadruge, o ocenjevalcih živine in njihovem praktičnem delu, o vlogi živinozdravni-kov, zlasti pa o profilaktičnih ukrepih, o lekarnah itd., vendar moji članki o tej stvari ne morejo biti izčrpni, marveč so imeli samo namen, da v glavnih obrisih orišem eno izmed vrst zadrug, ki spada brez dvoma med one, kjer pride zadružna solidarnost najbolj do izraza. Ako sem vsaj malo zanimanja vzbudil za to vrsto zadružnega za-
varovanja, ki je pri nas žal šele v začetku, dasi zelo potrebna, je namen v celoti dosežen.
Pripravljen sem posameznim interesentom dajati potrebne informacije tako glede ustanovitve kot tudi upravljanja zadrug ter prosim, da se ti obrnejo pismeno ali ustno name, in v to svrho navajam svoj naslov: Dolfe Schauer, tajnik Zveze slovenskih zadrug, Ljubljana, Pra-žakova ul. 11.
Gospodarske res ti.
Nova ureditev 'izvozne trgovine.
Pri ministrstvu trgovine v Beogradu se pripravlja zakonska uredba o novi organizaciji izvozne trgovine in o ustanovitvi posebne direkcije v to svrho, ki bo tudi odločala 6 deviznih.zadevah, o plačilnih možnostih in sklenitvi trgovinskih pogodb. Odbor te direkcije bo tako sestavljen, da ministrstvo za kmetijstvo v njem ne bo zastopano v do-voljni meri, čeprav se bodeta obe izvozni centrali, ki jih ta uredba predvideva, bavili izključno le s prodajo kmet. proizvodov. Tako je predvidena namesto sedanjega Pri-zada ena takšna centrala, ki se bo bavila z izvozom žita, moke, sadja, oljnatih semen ter plodov in opiju-ma. Druga poslovna centrala pa bo prevzela posle sedanjega Zavoda za izvoz živine. Kakšna bo dokončna redakcija te uredbe še ne vemo, tp-da osnutek vsaj je takšen, da kmetski stan z njim ne more biti zadovoljen.
Direkcija se bo vzdrževala iz sredstev drž. proračuna, posebnega kontrolnega fonda, v katerega se bodo stekali dohodki od markic, ki bodo znašala l%o izvozne vrednosti, kakor tudi iz tako zvanega izvoznega fonda, ki se bo zbiral iz prebitkov pri izravnavanju trg. dobička, in 10% doprinosa iz intervencijskih fondov poslovnih central.
Vsaka poslovna centrala bo namreč zbirala svoj intervencijski fond, v katerega se bodo stekala sredstva od taks, ki jih bo izvoznik moral plačati za kontingente in pa od dobička, ki ga bo centrala imela pri izvozu. Poslovne centrale bodo nam-leč čista trg. podjetja, ki bodo blago prodala inozemstvu po dogovorjenih cenah, domačim dobaviteljem pa bodo plačevale nižje cene. Iz izkušenj zadnjih let vemo, da je posebno Zavod za izvoz živine ogfomno za-
služil na ta način in po nameravani ureditvi je pričakovati, da bo to tudi v bodoče primer. Toda, medtem ko so vsi gospodarski krogi, med temi kmet le bolj skromno, imeli od delovanja Prizada še nekakšno korist, saj so bile njegove intervencijske cene vedno večje, kot bi se brez intervencije države dosegle na svetovnih trgih, od dela Zavoda za izvoz živine niso imeli niti gospodarski krogi, še manj pa kmet, kakršnih koli koristi, temveč samo škodo. S tem seveda ni rečeno, da je kmet z delom Prizada lahko zadovoljen in da ne bi bilo potrebno tudi njegovo poslovanje temeljito preurediti. Važneje pa se nam zdi, da v tem poročilu osvetlimo namere, ki bi se naj uresničile z reorganizacijo izvoza živine.
Medtem ko pridelujejo izvozne viške blaga, s katerim trguje Prizad. le nekatere pokrajine, se živina redi enakomerno razdeljena po celi državi in predstavlja za ves kmečki stan upoštevanja vreden vir dohodkov. Ureditev trgovine z živino je torej za vse kmete po celi državi tako rekoč od življenjskega značaja in važnejša zadeva kot ureditev žitnih cen.
Trgovina z živino, posebno izvozna, je bila pred nastopom gospodarske stiske popolnoma v rokah trgovcev. Le nekatere večje zadruge in njihove zveze so skušale kmetu pomagati do boljših cen, vendar brez strnjene organizacije, tako da uspeh ni bil Bog ve kako zadovoljiv. Z nastopom gospodarske stiske, ki jo je posebno občutil kmetski stan, je država skušala izvoz regulirati in je ustanovila najprej UPED (1931. leta), a potem Zavod za izvoz živine pri Ministrstvu trgovine. Že takrat so trg. krogi videli v zadrugar-stvu opasnega tekmeca in so sku-
šali, da njegov delež na izvozu zmanjšajo. Le žilavi borbi zadrug se je zahvaliti, da je bil določen ključ za razdelitev kontingentov, po katerem so dobile zadruge 40%, pro-ducenti 20% in trgovci 40%.
