Božičnica
IHorje je Iočeno od vsega sveta. Visoko gori v hribih fp je, in do nobene vasi ne vodi cesta. Samo razriti kolovozi drže semintja in tupatam kaka steza, po ka-teri morejo hoditi samo Gorjani. Hiše so daleč druga od druge. Toda kmetje so premožni in nezadolženi. Dasi nimajo velikih dohodkov, so vendar vedno veseli in zadovoljni. Zadostuje jim domača hrana in ovsenjak. Pšenični kruh pečejo gospodinje samo  trikrat v letu:
12*
S3   180  PS
za Veliko noč, za Binkošti in pa za Božič. Na najvišjem hribu stoji cerkev, preprosta, a mična. Ni velika, a tudi ne premajhna. Lepo pa je, da je vsako nedeljo polna do zadnjega kotička. Poleg cerkve stoji pritlično žup-nišče in nekoliko niže, na mali ravninici, šola. Da, tudi šolo imajo Gorjani in še zelo ponosni so nanjo! Pred par leti so jo sezidali, lepo, enonadstropno — in marsi-kateri dolinski vasi bi bila lahko v ponos. Do zadnjih časov je poučeval mladino gospod župnik; a z leti so mu začele pohajati moči in svetoval je županu, naj prosi za kako novo učno moč. Oospod župan, ki je obenem tudi edini gostilničar na vasi, je premišljeval dolgo. Naposled je sklical občinske svetovalce, ki so z velikim trudom podkrižali — vsi, od prvega do zad-njega — prošnjo na okrajni šolski svet. Po dolgem uvodu je bilo v prošnji povedano vse natanko, koliko je otrok, kako so pridni, kako izborno je šolsko po-slopje, in na koncu je bilo še napisano, da se občinski svet trdno nadeja, da mu slavni okrajni šolski svet ne bo odrekel ponižne prošnje ter poslal ugledni občini gorjanski poštenega in vestnega učitelja.
Tako se je zgodilo, da je prišla tisto jesen na Gorje nova učna moč v osebi mlade učiteljice Terezije. lzprva je Oorjani niso marali, ker jim ni bilo po volji, da je prišla učiteljica mesto učitelja, in pa, ker je bila oblečena preveč gosposko. Polagoma pa so se pri-vadili Ijudje učiteljice in ona ljudi. Prvo se je menda zgodilo še lažje kot drugo; kajti gospodični Reziki kar ni hotelo v glavo, kako da mora ravno ona v take hribe, ko je bila vendar vedno tako vestna in marljiva v izpolnjevanju svojih dolžnosti. Toda kadar si človek ne more pomagati, išče tolažbe v tem, da se izkuša prepričati, da je pač najbolje tako, kot je. Zato se je končno tudi gospodična Rezika — kakor so jo spJošno nazivali — potolažila. Tupatam je ogovorila gorjansko deklc, ki se je čutila vsled tega vso srečno. Po pretcku enega meseca je bila učiteljica znana že z vsemi Gor-jani, in kamor je prišla, je dobrodošla.
Nekoč je prišla županova Hanca k učiteljici na obisk, dasi sta bili v prostem času že itak vedno skupaj. In tedaj ji je začela   učiteljica praviti,  da bi bilo lepo
•sa  181  fs
in veselo, če bi priredili za Božič otrokom božičnico. Hanca jo je pogledala začudeno; kajli o kaki božičnici še ni bila nikdar ničesar slišala.
nKaj pa naj bi bilo to," je vprašala naposled in zvedavo pogledala učiteljico.
nVeš, Hanca, tu-le v šoli bi lahko napravili to reč. Dobili bi kje kako lepo smrečico, da bi postavili bo-žično drevesce. Potem bi nakupili raznih drobnarij, da bi drevesce primerno okrasili. Morda bi še kaj zapeli, dali otrokom kaka mala darilca in se tako vsi skupaj nekoliko poveselili. Saj pravijo, da ima vesele Ijudi rad Bog in Ijudje."
