Miha Kobalež: Štednjj Kar se tiče štednje, je jako koristna in poučna zgodba o kitajskem cesarju, ki se je hotel prepričati, kako žive ljudje v njegovi deželi. Pa je prišel v prvo mesto in ga našel v temi, ulice razkopane, najspretnejši mladec bi si polomil noge, kaj šele častitljivi cesar. Razjezil se je cesar, a jeza sama ne pomaga dosti, zato je poklonil mestu tisoč denarjev za javno razsvetljavo. Župan je sprejel denar, zahvalil se je kakor se spodobi, nato je premislil vso stvar in dejal: »Treba je štediti.« Poklical je uradnika, ki je skrbel za javni promet, poučil ga je lepo o važnosti javne razsvetljave ter mu odštel osem sto denarjev. Kam je spravil ostali denar, je itak vseeno, kajti postava ukazuje, da je treba štediti. Uradnik si je pa mislil, da je župan mogoče pozabil na štednjo. Spravil je tri sto denarjev, ostalih pet sto pa jc izročil svojemu pomočniku, naj poskrbi za razsvetljavo. Toda naj ne pozabi na štednjo. In pomočnik je res štedil. Razpisal je dražbo za napeljavo javne razsvetljave. Določil je za to tri sto denarjev. Podjetnik, ki je sprcjel delo, je postavil na veliki ulici kol z oljriato svetilko in je bil problem rešen. Tisto, kako je lačen delavec izpil olje, svinja pa izruvala kol, že ne spada več sem. Poglavitna stvar je namreč štednja. Štednja je tako rekoč novejšega izvora, poprej so ljudje samo varčevali. Bi dejal kateri izmed površnežev, da je to itak vseeno, toda ni res. Stediti in varčevati, to sta v bistvu dve stvari. Imata sicer neke skupne lastnosti, na primer, obakrat je treba tesneje zadrgniti pas, po drugi strani se pa spet bistveno razlikujeta. Pri štednji nimaš kljub zadrgnjenemu pasu niti pare več v žepu — pri varčevanju je stvar nckoliko drugačna. Štedi na primer uradniški pripravnik, če točno do ena in tridesetega zapravi svojo plačo, če mu pa kak kovač še ostane, potem je to že varčevanje. Varčevanje je v bistvu privilegij boljših slojev. Za uradnike pride v poštev nekje pri šesti, peti skupini. Če začne varčevati učiteljski pripravnik, bi ga morali po mojem mnenju takoj oddati v opazovalnico. Nemogoče je namreč, da bi živel kako drugače: če varčuje, je to znak, da pri njem nekaj ni v redu, mogoče hodi raztrgan, kar vsekakor ni dostojno, ker pravi postava, da se moraš oblačiti stanu primerno, mogoče izvaja gladovno stavko, pri čemer zadene ob paragrafe o motenju javnega reda in miru. Če je pa kljub vsemu normalen človek, je treba to le obžalovati, z ozirom na koristi vsega stanu namreč. Povzdignjen bo v nebesa kot cksemplar, ki zna živeti z manj ko osem sto dinarji. Zaradi dobrega vzgleda se ga bo spomnil tudi finančni minister v prihodnjem proračunu. Treba je namreč štediti. Varčevanje in štednja se izvršujeta na nešteto načinov. Seveda je pri tem nekdo subjekt, drugi objekt. Bogataši varčujejo pri de narju, šolski upravitelji pri drveh in kredi, država pri uradniških plačah, ženske pri hrani, družinski očetje pri cigaretah in pijači, krajevni šolski odbori in občine pri šolskih proračunih, šolska oblast pri počitnicah in tako dalje. Varčevanje je sploh modno geslo. Varčuje vsak pastir. Ce nima drugega, pa šteje na prste, koliko bi prihranil v petdesetih letih, če bi prihrani! vsako leto kovača in ga naložil po toliko in toliko. Take sanje spadajo pod skupino zbujanje gospodarske moči v narodu. Vsako stvar je treba namreč ogledati s stališča varčevanja, bodisi Bata čevlje, bodisi potovanje na svetovno razstavo v Pariz. Varčevanje ima tudi svoj narodni praznik. Ta dan ljudje ne izobesijo zastav, ker neradi izdajo, koliko so privarčevali. Pa ima praznik vseeno lepe strani. Takrat se starejši ljudje spominjajo časov, ko so še lahko varčevali, mladino pa navdušujemo, naj prihrani vsak dan en dinar in ga nese v hranilnico, da sc bo vendar uresničila zlata pravljica in bo bogata, ko doraste. Potem praznik mine in napišemo poročilo. Zaenkrat so se izkazale nekatere panoge varčevanja kot zelo utemeljene. Pri nepomembnejših zadevah varčevanja ni tako lahko izvedljivo. Število nepotrebnih aktov bo ostalo na primer še vedno isto. Tudi število učiteljskih premestitev je nedotakljivo. To pa le zaradi razločka, da se pokažeta dobra in slaba stran in zaradi ravnotežja. Mi bi bili seveda za splošno varčevanje. Tisto seveda ne. da bi varčevali z nami do skrajnosti in bi naposled celo poginili kot Ribničanov osel pred polnimi jasli.