Do leta 1935. je Zavod le razdeljeval kontingente in zahteval od izvoznikov gotove takse, sicer pa je bila prodaja na inozemskem trgu svobodna. Leta 1937. je prvič pri izvozu v Nemčijo nastopil Zavod kof kupec in prodajalec živine. Pogodil se je s tozadevno nemško nakupno ustanovo glede cene in dobavnih pogojev ter predpisal izvoznikom sicer iste dobavne pogoje, a ne tudi iste odkupne cene. Po priključitvi Avstrije k Nemčiji je bil seveda ta način izvoza živine tudi na dunajski trg razširjen. Zavod je kmalu spoznal, da se lahko pri tem poslu dosti zasluži in je potem isti način izvozne trgovine uveljavil tudi pri" izvozu v Italijo, Palestino in Švico. Spočetka so se prodajne cene inozemskim kupcem objavljale, pozneje pa je tudi to izostalo, tako da izvozniki niso mogli več kontrolirati koliko Zavod zasluži. Zavod je na ta način prikrival svoj zaslužek in ker so mu bile predvsem zadruge na potu, skušal jim je poslovanje onemogočiti, dajoč prednost trgovcem in nekaterim bogatašem, ki so kupovali od kmeta mršavo živino' in jo pitali v svojih hlevih. Namera je jasna: 5500 zadrug s 650.000 člani je nedobrodošla kontrola, medtem ko se 250 trgovcev in maloštevilne pitalce živine laže zadovolji. Vedeti je namreč treba, da je med temi trgovci le okoli 20 takšnih, ki kot izvozniki res pridejo v poštev, medtem ko so drugi le mešetarji teh veletr-govcev. Tako zvane superkontingen-te so dobivali večinoma le trgovci, tako da so zadruge sicer izvozile 40% rednih kontingentov, če se pa upoštevajo tudi superkontingenti, pa pade njihov delež pri izvozu pod 30%. Kakor niso zadruge dobivale superkontingentov, tako tudi niso dobivale premij v toliki meri kot trgovci. Kadar je bil izvoz nerentabilen in so se dovoljevale premije, so morale zadruge odpovedati kontingente zaradi nemogočih prodajnih pogojev, ki so bili posebno strogi za slabšo kmečko živino. Le tako je razumeti, zakaj organizacija trgovcev in pitalcev živine niso nikoli resno nastopile proti poslovanju Zavoda, temveč so ves boj prepuščale zadrugam. Zavod pa je oviral izvoz živine, nakupljene od malega
kmeta, tudi z dobro premišljeno politiko nakupnih cen. Favoriziral je s tem izvoz dobro pitane živine, od veleposestnikov in pitalcev. Odkupno ceno, ki so jo dobili izvozniki, je namreč tako določil, da je pri ceni za slabšo živino več odtegnil kot pri dobro pitani. Tako je n. pr. pri dobavah v Nemčijo 1 kg žive teže
prodal
Voli: prima kakovosti din 9'33 prvorazredni	„ 8'47
drugorazredni	„ 7'33
. tretjerazredni	„ 6'19
Krave: prima	„ 7'62
prvorazredne	„ 6'76
drugorazredne	„ 6'55
Slično razmerje kot pri izvozu v Nemčijo za gornji dve vrsti živine, najdemo tudi pri drugih vrstah kakor tudi za vso govejo živino pri izvozu v Italijo. Tako je Zavod zaslužil pri vagonu živine od din 2500 do din 11.500.—
Ves ta zaslužek je seveda plačal kmet kot nekak posebni davek ali izvozno carino, kakor pač hočemo to dajatev imenovati. Po obstoječih zakonih pa država niti katera njena ustanova ne sme naložiti nobenih novih in v zakonih nepredvidenih dajatev davkoplačevalcu ter je dolžna krivce za tako početje klicati na odgovor. Nismo še slišali, da bi se to bilo zgodilo! Izračunalo se je, da je Zavod v zadnjih letih zaslužil na ta način ogromne vsote.
G. minister dr. Andres je na zborovanju Seljačke Sloge v Zagrebu izjavil, da Zavod razpolaga od dosedanjega izvoza s fondom od din 130,000.000.—. Znano je, da je Zavod stavil ministrstvu za kmetijstvo na razpolago din 20,000.000.— za pospeševanje živinoreje. Trdi se, da je na premijah pri izvozu izplačano din 210 milijonov. Vendar če vse to seštejemo, ne dobimo še one vsote, ki se je baje po trditvah poznavalcev zaslužila. Nerodne so takšne trditve in merodajni bi dobro storili, da bi živinorejcem pojasnili za kaj se je uporabil denar, ki prav za prav njim pripada.