Hanca je kar strmela, ko ji je učiteljica pripove-dovala o svoji nameri. In ko je končala, je bila vsa zadovoljna in vcsela.
nDa, da, to moramo narediti," je vzklikala vsa iz sebe.
nAmpak," jo je prekinila učiteljica, ,,za vsc to pa treba denarja. Kje bi pa tega dobili?"
nHm, hm," je odvrnila Hanca, ,,nato pa še tnislila nisem. Saj res, denarja bi bilo treba, denarja."
nVeš kaj, ti bi bila ravno pripravna za to, da bi nabirala okrog. Kar k vsaki hiši bi Šla in bi vse lepo razložila, kako in kaj. Županova si, in ljudje te imajo radi. Ti bi dobila več kot jaz, ker ti ljudje bolj zaupajo, že zato, ker si domača. Če si ne upaš sama, bi si izvolila še par tovarišic."
nOh, saj res! Prav izvrstno! Šc danes začnem z delom. Najprvo povem doma, potem botn pa kar šla nabirat okrog."
Nato sta se dekleti še nekoliko pomenili o raznih podrobnostih in se poslovili; kajti Hanca je komaj čakala, da pride domov in pove, kaj sta sklenili z go-spodično Reziko.
BJej, jej! Letos bo pa nckaj lepega o Božiču," so govorili Ijudje, kjerkoli sta se dva srečala. »Župa-nova Hanca pravi, da bo skoraj še lepše kotvcerkvi: Na smreki bodo gorele sveče — in ne vem, kaj še vse bo tam."
S?   182   PS
Vendar niso vsi zaupali učiteljici in njenim so-trudnicam. Nemalo število jih je bilo, ki so sicer dali nekaj drobiža nže zaradi lepšega", a so si natihem mislili, da iz vsega vkup ne bo nič.
BBog ve, po kaj je neki prišlo k natn to bledično ženišče ?! Če tnisli, da bo iz nas izžemalo denar, se presneto moti. Saj nismo tako neumni!"
Ker so bili torej ubogi Gorjani deljeni v dva tabora, je bilo vsesplošno pričakovanje tem nestrpnejše. Vedno in vedno so pogledovala dckleta in matere v pratiko, če bo že kmalu Božič, pa kar nič se ni hotel približati ta tako željno pričakovani praznik.
Največje zanimanje za božičnico pa je vladalo med šolsko mladino. Saj tej je bila v prvi vrsti cela prireditev namenjena. Na poti v šolo in iz šole in tudi sicer so govorili otroci vedno le o božičnici. In ker jim je učiteljica nekoč rekla, da bodo smeli samo najprid-nejši k božičnici, so se vsi z neko ognjevito vnemo kosali med seboj, kdo bo najmarljivejši. UČiteljica je imela pri pouku uspehe, kakršnih se ni nadejala. Pa tudi starši so bili zadovoljni. Če je bilo treba pisati sinu k vojakom, ni bilo potreba hoditi v župnišče, ampak kar fantič ali deklina, ki je trgala komaj drugo leto obleko po šolskih klopeh, je napisala vse tako dobro in lepo, da so starši kar strmeli. Ta napredek je povišal tudi zaupanje v učiteljičino poštenje, in preden je prišel Božič, so že vsi verjeli, da bo božičnica res nekaj takega, česar dotlej še niso videlj.
* *         *
Teden pred Božičem jc prišla učiteljica k župa-novim. Hanca jo je gledala že od daieč skozi okno in ji je stekla naproti.
nTo mora biti pa res nekaj posebnega, da pri-hajate Vi zopet enkrat k nam," je hitela kakor v eni sapi, ,,zdaj vas že ni bilo cel teden."
,,lz mesta so poslali naročene stvari," je urno odgovorila učiteljica. nPa ne vcm, kdo bi šel v Oo-dovič na pošto ponje."
nTo je mala skrb! Naš Francelj pojde. Saj je močan za tri druge."
S34    183   V&L                                       ^H
Ko sta deklici prišli v hišo, je pritekla takoj mati županja in zelo prijazno pozdravila učiteljico.
Hanca je brž tekla klicat Franceljna, ki je ravno pokladal živini.
