PLANINSKI VESTNIK m pfeMgfe© IfclD^lOG5© Hans M. Tuschar, Karavvanken Razen redkih izbrancev (med katerimi kot sode­ lavci najbolj izstopajo Lubo Urbajs, Jože Dob- nik in Iztok Tomazin s Tržičani) nas je na južni strani Karavank presenetil vodnik »Karavvan­ ken«, ki ga je Rudolf Rother v Miinchnu izdal konec leta 1990, napisal pa ga je na Dunaju živeči Boroveljčan H. M. Tuschar. To je doslej najbolj popoln vodnik po Karavan­ kah. Morda je še preveč popoln, kajti omenja tudi vse sekundarno in marginalno, kar planinec sicer redko rabi. Vendar lahko to tudi mirne duše spregleda in se osredotoča na vredne cilje, ki jih ne manjka. Z dokumentarnega vidika je »enciklopedičnost« seveda dobrodošla. Tu je zdaj knjiga, kjer je za planinske in imenoslovne potrebe vse skupaj. (Ali skoraj vse. Absolutistično kategorijo »vse« je konec koncev težko preveriti in zagovarjati. Resnično pa vsaj ob prvem prelistanju ni videti, da bi bil avtor pustil kako belo liso za kritiški prst.) Brez dvoma je to življenjsko delo izjemnega ljubitelja tega gorovja, ki mu roka ni omahnila ne pri faktografsko natančnih, po enotnem vzor­ cu zasnovanih in z zgodovinskimi podatki pod­ prtih opisih, ne pri zbiranju fotografij (čez 80 jih je), ne pri grebenskih, stenskih in drugih skicah (teh je okrog 100), ne pri otipavanju oprimkov v težkih smereh, ki jih je preplezal bodisi kot prvenstvene bodisi kot ponovitve. Toda morda je v vodniku konec koncev le kakšna stvar preveč. Tradicionalno, recimo, Storžiča ne prištevamo h Karavankam, tu pa je obdelan v vseh podrobnostih. (Po tej usmeritvi bi v vodniku pričakovali tudi Raduho in njen vzhodni greben do Smrekovca. A naj o tem rečejo geologi in geografi zadnjo besedo.) Za planinca je pomembno, da so opisi videti sveži in zanesljivi, od avtorja osebno doživeti, in še daleč ne kot da bi bili znešeni z vseh vetrov in prepisani z orumenelih listov. Kot da je res čisto vse sam prehodil in preplezal in opisal glede na stanje, kakršno je zatekel leta 1990. Skozi formalno urejenost (vodnik je pisan po splošno sprejetih smernicah UIAA) seva osebna prizadetost in vliva zaupanje. Vodnik nadaljuje tradicijo karavanških vodnikov, od tistih, ki jih je pisal Ludvvig Jahne na začetku stoletja (v predgovoru je napaka, ko navaja letnico 1818; pomladiti jo je treba za sto let) do Zoppovega iz leta 1974. (Badjurovega vodnicka iz tridesetih let ne omenja.) Vmes seveda stoji tudi naš slovenski vodnik iz leta 1971 (z dvema ponatisoma, 1975 in 1983), ki ga avtor pozna in uporablja, četudi tega posebej ne poudarja. Da ga uporablja, se vidi zlasti na slovenskih imenih. Slovenci smo lahko prav tega zadnjega dejstva na Tuscharjevem vodniku še posebej veseli. Do slovenskega deleža v Karavankah je v vseh 230 pogledih korekten, in to ne glede na državno mejo. Med temi korektnimi pogledi pa niso samo imena gora in drugih reliefnih elementov, pač pa tudi planinske organizacije (SPD Celo­ vec, PZS, GRS, Društvo prijateljev mineralov in fosilov), poti (transverzala, slovenska geološka pot), koče (recimo Koča nad Arihovo pečjo), vodniki in zemljevidi (našteti na straneh 34 in 35). Ko človek vidi to žlahtno sodelovanje, to spoštljivo upoštevanje, se mu stoži po starih časih in se vpraša, čemu neki je bilo treba po tisočletnem sožitju ravno za našo generacijo začrtati mejo na Karavankah (ki je, roko na srce, najbolj urezala Slovence!). Vse slovensko v vodniku ni čisto pravilno, četudi velika večina, več kot 90 odstotkov, kaže izred­ no vestnost. Za tisto, kar je narobe, bo nekaj krivde na tujih tiskarniških stavcih, nekaj pa na morebitnem avtorjevem ne dovolj popolnem poznavanju slovenščine. Ni jasno, npr., zakaj pogosto piše »Dom na Srednji vrh« (namesto »... na Srednjem vrhu«) in »Šijo« (namesto imenovalnika »Sija«; najbrž zato, ker je v slo­ venskem vodniku bral »čez Šijo« in obdržal tožilnik). Slovenščini sta, hvalevredno, posve­ čeni dve strani v uvodu s slovarčkom najnujnej­ ših izrazov, ki naj bi tujcu pomagali pri stikih z domačini. V planinskih in (poljudno)znanstvenih krogih je navada, da se o stvareh diskutira. Tudi ta vodnik daje hrano za diskusijo. Ali se, recimo, greben Celovška špica-Stol po težavnosti res lahko primerja s Kugvjevo smerjo v severni steni Skrlatice, in zahodni greben Vrtače z Zmajevim grebenom na Montažu? To namreč preberemo na primerjalni tabeli v uvodu, vendar se zdi primerjava nekoliko tvegana. Res pa je težko najti prave smeri za primerjavo. (Ali ne bi potem primerjave sploh opustili?) In pri ime­ noslovju smo si radi malo navzkriž. Vršič vzhod­ no od Vrtače, po naše Zelenjak, imenujejo Nemci že od nekdaj Pautz, kar je seveda le nemški zapis narečne slovenske izgovarjave besede »palec« (tj. pauc). Toda ime Palec pritiče v resnici naslednjemu vršiču naprej proti vzhodu, ki mu Nemci pravijo Zelenica (ali Sele- nitza). Od pokojnega kmeta Podnarja - in kdo je bolj pooblaščen za imenoslovje kot domačin, ki z domačega praga vsak dan gleda svoje vršiče?! - imam avtentični podatek za Palec, in to po direktni metodi. To se pravi, z roko mi ga je pokazal. Iz Podna se vidi kot stisnjena pest, iz katere moli kvišku iztegnjeni palec. Tako si gora s svojo obliko sama ustvarja svoje ime. (Zaradi špičastega »palca« si je prislužila tudi vzdevek »karavanški Matterhorn«.) Očitno je, da prvotni nemški zapisovalci niso razumeli pomena besede »pauc« (Pautz) niti niso prav dojeli, na kateri vrh se nanaša. Žal se je navzkrižno nemško-slovensko poimenovanje zdaj tako zakoreninilo, da ni upanja, da bi ga spravili na isti tir. Takale drobna diskusija, ki še daleč ne mara biti očitek, je kapljica v morje spričo velikega dela, vloženega v vodnik. Slovenci smo svoj karavanški vodnik napisali po nekoliko prikroje­ nih smernicah, in zdaj, ko se pripravlja četrta izdaja, bomo smernice morda še bolj »poslove­ nili«. Karkoli smo že ali še bomo naredili s PLANINSKI VESTNIK svojim vodnikom, bo v vseh pogledih (besedilo, slike, skice) krajši in manj popoln. (»Eklektičen« v primeri s Tuscharjevim, ki je »enciklopedi­ čen«.) Upajmo pa, da bo za naše potrebe še vedno zadosten. Pošteno je torej treba povedati, da bo tisti, ki mu ni žal 350 šilingov (ali 45 DM) za Tuschar- jeve Karavvanken, lahko mirno prepričan, da ima v žepu zares odličen vodnik. Za popotnico mu bo avtor povezal še zimzelene človekoljub­ ne nazore: »Prizadevajmo si, vsi, da sebi in potomcem ohranimo veličastno lepoto Kara­ vank. V srca vseh prebivalcev pogorja, ne glede na narodno pripadnost in materin jezik, naj Stvarnik vsadi medsebojno razumevanje in mlr<< Stanko Klinar Društvena glasila Takšna številka društvenega glasila, kot je 15. številka 5. letnika glasila PD Hrastnik »Naša pota«, bi morala vsekakor še kdaj in še kje iziti: največji del je posvečen anketi o tem, kako deluje PD Hrastnik, kako bi ga bilo treba orga­ nizirati na bolje in kakšne naj bi bile društvene akcije. Planinci, ki so se podpisali z imeni in priimki, so brez dlake na jeziku napisali: da društvena planinska dejavnost zelo peša in se zdi, kot da bi društvo zapadlo v malodušje, saj ni več take pripravljenosti za delo kot včasih, da je osip članstva predvsem pri mladih planin­ cih nižje razredne stopnje, da je delo izvršnega odbora katastrofalno, saj so nekateri člani skraj­ no neodgovorni in je vse delo v društvu praktič­ no na ramenih petih ali šestih ljudi; pa tudi, da so mlajši planinci v društvu dobro organizirani, saj imajo v šoli svoj planinski odsek in različna predavanja, pa tudi planinsko šolo, da naj bi vsekakor ohranili izlete za starejše planince, pri čemer naj bi poskrbeli za čim nižjo prevozno ceno. Ena od anketirank je odkritosrčno napisa­ la, da je zadnji čas za delo, kjer se nič ne zasluži (in takšno delo je pri planincih in s planinci), prav malo interesentov. »Moraš pač biti planinec tudi po srcu in ne le po opremi,« je napisala. »Koliko pa je v našem društvu še takih?