Višek izkoriščanja živinorejcev pa se pripravlja sedaj, ko naj bi se izvoz na novo uredil. Po Beogradu namreč cirkulira med odločujočimi sledeči predlog o novi ureditvi izvoza. Pravico do izvoza naj imajo posamezni živinorejci, če imajo za 1 vagon živine (!). Isto pravico dobe tudi zadruge. Trgovci in pitalci pa bodo morali nakupiti mršavo živino in jo potem pitati. Z vsemi navedenimi upravičenci pa bi Zavod sklenil
pogodbe in jih obvezal, da prijavijo in markirajo živino, čim jo začnejo pitati. Pitati jo morajo tako, da dosežejo po navodilih Zavoda v določenem času določeno kakovost. Zavod bi pitanje žjvine nadziral in jo, ko je zrela za izvoz, prevzel ter plačal po vnaprej garantirani minimalni ceni, če ne bi bila ob času prevzema izplačal izvoznikom za sebe pridržal din 8*75	din 0"58
„ 7'75	„ 0'72
„ 6'25	„ T08
„ 5—	„ 1*19
„ 6'75	„ 0'87
„ 575	„ 1'01
.„ 4'25	„ 2'30
boljša cena dosegljiva. Načrt je na prvi pogled prav lep. Kdor pa pozna dosedanjo prakso pri izvozu, vidi seveda v tem načrtu čisto druge namere. Pravi kmet, in samo ta je vzgojitelj in rejec živine, se bo zaradi teh predpisov popolnoma izločil pri izvozu. Kakor se tudi lepo sliši, da mu bo izplačana vnaprej določena minimalna cena, ko bo živino dopital, tako je tudi gotovo, da jo bo le redko dosegel, ker pitanja ne bo mogel tako izvesti, da bi dosegel predpisano kakovost. Živina se mu ali ne bo prevzela, ali pa se bo določila nižja cena. Zavod je že do sedaj sklepal z inozemskimi kupci take pogodbe, po katerih morajo dati n. pr. voli pri klanju 64% izkori-ščenja. Znano je, da je mogoče to doseči izjemno, nikoli pa pri kmet-ski živini, ki doseže 52—56% izko-riščenja. Naš kmet ima le redko ke-daj toliko denarja na razpolago, da zamore nakupiti potrebno krepko hrano za intenzivno pitanje živine. Zato nikoli ne dopita živine do kraja, temveč le na pol. Dostikrat je tudi živina bolna ali od dela preveč izmozgana, tako da se do kraja iz-pitati ne more kljub najboljši hrani. Pravo pitanje živine morejo izvršiti samo veleposestniki ali pa pitalci, ki imajo sredstva, da živino, ki se ne redi, izločijo in z drugo nadomestijo. Zaradi tega se z načrtom za bodočo ureditev izvoza favorizirajo le kapitalno močni in le ti bodo izvažali. Kmet pa bo primoran njim prodajati mršavo in na pol pitano živino po nizki ceni. Najžalostneje pri tem pa je to, da bi takšno trgovino vodila bodoča poslovna centrala za izvoz živine z onimi 130 milijoni din, ki jih je odtrgal sedanji zavod kmetu od iztržka pri izvozu. Tako se ubija volja v kmetu, ki je edini pravi proizvodnik živine, favorizirajo pa se bogataši, ki bodo le
tako dolgo pitali živino, dokler jim , bo to šlo v račun. S tem se onemogoči vsak napredek v živinoreji in če selekcija živine ne napreduje ter število goved v državi vedno bolj vpada, je to pripisati zgrešeni izvozni politiki. Edino zadruge so bile do-sedaj tiste organizacije, ki so mero-dajne zaman opozarjale na to zgrešeno politiko in druge nedostatke pri izvozu. Vse to ni nič zaleglo in celo ko se je s prstom pokazalo na nekega krivca, je bil dotični sicer odpuščen iz državne službe, ne pa tudi obtožen in kaznovan.
Danes je gotovo nastopila konjunktura pri izvozu živine in ker daje živinoreja vsem kmetom v državi dohodke, je velika krivica, ako se primerno povišanje cen z državno intervencijo preprečuje. Odkar besni vojna v Evropi je Zavod le malenkostno povišal odkupne cene, pač pa kupiči zaslužke v fondih, za katere ne vemo kako se bodo uporabili. Kmet daje zlato v svoji živini, dobiva pa zanje protivrednost, za katero v bodočnosti ne bo mogel
Živinorejska sekcija Glavne zadružne zveze je imela 13. dec. svojo sejo, na kateri je ugotovila:
1.	Pospeševanje naše živinoreje in racionalna proizvodnja se morejo izvajati le po živinorejskem zadružništvu, kakor je bilo to storjeno v večini držav z malimi kmetijskimi posestmi.
2.	Dosedanje delo zadružništva in, posebno živinorejskih zadrug, je dalo vidne rezultate pni pospeševanju in izboljšanju ras in povečevanju proizvodnje, kar so pristojna ministrstva že večkrat uradno priznala in kar so pokazale. tudi vse zadnje živinorejske razstave.
3.	Vsi napori državnih in samoupravnih institucij in zadružništva za pospeševanje in povečanje živinorejske proizvodnje bodo ostali zaman, če se kmetu-produce.ntu ne zasigura prava in rentabilna cena za njegove živinorejske proizvode.