BTi, v Godovič pojdeš — na pošto, Iz mesta so poslali naročene stvari za božičnico."
„1, zakaj pa ne," je odgovoril Francelj počasi. »Samo, če ne bo pretežko."
wNo, tak fant, pa izpregovori kaj takega," se je zasmejala Hanca, in Franceljna je bilo precej nekoliko sram.
nNo,  nekaj   moram  reči,"  je odvrnil v zadrcgi.
Nato sta šla oba v hišo. Ko je pa Francelj za-gledal učiteljico, ki je bila ravno v živahnem pogovoru z mlajšo županovo dcco, se mu je zazdelo nekoliko neprikladno, da pride v tako zamazani obleki v hišo pred gospodično Reziko, in hotel se je nekaj opravi-čevati, a učiteljica ga je brž prekinila.
BA, kaj bi tisto! Saj smo domači. Kajne, Francelj, da pojdete na pošto po tisle drobnarije?"
BPrecej grem," je odvrnil Francelj. Vzamc s policc zelen kastorec,1 ki ga je imel samo za praznik, in odide.
Učiteljica pa je začela razlagati, česa bi še bilo vsega treba, da bi se prireditev primerno izvršila. Sobo bi morali okrasiti z zelenjem. Fantje naj bi na-nosili lepih smrekovih in jelkovih vej, pa še kaj brš-Ijana; a dekleta naj bi iz tega naredile venccv. Vse drugo bo preskrbela ona sama. Hanca je bila zado-voljna, in ko je proti poldnevu odšla učiteljica nazaj proti šoli, je bila zelo vesela, da ji gre vse tako posreči.
*
Počasi je potekal čas, a končno je vendar prišel težko pričakovani 26. december. Ko se je zmračilo, so se Ijudje začeli zbirati v šoli. Vse je prišlo. Matere z otroki, dekleta, fantje in tudi možje so prišli pogledat. Vsepovsod so se Čuli vzkliki začudenja. Eden se ni mogel dovolj načuditi lepo okrašeni Bdvorani," drugi
1 Kosmat ziitiski klobuk.
Si   184   PS                              ^—
zopet raznobojnim lampijončkom, ki so tako lepo raz-^| svetljevali sobo, da je postajalo človeku kar mehko ] pri srcu.                                                                           I
Ko je prišla določena ura, je stopil gospod župnik    ' v ospredje in v Ijubkem govoru je pozdravil navzoče in se vsem zahvalil za trud in požrtvovalnost. Nato je stopila na oder desetletna županova Micikavbeli obleki in z razčesanimi lasmi, in je deklamovala lepo pesem    1 o božjem Detetu. Ko je končala, je učitcljica odgmila    ' zastor, ki je dotlej zakrival božično drevesce, in moški zbor, obstoječ iz samih krepkih gorjanskih fantov, je    i zapel  nPozdrav".                                                              1
BZadoni nam, zadoni..." se je razleglo po sobi    I kakor kipeča in vdana molitev blagih src.
Potem so pristopile belooblečene deklice in zelo urno prižgale sveče. Ej, to je bilo lepote, ko je zable-stelo okrašeno drevesce kakor potrošeno z demantL Otroci so kar poskakovali po klopeh. In v ozadju med možmi se je čulo zamolklo pritrjevanje.
nNo, da bo tako lepo, tega si pa nisem mislil,* je pripomnil eden in drugi.
Tedaj je prišel v sobo mal fant v beli haljici, okrašeni z zlatimi pasovi in našitki, in je stopil k dre-vescu ter začel deliti darila vsa po vrsti. Vsak otrok je dobil nekaj in vsak kaj takega, da je bil vesel.
Ko so bili že vsi otroci obdarjeni, je zopet zapel fantovski moški zbor.
,,Lahko noč . . "
Materam so igrale solze radosti v očeh. Deci pa se je smejalo kar samo od prevelikega veselja.
Ko so ljudje odhajali domov, je še učiteljica otrnila solzo vesele zadovoljnosti in se kar ni mogla načuditi, da je imelo njeno delo tako izreden uspeh . ..
Gnjevoš