« Potožil pa je tudi urednik glasila Anton Salmič (sourednica je Gizela Greben): čeprav je društvo imelo več lepih in zanimivih izletov in tur, o njih za društveno glsilo ni poročil; »še predsedniki ne dajo podatkov za kroniko, da bi bilo njihovo dolgoletno delo v knjigi ovekoveče- no za zanamce«. - Sicer pa je verjetno tudi v tem društvu podobno kot še v marasikaterem drugem: nekaj ljudi vleče društvo in vprašanje je, kaj bo, ko bodo odnehali. Letošnja druga številka Informatorja PD Vihar- nik večidel opisuje planinske društvene izlete zadnjega časa in objavlja razpis društvenih izletov do prvih junijskih dni. Viharniki so šli ali bodo šli te pomladanske dni iz Rovt na Gorope- ke in v Žiri, na Donačko goro, skozi Zgornje Danje na Ratitovec in skozi Prtovč v Železnike, po Trdinovi poti ob Krki iz Novega mesta do Cegelnice in dalje do partizanskega doma na Frati, mimo vasi Sela pri Ajdovcu in Veliki Lipovec v Sotesko, iz gorenjskih Jesenic na Mežaklo ter skozi sotesko Vintgar in mimo Blej­ ske Dobrave v Žirovnico, na Blegoš, iz Kočevja na Fridrihštajn in nazaj v Kočevje, iz Semiča v Beli krajini skozi Jugorje na Trdinov vrh, na Gospodično in skozi Pleterje na Otočec (to bo dvodnevni izlet), do Mengeške koče na Gobavi- ci, kjer bo 26. maja planinski tabor ljubljanskega meddruštvenega odbora, in na Matajur. - Poro­ čilo je v glasilu posvečeno tudi letošnjemu občnemu zboru PD Viharnik, ki se ga je udele­ žilo kakšnih 50 članov. M R Knjiga o večno drugem Dne 24. oktobra 1989 je omahnil v smrt v steni vseh sten, v južni steni Lotseja, in sicer le prav malo pod vrhom, poljski alpinist Jerzy Kukuc- zka. Enako kot njegov vsekakor bolj znan pred­ nik VValter Scott šteje med tiste, ki jim je ostala nehvaležna in nemara celo »tragična« vloga drugega. Le štiri tedne za Reinholdom Mes- snerjem je Kukuczka priplezal na vseh 14 osemtisočakov, na zadnjega od njih na Šišo Pangmo, potem ko naj bi nekateri mediji insce- nirali »tekmovanje v Himalaji«, ki se mu oba konkurenta nista mogla popolnoma izogniti. Zdaj je ta dirka celo v podnaslovu knjige, ki opisuje Kukuczkovo gorniško življenjsko bilan­ co: v munchenski založbi J. Berg je namreč izšla knjiga Jerzvja Kukuczke »V štirinajstih nebesih - tekmovanje v Himalaji«. Če naj bi bil torej Kukuczka v podvojenih Dantejevih sed­ mih nebesih, kot bi lahko mislili glede na naslov­ no stran knjige, je bilo v tem vendarle vsaj nekaj pelina. Tudi sicer bi lahko potegnili še kakšno vzpored­ nico med Kukuczko in Messnerjem. Smrt njego­ vega prijatelja Tadeusza Piotrovvskega na K-2 ga je na enak način prizadela kot je Reinholda Messnerja izguba njegovega brata Guntherja leta 1970 na Nanga Parbatu. Celo okoliščine in kraj Kukuczkovega smrtnega padca bi bilo mo­ goče povezati z vlogo »drugega«: le malo pred njim je spodletelo tudi odpravi v južno steno Lotseja, ki jo je vodil Messner. Vsi člani Mes- snerjeve odprave so preživeli, medtem ko se Kukuczka, ki je bil le s šestmilimetrsko vrvjo in premalo druge opreme preslabo varovan, ob padcu ni mogel ustaviti. 3000 metrov nižje od kraja, kjer je padel, so kolegi našli njegovo truplo v ledeniški razpoki, ki bo ostala njegov ledeni grob. V vsem drugem - in to je pomembno - pa je bil Kukuczka vseskozi izviren in enkraten pleza­ lec, kot zdaj podrobno odkriva še njegova bio­ grafija, ki je nastala v sodelovanju s poljskim novinarjem Tomaszem Malanovvskim v obliki intervjujev. VValter Bonatti je k temu napisal z vsemi simpatijami prežet energičen predgovor, ki je zelo vidno kritično usmerjen proti gladiator­ skemu plezalstvu. Kukuczka je v komaj devetih letih splezal na vse osemtisočake, na Broad Peak, ki mu je v knjigi posvečena najbolj doživeta lepa fotografi­ ja z duhovnim nabojem, celo trikrat. Potegnil je izjemno težavne nove smeri in je po pravici postal najbolj znan poljski alpinist, ki je pod najslabšimi ekonomskimi pogoji dosegal veli­ častne uspehe v Himalaji in Karakorumu. Ku- 231