4.	Dobra svetovna konjuktura in dvig cen živinorejskih proizvodov vzbujata mnoge želje za ustvarjanje bogastva in skladov v breme kmeta-živinorejca.
5.	Kratitev prave cene za živino kmetu-živinorejcu, pa naj prihaja s katere koli strani, je nezakonito, neopravičeno in ne-napredno, ker predstavlja novo prikrito obdavčevanje živinorejske proizvodnje, kar bi moglo biti usodepolno za našo proizvodnjo v bodoče.
6.	V dosedanjem sistemu vnovčevanja hi izvoza živine, prašičev in proizvodov ži-
kupiti istotako živino, še manj pa druge potrebščine, ki so se že vse podražile. Kapital kmetij se zmanjšuje in to mora dovesti do gospodarskega poloma kmetskega stanu in države.
Napisali smo to poročilo, ker se v javnosti, in dnevnih časopisih pred-baciva zadrugam, da so one krive, če se cene živini ne povišajo. Iz tega poročila pa se vidi, da zadruge niso krive za nizke cene živini, saj boljših plačati niso mogle, nasprotno je res, da se ima živinoreja r.avno zadrugam zahvaliti, če so bili živinorejci do sedaj zaščiteni še pred hujšim izkoriščanjem. Zadružne organizacije bodo v kratkem izdale v tisku dokumente o uspešnosti njihovega dela, da se bo vedelo, kdo je prijatelj in kdo neprijatelj kmetov. Po predlogu živinorejske sekcije pri Glavni zadr. zvezi v Beogradu, pa je občni zbor Gl. zadr. zveze sprejel 15. t. m. resolucijo, ki jo priobču-jemo niže in ki je bila takoj predložena na merodajna mesta. Upajmo, da bo rodila zaželjeni uspeh.
viinofeje so edino zadružne organizacije producentu varovale pravo doseženo ceno na inozemskih tržiščih. Brez njih bi bil pravi kmet-producent, posebno mali, prepuščen neopravičeni špekulaciji, ki je redna v naši državi.
7.	Dosedanji odstotek za zadružništvo, uradno 40%, stvarno pa komaj 30%, je premajhen za organizacijo zadružništva, ki je izvrševalo izvoz živine po 20 osrednjih poslovnih zvezah, ki so imele včlanjene okoli 5500 zadrug s 650.000 zadružnimi družinami.
8.	Pravico do izvoza se mora v prvi vrsti dati združenim producentom po zadružništvu, ki se razteza na vse naše kraje in ki daje edino garancijo, da dobi pro-ducent-kmet pravo ceno, da pospešuje živinorejo in poveča nacionalni dohodek od kmetijstva. Šele ko tega združeni kmetje ne mOrejo, se more izvoz prepustiti drugim.
*
9.	Podržavljenje in ustvarjenje državnih institucij, ki so neodgovorne in izven uprave samih producentov, pa zato monopoli-zirajo za sebe izvoz, je škodljivo za državne in gospodarske interese naše države, za kmetijstvo pa je to novo breme, varuštvo kmetu in novo obdavčenje, ki ne velja za ostale gospodarske panoge.
Na osnovi teh ugotovitev Živinorejske sekcije je občni zbor Glavne zadružne zveze sprejel naslednjo r.esolucijo: "
1.	Legitimni predstavnik kmeta - živinorejca so njegove zadružne organizacije.
2.	Zadružne organizacije so nezadovoljne z dosedanjim sistemom tla£enja cen živine in proizvodov z ustvarjanjem skladov pri državni instituciji, ki se ne trošijo za vzdrževanje cen in pa stvarjanje novih trgov, ampak v svrhe, ki nimajo ničesar skupnega z živinorejsko proizvodnjo.
3.	Potrebna je reorganizacija sedanjega sistema izvoza vse žiyine in izdelkov na osnovi zadružne organizacije, javnega polaganja računov in cen, ki se dobivajo v inoz'emstvu.
4.	V novi reorganizaciji je treba zadružništvu dodeliti najglavnejše mesto pri izvozu- živine in proizvodov, ker je s svojim dosedanjim delom pokazalo, da je strokovno, materialno in tehnično edino sposobno, da malemu kmetu-živinorejcu zagotovi pravo ceno in povoljne pogoje za vnovčevanje.
5.	Poslovanje zavoda za pospeševanje zunanje trgovine mora v interesu samih producentov ostati strogo v mejah pravilnika o kontroli izvoza živine in proizvodov, t. j., da vrši kontrolo izvoza živine, ne pa da se sam bavi s posli. Dosedanje izkušnje so pokazale, da je sodelovanje zavoda pri kupoprodaji bilo za male produ-cente velike škode, ker niso dobivali one prave cene, ki bi jih morali dobiti, da ni zavod zbiral skladov tako, da je zadrževal od doseženih cen na tržišču znaten del.
6.	Da bi pri reorganizaciji izvoza živine bili pravilno zaščiteni interesi zadružništva, po njih pa interes stotin tisočev malih producentov, zahteva živinorejska sekcija, da pristojni faktorji pri novem zakonskem reguliranju tega važnega gospodarskega in socialnega vprašanja zaslišijo tudi predstavnike zadružništva in upoštevajo upravičene interese zadružništva.
Vprašanje modre galice.
Odkar so leta 1930. s pogodbo med tovarno Zorka in državo določeni pogoji za proizvodnjo m ceno doma izdelane modre galice, ter je v zaščito te proizvodnje država predpisala posebno carino na inozemsko igalico, so se kmetovalci vedno pritoževali, da je galica predraga in omenjena tovarna preveč zasluži. Po raznih anketah in kalkulacijah proizvodnih stroškov so kmetijske organizacije vedno znova dokazovale državnim oblastem, da pogodbo med državo in tovarno Zorka pogrešno tolmačijo v škodo kmeta, toda vedno se je našel tudi izgovor,, češ da se pogodba tako glasi in se pred potekom 10 let, dokler je pogodba veljavna, ne more ničesar spremeniti. Kmetijska organizacije so vedno mislile na samoipomoč, predvsem na uvoz tuje galice, toda dokler sta carina in pri-
Zadružništvo in izvoz živine.
stransko tolmačenje pogodbe ščitila tovarno, ni bilo izgleda, da na ta način dosežejo odpomoč. Ravno tako se tako dolgo, dokler v državi nismo proizvajali baker v 'dovoljni čistoči in bi ga morali uvažati iz inozemstva, ni moglo misliti >na to, da bi ustanovile kmetijske org&nizadije lastno tovarno, ter bi mogle na ta način uspešno konkurirati tozadevni industriji.
Prihodnje leto z 31. junijem poteče pogodba med državo in tovarno Zorko in sedaj smatrajo kmetijske organizacije, da je napočil pravi čas, da se tudi to vprašanje reši v korist kmeta. Pobudo za to je dala kmetijska zbornica dunavske banovine, ki je na prvi sestanek z dne 20. septembra t. 1. pozvala vse druge kmetijske zbornice in pa razne kmetijske gospodarske organizacije, da se glede rešitve tega perečega vprašanja dogovore. 2e ta konferenca je sklenila, zahtevati od države novo tolmačenje pogodbe med tovarno Zorka in državo, kakor tudi to, da se kmetijske gospodarske organizacije pozovejo, da pristopijo k fatorikaciji galice v lastni tovarni, ker se je pokazalo, da so papirnati protesti brezuspešni.
Dne 6. t. m. so se sestale izapet na pobudo kmetijske zbornice dunavske banovine vse zainteresirane gospodarske organizacije v državi, predvsem zadružništvo, in sklenile, da je cilj njihove akcije, da dosežejo takšno ceno za galico, ki bo odgovarjala faktlčnim stroškom proizvodnje in kupni moči potrošnikov. Akcija, ki jo bodo v tem pogledu podvzeli, se deli v 3 s:po-redne pobude.
Prva akcija hoče, da se izdela načrt uredbe in predloži kmetijskemu ministrstvu, in ima za cilj, da se še v letu 1940., za katero še praktično velja postoječa pogodba med državo in tovarno Zorka, doseže znižanje cene na ono višino, ki odgovarja taktičnim proizvodnim stroškom in pravičnemu zaslužku industrije. Znano je namreč, da so se tovarne s potrebnim bakrom oskrbele že takrat, ko cena še ni dosegla sedanje izredne višine, .tako da je neopravičljivo, če se danes ponekod prodaja galica že po din It).—' za kg, odnosno, ako bi tovarne ceno zvišale, upoštevajoč ceno bakra, kadar bo nastopila sezija potrošnje galice, kot so to bile navajene do sedaj storiti. ■
Naslednja akcija skuša doseči, da država v bodoče ne sklene več take pogodbe z industrijo, kot jo je sklenila leta 1930. Načrt pogodbe, ako bi bila iz drugih ozirov ipak potrebna, naj se pred odobritvijo predloži zainteresiranim gospodarskim 'organizacijam kmetov, da bodo mogle ščititi interese kmetijstva. Ne sme se več zgoditi, da M pogodbo sklenili samo trgovsko in finančno ministrstvo*, brez sode"-" lovanja kmetijskega ministra ali zainteresiranih .kmetijskih gospodarskih organizacij, kot je to bil primer leta 1930.
Tretja akcija pa gre za tem, da kmetijske, gospodarske organizacije same vzamejo v svoje roke izdelavo galice in še eventuelno nekaterih drugih kmetijskih potrebščin (umetnih gnojil in drugih zaščitnih sredstev), ker se je pokazalo, da je lastna proizvodnja najbolj učinkovito samoobrambno sredstvo. Gospodarske organizacije se pri tem popolnoma zavedajo, da je sedanja industrija sposobna galico proizvajati v dovoljnji količini (imamo 3 tovarne za modro galico s kapaciteto 2800 vagonov letno, izdelujejo pa le okoli 1100 vagonov, kolikor znaša sedanja potrošnja), da so potrebna za to velika denarna sredstva (investicije in obratni kapital . okoli 30 milijonov dinarjev za tovarne s kapaciteto 500 vagonov, kolikor znaša sedanja zadružtna potrošnja) in da ta sredstva brez pomoči države ne bodo zmogle, vendar se bodo te organizacije lotile tudi tega, če bo to neobhodno, samo da našo kmetijsko proizvodnjo pospešijo in1 obvarujejo izko-•niščanja. To akcijo bodo izvedli v sporazumu z vsemi v poštev prihajajočimi gospodarskimi in državnimi faktorji, ker njen cilj ni rušiti našo mlado industrijo, temveč le zaščititi interese kmetijstva.
Potrebno razumevanje za vse te akcije so kmetijske gospodarske organizacije že našle pri g. kmetijskemu ministru, kakor je to razvidno iz njegove izjave z dne 7. t. m. Upati fe, da bo tudi zainteresirana industrija pokazala isto razumevanje, da ne bo potrebno poseči po skrajnem sredstvu samoobrambe.
Omeniti bi še bilo, da je na zadnji konferenci izvoljen petčlanski akcijski odbor, v katerem so zastopane tudi slovenske zadružne organizacije in da bo ta odbor v kratkem zopet zasedal, da pretrese finančni načrt za ustanovitev eventuelne lastne tovarne za modro galico. Gospodarske organizacije namreč žele, da ta tovarna vriže že leta 1941. lastno galico na trg, ako ne bi bilo to vprašanje rešeno na drug način v korist kmeta.
Važno za naprednejše kmete.
Kmetijska zbornica bo začela z letom 1940. voditi kmetijsko knjigovodstvo z naprednejšimi kmetovalci iz vse Slovenije pod stalnim strokovnim nadzorstvom.
Zbornica bo dala brezplačno na razpolago potrebne knjige in vsa navodila. Priglašene bo zbornični referent v tečajih ali posebej poučil, kako naj začno in vodijo knjigovodstvo. Vse leto bo sodeloval z vsemi priglašenci, na koncu teta pa jim izdelal zaključne račune.
Kmetje! Samo na podlagi pravilnega knjigovodstva morete res popolnoma spoznati vrednost Svoje kmetije in jo smcfctrno' upravljati. Spoznali boste, kajko je plačano
vaše delo na lastni kmetiji in kakšne dohodke vam prinaša kmetija.
Prijavijo naj se le oni, ki imajo res veselje in voljo, da bodo pri začetem delu vztrajali točno po navodilih in to tudi v času večjega dela. Prednost bodo imeli manjši in srednji posestniki, nikar pa naj se ne javljajo oni, ki se samo trenutno navdušijo.
Prijave sprejemamo do 25. decembra 1939. Sporočiti morate točen naslov, vas s hišno številko, občino m okraj. Navesti morate tudi vsaj približno velikost kmetije.
Prijavite se na naslov: Kmetijska zbornica dravske banovine v Ljubljani.
Opozorilo vinogradnikom!
V zadnjih letih smo od neke priznane trsnice v Italiji nabavili cepljenke od sorte Malvazija. Ker se je že prijavilo nekaj interesentov, da to tudi letos storimo, vabimo vse, ki žele cepljenke nabaviti, / da svoja obvezna naročila, iz katerih mora biti razvidno: polno ime naročnika, bivališče, pošta, žel. postaja in ndročena količina, pošljejo do najdalje 15. januarja 1940 na naš naslov. Cena bo približno enaka kot lani, t. j. din 2.40 za komad frc. Rakek.
Kmetijska družba.
Tržno poročilo.
Pšenica: din 188.— do 190,— frc. nakladalna postaja.
Koruza: stara din 139,— do 140, umetno sušena 129,— do 130.—, začasno suha 108,— do 109.— za 100 kg frc.. Indjija.
Moka: pekarska 290,— do 295,— frc. postaja mlina.
Oves: slavonski ali bosanski din 155.— frc. nakladalna postaja.
Krompir: vrsta Ella din 94.—, slovenske vrste din 115.— do 125.— frc. nakladalna postaja.
Seno: prešano v bale din 90—95 frc. nakladalna postaja.
Slama: prešana v bale din 32.— frc. nakladalna postaja.
Fižol: zeleni medjimurski dih 4.35 za kg, domači din 5—7,— frc. nakladalna postaja.
Društvene ve»H.
VABILO
k letnim občnim zborom podružnic Kmetijske družbe v Ljubljani, r. z. z o. z.
Spored:
1.	Poročilo odbora, predlogi in volitev funkcionarjev v smislu pravilnika, zlasti §§ 2, 3, 6, 7, 8, 9 in 10.
2.	Slučajnosti.
3.	Predavanja in slično.
Dne 26. dec. 1939: Podružnici: Šmarje pri Jelšah, ob 9. uri pri Habjanu; Selo pri Bledu, ob 14. uri pri načelniku.
Dne 28. dec. 1939: Podružnica: Šenčur, ob 13. uri pri načelniku.
Dne 6. jan. 1940: Podružnica: Murska Sobota, ob 9. uri v
gost. FJisar.
Dne 12. ]an. 1940: Podružnica: Razvan]e, ob 14. uri v gasilskem domu.
Književnost,.
»Koledarček - mlekarska knjižica" za I. 1940". Glavna svrha tega našega koledarčka ie, da nadomesti običajno ..mlekarsko knjižico", kakršne so članom mlekarskih zadrug do sedaj služile za vpisovanje mleka, oddanega v mlekarno; obenem naj imajo člani v tej knjižici vedno pri roki krat-
ka navodila za ravnanje z mlekom, živino-zdravnikova navodila za prvo pomoč, razne zapisnike, ki so v zvezi z živinorejo itd. Statistični pregled o mlekarskih zadrugah v Sloveniji pa naj bi pokazal razvoj mlekarskega zadružništva od leta do leta.
Kuret VI.: Obnova in oskrba vinogradov. Poučni spisi Kmetijske zbornice, zv. 1. Izdala in založila Kmetijska zbornica v Ljubljani, 1939. Str. 54, cena din 5.—.
Kmetijska 'zbornica je pravkar izdala poljudno strokovno knjižico „Obnova in oskrba vinogradov". Knjižica je bila nujno ^potrebna, ker -je že začela obnova opešanih vinogradov, katerih je še 75% površine naših vinogradov. Namen knjižice je, da bi se ta obnova vršila pravilno in da ne bi ponavljali napak, ki so bile napravljene pri obnovi pred štiridesetimi leti in katere na-
pake so bile vzrok marsikateremu neuspehu, slabi rodovitnosti in slabi kvaliteti vin. V knjižici so podani vsi nasveti, kako naj obnovo izvršimo, da bodo novi vinogradi dali glede kakovosti in količine mnogo večji hasek kakor doslej. Razen tega so v knjižici nasveti glede pravilne oskrbe vinogradov, t. j. o obdelovanju, o pravilnem zatiranju bolezni in škodljivcev, o gnojenju, da z novo obnovo doseženi hasek trajno vzdržimo.
To lepo knjižico b.i moral imeti vsak vinogradnik, vsak viničar, vsi učenci vi-ničarskih šol in kmetsko-nadaljevalnih šol v vinorodnih krajih. Knjižica je pisana tako poljudno, da jo bo z velikim pridom lahko uporabljal prav vsak, tudi najpreprostejši vinogradnik, zlasti ker mu je z izredno nizko ceno nabava res tudi omogočena.
Inseratl se ra6una|o po nasledn|lti cenah i
Vi.
strani = Din 50 4- Din 3'— ogl. takse „ = „ 100 + .. 7-60 ,. .. = „ 150 + „ 7-50 „
Priloge
V« strani V«
Din 200 + Din 15 - ogl. „ 400 + „ S0-- „ „ 800 + „ 30- „
takse
listu se računajo za vsakih 1000 komadov 100 Din.
I cela stran = Din 1600 — + Din 60— ogl. takse (26 X 20 cm = 520 cm).
Mala naznanila.
Le proti predplačilu, vsaka beseda 50 par, aaimaal 10 Din In 3 Din ogl. taksa. Upravništvo ne prevzame posredovanja. Vsakega 12, v mesecu se zaključi sprejemanje oglasov za prihodnjo številko.
Cenitev posestev
in vse strokovne posle iz kmetijstva, posebno še iz rastlinskega zdravništva, uničevanje hišne gobe, škodljivcev v shrambah itd. vrši zasebni agronom-fitopatolog Ing. Lojze Prežel), Ljubljana, Wolfova ulica 3/1, tel. 34-73.	56
Kavarno „TAB0R"
v Ljubljani
□□□□□□□□□□□□GO

Vabilo
na izredno skupščino „Sloge", gospodarske in podporne zadruge slovenskih kmetov in delavcev, zadruge z omejenim jamstvom v Črnomlju, ki bo v nedeljo 14. januarja 1940 ob 9. url dop. v dvorani gostilne Rožič v Loki pri Črnomlju s sledečim dnevnim redom: 1. Sklepanje o pravilniku za zavarovanje goveje živine. 2. Slučajnosti.
Upravni odbor.
Cepljene trte.
V veliki množini različnih vrst, na običajnih podlagah, krasno razvitih, nudi I. Trsničarska zadruga v Sloveniji, pošta Juršlnci pri Ptuju. Ceniki zastonj!
59
Poceni naprodaj!
Več strojev: Diirkopp, Adler, Ffaff, Singer, Westa in drugih popolnoma novih ženskih, krojaških, čevljarskih itd. (stare vzamemo v račun) pri
„PROMET" v Ljubljani, nasproti Križanske cerkve.
Oskrbnik
z večletno prakso, vojaščine prost, samski, vesten, marljiv in pošten, absol. kmet. šole, išče primerne službe na živinorejskem posestvu, kjer bi lahko ostal za stalno. Dopise na upravo lista pod „Za-upanje" 60.	60
Kmetijska družba v Ljubljani
kupuje:
Češmin lubje od korenin, šipak jagode, eešmin jagode, podlesek koren. Vse blago mora biti suho in zdravo od letošnje bire.
dK
STALNO Jk
V	NA1NOVE1SIH VZORCIH
V	NA1VEČ 71 IZBIRI
V	NAJBOL7ŠI KAKOVOSTI IN PO NATNlŽlIH CENAH
NA")VEČ!A DOMAČA TR60VSKA HI*A V 7U605LAV0I! VZORCI IN CENIK ZASTONJ
Najuspešnejše sredstvo za rejo domače živine je brezdvomno
MASTI N
ki pospešuje rast, odebelitev in omastitev domače, posebno klavne živine. — Jasen dokaz neprecenljive vrednosti „MASTiNA" so brezštevilna zahvalna pisma
Cena: 5 škat 46 Din, 10 škat. 80 Din Lekarna TRNKOCZY
LJUB K) AN A, Mestni trg 4 (Zraven Rotovia)
Laneno olje, firnež, barve, lake, kit, lan, tropine
ter vse v to stroko spadajoče blago prvovrstne kakovosti po solidnih cenah in točni postrežbi, najugodneje kupite pri domačem podjetju
INIEDIČ ZAMKL
tovarna olja, lakov in barv
družba z o. z., lastnik FRANJO MEDIČ
Centrala v Ljubljani, podružnice v Mariboru in Novem Sadu. — Tovarne v Ljubljani, Medvodah in Domžalah
SHCK-ovi
plugi
so najboljši!
V zalogi pri Kmetijski družbi in njenih skladiščih.
KMETSKI HRANILNI IN POSOJILNI DOM
»erfiSM? v Ljubljani .k5L-
reg. zadr. z neomejeno zavezo
Tavčarjeva ulica 1
Račun Poštne hranilnice štev. 14.257 Račnn pri Narodni banki.
Nove vloge
vsak čas razpolož- jMOl	f OI
ljive obrestuje po 4 /O 3 |0
Za vse vloge nudi popolno varnost.
Otvarja tekoče račune. Eskontuje menice. Daje kratkoročna posojila. Izvršuje ostale denarne posle. ZAUPAJTE DENAR
DOMAČEMU ZAVODU!
Zahtevajte pri Vašem trgovcu „Naš čaj"!
Mešanica domačih čajnih rastlin!

Najboljši nadomestek za inozemske čaje!
Po odobrenju Ministrstva socialne politike in narodnega zdravja v Beogradu z dne 11. maja 1935 1. S. br. 14.004
Na prodaj pri:
Kmetijski družbi r. z. z o. z. v Ljubljani
^ftj J. Dlasnika nasl.
Univerzitetna tiskarna
LITOGRAFIJA, OFFSETTISK, KARTONAŽfl ZALOŽNIŠTVO VELIKE PRATIKE VRECICE ZA SEMENA
—■ Ljubljana, Breg 10-12
USTANOV. LETA 1828
Najstarejši grafični zavod Jugoslavija izvrftuje vse tiskovine solidno in poceni
»
SLAVIJA
CC
jugoslovanska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani
irevaniar požar, vlom, šipe, nesreče na potovanju, zakonita odgovornost, transport, razna zavarovanja avtomobile v, na življenje, posmrtnine itd., prevzame po ugodnih pogojih.
Centrala v LJubljani
lastno poslopje. Gaieva ulica 2.
Telefon 21-76 In 22-76.
SC HI C H T O VO
terpentinovo
varuje perilo
milo
Važno za osnovne in kmetijske šole!
Kmetijska družba v Ljubljani je založila 6 stenskih slik od trav, detelj in raznih krmskih rastlin v velikosti 70x50 cm s primernim obešalom in okvirjem. Slike so umetniško izdelane po naravi v barvah in služijo kot i zborno učilo za spoznavanje naših glavnih krmskih rastlin.
K vsaki seriji se doda po ena knjižica s kratkim opisom vsake rastline. Vseh šest slik s knjižico in poštnino vred stane Din 100*-.
Priporočamo takojšnjo nabavo tega učila, dokler je še v zalogi, ker bo vsakemu učitelju služilo kot dober pripomoček pri pouku.
Uporabljajte za razkisavanje in za izboljšanje vrtnih tal
apneni prah m apnenčevo moko
za gnojenje sadovnjakov in gred s povrtnino
mešano gnojilo KAS 8/4/8
(8% kalija, 4% dušika in 8% fosforne kisline.)«
Za zimsko škropljenje sadnih dreves:
žvepleno-apneno brozgo »»HRASTNIK" 22° Bč
in drevesna karbolinefc „NEO-DENDRIN" in „MIXDRIN".
Vsi gornji proizvodi so izdelki
TOVARNE KEMIČNIH IZDELKOV V HRASTNIKU D. D.r HRASTNIK
Izhaja 15. v mesecu. — Gena listu din 25'—, za inozemstvo din 35'— letno. — Posamezna Številka din 2'50. — Uredništvo in upravništvo ie v Ljubljani, Novi trg štev. 3. — Za-uredništvo odgovarja: Ing. Feriinc Bogdan. — Izdajatelj za Kmetijsko družbo: Oton Detela. — Tisk J. Blasnika aasl. Univerzitetna tiskarna in litografija, d. d. v Ljubljani. — Odgovoren L. Mikuš.